letnih IV. Trst avgusta 1920. Štev. Letnik IV. V Trstu, avgusta 1928. Številka 8. Paolo Veronese: Žcnitovanje v Skrinja s srebrniki. France Bevk. 18. Dva dni pred pustom se je vršilo ženito-v.anje. Jeram je bil prišel k Osajniku, ta ga je meril in tlačil z vprašanji, dokler ga ni utrudil in mu je obljubil samo nekaj goldinarjev, a junico je zamolčal. Marjanca je to slišala, izsilila nekaj solz in zaslužila še junico in par kokoši, da jo je Tone milo in lepo pogledal. Ženitev naj bi bila po njih besedah šum-na in bogata. Teden dni pred poroko pa se je skrčila na enega godca, še ta se je ujezil na dan poroke v vaški krčmi, ker mu je de- Kani (Louvre, Pariz) jal nekdo, da je crkovec, kar pomeni psovko za slabega godca, in je odšel. Na ta način je prihranil svatom' nekaj ur veselja, nekaj goldinarjev pa tudi. Ko sta se Tone in. Marjanca vračala zvečer domov, sta bila vesela, da je že končano. Le radi sosedov, ki so se brusili nad tem, je bila v veselje primešana merica grenkosti. «Bova pa najine otroke bolj z ropotom oženila», se je tolažil Tone. Naslednjega dne je šlo življenje v starem tiru dalje, z edino razliko, da je legal Jeram mesto na peč v posteljo. Beseda med njima je bila redka, zdela sta se kot v en jarem uprežena živina, sa- rriec in samica, ki orjeta, da bosta mogla posejati, ki žanjeta, da bosta jedla. Od pljuskavice pomladnega dežja v smr« zal jeseni, v prvi sneg in v veter in plaz; iz podleska, piskalic, kurjih očesc in za-spančkov, leskovih in vrbovih muck v zeleno listje in v petje ptic, v zoranje žita, škrebanje kobilic in škržatov, v žvižganje modrasa, v vonj trave in v lučke kresnic, do kresov in čez, je šlo življenje omotično pijano dalje. Iz jagod, malin, robidnic in iz drnolj v prve črešnje in hruške, zelenke, krivonjce in tepke, v prihišnice, mateckov-ke in pšeničnice, v vsa lepa imena sladkega sadja, ki ga siplje Bog po pobrežju, ga zatika v trnje, skriva v listje in gromadi za plotom. Mimo vseh teh lepot gre trda noga človekova, počasna in utrujena, iz blatne njive v klanec, iz strmega brega v skalo, telo je že pred poldnem umedeno in se popoldne skl j uči pod oprtnik ali berklje, da ne more gledati solnca, v! katerem se koplje plešec, ne oblakov, pod katerimi se tehta orel. Zvečer zajme desnica iz sklede in jedva je zajela, že trudna počiva ob dlesni, usta žvečijo leno. Misli pa se mudijo v jutru naslednjega dne, v začetku novega dela,' ki čaka in pred večerom ne bo končano. Priletela so drva na tnalo, seno se je pomaknilo na pod, krompir se je nasul v hram, živina se je zdebelila, v skrinjo pa je zdrknilo par tolarjev in povečalo kupec, ki se je bil ob poroki znižal in znova zras-tel z doto in prodano kravo, ki jo je nadomestila junica, Ali se je lagal v mislih, ali je bila resnica, Jeram je čutil, da se je blagostanje hiše v tistem letu dvignilo, Žena je posvetila blagoslovljeno skrb trem voglom in jih je podpirala. Dasi je postala zajetna, je bila videti bolj močna in zdrava kot poprej, V teži delavnih dni je Jeram pogosto vzdihnil iz hvaležnosti, da jo je našel. Po prvi jeseni jo je prijela nekajkrati slabost, da je morala sesti. «Kaj ti je?» je vprašal mož. «Samotežna sem postala», je odgovorila žena. Preden so odletele zadnje hruške in je bila repa pod streho, je žena obležala. «Ne morem več», je vzdihnila. «Pojdi po kakšno žensko!» Bilo je polnoči. Jeram je čudno pogledal in vprašal: «Zdajle?» «Jutri bo mogoče prepozno*, je odgovorila žena. «Če pa misliš ti....» Jutri bo mogoče prepozno! Ta beseda je zagnala Jerama v škornje, šel je naglo v mesečno noč, da se je senca kot blazna trgala za njim in ga je jedva dohitevala. «Tako je, če je človek sam», je mislil, «Zdaj grem», je preskočila misel daleč nazaj in se je prestrašila kakor greha, «ko mi je mati umrla, nisem šel». Mislil je pred se, gledal v iskre, ki jih je užgal čevelj in mrmral: «Živemu človeku je treba pomagati, mrtvemu ni več mogoče. Takrat je bila tema, nocoj sveti luna....® Potolažen je zopet mislil na ženo, na dete, ki ga še ni bilo in si je medlo predstavljal bodoče življenje. Zatopljen v misli ni videl senc, ni slišal šuma, ni mislil na strahove. Ko se je vračal čez eno uro po isti poti in govoril z žensko, ga je plašila njena beseda, ki se ji nič ni mudilo. Tone pa je strahotno daljšal korake, da je dospel do hiše ves poten in ga je mrazilo po životu. Planil je v izbo kot neumen in ugledal ženo, ki je stiskala zobe in se oprijemala z rokama končnice postelje, kakor da se hoče dvigniti s svojim trpljenjem pod strop. «Hitite!» je Tone vzkliknil ženski, ki je počasi sopla čez prag. Ta je sedla na klop in dejala: «Počakaj, da pride duša za mano.... Ej, ne bo umrla ne, še jo boš imel; ne boj se zanjo!» 19. Marjanca je povila hčerko. Babijca jo je položila na peč, Tone je molče gledal v njen starikavi, skremženi obraz. Čez nekaj časa je položila babica še drugo k prvi. «To je njena bliznica», je dejala. «Dve?» se je začudil Tone in pogledal v ženo, ki se je zdajci smehljala. «Dve dekli®, je besedičila babica. «Pri-hodnje leto še dva hlapca, pa bo zadosti!® Tone je bil vesel, stal je pred posteljo, ki jo je obsevala topla milina križem gledajoče matere in je dejal: «Marjanca, če bo tako šlo...® «Ali je kaj napek radi tega?® ga je vprašala... Po krstu je gledal župnik skozi očala in premeril Toneta s pogledom; ko sta bila sama, mu je dejal: «Malo prezgodaj sta prišli na svet, kaj ne?» «Ne,» je fodgovoril Tone naivno. «Nič prezgodaj. Le jaz sem se prepozno oženil.» Župnik se je nasmehnil... Marjanca se dolgo ni mogla dvigniti s postelje. Bila je betežna in težko je rinil Tone skozi tiste dni. Hlev in hiša sta zašla v nered, tuje ženske so visele kakor utež nad domom. Marjanca se je nekega dne vendarle dvignila, a se je opotekla. Bila je slaba. Vlekla se je skozi vežo in pred hlev. Nato je znova legla par dni in zopet vstala. Po-legavala je vso zimo, rdečica ni hotela na njen obraz. Šele spomladi, ko je prišlo prvo solnce in je pričela trebiti na vrtu, se je polagoma čutila boljšo. «Če ti ne prija delo, pusti,» ji je prigovarjal Tone, ki je rad videl, da je delala, a se je bal radi otrok. «Saj ps bom izlizala,® je odgovorila. «Veš, da sem se že bala zase.» V poletju je dobila barvo in prijemala za delo od jutra do večera, le včasih se je morala osloniti, da je ni vrgla slabost, ki jo je popadala iznenada in zopet popuščala. Otroka, ki sta vzela materi zdravje, sta rastla. Micka in Anka. Micka je bila spočetka bolehna, a se je v par mesecih izreg-ljala, kakor da ji nikoli nič ni bilo. Pili sta mleko in se debeli in zadovoljni valjali po postelji. Mati je imela rada Anko, dasi je bila Micka bolj nji podobna. Tudi gledala je križem. Morda je imel Tone radi tega Micko rajši in jo je ujčkal po rokah, dasi je bil za otroke neroden in je večkrat pozabil, da ima v rokah dete ne sekiro. «Ali si jo že zopet pobunkal?» mu je rahlo očitala žena, ki sicer ni visela z opičjo ljubeznijo na otrocih. «In ti,» je vprašal Tone. «Začumela ti je na rokah, pa si jo zdrajnala.® Tako sta ostala vsak pri svojem. Sprememba, ki sta jo prinesli deklici v njuno življenje, je bila kmalu izravnana. Iz najtežjih ur, ko je lezlo delo na ramena enega samega, se je vlekel čas v ure, ko je breme detinstva padalo samo od sebe s pleč. Deklici sta rastli. Samota se je napolnjevala z žvrgolenjem njih govora i)n Tone je pomislil, da pri Jeramu še nikoli ni bilo tako živo kot tisti čas. Zdajci se je Tone več pečal ž njima kakor kdaj prej. Ko sta zlezli z materinih prsi, sta se oklenili očeta, ki ju je ujčka/ na kolenih in jima delal igrače. Učil ju je zidati hišice, napravil jima je voziček in voličke, koritce za vodo in klopotec. Te igrače so bile igrače dečkov. Deklici sta dobili moški značaj, njuna beseda je bila trda, glas globok, tudi nagovarjali sta druga drugo kot nagovarja deček dečka. «Zakaj si me udaril?>j je tožila Micka Anko. «Ti si me prvi,» je lagala Anka, ki je kazala trd značaj in ni mnogo marala za sestro... Mož in žena sta odpočivala od dela in gledala otroka, ki sta kopala ob njivi in postavljala količke ves dan, nezmiselno, a z večjo neumornostjo ko odrastli. «Raseta,» je spregovoril Tone. «Prehiteli me bosta,® je dejala žena. «Dekli ti bosta, kadar umrjem.» «Pa hlapca ne bo in gospodarja,® je pristavil Tone in pogledal po ženi. (Dalje prih.) Poezija gnezda. U papučama dolazim iz sobe. Radosno je jutro. — Ti, ko žena prava, kuhinjom se žuriš več od rane dobe: «0, lump, dobro jutro! Gle ga, pa još spava!» Na stolu je stolnjak (beli list papira), jedna zraka sunca po njem pesmu piše. Na mleko i kavu, domače miriše. Dok me tvoja ruka sa mekočom dira. A malo kasnije ti svetla i gipka otrčiš, jer eto, cvrkut sc je digo, oživela je naša draga zipka... Dolaziš i tepaš: «Zlato, moja brigo! Gle tate, tate, reci: dobar dan!» (Šačicama Vanja trlja s oči san.) Ja sam lud od sreče i kamogod stigo ljubim vas i davim od radosti pjan, grlim svež od jutra, iz svih mladih snaga... A sva zadahtana ti se buniš, draga: «0, lopove grubi, zaprctana vatro! O, dete, gle tatu, skoro nas je satro!...» Ive Mihovilovič.. Fran Stiplovšek: Tihožitje rp • v • fT' Tičarjev Tone, Slavko Slavec. XIII. «MisliI sem, da bi vzel zopet kaj zemlje v najem, zdaj pa niti vse naše skoro ne morem obdelati*, se je Tone zadovoljno smehljal. «Znova sem bolj kmet kakor gospod. Samo če bo trajalo». Ni trajalo. Česar so se vsi že dolgo bali, se je zgodilo: zamajala se je tudi zapadna meja, ob Soči je zahrumela vojna. Ko je klasje komaj dobro pogledalo iz bilk in se zeleno zazibalo v solncu, so v vrbovju ob reki za-regljale strojnice, «Kaj bo z nami? Kaj bo z nami?» je zatarnala Ivanka. «To so le vaje, priprave*, jo je tolažil Tone. A čez dober teden niso bile več vaje. Ljudje so začeli bežati. Na Krasu in v severnih gorah so zarjuli topovi. «Vi greste — jaz ostanem*, je odločil Tone. «Kaj bo s tabo, Kaj bo z nami?* je po- navljala Ivanka in hitela znašati obleko in perilo v velik zaboj. V drugega je Tone de-val vrečice moke in žita, kose slanine in najpotrebnejšo kuhinjsko opravo. «Kakor drugi, tako mi», je odgovarjal. «Vi molite tam, jaz bom tukaj, da bi se vse lepo končalo. Nekaj nevarnosti bo že, če bo streljalo na postajo, a toliko ne kakor v fronti, kjer drug na drugega merijo. Včasih vas obiščem. Živeža imate za dobrega pol leta. Če bo mogoče, pošljem še kaj za vami. Pri vsej nesreči smo še dosti srečni; železničarski družini dado kos vagona za umik, druge pa stlačijo v katerekoli vozove*. Drugi dan je Tone s svojo družinico od-drdral skozi Ljubljano na Dolenjsko. «Zdaj smo na konju*, je mrmral in gledal iz vagona po zelenem polju, ki mu je žito z rahlimi odbleski valovilo v jutranjem vetru. Drugo polovico voza je imela družina iste usode, a nenašega jezika. «Ali se zopet vrnete?* je vprašal Toneta tovariš. «Jutri zvečer moram biti v službi*. «Jaz pa se moram javiti v Ljubljani. Slabo kaže. Ljudem našega jezika ne zaupajo. Bog vedi, kam me pošljejo. Mogoče je tudi, da mi dajo vojaško suknjo.* Tonetu se je smilil. Ti ljudje se umikajo v kraje, kjer ne bo nihče razumel njihove govorice; morda jih bodo gledali po strani. Težko se je Tone na Dolenjskem ločil od Ivanke in otročičev ,težje se je Ivanka ločila od njega. Po dveh nočeh brez spanja je bil spet na svoji postaji in žrtvoval tretjo noč službi. Nato je odhitel k staršem, da izve, kaj mislijo. «Lahko greste k mojim*, je svetoval. «Hvala, Tone*, je rekla mati. «Stara sva in dolgo ne bova trave tlačila. Ne maram, da bi tuja zemlja pokrivala moje kosti.* «Tako je, Tone», je prikimal oče, «Tukaj ostaneva, naj pride karkoli. Tako sva sklenila*, Tone je čutil globino in jedrost očetovih besed. Tudi sam bi bil najrajši ostal. Tudi njega je domača zemlja vabila k sebi prav sedaj, ko so se od povsod zgrinjali tuji vo-ji, da jo razkopljejo, razrijejo in opusto-šijo. Najrajši bi bil sklical vso vas in vso dolino, da bi jo z vsemi njenimi sinovi branil jekla in trušča, da bi zaščitil žita in trle, turščico in murve, vrtove in travnike, da bi razgnal nemila konjska kopita, zajezil teptanje s težkimi škornji, ukrotil grmenje topovskih žrel. A vedel je, da bi bilo njegovo ustavljanje prazno in blazno. Če je na nebu zapisano, da ta zemlja ne sme roditi, ne bo rodila. Vendar očetovega in materinega sklepa ni mogel obsojati. Kdor se je v dolgih letih tako zarastel v zemljo, da se ne da več iztrgati iz nje in brez nje ne more živeti, ta mora ostati. Ta ljubezen do doma mu je tudi mater znova prikupila. Za trenutek mu je izkušnjavec zašepetal: «Morda pa mati ne mara k Ivanki, ker bi tam ne mogla več sama gospodinjiti«. A ko je pogledal materi v bolestno, zgubano lice in znova pretehtal njene besede, si je moral priznati, da so odkrite. «Jaz bom pri vaju», je dejal. «Delali bomo vkup, dokler bo mogoče. Morda nekaj rešimo in kaj pridelamo*. Služba je bila naporna. Niti za tretjino ni bilo več nekdanje prostosti. Vendar Tone je znal zvesto in vztrajno služiti obema, zemlji in železnici. Nad poljem so če-sto sikale granate, a kdor jim je izpazil ure, smeri in običaje, se jim je v malo tednih privadil in brez velike nevarnosti vse obdelal. Tu in tam je koga zadelo, pa tudi to je postalo polagoma nekaj navadnega in ni tistih, ki so ostali, prav nič plašilo. Le spanja je bilo malo. Čez poldrugi mesec so mu po dolgih prošnjah dali ki proste dni, da se je odpeljal k družini. Po veselem sprejemu in kratkem kramljanju je Tone prekinil pogovarjanje: «Spal bi, spal! Vse drugo je, kakor sem že pisal«. Vstal je izza mize, se zaspano pretegnil ter se umaknil v čumnato. Tam je ves čas do odhoda nevzdramno prespal. «Nič te nismo imeli«, je potožila Ivanka očitajoče, ko se je spet odpravljal. «Pa prihodnjič, ko ne bom tako ubit«, je dejal. «In varuj se, da te kaj ne zadene«, je prosila. «Kaj bi potem sama z otrokoma?« «Ne bo me, ne, če pojde po sreči. Pa tudi vi si ne pritrgujte, da mi ne zbolite. Lica ti upadajo in bledejša so«. «0d skrbi in težkih sanj. Ponoči te večkrat vidim v nevarnosti. Da sta le ta dva polnih in rdečih lic. Zame nič ne de, kakšna sem; se bom že potem redila«. «Da bi se le kmalu končalo!« S težkim srcem se je ločil, s težjim nego pred par dnevi od očeta in matere. Vlak je jadrno hitel z njim proti jugu ter zavil po polnoči v mogočni krivulji na zapad. Zgodaj zjutraj se je ustavil na majhni postaji; proga je bila zaprta. V jutranjem somraku je na drugem in tretjem tiru gomazelo v nizkih vozovih, ki so bili do zadnjega prostorčka napolnjeni z vojaštvom, s konji in z vojnimi zalogami. «Ali bomo dolgo stali?« se je Tone iztegnil z glavo skozi okence k sprevodniku, ki je ob vlaku hreščal po drobnem grušču. «Kaže, da je pot zaprta. Kmalu izvemo«. «Kaj pa to?« je pomignil Tone proti vrvežu, «Žito, ki ga topovi izmlatijo«, je skorniz-gnil oni in odhreščal ob koncu čez tire. Čez malo se je vrnil s klicem: «Vsi dol! Zadnja posta ja i» Ljudje so se z dolgimi, radovednimi obrazi usipali iz voz. Toneta so pridržali na postaji. Popoldne so mu dali nove papirje in proti večeru je že drdral v nasprotno smer, nego bi bil rad. Žalostno je gledal iz okna proti grmečemu zapadu. «Kaj bo s starši, z domom in poljem?« mu je šumelo po glavi. Grmenje od zapada mu je temno odgovarjalo. XIV. Vožnje ni bilo ne konca ne kraja. Tri dni in tri noči so pela kolesa pod njim. Zdaj ni bilo več nobenega dvoma: železna pošast ga je izrvala iz rodne zemlje in divja z njim v neznane daljine, da si ga docela usužnji. Iz imen po postajah je skušal razbirati, kod ga nosi zbesneli zmaj. Kmalu so bila imena vsa tuja in tako nova, da mu glava ni vedela, kam bi z njimi. «Kje pa lahko izstopim,« je skušal -drugi dan dognati z drobtinami tuje govorice, ki so mu bile ostale iz vojaških let. Sprevodnik, že tretjič nov, mu je pregledal papirje in izjavil kratko: «Na koncu«. «Kdaj?» - «Ko porečejo, da morate vsi ven», Tretji večer sc je črna pošast zares upehala, z vsemi kolesi prav suho zaškripala in obstala, kakor da se več ne misli zganiti. Tonetu so odkazali tujega tovariša, ki ga je po dolgih, glasnih ulicah odvedel v velikanski, železen skedenj s stekleno streho in mnogimi vrstami železnih postelj. Tovariš je izročil Toneta drugemu tovarišu in ta mu je dal številko in pokazal slamnjačo, na kateri bo spal. «Pri nas je kakor v kosarni. Nocoj se naspite, jutri pa delajte, kar boste videli druge», ga je poučil spremljevalec. Pouk je bil kratek, pa dober. Drugo jutro se sicer ni razlegla trobenta po železnem skednju, pač pa je prišel zgodaj mož z zvoncem, zvonil gor in dol med vrstami in ponavljal važno in zategnjeno: «Vstanite!» Vrste so oživele. Postelje so škripale, odeje se grbančile proti vznožjem, moške postave so vstajale, se pretegovale, se oblačile in drle z brisačami na ramenih k vodnim pipam na dvorišču. «Kje smo? Kaj je z nami?» je vprašal Tone naj bližjega soseda na levi. «Militarizirani», se je glasil odgovor. Beseda, prvi trenutek meglena in mračna, se je Tonetu še tisto dopoldne pošteno zjasnila. Ostra povelja so se kmalu razlegla po prostoru. Novinci, ki še niso imeli uniforme, so jo kmalu dobili; tako tudi Tone. Pri zajtrku so se na dvorišču postavili z železnimi skodelami v dolgo, zakrivljeno vrsto in posedli nato s kadečimi se posodami črnikastega kropa po kupih razbitih koles, polomljenih voz in zarjavelih tračnic. Strog, prileten brkač s svetlimi našitki pod vratom jim1 je prišel razglašat, da so zdaj v službi domovine in pod vojaško postavo: domov ne smejo pošiljati imen mest in krajev, koder hodijo, temveč le vojnopo-štno številko, drugače pismo ne gre naprej; svojo službo naj opravljajo s še večjo vnemo ko doslej — zdaj gre za domovino. Naslednje jutro so Toneta uvrstili v oddelek, ki je zgodaj odkorakal na postajo in se razpršil po pripravljenih vojaških vlakih. Stroji so zapuhali in dolge vrste voz so v kratkih presledkih odbrnele po brezkončnih, gladkih tirih. Za Toneta se je začelo dolgo vozarje-nje brez oddiha na vse vetrove, samo ne v domačo stran. Živo, zdravo, uka j oče človeško meso je spremljal iz notranjosti do zadnjih meja in preko njih globoko v tuje dežele; odondod se je kmalu nato vračal z istim človeškim mesom, ki pa je bilo zdaj stirto, onemoglo, krvaveče, prestreljeno, razsekano, hropeče in zdihujoče, napol ali popolnoma mrtvo. Često so mu naložili tudi kaj tujega človeškega mesa, zajetega v peklenskem prežanju po neskončnih rovih tam zunaj pred poslednjimi postajami. Večkrat je pisal Ivanki in staršem, a od žene mu je prišel odgovor komaj na vsako tretje pismo, od staršev ga sploh ni bilo. Spoznal je in tudi Ivanka mu je pojasnila, da morajo biti pisma suha in prazna in da so starši, če niso mrtvi, ostali na drugi strani, ko se je fronta ob Soči upognila v notranjost. Kmalu jim je tudi strogi brkač s svetlimi našitki prišel delit dopisnice, ki jih ni bilo treba pisati, ker je bilo na njih vse, kar se je v tisti dobi lahko zgodilo in je meglo svojce zanimati, prav lepo in jasno natisnjeno: «Jaz sem zdrav in godi se mi dobro». «To se podpiše®, je pojasnil brkač. «Do-stavljati ni treba ničesar, drugače dopisnica ne gre naprej». Ivanka je poslej vsak teden po enkrat izvedela, da je Tone zdrav in se mu dobro godi. Tudi ona je vsak teden odgovarjala; a njena pisma niso bila tiskana, zato je marsikatero kje obtičalo in ni prišlo do moža. Neko popoldne so Toneta nenadoma pozvali v pisarno pred nizkega, debelušnega gospoda z bridko sabljo ob strani. «Kaj je vaša žena?» se je zadrl debe-lušnik. — «Kmetica». «Pa ne želi naše zmage?» «Tega mi ni nikoli povedala®. «Poučite jo, naj vam ne pisari o tem, kakšna sreča je za vas, da niste v fronti. Danes je za vsakogar sreča in ponos, če sme biti v fronti. Vi pa niste vredni, da bi bili tam, Ali ste razumeli? Povejte ji to». «Rad. Pa je ne vidim. Dopust se težko dobi, pisati pa ne smem». «Povejte ji to», je zagodrnjal oni nestrpno, «Drugače jo zapremo». Tone je uganil, da so prestregli ženino pismo, ki bi bilo skoro njo in njega pahnilo v nesrečo. A kako naj jo pouči? Zdaj si je še bolj vroče želel dopusta. Čakati je moral dolgega pol leta, preden je prišel na vrsto. Končno je vendar tudi zanj napočil dan, ko je smel sesti v voz, ki je bil namenjen proti Ljubljani. Osem dni je smel biti Tone «doma»! Ta dom1 ni bil več ob Soči, temveč med zelenimi dolenjskimi griči. Prvo, kar je Ivanki povedal, je bil debe-lušnikov pouk. «Kaj pa si pisala?» je vprašal. «Da je sreča zate in zame, če si tam, kjer si, in ti ni treba biti v fronti — kar je gola resnica*. «Vedi torej, da je to sramota, ne sreča», je dejal smehoma. «Če hočeš, da tvoja pisma dobim, piši samo, ali še dihate. Vse drugo je nevarno*. «Ah, dragi», se ga je oklenila z nežnostjo prvih poročnih dni, «moliva, moliva, da bi te do konca pustili v tej sramoti in bi te nikdar ne obsipali s srečo v frcnti. Koliko jih je že padlo! Ti pa si, hvala Bogu, še živ», «Včasih zavozimo z vlakom prav pod granate; pa se tudi kmalu vrnemo.* «Varuj se, prosim te! Poglej ta dva angeljčka, poglej mene. Ne morem si misliti, kaj bi bilo z nami, če bi te ne bilo več nazaj,* Solze so ji stopile v oči in znova se ga je oklenila. Povedala mp je tudi, da so njeni in njegovi starši ostali na drugi strani in so se morali čez Sočo umakniti daleč na jug. Ko se je Tone dodobra odpočil, je za razvedrilo prijel za kopačo in lopato ter pomagal gospodarjevim na vrtu in na polju. Pri tem je mislil na domačo zemljo, ki jo tam daleč tuji možje obsipljejo z jeklom in svincem, in nenadoma se mu je tako stožilo po njej, da bi bil kar stopil pred Ivanko in zaklical: «Povežimo cule pa brž odtod! Lepo je tukaj — doma je naj lepše*. A ni stopil in ni zaklical; sklonil je glavo in znova zamahoval z orodjem po ne-svoji zemlji. Naglo je odbeglo osem prostih dni, «Zbogcm, zbogom*, je klical še z vlaka Ivanki in otrokoma, ki so ga bili spremili do postaje. «Od zemlje so me odtrgali in trgajo me od družine,* je pomislil, «in sam Bog vedi, kdaj bo tega konec in kakšen bo ta konec.* Nekaj dni, dokler je imel v nahrbtniku Ivankin kruh iz domačega žita, mu je bilo, kakor da nosi kos domačije s seboj. Nalašč je dragi hlebec počasi rezal in ga previdno mešal med trpke grižljaje vojnega kruha iz čudnih, nespoznavnih mok. Hlebec pa je hitro ginil, kmalu ga je bilo samo še majhen krajec, ki se je ožil in ožil, do kler ni ostala neznatna skorjica in končno izginila tudi ta. Zopet je pošiljal tiskana pisma, da je živ in zdrav in se mu dobro godi. Pošiljal jih je tudi tedaj, ko se mu je primerilo, da ga je v bližini severne fronte zadel granatni drobec ter mu prebil kost v desnem stopalu. «Čemu bi jih plašil, te svoje ptičke zapuščene?* si je dejal, ko so mu zdravniki izčistili rano in zatrdili, da bo v enem mesecu že spet na nogah, «Da sem le živ! Bom že še tudi zdrav. Ko se zopet snide- mo, si vse povemo. (Dalje piih ) Tl % Gustave Courbet: Vol Jim. Jack London. To so ti bili trije tički: Jim, Joe in Jack. Lagati so znali, da so se tramovi zvijali. Drug je prekašal drugega. Joe in Jack sta si vedno znova pravila dogodbico o ustanovitvi San Francisca, kalifornijskega New Yorka. Ko sta nekoč zarana sedela v mokri prerijski travi, je vprašal Joe: «Kaj naj počneva dopoldne?« Jack je nato nekoliko pomislil in odgovoril: «Veš kaj, ustanoviva San Francisco...« Tedaj namreč je bil tam, kjer leži sedaj znamenito velemesto, še pust hribovit svet. Joe je pretehtal Jackov načrt, odobril ga v svojih mislih in dostavil: «Prav, toda kaj bova počela pa popoldne?« Temu razgovoru se mora zahvaliti San Francisco za svojo ustanovitev. To je zelo zanimivo, kaj ne? Jack je bil baje pred leti igralec. Nekje ob Indijskem oceanu. Saj res, celo ime gledališča je povedal, na katerem je igral. Če se ne motim, se je imenovalo gledališče čisto preprosto «bambuški teater« in se je nahajalo za mestom Allahabadom ali Jey-pore-jem. Najzanimivejše pri tem gledališču je pa bilo to, da je šepetavca gledališke družbe, ko je ta potovala po notranjščini Birme, napadla panterska mačka in ga požrla vsega z veliko slastjo. Žalostno, a resnično. Kdo naj svetuje kaj pametnega v tem oziru? Birmski vladar je bil povabljen. Ljudstvo se je gnetlo pred vhodom v gledališče, pričakujoč izreden užitek. Družba pa brez šepetavca! V tej stiski je pomagal Jack, ki je imel vedno ob pravem času rešilne domisleke. Kratko malo se je' dal zvezati z New Yorkom in naročil, naj sproti poročajo telefonično potrebne besede. Nato se je začela predstava in birmski vladar je ploskal in odobraval, kakor bi bil kak plačan odobravač v pariški operi. A tudi Joe se je nekoč odlikoval. To je bilo tako le: Joe je oropal, ko se je potepal po deželi, neko banko nekje v Texasu ali Arkansasu. Moj Bog, tudi take stvari se dogajajo. Do tega koraka ga je bila prignala ljubezen do bližnjega. Nekemu svojemu tovarišu, ki je imel enake namene do iste blagajne, je hotel prihraniti težavno znojno delo in ga je radi tega prehitel. A tovariš ni imel nobenega smisla za Joe-jev altruistični čin, preklinjal je mesto da bi bil hvaležen in je nahujskal celo policijo nanj. Kmalu je bil Joe-ju za petami najspretnejši detektiv Amerike, namreč Little Jerrytown, ki so ga radi dejstva, da se je večkrat na dan preoblekel in se vedno v drugačni obleki približal svojim žrtvam, imenovali ameriškega Fregoli-ja. Little Jerrytcwn je bil mojster v svojem poklicu. Prav v trenutku, ko je človek menil, da je varen pred njim. se je nenadoma pojavil, kakor da bi se bil porodil iz niča, in je zločinca brez obotavljanja uklenil. Tako je stal nenadoma tudi pred Joe-jem mojster-detektiv, našemljen, da bi nobeden ne slutil v njem znamenitega Little-ja Jer-rytowna. Presenečenega tatu je nagovoril detektiv: «Dragi prijatelj, jaz te zaprem!« Toda Joe je bil to pot bolj prebrisan kakor sam Little Jerrytown in je mirno vprašal: «Kdo ste prav za prav?« «Little Jerrytcwn!» je odgovoril detektiv in si pogladil svojo dolgo brado, ki naj bi prikrila žrtvi detektivov dejanski obraz. Joe se je razsrdil: «Kaj, Vi se drznete izdajati se za Little-ja Jerrytowna?» Little Jerrytown je onemel. «Nezaslišano, taka sleparija! Tu — poglejte se v moje zrcalo in potem mi povejte še enkrat, da ste Little Jerrytcwn.» Jerrytown je vzel zrcalo, pogledal se vanj, videl šemo z dolgo kuštravo brado, ki ga je vsega zbegala. «Zmešalo se mi je!« je zatulil Little Jerrytown, mojster med detektivi. «Blede se mi... Oprostite mi, jaz nisem Little Jer-rytown, pač pa nekdo drugi. Sicer v tem hipu ne vem, kdo sem, toda tudi to že še izsledim...« Nato je detektiv odšel. Ko se je Little Jerrytown zavedel in ko je zavpil: «Ti, slepar, ti, norčeval si se z mano! Jaz sem v resnici Little Jerrytown... Samo spoznal se nisem tako hitro, ker sem se bil našemil... Sedaj vem gotovo, da sem Little Jerrytown...,» jo je bil Joe že davno odkuril. Blagor mu, kdor verjame... Toda ptiča je pa ustrelil le Jim, tretji v družbi. Poslušajmo, sedaj pripoveduje Jim! Tudi Jim se je lotil nekoč bančne blagajne. To ni nič kaj čudnega, kajti denar je stvar, ki jo potrebuje vsak človek. Kdor je opazoval kovača pri njegovem napornem delu, mora pritrditi, da si služi ta mož svoj ljubi kruhek V potu svojega obraza. Na vsak način je njegovo delo nevarnejše in težavnejše kakor delo bančnega ravnatelja, ki stremi le za tem, kako bi si zvišal dohodke. Jim torej si je kot mož, ki se ne ukvarja z malenkostmi, prilastil deset tisoč dolarjev in je z njimi izginil... Medpotoma ga je pa zapekla vest. Opominjala ga je, naj nese svoj plen zopet na mesto, kjer ga je bil pobral. Jim se je boril s svojo vestjo, končno je bil pa le po junaški borbi premagan. Skesani grešnik je sklenil, da si poišče pravnega svetovalca, ki naj bi mu uredil vso zadevo, Pravni zastopnik Tomaž Willer je bil do-brovoljen gospod, imeli so ga za moža dejanja, ki je poznal svoje ljudi. Ta gospod je vprašal našega Jima: «Povej mi, prijatelj, kcliko denarja si pa pobral?» Jim je odgovoril mirno: »Deset tisoč dolarjev...* «Nic več?» «Nič več!» «Koliko si pa pustil v blagajni,* je vprašal nato gospod Willer in pozorno pogledal Jima. «Mislim, da dvajset tisoč dolarjev...* je odgovoril po kratkem razmišljanju Jim. «Hm, hm,» je dejal prijazni gospod in pomežiknil s svojimi smehljajočimi se očmi. «Precej si pustil-..* Jim je pritrdil ugotovitvi svojega pravnega zastopnika z nemim privzdigom ramen. «Veš, kaj te čaka, če te dobe?» je vprašal gospod po daljšem odmoru. «Seveda, zapro me!» «Prav, zapro te!» je ponovil gospod Wil- ler. «Mogoče za mesece, mogoče za leta. Vse zavisi od tvojega priznanja. Ali bi rad prišel v ječo?* Jim je energično odkimal. «Denar ponesem nazaj, da bom imel mir...* «Počasi, moj dragec! Čeprav neseš denar nazaj, v ječo boš moral kljub temu, kajti tatvina je tatvina. Ubrati morava drugo pot, boljšo pot...» Pravni zastopnik je nekoliko pomislil. Nato je zopet začel: «Prej si mi rekel, da leži še dvajset tisoč dolarjev v blagajni...* «Da, to sem rekel...* «Prinesi mi še ostanek denarja, potem se bova nadalje pomenila o tej zadevi... Dobil sem pravo pot...» Jim se je razveselil, ko je slišal o poti, ki ga obvaruje ječe, in je bil drzen dovolj, da je vzel iz blagajne še ostanek denarja. Posrečilo se mu je, kajti tatvina se še ni bila odkrila. In Jim je stal drugi dan zopet pred svojim pravnim zastopnikom in mu odšteval bankovce na mizo. Zastopnik se je namuznil, pohvalil Jima, pristavil stol k svoji pisalni mizi in sestavil pismo s to-le vsebino: »Bančni tvrdki Hall & son v Little Rocku, Arkansas U. S. A. Moja stranka, gospod Jim Worthington, je ckradel Vašo blagajno. Njegova družina je pripravljena poravnati škodo seveda s pogojem, da odstopite od ovadbe. Družina mojega klijenta Jima Worthingtona bi sprejela trideset odstotno poravnavo, da se izogne škandalu. Ne da bi hotel vplivati na Vašo odločitev, bi Vam kot odvetnik družine Worthingtonove svetoval, da upoštevate to ponudbo in da omogočite poravnavo na tej podlagi, kajti tožba bi ne dovedla do nobenega uspeha spričo dejstva, da nima moj klij en t, ki je med tem večji del ukradene vsote že razdelil deloma med svoje prijatelje, deloma med so-vedce, nobenega premoženja. Z odličnim spoštovanjem Tomaž Willer.» Še isti večer je došla brzojavka s to-le vsebino: «Sprejemamo ponudbo družine Wor-thington. Hall & son, bančna tvrdka.* «Torej, dragi prijatelj,* je rekel gospod Tomaž Willer, pravni svetovjalec Jimov, «ti si iz vode. Trideset odstotkov tvojega plena pošljemo bančni tvrdki, ostanek si razdeliva: polovica pripade meni kot honorar in molčarina, polovico pa imej ti kot nagrado za svoj trud...» Gospod Willer je nato izročil Jirnu deset tisoč pet sto dolarjev. Da, to so bili tiči: Jim, Joe in Jack. Največji med njimi je pa bil le Jim, bančni ropar, kaj ne? Večer. Že mrak zapredel utrujeno zemljo v tkanino je večernih Sanjin nizko se »pustilo je nebo in mesec — srp se je zasekal vanj. In umrl šepet vrtov je in dreves, šuštenje šlo je preko daljnih cest... A tiha noč razpletla belo vez je od zemlje do bleska daljnih zvezd! Janko Samec. Berači. Na kamenitih pragih katedral sem zrl vse dni jih kakor kipe stati — šel marsikdo je mimo, kot da brati bi vseh bridkosti jim v očeh ne znal. In vendar jih pognal trpljenja val v bregove je, ki slast jih ni spoznati; in jih rodila je človeška mati in Bog jim luč življenja je prižgal! 0, strašen je prepad, ki še nas loči v življenja dneh, da srcu še ni moči popotniku na cesti reči: brat! In človek sam nagon je, sama kri še, ki v svetu si usodo trdo piše in duša v njem je kakor mrzel gad! — Janko Samec. Mnogo življenj je mrtvih,.in mnogi mrtveci žive. M. Vidovič. Prej pride hromeč, ki gre po pravi poti, kakor tekač, ki zgreši pot. Bacon. Zorko Lah: Načrt pristajališča vodnih letal Molčeči Benjamin. Pravljica. — Radivoj Rehar Živel je oče, ki je imel tri sinove: Severina, Celestina in Benjamina. Severin je bil razuzdanec in malopridnež, Celestin razgrajač in lažnjivec, Benjamin pa je bil tih in molčeč in ga starejša brata radi tega nista marala. Zasmehovala sta .ga in nanj zvalila krivdo za vsako hudobijo, ki sta jo napravila: Benjamin je bil vsak dan po nedolžnem tepen. Rekel pa ni ničesar, ker je bil zelo tih in molčeč. Zgodilo se je pa, da je prišel k očetu treh sinov star in razcapan berač ter poprosil za večerjo in prenočišče. Ko je bilo ustreženo njegovi prošnji in se je najedel in napil, je sedel za toplo peč in pripovedoval o deveti deželi, o kraljici Srečki in njeni prelepi hčerki Ljubiici. iZamaknjeni in vzhičeni so poslušali dečki to prelepo pravljico, in starejša sta še tistega večera sklenila, napotiti se do njenega gradu. Vso noč sta premišljevala, kako bi dospela do tiste čarobne devete dežele, in ko je zjutraj vstala zlata zora, ju je že našla na poti do Srečke. Malopridna brata sta hodila in hodila, da sama več nista vedela, koliko dni in noči. Bila sta že zelo trudna in lačna, ko sta naposled dospela do bivališča gjrde divje žene, ki je živela v samoti sredi temnega gozda. Krog njene raztrgane in napol podrte bajte se je nahajal obsežen sado-nosnik. V njem je zorelo najlepše in naj-slajše sadje. Po scčnatem pašniku za sado-ncsnikom so se pa pasle črede prekrasnih iskrih konj. Malopridna brata sta se veselo zasmejala, ko sta zagledala vse te dobrote. Samozavestno sta stopila pred divjo ženo in jo ošabno pozvala, naj ju nasiti in osedla dva konja, da jima do devete dežele ne bo treba hoditi peš. «Požuri se, baba, ker lačna sva in mudi se nama!» je dejal Severin. Toda žena se ni požurila in jima ni dala ne jesti ne piti, samo zarežala se je, obrnila jima hrbet in izginila v svojo kočo. «He,» se je zadrl za njo Celestin, «če nama nečeš dati, kar sva zahtevala, si bova pa sama vzela!» Urno sta stopila hudobna brata v sadovnjak, ustavila se pod košato hruško, polno zlatih sadov, in iztegnila roke po njih. Toda — o groza! Čim sta se dotaknila zlatih hrušk, sta se spremenila v dva iskra konja, žalostno zarezgetala in zdirjala med ostalo konjsko čredo. Benjamin, ki je bil ostal doma, je noč in dan premišljeval, kam bi bila utegnila izginiti Severin in Celestin, pa se le ni mogel domisliti. Šele nekega samotnega večera, ko je sedel za pečjo in pestoval mlado mačico, se mu je nenadoma zasvetilo v bistri glavi. «Da», si je dejal, «tako bo: v deveto deželo sta šla!» Tistega večera Benjamin ni mbgel zaspati in ko se je zjutraj prebudila zlata zora, je srečala še njega na poti v deveto deželo. Molčeči in tihi Benjamin je hodil in hodil, da sam ni več vedel koliko dni in noči, ko je naposled dospel do koče grde divje žene, Presenečen je opazoval razkošno obilje prežlahtnega sadja in črede prelepih konj in postal je žalosten. «Če bi imel vsaj nekaj teh okusnih sadov, čašo čiste studenčnice in enega teh iskrih konj», si je mislil, «pa bi bil najsrečnejši človek na svetu!® Tako si je mislil — rekel pa ni ničesar. Spoštljivo se je poklonil divji ženi in je hotel dalje po svoji poti. Toda glej komaj je napravil nekaj korakoVj že se je močno zabliskalo, zemlja se je stresla kakor ob potresu in pred njim je stala — prelepa vila... «Hvala ti, odrešenik moj!» je dejalo za roko in ga odpeljala v svoje domovanje, ki se je med tem spremenilo v čaroben giad. V tistem čarobnem gradu mu je postregla z najslajšimi jedili in pijačami. Postlala mu je na zlati postelji, da se je odpočil in okrepčal od prestanih naporov dolge poti. Ko se je pa zjutraj prebudil, ga je na dvorišču že čakala zlata kočija z dvema prelepima konjema. Vila ga je okopala v čudežni vodi, ki ga je spremenila v najlepšega dečka na svetu, oblekla ga v prekrasno in dragoceno kraljevsko obleko ter ga tako spremenjenega odpeljala pred svojo palačo. Urno je poklicala čredo iskrih bajno bitje. «Tisoč let sem čakala človeka, ki bo šel molče mimo moje podrte bajte, kajti samo tisti me je mogel rešiti strašnega prekletstva, ki me je bilo spremenilo v grdo divjo ženo; ali ni ga bilo. Prihajali so nešteti, a vsi so zahtevali od mene jedi in iskrih konj. Le ti edini nisi zahteval ničesar, čeprav si bil lačen, žejen in truden kakor vsi drugi. In glej, s tem si me odrešil, zato boš dobil vse, po čemer so zaman hrepeneli drugi.» Nežno je prijela prelepa vila Benjamina konj, ki so bili sami začarani mladeniči, in jih spremenila v ponosne in hrabre vojake v dragocenih bojnih opremah. Vso to silno in mogočno vojsko je dodelila srečnemu Benjaminu, da ga spremlja na na-daljni poti do skrivnostne devete dežele. Le dveh konj vila ni spremenila v vojaka; pustila jima je še nadalje njuno konjsko zunanjost. Globoko ginjen se je zahvalil Benjamin prelepi vili za njene darove in se s svojim spremstvom napotil dalje. Tako je potoval osem dni in osem noči, devetega dne pa je le srečno prispel na mejo skrivnostne devete dežele, katero so stražili silni velikani. Ti velikani so imeli strog ukaz, ubiti vsakogar, ki bi hotel prekoračiti mejo, ker zakon devete dežele je določal, da smejo živi samo od daleč gledati vanjo in še to le redki izvoljeni srečneži. Zgodilo pa se je, da so ravno tedaj, ko je prispel molčeči Benjamin na prag devete dežele, pričakovali v gradu kraljice Srečke ženina mlade hčerke Ljubice. Ta srečni izbranec je bil kraljevič Srdan, sin kralja desete dežele, ki mu je bilo ime Nesrečko in je bil silno močen in oblasten gospod. Orjaki, ki so stražili meje, so dobili naročilo, da ga morajo neovirano spustiti v deveto deželo in v kraljičin grad. Benjamin, ki vsega tega ni vedel, je mirno vozil dalje do orjakov in se zanje sploh ni zmenil. Toda zmenili so se oni zanj... «Stoj!» je zarjul prvi, ko je Benjamin prekoračil prepovedano deželno mejo. Dvignil je svoj orjaški meč, postavil se tik pred dečka in ga strogo vprašal: «Kdo si, ki hočeš k nam?» Ko je opazil, da se vozi Benjamin v zlati kočiji s prelepimi konji in da je tudi vse njegovo spremstvo posuto z zlatom in dragim kamenjem, si je brž mislil, da bi utegnil biti to sam željno pričakovani ženin kraljične Ljubice; globoko se mu je priklonil. «Do.volite, visočanstvo,* je dejal orjak, «da prijavim vaš prihod njenemu veličanstvu naši presvetli kraljici in njeni hčerki, vaši nevesti!» in že je izginil preko gore v prestolni grad. Benjamin se je močno začudil, ko je slišal te besede, ki jih ni razumel, rekel pa ni ničesar. Pognal je svoja iskra konja in se napotil dalje po srebrni cesti devete dežele. Vozil se je mimo prelestnih vrtov, polnih čarobnega cvetja, srebrnega grmičja, zlatega sadja in rajskih ptic, ki so prepevale pesmi o blaženi sreči in večni ljubezni. Tako je prispel do kraljičinega gradu, kjer je bilo že vse pokonci, da sprejme visokega gosta in dragega ženina. Sama kraljica mu je prišla nasproti, ljubeče ga je objela in ga prižela na svoje kraljevsko srce in prav tako je storila tudi prelepa kraljična Ljubica. Benjamin, ki ga je vse to silno presenetilo in začudilo, se je globoko priklonil vsemu visokemu dvoru, rekel pa ni ničesar. «Truden je od dolge poti,» si je mislila kraljica, zato ni silila vanj, temveč ga je odvedla v svoj grad in mu odkazala prelepo spalnico z biserno posteljo, da se naspi in odpočije. Deček je bil sicer res truden, toda spati le ni mogel. Čimbolj je premišljal, tembolj se mu je dozdevalo, da ga smatrajo za nekoga, ki on ni. Mučila ga je skrb, kako se bo vse to čudno naključje razmotalo in razrešilo. Naposled je sklenil stopiti pred kraljico in ji povedati, kdo da je in kako je prišel v njeno deželo; toda svojega sklepa ni več mogel izvršiti... Nenadoma so se odprla vrata njegove spalnice in vanjo je planila do zob oborožena dvorna straža, zgrabila ga, zvezala in vrgla v globoko in temno ječo. Benjamin se je dobro zavedal, da se mu godi krivica in da trpi po nedolžnem, rekel pa le ni ničesar, molče je pustil, da so storili z njim, kar so hoteli. Pohlevno in vdano je legel na trda, kamenita tla in čakal, kaj se bo zgodilo. Tako je ležal vso noč v temni in vlažni ječi, šele proti jutru se mu je zazdelo, da čuje za seboj neko rahlo, pritajeno škrtanje. To škrtanje je prihajalo vedno bliže in bliže in ko je prišlo najbližje, je nenadoma prenehalo. In glej, v debeli steni strašne ječe se je pokazala nenadoma mala svetla odprtina, skozi to odprtino pa je prihajala drobna miška in hitela naravnost k njemu. Previdno se je približala živalca Benjaminovemu ušesu in mu zašepetala: «Dobro jutro, dobri Benjamin! Pošilja me k tebi lepa vila, ki si jo odrešil, ker videla je v svojem čarobnem zrcalu, kaj se ti je pripetilo. Ne boj se, ker vse bo dobro! Ko si prispel, so smatrali tebe za pričakovanega ženina Srdana, sina kralja Nesrečka, vladarja temne in mračne desete dežele; toda med tem, ko si ti počival na dijamantni postelji, je prispel v grad tudi on in kraljica je spoznala svojo zmoto. Zato me poslušaj ‘in pazi na vsako mojo besedo. Ko bo zunaj posijalo solnce, bodo prišli pote in te bodo odvedli pred najvišji sodni dvor. V prestolni dvorani devete dežele bodo sedeli na prestolu kraljica Srečka, kraljična Ljubica in kraljevič Srdan, krog njih pa bodo zbrani vsi ministri in veliki sodniki. Zasliševanje bo vodila sama kraljica. Spraševala te bo, kdo si in po kaj si prišel, ti ji pa ne daj odgovora. Globoko se pokloni kraljični Ljubici in izroči ji tole ogledalce!” Pri teh besedah je potisnila miška Benjaminu v roko majceno ogledalce, želela mu dobro srečo in izginila. Prav tedaj je posvetilo zunaj svetlo sclnce, v ključavnici Benjaminove ječe je pa zarožljal ključ, in vstopili so kraljični stražniki, osvobodili ga trdih vezi in odvedli pred najvišji sodni dvor, kjer je bilo vse prav tako, kakor mu je bila dejala miška. Na prestolih so sedeli kraljica Sreč-,ka, kraljična Ljubica in kraljevič Srdan, krog njih pa so bili zbrani ministri in visoki sodniki. «Kdo si in čemu si se vtihotapil v mojo deželo?» ga je vprašala kraljica z osornim in pretečim glasom. Benjamin se pa ni zmenil za njeno vprašanje; približal se je kraljični Ljubici, se ji poklonil in ji izročil ono majceno čarobno zrcalce. Prelepa kraljična, kateri je Benjamin mnogo bolj ugajal kakor mračni kraljevič Srdan, se mu je ljubeznivo nasmehnila, vzela ogledalce in pogledala vanj. Gledala je in gledala in njena prelepa lica so bolj in bolj bledela Naposled je kriknila od nepopisne groze, planila kvišku in se onesveščena zgrudila na tla. Preplašeni so ji priskočili na pomoč ministri in sodniki, a kraljica ji je vzela iz roke čarobno zrcalo in se radovedna ozrla vanj. In glej, tudi njena lica so pobledela od silne groze, ker v zrcalcu je videla vse muke in vso grozo, ki bi jo morala pretrpeti njena oboževana hčerka, ako bi se porečila z mrkim kraljevičem Srdanom. V tem skrivnostnem zrcalcu je videla jasno in razločno mračno in strašno deželo kralja Nesreče, njegov temni mrtvaški grad, vse neskončno trpljenje in gorje, ki je prebi-.valo v njem. Z grozo v duši se je zavedala, komu je hotela izročiti svoje dete. Omamljena od tega nenadnega spoznanja, je planila k molčečemu Benjaminu, ga objela in poljubila ter se mu zahvalila, da ji je otel otroka iz krempljev pošastnega ženina. Potem se je obrnila k svojim stražnikom in jim velela: «Zgrabite princa, zvežite ga in odpeljite preko meje in nikdar in nikoli več naj se ne prikaže pred moje oči!» Kakor bi trenil, so izvršili stražniki kraljičin ukaz; in glej, čim je princ zapustil prestolno dvorano, se je kraljična Ljubica zopet osvestila, nasmehnila se je vca blažena, stopila k molčečemu Benjaminu in mu padla v naročje. Osem dni in noči so potem slavili v prestolnici devete dežele poroko zalega Benjamina in prelestne kraljične Ljubice, devetega dne sta se pa mlada zakonca poslovila od kraljice in sta se s svojim bogatim in mogočnim spremstvom napotila v prvo, to je v našo deželo, da nam prineseta svoj blagoslov in velik nauk, da je — molk zlato! S pomočjo tega velikega nauka sta bila naposled rešena tudi nesrečna Benjaminova brata Severin in Celestin, ki sta se zopet spremenila v zala mladeniča in sta postala pobočnika in prva svetovalca kralja Benjamina in kraljice Ljubice. Pomladanska. Cvetica zlatica rumena je v lica, na travniku kima; minula je zima. Zdaj v toplo poletje dehtelo bo cvetje, šle bodo na solne e še pikapolonce. Čebele pa brale med bodo in dale še nam ga tri žlice za sladke potice. Radivoj Rehar. Detinstvo. Lev Nikolajevič Tolste j. Srečni, blaženi, nepovratni dnevi detin-stva! Kako naj bi ne .gojil in hranil spominov na vas! Vi dvigate in pojite mojo dušo in tvorite zame vir največjih užitkov. Do trudnosti se naletam in sedim upehan na svoji visoki otroški stolici ob čajni mizi; pozno je že, skodelica kavice s sladkorjem je že davno izpraznjena, spanec leze na oči, toda ne premaknem se z mesta, tam sedim in poslušam in gledam. Kako bi ne poslušal! Mama govori z nekom, njen glas zveni tako ljubko, tako nepopisno prijateljsko. Že sam zvok pove mojemu srcu neznano mnogo! Z očmi težkimi od spanca jo pogledam naravnost v obraz, in nenadoma se mi zdi, da je postala majhna, tako majhna, da njen obraz ni večji ko gumb, toda pri tem vidim vse zelo razločno, kako me gleda in se smehlja. Ljubo mi je, da je tako majhna. Sklopim oči še tesneje in postane tako majhna ko otroci v zenicah; toda nato se zganem in čarobna slika izgine. Napravim znova majhne oči, vrtim se tja in sem, trudim se, da bi sliko pričaral znova, ne posreči se mi. Dvignem se, podvijem si noge in ležem udobno v velik naslonjač. «Zopet boš zaspal Nikolaj; pojdi v spalnico,» je dejala mama. «Ne bom spal,* sem odgovoril, in nejasne, toda sladke sanje so napolnile mojo domišljijo. Zdrav otroški spanec mi je zaprl oči in minuto pozneje se nisem zavedal več in spal, dokler me niso prebudili. Tu pa tam se čuti v polspanju dotik nežne roke; po dotiku se spozna in se ulovi še v spanju tik pred obrazom in se stisne vroče vroče na ustnice. Vsi so že odšli; v sobi za goste gori samo še ena luč. Mama je dejala, da me bo zbudila. Pride, sede na rob naslonjača, v katerem spim, pogladi s čudovito nežno roko po mojih laseh in mi pošepne z ljubim znanim glasom v uho: «Vstani, moj ljubček; čas je, da greš v posteljo.* Noben ravnodušen pogled je ne kali; vso svojo nežnost in ljubezen razliva čez me. Ne ganem se, njeno roko pritisnem še tesneje na ustnice. «Dvigni se vendar, moj angel!» Z drugo roko objame moj vrat, njeni mali prsti se gibljejo in me žgačkajo, V sebi je tiho, poltemno; radi žgačkanja in prebuditve so moji živci razdraženi; mama sedi tik poleg mene, dotakne se me, jaz čutim njen dih in slišim njen glas. To me požene kvišku, svoje roke ovijem krog njenega vratu, svojo glavo položim na njene prsi in vzkliknem brez sape: «Ah, ljuba, ljuba mati, kako te imam rad!» Smehljala se je po svoji stari, očarljivi navadi, vzela mojo glavo v svoje roke, me poljubovala na čelo, na nos, na oči in me posadila v svoje naročje. «Ti me imaš torej zelo rad?» Molčala je za trenutek, nato je dejala: «Čuj, imej me vedno rad in ne pozabi me! Tudi kadar tvoje mamice več ne bo, je nikoli ne smeš pozabiti. Čuješ: nikoli, Nikolaj.* In poljubila me je še nežneje. «Tiho, ne praviti tega, ljuba dobra mamica!* sem vzkliknil in poljubljal njena kolena in pri tem so vrele solze iz mojih oči, solze ljubezni in ganotja. Prišel sem v spalnico in stal v svoji toplo podloženi spalni suknjiči pred sveto podobo. Kakšno čudovito čuvstvo me je objelo ob besedah: «Ljubi Bog, čuvaj moje starše, ata, mamo in babico, učitelja Karla Ivanoviča, mojega brata Volodja in mojo sestro Ljuboško.* Kadar sem govoril te besede, ki so jih moje ustnice sprva jecljale za materjo, se je raztopila ljubezen do Boga in do staršev na čudovit način v eno skupno čuvstvo. Vedel sem in čutil, da je Bog velik, pravičen in dober; bil sem prepričan, da usliši vse moje prošnje, kaznuje vse prestopke, da mu moram biti hvaležen za vse in da me nikoli ne bo zapustil. Noben dvom ni takrat razjedal mojega miru. Po molitvi mi je bilo lahko in veselo pri srcu, zavil sem se v odejo. Lepe sanje v mislih so si sledile; toda o čem sem sanjal? 0 bežnih rečeh, pri tem pa sem bil prežet od upanja na svetlo srečo in čisto ljubezen. Nato sem videl Karla Ivanoviča z njegovo temno usodo; ta je bil edini človek, ki sem ga imel za nesrečnega. Smilil se mi je, in občutil sem toliko ljubezni do njega, da so mi stopile solze v oči in sem želel, da ga Bog napravi srečnega in meni pomore, da mu izkažem svojo ljubezen — vse bi bil zanj žrtvoval. Nato sem položil svojo ljubo igračo, zajčka ali psička iz porcelana, v kot blazine in sem se radoval, kako dobro, toplo in ugodno tam leži. Nato sem prosil še ljubega Boga, naj da vsem sreče in zadovoljnosti, naj napravi za izprehod naslednjega dne lepo vreme, legel sem na drugo stran, spomini so se pomešali s sanjami, in zaspal sem, rahlo in z obrazom skoraj mokrim od solz. Ali se bodo še kdaj vrnili svežost, brezskrbnost in moč vere, ki sem jih nezavedno imel v svoji mladosti? Ali je mogoča1 lepša doba življenja nego je Ibila ta, v kateri sta me vodili dve najvišji čednosti: nedolžna radost in neskončna žeja po ljubezni. Kje so ostale verne molitve? Kje je naj dragocenejši dar: čiste solze ganotja? Je-li priletel tolažeči angel, posušil smehljaje te solze in vdahnil čisti otroški domišljiji sladkih sanj? Ali je življenje v resnici zapustilo tako težke sledove v mojem srcu, da je to ganotje, da so te solze na vekomaj izginile in so ostali samo spomini nanje? Polž in žaba. Srečala sta polž in žaba davi se kraj naše mlake in pozdravila spoštljivo že na štiri se korake. ..Dobro jutro, boter Slinarj* je dejala žaba Rega. »Kam pa, kam ste namenili mimo našega se brega?» ♦Veste strina,» polž je rekel, ♦ časi go se spremenili; in še mi1 — če dovolite — nismo več kot prej smo bili. Pa sem mislil sam pri sebi in sem tale sklep napravil; auto kupim, lep in ročen; kaj bi peš se onegavil. Baš sedaj grem doli v mesto, da ga kupim; kaj hudirja: naj enkrat še polž počasni z autom krog po isvetu dirja.» «Ježeš, ježeš, boter Slinar,« je dejala strina Rega, «vi pa v autu? To bo smeha, da nikdar nikoli tega.* «Vam pa, strina,* polž dodal je, ..svetoval bi čoln motorni; v njem bi bili vse bolj »nobel* in nič več kot zdaj okorni.» ♦ Jejmena, saj to po godu bi bilo pa tudi meni; to bi bili v naši mlaki od zavisti vsi zeleni. Veste, boter, kar vprašajte, kje bi reč se ta dobila, pa mi pridite povedat; prav zares jo bom kupila.* ..Pridem, pridem,* del je Slinar in odlezel zopet dalje in na licu nasmehljaj mu hudomušen zaigral je... Radivoi Rehar. Angel božji. Angel božji k zibki sede, rožo, misel, sladko prede: — A ko misli nič več ni, pesem vtihne, dete spi... Dete spi in gre stezice, lepe trže si cvetlice — nagel rdeč in rožmarin da mu v kito božji Sin. Fran Žgur. Naše življenje bi zgubilo na svoji lepoti, če bi ne bilo tako naporno in neprestano prizadevanje. M. Kus-Nikolajev. Ne naslanjaj se preveč na druge, da ne izgubiš ravnotežja. M, Vidovič. Pasti ni sramotno, ne dvigniti se, ko si padel: to je sramotno. M. Vidovič. Na bovški Grintovec. ). z. Ko so zelenela polja in vzcvetele breskve, sem izkopal iz spomina lep doživljaj, do-življen z izbrano pobožnostjo v veličastni tišini silnih trentarskih vrhov. Pol ure hoda proti severu od Bovca, ki leži na lepi ravnini med pogorjem Kanina in zapadnimi kmsko-triglavskimi vrhovi, se Soška dclina razcepi na dva dela. Za-padni del tvori Koritniška dolina, ki začenja pri Klužah, stari avstrijski trdnjavi na' silni skali, in se konča na našem znanem slavnem Predelu na nekdanji koroški meji. Vzhodni del pa je prava Soška dolina, ki končuje pod Triglavom. Med cbema dolinama se dviga sila strmo, le v nižjih legah obrastlo pogorje, kateremu v središču leži Bovški Grintovec (2344 m nad morjem). Bila sva skupaj s tovarišem. Pot naju je vodila po Soški dolini navzgor do vasice Soče, oddaljene dobri dve uri hoje od Bovca. Dolina je tu zelo stisnjena, jedva da ima dovolj prostora za Sočo, ki je tu še skromen potok, in za cesto. Na obeh straneh so strme nebotične stene. Ne nagajajo zaman zbadljivi sosedje Sočanom, da je videti na njih nebu, še ko je jasno, le pet zvezd. Resnica je, da v zimskem času ne posije solnce v to vas nad mesec dni. Zemlja je tu pač malo hvaležna svojim obdelovalcem. Peščene njivice navadno ne rodijo žilavemu Trentarju*) niti «čcmpa» (krompirja), da bi ga bilo zadosti za celo leto. Vse življenje Trentarja visi zato na tiopu koz in ovc, ki jih pase čez leto na visokih planinah in po strmih pobočjih nad dolino, za zimo pa jim pripravi sena, ki ga čez leto žanje staro in mlado po strminah postavljajoč se v veliko življensko nevarnost. Maslo, jančki in kože, ki jih med letom odračuni trgovcu v Bovcu, navadno niti ne zadostujejo za dolg, ki ga je napravi Trentarji se nazivljejo vsi prebivalci od Kala-Koritnice do pod Triglava. vil s kupovanjem soli, koruzne moke, zabele in obleke. Iz tega razloga je življenje Trentarja, ko odraste, trnjeva pot v rabeljski rudnik, v Francijo ali v Ameriko, dekleta pa morajo v Trst ali Aleksandrijo. V Soči kreneva s ceste na strmo stezo proti planini «Nad Sočo» na pobočju Grintovca. Sem in tja se stezica izgublja v obsežnih vijugah, debelem grušču in skalah, odkrušenih iz sten. Vmes pa poganjajo borni šopi trave. Kjer je prostora za malo položnega sveta, je zrastlo tudi poedino bukovo drevo, tršato in skrivenčeno v težavah gorskega življenja. Odčesnjene veje in trohneči Velikani, izruvani s koreninami, pričajo o divjanju prirodnih sil, o strahovitih viharjih ali o bobnečih plazovih. Vmes žare rdeče grede sleča (rododendrona), prekrasne planinske rože, porojene iz tega silnega trpljenja prav na robu smrti, ali pa sveti osamljena zvezda — srebrna očnica — kot simbol in znamenje olimpijskega gorskega veselja, ki se poloti planinca ob neposrednem gledanju vesoljstvu v obličje preko pobočij nepremičnih in nemih orjakov. Le ta gorska Trenta, Trenta življenja na robu prepadov, med viharji in grome-njem plazov ter življenja v čistem gorskem veselju, je mogla roditi divno pravljico o Zlatorogu,- ol divjem kozbu z zlatimi rogovi, čuvaju triglavskih zakladov, varovancu, iz čigar krvi mahoma klijejo čudovite triglavske rože. Le redek drzen trentarski lovec je doživel srečo, da je videl Zlatoroga, ta utelešeni simbol skrivnostnega bla-ženstva v gorah. Gorje pa tistemu, ki je hotel več kot simbol: triglavskih rož in zakladov! Blesk Zlatorogovih rogov ga je ometil, da je strmoglavil v prepad ob strahotnem krohotu zelenega lovca (simbol strahote prepadov). Da, gore osrečujejo smele, ki hrepene po njih, a tudi ubijajo. Čudovita je ta trentarska pravljica. Ne čudim se, da je osvojila ves svet. Vreme že ob odhodu iz Soče ni obetalo Bovški Grintavec nič dobrega. Na planino «Nad Sočov, oddaljeno dobro uro iz doline, sva dospela že pošteno mokra. Hočeš nočeš sva morala zlesti v pastirski stan, edini na tej planini. V tem času tu ni bilo živine. Značilni so trentarski pastirski stanovi na planinah za ovce in koze. Čisto drugačni so kot tolminski ali bohinjski za gov. živino. Tolminska planina je cela vas, kjer ima vsak večji posestnik svoj «stan» (stajo) za živino in pastirja; za mlekarno pa je ograjeno posebno poslopje. Tu v Trenti je v vsej planini navadno le en velik stan, ki ga deli po sredi na obe strani odprt hodnik. V tem hodniku molzejo pastirji, dva do šest po številu, drobnico na poseben način, da jim gre delo hitro od rok. Pomisliti moramo, da ima večja planina do 200 ali 300 glav drobnice. Na obeh straneh stanu je ograjen prostor za drobnico; na eni strani prihajajo nepomolžene ovce ali koze »kozi ta hodnik v roke prvemu pastirju, Ta vsako s par potegljaji nekoliko pomolze ter jo takoj porine v roke drugemu, ta tretjemu itd.; zadnji pomolze do konca ter jo odrine v ograjeni prostor na drugi strani stanu. V teh ogradah ostane živina tudi čez noč; sicer ima na razpolago tudi polovico stanu in hodnik za slučaj dežja ali snega. Podstrešje služi za shrambo sena in za ležišče pastirjem. Druga polovica stanu pa služi za sirarno, kuhinjo in za shrambo, deloma tudi za ležišče. Nabrala sva suhljadi in zakurila na navadnem «ognjišču» v sirarni. Pokosila sva iz nahrbtnika, posušila že obleko pri ognju, zunaj pa je le še deževalo. Na leseno streho so obupno in enakomerno u-darjale dežne kapljice, iz žlebov pa je voda šumno poskakovala v umazane mlakuže. Sem preko pobočij pa je zamolklo šumelo, ko so kapljice bičale skalovje in se je voda v curkih pretakala po vseh žlebičkih in špranjah. Mogočni sunki vetra so kot o-gromni gromeči valovi oblivali skale in tonili v nedoglednost. Megle so se premi- kale cb stenah Lepe špice in Kanjavca onstran Soške doline, podile se po pečeh nad nami v vetru in semintja zavijale našo kočo v svoj vlažen mrak. Proti večeru je dež ponehal, megle so se trgale. Gori nad Zadnjico med Kanjavcem in Bihavcem je zabliščalo — njegovo veličanstvo Triglav. V kristalno čistem ozračju je trava zaduhtela po svežosti, po skalah je skoro krvavo rdeče žarel rododendron. Izza sivih sten pa so drug za drugim odkrivali svoja bleščeča temena Mojstrovka, Razor, Prisojnik, Križ. Odrešenje... Vstala sva in odrinila. Pot naju je peljala preko položnega pašnika, ki se je počasi zožil v prijetno dolinico, polagoma se dvigajočo med sporednim odrastkom in glavnim grebenom. V travi in grušču so se rahlo poznali sledovi steze, ki jo je ugladila drobnica v preteklih letih. Grmi pritlikavega ruševja so nama semintja zastavljali pot. — Kmalu sva bila v samem golem skalovju. Poševne narušene skalne plasti so napravljale vtis, kc da sva na steni egiptovske piramide. Naposled kar povprek čez skale proti grebenu! Vrhovi žare ko škrlatni v zadnjem sclncu. Ko prispeva na greben, je solnce že davno zatonilo; sence so zajele dolino in grabile navzgor po molčečih rdečih vrhovih. Orjak za orjakom v svoji nemi nepremičnosti. Hrepeneči pogled zdrkne preko njih na vrhove za njimi, v ravnine, v daljo, v neskončnost. Vse pa preveva neskončna tihota. Dan umira... Obrisi vrhov na vzhodu postajajo nejasni, prva zvezda zablešči. Dan je umrl. Na zapadu pa je še dolgo, dolgo žarelo, kakor je nama tlel v prsih še dolgo, dolgo spomin na to veličastno umiranje, še potem, ko sva na povratku v temi padala čez kamenje in se spodtikala čez kotanje. Nebo je migljalo čez in čez posuto z zvezdami, ko sva dospela v najin tihotni stan. Pri ognju sva molče povečerjala in zlezla na svisli v seno. V rosnem jutru, zardelem v svojem svežem sijaju sva oprtala svoje popotno breme. Noge so nama bile čudovito lahke ob tem veličastnem prizoru bližajočega se jutra. Triglav in Razor sta najprej zableščala v zlatu vzhajajočega solnca. Tokrat sva hodila' po pobočju dalje proti severti. Preteklega dne tsva namreč prišla na greben južno in še precej stran od vrha Grintovca. Poleg tega sva hotela tudi malo poizkusiti plezati. Vzhodno pobočje — naziva stene še ne zasluži — je bilo za to prav primerno: precej strmo, toda z močno razčlenjeno, sicer pa precej krušljivo ekalo. Lezla sva po širokem u-dobnem žlebu vsak v svoji smeri, kar v čevljih seveda, ker plezalne opreme nisva imela nič s seboj. Prav zabavno nama je šlo od rok. Iskanje smeri in oprijemov, oziroma stopov pa neko neprijetno čustvo tesnobe, češ, kaj če zalezeva in ne bo pota naprej; to dvoje povzroča prav napeto pozornost celotne duševnosti. Preti vrhu je bilo treba bolj paziti. Le na enem kraju se je bilo treba precej potegniti pod skalo v višje ležeč žlebček, in sicer tako, da so noge kar prosto zabingljale nad steno, torej je vse telo viselo na prijemih obeh rok. Na greben sva prišla čez kake pel ure hoje proti jugu od vrha. Greben sicer sam ni Luč», ki si je znala tekom svojega kratkega obstoja pridobiti že splošno priznanje, bodisi v izberi objavljenih del, bodisi v okusnosti zunanje opreme, je tudi topot dokazala, da je njen glavni namen nuditi našemu ljudstvu zabavno in poučno čtivo v čim cenejši izdaji. Knjige, ki jih tudi letos dobijo naročniki za malenkostno ceno 4 lir, so sledeče: 1. Zbornik III. Uredil dr. L. Čermelj. — Vsebuje: Josip Jurca: Parlamentarna preuredba. Ferdo Kleinmayr: Ljudsko šolstvo Tržaške okolice v svojih početkih (do 1868.) France Bevk: Periodne publikacije. Ivan Vouk: Slovensko gledališče na Tržaškem. D. L,: Jedan popis pučanstva godine 1645. u opčinama Barbanu i Raklju u Južnoj Istri. L. Č.: Dodatek k razpravi «Politično-upravna razdelitev Jul. Krajine* za dobo do 30. junija 1928. 2. France Bevk: Vihar. Ribiška zgodba iz preteklosti, v kateri popisuje pisatelj življenje naših ribičev na devinski obali. 3. Karel Mat. Čapek-Chod: Hojka-Nedonošen. Dvoje zanimivih povesti, ki jih je 1iz češčine prevedel znani pisatelj Slavko Slavec. S. Slavec je prevoda pospremil tudi s kratkim življenjepisem slovitega češkega pisatelja Čapeka. O knjigah bomo še podrobneje izpregovorili v eni izmed naslednjih številk. Knjige so v isvoji preprostosti okusno in vzorno tiskarsko delo, ki dela tiskarni čast. Glasba in ljubezen, spisal Paul Keller, prevedel dr. Anton Kacin. Izdala in založila Katoliška Knjigarna v Gorici. Cena 2.— liri. Nemci, ki so mojstri v statistiki, so dognali, da v ljudskih knjižnicah, v bolnišnicah, sanatorjih in celo ječah, največ in najraje prebirajo knjige Paula Kellerja. Zakaj pa? Zato ker prinašajo Kellerjeve knjige soln-ce, smeh, tolažbo, podvig, svežost. Pričujoča knjižica prinaša duhovito novelo o kvartetu, ki krči pot napredni glasbi v majhnem mestecu. Knjiga je vsa zasoljena s svežim humorjem, duhovito prikazuje plemenito prijateljstvo dveh mladeničev in njuno nesrečno ljubezen, pa njun podvig v svet. Posebno pevci se bodo ob tem iskrečem se humorju prisrčno nasmejali, pa tudi uživali umetniško lepoto te zgodbe. Kritika. Slovenska religiozna lirika. Ta knjiga, ki je izšla pri upravi «Križa» v Ljubljani, je ena naših najboljših antologij. Njen urednik France Vodnik jo imenuje knjigo božje ljubezni in prijateljstva vsega rodu v svetem objemu preteklosti, sedanjosti in prihodnjosti, katera naj nas, ki sta nas izmučila bolečina in tragos človeške samote, iznova potrdi v veri, upanju in ljubezni. Knjižica je nastala iz nove zavesti nastopajočega rodu, zato je dokument dela doraščajoče generacije, ki hoče zbrati in strniti ustvarjajoče sile slovenstva okrog verskega središča. Zbirka je nekak molitvenik slovenske duše. V zbirko so sprejete le tiste pesmi, ki so neoporečne estetske vrednosti, ob enem pa izraz osebne religiozne usmerjenosti. Pesmi so urejene nečasno in brezosebno. Relativno najvleč pesmi je prispevala mlajša generacija, Narodne pesmi so med umetnimi pravi biseri. Boljše bi antologije ne bilo mogoče urediti; ona je lep donesek na našem knjižnem trgu. Prolog in epilog, ki ju je napisal urednik, pričata o širini in gorečnosti, ki je značilna za novo pokolenjc. F. S. Narodne pripovedke. Po Vuka Karadžiča zbirki prevedel dr. Alojzij Gradnik. Na svetlo dano v Gorici 1928. Knjigo je izdala Naša založba, ima jo v zalogi Katoliška knjigarna v Gorici. Tiskala Katoliška tiskarna. 128 strani. — Ta knjiga je lep dar za naše male in velike otroke. Le priznajmo si, pravljica je dostikrat lepše čtivo kot marsikatera umetna povest, nudi nam več estetskega uživanja in nam uspešneje trka na srce in na dušo. Pred vsem je pravljica bila in bo najhvaležnejše čtivo za mladino; redka je knjiga, ki ji lahko stoji ob strani, prekosila je še nobena ni. Pesniku Gradniku smo lahko hvaležni, da nam je na kratkih straneh nanizal nad štirideset pripovedk bratskega naroda. Hvalevredno je tudi, da mu je dodal predgovor; jaz bi ga za svojo osebo uvrstil raje na koncu knjige. Knjigi, ki je kljub skromnosti tudi vnanje prikupna, želim uspeha. France Bevk. Paul Keller: Glasba in ljubezen. Prevedel Anton Kacin. Gorica 1928. Izdala in založila Katoliška knjigarna v Gorici. Tiskala Katoliška tiskarna. Cena L 2.—. 76 strani. — Paul Keller je med nami malo znan pisatelj. Prvič isem ga srečal v podlistkih «Slovenca», nato v «Našem čolniču*. V Mariboru je izšel njegov roman «Dom». Prvi hip se mi je prikupil. Nemški pisatelj Hermann Bahr pravi o njem: «Kellerja štejemo k pičlemu krdelcu onih danes tako redkih pisateljev, ki znajo še pripovedovati... On zna iznajti fabulo in stisniti v svoje knjige mogočno šumeče življenje!* Med pri-prostim občinstvom je Keller zelo znan. To sicer ni vselej reklama za umetnika, toda ta pisatelj je znal združiti s prikupnostjo in humorjem veliko umetnost, ki mu je nihče ne more odrekati. Glasba in ljubezen sicer ni1 najboljše Kellerjevo delo, dasi ga odlikujejo vse pisateljeve vrline. Knjižico radi njenega humorja in plemenitosti ter umetnosti pripovedovanja lahko priporočimo vsakomur, nekaj ur resničnega užitka bo imel od njih. Veseli bomo njegovih krajših črtic, ki so pravi biseri, če izidejo. Naj bi kdo dodal kratko črtico njegovega življenja in dela. F. B. Socialni zakonik. Načrt katoliškega socialnega sestava. Prevedel dr. Andrej Pavlica. Gorica 1928. Tiskalo odlikovano tiskarsko podjetje L. Lukežič. Cena L 2.—. 84 strani. — Socialni zakonik je izdala Mednarodna zveza za proučevanje socialnih naukov, ki je bila ustanovljena v Malinu v Belgiji leta 1920, pod pokroviteljstvom kardinala Mer-cierja; zakonik je kardinal sam zamislil in ga je imenoval socialni katekizem. Prevod je prosto narejen po italijanskem besedilu. Dodano je stvarno kazalo. Čisti dobiček je namenjen Sirotišču Sv. Družine v Gorici. F. B. Dr. Janez Evgen Krek. 1865—1917. Za desetletnico njegove smrti napisal Trentar. Gorica 1928. Založila Straža v Gorici. Na prodaj v Katoliški knjigarni v Gorici. Tiskala Katoliška tiskarna v Gorici. Na prodaj L. 1.50. 68 strani. — Knjižico je sestavil dober poznavalec in osebni prijatelj velikega pokojnika na podlagi spisov profesorja Ivana Dolenca in drugih virov, tu pa tam je kaj sam dodal iz lastnih doživljajev. Knjižica ima res prehoden pomen, vendar bo vsakdo, kdor bo hotel biti na kratko poučen o Krekovi osebi in o njegovem delu, rad in z uspehom segel po nji. — F. B. UGANKE. KONJIČEK. (Sestavil I. K. Štanjel.) je pe. Bog na- la- vi ži- ko ke kr- ven- šc le- mla- žlah- j ži- dek- ni Inc vi ke, ke, je Slo den- pre- ro- vas ce: le. France Prešeren. ŠTEVILNICA. (Sestavil R. F.) 1 3 4 5 mesto v Egiptu 5 4 3 2 1 velikan, 4 5 3 2 1 domačin, 4 2 3 1 5 moško ime, 5 1 4 2 3 okoliš. POSETNICI Roman Ost I o. Leo Grah l _________________________I ___________________ i Kaj sta ta dva znanstvenika? Otroške uganke. 1. Kaj je prej mož ali brada? 2. Kdo je hodil po svoji materi? 3. Skače kakor kozel, vendar kozel ni; v obleki hodi, vendar človek ni; kaj naj to pomeni, kaj sc tebi zdi? PALINDROMSKE NALOGE (Sestavil R. F.) Dopolni naslednje stavke z določenimi črkami v naravnem in obratnem redu, da dobiš popolne stavke; 1.) Kristus je 12345 54321 križ. 2.) Letos so postavili v zvonik 1234321. 3.) Gospod 1234 je slab pešec, ker ga bolijo 4321. 4.) Ladjo je premetaval vihar kakor lupino 12345654321 se vendar ni. 5.) Lani je bilo 1234 po 4321 L. 6.) Pevec Šimenc je tako 1234 321, da mu je vse ploskalo. 7.) Pestunja pazi na 1234, da ne pade z 4321! 8.) Bistro 123456 je 654321 močnejši od volka. PREGOVORI (Sestavil J. G., Tolmin.) Kdor plača, ta obrača. Delo ne laže. Obljuba dolg dela. Kdor ne posluša, naj poskuša. Kdor se boji, ničesar ne dobi. Še prase je slabo, če je pri več koritih. Vzemi po enct besedo od vsakega pregovora in sestavi z njimi nov pregovor. DAROVI (Sestavil L. M., Gorica.) Arhar Alojzij 10 L Cerkvenič Fanica 11 „ Grohar Silvo 7 „ Kralj Ivan 6 , Tomažič Zdiavo 10 Slavec Jožef 8 „ Novak Tone 6 „ Komac Vera 8 „ Čitatelj naj razbere namen darovanja in zahvalo. REŠITEV UGANK V 7. ŠTEV. Izpeljanki; polž, nolt, post, most, mast; star, stan. slan, slad, mlad. Zamenjalnica; bes, reka, evangelist, zelišče, drevo, enobožec, letni čas, atlet, narod, izum, jarek, element, lani, Adamova žena. Brez dela jela. Rebus; Naše mesto je nabralo podporo za reveže. Računska naloga; Kmetica je imela v začetku 7 kokoši. Prva gospa ji je odkupila 4 kokoši (t. j. 3'A in Vi kokoši), k drugi gospe je prinesla torej le še 3 kokoši in tu prodala šc 2 (t. j. 1 'A in K') kokoši. Zamenjalnica; Neža, angelj, šele, goža, les, Adam, sok. Naš glas. Šaljivo vprašanje: 100 1 — stol. Rebus: Vsakdo ima svoj križ. Kvadrat: Muren, Udine, risar, enako, Neron. Dobri slikarji. V kavarni sedijo trije slikarji in se prepirajo, kdo zna bolj slikati po naravi. Prvi pravi: «Jaz sem narisal ledeno pokrajino tako naravno, da pade toplomer pod ničlo, če ga približam sliki.* Drugi pravi: «To ni nič. Jaz sem naslikal na leseno desko marmor tako naravno, da se deska potopi, če jo denem v vodo,» Tretji pa pravi: «Tudi to ni nič. Jaz sem nekega moža portretiral tako naravno, da ga moram vsak teden dvakrat obriti.* Lincoln kot zakonski mož. Slavni predsednik Zedinjenih držav Abraham Lincoln je imel v zakonu manj sreče kakor v politiki. Vladal je mogočnim Zedinjenim državam, nikogar se ni bal, le pred ženo mu je upadel pogum. Zaročil se je bil že v mladih letih. Tik pred poroko se je skesal in zbežal z doma in nevesti prav tisto Uro, ko bi moral odvesti slednjo pred oltar. A kriva usoda in podjetna nevesta sta mu prekrižali računa in ga vklenili v zakonski jarem. Ko se je na poročni dan peljal v kočiji pred cerkev, je odgovoril na vprašanje, kam se pelje, da menda v pekel. Pa ise nič ni motil, njegov zakon je bil pravi pekel. Ženi ni bilo všeč, da je prihajal domov pozno zvečer. A ni mogel drugače, posebno pozneje, ko se je posvetil politiki. Vsak večer jih je slišal. Končno mu je dala žena rok: Ob desetih mora biti doma, sicer mu bo vrata zaprla. Takoj prvi večer po tem ukazu je prišel z enourno zamudo in našel zaprta vrata. Prosil in rotil je svojo boljšo polovico, naj mu odpre, a zastonj. Slednjič je rekel gor v okno: «Imam ti povedati zelo veselo novico,* «Kakšno» «Izvoljen sem za predsednika.* Bilo je tudi res. Ona pa mu ni verjela. »Pijanec,* je rekla,__ »pojdi spat tje, kamor si bil do sedaj, in pravi med pijanci te neumnosti!* Še je videl novoizvoljeni predsednik Zedinjenih držav, kako se je okno šiloma zaprlo, uvidel je, da ničesar ne opravi, in si moral v prvi noči svojega predsedništva iskati drugje prenočiščč. CZS SZZJ izn dl C=S d3 d3 Ste-li poravnali polletno naročnino ? ? ?—»—»---------»-----------»-------»—sr—1 a ■ j Knjigarna - papi j 3 Jfa drobno / Zrst — v/ar j/Iilano 37 — Zrst jYa debelo! 5 e ■ Ima v zalogi: Razne knjige - Pisemski papir - Noteze - Razglednice 3 Albume - Tintnike - Pisarniške in šolske potrebščine. - Izvršuje vsa knjigoveška dela, tiskovine in oečate. Originalne vezave za „Naš Glas". S Pismena naročita se izvršujejo hitro in tudi z največjo natančnostjo. 3 ■ ■ H. D. Dr. Mermoija Lamtrert v Gorici [ specijalist za zobne in ustne bolezni, sprejema na Travniku (Piazza della Vittoria štev. 5/11 od 9-12 In 3-B. □□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□»□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□g i Največja konfekcijska tvrdka jj □ za gospode, dame in otroke □ s prvovrstno civilno in vojaško krojačnico § BAŠEVI IN SIN v Gorici, Corso Verdi 38, Tel. 132 g □ □ Gosto oononte con la Posta EieiEB]iBEiifi@sii@ieiSEE:eis®isiseiiB®Bii®tEieeEseiEEi5EEieiEEeHiigiEBi H. U. dr. D. Sardoč v Trstu specijalist za ostne in zobne bolezni perfekcioniran na dunajski kliniki ordinira v Via S. Lazzaro štev. 23, II. nadstropje od 9-12 In 8-7. r ■BTIMiSBi fffrMfg —EBSg» BK—I—BMiUMBMMMlSIglj * * * •fr ■fr •fr ❖ •fr ❖ fr ♦ •fr -» fr ♦ «0» fr fr e ♦ ♦ + fr fr ♦ * % ♦ ♦ 4 5 fr fr fr •fr fr * fr fr S ♦ fr fr fr LEKARNA Castellanovich Lastnik > F. BOLAFFIO Via dei Giullani Stav. 42, Trs« (SV. JAKOB.) VODA »OELl* ALABARDA" proti izpadanj« las Vsebuje kinin in je vsled lega posebno priporočljiva proti prhljaju in za ojačenje korenin. — Steklenica po L 6‘— in se dobiva samo v lekarni CASTELLANOVICH, Trst, Via Oiuliani štev. 42, Trst. G LY KOL Zelo uspešno sredstvo posebno poleti, v vročih dneh. Kdor se čuti živčno slabega in trpi na glavobolu, naj uporablja samo ,GLYKOL*, ki ozdravi v najkrajš. času. Cena steklenici L 8'50. — Za popolno ozdravljenje je treba šest steklenic. W Izvrstne Švedske kapljice ? tv. Antona za želodec. 1 Narodna knjigarna in j papirnica »mtl knjigarno J. C1RDUCCI" Gorica, Via Carducd štv. 7 • Telefon 169 priporoča svojo zalogo knjig in pisarniških potrebščin. Preskrbi v najkrajšem roku knjige iz inozemstva po dnevnem kurzu. * Razprodaja na drobno in debelo. LASTNA KNJIGOVEZNICA. ♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦[♦♦♦♦[♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦fr D DODDDDDCDDaOCBIDDlanDDOnODDCnaCD □ a TVRDKA V- v S FRANC KttEZIC ustanovljena 1. 1896. n Velika zaloga blaga za moške in ženske, perila, bombažnin, drobnarije n □ a frfrfrfrfrfrfrfrfrfrfrfrfrfrfrfrfrfrfrfrfr fr ■fr •fr •fr frfrfrfrfrfrfrfrfrfrfr D a □ □ in modnih oblek. Cene zmerne. D □ D a S a a a i list (7) [no Earli 24. (Lasi palaia) jj D D aDDDDDDDDODODDBialDDBDDDDDDDDDaOD Tržaška posojiln. in hranilnica registrovana zadruga z omejenim poroštvom uraduje v svoji lastni hlii ulica Torre blanca 19,1. n. Sprejema navadne hranilne vloge na knjižice, vloge na tekoči račun in vloge na čekovni promet, ter jih obrestuje 4MV po 4% Večje in stalne vloge po dogovoru. • Sprejema »Dinarje* na tek. račun in jih obrestuje po dogovoru. Davek od vlog plačuje zavod sam. • Daje posojila ne vknjižbe, menice, zastave in osebne kredite. ■ Obrestna mera po dogovoru. • Na razpolago varnostne celice (sate). — Uradne ure za stranke od 8’50 do 13 in od 16 do 18. • Ob nedeljah urad zaprt. — Štev. telef. 25-67. — Najstarejši slovenski denarni zavod.