Stev. M. 9^ V Maribor« 15. julija ISTS. Tečaj IV. Pregled* Poezije: Na polji. Sirota. Koža in rožmarin. — Žala prigodba mlajših let. — Iz zapiskov slovenskega umetnika. — Knez Vladimir Monomah. — Spomini. — Peter Preradovic. — Drobnosti. — Književni ogled. — Popravek. — Domorodcem. Na polji. A. Koder. 1^0 skupaj, predraga, nekdaj sva hodila Čez rožno ravan, čez rumeno polje, In dalje in dalje od mestnega krila Vodile so naju cvetoče steze: Nad planjo v neskončnega neba višave Škrjanec se dvignil je prost in vesel, Popél se visoko nad najine glave In tvojemu srcu takó-le zapel: „0j ljubi ga, ljubi, ponosna devica, Spomladi, dok sije še solnce gorkó, Vže jutre usahne duhteča cvetica, In kmalu več tebe in cvetja ne bo. Pojadram jaz k jugu tja v senčne logove. Kjer v večni pomladi usiplje se cvet. Buditi tam hočem jaz črne rodove. Jim pesmice mile hitevam zapet. Ko pomlad otrese spet ivje z drevesa. In solnce raz neba zašije gorkó. Nazaj prinesó me spet lahna peresa In v svate povabim si ljubo zvesto. In rajali bomo nad tvojo gomilo. Kjer spavalo bo ti brez .čuta srce, Oj molči, oj molči; ljubezni sladilo Zbudi se prepozno v dnu črne zemlje!" Sirota, p. D. Spominja me, v preteklost kadar zrem, srce: da sem sirota! In mračni dan sedanjosti mi vsak pove: da sem sirota! Občutim, kadar bol srce mi obiskava, Trpénja ko ono deliti s kom ne ve: da sem sirota! Občutim ranjena, zahman ko duša išče Zaupnika, da moje bi tešil gorje: da sem sirota! Pričajo vselej, ko sedim mej njimi v sredi, Tovarišic veselih mojih šale mi bridke: da sem sirota! Pričujo, ko za hip vsaj pomirim notranjost. Solze, ki tiho iz očij mi prirosé: da sem sirota! Ker roke nij, ki bi ljubo mi jih otrla. Ponavljajo bolesti, ki se spet vzbudé: da sem sirota! V nebo vzdihljaje tožne jaz pošiljam svoje, Naj omehčale sklep osode bi ostre: da sem sirota! Jaz prosim je, da mi bolesti srčne zmanjša. Sej dosti je, da nosim to gorje: da sem sirota! Roža in rožmarin. Bedenek. Ti si rožica rudeča. Jaz pa zelen rožmarin; Ti na vrtu si cveteča, Jaz pa sem planinski sin! Jaz na tihem bom zelenel Med domačimi ljudmi. Če me mraz ne bo pogrebel, če me toča ne zdrobi. Ti si vrtnica dišeča. Na gosposkih tleh cvetes; Vsak te gleda, kdor te sreča. Ti na vse — ponosno zreš! Ti se bodeš obletela. Jaz pa bom ostal zelen! Cvet tvoj sapica bo vzela. Vrh pa moj — bo nevsusén! Današnjej „Zori" je priložena 3. štev. „Vestnika" za njega naročnike. 14 108 Zala prigodba mlajših let. Izvirna noveleta; spisal Emil Leon. (Dalje.) m. Po vročem dopoludnevu prišlo je ravno tako vroče po-poladne. Oče pušil je toj)ak, ali pak računil; bil je malo-beseden, in kmalu pričel sem se dolgočasiti v samotnej grasčinici. Zapustil sem torej mračno in pusto sobo ter se podal na vrt. In tudi tu se nijsem spominal več, kako je bilo nekedaj. Visoka drevesa majala so svoje veje, polne rumenega cvetja in cvetoče gredice so razširjevale prijetno vonjavo po hladnej senci. Radosten sem koračil po peščenih stezicah, dalje in dalje, kamor me je peljala pot. Dospel sem v park, kjer je raslo temnozeleno borovje in košato bukovje. Od daleč zagledal sem in povem ti prijatelj ! da z nekako nejevoljo, — žensko, sedečo pod košatim vejevjem. Citala je v nekej knjigi. Ognoti se je, nij mi bilo mogoče, ker vže je povzdignola glavo ; pak sej bi se tudi ne bil hotel, ker v istem času bi ne bil za ves svet pokazal ženski, da se plašim pred njo. Koračil sem torej krepko proti njej. Prav hladno — sej veš, kaki barbari smo bili tedaj —, sem jo pozdravil blizu prišedši, a ona nij storila enako. Blag smehljaj jej je obdal ustnice in lahno je privzdignola belo roko, A zdaj prijatelj ! ne bodem ti pravil, kaka je bila ta ženska ; veruj mi, da je bila — prekrasna ! Povzdignola je torej malo roko, pokazala smejaje se celo vrsto snežnobelih zob, odložila knjigo, iz katere je bila citala, ter rekla: „A to je demokrat gospod Kvarel, je-li da?" Kakšen je bil ta glas, prijatelj? pozabil sem, — pozabil vže davno in prav je tako ! Bil sem tako osupuen, da jej nijsem mogel odgovoriti, ter se jej samo nemo poklonil. „0j gospod", dejala je, „nikar ne mislite, da sem tako stroga aristokratinja, da bi vtrpnola pred demokratom." In tu smejala se je tako sladko, — ali le temno se še spominam: tudi njeni smeh ginol mi je iz spomina. „Gospica komtesa! bojim se, da vas motim?" „Vi menite knjigo, a gospod, sej veste, da čitam jo kot aristokratinja le za šalo in včasih mi je tudi ta šala pusta ter se dolgočasim. Misliva si torej, da je ta tre-notek tak!" Zdelo se mi je, kakor da bi se norčevala, ali voljno sem se vsedel njej nasproti na drugo klop pod košato bukvo. „Gospica komtesa! je-li mi dovoljeno vprašati, kakovo berilo imate in s čem da se šalite?" „Kaj da čitam, gospod? — Sekspira." „Sekspira!" in v srcu nastal mi je strah in v resnici spolnilo se je, česar sem se bal. „A kaj mislite vi o Šekspiru?" Moj bog ! to je bil začetek ; vže mi je nasproti zijalo žrelo estetično-literarnega pogovora. „0 Šekspiru?" odgovoril sem bojazljivo, „toje v obče težavno odgovoriti." Da vam omejim vprašanje : kako menite o Richardu II. ? Je-li nij to ostudna možka prikazen? Je-li ne pričuje, kako globoko, da globljeje nij mogoče, pade ravno možki spol!" ,,Re8, gospica komtesa! a če hoteli ste mi to povedati za-to, da bi postavili s tem le drugi spol v lepšo svitlobo, vam ne pritrdim, kakor bi rad. Richard, ta velikanska drama, zdi se mi pisana ravno na slavo trdnej možkej volji." „Torej štejete trdno voljo v hudobnosti za slavo? Ako imate demokrati taka načela, težko kedaj zmorete nas aristo-krate!" pridela je zbodljivo. „Ne hodiva tako nagla", odgovoril sem, „povedite mi, gospica komtesa, je-li se vam tu in tam med čitanjem nij užalilo srce, da je tako trdni značaj — bez sadu poginol; ali nijste li želeli, da bi bila narava vsaj pravičnega s takimi darovi oblagodarila ?" „Gotovo! gotovo!" „In take želje", nadaljeval sem ter se srčnostjo podal se v estetično-literarno rešetanje, hotel je Šekspir ravno vzbuditi ter pokazati zrcalo, v katerem naj bi se gledali časi. In da si k temu nij izbral pravičnega junaka, poznal je predobro uplive, ki nadvladujejo človeško srce. Gospica! ako jaz prodikujem po svetu na okrog: bodite pravični! opravil bodem malo ali nič. Ako pak rečem : Gledite ! ta-le delal je hudobno in godilo se mu je slabo; ta zapravil je bogate darove in je žalostno poginol, sejal bodem v rodovito zemljo. „Z Richardom", nadaljeval sem ponosno, „govoril j e Šekspir možakom, da imajo neizmerne darove in da naj jih obračajo k dobremu, drugače poginejo bez sadu. In povem vam, milostljiva gospica komtesa!" pristavil sem z dijaško pretiranostjo, „ako bi| se mi bolj zavedali, da je svet naš in da smo mi sami, ki vzdržujemo zemljo ; moralo bi biti bolje!" In prijatelj, sedaj sem se ozrl na komteso. Prav srda bliskalo se jej je oko in trdno mi je rekla: ,,In ženska? kaj vam je ženska, gospod demokrat?" „Ženska, gospica komtesa ! ima edino opravilo, da briše nam znoj raz potnega čela. „Je-li vas uči tega tudi Šekspir?" „Tudi! Sej prepričevalno kaže, kaka mehka in omahljiva revica je — ženska, prepuščena sama sebi. Gospica komtesa! katera osoba zdi se vam slabejša, ali Richard, ali Ana, ki se uda v ljubezni temu grbastemu človeku pri rakvi svojega od njega ubitega moža?" A gospica nij odgovorila: vstala je in vrgla knjigo v pesek ter rekla razburjeno: „Vi gospod Kvarel, postali ste jako nepriljuden !" Potem pak je izginola za grmovjem. Jaz pak sem sedel še dolgo ter gledal, kako je zahajalo solnce za gorami. Glej dragi moj ! takov sem bil takrat : živahen in iskren, a le površen in samo na pol omikan. Ti bodeš imenoval mojo takratno vedenje barbarično in prav imaš! A jaz stopal sem isti večer z nekako navdušenostjo proti gradu, vesel zmage nad gospico komteso. — ' IV. Preteklo je malo dnij. Živel sem zase, hodil na vas in po njenej lepej okolici ; a grajskega parka sem se vestno 109 ogibal. Toda čas teče počasno in naposled mi nij ostalo druzega, nego iskati razmišljenja zopet v vrtnej senci. In zopet sem sedel pod košato bukvo ter gledal^ kako so nabirale bučele med po cvetočih vrtnicah. Ubogi Šekspir ležal je se vedno v pesku, kamor ga je bila vrgla neusmiljena ročica. Torej tudi gospica komtesa še nij bila tukaj. Stegnol sem roko, ter ga pobral, in kje se mi je odprlo, pričel sem pročitavati utopivši se v divno poezijo. Prehude me lahne stopinje in šumenje svilnate obleke. Povzdignem glavo: pred menoj stala jp — komtesa in njene velike jasne oči bile so uprte v me. „Gospica komtesa!" dejal sem, ter vstal, „dovolite, da vam podam knjigo, katero ste tukaj pozabili." „Hvala, gospod !" To rekla je z glasom, ki je naznanjal, da nij vedela, ali bi bila prijazna ali osorna. A naposled vsela se je meni nasproti v senco. „Kakó, da vas nij več videti, gospod Kvarel?" „Zakaj da ne prihajam več na vrt?" „Da! zakaj da ne prihajate več sim-le?" odgovorila je zamolklo. „Skoro si nijsem upal več, ker sem razžalil kraljico njegovo." „0j gospod Kvarel!" rekla je sladko, skoro bi vam ne verjela in mislila bi poprej, da ste preponosni. Kajti, ako se ne motim, so sedanji demokratje cesto bolj ponosni, nego najtrdnejši plemenitaši. Prijatelj ! da-li nij spregovorila skoro resničnih besed ? „A ne hodiva si huda", dejala je veselo, vstala ter hotela iti dalje. Sej vidiš, da sem moral tudi vstati ter iti ž njo. Živahno je korakala tik mene, govorila nedolžno-otročje in vendar tudi prečudno duhovito. Ob potu raslo je robidje, in najvisi vrh pognal je bil rdečo cvetko. „Je-li vidite, gospod Kvarel, kako lepo je to cvetje?" In pokazala mi je to divjo vrtnico in obrnila k meni obrazek. „Da! gospica komtesa!" In šel sem trgat ono cvetje. A bilo je težje, nego sem menil poprej. S trudom upognol sem vrh, pri tem pa zabodlo se mi je trnje v meso in ko sem prinesel rdeči cvet gospici, tekle so mi z roke krvave kaplje in padale na zemljo. Kako vžalilo se jej je srce! „0h gospod Kvarel! jako Vas milujem!" vzkliknolaje. Vzela je svilnato rutico ter mi obezala ranjene prste. In ko je končala, povzdignola je glavico ter vprašala : „Je-li je sedaj dobro?" Dal sem jej hvalo, a ona je zarudela, kakor bi se bila spomnila, da je storila tujcu več, nego bi bila imela. In mili prijatelj ! takrat padla je tudi meni iskra prve ljubezni v mlado dušo in v tem vrtu razcvelo se mi je cvetje, katero je imelo dosta več trnja, nego vonjajočih peres. (Konec prih.) Iz zapiskov slovenskega umetnika. Izvirno spisal Vatroslav. XII. Od Visa do Trsta. Ko se zopet na bojno mesto podam, razsaja bitva z vedno večo strastnostjo : divji vrisk razlega se krog in krog. Lahi si na vso silo prizadevajo, za velikansko jim napravljeno izgubo nam maščevati se in udarec z udarcem nam po-vrnoti. Štiri italijanske oklopnice zasledujejo največo našo linijsko ladijo: „Kaiser-ja" in ga obdajejo od vseh stranij ter kanijo tudi njemu rebra polomiti. Posebno grozna podmorska oklopnica, z ominoznim imenom „Affondatore", plese krog njega in jej skuša trebuh z železnim kljunom I prodreti. A „Kaiser" jo s koncentrovanim streljanjem iz obeh svojih baterij in s palube s pravo točo debelih jeklenih kro-gelj osiplje, ob enem pa porine, trčivši se svojo sicer leseno ostjo ob železni oklop, drugo ladijo na stran ter zbeži srečno iz te nevarne zagraje. V istem hipu se vname na italijanskej oklopnici „Pal estro" strašen ogenj; vsled tega morajo Lahi daleč na stran z njo pobegnoti. Ta novi udarec zmeša Lahe popolnoma; prestrašeni spuste se z vsem svojim bro-dovjem v beg. In mi jih zasledujemo s skromno svojo floto in vihramo za njimi po razburjenem valovju z grozovitim krikom. Vsled nagle vožnje tolikih velikanskih ladij se morje silno razburi in tolik vihar nastane, da nam nij mogoče dalje naprej, nego smo prisiljeni ustaviti se in sim ter tija metane topove privezati ter vse bródove line pred srditimi valovi za-tvoriti. Italijani pa beže se svojimi ladijami neprestano po ! morskej ravni proti jugozapadu^ prepustivši svojo vedno bolj gorečo oklopnico „Palestro" osodi. Ginjeni se oziramo po nesrečnej barki, iz katere se gosti oblaki črnega dima proti nebu vale; kar naenkrat švigne strašen plam v višavo in gromovit pok pretrese soparni zrak daleč vkrog; za pokom pride silovit plusk v srdito valovje, in krasna oklopnico „Pa-lestro" — utone s vsem svojim možtvom v brezdno morske globine. In tako so izgubili ošabni, po Dalmaciji hlepeči Lahi v teku četirih ur dvoje največih svojih ladij in blizu 1600 mornarjev. — Ko nam italijanska flota iz očij izgine, podamo se z vsem brodovjen proti Vi su. V luko dospevše nas pozdravijo s strmih tvrdnjavic gromoviti „hura"-klici topničarske tamošnje posadke. Tukaj so morali Lahi neusmiljeno razsajati, ker so ves hrib opalili, mnogo hiš razdejali in na sprednjem otoku topničarsko smodniščnico razrušili. Mestjani so od straha v hribovje pobegnoli in žive duše nij bilo videti v mestu. Italijani so nami"eč tukajšnjo posadko prevarili in ; pod francosko zastavo s četirimi oklopnicami v pristanišče I pripluli ter tako na zavratni način mesto napadli. Sicer so I se jim tukajšnji vojaci pogumno v bran postavili in je iz tvrdnjavic z debelimi krogljami pozdravljali; a vendar so Lahi prevladovali in svoje bojne čete na kopno spravljali ter po mestu pleniti začeli. Toda naš nenadejani prikaz jim ves račun prečrta: jedva so utegnoli svoje vojake na ladije pobasati in k drugemu brodovju odplavati. Jedva se v luki zasidramo in malo oddahnemu, dobi naša oklopnica povelje, podati se z neko drugo ladijo na ponočno prežanje. In tako se podamo zopet na počino (visoko morje) ter plavamo celo noč simo tamo po vodi. Od zdaleč vidimo 14* 110 jadrati celo italijansko floto in sicer na istem mestu, kjer se je njih ladija „Re d' Italia" pogreznola; potem pa odplujejo in nikjer ne najdemo sledu več za njimi. Drugi dan ostanemo blizu do večera tu v pristanišču in si nekoliko odpočivamo in se okrepčujemo. Popoludne po-grebemo na tukajšnjem pokopališču junake, ki so v tej pre-slavnej morskej bitvi padli spremivši je med daleč po morji razlegajočim se grmenjem topov in z milo godbo. Žalosten postojim pri grobu svojega prijatelja — Ljubomira in ma po-rosim gomilo z gorečimi solzami ter se poslovim od njega, otožno vzkliknovši: „Spavaj, sladko, mili prijatelj! Bodi ti žemljica lahka in hladni morski valovi naj pluskajo na breg tvoje samotne gomile ! Na svidenje tam, kjer lepše solnce sije !" Po pogrebu odplavamo od Visa gori ob dalmatinskem obrežju proti Pulju. Po vseh naših ladijah razliva se neizrekljiva radost in neomejeno veselje. Čili dalmatinski mornarji sede v širokih krogih na palubi, prepevajo miloglasne svoje pesmi o Kraljeviču Marku ter se radujejo slavne zmage nad preširnimi, po njih dragej domovini hlepečimi Lahi. In lahno se zibljemo po melodično pluskajočih valovih in jadramo polagoma gori proti skrajnej končini istrskega polu-otoka ter dospejemo drugi dan, v nedeljo, proti večeru do brijonskih otokov. Krog in krog nas pozdravljajo iz mogočnih tvrdnjav raznobojni bengalični plameni in visoko v zrak švigajoče rakete ; gromiviti klici : „Slava slovanskim junakom! Živio hrabri zmagovalec Tegetthoff in vse avstrijsko p om o r s tv o !" done nam od vseh stranij nasproti. — Cela flota poda se v svojo prejšnjo stajo — v pristanišče pri Fasani, kamor nam od vseh stranij navdušena čestitanja zaradi slavne zmage dohajajo. — Črez nekaj dnij dobimo povelje, z vsem brodovjem podati se — v Trst, odkodar se nov napad na Lahe in sicer ob enem na kopnem in na morju namerjava. A ker se med tem kratko primirje sklene, katero se vsled mirovnega pogajanja med Avstrijo in Italijo zaradi Benetek podaljša, ostanemo celi mesec tu v tržaškem pristanišču. Tu nas pride vsaki dan mnogo tržaške gospode pozdravljat. V istem času pride iz Meksike cesarica Charlota ; ona nas obišče in si naše vsled slednje zmage pri Visu po celem svetu sloveče brodovje ogleda. Konečno nam tržaško mestjanstvo zunaj mesta na lepem vrtu velikansko veselico napravi in nas z obilnimi jedmi in pijačami pogosti, se smodkami in raznimi drugimi rečmi obdari. Po dokončanej veselici spremlja nas ogromna množica tržaške gospode z dvema godbama in s sijajno ba-klado skozi celo mesto ; povsod done navdušeni klici : „Ev-viva la eroica marina austriaca!" „Slava slovanskim pomor-cem!" „Živio junak Tegetthoff!" — Poleg slavnega 20. julija 1866, ko so si slovanski pomorci pri Visu lovorov venec zmage priborili in z junaškim činom svoje ime v zlato knjigo povestnice zapisali, — ostane nam avstrijskim mornarjem ta dan slovesnosti do hladnega groba v blagem spominu! — (Dalje pride.) Znez Vladimir Monomah. Po Kostomarovu in drugih spisal J. Steklasa. Med starejimi knezi dotatarske dobe po Jaroslavu nij nobeden ostal v tako slavnem in dobrem spominu kakor Vladimir Monomah, knez podvzeten, silne volje, odliko-vaje se zdravim razumom med svojimi brati, ruskimi knezi. Okoli njegovega imena se vrte skoraj vsi važni čini ruske povesti v drugej polovici XI. in v prvej četrti XII. veka. Ta knez se mora po vsej pravici imenovati predstavljatelj svojega časa. Slavjanoruski narodi od pamtiveka živeči od-deijeni zedinjajo se malo po malo pod oblast kijevskih knezov in tako se postavi počasi temelj celokupnej državi. Oblika in pa različna stopinja te celokupnosti, dokler nij dosegla svojega popolnega obstanka, menjala se j6 od sledečih ugovorov in ustanov. Vladimir Monomah se je narodil 1. 1053, eno leto po smrti svojega slavnega deda Jaroslava. On je bil sin Vsevoloda, ljubimca izmed sinov Jaroslavovih ; med tem ko je Jaroslav razpostaljal druge svoje sinove po zemljah, vsacemu odmerivši svoj predel, pridržal je Vsevoloda doma ter mu je kasneje določil Kijevu, bližnji Perejaslavl in oddaljeni Rcstov. Starec Jaroslav je umrl na rokah Vsevolodovih. Mati Vladimirova, poslednja soproga Vsevolodova je bila pa hči grškega carja Monomaha, zatorej je dobil nje sin od materne strani ime Monomah. Na tak način je imel on tri imena: kneževsko — Vladimir, krstno Vasilij, dedno — Monomah. Ko je bil Vladimir Monomah 13 let star, lotil se je posla, ki je po takratnem mnenju pristojal kneževskemu zvanja — vojske in lova. Sploh so namreč v tem času začeli knezi rano raznovrstna dela opravljati, kar se po našem mnenju spodobi samo odraslim. Tudi ženili so se v otročjih letih. Oče je poslal Vladimira v Rostov, in ta pot je držala skoz zemljo Vjetičev, ki se takrat še nijso hoteli pokoravati oblasti Rurikove vladarske rodbine. Vladimir nij dolgo bil v Rostoku, nego se je pokazal v kratkem v Smolensku. V Rusiji ste se prikazali v tem času dve nadlogi, ki ste tlačili nesrečno zemljo skoz dva veka. Prva nadloga bili so mejusobni prepiri knezov. Začetek jim je bil položen s tem, da je sin umrlega Jaroslavovega sina Vladimira, Rostislav po imenu, bežal v Tmutarakan, v mesto ležeče na tamanskem polu-otoku. Le-ta zemlja je spadala takrat pod oblast černigov-skega kneza, ki je namestil tamkaj svojega sina Gleba. Rostislav je pregnal Gleba, ali tudi sam se nij mogel vzdržati na prestolju. Ta čin, sam po sebi eden mnogih silovitih v sledečem času, more se smatrati početkom vsem drugim, ker se je po njem izcimila nesloga med poločkimi knezi in Ja-roslavioi. L. 1067 je napadel poločki knez Vseslav Novgorod ter ga osvojil, zato so šli na-nj z vojsko Jaroslaviči ter ga potolkli in mu vse poplenili. V sledečem letu pa se je začela druge vrste nadloga. Prihrumeli so od iztoka Polovci, kočevski narod turškega plemena ter začeli napadati rusko zemljo. Prvi sukob (udarec) ž njimi je bil za Ruse nesrečen. Kijevski knez Izjeslav je bil potolčen in vsled tega še pregnan od Kijevljanov, s katerimi se tudi poprej nij razumel. Izjeslav se je vrnol v Kijev s pomočjo Poljakov. En sin njegov se je maščeval barbarsko nad Kijevljani ter jih strašno mučil iz osvete, ker so mu pregnali očeta. Ali Kijevljani so gledali, da se oslo-bode tudi tega kneza, kar se je v kratkem zgodilo. Izjeslav mora vnovič s svojim sinom pobegnoti iz mesta, mesto njega pa je sel na prestol njegov brat Svjatoslav, ki je poprej kneževal v Černigovu ; takrat pa je začel v cernigovskej zemlji m vladati Vsevolod, in sina njegovega so posadili na kneževski prestol v Smolensku. Ves čas kneževanja Svjatoslavovega služil je Vladimir njemu kot starejšemu knezu. Na tak način je hodil Vladimir po nalogu Svjatoslavovem na pomoč Poljakom proti Čehom ter na korist vsega Jaroslavovega roda vojeval proti poloč-kim knezom. L. 1073 je umrl v Kijevu Svjatoslav in na kijevski velikokneževski prestol se je vsedel zopet Izjeslav, pomirivši se s Kijevljani in s svojim bratom Vsevolodom. Ta knez je pregnal iz Vladimira — Volinskega Svjatoslavovega sina Olega, ki je ostavši brez dela prišel v Cernigov k Vsevolodu. Vladimir je živel takrat v prijateljskih odnošajih s tem knezom ter je dospevši iz Smolenska v Černigov gostil njega s svojim očetom. Ali Olegu je bilo težko, da je zemlja, v kterej je kneževal njegov oče in kjer je preživel on svoja otročja leta, v drugih in ne v njegovih rokah. L. 1073 je pobegnil on iz Černigova v Tmutarakan, kjer je živel za Rostislavom njemu podobni knez, begunec Boris, sin umrlega Vječeslava Jaroslaviča. Ne more se pa tudi misliti, da so knezi imeli vse prav, za kar so se poganjali. Takrat še nij bilo ustanovljeno ter tudi v običaju nij bilo, da bi vse glave kneževskega roda morale imeti svoja dela ter se v teh v nasledstvu vrstiti. Po naredbi Jaroslavovej nij vidno, da bi bil on namenil, razmeščaje svoje sinove po pokrajinah še za svojega življenja raztegnoti pravo nameščenih sinov tudi na njihovo potomstvo. Sinovi Jaroslavovi tudi niso vstano-vili take naredbe, kakor je razvidno v Smolensku in Voliniji. Samo poločki knezi so se držali hrabro in stalno v svojej krivskej zemlji, ker so hoteli Jaroslaviči je od tamkej iztirati. Pri popolnoma neodločnih odnošajih, pri pomanjkanju obče pripoznanih in po času utrjenih pravic knezov do kneževanja, je lahko razumeti, da je vsaki knez, ako mu je le moč njegova obstanek jamčila, skrbel postaviti svoje bližnje, — posebno sinove, ako jih je imel — na kneževsko prestolje; v takem slučaju se nij zbal odstraniti iz mesta drugega kneza, ki mu je bil manje v rodu. Od takih postopkov nij mogla kneze vzdržati ni misel o razrušenju pravic naslednikov, ker tacih takrat še nij bilo. Zatorej je vsaki knez gledal, da knežuje tam, kjer je njegov oče knez bil, kjer se je on rodil ter svojo mladost preživel in včasi tudi že odredjen bil, da bi očetu nasledoval. Ako seje knez boril za svoje pravo, mogel je lahko dobiti pomoči pri svojih soplemenikih. Oleg in Boris, ki sta pobegnola v Tmutarakan, obrnola sta se na Polovce. Ali nista ona prva vmešala tega sovražnika Rusov v svoje medsobne prepire, nego sam Vladimir Monomah, kakor to sam v svojem poučenju pripoveduje, da je namreč sam še za živega svojega deda Svjatoslava Jaroslaviča Polovce vodil v poločko zemljo. Oleg in Boris sta navalila s Polovci na seversko zemljo. Vsevolod je šel proti njim iz Černigova ter je bil popolnoma razbit in tako je Oleg lahko zavladal nad Črnigovom. Črni-govci so ga pa tudi precej sprejeli, ker so ga že poprej poznali: verjetno je, da se je v Črnigovu rodil. Ko je pa kasneje Vsevolod skup s Kijevskim knezom Izjeslavom, hotel Olegu Črnigov vzeti, pokazali so se Črnigovci, da so se predali Olegu. Zdajci sta začela Vsevolod in Izjeslav osvajati in paliti hiše okoli mesta. Prebivalci se nijso podali, nego zbežali v mesto v tako zvano „veliko" ter so tukaj našli zavetje. Olega nij bilo ž njimi v mestu; tvrdnost, s ktero so se Črnigovci njega držali, nij mu zadajala bojazni, da bi oni njega zapustili. Vladimir je bil takrat pri očetu. Ko sta začula, da Oleg in Boris ideta proti njima za rešitev Črnigova in da vodita s seboj Polovce, pustila sta kneza ob-lego ter šla nasproti sovražnikom. Bitka je bila na Nežatinej Njivi blizu sela tega imena. Boris je bil ubit; Oleg je po-begnol. Ali tudi zmagovalci so drago plačali svojo zmago. Kijevski knez Izjeslav je bil ubit v tej bitki. Po smrti Izjeslavovej je dobil Kijev knez Vsevolod. Črnigov pa, izgubivši nado na Olega, se preda ter posadi na prestol Vladimira Monomaha. Oleg in brat njegov Roman Svjatoslavič sta skušala 1. 1079 pregnati Vladimira iz Črnigova, ali bezuspešno. Vladimir ju je prehitel, šel z vojsko k Perejaslavlju ter se tako rešil sovražnikov brez bitke. On je sklenol tudi mir s Polovci, ki so s svojimi zavezniki Hazari izdajniško postopali proti Olegu in Romanu: Olega so poslali namreč v Carigrad, Romana pa so ubili. V tem umetnem pokončanju sovražnikov kaže se velika iznajdljivost Vladimirova. (Dalje prih.) Spoimni. Spisal Fr. Jaroslav. (Dalje.) „Žalibog, dragi Leroy, prav imate", pritrdi Herman. „Tudi jaz sem skusil to, da tako zvani poznavatelji navadno čakajo, kako hoče soditi občinstvo, predno izrekó svojo skrivnostno sodbo. Oni navadno ne hvalijo živega skladatelja, uže zato ne, ker znajo, da dokler genialnega skladatelja morejo z medlo hvalo pogubiti ali vsaj potreti, dotlé mora on njim se poklanjati, če pa ti sodniki priznajo njegovo visoko nadarjenost, tedaj pa bi morali oni prvi poklanjati se njemu." Ko je na to nastal molk, dé W. Hermanu : „Popreje si nam omenil nekih umeteljnikov in pisateljev, s katerimi si v Beču ugodno živel. Povedi nam kaj o njih." ,,Ah, marsikaj bi sedalo povedati! Kako so bili živahni, veseli in nadepolni!" „Otto Nicolai bil je takrat blizu 30 let star. Bil je prijetnega obraza in primerne postave, uren in živ v govorjenju in obnašanju. Pravi skladatelj nij bil, kajti manjkalo mu je visokega vzleta in globoke zamišljenosti, tudi je bil površno literarno naobražen. Vsled samoljubja se nij zavedal teh pomanjkljivostij. Spretno pa je igral na glasoviru in na goslih. Njegova opera „11 Tem-plario" doživela je več predstav na nekojih avstrijskih odrih, vzlasti v Pesti. Od tedaj pa se je Nicolai precenil, a ker je bil uljuden in nezaviden, imel je mnogo prijateljev. Slabi vspeh svoje nove opere: „Die Heimkehr des Verbannten", pripisoval je po krivici edino le besedam, in je potem zmočen iskal nove knjige brez hibe. Po cele dneve je citai novele in romane, da bi iztaknil predmet novemu librettu, in nagovarjal vse pesnike, do katerih je mogel priti, naj bi mu spisali kaj novega. A nobeden nij bil pri volji obvezati se mu, kajti o Nikolaiju se je trdilo, da je vnet sedaj za ta, sedaj za oni načrt, in da vedno zahteva prememb v verzih." 112 „Neki dan pride jako razdražen k meni." „Po-mislite", dejal je in se mi obesil na ramo, ^govoril sem z neko pisateljico, ki jako dobro piše za oder, in jo prosil, naj bi mi spisala romantično delo, pa mi je rekla kar v obraz, da nisem romantik, pač pa komik. Oh, jaz skladatelj „Tem-plaria", pa ne romantik !" Leta 1848. je šel Nicolai iz Beča, in prevzel prijetnejšo službo kot kapelnik v Berolinu. Leta 1849. je prišla na svetlo njegova poslednja opera : „Die lustigen weiber von Windsor" v Berolinu. Vspeh nij bil sjajen, a vendar jako časten, in da operna hiša pri tretjej predstavi nij bila tako natlačena, krivi so bili temu neugodni časi, kajti 1. 1848. in 1849. so bila gledališča povsodi slabo obiskovana." Ker je vsled slabo obiskovanega gledališča v. KUstner Nicolaiju odkrito povedal, da je treba opero na stran položiti za nekaj časa, vzel si je skladatelj to tako k srcu, da je ves pobit in poparjen šel domu. Njegovi živcih že dalj časa zelo razdraženi, čemernost, in vzkipelost zbog sklepa in-tendantovega, pospešile so njegovo smrt, ki mu je uže itak blizu bila. Umrl je za možganskim mrtvudom 11. maja 1849. „Lenau", nadaljuje Herman, „bil je sploh zelo nesrečen. Vedel sem, da mora tako priti. V svojem dolgem življenju in pogostem občevanju z umeteljniki, pesniki in pisatelji nabral sem to skušnjo, da slabo konča oni, ki svojo darovitost ali preceni ali podceni. Lenau je menil, da je njegov „Faust" vsaj enak Gothejevemu, in to ga je po-gubilo." Jurij Decker, gospodje, vam je morda komaj po imenu poznan. Bil je jako nadarjen obrazni slikar, ljubeznjiv in lep. Njegov jako velik talent mu je odprl dveri v salone umetnoljubnih aristokratov. Zaljubil se je v neko mlado dra-žestno grofico, in menda tudi ona v njega. Nij mu tedaj kazalo drugo ali jo vzeti ali se jej odreči. A niti to niti ono bi ga bilo moglo osrečiti. Nepreprosljiva Atropa je bila v tem slučaju brž ko ne mila, kajti je nenadoma pretrgala nit njegovega življenja." Sedaj sem prišel do Julija Alfreda Becherja, nenavadnega človeka. Narodil se je bil v Manchestru od nemških roditeljev; bil je nadarjen z bistroumnostjo, zgodaj zrel in izveden v življenju. Preselil se je na Nemško k svojim sorodnikom, študiral pravo, ter bil kakor vstvarjen za odvetništvo. S svojo možko zunanjostjo, z razumom, dovtipom, zavednostjo in znanjem novejih jezikov, odlikoval se je od ostalih svojih drugov, izborno je igral na glasoviru, in sčasom si prisvojil vso ono znanost, ki je potrebna skladatelju, manjkalo pa mu je onega daru, ki ga more dati edino natura, daru iznajdljivosti. Malokdaj se mu je rodila v glavi kaka v istini mu-zikalična misel. — Pozneje, ne vem zakaj, pustil je odvetništvo na Pruskem, prišel v Beč, in postal čislan učitelj in kritik muzike. Znal je občevati z ljudmi, iskreno je častil Beethovena, a najbolj ona dela njegova, katera mu ne bi bila pribavila nesmrtne slave, da je samo nje zložil. Be-cherjevi izdelki so pisani jako pravilno, ali brez gracije, brez pravih mislij. Vendar on je dobro znal, česa mu manjka, a je zidal na lastnost občinstva, katero zvečine trdi to, kar trdijo časopisi. Proti Italijanom in Francozom se je Becher strastno boril, isto tako tudi proti Mayerbeerovim operam. Leta 1848. se je udeležil revolucije, da-si nij mogel imeti nikakega interesa do političnih zadev Avstrije. Da-si od nemških roditeljev rojen in na Nemškem odgojen, bil je Anglež pred postavo. Kakor dan danes mnoge, tako je tudi njega trla strast, da bi se na vsak način o njem govorilo ; vsled tega je opasal sabljo, pripovedoval o svojih zvezah z Madjari, kateri čisto nič niso znali za-nj, spisal mnogo člankov, katerih nij mogel zagovarjati, in bil je 8 sourednikom Jelinekom nekaj dnij pozneje, kakor Robert Blum, po naglej sodbi v Beču ustreljen. „Requiescat in pace!" „Zalostna smrt", vzdihne Leroy. „Da, pač da ; pa tudi Staudigl, ki sedaj na vrsto pride, poginol je žalostno, da-si ne na tak način. Staudigl je bil pevec, pravi pevec, kakoršnih je malo po svetu, in zato je bil ljubljenec musikaličnega bečkega občinstva. Tudi v Londonu so ga močno hvalili in bogato nadarili. Bil je srečen soprog, imovit, preslavljen umeteljnik, in tako bi bil morda še nekaj let mogel srečno in zadovoljno živeti, da nij umetnosti više cenil, nego mi umrljive stvari sploh smemo kako stvar na zemlji ceniti". „Aj, gospod Herman, umeteljnost, ki nam je priljubljena, vendar smemo ceniti in ljubiti nad vse drugo, kajti ona je naša tešiteljica v bedi in nevolji", oponese Bergman. „Vi ste pisatelj, povedite mi, kako bi vam bilo pri srcu, če bi več časa ne mogli ali ne smeli delati, če bi ne smeli svoje fantazije, svojih mislij izlivati v novele ali romane?" „Rad hočem delati na slovstvenem polju tudi v prihodnje, ali kedar bi me zapustila sila in snaga telesna, no, moral bi odložiti pero, če še tako nerad. Staudigl je čutil, da mu peša glas, sprevidel je, da dan danes pri operi treba mogočnega glasu, čutil je, da se mu vsak čas poreče : Staudigl, ali pa star rokodelec ; in to je bil črv, ki je glodal na korenu njegovega življenja. Staudigl je sprevidel, da nič več ne ustreza občinstvu, katero mu je poprej e tako viharno ploskalo. Te zavesti pa pevec nij mogel prenašati, blaznost je objela njegov duh, in čez nekaj let ga je smrt rešila mučnega trpljenja. Še poslednje dni je poskušal peti, in se je jokal vide, da ne gre, da ne more." „Vaša poročila so mična, ali žalibog, tudi žalostna", omeni Leroy. „Razen mene živi samo še eden omenjenih mož, s katerimi smo veselo praznovali novo leto 1846., in ta je znani Hugo Pierson, ki ga gospodje menda poznajo po njegovih delih." „Kaj pa da ga poznamo", oglasi se Leroy, „vsaj jaz, da-si sem Francoz, in menim, da tudi vsak Nemec ga pozna. „Piersonov oratorium je pred več leti na Angleškem poslušalce tako rekoč zameknol, ali oni, kateri so čutili, da jim utegne nevaren postati, delali so na vse kriplje, da nij bilo več nobene predstave. Tako so ga odstranili. „Nu", vpraša Bergman, „ali na Angleškem ne poročajo časopisi enacih stvari, ali so tako enostranski?" „Kolikor jaz znam, izreklo se je mnogo časopisov jako enthuziastično za Piersona, ali Times ga je zgrabila zbog njegove izvirnosti. Znano je o Angležih, koliko drže do svobodne volje in razumnosti, ali vendar so tako rekoč deca omenjenega časopisa. Danes n. pr. več tisoč ljudij sliši izvrstno novo skladbo, jutre se ujeda Times proti njej, in tako se uže kaj iztakne, da se izborno delo vrže pod klop. Naj se reče kar hoče, Angleži mnogo bolj, kakor drugi kulturni narodi, verujejo to, kar tiskano bero". 113 V Hamburgu so Piersona vse drugače ocenili, ko je s svojo čudomilo muziko v drugem delu Gothejevega Fausta stopil pred občinstvo, ali ukljubu temu je bila ta skladba slišati samo v 2 ali 3 mestih, potem je izginola. Samo poedini komadi so se tu pa tam še slišali včasih, in vsak pot z veliko pohvalo. S kratka: daroviti a prezirani Pierson živi sedaj samotno svojej muzi, svojej rodbini v nekem tihem mestu južne Nemčije. Zakaj? Zato, ker nema kneževske protekcije, ker med gledališčnimi intendanti nij človeka, ki bi mogel samostojno sodbo izreči o operi. No je že tako ; kar so morali prestajati neki sedaj v grobu počivajoči skladatelji, to se tudi sedaj ponavlja živim, kajti vedno resnične so in bodejo besede Dantejeve: „La belta, l'ingegno, doni infelici!'' Peter Preradovic, hrvatski pesnik. J. Pajk. IV. ' Premestil se je v Dalmacijo Preradovičev polk in on z njim 1. 1842, a ona pesen odzdravica spada v 1. 1843. Po vsej pravici pak se ima neka druga Preradoviceva pesen smatrati za pravi njegov pesnički „prvenec", znana in šče zdaj slavljena pesen: „Zora puca'), bit' če dana." Ta pesen in kar je sklopljeno (zvezano) z njo ima svojo povest. Boraveč (bi?ajoč) v Zadru spoznal se je naš Peter s tamošnjimi književnimi ljudmi, domoljubi. Ti so namérjavali ondaj poseben list izdajati: „Zoro dalmatinsko." Na čelu tem književnikom je bil neki Ant. Kuzmanič, drug in pomočnik Kuzmaničev pak neki Ant. Kaznačič. Ti so mladega častnika Preradovica kmalu dobili v svoje šake, posebno ko 80 zvedeli, da je pesnik, a pesnikov povsodi treba pri enakih podvzetjih. Ti in šče drugi so si brž osvojili Petra, da jim speva po hrvatski. On se je šče nekaj časa branil in izgovarjal, posebno z izliko, da hrvaščine prav vešč nij, a tu so mu pobratimi brž vedeli leka in pomoči : dajali so mu narodnih pesnij in knjig, po kojih naj se mladi sokol v materinščini izvežba. Preradovic je brzo segnol po teh knjigah in začel premišljevati, kako bi hrvatske pesni zlagal. Prilika k prvemu javnemu poskusu ponudi se mu 1.1844, ko je prvi list „Zore dalmatinske" imel iziti. Trebalo je načelne pesnice, in to bi naj Peter zložil. Z veliko bojaznijo usede se Peter — kakor je sléje prijateljem razkril — k mizi, da kaj napiše, a napisal je pesen, ktera nosi venec med vsemi prigodnimi (priličnimi) njegovimi poezijami. ^Z o r a puca" je tej slavnej pesni naslov. Nekakov posebni duh veje iz te pesni: duh zvežesti in mladahnosti. Evo ti kratkega sodržaja! O polnoči je; pesnik sedi sam v sobi. Zdaj zaigrajo strune na „guslih" pesnikovega déda. Kaj šepečejo te strune ? „Zora puca, bit če dana!" (Zora svita, dan se bliža.) Ko pesnik dalje sluša, začuje „lagan vjetric" in tudi ta tiho šepeče: „Zora puca, bit če dana." Ko šče dalje prisluškiva, čuje ptico „od iztoka" letečo in kmalu za njo samo „Vilo slavskogroda;" vsi šepečejo: „Zora puca, bit če dana." Da! pravi na koncu pesnik, za istino „Zora puca". posebno Tebi, zemlja dalmatinska; Tebi v dvojem pomenu kot občna slavjanska zarja in kot list „Zora." Vsakdo vidi na prvi pogled, da je pesen allegorična in ob enem prigodna za list, ki je imel izhajati. Znamenja vedno naraščajočega slavjanskega zavedanja so tu na izvrsten način v konkretnih prizorih izražena: strune same od sebe oglašajoče se, iztočni veter, ptica, ki prileta od slavjanskega iztoka in Vila, pesnij in junaštva probuditeljica, t. j. poezija, ta oznanovalka slavjanske bodočnosti in končne svobode in rešitve! A vse to krasno in nežno izraženo pod likom „Zore dalmatinske", ki ima izhajati! Poseben utisek dela predzadnja majstorska kitica, v kterej pesnik popisuje temno, polubudno stanje slavjanstva, glaseča se: „Polno