GLAS
LETO XX. ŠT. 1 (915) / TRST, GORICA
ČETRTEK, 1. JANUARJA 2015
NOVI
CENA 1 EVRO 
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale
D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46)
art. 1, comma 1, NE/PD
ISSN 1124 – 6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA
UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY
  novo leto želimo stopiti z vsebinsko močnimi
napotki, ki jih je papež Frančišek dal nekaj dni
pred Božičem članom rimske kurije in, posred-
no, vsem kristjanom. Rimska kurija kot organizem si
vsak dan znova prizadeva, da bi bila živa, zdrava, uskla-
jena, v edinosti z drugimi, je dejal. To telo je dinamično,
ne more pa živeti brez osebnega, pristnega in trdnega
odnosa s Kristusom. Kdor vsakodnevno ne uživa te hra-
ne, postane birokrat, formalist, mladika, ki se posuši.
Kot vsako telo, je tudi kurija izpostavljena obolenjem.
Papež je zato naštel 15 “bolezni kurije”, skušnjave in šib-
kosti, tipične za krščanske skupnosti.
Prva bolezen je “bolezen tistega, ki misli, da je ne-
smrten”, imun in nepogrešljiv. Taki ljudje si ne želijo
prenovitve in izboljšanja, se obnašajo, kot da so gospo-
darji, mislijo, da so nad drugimi. Zdravilo za to bolezen
je v milosti, da se čutimo grešniki in se zavedamo, da
smo le nekoristni služabniki.
T. i. “martalizem” (po sv. Marti) je bolezen tistih, ki se
potopijo v delo, zanemarjajo pa najboljši del, ne vzame-
jo si časa, da bi bili s Kristusom.
“Bolezen duhovne in miselne okamenelosti” imajo tisti,
ki imajo srce iz kamna, so trdovratni. Tisti, ki so izgubili
človeško občutljivost, notranjo vedrino, živahnost in
drznost in se skrivajo med papirji.
“Bolezen pretiranega načrtovanja” je bolezen apostola,
ki vse skrbno načrtuje in meni, da bo natančno progra-
miranje stvari vodilo v napredek. V to bolezen pade,
kdor najraje ostaja v nespremenjenem in udobnem po-
ložaju.
“Bolezen slabe koordinacije” je bolezen ljudi, ki ne so-
delujejo in ne živijo v skupnem duhu. “Postajajo kot or-
kester, ki proizvaja samo še hrup”, povzročajo “nelagod-
je in pohujšanje”.
“Duhovna Alzheimerjeva bolezen” prizadene tiste, ki
so pozabili na svoje prvo srečanje z Gospodom in svojo
zgodbo odrešenja. Postopoma izgubijo duhovne spo-
sobnosti in prej ali slej ostanejo odvisni od svojih stališč,
razpoloženj in strasti.
“Tekmovalnost in nečimrnost” je bolezen tistih, ki ima-
jo za prvi cilj svojega življenja kroj in barvo oblačila ter
našitke na njem. Taki ljudje živijo v lažnem misticizmu
in lažnem miru; sv. Pavel pravi, da so sovražniki Kristu-
sovega križa.
“Bivanjsko in duhovno shizofrenost” imajo tisti, ki živi-
jo dvojno življenje, sad hinavščine. Ta hinavščina je po-
sledica duhovne praznine, ki je akademski naslovi ne
morejo zapolniti. To je bolezen tistih, ki so izgubili stik
z resničnostjo in s konkretnimi osebami. “Ta huda bo-
lezen se ozdravi s spreobrnjenjem”.
“Bolezen klepetanja, opravljanja, čenč in godrnjanja”
privede ljudi do tega, da postanejo sejalci ljuljke in hlad-
nokrvni morilci dobrega imena sobratov. To je bolezen
strahopetcev, ki se obnašajo zahrbtno, je dejal papež.
Deseta bolezen se kaže v “oboževanju voditeljev in pred-
stojnikov”. To je šibkost prilizovalcev, ki upajo, da bodo
tako nagrajeni. Ti ljudje postanejo “žrtve karierizma in
oportunizma, častijo ljudi in ne Boga”.
“Brezbrižnost do drugih” prizadene tiste, ki mislijo sa-
mo nase in so izgubili toplino medčloveških odnosov.
“Pogrebni obraz” je simptom bolezni osornih in
mračnih ljudi, ki pa so najpogosteje v strahu in negoto-
vosti. “Apostol mora biti vljuden, vesel, navdušen, širiti
mora nalezljivo veselje”.
“Bolezen kopičenja stvari” prizadene apostola, ki svojo
praznino polni z materialnimi dobrinami.
“Bolezen zaprtih skupin” včasih postane močnejša od
pripadnosti Kristusu. Začne se z dobrimi nameni,
sčasom pa usužnji in postane kot rak.
Petnajsta bolezen “posvetnega dobička in posvetne du-
hovnosti” nastopi, ko apostol svoje služenje spremeni v
vladanje in trgovanje, da bi imel še več oblasti.
Vsakdo nosi v sebi rane. Božični čas naj nam da pogu-
ma, da bomo priznali, da smo grešniki in da potrebuje-
mo Kristusovo usmiljenje, je sklenil svoje misli papež.
To je tudi naše voščilo vsem bralcem!
V
www.noviglas.eu
Tje pogledaj na višave, 
kjer Trigláv kipi v nebo, 
štej snežnikov goličave, 
kar dozre najdalj oko!
Valentin Vodnik, Vršac
  tej, posebni, številki Novega
glasa, ki je prva v novem
letu 2015, boste, drage
bralke in dragi bralci, našli veliko
branja za praznične dni. Posebna
številka Novega glasa je drugačna,
pripravili smo jo v mesecu
decembru, da bi prišla v vaše roke
po Božiču, okrog Novega leta.
Zaradi praznikov in zaprtja
tiskarne med prazničnimi dnevi
smo to nenavadno številko poslali
v tisk skupaj z zadnjo številko v
letu 2014, tudi zato njena vsebina
ni vezana na kroniko in
decembrsko dogajanje.
V upanju, da boste našli pri
prebiranju kaj koristnega,
zanimivega in pomembnega tudi
zase, vam še enkrat voščimo veliko
lepega in dobrega v novem letu
2015.
V uredništvo se vrnemo dan po
Svetih treh kraljih!
Srečno!
V
Branje za praznične dni!Papež o 15 boleznih kristjanov 
Ostanimo živi in
zdravi kristjani!
Igor Gabrovec, podpredsednik deželnega sveta FJK in deželni svetnik SSk
Za utrjevanje in razvoj lastnega jezika, kulture, 
navad in narodne pripadnosti!
  eželni svet FJK je naj-
višji deželni organ in
njegova glavna vloga
zadeva zakonodajo, ki ima še
poseben pomen zaradi statutar-
ne posebnosti naše dežele. Vo-
dilno vlogo ima pri tem dežel-
ni odbor predsednice Debore
Serracchiani, ki deluje nekaj
več kot poldrugo leto. Ravno
predsednica Serracchiani je že
od vsega začetka začela izvajati
reforme, ki naj bi bile nujne za
znižanje javne porabe in za
večje učinkovitosti. To je tudi v
skladu s tem, kar dela vlada
Mattea Renzija v Rimu in na
določenih področjih jo naš
deželni odbor celo presega.
Igor Gabrovec, izvoljen si bil
na listi Slovenske skupnosti,
ki je leta 2013 na podlagi
deželnega volilnega zakona
že drugič nastopala kot izraz
slovenske narodne skupnosti
v FJK. Kakšno težo ima danes
to v deželnem svetu prav ob
uvajanju takih in drugačnih
reform?
V smislu absolutnih številk si
ne smemo delati utvar: moja in
naša prisotnost v deželnem sve-
tu velja en glas na devetinštiri-
deset, kolikor pač nas je dežel-
nih svetnikov. Smo v sklopu
večine, vendar kot najmanjša
od vseh strank, zraven pa še for-
malno člani svetniške skupine
Demokratske stranke, saj je bilo
tako sklenjeno v volilno-poli-
tičnem sporazumu med SSk in
DS. Sicer poslovnik deželnega
sveta onemogoča ustanavljanje
enočlanskih svetniških skupin,
tako da bi bila alternativa za
nas čepenje v mešani skupini.
A tu ne vidim problema.
Omenjeni politični sporazum,
ki je levosredinski koaliciji pri-
speval odločilne glasove
za zmago, tega nočem
pozabiti, mi jamči dejan-
sko neodvisnost in do-
stojanstvo, kar se tudi
odraža v političnem delu
in večkrat v samih sta-
liščih, ki jih zagovarjam
v avli. To je prišlo najbolj
do izraza pri sprejemanju
reform krajevnih uprav,
od ukinitve pokrajin do
združevanja občin, kjer
je bilo moje zadržanje
“neusklajeno ne le z
zadržanjem DS, temveč
tudi vseh ostalih kompo-
nent vladne koalicije.
Priznam, da ni lahko in
tudi ni prijetno, ko mo-
raš plavati proti toku in
se moraš upirati smernicam, ki
jih zagovarja tvoja lastna poli-
tična koalicija. A to je neke vrste
prekletstvo, ki je menda zapisa-
no v danosti razmer in delo-
vanja vsakega majhnega poli-
tičnega gibanja. Za stranko, ki
zagovarja prvenstveno pravice
krepko manjšinske narodne
skupnosti, pa je to toliko bolj
zaznavno. Priznam pa tudi, da
me vse to nikakor ne bremeni.
Prej nasprotno: je izziv v
splošni enoličnosti, ki se zadnje
obdobje polašča tudi politike.
Meni je jasno, koga imam za sa-
bo, komu namenjam svoja na-
prezanja, kdo so moji ljudje: to
je tista plemenita skupina po-
sameznikov, ki se ji pravi na-
rodna skupnost, ki tu, od Milj
do Trbiža, živi, dela, se suvere-
no razvija že vsaj poldrugo ti-
D sočletje. O tej posebnosti govo-rim v deželnem svetu, s svojimdelom in nastopom skušam
utemeljevati našo sveto pravico
do utrjevanja in razvoja lastne-
ga jezika, kulture, navad in na-
rodne pripadnosti. Za nas in za
vse naslednje rodove, tako kot
so delali naši očetje in matere
pred nami, včasih za zelo viso-
ko ceno, tudi življenj, ki so bila
darovana na tem oltarju.
Stranka SSk je v 40-letnem
delovanju vedno zagovarjala
politično in upravno avto-
nomijo. To dela tudi danes.
Vedno bolj pa se kažejo sta-
lišča proti ideji in pomenu
avtonomije. Kakšne posledi-
ce bi lahko to imelo za našo
deželno in manjšinsko stvar-
nost?
Upravna avtonomija FJK je
stvarno omogočila kakovosten
preskok naše dežele FJK, ki še
vedno spada v sam vrh najbolj
uspešnih, varčnih in vsestran-
sko zdravih. Različne generaci-
je političnega razreda so v de-
setletjih izkoristile posebne pri-
stojnosti, ki so omogočile hitre
odzive na zahteve časa. Razvi-
jala se je mreža malih in sred-
njih podjetij, ki so še vedno
osnovni steber gospodarskega
tkiva. Razvijale so se infrastruk-
ture, cestne povezave, razvijala
in rasla je vloga tega prostora v
odnosu do Evrope vzhodno od
nas. Danes, ko smo ukleščeni v
hudo gospodarsko in družbeno
krizo, so vsi ti dosežki morda
nekoliko osenčeni – a vendar
so, verjamem, da je deželno,
družbeno in tudi politično tki-
vo še vedno zdravo in življen-
jsko in da bomo zaradi tega tu-
di kos izzivom tega vsestransko
hudega časa. Pri vsem tem pa
je brez najmanjšega dvoma
nujno, da v spreminjajoči se sli-
ki javnoupravne ureditve Italije
ohranimo samostojnost in po-
sebni statut naše dežele FJK.
Kakšna je tvoja splošna oce-
na reform, ki jih je uvedla
deželna uprava Debore Ser-
racchiani do danes?
Reforme so vedno potrebne, saj
se časi spreminjajo, družba in
njene potrebe z njimi, kar po-
meni, da moramo tudi njena
operativna pravila – zakone -
sproti prilagajati. Alternativa je,
da se družba okosteni, avtobusi
in vlaki vozijo dalje, mi pa še
vedno buljimo v čakalnici.
Predsednica se zaveda potrebe
po reformah, s katerimi podob-
no energično vihti tudi pre-
mier Renzi. Vprašanje pa se, po
mojem, postavi pri ritmu spre-
jemanja teh sprememb. Poglej-
mo ustavo, ki je v državi zakon
vseh zakonov, osnovna listina.
Ustavo ne gre spreminjati vsa-
ko leto in njeni avtorji so vanjo
sešili take mehanizme, ki zah-
tevajo daljši čas, pa tudi široke
večine in torej soglasje politike
in družbe. Tako naj bi bilo z re-
formami, se pravi tistimi zako-
ni, ki rišejo pravila dela v po-
membnih poglavjih družbene-
ga življenja. Skupna pravila ni
zdravo pisati po načelu pregla-
sovanja politične večine nad
manjšino. Ker jih naslednjič
nova večina bržkone spremeni,
kar bo ustvarjalo zmedo, nego-
tovost, nestabilnost. Da povza-
mem: dobro je, da smo se lotili
vsestranske reforme sistema.
Vtis pa imam, da hitimo preveč
in da si pri tem utira pot težnja
po preglasovanju ti-
stih, ki izražajo dvo-
me ali alternativne
rešitve. To ni zdravo
in bi lahko imelo
nevšečne posledice.
Koliko je k temu do-
prinesel deželni svet?
Je odigral aktivno
vlogo ali je bolj po-
trjeval zakonske
osnutke odbora?
Z razliko od italijan-
skega parlamenta, ki
že vrsto zakonodaj-
nih dob dejansko le
potrjuje zakonske
predloge vlad, ki si
sledijo za krmilom
države, je deželni svet
FJK aktiven subjekt
pri predlaganju, oblikovanju in
sprejemanju zakonov. Jasno je,
da so reforme in zakoni v glav-
nem predlog deželnega odbo-
ra, saj ta razpolaga z operativno
strukturo, direkcijami in ima
vpogled na vse potrebe. Zakon-
ski predlogi pa se nato v komi-
sijah večkrat tudi krepko spre-
minjajo, in to vse do plenarne
obravnave v deželnem svetu,
kjer se zakon skristalizira v do-
končno obliko. V minulem
poldrugem letu dela pa smo
obravnavali in izglasovali tudi
več zakonov, ki so jih predlagali
svetniki oz. posamezne poli-
tične skupine. V tej zakonodaj-
ni dobi je posebej značilna tudi
dokaj konstruktivna, rekel bi
celo nenavadno konstruktivna
drža politične opozicije, tako
desne sredine kot Gibanja pe-
1. januarja 20152
tih zvezd, ki se ne poslužuje ob-
strukcionističnih metod, tem-
več s stvarnim pristopom
večkrat prispeva k izboljšanju
in dopolnjevanju zakonov. Na-
videzno naj bi bilo to nekaj sa-
moumevnega – zagotavljam
pa, da ni bilo vedno tako in da
tudi marsikje drugje ni tako. To
jim javno priznavam tudi kot
podpredsednik deželnega sve-
ta.
Koliko se v teh reformah
upošteva dejstvo, da ima
dežela statutarno avtonomi-
jo in da je del te avtonomije
odvisen od prisotnosti na-
rodnih in jezikovnih
manjšin?
Malo, premalo. V bitki za ohra-
nitev avtonomije FJK, ki je vse
bolj centralističnemu Rimu da-
nes kot malokdaj prej pesek v
očeh, imamo številna orodja in
orožja, med tem pa je argu-
ment navzočnosti priznanih je-
zikovnih manjšin nedvomno
glavno. Od treh - Nemci, Furla-
ni, Slovenci - smo mi ne le jezi-
kovna, temveč tudi narodna
manjšina in edinole nas ščitijo
ne le državna zakonodaja, tem-
več tudi dvostranski medna-
rodni sporazumi. Kdor na te
pozabi, hote ali nehote ogroža
tudi samo avtonomijo FJK. Za-
to sem brezpogojno vztrajal, da
bi se v reformo krajevnih uprav
vneslo popravek, ki bi občinam
na zaščitenem območju prizna-
li popolno samostojnost
odločanja, če, s kom in kako
naj se povezujejo, da lahko ob
tem nemoteno ohranijo svojo
vlogo oz. do slovenske
manjšine.
Vtis imamo, da v tem prvem
delu te zakonodajne dobe je
zelo šibka opozicija. Kako to
ocenjuješ? Je tudi deželna
desna sredina v isti krizi kot
na državni ravni?
Glede opozicije sem že pove-
dal, da prej kot šibka je verjetno
zelo različna od tega, kar smo
bili vajeni do minule zakono-
daje. Dobro se spominjam, ka-
ko smo v letih 2008-2013 sko-
raj apriorno nasprotovali poli-
tičnoupravni liniji Tondove
večine. Z zdajšnjimi očmi gle-
dam na tisti čas bistveno bolj
samokritično. Zavedam se
namreč, da je vladanje in že sa-
mo čepenje v vladni večini sila
zapletena stvar, ki zahteva od-
govorno in institucionalno
držo. Hkrati pa v vladi nosiš od-
govornost za odločitve, ki jih
sprejemaš, medem ko si iz vrst
opozicije lahko privoščiš luk-
suz, da si preprosto proti in mo-
druješ, kaj vse bi reševal, iz-
boljšal, uspešno urejal, ko bi
vladal, česar pa, iz opozicije, ne
tvegaš …
Drži pa, da je opozicija tudi šib-
ka. Desnica politično životari
brez neke prave identitete, ni-
ma liderja in ji ne uspe se zedi-
niti v neki večji zbirni strankar-
ski enoti, kakršna se je na pri-
mer posrečila prebrisanemu
Renziju. Ta je trenutek šibkosti
antagonista izkoristil, da je svoj
kartel dvignil do štiridesetod-
stotnega konsenza, kar je v Ita-
liji rekordno. Take številke si je
izjemoma lahko privoščila le
stara Krščanska demokracija, v
drugih časih, ki so neprimerlji-
vi z zdajšnjimi.
Kakšna je bila po tvojem
mnenju tista reforma, ki bo
prinesla največ pozitivnih
učinkov?
Največ pričakujemo od zakon-
skih ukrepov, ki jih bomo v pri-
hodnjih mesecih sprejemali na
področju spodbujanja gospo-
darske rasti. Brez gospodarske-
ga zasuka ne bo blaginje – ne
bo novih delovnih mest, ne bo
davčnega priliva, ne socialnega
miru. Je kot začaran krog, ki pa
ga žal politika ne uspe ali mor-
da tudi ne more presekati. Go-
spodarstvo je vpeto v širše logi-
ke in na večino spremenljivk
nam ne uspe vplivati. Lahko pa
dežela najprej zmanjša biro-
kratsko zapletenost, sproži in-
vesticije v javna dela, izboljša
prometnice, nakaže davčne in
kreditne olajšave. Nato se mo-
rajo najti podjetniki, ki se jim
posel izplača in se zato vanj
spustijo s srcem, znanjem,
ustvarjalnostjo in z denarjem.
Zelo se je zaiskrilo pri refor-
mi, ki je spremenila pokraji-
ne v drugorazredne organe
javne uprave, pri katerih ni
več neposrednih volitev. Še
bolj hudo je bilo pri odobra-
vanju deželne reforme za
krajevne uprave. Obeh voli-
tev se z jasnim stališčem nisi
udeležil. Kako je to vplivalo
na odnose v svetniški skupi-
ni in do deželnega odbora?
Si lahko predstavljate, da ni bi-
lo lahko. Zaiskrilo in kar gorelo
je tudi za zaprtimi vrati. Vtis pa
imam, da so kolegi kljub vse-
mu razumeli moje razloge in
moja stališča, s katerimi se očit-
no niso znali, zmogli ali smeli
soglašati. Tolaži me zato
občutek, da me vendarle kolegi
spoštujejo, pa čeprav sem ne-
pokoren in je bila ta nepo-
korščina vir številnih zadreg,
težkih besed in neljubih “iz-
menjav mnenj”.
Tudi v sklopu stranke SSk so
bila stališča ostra, celo zah-
teve, da se voli proti takemu
zakonu. Kaj bodo morali se-
daj narediti SSk in njeni iz-
voljeni upravitelji? Kaj bodo
sploh služile nove skupščine
izvoljenih upraviteljev slo-
venske in furlanske narodne
skupnosti?
Praznični čas, ko se vode vsaj
navidezno umirijo, moramo iz-
koristiti, da temeljito preučimo
zakonsko besedilo in na-
kažemo možne korake. V vi-
demski pokrajini se občinski
upravitelji nagibajo k temu, da
izkoristijo moj popravek o
možnih odstopanjih za zaščite-
ne občine, da zarišejo taka
združenja občin, ki naj odgo-
varjajo njihovim potrebam. Tu-
di na Tržaškem in na Goriškem
moramo konkretno razmisliti,
do katere mere lahko življen-
jske potrebe naših občin uskla-
dimo s črko deželnega zakona.
Nepokorščina zakonu, pa
čeprav ga imamo za nepra-
vičnega, je lahko vezana le na
pritožbo na deželno upravno
sodišče ali celo ustavno preso-
jo, poleg seveda evropskih fo-
rumov. To ni preprosto, ni po-
ceni in rodi morebitne sadove
le na daljši rok. Še vedno pa ver-
jamem v možnost, da nam bo
uspelo zakon ob prvi priložno-
sti spremeniti po politični poti,
se pravi s popravki v deželnem
svetu. Za uspeh tega pa sta
ključnega pomena dva elemen-
ta, ki sta nekako vzajemno po-
vezana: podpora Slovenije, saj
je zaščita vezana tudi na med-
narodne sporazume, in pa
skupni jezik znotraj naše
manjšine. To pa je najtežje …
Dežela FJK meji z Avstrijo,
Slovenijo in na morju s
Hrvaško. Kakšni so odnosi s
temi sosedi v luči novega
evropskega programskega
obdobja?
Odnosi so v duhu dobroso-
sedskega odnosa in v letih
zasnovani na solidnih temel-
jih, vendar pa bi po mojem
mnenju potrebovali nekaj
spodbude. Sam vidim čez-
mejno sodelovanje s sosedi,
naj mi bo dovoljena prispo-
doba, kot neko čudovito de-
klico, ki pa blaženo spančka …
Imaš za leto 2015 kakšne po-
sebne cilje v delovanju v
sklopu deželnega sveta FJK?
Ciljev in pravzaprav želja je ve-
liko. Računam, da že v prvem
semestru sprožimo v obravna-
vo zakon o skupni lastnini, s
katerim bi lahko začeli reševati
dolgoletne zaplete z jusi in
srenjami. Prav tako si veliko
obetam od obljube odbornika
Bolzonella, da resno vzamemo
v roke vprašanje spoštovanja
protokola o Prosekarju. Nato se
bodo menda risala nova pravila
na področju financiranja dejav-
nosti slovenskih društev, orga-
nizacij in ustanov. Stara obveza,
ki ne zastara, pa je tudi zamisel
za ustanovitev deželnega jav-
nopravnega subjekta, v kate-
rem naj se uresniči demokra-
tično izvoljeno zastopstvo Slo-
vencev v FJK. Dodajmo še
pričakovane ukrepe na po-
dročju zaščitenih območij Na-
tura 2000 (zlasti razvoj kmetij-
stva in kamnolomske dejavno-
sti) in je mera polna – vsaj za
2015.
Julijan Čavdek
Foto dpd
“Politični sporazum, ki je 
levosredinski koaliciji 
prispeval odločilne glasove za
zmago, tega nočem pozabiti,
mi jamči dejansko 
neodvisnost in dostojanstvo,
kar se tudi odraža 
v političnem delu in večkrat 
v samih stališčih, ki jih 
zagovarjam v avli.”
“Brez gospodarskega
zasuka ne bo blaginje
– ne bo novih 
delovnih mest, ne bo
davčnega priliva, ne
socialnega miru.”
Svet in Slovenske Organizacije
Aktualno 1. januarja 2015 3
  Iztok Mirošič, slovenski veleposlanik v Rimu
Dobro bi bilo, da bi bila manjšina čim
večkrat enotna
POGOVOR 
  lovenski veleposlanik v Ri-
mu Iztok Mirošič je v itali-
janski prestolnici štiri leta
in pol. Pred nedavnim srečanjem
italijanskega predsednika s tujimi
diplomati je Mirošič imel tudi za-
seben pogovor z Giorgiom Napo-
litanom. “V zadnjih letih smo
storili kar nekaj korakov v pravo
smer”, pravi Mirošič, ki pa vedno
opozarja, da se dobri odnosi gra-
dijo na podlagi razčiščenih
vprašanj iz preteklosti. Kulturna
diplomacija in aktivnejša vloga
naše manjšine v odnosu do
dežele in države pa sta pripo-
ročili, ki jih Mirošič daje po sko-
raj petih letih v italijanski prestol-
nici. Jasno, umirjeno, brez ovin-
karjenja.
Pred kratkim ste spregovorili s
predsednikom Napolitanom.
O čem je tekla beseda?
S predsednikom Napolitanom
sva se ob njegovem nagovoru tu-
jim diplomatom tudi zasebno se-
stala. Govorila sva o tem, da se
bosta slišala tudi z našim pred-
sednikom Borutom Pahorjem.
Zahvalil sem se mu, da je poma-
gal pri trasiranju sprememb, ki so
vidne v Furlaniji Julijski krajini
(FJK) in v Trstu. Ob tem naj po-
vem, da cenimo tudi njegova pri-
zadevanja pri vzpostavitvi poti
miru.
Kako torej ocenjujete obdobje
zadnjih nekaj let? Odnosi med
Slovenijo in Italijo so postali
zelo intenzivni, predvsem tisti
na institucionalni ravni...
Odločilna sprememba na boljše
v odnosih med državama je ste-
kla ravno v obdobju, ko sem sam
začel svoj prvi mandat v Rimu,
julija 2010. Koncertu prijateljstva
pod vodstvom Riccarda Mutija so
takrat v Trstu prisluhnili italijan-
ski predsednik Giorgio Napolita-
no, slovenski Danilo Türk in
hrvaški Ivo Josipović. Od takrat
se je dojemanje Slovenije in slo-
venske manjšine v Rimu močno
spremenilo in izboljšalo. Pred
tem je bilo težko predstavljivo, da
bi lahko v Trstu imeli slovenske-
ga odbornika, da bi Slovenca bila
tudi predsednika občinskega in
pokrajinskega sveta v Trstu. Da-
nes je Slovenec tudi predsednik
italijanskega stalnega gledališča
Rossetti. To bo na srednji in dolgi
rok prineslo pomembne pozitiv-
ne spremembe na konkretni rav-
ni tudi za slovensko manjšino.
Mnogi se bodo pritoževali glede
težav, ki so danes še prisotne: re-
forme krajevnih uprav, ureditev
financiranja in še bi lahko našte-
val. Dejstvo pa je, da bomo v pri-
hodnje na podlagi vzpostavljenih
dobrih odnosov lahko reševali
tudi te praktične težave. Slovenija
bo vedno stala manjšini ob stra-
ni. Njena naloga je ta, da opozar-
ja, naj se nivo manjšinskih pra-
vic, doseženih z mednarodnimi
sporazumi in dogovori, ne krči in
zmanjšuje.
Po vašem mnenju je torej v
prihodnosti lahko samo še
bolje...
Ti učinki se že poznajo: od Kon-
certa prijateljstva dalje se je števi-
lo meddržavnih obiskov ekspo-
nencialno povečalo. Že januarja
2011 je bil takratni predsednik
Danilo Türk na tridnevnem
državniškem obisku v Rimu, te-
mu so sledili državniški obiski
predsednika Napolitana v Slove-
niji in nato predsednika Pahorja
spet v Rimu letos. Poudariti mo-
S ram, da ni običajno, da je meddvema država toliko obiskov nanajvišji ravni. Seveda, tukaj so še
obiski predsednikov vlad, skupna
zasedanja ministrov, konzultacije
na ravni državnih sekretarjev in
drugih državnih uradnikov. Ne
smemo pozabiti na trilateralna
srečanja med Slovenijo, Italijo in
Hrvaško predvsem o temi razvoja
severnega Jadrana.
Med Slovenci, posebej v Italiji,
pa še zmeraj odmevajo tu-
di besede predsednika Na-
politana, ko je leta 2007
govoril o barbarskih Slo-
vanih. Od takrat se je sicer
res veliko spremenilo, a ti-
ste besede so se usidrale v
zavest tukajšnjega člove-
ka...
Takrat je reagirala Hrvaška,
pa tudi Slovenija. Preobrat le-
ta 2010 kaže na to, da sta po-
sega obeh držav najbrž le ne-
koliko zalegla. Za Slovenijo
in Hrvaško velja, da želita
imeti dobre odnose in
odlično sodelovanje z Italijo
na vseh ravneh. Ti dobri od-
nosi pa morajo temeljiti na
razčiščeni preteklosti. Slove-
nija si želi vedno boljših sti-
kov. Italija ima na primer
večjo gospodarsko menjavo
z nami kot z Indijo. To nam omo-
goča, da zelo jasno spregovorimo
o preteklosti in o travmah, ki
smo jih doživeli na obeh straneh.
Pri razčiščevanju preteklosti ni
skrivanja niti sprenevedanja: prvi
korak v tej smeri je bila objava
skupnega zgodovinskega po-
ročila. To je lahko začetna točka
za reševanje tudi nekaterih dru-
gih vprašanj: nasledstvo arhivov
zemljiških knjig ali umetniških
del. Za vzpostavitev produktivne-
ga dialoga o tej temi morajo
najbrž še nekoliko dozoreti časi.
Zadnja štiri leta so bila obdobje
nastavkov za tak dialog.
Ena od zadnjih pridobitev za
slovensko manjšino je bilo
omizje pri rimski vladi. Kako
ocenjujete korake, ki so bili
storjeni od pridobitve tega no-
vega institucionalnega orga-
na?
Osebno sem vodil te aktivnosti
še v času Berlusconijeve vlade.
Veliko sva si takrat dopisovala s
podsekretarjem pri predsedstvu
vlade Giannijem Letto. Manjšina
je tako dobila sogovornika v Ri-
mu. Prvi sogovornik je in ostaja
dežela FJK, omizje pa naj pomaga
pri odpravljanju ozkih grl pri raz-
nih praktičnih težavah: finančna
situacija slovenskih medijev, šol-
stvo, koncentracijsko taborišče v
Viscu, vprašanja, ki niso v pristoj-
nosti paritetnega odbora, pa še bi
lahko naštevali. Na omizje ne
smemo gledati samo kot na de-
batni krožek: pomembno je, da
ima manjšina stalnega sogovor-
nika neposredno v Rimu. Omizje
lahko služi tudi za lažje koordini-
ranje med deželo FJK in državo,
ko gre za vprašanja manjšine: na
zadnjem zasedanju je bil prisoten
tudi odbornik Gianni Torrenti.
Kako je torej treba zastaviti de-
lo, da bo rimsko omizje res
učinkovito?
Manjšina mora biti aktivna in
propozitivna. Včasih bi morala
biti bolj aktivna. Zelo dobro bi bi-
lo, da bi bila
čim večkrat
enotna. Če vsa-
ka stran gre v
Rim, da bi tam
pojasnjevala
svoje težave, se
sogovornikom
otežuje delo.
Iskanje rešitev
pri italijanski
vladi, ko ni
konsenza niti v
manjšini, je
dokaj težko.
Zato bi si želel,
da se manjšina predstavi pri do-
ločenih ključnih vprašanjih bolj
enotno.
Kako močno je torej po vašem
mnenju vrtičkarstvo v vrstah
manjšine?
Ljubljana bi si želela več enotno-
sti. Pri tem pa moram biti jasen:
ne gre za nobeno zahtevo. Živi-
mo v demokratični družbi, ra-
zlična razmišljanja in ideološke
opredelitve so povsem legitimne.
Pri ključnih vprašanjih pa bi bilo
dobro, da bi manjšina kljub upra-
vičenim različnim ideološkim
nastavkom le našla skupni ime-
novalec. Tudi za Republiko Slo-
venijo bi bilo tako lažje zastopati
stališča slovenske manjšine v dia-
logu z Rimom. In to v dobrobit
obeh manjšin. Ko se postavlja ne-
ka dolgoročna vizija, je včasih
potrebno malo popustiti v svojih
opredelitvah.
Pri tem bom konkretnejši: je
bila v procesu sprejemanja re-
forme krajevnih uprav v deželi
FJK Slovenija morda nekoliko
razočarana nad zadržanjem
manjšine?
Ne, nikakor ne. Slovenija ni bila
zadržana do ravnanj manjšine.
Do tega Ljubljana ni upravičena.
Manjšina sama ve, kaj je najbolje
zanjo. Mi lahko učinkovito po-
magamo manjšini, ko obstajata
neki skupni imenovalec in pod-
pora. Če pa so do določene zade-
ve različna gledanja, lahko Slove-
nija intervenira samo toliko, da
Italijo opozori na standard
zaščite v skladu z mednarodno-
pravnimi instrumenti in že ob-
stoječo italijansko zakonodajo.
To je Republika Slovenija tudi
storila: Italiji smo predali noto z
opozorili, da pozorno spremlja-
mo zadeve in da bomo reformo
krajevnih uprav spremljali tudi v
fazi implementacije. Slovenija je
pri tem zelo jasna in zelo
odločna: nivo že doseženih pra-
vic slovenske manjšine se ne sme
zmanjševati. Pristojne sem tudi
pozval, naj se raven zaščite
manjšine poveča. Pri tem sem
požel razumevanje v Trstu in v
Rimu.
Odločitev, ki jih sprejema
manjšina, ne presojamo. Stojimo
pa ji ob strani. Naj samo še enkrat
ponovim: včasih bi bilo zaželje-
no, da bi različne komponente v
manjšini opravile delo večje ko-
ordinacije in da bi izbrale neko
skupno temeljno linijo. Da
strnem: Slovenija je tako pri
vprašanju reform kot pri vprašan-
ju financ zelo aktivna z italijan-
skimi sogovorniki. Dobili smo
zagotovila, da deželni zakon ne
bo prinesel zmanjševanja pravic
slovenske manjšine. To bi navse-
zadnje bilo v nasprotju z držav-
nim zakonom 38/01, ki je dežel-
nemu nadrejen.
Je pri vprašanju krajevnih re-
form prišlo do manjšega krat-
kega stika med Slovenijo in
manjšino oziroma delom
manjšine v Italiji?
Ne, nobenega kratkega stika ni
bilo. Predstavniki manjšine so bi-
li na sestankih v Ljubljani. Sesta-
vili smo dve ekspertni skupini
pravnikov, ki sta pregledovali za-
deve. V skladu s tem se je Slove-
nija tudi ravnala v nadaljnjih ko-
rakih. Ne, kratkih stikov ni bilo z
nikomer. Na manjšino gledamo
kot na enovito celoto: Ljubljana
sprejema v vednost stališča slo-
venske narodne skupnosti v Ita-
liji. Če so stališča poenotena, to-
liko bolje. Naloga Slovenije je
vsekakor ta, da je pozorna na
pravni okvir varstva slovenske
manjšine v Italiji. Po drugi strani
razumemo del manjšine, ki me-
ni, da je potrebno razviti dobro
sodelovanje z deželno vlado. Dia-
log je boljši od konfrontacije.
Kakšen je odnos na ravni Re-
publika Slovenija – dežela FJK?
Slovenija želi pospešiti sodelo-
vanje s Furlanijo Julijsko krajino.
Slovenija mora imeti s Trstom ne-
ki evropski odnos, ne samo na
ravni EZTS in čezmejnih progra-
mov, temveč tudi pri vzposta-
vljanju nekega širšega prijatel-
jskega sodelovanja. FJK je prva in
odločilna institucionalna enota
za uveljavljanje pravic slovenske
manjšine in hkrati regija, s katero
bi morali imeti precej več blagov-
ne menjave. Manjšine lahko tu-
kaj odigrajo bistveno vlogo: slo-
venska manjšina v Italiji bi mo-
rala pri tem usmerjati matično
domovino. Veliko je projektov,
pri katerih sodelujemo s FJK,
manjšina lahko odigra svojo vlo-
go.
Kako pa ocenjujete vprašanje
glede reforme volilne zakono-
daje? Kakšno je vaše stališče
glede ideje zagotovljenega
predstavnika v novem parla-
mentu in kako lahko Slovenija
pomaga pri tem vprašanju?
Z Mario Eleno Boschi, ministrico
za ustavne reforme, sem imel več
sestankov. Predstavil sem ji do-
ločila zaščitnega
zakona glede
olajšanega zastop-
stva v predstav-
niških organih, ne
samo v krajevnih,
temveč tudi v
državnih organih.
O tem je v Rim pi-
sala tudi nekdanja
slovenska predsed-
nica vlade, o tem je
italijanske zunanje
ministre obvestil
slovenski zunanji
minister Karl Erja-
vec. Slovenija se je
že izrazila za za-
stopstvo slovenske
manjšine v novem
senatu in v poslan-
ski zbornici. Ko go-
vorimo o senatu, je
slovenska
manjšina sestavila poenoteno
stališče, kar je pohvalno in v po-
moč. Razumeti pa moramo, da se
senat močno krči in da so sedeži
za vsako deželo omejeni. Iščemo
kompromis, ki je pomemben v
luči dolgoročnega urejanja raz-
mer. Danes pa je poudarek na
rešitvah za izvolitev slovenskega
zastopnika v poslansko zbornico.
To mi je v pismih omenjala tudi
ministrica Boschijeva: predstav-
niki manjšine imajo tukaj ra-
zlične poglede. Slovenija se v to
ne vtika, Italijo pa poziva, da pri
odobritvi volilnega zakona
spoštuje določila o olajšanem za-
stopstvu slovenskega predstavni-
ka.
A bi spregovorili še malo o vlo-
gi, ki jo mora nase prevzeti slo-
venska manjšina?
Slovenska manjšina mora biti ak-
tivna v odnosu do italijanskih
deželnih in državnih organov.
Slovenska poslanka je v Rimu ak-
tivna, neko večjo aktivnost bi
morala manjšina pokazati še v
odnosu z deželo. Drugič, izjem-
nega pomena je po mojem
mnenju kulturna predstavitev
slovenske manjšine v Rimu. Pri
tem je Republika Slovenija vedno
pripravljena priskočiti na pomoč.
V Rimu zelo cenijo kulturo na ka-
kovostni ravni in so zanjo zelo
dojemljivi. Za slovensko
manjšino je to enkratna pri-
ložnost, ki je ne gre zamuditi.
Pred kratkim sem bil v Sloven-
skem stalnem gledališču, ki ima
zelo kakovostno ponudbo. Ne
vem, zakaj bi te ponudbe ne
predstavili tudi v Rimu. Sloven-
ska manjšina, pa tudi slovenska
država, sta s kulturo premalo pri-
sotni v italijanski prestolnici.
Kulturna diplomacija je torej
pomemben most tudi za dru-
gačne institucionalne poveza-
ve.
Temeljnega pomena je za boljše
gospodarske in politične stike.
Vse pomembne zadeve se začne-
jo in se razvijajo skozi kulturno
diplomacijo, ki se je je Slovenija
v zadnjih dveh desetletjih po-
služevala premalo sistematično.
To bi nam lahko olajšalo tudi šte-
vilne druge poti, začenši z gospo-
darskimi in političnimi. Želim si,
da bi v prihodnosti nastal trden
koncept kulturne prisotnosti in
predstavitve Slovenije najmanj v
vseh glavnih mestih sosednjih
držav.
Gre za metodo, ki ste jo tudi vi
v teh letih uporabili: vsi držav-
ni obiski so bili povezani tudi
z neko kulturno predstavitvijo
Slovenije.
Ko je bil leta 2011 v Rimu pred-
sednik Danilo Türk, smo v Audi-
toriumu, najprestižnejši koncer-
tni dvorani v Rimu, organizirali
koncert Carmine Slovenice.
Pričakovanja občinstva so bila ze-
lo nizka, zato pa je bilo ob izjem-
ni kakovosti slovenskega pevske-
ga sestava presenečenje toliko
večje. O tem so v Rimu še zelo
dolgo govorili. Doslej se ta moj
koncept žal še ni prijel, čeprav
upam, da se bo kdaj v prihodno-
sti to zgodilo. Slovenija bi morala
imeti v Rimu neke vrste Sloven-
sko hišo tako kot na Dunaju. Tu-
kaj bi poleg ambasade lahko de-
lovalo še kako gospodarsko pred-
stavništvo, dobrodošla bi bila tu-
di slovenska podjetja. Predvsem
pa bi moral to biti slovenski kul-
turni center. Marsikdo na primer
sprašuje, kje bi lahko v Rimu
šolal otroka v slovenskem jeziku.
Za to nimamo prostorskih
možnosti. Žal. Zato bi slovenski
kulturni center v Rimu za Slove-
nijo pomenil pomemben korak
naprej. Italija je med sosedami
daleč največji gospodarski par-
tner za našo državo in za Nemčijo
drugi gospodarski partner na-
sploh. Italija je za Slovenijo prvi
partner v sektorju turizma, tretji
partner na področju investicij.
Italija je s Hrvaško tisti partner, s
katerim moramo sodelovati pri
preusmerjanju čim večjega tržne-
ga deleža, ki ga predstavlja Sredo-
zemlje, na severni Jadran.
Slovenski kulturni center pa bi
lahko bil, kot ste sami dejali,
odskočna deska tudi za sloven-
sko manjšino v Italiji.
Primarni razlog za idejo o sloven-
skem kulturnem centru, ki ni bi-
la deležna odzivov, ni samo kul-
turna predstavitev slovenske
identitete, slovenskega jezika in
slovenske države. Med primarni-
mi cilji tega novega središča bi bi-
la tudi promocija kulturne iden-
titete slovenske manjšine. Razlog
za to je preprost: številne po-
membne odločitve za manjšino
se sprejemajo v Rimu. Če te v pre-
stolnici poznajo, bodo bolj na-
tančno vedeli, o kom odločajo.
Sloveniji in slovenski manjšini
v Italiji se v kratkem ponuja še
ena priložnost, ki je ne gre za-
praviti: Expo 2015 v Milanu.
Slovenija bi morala izkoristiti
geografsko bližino tako pomem-
bnega dogdka. Upam, da se bodo
slovenska ministrstva znala koor-
dinirati in da bodo uredila pogo-
je za turistični transfer potencial-
ne mase 20 milijonov obiskoval-
cev Expoja iz Milana v Slovenijo.
Toliko glede Slovenije. Tudi slo-
venska manjšina v Italiji bi se
morala po mojem mnenju pred-
staviti v slovenskem paviljonu v
Milanu: dialog o tem teče s pred-
stavniki manjšine in z ministrom
Gorazdom Žmavcem. Opozoriti
pa je treba tudi na to, da bi se slo-
venska narodna skupnost v Italiji
lahko predstavila v dveh paviljo-
nih: v slovenskem in v paviljonu
FJK. Manjšina ima enkratno pri-
ložnost, da se predstavi na takem
prizorišču. Tema svetovne razsta-
ve je prehrana: prehransko pre-
delovalne dejavnosti slovenske
manjšine, od vinogradništva do
kmetijstva in ribištva, so zelo za-
nimive in imajo velik potencial.
Treba ga je samo izkoristiti.
Andrej Černic
Temeljnega pomena je za
boljše gospodarske in politične
stike. Vse pomembne zadeve se
začnejo in se razvijajo skozi
kulturno diplomacijo, ki se je
je Slovenija v zadnjih dveh
desetletjih posluževala
premalo sistematično.
Slovenski veleposlanik v Rimu Iztok Mirošič se rokuje z
italijanskim predsednikom republike Giorgiom Napolitanom
Ekonomija ...1. januarja 20154 ... nekoliko drugače 1. januarja 2015 5
   ne bi šla raje na pi-
vo”?, me je vprašal
Tomaš Sedlaček, tik
preden sva začela intervju v
“institucionalno določeni so-
bi” ljubljanskega hotela, kjer je
prenočeval. Čeprav je bila ju-
tranja ura bolj primerna za kavo
kot za pivo, je njegovo povabilo
pri meni naletelo na plodna tla.
Prvi vtis je bil dober, led je bil
prebit. In to ni vselej nekaj tako
samoumevnega. Posebej, ko gre
za intelektualca, ki je bil pri šti-
rindvajsetih letih že svetovalec
češkega predsednika Vaclava
Havla, kasneje je še sodeloval s
češko vlado ter postal uvelja-
vljen mednarodni ekonomist
in priljubljen medijski obraz.
Njegova knjiga Ekonomija do-
brega in zla je postala medna-
rodni hit. Danes je pri 37 letih
njegov CV dolg že približno to-
liko kot kak roman. Njegov po-
gled na svet pa osnovan na tako
nevsakdanjih, a dobro zako-
ličenih tezah, da bi vsaka insti-
tucionalna scenografija za in-
tervju bila povsem odveč. Bo-
hemski duh intervjuvanca, ki
ga tudi sam izpostavlja, je v pu-
bu prišel precej bolj do izraza.
Nedavno smo praznovali 25.
obletnico padca berlinskega
zidu. Kako daleč je danes raz-
voj dogodkov, ki jim je botro-
val 9. november 1989 in
kakšno je danes stanje v
državah nekdanjega vzhod-
nega bloka?
Prehod v demokratični sistem
je bil izjemen uspeh predvsem
za naši državi. Slovenija je zelo
hitro izstopila iz tistega “no ma-
n's land” (nikogaršnje dežele),
ki se je porajal s padcem komu-
nizma. Češka in Slovenija sta že
od začetka bili zelo jasni, da
želita pristopiti k zahodnemu
svetu. Ukrajina pa dalj časa ni
bila sposobna narediti tega ko-
raka z nikogaršnje zemlje. In to
danes plačuje. V Sloveniji in na
“A
Češkem je bil ta premik ta-
kojšen: pri nas smo v trenutku
spremenili smer našega izvoza
za 180 stopinj proti zahodu.
Tranzicija bi takrat lahko bila
veliko bolj boleča, predvsem
glede na dejstvo, da smo spre-
minjali čisto vse. Češka je bila
najbolj zahodna država na
vzhodu: vrnitev v Evropo, ka-
mor spadamo, je spremljalo
navdušenje ljudi.
Vrniva se na Češko oziroma
na Češkoslovaško. Leta 1993
je skupna država razpadla,
dva naroda sta šla vsak svojo
pot, ne da bi pri tem prišlo
do kakršnekoli napetosti. Ka-
ko vam je to uspelo?
Gre za enega velikih paradok-
sov demokracije: ljudstvo oziro-
ma njegovi izvoljeni predstav-
niki lahko odločajo o tem, ali
bodo davki narasli in koliko se
bodo povečali. Ne morejo pa
odločati o tem, ali bo država
razpadla. To ni samo primer
Češkoslovaške: zgodovinske
odločitve se najpogosteje zgo-
dijo v sferi, ki ljudem ni dojem-
ljiva. Pri nas ni bilo referendu-
ma, zgodilo se je. O tem lahko
govorim, ker sem sam pol Čeh
in pol Slovak. Seveda sem bil ta-
krat žalosten, a šlo je za neko
sporazumno razporoko. Čehi
in Slovaki so si med seboj ra-
zlični. Danes so odnosi med
obema narodoma na najvišji
možni ravni, morda tudi zaradi
tega, ker ima vsak narod svojo
državo. Slovaška je sicer veliko
tvegala zaradi svoje nedorečene
politike in ekonomskih izbir v
devetdesetih: skoraj bi ostala
pred pragom Nata in skoraj bi
zamudila prvi val širitve EU leta
2004. Ampak takrat so se neka-
ko dotaknili dna, kar jim je dalo
zagon za pomemben skok na-
prej. Šli so v politiko ekonom-
skih reform in prehiteli Češko.
Pred nami so Slovaki tudi uve-
dli evro. Skratka, dinamika v
obeh državah je zelo različna.
Pod črto lahko povem še to, da
imata Češka in Slovaška kot dve
državi več evropskih poslancev,
kot bi jih imeli, če bi bili še ved-
no ena država.
Obstaja pri Čehih in Slova-
kih še vedno občutek skupne
države?
Ja, ta občutek je še vedno priso-
ten. Slovaščina in češčina sta si
zelo podobni, na televiziji boste
še vedno zasledili oddaje v jezi-
ku sosedov, v eni in v drugi
državi se berejo knjige v jeziku
druge države. Ko kdo na
Češkem govori slovaško, nihče
tega ne prevaja, ker je razume-
vanje drugega jezika nekaj sa-
moumevnega.
To vas sprašujem, ker je od-
nos med Slovenci in Hrvati,
pa čeprav je tudi v tem pri-
meru jezik precej podoben,
na popolnoma drugačni rav-
ni: Slovenija in Hrvaška sta
povsem ločeni državi, med
nami in našo južno sosedo je
bilo vedno veliko zamer.
Na Češkem in Slovaškem teh
napetosti ni. Nekateri so se
začeli zavzemati za to, da bi
naše in sosedske brende oz-
načevali kar z “Made in Cze-
choslovakia”. Gre za dokaj
močno skupino pritiska, s kate-
ro se sicer ne strinjam. Res pa
je, da je duh enotnosti med
našima narodoma še vedno pri-
soten. Slovaški študenti študira-
jo na primer v Pragi pod istimi
pogoji kot naši: še več, zaradi
oddaljenosti od doma imajo
večje ugodnosti na primer pri
pridobivanju pravice do bivan-
ja v študentskih domovih. Pou-
dariti je treba, da doslej še ni-
smo zabeležili nobenih inci-
dentov, pretepov ali drugih nez-
god na podlagi etnične oziroma
narodnostne različnosti. Čehi
so vselej na Slovake gledali kot
na neke vrste mlajše bratce, Slo-
vaki pa na Čehe kot na starejše,
morda celo nekoliko zahod-
nejše brate. Zato si lahko pred-
stavljate slovaško zadovoljstvo
v trenutku, ko so nas prehiteli
po postavki BDP per capita,
medtem ko je bil to za nas alar-
mni zvonec: mlajši brat je po-
kazal, da je boljši od starejšega.
Spregovorila bova še o vaši
knjigi, Ekonomija dobrega in
zla. Kako naj definiramo ta
dva moralna pojma v eksakt-
ni znanosti ekonomije?
Dobro in zlo sta dva pojma, ki
sta ekonomiji prirojena. Ne mo-
remo se jima izogniti, čeprav o
tem ne govorimo. Saj veste,
“Prvo pravilo kluba je: o Klubu
golih pesti se ne govori” (gre za
znan literarni in filmski citat iz
knjige in kasneje filma Klub go-
lih pesti op. av.) Če to prenese-
mo na najino področje pogovo-
ra: “Prvo pravilo ekonomije je
to, da ne govoriš o etiki”. Prag-
matično so ekonomijo moji ge-
neraciji vselej razlagali, kot da v
njej ni prostora za moralo. V
smislu: delaj vse, kar želiš. Ne-
vidna roka bo poskrbela, da bo-
do tvoja dejanja imela učinko-
vite in koristne posledice. Ne-
vidna roka dobiva v tem vidiku
božanske razsežnosti: človek ne
more vplivati na nevidno roko
trga, ker samo ona lahko vpliva
na človeka.
Gre za protestan-
tski način doje-
manja Boga...
Ja, drži. Sam se v
svoji knjigi spuščam
zgodovinsko še ne-
koliko bolj nazaj, in
sicer tja do epa o
Gilgamešu. Ekono-
mija v mitih, pe-
sništvu, religiji, filo-
zofiji, antropologiji,
sociologiji. Ko vse to
povežeš, prideš do
zelo zanimivih odkritij. Povezo-
vanje teh vej je še kako potreb-
no: ekonomisti so namreč v
zadnjih obdobjih začeli gledati
na teologijo kot na ekonomsko
znanost. Če je to dovoljeno, je
treba dovoliti tudi teologom, da
na ekonomijo gledajo s svojega
zornega kota. In to se danes ne
dogaja. Danes se ekonomija
obravnava malodane kot mate-
matična znanost. In to je po
mojem mnenju zelo omeju-
joče. Matematika v ekonomiji
je po mojem mnenju samo vrh
ledene gore, ki moli nad gladi-
no. Trdna osnova in podlaga le-
dene gore, ki je pod vodo, pa se
skriva v filozofiji, psihologiji in
drugih družbenih znanostih.
Je kriza v letu 2008 bila po-
sledica napačnega pojmo-
vanja ekonomije, ki se je
osredotočala samo na mate-
matiko in premalo na ostale
vede?
Ja, nekako tako kot pri Titanicu,
ki je zadel ob ledeno goro, pot-
niki in posadka pa so videli sa-
mo tisti del gore, ki je bil nad
gladino. Vzemimo na primer
pojem obrestne
mere, ki je cen-
tralnega pome-
na v današnji
ekonomiji. Stro-
kovna javnost ga
predstavlja kot
zadevo matema-
tičnega
izračuna. V zgo-
dovini pa so se s
tem ukvarjali
drugače: o obre-
stih govorijo Sta-
ra zaveza, Koran,
vede, Aristotel in
še številni drugi. Vsi omenjeni
filozofski miselni tokovi in re-
ligije, ki so veliko prispevali k
našemu današnjemu kulturne-
mu miljeju, obravnavajo obre-
sti v sklopu neke etične postav-
ke. In povsod je v zvezi s tem
kot “pripis” opozorilo: ne po-
služuj se obresti, če to res ni nuj-
no potrebno. In če že posežeš
po tem ekonomskem instru-
mentu, bodi pri tem previden.
Aristotel je spornost obresti po-
jasnjeval s teološkimi razlaga-
mi. Zakaj tolikšna opreznost
pred obrestmi v antiki? Ker so
jih oblastniki večkrat uporablja-
li za zasužnjevanje ljudi: ko so
bili revni kmetje in preprosti
ljudje na robu preživetja in so
najeli posojilo (ne samo v de-
narni obliki), so bile obresti ze-
lo visoke. Če jih niso odplačali,
so lahko postali “de facto”
sužnji upnika. Zato so bile obre-
sti moralna dilema.
Danes se sprenevedamo, da so
obresti izključno stvar matema-
tičnih algoritmov in pozablja-
mo na moralni vidik. Ampak,
če o tej komponenti ne govori-
mo, to še ne pomeni, da ne ob-
staja. Problem je v tem, da smo
v naši dobi postavili obrestne
mere visoko na pomembno-
stno lestvico ekonomskih teo-
rij, a si istočasno zatiskamo oči
pred razsežnostjo etike, ki obre-
sti še kako prežema.
Čemu tak pristop?
Danes naša družba obrestne
mere res preračunava do potan-
kosti, to pa še ne pomeni, da jih
tudi razume. Če bi jih res razu-
meli, bi grške krize sploh ne bi-
lo. Grkom so zahodne banke
posojale izjemno velike ko-
ličine denarja. Na idejni ravni
bi morala politika obrestnih
mer preprečevati finančne zlo-
me in stečaje: obresti in odločit-
ve o odobritvi posojila naj bi
namreč vselej bile skladne s tve-
ganostjo posojila in finančnim
stanjem dolžnika. Ta strategija
pa se je izkazala za pravi polom.
Zato pravim, da moramo biti
vselej zelo pozorni, ko operi-
ramo z obrestmi. Gre za tve-
ganje, gre za hojo po robu.
Aerosmith so v eni od svojih
pesmi to poimenovali “Li-
ving on the edge”. Hoja po
robu pomeni tveganje, da pa-
deš v prepad. Tega se včasih
ne zavedamo dovolj.
Hoja po robu pa ni povezana
samo z ekonomijo. Njena po-
dlaga je zelo pogosto v člove-
kovi naravi. Stvaritelji eko-
nomskih visokih tveganj ze-
lo pogosto hodijo po robu tu-
di v zasebnem življenju. Ne-
davno je Martin Scorsese po-
stavil na platno življenje
zloglasnega borznega po-
srednika Jordana Belforta v
filmu Volk z Wall Streeta. In
želel je pokazati prav to. Za
izjemno tveganimi borznimi
operacijami je stal človek, ki
je tudi svoje zasebno življenje
jemal kot eno samo veliko
tveganje s številnimi ekscesi
in v iskanju stalnega adrena-
lina.
Glejte, očitek, ki je letel vseskozi
na Grke, je bil ta: ko bi pom-
nožili svojo voljo do dela in svo-
jo učinkovitost, bi ne bilo težav.
S tem se ne strinjam. Tudi v tem
primeru je pogled na ekonomi-
jo zelo ozek in gre samo skozi
številke. Gre za dogmatičen, re-
ligiološki pogled na ekonomijo,
v katerem so edini bog številke.
To ni v redu. Zato tudi sam, ko
mi postavijo vprašanje o verski
opredelitvi, odgovorim: “Sem
zmerni ekonomist” (smeh).
V svoji knjigi omenjate tudi
svetopisemsko zgodbo o
Jožefu, ki v Egiptu pojasni fa-
raonu sanje o sedmih debe-
lih in sedmih suhih kravah.
Spet gre tukaj za ekonomski
nauk nekoliko keynesianske-
ga tipa: v letih debelih krav
je potrebno varčevati, da se
ustvari zaloga za leta suhih
krav.
Gre za preprosto zgodbo, ki jo
razume tudi sedemletni otrok.
Tukaj (skoraj) ni matematičnih
formul, je pa zelo jasen nauk: v
dobrih letinah nekaj prihrani
za slabe čase. Mi pa se ekonom-
sko gledano obnašamo v na-
sprotju s tem. V ekonomsko
ugodnih letih manično
trošimo. Potrošnja je celo višja
od rasti in se zato zadolžujemo.
Naukov Jožefove zgodbe je več.
Meni je daleč najbolj zanimiv
ta: antična družba brez eko-
nomskega znanja je šla skozi ze-
lo težke ciklične faze ekonom-
ske krize, kar je takrat prinašalo
hudo lakoto. Kljub temu so
preživeli, ne da bi ustvarili ene-
ga samega centa dolga. Tega
koncepta v našem miselnem
svetu nimamo več: vse, kar poz-
namo, je samo zadolževanje,
zadolževanje in še enkrat za-
dolževanje.
Postavlja se torej keynesian-
ska dilema o umetno ustvar-
jeni kupni moči in umetno
ustvarjeni potrošnji...
Pravzaprav te dileme danes ni
več. Bila je prisotna pred leti, ko
se je družba spraševala: ”Ali naj
uporabljam mamilo za-
dolževanja”? Danes tega
vprašanja ni več, ker se poraja
novo: “Imamo sploh še dovolj
tega mamila ali pojenjajo zalo-
ge”? Pomislite, da so finančne
injekcije iz zadolževanja kot do-
za speeda za odvisnika: gre za
poživilo, ki poganja naprej za-
hodni svet, a zaloge te substan-
ce izginjajo s polic. Enostavno,
sredstva za kreditiranje vse bolj
pojenjajo. Fiskalna in monetar-
na politika sta izčrpani. Vsa
sredstva smo preusmerili v eko-
nomijo, obrestne mere so na
nični ravni. To je nevzdržno.
A se da sploh varčevati danes,
ko smo v obdobju suhih
krav?
Seveda. Gospodarstvo je treba
stabilizirati, ne optimizirati za
vsako ceno. Morali bi ustvariti
presežke in jih tokrat uporabiti
za poplačilo dolgov, ne pa za
potrošnjo. V nasprotnem pri-
meru bo naslednja kriza usod-
na. Pa ne glede na to, od kod bo
udarila: Ukrajina, finančna kri-
za, bančna kriza... usodna bo,
ker bo naš sistem implodiral.
Sploh ne bo potrebno, da bi nas
kdo napadel. Gospodarstvo
preživi brez rasti, ne more pa
preživeti ob tolikšni zadolženo-
sti.
Torej, vaš recept: stabilizirati
gospodarstvo in drastično
zmanjšati zadolženost. Drži?
Da. Rast je pomembna, a nika-
kor ne trdim, da gre za priorite-
to. Morda bi jo na lestvici po-
trebnih stvari dal na sedmo me-
sto. Prej je potrebno poskrbeti
za stabilizacijo, za enakost, za
pravičnost in še nekaj takih
  Tomaš Sedlaček, ekonomist in nekdanji ekonomski svetovalec Vaclava Havla 
Gospodarska rast je fetiš
POGOVOR  
stvari. Naša družba mora to ra-
zumeti. Jaz verjamem v nevid-
no roko. Ne gre pa za nevidno
roko trga, temveč za nevidno
roko, ki ureja širše odnose v
družbi. Ko je družba preveč bi-
rokratska, se nam rodi Kafka, ko
je preveč korporativna, se rodi-
jo hippyji. Gospodarstvo lahko
najde primernega partnerja v
umetnosti: to se je zgodilo leta
1989, ko so študenti, umetniki
in civilna družba odločilno pri-
pomogli k rušenju berlinskega
zidu. Včasih politika pomaga fi-
nancam: to se zgodilo leta
2008. Skratka, nevidna roka ob-
staja, a presega samo ekonomi-
jo.
Je torej zahodni človek po
vašem mnenju pretirano
zožil obseg nevidne roke?
Zahodni človek je okoli
ekonomije in trga ustvaril
fetiš. Tako je bil pred 400
leti fetiš religija. Pred dve-
ma generacijama je bil naj-
večji fetiš takratne družbe
državno ozemlje: milijoni
vojakov in civilistov so
umirali zaradi “potrebe”
po širjenju državnega
ozemlja, ki se je ponekod
imenoval življenjski pro-
stor države in naroda. Da-
nes je fetiš preskočil iz geo-
grafske rasti na ekonom-
sko rast. V trenutku, ko ti
neki pojem ali neka ideja
postaneta fetiš, se v tem
pojavi zlo. In v tem je tudi
bistvo dobrega in zlo, o ka-
terem govorim.
Andrej Černic
“Poklical me je dekan fakultete, češ da me je
priporočil za neko službo. Omenjal je gospoda
Fischerja: razumel sem, da gre za neko češko
potovalno agencijo, ki je nosila to ime. In
seveda, ponudbo diplomatsko, a gladko
zavrnil, češ da je študij moja prva prioriteta
in bla bla bla. Vedeti pa morate, da je bil
gospod Fischer tudi glavni svetovalec
predsednika Havla. Sam seveda nisem
pomisl i l ,  da bi  me lahko kl ical i  iz
predsedniške palače, ker bi  bi la taka
interpretacija znanstvena fantastika”. Tako
se je pri 24 letih starosti začela neverjetna
pot Tomaša Sedlačka pr i  takratnem
predsedniku Češke Vaclavu Havlu. Bilo je leta
2002, ko je Sedlaček skoraj  zavrni l
predsednikovo ponudbo. Njegovo logično
razmišljanje je bilo seveda povsem na mestu:
le kdo bi pomislil, da bo predsednik republike
izbral  24- letnika za svojega tesnega
sodelavca? Ampak očitno se znanstvena
fantastika ponekod le uresničuje.
“Dekan me je spet poklical in mi skozi zobe
dejal: 'Poslušaj, ne smeš zavrniti ponudbe, ki
ti jo daje predsednik republike. In sploh, če
je ta predsednik
republike Vaclav Havel'.
Takrat sem šele dojel,
za kaj gre. To zame ni
bila samo priložnost,
ampak dejansko
dolžnost. Tako se je vse
začelo:  preizkusna
doba je trajala tr i
mesece, nato se je
začelo zares”.  To je
zgodba neke zaposlitve.
To danes Sedlaček
razlaga v nekol iko
karikiranem tonu, ker je
seveda najpogostejše
vprašanje, ki mu ga
postavljajo vsi novinarji. Scenarij je že
napisan in ga pozna na pamet. Tako lahko
vsakič zgodbi da poseben dramaturški
poudarek, da bi dosegel pri sogovorniku
željeni učinek.
In seveda... pri radovednem sogovorniku se
najprej porodi naslednje vprašanje: kako za
vraga so se pri Havlu odločili za tako mladega
sodelavca? Le zakaj? No, to vprašanje se je
takrat vseskozi porajalo tudi samemu
novopečenemu predsedniškemu svetovalcu,
ki pa je pri predsednikovih funkcionarjih
poiskal odgovor: “Ko sem po preizkusnem
obdobju prvič stopil osebno v stik z gospodom
Fischerjem, sem ga vprašal: 'Kako to, da ste
izbrali prav mene? Pravzaprav me je strah za
našo državo in postajam depresiven ob misli,
da sem jaz najbolj kvalificiran kader za vlogo
ekonomskega svetovalca predsednika
republike. Jaz imam še mlečne zobe'”.
Fischer je odgovoril zelo preprosto, hkrati pa
je z le nekaj besedami zelo
jasno povedal to, kar je imel
v misl ih,  se Sedlaček
spominja takratnega
dogajanja: “Že res, da imaš
mlečne zobe, a mleko, ki ga
piješ, je sveže. Zelo dobro
vemo, da nisi izkušen. A iskali
smo ljudi, ki niso bili vzgojeni
v marksistično-leninističnem
duhu in ki imajo voljo do
dela”.  “Bi l  sem eden od
zadnjih srečnih dečkov, ki mu
je uspel veliki met, da je ob začetku delovne
poti zasedel mesto, ki si ga prislužiš kvečjemu
tik pred upokojitvijo”. Preprosto, torej, in
enostavno: na Češkem so zaupali mladim.
Niso se ustrašili jim zaupati odgovorna mesta.
Kako pa je bil Vaclav Havel na človeški ravni,
je tudi zanimivo vprašanje, ki se ga Sedlaček
loti na prefinjen način. Pri tem se ne poslužuje
upodobitev predsednika skozi visokodoneče
politične metafore. Nasprotno, njegov značaj
opiše skozi pivovarsko anekdoto: “Vedno je
bil zelo prijazen in prijeten mož. V njegovi
prisotnosti sem se vedno počutil zelo udobno,
celo prvič, ko sva se srečala. Njegov odnos
do sočloveka in njegovo veličino pa lahko
opazimo v majhnih stvareh. Potem ko ni bil
več predsednik republike, se nam je vseeno
včasih pridružil na pivu po delovnem času.
Takrat je šel do vsakega posebej in vprašal,
kaj bo kdo pil. In še več... če sta se dva kolega
pogovarjala, ju je Havel za trenutek prekinil,
'prejel' naročilo in se jima takoj nato opravičil,
da ju je zmotil. Tak človek je bil Vaclav Havel”.
Sedlaček je v doseganju klimaksa pripovedi
o svojem predsedniku govoril tudi v zelo
nevsakdanjih metaforah, pa čeprav vselej
zelo spoštljivih: “Ko razmišljam o njem, zelo
pogosto pomislim na Gandalfa iz Gospodarja
prstanov. Imel je izjemno moč, ki pa se je ni
nikoli posluževal, če to ni bilo nujno potrebno.
Ko je to bilo potrebno, svojih stališč ni
spremenil za milimeter: predvsem ko je šlo
za soočenje s starim komunističnim režimom.
V vsakdanjem živ l jenju pa je bi l  zelo
preprosta, nevsiljiva in mirna oseba. Nikoli ni
uporabljal
argumenta
moči, nikoli ni
žalil.
In ob sklepu
pripovedi,
seveda, še
obvezna
anekdota za
slovo:  “Kot
Havlov
svetovalec sem
imel priložnost
srečati najbolj
zanimive ljudi
na svetu.
Zgodilo se je,
da je bil v Pragi
Samuel
Huntington. Njegovo gostovanje je
koordinirala moja žena, ki je bila zaposlena
na univerzi: pa me je na predvečer njegovega
odhoda iz Prage vprašala, ali bi morda Havla
zanimalo kratko srečanje s Huntingtonom.
Najprej sem mislil: “Ni šans! Havel ima
vnaprej organiziran dnevni red za pol leta”.
Pa sem vseeno vprašal Fischerja, če bi lahko
to organizirali. In bil je navdušen: tako smo
bili na tem srečanju Havel, Huntington, moja
žena in jaz. Izjemna fotografija, ki jo še vedno
hranim doma.
Vaclav Havel, češki Gandalf
Češka je bila vselej znana tudi kot Bohemija. Mimo dejstva, da
bi s tem imenom, ki je tako skrivnostno, na Češkem sploh ne
potrebovali marketinga, moram priznati, da je v Čehih močno
prisoten subverziven in kritičen bohemski duh. Mimo tega pa
smo zelo miroljubni: ker živimo med Rusi in Nemci, nam je jasno,
da je brezpredmetno, da bi se z njimi kregali. Smo kot hobiti, ki
dobro vedo, da se ne smejo vmešavati v zadeve velikih
čarovnikov. To je pač naš duh: zaradi tega smo morali iti v številne
kompromise, recimo v času druge svetovne vojne. In to,
verjamem, ni bilo najbolj junaško. Naše junaštvo se meri
drugače: vselej smo bili skeptični do prevladujoče ideologije.
Navzven smo morda
posameznim oblastnikom
kimali, do njih pa smo bili
vselej kritični. V času
komunizma je bil političen
trenutek, ko si nekoliko bolj
svobodno izražal svoje
prepričanje, pivo s prijatelji po
delu. Tudi če so te potem
zaslišali, si se lahko izgovoril,
da si pač spil pivo ali dve
preveč in da se ne spomniš, da
bi res rekel kaj od tega, kar ti
je bilo očitano. Marsikdo pravi, da smo Čehi zmes vojaka Švejka,
ki je subverziven prav zato, ker sledi pravilom avstrijske armade,
in Jana Husa, ki je svoje disidentstvo plačal z zažigom na grmadi.
Jan Palach je bil zelo močan simbol. Bil je navdih za revolucijo
leta 1989. Boleč navdih, ki je stal človeško življenje. Če gremo
po arhetipih, se je Jan Palach navzel Husovega junaštva. Jasno
je, da morajo biti v radikalnih trenutkih storjene radikalne stvari.
Švejk je po drugi strani zabavljač. Čehi smo taki: uspeh
dosežemo s taktiko, ki ne predvideva direktnega napada, ampak
s strategijo, ki nas naokoli in po stranskih poteh pripelje do cilja.
Čehi, zmes vojaka Švejka in Jana Husa
“And you can never get enough of
what you don't really need (U2-Stuck in
a moment) ”-
Nikoli ne moreš dobiti dovolj tega,
česar v resnici ne potrebuješ.
Pred časom smo mislili, da čim več
imamo, tem manj bomo potrebovali ali
želeli imeti. Toda pri tem smo naredili
veliko napako. Potrebe naraščajo s tem,
kar imamo. Nikoli ne bomo potešeni.
Tyler Durden, glavni lik v romanu Klub
golih pesti (Fight club) zelo prepričljivo
opisuje modus vivendi potrošniške
družbe: “Cele generacije delajo v
službah, ki jih sovražijo, samo zato, da
si lahko kupijo stvari, ki jih v resnici ne
potrebujejo”.
To je obdobje, ko je bil Steve Jobs še
živ in je Silicijeva dolina doživljala
pravi bum. Nad nami je bilo jasno,
modro in sončno nebo brez oblačka. In
takrat je udarila kriza.
“Gre za tveganje, gre za hojo po
robu. Aerosmith so v eni od svojih
pesmi to poimenovali “Living on the
edge”. Hoja po robu pomeni tveganje,
da padeš v prepad. Tega se včasih ne
zavedamo dovolj dobro”, pravi
Tomaš Sedląček. Tako hojo po robu je
nedavno uprizoril Martin Scorsese s
svojim Volkom iz Wall streeta.
Ko je družba preveč birokratska, se nam rodi Kafka, 
ko je preveč korporativna, se rodijo hippyji.
Jan Palach Jan Hus
Vaclav Havel in Lech Walesa
Tomaš Sedlaček med obiskom v Ljubljani (foto Primož Lavre)
1. januarja 20156
Odv. Simone Pillon o t.i. “teoriji spola”, ideologiji našega časa
Ne moremo se dotakniti telesa, 
ne da bi se dotaknili tudi duše!
  t. i. teoriji spola (gender
theory) se v zadnjih me-
secih vedno več piše in
govori. Pred nekaj tedni je urad
za družinsko pastoralo goriške
nadškofije organiziral na to temo
izredno zanimiv popoldanski po-
svet v avditoriju Fogar v Gorici.
Posebno jasne in pronicljive so
bile besede enega izmed gostov,
ki je znal zelo nazorno “reči Bogu
Bog in bobu bob”.
Odv. Simone Pillon (na sliki) je
po rodu iz Lombardije, že deset
let živi v Umbriji. Je poročen in
oče dveh otrok, avtor številnih
publikacij in - kot kristjan in
pravni izvedenec - član še števil-
nejših ustanov, ki stojijo v prvi
vrsti v obrambi družine in
življenja. Med drugim je avtor za-
nimive knjižice o zgodovinsko-
filozofskih koreninah spolnega
indiferentizma.
O “teoriji gender” se je začelo go-
voriti pred časom na skoraj neo-
pazen način, je dejal. Sčasom pa
dobiva zadeva vse večje razsežno-
sti po medijih in na sploh v
družbi. “Homoseksualce kar na-
enkrat postavljajo kot vzore”.
Vedno večji pritisk se občuti tudi
na zakonodajni ravni. “Zdi se, da
je v Italiji v tem trenutku najhujši
problem ureditev statusa isto-
spolnih parov”.
V ŠOLAH
Povrhu vsega se zadeva seli na ra-
ven šolstva in izobraževanja s
pravo homoseksualno indoktri-
nacijo. V umbrijskih otroških
vrtcih je že pred nekaj meseci
krožila ilustrirana knjižica, ki pri-
poveduje o tem, da sta se mama
in tata ločila, da ima tata neko
skrivnost itd. Na koncu pride na
dan, da je tata zaljubljen v dru-
gega moškega. “Otroci, ki nasto-
pajo v knjižici, so vsi srečni, ker
se imata rada. Ko bi ne živela v
tej nazadnjaški državi, bi se lahko
poročila”, še piše v brošuri, ki jo
je imel v roki odvetnik na go-
riškem srečanju. V njej je tudi pi-
sano, da “biti gay pomeni biti
srečen, da je to najlepša stvar na
svetu in da so odrasli srečni, če
so gayi”. Zgodba je banalna, je še
komentiral odv. Pillon, “vsebuje
pa izredno močna sporočila za 3
oz. 4-letne otroke”. Uporablja se
avtoriteta (lik učiteljice in polica-
ja), ki poudarja močno homosek-
sualistično sporočilo. Ne govori
se o tem, da je treba homosek-
sualce tako kot vse druge osebe
spoštovati, temveč o tem, da gre
za mirno in legitimno alternati-
vo: vsakdo lahko odloči, če naj se
poroči z moškim ali žensko. “To
se pripoveduje otrokom od 3. do
6. leta”!
Srednješolcem v Perugii je krajev-
na zdravstvena ustanova postavi-
la pod nos anketo o tem, kaj mi-
slijo o homoseksualnosti. “Na-
ravno je, da 12-letnega mladega
tako vprašanje dosti ne briga”.
Tako so v Perugii tudi odgovorili,
kar je sprožilo val ogorčenja pri
omenjeni ustanovi: njeni fun-
kcionarji so takoj postregli z me-
sec trajajočo “katehezo”, v kateri
so tretjino mladih “prepričali, da
je homoseksualost nekaj čudovi-
tega, kar lahko vsakdo poskusi”.
Kaj pa na višjih šolah? “Tu gre že
za pornografijo”! Na znanstve-
nem liceju v Perugii, je nadalje-
val odvetnik z dokumentacijo v
rokah, so že aprila 2012 na šol-
skem zborovanju govorili o spol-
nem usmerjanju, spolni istovet-
nosti in homofobičnem nasilju.
O
Prisotnim na zborovanju,
mladim od 14. do 18. leta,
so organizatorji - združenje
Arcigay iz Perugie - izročili
zloženko o spolni vzgoji.
“Vedno sem mislil, da sta
za ljubljenje potrebni dve
osebi različnega spola. Na
listu pa o tem sploh ni go-
vora! Tu se govori - zelo po-
drobno! - samo o spolnosti
med dvema moškima oz.
dvema ženskama. Tretja
možnost ni niti omenje-
na”. Vprašanje je, kaj iščejo
taka združenja na višjih
šolah. “Vedno mislimo sla-
bo. In imamo prav”! Na
hrbtni strani zloženke je
bilo dokaj jasno pisano,
kdaj in kje se srečujejo.
Pravice homoseksualcev
so popolnoma enake pra-
vicam vseh ljudi, je jasno
zatrdil pravnik. Vsako člo-
veško bitje, ne glede na svojo
spolno usmerjenost, ima pravico
do spoštovanja svoje osebe. “Pre-
pričan sem, da je treba homosek-
sualce spoštovati, in še kako! Po-
gosto so prav oni prvi, ki najbolj
trpijo, ker jih izkoriščajo (!) tisti,
ki pripravljajo in izvajajo antro-
pološko bitko s povsem dru-
gačnimi namerami; le-te pa s pra-
vicami homoseksualcev nimajo
nobene veze”. To so ljudje, ki
“delajo propagando za svojo
ideologijo, za t. i. ideologijo gen-
der”.
KJE IMA KAČA GLAVO?
Od kod prihaja medijsko, kultur-
no in politično tako močan na-
pad? “Pomembno je razumeti,
kje ima kača glavo”, je zatrdil Pil-
lon. Težko jim je namreč opore-
kati, saj se sklicujejo na pravice,
na to, da ima vsakdo pravico
imeti rad tistega, ki hoče, da sam
Obama pravi “love is love” … “Z
veliko lahkoto spremenijo sogo-
vornika v ‘hudobnega medveda’,
ki jim krati pravico, da bi bili
srečni”. Toda “ne gre za to!
Odločiti moramo, po kateri an-
tropologiji želimo živeti, kajti ni-
so vse antropologije resnične! V
stvareh je neka resničnost. Ni
vseeno, kakšno vizijo človeka
imamo! Tudi Hitler je imel svojo
antropologijo. Bil je trdno pre-
pričan, da je arijska rasa nad dru-
gimi in da so druge, zlasti semit-
ska, dobre samo za toaletno mi-
lo”... Je bila njegova antropolo-
gija pravilna ali zgrešena? Jo lah-
ko kritiziramo ali pa ima - v ime-
nu relativizma! - vsakdo prav, češ
da ‘nihče nima resnice v žepu’?
Lahko kritiziramo antropologijo,
ki velja danes (!) v Indiji, po ka-
teri ostane pripadnik najnižje ka-
ste vse življenje ‘odmeček
družbe’? Je to pravično? Je re-
snično? “Če lahko kritiziramo
antropologije, potem lahko tudi
izbiramo in po lastni presoji
odločamo, ali je neka antropolo-
gija pravilna ali napačna”.
Katera antropologija tiči za teori-
jo spolov? “V bistvu gre za zadnji
domet osvoboditve od samega
sebe”. Gender ti šepeče na uho,
da tvoje telo ne more odločiti nič
o tebi; o tebi odloča tvoj razum,
tvoja pamet, tvoja psiha. “Če se
čutim žensko, sem ženska, ne
glede na svoje telo. Telo mi ne
more vsiliti nič”. Od kod prihaja
to? “Od zelo daleč”! Po odvetni-
kovem mnenju izhaja iz grške fi-
lozofije, iz Platonove misli. On je
prvi teoriziral, da človeško nara-
vo sestavljata telo in duša. Duša
zre obzorja, govori z bogom,
ustvarja poezije itd., telo pa je
snov, ki ima živalske značilnosti.
Po Platonu je torek telo ječa duše
in duša komaj čaka, da bi se osvo-
bodila telesa. “Je pa prišel neki
Jezus Kristus, ki je okrog leta nič
povedal, da sta telo in duša ena
sama stvar! Če je res, da so vsa
verstva od nekdaj vedela, da je
duša nesmrtna, vam jaz pravim,
da je tudi telo nesmrtno. Tvoje
telo govori o tebi, tvoje telo si ti!
Si utelešena duša, to nam pravi
Jezus Kristus”. On je prinesel
“drugačno, zelo resnično antro-
pologijo, tako, ki je Zahodu omo-
gočila, da je bila njegova omika
zmagovita”. Če v nekaj veruješ in
si o tem prepričan, vzameš tri
ladje in se brez strahu odpraviš
čez lužo ter odkriješ Ameriko. Ta
zanos pa je trčil na drugega filo-
zofa, Descartesa. Ta je dejal, poe-
nostavljeno, da telo in duša nista
eno, ampak da je človeško bitje
razdeljeno na dvoje: na substan-
co miselne narave in na material-
no substanco. Descartes je tudi
izrekel znani stavek ‘Mislim, torej
sem’. “To je vir vsega in, če malo
pomislite, ima uničujočo moč,
saj postavlja najgloblje bistvo tvo-
jega bitja ne v tvoje telo, ampak
v tvojo misel. Bistvo tvojega jaza
je v tem, da razmišljaš”... Logična
posledica tega raz-
mišljanja je, da “člo-
veški zarodek ne raz-
mišlja in zato ga lahko
odvržemo. Luana En-
glaro ni razmišljala in
so jo lahko ‘izklopili’
z aparatov. Dedek, ki
se zgublja in kvasi
neumnosti, ne raz-
mišlja več in ga lahko
‘izklopimo’”. Če je bi-
stvo človeka njegova
misel, pomeni, da je
telo zgolj snov, ki jo
lahko oblikujemo po
svoji volji!
Take in podobne teo-
rije se vcepljajo na
naše šibkosti in nego-
tovosti. Kdo je zado-
voljen s svojim tele-
som? Tvoje telo si ti?
Tvoje telo je nekaj, kar
lahko preoblikuješ?
“Če je moje telo samo materija,
ga lahko spremenim, mu kaj do-
dam”. Dejstvo je, da si telesa ne
moremo izbirati: telo nam je da-
no, darovano, je, kar je. “Si
moški? Moški ostaneš. To sprej-
mi! Si moški in se čutiš ženska?
Tudi jaz se čutim samuraj, pa sem
samo odvetnik. Tako je”, se je
pošalil Pillon. Telo ti daje neko
resničnost in hkrati mejo, tega pa
današnji zahodni človek ne spre-
jema več. “Danes nismo več pri-
pravljeni sprejemati meja. A telo
se utrudi, zboli, se zlomi, umre.
Tega ne sprejemamo več. Zato
nas teorija gender osvobaja tele-
sa: ti nisi več to, kar si, ampak to,
kar misliš, da si”. Prišli smo do
absurda, da danes obstaja že 58
nians spolov! Pa še to: v Veliki
Britaniji se je neka ženska - pred
ogledalom - poročila sama s sa-
bo... Lani se je druga ženska v Av-
straliji poročila z velikim šoto-
rom.
Danes imamo na razpolago teh-
nologijo, ki nam pomaga biti to,
kar mislimo, da smo. “Lahko po-
staneš mama, čeprav si tata”… Z
biomedicinsko tehnologijo dva
moška danes lahko rodita otroka.
Na nekem spletnem portalu, je
povedal odvetnik, je možno izbi-
rati fizične značilnosti otroka; po
svojem okusu si je nato mogoče
izbrati ‘darovalko’ jajčeca, “ki je
ponavadi ameriška študentka z
ekonomskimi težavami. Čim
lepša je in bolj inteligentna, več
stane. Lahko tudi do 500 tisoč
dolarjev”. Jajčece, oplojeno s se-
menčicami dveh moških, vstavi-
jo v maternico revnega indijske-
ga dekleta: “Lahko jo najdejo že
za 500 dolarjev”... Komaj se otrok
rodi, ji ga takoj vzamejo (“da se
ne bi navezala nanj”...) in izročijo
dvema očetoma. Potem otrok
joče tri mesece, “ker mu manjka
mama. Toda katera? Ameriška
študentka, indijska deklica ali
zdravnica, ki je oplojeno jajčece
vstavila v maternico?! In nas
hočejo prepričati, da je vse to ne-
kaj čudovitega? To ni čudovito,
to pomeni presegati meje, ki jih
postavlja telo”. Sprevračati meje
narave in življenja pa prej ali slej
veliko stane. Veliko transseksual-
cev se po nekaj letih kesa: radi bi
bili spet to, kar so bili prej, pa se
ne da.
KDO JE NAJŠIBKEJŠI? 
Ta ideologija ima korenine tudi
v Marksu, Heglu in Engelsu. Le-
ta je poudarjal, da je vir vseh kri-
vic spolna razlika med moškim
in žensko. Gender želi prav pre-
seči dualizem moški-ženska. Če
bomo to storili, ne bo več
družbenih krivic... “Na Švedskem
to že delajo: brišejo razlike. Vzga-
jajo deklice in fantke na enak
način: prve se igrajo z bagerjem,
drugi s šminko”.
Ko se govori o pravicah, se mora-
mo vprašati, kdo je najšibkejši.
“Najšibkejši je otrok. Vsak otrok,
ki pride na svet, ima pravico ime-
ti enega očeta in eno mamo, ima
pravico vedeti, kdo sta, pravico,
da ga vzgajata in zanj skrbita oba.
Tega ne pravi odv. Pillon, temveč
26. člen Splošne deklaracije o
človekovih pravicah”.
Gledati moramo torej na pravice
najmanjšega, najšibkejšega, naj-
bolj krhkega. In to je otrok. Seve-
da se bodo našle raziskave, ki
trdijo, da otroci istospolnih parov
živijo dobro. V Kanadi je vlada
opravila posebno raziskavo o šol-
skih dosežkih; odkrili so, da na
100 otrok heteroseksualnih
staršev, ki končajo višjo šolo, pri-
de do mature le 60 sinov oz. 15
hčera homoseksualnih parov.
“Očitno obstaja neki deficit... Ni
isto, če te poboža ali objame ma-
ma ali pa če to stori tata. Niti ni
isto, če te skrega mati ali oče”. To
je v naravi stvari. “Skrbimo za
okolje, za podnebje, za ločeno
zbiranje odpadkov itd., potem pa
onesnažujemo človeka v njegovi
najgloblji antropologiji”?!
Gre za to: izbrati moramo antro-
pologijo, po kateri živeti.
Hočemo to, ki v imenu pravično-
sti želi izenačiti vloge z ukinitvijo
dualizma moški-ženska? “Vedite,
da ta antropologija je nora, po-
polnoma zgrešena, ker sloni na
napačni postavki, češ da tvoje te-
lo nisi ti”. Mi smo “utelešene
duše. Ko fant poboža dekle, po-
boža njeno telo in obenem njeno
dušo. Ko se moški nasilno znese
nad žensko, ponižuje njeno telo
ali, še bolj, njeno dušo? Ko si fi-
zično bolan, ali ni potrta tudi
duša? Tvoje telo in tvoja duša sta
nerazvezljivo združena. Ne mo-
remo se dotakniti telesa, ne da bi
se dotaknili tudi duše. Zato je ta
antropologija napačna in bo naše
mlade privedla do katastrofe... Če
13-15-letnemu mlademu rečeš,
da lahko sam izbira med moškim
in ženskim spolom, in mu pre-
dlagaš, naj izkusi homoseksualni
odnos, ga uničiš”.
“Čaka nas resna bitka”, je nadal-
jeval Pillon. Ne gre za bitko proti
osebam, ampak proti ideologiji,
ki je močna in prekanjena. Zgo-
dovina nas uči, da se ideologije
premagujejo z vojnami, te pa ter-
jajo žrtve. “Že danes so v zmrzo-
valnikih človeški zarodki, ki
plačujejo to ideologijo z življen-
jem, ali mlada dekleta, izko-
riščana kot 'proizvajalke jajčec'
ali 'inkubatorji'. Če potem zbo-
lijo ali imajo uničeno življenje,
nikogar ne zanima. “Kot osebe,
ki poznamo resnico, imamo
možnost, da na vse to po-
kažemo”. Ljudje vidijo stvari: “Če
v to bitko ne bomo stopili mi, bo-
do to naredili drugi”.
Ste kdaj gledali televizijske spore-
de držav Srednjega vzhoda, je
vprašal odvetnik prisotne. Stalno
govorijo “o ostudnem, podku-
pljenem in pokvarjenem Zaho-
du, kjer moški hodijo z moškimi
in to kažejo tudi otrokom”. Zakaj
so nekatere vzhodne države usta-
vile posvojitve otrok in jim ne
pustijo priti na Zahod? “Zaradi
tega! Ti gospodje ne razmišljajo
veliko, ampak kar naprej brusijo
sablje in mečejo bombe”...
Nehajmo biti boječi in ne ostani-
mo zaprti doma! “Vrnimo se na
trge, zasedimo javne prostore in
govorimo dobro o družini!
Družina ni kraj nasilja, ampak
kraj, kjer se imajo ljudje radi, kjer
se starši žrtvujejo za otroke, kjer
se mama ponoči zbuja, ker je ma-
li lačen, kjer ostaneš zraven bol-
nemu članu družine, ker ga imaš
rad. Vse to spreminja svet”!
DD
V božičnem času pred dvema letoma
je papež Benedikt XVI. v enem izmed
svojih govorov med drugim spregovo-
ril o krizi, ki grozi družini in njenim
temeljem v zahodnem svetu. Dejal je,
da gre napad na družino, ki jo sesta-
vljajo oče, mati in otroci, globlje, kot
so menili. Ne gre za napačno razume-
vanje narave človekove svobode, am-
pak se spodbija samo pojmovanje bi-
vanja, “kaj se v resnici pravi biti človek”. Po t. i. teoriji ali fi-
lozofiji 'spola' (gender theory), je pojasnil papež, “spol ni
več prvina, dana po naravi, ki jo mora človek sprejeti in jo
osebno osmisliti: spol je družbena vloga, ki jo izberemo sami,
v preteklosti pa nam jo je izbrala družba... Globoka izkrivlje-
nost te teorije in antropološke revolucije, ki jo vsebuje, je
povsem očitna”, je še dejal. “Če svoboda za ustvarjalnost po-
stane svoboda, da se ustvariš, potem je nujno zanikan Stvar-
nik in je končno tudi človeku odvzeto dostojanstvo Božjega
ustvarjenega bitja kot Božje podobe v jedru lastnega bitja. Pri
obrambi družine gre za človeka samega. In jasno je, da kadar
zanikamo Boga, izgine tudi človekovo dostojanstvo. Kdor za-
govarja Boga, zagovarja človeka”. 
Benedikt XVI. o teoriji spola
“Teorija o spolu 
sloni na napačni
postavki, češ da
tvoje telo nisi ti”.
“Skrbimo za okolje,
za podnebje, za
ločeno zbiranje 
odpadkov itd.,
potem pa 
onesnažujemo 
človeka v njegovi
najgloblji 
antropologiji?!”
“Smo utelešene
duše. Ko fant 
poboža dekle, 
poboža njeno telo
in obenem njeno
dušo. Ko se moški
nasilno znese nad
žensko, ponižuje
njeno telo ali, še
bolj, njeno dušo?”
“Je telo zgolj snov, 
ki jo lahko 
oblikujemo 
po svoji volji?”
“Danes nismo 
več pripravljeni 
sprejemati meja. 
A telo se utrudi,
zboli, se zlomi 
in umre”.
“Ni vseeno, 
kakšno vizijo 
človeka imamo!”
BODI ČLOVEK!, LETNIK 5, ŠT. 1
PRILOGA TEDNIKA NOVI GLAS
LETNIK XX., ŠT. 1 (915) / TRST, GORICA
ČETRTEK, 1. JANUARJA 2015
Stražar pravi: “Prišlo bo jutro, četudi je noč!” (Iz 21,12)
BODI
ČLOVEK!
  riča smo zmešnjavi na področju
politike, ekonomije, seksualnosti,
kulture in religije. Zmešnjava je tudi
na področju besed in pojmov. Beseda
“religija” nima samo enega pomena. Vsak
človek je religiozno bitje. Tudi najbolj
zagrizeni ateisti ne morejo brez religije in si
izmišljajo religije brez vere v Boga; religije,
ki temeljijo na veri v bogove. Pomislimo na
njihove parade, čaščenje simbolov in kult
določenih voditeljev.
Vsak človek je tudi duhovno
bitje. Vprašanje je le, za
kakšno duhovnost se ogreva
in odloča; za krščansko
duhovnost ali za
sekularizirano novodobno
duhovnost, ki je pomešana z
vraževerstvom in magijo.
Hudič je premeten in se
skuša polastiti najbolj svetih
stvari; družine in razlik med
moškim in žensko, pa tudi
religije.
Potrošniška ideologija izvaja
“kulturocid” nad vsemi
drugačnimi vizijami
človeka, kot je potrošniška
vizija. Ustvarila je nove
katedrale – velike trgovske
centre in z njimi povezane
obrede. Že na parkirišču te
sprejme prijetna glasba, v
preddverju lahko izbiramo
med različnimi vozički in
košarami, da o izbirah na
policah niti ne govorimo. Ob
nakupovanju smo načeloma
vsi enaki; vsi imamo enake
vozičke in košare, vsak lahko da v voziček
artikle, ki so na razpolago. Na koncu je
seveda potrebno plačati, zraven pa dobiš še
kakšne novodobne odpustke, podobice,
pike, točke,
bone ali celo
brezplačne
srečke. Kdor
želi biti
velikodušen, ob izstopu iz trgovine lahko
prispeva v košare za dobrodelne ustanove.
Da doživimo še večji predokus nebes, se po
izstopu iz potrošniškega svetišča lahko v
enem izmed barov odločimo še za kavico in
poklepetamo s prijatelji.
Ta nebesa žal niso dostopna vsem. Vemo,
kako se tragično, pa tudi tragikomično
končajo razni totalitarni režimi. Če bi se
sedaj pojavili pravi in zagrizeni komunisti,
bi morali
likvidirati
otroke in
vnuke
najvidnejših
marksistov in komunistov. Komunistična
revolucija ni uspela, ker so otroci in vnuki
komunistov postali največji tajkuni,
oligarhi in kapitalisti.
In nakupovanje v trgovinah? Ekonomska
kriza, vojne in množice ljudi, ki umirajo
zaradi revščine, nas
opozarjajo, da v
potrošniški religiji ni
trdne varnosti. Če
razsvetljenska država
ne bo imela denarja za
zdravstveni, socialni in
pokojninski sistem, se
tej množici lahko čez
noč pridružimo tudi
sami. Zelo hitro smo
lahko vrženi iz raja.
Kdo nam bo pomagal
takrat?
Vsak človek hrepeni po
varnosti, ki nam jo
lahko zagotovi le Bog.
Cerkev naj bi bila
svetilnik in smerokaz k
tej Skali in Temelju, a
žal lahko tudi
krščanske skupnosti
zapadejo v “religijo”, ki
časti denar, čast, moč,
vpliv in navidezno,
zunanjo varnost, ki ni
odprta za solidarnost.
Tako kot imamo na
policah v trgovinah na desetine vrst kruha,
mleka in vina, lahko izbiramo med
desetinami in desetinami različnih vrst
religije. So vse sprejemljive? Za katero se
bom odločil? Kakšne so moje dosedanje
izkušnje s tovrstnimi artikli? Koliko mi
posamezna religija pomaga vstopiti v stik z
resničnostjo? Me posamezne religije vodijo
celo proč od resničnosti, v svet prividov,
iluzij in lažnega upanja? Komu verjamem?
Kdo mi lahko odpusti grehe?
Nekatere religije zahtevajo od svojih
pripadnikov pobijanje nasprotnikov, še več,
pobijanje vseh, ki niso naši. Islamizem, ki je
ustvaril svojo islamsko državo, v imenu
Alaha zahteva pobijanje vseh, ki niso
islamisti; zahteva pobijanje kristjanov,
jazidov in celo muslimanov. Samomorilni
teroristi verjamejo v ideale islamizma, za te
ideale so pripravljeni žrtvovati svoja
življenja, prepričani so, da bodo v trenutku
smrti šli naravnost v nebesa, kjer jih čaka
množica deklet, nebeška svatba in
neskončno užitkov. Njihovi družinski člani
pa se po njihovi smrti veselijo že na zemlji.
Kako velika, močna in občudovanja vredna
vera! Hvala Bogu, da imam drugačno pamet
in je to zame nesprejemljivo. Toda ali imam
tako trdno vero kot oni, v to, kar verujem
jaz?
Kaj posamezni religiji omogoča, da preraste
posvetnost, ideologijo in totalitarizem?
Samo to, da gre iz sebe ven; to, da se ne
vrtimo okoli sebe, da ne služimo sebi,
temveč se vprašamo: “Kaj lahko dobrega
storim drugim? Na to nas opozarja tudi
papež Frančišek. Kdaj to zmoremo? Le, če se
zavedamo celovite resničnosti, če se
zavedamo totalnosti. Paradoksalno je, da
nas pred totalitarizmom lahko obvaruje le
zavedanje totalnosti, tudi tega, da Bog ljubi
vsakega človeka; zavedanje tega, da smo
med seboj vsi ljudje bratje in sestre. Če je to
naš “credo”, potem verjamemo, doživljamo
in izkušamo, da Bog tudi po nas odrešuje
svet.
Bogdan Vidmar
P Med religijami in vero v enega BogaKomu verjamem?
  e imamo religijo kot nekakšen
konstrukt ali ogrodje, vero pa kot
osrčje, se človek v svojem odnosu do
Boga venomer giblje med tema dvema
poloma. Znotraj skupnosti zelo radi
grajamo
okostenelost
religijskih struktur,
premalokrat pa se
zavedamo, da je
tudi korak v smeri
priznavanja samo
vere brez religije
korak, ki je lahko
poguben. Človek, ki
se sklicuje zgolj na
osebno vero in svoj
odnos s Presežnim,
ne priznava pa
religije, kaj hitro
postane bodisi
skrajnež bodisi
fanatik. Lep zgled
boja proti
napačnim
strukturam religije
vidimo v ubožcu iz
Assisija, v
Frančišku, čigar
zgled ponovno
odkrivamo. Omenjam ga zato, ker se v
pisanju ne bi rad omejil le na religijo, ki ji
sam pripadam. Frančišek nagovarja in je
spoštovan tudi pri muslimanih, po pobudi
papeža Janeza Pavla II. pa je tudi tisti, ki po
toliko letih zbere svetovne religije v
molitvi za mir. Ta ubožec bi kaj kmalu
postal bodisi fanatik ali pa verski skrajnež
(in kakšna okostenela zakristijska figura
mu še danes to očita), če bi se skliceval
zgolj na svojo vero. A manjši bratje so
ostali znotraj struktur Cerkve. Ponižni
Frančišek se odpravi do papeža in pri njem
dobi dovoljenje za svoje delovanje. Zanj
vere ni brez religije, čeprav je religija v
tistem času doživljala verjetno večjo krizo,
kot jo doživlja danes.
Na drugi strani vsaka religija nujno
potrebuje vero. Ta tema je lepo prikazana v
Svetem pismu in zagotovo lahko nagovarja
vse svetovne religije, ne zgolj krščanstva.
Vrči v Kani (Jn 2) so prazni. Kristus ne
oplemeniti samo vodo, ki je
namenjena za očiščevanje, posredno
opozori, da se izpolnjevanje postave
opušča. Kamniti vrči, kot je bila
kamnita postava, postanejo uporabni
za čudež šele, ko jih ponovno
napolnijo z vodo. Nato pa pride na
vrsto vera, ki nam je podarjena in ki
je tista, ki napolni to
kamnino z življenjem.
Ezekiel lepo zapiše:
Odstranim kamnito
srce iz vašega telesa in
vam dam meseno srce
(Ezk 36,26). Pozorni
moramo biti, da Bog
sicer res odstrani
kamnito srce, vendar
zgolj zato, ker ga na
neki način okrepi in
oplemeniti. Struktura –
srce – pa v človeku ostaja.
Vernik je postavljen v strukture
religije in živi svojo vero. Kdor se
preveč zaplete v te strukture, pozabi
na sočloveka. Če malce razširimo misel, da
je človek pot Cerkve, lahko rečemo v
nekakšnem medverskem dialogu, da je
človek pot religije. Človek, ki pozabi na
religijo, izgubi svojo strukturo in trdnost.
Križarske vojne so se izrodile, ko je človek
pozabil, kaj je bil sploh osnovni namen.
Današnje križarske, večinoma islamske
vojne so znak, da človek še vedno
pozablja na religiozne strukture. Ne
morem namreč sprejeti, da je vsega kriv
islam kot tak. Kriv je fanatizem, ki ga
izrablja v svoje osebne, lastne namene, pod
krinko prave vere. Fanatik ni zmožen
misliti na celotno skupnost. Svoj “odnos” z
Bogom (ta je sicer le namišljen) postavlja
pred druge. Ni zmožen pomisliti, da je
tisti, proti kateremu se bori, njegov bližnji.
In da je celo znotraj njegove skupnosti
brat, ki se bori v življenju na drugačen
način, na način ljubezni do bližnjega. Ko
sem bil pred nedavnim prisoten na
pogrebu muslimana, ki so ga pokopali
štirje katoliški duhovniki, pri maši
zadušnici pa smo sedeli skupaj v cerkvi,
sem dobil živ dokaz, da
smo zmožni skupnega
bivanja v spoštovanju in
pravi ter resnični veri.
Kristjani se sicer lahko
postavljamo, da smo
verjetno najbolj izrazita
religija ljubezni.
Utemeljuje nas ljubezen
do Boga in do bližnjega.
A tudi mi nosimo črne
madeže zgodovine, ko
so pozabili na vero in so
živeli religijo, in obratno, ko so religijo
pozabili in so pod krinko vere počenjali
marsikaj. Kristus pravi, da postava ni
razvezana, pač pa dopolnjena!  (Mt 5,17)
Naša religija, katere konstrukcija je Cerkev,
tudi s svojo hierarhično strukturo, je
oplemenitena z vero slehernika. “Cerkev je
mati, ki nas uči govoriti jezik vere”, pravi
Benedikt XVI.
Matevž Vidmar
Č
Potrošniška ideologija izvaja “kulturocid” nad vsemi drugačnimi vizijami člo-
veka, kot je potrošniška vizija. Ustvarila je nove katedrale – 
velike trgovske centre, in z njimi povezane obrede.
Za bolj poglobljeno vero
Človekova razpetost med religijo in vero
Vernik je postavljen v
strukture religije in
živi svojo vero. Kdor
se preveč zaplete v te
strukture, pozabi
na sočloveka.
Bodi človek!1. januarja 2015 8
  e je 11. septembra 2001 s terorističnim
napadom na World Trade Center v New
Yorku, ki je terjal nad 3000 življenj, začela
3. svetovna vojna? Je bil datum napada
premišljeno izbran kot dan maščevanja nad
zmago habsburške monarhije, ki je v bitki pri
Senti, 11. 9. 1697, porazila osmansko vojsko?
V Regensburgu je papež Benedikt XVI., 12. 9.
2006, manj kot pet mesecev po začetku svojega
pontifikata, spregovoril o razlikah med
judovsko-grško-krščansko mislijo in islamom.
Muslimani so na papežev govor reagirali zelo
agresivno. Tudi mediji po vsem svetu so bili
edini v obsodbah papeža, ki naj bi žalil
muslimane in napadel islam. Papeževe besede
so označili kot tragične in nevarne, kot besede,
ki širijo versko nestrpnost in sovraštvo. Potekala
je prava kampanja za kriminalizacijo
Ratzingerja. Potrudili so se tudi karikaturisti in
satiriki: papeža so prikazovali kot Drakulo s
krvavimi usti, kot prašiča, kot Satana, kot častilca
Opice, pozivali so k njegovemu obglavljenju in
križanju. Diplomati muslimanskih držav so
papeža označevali kot človeka predsodkov,
ignoranta, sodelavca izraelske in ameriške
invazije nad muslimani, ga enačili s Hitlerjem in
Mussolinijem. Od papeža so zahtevali, da se za
izrečene besede opraviči. Verski voditelji islama
so papeževe besede označevali kot žalitev
Mohameda. “Zaprite papeža” in “Papež
mora umreti”! so kričale orkestrirane
muslimanske množice in pri tem sežigale
papeževe slike. Gorele pa niso le papeževe slike,
ampak tudi krščanske cerkve. Od tedaj je bilo
umorjenih na tisoče “krščanskih psov” v Libiji,
Somaliji, Iraku, Turčiji in drugod po svetu. Vsega
tega nasilja mediji seveda niso obsojali, saj je bil
po vsej verjetnosti, po njihovem prepričanju,
zanj odgovoren in kriv papež. Glasniki islama so
napovedali: “Služabniki križa, pričakujte poraz,
muslimani bodo osvojili Rim, kot so osvojili
Konstantinopel”!
To, da so bili proti papežu Benediktu XVI.
islamisti, je razumljivo, čeprav verjetno nihče ni
pričakoval takega nasilja islama nad kristjani po
vsem svetu, saj naj bi bil islam religija miru. Je
manj pričakovano, da so bili zaradi govora na
univerzi v Regensburgu, proti papežu tudi
intelektualci na Zahodu, med njimi tudi
katoličani? Je med Zahodno laicistično
ideologijo in islamskim fundamentalizmom
glede avtoritarnosti sploh kakšna razlika?
Kaj je papež v govoru pravzaprav povedal?
Povedal je, da je temelj vsakega dialoga razum;
tudi dialoga med religijami, tudi dialoga med
kristjani in muslimani. Pogumno je povedal, da
je temelj resničnega dialoga verska svoboda, ki
vključuje tudi pravico do spreobrnjenja, da je
potrebno razlikovati med versko in politično
oblastjo. Soočil se je z džihadističnim
razumevanjem religije in povedal, da je sovraštvo
in fanatizem patologija religije in je v nasprotju z
Bogom. Bog se ne more veseliti krvi, brezumno
ravnanje je Bogu tuje.
Je dialog sploh možen, če ni dovoljeno postaviti
ključnih vprašanj in izmenjati svojih pogledov?
Je sprejemljivo, da se mora francoski filozof
Robert Redeker, ki je zagovarjal papeža, zaradi
groženj islamistov, skrivati? Je prav, da je zaradi
svojih stališč izgubil profesuro? Kje je svoboda
razmišljanja in govora? Zakaj je tudi na Zahodu
prepovedano izražati kritike v odnosu do islama,
ponekod pa tudi do homoseksualnosti, teorije
genderja in drugih vprašanj?
To, zaradi česar je papežev govor v Regensburgu
dvignil največ prahu, je bil citat srednjeveškega
bizantinskega vladarja Manuela II. Paleologa, ki
je vladal od l. 1391 do l. 1425 in je v letih 1390,
1391 in 1392, v 26. kontroverzah soočil svoja
krščanska stališča z izobraženim Perzijcem. V
sedmem razgovoru pravi: “Pokaži mi, kaj je
Mohamed prinesel novega, našel boš samo slabe
in nehumane stvari kot njegovo navodilo širiti
vero, ki jo je oznanjal, z mečem”.
“Tretja svetovna vojna” ali kakor koli jo že
imenujemo, je tudi vojna znotraj islamskega
sveta. Se bodo muslimani odločili za islam, ki bo
upošteval tudi razum, pravico do razmišljanja in
javnega opredeljevanja, zavzemanje za pravično
družbeno ureditev vseh državljanov, svobodo
veroizpovedi, tudi svobodo prestopa v drugo
religijo? Ali pa je pravi islam le ta, ki ga
zagovarjajo islamski fundamentalisti, integralisti
in džihadisti - islam, ki ima za cilj z nasiljem in
ustrahovanjem vsiliti svojo vero in družbeno
ureditev celotnemu svetu? Če je islam le-to, žal
to potrjuje tudi Mohamedov zgled, potem je
imel Manuel II. Paleolog, prav. To tezo doslej
potrjujejo reakcije islamistov na papežev govor v
Regensburgu, pa tudi letošnje čistke kristjanov,
jazidov ter drugih manjšin v Iraku, Siriji in
drugod po svetu. Zadnja grožnja Abu Bakr al-
Baghdadija, glasnika kalifata, je: “Zavzeli bomo
vaš Rim, razbili vaše križe na koščke, vaše žene
odpeljali v suženjstvo”.
Če to drži in glede na to, da je islamizacija
Evrope, gledano z vidika današnje natalitete,
nezaustavljiv proces, se kristjani v Evropi lahko
začnemo pripravljati na to, da bomo kot
manjšina živeli v državah s šeriatskim pravom,
tudi na sekanje naših glav. Nekateri, najbolj
napredni, bodo rdečo ruto zamenjali z zeleno,
rdečo zvezdo pa z zvezdo in luninim krajcem.
Napredne feministke, ki so vedno v koraku s
časom, si bodo zakrile svoje čare z dolgimi
oblačili in na ulicah evropskih mest nadomestile
slavne parade ponosa.
Bogdan Vidmar
S
  . Marko Ivan Rupnik se v svojih
umetninah in razmišljanju
pogosto loteva vprašanja religije
in vere. Prepričan je, da je za krizo
krščanstva v sodobnem času krivo prav
to, da je vera v mnogih primerih in
segmentih pristala na ravni religije, zato tudi ne
more in ne zna nagovoriti sodobnega človeka.
Nekateri teologi, npr. Danielou, Congar,
ugotavljajo, da se je to zgodilo, ko je nastala
imperialna Cerkev in so prišli vanjo ljudje brez
vsake izkušnje novega življenja v Kristusu in
njegovega odrešenja. Ponudili so jim ideje in
pravila, kakšno naj bo njihovo moralno življenje,
niso pa jim dali moči in jih odprli Božji ljubezni
ter Modrosti, da bi se moglo zgoditi njihovo
spreobrnjenje. Papež Frančišek je odločno
pokazal, da je treba nehati z določeno držo religije
ter ideologije, ki jo spremlja, in se odpreti veri.
Razodetje vere
Na mozaiku v župnijski cerkvi v Vrhpolju pri
Vipavi je p. Rupnik predstavil zanimivo pot
od religije k veri, kar je pomemben napor za
krščansko skupnost in za vso Cerkev. Njegovo
razkrivanje religije se začne pri čudežu
spremenitve vode v vino na svatbi v Kani
Galilejski. Dogodek je pomemben, ker je na
začetku Janezovega evangelija in nekako
napoveduje, da želi Jezus zamenjati vse, kar
se je v Izraelu ujelo v religijo: obrede, odnose,
duhovništvo. Jezus tu razodene novo vero, ki
jo predstavi s podobo neveste in ženina. Ta
podoba je že v stari zavezi predstavljala
odnos med Bogom in človekom. Pri prerokih
in v Visoki pesmi je ta odnos upodobljen z
odnosom med možem in ženo. Rupnik
razlaga, da ko se Marija obrne k Jezusu in mu
naznani zadnji dve besedi stare zaveze: “Vina
nimajo”, pove s tem, da je v religiji stare
zaveze zmanjkalo okusa življenja, moči,
veselja in ustvarjalnosti. Aleksandrijski
starokrščanski teolog Origen razmišlja, da
med možem in ženo ni bilo več ljubezni.
Religija kot golo pravilo
V Rupnikovi upodobitvi zelo izstopa šest
velikih lončenih vrčev za vodo, ki
predstavljajo starega človeka religije. Ob
branju aleksandrijskih cerkvenih očetov je
mogoče v teh vrčih prepoznati podobo
Mojzesove postave, ki je bila postavljena, da
bi očiščevala ljudstvo in ga povezovala z Bogom.
Po izvrševanju postave bi se moral obnavljati
zavezni odnos Izraela z Bogom. Toda ti vrči
nimajo več moči za združevanje z Bogom.
Številka šest je bila v judovski simboliki podoba
nemoči in razočaranja, ker je številka
nepopolnosti, še ena manjka do popolne
sedmice. Rupnik vidi v teh vrčih podobo religije,
ki je postala golo pravilo, zahteva po ohranjanju
tradicije in uresničevanju določenih zakonov, ki
predstavljajo lepo podobo človeka v družbi. Taka
religija v bistvu uči teorijo, ki se je potem ne
upošteva v življenju, čeprav morajo ostati njene
zahteve nedotakljive.
Nemočna religija
V krščanstvo se je v zadnjih stoletjih vrinilo veliko
religije in jo srečujemo na različnih področjih
verske prakse. Rupnik ob tem razmišlja, da pri
mnogih pridigah opazimo ponavljanje drže: tako
bi bilo treba, tako je treba, morali bi narediti to,
ono. Zatem pridigarji pritisnejo na moč volje, da
bi ljudje to uresničili in dosegli. Ko se religija
izvotli in propade, ostane gol moralizem, kaj bi
bilo treba narediti. S tega vidika so zanimivi sklepi
mnogih škofijskih in župnijskih posvetovanj, ki
najprej analizirajo stanje, potem pa pokažejo, kaj
bi morali narediti: to je treba, to moramo!
Navadno pa ni zapisano, kdo bo to naredil in
kako bo do tega prišel, kakšna bo njegova
duhovna pot in na
kakšen način se
približati bivanjski
ter verski izkušnji
ljudi.
Podoba praznih
vrčev, ki stojijo pred
Marijo na mozaiku
v Vrhpolju, kaže na
nemoč religije, da bi
spreminjala življenje.
Marija pravi ženinu
in nevesti, kaj se
poročata, če nimata
ljubezni? Religija
brez ljubezni med
Bogom in človekom
ostaja zgolj zapoved
in pravilo, ne pa
življenje. Iz teh vrčev
ne more priti nič.
Zato je čudež v Kani
predstavljen kot
velikonočni čudež.
Evangelist Janez
pravi, da je bil to tretji
dan, dan novega
življenja in vstajenja.
V njem se je Kristus
razodel kot stvarnik
novega človeka, ki se bo rodil iz njegove rane. Ta
človek bo živel svojo človeškost na način Boga,
kakor jo je živel Kristus. To pomeni, da jo podari
in spremeni v ljubezen.
Pot vere
To pot vere predstavlja očak Abraham,
ki veruje in se zaveda, da je Bog prvi v
vseh okoliščinah življenja. Ne moremo
se sami ljudje dokopati do Boga in
postaviti načrtov, kaj bomo delali,
ampak jih postavlja Bog in mi z njim
sodelujemo v pokorščini vere. Zato je bil Abraham
kljub grozni muki pripravljen Bogu darovati tudi
svojega edinca, ljubljenega Izaka. Samo na tak
način bomo mogli biti obujeni od minevanja in
smrti. Ko umremo v žrtvi, prejmemo razsežnost
ljubezni, ki traja večno in ne zaide. V
moderni dobi smo nekako prešli na
religijo in filozofijo. Na mesto
osebnega Boga je prišla filozofska ideja,
potem pa še neko čustvo. Kristus pa nas
je prišel odrešit od religije in
moralizma. Prizadeval si je, da bi dal
temelje veri in odpravil vsako obliko
prisile.
Celoviti pogled Modrosti
Tak celoviti pogled na življenje z vidika
vere predstavlja Božja Modrost, ki je
Božji pogled na svet še pred začetkom
sveta in jo cenijo naši vzhodni bratje.
Božja Modrost se po eni strani po
Kristusu spusti v zgodovino, po drugi
strani pa ostane intimna Bogu in
vsakemu človeškemu bitju. Na Zahodu
se je izgubila ljubezen do Modrosti, ker smo dali
prednost ideji, logičnemu sklepanju, abstrakciji.
Dali smo prostor religiji in moralizmu, ki je hotel
v moči svoje volje urediti življenje. Mučili smo se
s svojo moralo in delali kompromise. Zato se je
nemški filozof Nietzsche upravičeno vprašal,
zakaj niso kristjani veseli ljudje. Svet nas pozna po
pravilih in etičnih zapovedih, ne pozna pa nas po
veselju, ki kaže na novo bivanje v Kristusu in v
njegovem odrešenju. Bog nas je ustvaril in poslal
svojega Sina na svet, da bi imeli srečo, da bi se
srečali med seboj, potem ko smo se srečali v
Kristusovem telesu.
Tako se s pogledom uprtim k Očetu in v skupnost
življenja, proti kateri potujemo, začenja obnavljati
izkušnja vere, ki pušča za seboj imperialno
strukturo in način verovanja ter se usmerja k
majhnim korakom odrešenja za novo, osvobojeno
življenje v ljubezni. Mozaične upodobitve p.
Rupnika in tudi radijski misijon, ki ga je imel v
postnem času na Radiu Ognjišče, so povabilo
kristjanom in vodstvu Cerkve, da bi se usmerili od
religije k veri in prinesli nov veter v hudo
kulturno in civilizacijsko stanje sedanjega
trenutka.
Primož Krečič
P
O potrebnem spreobrnjenju k živi veri
Vera in religija v misli p. Rupnika
Na mozaiku v župnijski cerkvi v Vrhpolju pri Vipavi je p. Rupnik predstavil
zanimivo pot od religije k veri, kar je pomemben napor za krščansko skup-
nost in za vso Cerkev. Njegovo razkrivanje religije se začne pri čudežu
spremenitve vode v vino na svatbi v Kani Galilejski.
(Je islam sploh lahko drugačen, kot si ga je zamislil Mohamed?)
Zelena ruta ter zvezda in lunin krajec
Glasniki islama so napovedali: “Služabniki križa, pričakujte poraz, muslimani bodo osvojili
Rim, kot so osvojili Konstantinopel! ”
Bodi človek! 1. januarja 2015 9
  li v izvirniku: Just too busy... obstaja
knjiga avtorice Joanne Kraft (http:
//joannekraft. com), a jaz raje
poslušam polurne oddaje na FamilyLife
(www. familylife. com) in ta je ena od
tistih, ki mi je dala misliti. Ne gre za
globoko, filozofsko razmišljanje, temveč za
preprosto in praktično odločitev neke
mame in nekega očeta, ki sta razumela, kaj
je prioriteta njunega zakona. Na temeljnih
seminarjih Družine in Življenja (www. diz.
si) udeležence spomnimo, da je ena
največjih otrokovih potreb - potreba po
varnosti in sprejetosti - v največji meri
izpolnjena s tem, ko otrok vidi, da se imata
mama in oče rada. Da v njegovi družini
vlada ljubezen - najprej med starši in nato
še v odnosu starši-otrok. Joanne, mati
štirih otrok, je v svojem življenju občutila
nezadovoljstvo in
ga pripisala
preobremenjenosti,
prezaposlenosti.
Svoje simptome
prezaposlenosti je
zbrala v naslednji
seznam -
razpoznam v njem
svojo
prezaposlenost?
10.
Bila sem
maratonec. Pa ne,
da bi zares tekala,
ampak neprestano
sem hitela. In moji
otroci so hiteli ob
meni. Začelo se je
navsezgodaj z
vstajanjem in s pripravo zajtrka
- vendar se je nadaljevalo skozi
ves dan in vse dni, praktično
brez počitka, brez umirjenosti.
9.
Nisem pripravljala obrokov.
Vsaj ne zdravih. Najraje sem
nakupila vrečo pripravljene
hrane. Kaj šele, da bi imeli
umirjeno skupno večerjo.
8.
Bila sem utrujena. Resnično
utrujena. Tako zelo utrujena, da
sem včasih pogledala na
popisan koledar in rekla
svojemu možu: “Ko bi le
nekako preživeli do naslednjega četrtka”.
Vendar to ni življenje, ki naj bi ga živela.
Živela naj bi srečno, življenje nam Bog
daje, da ga uživamo, je tako?
7.
Hiša je postajala... zanemarjena. Tudi
osnovne stvari, kot so navadna hišna
opravila glede čistoče, niso prišla na
vrsto...
6.
Otroci so vedeli, ko je bila mama pod
stresom. In velikokrat je bila pod stresom.
Takrat mama ni bila prijazna...
5.
Z možem nisva imela zmenkov. Največ,
kar sva dosegla, je bilo ležanje na kavču,
medtem ko je hčerka vadila - saksofon. Za
odnos med možem
in ženo je nevarno,
če dovoliva, da
postranske
aktivnosti otrok
jemljejo čas
najinemu odnosu.
4.
Starševska slaba vest. Imela sem slabo vest,
da se nisem dovolj ukvarjala in družila z
otroki. In to je najbolj občutila moja
denarnica... kupovanje nepotrebnih daril
in nepremišljeno zapravljanje za vsako
otrokovo željo.
3.
Kaos je postal moj prijatelj. “Normalno”
sem se počutila le, če sem bila sredi nereda
- časovnega, hišnega, kakršnegakoli.
Vendar nisem želela takega življenja.
2.
Mrmranje refrena Jezus, vodi moje
življenje medtem ko sem hčerko vozila k
skavtom je štelo kot moja osebna jutranja
molitev z Gospodom. Seveda sem to
opravičevala, češ Gospod mi je dal otroke
in bo to gotovo razumel. Saj razume,
vendar sem jaz potrebovala Njega,
čas z Njim, njegovo Besedo. To je
kot kisik v zraku, ki ga dihamo...
1.
Ko je moja 17-letna hčerka odšla iz
svoje sobe s svojimi ključi v rokah...,
sem se zgrozila, kako hitro je minilo
teh 17 let. Kdo je ukradel teh 17 let?
Kje sem bila ves ta čas? Kaj sem
počela?
Joanne in njen mož sta se odločila,
da naredita enoletni odmor od
postranskih aktivnosti. Naj bo to
košarka s sodelavci, hčerkine
baletne vaje ali kakšna druga
aktivnost, ki ni nujna in zahteva prevoz -
vse sta odpovedala. In je bolelo. Še posebej
pogled hčerke, ko se je morala odpovedati
sezoni nogometa kljub trenerjevim
besedam: “Računam nate naslednje
poletje”!
Dokaj jasna meja - kar zahteva prevoz in
tako trati čas staršev. Zanimiv poizkus... a
ne samo to. Če pomislim, koliko ljudi je to
nagovorilo, da ima danes Joanne svojo
spletno stran, da je napisala svojo knjigo,
ima pričevanja tudi večkrat na mesec...
očitno smo ljudje tako zaposleni, da
spregledamo tudi tako preprosta načela,
kot je to, da naj se imajo starši najprej radi
- in da za to potrebujejo ČAS.
Mitja Stantič
A
Vzeti si čas za družino 
Prezaposlena mama
  ivljenje je največja
vrednota, človek pa
neskončna skrivnost. Zaradi
svoje presežnosti išče in hrepeni
po stvareh, odnosih, ljubezni, ki
bi ga mogla uresničiti. A kot
neskončna skrivnost se more v
polnosti uresničiti samo takrat,
če na stvari, odnose, ljubezen
gleda skozi drugo neskončno
skrivnost - Boga.
Tega se danes mnogi zavedajo,
zato posegajo po programih, ki
nagovarjajo duhovno plat
življenja. Programi so boljši in
slabši, v praksi pa pogosto pride
do težav in razočaranj. Predvsem
zato, ker človek misli, da bo
program lahko živel s svojimi
močmi.
Eden od programov je zapisan
tudi v evangeliju Jezusa Kristusa,
za življenje po evangeliju pa je
potrebna vera. Ko človek
zahrepeni po presežnem in Bogu,
se z Gospodom gotovo sreča.
Gospod se razodene tistemu, ki
ga išče z iskrenim srcem, o tem
pričajo zgledi mnogih kristjanov.
Pri nekaterih sta razodetje in
osebno srečanje zelo močna,
spremljajo ju znamenja.
Vera je milostni dar. Ko se ga
človek zave, ga več ne izpusti.
Bistvo vere je v ljubezni in
darovanju. Za življenje iz vere je
potrebna molitev,
zaupen pogovor z
Gospodom, v
katerem Gospod
spregovori srcu, da
človek zmore ljubiti v
vsakdanjem življenju. Veliko
bogastvo Cerkve so sveti
zakramenti, po katerih
Gospod obnavlja milostni dar
vere. Tega programa torej
človek ne živi iz svojih moči,
ampak mu daje moč njegov
Stvarnik, Gospod.
Program, ki je zapisan v
evangeliju, tako še zdaleč ni
spisek pravil obnašanja,
ampak gre za srečanje z
Osebo, ki te popolnoma
pozna in ljubi. Kdor sledi
programu, dopusti, da ga
Njegova ljubezen preoblikuje.
Jana Barba
Ž
Ko človek zahrepeni po presežnem in Bogu, se z Gospodom gotovo sreča. 
  dveh vrstah vernosti smo že imeli
priložnost spregovoriti in se
zaustaviti v samem našem
tedniku, vendar pa je prav, da še enkrat
pozornost zaustavimo ob tem
pomembnem vprašanju, ki je pravzaprav
večno vprašanje, ne le vprašanje
današnjega časa. Težave v Cerkvi so resda
bolj resne in
kritične postale v
zadnjih petdesetih
letih, vendar je
tudi prej bilo kar
nekaj težav in
zgrešenih
pogledov, med
njimi tudi prava in
neprava vernost, ki
ju mnogi danes
označujejo kot
vero in religijo. Mi
bomo spet dejali,
da gre za dva tipa
vernosti ali vere,
prava je duhovna
vernost, neprava
pa psihična
vernost. S tem
seveda mislimo, da
gre duhovna
vernost “na
globoko”, v duhovne globine, psihična
pa ne. Če je včasih vladala zlasti težava
pozunanjene in preveč sentimentalne
vernosti, pa se je danes temu dodala še
kaka prvina, nekoč in danes pa lahko
govorimo o istem pojavu, ki ga
označujemo kot psihično vernost. Zakaj
“psihična”? Sledimo klasičnim
razsežnostim človeške osebe, ki so fizična
(materialna, telesna), psihična (duševna)
in duhovna razsežnost, kar je med
drugim veljalo tudi za sv. Pavla. Psihična
duhovnost bo tako sicer šla dlje od le
telesnega in materialnega, vendar pa se
bo nekako zaustavila le na duševni
razsežnosti. Psihična duhovnost je plod
lastnega egoizma, saj tovrstna oseba
nikakor ne izide iz svojega lastnega kroga.
Gre za osebo, ki se giblje le okrog same
sebe in svojih reči, kakor jo tudi zlasti
zanimajo lastne težave. Sveti oče
Frančišek je v tej smeri govoril o
“avtoreferencialnosti” - sklicevanju,
posledično pa tudi navezovanju samo
nase. Takšna oseba, ki ne more ven iz
same sebe, kar je spet poudaril tudi
papež, ne more priti do Boga, kot
posledica vsega pa tudi ne more vršiti
prave in altruistične ljubezni do
bližnjega, četudi bi bila na zunaj še kako
aktivna v dobrodelnih organizacijah in
podobnih rečeh. Jasno, da Cerkev ne
more na noben način spodbujati takšne
vrste vernosti, katere cilji niso, v zadnji
instanci, v Bogu, temveč v iskanju čustev,
emocij, občutkov, prevelikem čaščenju in
nekritičnem sprejemanju te ali one
posvečene ali karizmatične živeče osebe,
pa tudi v senzacionalizmu in
spektakularizmu. Kdor se gre tega, se
zapira vase, če gre za skupino enako ali
podobno “mislečih”, pa lahko vse skupaj
postane neke vrste sektaštvo, njihov kult,
ki mu potemtakem le stežka rečemo
bogoslužje, pa postane le teatralnost
in/ali spektakel, ki mu gospoduje osebna
kreativnost. Kljub vsemu temu, kar smo
dejali, pa je tovrstna vernost močno
razširjena. Prava vernost, ki jo Cerkev
spodbuja, je duhovna vernost. Mi bomo
ohranili ta izraz, ker je izraz “osebna
vera” problematičen, glede na vse tisto,
kar smo prej našteli. Duhovna vernost pa
ni poduhovljena, temveč ima zelo
praktične pozitivne posledice. Pravi
odnos z Bogom vodi do pravega odnosa
do bližnjega in stvarstva, kakor tudi do
zelo realnega in treznega pogleda na
življenje. Na blogu “Traditio Liturgica”
nam pravoslavni vernik Pietro pogosto
navaja duhovne smernice meniha
Paisiosa z Athosa (1924-1994), ki je
izredno čaščen v grškem svetu. Ta starec
vselej spodbuja ponižnost, majhnost in
preprostost, kakor tudi ubogljivost v
življenju. Duhovno življenje, če je pravo,
ni oddaljeno od vsakdana, temveč je
njegov del. Takole pravi starec Paisios:
“Ko se človek trudi izpolnjevati Božje
zapovedi in dela na sebi, da bi se očistil
počutnosti, tedaj se njegov razum
razsvetli, doseže raven zrenja
(kontemplativno raven, ki je duhovna
intuicija Božje navzočnosti, op. a.).
Potem se razsvetli tudi njegova duša in
pride ponovno do tistega stanja, v
kakršnem je bila pred padcem Adama in
Eve... ” Vse, o čemer govori, je le trud za
posvečevanje sebe v okoliščinah, v
katerih kot posamezniki živimo, v
poklicih in dolžnostih, ki jih opravljamo.
Če je vsak od nas član neke osnovne
družine ali skupnosti, pa se potem zadeva
razširi še na župnijo in naprej. Kdor je
zares veren, se njegova vera ne bo kazala
samo s prisotnostjo pri nedeljski maši,
temveč bo dal sebe na razpolago Kristusu
in njegovi Cerkvi tudi drugače, s talenti
in darovi, ki jih ima. Pa tudi sicer bo živel
– doma in v službi – v zavesti, da je pred
Božjo navzočnostjo.
Andrej Vončina
O
Med psihično in duhovno vero
Da bi bila naša vera prava
Oseba, ki ne more iziti iz lastnega egoizma, nima oči za Boga, 
posledično pa ne za bližnjega in realnost.
Življenje po veri in iz nje  
Življenje je največja vrednota
Bodi človek!1. januarja 201510
  o govorimo o zgodovini Cerkve, je treba
reči, da je vse polno tistih, ki naj bi jo ob-
vladali, glede na to, koliko o določenih za-
devah vedo povedati, težava pa je, da po večini in-
formacij, ki jih širijo, niso preverili. Potem se pa
zadeve navajajo in citirajo, da še drugi prevzamejo
to različico zgodovine, čeprav bi se dejstva, če bi
jih res preverili, izkazala za precej drugačna. Že na
lokalni ravni se, denimo, zgodi, kakor se je prime-
rilo v mojem domačem kraju, da je nekomu iz pre-
teklosti, v tem primeru domačemu župniku izpred
več kot štiristo let, prilepljena neka etiketa, ki se je
ne more znebiti zato, ker je nekdo zadeve presojal
z današnjimi očali, ne da bi se skušal spustiti v tisti
čas, ki je bil v marsičem drugačen od našega časa.
Pisanje o zgodovini in zgodovinsko razmišljanje
zahtevata pač napor, saj je treba nenehno kopati,
da bi prišli čim bliže resnici, pri tem pa je treba
marsikdaj tudi boleče posredovati, saj se je potreb-
no znebiti navlake predsodkov, ki so nam bili
obešeni. Pa ni treba daleč stran, da pridemo do te-
ga površnega zgodovinopisja, saj ga imamo veli-
kokrat kar v lastni hiši, torej v katoliški Cerkvi sa-
mi, celo med samimi posvečenimi osebami, pa se-
veda celo med tistimi, ki imajo naziv zgodovinar-
jev, celo cerkvenih zgodovinarjev. Če omenimo,
denimo, Sillabus, torej, uradno, “seznam, ki vse-
buje poglavitne zmote našega časa” (dokument je
bil izdan kot priloga okrožnici bl. Pija IX. Quanta
cura), potem že začnejo rdeti lica naših cerkvenih
sogovornikov. Še več, iz njihovih ust bomo slišali,
kako je bila to ena od napak Cerkve, to pa zato,
ker svet pravi, da je ta dokument eden od največjih
dokazov cerkvenega mračnjaštva, pravzaprav bodo
celo rekli, da je bilo takrat, v drugi polovici 19. sto-
letja v tem oziru doseženo dno. Toda, se sprašuje-
mo, ali so ti ljudje teh osemdeset trditev sploh pre-
brali. Pa razumemo vse t. i. “laike”, če tega niso
storili, zanima nas, koliko “teolo-
gov” (torej tistih, ki so študirali teo-
logijo, ki niso nujno le duhovniki,
redovniki in redovnice) je to storilo.
Prav zanimivo je, kako smo mnoge
obrobne zadeve na teološki fakul-
teti zelo natančno obravnavali, ni-
smo pa, denimo, niti malo pregle-
dali tovrstnih zadev. Sam sem to
prebral pri msgr. Luigiju Negriju, se-
danjem nadškofu v Ferrari, ki je bil
še pred časom profesor za osnovno
teologijo in zgodovino filozofije na
milanski Katoliški univerzi Jezuso-
vega Srca (Universita' Cattolica del
Sacro Cuore), ki je napisal več to-
vrstnih zgodovinskih knjig, na-
tančneje je bila to knjiga Lažne ob-
tožbe Cerkvi (False accuse alla Chie-
sa, Piemme 1997). Če dokument
preberemo, lahko vidimo, kako je
pravzaprav zelo aktualen. Mi bomo
navedli zgolj kak primer, da bi mor-
da koga spodbudili k temu, da bi
Sillabus prebral. Tako ali tako ne
študiramo družbenega nauka Cer-
kve, pa bi ga morali, tu se strinjam
z Bogdanom Vidmarjem, ta pa se ne
začne šele s papežem Leonom XIII.
Četrti paragraf, recimo, obsoja socializem, komu-
nizem, tajne družbe, biblične družbe in klerikal-
no-liberalne družbe. Biblične družbe je treba gle-
dati z očmi tistega časa, saj so služile kot orodje ta-
krat še italijanske vlade v Turinu (šele kasneje se je
le-ta premaknila po Škornju dol – najprej v Firence
in potem v Rim), da bi izkoreninila katolicizem,
na njegovo mesto pa postavila Nacionalno držav-
no Cerkev. Vedeti moramo, kako je bilo veliko ita-
lijanskih voditeljev prav članov “tajnih družb”, to-
rej prostozidarskih lož, ki niso niti pomišljali, da
ne bi na pomoč za obračunanje s katoliško Cer-
kvijo poklicali protestantsko usmerjene vlade, kot
recimo Veliko Britanijo in Nemčijo, pa tudi ZDA,
da bi reformirana “Cerkev” nadomestila katoliško
tudi v Italiji. Toliko, da nekoliko razumemo čas.
Zanimivo pa je, kako sta bila socializem in komu-
nizem že tedaj označena za “kugi človeštva” (pe-
stilentiae humanitatis). Danes vemo, da je bila ta
označba preroška, v Cerkvi 60., 70. in 80. let pa
so menili drugače, tudi zato so najbrž grdo gle-
dali na omenjeni dokument. Pa nadaljujmo, da
vidimo še druge preroške besede. Pod zmoto
številka 39 najdemo tole: “Država, ki je začetek
in vir vseh pravic, uživa neko svojo pravico, ki
je povsem brezmejna”. Koliko krvi bi se ne pre-
lilo, če bi upoštevali tole zmoto, ki je zares zmo-
ta. Izognili bi se totalitarizmom in nacionaliz-
mom, ki še danes zbujajo vojne, prav tako pa
nas opozarjajo besede bl. Pija IX. na “državo-
policaja” današnjih dni, da ne govorimo, kako
je vsa ta neomejena oblast vse skupaj pripeljala
do peščice mogočnih, ki so resnično postali
“Veliki brat”, kot ga navaja Orwell, pritrjuje pa
mu Zygmunt Bauman in še kdo. Če pa ni bil
tam dovolj jasno obsojen nacionalizem, potem
poglejmo še pod številko 64, kjer je rečeno, ka-
ko je iz neke ne natančno določene “ljubezni
do domovine” dovoljeno prelomiti “vsakršno
sveto obljubo”, kakor tudi ne upoštevati večnih
zakonov, še več, vse to postane v tem pogledu
vrlina. Nacionalizem je torej jasno obsojen, do-
volj pa je namesto “ljubezen do domovine” dati
katerokoli ideološko označbo, da pridemo do
današnjih bitk – terorizma in ostalih, kjer so do-
voljena vsa sredstva. V bistvu so tista sodobna
sredstva, ki jim rečemo tudi “mediji”, lahko še
veliko bolj učinkovita in škodljiva od pušk in
topov. Je bila torej Cerkev “za kačami”? Tu je le še
en dokaz njene daljnovidnosti.
Andrej Vončina
K
Uničevanje mitov o katoliški Cerkvi (6)
Sillabus bl. Pija IX. – višek mračnjaštva
Sillabus bl. Pija IX. je dokaz daljnovidnosti Cerkve, 
ne njenega mračnjaštva
  nagram, najden v Pompejih, je kvadrat
s črkami, ki dajo horizontalno in
vertikalno, naprej in nazaj, iste latinske
besede.
Pompeji so bili zasuti s pepelom l. 79 po Kr.,
torej je ta anagram nastal pred tem. V 1. st.
krščanstva je bil razširjen med kristjani.
Med l. 64 in 65 je bilo v Rimu Neronovo
preganjanje kristjanov, ki je bilo usmerjeno
tudi proti apostoloma Petru in Pavlu. Neron
je obtožil kristjane, da so zažgali Rim, čeprav
je požar podtaknil on sam.
V Pompejih so živeli bogati Rimljani. Iz
Pompejev je bila tudi Neronova ljubica
Poppea. Je skrivnostni anagram služil za
sporazumevanje med preganjanimi kristjani
in kot spodbudno znamenje, da kristjani
sredi preganjanja niso sami?
S A T O R
A R E P O
T E N E T
O P E R A
R O T A S
- Prevod besedila: Snovalec Arepo drži
hrabro kolesa! Tako je mimogrede, brez
poglabljanja v to dvatisočletno skrivnost
prevedel koprski škof, dr. Jurij Bizjak. Pri tem
ostaja vprašanje, kaj pomeni “arepo”.
Celotna poved je zelo smiselna, torej mora
imeti neki pomen tudi beseda “arepo”. Kaj
pa beseda “rotas”? Pomeni morda “kolo
sreče“? Vprašanj o pomenu tega simbola je
torej še veliko.
-Iz črk na “kvadratu” lahko dvakrat sestavimo
“Pater noster”, poleg tega ostajata dva A-ja in
dva O-ja. Anagram je torej “hvalnica” molitvi
“Očenaš”, ki je edina Jezusova molitev.
- Črka N se pojavi le enkrat in je v sredini
kvadrata. Ima tudi to kakšen pomen?
- Križ. Beseda “tenet” (drži) dela križ v
sredini anagrama in tako “drži” celoten
kvadrat (svet) – takrat še niso vedeli, da je
zemlja okrogla! Kakor Pavlove besede o križu
tudi ta anagram dokazuje, da so že prvi
kristjani za svoj simbol uporabljali križ.
Znamenja križa kristjani niso začeli
uporabljati kot svoj simbol šele po zmagi
Konstantina pri Milvijskem mostu, l. 312, ali
po 14. septembru, l. 335, ko so v en dan prej
posvečeni cerkvi Jezusovega vstajenja v
Jeruzalemu predstavili ostanke križa, ki jih je
našla sv. Helena. Črka T je znamenje križa.
Beseda “tenet” (drži) ima T na začetku in na
koncu, torej ima anagram štiri T-je, na
sredini vsake stranice kvadrata po en T.
-Vsak od štirih T-jev je obdan z A (alfa) in O
(omega) , prvo in zadnjo črko abecede, kar
pomeni, da je Jezusov Križ, njegova ljubezen
na križu oziroma Jezus Kristus, Začetek in
Konec. Ne pozabimo, da smo v Evropi
sprejeli arabske številke šele v 13. st. Pred tem
so za številke uporabljali črke oziroma
kombinacijo črk. Anagram iz Pompejev je
dokaz, da je bila uporaba izraza “alfa in
omega” znana že pred Apokalipso, ki naj bi
nastala okoli l. 100. Apostol Janez je v knjigi
Razodetja uporabil simbol “alfa in omega”,
ki je bil med kristjani takrat že znan.
Strokovnjaki so s pomočjo računalnika
izračunali, da je možnost, da nekdo iznajde
tako bogat in zahteven anagram
0,0000000000000000000001 (22 ničel). Za
velike matematike je taka številka “skoraj 0”,
za navadne smrtnike pa taka številka pomeni
“0”. Torej lahko rečemo, da je anagram iz
Pompejev navdihnjen. Vsekakor pa je to zelo
kompleksen, skrivnosten in zanimiv simbol.
Vir:
http: //www. amazon. it/Il-quadrato-magico-
mistero-duemila-ebook/dp/B008FQLM9O
http: //www. aleteia. org/it/religione/intervi-
ste/il-quadrato-magico-ecco-le-risposte-che-
raccontano-le-origini-del-cristianesimo
Bogdan Vidmar
A
Simbol, ki lahko pomaga tudi nam?  
Skrivnosti krščanskega anagrama
iz prvega stoletja po Kristusu
Božič je vsakokrat, 
ko se nasmehneš bratu
in mu podaš roko.
Božič je vsakokrat,
ko ostaneš v tišini, 
da bi poslušal drugega.
Božič je vsakokrat, 
ko ne sprejmeš tistih načel, 
ki stiskane potiskajo na rob
družbe.
Božič je vsakokrat, 
ko upaš s tistimi, 
ki obupujejo v telesni in
duhovni bedi.
Božič je vsakokrat, 
ko ponižno priznaš
svoje meje in svojo šibkost.
Božič je vsakokrat, 
ko Gospodu pustiš,
da se ponovno rodi, 
da bi ga podaril drugim.
Bl. MATI TEREZIJA:
BOŽIČ JE
Dr. Bernard Nežmah o politiki, dialogu, Trstu in Sloveniji
Nimamo tradicije počasnega
tehtanja in odločanja
  r. Bernard Nežmah je
intelektualni popot-
nik. Raziskuje, se pre-
mika, ne zapira se v akadem-
ski svet. Z odprtimi očmi in
ušesi hodi med ljudmi, zato je
njegova družbena analiza ne
le strokovno natančna, tem-
več temperamentna, človeško
vihrava. Gostil me je doma, v
mirnem naselju pod Šmarno
goro, od koder je v center naj-
boljše se peljati s kolesom.
Rojen leta 1961 v Ljubljani, je
tu diplomiral iz primerjalne
književnosti in sociologije, se
izpopolnjeval na Švedskem,
magistriral in doktoriral doma
iz sociologije. Bil je urednik na
Radiu Študent, glavni urednik
Mladine, kolumnist in novi-
nar Mladine, komentator na
RTV Slovenija ter raziskovalec
na Inštitutu Nove revije. Obja-
vlja strokovne in znanstvene
članke o politiki, sociologiji,
lingvistiki, medijih in kulturi,
kot docent predava novinar-
ske predmete, za izstopajoče
publicistično delo je dvakrat
prejel Jurčičevo nagrado. Izdal
je pet samostojnih znanstve-
nih in strokovnih knjig: Klet-
vice in psovke (1997; 2011),
Zrcala komunizma (2007), Jel-
cinovo Rusijo (2007), Ekosofe
(2009) in Časopisno zgodovi-
no novinarstva (2012).
Kako razumevate val nezau-
panja v kasto politikov, češ
da so pohlepni, zlobni, do-
bičkarsko egoistični proti-
pol ljudstva? Je to vzdušje
povezano z ekonomsko kri-
zo zategovanja pasov ali gre
razloge iskati v “stranpo-
teh” politikov kot takih?
Izpostavil bi dva temeljna od-
nosa do politikov. Prvi je po-
gled mesijanstva, drugi pa sa-
tanizacija. Če začnem pri tem,
obstaja serija spletnih odzivov,
pri katerih ne gre za argumen-
tiranje in presojanje o neki te-
mi, temveč samo za etiketiran-
je. Politik je a priori negativec.
Trenutno je najboj ožigosan
Janez Janša s svojo SDS, pred
časom je bil npr. Gregor Golo-
bič iz Zares-a in LDS-a. Satani-
zacijska drža je stabilna, per-
manentna, kot bi se del ljudi
hranil s stalnim izražanjem
sovraštva in negativizma. Gre
za obsedenost s politiki kot ta-
kimi, ne z njihovimi dejanji.
Drugi fenomen, ki povzroča
antipolitiko, torej mesijan-
stvo, je v Sloveniji veliko usod-
nejši. Na zadnjih dveh volit-
vah je zmagala stranka, ki je
vstala iz nič. Kako lahko pre-
tehtano voliš stranko, ki je do
včeraj ni bilo? Mnogi verujejo
v prihod političnega mesije, ki
bo vse rešil kot drugačen, pra-
vi politik.
Ali torej ne obstajajo slabi
in dobri politiki?
Ustroj politikov je odvisen sa-
mo od volitev. Politik ne more
biti apriorno dober, drugače
bi imela vsaka država, če tako
rečem, stranko poštenjakov,
stranko krščanskih demokra-
tov in socialnih barab. Gre
preprosto za to, da bo politik,
iz strahu pred porazom, skrbel
za svojo držo in poteze. Pro-
blem Slovenije je ta, da ljudje
ne volijo racionalno, temveč
glasuje njih srce – tako v smeri
sovraštva kot identifikacije z
nekom, ki jih bo odrešil odgo-
vornosti.
Da ostanem pri odgovorno-
sti. V Italiji je v zadnjih letih
nastalo politično, zdaj že
parlamentarno gibanje, ki
je pristaš direktne demokra-
cije 2.0. Ali je to res evrop-
D
ska prihodnost ali ostaja
predstavništvo neizogibno?
Zakaj tudi reprezentativna
demokracija zahteva oza-
veščenega in družbeno an-
gažiranega volivca?
Tudi kdor ne spremlja politi-
kov, lahko stopi na volišče in
je nad njimi ogorčen. Če kari-
kiram: ali bi bilo potrebno za-
menjati volivce, ne pa politi-
kov? Z neposredno demokra-
cijo je zavel smiselen veter, po-
mislimo tu na Ljubljano.
Župan Janković zamenjuje
ploščice na osrednjem trgu in
osrednjo mestno ar-
terijo spreminja v
drevored, pri čemer
na drugih lokacijah
drevesa mirne duše
seka. Ne gre za novo
ljubezen do dreves,
temveč za nov biznis
- 8 milijonov vredno
investicijo, ki je za
skupnost povsem ire-
levantna. Podpisal je
en človek, ljudje pa
bi morda rabili ba-
zen, smučišče, telo-
vadišče. Politika je iz-
bira med večjimi
možnostmi, zato se
mi zdi referendum
kot simbol udeležbe
ljudstva genialen
izum. Odločitve pre-
nese iz ozkega kroga
izbrancev v širšo
družbo. Ena izmed
značilnosti partijske Jugoslavi-
je je bila prav katastrofalna iz-
bira investicij. T. i. zgrešene in-
vesticije so se pojavljale zato,
ker je preozek krog ljudi, ki
jim ni bilo potrebno argu-
mentirati nič, vsiljeval svoje
rešitve.
Ostanimo na spletu, tokrat
pri temi časnikarstva.
Kakšno postaja časnikarstvo
danes, ko smo vsi potencial-
ni komentatorji v spletnem
prostoru, iz katerega ne sa-
mo črpamo informacije kot
iz arhiva, temveč javni pro-
stor aktivno soustvarjamo?
Kako se novinarski poklic
išče, prilagaja, spreminja -
ostaja nujno potreben?
Tu smo pri zanimivem para-
doksu. Splet širi demokratiza-
cijo – količina ljudi, ki s svoji-
mi mnenji, pogledi, mislimi
in prispevki nastopa, je takšna
kot še nikoli poprej. Po drugi
strani se vprašajmo, kaj je
časnikarstvo. Eno je čustveno
izražati maram-ne maram,
drugo pa na osnovi znanja, in-
formacij in paralel izdelati čla-
nek, ki vse skupaj pretehta. Za
to je potreben čas, delo, inte-
ligenca. Poglobljeni žurnali-
zem pomeni poklic, za katere-
ga je delavec spodobno
plačan. S tega zornega kota je
demokratizacijska poplava in-
formacij osiromašila naš po-
klic. V Sloveniji je freelancer-
stvo izginilo, ko je bilo v začet-
ku devetdesetih močan mo-
dus operandi. Medijske hiše
odpuščajo novinarje, število
drobno najetih delavcev brez
stalne zaposlitve je visoko,
plače so nizke, pomembni
dnevniki ne plačujejo več re-
portaž priznanih zunanjih so-
delavcev, češ da bodo po-
plačani z uugledom.
V prostem času lahko, deni-
mo, beremo časopis ali knjigo.
Dobre knjige se dobro proda-
jajo, časopisom pa pada nakla-
da. Menim, da je kakovost na-
pisanega in teža tu objavljene-
ga bistveno manjša, kot je bila
nekoč. Razumem bralca, ki si
reče, zakaj bi plačeval za ne-
kaj, kar ni dosti boljše od brez-
plačne spletne objave?
Vsak lahko nekaj objavi,
ampak kaj, vsak lahko da
svoj glas, ampak kakšen?
Kako smiselno odgovarjati
na vprašanja, da poenosta-
vim, o nuklearni energiji?
Po velikem navdušenju nad
Obamovo zmago se je izkaza-
lo, da je vodja kampanje dobil
prvo nagrado za najuspešnejši
promocijski projekt. Vsa pro-
daja izdelkov in tudi politike
se proizvaja skozi propagando.
Nekoč smo v medijih videli ali
propagandni stroj ali kraj
oblastniške kritike. Na Sloven-
skem smo pozabili, da so me-
diji propaganda. Kako ocenje-
vati udeležbo ljudstva, če gre
navsezadnje za spopad intere-
snih skupin prek svojih komu-
nikacijskih kanalov? Kljub te-
mu lahko neke splošne ideje
še vedno zmagajo. Denimo
vprašanje javne vode, ki je ta-
ko eksistencialno, da bi tudi
propagandni stroj pogorel.
Kot Slovenec iz Italije pač
pomislim na razvoj matice
od osamosvojitve dalje. Ka-
ko ste vstopili v Evropo in
sprejeli izziv privatizacije in
liberalizacije? Kam je šel op-
timizem dežele na sončni
strani Alp?
Osamosvojitveni proces je
sovpadal z dvigom material-
nega standarda. Pred letom
1991 je cel kup glasov napove-
dovalo katastrofo, revščino,
izoliranost, uboštvo. Zmagal
je razvoj. V času, ko so se poja-
vili borzni in podobni za-
služki, Drnovškova vlada in
LDS za celih osem let nista po-
stavila davkov obrestim na do-
bičke. Skratka, najbolj do-
bičkonosno poslovanje ni bilo
predmet obdavčitve – na to se
je spomnil šele pokojni Andrej
Bajuk. Naša zgodovina je de-
lovala kot tovarna sanj in to-
varna denarja. Po zlomu fi-
nančnega kapitalizma, na ka-
terem smo vsi živeli kot zaje-
davci, je nujno odločanje med
alternativami, na Slovenskem
pa tradicije odločanja,
počasnega tehtanja med ra-
zličnostmi, nimamo. Tragedi-
ja vojne devetdesetih je bila v
tem, da nismo imeli nobenih
obrazcev reševanja političnih
konfliktov. Titova Jugoslavija
je bila monolitna vladavina:
od časa do časa so koga odsta-
vili, zaprli, ustrelili. Dialektiko
pluralnosti so reševali z odpra-
vo drugačnosti.
Zgodovinsko nam torej
manjka izkušnja razvoja
vsakršnih modelov dialoga.
Konflikti na Slovenskem niso
bili nikoli enakovredni in še
danes imamo težave z
reševanjem konfliktnih situa-
cij. Očiten primer je Termoe-
lektrarna Šoštanj 6 – investici-
ja za 1,5 milijarde, o kateri ni
nihče odločal. Brez debate,
vladnega razmišljanja, parla-
mentarne polemike, javnega
mnenja. Rahlemu medijske-
mu pišu je sledila odločitev, za
katero nihče ne ve, kdo jo je
“požegnal”. V odporu do TEŠ
6 sem se tudi sam angažiral pri
zbiranju podpisov za referen-
dum, a pobuda ni naletela na
zanimanje, hkrati pa se je o te-
mi plinskih terminalov na
Tržaškem javni aparat glasno
mobiliziral. Preseneča me ta
razlika – kakšna koncentracija
energije, ko gre za nekaj, kar
ni neposredno povezano z na-
mi.
Desetletja smo živeli v vzdušju
pogromaštva – spomnimo se
dogodkov s Perspektivami,
Kocbekovim Zalivom, Mladi-
no v času detabuizacije JLA.
Močna je tradicija (partijsko)
organiziranega napada na ne-
koga, o katerem ne veš nič, ra-
zen tega, da je oddaljen nega-
tivec, zelo malo pa poznamo
soočanje v situaciji, ko na-
sprotnik ni tvoj sovražnik,
temveč nekdo, s katerim je po-
trebno vztrajati v dialogu. Pre-
hod iz partijskega režima v de-
mokracijo tega problema ni
razrešil.
Sloveniji manjka torej iz-
kušnja klasičnega liberaliz-
ma, ki demokracijo razume-
va najvišjo takrat, ko je ra-
zlika med večino in
manjšino čim manjša. Ide-
alno razmerje je okrog 50%
glasov, kar pa zahteva napor
odprtih oči in ušes, torej
neizčrpno dialektiko in re-
toriko odnosa, dialoga z
drugim. Tega niso zmožni
niti samooklicani odporni-
ki, ki se odločajo za skraj-
ništvo in anarhizem, s
Pogovor 1. januarja 2015 11
čimer iz dialoga izstopajo in
tako sami izčrpajo vsakršen
pozitiven potencial.
Problem je strpnost in pre-
našanje nasprotnih, nemo-
gočih drugih. V medijih pogo-
sto prebiramo misel, da ima
vlada udobno večino. Vsi na-
sprotujejo večinskemu siste-
mu, da ne bi bila večinska
stranka premočna, hkrati pa
so navdušeni nad udobnostjo
večine. Ne zdržimo negotovo-
sti in tveganja miselnega spo-
pada zaradi konkretnih idej.
Pri svojem delu sem se odločil,
da ločujem kri-
tike od osebnih
stikov. S svoji-
mi medijskimi
napadalci sem
vedno skušal
vljudno klepe-
tati.
Ne morem brez
vprašanja o
problemu za-
poslovanja. Za-
nimajo me te-
meljna vozlišča
na tem po-
dročju, tudi z
ozirom na čisto
slovenski pojav
študentskega
dela, ki – po-
pravite me – sa-
mo prelaga
spopad z real-
nim trgom de-
la.
Študentsko delo je velika ano-
malija. Ideja študija je študij
kot tak, srečevanje. Nikdar ne
bom pozabil študentskih po-
govorov z Miranom Košuto in
Magdo Jevnikar, ki sta mi od-
prla pogled na različnost slo-
venskih gimnazij v Italiji. In-
telektualna socializacija daje
širino, za kar moraš čim več ur
preživeti na fakulteti, ne pa
“služiti” preko servisa. Bolj
nujna se mi tu zdi močna šti-
pendijska politika. Anomalija
je tudi študij do 30. leta staro-
sti. Poznamo primere “študen-
tov”, ki jim zapade status, pa
se ponovno vpišejo v srednjo
šolo, da ga lahko podaljšajo.
Serija organizacij, ki študen-
tsko delo ponujajo, mi govori
o finančnem razlogu. To-
vrstno delo je uničujoče – štu-
dent, ki dela preko študentske-
ga servisa, konkurira sebi, ko
bo imel diplomo.
V Sloveniji poznamo večkrat-
ni apartheidni sistem: pogod-
be za nedoločen in določen
čas, zaposlene po drugačnih
pogodbah, tiste prek študen-
tskega servisa, mini s. p. -je,
hkrati še sivo in črno ekono-
mijo ter brezplačno, suženjsko
delo. Toliko oblik delovnega
razmerja pa primerjamo samo
enemu – delu za nedoločen
čas. Že po načelu poštene ka-
pitalistične tekme je jasno, da
jih je potrebno zreducirati, ker
ne omogočajo istih pogojev
igre.
Evropa je v primerjavi z
ZDA bolj vezana na ustalje-
nost in stabilnost. Italija je
nedvomno patološki pri-
mer oklepanja na “stolček”,
po drugi strani pa nam
oblastniki naročajo, da je
fleksibilnost in mobilnost
delovnega razmerja bolj
poštena, kot se zdi.
Izpostavil bi dvoje. Prvič, Mar-
ksovo doktrino spremenljive-
ga kapitala in presežne delov-
ne vrednosti. Podjetje, ki pro-
glaša fleksibilno odslavljanje
delavcev, lahko hkrati beleži
izjemne dobičke. Levičarstvo,
sindikati in marksizem so bili
dragoceni, ker so ljudem po-
kazali, da delitev dobička ni
nekaj samoumevnega, temveč
proizvod spopada med delavci
in lastniki. Sindikalno gibanje
je pri nas invalidno, z izjemo
javnega sektorja, kjer nima
nobenega rizika in je nasprot-
nik najšibkejši člen, torej
država, ki skrbi le za imidž in
glasove. Ne pomnim resnega
sindikalnega spopada proti za-
sebnemu podjetju. S tožbami
se oglasijo šele, ko podjetja že
propadejo.
In drugič, ameriški zgled. Vze-
mimo košarkarsko NBA ligo.
Tam deluje izjemen antimo-
nopolni princip. Klubi imajo
omejene vsote denarja - več
kot toliko dolarjev ne smeš po-
rabiti, izjemen korektiv – naj-
nižja uvrščena moštva lahko
prva izbirajo mlade talente,
vse pogodbe so javne in tran-
sparentne. S tem omogočajo
trajno tekmo in sistemsko po-
magajo šibkejšim pri igri. Kla-
sičen primer naše nezmožno-
sti tovrstne igre je univerza –
mandarinski sistem, kjer lah-
ko namesto tekme govorimo
o zaprti klanovski družbi.
Sporna se mi torej ne zdi to-
gost socialnih pravic, temveč
neprožnost v nezamenljivosti
vlog in privilegijev.
Koliko osrednja Slovenija
pozna realnost Slovencev v
Italiji? Za nas samoumeven
vsakdan, za vas folklora?
Na tej točki Slovenija še ni po-
stala država. Mentalni svet
Slovenca se je v času Jugosla-
vije končal pri graničarju, s
Trstom je sodeloval le pri šver-
canju preprostega blaga. Kljub
temu da je osamosvojitev pri-
nesla konec meje v smislu ne-
prehodnosti, bo večina Slo-
vencev še danes odgovorila,
da država sega do nje. S pokoj-
nim Pavletom Merkujem sva v
Reziji in Terskih dolinah iskala
najbolj zahodnega Slovenca,
podobno sva delala na Ko-
roškem z Benjaminom Vakov-
nikom. Moja ideja je postaviti
Slovenijo, do koder seže slo-
venska beseda.
Tudi mediji se pri oblikovanju
javnega mnenja ne ukvarjajo
z dogodki onkraj nekdanje
meje – zakaj ne bi pri vremen-
skih napovedih vsakič pokaza-
li razgled na Trst z obeliska pri
Opčinah, poročali o kakem
kulturnem dogodku, sprego-
vorili o uspešnih gospodar-
stvenikih, gostincih? Izjemen,
tako rekoč nadrealističen do-
godek, je bil meni obisk
tržaškega gledališča. Končno
igralci, ki so igralci, ne pa
obrazi iz nadaljevank ali ogla-
sov za tunine konzerve. Tisoče
drobnih vezi bi se dalo stkati,
a ne opažam nikakršnega si-
stematičnega truda na tem po-
dročju.
Kljub poskusom gradnje
enotnega slovenskega pro-
stora me v Sežani še vedno
gledajo postrani, češ da ka-
ko ta makaronar obvlada
slovenščino, iste izbuljene
obraze pa imajo prijatelji iz
Rima v obratni smeri.
Žal mi je, da Trst ni znotraj slo-
venskih meja, ker bi nam dal
možnost spopada med dvema
mestoma, imeli bi možnost al-
ternative. To je tisto, kar man-
jka Sloveniji kot državi.
Jernej Šček
Sto let kasneje1. januarja 201512 Sto let kasneje 1. januarja 2015 13
  Mitja Juren, raziskovalec po sledeh soške fronte
Zgodbe malega vojaka,
dodana vrednost zgodovine
POGOVOR 
  rva svetovna vojna je glo-
boko zapisana v zavest
kraškega človeka. Naši
dedje in pradedje so umirali na
frontah, družine so odhajale v
begunstvo, domove pa je vojna
vihra porušila. Kraško območje
od obronkov Gorice do Jadran-
skega morja je bilo neprepoznav-
no. Po sledeh takratnih dogajanj
smo šli z Mitjo Jurnom, enim od
boljših poznavalcev tragičnih
dogodkov v obdobju med 1915
in 1917 v naših krajih. Razisko-
valna žilica, spoznavanje nek-
danjih bojišč v živo ter odkrivan-
je človeških zgodb so mu razkrili
nov svet, v katerega se je vživel,
ki ga sam ponazarja z besedami
“Ko se sam podajam 'na teren',
na kraje bitk, imam vojake živo
pred sabo. Predstavljam si jih, vi-
dim jih, kako se bojujejo. Ni me
strah. Niso zli duhovi, temveč
prijazni ljudje, ki ne bi radi po-
tonili v pozabo”.
V svojih raziskovanjih se po-
gosto osredotočaš na malega
človeka, na preprostega vojaka
in njegovo usodo. Te male
zgodbe so temeljni del, ka-
menčki, ki so potrebni, da se
sestavi veliki mozaik.
Dodana vrednost zgodovine so
prav človeške zgodbe, ker so
edinstvene. Poznavanje makro
P slike v povezavi s poznavanjemterena in dodatkom človeškezgodbe sklepa krog resničnega
dogajanja. To je bilo vselej moje
vodilo. Žalostne, a zelo povedne,
so zgodbe vojakov, ki so jih lastni
oficirji obsodili na smrt, tako da
so jih zavezali za kol pred na-
sprotnikovo prvo linijo. O tem je
pisal Tone Svetina v romanu
Ugaslo ognjišče, ki bi si po mo-
jem mnenju
zaslužil Nobe-
lovo nagrado.
Zgodba, ki me
je najbolj prev-
zela, govori o
nekem vojaku
po imenu Flor-
jan. Ob zajetju
nasprotniko-
vih vojakov ni
želel mučiti
enega od Itali-
janov. Zaradi
tega ga je na-
drejeni oficir Hauptman Kiffer
obsodil na smrt. Zavezali so ga
ob kol pred nasprotni strelski ja-
rek, a ravno takrat se je dvignila
gosta megla, ki se je ohranila ves
dan in mu rešila življenje. Pomi-
lostili so ga. Florjan je dezertiral
in se od takrat kot samotar skri-
val po gozdovih. Tako je preživel
naslednja desetletja in tudi ob-
dobje druge svetovne vojne vse,
dokler se niso leta 1945 prikazali
esesovci v okolišu, kjer je sam
živel. Med njimi je spoznal tudi
nekdanjega oficirja. Pred nacisti
je skušal zbežati, a mu tokrat
usoda ni bila naklonjena. Zadela
ga je krogla, Florjan je tako iz-
krvavel.
Tragične zgodbe so bile takrat
na dnevnem redu...
Tukaj so tudi zgodbe o vojakih,
ki so bili k
mitraljezom
privezani z
verigami, da
ne bi
zbežali. Ita-
lijanski viri
poročajo, da
so to počen-
jali Avstrijci,
čeprav sam
mislim, da
take zgodbe
niso verodo-
stojne. To so
Italijani pisali, da bi očrnili na-
sprotnika. Kroži tudi zgodba, da
naj bi nekje pri nas izkopali mi-
traljez, na katerega je bila priko-
vana veriga, ki se je na drugi stra-
ni držala okostja človeške noge.
Ponavljam pa, da je po mojem
mnenju to pripovedka. To skle-
pam tudi iz lastnega raziskovan-
ja. Mitraljezi so bili strateško
orožje in dvomim, da bi ga dali
v roke vojakom, ki so bili kazno-
vani. Drugič, z mitraljezom so
navadno upravljali oficirji in ne
navadni vojaki. Še ena taka zgod-
ba pripoveduje o 'pleh bandi'.
Govorilo se je namreč, da je v
vojnem času nekje na Krasu v ne-
ki kaverni zasulo cel vojaški or-
kester. Igranje zasutih godcev naj
bi se nato večkrat razlegalo po
kraških dolinah še leta kasneje.
Tudi to je bolj urbana legenda.
Domnevam, da je včasih kar
težko ločevati resnične zgod-
be od teh, ki jih sam imenuješ
urbane legende...
Zgodovinopisje in zgodovinsko
raziskovanje sta po svoje podob-
na novinarstvu: zahtevata resni-
coljubnost, njuno osnovno vo-
dilo so dejstva. In še več, dejstva
morajo biti posredovana v ne-
kem kontekstu. Če kdo želi po-
nižati na primer italijansko voj-
sko, lahko zapiše: v določeni bit-
ki je deset Avstrijcev zaustavilo
napad sto italijanskih vojakov. In
to zveni nekako v tem smislu, da
so Italijani nesposobni. Kaj pa če
so bili Avstrijci vkopani v bojno
črto na vrhu navpične stene in
so Italijani skušali napasti po tej
steni? Tam bi bila dovolj že dva
Avstrijca z mitraljezom. Enostav-
no, tam ni bilo mogoče izvesti
napada. Nekaj drugega je seveda
ugotovitev, da je bilo z italijan-
skimi oficirji nekaj hudo narobe,
če so svoje vojake pošiljali umirat
v take nemogoče pogoje. No, da
se vrnem k izhodišču: ta kon-
tekst vertikalne stene mora zgo-
dovinar popisati, drugače je slika
nepopolna.
Izhajajoč iz dnevnikov voja-
kov, ki si jih sam prebral,
kakšno je bilo življenje navad-
nega vojaka v jarkih?
Težko bi rekel: večino ohranje-
nih dnevnikov so pisali vojaki v
zaledju. Nekaj pa je tudi takih
dnevniških zapisov, ki so jih pi-
sali vojaki na fronti. Najpogoste-
je so bili najdeni po smrti voja-
kov v njihovih jopah. Iz tega, kar
je danes poznano, pa se izrisuje
slika o zelo “pobožnih vojakih”:
njihova pobožnost ni bila usmer-
jena v Boga, temveč v cesarja na
avstrijski strani in v kralja na ita-
lijanski. Drugače si res že težko
zamišljam, kako so lahko toliko
časa pokorno trpeli v jarkih. Po-
mislimo na njihovo takratno
opravo: nobene tehnologije, vol-
nena oblačila, ki so vpijala vodo
dežja, usnjeni škornji, ki so bili
propustni. In to so morali vojaki
prenašati več tednov. Poleti pa iz-
jemna vročina brez najmanjše
sence in pomanjkanje vode.
Drugi dejavnik, ki si ga danes ne
moremo predstavljati, je močan
vonj, ki se je širil iz jarkov. Šlo je
za smrad razpadajočih trupel,
njihovo fermentiranje, za kupe
črvov, ki so se razvijali v truplih.
Higiena in življenjski pogoji v
jarkih, to so najbrž bili najbolj
nečloveški vidiki prve svetov-
ne vojne. Drži?
Pomisli na primer na vojake, ki
so na to bojišče prišli s Sicilije.
Najnižja temperatura, ki so jo
tam občutili, je bila morda 15
stopinj celzija. Kras pa je pozimi
večkrat postregel z ničlo in z bur-
jo. Zmrznili so, dobili so ozebli-
ne. Postali so črni od mraza. Do-
gajalo se je, da si vojaki, po štiri-
najstih dneh na fronti v jarkih,
polnih vode, ob prihodu v zaled-
je niso bili sposobni sezuti
čevljev. Ko so to poskušali, so tve-
gali, da skupaj z obuvali sezujejo
tudi nogavice ter da si oderejo
kožo in celo meso. To so bile
grozne posledice ležanja v jarkih
v nemogočih pogojih. Oblačila
so se zalepila na kožo in tam
začela trohneti. Vojaki so spali na
truplih, ki so jih razjedali črvi in
so jih obletavale konjske muhe.
Po jarkih so se sprehajale podga-
ne, skakale so bolhe. Pred strel-
skimi jarki si od daleč lahko videl
neko belo podlago: ne, to ni bil
sneg, ampak živo apno, ki so ga
raztresli, da bi ublažili smrad ti-
stih trupel, ki so bila napihnjena
in so že začela trohneti.
Kako so vojaki vse to pre-
našali?
Trpljenje je bilo nepredstavljivo,
pogoji pa neznosni. Vojaki so se
poskušali odtujiti od kraja in
okoliščin, v katerih so živeli. Ko
so pisali domov, velikokrat niso
opisovali svojega trpljenja.
Spraševali so, kako je z do-
mačimi in sorodniki, kako je z
živino, kakšna je bila letina. Iska-
li so tisto vzporedno življenje, ki
je bilo nasprotje jarkov, vojne vi-
hre in smrti. Sanjali so o življen-
ju doma, na fronti pa čakali na
smrt brez vsakršnega razloga.
Vedeli pa so tudi, da bi nepo-
korščino in predvsem poskus
dezerterstva prav tako plačali
s smrtjo.
Seveda. A vseeno ne moremo
mimo te njihove drže v bojevan-
ju. Nihče ni bil plačan, vsi so šli
v boj zastonj. Vojaki so nerazu-
mevanje smisla vojne občasno
izražali v pismih, ki so jih pošil-
jali domov. Bral sem eno od ta-
kih pisem, v katerem vojak piše,
da je na Oslavju, kraju, “ki je da-
nes najpomembnejša strateška
točka za celo Italijo. Tukaj pa ni
nič, čisto nič. Samo kupi mrtve-
cev”. Ob tem bi rad podčrtal še
en dejavnik: človeško življenje je
takrat veljalo zelo malo. Ko go-
vorimo o prvi svetovni vojni, na-
letimo na zelo velike številke po-
grešanih. Tukaj pa je potrebno
pojasniti pomen besede “po-
grešan”: ne gre za vojake, ki so
izginili neznano kam. Gre predv-
sem za tiste, ki so jih granate in
bombe raznesle in fizično razko-
sale. V dolini Conte di Torino je
granata zadela utaborjene vojake
in ubila ter raznesla 80 mož.
Kje so potekali najbolj hudi
boji na območju goriškega
Krasa?
Območje med Rubijskim gra-
dom in Martinščino je bilo med
majem 1915 in avgustom 1916
pod hudo preizkušnjo. Pred Mar-
tinščino je kota 194, ki so jo Ita-
lijani imenovali bosco Cappuc-
cio. Tam so potekale krvave bit-
ke. Veliko je še takih točk, ki jih
danes le malokdo pozna in ki
imajo za sabo tragično zgodovi-
no. Drugo tako območje je ko-
menski Kras, ki gre od Vipavske
doline po Mirnu, Renčah, Mer-
ljakih in Vrtočah do Brestoviške
doline. Tam je bilo ogromno
mrtvih. Če se od tod pomakne-
mo proti morju, imamo še Flon-
dar, Grmado, Medjo vas in vse
tamkajšnje kote. Na območju
Gorice pa gre izpostaviti ob-
močje okoli Svetega Marka ozi-
roma kote 227. Tam je še več kot,
ki so terjale veliko človeških
življenj: Sveti Danijel, Škabrijel,
Sveta Gora, Vodice, Sabotin.
Sedaj raziskujem Banjško pla-
noto.
Kako bi opisal odnos med
oficirji in vojaki med prvo
svetovno vojno? Kako so
oficirji ravnali s svojimi po-
drejenimi? Beremo namreč
o številnih skrajnih prime-
rih, celo o tem, da so morali
vojaki graditi nadrejenim
bazene, medtem ko so nji-
hovi sotrpini na fronti umi-
rali od žeje...
Taki skrajni primeri so se res
dogajali. Ivan Matičič v svojih
dnevniških zapisih piše o tem,
da so morali vojaki graditi ki-
nodvorano na planini Duplje
pri Krnskih jezerih. “Na-
ročnik” gradnje je bil koman-
dant von Paulus. O njem je
Matičič zapisal, da je bil hudič
preoblečen v vojaka. In kar
zveni še bolj kruto in hudob-
no, je to, da von Paulus voja-
kom ob deževnem vremenu
ni dovolil, da bi se zatekli v ki-
nodvorano, ki so jo sami zgradi-
li. Svojo nečloveško plat je ko-
mandant kazal tudi med samo
gradnjo: vojake je kaznoval za
vsako malenkost, ki mu ni bila
všeč, celo takrat, ko jim je zaradi
mraza iz rok padel kak žebelj.
Pošiljal jih je na primer na bližnji
dvatisočak Lemež s štorom na
hrbtu. Spet nepotrebno mučen-
je. Tudi to je bila prva svetovna
vojna.
Se je to dogajalo tudi na itali-
janski strani?
Takih primerov je še in
še... polkovnik Viola je
moral s svojimi vojaki
napadati avstrijske divi-
zije po kraških strminah.
Dopovedoval je vodstvu
v zaledju, da je tak napad
nemogoč, ker je pobočje
strmo in spolzko, vojaki
pa so lahek cilj nasprot-
nikovih mitraljezov. V odgovor
je dobil samo sporočilo, da pač
ne zna primerno organizirati na-
pada, ukaza pa nadrejeni iz za-
ledja niso spremenili. Polkovnik
se je tako odločil, da bo tudi sam
s svojimi voj aki šel proti nasprot-
niku. Po le nekaj metrih je padel
pod avstrijskim rafalom. Dejan-
sko se je odločil za samomor za-
radi neracionalnih in nerazum-
ljivih odločitev z vrha. Ob teh
priložnostih se je vojakom še bolj
postavljalo vprašanje o smiselno-
sti bojevanja.
In še en primer: v okolici Krna
so vojaki gra-
dili barake na
grebenih pod
previsnimi
stenami. Tam
je bila nevar-
nost plazov
zelo velika.
Na koti 1776,
ki se spušča
proti Lepeni,
je na božično
noč 1915 plaz
ubil 38 voja-
kov. Žrtve so
pokopali v
dolini pod
koto, ki jim je
bila usodna.
Tam so zgra-
dili tudi cer-
kvico. Manj
kot leto ka-
sneje se je v
gorah sprožil
nov plaz, ki je
pod sabo po-
kopal cerkvi-
co in tam-
kajšnje pokopališče.
Ko govorimo o krutih smrtih
v naših krajih med prvo sve-
tovno vojno, ne moremo mi-
mo datuma 29. junij 1916: ta-
krat so Avstrijci na Debeli griži
sprožili plinski napad, usmer-
jen proti Italijanom...
Gre za dogodek, ki je splošno
znan. Dejansko pa je zanimivo
to, da je bil 29. junija 1916 ob
5.30 zjutraj na Debeli griži prvič
nasploh uporabljen plin na ita-
lijansko-avstro-ogrski fronti. Šest
tisoč jeklenk so namestili med
Debelo grižo in Martinščino. Na
to so se pripravljali: smer vetra so
preverjali tudi s spuščan-
jem balončkov v zrak. In še
več, Avstrijci so se tega pli-
na bali tako kot Italijani: ni
jim namreč bilo povsem ja-
sno, kakšne bodo posledi-
ce. Zaradi vetra, ki je pihal
v napačno smer, Avstrijci
dobre polovice jeklenk, ti-
stih na pobočju proti Rubi-
jam, sploh niso uporabili.
Spustili so plin, ki je bil na-
meščen na pobočjih proti
Zagraju: rumenkasta zmes
se je kot megla valila v jar-
kih. Umrlo je 4 tisoč itali-
janskih vojakov. To pa še ni
bilo vse. Med plinskim na-
padom se je veter obrnil:
rumenkasta zmes se je
obrnila proti avstrijskim
bojnim črtam in umorila
še 2 tisoč cesarjevih vojakov.
Spregovoril si o maskah. Boj-
na oprema je bila takrat zelo
pereč problem. Znano je, da
so Italijani začeli množično
uporabljati čelade šele leta
1916. Mnoge vojake so pred
tem ubijali tudi drobci kam-
nov in skal, ki so jih zadeli v
glavo.
Ob vstopu v vojno so Avstrijci in
Italijani še razmišljali o vojni kot
o tradicionalnem spopadu na
bojnem polju s konjenico. Ko go-
vorimo o čeladah, so bili pri tem
daleč najbolj napredni Nemci.
Avstrijci so
čelade dobili
od severnih
sosedov in za-
veznikov v
vojni. Kljub
temu da so
Italijani v voj-
no vstopili
slabo leto po
začetku prvih
spopadov, se
od bitk na ob-
stoječih fron-
tah niso
ničesar
naučili. Prvi,
ki se zavedajo
nujnosti
čelad, so
zdravniki.
Oni so nam-
reč ugotovili,
da največ
ranjencev in
žrtev pov-
zročijo
poškodbe gla-
ve: ni šlo sa-
mo za strelne rane, temveč tudi
za rane, ki so jih povzročali drob-
ci skal. Ko je granata padla, so
drobci kamnov in samih granat
bili tako nevarni kot krogle iz
puške. Prvi tip čelade, ki so ga
uporabljali Italijani, je bil Adrian,
ki jo je izdelal neki Francoz. Prav-
zaprav so pred tem imeli čelade
tipa Farina, a šlo je za okorne,
skoraj 3 kilograme težke in
neučinkovite čelade. Vojaki so
bili res ubogi... in to na obeh
straneh.
Kako je propagandni stroj
upodabljal vojno?
V času vojne je bila cenzura zelo
močna. Dostopne so fotografije
z mrtvimi vojaki, a vedno in sa-
mo posamično. Nobenih bojišč,
polnih trupel. Generalštabi voj-
skujočih se držav s tem niso žele-
li sprožati prevelike panike v jav-
nosti v svojih državah. Po koncu
vojne pa se pojavijo slike s kupi
kosti: takrat je bilo namreč po-
membno pokazati, koliko
življenj je žrtvovala vsaka država.
Realnost na bojišču pa je
najbrž najbolj očitna iz dnev-
nikov...
Opisovanje stanja na bojišču, ki
ga najdemo še danes v dnevni-
kih, je naravnost zastrašujoče.
Kriki ranjenih vojakov, ki so ob-
stali na srednji liniji med obema
frontnima črtama in so, potem
ko je na bojišče padel mrak,
začeli tuliti od bolečin: “mamma
mia”. In to brez prestanka. Giu-
seppe Poli opisuje tak primer v
svoji knjigi: nekega italijanskega
mladega in močnega vojaka je
zadel drobec granate v trenutku,
ko je zapustil svoj jarek. Odneslo
mu je del stegna, vojak pa je
preživel. Zvrnil se je na tla: ko se
je prebudil, se je znašel med obe-
ma strelskima linijama pod pri-
pekajočim septembrskim son-
cem. Žejen je bil in lačen, nazad-
nje se je prehranjeval celo s tra-
vo. Kljub temu da so se boji med-
tem nadaljevali, je on tam ležal
v bolečinah in trpljenju še dva
dni in umrl šele v drugi noči.
Andrej Černic
Začetek raziskovanja
Ko sem maturiral in sem bil prost vseh šolskih
obveznosti, sem v roke vzel knjigo o 1. svetovni
vojni "Caporetto, una battaglia e un enigma",
ki jo je napisal
Mario Silvestri.
Ko sem knjigo
prebral, sem šel
na teren. In začel
raziskovati jarke,
kaverne in vse
ostanke 1.
svetovne vojne.
Začetek tega
raziskovanja
sega v daljno
leto 1988... uf,
človek se
zamisli, koliko
časa je že minilo.
Začel sem zbirati
železje, začel
sem množično
kupovati knjige o
temi prve
svetovne vojne.
V glavnem so
bile to italijanske
knjige, ker jih v
slovenščini skoraj ni bilo. Mene je zanimal
Kras. Z mamo smo večkrat bili v Nad logem:
poznal sem stopnišče, ki je tam. Nisem pa
poznal njegove zgodovine in njegovih zgodb.
O tem ni bilo bibliografije.
Moje raziskovanje se je tako začelo najprej
pri dnevnikih vojakov in oficirjev. Večina jih še
ni bilo objavljenih. Sam sem jih poiskal in tam
se mi je razkril popolnoma nov svet: našim
krajem so bila posvečena cela poglavja.
Naslednji korak so bili arhivi v Rimu in delno
na Dunaju. Tam se je začelo pravo
raziskovanje: Nad logem, Hudi log,
Bertolinišče, Fajtji hrib, Frankišče. Vsa ta
imena so bila v vojnem dogajanju zelo
pomembna in so danes malodane neznana.
Ko sem zbral dovolj materiala, sem svoje delo
objavil. Moje stališče je namreč to, da je
potrebno zbrano in “naštudirano” snov deliti
tudi z ostalimi.
Nad logem
Tam, kjer je nekoč tekla soška fronta, se je
med ljudi v času hladne vojne zarasla neka
nevidna pregrada. Zaradi bližine meje so tja
dostopali samo lovci in gozdarji. Ni bilo naselij,
ni bilo hiš, ni bilo cest. 50 let je bil tam tok
zgodovine zamrznjen. Ko sem začel tja
zahajati ob koncu osemdesetih let, je bil velik
del “zapuščine” še
nedotaknjen. Nihče ni
vedel zanj: tako je bilo
tudi s stopniščem v Nad
logem. Še danes glede
tega stopnišča ni jasno,
kaj se je tam dogajalo.
Vemo, da je bilo tam
poveljstvo brigade
Pinerolo, general Sani je
tja prišel 5. oktobra
1916, ne vemo pa,
čemu je stopnišče
služilo.
Nad logem je bil moj prvi
predmet raziskovanja.
Gre za raziskavo, ki še
zdaleč ni končana. V
rimskem arhivu sem
pregledal 50 tisoč
fotografij in upal, da bom
našel vsaj eno sliko tega
kraja. A doslej nisem zasledil ničesar.
Raziskovanje je zamudno, tukaj ni kakega
“brskalnika”, da bi ti v trenutku izbruhnil
milijon zadetkov za besedno zvezo “Nad
logem”.
Spanje na terenu
Ko sem bil še “ledih an frej”, sem se večkrat
odločil za prenočevanje v naravi sredi jarkov.
Tak pristop je najboljši za razumevanje, kaj se
je tam dogajalo. Ko se sam podajam “na
teren”, na kraje bitk, imam vojake živo pred
sabo. Predstavljam si jih, vidim jih, kako se
bojujejo. In naj povem, da se mi ti vojaki ne
prikazujejo v grozečih ali trpečih podobah, ne
strašijo me, niti ne ječijo od bolečin. Celo tako
je, da jih sam vidim brez uniform. So pač
vojaki, pa ne glede na to, če so Italijani,
Slovenci, Avstrijci ali Madžari.
Včasih so bila prenočevanja zelo pogosta.
Seveda, ljudje so buljili vame kot tele v nova
vrata, ko so me zagledali na cesti z
nahrbtnikom in spalno vrečo. Vseeno pa sem
pri tem vztrajal in občasno si take izlete še
vedno privoščim. Danes je to “moderno”, pred
dvajsetimi leti pa je bilo moje “početje” zelo
čudaško. Nočno življenje sredi gozda je tako
edinstveno, da ga je potrebno doživeti. Letos
poleti se nameravam po dolgem času
ponovno odpraviti na “prenočevanje” na
Brestovec do kapelice sv. Barbare nad Dolom.
Gre za eno od tistih točk, na katero sem
posebej navezan. Ta kapelica simbolno varuje
pokopališča ob vznožju Brestovca.
Stikanje po arhivih
Najpogosteje zahajam v Rim, v vojaški arhiv
Aussme (Archivio ufficio storico stato maggiore
dell'esercito), kjer je shranjeno vse, kar je
povezano z italijansko vojsko. Tam
se najdejo tudi nekatera avstrijska
bojna poročila. Še več je arhivov,
muzejev in knjižnic v Rimu in Milanu.
Tudi v goriško knjižnico zahajam
pogosto. Ustvaril sem si obsežen
osebni arhiv: doslej sem v svojih
objavah uporabil morda 20
odstotkov vseh dokumentov iz njega.
Na Dunaju sem bil samo nekajkrat:
ker ne poznam prav dobro jezika, mi
pri prevajanju navadno pomaga
prijatelj Klemen Lužar iz Celja.
Zanimal sem se nazadnje tudi za
arhiv v Budimpešti.
Raziskovanje je težavno: informacije so
razpršene po dnevniških zapisih, v
dokumentih, v poročilih. Vedeti moraš, katera
kota te zanima in kdaj se je kronološko
dogajalo to, kar iščeš. Vsaka kota na Krasu
ima svojo tragično zgodovino. Vzemimo koto
126, ki je nedaleč od Mirenskega Gradu.
Našel sem dnevniške zapise: neki vojak je tej
koti, ki je, če nekoliko karikiram, samo kup
blata, posvetil dve poglavji v svojih dnevniških
zapisih. Predstavljajte si, kolikšno je bilo
trpljenje vojakov.
Nad logem, kraj začetka neke ljubezni
V začetku devetdesetih let si bil posebnež, če si se zanimal
za dogodke okoli 1. svetovne vojne. Pravzaprav, lahko si se s
tem ukvarjal, ni pa bilo zaželeno, da si o tem pripovedoval v
družbi. Prijatelji so me pogosto imeli za norca: sam sem se
zato večkrat pretvarjal, da me zanima nogomet ali da imam
druge, bolj moderne konjičke. Zgodovino 1. svetovne vojne
sem strastno vzljubil. Zelo malo nas je bilo, bili smo karbonari.
V oporo mi je takrat bil Renato Pahor iz Jamelj, oče enega
mojih sošolcev, ki je danes star 83 let. K njemu sem redno
zahajal, tudi večkrat tedensko. Poslušal sem ga, ko je
pripovedal o prvi svetovni vojni. On je bil knjižničar v Ribiškem
naselju pri Devinu, knjige so njegova strast. Še danes se z
njim srečujem.
Omenil bom še eno anekdoto. Mene je nekoč gospod sredi
polne gostilne v Rubijah na glas poklical z besedami: “Ti, ki
so ti všeč bombe... ”. Nastala je tišina in vsi so se ozrli proti
meni... Lahko si predstavljate, kako mi je bilo nerodno. Njegov
namen je bil sicer hvalevreden. Predal mi je sliko iz leta 1935,
na kateri so povojni iskalci železja v Lokvici z granato
največjega kalibra, kar so jih uporabljali v spopadih. Govorim
o granati kalibra 420 mm, ki je presegala tono in je bila
visoka približno 160 cm. To sem povedal, da bi lažje
ponazoril, kako nas je dojemala javnost: meni niso všeč
bombe in granate, meni je všeč spoznavati zgodovino naših
krajev, všeč mi je spoznavati, kaj se je dogajalo pri nas v
času spopadov. Bombe in granate so samo del tega. Ampak
ljudje tega dalj časa niso razumeli. Zato večkrat pravim, da
so nas obravnavali malodane kot vojne hujskače.
Karbonari in hujskači soške fronte
Ponovno odkrivanje 1. svetovne vojne
V zadnjih 25 letih so se stvari zelo spremenile. Veliko zanimanje,
ki se je okoli 1. svetovne vojne razširilo v zadnjih letih, je ob
letošnji 100. obletnici povsem normalno. Tako kot je normalno,
da se vsi spomnijo na človeka, ko praznuje osemdeseti,
devetdeseti ali stoti rojstni dan.
Rad bi, da bi na 1. svetovno vojno ne gledali skozi oči
nacionalnih držav. Morali bi jo razumeti skozi oči vojakov na
obeh straneh fronte. Velika večina jih sploh ni vedela, kam se
odpravljajo. Smisla vojne niso razumeli. Večina vojakov je bila
kmečkega izvora: doma so imeli rodovitne njive in veliko dela s
pridelki. Ni jim bilo jasno, zakaj se morajo bojevati na Krasu za
prgišče skal in kamnov. Slovenija se je v zadnjih dveh desetletjih
približala temu “konceptu” s potmi miru in podobnimi zamislimi.
Odličen primer tega je Kobariški muzej: gre za zasebni muzej,
ki je odlično izkoristil dane priložnosti. Vse do osamosvojitve
pa je bila soška fronta skoraj tabu tema. Slovenci so živeli v
avstro-ogrski monarhiji, ki je bila poraženka. Srbi pa, ki so bili
prevladujoč narod, so bili med zmagovalci 1. svetovne vojne.
Drugi vzrok je druga svetovna vojna in partizansko gibanje, ki
je monopoliziralo pozornost zgodovinarjev.
Veliko bogastvo, ki ga ne znamo
vrednotiti
Žal pri nas tega velikega bogastva ne znamo vrednotiti in mu
nismo še namenili take pozornosti, kot bi si jo zaslužil.
Sovodenjska občina je pred tremi leti obnovila vojno območje
na Brestovcu. Sprehod na koti 208, to je bilo takratno ime za
omenjeno vzpetino, obiskovalcem ponuja izjemne razglede,
jarke, doline, topovske rove. Po mojem mnenju je velika škoda,
da se valorizacije svojega območja ni lotila občina Doberdob.
Že samo ime je mednarodno prepoznan sinonim za prvo
svetovno vojno. Avstrijci in Madžari niso poznali Martinščine,
Debele griže, Brestovca. Celotno območje je bilo zanje bojišče
pri Doberdobu. Na Goriškem bi tudi Števerjan, Oslavje in Pevma
lahko precej bolje ovrednotili ostanke prve svetovne vojne na
območju svoje občine.
Gre za širši problem, ne samo za upravljanje občin, občinskih
uprav. Rešitev? Počasi moramo spremeniti odnos vseh ljudi do
teh dogodkov. Začutiti jih moramo kot svoje, nekako ponotranjiti
in jih sprejeti. Gre za dolgotrajen proces, a to je pot do pravega
ovrednotenja. Kako bi lahko to storili? Poskušal bom s
praktičnim primerom. Doberdob je prizorišče več romanov, ki
opisujejo dogajanje med prvo svetovno vojno. Naj omenim samo
nekatere: pri nas je najbolj poznan roman Prežihovega Voranca,
delo z naslovom Doberdob je napisal tudi Madžar Mate Zalka,
doberdobska planota pa je prizorišče dogajanja v knjigi Kras,
knjiga o Soči, avstrijskega oficirja Kornela Abla. V doberdobski
občini bi lahko speljali več poti po sledeh teh romanov. O tem
“projektu” sem se tudi večkrat pogovarjal s prof. Dariom
Frandoličem. Doberdobsko jezero, vzpetina Kosič, Gradina, kota
144 in 140 nad Jamljami, Varda in Kucelj nad zaselkom Boneti:
tam je res veliko krajev, ki bi si zaslužili večjo pozornost.
Preporod zanimanja za 1. svetovno vojno
Na koti 144, ki se
dviga med Jamljami
in Doberdobskim 
jezerom, se je 
22. 2. 1917 ranil 
Benito Mussolini.
Med urjenjem z 
minometom mu je
počila bomba v cevi.
Drobci granat so ubili
dva njegova
pomočnika. Njega so
prepeljali najprej do
doberdobske cerkve
in od tam v Milan.
Vojaki so spali na 
truplih, ki so jih 
razjedali črvi in so jih
obletavale konjske
muhe. Po jarkih so se
sprehajale podgane,
skakale so bolhe.
Podoba jarka po bitki na Debeli griži (foto arhiv M. Juren)
Avstrijski vojaki na Velikem Hribaku novembra 1916
(foto arhiv M. Juren)
Ostanki trupel v jarkih (foto arhiv M. Juren)
Lobanja umrlega vojaka pod
bodečo žico najbrž na Črnem hribu
(foto arhiv M. Juren)
Označba gledišča v jarku
Strelski jarek v Nad logem
Mitja Juren v Nad logem
“Skrivnostno stopnišče” v Nad logem, kjer se
je Juren navdušil nad zgodovino 1. sv. vojne
1. januarja 201514 1. januarja 2015 15
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik prof. Peter Černic
Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 - št. ROC 3385
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks  0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu  
Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu
Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks  0481 548276, e-mail uprava@noviglas.eu
www.noviglas.eu
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, 
tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it 
LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493
PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov
Bančni podatki: IBAN: IT 67 M 05484 12401 001570069280, SWIFT ali BIC koda: CIVIIT2C,
naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 – 34170 GORICA.
OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Publistar, ul. Treppo 5/B – Videm. 
Tel. št. 0039 0432 299664 – Faks 0039 0432 512095 – E-mail info@publistarudine.com
Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo 
zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo 
za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu
Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 23. decembra, ob 15. uri.
  Prof. Martin Kranner
Lahko bi bil špijon
INTERVJU   rofesorja Martina Kran-
nerja sem na njegovem
domu v Pevmi ponovno
obiskala 4. novembra 2014 z na-
menom, da bi se z njim pogo-
vorila o nastanku in delovanju
goriške Slovenske demokratske
zveze (1947-1975), predhodnice
stranke Slovenska skupnost, in
njenih protagonistih. Naneslo
pa je, da je v pogovoru, ki je za
zdaj le bežno zaobjel omenjeno
obdobje, omenil tudi dva daljša
pogovora - v Beljaku leta 1964
in v Celovcu leta 1965 - s pred-
stavnikom jugoslovanske oz.
slovenske notranje uprave, ki je
živel v Novi Gorici in je danes
že mrtev. Ker pričata o času, ki
ga danes ni več, vam ju ponuja-
mo v branje skozi oči in spomin
našega dragocenega pričevalca.
Profesor Kranner, povejte
nam, kako se je vse začelo.
Dne 24. marca 1961 je bil v Go-
rici ustanovni občni zbor Špor-
tnega združenja Olympia, takrat
sem postal njegov prvi predsed-
nik. Mesto sem obdržal do leta
1969. Moje ime je bilo v tistem
času še kar prisotno v javnosti,
v člankih, ki so zadevali šport,
pa tudi drugače. Moj nekdanji
dijak, ki je kot zastopnik kmetij-
skih strojev imel poslovne stike
tudi v Sloveniji, mi je poleti leta
1961 povedal, da deluje v Kana-
lu odbojkarski klub, ki pozna
delovanje Olympie in bi bil pri-
pravljen na športno srečanje oz.
na tekmo v odbojki. Predlog se
mi je zdel odličen, takoj sem ga
sprejel in še tisto poletje smo
imeli - sicer neuradno - tekmo s
Kanalci, in to na nanovo ureje-
nem igrišču za odbojko pri Ka-
toliškem domu v Gorici. Tekma
je bila prvo tovrstno športno
srečanje oz. stik zamejskega
društva iz Italije z naše katoliške
strani s sorodnim društvom iz
matične domovine. Takrat sem
spoznal tudi nekega študenta, ki
je prišel na tekmo, ker je bil nje-
gov brat odbojkar v kanalski eki-
pi.
Prav on me je nato poiskal 2.
marca leta 1964 in mi prinesel
pismo, o vsebini katerega sam
ni bil informiran, pa tudi o ose-
bi, ki ga je napisala, mi ni pove-
dal veliko. Kasneje sem izvedel,
da se pisec pisma predstavlja z
imenom Franc Gašperšič, še ka-
sneje pa, da je “Gašperšiču” v re-
snici ime Ciril Bavčar.
“Gašperšič” me je v pismu vabil
na razgovor. Sporočil je, da se je
pri njem zglasil nekdo iz Gorice,
ki se je zelo zanimal zame in
spraševal po nekaterih mojih
dokumentih iz let 1944-45, ki
“danes predstavljajo le zgodo-
vinsko vrednost”. “Gašperšič”
me je torej vabil na srečanje, da
bi se pogovorila o omenjenem
gradivu in da bi mu osvetlil ne-
P
katere zadeve iz življenja sloven-
ske narodne manjšine na Go-
riškem, ki so ga zelo zanimale,
je še pisalo v pismu. Predlagal
mi je, da bi se kdaj kje sestala in
pogovorila, pa ne v Italiji, npr. v
Trstu, pač pa kje v Avstriji, mor-
da v Celovcu, kar bi bilo zame
še kar primerno, ker je to blizu
Žabnic, kamor sem pogosto za-
hajal na dom staršev.
Ali je bilo prvič, da vas je kdo
vabil na tak pogovor?
Da.
Kako je prišlo do srečanja?
Po omenjenem študentu iz Ka-
nala sem mu odgovoril, da
sprejmem povabilo ter da pre-
dlagam za kraj srečanja Beljak.
Njegov pisni odgovor sem prejel
12. marca, v njem je pristal, da
se srečava v Beljaku. V nasled-
njem pismu z dne 27. marca pa
sva določila datum, in sicer po-
nedeljek, 6. aprila 1964, ob 11.
uri v atriju železniške postaje v
Beljaku. Spoznala pa naj bi se po
tem, da bi jaz imel pri sebi itali-
janski dnevnik Il Giorno, on pa
avstrijska časnika Wiener Kurir
in Die Neue Zeit.
Se niste bali iti tja?
Ne. Če danes pomislim na vse
to, mi je le žal, da pogovora ni-
sem posnel. Da odhajam na
omenjeni razgovor v Beljak, sem
obvestil le Antona Kacina in Iva-
na Krpana, ki sta bila vodilna
člana Slovenske katoliške skup-
nosti, ki je bila ena od dveh duš
Slovenske demokratske zveze in
v kateri sem deloval tudi jaz, in
smo tako bili ožji sodelavci.
Kako je potekal pogovor?
Precej se je zavlekel. V prostorih
železniške postaje, v čakalnici in
kavarni sva presedela čas od
11.30 do 22. ure zvečer. Sedela
sva in se ves čas pogovarjala.
Pogovor je bil prijazen ali
grob?
Prijazen, mestoma nekoliko
zadržan, ker sem se izmikal in
neposrednih odgovorov in po-
datkov o imenih in našem delo-
vanju nisem dajal, kar je “Gaš -
per šič” sprejel nekoliko nejevol-
jno, saj je pričakoval, da bi mu
bili moji podatki v korist.
Koliko je bil star?
Moral je biti nekoliko mlajši od
mene, ki sem bil takrat star 46
let. Bil je krepke postave, precej
samozavesten in prepričljiv v
odgovorih.
Kako bi nam povzeli pogo-
vor?
Pogovor je trajal celo popoldne
in še pozno v noč; sogovornik
mi je postavil celo vrsto vpra -
šanj, ki so zadevala Goriško, de-
loma Tržaško in precej Benečijo.
Veliko me je spraševal oz. hotel
je izvedeti o delovanju Akcijske-
ga odbora, ki ga je v Trstu vodil
Franc Jeza: kaj dela, kdo je še pri
njem angažiran, rad bi izvedel
za imena. Ker sem okleval z od-
govori oz. sem se izmikal, češ da
ne poznam zadeve, me je hotel
izsiljevati. Dejal je, da ima vse
podatke o mojem delovanju
med vojno, da ve, da sem bil
član vaške straže in domobra-
nec, da pa nisem bil nacist in
kolaboracionist, da me je gesta-
po celo zaprl. Nato mi je omenil
obremenjujoči dokument.
Mišljeno je bilo pisanje, ki sem
ga iz gestapovskega zapora -
zaprt sem bil od maja 1944 do
februarja 1945 - morda decem-
bra 1944 naslovil na generala
Leona Rupnika in ga prosil za
posredovanje za izpustitev iz za-
pora. “Gašperšič” mi je navedel
vsebino pisma in dejal, da mi bo
pismo prihodnjič pokazal in
morda izročil, če bom sodeloval
oz. ugodil nekaterim njegovim
prošnjam.
Ali je bilo pismo res obre-
menjujoče?
Sam ne vem. Prošnjo na gene-
rala Rupnika sem napisal po na-
svetu, ki mi ga je v zapor posre-
doval Nikolaj Jeločnik, ki je bil
član domobranske policije in
sem ga poznal še izpred vojne,
ko je bil pripravnik za vstop v
Katoliško akcijo. Jeločnik mi je
tudi svetoval, kako naj napišem
prošnjo, da bo učinkovita.
“Gašperšič” mi je še povedal, da
se je neki italijanski državljan, ki
je bil trgovec, pri njem zelo za-
nimal za omenjeni dokument.
Hotel je, da mu ga izroči, da bi
ga uporabil proti meni v času
volitev. 10. in 11. maja 1964 so
bile namreč naše prve deželne
volitve. Naslednje leto pa smo
obnavljali goriško občinsko in
pokrajinsko upravo. Dodal je, da
bi me dokument lahko diskre-
ditiral pred slovensko in italijan-
sko javnostjo. Imate položaj,
družino, službo in bi vam bil
verjetno v škodo, zato ga nisem
hotel dati, je še rekel “Gašper -
šič”. Ko sem mu rekel, da bi rad
videl dokument, mi je ponovil,
da mi ga bo naslenjič pokazal in
morda tudi izročil.
O čem vas je še spraševal?
Spraševal me je o delovanju zve-
ze protikomunističnih borcev,
ki so bili odgovorni za razne di-
verzantske akcije predvsem v
Nemčiji. Zanimal ga je Vinko
Levstik, vedel je, da se dobro
poznava in da ko prihaja v Go-
rico, se srečujeva. Hotel je vede-
ti, zakaj prihaja v Gorico, o čem
se pogovarjava, kakšno mnenje
imam o njem. Zanimal ga je tu-
di Katoliški glas, kdo piše član-
ke, ki niso bili podpisani. Za ne-
katere članke je vedel, da sem
jih napisal jaz. Hotel je vedeti,
ali imam še stike z Milanom
Kravanjo - Milošem.
Kdo je bil Milan Kravanja?
Takoj po vojni je od poletja 1945
kot član ameriške vojaške pro-
tiobveščevalne službe CIC
služboval na Trbižu v Kanalski
dolini. Spoznal sem ga v zaporu
gestapa v Ljubljani. Pravzaprav
sem takrat samo slišal njegov
glas. Ko sem bil zadnji teden fe-
bruarja 1945 v celici skupaj z do-
mobranskim častnikom Jože -
tom Bitencem, bratom majorja
Mirka Bitenca, je nekdo iz so-
sednje celice potrkal na steno in
se je predstavil kot Miloš - Milan
Kravanja. Oba, Bitenc in Kra-
vanja, sta bila z zadnjim tran-
sportom zaprtih odpeljana v ta-
borišče Dachau. Zavezniki so za
ta transport izvedeli, bombardi-
rali železniško progo pri Jeseni-
cah, toda le za vlakom, ne pa
pred njim. Le zadnji vagon je bil
nekoliko poškodovan. Tako je
transport odpeljal. Jaz pa sem se
rešil taborišča, ker sem bil do-
ločen za taborišče Mauthausen.
Zavezniki so namreč bombardi-
rali tudi progo za Ljubljano pri
Zalogu, kar je onemogočilo
transporte v smeri Zidani most
- Maribor. Moj transport zato ni
mogel odpeljati.
Ko so Američani osvobodili ta-
borišče v Dachauu, je Kravanji
uspelo, da ga Američani niso
izročili jugoslovanski komisiji,
ki je izbirala internirance in jih
pošiljala v Ljubljano. Tam bi ga
čakalo sojenje in v najboljšem
primeru večletna zaporna ka-
zen. Takrat so v taboriščih areti-
rali številne domobranske ofi-
cirje (Križ, Peterlin in drugi), od-
peljali so tudi narednika Vinka
Mehleta, člana moje obvešče -
valne skupine, medtem ko se je
Ignac Ahlin, tudi iz moje skupi-
ne, rešil, ker je v oddelku za
zdravljenje preboleval tifus in ga
Američani niso pustili odpeljati.
Z Mehletom sta bila skupaj v
vaški straži še pred Turjakom:
oba sta bila na spisku Ozne za
likvidacijo, ker sta bila iz okolice
Grosuplja, kjer so domobranci
prijeli in zaprli več terencev.
Kravanja je bil nato sprejet v
ameriško službo.
Zakaj so Američani pridržali
Kravanjo?
Lahko le domnevam. Milan Kra-
vanja in major Andrej Glušič, ki
je bil z njim v taborišču, sta pri-
padala četniški skupini, gestapo
ju je prijel skupaj z drugimi na
Vidov dan, 28. junija leta 1944,
v prostorih, kjer danes domuje
Svetovni slovenski kongres. Iz-
dal jih je menda agent Ozne, ki
je bil vrinjen v oddelek gestapa
v Ljubljani. Aretirali so več kot
20 pripadnikov Jugoslovanske
vojske v domovini, ki so bili na-
to odpeljani v razna nemška ta-
borišča. Mogoče so ga Ame-
ričani pridržali, ker je spadal v
omenjeno skupino, ki je sode-
lovala z zavezniki, mogoče se ju-
goslovanska komisija zanj ni to-
liko zanimala.
Major Glušič je nato ostal v Av-
striji in organiziral obveščeval-
no mrežo proti komunistični Ju-
goslaviji. Kravanja pa je delal,
kot sem omenil, za ameriško
protiobveščevalno službo CIC
na Trbižu, kamor je pribežal in
kjer je bila ameriška izpostava.
Tu je delal dobro leto, takrat sva
prišla tudi v stik, kar sem že
omenil v drugem intervjuju,
potem je šel v Trst in nato v
ZDA.
Kako ste odgovorili “Gašper -
šiču” glede Kravanje?
Zatrdil sem mu, da nimam več
stikov, kar je bilo tudi res. Ni bil
zadovoljen, saj je pričakoval, da
bom še naprej delal v ob-
veščevalni mreži, pa čeprav v
drugačnem okviru. Ko pa me je
vprašal, ali bi ga informiral, če
bi izvedel za kakšno diverzan-
tsko akcijo proti Jugoslaviji, sem
mu rekel, da sicer nočem biti
ovaduh, a do Jugoslavije imam
vseeno pozitiven odnos, pa če -
prav sem proti njenemu režimu.
Če bi vedel, da se kaj pripravlja
v škodo Jugoslaviji, kljub temu
da je komunistična, bi to skušal
preprečiti. Sem pa na vsak način
proti terorističnim akcijam, ker
sem med vojno videl, kaj to pri-
naša.
Ali Vam je “Gašperšič” dal
vtis, da dobro pozna naše raz-
mere?
Precej dobro jih je poznal. Sta-
noval je tik čez mejo, za Rožno
Dolino, v zaselku Podmark, ki
danes spada pod občino Šempe-
ter-Vrtojba. Preden sva se lotila
glavne vsebine pogovora, mi je
veliko govoril o skupnem nasto-
panju slovenske narodne skup-
nosti v zamejstvu, o enotnosti, -
bil je proti temu, da bi bili
ločeni na leve in desne. Mnogo
je vedel o tem, kaj se pripravlja
za volitve, kje in kako so pote-
kali pogovori na goriški krajevni
in na deželni ravni. Dal mi je ve-
deti, da bi Jugoslavija rada vide-
la, da bi zamejci imeli skupen
nastop, saj smo ločeni številčno
šibkejši. V mislih je imel zlasti
deželne volitve, za katere smo se
pripravljali na samostojen na-
stop. Bile so prve deželne volit-
ve, saj je bila dežela takrat rav-
nokar ustanovljena. Zanimalo
ga je, če bom kandidiral. Sloven-
ska skupnost se je takrat z lipovo
vejico predstavila samostojno v
okrožjih na Goriškem in Trža -
škem, prejela je okoli 10.000 gla-
sov in izvolila odvetnika Jožeta
Škerka.
Ali mislite, da je bila v ožji
skupini goriške SDZ oseba, ki
je poročala 'naprej'?
O tem sem prepričan, saj je
“Gašperšič” predobro vedel za
vse. Mislim, da sta bili dve osebi
iz našega ožjega kroga. Takrat še
nisem nič sumil, kasneje pa sem
razumel, da je gotovo bilo tako.
Ko se je leta 1975 Slovenska
skupnost organizirala tudi na
deželni ravni, pa je prišel iz Lju-
bljane nasvet, naj ne bi bil v
vodstvu. In nekateri pri Sloven-
ski skupnosti so mi dali jasno ra-
zumeti, da bo tako in da bodo
to upoštevali. Bili so narodnjaki
in katoličani, na Jugoslavijo so
gledali predvsem kot na matico,
niso bili tako protikomuni-
stično orientirani kot jaz.
“Kdaj mislite urediti svoj po-
ložaj”? me je vprašal. “Sedaj je
vse drugače, je vse pozabljeno”,
mi je prigovarjal “Gašperšič”. In
še me je nagovarjal, naj pridem
v Slovenijo in v Polje pri Ljublja-
ni, kjer sem preživel otroška in
mladeniška leta, da se bom mo-
ral prepričati, da sedaj ni več ta-
ko, kot je bilo v prvih letih po
vojni. Odgovoril sem mu, da za-
mejci na Goriškem poznajo moj
odnos do komunizma in da bi
se razširil glas, kot opravičilo za
nekatere, da tudi Kranner obi-
skuje Slovenijo. Odgovoril mi je,
da če se ne bi odpravil čez mejo
z uradnim dovoljenjem, prepu-
stnico ali potnim listom na vid-
nem kraju, bi mi pa poskrbel
prehod čez mejo na kakšnem
neuradnem prehodu. Nato sem
odvrnil, da bi se morda kdo od
tistih, ki so “pobrali moje stvari”
in jih sedaj uporabljajo (knjige,
obleke, kolo, motorno kolo, na -
še pohištvo), “opogumil” in me
na kak način ustrahoval ali celo
odstranil. Nekoliko nejevoljen
je pripomnil, da kaj si predstav -
ljam, da je danes v z zakoni in
sodišči urejeni državi kaj takega
sploh možno! Pa sem pristavil,
da je kak “telesni pre kr šek” iz -
vr šen skrivaj in brez prič še ved-
no možen.
Kdaj ste ponovno obiskali
Polje oz. šli v Slovenijo?
V Slovenijo in Polje nisem šel do
osamosvojitve in demokratiza-
cije leta 1991.
Kaj vas je še spraševal gospod
“Gašperšič”?
Hotel je vedeti o Katoliški akciji
na Goriškem. Mislil je, da obsta-
ja tudi slovenska veja, v Gorici
pa je bila takrat le italijanska. Ve-
del je, da sem bil v KA v Ljublja-
ni ter da sem jo skušal ustanoviti
tudi v Gorici s pomočjo nadško-
fa Pangrazia. A pravega posluha
med slovenskimi duhovniki ni
bilo, nekateri so se tudi bali, saj
je bilo v Sloveniji nekaj duhov-
nikov, ki so bili povezani s KA,
med vojno pobitih.
Kaj pa o politiki?
Spregovorila sva tudi o politi -
čnem položaju na Goriškem.
Delovanje Besednjakove skupi-
ne ga ni posebej zanimalo, za-
nimala pa ga je Slovenska de-
mokratska zveza (SDZ), zelo
jasno se je izrazil proti Avgu-
stu Sfiligoju. Sfiligoj se je
namreč zelo ostro izražal
proti komunistični Jugosla-
viji. Ko so bili uradni sestan-
ki z našimi družbenimi de-
lavci z Goriškega ali Tržaške-
ga v Jugoslaviji, ga niso vabi-
li.
Spraševal me je tudi o mož -
nosti skupnega dela na špor-
tnem področju, kjer je manj
ideologije: zakaj ne bi sode-
lovali s športnim društvom
Dom. Namigoval je na neko
vmesno pot; želel je, da naše
organizacije ne bi bile tako
protijugoslovansko nastroje-
ne zaradi protikomunizma.
Vprašal me je tudi, ali si še
dopisujem z Janezom Gru-
mom iz ZDA. Grum je vedel,
da se zanimajo zanj, da kon-
trolirajo njegovo pošto. Ko
mi je pisal pisma, je zato
uporabljal drugo ime.
Kako se je končal pogo-
vor?
Povabil me je, da bi se po-
novno srečala v poletnih
mesecih v Italiji, v Dolomi-
tih, dogovorila pa bi se s pi-
smi, ki bi si jih izmenjala na
enak način. Do jeseni 1964
ni bilo nobenega sporočila.
Ker sem bil dejaven na števil-
nih področjih, sem na vse to
nekako pozabil. Novo pismo
sem prejel za moj god 11. no-
vembra 1964. Zmenila sva se
za srečanje, najprej je bilo to
mišljeno med božičnimi
prazniki še pred koncem le-
ta, a ni prišlo do tega, nato
sva si ponovno dopisovala
meseca februarja 1965; dru-
gič in zadnjič sva se tako
srečala 29. marca 1965, to-
krat v Celovcu. Kraj je izbral
on. Že na začetku mi je rekel,
da se lahko sestaneva kjerko-
li, le v Trstu ne. Zdelo se mi
je, da Trst pozna in se je tja
tudi vozil. Verjetno ni hotel,
da bi ga kdo spoznal.
Ponovno na železniški po-
staji?
Da. Tokrat je pogovor trajal
od 11. ure do 21.30. Za ta po-
govor pa nimam izčrpnih za-
piskov. Po prvem srečanju
sem si namreč po spominu
izpisal vsebino pogovora že
naslednji dan, tokrat pa sem
to storil mesec kasneje, tako
da bom skušal pogovor sesta-
viti le v glavnih obrisih. Da
odhajam na nov pogovor z
“Gašperšičem”, sem spet ob-
vestil Ivana Krpana. In žal mi
je, da nisem poslušal njego-
vega nasveta, naj vzamem s
seboj registrator.
Kaj bi povedali o drugem
pogovoru?
Sogovornik mi je dal vtis, da
je nekoliko bolj zadržan. Naj-
prej me je hotel pripraviti do
tega, da bi izdal pisca, ki je v
Katoliškem glasu napadal
Novi list. Razumel sem, da je
prepričan, da sem to jaz.
Spraševal me je, zakaj je po-
trebno tako pisanje; da je ne-
razumljivo, da nekdo od Ka-
toliškega glasa napada Novi
list; bolj razumljivo bi bilo,
da bi pisal proti Primorske-
mu dnevniku.
Omenil mi je Edvarda Koc-
beka, vprašal sem ga, zakaj
nam ga pošiljajo, na uho mi
je namreč prišlo, da bo prišel
v Trst. Sprva je bil v zadregi,
nato mi je odgovoril, da je v
Jugoslaviji oz. v Sloveniji da-
nes drugače; da prej ni pri-
hajal, ker kot mnogi drugi ni
imel potnega lista, sedaj se ta
dokument prejme z lahkoto
in je prehod čez mejo lažji.
Do Franca Jeze je bil tokrat
bolj prizanesljiv; spraševal
me je o odvetniku Jožetu
Škerku, ki je bil naš prvi
deželni svetovalec; zelo na-
sproten je bil do tržaškega
duhovnika Petra Šorlija in
dejstva, da se je ukvarjal s po-
litiko. Na Tržaškem je bil Šor-
li vplivna osebnost in
odločen protikomunist, pa
čeprav se je takrat že umak-
nil.
Ali je pogovor nanesel tu-
di na slovensko Benečijo?
Hudoval se je nad dejstvom,
da se na deželnih volitvah
nismo povezali s Slovenci na
Videmskem. Vprašal me je,
ali smo se sploh kaj prizade-
vali za to, ter mi dvakrat
očital, da smo bili in da sem
bil tudi jaz proti skupnemu
nastopu z Benečani. Spodbu-
jal me je, da bi bilo nujno, da
bi se v prihodnje povezali z
njimi. Priznal je, da so bili iz
Ljubljane v pogovorih s slo-
venskimi duhovniki neu-
spešni in bi jim lahko mi za-
mejci pomagali priti v stik z
njimi za delo na narodnem
področju. Zanimal se je tudi,
ali bo sporazum Gorice s
Tržačani zdržal, ter me
spraševal, kako deluje Svet za
volitve oz. dogovor s Trstom,
kako je sestavljen in kdo ga
sestavlja, sploh kakšno je raz-
merje Trst-Gorica.
Kaj pa o volitvah na Gori -
škem, ki so bile določene
za mesec junij?
Spraševal je, ali bomo na Go-
riškem ponovno stopili v ita-
lijansko levo sredino in kako
ta deluje; zanimal ga je še po-
sebno odnos s Krščansko de-
mokracijo, v kakšni obliki
deluje naš dogovor z njo. Ja-
sno mi je dal vedeti, da je za
Ljubljano dogovor s to stran-
ko nesprejemljiv. Ni hotel
verjeti, da bi bilo sodelovan-
je s to največjo italijansko
stranko pozitivno za našo
manjšino. Trdil je, da to ni-
ma smisla in da ne prinaša
koristi. Jaz pa sem navajal ko-
risti, ki bi jih naša slovenska
manjšinska skupnost imela.
Vedel je, da bom kandidiral
za pokrajinske volitve, spra -
ševal me je tudi o kandidatih
za občinske volitve.
Hotel je vedeti, ali imam še
stike s starimi znanci-izsel-
jenci iz obveščevalne službe,
če prejemam kakšno revijo iz
tujine. Spet me je spraševal o
Vinku Levstiku in duhovni-
ku Janezu Zdešarju, ker pri-
haja vsako leto v Gorico oz.
v Trst na sestanek izseljen-
skih duhovnikov.
In obremenjujoče pismo
iz vojnih let?
Ni mi ga hotel izročiti. Poka-
zal mi ga je, spoznal sem svoj
podpis in prebral ga je: bil je
izvirnik, napisan s svinčni-
kom na stran, ki sem jo iz-
trgal iz zvezka. Ker mu nisem
dal dovolj izčrpnih podatkov
na njegova vprašanja in zlasti
ker sem odklonil, da bi vo-
hunil in poročal o delovanju
nekaterih, Antona Kacina,
Franca Močnika, Kazimirja
Humarja, Vinka Levstika in
drugih, mi pisma ni hotel
izročiti. Skušal me je izsilje-
vati, rekoč, da bi lahko pi-
smo objavil in bi javnost iz-
vedela iz vsebine pisma, da
sem se “dobrikal nemškemu
nacionalsocializmu”. Odgo-
voril sem mu, da to lahko
mirno naredi, ker bi bilo to
dokaz za italijanske oblasti,
da sem bil res v zaporu gesta-
pa. Naj razjasnim: kmalu po
vojni sem potreboval potrdi-
lo o medvojnem zaporu pod
Nemci, da bi ga priložil k
prošnji za nekatere ugodno-
sti, ki bi jih imel kot vojni
ujetnik. Prosil sem v Ljublja-
no na notranje ministrstvo,
da bi mi izdali potrdilo o za-
poru gestapa, pa mi ga niso
hoteli izdati. Naj pripom-
nim, da sem potrdilo o zapo-
ru prejel oz. si dal napraviti
v Rimu: štiri priče, ki jih je
priznala italijanska oblast,
med njimi je bil tudi nek-
danji jugoslovanski minister
dr. Miha Krek, so prisegle in
potrdile, da vedo o mojem
zaporu.
“Gašperšiču” sem torej od-
vrnil, da bi mi z objavo pi-
sma naredil uslugo. Pismo bi
dokazovalo, da sem bil res
zaprt v zaporu gestapa, ker
sem sodeloval z zavezniki.
Da so mnogi iz domobran-
skega vodstva sodelovali z za-
vezniki, je resnica, ki je v slo-
venskem zgodovinopisju in
slovenski javnosti za zdaj še
ni. Dejstvo je, da so bili mno-
gi od njih proti koncu leta
1944 in v začetku leta 1945
zaprti, prijeti in odpeljani
večinoma v Dachau.
Ste potem še kdaj srečali
gospoda “Gašperšiča”?
Kdo je bil v resnici, sem izve-
del šele po osamosvojitvi
Slovenije, ko so v Gorico
prišli vodilni slovenski pom-
ladni politiki, da bi proslavili
samostojno državo Sloveni-
jo. Sprejem je bil v goriškem
avditoriju, kjer so se sestali z
našimi politiki SSk. Takrat je
prišel k meni omenjeni štu-
dent iz Kanala in mi pokazal
nekega gospoda, za katerega
mi je rekel, da je tisti gospod
“Franc Gašperšič”. V resnici
mu je bilo ime Ciril Bavčar.
Verjetno je bralcem znan
njegov nečak Igor Bavčar.
Čudno, da ga nisem opazil
oz. spoznal, ko sem prišel tja.
Približal sem se mu, ga nago-
voril, on me je pogledal, nič
ni odgovoril, šel je k mizi in
odložil kozarec, sam pa ni-
sem bil več pozoren nanj. Ko
sem se čez nekaj časa oziral
za njim, da bi se z njim kaj
več pogovoril, ga ni bilo več.
Verjetno mu je bilo neprijet-
no in je odšel. Potem ga ni-
sem nikdar več srečal ali vi-
del.
Erika Jazbar
Pismo v slovo uglednemu etnografu dr. Milku Matičetovemu
“Mi vam čemo anu 
pesem pet ...”
  ragi in spoštovani gospod
Milko Matičetov,
zdi se neverjetno, a na god
svet Barbare, tiste, “ki ni tela kralja
vzet” in jo je zato oče dal zazidati v
visok stolp, sem se čez dan v raznih
okoliščinah spomnil na vas. Na-
slednjega dne, 5. decembra zvečer,
pa sem po naših radijskih po-
ročilih slišal, da Vas ni več med na-
mi.
Spet sem se zavedel, da si moram
vzeti čas in obiskati ljudi, zlasti so-
rodnike in prijatelje, za katere
slišim, da so bolni ali osamljeni in
da je napačno odlašati na boljši tre-
nutek, ko bomo imeli več časa...
Nikoli ga ni!
Tudi tokrat sem preveč tuhtal, kdaj
in kako se bom lahko organiziral,
da bi šel v miru v Ljubljano, kajti
kar nekaj opravkov me čaka tam,
med raznimi pa sem nameraval
poskusiti srečo in Vas poiskati, da
bi Vas prosil za spomin na vašega
sošolca prof. Kanduta in Vam obe-
nem pustil knjižni dar Goriške
Mohorjeve družbe, ki ste ga navad-
no dvigali na knjižnem sejmu.
Septembra mi je Marija Brecljeva
pripovedovala o snemanju z Vami
za dokumentarec o Renatu Quagli
in mi rekla, da ste ji povedali veliko
zanimivega o Reziji, Rezijanih in
pesmih v rezijanščini, da pa je lah-
ko zaradi prostorske stiske upora-
bila le majhen delček pogovora.
Midva sva se zadnjič srečala pred
kakim letom prav pred ljubljansko
pošto, ko ste v spremstvu Vaše
žene, gospe Vide, ravno vstopali
vanjo. Kot vedno ste me nagovorili
s krepeljskim hišnim imenom, se
pravi Kršarjev, čeprav razen kakega
tedna v otroških letih nisem nikoli
prespal pod streho, kjer sta se ro-
dila moj oče Miro in stric Zoran, s
katerim sta se družila od skupnih
let v goriškem malem semenišču.
Potožili ste, da težko hodite, in se
pozanimali, kako gre v Gorici pri
Mohorjevi oziroma na Krasu. Ma-
lo sva poklepetala, vi pa ste pojam-
rali, da zaradi zdravstvenih težav
ne morete več delati, kot ste
svojčas. Vem, da sem se Vam zah-
valil za ločeni izvod eseja o
'škržadih', kot ste vi poslali, in
vam ponovno potrdil, da tem
žuželkam, ki nam s svojim vztraj-
nim 'petjem' zvočno opremljajo
vroče poletne dneve v vaseh pod
Grmado, pravimo 'škržaki' in da
v tej obliki besedo zapiše že fra Gre-
gorio Alasia da Sommaripa v svo-
jem znamenitem slovarju iz leta
1607, da pa ne vem, kako na
našem koncu pravimo koži, ki jo
žuželka zapusti ob levitvi, medtem
ko ji na gornjem Krasu pravijo
'škrgadica'.
Prav ob predstavitvi prvega pona-
tisa omenjenega slovarja na Devin-
skem gradu leta 1979 sem imel to
srečo in čast, da sem vaju z ženo
pospremil na grad. Kot vedno, ko
ste šli mimo Devina, ste namreč
tudi tistega dne najprej prišli k
nam na obisk, a je bil moj oče, če
se prav spomnim, tiste dni v bol-
nišnici. Pa ste meni rekli, da naj
grem z vama, in smo šli peš, 'da se
malo razhodimo in še kakšno
rečemo'... res je bila tista predsta-
vitev na grajskem dvorišču za nas
Devinčane velik kulturni in tudi
narodni dogodek. Pri ponatisu je
sodelovala tudi devinsko-na-
brežinska občinska uprava, stari
princ Rajmund je imel lep nagovor
o sobivanju dveh narodov in kul-
tur v Devinu in je, če se prav spo-
minjam, tudi odkupil 200 izvodov
tega slovarja za svoje potrebe. Tudi
ostali nagovori ob predstavitvi so
bili vsaj zame, pa tudi za ostale lju-
di, res velika obogatitev in vir po-
nosa, da se tako lepo širi vsebina
in posredno sporočilo tega slovar-
ja.
Obiski pri vas na Langusovi so bili
zame vedno velika obogatitev, ko-
liko lepih, zanimivih stvari ste zna-
li povedati o Virgilu Ščeku, saj ste
bili tudi član znamenite dijaške
družine, ki se je zbirala v avber-
skem 'farovžu', da je poslušala pre-
davanja zanimivih osebnosti, kot
so bili sam Šček, Stanko Vuk, prof.
Bednarik in mnogi drugi. Prav
Šček Vas je kot dijaka navdušil za
etnografsko delo in sami ste mi
pripovedovali, da vam je dal svoje
etnografske zapiske oz. nekaj zvez-
kov drugih zbirateljev, ki so mu
zaupali svoje spise. Občudoval sem
Vas, kako ste znali srčno nagovoriti
učence, učitelje in starše ter ostalo
občinstvo, ko ste spregovorili na
slovesnosti ob poimenovanju
osnovne šole v Nabrežini po tem
znamenitem duhovniku in politi-
ku, ali, kako ste zelo človeško, zav-
zeto in natančno dopolnili akade-
mika in pesnika, prav tako člana
omenjene dijaške družine, Cirila
Zlobca, ki je s svojega zornega kota
govoril o Ščeku na posvetu, ki je
bil v Sežani. Tistega dne sem spoz-
nal še enega člana te druščine, to
je znanega 'padalca' Cirila Kobala,
ki je tudi preminil pred nekaj me-
seci.
V teh predprazničnih dneh pa se
ob mislih na Vas, a tudi na prijazno
gospo Vido, sicer imenitno slavi-
stko in prevajalko, vedno znova v
mislih vračam na snemanje sveto-
večernega pogovora leta 2001. Mi-
slim, da je bil god moje hčerke Lu-
cije, dan prej je zasnežilo in v Lju-
bljano sem prišel z vlakom. Že pot
skozi zasnežene notranjske gozdo-
ve in belo Barje je bilo enkratno
doživetje, prisluhniti Vaši izpovedi
o otroštvu in dijaških letih, o di-
jaški dobi, o Ščeku, o etnografskih
temah pa zame nepozabno. Ven-
dar središčna tema pogovora je bi-
lo koledovanje na Krasu. O tej temi
ste leta 1940, še kot Milko Ukmar,
napisali daljši esej v Domu in sve-
tu. Tistega dne v zasneženi in res
beli Ljubljani pa sem samo strmel
in občudoval vaš spomin.
Spraševal sem se, ali ste naravni de-
dič tistih stotin pripovedovalcev, ki
ste jih v svoji dolgi etnografski ka-
rieri snemali v Reziji in mnogih
drugih obrobnih krajih slovenske-
ga narodnega prostora, ali le izre-
den izvedenec z neverjetnim znan-
jem, vendar vaše pripovedovanje
je bilo tako živo in doživeto, kot da
so pesmi del vašega osebnega
ustnega izročila, obenem pa pod-
prto s strašnim znanjem.
Tako sem ob vašem pripovedovan-
ju izvedel, kako so nekako do prve
svetovne vojne koledovali v vaseh
tomajske dekanije: v Dutovljah,
Tomaju, v Križu, se pravi v vasi, od
koder je bila doma moja nona, in
v Krepljah, od koder je bil moj oče
doma. Do srca mi je šla ta vaša pri-
poved, o tem, kako so fantje zelo
resno in sveto stopali od hiše do
hiše in po uvodnemu pozdravu:
“Dober večer, Buh dej, / gospodar
tudi gospodinja poštena! / Mi vam
čemo sveto pesem pet / od Jezusa
in Marije, od tega leta novega / od
svetih kraljev treh, ki vam jih Buh
je dau učakati”. V resnici je poz-
dravu sledila pripovedna pesem.
Navadno so izbirali na osnovi go-
spodarjevega imena ali stanu, npr.
dekletom v hiši ali vdovam so
peli drugačne vsebine. Človek
bi si mislil, da boste s tem poja-
snilom končali pripoved, a vi
ste takoj postregli s primerom
in mi 'z glave' recitirali o Sve-
tem Antonu de Padova, ki naj
prosi Boga za nas, če je bil pri
hiši gospodar s tem imenom,
kot ste rekli, in nadaljevali:
'Srečna je ura inoj hip, / kadar
se je sveti Anton rodiu... ' in na-
daljevali celo pesem, ki na-
tančno pripoveduje, kako je 'za-
ziban biu in desnim seskom po-
dojen biu', kako je 'novo mašo
brau in mu je njegou brat h
maši stregu', kako so ptičice z
'lufta priletale in na jarbolcu
prisedale' ali kako 'ribice zs
morja plavajo, glavice venkaj
kažejo' itd., da bi prisluhnile
svetemu Antonu, ki je pridigal.
Niste še končali končali recitacije,
ko ste dodali, da vam je napev za-
pisal sošolec Domine Pegan, ka-
snejši duhovnik v Istri, ki je bil gla-
sbeno nadarjen. V isti sapi pa ste
se spomnili na kriško o 'cartani
sveti rešnji Krvi, ki grešniku grehe
odpusti' in nato o svetem Andreju,
ki vam je bila še posebej študijsko
zanimiva, saj ste o temi Sežgani in
prerojeni človek tudi branili dok-
torsko disertacijo, saj se ve, da je bil
'božji jogr' sveti Andrej kaznovan,
ker je božjo zapoved prelomil in je
na grmadi zgorel, da ni nič druge-
ga ostalo kakor 'jetrca in pljučica'.
Po božji volji jih je pobrala neka
starka, ki je imela mlado hčerko,
ta je nič hudega sluteč 'pokusla je-
trca in pljučeca, / svetga Andreja
znosila je. // Sveti Andrej dvakrat
rojen biu: / enkrat od stare majkin-
je, drugič od čiste deklice'.
Samo poslušal bi vas in snemal. Ti-
stega dne sem posnel dve 60-mi-
nutni kaseti in še bi lahko šla dalje,
pa sva morala stvar končati. Ko
sem prišel domov, sem svojega
očeta (letnik 1914) vprašal, ali se
spomni koledovanja v Krepljah.
Rekel je, da so v njegovih letih ko-
ledovali le še otroci in da so peli
neko pesmico, ki se je ni več spo-
minjal, na koncu pa rekli: “zdravje
in srečo Buh vam dej, / segente v
varžet in dejte kej! ”
No, dragi gospod Milko, končati
moram to svoje obujanje spomi-
nov na srečanja z Vami. Prav vsako
je bilo doživetje! Le to naj Vas pro-
sim, da tam v nebeškem Jeruzale-
mu obiščete in v mojem imenu
pozdravite vse naše ljudi!
Vaš Marko Tavčar, 
Kršarjev in Kupčev
Devin na god svetega Urbana
D
Milko Matičetov
Sodoben prizor postaje v Beljaku
Naj postane
NOVI GLAS
tudi tvoj Glas!
NOVI GLASmoj glas
tvoj glas
naš glas
naš glas
..........................
p r i m o r s k i  
t e d n i k
naš glas
Novi naročniki bodo prejeli v dar letošnjo knjižno zbirko Goriške
Mohorjeve družbe, ki jo sestavljajo naslednje knjige:
- KOLEDAR GMD 2015 
- Drago Štoka: IZTRGANI SPOMINI 
- Alojzij Novak: ČRNIŠKA KRONIKA 
NAROČNINA ZA LETO 2015 ZNAŠA:
za Italijo 45,00 evrov
za Slovenijo 48,00 evrov
za inozemstvo 100,00 evrov
PODPORNA NAROČNINA: 100,00 evrov
Obiščite nas tudi na naši spletni strani www.noviglas.eu ali na:
www.facebook.com/noviglas, www.youtube.com/noviglas