Leto 7. Štev. 11. PRILOGA ZA MLADINO. 1938. nov. 8.
CDÀRIJINÀ DRflZBÄ
„Danes vesel — jutri prah in pepel!"
Predraga moja ! Mesec november je posvečen spominu naših dragih pokojnih. Zadnje jesensko cvetje, ki je krasilo vrtove, so potrgale ljubeče roke, ter ga spletle v šopke in vence. Noben cvet ni ostal, slednji je bil spleten v kito ljubezni, in položen na prerano gonilo njim, ki so nedavno še živeli med nami. Spomin na drage pokojnike nas je klical in nas še kliče na njih grobove. Ob njih se vračajo naše misli k njim in nazaj v pretekle čase, ko smo se veselili z njimi, in uiiväli srečo življenja. Z britko bolestjo je prepojen ta spomin, z bolestjo, ki jo občuti srce ob njih težki in nenadomestljivi izgubi. Cvetje je simbol ljubezni, je znak, da je naša misel združena z blagopokojnimi, da se vračamo k njim, ki počivajo v Bogu. Saj gomila brez cvetu in brez luči, nam daje spoznati, da je On, ki počiva pod njo, pozabljen in zapuščen, da ni nobenega spomina več za njim. In vendar, cvetje ki ga je zvesta ljubezen naših src položila na grobove, sčasoma ovene. Le nekaj dni, morda samo nekaj uric in uničeno je nežno rožno cvetje. Le eno je in ostane: naša molitev, v kateri se spominjamo dragih pokojnih. Ona edina mora rešiti dušo, ki je odšla pred Večnega Sodnika, mogoče nepripravljena. Kaj pomaga umetno izdelani spomenik z zlatim napisom, ko pa on, ki spi pod njim, mogoče v večnosti
trpi grozne muke? V življenju morda ni veroval, ni hodil po potih poštenosti, ni poznal in ni hotel poznati Boga. Zaničeval je vse, kar se imenuje „božje", poznal ni bede življenja. Zato pa sedaj ne mora rešiti njegove duše najlepši cvetni kras, ki mu je dan na gomilo.
Kolikokrat je srečnejša duša tistega, ki počiva pod preprostim križem, ki je umiral solzan in zapuščal številno družino v največji revščini. Vse dni svojega življenja se je bal Boga, nosil vdano in voljno svoj križ. Trpljenje je bilo njegov delež v življenju, ni poznal sreče, v siromaštvu je živel, v siromaštvu umrl.
Mnogi žive samo za ta svet. Kaj jim mari, kaj bo po smrti. Samo, da je njih sedanje življenje lepo in udobno. Bomo se že pripravili za smrt takrat, ko bo čas zato, tako se izgovarjajo tisti, ki jim je misel na konca življenja zoprna. Ali Bog ne čaka na njih pokoro, ne čaka tako dolgo, da bi se takim dušam vzljubilo spokoriti se. Koliko jih je, ki so sredi veselja in zabave stopili pred Večnega Sodnika. Koliko jih je, ki so zjutraj še veseli in srečni zapuščali svoje drage, a čez par kratkih uric že ležali sredi cvetja na mrtvaškem odru. „Čujte in molite, ker neveste, ne ure, ne dneva," nam kliče sam Gospod. Danes meni, jutri tebi, — nam kličejo grobovi, — pomislimo predrage, — vsaj enkrat na dan, kaj bo po smrti? Molimo za duše naših blagopokojnih, pomagajmo jim z molitvijo iz vie. Poglobimo se včasih v to misel, kaj bo po smrti? Kakšno bo naše plačilo tam v večnosti? Ne vemo, kje in kdaj nas bo dohitela smrt? Mogoče bomo z križem v roki na domači postelji izročale svojo dušo Večnemu, mogoče bodemo daleč proč od doma jemale slovo od tega sveta. Ne veš ne ti mila sestra moja, ne jaz, kje naju bo dohitela smrt. Bodimo pripravljene, tako pripravljene, da bodemo vsak hip lahko izročile Jezusu svojo dušo rekoč: „Tvoja sem bila v življenju, tvoja sem v smrti." In ti brat moj ! Tudi tebi so namenjene te vrstice. Pomisli takrat, ko odhajaš od doma in te pot vodi mogoče v nevarnost, v kateri je tudi tvoja duša. Pomisli, kaj bo s teboj, če stopiš nepripravljen pred Boga. Poslušaj glas svoje vesti, ne podajaj se na nobeno pot nepripravljen. „Danes si vesel, jutri si lahko že prah in pepel." Naj te nebo nikdar sram, stopiti vsaj tu in tam k mizi Gospodovi. Kako lahka bo potem tvoja pot skozi viharje življenja. Mati in oče, tudi Vama besedo. V daljni tujini Vama počiva dragi, ljubljeni sin. Bil je žrtev svetovne vojne. Mnoge noči sta pre-čula in prejokala za njim. Kje je njegova duša ? Oh vajina prisrčna molitev jo lahko reši iz trpljenja v očiščilišči. Spominjajta se pogosto svojega pokojnega otroka v molitvi.
Predragi! Spominjajmo se svojih pokojnih v molitvah, darujmo za nje sveta obhajila, darujmo za svete maše. Rešimo jih časnega trpljenja. Ena sveta maša včasih tudi zadostuje, da je duša rešena, vendar nesmemo sklepati, da je dovolj, če se daruje ena sama sveta maša za blagopokojnikom. Kajti Bog sodi po svoji božji pravičnosti in včasih vnoga deset in stoletja so po-
trebna za rešitev iz vie. Duše so jetnice v ječi, ker niso plačale vsega, kar dolgujejo Bogu. Kadar molimo in prosimo za nje, še jim nekaj tega dolga odpusti. Več pomagamo dušam v vicah, če darujemo za nje Kristusovo kri pri sveti maši. Zveli-čarjeva kri poživi dušo in jo čisti. Pomagajmo jim lajšati trpljenje, ki ga morajo prenašati v vicah. Predragi! Tudi za svojo dušo skrbimo v življenju. Priporočajmo se vsak dan Mariji, naj bo ona naša priprošnjica pri Jezusu, ter nam pride z Njim nasproti takrat, ko bo za večno zatonilo sonce našega življenja, in bomo morali stopiti pred Večnega Sodnika. Prosimo Boga, z vsem srcem in vso dušo, naj nam dodeli lahko in srečno zad-
uro'	.	Vika Razlagova.
Sveta Ožebeta.
Novembra 19. svetimo god svete Ožebete, ali Elizabete. Bila je hči vogrskoga krala Andraša. Že v detinstvi je bila puna bogabojaznosti i je od dneva do dneva rasla v pobožnosti. Sledkar se je oženila z Ludvikom, grofom Thiirinškim i čeravno je nadvse verna bila svojemi moževi, je niti v najmenšoj meri ne opüstila tisto, ka je bilo Božega. Od moža je stanola v noč-nom vremeni i je preklečala i premolila vöre i vöre. Nazvünaj se je toti oblačila po kralevskom, naj moža ne razžali, spodkar je pa nosila spokorno obleko i v njej skritoga nebeskoga Za-ročnika, Jezuša. Med dnevom je zvršavala dela smilenja i je pomagala dovicam, dečici, betežnikom, voznikom i neštetim, razna pomenkanjä trpečim, vsem je vse postala z lübezni do Jezuša, koga je v njih gledala. Gda je mož odišeo od doma z križari, je dohodke kralevske hiše i grofije delila med lačen narod, šteroga je obiskala lakota. Njena lübezen do bližnjega trpečega je tak goreča bila, da je celo betežnoga siromaka, šteromi je glava tekla, v kralevski dvor vzela, ga z lastnimi rokami muj-vala i njemi vlase rezala.
Po možinjinoj smrti je slekla vso kralevsko obleko, obleka se je v spokorno obleko tretjega reda svetoga Frančiška -i pregnana iz grada, se je z junaškov potrplivostjov potegnola celo v Italo i si je štela za najvekšo srečo, ka sme k Jezuši biti spodobna, ki je tüdi v štalo bio pregnani i tü prišeo na svet. Naj-prostejša obleka jo pokrivala, najprostejša jela si je kühala kra-levska hči, vnogo se je postila, tak, ka je v živlenji svojem že bila mučenica, čeravno ne prelejala svoje krvi za Jezuša, a da-rüvala jo je celi žitek samo za Njega v velikom trplenji. Ne čU-da, če jo je Jezuš že na tom sveti obiskao i njej je v nedopo-vedlivoj sladkosti ete reči pravo: „Če ščeš biti z menov, jaz bom s tebov i se nikdar ne ločim od tebe".
Sledkar so njej priznali herbijo po moževinov smrti. Pa je zidala sirotišnico i bolnico, v šteroj je betežnike i siromake
den za dnevom obiskavala, njim dvorila, njim glavo i noge z neizreklivov poniznostjov prala i gobavcov odörne rane brisala z pečov svoje glave. Prela i tkala je sama kralevska hči i z tov oblekov pokrivala gole siromake.
Puna dobrih del je dozorela za nebesa, zaročnik Jezuš je prišo po njo, da njej skaže večno smilenost za smilenost, s šte-rov je obimala svoje trpeče bližnje.
Dragi čtevec, dragi tretjerednik, ki prebiraš te vrstice, navči se od svete Ožebete liibiti siromake i goreti v toj lübezni za nje. Slovenske Krajine siromaki nemajo dozdaj ešče niedne hiše
Sv. Ožebeta,
goreča tretjerednica, geni narod Slov. Krajine, da zida i zdržava hišo siromakov, Dom sv. Frančiška v Črensovcih.
za sebe. Vlačijo se kak sence od hiše do hiše, raztrgani, lačni, žedni, betežni i malokde se najde smileno srce za nje. V Črensovcih se je odločilo vodstvo tretjega redä, da postavi prvo hišo za siromake Slovenske Krajine i de jo k leti začelo zidati. Na-sledüj sv. Elizabeto vsaki, ki maš srce i pomagaj z svojimi mi-lodari, da se ta hiša gorpostavi i gordrži. Če letno plačaš samo 25 par, to je edno koronico, že maš del v štiraj svetih mešaj letno v živlenj i po smrti. Plačnik ti Jezuš bo za smilenost, ki je jasno povedao, da vse, ka siromaki včinimo, njemi včinimo.
Zavüpaj !
Sivo je morje sladko zadremalo.. Sunce je gledalo, z traki odevalo, z bliščom zazibalo: ajaj do zorje.
„Bakarska" ladja krotko je vozila, nese nagibala, v sunci se kopala, potnike troštala: puni te zdravja.
Zvezde so redke obsipale nebo, so gledale mérno na samostan dragi, ki diiše nam hrani: lepo bo vreme.
Po noči zdivja... Vihér je prileto, je sunce odegno, je morje vse speno, valove njem semlo: da nema miräl
Gledao sem ladjo na zburkanom morji, na strašnom valovji: mérno té rezala, v nebo gor gledala: Bog deli zmago.
Srčen.
Srce Jezušovo, v utrobi Dev. Matere od sv. Diiha poprijeto, smiluj se nam!
Sv. Cerkev, ki jo vodi sv. Diih Bog, ki zato krivice ne more glasiti, verje i to vero vceplava v naša srca, da je Srce Jezušovo delo sv. Diìha. I te vsegamogoči sv. Diih Bog ne mogeo lepšega dela stvoriti, kak je Srce Jezušovo. I to lepo Srce vzemeš ti k sebi, draga mladina, gda se prečiščavaš. To najlepše Srce prebiva v tvojem srci. Znaš zakaj? Zato, naj tvoje srce dečko i dekla vsikdar lepo ostane. Ostane pa takše, če se ne zamSže s smrtnim grehom. Smrtni greh neskončno grdostijo prinese v diišo i to vmori. Te grdostije i te diiševne smrti te reši Srce Jezušovo, to najlepše Srce, če je boš, draga mladina, k sebi jemala. Po tom Srci ostaneš tisto, ka najbole želeš: vsikdar mlada. Diiša bo vsidar mlada, vsikdar lepa i gibka pa tüdi telo postane v nebi znova mlado. Pesem pravi:
Kamen še ta kamen v vodi se obrne, Le mladost se moja, nikdar več ne vrne.
Pa mladvst se povrne, če ostaneta dečko i dekla čistiva, nedužniva. A če nedužnost zgübita, ta se nikdar ne povrne. Ta se ne more nikdar več nazaj dobiti, ar je Bog za diišo samo edna neduinost dao, drüge dati več ne more.
Zato pa hodita mladenec i mladenka že od detinstva naprej k najlepšemi Srci Jezušovomi v Presvetom Oltarskom Svestvi gostokrat, ka vsikdar lepiva, vsikdar nedužniva ostaneta.
CP1S1J0MSKÄ POROCliÄ
J. M. J. F.	Chaotung, Kitajska, 14. sept. 1938.
Velečastiti gospod urednik!
Dovolite, da se po dugotn časi pali malo oglasim eti iz Daljnoga Vzhoda! Mislila sem prijeti za pero že pred meseci, pa sama ne vem, kak se je pri najbolšoj voli moglo tak dugo zavlečti! Na misijonskom potüvanji. — Predragi misijonski prijatelje v miloj Slov. Krajini! Gvišno ste že več ali menje slišali, da mora misijonar, misijonarka večkrat na tak zvano misijonsko pot iskat nemrtelnih diiš za Jezuša. Tak smo tiidi mi štiri odrinile prve dni julija v tri dni oddaljeno misijonsko postajo Ko-Kvei ali po novejšem Y-Ke-Ang. Tamkajšnji kristjani i drugi znanci so nas že celo leto prosili, naj pridemo k njim na „sva", to se pravi na počitnice. No, počitnice, pa že malo čiidno zveni eti na nepreglednom misijonskom poli, kda žetev dozoreva, pa delavcov tak jako primenjkiije. Pa, ve kak te poznej slišali, je bilo tam vse kaj driigoga, sämo počitnice ne. I, to je pravzaprav moja najvekša tolažba.
Kak pravim, potiivale smo tri dni i to po strašni bregaj, da bi nešternoj mamici tam doma srce vztrepetalo, či bi nas samo iz deleč gledala, kak kuražno plazimo mimo čarnih prepadov, ki so kak grozna Itela zijala v nas. Pri nas nemarno nej kola (bar takša ne, kak v domovini. TU so prave šajtrige na dva potača), nej biciklinov, še menje pa se čUje od kakšega motora, ali avtomobila. Potujemo na „traglaj* t. j. edna nosnica, ki ma dva droga, vmes pa je telko prepleteno z vejami ali travnatov vrvjov, ka skoz ne spadneš. Prvi i drUgi den na toj poti je jako dežU-valo ali kak pravijo rada deca tam pri nas doma, nas je dešč pokao, ka smo bile mokre, kak ribe v MUri. Zgledale smo strašno, do kolena blatne, ve pravim, šče mama me kak takše vendar ne bi spoznali. Gosta megla je bila ino dešč, ka smo komaj eden stopaj mogli viditi naprej. Večkrat smo bili primorani vstaviti se pri šteroj kuči, kde smo si zakUrili kak cigani, da smo se malo zägreli. Ob tej prilikaj sem tU pa tam zvedila za kakšega betežnika. Kovčeka z zdravili sezna nesem mela pri sebi, ali goba, prepojena i_vodov, mi je slUžila kak najdragocenejše evropejsko vraštvo (gobe tU ne poznajo). Kak srečne smo bile, kda smo na toj poti mogle krstiti par vmirajočih pogančkov. Imele smo tUdi spotoma priliko spoznati rod „Mjavce", šteri ži-vejo kak prava deca narave v divjoj samoti po tistih visokih bregah. So to nekaki nomadi, ki cele mesece i leta pasejo po planinah črede koz i krav, samo, ka mleka ne poznajo. Ali je za tov čUdov skrita kakša comprnija, mi je ešče nej znano. I njihove hižičke, ali kak bi se že človek izrazo, ve to niti kuče
nejso, iiki brlogi v kakšem skritom skalovji! Ubogi lüdje, ali nemajo tiidi oni ravno tak nemrtelne diiše, kak mi? Tiidi te dušice so odküplene z Predragocenov Krvjov našega Zveličara, med te uboge ovčice, ki šče brezviipno blodijo v čarnoj noči poganstva, da pride k njim dober paster, ki de jih vodo po svetloj poti zveličanja v večno domovino. O, kak hvaležne Vam bodo nekoč za vsako najmenšo molitvico, za vsako potno ka-plico, za vse žrtve i težave, da, za vsaki hip, kda se spomi-nate ž njih.	.
Betežniki v Yleangi so bili že obveščeni našega prihoda i so vreli vkiiper iz vseh krajov. A tüdi drügi lüdje, kristjani i pogani so prihajali na misijonsko postajo, da je bilo kak na I"J'av-lišči. Prvi den smo mele nekaj nad 50 betežnikov, dokeč jih je bilo že drügi den nad 200, dale vsaki den 450-500. To je bilo dela, si lejko mislite. W, kaj delo i trüd, düSe, düSe... 20 smo jih krstile za nebesa v časi tamkajšnjega bivanja.
Dva tedna smo bile v Yleangi i eden teden v Ta wan tse, kje je tüdi edna mala misijonska cerkvica, pa tak siromaška, ka bi se nešterni katoličan v domoviui milo razjokao, či bi vido kak vbogo bivališče ma naš Nebeški Prijateo eti v misijonih. Vi tam doma si toga niti predstavlati nemrete. Po vseh bližnjih gorah so raztepeni kristjani. Misijonar, Kitajec, pa prebiva sredi svojih ovčic, kje pravijo, je že 100 let stara mis. postaja i ki je bila oblegana še za časa boksarov, ki so svoj čas divjali po Kitajskom i trpinčili kristjane. Poleg je tüdi misijonska šola z zavetiščem za sirote. Tam na kraji loga, na breščeki, pa v tiho] osamlenosti i pozablenosti počivlejo i čakajo vstajenja misijonarje francoski, ki so se žrtvtivali pO teh divjinah, pa v trüdi i znoji rešavali nemrtelne dtišice iz krutih okovov poganstva . . . V Tä wan tse so vse naokoli velki skalnati bregovi. Po teh samotnih pečinaj pa blodijo i ječijo najbole vsmilenja vredna bitja:
gobavci. Zaskuzilo se mi je v očeh, kda sem pomislila nazaj v dečinsko dobo, kda sem od nesrečnih i ubogih gobavcov, ali, ka kak je smemo imenüvati, živih mrtvecov, mogla zvedeti nekaj samo iz misijonskih poročil. I dnes, sama med njimi . . • Kak rada bi ostala za vedno pri njih, jim izpirala smrdlive rane, šče bole pa tolažila njih obvfipajoče düSe. Jaj tem sirotam, če vüpajo priti doli v vesi — kamenja je skoro premalo za nje. Tak bežijo daleč v gore, kje se hranijo z koreninicami i dokeč morejo kaj delati, si gojijo kakšo betvico zelenjave. Jeli dragi rojaki, da radi prislühnete mojoj vročoj prošnji i Kristušovoj želi, da te se vsikdar spominali v svojih molitvah, kak tüdi v žrtvah i težavah, ki jih srečavate na progi tüzemskoga živlenja, da Te mojjJ| za vse jezere poganov, pa tüdi za številna pozvanja gorečih misijonarov, ki bi z posvetom svoje žrtve i lübezni svetili po teh poganskih teminah i že skoro pridobili te sirote za krale-stvo bože.
Zdaj pa predragi, naj Vas šče popelam za par hipov v moje drago samaritansko delo, sredi šteroga se nahajam tü v
Chaotungi. No pa, kaj več od toga driigoč. Samo to naj Vam še povem, da či se šče tak točno držim vor v dispanzeri, sem primorana dnes skoro celi den pregledavati betežnike. Ja, kak pa to. Deževno vreme je bilo, pa sunca dugo nej gor bilo. Tak so zdelešnji zamiidili, ar so čakali, kdaj jim sunce vošči dobro jiitro. Ka si pa ščem? Vej je kaj podražim: no, mamica, dnes pa je sunček pozabo potrkati na Vaše okno. Najrajši bi zaspe-vala tisto: „Sedma ura že zvoni, naša Anka še leži." „Pridi, pridi črni vran ..." itd. Toda kaj, če me pa razumeli ne bi. Šče mislili bi, da jim je pesmica v čast. Ubogi lüdje, od tak daleč prinesejo betežnike, pa naj je zato, če neso točni, odslovim. Preveč se mi smilijo, šče bole pa njih diiše, v štere po božoj milosti vlevam tolažbo i srčni mir ... 1 Mala deca so v smrtnom slUčaji navadno krščeni na skrivnom. Pa, kak so si matere to že zapomnile, da mujvam, to se prävi, da vlijem vodo v znamenji križa na sezna jako težko betežnim. Zgodi se pa, da te ali oni po takšem skrivnostnom umivanji popolnoma ozdravi. Mamice so pa tak srečne i hvaležne, da je taki vsa družina pri-pravlena i volna vstopiti v našo sv. vero. Kaj pa se mi je dnes dogodilo. Edna ženska je pribežala k meni, pa je že od daleč kazala i delala velki križ nad svojov glavov. Joj, sila bo, sem mislila. Najbrž je što na vulici težko betežen. Pa komaj se vz-držim smeha, kda se mi približa. Prosi, naj tüdi njej vlijem v znamenji križa na teme vodo, kak sem to včinila ž njenim otrokom, ki pa je nato ozdraveo. Ženska ne bila ne vem kak be-težna. Dam njej zdravilo. Ja sestra, kaj mi ne boš umila glave, me skoro boječe zaprosi. Prav maš, moja draga, krstna voda te resan lehko ozdravi, pa ne samo tvoje telo, nego tüdi dUšo, ka pa šče ti, na žalost, ne moreš razmeti. Milo mi je bilo. Da sem siroti spunila želo, sem jo resan krstila, se ve navalavno, ar od Boga i od istin naše sv. vere šče prav nikaj ne razmela. (Ar je krst veliko svestvo, se ne sme deliti pri odraščenih brez vere. Sme se pa sama ceremonija zvršiti, da se pomiri prosilka. Č. sestra gvüSno samo na to ceremonijo misli. Vrednik.) Vüpamo pa, da njej bo lübi Bog dao milost spoznanja pravoga stüdenca zdravja i moči, Presvetoga Boga, v šterom edinom se more d&ša odpočiti i nevtrüdlivo hoditi po pravoj poti v večno pristanišče.
Vse bo zanimalo, ali nas ne že mogoče zajela bojna, ki že skoro leto dni besni med Japonci i Kitajci. Zaednok smo pri nas šče na varnom, vendar ne vemo, kaj nam prišestnost še lehko prinese. Posledice bojne pa se tüdi v Yunanskom okraji britko občutijo.
Priporočam Vam ubogo Kitajsko, kak tüdi sebe z tükar-šnjimi rojakinjami, častitimi sosestrami, v Vaše goreče molitve. Blagovolite sprejeti od vseh nas nebroj najiskrenejših misijonskih pozdravov.
Vam v Srci Jezuša i Marije iskreno vdana domačinka .
S. Imakulata Maršič.
skiisi i ga opomeni, naj tak driigoč ne dela. Ka) je zato moja dužnost, če sem brez potrebe kakši neznani greh svojega bližnjega ovado? Moja dužnost je, kaj dobroga od njega pred tistimi povedati, pred šterimi sem ga grajao. Naj najmre tisti zvejo kaj dobroga od njega povedati, ne pa samo slabost v njem gledati. Če je pa što na priliko pijan ležao v grabi, ka so ga mimoidoči vidili, če je preklinjao, da je cela ves čiila, če je kaj vkradno, ali če je sod-nija koga obsodila, te grehe slobodno naprejpravimo, zato, ka so tej grehi, že znani. Prava liibezen pa vendar zahteva, da takše blodnike zagovorimo, kak je Jezuš celo svoje morilce zagovoro, kda njim je pravo: Nevejo, ka delajo. Tak tiidi mi je zagovorimo: neve, ka dela. Greh obsodim, molimo za njega, ka se spokori i kaj spodobnoga.
2. Gda zagrešimo z ogrlzavanjom, (obrekovanjom)? I če smo, ka a je naša dužnost, če ščemo odpiiščenje grehov zadobiti? Ogrizavanje ali obrekovanje ednoisto pomeni. Naša domača reč: Ogrizavanja dosta bole pojasni te "grdi greh, kak reč knižne slovenščine: obrekovanje. Obrečti koga ne pomeni ešče to, ka pove ogrizti Če kakšo reč ogrizem, je več ne za niic, če jo pa samo obrečem, jo ešče lejko rabim. Ogrizavanje ali obrekovanje je laž zmisliti na svojega bližnjega i to povedati pred driigim.
Če zdaj ta laž v velkoj meri škodi poštenji bližnjega, je smrten greh. Na priko denem, če bi što zlagao na bližnjega, ka ga je vido pijanoga, ali ka ga je najšeo v kakšem nečistom grehi, takši človek bi strašen smrten greh včino. Nikomi se ne odpusti tečas greh ogrizavanja, dokeč laži vö ne-popravi. Dužen je ogrizač pred tistimi, pred šterimi je laž povedao, to nazaj vzeti. Ovak se njemi grehi ne odpiistijo. Dužen je pred tistimi, šterim je lagao, da je vido bližnjega pijanoga, ali v nečistom grehi, dužen je povedati pred temi, ka je to ne istina, ka je nekriv teh grehov. Sveto pismo nam pravi, ka je poštenje najvekši kinč. Komi zato poštenje, dobro ime vzeti, je strašna kraja i se prie ta ne podpiisti, dokeč se ne popravi, dokeč se vkradjeno dobro ime ne povrne.
Rešitev vgank za 10. številko Marijinoga lista.
Rešila sta:
Litrop Štefan z Renkovec, ki piše : Ave Marija, to so moje misli pri rešavanji vgank, šterih rešitev vam pošilam častiti gospod urednik.
Prva: Z grajanjom, šinfanjom, ogovarjanjom, opravlanjom te grešimo,, kda ščemo svojemi bližnjem! vzeti njegovo čast, ga ščemo niže djasti, kak po pravici je, mečemo na njega ka vsefele božnoga, drflge od njega vkrej ratamo.
D r ii g a : Z ogrizavanjom, obrekovanjom te grešimo, kda ščemo svojemi bližnjemi vzeti njegovo poštenje i zmislimo na njega vsefele, ka bi njemi bole škodilo.
Če ščemo teh svojih grehov odpiiščenje dobiti, moramo najprle grehe pred Bogom spoznati, obžalovati, moramo meti volo se teh grehov spove-dati i naloženo pokoro opraviti. Od tistoga, od koga smo pred drUgimi bo-žno gučali, moramo dobro gučati, povedati, da ne istina, ka smo prie gučali, nego to, ka zdaj gučimo. Te nam bodo grehi grajanja, šinfanja, ogrizavanja itd. odpuščeni, kak nas vči naša sv. vera i Maticerkev.
Hozjan Jožef, D. Bistrica, je etak rešo: Prva: Z šinfanjom, ogovarjanjom grešimo, če koga za menje štimamo, z grajanjom pa grešimo vsikdar.
D r ü g a ; Z ogrizavanjom zagrešimo, kda na koga več gučimo, kak znamo i ga sodimo. Z obrekovanjom grešimo, kda v čemeraj na koga kaj povemo. Greh je, če to včinimo našemi prijateli ali neprljateli, Jezuš nas vse liibi, zato je naša dužnost, da si dfišno vest dobro preglednemo i se svojih grehov natenčno spovemo, opravimo naloženo pokoro, če ščemo odpiiščenje grehov zadobiti.
Rešitev vganke 9. snopiča iz Francije.
Hvaljen Jezus! Častiti gospod urednik! Da vas ne bom motila y vašem vrejiivanji listov, vam na kratko napišem par vrstic. Vaši listi so nam edina tolažba v toj tiijini, gda je dobimo, nam zasijajo srca i naš diih zaplapola črez doline, črez planine, ta v našo ltibo domovino, ta, kde nam je negda zibelka
tekla, kde so naši liibi starišje, bratje, sestre i tiidi ta, gde ste vi čast g. mednik doma. Zahvalim se vam na rednom pošilanji Marijinoga Lista i želem. da bi še dugo let živeli i vrejiivali liste. Bog vas živil Zednim vam odgovorim na vaše vganke, ki ste jis stavili v 9. št. Marijinoga lista, ne vem če se mi posreči.
1.	Pred spovedjov se more diišna vest preglednoti, dobro premisliti, ka smo grešili, da se prav i čisto spovemo, obžaliivati grehe i sklenoti, da ne bomo več grešili, pa tak se spovedati, kak da bi bilo zadnjikrat v našem živlenji
2.	Pri smrtnij grehaj pri zgriintavanji diišne vesti moremo paziti, da ne zamenjamo malih i smrtnih grehov, da približno povemo število smrtnih grehov.
3.	Če samo male grehe mamo, moremo v prvo vrsto postaviti tiste, « štere včinimo največkrat, da pripoznavamo našo poglavitno napako,
Pozdravleni v imeni Jezuša i Marije, zbogom vaša Rozalija Vožar, Vel. Polana v Franciji.
Kakši dar smo dali za rešitev vgank 9. snopiča? Obečali smo vgankarom, ki vganko dobro rešijo, da nekaj takšega dobijo, ka njim naprej ne ovadimo. Ne smo njim Ovadili, zdaj njim te naznanimo. Služili smo za nje sv. mešo, ka do živeli sveto, brez smrtnih grehov i ešče malih se kak najbole ogibali. Ste zadovolni s tem darotn ?
Vganke.
1.	Od Blažene Device Marije verjemo, da je bila brez greha po-prijeta. Pitanje je: Brez kakšega greha je bila poprijeta?
2.	Što je ešče bio brez toga greha poprijeti zvfin Jezuša, ki kak Bog tak ne meo greha?
3.	Ar je Marija bila brez greha poprijeta, kakša je bila njena diiša, kda se je poprijelo Marijino telo i kakša, kda se je to rodilo na svet? — Ki vse tri vganke pravilno reši, dobi primeren dar.
Kalendarje so gotovi. Kalendarji so do konca novembra gotovi i mo je začeli razpošilati tistim naročnikom, ki so plačali letošnjo naročnino i bodo tüdi v novom leti 1939. naročniki. Za letošnje leto so itak dobili že kalendar, za novo leto ga pa dobijo, ki bodo v njem naročniki. Novi naročniki ga tiidi dobijo brezplačno, če plačajo bar polovico naročnine za Marijin List, ar pa nemarno dosta več štampanih, kak je število naročnikov, naj se novi naročniki kak najprle glasijo, da ga lejko dobijo.
Tretjerednikom, ki ponavlajo zaoblfibo čistosti vsako leto. Kak vsako leto, tüdi letos je ponovitev zaobliibe čistosti decembra 8. v Črensovcih po večernicaj, večernice ob 2. Že ob ednoj viiri morete biti vsi v Našem Domi pri voditeli, kde izročite svoje listke, da se zaobliiba zabeleži v nje. Opravite kak vsako leto sveto spoved, pristopite k svetomi prečiščavanji i tisti, ki obprvim polagajo zaobliibo čistosti, naj prinesejo dovoljenje od svojega spovednika, da jo smejo polagati.
POSTA. Širitelje poberite naročnino i nam jo poSlite notri. Idite od hiše do hiše i pitajte vse, da li do meli M. list v novom leti ali ne. Gde ga nedo meli, tistim kalendar neide. Vsaki pa naj vam da nekaj naročnine, bar polovico naprej, ka moremo kalendare plačati. Na delo za Marijino čast i za zveličanje diiš. Če samo ednoga nbvoga naročnika pridobite za M. list, ste razširili božo diko i povekšali svoje nebeško plačilo. I kem žmetnej vam ide to nabiranje, tem vekše bo zasliiženje. Delo, ki ne zdrdženo z tr&dom, je malo vredno. Kem vekši so triidi, tem vekša bo tiidi plača. Gledajte Marijine triide i nedopovedlivo njeno trplenje. Zato je pa postala kralica nebe i zemle. Naslediijte jo širitelje i naročniki, ostanite pri Marijinom Listi i kem več novih naročnikov pridobite.
Marijin Listje naraseo meseca oktobra za tri komade. Odpadno ne nieden. — Hvala Mariji.