Tomi Bartole
»Magicinski« diskurz: primer epilepsije
Uvod
Epilepsija je ena izmed bolezni, ki je v preteklosti med ljudmi porajala najbolj dvoumna čustva, zato se je skozi čas okoli nje skovala celota prijemov, ki so se imeli za avtorizirane, da z njo rokujejo. V zadnjem času in predvsem v našem prostoru to počne moderna medicina,1 poleg nje pa sta se v preteklosti in še danes, drugod, z njo spoprijemale tudi magija in religija.
Moderna medicina je po mojem mnenju opravila epistemo-loški rez s Hipokratovim spisom »O sveti bolezni«, v katerem je Hipokrat epilepsijo odvzel močem nadnaravnega in jo priličil naravnim zakonom.2 Hipokrat pravi: »/k/ar se tiče t.i. svete bolezni, se mi zdi, da ta ni bolj božanska od drugih in niti ne bolj sveta, zakaj svojo naravo imajo tudi druge bolezni, iz katere izhajajo, in zatorej tudi sveta bolezen ima svojo naravo in vzrok. Vsi so mislili, da je božanska, zaradi nevednosti in zaradi njene neenakosti med ostalimi3« (Ippocrate, 1993: 67).
S tem spisom se je moderna medicina utemeljila kot znanost, v kolikor se ta znanost nanaša na neko znanost o nevronih, kromosomih, itd., torej jemlje svoj objekt raziskave in kurative kot »zgolj objekt« ali telo, to kar v končni instanci pomeni »mrtvega človeka« (Canguilhem, 1987), s tem pa zanemarja psihični in posledično intersubjektivni, se pravi družbeni moment subjekta.
Zatorej je potrebno obravnavati epilepsijo kot družbeno dejstvo, hipotetizirati njeno tabuiziranost, in sicer tako, da poskušam s pomočjo Freudovega in Lacanovega (psihoanalitičnega) nauka zapopasti njen družbeni in psihični moment. Rdeča nit
Pojem modeme medicine označuje bi-omedicino, zahodno ali uradno medicino. Poimenovanja za institucionalni medicinski sistem, ki se je razvil v zahodni kulturi, so različna: konvencionalna medicina, zahodna medicina, uradna medicina, znanstvena medicina, šolska medicina, klasična medicina, moderna medicina, aleopatska medicina, biomedicina idr. Izraz biomedicina je v delih medicinske antropologije prevladujoč, saj avtorji želijo s tem terminom poudariti biološko in fiziološko perspektivo, ki je za institucionaliziran medicinski sistem na Zahodu središčnega pomena. S terminom moderne medicine merim prav na ta pomen. V nasprotju z moderno medicino pa je uradna medicina izraz, ki zaznamuje celoto medicinskih praks in znanj, ki so v neki družbi institucionalizirana, zato se v nekaterih okoljih, kjer je uradno priznanih več medicinskih sistemov, ne nanaša zgolj na biomedicino (glej Lipovec Čebron 2003: 10-11). 2
Hipokrat je dejansko nadaljeval demi-stifikacijo mitološkega dojemanja sveta, ki se je začela pri jonskih naravoslovcih, ki so slutili v kozmičnem dogajanju zakonitosti in vzročnost. Čeprav so se ti ukvarjali z ugibanji o prasnovi in nastanku sveta, katerih niso mogli razvozlati, so položili temelje pojmu znanosti, katere glavni namen je iskanje resnice ne glede na praktično korist (glej Sovre, 1946: 30-31).
3
Hipokrat je uporabljal izraz Velika bolezen, latinsko morbus maior, francosko grand mal. Ta zadnja pa je danes postala celo designacija za veliki epileptični napad (glej Temkin, 1994: 7).
Rivers (Rivers, 2001: 8) in Ackerknecht (Ackerknecht v Good, 2003: 30) trdita, da je v medicini veliko več magije, kot si zdravniki sploh predstavljajo.
5	Nevrlog Harry Meinardi, ko govori o vzniku epileptologije znotraj medicine kot samostojne veje, povezuje nastanek le-te ob bok Leibnizovi znanstveni misli, za katerega vemo, da je predstavnik razsvetljenske misli. Kljub temu postavi rojstvo epileptologije na konec 19. stoletja, vendar vemo, da so bile metode določene že prej, saj Meinardi govori predvsem o institucionalizaciji (Meinardi v Jeras, 1993: 2).
6	Zelo nazorno je taista situacija prikazana v Moliérjevem Don Juanu, kjer, ko se njegov služabnik Sganarelle preobleče v zdravnika, ta pove, da je sedaj deležen istih pravic kakor zdravniki. »Ti, namreč ne zdravijo nič bolje, kakor on sam, saj je njihova učenost čista potegavščina. Samó slavo žanjejo, kadar se jim kaj posreči in prav tako lahko tudi on pripiše svojim zdravilom, kar sta storila naključje in narava.« (Moliére, 1994: 124)
7	Naj bralca ne zmoti, da sem na začetku hipoteze najprej govoril o »zanikanju statusa svetega« in pozneje končal z »ohranitvijo tabuja«. Freud namreč povsem enači latinski sacer in polinezijski tabu (Freud, 2002: 50).
celotnega početja bo tako dokazovanje, da moderna medicina kljub zanikanju, ki se kaže v visoki stopnji intelektualizacije, še vedno živi realnost bolezni skozi strukturo tabuja in vsega ne- in antiintelektualnega, kar se nanj veže.4
»O sveti bolezni«
Moderna medicina je postavila lasten datum rojstva na konec 18. stoletja5 (Foucault, 1975: xii), kljub temu pa bom le-tega postavili v čas Hipokratovega spisa, ki prednjači omenjenemu rojstvu in hkrati označuje rojstvo nekega diskurza (Ippocrate, 1993: 76).
Hipokrat navaja, da so bili prvi, ki so epilepsijo poimenovali sveto, magi, očiščevalci, šarlatani in sleparji (Ippocrate, 1993: 68). Lanata in Kudlien menita, da je Hipokratov spis napad na praznoverje, ki so ga podpirali prav ti magi, čarovniki in šarlatani, ki so definirali to bolezen kot sveto (Lanata in Kudlien v Temkin, 2003: 4). Hipokrat omenjenim posameznikom (magi idr.), ki se razglašajo za upravitelje svetega, očita, da s sklicevanjem na svetost epilepsije dosežejo, da tedaj ko jim uspe pozdraviti bolezen, pripišejo sebi zasluge in če jim to ne uspe, pripišejo vso krivdo bogovom6 (Ippocrate, 1993: 69).
To pa ravno pomeni manko strahospoštovanja do bogov oziroma nepriznavanje bogov samih, njihova pobožnost in religioznost pa se kaže kot podla in zločinska. Ne nazadnje pa tako postavljajo pod vprašaj nadnaravno kot izključno domeno bogov (Ippocrate, 1993: 69-70).
Hipokrat ne zanika obstoja bogov, temveč status svetosti epilepsije, s tem pa oži polje dejavnosti le-teh, saj z zanikanjem izključi epilepsijo dosegu bogov. Hipokrat vidi torej vzrok bolezni na ravni naravnega in skladno s tem tudi samo zdravljenje, pri tem pa očitno ne zanemarja moči oziroma učinkov bogov. Hipokrat najde primarni vzrok te bolezni v dednosti (Ippocrate, 1993: 72), kar pa seveda ne reši pravega vprašanja o vzroku. Vendar prav zaradi svoje nelogičnosti ponuja neko drugo logiko, ki napeljuje na Frazerjevo idejo prenosljivosti, če predpostavimo dednost kot nek modus prenosa.
Epilepsija in tabu
Ali epilepsija danes dejansko še vztraja kot tabu,7 je vprašanje, ki ga bom odprl v tem poglavju. Te naloge se lahko lotim z dokajšnjo mero optimizma, če se navežem na Freudovo trditev, da je tabu še danes prisoten med nami. Razlika je le v tem, da je danes tabu koncipiran v negativnem smislu in zapolnjen z drugačno vsebino (Freud, 2002: 26).
Freud pripiše tabuju isto psihično strukturo, kot jo imajo obsesivni simptomi, vendar hkrati opozarja, da je analogija zgolj zunanja, veljavna samo za opis fenomenologije dveh oblik, to
Za prvo velja zakon podobnosti, za drugo pa zakon stika. Pri prvi gre za to,
pa zato, ker naj se ne bi zares dotaknili prave vsebine. Skupne da vrač lahko producira kateriko|i učinek . vi . i ■ ■ i	. i	.■	želi, s tem, da ga imitira. Pri drugi pa,
točke tabuja in obsesivne nevroze so tako nemotivacija zapove- , , ,	, • , .
da med dvema stvarema, ki sta med
^ njihova konsolidacija prek notranje ^j^^ dislokacija in seboj ločeni, še vedno obstaja neka vez
nevarnost prenosa (okužbe) prepovedanega objekta ter zasedba oziroma, če bomo vplivali na materialni
mesta vzroka ceremonialov, zapovedi, ki izhajajo iz teh prepove- objekt, bomo aficirali prav tako tudi ose-
di, s strani subjekta (Freud, 2002: 61, 62).	bo, s katero je bil objekt v stiku, ne glede
na to, ali je bil ta objekt del njegovega
Vendar nam omenjene točke ne povedo dosti o sami struk-	, . .. '/r. ' „.	0
'	y	..........telesa ali ne (Frazer, 2001: 33-34).
turi fenomena, saj smo z njimi omejeni na vrsto pozitivističnih	9
konstatacij. V tem trenutku potrebujemo minimalno strukturo Freudove govorne predstave se od pre, .	,	.	.	.	prostih predstav ločijo po tem, da je prve
tabuja, ^ b nam bo om°g°cila vpeljati osnovne in temeljne psi-	mogoče govoriti. Pravzaprav jih moramo
hoanaliticne koncepte.	govoriti, če želimo dovršiti analizo. Če na-
V ta namen se bom navezal na Frazerja, ki je umestil delo-	stopajo kot besede, ali bolje kot označeval-
vanje tabuja znotraj logike magije in tako bom začrtal osnovne	ci, lahko interpretiramo njih°va razmerja.
zakone njegovega delovanja. Frazer loči med homeopatsko Klas'čen pnmer, ^^ teh dvveh ........	..	.	predstav je razlika med Freudovo Inter-
ali imitativno magijo in magijo prenosa,s pri čemer je prva pretaaj0 sanj in katerokoli sanjsko knjigo.
vzporedna tistemu, kar je Freud v Interpretacij sanj razvil kot Te nam ponujajo na vpogled simbole, s
delo zgoščanja, medtem ko je druga vzporedna delu preme- katerimi naj bi pomenjali sanje; Freudova
ščanja. Koincidenco vzporednosti bom razložil z naslednjim knjiga pa gradi vse deb ravno na tem, da primerom. obstaja nekakšen manko pomena, obstaja
primerom.	pa seveda smisel. Kot opozarja Freud sam,
Vrač ah mag sledeč načelu podobnosti uprizarja dež, tako da in kar predstavlja napačno branje te knjige, bi sam proizvedel ta fenomen. Napačno bi bilo razložiti ta pojav je ravno preveliko posvečanje latentnim kot golo imaginarno dejstvo, kot zgolj podobo, na kateri temelji mislim, ne oziraje se na samo delo sanj. zakon podobnosti magije. Zveza dveh fenomenov ne leži v 10 Eno izmed vprašanj, ki si ga Jakobson podobnosti med njima, med vračevim zlivanjem vode ali opona- v tem spisu zastavlja v zvezi z Interpreta-šanjem bliska ter grmenja in dejanskim deževanjem. Povezanost cijo sanj, je, ali struktura sanj temelji na
na imaginarni ravni je vselej že anticipirana v povezanosti na bližinj ali na podobnosti. Jakobs°n sam
ne odgovori na to vprašanje, vendar če
simbolni ravni. Zveza obstoji tam, kjer je edino mogoča, na sim- to še ni bilo tako jasno pri Freudu, lahko
bolni ravni, to pomeni na ravni govorice. Tudi zato ima Freud trdimo, da nas je Lacan prepričal o tem,
pri interpretaciji sanj vselej v mislih govorne predstave,9 te pa so da brez metonimije ni metafore.
veliko pomenljivejše kot gole predstave.	11 v letih 1885-86 je Freud v Parizu pri
Ostane nam še zadnji korak, da bi z njim nadgradili Charcotu opravljal raziskave o afaziji (Gay, Frazerjeve izsledke in te povezali v koherentno celoto znotraj 1988: 48). V Metapsiholoških spisih je
psihoanalitične teorije. Ta korak niti ne bi bil potreben, če nam	preveden odlomek iz te raziskave z ^^
„ ti i -i vi v ■■	vom Beseda in reč, v katerem Freud že
Roman Jakobson ne bi kot nalašč priskočil na pomoč s svojim	.... , , . , . . ..
anticipira sedmo poglavje Interpretacije
spisom Dva vidika jezika in dve vrsti afazičnih motenj iz leta	sanj, saj zoži afazijo na dve vrsti motnje,
1954.10 Jakobson namreč pravi, da lahko afazijo11 proučujemo	in sicer na verbalno afazijo, pri kateri so
na dveh temeljnih ravneh jezika, na dveh semantičnih linijah,	motene asociacije med besednimi pred-
in sicer na liniji podobnosti in bližine. Sam problem afazije za stavami in asimbolično afazijo, kjer je
motena asociacija med besedno in objek-
nas ni toliko pomemben, kot je pomembno to, da je Jakobson tno predstavo (Freud, 1987: 171-176).
ustvaril vez med podobnostjo in metaforo ter bližino in meto- Prva se kaže v motnji metafore, druga pa
nimijo12 (Jakobson, 1989: 110—116).13 Lacan je končno tisti,	v motnji metonimije.
ki v psihoanalizo vpelje metaforo in metonimijo,14 kot ključna	12 celo jackson, oče epileptologije, je
koncepta za razumevanje zakonov nezavednega in subjekta ter	proučeval afazijo, vendar je ugotovitve
razvije temeljno premiso, ki se glasi »nezavedno je strukturirano	omejil na nevrološko raven (Temkin,
kot govorica«.	1994: 331).
13	Jakobson je v taistem spisu poudaril Frazerjevo distinkcijo med homeopatsko in nalezljivo magijo in jo označil kot sila zanimivo vprašanje za reševanje v prihodnosti (prim. Jakobson, 1989: 110-116).
14
Tudi Lacan razlikuje med afazično motnjo na ravni metafore in metonimije (prim. Lacan, 2004: 74).
15	Prvo otroštvo je v psihoanalitični teoriji opredeljeno kot faza infantilne seksualnosti, kateri sledi faza latence in pozneje ponovni vznik seksualnosti v puberteti (prim. Freud, 1995).
16	Želja je neuničljiva zaradi svojega specifičnega razmerja do objekta, za katerega bi lahko rekel, da je dvakrat enigmatično. Prvič, ni pomemben objekt kot tak, temveč pot, po kateri je dosežen. In drugič, ko dobimo objekt, ni pomembno, da ga zdaj imamo, ampak to, da smo ga »dobili«. V končni instanci se objekt vselej že izkaže kot nezmožen ugasniti željo in vsak naslednji je ne bo mogel (prim. Lacan, 1996b: 164-165).
17	Prav tako tudi prepoved.
18
Na vprašanje, zakaj je potrebno to in to, se odgovor glasi: ker moraš! V tej povezavi ni nobenega pomena, vendar to je mesto, kjer lahko prepoznamo kruti nadjaz, ki ga lahko koncipiramo kot nerazumevanje zakona in kardinalni objekt v psihoanalitični seansi.
19 Posledično to pomeni, da mora ves užitek preiti na raven označevalca. To pa implicira, da mora biti užitek, za katerega gre, mrtev (Miller, 2001: 165).
Obsesivna nevroza in medicinski diskurz
Sledeč Freudu sem tabuju pripisal isto psihično strukturo, kot jo ima obsesivna nevroza, in kasneje bom poskušal pokazati, da ravno ta struktura strukturira realnost biomedicinskega diskurza, ali drugače, struktura obsesivca je vselej že diskurz moderne medicine. Pravim struktura, ker obsesivna nevroza ni zgolj simptom, ampak je predvsem struktura (Lacan, 1985: 159), ki jo živimo, ali drugače rečeno, življenje živimo prav skozi to strukturo. In psihoanaliza nas je naučila, da je inherenten del strukture prav neki element, ki se je odcepil, a še vedno nastopa znotraj nje kot njen temelj in hkrati izjema, kar je konec koncev natanko Lacanova definicija objekta mali a.
Ena od karakteristik obsesivne nevroze so prepovedi, ki imajo neverjetno možnost dislokacije, tako da prepoved potuje z enega predmeta na drugega. Ta fenomen se kaže v velikem strahu pred okužbo, v kateri pride do izraza tipična fobija dotika, ki ni neka posebna »bolezen«, ampak vsakdanja praksa v naši družbi. Etiologija fobije dotika se začne v prvem otroštvu15 kot manifestacija močnega ugodja ob dotiku. Temu ugodju se od zunaj zoperstavi prepoved, ki se navadno nanaša na dotikanje lastnih genitalij. Prepoved je bila sprejeta zaradi notranje podpore v mogočnih notranjih silah in se je prikazala močnejša kot pulzija, ki se je želela manifestirati v dotiku. Vendar glede na primitivno psihično konstitucijo otroka prepoved ne more izničiti pulzije. Končni rezultat prepovedi je potlačitev pulzije - ugodja ob dotiku - in premestitev v nezavedno. Prepoved in pulzija sta se potemtakem obe ohranili (Freud, 2002: 61-63). Ker pa je želja »neuničljiva«,16 se premika in neprestano išče nadomestne zadovoljitve.17
Med prepovedjo in silo ugodja (pulzijo) ni nobene vezi18 in to je mesto, kjer nastane zev. Miller prepoznava v tem manku povezave funkcijo vzroka, prepoved in silo ugodja pa prevaja v dva označevalca, kot S' in S", katerih presek je neka zev, ki ni označevalec in katere mesto zasede ravno subjekt. To funkcijo vzroka najde v objektu mali a (objet petit a) oziroma vzroku želje (Miller, 2001: 164). Tudi Freud se strinja na tej točki, ko pravi: »Glavni rezultat bolezenskega stanja je tako nezmožnost, da bi izvršil svoje dejanje. Kar pa je dosežek nekega bolezenskega stanja, je tudi njen namen. Navidezna posledica bolezenskega stanja je dejansko vzrok, motiv bolezenskega stanja.« (Freud, 2005: 263)
Tako lahko obrazložim praznoverje ali vsemogočnost misli, ki je tako značilna za obsesivne-ga nevrotika. Subjekt zapolni to zev tako, da v koincidenci ne vidi koincidence. To praznoverje sestoji iz prizadevanja, da bi subjekt to zev19 zapolnil z označevalcem (Miller, 2001: 164-165). V medicinskem diskurzu pa se zapolnjevanje te zevi kaže kot »obsesivno« iskanje »pravega vzroka« s pomočjo raznih teorij. Nemožnost zapolnitve zevi je nemožnost samih biomedicin-skih teorij, saj bo še vsako mogoče preseči z novo.
Razlika, ki sta jo želela poudariti, je v tem, da obstaja negirana sodba in negacija
Problematika objekta mali a je »rešena« z dvema označeval- nečesa v sodbi, pri čemer je prva neka-■trj.i	v i ■. .-it iT JL- kšna ponovna razsodba (readjudication,
cema. Vendar ta dva označevalca nista artikulirana tako, da bi ga	.,
° dejugement), kjer moramo njen inheren-
lahko rešila za vsele|. Tako eden pravi »to moraš«, in drugi »tega ten ne vzeti kot znak pristnosti (hall-mark)
ne smeš«, namesto da bi se vzpostavila preprosta prepoved, ki (Hyppolite v Lacan, 1991: 290).
nastopa v obliki negacije negacije kot »Ne moreš, da ne!«. 21 n . , ., . ., .... , r	.	.	Pri drugih primerih projekcija morda
Vse skupaj bomo laže razumeli, če se navežem na Spinozovo ne bo očitna. Predvsem tedaj, ko subjekt (Spinoza, 2004: 246) definicijo obupa, ki pravi, da ta izvira iz ideje v odgovoru na vprašanje, kdo bi lahko bodoče ali pretekle stvari, če je odstranjen vzrok dvoma o njej. bila oseba v njegovih sanjah zatrdi: »Mati
Vendar kaj je dvom drugega kot vprašanje samemu sebi? ni!« (Lacan, 2004: f^. 1VPraša"ie », v • i-	i- i v i • 4 v i	■	i se na tem mestu nikakor ni glasilo, ali
VprasanJe, ki se postavlja kot želenje. Zd!a kot stanje nezado- je mati oseba v sanjah. S tem se subjekt voljenosti je hrepenenje po nečem in zatorej predpostavlja pre- sam zaplete v lastno past. Projiciral je la-našanje odsotnosti, neimetja, in v tem smislu je želja po svojem stno željo na drugega, vendar je s tem, ko bistvu vprašanje (Miller, 2001: 106-107), na katero neuspešno jo je zanikal, ohranil samo mesto želje. V
poskuša odgovoriti moderna medicina.	našem primeru bi lahko obsesivno dejali,
da vzrok epilepsije ni v nadnaravnem.
22	Želja je želja Drugega.
23
I/->.-»->: (.„kv, ;->-, mm	Dolžan sem zahvalo Mirtu Komelu, ki
Kar ni - Sem' JaZ Sem	me je opozoril na to besedno igro.
Gesta medicinskega diskurza, ki zanika status tabuja epilepsiji in s 24 Histerični kompromis sestoji iz neke
tem hkrati odpira možnost svojega lastnega rojstva kot vednosti ne težnje, ki je potlačena, vendar ta potlače-
več »nadnaravnih«, temveč naravnih vzrokov, je vselej že simpto-	na težnja je ravno r^reœntir^ z dmgo.
wi ..i	i/ j	\	Tako se npr. ugodje histeričarke ob
matična. V kolikor zanika ta element (nadnaravno), ga ravno ne	V -, • , , , ,
x	i	l	moškem, ki bi se kazalo kot vzburjenje
more izničiti. Govorimo o proc^u ki ga je Freud označil z Die vaginalnih predelov, potlači in nadomesti
Verneinung ali negacija. Lacan in Hyppolite pa uporabljata za z vzburjenjem v grlu, kar lahko povzroči
ta proces izraz denegacija (la dénégation).20 Subjekt s pomočjo bruhanje. Ali, pri »normalni ljubezni« se
projekcije denegira, kar je pravzaprav hotel povedati. Freud nam vzburjenje ob pogledu na ljubljeno osebo
i..	l-i,	w ï-ï-	r ; v v lahko preseli v trebušni predel, kar pov-
ponudi primer, kjer subjekt pravi: »Mislih si boste, da hočem reci	, , - , , ,
r _ r y i	i r	>	zroči tisto, kar z vsakdanjim besednjakom
nekaj žaljivega, pa tega res ne nameravam«. (Freud v Lacan 1991: imenujemo »trema«. 290) Ko subjekt pravi »jaz to nisem«, pove ravno, da to »je«.21
Zelja je artikulirana, vendar pred njo stoji znak ne. Ce je artikulirana, to pomeni, da vselej govorimo o označevalcu. Ce torej subjekt zanika označevalec, ki simbolizira željo, je razmerje subjekta do njegove želje okarakterizirano z denegacijo želje Drugega.22 (ibid.)
Vse to vodi obsesivca k temu, da predstavi svojo željo kot željo nekoga drugega. Ker želi izbrisati lasten užitek, bo vsa občutja in misli pripisal drugemu. Posledično je vedno na drugem mestu (drug-je), ali drugače, obsesivec je vedno drugi (drugi-je)23 (Lacan, 1991b: 340-341).
Histerijo Freud opredeli izhajajoč iz neke vrste kompromisa, ali preprosteje, da se dva izražata v enem. Obsesija je opredeljena z istimi izrazi, vendar pri njej v nasprotju s histerijo ne izhajamo iz kompromisa, ampak iz nasprotja kompromisa, iz Zwang, prisile brez kompromisa, katere prisilna narava izhaja prav iz časovnega razvitja nasprotij. To uveriženje nasprotij nekako opredeli bistvo Zwang pri Freudu, če je postavljeno v nasprotje z zgostitvijo histeričnega kompromisa.24 Lacan to strukturira v označevalni par Sj in S2, to je par, ki zastira tretjega, ki pa ga vseeno vsebuje, in sicer kot interval, ki ju ločuje, in v tem je zastavek tega, kar Freud imenuje logična povezava (Miller, 2001: 163-164).
V obsesiji subjekt odvzame travmatizmu afektivni naboj, tako da v zavestnem spominu ostane le indiferentna predstavna vsebina, ki je očitno nepomembna. Mi to prevajamo takole: v obsesiji
Nemški duhovnik Berthold iz Re-
gensburga je v 13. stoletju povezoval
infekcijo epi|eptikov z »z|obnim dihom«.	ostaneta S, in S2 za ceno nesmisla navzoča, eksplicitna. Histerija Epilepsija je bila uvrščena med infekcijska i v i . -v . -v v	i ■ i , n	i - i,
, , , ' • c t i i ■	se nam kaze kot naičisteisi način razcepa subjekta. Gre za subjekt, bolezenska stanja v Schola Salernita- ' '	r '	'
na. V 16. stoletju, ko so bila nalezljiva ki sPrelme svoj razceP. Subjekt obsesije pa ga, narobe, pnfawa
bolezenska stanja bolje proučevana, so poskuša ga izbrisati, in sicer tako, da ne glede na verjetnost poveZe
epilepsijo izločili iz teh vrst. V 18. stoletju in spoji S, in S2. Zwang obsesije bomo zato opredelili kot poskus
je ta razprava ponovno oživela, ko so dokončno zaceliti subjekt (Miller, 2001: 163-164).
verjeli, da lahko le pogled na epileptika	h,,..,, , . , .	, • v i- t t^ i •
sproži napad (Temkin& 1994- 115-117) Zakaj in kako obsesivec ohranja mesto svoje zelje? Tukaj
Znan je tudi dogodek,' ko je v poznem 17. bralcu dolgujem razlago, zato se moram vrniti na začetek, k
stoletju teolog iz Pariza odklonil ločitev Freudu. Freud se dobesedno dotakne tega problema v svojem
ženske od epileptika, čeprav je sam izrazil spisu Zanikanje, kjer pravi, da »/je/ /z/anikanje način, kako
strah pred prokreacijo ertrag ki bi lahko	vzamemo na znanje potlačeno vsebino; s tem smo pravzaprav imeli to bolezensko stanje. V 18. stoletju
je medicinska fakulteta iz Leipziga še	ze odpravili [Aufhebung] potlačitev, nismo pa seveda se sprqeli
redno ozaveščala ljudi o nenalezljivosti	potlačene vsebine« (Freud, 1987: 407-408).
epilepsije, vendar kljub temu ni zanikala, Kot vidimo, Freud uporabi koncept odprave in ne izničenja, ki
da poroka z epileptikom ne bi mogla	po Lacanu (Lacan, 2004: 486) poleg izolacije in obrambne reak-
p°vzr°čiti težav pri zdravju partnerja cije pomeni eno od treh strategij obsesivnega nevrotika. Freud (Temkin, 1994: 133).	..	.
koncept zanikanja uporabi nekaj stavkov pozneje, ko omeni, da s
procesom zanikanja izničimo le eno od posledic procesa potlačitve, in sicer, da potlačena predstavna vsebina ne more priti do zavesti. Vendar ne gre za isto stvar. Aufhebung, odprava in ne izničenje. Ravno tu tiči razlog, zakaj medicinski diskurz ne opravi dokončno epistemološkega reza oziroma sam verjame, da ga je kar najbolje opravil.
Aufhebung je Heglov koncept in zato se moram obrniti prav nanj, da bi lahko rešil enigmo. Hegel pravi, da kadar se nekaj odpravi, s tem ne postane nič. Nič je neposreden. Nasprotno pa je odpravljeno nekaj posredovanega, je nebivajoče, vendar kot rezultat, ki je izšel iz neke biti. Kar je odpravljeno, ima zato na sebi še vedno določnost, iz katere prihaja. Ta pojem pomeni tako shraniti in ohraniti kot prekiniti in narediti konec. Nekaj je odpravljeno le toliko, kolikor stopi v enotnost s sebi zoperstavljenim (Hegel, 1991: 86).
Potlačitev torej ni izničena, ampak je posredovana in zaradi njene posredovanosti smo »spoznali« njeno vsebino, a nismo mogli dlje od tega, saj ostaja njena potlačena vsebina ohranjena. Ta se ohranja ravno s pomočjo odprave.
Ce je bila Zelja obsesivca enigmatična, ne samo po svojem bistvu, ampak tudi po obsesivče-vem, je zdaj jasno, da ta odprava pomeni zgolj modus ohranjanja svoje Zelje, ki, kakor bomo videli nekoliko pozneje, ima neko zvezo s histeričnim načinom ohranjanja Zelje.
Dotik in epilepsija
Pri epilepsiji kot družbenem fenomenu sem predpostavil nadvlado temeljnih zakonov tabuja oziroma negativne magije, katerih doslednost lahko zagotovim tako, da se oprimem temeljne prepovedi: prepovedi dotika, ki je še ena strategija obsesivne nevroze poleg zanikanja in izolacije. Prepoved dotika se je največkrat zoperstavljala vsedotikajoči kužnosti in prenosljivosti objekta skozi celotno zgodovino moderne medicine, kakor pa bom pokazal pozneje, le-ta vztraja tudi danes.25
Nasproti kužnosti se vzpostavi zahteva po čistosti, ki je sprva zaobsegala vso človeško okolico, da je lahko pozneje zaobjela samo telo. Freud (Freud, 2001c: 41) pravi, da se je za merilo
Primerjaj Georges Vigarello (1999), Čisto in umazano: telesna higiena od
stopnje razvitosti kulture celo izpostavljala poraba mila, vendar	srednjega veka naprej.
ob tem pozablja, da je od srednjega veka naprej ključno vlogo	27 Nagoni kot taki nimajo nobene
tistega, kar imenujemo danes čistost, igrala čista obleka in ne	kvalitete, temveč jih lahko razlikujemo
čisto telo 26	med seboj šele glede na njihov odnos
tst i ,	■ i,i ■	iii	, it v do ciljev, objektov in virov. Cilj nagona je
Kljub temu menim, da telo oziroma obleka ne igrata ključne ,• , ,... . • • . ,, , _ '	'	b '	vselej zadovoljitev, ki je lahko dosežena
vloge pri fenomenu dotika, kar nam potrjuje tudi Helman, ko le z odpravo draženja v viru. Objekt je
pravi: »Medtem, ko je telo zaščiteno z obleko, so nekateri deli tisti, na katerem ali s katerim lahko nagon
telesa odkriti in za njih se verjame, da so bolj ranljivi. Virusi idr. doseže svoj cilj. Vir pa je tisti somatski
na primer vstopajo skozi odprtine, kot so anus, maternica, grlo, proces v organu ali delu telesa, katerega
dražljaj je v duševnem življenju zastopan
nosnice, ušesa« (Helman, 1994: 15).	... z nagonom (Freud, 1987: 84).
Tukaj lahko postavim analogijo z obstojem »duše«, ki je bila
koncipirana kot človek znotraj človeka. Za dušo ponavadi velja,
da zapušča telo skozi njene naravne odprtine, še zlasti skozi usta in nosnice. V nekaterih kulturah morajo imeti navzoči posamezniki v času poroda zaprta usta, da ne bi duh matere ali otroka zbežal, ker bi to zanju pomenilo smrt (Frazer, 2001: 177-178). Ne morem mimo zanimivega dejstva, da ima pri epileptičnem napadu, ko dihanje postane pospešeno, medicinsko osebje navado postaviti vrečko na usta epileptika, da bi se le-to z dihanjem lastnega ogljikovega dioksida umirilo. Vendar po pravkar povedanem lahko predpostavim, da želi medicina s to prakso doseči še kaj več kot zgolj stabilizacijo dihanja. V tej luči postane zanimiva tudi uporaba mask, ki si jih medicinsko osebje nadene med operacijo in drugimi posegi.
Fizični kontakt z zunanjim impulzom se zgodi na ravni tistega, čemur je Freud nadel ime parcialni nagon, ki ga definira kot privesek organa, ki sprejema dražljaje. Parcialni nagon označuje tudi z erogeno cono, ki velja za tisti organ, ki daje nagonu seksualni značaj. Biti moramo pozorni, saj lahko celo telo igra vlogo parcialnega nagona, vendar bodo zaradi določene dispozicije določeni deli telesa bolj izstopali kot drugi27 (Freud, 1995: 47-48, 79).
Freud identificira v libidu tisto moč, ki veže objekt na subjekt. Libido se nanaša zgolj na Eros, torej na gon po življenju in združevanju, ne pa tudi na Thanatos ali gon smrti in ločitve. Vendar libido, ki se osredinja na objekte, dejansko ne zadene samih objektov, temveč predstavo o objektih in še natančneje besedno predstavo o objektih (Freud, 1995: 95); ali lacanovsko rečeno libido se osredinja na označevalce.
Tako prepoved dotika ne obsega zgolj neposrednega kontakta telesa, ampak se tiče tudi vsega, na kar se nanaša izraz »entrare in contatto« oziroma »stopiti v stik«. Vse, kar se nanaša na misli o prepovedanem, ki povzroči mentalni kontakt, je prepovedano v enaki meri kot fizični kontakt. Izolacija je namenjena prav temu, da se ne bi vzpostavila asociativna razmerja, ki so bila potlačena ali pretrgana. Za najbolj moteč dejavnik velja tisto, kar je prvotno spadalo skupaj in je bilo v nadaljnjem razvoju razdruženo (Freud, 2001d: 44-46).
Vsemoč misli, ki smo jo prepoznali v magiji, je tako le posledica dejstva, da razmerja med predstavami na enak način veljajo tudi za stvari. Ker mišljenje ne pozna oddaljenosti, bo tudi svet magije telepatsko odmislil prostorske razdalje (Freud, 2003: 25-31). Po drugi strani pa se na ravni predstave (Vorstellung) stvar odlikuje kot odsotna. Vse, kar se na stvari artikulira kot dobro ali slabo, že vselej pripada redu predstave. Ni dobrega in slabega objekta, obstoji dobro in slabo, poleg tega pa obstoji objekt. Dobro in slabo sta tu kot indica, ki šele usmerjata subjektovo pozicijo skladno z načelom ugodja (Lacan, 1988: 66).
Z Lacanovim besednjakom lahko rečem, da je to, kar se prikazuje kot zunaj in kot tuje, tisto, česar subjekt ni bil zmožen priličiti načelu ugodja. Od tod nastane, iz Jaz-a, vezan na raven
28 Ravno kirurška praksa ločevanja organov najbolj kaže na razlikovanje
med Jazom in Ne-Jazom (prim. Helman	podobe svojega telesa, Ne-Jaz.28 Prav ta pa je tisto, kar imenu-
1994:27).	jemo slabi objekt (Lacan, 1996b: 225) ali v našem primeru zli
Za številna ljudstva je glava še posebej	objekt oziroma z Benedictovimi besedami ne-normalno.
sveta. Osebna svetost, ki jo pripisujejo le- Če je Freud pripisal obsesivni nevrozi regresijo v sadistič-tej, je ponekod posledica prepričanja, da	r	^	,	. ,. T1
no-analno fazo, ne smemo zdravorazumsko sprejeti sklepa, da glava vsebuje »duha«, ki je nadvse obču-	'	rit-'
tljiv za poškodbe oziroma nespoštovanje nečistost ozir°ma občutek gnusa izhaja prav iz tega parcialnega
(Frazer, 2001: 213). Zato bi lahko brali nagona. Čeprav je ta del telesa namenjen ekskrementaciji, ta ni
verbalno reakcijo »Ne me ... v glavo!« kot veliko trdnejša od histeričarkine, ki ji gnus lahko zbujajo moške
odziv na nespoštovanje, poleg tega pa se genitalije, namenjene odvajanju seča. Analna odprtina in tisto, nam razkrije še seksualna komponenta	. .	, .	, lririP
nespoštovanja	kar izha|a iz n]e, tore| ni umazano samo po sebi (Freud, 1995:
30	33). Potemtakem je gnus nekaj drugega kot tisto, za kar se kaže, Telesne tehnike, kakor so drža, usmer- ■■ t-tk-ii-'	ij jl^j-
....	... . . in je zatorej treba iskati njegovo mesto drugod. Kot vemo, je
jenost pogleda idr., prav tako izkazujejo	'	..	, . , , . , _ ,
spoštovanje. Primerjaj Marcel Mauss prepoved ekskrementacije ena prvih, ki doleti otroka. Fbkg
Telesne tehnike.	tega je objekt - iztrebek sam, njemu odvzet. Spodbuda k čistosti
31	_ ... .. .	„ izvira iz gona po odstranitvi iztrebkov, ki so čutni zaznavi nepri-O podobni vrsti prakse nam poroča	.	.
tudi Temkin (Temkin, 1994: 103), ki pra- jetni, vendar otroku samemu ne zbujajo studa, ravno narobe,
vi, da je moral v srednjem veku človek, zdijo se mu celo dragoceni. Vonjanje iztrebkov postane nekaj
ki je prvi videl epileptični napad, urinirati spotakljivega zgolj takrat, ko gre za izločke drugih. Nečisti je
v lastni _ čevelj, nato urin premešati in ga torej tisti, ki svojih iztrebkov ne skrije in s tem užali drugega, dati piti pacientu.
nadalje, ne kaže do njega nikakršnega obzira, kar analogno reprezentira najkrepkejše in najbolj uporabljene zmerljivke. Od tod lahko sklepam, da gre v odnosu čisto - nečisto predvsem za razmerje spoštovanja. Ne smemo pozabiti, da je ravno za spoštovanje29 značilna tista razdalja, ki se manifestira na ravni diskurza v obliki vikanja, ki je obratno sorazmerna tikanju, ki povsem jasno nakazuje dotik in bližino. Vikanje oziroma tikanje sta že dva načina vstopa v diskurz, kajti tako en kot drugi že predpostavljata določeno vrsto govora, tj. besed in nenazadnje tudi prvih praks,30 ki skupaj vzpostavijo družbeno realnost.
Kužnost je povezana s spoštovanjem v izkazovanju podrejenosti. Douglasova nam ponudi primere, ko ljudstvo Havik obnašanje, ki je navadno razumljeno kot kužno, uporablja za izkazovanje spoštovanja. Ko oseba dela nekaj, kar je v drugih okoliščinah razumljeno kot kužno, s tem kaže svoje spoštovanje. Tako npr. žena je z moževega lista, potem ko je ta že pojedel. Nadalje, v Indiji se spoštovanje sadhuju izkaže tako, da se čez njegove noge polije voda in se pozneje ta voda pije iz posebnih posod (tirtha) z desno roko (Douglas, 2002: 10-11).
V času rimskega imperija je bila med Rimljani v navadi zelo zanimiva praksa pljuvanja v epileptika. Ker je ta veljal za nečistega, je lahko, kdor se ga je dotaknil, postal žrtev demona. S pljuvanjem so poskušali odvrniti demona in tako ubežati infekciji. Med posamezniki, ki pričajo o takem početju, sta bila tudi Grk Theophrastus (370-285 p. n. št.), ki pravi, da: »/k/o vidi norega človeka ali epileptika, drgeta in ga pljuva v prsi«, in Rimljan Plinij (23-79), ki 300 let pozneje pravi, da: »/v/primeru epilepsije pljuvamo, to je, vrnemo okužbo«. Med Rimljani je bila ta praksa zelo razširjena, saj so o bolezni na splošno govorili kot o »bolezni, na katero pljuvamo«. O epileptičnem sužnju je bilo rečeno, da so njegovi »sosužnji« nanj pljuvali, da si nihče ni upal jesti iz istega krožnika kot on ali piti iz iste kupe. Obstaja celo sum, da so ga poslali stran, da ne bi okužil družine lastnika (Temkin, 1994: 8-9). O isti vrsti prigode nam poroča Jožica, anketiranka diplomske naloge, ki jo je neki sošolec v osnovni šoli, potem ko je dobila napad, vsakič pljunil31 (Jeseničnik in Slatenšek, 2001: 98).
32 Sicer pa Freud na več mestih v svoji delih vsaj omeni epileptični napad.
Tako početje nam morda lahko pojasni Douglasova z etnolo- 33 Kljub temu nas sam Freud opozori,
škim zapisom o ljudstvu Lele, kjer oseba, ki ne izreče prekletstva v da avtobiografskim navedbam ni mogoče
določeni situaciji, čeprav ima za to vso pravico, pridobi moč sline, za^ti saj izkušnje kaj^a da je narava
ki lahko drugemu škodi (Douglas, 2002: 131). Če magično preklet- spomina nevrotikov, da falsificira zato, da
bi pretrgal neljube vzročne zveze. stvo razumemo kot navadno kletev, postane slika tega fenomena se 34
bolj jasna.	Besede v navednicah pripadajo
Če damo kletvi pridih sovraštva, lahko rečemo, da ta zadene Freudu.
vsako bitje užitka oziroma govoreče bitje, ki uide označevalcu, Skratka, po njegovem mnenju ne
torej užitka, ki ni simboliziran, oziroma užitka, ki si ga Zakon ni moremo govoriti o enotni klinični afekciji,
1 i j.,..	i	,	.	i ry , imenovani epilepsija. Kljub temu ima
mogel podrediti in potemtakem ne nastopa v njegovem redu. Zato . . , „, , . „ '
nekaj zadržkov do takšne diagnoze, saj
žalitev prizadene tisto, kar je subjektu najdražje, a hkrati poskuša pravi, da ne moremo biti prepričani
obkrožiti neizrekljivi objekt, zatorej nastopa kot način, kako se o natančnosti in zanesljivosti virov, ki
dotikamo realnega (Miller, 2001: 164). Kajti spomniti se moramo, navajajo tako bolezensko stanje, in da še
da je obsesivnemu nevrotiku usojeno mortificirati lasten užitek ni popolnoma jasno, kako razumeti bolezenska stanja, ki vključujejo epileptoidne
kot posledico simbolizacije, saj bo ravno z njim poskušal zapolniti
napade. Sam pravi, da je smotrno ločiti tisto vrzel, ki obstaja med njegovima dvema silama in ki smo jo med organsko in afektivno epilepsijo.
imenovali objekt mali a.	Kdor ima prvo, je cerebralni bolnik, in
Dotik pa lahko razumemo še v nekem drugem pomenu, in kdor ima ^g^ je nevrotik. Nadvse sicer kot začetek vsake dejavnosti lastništva oziroma poskusa pola- ^e^ste^'^^ D°st°jevskega stitve osebe ali stvari (Freud, 2002: 68). Pri epilepsiji, koncipirani kot tabu, je zanimivo dejstvo, da subjekt, ki se hoče polastiti prepovedanega objekta, s polastitvijo postane sam objekt polastitve. O tem nas prepriča tudi etimologija besed epilepsija in epileptik, ki sta grškega izvora in imata določeno zvezo z glagolom »epi-lambanein«, kar pomeni polastitev ali napad. »Epilepsija« tako pomeni polastitev, »epileptik« pa polaščen (Temkin, 1994: 21). Grški pomen posredno napeljuje na obsedenost, ki označuje tisto, kar človeka miselno in čustveno obvladuje.
Vendar, če se subjekta »nekaj polasti«, smo že priča epileptičnemu napadu oziroma somatske-mu preskoku, ki je tako značilen za histerijo. To dejstvo nas napeljuje na dve ugotovitvi. Prva je, da vsako kršenje prepovedi tabuja ne vodi nujno v epileptični napad. Če bi kršitev zahtevala tudi somatsko manifestacijo, bi to pomenilo, da smo naleteli na subjekt s histerično etiologijo, kar je seveda mogoče, ni pa nujno. Druga ugotovitev pa je, da smo zarisali mejo med obsesivno nevrozo in histerijo, kar bi lahko s plastičnim primerom ponazoril tako, da bi postavil obsesivno nevrozo vse do trenutka dotika in histerijo od dotika, tj. dejanske somatske simptomatike.
Histerija in epilepsija
Freud nam razkrije prvi primer epilepsije z analizo življenjepisov in literarnih del Dostojevskega.32 V iskanju dokazov za nevrozo Freud jasno pove, da nam ni treba iskati dlje, saj se je sam Dostojevski razglasil za epileptika na podlagi hudih napadov, ki so jih spremljali izguba zavesti, mišični krči in nato depresija.33 Freud takoj sklene, da je »ta tako imenovana epilepsija«34 le simptom nevroze, ki bi jo morali opredeliti kot histeroepilepsijo oziroma kot težko histerijo.35 Freud izvor epilepsije pri Dostojevskem pripiše njegovi identifikaciji z osebo, ki je umrla ali pa je še živa in ji želi smrt. Sam pravi, da je slednji primer pomenljivejši. Napad ima tudi vrednost kazni. Drugemu je želel smrt, zdaj pa sam postane ta drugi in je mrtev. Tu psihoanalitični nauk
Analogna logika deluje tudi za deklico, ki želi nadomestiti mater. Nadomestitev se realizira pod vplivom občutka krivde, ki se kaže v pridobljenem bolezenskem simptomu matere (npr. kašelj) (Freud, 1981: 39).
37	Zdi se, da je masturbacija pri Tissotu zavzela mesto glavnega imenovalca oziroma označevalca - gospodarja, saj je bil to vzrok tudi drugim obolevnostim.
38
Pozoren bralec bo lahko takoj opazil, da sem se z razlago nevarnosti mastur-bacije kot vzroka epilepsije ponovno vrnil v prejšnji sklop, kjer sem razlage o omenjeni obolevnosti analiziral s pozicije obsesivnega nevrotika.
39
Naj bralca ne zmoti uporaba besede »mnenje«, ki izraža zelo subjektivno stališče, ki naj ne bi bilo značilno za uradno medicino, ki se ima za objektivno znanost, vendar se je treba spomniti, da tudi zdravnik sam le podaja mnenja in če s tem nismo zadovoljni, poiščemo drugo mnenje itd.
40	Še več, priznal je, da so resnični vzroki iz preteklosti skriti v zavesti pacientov.
In prav v tej preteklosti je bil prisiljen iznajti sam koncept potlačitve. To se pravi, ponovno je iznašel skriti vzrok z odgodenimi učinki, ki so nachträglich, ki se sprožijo après-coup, a posteriori, ob nekem drugem dogodku. V primeru volčjega človeka je tisti drugi dogodek, ki sproži učinke vzroka, slavne sanje (Miller, 2001: 21-22).
41	Juda najde ženo Tamaro svojemu prvorojencu Heru. Ker pa je bil ta hudoben, ga je Bog ubil. Tedaj je Juda poslal Onana k Tamari, da bi oživil njegov - bratov - rod. Ker pa je vedel, da zarod ne bo njegov, je »stresal svoje seme na tla«. Ker je Bog presodil, da je to dejanje hudobno, je tudi nadenj poslal smrt (1 Mz, 38:1-10).
42
Primerjaj International League Against Epilepsy: Typical Absence Seizures, http://www.ilae-epilepsy.org/Visitors/ Centre/ctf/typical_absence.cfm
vpelje trditev, da je ta »drugi« za dečka po pravilu oče. Napad, imenovan histerični napad, je torej kaznovanje samega sebe zaradi želje po smrti osovraženega očeta. Logika histeričnega simptoma deluje tako, da se jaz z očetom identificira, kar seveda nadjaz v smislu kazni dopusti. Od tod sledi zdaj že legendarna formula v psihoanalizi: Če si želel ubiti očeta zato, da bi sam postal oče, si sicer zdaj oče, toda mrtvi oče in zato hkrati zdaj oče ubije tebe36 (Freud, 2000: 331-341).
Vendar pojdimo po vrsti. Freudov psihoanalitični nauk je posredno opravil z določenimi medicinskimi mnenji, kot je bilo na primer Tissotovo, da gre iskati vzrok epilepsije v onaniji. Tissot37 je bil glavni predstavnik te ideje, ki je posledično povzročila sodbo družbe na podlagi religioznih prepričanj. Zaradi velike količine izgubljenega semena je masturbacija veljala za nevarnejšo od seksualne razbrzdanosti38 (Temkin, 1994: 230-231). Freud demantira takšno mnenje,39 ko se loti vprašanja vzroka in ugotovi, da so psiho-nevroze sedanji učinki preteklih40 in ne sedanjih vzrokov (Miller, 2001: 21).
Vendar smo se s to Freudovo razlago bolj ognili problemu ona-nije, kot pa se ga dejansko lotili. Problem onanije namreč ni toliko v samozadovoljevanju, ki ne potrebuje drugega in je nekako izvzeto iz družbenega življenja, ampak se kaže na ravni, kakršnega je pokazala biblijska raba te beseda,41 in sicer, da seme ostane zunaj.
Freud se je spopadel z obrobnim primerom epilepsije tudi pri pacientki Anni O., ki je kazala značilne znake absence,42 ki so danes v medicinskem diskurzu razumljeni kot manjši epileptični pojav: ponavadi je obtičala sredi stavka, nato ponovila svoje zadnje besede in po kratkem premoru znova nadaljevala (Freud, 2002: 58). Med temi absencami je halucinirala grozljive podobe, mrtvaške glave in okostnjake (Freud, 2002: 62). Pozneje se je v analizi izkazalo, da je imela Anna pri negovanju svojega očeta halucinacijo, v kateri je videla očeta z mrtvaško glavo. Ne moremo spregledati, da je halucinacija pokazala na Annino željo, pozneje pa je sledila še identifikacija, ko je nekega dne, ko je vstopila v sobo, v zrcalu zagledala odsev svojega bledega obraza, a je pri tem videla svojega očeta z mrtvaško glavo (Freud, 2002: 72).
Lahko rečemo, da je epilepsija eden izmed modusov identifikacije, saj je prav v njem razlog za najrazličnejše somatske manifestacije.
Freud je po poti melanholije prišel do ugotovitve, da opustitev investicije libida v objekt ne povzroči ponovne investicije, temveč z regresijo zapade v oralno fazo, kjer nastane identifikacija z objektom. Izgubljeni objekt je inkorporiran vase skladno z oralno fazo. Na tem mestu pa je treba ločiti med narcistično in histerično identifikacijo. Za slednjo nam v resnici tudi gre. Medtem ko je pri prvi objektivna investicija opuščena, je pri drugi še vedno ohranjena (Freud,
43 Zmotno bi bilo misliti, da je regresija, katere se poslužuje proces identifikacije,
1987: 208-209; Freud, 1981: 40). Identifikacija, ki nas zanima,	vrnitev h kakršnikoli primordialnosti ali
■ , ■,■,]■	r ■ i, ■ ,■ ■■ i ■ v	-ji-	otroštvu. Regresija je pravzaprav pot
je torej tista, kjer se objektna investicija ohrani sočasno z identi-
' - '	naprej iz zagate, kjer prejšnja stopnja v
fikaci|o. Ce |az tako prevzema poteze ob|ekta, zaradi inkorpora-	njej dobi novo vrednost. Ta se ne vrača
cije, se tako rekoč vsiljuje Onemu kot ljubezenski objekt in mu	na prejšnjo stopnjo, temveč na rekon-
nadomesti izgubo43 (Freud, 1987: 326-328).	strukcijo prejšnjih stopenj, ki se kot take
Če se vrnem k prvotni identifikaciji, ki se skriva za Idealom	šele vzvratno vzpostavijo iz višje stopnje
Jaza, moram povedati, da medtem ko otrok razvije objektno	(D°lar v ^^ 2001: 102). investicijo v mater, ki izhaja iz dojke, se očeta »polasti« z iden- V stanju oralne organizacije libida
tifikacijo. Ojdipov kompleks nastane kot posledica spoznanja,	ljubezenska polastitev še sovpadaz
izničenjem objekta, pozneje se sadi-
da Je oče ovira do matere. IdentifikaciJa z očetom zdaj pridobi	stični nagon loči, na stopnji genitalnega
sovražne poteze, ki se sprevržejo v željo po odstranitvi očeta in	primata pa končno, zaradi razplojevanja,
prevzemu njegova mesta ob materi. Od tod naprej je razmerje	prevzame funkcijo obvladovanja seksual-
do očeta ambivalentno44 (glej Freud 1987: 329-330).	nega objekta do tiste meri3, ki jo zahteva
Zaradi odpovedi maščevanju avtoriteto, ki je otrok ne more	'zved.ba spolnega akta. Tam, kjer ne pride
do zlitja in omejevanj tega prvotnega
premagati, z identifikacijo povzame v^e tako da postane nad-	sadizma, nastopi znana ambivalentnost
jaz, kateremu pripada vsa tista agresivnost, ki bi jo otrok rad	ljubezni in sovraštva v ljubezenskem
uporabil zoper očeta. Tako se mora otrok zadovoljiti z žalostno	življenju (Freud, 1987: 290).
vlogo ponižanega očeta. Bistvena novost odnosa med Nadjazom	45 v izvirniku: nur einen einzigen Zug.
in Jazom pa je ta, da prvi ne zastopa strogosti očeta, temveč stro-	46 » ,. , . .....
i i v /V i ->nm	Želja, kot stanje nezadovoljenosti je
gost otroka do očeta (Freud, 2001c: 79).	hrepenenje po nečem in zatorej predpo-
Ta identifikacija je posebna tudi po tem, da je delna, saj si pri	stavlja prenašanje odsotnosti, ne-imetja,
objektu izbere eno samo (unarno) potezo45 (Freud, 1981: 39-40).	in v tem smislu je želja po svojem bistvu
Ne gre za to, da bi subjekt preprosto imitiral očeta, ampak da se z	vprašanje (Miller, 2001: 106-107). njim identificira v neki posebni značilnosti, da npr. kašlja kot oče ali da je mrtev tako kot oče.
Dialektika histerije in obsesivne nevroze
Fenomen epilepsije se v svojem bistvu vpisuje v dve psihični konstelaciji. Po eni strani nastopa kot stvar subjekta, razumljena kot intimna in povsem ločena od družbe, z vso etiologijo bolezenskega stanja, ki jo prinaša s seboj. To prvo pozicijo smo imenovali histerija, lahko pa jo imenujemo tudi kar histerična pozicija, če vsak subjekt zavzema neke pozicije oziroma mesta. Vprašanje ostaja zgolj v tem, do česa je pravzaprav treba zavzeti pozicijo. Na drugi strani pa najdemo tisto, kar pomeni neko razmerje, ki ga bomo za zdaj imenovali družbeno, in sestoji v tem, da ima neko zvezo s prvo pozicijo. To drugo pozicijo bomo imenovali obsesivna nevroza. Le-ta pa zaseda mesto moderne medicine.
Tako za obsesivca kot za histeričarko je pomembno, da najdeta oporo, s pomočjo katere ohranjata pozicijo, ki je sposobna vzdrževati strukturo, za katero bomo za zdaj rekli, da pomeni neko določeno vprašanje in odgovor nanj hkrati. Medtem ko obsesivni nevrotik to oporo najde ravno v obsesiji, jo histeričarka najde v želji Drugega. Vznik želje Drugega je pogojen ravno s tem, da se histeričarka kaže kot želeča, torej kot nezadovoljena. In v tem smislu lahko rečemo, da je pravzaprav histeričarka opora želje46 v Drugem (Lacan, 2004: 406-407). Zakaj vprašanje, ki zadeva nevrotika, kljub temu, da se kaže v dveh različnih modusih, je vselej tisto, ki se vrača v Ojdipov kompleks k očetu, ki edini lahko pove, zakaj ima mati raje njega kot otroka.
Glej Foucault The Birth of the Clinic: An Archeology of Medical Perception.
48	,
49
Delna ohromelost. Obolenje hrbtenjače.
Histerija in obsesivna nevroza sta dva modusa strukture, ki se kažeta kot dve vprašanji nevroze. Vedeti moramo, in to je za nas najpomembnejše, da obsesivna nevroza najde lastno gibalo bodisi v ženski bodisi v gospodarjevem užitku. Mi smo to gibalo vseskozi iskali v histeričnem momentu, ki ga lahko za naše potrebe prevedemo v epileptični napad. Vendar ne bomo rekli, da je obsesija preprosto reakcija na histerijo, ampak da ga ta zalaga z vzroki (Miller, 2001: 167). In sicer natanko s tistimi vzroki, ki jih najdemo pri obsesivcu med njegovima dvema nasprotujočima si težnjama, med S1 in S2, med katerima ni nikakršne povezave. To pa navsezadnje pomeni, da je gibalo moderne medicine v razmerju do epilepsije ravno v njem samem, vednar ne kot simptom, ampak tisto, kar ta simptom prinaša s seboj, tj. vzrok želje. In v tem smislu lahko rečemo, da je Foucaultov47 medicinski pogled obsesiven in da se kaže ravno v kvadrilaciji, seciranju, kategoriziranju. In zanj je značilna ravno tista »instantna vednost«, ki vselej že ve, ko že vidi. Ta pogled je pogled oblasti, ki v trenutku, ko vidi, že ima vednost.
Kaj je hujšega od tega, da se moramo soočiti (ne sami s sabo, to bi lahko rekli, da še nekako gre) z našim najbolj notranjim vzrokom, zato lahko medicino razumemo tudi kot varovalo pred našimi lastnimi in tujimi vzroki.
51 Kronična infekcija je počasi nastajajoča in/ali dlje časa trajajoča okužba, medtem ko je subklinična infekcija okužba brez simptomov in znakov. Dolžan sem zahvalo Juretu Dolencu, dr. med.
Teorija in praksa moderne medicine
Ce se zdaj vrnemo k sami bolezenski relaciji, moramo povedati, da obstaja tradicija razmerja med bolezenskim stanjem in zavestjo ter duhom in razumom vse od starih Grkov. Zato nastane tradicija, ki utemeljuje bolezensko stanje kot nekaj, kar nastopa kot telesna motnja. Tako dobimo psihično teorijo, ki temelji na somatskih dejavnikih (Temkin, 1994: 51). Omenjeno dualnost je po vsej verjetnosti še podkrepilo kartezijanstvo (Helman, 1994: 104). V tem smislu lahko razumemo, zakaj je biokemija postala lingua franca medicine (Good, 2003: 74).
Poglejmo si zdaj pobližje posledice te dualnosti iz pacientovega zornega kota in imejmo vselej v mislih Freudovo (zdaj že) maksimo, ki pravi, da se vzrok kaže kot sama posledica. Predstavljajmo si za trenutek pacienta z diagnosticirano epilepsijo in razmislimo, kako pomirjajoče mora biti za subjekt, da verjame, da je vzrok njegovega bolezenskega stanja napaka v genih ali poškodba živca ali nečesa drugega. V tem primeru je pacient kot tak vključen v bolezensko stanje, zgolj prek posledic, ki se kažejo v napadih, ne pa tudi v svojih vzrokih. Freud je imel nekoč pacientko, ki je trpela za bolestno vestnostjo in polno nezaupanja vase. Vsak histerični pojav je občutila kot krivdo, »ker ji ga pač ne bi bilo treba imeti, če bi to le pošteno hotela«. Ko je bila pareza48 njenih nog zmotno razglašena za spinalno obolenje,49 je to občutila kot veliko olajšanje, obrazložitev, da je omenjeno obolenje »samo nevrozno« in da bo minilo, pa je bilo dovolj, da se je v njej porodila huda tesnobna vest50 (Freud, 2002: 285).
Danes je etiologija epilepsije pretežno še neznana. Medicinski trend pa raziskave usmerja k dvema glavnima vzrokoma. Prvi je dednost (genski vpliv, prirojena malformacija osrednjega živčevja), drugi pa kronična ali subklinična infekcija51 (možganke okužbe, zastrupitve in motnje presnove) (Porter, 1989: 8; Pečnik 2000: 64).
Kurativa epilepsije sestoji predvsem iz antiepileptičnih zdravil, ki pa delujejo na še nepojasnjen način. Kakor navaja Janko (Janko, 1994: 3), se navadno monografije, pregledni članki in rezultati, pridobljeni z živalskimi poskusi, končajo takole: »zdravila bolj verjetno preprečijo
Nervus vagus - najdaljši in najbolj razvejan možganski živec, ki je odgovoren
širjenje patološkega proženja iz okvarjanih nevronov na zdrave, za nadzor srčnega utripa in presnove. kot pa preprečujejo proženje bolnih nevronov«.	53 Primerjaj Baruch de Spinoza Etika.
Vendar to, da biomedicina ne ve dobro, kaj dela, za nas 54 Ni naključje, da so renesančni ni toliko pomembno, kakor uvideti, kaj pomeni za pacienta zdravniki epilepsijo povezovali s sifilisom, jemanje antiepileptičnih zdravil. Kajti če zdravilo ne odpravi zaradi česar je nastala povezava med
bolezenskega stanja, to pomeni, da ne odpravi vzroka le-tega,	sifilisom, melanholijo in epilepsijo
i i-	■■ ■ .	-i	i	. i ■	(Temkin, 1994: 187). Razvile so se tudi
ampak zgolj premesti simptom epilepsije za drug simptom, ki
, i	■ ■ i -i i-n i ii i	razne prakse kastracije na Škotskem, ki
Ie ravno vsakodnevno |eman|e zdravil. Tako se bolezenskega so bile prakticirane na ljudeh, ki so imeli stanja ne razreši, temveč se ga zgolj ohrani s tem, da se ga pusti dedna bolezenska stanja, med katere je v notranjosti subjekta in se mu ne dovoli priti na plan.	spadala tudi epilepsija. Da ne omenjamo
V nekaterih hujših primerih epilepsije, ko niti zdravila ne žensk, ki so bile sežgane skupaj s svojim • .	4.- ju • l-i	ii i v otrokom (Temkin, 1994: 132-133).
pomagajo, se pacientom umesti spodbujevalnik na »blodeči	x	'
živec«.52 Eden izmed pacientov je po opravljeni operaciji pove- Kratkotrajna nezavest ali omedlevica.
dal, da »medtem ko je prej bolezen obvladovala mene, zdaj 56 Nehoteno močno krčenje progastih
jaz obvladujem njo« (Koršič, 2005: 17). Vendar smo tudi tukaj mišic.
priča mehanizmu premestitve, ki smo ga zarisali v prejšnjem
odstavku, le da na tem mestu nastopa nekoliko bolj prefinjeno. Ali bi morda lahko brali vlogo spodbujevalca kot gon smrti, ki je bil vstavljen umetno v telo in ki še naprej vztraja onkraj človekovega življenja? Prav to je prava definicija gona smrti. Ce sem nekoliko »spinozističen«, lahko rečem, da se nekemu afektu lahko zoperstavimo samo z drugim afektom, vendar ga to ne more izničiti, saj bi morali najprej spoznati vzrok tega afekta.53
Predstavljajmo si sedaj, da bi pacient umrl in da bi onkraj njegovega življenja ta spodbujevalec še vedno vztrajal. V tem smislu pacient ne nadzoruje svojega bolezenskega stanja, saj je ponovno soočen z neko njemu povsem tujo silo, ki vztraja onkraj njegove volje in življenja.
Kot smo povedali že prej, je medicina položila drugi vzrok za epilepsijo v roke dednosti. Vendar lahko o slednji rečemo, da zanjo veljajo enake zakonitosti. Ideja dednosti v končni fazi napeljuje na linijo prenosa na ravni genitalij, kar pa nas vodi do problematike, ki je vezana na sorodstvo54 in torej na krvne vezi.
Biomedicina razume kri zelo dobesedno. Mejni primer za to lahko najdemo v krvodajalski dejavnosti. Epileptikom je prepovedano darovati kri. Zakaj? Sprva bi lahko pomislili, da zdravila, ki jih jemlje epileptik, zvišajo določene vrednosti v krvi in s tem lahko škodijo prejemniku. Vendar ne. Ta prepoved temelji na prepričanju, da so predvsem epileptiki izpostavljeni nekaterim negativnim stranskim učinkom darovanja, kot sta sinkopa55 in konvulzija,56 čeprav imajo zanemarljivo nizek delež reakcij (3,34 %) glede na »zdrave« ljudi (2,24 %). Ameriški Rdeči križ je opravil raziskavo v zvezni državi Maryland na vzorcu 329.143 darovalcev, od katerih jih je imelo 613 določeno zgodovino krčev in 186 je bilo takih, ki so se zdravili za epilepsijo. Posebej je treba poudariti nevarnost sinkope, ki je bila za epileptike 0,2L in za druge 0,28-odstotna (Krumholz in drugi, 1998: 165).
Tudi s pomočjo statistične analize sem pokazal, da je vzrok prepovedi, ki ga postavlja biomedicina, neutemeljen. Kljub temu niti statistična analiza ne upravičuje prepovedi, saj tudi ta temelji na podobnosti med epileptičnim napadom in stranskim učinkom darovanja krvi na imaginarni ravni, torej na ravni podobe.
Zato bi lahko pravi vzrok iskali v strahu, da bi darovana kri imela nezaželene učinke na prejemnika, kar pa je sama medicina že zanikala. Prav zato lahko še enkrat rečemo, da medicina vidi v epileptiku nevarnost okužbe in hkrati dokazuje, da te okužbe ni.
Institucija krvodajalstva zahteva dar v obliki krvi, vendar poleg daru, ki pomeni dati tisto, kar imaš, obstaja tudi ljubezen, tj. dati tisto, česar nimaš. Ali bi lahko rekli, da se biomedicina s svojimi neutemeljenimi prepovedmi, ki nas upravičeno popeljejo na raven tabuja, bojuje ravno proti incestu, ki je navsezadnje prva in osnovna prepoved, ki je povsem neutemeljena na ravni biokemije, torej ravno tabu.
To najlaže razložimo, če rečemo, da je pogoj menjave nekaj, česar ne moremo menjati. V antropologiji je to ravno incestna situacija. Prepoved incesta povzroči menjavo navzven, torej menjavo članov lastne družine s člani drugih družin. V ekonomiji je stvar nekoliko bolj zapletena, saj nosi tam vlogo označevalca vrednosti npr. denarna enota evro, čeprav je tudi tega mogoče menjati npr. z dolarji, a potem sledi vprašanje, kaj daje vrednost prvemu. Kakor pravi Lacan, treba se je vrniti k Marxu in k teoriji relativne forme vrednosti, ki nam pove, da ne more biti nobenega kvantitativnega razmerja vrednosti brez predhodne ustanovitve generalne vrednosti. Ne gre za enakovrednost med količinami blaga, temveč za strukturacijo ekvivalence med blagom in obleko, tako da obleka lahko reprezentira vrednost blaga. Ne gre več za obleko, ki bi jo lahko oblekli, temveč obleka lahko postane označevalec vrednosti blaga. To, kar imenujemo vrednost, predpostavi opustitev zelo pomembnega dela smisla s strani obeh terminov (Lacan, 2004: 80).
Gre preprosto za to, da krvodajalska institucija ne zmore sprejeti daru, ki je na ravni svete menjave. Ta menjava mora najprej postati posvetna, vendar kakor smo videli, epilepsija to še ni postala (če sploh kdaj bo). V tej nezmožnosti menjave epilepsija vztraja kot tabu, kot nezmožna menjave, katere ne moremo razumeti, saj se je ta prepoved odpovedala smislu.
Ce Lacan pravi, da ni spolnega razmerja, je to zato, ker smo nezmožni prevesti označevalca Mati in Oče v označevalca Ženska in Moški (Miller, 2001: 33). Zato se okoli problema spolnega razmerja prikažejo razne prepovedi in zapovedi, vendar ne kot posledica, temveč kot njen inherentni del, saj pojav jezika kot prepoved šele omogoči vznik incesta.
Literatura
CANGULIHEM, G. (1987): Normalno in patološko. Ljubljana, Založba ŠKUC, Znanstveni inštitut filozofske fakultete.
DOLAR, M. (2001): Spremna študija. V: FREUD, S.: Nelagodje v kulturi, Ljubljana, Gyrus, 123-145. DOUGLAS, M. (2002): Purity and Danger: An analysis of concept of pollution and taboo. London, Routledge classics. FOUCAULT, M. (1975): The Birth of the Clinic: An Archaeology of Medical Perception. New York,Vintage Books. FRAZER, J. G. (2001): Zlata veja: raziskave magije in religije. Ljubljana, Hieron.
FREUD, S. (1981): Množična psihologija in analiza jaza. V: MOČNIK, R. (ur.): Psihoanaliza in kultura. Ljubljana,.
Državna založba Slovenije, 5-74. FREUD, S. (1987): Metapsihološkispisi. Ljubljana, Založba ŠKUC, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. FREUD, S. (1995): Tri razprave o teoriji seksualnosti. Ljubljana, Studia Humanitatis. FREUD, S. (2000): Spisi o umetnosti. Ljubljana, Založba /cf*. FREUD, S. (2001): Interpretacija sanj. Ljubljana, Studia Humanitatis. FREUD, S. (2001(c)): Nelagodje v kulturi. Ljubljana, Gyrus.
FREUD, S. (2001(d)): Inhibicija, simptom in tesnoba. Ljubljana, Društvo za teoretsko psihoanalizo.
FREUD, S. (2002): Totem e tabu. Torino, Bollati Boringhieri.
FREUD, S. (2003): Animizem, magija in vsemoč misli. Problemi, št. 2-3(41), 15-40.
FREUD, S. (2005): Pet analiz. Ljubljana, Društvo za teoretsko psihoanalizo in založba Studia humanitatis. GAY, P. (1988): Freud: A life of our time. London, Papermac.
GOOD, J. B. (2003): Medicine, Rationality and experience: An Anthropological perspective.
Cambridge, Cambridge University Press. HELMAN, G. C. (1994): Culture, Health and Illness: An Introduction for Health Professionals.
Oxford, Butterworth - Heinemann. HYPPOLITE, J. (1991): APPENDIX: A spoken commentary on Freud's Verneinung by Jean Hyppolite. V: MILLER, J. A. (ur.): Freud's Paper on Technique 1953-1954: The Seminar of Jacques Lacan: Book 1. New York, W-W-Norton & Company. IPPOCRATE (1993): Scrittiscelti. Torriana, Orsa maggiore editrice. JAKOBSON, R. (1989): Lingvistični in drugi spisi. Ljubljana, Studia Humanitatis. JANKO, M. (1994): Zdravljenje epilepsije z antiepileptiki. Klinična farmacija. št 3, 3-7. JERAS, J. (1993): An outline of the beginnings of epileptology in Slovenia. Medicinski razgledi, št. 32, (1), 5-8. JESENIČNIK, N., SLATENŠEK, U. (2001): Življenje z epilepsijo skozi mite in realnost. Ljubljana, Diplomska naloga. FSD.
KORŠIČ, M. (2005): Spodbujeni živec umirja napade in lajša življenje: prvič pri nas z novo metodo proti epilepsiji. Delo, št. 20.
KRUMHOLZ, A. IN DRUGI (1998): Regulations prohibiting blood donation by individual with seizures or
epilepsy are not necessary. V: BERNAN, G. R. (ur.): Epilepsy and Law. Yozmot Pub. Ltd. Tel-Aviv, 132-154. LACAN, J. (1985): Il seminario. Libro III. Le psicosi. Giulio Einaudi editore s.p.a. Torino. LACAN, J. (1988): Seminar Jacquesa Lacana. Knjiga VII. Etika psihoanalize 1959-1960.
Ljubljana, Delavska enotnost. LACAN, J. (1991): The Seminar of Jacques Lacan: Book I: Freud's papers on technique.
New York, W. W. Norton & Company. LACAN, J. (1991(b)): Il seminario. Libro II. L'io nella teoria di Freud e nella tecnica della psicoanalisi.
Torino, Giulio Einaudi editore s.p.a. LACAN, J. (1996(b)): Štirje temelnji koncepti psihoanalize. Ljubljana, Analecta. LACAN, J. (2004): Il seminario. Libro V. Le formazioni dell'inconscio 1957-1958. Torino,
Giulio Einaudi editore s.p.a. LIPOVEC ČEBRON, U. (2003): Tradicionalnizdravitelji in spiritualni mediatorji v Istri. Ljubljana,
Magistersko delo. FF. MAUSS, M. (1996): Esej o daru in drugi spisi. Ljubljana, ŠKUC, Filozofksa fakulteta. MILLER, J. A. (2001): O nekem drugem lacanu. Ljubljana, Društvo za teoretsko psihoanalizo. MOLIÈRE, J. B. P. (1994): Tartuffe. Don Juan. Ljudomrznik. Ljubljana, Založba Mladinska knjiga. PEČNIK VIVOD, Ž. (2000): Obravnava bolnika z epilepsijo v osnovnem zdravstvu. Medicinski razgledi, št. 10(39), 63-67.
PORTER, J. R. (1989): Epilepsy: 100 Elementary Principles. London, W. B. Saunders Company. RIVERS, W.H.R. (2001): Medicine, Magic, and Religion. London, Routledge. SOVRÉ, A. (1946): Predsokratiki. Ljubljana, Slovenska matica. SPINOZA, B. (2004): Etika. Ljubljana, Slovenska matica.
SVETO PISMO STARE IN NOVE ZAVEZE (1987): Ekumenska izdaja z novim prevodon nove zaveze.
Celovec, Družba sv. Mohorja. TEMKIN, O. (1994): The falling sickness: A history of epilepsy from the Greeks to the beginning of modern
neurology. London, The John Hopkins University Press. VIGARELLO, G. (1999): Cisto in umazano: telesna higiena od srednjega veka naprej. Ljubljana, Založba /*cf.
Elektronski viri
International League Against Epilepsy Typical Absence Seizures. 2006, na http://www.ilae-epilepsy.org/
Visitors/Centre/ctf/typical_absencexfm International Statistical Classification of Diseases and Related Health Problems 10th Revision: Version for 2007. 2007, na http://www.who.int/classifications/apps/icd/icd10online/