MOŽNOST ZA AŽ-MAKSI: PREMOSTITVENI VLOŽEK S SATIČEM
MARJAN DEBELAK,
predsednik komisije za tehnologijo in vodja sekcije za tehnologijo AŽ-panjskega sistema
Za povezavo dveh ali več AŽ-panjev v enoten panj večje prostornine so v sistemu AŽ-MAKSI potrebne panjske odprtine - »vehe«. Vehe izrežemo v strop spodnjega panja in na istem mestu v podnico gornjega panja. Lahko pa tudi samo izvrtamo luknje (sjiranerom približno 20 mm) skozi podnico in strop AZ-panja. (Glej Slovenski čebelar, 1997/št. 11, in 200 l/št. 3).
Med dolgotrajno preizkusno dobo sem videl, da tudi razmeroma velika razdalja med voščeno zgradbo (satovjem) v posameznih oddelkih panja čebelam ne povzroča težav, ampak te lahko povzroči čebelar z neustreznim načinom čebelarjenja. Čebele si znajo pomagati, med drugim tudi z voščenimi prizidki in s propoliziranjem vseh notranjih površin svojega bivališča.
Če pa bi čebelarji vendarle želeli občutno zmanjšati prekinitev voščene zgradbe med dvema pridruženima AZ-panjema, je pri roki preprosta rešitev v obliki satiča, izpolnjenega z iz-
delanim čebelnim satjem, ki ga vstavimo v nekoliko prirejen premostitveni vložek za izrezane panjske vehe.
Na ta način poskrbimo za še privlačnejši prehod čebel in matice iz enega panja v drugega tudi v nekoliko manj ugodnih ali posebnih razmerah. Take razmere se na primer pojavijo, če želimo celo leto čebelariti po sistemu AŽ-MAKSI v AŽ-DVOJČKU, torej v štirietažnem (AŽ) panju, brez matične rešetke na bolj ali manj samodejen način. Pozimi in spomladi je gnezdo z zalego v gornjem dvoetažnem panju, nato pa ga na novo nabrane medene zaloge potiskajo navzdol v spodnji panj. Žrelo panja je samo spodaj.
Vsekakor je iz vsakodnevnih izkušenj s čebelami v naših panjih jasno razvidno, da imajo pri pomikanju matice v panju odločilno vlogo zadostna gostota čebel na mestu, kjer naj bi se gibala matica, toplota in privlačnost za zaleganje (navzočnost zalege, za zaleganje pri-
Primer velikoprostominske rabe AŽ panjev. Presledke med sati (med čebelno vo-skovno gradnjo s celicami, satnimi in drugimi letvicami) čebele na začetku zasilno premoščajo z »razkoraki« (majhni, do 10 mm razponi) ali verigami čebel pri večjih razponih. Trajneje si uredijo prehajanje z voščenimi prizidki.
pravi jene celice), precej manjšo pa ima »ne-voskovna razdalja« do satov med dvema sosednjima panjskima oddelkoma. Zgodaj spomladi se čebele res teže odločijo širiti zalegalno območje na sate v drug panjski oddelek in naslednje, saj med njimi ni matične rešetke, posebej v hladnejših panjih in pri manj močnih družinah. Ko se aprila ali najpozneje maja otopli in se družina okrepi, pa matica dobesedno »dirka« po vseh satih in vseh oddelkih, ki so ji na voljo, in išče primerne celice za zaleganje. To vidim iz dolgoletnih izkušenj pri zakladnem čebelarjenju in pri čebelarjenju v AŽ-MAKSI, če ne uporabljam matične rešetke.
* * *
Objavo tega sestavka, ki sem ga napisal že pred meseci in sem ga tudi poslal nekaterim čebelarjem, ki se preizkušajo v AŽ-MAKSI čebelarjenju, je spodbudil članek »Pogovor ob kavi« v letošnji junijski številki našega glasila. Iz njega je razbrati, da je ugledni nemški čebelar Werner Behrens zanikal primernost »povezovanja celotnih AŽ-panjev, kot bi bili kranjiči«. Očitno so imeli udeleženci sicer zelo zanimivega pogovora, o katerem govori zapis, tako da bi o njegovih predlogih za vzrejo matic in za usklajevanje naših panjskih sistemov še kazalo govoriti, v mislih AŽ-MAKSI sistem povezovanja AŽ-panjev v poljubno velike panjske enote. Razlog za zavračanje take rešitve naj bi bilo pravilo(?), da »prekinitev voska zaradi lesenih konstrukcij in letvic satnikov ne sme doseči 35 mm ali več ...«.
Ob tej trditvi sem se zamislil.
Hitro lahko ugotovimo, da razdalja 35 mm izhaja iz navpične razdalje med voskom na satih v nakladnih in njim podobnih panjih, v katerih sati visijo na »repkih«. Spomnimo se, da so nekateri pred leti tudi pri nas razpravljali in razmišljali o tem, kako bi zmanjšali ne-vo-skovni presledek med sati v nakladnih panjih, ki so po-
1‘remostitveni satič (kot satni prizidek) vstavimo v lamelni premostitveni vložek, ki je v izrezani odprtini med dvema panjema. Olajša prehajanje matice in premikanje krogle zale-galnega gnezda v AŽ MAKSI panjski kombinaciji brez matičnih rešetk. Na primer iz »pomladne« lege zgoraj, v »poletno« lego spodaj.
Risbi: M. Debelak
stavljeni na prosto in imajo toplotno šibko točko prav na sredini ne-voskovnega presledka med posameznimi nakladami. Tako je naš zelo dejaven in domiseln čebelarski strokovnjak, inž. Ludvik Klun v prvi številki Slovenskega Čebelarja leta 1979 pisal o nakladnih panjih v slabih podnebno-pašnih razmerah. Med drugim je predlagal rešitve za »monolitno plodišče« v dveh LR-nakla-dali, tako da bi bila razdalja od voska do voska le 9 mm.
Ta problem so omenjali tudi nekateri čebelarji s toplotno precej bolj izoliranimi listovnimi in drugimi skla-daničnimi panji, ki jih upravljajo od zadaj v čebelnjakih. Predvsem je te čebelarje pestila bojazen, da bi čebele pozimi zaradi prevelikega razmika med sati spodnje in sati zgornje etaže pri dvoetažnem prezimovanju morebiti izgubile stik z medenimi zalogami in umrle pri »polni skledi«. Kot je pokazala praksa, pa zaradi tega ne umre več družin kot v najbolj monolitno urejenem prezimovališču čebel v panju. V treh desetletjih moje prakse z dvoetažnim prezimovanjem v AŽ-panjih z di-stančnim vložkom med etažama mi doslej pozimi ni umrla še nobena družina. O tem vprašanju sem sicer izčrpneje razpravljal v Slovenskem čebelarju, 2000, št. 6 (Distančni vložek, razprava o njegovi uporabnosti).
Najbolje bi seveda bilo, če sati v katerem koli panju sploh ne bi bili prekinjeni z letvicami in vmesnimi presledki, temveč bi bili grajeni scela, tako kot v prosti gradnji v drevesnih duplih. Taka, t. i. »ničelna« razdalja, je očitno naravna čebelja norma pri tej zadevi, če se čebelar ne vpleta. Pri listovnih panjih, pri katerih so sati položeni na kovinske grede, to mero že prekoračimo za štiri milimetre, čeprav spodnje sate dvigamo skoraj (2 mm) do kovinske grede ali palice (39 mm). Še bolj se od te mere oddaljimo, če v listovnih panjih med etažama uporabljamo premostitveni (distančni) vložek (52 mm) namesto matične rešetke. Največjo »ne-vo-skovno« razdaljo pa smo doslej »pridelali« z navadnim načinom povezovanja AŽ-panjev po sistemu AŽ-MAKSI
Čebelnjak M. Debelaka z velikoprostominsko rabo A/ panjev (z AŽ- MAKSI povezavami, zakladami, ohišji »lesic« za povečane verande in opazovalno klopico).
Mo: M. lkbelab
(brez zgoraj omenjenega satiča), in to kar 112 mm! No, z uporabo satiča ali satičev v tem premostitvenem vložku to razdaljo lahko zmanjšamo na še manjšo, kot jo imajo pri nakladnih panjih (27 mm spodaj oziroma 30 mm zgoraj), vendar to ni tako pomembno.
Pomembneje je, da se s trditvijo g. Behrensa, žal, posredno seje dvom o uporabnosti ali primernosti številnih velikoprostorninskih listovnih panjskih rešitev, ki so se pri nas pokazale za dobre (Grajšev, Ličnov, Kozinčev, Šušteršičev, zakladni, AŽ-MAKSI panj ...) in s katerimi smo precej izboljšali pridobitnost našega čebelarjenja.
V	vseh teh in še nekaterih drugih naših panjih je namreč ne-voskovna razdalja med etažami oziroma panjskimi oddelki večja kot 35 mm, pa ni bilo doslej nič narobe, če je čebelar znal to panjsko lastnost, tako kot vse drugo, pravilno uporabiti.
Tlidi jaz svojega mnenja nikomur ne vsiljujem, temveč le sporočam ugotovitve in spoznanja iz svoje prakse ter se vključujem v razpravo, da bi vprašanja razčistili in hkrati tudi kaj izboljšali.