Štev 38.
Cena edne številke dinar
Poštnina v gotovčini plačana.
21. septembra 1924. Leto XI.
Glasilo Slovenske Krajine
Prihaja vsako nedeljo.
Cena Novin na celo leto je: doma 20., v Ameriko 80 Din. Cena Marijinoga Lista na celo leto je: doma 10 Dan., v Ameriko 50 Din. Novine prihajajo vsaki tjeden, M List vsaki mesec Naročniki M. Lista dobijo kalendar brezplačno, naročniki Novin pa za polovično ceno, letos za 5 Din. Rokopisi se ne dajo nazaj. Rokopise i naročnino pošiljajte na uredništvo ali opravništvo Novin v Črensovce, Prekm.
•Vredništvo t opravništvo Novin je v Črensovcih, Prekmurje".
Vrednik Klekl Jožef, vp. plebanoš v Črensovcih.
Oglasi, (inserati) se tüdi sprejmajo. Cena ednoga kvadratnoga centimetra za ednok en dinar za večkrat popüst. Cena malih oglasov je do dvajset reči 6 Din., više od vsake reči pol dinara. Med tekstom je cena oglasov cm2 dva dinara v "Poslanoin" tri dinare. Ki naroči 1|4, l|2 ali celo stran, dobi 25% popüsta za edno objavo, za večkratno več. Takso za vse oglase plača opravništvo "NOVIN*.
Vogrsko pitanje.
Okroglo 10 jezero Madžarov žive pri vzhodnoj meji Prekmurja. Malo jih je, ali itak ár só pri državnoj meji, je nastalo vogrsko pitanje, štero se more rešiti.
Pri rešitvi moremo gledati na vogrski, na narodni i na državni interes.
Vogrski interes je, da či tüdi v narodnoj državi Srbov, Horvatov i Slovencov, naj vživa naš Madžar vse tiste pravice, štere vživajo drügi državljani proti ednakoj dužnosti.
Jugoslovanski narodni interes je, naj te —-pri državnoj meji ležeči vogrski otok ne ovira našo zdravo evolucijo.
I državni interes je, naj se počüti naš Madžar v toj državi dobro, naj njoj slüži verno, pošteno, nej samo zdaj, da je moč države velka, nego tüdi te, če bi — Bog ne dáj ! — prišli dnevi sküšnjave.
Ogledajmo si malo pobliže celo reč i povejmo, jeli je mogoče rešiti vogrsko pitanje tak, da bodo zadovolni vsi trije: Madžari, narodna miseo i država.
Na ednoj strani stoji mali jezikovni otok 
Vogrov, na drügoj strani več kak 10 milijonski narod Jugoslovenov i njüva mlada ali itak močna i bogata država. Eden slabši i eden močnejši se pogajata. Da močnejši ma Prednost, to je očivesno. Iz 
toga pa sledi, da v popüstjivosti pač te močnejši lejko ide dale. Ali samo do edne gotove meje ! Do tiste meje, štero potegne najmenjši živlenjski interes večine naroda i države.
Narodni najmenjši živlenjski interes je, naj brezi ovire se lejko razvije večina gospodarsko j narodno. Državni interes pa veli, naj ne dobijo narodne manjšine več pravic kak jih ma večina i to samo zato, ar so menjši, slabejši.
To se pravi ne istina, da te dendenešnji jezikovna otok more ostati na vse veke, Ne istina, da bi se mogli z različnimi predpravicami naši Madžari ojačiti do takše mere, da bi njüva kulturna i gospodarska moč onemogočila asimilacijo tistih, šteri, to prostovoljno želejo.
Iz toga pa sled dvoje: Pravični moremo biti pri agrarnoj reformi, ešče bole pa pri rešitvi šolskoga pitanja.
Namen agrarne reforme je, do zemle spraviti tiste siromake, šteri so zemle vredni i potrebni. Pri toj delitvi nega Madžarov i nemadžarov, tü Šo samo zemle potrebni Siromaki. (Zemle pa — hvala bodi Bogi — je zádosta, či je namenjena za prave siromake!)	
V Šolskom pogledi je ravno tak nepravično, celo nepametno je, dozdajšnje ravnanje. Z milov rečjov povedano "for-sera se znanje slovenščine". Zakaj ? Pravijo iz državnih interesov. Ne istina! Če smo slepi nacionalisti, te bi preganjati mogli vse lüdi, šteri Madžare včijo na naš jezik, kajti znanje uradnoga jezika je nova obramba sila pa manjšine.
Pravično i pametno postopanje je, skrbeti za kakti najboljše vogrske šole, v šterih se naj vči — po vogrsko, ali v dühi
šteroga nareküjejo vogrski interes, narodni interes i državni interes. Slovenščina tüdi ma mesta v našoj menjšinskoj šoli, ali ne kakti vsiljen tihinec, nego kakti naš dar, prijateo manjšine, moč, s Šterov lejko delajo za svojo srečo. (V kvar države je, da se v Gaberji vči od 25 vör 17 vör slovenščina, vsi. drügi predmeti za to za-obstanejo.)
Naši domači vodilni „velemožje“ — bi radi napravili nekaj velkoga, slavnoga ... 
Ne povejo, ali se vidi iz njüvoga dejanja, da bi radi delali po Vogrskom kopiti. Prekmurje je del Slovenije, naj bo tű zato vse slovensko. . . Ravno tak — Vogri ! Njim je tüdi samo vogrski orsag stao pred očmi, silili so vse, ka je njüvo i dosegnoli so, ne več i ne menje, kak to, da tisti, šteri bi jih brez znanja vogrščine po svojem jeziki preklinjali, so jih preklinjali — po vogrsko.
Vogri so silili "madžarizacije" - ar drügače pred svetom ne bi mogli upra-vičiti zakaj vláda menjšina — večini. Oni so šteli meti kem več po vogrsko znajo-čih lüdij (Šteri so v štatistiki včasi postali Vogri!)—da bi opravičili svojo nadvlado. Ali za Boga miloga S — to za nas ne vala! Eden milijon Slovencov je v Sloveniji i samo 10000 Madžarov !
zato pa, vogrske šole naj ostanejo vogrske, slovenščina pa se naj vpelja v telko, da oni, šteri so zadosta pametni, lejko se navčijo tüdi jezik večine. Düh i cio, šteri vladajo v Slovenskoj šoli, naj gospodarijo v manjšinskih šolaj s tov razlikov, da tü slovenski, tam pa vogrski se vči dete lübiti: Boga; domovino, kraljam delo i vse to, ka k Poštenomi i vrednomi življenji spada.
Pamet i srce naprej pri rešenji vogrskoga pitanja, vsi tisti pa, šteri se pri kopiti razmijo, naj primejo — kopito v roko.
(Pripomba. Krščanska pravičnost zahteva, da madjarske sirote dobijo zemljo i madjarske menjšine madjarske šole. Ne smemo pa pozabiti, ka te pravice ido našim Slovencom na Madjarskom tak, kak v Jugoslaviji. Slovenske šole naj majo na Madjarskom i Slovenske razrede po celom Prekmurji, ar se povsod najdejo naše menjšine. Vr.)
Zasedba, ali - oslobojenje?
Ministrant prime mali zvonec pa da znamenje. Cin ... cin ... cin ... se glasi po celoj cerkvi. Staro i mlado poklekne, globoko se sklonilo kolena i glave. Orgle tüdi potihnejo. Grobna tišina vlada po celoj cerkvi; vsi navzoči v srci i v düši preživijo tiste trenutke, gda je na Golgoti krv 
i živlenje darüvao za človečanski rod s trnjom kronani Odrešenik.
Dragi lüdje, ka bi  bilo s tistim, šteri bi v to sveto tišino zakričao: „Norci:, staníte, nega Boga !.." Raznesli bi ga, kak raznese najslabši vetrič Žuto jesensko listje !
Ne dugo je bilo, da se je naš narod pripravlao na dva velka narodna svetka. Vsi najbolši naši so se trüdili, da bi dostojno obhajali petletnico narodnoga oslobojenja i desetletnico smrti narodnoga büditelja. sina lepe Goričanske, ešpereša Ivanoczyja. Dobrovoljci, šteri bi svoje
mlado življenje dali domi na oltar, če bi to želela boža previdnost; voditelje naroda, šteri so noč F den skrbeli za dobro svojih bratov i pretrpeli zato delo zaničavanje, preganjanje, ošpotavanje; naša Srednje i višje Šolska mladina, najlepši cvet naroda — i vsi stari i mladi, šterim je ešče ne vgasnola v srci lübezen do Slovenske matere, vsi so se v dühi spominjali  na velke dneve oslobojenja i na velko delo našega Ivanoczyja.
Kak v cerkvi, sveta tišina je vladala v düšaj! Kak v cerkvi, sladka toploča, Zahvalnost se je rodila v srci naših najboljših sinovi I v to sveto tišino je zaškripao v ovčjo kožo. oblečeni vuk: „Norci, níšče vas ne oslobodo, Prekmurje je samo zasedeno!"
Bog nam vidi düšo, ne Želemo tomi vitezi usodo žutoga jesenskoga listja. Naj živi, naj si nabira ešče..več zemeljskoga Bogastva. Za svoje grehe sam. napravi pokoro, bogastvo pa ostane med nami. Krščeniki smo i samo svojo dužnost 
spunimo, da raztolmačimo našemi domačemi To maši: ne zasedeni, oslobojeni smo!
Ge se pa vidi ta náša Sloboda?
Delamo kak prle, Porcijo plačamo kak prle. K soldačiji zovejo naše mladence kak prle. Süho i mokro vreme, dobra i slaba letina se ravno tak menjajo kak pred oslobojenjom. Niti tovajom se ne godi bole, je zaperajo, preganjajo.
Vidna sprememba je samo V tom, da se slovenski guči na cesti, v uradaj i v šolaj.
I to bi bila tista velka Sloboda? Pač v tom je! I mi, šteri jako zamerimo gospodom okoli "Szabadsága", — da neščejo poštüvati to, ka je vsakomi Slovenci sveto, pravim, mi itak ne vörjemo, da ravno tisti gospodje ne bi znali, da pač v tom je vidno znamenje naše sloboščine, da vse povsod, ge je prle vogrščina vladala, tam je zdaj gospod slovenski düh i slovenski jezik. Slovenski düh i slovenski jezik sta augusta 1919. prišla do svoje pravice. I zato pravimo, da se od toga dneva začne naša sloboščina.
Do dneva osloboditve sta se tüdi razmila Vogrin i Sloven. Te prvi je bio gospodar i Slovenec je bio hlapec. Nikdar ne pravimo, da jo naš gospodar vsigdar kazao svojo moč, da bi vsikdar neusmiljeno ravnao. Istina pa je, da je gospodar bio, i mi smo delali po njegovoj voli. istina je tüdi to, da pri bogatom i dobrom gospodi je boljše za hlapca, kak pa svojemi gospodi, če je začetnik, i kakti začetnik, tüdi ne bogati. Ali nikdar ne pozabimo: hlapec, šteromi dobro ide, je i ostane hlapec, šteri je odvisen od vole gospodove. Svoj gospodar pa, či tüdi začetkoma siromak, s poštenim delom ino z božov pomočjov pride naprej.
Slovenec je zdrave postave, njegove roke so za delo stvorjene. Njegovo düševno moč je potrebno samo razvijati i potem mine vse to, ka nam dnesden žalosti življenje. Iz siromaka, 
začetnika gospodara — gotovo postane zadovoljen gospod, Či nam včenje i vzgoje v maternom jeziki podigne düševne moči.
Za nas je sloboščina v tom, da je od 12. avgusta 1919 leta oslobojen slovenski düh. I naša lepša bodočnost se te začne, gda düševna moč našega naroda nede menjša od telovne moči.
Ostalo bi ešče to, da !Szabadság" — z vo 
grskoga stališča piše, da smo zasedeni. (Najmre — Vogri!) Če je tak, potem je Škoda za vsaki krajcar, šteroga naši vogrski sodržavljani potrošijo za te list.
(Pripomba. Reč "Oslobodjenje", v tom pomeni, kak jo razlaga pisateo, podpišemo, Pridenemo pa, ka smo se mi Prekmurci sami oslobodili, drügi so nam samo na pomoč bili. Ne so nam pa pomagali ljüdje, ki se v prsi bijejo, ka so nas oslobodili. Ti so bili dostakrat Nemškutarje ali Italijanaši. Oslobodili smo se sami i pridrüžili prostovoljno bratom v Jugoslaviji. Nas ne je trebelo zasedat ali okuplrat i zato tüdi nesmo bili i nesmo zasedeni. Mi smo zdrüženi v Jugoslavijo ali zjedinjeni z brati v njej. —- Vredništvo.)
2
NOVINE
21. septembra 1924.
NEDELA.
Po Ris. XV. Evang. sv. Lukača. VU. 11—16. Jezuš obüdi mrtvoga sina naimske' dovice. Ne je on samo zapovedavao ljübiti bližnjega, nego je i z djanjom, z smilenostjov pokazao svojo ljübezen do bližnjega. Delaj ti tüdi tak.
Ljübezen do bližnjega.*) 
Tista žena, od štere ti zavolo njene lepe obleke misliš, da je zapravliva — je lehko najbole šparavna gospodinja; tisti mož, od šteroga Čüješ, da je tak malo domai s toga sklepaš, da hodi po prepovedanih potaj — je lehko naj-vernejši mož na sveti. Tisti mladenec, šteroga si po naklüčji vido pogučavati se s sumlivov peršonov i si včasi pri sebi pravo: Tüdi te je izmed njene drüžbe — je lehko najčistejši mladenec, kelko jih poznaš... I tak dale i tak dale, ■Ne sodite, da ne bote sojeni ! Da ne bom gučao od ostre sodbe bože na ovom sveti; sojeni, prijateli, bomo že od ljüdi tü na zemli, če mi predrzno sodimo. Ka, ali ne bodo z vekšov 
pravicov nego sodimo mi brez Dokazov od drügim sodili drügi od nas, rekoč, da mamo svojé bližnje za takše, kakši smo mi? Ar, istinsko je tak, dragi moji: Što je sam hüdoben, najde greh i strast Vseširom... Lastna hüdobija, greh, strast, omračijo našo sodbo od bližnjega. Što pa je dober, jakosten, te vidi raj dobroto i jakost tüdi na drügih.
Zato pa, namesto da lehkomiselno i predrzno sodimo drüge i tak grešimo proti lübezni do bližnjega, raj gledajmo sebe. Kda šteč je meo sv. Bernard sküšnjave, da bi sodo bližnjega, je pravo: Bernard poglej raj, kak je s teov! Daj, da boš meo ti svoje svari v redi i püsti drüge! I ka 
drügoga nas je šteo včiti Kristuš, kda je farizejom, ki so s krikom obsojali prešustno ženo, pravo: Štö izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen v njo ...
Šče ednok teda: Prle kak v srci obsodimo bližnjega, da je hüdoben, lažliv, zahrbten, opravliv, golfiv, nadüt, nečist i kaznam ka vse — poglejmo v svojo lastno düšo..., Sodimo sebe i püstimo, da bo bližnjega sodo Bog. Amen.
*) Predga dr. M. Opeke stolnoga kanonika v Ljubljani. Izdala tiskarna Ničman v Ljubljani.
 Glasi.
Slovenska Krajina.
Imenüvanje. Med imeni vučitelov, šteri so bili imenüvani že začasa nove vlade, dr. Ko-rošecovoga prosvetnoga ministerstva, najdemo tüdi ime g. Ferdinanda Šprager. Imenüvani je za stalno za šolskoga vodjo v Beltincaj. K imenüvanji izražamo najiskrenejše čestitke. G. Šprager je eden prvih, ki so iz Slovenije stopili na prekmurska tla. Na prošnjo beltinskih farnikov je zapüsto svoje mesto v Veržeji, gde je bio šolski vodja i kantor, i prišeo v Beltince v časi, gda smo šče ne znali za stalno ali postanemo Jugoslovani ali ostanemo vogrski državlani. Ta negotovost njemi je spravila vnogo neprilik,
položila na rame težek križ; a vse to je on mérno prenašao. I s svojim obnašanjom je pridobo za sebe ves narod, tüdi svoje negdašnje sovražnike. Bolelo ga je prezeranje domačinov, a potrlo ga je Me. Zavedao se je, da je prišeo v Prekmurje sejat seme novoga düha, širit nove ideje. Začno je z delom i njegovo delo je tüdi rodilo sad. Kak vučiteo je na svojem mesti; lehko pravimo, da je njegova šola edna najbolših. Tüdi kak kantor se je skazao. Ustvaro je v Prekmurji prvi slovenski pevski zbor, i to ne kakšegašteč, nego zbor, ki je Znani daleč naokoli. Šče drüge zasluge bi lehko omenili, pa naj bo zadosta to. Želemo njemi vnogo uspehov tüdi v nadalnom delovanji.
Shod Radičove stranke v Püconcaj. Na Malo mešo sta obiskala svoje volilce evang. vere v Püconcaj dva rk. poslanca Radičove stranke. Okoli 400 evangeličancov sta pozdravila s kat. pozdravom, šteroga se poslüžüje ta stranka samo pri shodaj: Hvalen bodi Jezuš Kristuš I Za tem je v svojem govori govornik obsodo politiko Pašič-Pribičevičovo, Kühar i Hartnerove. Posebno je povdarjao govornik, ka republikanska miseo zmagüje (zato so Radičovi poslanci prisegnoli vernost krali. Črkst.) Našo oblast je zastopao vladni svetnik g. dr. Svetina. Shod ne je poteko merno. Pred njim so mogli čüti Radičovci vočimetanje: Ka iščejo Hrvati tü med Slovenci ? Odgovorili so. Ka pa išče Korošec v Dalmaciji? A te odgovor ne je bio pravičen, ar Korošcova stranka zvün Slovenije nindri ne postavila kandidatov i neje agitirala i tüdi ne agitira. Med shodom se je pokazala žalostna podoba. Pri svojoj lastnoj cerkvi, pred hišov svojega lastnoga dühovnika je kričalo evang. ljüdstvo: Dol s popi! Narod, ki je duga leta bio hujskan proti 
katoličanskoj dühovščini i proti našoj krščanskoj stranki je te navuk sprejeo i se je obrno za nami proti zastopniki svoje lastne vere tüdi i ga obsodo. To je sad hujskarije e proti najnoj stranki i proti našoj dühovščini. Radičovcičeravno 
njüva stranka strastno sovraži cerkev i dühovščino, so odgovorili hujskačom: Dajte mer popom, samo naj se v politiko ne mešajo. Pozabili so pa to povedati, kak so njim popi prav dobri, gda za nje agitirajo, čeravno so vero zatajili i se zoženili, kak Zagorec i pozabili so to tüdi povedati, ka oni sami majo popa poslanca Škrinjara. Pohvaliti pa moremo Radičove stranke govornika, gda je odgovoro tistim, ki so našo stranko napadali, to: püstite pristaše drügih strank, naj idejo za svojim voditelom i tak Kmečko stranko, naj ide za Kleklnom. Med govorom šo močno proti gučali govorniki nešterni domačini. Pribiti moramo tüdi to Žalostno dejstvo, da je bio deo naroda močno pijan i so prišli zborüvalci iz krčem nešterni s pintnimi kantami v žepi. Za svoje madžarske volilce so meli Radičevci te den shod v Gjertjanoši. Madžari so jih hladno sprejeli, ar neso se Spunile od Radiča pri volitvaj dane oblübe. L) da pridejo nazaj pod Madžarsko; 2.) da se njim razdeli vsa zemla grofa Esterhazyja. Zgodilo se je najmre nasprotno, neso prišli nazaj pod Madžarsko, nego meje so se stalno določile, zemla pa ne samo, ka se njim je ne razdelila, nego ka so meli, so jo še zgübili po dobroti demokratov i radikalov. Naša stranka se bori zdaj za madžarske sirote, da dobijo zemlo nazaj.
Na Martinišče so darüvali v dinaraj; g. Viktor Černi, nadučiteo pri Sv. Jürji 100; on je tüdi nabrao na shodi drüštva „Krščanska šola" 115, g. Gustav Kampi i g. Štefan Mekiš iz Nuskove po 50, N. N. iz Nuskove 7. Plemenitim darovnikom Bog plačaj !
Na gasilno drüštvo v Odrancaj so darüvali v dolaraj: Peter Mertik 3, Stefan Kavaš, Št. Smeh, Martin i Štefan Kociper, Ivan Gabor, Jürij Ferenčak, Ježef Gerič i žena po 1, Štefan Virag, Mihal i Marija Kavaš, Marija Smolk, Jula Düh, Treza Lutar po pol dolara. — Bog plati vsem! — Gasilsko drüštvo.	
Potek orlovske prireditve v Bogojini. Vršila se je 31. augusta i je uspela vnogo bole kak lanska. Vüpamo se, da bo bodoča šče bolša. Velik učinek so napravile sküpinske vaje. Jako so genile občinstvo simbolične vaje domačih deklic. Za temi pa tüdi mali naraščajniki neso zaostali. Zaklüček prireditve je bila orodna telovadba, štera je žela vnogo odobravanja. Med telovadbov je govoro g. Fr. Bajlec, ustanoviteo odseka. Pri celoj prireditvi je igrala Hajdukova muzika iz Gančan. K solnci, svetlobi Orel hiti! Mogočno razteza peroti nad Bogojinov i vabi pod svoja krila vse dečke. Ja, pridite vsi, da nas bo na prihodnjoj prireditvi korakala cela vojska. Bog živi! 
Prošnja na vse prljatele Martinišča.  božov 
pomočjov smo začnoli. Vsakši začetek je pa težaven. Dosta jezero dinarov smo mogli vödati za najpotrebnejše Pohištvo i posodo. Streho, dijake i potrebno Pohištvo mamo. Nemamo pa zadosta živeža. Čiravno je dijakov samo 40, de itak dosta živeža trbelo. Dijaki plačajo malo, svojih pridelkov nemamo, za tiste peneze, 
šteri se nabirajo za Martinišče, nesmimo krűha küpüvati, inači ne naberemo  nikdar za novo zgradbo. Zato se s celim srcom obračamo na vse naše prijatele i prosimo, da nam po vsakoj občini pobirajo zrnje. Slabo je letos, nego zrno k zrni pa je žakeo pun. V jesen kesnej bomo pa zbirali ove pridelke, kakti krumpline, graj, kukorico itd. Z dijaki vred se že naprej zahvalimo vsem darovalcom i prosimo na vse boži blagoslov.
Izseljenikom v Kanado. Od 1. julija t.i naprej morajo meti vsi t. zv. sezonski izseljeniki za Kanado pismeno dovoljenje izdano od kanadskoga Departmenta za Imigraciju v Ottaví, s šterim se zagotovi zaposlenje. Takše dovolenje izdaja imenüvani Kanadski drž. urad na pismeno prošnjo posameznoga kanadskoga delodajalca. Ženam i deci, ki idejo k sorodnikom ne trbe takšega pismenoga dovolenja. Te razpis se ne tiče naredbe, Štera se glasijo na izdavanja dovolenj za t. zv. sezonske delavce, ki so se pogodili za polske i gozdne delavce, ar tiste naredbe ostanejo tüdi nadale v veljavi.
V Marijino drüžbo bi se rade dale v večih farah spisati deklice. Naznanjamo njim, da so pravila za njihove drüžbe v našoj (lavantinskoj) püšpekiji potrdjene nov. 22. 1. 1902 pod št. 3785. — Drüžbene knigice ali podobice dobijo v Tiskarni sv. Cirila v Maribori, Koroška ulica 5.
Stariše naših vojakov oprosimo, naznante nam, če so zaistino vkradjeni penezi ali paketi, štere ste svojim vojakom poslali. Tü pa tam se čüje tožba, prosimo pojasnila, ka je na tom istine.
Fabijola
ali
Cerkev v katakombah. u Boj.
Té den bi naj bilo gostüvanje nebeškoga Agnjeca, zato se je ne oblekla v čarno „žalno obleko“, nego v svetlobelo nevestino obleko, Štera se je v maloj i slaboj svetlobi vozinoga lampaša tak svetila i bliskala, kak kakša nebeška prikazen v čarnoj noči. Njeni sküšnjavec pa je bio zaistino spodoben hüdomi — dühi tmice — šteri se kota v večno jamo peklenske tmice, kda je švigno skoz nizke dveri.
Fabiola pogleda devico v oči, i nikdar se ešče njoj je ne vidila tak Iepa, nego zdaj. Na njenih licaj je ne bilo čemerov, ne nemira, ne-pokoja, pa tüdi ne strahüj, nego njeno oko je svetlo, milo, na vüstaj pa prijeten, sladek smeh, kak ešče nikdar poprej. Po celoj njenoj zvüneš-njosti je kralüvala njena visikost i veličastvo. Agneška sklene svoji roki, jivi položi na srce i z lübeznivim resnim glasom nagovori Fabiolo:
„Ešče edno prošnjo mam do tebe, Predno vmerjem, draga Fabiola! Nikdar mi nisi nikaj odpovedala; znam, da mi tüdi zdaj ne boš!“
„Ne guči tak z menov i ne prosi, nego zapovej mi !“
Oblübi mi zdaj, da baš se od zdaj naprej začela brigati za navuke krščanstva i da je boš kelkomogoče spoznavala. Če to včiniš, znam za gvüšno, da je sprejmeš tüdi v srce i potom ne boš več takša, kak si zdaj.“
„Kakša?“
„Temna, tmična, draga Fabiola, temna! Če
o	tebi premišlüjem, vidim visoko pamet, plemenite misli, lübeznivo srce, i izšolani düh, tüdi tenko, nežno, naravno čüstvo i jakostno živlenje — i što bi več terjao od ženske? — Ali pri vsoj toj jakosti vidim viseti ober tebe čaren oblak — tmico smrti! — Preženi jo od sebe
o	vse bo veselo, svetlo i lepo!“
„Čütim, lüba Agneška, ka praviš — čütim. Če stojim pred teov, se istinsko čütim, da sem tmična senca pred teov, svetlobov; pa kak postanem vesela i svetla, kak ti, če sprejmem krščanstvo ?"
„Potok moraš preplavati, šteri naj zdaj loči, i sveta voda te očisti i pokrepča i olje veselja z dišavami napuni tvoje srce, celo tvoje telo. Tvoja düša bo čista, kak friški Sneg, i tvoje srce ponižno i preprosto, kak Srcé maloga deteta. Kak nova stvar prideš iz te k peli, prerojena k 
novomi, neomrjočemi življenji."
„Ali ne zgübim vsega, ka si prle hvalita na meni ?“ pita nekelko žalostno.
Agneška njoj odgovori: „Če vrtnar vzeme močno zdravo rastlino, štera pa ne prinaša sada i na njo vcepi plemenito, žlahtno rožo, te ne zgübi prlešnja rastlina na svojoj moči, nego postane finejša, iz divje rože zraste vceplena, i požene žlahtno cvetje i prinaša sad — ravnotak novo živlenje, štero ti prejmeš, v tebi poplemeniti tvoje dobre, zdrave, naravne dare, i to ka si si pridobila po včenji, njim da vekšo vrednost i je posveti! Tü sem ti povedala reč, štere ešče zdaj ne razmiš ! O kakšo lepo rožo-cvetko bo iz tebe nerédilo krščanstvo!“
„Čüj!“ se oglasi vsa vesela Agneška! „Že prihajajo, že prihajajo! Ali Čüješ stopanje vojakov po folaši; pelali me bodo k mojemi ženini. I gori na oblačkaj vidiš bele posvarbice, kak mi kimajo, da naj pridem! Moja svetilnica je že pripravlena, da idem z njov proti svojemi Ženini. Zdrava, lűba Fabiola, zdrava ! O, da bi tüdi tičütila, 
kakša sreča je vmreti za Kristuša!“	
„I zdaj ti povem ešče nekaj, ka ti dozdáj šče nikdar nesam: Bog te blagoslovi !“■ i ob toj reči je napravila znamenje sv. križa na Fabiolino čelo. Ešče ednok sta se obinoli i zadnjikrat na zemli i potom je bežala Fabiola domo s trdim i plemenitim sklepom v srci; Agneška se je pa zročila vojakom, šteri so stopili v ječo !
Od prvih njenih sküšnjav ne govorimo, povemo samo, da jo je istinsko varvao angeo boži, tak, da je nespremenjena i nepoškodüvana stala naskori potem na mestnom trgi pred sodnikom ; ne njoj polivala rdečiča nedužnoga lica, tüdi kakša skrb njoj je ne stiskala srca. Dugi, nikdar neporezani vlasjé, znamenje devištva, so se njoj vsipavali po snežnobeloj obleki.
Sodnik je sedo pod milim nebom, i v velkom polkrogi ga je obdajalo lüstvo. Med tov vnožinov sta zbüjala posebno dva človeka pasko, Šteriva sta si v polkrogi stala eden drügomi naproti. Eden je bio mladenec, zavit v svojo togo i krščak je meo na oči potegnjen, tak, da se njemi je vidilo samo nekelko v obraz; njemi naproti je stala visoka gospa iz bolših krogov, kak se je vidilo — nenavadna prikazen na tom kraji! —
(Dalje)
21. septembra 1924.
NOVINE
3
Uradna naznanila.
Laborantska šola se odpre v Belgradi. Sprejmejo se vu starosti od 20 do 30 let oni naši državljani, ki so zvršili štiri razrede gimnazije. Vojaškoj obveznost morejo pred včenjom zadostiti. Včenje trpi edno telo. Ki šolo z dobrim uspehom zvršijo, dobilo slüžbo v bolnišnicah itd.
Poštno telegrafska šola se tüdi odpre v Belgradi ali pri drügi) poštnih ravnateljstvih. Sprejmejo se oni naši državljani, ki so vu starosti od 16 do 25 let zvršili šest razredov glmnazije. Včenje trpi dve leti. Ko z dobrim uspehom končajo šolo, se smejo sprejeti v pripravljalno sküpino za poštno-telegrafske uradnike. Več pove od obe šole Uradni List št. 78 od tekočega leta.	
Politične drobnije.
„Szabadság" ne dopüsti (št. 20 ) „Ka bi jezeroletne preteklosti i zgodovine prekmursko ljüdstvo Zavec posküšnje postalo.“ — To mi verjemo, ar Zavec to lastnost ma, ka odbeži. Če bi pa naše ljüdstvo odbežalo, ne bi mlini pa žage dohodkov nosili. - Od jezeroletne zgodovine i preteklosti našega ljüdstva pa tüdi samo tisti guči, ki misli na madžarsko zgodovino, ne pa na našo slovensko, štera nam že pred več kak jezero leti pokaže naše slovenske vojvode Pribino i Kocela. Če živemo od Slovencov, zakaj tajimo njihovo zgodovino?
Ka je falilo pri našoj fermi ? „Szabadság“ piše (20. št.) ka vogrski Pozdrav. Nigde inikdar 
naš mil. Višešnji pastér neso prepovedali ka jih ne bi smeli vogrski pozdraviti. Pa znamo, ka so jih Madžari tüdi z vogrskimi napisi pozdravili v vogrskih občinah. Zakaj se pa te tožijo gospodje okoli „Szabadsága“? Prišli bi i bi jih pozdravili. Dober Višešnji paster bi ljübeznivo sprejeli te pozdrav od madžarskih svojih ovčic. Edno pa ne smemo pri toj griliki pozabiti, najmre to, 
ka smo bivšega višjega pastira vsikdar v njihovoj maternoj reči, vogrski pozdravljali i nikdar ne slovenski zvün napisov na slavolo-kah. Zakaj se novomi ne da, ka se je staromi dalo? Ali či je prvejše bilo krivica, zakaj ste jo gospodje ne odpravili? Tak bi lehko pisali za vogrski pozdrav.
Mi i naši bratje prek meje. „M. Krajina“ (št. 22) se toži, ka zakaj se ne dovolijo vogrski napisi pri nas, ka nas je prej velki tao vogrskoga jezika. Deseti deo našega prebivalstva je vogrski. Je té tao veliki ali mali. naj sodijo tisti ljüdje, ki jaboko vrežejo na deset talov, devet sami pojejo, ednoga pa dajo pajdaši rekoč: „to maš en velki tao“. Pitajte je, kak Se te na te reči podrži? Pa če bi jih samo 20-ti deo bilo, njim ide pravica po zakoni. I idite v D. Lendavo injeno, 
vogrsko okolico, lehko ne naidete tam vogrskih napisov poleg slovenskih? Najdete je. Pa ite 
prek meje v Števanovce i drüge naše občine, najdete 
tam kaj slovenskoga ? Nikaj ne. Zakaj se pa te tožijo gospodje okoli „ Mörske Krajine To je boli, ka je ne vse ešče vogrsko pri nas. Takši „Slovengye so to, ka jočejo za Vogrščino. Zato je boli zakaj prej ne sme biti v 
našem domačem jeziki na table trgovinske pisati. Pa 
to ne je prepovedano, če je pravilno pisano, ali gospodje bi radi na te table spravili gor po našem jeziki bar vogrske litere, če že reči vse ravno ne, ništerne pa li, — No pa če bi v jeziki M. Krajine“ meli naši trgovci napisane table, bi ljüdstvo po začinbo k ledrari hodilo, po kvas pa v Železno bauto, ar napisov ne bi razmelo.	t
„Leseni jarem“ smo prej prvle nosili, zdaj pa prej železnoga nosimo. modrüje „M. 
Krajina" v 22. št. pa šimfa, zakaj je M. Sobota 
Zglasala peneze za sprejem našega hercegpüšpeka. Gda je vogrski püšpek prišo T narod trošo za njegov sprejem, je bio té te že katoličanski, ali evangeličanski superintendens, te ne je bilo nikšega vočimetanja. Samo zdaj je smrten greh bio vödati krajcar, gda je slovenski prišo. Kak lepi Slovenci ste vi gospodje!? Od jarma pas šteroga nosi prek na Vogrskom narod, zakaj ne vüpate par reči povedati?
Za „Čarnozamazanost i zapelivost kmeta“ 31. št. „M. Krajina“ zove to, ka je naša stranka z drügimi zdrüžena prišla na vlado. Naša stranka je „Kmečka Zveza“, je kmečka stranka i H zato ka je na vladi, je to Čarna zamazanost. Njegova stranka, ki te listič piše, je prej „belo-čista“ to beločisto delo je prej več nemogoče. Bog daj hasek toj reči ,,M. Krajine* naj konec ma njeno „beločisto delo“, te si z zadovolstvom odehne naša Slovenska krajina. —
„Škarje i süknjo“ piše „M. Krajina" (31 št.) zdaj mata prej v rokah našiva poslanca za blaženost našega kraja. Če prej zdaj ne te nikaj ne verjejo več gospodje okoli ,,M. Krajine". — I gda so te škarje spravile našim ljüdem najfinejšo sol, pri kili pet koron falej kak v trgovini (i trgovcom so jo tak rezale, kak vsem drügim)
so se že opoteknoli v to smilenost tej gospodje že v toj 31. številki. — Na ja, oni bi radi bili, ka bi te škarje samo njim rezale, to bi te bio „prekmurski občni blagor".
	Država.
Redek slučaj. Carinskih uradnik Popovič je eden večer gledao izmišleno skoz okno. Na ednok se je pokazao visiki človek i vrgeo skoz okno nekši predmet f je na to popihao. Uradnik je predmet pobrao: bio je bankaš, nabito pun s törskimi penezi. Peneze je zročo policiji.
Nevaren ogenj v Maribori. V Götzovoj dvorani je nastano ogenj, ki bi lehko meo strašne posledice. Samo hitroj pomoči gasilcov se je zahvaliti, da je bíla nevarnost odvrnjena Ogenj je bio friško pogašen, a itak znaša škoda do 200 jezer dinarov.
G. Ivan Vesenjak, minister za agrarno reförmö je nevarno zbetežao i se zdaj vrači z drüžinov vred v Rimskih toplicaj. Zdaj je že malo bolši.	
Pijanci napadnoli vlak Kmečki dečki so šli ponoči pijani domov v Selo. V pijanosti so skotali na Sine dva velkiva trama. Vlak je tresno v njiva. Nesreče je ne bilo ar je strojevodja šče v pravom časi zavro vlak. Peč pa je vseedno preci poškodüvana. Žandarje so pijane tepeže že zgrabili.	 
Kardinal Cagliero. Marijanskoga kongresa se je vdeležo tüdi nj. eminimca g. kard. Cagliero Starčeki nad 80 let, ki pa so še jako krepki. Po kongresi je obiskao ljubljanskoga püšpeka, g. velkoga župana i komisara ljubljanske občine. Vsi občüdüjemo njegovo izredno lübeznivöst. Slovenski narod njemi je priraseo jako k srci; pravi, da teh srečnih dnevov nigdar ne pozabi i bo od Marijanskoga kongresa poročao sv. oči.
 Svet 
Strašen viher na Formozi. Na otoki Formoza je divjao strašen viher, šteri je porüšo okoli 3000 hiš. Mrtvih je 13 oseb, ranjenih pa 350.
Železniška nesreča. Brzovlak Genova— Rim je vküp vdaro z vlakom iz Rima, 16 oseb je ranjenih, nešterne jako.
Brezposelnost v Anglija Po zadnjoj štatistiki znaša število brezposelnij 1,162.700 oseb, okoli 100 jezer menje kak na konci pretekloga leta.
Viteške navade vogrskih vladinovcov. Že dugo časa rešüjejo vogrski oblastniki medsebojne spore na viteški način, najmre z orožjom. Zadnji je bio dvoboj nekšega ministerskoga svetnika z nekšim podpolkovnikom, v Šterom ie bio te težko  ranjeni. Pripravlenih je šče 120 takših dvobójov. — Žalostno. 
Vino i žganica v babikaj V Ameriki se ne sme odavati i piti vino, pivo, žganica i rum. Švercari so tam napravili fabrike za babe, a v vsakoj babi je kanta s kakšim alkoholnim pitjom. Tak ideš i kupiš rdečo babiko za svoje dete i Zednim si küpo liter vina za sebe. V sivoj ba-biki se küpi žganica, v žutoj pivo i tak dale. Policija je to zvohala i švercare z babami pozaprla.
Pes i vaganica. Na Angleškom je edna familija mela psa i vaganico. Deca so se prle rada špilala s psom, kda pa so d< bili vaganico, so se raj špilali ž njov. To se je videlo psovi žmetno, i eden den je počakao vaganicb v ogradi, je skopao jamo i jo je zakopao. Tak se je šteo maščüvati. Prišeo pa je vért i jo je rešo.
Domača politika.
Zakoni. Odseki za izdelovanje zakonov marlivo delajo. Nešterni silni zakoni, štere šče vlada že na prvih sejaj predložiti narodnoj sküpščini, so že gotovi, drügi pa že na pol, ali skoro s cela zdelani. Gotov je že invalidski zakon i čaka samo, da pride pred ministerski svet i nato pred parlament, da ga sprejme. S tem zakonom bo invalidom odpomoreno. Drügi najvažnejši zakon je zakon proti korpciji. Tüdi te je že v deli. Ravno te zakon pozroča največ straha prejšnjim vladnim voditelom. Za njüve. vlade je vladalo vseširom podküpüvanje, norjenje, güljenje i zdaj se. bojijo, da pride za vse to zaslüžena kaštiga, I ravno zato Pašič—Pribičevič i njüvi prijatelji na vso moč delajo, da bi to vlado, ki šče vladati pravično, krivice kaštigali, vrgli. Rovarijo na vse strani, da bi njoj vzeli ugled t zavüpanje pred ljüdstvom. Govorijo, pišejo proti njoj, lažejo od nje, jo blatijo pred svetom, samo da bi jo vrgli i sami prišli nazaj na ministerska stolčeke, s šterih so si prle krivično punili Vnogi žep. Vlada se na vse to pazlivo ozira, poleg toga pa zvršavle svoje delo.
Zvünešnji minister dr. Marinkovič se je kak zastopnik naše države vdeležo seje Drüštva narodov v Ženevi.
Svetovna politika.
Sejr Drüštva narodov. V Ženevi se je zbralo zastopstvo prek 50 držav, da se pogovori o svetovnom položaji, o možnosti, kak bi
se slabo razmerje med pozamičnimi narodi zbolšalo, kak bi se ustvaro trajen mer. Posebno dve osebi mata na toj seji velki vpliv: Mac Donald, angleški ministerski prednik i predsednik francoske republike, Herriot. Oči vseh se obračajo na ta dva zastopnika dveh svetovnih držav. Na seji se v nogo raspravla od razorožitve, ar razorožitev držav je fundament mera. V tom pogledi sta tüdi ta dva državnika povedala svoje mišlenje. A to mišlenje je jako različno. Anglež Mac Donald je izjavo: Glavni pogoj za mera sigurnost je pravičnost.. .Vojaške zadeve ne zadostüjejo za ohranitev sigurnosti. Francoz Herriot pa se je izjavo za silo pred pravičnostjov: Pravičnost ne sme biti brez sile. Pravičnost i silo zdrüžiti v edno, to je po mojem mišlenji najvišji cil". Skoro vsi zastopniki držav jim pritrfili Herrioti. Kakše uspehe bo mela konferenca v Ženevi, se šče ne ve, da pa trajnih ne, je skoro stalno. — Že za volo toga ne ar so mišlenja dveh najvekših držav različna. Na kon-ferenci se je pokazalo, da so male države pod vplivom Francije, štere so se po Herriotovom govori šče bole oklenile.
Marijanski kongres v Ljubljani.
Dnevi zmagoslavja, dnevi pöveličüvanja i češtenja Marijinoga, dnevi, v šterih se je poklono slovenski narod svojoj nebeškoj Materi, kralici Slovencov, so za nami. Fanfare, muzlka, melodije Marijinih pesmi so vtihnile, nebesko-lepi, srebno-čisti zadnji akordi so se pozgübili po dugih ljubljanskih vulicaj ravninami okoli varaša, 60 jezerna vnožica častilcov, Marijinih vojakov: 
kardinal, nuncij, püšpeki, dühovniki, Civilni do-stöjanstveniki, narodne noše, Marijine drüžbe, Grm Orlice, visokošolske i srednješolske organizacije itd. se je razišla i Ljubljana je dobila nazaj staro lice. Vse je minolo, a nekaj je ostalo: spomin na lepe dneve, seme zlatih navukov, štere so sejali v tej dnevaj. Marijine zmage, verna prisega Mariji, štero je v srci položo vsakši pred Marijinim oltarom, to je ostalo i ostane na vse čase. Posejano seme požene klico, štera zraste i obrodi sad: slavo Marijino.
Ljubljana se je oblekla v svetešnjo obleko. Zavedala se je, da se godi nekaj velkoga, za ka se mora pripraviti kak najbole more.
Kak včelnjak sprejme v sebe zvečer Včele od vseh strani, štere priletijo od daleč obložene z medom i se po noči spočinejo, tak je tüdi Ljubljana sprejela ljüdi iz cele Slovenije, šteri so se paščili, da se poklonijo Mariji, da se vdeležijo njenoga zmagoslavja i joj izročijo šopek molitvi i pesmi.
Stari, mladi; gospodje, kmetje; mladenci, možje; žene, deklice; vse se je pripaščilö pod zastavo Marijino. Sinovi bistre Save, mogočne Drave i srebrne Müre so se zdrüžili i korakali v mogočnoj četi proti Marijinomi svetišči, v šterom so vsi pošilali vroče zdihlaje k nebeskoj kralici.
Nad 60 jezer ljüdi je pokazalo, da šče žive slava Marijina med vernimi Slovenci i okoli 150 zastav se je priklonilo pred njenim licom. I ona se je z veselim obrazom zgledavala z nebeskoga prestola s sinekom na roki na to merje ljüdi i odpirala srce njüvim prošnjam, štere je nesla pred prestol Najvišjega.
Marijanski kongres je bio nekaj tak sijajnoga, lepoga, prisrčnoga, da se ne da popisati. Pravi pojm od njega ma samo tisti, ki je bio na njem. Telko zanimivoga se je tam odpiralo očem, da je bilo nemogoče vse pregledati, telko lepoga je donelo v vühaj, da šče deseti deo vsega ne bilo mogoče si zapomniti. Pravo zmagoslavje, manifestacija, triumf je bio Marijanski kongres. Cerkveni i civilni dostojanstveniki, doktorje, profesori, poslanci i ž njimi vküp preprosti možaki i ženkice, so pokazali, da je šče vera v malom slovenskom narodi, da žive Marija med njim tüdi zdaj v tom brezbožnom, pokvarjenőm časi.	 
Višek slavnosti je bio kronanje Marijine podobe i blagoslavlanje Marijinoga svetišča na Rakovniki, Kronanje je opravo papov nuncij mgs. Pelegrinetti. Kronano podobo so na to zdignoli na nosilnico i jó v prošeciji, v šteroj je korakalo nad 60 jezer ljüdi v senci 150 zastav, nesli proti. Rakovniki. Med pocesijov je jezero i jezero grl odgovarjalo na lauretanske litanije »Prosi za nas“. Pred novov Cerkvov so se vnožice šče ednok poklonile Mariji i nato so se začnole razhajati. Vsi' so šli domo navdüšeni, veseli, puni lepih navukov i dobrih sklepov. Vsaki je 
neseo s seov lepe spomine, lepe reči i jih bo hrano v srci vse dni živlenja.
Kongresa se je vdeležilo tüdi do 50 ljudi iz našega Prekmurja, med temi g. Klekl nar. poslanec i g. Winter beltinski kaplan. Tej so gotovo nesli s seov pozdrave celoga Prekmurja
21. septembra 1924.
NOVINE
4
Mariji i so jo tüdi prosili blagoslov za celi naš kraj.
Marijanski kongres je bio Štrta manifestasija-štero je obhajalo verno slovensko ljüdstvo v tom leti. Najprle se je zbralo vse katoliško dijaštvo v Ljubljani, da določi pot, po šteroj mora iti do večno lepih istin krščanstva. Naskori po tom so se zbrale slovenske žene i deklice na dekliškom dnevi i dva tjedna za tem moški i dečki na deškom dnevi v Maribori. Vse je gnala žela, da bi se prenovili i vtrdili v dühi krščanskih istin. A na kongresi se je zbrao ves slovenski narod brez razlike stanov, da spopeva Mariji slavo i jo prosi varstvo i blagoslov za jakostno, krščansko živlenje.
Slovensko ljüdstvo se zaveda, da žive v pokvarjenom časi i da, če šče ostati verno, mora posegati po nadnaravnih sredstvaj.
Gda se velki državniki zbirajo i delajo mer brez Boga samo na fundamenti človečega razuma, sirove sile i svetloga orožja, se ljüdstvo zaveda, da brez Boga nega rešitve, da je zidanje brez njega brezuspešno, zato dviga roke i srce k njemi, išče rešitev v krščanskih istinaj i se pašči pod zastavo nebeske Matere, zaščitnice i priprošnice vseh.   
Pod njeno zastavo je bežao tüdi slovenski narod, poklono se njoj je i na ves glas kričao: „Z 
lüblenim Sinom nas blagoslovi Devica Marija!“
Poklonili so se dühovniki z bogoslovci, moške i ženške kotrige Marijinih drüžb, Orli, Visokošolci, zenske i moški, ki vsi so dobili v posebnih predavanjaj i predgaj Marijin zgled pred oči, kak se morajo v svojem živlenji po njem ravnati.
V teh treh dnevaj se je bi. D. Marija, naša dobra mati počastila s telkiml krasnimi pesmami i gorečimi molitvami, kak mogoče vnoga leta prle ne.
Marija je najlepše bože stvorenje, častimo jo iz cele svoje moči.
Pošta.
A. B. Sv. Jürij. Vse tri Vaše karte smo dobili v roke 10. sept. i zato smo Vam izkaznic ne mogli poslati. Peneze (322 Din.) smo dobili. G. B. Križevci. Prošnjo pošljite g. poslanci do rok, neso bili v Belgradi Še. Gda do šli, jo izročijo sami.
Gospodarstvo.
 1. Zrnje. V Novom Sadi:  
 100 kg.	pšenice	300	Din.,	
„	žita	290	„ 
 	„   ovsa  200 „
„	kukorice	260	„
2.	Meso:
govedina: teletina: svinjina v Zagrebi 1 kg. 24-27 D. 25—29 D. 28-32 D. v Ljubljani „	21—23 D. 27-29 D. 27—30 D.
3.	Krma.
Sena m. 90—125 D., slame m. 70—100 D. 
Zagrebečka borza
 dne 18. septembra 1924.
Amerikanski dolar, 1 dolar	K 280—
Austrijska krona, 100 K	K —‘40
Čeho-Slov. krona, 1K	 K 8-50
20 kronski zlat	 K 1130 -
Francoski frank 1 frank 	K 16 —
Madjar. K 100 (nova em.)	K —40
Švic. fran., 1 fr.	K  -55-—
Talijanske lire, 1 lira	K 12 60
Zürich:  
Dinar 100 Din.	 Sv.frcs 745
MALI OGLASI
Klepec Paveo dam na znanje! Pozavlam vse svoje prijatele, znanznance i negdašnje dobre odjemalce na obisk, ar sam začno pa trgovino na stárom mesti pri apoteki v Beltincaj. Blago vse fele, nova bonta. Nova sréča! Dobra roba, nizke cene.	V
Vas pozdravlam ! Paveó. 
Samostojnega mlinarja za  eksportni paromlin  sprejme takoj Uprava veleposestva Beltinci, (Prekmurje). J
I.-a kovaški premog garantiran kg. od 2 K. — do 520 vsigdar velka i stalna zaloga. Tüdi ves stavbeni material se od zdaj naprej dobi po čüdovito nizkoj ceni V. Bratina Križovci pri Ljutomeri.	
OTROŠKI voziček s streho, dobro hranjen se po ceni proda v  šolo v     Turnišču
K. ODAJI je pri Sreš Matildi (Hujs) Kükeč Štev.7.- mali log z. debelimi i drobnimi borami. Na ogled je vsaki den.   
 POHIŠTVO za trgovino, za bunto s štelaži i drüge tišlarske reči se odajo pri Mariji  Ko-vačič dovici v Dokležovji. Oda se vsakši den.
Licitacija.
V Prosenjakovcaj se Oda „Kovačov" vodeni mlin, šteri ma 1 „Ganz“ henger Štev. 11 z auf-cugami (opremov),  pa 36 colni kamen i velki trier (trajar) za čiščenje silja i k coj spadajočo celo mlinsko šker dne 28. septembra 1924 leta ob 9. vöri predpoldnom na licitaciji v Prosenjakovcaj na lici mesta. Mlinska šker se tüdi po falati oda Hiša obstoji iz 2 sob, edne kühnje. Je z lesá s slamov pokrita, mlin tüdi z lesa i s črepom pokrit. Rami se tüdi doli odajo. Več se zvedi pri Kovač Jožefi, župani v Prosenjakovcaj.  
Zahvala.
Vsem, ki so skakali zadnjo čast mojoj prelüboj ženi so položili venec na njen grob —i so tak s svojim sočüstvovanjon tolažili mojo žalost, se najhvaležneje zahvalüjem. Posebno se zahvalüjem domačim gasilcom, šteri so jo sprevodili na zadnjoj
Turnišče, 14. sept. 1924
  Tivadar Jožef
     familija 
Nova bauta! Novo blago!
Naznanjam; da sem v M. Soboti. pouleg velke oštarije Dobrai, ot-vöro novo. trgovino z moškim gvantom, dobi se gvant vsake vrste 
po najnižjoj cejni. Prosim prvo kak bi kaj küpili poglednite
tou novo trgovino	
S spoštüvanjom   
Horvath Aleksander, krojač.
POZOR
stariši i g. vučiteli!
Učne knjige za vsako šolo !!!
Pisalne potrebščine, zvezki, taške za knjige, risalno orodje, se dobijo po znižanoj ceni pri
ERNEST BALKANYI, knjigotržci  v Dolnjoj Lendavi. 
FAL CIGEO I ČREP.
Puconska ciglenica oda cigeo i črep — zavolo pomenkanja prostora — küpcom, ki ga odpelajo od dnes naprej do konca toga leta, proti plačili v gotovini po nasled-njoj znižanoj ceni:: cigeo (za zidanje) po 550 Din. črep (Fájn) po	1400
za 1000 falatov.
Falo češko perje!
Eden kg. seroga česanoga perja 70 Din., na pol belo 90 Din., belo 100 Din, bolše 120 i 150 Din., mehko 200 i 225 D., bolša vrsta 275 D. Pošiljatve so carine proste, proti povzetji od 300 D. naprej, poštnine prosto. Minta zobston. Blago se tüdi zameni i nedobro vzeme nazaj. Naróčíla se pošilajo samo na BENEDIKT SÄCHSEL, Lobez št. 80 kod Pilzna, Čehoslovaška. Poštne pošiljatve idejo iz Čehoslov. t Jugoslavijo okoli 14 dni.
Slovenska Banka d.d.
 podružnica DOLNJA LENDAVA
plača najbolje dolarje  in zlate peneze. ....
Ovlaščena banka za trgovanje z devizami in valutami. Izstavlja izvoznikom uverenja in prevzema bančne garancije.
SALONIT
je najbolši škrilj (pata)
za. pokrivanje strehe je boljši od vseh drügih materialov, lehki, nezgorljivi, dugo 'drži i je tüdi najfalejši.
Dela se po staroj Hatschekovoj formi". ETERNIT. Za pokrivanje strehe se da večletna garancija. Izdelavle se v Solini pri Spliti v zalogi je pri
Čeh  & Gašpar-i,  
trgovina z mešanim blagom, železninov, polskimi pridelki.
MURSKA SOBOTA, Prekmurje. 
Naročnina ino oglasi se sprejmejo za „Novine" pri ERDŐŠY BARNABAŠ trgovci z papirom i igračami v Murskoj Soboti št. 180. poleg rim: kath. cerkvi Ino pošte.
Najboljše bronaste zvonove, po najnižjih cenah v Jugoslaviji dobavlja samo
LIVARNA ZVONOGLAS MARIBOR
odlikovana z zlato kolajno.
Neprekosljiva harmonija, čisti, trajni glasovi, hitra postrežba, večletno jamstvo.  -   Zahvalna pisma č. č. duhovščine so vsakemu na ogled. 
Tisk: ERNEST BALKANYI Dolnja Lendava.