286
Kronika
JALOVO MODROVANJE
Ali se spominjate Prežihovih soldatov v Požganici, kako se pogovarjajo o domovini? Vsak trenutek pričakujejo spopada, zato so nemirni, da se jim ne da spati. Morda bodo že jutri zarana v ognju krogel in kdo se sme zanesti, da ga ne bo zadelo? V tej gluhi noči sta življenje in smrt čisto blizu, le korak je med njima. Človek je porinjen na tisti skrajni rob, kjer stoji pred enim samim velikim vprašanjem, v katero so se mu zdaj strnile vse skrbi življenja. Čemii sem živel, čermi bom umrl? In vidiš te Prežihove soldate, kako so se jim oči zastrmele v črno noč, da bi predrle temo in ujele tisto, kar čez ta rob spaja njihova življenja in smrti v prihodnost, ki bo prišla za njimi in zaživela iz njihove krvi. Kot da bi hoteli z rokami otipati tisto misel, ki jim je poveličevala vse trpljenje in ki jim zdaj izpolnjuje vso vsebino velikih gesel, od katerih odmeva svet. Domovina, svoboda! Moja domovina je Jazbina, pravi Močivski Petruh. Življenjski sen davnih jazbinskih rodov, osvojiti Požganico, priti do zemlje in sonca, je Jazbincem tu na velikovškem polju pomenil stvarni, resnični smisel boja za domovino. Ko bo ta smoter uresničen, bo domovina njim in njihovim otrokom  dobra in pravična.
Nemara se tudi danes pogovarjajo tako vsi, ki jih grize usodno vprašanje teh mesecev, ko se je svet tako močno zamajal. Sedanja stavba se je izkazala slabo, z velikim truščem se podira in kaj je bolj naravno kot to, da ljudje v stiski, ki jih je zajela, nemirno razglabljajo in iščejo rešitve iz položaja, v katerem jim ni obstati. Tisti stari vojaki, ki so se pred dvajsetimi, petindvajsetimi leti bili na vseh bojiščih sveta, so se vračali z mislijo, kako bodo slednjič imeli pravo domovino. Na njihov košček zemlje bo pritrjena  in z njihovimi  delovnimi  rokami  speta — vsa njihova, močna  in bogata.
In so spet zaorali in zasadili krampe v eni sami skrbi, da domovino slednjič približajo z lune zemlji in odrinejo tiste, ki so hoteli biti neomejeni gospodarji te zemeljske domovine. Pa so bili do krvi tepeni prvič in vselej, kadar so poskusili uresničiti in utrditi svojo dolgo sanjano misel. Ostalo je tisoč neosvobojenih Požganic, ki so se z leti strnile v eno samo celoto, da se je izostrilo slovensko vprašanje, objemajoče vse, kar zadeva življenje slovenskega človeka od kruha do besede in pesmi, sorodno vprašanjem mnogih bližnjih in daljnih narodov. Danes ljudje merijo in seštevajo vsa razočaranja in preizkušnje, ki so jih morali doživeti. Oprijemljejo se mnogokdaj prve bilke, ki mislijo, da bi jih utegnila rešiti. Bedni in nevedni kakor so, ne vedo, da si še povečujejo nesrečo. Toda kdo je kriv temu razočaranju?
Za vse, ki ne vežejo pojma in občutka domovine s kakim visoko, nad resnični narod postavljenim položajem, je odgovor jasen in preprost. Javni kulturni delavci ne bi smeli tega izpregledati, kadar izpregovore, in dopustiti, da njihove besede krijejo, kar je bilo napak storjeno. Toda tako se je žal zgodilo s slavnostnimi izjavami, ki so jih dali nekateri gospodje iz vrst akademikov, univerzitetnih profesorjev, vrhovnih sodnikov do uglednih in manj uglednih književnikov v zadnjih dveh prazničnih številkah „Jutra". Vse te izjave so bile zbrane in urejene tako, da bi potrdile tiste prezirljivo misel o slovenskem vprašanju, ki se je dolga leta z vsemi sredstvi povzdigovalo kot najzaslužnejše domoljubje in ki se skuša vzdrževati in negovati še danes, samo na druge, morda spretnejše načine.
Ni pomembno to, da nekatere izjave same zase ne odkrivajo te osti očitno in s poudarkom kot druge. Kajti vse pomenijo enako prijazno uslugo tistim, ki jim je na tem, da se nič ne izpremeni in da se čim dlje zadrži preureditev države po željah ljudstva. Vsaka po svoje naj bi prispevala temeljni misli, ki naj bi spet v tem času opozorila Slovence, da je v načelu vse prav, kot je, vse morebitne pomanjkljivosti so le neznatnega, postranskega pomena, ki ne zadevajo bistva stvari. Kdor to v tem času le omenja, neodgovorno podira državo — in sicer ljudje, ki je njihova krivda samo ta, da se niso dali iz kože sneti in da se branijo tudi ta trenutek pred tistimi, ki jim že dvajset let in več jemljejo domovino.
Zakaj je bilo v tej težki uri potrebno, udariti po teh ljudeh in prevrniti ves problem na glavo, kot pristoji le kakemu politikantu? Udariti v imenu nekega nazora, ki sprevrača ves vrednostni red, kot je navzlic nasprotnim poskusom in prizadevanjem do danes obveljal: Prešerna je treba postaviti v Vrazovo senco in pokazati, da je imel prav Vraz in ne Prešeren. Ali je mogoče stvari še bolj zaviti in se bolj ogniti odgovoru na vprašanje, ki ga kriči ta čas. Tako pomenijo besede teh naših kulturnih delavcev, v podporo tega nazora izgovorjene in po svojem hotenem ali nehotenem uč:nku merjene, samo potrditev in opravičilo tistih, ki so v resnici nečesa krivi — krivi hudega poloma, ki ga je doživela dvajset let veljavna koncepcija te države. To ni bila teorija, temveč težka resničnost — in danes pisati izjave v imenu te koncepcije, pomeni, budnemu slovenskemu človeku še dalje odrivati domovino na luno in mu z lune govoriti o domovini.
Kajti ne samo, da se je v zadnjih dvajsetih letih dodobra izkazala vsa zgrešenost temeljne ureditve države, tudi svet okrog nas se je ves izpremenil. Tako še neprimerno huje čutimo vso jalovost besedičenja v istem jeziku kot pred dvajsetimi leti. To, kar se danes godi po svetu, nam mora dati misliti tudi o vprašanjih, ki se tičejo naroda in države in ki se sicer ozko vežejo z vso ostalo problematiko današnjega človeštva. Pomenek o tem ne more biti tako preprost, da bi se kar naprej igrali z lepimi gesli. Ko nam gre za to, da obranimo vse, kar nam je vredno in pomembno, se ne smemo plašiti pred tem, da brez milosti odstranimo vse, kar temu času ne ustreza več. In že vsaka beseda bi morala globoko zarezati v ta vprašanja in prispevati k jasnemu in uspešnemu obvladanju  časa  in prostora, v katerem živimo.
287
Vsi tisoči, ki danes po naši deželi vsak zase iščejo luči, bi hoteli čutiti še koga poleg sebe, biti sredi strnjene skupine, ki je odločena, da si utre svojo pot. Mnogi bi hoteli vedeti in radi bi poslušali svoje izobražene vodnike, ki bi jim morali povedati resnico, povrniti in utrditi živo vero, ki je niso izgubili po svoji krivdi. Toda treba bi bilo brez oklevanja povedati resnico ne glede na to, kako težka utegne biti in koga zadene. Beseda danes ne sme biti več slavnostni govor ali praznični plakat. Gospodje pa so žal izpregovorili slavnostno besedo, nekateri bolj, drugi manj uspelo, ko bi bil primernejši čisto vsakdanji, manj blesteč, pa bolj stvaren pomenek o vsakdanjih tegobah, ki mučijo in tlačijo našega človeka. Samo docent Stojan Bajič in pisatelj Anton Ingolič sta se jih dotaknila.
Ni namreč dovolj, zviška na daljavo klicati: Bodite pripravljeni! Treba je priti čisto blizu k človeku, ki se kdo ve kje muči, mu prožiti roko in ga varno voditi korak za korakom naprej. Življenjsko področje tega človeka je danes tako majhno in ozko, da ni zmožen misliti v abstrakcijah in podobah. Prežihov bajtar in drvar prav tako ne kot kak cafone v abruških hribih, kakor ga je upodobil Silone. Domovina je čisto resničen svet, sestavljen iz tisoč in tisoč človeških življenj in usod. Ko bo naš človek rastel in se utrjeval v tem zemeljskem prostoru, se bo širil in poglobil tudi njegov občutek zemeljske domovine. Zato pa pripravljenost danes ne more biti geslo, temveč naloga, ki bo opravljena, ko bo slednji naš človek čutil, da je vredno živeti.                A. Kos.
288