Kristina: Za daljnimi gorami. — Vladimir: Tvoje ime.                 559
„Ne, mamica, jaz te bom vedno ubogala in vse bom storila, kakor boš ti hotela!"
„Da, da, Dragica, ubogaj, ubogaj me! Ubogaj me, Dragica, in — boj se moških!
„Saj se jih bojim!"
In vprla je svoje nedolžne oči v mater. Tej pa je zautripalo srce in zopet se ji je prisvetila solza v očesu — to pot solza istinite radosti . . ..
(Dalje prihodnjič.)
Za daljnimi gorami.
^Asa daljnimi gorami                   Prišla bo k rosnim rožam
ugaša zadnji svit . . .             ljubezen na poset,
Za daljnimi gorami                 sklonila, poljubila
je tih večer razlit. —              bo žarni rožni cvet . . .
Zasanjala bo sanje
o lepih, solnčnih dneh
in dahnila na lice
mi blažen bo nasmeh . . .
Kristina.
Tvoje ime.
,me sem tvoje šepetal                 In pozno me je sen obdal:
jutranji zarji koprneči                 šla si med klasjem v poldan vroči
in v mrak večera krvaveči,          po poti, v daljo se vijoči . . .
ko je iz prekogorskih dalj          Ime sem tvoje šepetal,
na oknu tvojem, o Helena,        poljubljal sem ti krila bela,
poslednji žarek trepetal.              saj bil sem njive solnčni val.
A danes bi se radoval, da kosec sem z jekleno koso in ti polje, pokrito z roso, poljoče tja do zlatih dalj. Kosil, kosil bi, o Helena,   , in tvoje ime bi šepetal . . .
Vladimir.