časopis za kritiko znanosti; 1991; 140/141; 111-130 111 O polifoniji, argumentativnem pričakovanju in njegovem sprevračanju (ali kaj veznik pa dolguje veznikoma ker in sicer) Igor Ž. Žagar Se še spomnile procesa JBTZ in prelestnih časov demokratizacije Slovenije ? Če vas ob tem obhaja še nostalgija, si boste prav gotovo z veseljem (ponovno) prebrali članek Dragana Duriča SLOVENIJA IN DEMOKRACIJA (ki gaje pred tremi leti objavil Vijesnik, II.VL 198« pa ponatisnilo Delo), in videli boste, kako blagodejno in plodno je bilo to obdobje ne le za demokratizacijo, temveč tudi za znanosti o jeziku2. SLOVENIJA IN DEMOKRACIJA Slovenska javnost je v zadnjih tridesetih dneh doživela dva nova "Soka*. Potem ko so se maja pojavile govorice, da ao v lej naii najsevernejši republiki pripravljali "vojaiki udar*, ae je junij začel z aretacijo Janeza Janie, Ivan* Borilnerja in Davida Taaiča. Pul>lici»i.!. zaatavnika v JLA in enega od urednikov Mladine. Vse tri *o priprli zaradi cuma, da so izdali vojaiko skrivnost. Kot je rečeno v uradnem sporočilu, so pri njih našli dele posameznih strogo zaupnih vojaikih dokumentov. Ob vae liolj gromuglasnem sozvočju izjav in sporočil raznih združenj, odborov in forumov, ao Janša, BorSuier in Tasič iz pristojnosti republiikega sekretariata za notranje zadeve preiti "v roke" vojaškega tožilca. Gre namreč za vojajko skrivnost, čeprav je ilo v prvem primeru zgolj za govorice, v drugem pa epiloga zgodbe za zdaj Se nihče ne pozna, je bilo dejstvo, da 1 Članek skuAa artikulirati rezultate drugega dela raziskovalne naloge Konstrukcija topičnega polja slovenskega jezika: veznik "pa", ki je v letih 1969/90 potekala na I nit i t utu za sociologijo pri Univerzi v Ljubljani. Rezultati prvega dela raziskave so povzeli v članku "Pa", The Reveraer of Argumentative Expectation", Filozofski vestnik 1/91, Ljubljana 1991 (v tisku), pričujoči članek pa je njegovo nadaljevanje. 2 V uvodnem delu članka povzemamo sklepni del članka "Pa', the Reveraer of Argumentative Expectation", v katerem smo uvedli problematiko slovenskega veznikapo kot aprevračevalca argumenta)ivnega pričakovanja. Bralcu se za taksno ponavljanje opravičujemo, seveda pa je poznavanje problematike, razvite v omenjenem članku, nujno za razumevanje problematike, ki jo bomo »ku&ali artikulirati v nadaljevanju. 112 Igor Ž. Žagar so ob« primera spretno združili, za nekatere dovolj, da v vsem tem vidijo jesen 'slovenske (»mladi' oziroma začetek konca demokratizacije. Ali niso lo kljub vsemu nekoliko prenagljene ocene? Kar zadeva primer Janša • a katerim ao ae pravzaprav začele aretacije in preiskave delovnih mest in stanovanj • ao Mladina, Tribuna, Katedra in Radio študent v 'sporočilu javnosti" objavili, da gre za 'nedopustno vmešavanje v volilni postopek in grob pritisk na javnost'. Očitno je torej, da ima pripor Janše • na podlagi »uma, da je zakrivil dejanje izdaje vojaške skrivnosti - hude politične implikacije. Ker pa 1 gre za enega od kandidatov za prihodnjega predsednika ZSMS, na» vse to prav gotovo ne bi amelo presenetiti. Oglasil se je tudi sedanji predsednik slovenske mladine Tone Anderlič in v imenu »voje organizacije od republiškega ministra za notranje zadeve Tomaža Ertla zahteval uradno pojasnilo o priporu Janše, za katerega je, ko« pravi, izvedel iz časopisov. To zahtevo bi m dejansko lahko razlagali kot nedemokratično dejanje. Zakaj naj bi »ek retarial za notranje zadeve, če je ravnal v skladu a svojimi zakonskimi pooblastili, mladinsko organizacijo obveščal drugače kot ostalo javnost? Ali to pomeni, da bi morali Janšo v primerjavi z ostalimi smrtniki obravnavati drugače? Ker pa2 K kandidacijski postopek za volitve v mladinski organizaciji le približuje koncu - in zaradi tega postaja prvorazredni politični dogodek - je Anderličeva zahteva po avoje kljub vsemu upravičena. Tega pa prav gotovo ne bi mogli trditi za skupno izjavo mladinskih glasil, ki le vnaprej diskvalificira legalne organe. In to še preden so le-ti dokončali svoje delo. Na informativnem traku se je potem po že ustaljenem slovenskem medijskem ritualu odvrtela serija izjav in sporočil javnosti. Oseminosemdcsct slovenskih kulturnih delavcev je podpisalo izjavo, v kateri i.ihirvAjo, da se pojasni, kdo je sprožil postopek zoper Janšo. Isto zahteva tudi Društvo književnikov Slovenije, ki hkrati zahteva tudi to, da Janšo, Borštnerja in Tasiča takoj izpustijo iz zapora. Ob tem poudarjajo, da so ogorčeni 'zaradi postopkov, ki v Sloveniji ustvarjajo ozračje izrednega stanja*. Skrbi jih za ustavno ureditev in svobodo javne besede. Upravni odbor Društva novinarjev Slovenije pa v svoji izjavi poudarja, da je 'večina novinarjev Društva novinarjev Slovenije izrazila svojo zaskrbljenost glede spoštovanja ustavnosti, zakonitosti, človekovih pravic in demokratizacije naše družbe'. Zakaj tolikšno nezaupanje v zakonite organe? Čemu vsa ta vprašanja republiškemu sekretariatu za notranje zadeve, družbeno- političnim organizacijam in organom Slovenije zaradi 'zaprtosti informacij"? Tomaž Ertl je v daljšem intervjuju, ki so ga 1. junija objavili v Delu (op. uredništva: Verjetno je mišljen intervju, objavljen v Delu 8. junija), povedal, da javnoat redno obveščajo o tem, kako vodijo postopek. Javnosti so pojasnili, kako poteka postopek, kaj ao v postopku odkrili in zakaj ae je sekretariat za notranje zadeve odločil za pripor. Očitno ni nikakršnega dvoma. Vse dokler ne bodo dokazali, koliko so vsi ti sumi utemeljeni • o tem bodo svoje povedali pristojni pravosodni organi - pa vsekakor nikogar ne bi smeli razglašati za krivca. Zakonitim ogranom je torej treba dopustiti, da ugotovijo tista prava dejstva. Glede pripombe, da so informacije nepopolne, pa lahko rečemo le lo, da pač ne morejo biti celovitejše in natančnejše, dokler ne bo končana preiskava. Prav tako najbrž niao upravičeni očitki, da je šlo za nezakonito ravnanje. Protesti dela javnosti torej ne stojijo na trdnih nogah. Se zlasti zato, ker ae prav ta zavzema za demokratičnost. O polifoniji, argumenJalimem pričakovanju in njegovem tprerrafanju 113 če se namreč nekdo zavzema u demokratičnost, polom bi moral kol civilizacijski dosežek demokracije priznavali tudi pravno državo, ki pa jo je mogoče prepoznali po ustavi in zakonik. Poleg tega je treba ob svobodni javni besedi priznavali tudi pozitivne predpise. Tudi v primeru, če so li pomanjkljivi, in sicer vse dokler leb predpisov ne spremenimo. Za to pa je pristojna zvezna oziroma republiška skupščina. V nasprotju s tem pa «o se najglasnejši zagovorniki demokracije ujeli prav v tisto pasi, proti kaleri ae bojujejo na javnem prizorišču, saj svoje mnenje vsiljujejo kol vrhunsko merilo. Tako kot nismo pripravljeni sprejeti dogmatika, ki nima posluha za raznovrstnost in bogastvo mnenj, tudi 'demokrat*, ki bi izven z ustava in zakoni določenih pravil pomelel s površja zemlje vse tiste, ki ne mislijo tako kol on, ne more širiti prostora demokracije. Demokratična družba namreč ne pomeni, da v njej ni dogmatikov, tako kol tudi sicer noben družbenopolitični sistem ni črnobel. V sporočilu predsedstva CK ZK Slovenije je rečeno, da ta organ *ne želi vplivali na potek postopka". Kot je rečeno v sporočilu, •o za vse odgovorni pristojni organi, ki so začeli in tudi sicer vodijo postopek. Pravosodni organi bi torej morali samostojno - in seveda polteno • do konca opraviti svoje delo. Vsekakor pa trenutnega izbruha 'svobodnjaških zahtev*, s katerimi posamezniki dejansko skušajo izvajali nekakšen pritisk na pravosodje, ni mogoče okaraklerizirali zgolj kol pritisk na sodne in preiskovalne organe. Mnogi izmed njih v glavnem zahtevajo spoštovanje ustavnosti in zakonitosti, pa tudi korektno in čim popolnejše obveščanje javnosti. Dejstvo pa je, da bo moralo pravosodje v prihodnje računali s tem javnim hrupom, pa tudi z javnostjo, ki je vse bolj lačna popolnejših informacij. Sicer pa je to običajna cena, ki jo je treba plačati takrat, ko se odprejo demokratični venlili. 0 tem, da smo kljub vsemu dosegli višjo stopnjo demokratizacije, pa priča tudi dejstvo, da se ta primer vsak dan pojavlja v javnosti. če bi bili Časi drugačni, bi o vsem skupaj objavili le skopo poročilo - ali pa še tega ne, piše v Vjeaniku Dragan Durič. Če si pobliie ogledamo sintagmi ker paj in ker pa2, opazimo, da se ne nanašata na kak predhodni diskurzivni segment oz. natančneje, da se pri argumentu, ki ga uvajata, ne opirata na (ne)kaj, kar bi bilo v besedilu £e povedano: daje bil Janez Janša takrat kandidat za predsednika RK ZSMS in da se je volilni postopek za predsednika RK ZSMS bliial koncu, ni v tekstu nikoli eksplicitno omenjeno, oboje je (bilo) v najboljšem primeru le stvar neke poprejšnje skupne vednosti. Ker pa i in ker pa2 torej v dano besedilo (četudi implicitno) uvajala nova govorca, nova glasova, ali bolj abstraktno, pa zato bolj natančno, novi stališči, novi informaciji, ki nista neposredno, materialno - z besedami in stavki • ujeti v dano besedilo. Da bi obravnavanemu besedilu lahko podelili zahtevano koherentnost in neodvisnost^, moramo torej pred- 3 Če smo iz strukturnih razlogov prisiljeni povzeti sklepni del članka "Pa', The Reverser of Argumentative Expectation", pa nam prostor seveda ne dovoljuje, da bi (vsakič) znova opredeljevali in definirali tudi konceptualni aparat, s katerim operiramo. Bralec bo natančnejše (in bolj tehnične) 114 Igor Ž. Žagar postaviti, da so stališča govorca (v našem primeru torej avtorja članka) pravzaprav rezultat soočenja več izjavljalcev oz. izjavljal ni h pozicij (ki jih članek le reflektira, niso pa vanj neposredno, materialno ujete). Takšni strukturi ranosti besedila pravimo poliforia, vecglasna strukturiranost, kar z drugimi besedami pomeni, da lahko - celo moramo - ker pai analizirati s pomočjo (enega) govorca in (vsaj"*) dveh izjavljalcev: I(zjavljalec)] predstavi neko dejstvo Di (pripor nekega državljana), ki ima nenavadno lastnost L] (hude politične posledice); l(zjavljalec)2 mu ugovarja s predstavitvijo nekega (novega) dejstva f>2 (gre za državljana,_ki se ukvarja s politiko), pri čemer se očitno sklicuje na neki topos kot3 Ti Bolj ko se ukvarjamo s politiko, bolj politično se naša dejanja interpretirajo, temu pa se pridružuje tudi G(ovorec), torej avtor članka. Se zanimivejša je interpretacija oz. natančneje možnost interpretacije ker pa2- Interpretacijo je namreč mogoče zasnovati ne le kot soočenje oz. spopad dveh izjavljalcev, temveč tudi kot spopad dveh toposov: 11 predstavi neko dejstvo D3 (demokratično ravnanje) z lastnostjo L3 (enako za vse), pri čemer aplicira nek topos T2 Bolj ko so zakoni demokratični, bolj se jih moramo (vsi) držati; 12 mu v tem pritrjuje, le da namesto T2 aplicira nek topos T3 (ki T2 "nasprotuje" le tako, da ga zaostruje) Bolj ko so razmere zaostrene, bolj definicije polifonije, loposa, stavka, izjave, govorca, izjavljalca, (diskur-zivne) koherentnosti in neodvisnosti, kakor tudi nekaterih drugih konceptov, ki spadajo v to konceptualno polje, našel v dveh poprejšnjih avtorjevih spisih, "Argumentacija v jeziku proti argumentaciji z jezikom", Anihropos III-IV/1991 in v že omenjenem "Pa', The Reverser of Argumentative Expectation", Filozofski vrstnik 1/1991. Na voljo pa so seveda tudi mnogo imenitnejši avtorji, zlasti Ducrot 1980, 1988, Anscombre in Ducrot 1983 ter Moeschler 1985. 4 "Vsaj" pravimo zato, ker skušamo število izjavljalcev obdržati na minimumu, ki ga s svojimi nastavki dopušča obravnavano besedilo. Z dragimi besedami to pomeni, da bi število izjavljalcev sicer lahko povečali, le da jim v tem primera ne bi mogli (vedno) najti ustreznikov v samem besedilu. 5 Zakaj pravimo "topos kot Ti" in ne preprosto "topos Ti"? Zato, ker toposi niso nič na sebi bivajočega, temveč stvar vsakokratne, analitične konstrukcije. Ko pravimo 'topos kot...", želimo s tem povedati, da bi ga morda lahko ubesedili tudi kako drugače, tisto, za kar nam gre, pa je njegova najsplošnejša struktura, ne dobesedno«!. O polifoniji, argumenJalimem pričakovanju in njegovem tprerrafanju 115 demokratično moramo ravnati, G(ovorec) pa se njegovemu argumentiranju pridružuje. Se zlasti zanimiva (zlasti za osvetlitev narave toposov in na njih temelječega argumentiranja) pa je možnost interpretacije jtrerpa. Kaže namreč, da je na isti topos mogoče opreti različna argumentativna sklepanja, kar |io drugi strani s|>et pomeni, da se na istem toposu (lahko) cepi več različnih izjavljalnih pozicij. Sicer pa bi namreč lahko pojasnili s pomočjo govorca in (vsaj) dveh izjavljalcev: 11 predstavi neko dejstvo Dl' (ki je sicer povsem enako kot v primeru ker pai, namreč pripor nekega državljana), le da mu kot nenavadno pripiše neko drugo lastnost kot 11 v primeru ker pa/, namreč Ll* (veliko vznemirjenje javnosti). 12 mu ugovarja z dejstvom D3' (ki je povsem enako dejstvu, s katerim v primeru ker pa2 nastopa 11, namreč (demokratično ravnanje), le da mu pripiše drugačno lastnost kot 11 v primeru ker pa2, namreč L3" (svoboda informacij) in s tem aplicira neki topos T.V {Boljko so razmere zaostrene, bolj demokratično moramo ravnati), s katerim I2 v primeru ker pa2 s stopnjevanjem (zaostrovanjrm) zavrača argumentacijo l|. S polifoničnega stališča pa je obravnavano besedilo Se mnogo kompleksnejše, kakor bi bilo na prvi pogled mogoče razbrati iz poskusov teh treh posamičnih analiz: 11 primera sicer pa namreč s svojim predstavljanjem dejstva Dl* že polemizira tudi z ll primera ker pat, saj istemu dejstvu pripisuje drugačno lastnost kot ll primera ker pa{: 12 primera sicer pa pa poleg zavračanja argumenta 11 primera sicer pa polemizira tudi z 1] primera ker pa2, saj dejstvu D3' (ki je sicer enako dejstvu, s katerim v primeru ker pa2 nastopa I]) pripisuje drugačno lastnost kot Ij, Rekli bi torej lahko, da veznikp«, vsaj v povezavi z vez ni koma ker (ker (m) in sicer (sicer pa), predstavlja nekakšen izjav Ijalno anafnrični element, ki s sklicevanjem na neko skupno, občo (ali vsaj poprejšnjo) vednost, zunanjo diskurzu v teku, (šele) izpostavi polifono strukturo (danega, obravnavanega) diskurza, diskurzivni segment, katerega del je, pa prav s tem zameji kot interpretativno in arguntetl* tativno relativno avtonomen V primeru vezni k a pa gre torej za (kompleksno) diskurzivno-argumen-tativno spremenljivko, ki 1) diskurzivno zahteva izbiro argumenta, katerega (argumentativna) usmerjenost je nasprotna argumentu, ki pa predhaja, in ki 2) predhodnemu argumentu ne nasprotuje z vpeljavo 116 Igor Ž. Žagar novega diskurzivnega argumenta, temveč s sklicevanjem na neko z unajdi s kurzivno (zunajdiskurzivno v razmerju do diskurza, ki je v teku), skupno oz. občo vednost, zato bi pa najustrezneje poimenovali sprevračevalec argurnentativnepa pričakovanja, njegovo delovanje pa predstavili takole: Vprašanji, ki se zastavljata kar sami po sebi, sta seveda: kakšno in kolikšno vlogo imata pri takšni opredelitvi spremenljivke pa veznika sicer in ker? Ali deluje pa na enak način tudi sam ali le skupaj z njima? Odgovor na ti vprašanji bomo skušali jioiskati v nadaljevanju članka. Da nam slavistični krogi ne bi očitali napuha in samovšečnosti, si bomo najprej seveda ogledali, kakoAer i n sicer opredeljuje Sloiar slovenskega knjižnega jezika (odslej SSKJ). Po SSKJ ker6 služi: 1. za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanja v nadrednem: ker resnice ni smel povedati, je rajši molčal; ker ga je doma zeblo, je šel v kavarno; nanj sem se obrnil zato, ker vem, da je pošten / zdelo se jima je zelo zabavno, ker sta ušla od doma; 2. za vzročno pojasnjevanje prej povedanega: skrb je odveč, ker delavci so zanesljivi; sicer' pa: 1. za izražanje posledice, če bi se prej povedano ne uresničilo: brž pomagaj, sicer bo prepozno; pri nas se dobro počuti, sicer bi že odšel; zadnji del poti sem moral teči, sicer ne bi prišel pravočasno; 2. za izražanje dejanja, stanja ob drugih, drugačnih priložnostih: danes ni razpoložen, sicer pa je prijeten, vesel; za konec tedna navadno kam odidemo, sicer pa smo zmeraj doma / fant je odličen telovadec, sicer pa je brivec; 6 SSKJ 11, str. 312, DZS, Ljubljana 1975. 7 SSKJ IV, str. 652-653, DZS, 1985. O polifoniji, argumenJalimem pričakovanju in njegovem tprerrafanju 117 3. za uvajanje omejevane trditve, ki ji nasprotuje trditev v drugem stavku: sicer je Se mlad in neizkušen, vendar zelo spreten; sicer nima denarja, a za to ga bo že našel; sicer je šlo težko, pa smo se le sporazumeli; 4. za dopolnjevanje, pojasnjevanje prej povedanega: kmalu se bodo pripeljali, in sicer iz te smeri; telefoniral mi je zvečer, in sicer ob osmih; kosti se med seboj slikajo na tri načine, in sicer s šivi, s hrustancem in s sklepi; 5. izraža razmere ali stanje ob drugih, drugačnih priložnostih: zakaj mu ni nič povedala, saj je sicer tako odkritosrčna; danes so mu vsi zoprni, čeprav sicer s vsemi dobro sodeluje; lepo je, če se ljudje, ki skupaj delajo, tudi sicer razumejo / kljub sicer hitremu napredku na tem področju še zaostajamo za drugimi; opazil je, da je njegov sicer zagoreli obraz pobledel; zagotovili moramo enakomernejšo proizvodnjo, ker sicer trg ne bo redno preskrbljen; sečnjo bo treba pospešili, saj sicer lesna industrija ne bo izpolnila načrta; 6. izraža rahlo omejitev, pridržek: to je sicer lepo, je pa zame predrago; ljudje so sicer mnogo govorili o tem, toda pravega vzroka ni nihče poznal; strokovnjak sicer ni, vendar marsikaj zna; 7. izraža ugotovitev, spoznanje resničnega stanja: vsi mu morajo streči. Sicer pa si samo domišlja, da je bolan; lahko greš z menoj. Sicer še rajši vidim, da ostaneš doma / takih primerov, kot je ta, imamo sicer še teč; 8. izraža splošno veljavnost povedanega: njihovo ravnanje ljudem ni bilo všeč. Sicer pa so delali po že preizkušenih metodah; od vseh zahteva natančnost. Sicer pa je strog tudi do samega sebe; 9. poudarja zanikano trditev, ugotovitev: ne bomo te več silili. Sicer pa ne misli, da je tako hudo; kdo tako kriči? Sicer pa mi to nič mar; tega niste nikoli omenili. Sicer pa pustimo zdaj to (za opozoritev na prehod k drugi misli); Za namene našega članka se zdi še posebej zanimiva 1. raba ker in 2., 5., 7., 8. in 9. raba sicer. Zakaj? Že primera (1.1) Ker resnice ni smel povedati, je rajši molčal in (1.3) Sanj sem se obrnil zato, ker vem, da je pošten nakazujeta, da nam definicija SSKJ pove premalo. Vsebina odvisnega stavka je na neki način morda res vzrok dogajanja v nadrednem stavku, toda tega prcdv ¡»eni ne moremo in ne smemo razumeli krono- 118 Igor Ž. Žagar loško-vzročno. Ne gre na primer za to, da bi "junak" primera (1.1) zato, ker resnice ni smel povedati, umolknil, da je torej njegov molk posledica nenadnega zavedenja, da resnice ne sme povedati. Gre bolj za to, da je "vsebina odvisnega stavka" interpretacija dogajanja v nadrednem stavku: "junak" primera (1.1) je na primer (labko) molčal tudi že pred "vsebino odvisnega stavka", in po njej, potem ko je bila že znana. Predvsem pa ne smemo pozabiti, da imamo v primeru (1.1) opraviti z enim realnim (dogodkom, stanjem) in dvema vesoljema verovanj, vesoljem verovanj (molčečega) "junaka" in vesoljem verovanj govorca (tistega, ki se o molčečnosti "junaka" izreka). Narn, poslušalcem oz. bralcem, je na voljo le resnica govorca, tistega, ki meni, da je "junak" primera (1.1) molčal zato, ker ni smel povedali resnice, ne vemo pa, če bi se z govorcem strinjal tudi molčeči. Vsebina odvisnega slavka je tako izključno govorčeva interpretacija inolka, ne pa tudi njegov vzrok! Podobno bi lahko rekli za primer (1.3): "vsebina odvisnega stavka" (moja vednost, da je "junak" primera (1.3) pošten) bržščas ni vzrok dogajanja v nadrednem stavku (dejstvu, da sem se obrnil nanj), temveč veliko verjetneje le njegova interpretacija: nanj sem se rnonla sicer res obrnil zato, ker je pošten, vendar pa vzrok mojega obračanja nanj ni moja vednost, da je pošten, temveč dejstvo, da sem od njega nekaj hotel oz. želel; ter pa vern, daje pošten, sem se obrnil nanj (in ne morda na koga drugega). Tako kot v primeru (1.1) imamo tudi tu opraviti (le) z enim realnim (dejstvom, da se je govorec obrnil na "junaka" primera (1.3)) in dverna (različnima) vesoljema verovanj: govorčevim (ki nam ga predstavlja primer (1.3)) in vesoljem verovanj "junaka" primera (1.3) (o katerega interpretaciji realnega (dogodka) nimamo nobenega podatka). Dodatno potrditev hipoteze, da je vsebina odvisnega slavka le interpretacija, nikakor pa ne vzrok dogajanja v nadrednem Slavku, najdemo tudi v izbiri oz. rabi časov, preteklika za glavni in sedanjika za odvisni stavek. Na najosnovnejši ravni bi se verjetno lahko zadovoljili s trivialno ugotovitvijo, da neko sedanje dejstvo ne more bili vzrok nekega preteklega dejstva; ker [ta gre za lo, da v sedanjiku le govorim o nekem preteklem dogodku, to v danem primeru lahko pomeni le, da pojasnjujem kriterij izbire naslovnika (zdaj že) preteklega dejanja, nikakor pa ga s tem šele ne povzročim. S tem pa smo tam, kamor srno pravzaprav želeli priti: veznik ker, vsaj v nekaterih rabah, očitno zamegljuje svojo vlogo oz. je ta vloga precen-jevana. Šele pa je namreč tisti, ki mu jo pouuiga izkristalizirali. O polifoniji, argumrntatitnem pn/akoianju m njtgorrm tpmrafanju 119 Poglejmo, kako se obnašata primera (1.1) in (1.3), če vanju, v povezavi s ter, v pletemo pa: (1.1') Ker pa resnice ni smel povedati. je rajši molčal. (1.3*) Ker pa tem, da je poiten. sem se obrnil nanj. Šel epa je očitno listi, ki nam pove, ila danega diskurzivnega segmenta oz. natančneje "vzroka dogajanja v nadrednem stavku" ne moremo razumeti, če ne posežemo po (dodatno) informacijo izven oz. pred njega: pri čemer lahko povsem upravičeni sklepamo, daje prav x tisti vzrok, vsekakor pa argument dogajanja v nadrednem stavku, vsebina odvisnega stavka, ki ga uvajater, pa le njegova interpretacija, ali natančneje, ena od njegovih interpretacij. Seveda je povsem verjetno in prav nič nemogoče, da je tudi vzrok oz. argument x nekaj povsem mentalnega in ne-inaterialnega (v primeru (1.1) na primer moja vednosl/pre-pričanje/predpostavka/strah, zakaj resnice ni smel povedati; v primeru (1.3) pa na primer moja vednost/prepričanje/izkušnjaAipanjc, zakaj (morda celo za kaj), da je pošten), tisto, kar je za našo analizo na tej stopnji pomembno, pa je dejstvo, da gre za obravnavanemu diskurziv-nemu drobcu predhodno vednost/prepričanje/predpostavko/strah ..., ki nastopa kot argument nadrednega stavka. Mnogo bolj transparentna se stvar zdi v primeru veznika sicer: neprimerno raje kot ker se namreč veže z veznikorn pa, pa tudi same definicije SSRJ ne skrivajo, da za diskurzivni drobec, ki ga uvaja, argumentira neka poprejšnja, iz dotedanjega diskurzivnega veriženja odsotna izkušnja. Toda, ali ni SSKJ tu (tokrat) prehiter? Vzemimo primer (2.1) Danes ni razpoložen, sicer pa je prijeten, vesel. in iz njega odstranimo pa (2.1*) Danes ni razpoložen, sicer je prijeten, vesel. Izjava brez pa ne deluje več (tako) avtonomno, to je koherentno in neodvisno, temveč v najboljšem primeru eliptično: ostaja nekako nedokončana in zahteva dodatek (dodatno pojasnilo), četudi le svojo lastno parafrazo, na primer: (2.1") Danes ni razpoložen; sicer je prijeten, tesel. danes pa ni razpoložen. 120 Igor Ž. Žagar prenese pa Judi zamenjavo vrstnega reda propozicionalnih vsebin: (2.1"') Sicer je prijeten, vesel^danes pa ni razpoložen, da le ohranimo pa. bo mnogo bolj neznosen je izpad pa v primerih 7-9. Primer (7.1), na primer (7.1) Vsi mu morajo streči. Sicer pa si samo domišlja, da je bolan, napeljuje brez pa k nenavadnim, celo nesmiselnim implikaturam: (7.1*) Vsi mu morajo streči. Sicer si samo domišlja, da je bolan-i Če mu vsi ne strežejo, si samo domišlja, da je bolan (v resnici pa ni) -i Če mu vsi strežejo, je (v resnici) bolan (sicer pa si le domišlja). Primera (8.1) Njihovo ravnanje ljudem ni bilo všeč. Sicer pa so delali po že preizkušenih metodah. in (9.1) !Se bomo te več sili. Sicer pa ne misli, da je tako hudo. pa po opustitvi pa povsem izgubita (diskurzivno) koherenco in neodvisnost, s tem pa tudi kontekstualno vmestljivost in razumljivost: (8.1*) Njihovo ravnanje ljudem ni bilo všeč. Sicer so delali po že preizkušenih metodah. (9.1*) Ne bomo te teč silili. Sicer ne misli, da je tako hudo. Zanimivo pri tem je, da postaneta primera (8.1) in (9.1) diskurzivno spet povsem sprejemljiva (koherentna in neodvisna), če poleg pa opustimo še sicer: (8.1") Njihovo ravnanje ljudem ni bilo všeč. Delali so po že preizkušenih metodah. (9.1**) Ne bomo le več silili. Ne misli, da je tako hudo. Takšna suhstitutivna analiza torej napeljuje k sklepu, da veznika sicer (podobno pa velja tudi za kar), v vlogi "izražanja dejanja, stanja ob drugih, drugačnih priložnostih , v vlogi "izražanja ugotovitev, spoznanj resničnega stanja", v vlogi "izražanja splošne veljavnosti povedanega", kakor tudi v vlogi "[»udarjanja zanikane trditve, ugotovitve", ni mogoče ločiti od veznika pa, da je torej šele sestavljena spremenljivka sicer pa tista, za katero veljajo definicije SSKJ. O polifoniji. argumentom nem pntakoMMju in njegovem tprevrafanju 12 1 Seveda pa nas takšna analiza postavlja tudi pred neprijetno vprašanje: če lahko spremenljivko sicer pa opustimo, ne da hi bila pri tem prizadeta smisel,'koherentnost in neodvisnost obravnavanega diskur-zivnega drobca, čemu jo potemtakem sploh uporabljati, predvsem pa, čemu je tako pogosto uporabljana? Na to zagatno vprašanje bomo skušali odgovoriti z ugotovitvijo iz naše raziskave o polifon(ičn)osti (eksplicitnih) performativov8, in bomo postavili naslednjo hipotezo: zato, da da argumentu (kajti v večini primerov gre prav za argumente) njegovo kompleksnost, zato, da ga uvrsti ne le kot del enkratnega zaključenega niza A -i S oz. S i— A, temveč da, s sklicevanjem na neko skupno in občo vednost, na neki lopos, uprizori njegovo večplastno (polifono) strukturo (o kateri sicer, nekako sramežljivo in posredno, govorijo tudi že same definicije SSKJ: "ugotovitev, spoznanje resničnega stanja", celo "izražanje splošne veljavnosti povedanega"). Preverimo to hipotezo na nekaj primerih, ki smo jih nabrali v nekdanjem glasilu SZDL, danes "Samostojnem časniku za samostojno Slovcni- • m • Besedilo I (Delo, 7. septembra 1990) "V TFJ DRUŽBI OČITNO NISMO ZAŽELENI" Tiskovna konferenc« Stranke za enakopravnost občanov - |'rili«ki na stranko? 'Ker je bil« stranka za enakopravnost občanov na zadnjih volitvah okradena, z oblastjo ne more komunicirati drugače kol prek sredstev javnega obveščanja*, je najprej povedal predsednik le stranke Dragica Marojevie na današnji tiskovni konferenci. Namenjena je bila predstavitvi strankinih stališč do osnutka dopolnil k republiški ustavi, o katerih leče javna razprava. Poslali so jih ustavni komisiji, vendar verjetno ne bodo predstavljena dele- 8 ¿agar, 2. I. "How to Do Things with Words - The Polyphonic way", Speech Acts: Fiction or Reality?, IPrA Distribution Centre for Yugoslavia, Ljubljana 1991. gatom republiške skup-ščine. Govorili so ludi o pritiskih na njihovo stranko oziroma o političnem ekscesu republiškega se-kre-tariala za notranje zadeve, do katerega je prišlo po objavi njihovega «poročila za javnost v zvezi z dogodki v Kninu. "Ker dejstva in realnost pričajo, da je Republika Slovenija še vedno v sestavi SFRJ, smo prepričani, da bi. če bi bila sprejela ustavna dopolnila, direktno onemogočili nadaljnji demokratični dialog za rešitev politične krize v Jugoslaviji", meni Stranka za enakopravnost občanov. Na tiskovni konferenci so poudarili, daje nevzdržna direktna kolizija z veljavno ustavno ureditvijo v SFRJ in spremljajočimi zakonskimi določbami. To ni nič drugega kot uničevanje pravne driave. Še posebej skrb zbujajoče pa je, da so predloiene rešitve v nasprotju z 235. členom ustave SFRJ, ki govori o suverenosti driave Jugoslavije in pravicah njenih prebival- 122 Igor Ž. Žagar je to, da verbalni dclikt ponovno oiivljajo vsi listi demokrati, ki so k prej soglasno zavzemali za njegovo odpravo. Dragiša Marojevič je med drugim tudi povedal, da je po objavi strankinega sporočila prejel v seriji petnajst anonimnih pisem z grobimi žalitvami, za katera v stranki sumijo, da so prišla s policije. Sietr pa stranka meni, da so človekove pravice najbolj kritne prav t Sloveniji. Mihaela Žitko 3Ktep članka, kt smo ga postavili v kurzivo, je glede na povedano na tiskovni konferenci Stranke za enakopravnost občanov, milo rečeno, nenavaden. Predsednik stranke za enakopravnost občanov je namreč eno za drugim našteval prav kršenje človekovih pravic v Sloveniji oz. natančneje listo, kar za nje«« predstavlja kršenje človekovih pravic v Sloveniji. Ustrezen sklep bi torej lahko bil le: Stranka torej meni, da so človekove pravice najbolj kršene prav v Sloveniji ali pa Stranka meni. da so človekove pravice torej najbolj kršene prav v Sloteniji, nikakor pa ne Sicer pa stranka meni, da so ¿lovekote pravice najbolj kršene prav v Sloveniji, saj spremenljivka sicer pa predpostavlja: 1. bodisi da bo govorec zamenjal temo oz. prešel k drugi misli (glej tudi 9. opredelitev SSKJ); 2. bodisi da bo po okrepitev oz. potrditev povedanega segel k nečemu že (splošno) znanemu. Novinarka Mihaela Žitko, vsaj na prvi pogled, ne stori nič takega. Vendar le na prvi pogled: namreč, le čemu bi bilo treba Marojevičev podrobni seznam kršenja človekovih pravic v Sloveniji skleniti s trditvijo, da so človekove pravice najbolj kršene prav v Sloveniji, s trditvijo, ki očitno ni sklep, povzemajoč že povedano, saj ga uvaja spremenljivka sicer pa? cev, da to suverenost branijo. To lahko povzroči zelo hude posledice in vnese nemir med prebivalstvo, so poudarili na tiskovni konferenci. Kazenske prijave temeljnemu javnemu loliUtvu in prijava pri pristojnem občinskem organu za registracijo političnih M ran k zaradi "spornega" besedila v strankinem sporočilu za javnost v zvezi s knin-skimi dogodki nam samo dokazujeta, da v tej demokratični druibi nismo zaielrni, je dejal Dragiia Marojevič. Najbolj čudno pa O polifoniji, argumenialn nrm pn/akmanju in njegovem sprerrafan/u 123 Vendar pa slvar ostaja nenavadna, nesmiselna, celo protislovna, samo dokler besedilu pripisujemo enega, enotnega govorna, /.<• površen bralec je verjetno opazil, da novinarka vse do zadnjega, spornega (od)stavka pravzaprav le navaja in povzema Marojevičeve besede. Kako pa jez zadnjim (od)stavkom? Kdo je tisti, ki spregovori v njem: Mihaela Zitko, novinarka-poročevalka ali kdo dnig? Zadnji (od)stavek bi kontekstualno ne povzročal nikakršnih težav, če bi ga, na primer, parafrazirali kol Sicer pa stranka tako ali tako meni, da s» človekove prai ice najbolj kršene prat• »• Sloveniji ali Sicer pa, kot temo, stranka meni. da so človekove pravice najbolj kriene prav t' Sloveniji, to (vpeljava sintagem tako ali tako oz. kot vemo, sinlagem, ki se sklicujejo na neko splošno skupno vednost) pa, z drugimi besedami, pomeni, da je v besedilu, ki gaje sicer podpisala ena avtorica, mogoče razločiti več izjavljalcev oz. izjavljalnih usmeritev. V obravnavanem članku Mihaele Zitko lahko razločimo (vsaj) tri: 11 ki "razkriva" kršenje človekovih pravic v Sloveniji ("empirično", na ravni v članku nastopajočih oseb, hi to (lahko) bil Dragiša Marojevič); 12 ki mu (morda z dokazi o dejanskem spoštovanju človekovih pravic v Sloveniji, morda s primerjavo spoštovanja človekovih pravic v drugih jugoslovanskih republikah, morda na kak drug način) nasprotuje (I2 na ravni v članku nastopajočih oseb nima empiričnega ustreznika; da gre za nasprotovanje stališčem ll oz. natančneje, da I2 pred|>ostavlja besedilo samo, je razvidno šele iz (in zaradi) nastopa I3); 13 ki disput "povzame" s sklicevanjem na neko poprejšnjo, skupno in splošno vednost (v našem primeru vednost o "razkritjih" oz. načinu argumentacije ll), ki izvajanju I) jemlje moč argumenta (zanimivo je, da je I3 lahko tudi Mihaela Zitko, le da v tem primeru ne nastopa kot poročevalka, temveč kot komenlatorka; empirično gre torej za eno in isto bitje, diskurzivno pa za dve povsem različni entiteti), z I3 pa se staplja tudi govorec C (v našem primeru je to pisec članka). Kar je pri tem primeru še zlasti zanimivo, je dejstvo, da ne gre (le) za spopad partikularnih mnenj partikularnih izjavljalcev, iz katerih bi bilo posamezne spopadajoče se topose - tiste najsplošnejše strukture, na katerih temelji rezoniranje posameznih izjavljalcev - potrebno šele izločiti, temveč da topo» sam - topos, ki bi ga lahko formulirali kot 124 Igor Ž. Žagar Bolj ko se nekaj ponavlja, manjšo (prepričevalno) moč ima - nastopa kot argument enega od izjavljaleev; vrhu vsega še tistega, s katerim se staplja govorec, kar z drugimi besedami pomeni, da neposredno posega tudi v "površinsko" strukturo besedila. Seveda pa struktura sestavljene spremenljivke sicer pa ni nujno tako kompleksna. Včasih se celo zdi, da ji ne moremo pripisati polifone strukture, na primer v naslednjem primeru: Braedilo II (Delo, 21. septembra 1990) ŽAREK UPANJA ZA ZDRAV. STVO Slovenska vlada Wf pot iz ugalt v zdravstvu - V Javnih prostorih poslej nr ho vet Titovih »lik Kaj storiti s Titovimi slikami in kipi v javnih prostorih? Ker to ni«o državni simboli in ker doslej ni bilo nobenega predpisa, ki bi veleval, da Titove slike ali kipa morajo biti, je slovenska vlada danes na svoji seji menila, da je te slike ali kipe mogoče odstraniti. To ni odlok, je zgolj priporočilo, ki seveda velja le za javne, ne pa tudi za zasebne prostore. Vlada ob tem svetuje kulturno ravnanje, hkrati pa priporoča dogovor z muzeji ali z drugimi kulturnimi Institucijami, če gre za dela umetniške vrednosti. Slovenska vlada je o tej temi razpravljala v zvezi s pobudo vojvodinske skupščine, ki je zvezni skupščini predlagala, naj razveljavi zakon o rabi imena in podobe Josipa Broza Tita, ki je bil sprejel v začetku osemdesetih let. Izvršni svet podpira vojvodinsko pobudo, o lej temi pa so obširneje spregovorili tudi zalo, ker ljudje menda pogosto sprašujejo, kaj naj storijo s Titovimi slikami v šolah in drugih javnih ustanovah. Surr pa to na lukorru konferrnei po »rji tlade danes najvti fasa odmenli tagatam slovenskega zdravstva. Za normalno delo bi slovensko zdravstvo do konca leta potrebovalo 12 milijard dinarjev. Po rebalansu republilkega proračuna je na razpolago samo 8.9 milijard dinarjev. Zdravstveni zavodi »o izračunali, da bi za najbolj nujno poslovanje, pravzaprav za preživetje, potrebovali 10,7 milijarde dinarjev. Kako do le razlike, je novinarjem po seji vlade poskušal razložiti dr. Tone Košir, namestnik republiške ministrice za zdravstvo. Ukrepov je več. Eden takih je povečanje participacij, ki se pred 4. avgustom kar nekaj časa niso zvišale. Poleg tega je IS povečal akontacije, namenjene za pokritje materialnih stroškov in tudi za plače, vendar samo za zdravstvene organizacije, ki so v najtežjem položaju. NekateTe zdravstvene organizacije so oproščene tudi plačila republiških prispevkov in rezultatov dela. Dr. Tone Košir je opozoril, da je zdaj že skrajni čas za sprejetje nove zakonodaje na področju zdravstva, zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja. Prve teze in osnutki novih zakonov naj bi bili na red že do konca septembra. Se pred sprejetjem novih zakonov pa naj bi spremenili 20. člen zakona o zdravstvenem varstvu, s katerim naj bi razširili krog listih, ki morajo plačevali participacije, razmišljajo pa tudi o hitrejši uvedbi zasebnega dela (zasebne prakse) v zdravstvu. To bi bilo mogoče storili s sprejetjem amandmaja k sedanjemu zakonu. O polifoniji, argumentativnem pniakotanju in iyegM sili, ki na predhodno besedilo nirrta nikakršnega vpliva: tudi če bi ga ne bilo, bi besedilo • z navajanjem besed dr. Janeza Zajca - ostalo relativno zaključena in samozadostna celota. Tega pa ne bi mogli reči za različico s sicer pa, ki celotnemu besedilu - nekako za nazaj - podeli specifično, odprto polifono strukturo. Tako v primeru prve kot druge (mogoče) implikature je nesporno, da imamo opraviti z vsaj tremi izjavljalci, od katerih sta prva dva skupna tako prvi kol drugi implikaturi: 11 predstavi neko dejstvo D (ozdravljenje več ljudi) kot čudežno; 12 predstavi to isto dejstvo D kot dvoumno (dvoumno glede na njegove vzroke). Tretji izjavljalec oz. natančneje njegova stališča pa variirajo glede na implikaturo, za kalero smo se odločili. Če srno se odločili za prvo implikaturo, se I3 ne solidarizira niti s stališčem 1] niti s stališčem I2, temveč zavzame (vsaj navidezno) nevtralen položaj: nadaljnje preiskave bodo pokazale, ali ima prav I) ali I2 (kar, implicitno, seveda pomeni, da daje prav I2). Če pa smo se odločili za drugo implikaturo, I3 niha med stališčema 1] in I2: če je prav prisotnost številnih zdravnikov pripomogla k ozdravljenju, se I3 očitno solidarizira s stališči I2. Toda če je k ozdravljenju 128 Igor Ž. Žagar pripomogla le prisotnost zdravnikov, ne pa njihova zdravilna dejavnost, gre očitno res za čudežno ozdravljenje, kar pomeni, da se I3 solidarizira s stališči ii. Za katero implikaluro (oz. branje) se bomo odločili, je seveda odvisno od toposa, ki ga bomo uporabili. In na tej točki stvar postane res zanimiva: isti topos (topos kot Več ljudi več t«) namreč lahko podpre obe - različni! - implikaturi. Kar ne pomeni le, da se je G(ovorec), ki sc staplja z I3, zatekel po pomoč k neki splošni, dani skupnosti skupni obči vednosti, temveč da imamo opraviti s tako splošno strukturo, da je z njo mogoče (v različnih skupnostih oz. v različnih vesoljih verovanj) podpreti različne argumente za isti sklep! Poteza G(ovorea) je torej na moč prefinjena: s tem, ko v igro postavi kar dva mogoča I3, nam, po eni strani, kar sam izlušči skeletno strukturo svojega sklepanja, po drugi strani pa nam da istočasno videti, daje prav ta preprosta, skeletna struktura (in prav zato, ker je skeletna) tista, ki dopušča raznovrstnost sklepov, in s tem daje besedilu večglas-no - polifono - strukturo. Prav ta(kšna) raba sicer pa pa je verjetno tudi najbolj tipična, saj je iz obravnavanih primerov več kol očitno, da je vloga sicer pa prav uprizoriti, zaigrati polifono strukturo besedila. Se več: polifonost -četudi le dvostopenjska (Besedilo II) - je, kakor smo videli, vpisana že v samo spremenljivko sicer pa, kar z drugimi besedami pomeni, da že samo prefiksiranjo dela nekega besedila * sicer pa celotnemu besedilu podeli polifono strukturo! Oglejmo si za konec in v potrditev zgornje teze še tole besedilo: Besedilo IV (Delo, 2. novembra 1990) POLOMLJENE OPOZORILNE TABLE V TIVOLIJU