»Hočemo delo! Nočemo podpore!«
Stane Bobnar se je odločil, da iz svojih bogatih spominov in doživetij osveži, kakoje od novembra 1934 do spomladi 1935 potekala »brez-poselna akcija«. Misli, da je o njej dandanes premalo zapisanega, saj je prav ta prinesla partiji med delavci sedanje naše občine mnogo ugleda, obencm pa ji jc uspelo združiti Ijudi ne glede na njihovo strankarsko pripadnost. I istikrat takih akcii skorajda ni bilo, saj je partija dclovala ilegalno. »Bcezposelna akcija« ni bila upor proii oblasti, bila je predv-sem akcija, ki sb jo podpirali tudi tisti, ki so imeli delo.«
Za Staneta Bobnarja pa ima sodelovanje v tej akciji še nek drug pomen. Tistikrat natnreč še ni bil član komunistične partije, čeprav je želel, da bi to postal. Vendar je v odboru, ki je vodil to akcijo, tako dobro sodeloval, da so se komunisti odločiii sprejeti ga medse. Spomladi 1935 je po-stal član komunistične partije.
»V letu 1934,« se spominja Stane Bobnar, »je svetovna eko-nomska kriza vplivala tudi na živ-Ijenje pri nas. Velike tovarne, kot Saturnus, Kemična in Papirnica Vevče, so množično odpuščale delavce. Mnogo Ijudi je bilo izne-nada brez zaslužka. V tistih dneh nibilo ne kurjave in ne hrane. Otroški jokje bilo slišati vse vef-kral. Komunisti iz krajev sedanje naše občine so sklenili, da je treba nekaj storiti. Ugotovili so, da je brez dela okoli 600 delavcev. Od-ločili so se, da bodo organizirali brezposelno akcijo in za njeno vodenje imenovali odbor, v kate-rem so bili med drugim tudi An-gela Ocepek, Janez Lajovic, Ludvik Kukavica in jaz. Takratni partijski pokrajinskj komite je zamisel o akciji pohvalil, pa tudi pomagal nam je z nasveti.«
Odbor je nato pripravil petici-jo. V njej je pojasnil, v kakšnih razmerah živijo delavci in kaj pri-čakujejo, da bo oblast storila v zvezi s tem. Zahlevala je javna dela, kot popravljanje cest in mo-stov v občini, ki bi vsem brezpo-selnim omogočila zaslužek. V pe-ticiji je odbor zahteval delo in ni iskal podpore.
Odgovora na peticijo pa odbor ni prejel. Zato se je v naslednjih dneh približno tristo do štiristOk delavcev zbralo pred občino in vzklikalo: »Hočemo delo in za-služka! NoČemo podpore!« Kljub temu, da niso vzklikali političnih parol, jih je oblast označila za upornike in na pomoč poklicala žandarje. Ker pa je bilo delavcev veliko, jih žadarji niso uspeli razgnati. Delavci so še naprej za-htevali delo, obenem pa so izvolili tudi delegacijo, ki naj bi odšla k tedanjemu banu Marušiču. Ta jih je res sprejel, pred občino, vse
dokler niso končno le nbjuvili pričetka javnih del. Toda čakalo jih je novo razočaranje. Nameslo 24 dinarjev na dan, kolikor so jih za delo zahtevali delavci, so jim bile oblasti pripravljene dati le 18. Ponovno je prišlo do spora, delavci so zahtevali povišanje; nekateri pa so kijub vsemu spre-' jeli delo.
Nekega dne se je zbrala pred zadružnim domom v Zadobrov/ skupina tistih delavcev, ki zaradi prenizkega zaslužka ni hotela sprejeti dela. Med njimi so bilc tudi ženske in otroci. Vsi skupaj so se napotili proti gramozni jatni v Zalogu, kjer so nekateri njihovi tovariši kopali pesek za popravilo cest. Sprevod pa je spotoma nale-tel na orožnike. Prišlo je do spo-pada in orožniki so v delavce na-merili celo bajonete.
Delavci tovarišev sicer niso prepričali, da bi zapustili delo, vendai so se podobne manifesta-cije razširile še na črnuško ob-močje in Dobrunje.
Stane Bobnar pravi, da si v li-stih dneh ni mogel niti zamisliti, da bo življenje danes tako, kot je. Res, veliko se je spremenilo na bolje. In še lepše in boljše bomo lahko živeli, če se bomo za to Iru-diU vsi.
Besedilo in slika: DARJA JUVAN