ČASOPIS IZDAJA ZGODOVINSKO DRUŠTVO v MARIBORU. UREJUJE PROF. FR. KOVAČIČ MARIBOR, 1926 Mariborska tiskarna d. d, XXI. LETNIK SNOPIČ 1—2. V zalogi „Zg. dr." se dobi: »Časopis« I.—XVII. po 10 Din; letnik L, XI., XII. zv. 1 in XIII. so pošli. XVIII. letnik 30 Din, XIX.—XXI. letnik po 40 Din. Zgodovinska knjižnica, I. oddel., I. zv.: Krajevne kronike. Cena 2 Din. Zgodovinska knjižnica, II. oddel.: Prazgodovinske izkopine. Cena 2 Din. Janežičeva Slovnica. Spisal Gabrijel Majcen k petdesetletnici »Slovenske slovnice« Antona Janežiča, 2 Din. Dr. Matija Prelog. Spisal dr. Karol Verstovšek. Cena 2 Din. Fr. Kovačič: Trg Središče. Krajepis in zgodovina. Broš. 25 Din. Fr. Kovačič: Nadžupnija sv. Križa pri Rogaški Slatini. Broš. 10 Din. Kragclj Josip: Tolminski opravilnik. 2 Din. Štrckelj dr. Karol: Historična slovnica slovenskega jezika. Snopič 1—3. Str. 1—139. Vsi trije snopiči skupaj 23 Din; posebej prva dva po 10 Din. 3. po 3 Din. Kovačič F r.: Ljutomer. Zgodovina trga in sreza. Broš. za ude »Zg. dr.« 50 Din, za neude 60 Din, po pošti 3 Din več. Kazalo za 11. 1—XX Časopisa 30 Din. Časopis za zgodovino in narodopisje. Izdaja Zgodovinsko društvo v Mariboru. Leto XXI. Uredil Prof. Fran kovačič. Mariboi 1926. Mariborska tiskarna. 57749 tfiooiy fh s Kazalo. Letnik XXI. 1926. I. Razprave. Stran Kovačič Fr., Gradivo za prekmursko zgodovino 1 Glaser Janko, Doneski k zgodovini knjigotrštva v Mariboru . 20 Furlan p. Alfonz, Pisatelji frančiškanske hrvatsko-kranjske pokrajine sv. Križa . ...........29 Kelemina J., Nove dulebske študije .....57 Nagy dr. Jos., Hrvatsko kraljevstvo i njegove isprave 75 "}" Košir P., Moderndorfer V., Ljudska medicina med koroškimi Slovenci 85 II. Izvestja. Lukman dr. Fr., K nagrobnemu napisu škofa Gavdencija v Št. Pavlu pri Preboldu .j , ^ Z. . . .. 112 Glaser Janko, O Aškercu bogoslovcu ........114 Strmšek dr P., Vošnjakova pisma Janku Serncu.....117 Kovačič Fr., Herman Jurij in njegova gimnazija pri Sv. Tomažu nad Veliko Nedeljo . .....131 Kotnik dr. Fr., Mozirska tržanska prisega iz 1. 1740 ..............133 Radics P.-Mikuš Ant., Prispevek k Valvazorjevi rodovini......137 III. Slovstvo. Egger Rudolf, Forschungen in Salona II. Dr. B. Saria .....140 Seifert dr. Jos. Leo, Literaturgeschichte der Cechoslowaken, Siidslavven und Bulgaren Dr. M. Kovačič ......142 Mal dr. Josip, Uskočke seobe i slovenske pokrajine F. K.......144 Abramič M.-Sovrč Ant., Poetovio...............148 Petrov, Narodopisna mapa Uher z roku 1773 F. K.........150 IV. Društveni glasnik. Stran Muzejsko društvo v Ptuju....................152 Zgodovinsko društvo v Mariboru.................153 Muzejsko društvo v Mariboru..................159 % Gradivo za prekmursko zgodovino. Objavlja Pr. K o v a č i i, Maribor. 1. Topografija in zemljiški gospodje v 13. in 14. stoletju. V gornjem P r e k m u r j u je imel znatna posestva cistercijski samostan pri Sv. Uothardu, ki ga je 1. 1183 ustanovil Bela III. (1173—1196), oče kralja Andreja II., kakor spričuje listina tega kralja iz 1. 1213.1) Cerkev sv. Gotharda je v takratnih homatijah veliko trpela ter je takrat izgubila tudi vlastelinstvo Dobra (Nenhaus). Najprej so napadli to vlastelinstvo četaši (specnlatores) železnega župana Andreja. Ker se pa radi pogostnih nemških napadov niso mogli držati, so razgnali ljudi, opatove podložnike, in zemljo opustošili. Naselili so se potem semkaj Nemci in tako je še dandanes v teh krajih več deloma ali čeloma nemških vasi, ker je prvotno slovensko prebivalstvo bilo razgnano. Ista listina kralja Andreja označuje tudi meje tega vlastelinstva. Meja je šla od izliva potoka Dobre (sedaj na generalštabni karti Doiber) v Rabo, odtod proti jugu do nekega suhega potoka, potem je skrenila proti iztoku na vrh hribovja (razvodnica med Rabo in Muro), po vrliu tega hribovja, kjer so stali mejniki do kraja Za-laoga in naprej do meje zemlje grofa Nikolaja do Lendave (rečice), je prekoračila Lendavo in šla na hrib in se je spustila nizdol do potoka, ki se je imenoval Sibring (menda Zeminger Bach generalštabne karte) ter je ob tem potoku šla do Rabe, potem ob Rabi nazaj do izliva Dobre. Med pričami je naveden Peter, duhovnik pri Sv. Martinu (pač Rabski Sv. Martin). Za ozemlje današnje Cankoveje zanimiv naslednji podatek: Kralj Andrej II. je 1. 1212. podaril vitezom božjega groba kraj »Fons frigidus« in neko posestvo »Mediasmaiele«. Fons frigidus je dobesedna prestava slovenske Cankove, ker canek pomeni kapljo (der Tropfen), — cankati = tropfeln. Zemlja imenovana »Fons frigidus« pa je bila takrat neobljudena (terra non habitata). Meje te zemlje so označene tako-le: potok »Cum-luspotok «, ki teče v potok »Chuespotok« (Kučenca?), potem do rečice »Recdenic«, ki teče v reko Topla in od izvirov »Cumluspotoka« (a ca- *) Codex dipiomaticus Anpadianus XI., str. 35P. pite), ki teče po sredi polja in se steka v potok »Cepesen«, obide hrib Mediasmaiele in gre v Toplo. Središče templarskega posestva je bila Gornja Lendava ali Grad. Ko je bil templarski red 1311. zatrt, je dobila Grad rodovina Sechy. V območje Grada je spadala tudi Murska Sobota ali Olsnica. zatorej se je templarska posest najbrž tudi tod raztezala. Nekje v dolnjem Prekmurju je bila rečica L i b o j a, ki se omenja 1. 1232. (Codex diplomaticus Arpadianus XI., 514). Vesprimski kapitol je namreč tega leta potrdil, da je Strochona (Strahonja?) prodal grofu Haholdu2) (Hoholt) za 50 mark neko zemljo, katero mu je bil podaril kralj Henrik s svojima bratoma. Meja te zemlje je šla od jarka (fossa), ki je bil med Lybojo in Muro, potem je šla ob Muri do nekega otoka v Muri, kjer je stala hiša neke družine (in qua erat do-mus drusinie —• pač zadruga), tisti otok je obdajal netekoči zaton (vada) Mure. Na to je šla meja dalje gori ob Muri do nekega kraja, ki se je imenoval Hochen, potem proti severu do reke Liboje, prekoračila je Libojo in šla ob šumi Hetes (hetes pomeni v madjarščini sedmico, het — sedem) na vrh Wald, kjer je bil mejnik iz zemlje; na zapadno stran je ostala zemlja Strochonu, proti iztoku pa ob vodi grofu Haholdu. Iz hriba je tekla meja čez šumo Hetes do rečice Lendave (Lyndua), kjer je na otoku zopet bil mejnik iz zemlje, potem po šumi do druge rečice Lendave, na to čez polje do meje lastne zemlje Haholdove. Istemu Haholdu je 1. 1236 neki Gogan, sin Ivana iz vasi Ola s svojim sorodnikom Jula in sinom Bulcho (Pulko?) iz Zebuchke prostovoljno prodal zemljo Lendavo (terra Lyndua) s 4 vinogradi, šumami z gornino od vinogradov na tej zemlji in z vsemi pritiklinami za 11 mark srebra. Meje te zemlje so bile: Od šume pri vasi Poljana (Palana) je šla meja po nekem potu do nekega hrasta, od tega hrasta po vrhu med vinogradi do drugega hrasta, potem navzdol do zgraje ob vodi »Dobonuch«, ob vodi do dveh hrastov v veliki dolini, kjer je mejnik. Od te meje na »Kraljev hrib«, od tega hriba do meje Haholdove lastne zemlje, od njenih mej do neke hruške med vinogradi, od tod do vode Lendave, od Lendave do zemlje sinov »Wolkoslov« (Vukoslav?) in do nekega studenca »Stoy-zloyka«. Iztočno ozadje lendavske okolice ob rečici Krki je prišlo v roke grofu Hoholdu 1. 1239., ko so mu razni župani (iobagiones) prostovoljno prodali 2) Haholdi ali Hoholti, kakor jih imenujejo nekatere listine, so starodavna nemška rodovina Orlamiinde, ki se je iproti koncu 12. stol. priselila v Prekmurje. Po svojem glavnem posestvu Hahold ob Krki se je začela Imenovati Hahold; v 13. veku se imeiniujo tudi Buzat, najbrž po kakem drugem .posestvu. Buzati so bili slaivonski bani in tako so potomci dobili ime Banići ali v pomadjarjeni obliki Banffy. za 40 mark srebra svoje dedne zemlje poleg kraja Gostole (iztočno od Lendave), od tega so mu bili že prej prodali. Ti župani so imenoma navedeni in so naslednji: Pavel, sin Povse iz vasi Kukunus, Empsa, Dyca, ltemyr, Heym, slednja sinova nekega Duša, Peter, sin Chugov (Kogov), Turne in Mycon, sinova Kunadova iz vasi Boc. Meja je šla od prej prodane zemlje ob reki Dobronuc od severa proti iztoku k dolnjemu delu vasi Scenmiklos (Sv. Miklavž ob Krki), kjer sta stala dva mejnika na obeh straneh reke ob veliki cesti, potem ob reki in cesti, ki vodi v kraj Vdvorcurka (Krški dvor), kjer se Krka zliva v manjšo Lendavo in tu se Lendava obrne nekoliko proti zapadu in meja gre do ceste, ki vodi v Št. Miklavž, potem se povspne na hrib, gre med vinogradi in se povrne k prvemu mejniku ob potoku Dobronoc. Drugi tam ležeči vinogradi morajo plačevati gornino. L. 1291. je zopet kapetan (magister) Štefan, sin grofa Haholda, gospodarja Dolnje Lendave, znatno povečal svojo posest, ker je dobil dve zemlji, imenovani »Naratynch« in »Ivankathelecky«.3) Ti zemlji, ki sta na severu, iztoku in jugu mejili na zemljo magistra Štefana, z vsemi dohodki in polovico reke Mure je dobil po Nikolaju, sinu magistra Arnolda. Ker se tudi Arnold imenuje sin magistra Arnolda, mu je bil imenovani Nikolaj pač brat. Starejši magister Arnold si je od Štefana Haholda izposodil 20 mark srebra, ko se je ženil s hčerjo grofa Ladislava. Zastavil mu je zato imenovani zemlji ter se obvezal, da od Miklavževega do posta vrne imenovani dolg. Ker pa dolga ni mogel vrniti, marveč si je še enkrat izposodil 20 mark, zato je končno odstopil omenjeni posestvi. Meje teh posestev so bile naslednje: na zapadni strani je šla meja od Mure, kjer se »Lhubulka« izliva v Muro, v smeri proti iztoku do Kapche (vas Kapca), ob Kapci še dalje na iztok in ob meji sela »Ivankathelecky« do nekega sibja (vimina), potem ob meji oratne zemlje vedno v iztočni smeri do neke platane, imenovane »akaztofa«, ki je delala mejo napram lendavski zemlji. Na to je skrenila meja proti jugu, prestopila veliko cesto in prišla do nekega mejnika iz zemlje zopet ob meji Ivankatheluky (sic!) do nekega gostega šibja (plurima vimina), nekoliko proti jugu je stal mejnik iz zemlje, nadaljevala se je meja od iztočne strani proti jugu po s šibjem obrasli dolini, dokler ni prišla do gričev, ob katerih je šla naprej v iztočni smeri po dolini »Slufa« do dveh hrastov, med katerima je stal brest, potem zopet proti jugu do hrasta s 4 vejami in naprej do Pavlovega trnja a) V imenu »Naratyndi« je prav gotovo z imenom stopljen predlog. Ta vas je najbrž izginila, ali ie spremenila ime. V Prekmurju imamo Radovce, Rankovce, Rat-Itovce in Renkovce, a vsi ti kraji so preveč oddaljeni od Kapce. Seli sta morali biti nekje v obližju današnje Hotize in Kota. Ime rečice Lubulke dandanes ni zna,no. 1* (ad dumum Pauly), dalje proti jugu pa do Zabemalaka (do Žabje mlake), kjer je prišla do Mure. (Codex Arpadianus XVIII., 59.) 2. Desetina zagrebškega in čazmanskega kapitola v Prekmurju. Ni znano, kake meje je določil zagrebški škofiji njen ustanovitelj, kralj Ladislav, pozneje ji je sicer doznačil meje napram pečuhski škofiji kralj Andrej, a tudi iz tega ni razvidno, kje so šle te meje zlasti v našem Prekmurju. Pozneje poroča Rafael Levaković, da je za časa škofa Ožbal-da bilo v zagrebški škofiji 440 župnij, izvzemši one, ki si jih je prisvojila pečuhska škofija. Kje so bile te župnije, pa zopet ni razvidno.4) Bekšinski arhidijakonat se je delil v dva dela: tostran Mure (Medji-murje) in onstran (Prekmurje). Vsekako je dolnje Prekmurje politično in cerkveno spadalo pod Hrvatsko celi srednji vek, cerkveno celo do ustanovitve soinboteljske škofije 1. 1777. V porečju Krke in Lendave je imel zagrebški kapitol od nekdaj desetino. O tem so se ohranili obsežni zapisniki (sedaj v državnem arhivu v Zagrebu), iz katerih posnemamo le glavne reči, večinoma so namreč vedno se ponavljajoči računi z imeni vasi in (krstnimi) imeni vaških županov. Večina teh vasi je sedaj izven okvira naše države. V našem Prekmurju je bilo sporno ozemlje tudi med zagrebško in vesprimsko škofijo, to je razvidno iz tega, da sta v bekšinskem arhidija-konatu imela pravice do desetine zagrebški in vesprimski kapitol. Dokaz temu je potrdilo vesprimskega škofa o prejeti desetini iz 1. 1342. (prepis, iz 1. 1675. v kap. arhivu, fasc. II., nr. 41, enako 1597.). Že v 13. stol. je nastal spor radi desetine »onstran Drave« tudi z opatom sv. Martina (in monte Pannonico). Pogodili so se tako, da cerkve (župnije) Device Marije, sv. Trojice in sv. Križa »proti ogrski strani« pripadajo opatu, ostale pa zagrebškemu kapitolu (fasc. 15., nr. 9). Radi sporov si je kapitol dal opetovano potrditi in priznati svoje pravice do desetine. Tako so n. pr. 1. 1500. bratje Nikolaj, Jakob in Ivan Banić pa gor-njelendavska graščaka Nikolaj in Tomaž Sechy in drugi potrdili, da je že 1. 1374. bila sklenjena neka sodna pogodba medkapitolom in predniki imenovanih Banićev zastran desetine na obdelanem polju (cultelli) bekšinskem ter da so kanoniki pri tej desetini trpeli veliko škode. Dajala se je desetina od pšenice, rži, ječmena, ovsa in vina (gornina). Poleg zagrebškega kapitola je v teh krajih pobiral desetino tudi čaz-lnunski kapitol (s sedežem v Varaždinu), ker je 1. 1541. Aleksij Thurzo de Bcthlenfalva, sodnik kraljeve kurije in namestnik kralja Ferdinanda* ") Kerčelić, Historia Ecclestoe cathedraHs Zagrabiensis, pars I, tom. 1. zaukazal vdovi Marjeti in Štefanu, sinu umrlega Ivana Banica Dolnje-lendavskega, naj ne kratita pravice čazmanskemu kapitolu, isto je pa zaukazal tudi glede zagrebškega kapitola istima in povrh še Heleni Pethe (vdovi) in Ladislavu, sinu že umrlega Franca Banica Dolnjelen-davskega. (Fasc. 17., nr. 24.) V katerih vaseh je pripadala desetina čazmanskemu kapitolu, ni razvidno iz dotičnih virov. Desetinske pravice je pa imel zagrebški kapitol tudi v področju gornjelendavske graščine, ker kralj Ferdinand naroča 1. 1547. grofu Nikolaju Salm & Neuberg. generalnemu kapetanu, naj od svojega posestva v Gornji Lendavi (Felso Lindva) plačuje desetino zagrebškemu kapitolu, ki mu jo je odtegoval že tri leta in se je vsled tega zmanjšala ne samo služba božja, temveč zanemarilo tudi utrjevanje obmejnih gradov. Svetuje mu, naj se glede odtegnjene desetine pogodi s kapitolom, zanaprej jo pa naj točno plačuje. Neprestane pravde je imel zagrebški kapitol radi desetine v Prek-murju z dolnjelendavskimi graščaki, ki so mu kratili pravice, si nasilno prisvajali njegovo desetino ali vsaj prečili nje pobiranje. Sicer so že 1. 1505. sklenili v tej zadevi pogodbo z Banićem (Kapit. arhiv, sedaj v drž. arhivu v Zagrebu, fasc. 17, nr. 21), a 1. 1547. je dovolil kralj Ferdinand L, da sme zagrebški kapitol nastopiti tožno pot proti Ladislavu Banicu in izreči proti njemu tudi cerkvene kazni, ker si je šiloma prilastil kapitolska posestva (istotam fasc. 17, nr. 27.). Kralj Ferdinand opozarja Baniča, da kapitol radi prikrajšane desetine ne more vzdrževati svojih trdnjav ob Savi, zlasti ne more nadaljevati utrjevanja Siska. Banić se je izgovarjal, da radi turških napadov ni mogel poslati desetine, ker ceste v Prekmtirju radi Turkov niso bile varne. Kralj mu je svetoval, naj se s kapitolom pogodi in mu naj zanaprej ne krati desetine. Naslednjega leta je kralj odločil, da naj Štefan in Ladislav Banić od-škodujcta kapitol, zanaprej pa pustita prosto pobiranje desetine. Da se izogne sitnobam, je kapitol dal istega leta 23. avgusta desetino za leto dni za 150 gl. v najem Štefanu Baniču, njegovemu bratu pa za enako svoto desetino na gospoščini Nemti. Pa tudi s plačevanjem najemnine je šlo trdo. L. 1574. sta brata Nikolaj in Ladislav Banić prosila kapitol, naj jima zniža ali celo odpusti najemnino, ker njuna posestva so v skrajni nevarnosti, dobra tretjina je opustošena, dohodki so znatno zmanjšani, ljudje ne morejo dajati desetine, ker sami nič nimajo. V teh težkih časih so propadale tudi cerkve in treba jih je bilo popravljati. L. 1607. je zopet nastala tožba radi prikrajšane desetine na gospo-ščinah Dolnje Lendave in Nemti v županijah Chernak, Dedes, Lovaszi, Barabas, Baxa, Resnek, Sv. Jurij v Dolu in Ramoha, a tokrat med Kri- štofom Banićem in Katharino Pethe, vdovo po Ga? par ju Banicu z ene ter Elizabeto, vdovo Nadasdy in njenima sinovoma Pavlom in Francem Desfy Središkim (de Zerdahelv). Razprava se je vršila pred zagrebškim vikarjem Erghelijem. Najbrž so se pogodili in je kapitol deloma opustil svojo terjatev, ker 1. 1608. se Krištof Banić zahvaljuje kapitolu, da mu je za zidanje lendavske cerkve odpustil polovico desetinske najemnine, prosi pa da mu odpusti še drugo polovico, ker treba popraviti tudi druge cerkve, drugače razpadejo. Tudi I. 1614. se zahvaljuje za odpuščenih 100 gl. za popravo cerkve. L. 1644. je rodovina Banićev v moškem kolenu izumrla, dolnjelen-davsko graščino so potem nekaj časa posedali Nadasdiji, ki so bili z Banici v ženskem sorodstvu. L. 1647. je kapitol prekmursko desetino dal v najem Francu Nadasdy-u za letnih 400 gl. s pridržkom, da se najemnina zviša, ako bi se dolnjelendavska posestva kdaj osvobodila turškega sosedstva. Turki so namreč vsak čas hodili plenit čez mejo in redno obdelovanje zemlje ni bilo mogoče. To pogodbo z istim pridržkom so potem ponovili 1. 1655. in 166.3. Desetino na ozemlju lendavske graščine so 1. 1663. dali v najem »na večne čase«, 1694. pa tudi ono na graščinskem ozemlju Nemti ter v selili malih plemičev Bagly, Sv. Jurij, Ramacha, Bakša, Barabaš, Lovaszy in Dob palatinu Pavlu Eszterhazyju, ker so med tem Nadasdije zamenjali Eszterhaziji. Dne 23. septembra 1693. je prosil Pavel Eszterhazy kapitol, naj ostane pri stari najemnini. Dasi so kraji okoli Lendave osvobojeni od Turkov in se ni bati več njihovih napadov, vendar je ljudstvo popolnoma ubo-žalo vsled prejšnjega opustošenja pa velikih dač, neštetih predpreg In rabot, tako da se mnogi le z beračenjem bedno preživljajo. (Fasc. 17.» nr. 47.) 3. Prekmurske župnije 1. 1334, in 1501. Popis se nahaja v dveh rokopisih v arhivu zagrebškega kapitola ter je objavljen v IV. zv. »Starin« Jugoslavenske akademije 1. 1872., str. 201 do 119. Popis je zelo važen za prekmursko topografijo v 14. in 16. stol. Župnije, ki se omenjajo 1. 1334. so starejše vsaj za tri desetletja. Če jih primerjamo z onimi iz 1. 1501., vidimo, katere so na novo nastale in katere propadle. Župnije, ki so prišle po trianonskem miru v našo državo, so označene z zvezdico. Marsikatera stara župnija je sedaj podružnica, a določitev je težavna, ker somboteljski škofijski šematizem pri podružnicah ne navaja svetniškega imena, če se kraj slučajno ne imenuje po svetniku. 1334 Ecclesia b. M. V. de Beych S. Nicolai S. Marie de Lyndva S. Marie de Churnuch S. Georgii de Nempti S. Nicolai de Gun- chuvfelde S. Joannis de Beck-chin Oo. Sanctorum de Pulach S. Georgii circa fl. Paka S. Wenceslai S. Martini S. Georgii de Oltrach S. Crucis de Or. S. Mauritii de Ce- stregh S. Marci S. Marie Eccles. de Goscola. S. Laurentii S. Jacobi S. Wenceslai S. Martini S. Michaelis 1501 Andreas pleb. de Beycz ■ Andreas pleb. s. Nicolai Z. Martinus de Lyndva Michael vicearchidia-conus de Bexin, pleh. in Turnyschya de Gutorfelde vacat Plebanus Oo. SS. in Polya 15)3, ojiroTi Petrus, plebanus de Altarez Georgius plebanus i de S. Cruce prope Reznek Pleb. Blasius in Chezthregh Nicolaus pleb. in Goztholya Blasius plebanus s Lav-rencii prope Paka Lavrentius pleba-mus in Dobronok 1698 že porušena Sv. Miklavž ob Krki (Kerka-Szent Miklos) * Devica Marija v Turnišču Szent Gorgyvolgye Gutorfold v župn. sv. Petra in Pavla v Paki, obnovlj. 1705 Bakša 1698 c. voda podrla Zupn. Miške Vseh svetnikov 1698 razdejana po Turkih Venceslavove cerkve so najbrž spremenjene v Ladislavove Slovenji Sv. Martin v letinski dekaniji? 1698 razrušena V ž. Banok-Szent-Gyorgy 1698 po Turkih razdejana Reznek? podr. v ž. Szentgy-orgyvolgye Sv. Mavricij v Csesztregu Szecsi Szigeth, 1698 v razvalinah ? Gosztola v ž. Sv. Križa v Szecsi-Sziget 1698 c. sv. Emerika podrta 1698 porušena * Dobrovnik, ž. sv. Jakoba ? Semenje? Mura podkopala ? 1698 od Turkov podrta 1501. imenovani župniki v župnijah, ki se ne dajo identificirati z onimi 1334. 1501 Sedaj Demetrius, pleb. in Totfalu Georgius? Gregorius, pleb. in Zoinbathel Michael, plebanus de Kebele Georgius, plebanus ad S. Ladislavum Plebanus in Bagonya Stephanus, pleb. in Thormafelde Petrus, pleb. in Zygath, s. Elene Plebanus s. Nicolai in Zygath Valentinus, pleb. s. Michaelis in Bwya (Bwna) 1491 Bunya Barnabas, pleb. in Zentgergh Plebanus s. Stanislai (dodano vel. Ven-zeslai) Thomas plebanus in Zerdahel (Kerčelič: Zendahuyl) Plebanus de Berzencze Stephanus, pleb. in Gereche Sv. Ivan v 1 Gerencih? 1698 podrta Gregorius plebanus s. Martini prope Greche Mathias, plebanus in Tholmath ! Petrus, plebanus in Paka V ž. Lenti-Nempthy V ž. Lenti-Szombathely V župniji * Dobrovnik (1334 Sv. Jakob) ? * Bogojina Tormafold v župniji Szecsi-Sziget 1698 podrta Ilona-major v župn. letinski Kissziget v župniji Paka ? ? SzentgyorgyvoIgye ? ? Slovensko Središče (Tot) Szer- dahely v župniji Kerca ob Krki ? ? Slovenski Sv. Martin v letinski dekaniji Tolmacs v ž. Banok Sz. Gyorgy Paka, c. sv. Petra in Pavla 1698 podrta cerkev Sv. Jurija 4. Vizitacijskl zapisniki iz 17. in 18. stoletja. V nadškofijskem arhivu v Zagrebu so se ohranili zapisniki o vizita-cijah dolnjeprekmurskih župnij iz 11. 1668., 1669.. 1687., 1688., 1690.. 1691., 1692., 1693.. 1698., 1699., 1702., 1750., 1760. Omejimo se le na župnije, ki sedaj spadajo v našo državo, izpustivši tudi ono, kar se zaporedoma ponavlja in nima za zgodovino posebnega pomena, n. pr. obračun s cerkvenimi ključarji i.t.d. 1. Dolnja Lendava. Dne 19. maja 1669. je to župnijo vizitiral arlndijakon Mihael Busak. Cerkev sv. Katarine je stala »inter cinctu-ram oppidi«; imela je tri oltarje, a posvečen je bil le veliki oltar. Zapisnik omenja tudi /.upnikovo knjižnico, v kateri je bil med drugim tudi jrokopis komentarja k Aristotelovemu delu Libri octo Physicorum (komentai Tomaža Akvinskega?) Nadalje rokopis »Tractatus de iure et iustitia« in komentar »in libros tres de anima« Aristotela. Župnik lendovski je bil takrat Marko Muraj, obenem prekmurski vicearhidijakon, ki je istega leta vizitiral ostale prekmurske župnije, ki so spadale pod zagrebško škofijo. Bolj obširen in zanimiv je zapisnik vizitacije v Dolnji Lendavi 27. maja 1688. Patronat je bil cesarski. Po priliki pred štirimi ieti je bila cerkev požgana (gotovo po Turkih) z vso opravo vred, a takrat je že bila solidno pozidana in dovolj prostorna. Vendar še tudi 1. 1692. ni bila celo gotova. 1. 1693. pa pravi zapisnik, da je imela cerkev priprost lesen strop in je bila s hrastovimi skodljami krita, 1. 1698. sta bila prezbiterij in zakristija obokana. Prezbiterij je bil obrnjen proti iztoku in obokan, prejšnji svod je bil poškodovan po ognju, tudi na tlaku so se še poznale poškodbe po požaru. V cerkvi so bili le za silo postavljeni oltarji, na enem čudodelna Marijina podoba iz Cestrega. Najsvetejše se je hranilo v burzi za kanonsko tablico, ker še tabernaklja ni bilo. Tudi krstnega kamna in spo-vednice še ni bilo v cerkvi. Imela pa je cerkev tri srebrne kelihe s štirimi patenami in monštranco z bakrenim vznožkom in nekimi kipiči na vrhu. V tej monštranci se je nosilo Najsvetejše na Telovo, ko so prišli v Lendavo k procesiji župniki celega okrožja. V cerkvi je bila tudi posebna kupa za ablucijo pri obhajilu — nekak spomin na obhajanje pod obema podobama. Med bogoslužno obleko se omenjajo tri vela iz »turške robe«. Med knjigami se omenja zagrebški misal, pa nekaj madjarskih pridigarjev. Lendovska župna cerkev je imela vinograd za 20 kopačev, v vasi Czente je imela nekega podložnika, ki je moral opravljati raboto vsak teden; istotam je imela vinsko desetino. Župnik lendavski je bil takrat Janez Nernethy, ob enem vicearhidijakon »onstran Mure«, t. j. v Prek-murju. Star je bil 33 let, duhovnik 4 leta in je ves čas tu služboval. Zapis-ivik ga hvali, da je bil marljiv, blag mož, dober pridigar in dober gospo- dar. Družina je bila neprikorna gospodinja kakih 50 let z dvema deklama in dvema pastirjema. Ob enem s cerkvijo je pogorelo tudi župnišče in je iz strahu, da se povrnejo Turki, bilo le za silo postavljeno iz lesa, le spodnji del je bil zidan. Če bo mir stalen, pripominja zapisnik, bo tudi šola. Župljani so bili raztreseni v 16 vaseh. Podružnici sta bili dve: sv. Trojice na hribu nad Lendavo in kapelica v selu Redić, ki je bila s slamo krita kakor kak škcdenj. V istem sclu je bil mal zvonik z zvoncem, s katerim se je zvonilo proti slabemu vremenu. Po zapisniku iz 1. 1768. je bila ta kapela lesena in posvečena sv. Duhu. Tudi o kapeli presv. Trojice pravi zapisnik 1 1688., da je bila lesena, neometana, pa solidno zgrajena. Ob mladih nedeljah v poletnem času in na Trojiško nedeljo je vodil župnik k tej kapeli iz trga procesijo, katere se je v mirnih časih (ko se ni bilo bati Turkov) vdeležila velika množina naroda. V dobi luteranskega pokreta je ostalo ljudstvo lendovske župnije po večini katoliško, 1. 1690. je bilo druge vere le nekaj tujcev in skitačev. O takratnem učitelju pravi, da je bil moder in pošten mož ter je imel veliko učencev, njegovega imena pa zapisnik, žal, nima zabeleženega. L. 1698, 1699. in 1702. je bil župnik v Dolnji Lendavi Peter Kaconić, učitelj 1. 1698. Štefan Szelesseny, 1699 Štefan Frlanič in t. 1. tudi kapelan Blaž Tivadar. Zadnji zapisnik o vizitaciji v Dolnji Lendavi je z dne 13. julija 1768. L. 1777. je namreč celo Prekmurje prišlo pod novo ustanovljeno som-boteljsko škofijo. V tem zapisniku čitamo, da je bila cerkev 1 1750. na novo pozidana. Imela je štiri oltarje: veliki oltar sv. Katarine, stranski sv. Antona, sv. Florijana in device Marije. V zvoniku je viselo pet zvonov, ki so bili zliti v Gradcu. Veliki je bil zlit 1. 1758. ter je tehtal 9 stotov, 80 funtov, drugi je bil zlit 1711. s težo 6 stotov, tretji iz 1. 1762., težek tri stote in 13 funtov, četrti iz 1. 1711., težek 1 stot, 40 funtov, peti iz 1. 175S. s težo 57 funtov, V lendovske ni gradu je bila čudodelna podoba Matere božje »Cesco-viensis« (Čenstohovske?), stara čez 300 let. Za učitelja je bil v Lendovi I. 1768. Josip Csuklin, star okoli 48 let. Tudi njegov oče je bil prej uči-telj.Učencev je imel 36. 22 dečkov in 14 deklic. Da ni več učencev, pravi zapisnik, je razlog ta, ker kmet potrebuje otroke doma za delo pri graščini. Sola je bila lesena in je imela eno šolsko izbo. # * * O Dolnji Lendavi pravi Jurij Krek\vitz v svojem (nemškem) delu (z latinskim naslovom) »Totius regni Hungariae superioris et inferioris — dissertatio«, Frankfurt in Niirnberg 1688., str. 351, da je 1. 1604. meseca junija okoli 500 Turkov vdarilo na trg »Linipach« (D. Lendavo) in ga požgalo. Ko so to zvedele čete grofa Zrinjskega, združene z graškim vo- jaštvom, so Turkom zasedle klanec ter jih nekaj posekale, nekaj vlovile, druge pa razpršile. Nadalje se sklicuje na Jeronima Oertla, da so !. 1587. meseca avgusta Turki od Sigeta in Pečuha napadli »to- in onstran« Lendave (Limpach) kristjane, ki so bili podložni cesarju ter opustošili Mo-lavce (Muratz), Resnik in Turnišče (Tornadi), a so Turke potem pri nekem jezeru (Cozen-See), eno miljo od Kaniže kristjani porazili. Sedanji dolnjelendavski grad je pozidan za časa cesarja Leopolda 1. po odgonu Turkov (1690.—1705.) Tloris ima podobo črke L v čast cesarju Leopoldu. V grajski kapelici je stara (menda ista, ki se omenja 1. 1768.) slika Matere božje z belim plaščem, posutim s cvetkami. Ob strani sta kip sv. Katarine in sv. Barbare. Sicer je grad sedaj prazen. Župna cerkev še hrani star 13.5 cm visok kelih, ki ima na vznožku napis: Christophorus Banfi, liber Baro de Also Lindva 1608. Zapisnik iz 1. 1811. našteva vasi lendavske župnije po jeziku ter pravi, da se govori »hrvatski« v Hotizi, deloma »hrvatski«, deloma rna-djarski v Kapci in v Kotu, v ostalih vaseli inadjarski; služba božja se jc v slovenskih podružnicah vršila v hrvatskem jeziku, enako velikonočni pouk. 2. Bog o j in a. Prva vizitacija, o kateri se je ohranil zapisnik, je bila 1. 1669. dne 29. aprila, šele kratko pred tem je ta župnija prešla iz \ kalvinskih ali luteranskih rok v katoliške. Zapisnik pravi, da so krivo-verci cerkev požgali in so jo potem za silo popravili, vkljub temu je še bila deloma podrtija (ruinosa). Župnik se jc zval Matija Pavel Tusilovič in je bil za krivoverci prvi župnik bogojinski. Bil je neomadeževanega življenja pa zelo reven. Imel je nekaj zemljišča »pod Lipjem«, v Gorici in Zabjaku. Župnišče je bilo navadna kmetska hiša. Za učitelja je bil heretik« Štefan Sartor, nastavljen še od predikanta. Bolj obširen je zapisnik o vizitaciji dne 4. maja 1688. Patronat nad bogojinsko župnijo je imel ogrski palatin Pavel Eszterhazy. O cerkvi pravi zapisnik, da stoji na lepem prostoru, vendar je kakor puščava. Okrogli prezbiterij je obrnjen proti iztoku in presvoden. Ladija je imela lesen, od mizarja napravljen strop, z zelenkasto barvo poslikan. V prez-bfteriju sta bili dve majhni omreženi okenci, ladija pa je imela pet ozkih podolgovatih (gotskih?) oken, toda brez zapor in šip. V cerkvi ni bilo nobenega znaka, da bi bila kdaj posvečena. Tudi odpustkov ni imela cerkev nobenih. Imela je tri neposvečene oltarje, sploh je bila v cerkvi velika revščina. Tabernaklja ni bilo, temveč Najsvetejše se je čuvalo v kor-poralu in burzi, omotani v ruto za kanonsko tablico. Na velikem oltarju ni bilo nobenih kipov, temveč v sredini stara priprosta tabla s sliko Boga Očeta in Sina-Odrešenika sveta,6) ob strani table sv. Katarine, Marjete in Barbare. Med njimi pa leseni, na pol prepereli stebriči. Na stranskih dveh oltarjih ni bilo slik, ne kipov, ne druge opreme. Cerkev je imela 1 srebrn kelih s pateno, 11 purifikatorijev, 4 burze in korporalije, 4 albe in tri humerale, ter po eden mašni plašč bele in rdeče barve, dalje rimski misal in ostrogonski ritual. Premičnega ali nepremičnega imetja ni imela cerkev nobenega. Če ga je kdaj imela, so ga pač v dobi luteranizma razgrabili. Župnišče je bilo borna pritlična lesena hiša z eno sobo spredaj za župnika, zadaj za družino, vmes pa kuhinja in hodnik. Župnišče je bilo s slamo krito. Župnik je imel vinograd za 16 kopačev, vrt in kakih 6 oralov oratne zemlje krog župnišča, v Žabjaku pa travnik za kakih 5 vozov sena. Razen tega je imel gornino in desetino, kakršna je bila letina. Imel je tudi dva podložnika, ki sta na teden opravljala raboto za dva težaka. V Bogojini katero imenuje zapisnik trg (oppidum), so še takrat bili po večini krivoverci, drugi župljani so bili po vaseh Filovci (Filocz), Bu-kovnica (Bukech), Ivanci (Ivancz), (Strehovci so izpuščeni, a pri štol-nini jih omenja). Štolnina je bila naslednja: od krsta po en groš in hlebič kruha, za oklice po 1 groš, za poroko 5 grošev. hleb kruha in pint vina, od neveste pa robček, za vpeljavanje po 1 groš in hlebček kruha (torta panis), za velikonočno spovedovanje po 1 denar. Za spremljanje mrliča iz Bogojine je dobival po 1 groš, iz Filovec 15 grošev, iz Strehovec navadno po 30 grošev. Za božično blagoslavljanje svinjsko kračo, hlebček kruha, ročkico vina in skledico ovsa. Župnijo je takrat upravljal Matija Pennit (Penič?), star okoli 35 let, duhovnik šele 1 leto in je prišel v Bogojino 17. julija 1687. Filozofijo je absolviral v Zagrebu, o njegovih teoloških študijah zapisnik nič ne omenja. Pri sebi je imel le malega dečka, ki mu je stregel. Bil je marljiv, dober pridigar, lepo je skrbel za snago, bil je umen gospodar, a brez vseh .sredstev, živel je sila revno. Vizitator ga zato priporoča škofu, da mu pomaga. Cerkveni ključar Ivan Benkovič je bil odstavljen in nastavljen Blaž Hatuk, kateremu je prvi moral izročiti 30 gl. Iztirjati je bilo treba še razne dolgove. Tudi drug ključar Blaž Nemet je bil odpuščen in mesto njega nastavljen Martin Torić. Tretji ključar Ivan Dominik je bil potrjen, pri njem je bilo 2 gl. cerkvene gotovine. Za orglavca-učitelja ni bilo ne hiše ne zemljišča, stanovati je moral v lastni hiši. Če je bil pismen in je vodil šolo. je dobival od vsake hiše na a) Bogojinska cerkev je posvečena Vnebohodu Gospodovemu. Na podlagi imenovane slike pravi zapisnik iz 1. 1688., da je bogojinska cerkva bila posvečena presv. Trojici. leto po 1 groš ali pa 1 težaka na leto. Tudi za zvonarja ni bilo ne hiše ne zemljišča, vsaka hiša mu je dajala nekaj žitne bernje in za zvonjenje mrličem po 1 groš, ob proščenju pa mu je vsaka hiša dajala še hlebček kruha (torta panis). L. 1690. je bila vizitaeija v Bogojini 18. febr. Ta zapisnik poroča, da je še takrat v treh vaseh te župnije večina prebivalcev bila krivoverska, katoličanov je bilo le nekaj čez 100. Župnijo je takrat upravljal Matija Frlanić, star okoli 35 let, duhovnik 10 let. Filozofijo in teologijo je dovršil na Dunaju. Bi je mož dobrih lastnosti, nekoliko skrupulozen, boječ in melanholičen. L. 1692. je bila vizitaeija v Bogojini 6. julija. Zapisnik o tej vizitaciji pravi le, da je cerkev bila zelo revna in blizu razpada (ruinae proxima), vendar jo je župnik še za silo držal v redu. V cerkvi ni bilo ne krstnega kamena, ne spovednice. Za župnika je bil takrat Ivan Kelčič star 41 let, duhovnik 17 let, v Bogojini je bil že poldrugo leto. Glede njegovega živ-Ijena ni bilo nobene pritožbe, pač pa je vizitator 20. avg. 1693. zapisal o njem opazko, da svojo službo zanikamo opravlja, ker sploh ne namerjava tukaj ostati. Nasproti župljanom je trd in osoren, zato mu tudi oni kljubujejo. Vkjub temu so v župniji večino imeli že katoličani, le kakih 50 krivovercev je še bilo. L. 1609. je bil župnik v Bogojini že poldrugo leto Ivan Zadravec, proti kateremu ljudje niso imeli nobene pritožbe. Vizitator pravi o njem. da je sicer dober mož, a nekoliko robat in malo izobražen. Star je bil okoli 42 let. V Bogojini ga zasledimo še tudi 1. 1702. Učitelj pa je bil t. 1. Štefan Bigaj. L. 1768. se v bogojinski župniji omenja še podružna kapela sv. Martina v Kobilju (Kebele), sedaj v dobrovniški župniji. 3. Tu ril išče ob Črncu. Zanimiv je pregled turniške populacije v vizitacijskem zapisniku iz 1. 1669. 31. marca, sestavljen po družinah in po dači, ki so jo dajale župniku. V Turnišču je bilo takrat 68 družin z župniko-vo vred, od teh so 4 družine štele le po enega člana, 6 po dva in tri, po 6 članov je bilo v 8 družinah, po 7 v petih, po 8 v treh, štiri družine so imele po 18 članov, pet pa po 17 (zadruge?). V Nedeljici je bilo 21 družin, v Gomilici 31, v Lipi 44, v Beltincih 62, med temi dve krivoverski, v Braton-cih 23, v Dokležovju 44, v Ižekovcih 31, Melincih 30, v Bistrici 54, v Odrancih 53, v Crensovcih 85, v Poljani 38, v Brezovici 13, v Lipovcih 40, v Gančanih 49,.v Renkovcih 22. V slednjih treh je bilo 8 krivoverskih družin, ki so dajale bernjo le učitelju. Velikonočnih spovedencev je.bilo v turniški župniji 1. 1669. 2085. V Turnišču je bil 1669. učitelj Matija Bajs, dober človek, a slabo izobražen in sploh ni imel učencev. »Turnischa ad Czernecz« imenuje vizitacijski zapisnik z, dne 20. maja 1688 to prastaro župnijo in cerkev, posvečeno -Marijinemu vnebo- vzetju. Patronat nad župnijo je imel ostrogonski nadškof Jurij Zecchi. Župna cerkev je precej daleč od trga (oppidum imenuje zapisnik Tur-nišče), a na zelo prijaznem prostoru (in loco amoenissimo) in dokaj prostorna. Zidovje je bilo zelo staro. Na oboku prezbiterija omenja zapisnik starinske slike. Ladija je imela raven lesen strop, z raznimi bojatni poslikan. Potlakana je bila s podolgovato opeko, prezbiterij pa z marmornimi ploščami in tu je bila grobnica Gašparja Banfija. Glavna vrata so bila na zapadni strani, manjša pa na južni, zakristijska vrata so bila obita z železnimi ploščami. Cerkvi je bil prizidan soliden in dobro proporcioni-ran zvonik, v katerem so viseli trije zvonovi. Cerkev in zvonik sta bila krita s hrastovimi skodljami, prezbiterij pa z opeko. V cerkvi sta bili dve pridižnici; manjša in tesnejša je stala ob severni steni, »iz katere so nekdaj 1 predikantje zapeljevali ljudstvo, pa je enega od njih hudič vrgel doli in od tega časa je cerkev nehala biti luteranska«. Na evangeljski strani poleg velikega oltarja je bil v zidu star, iz kamena izklesan tabernakelj. V cerkvi ni bilo nobenega znamenja konsekracije. Najsvetejše se je čuvalo v mali srebrni posodici v omarici, ker so mal lesen tabernakelj vlomili »Vlahi«, oziroma vojaki karlovačkega polka in se ni moglo več v njem Najsvetejše dostojno hraniti. V kapelici, ki je stala v vasi. se tudi ni moglo hraniti radi nevarnosti pred mnogobrojnimi nemškimi četami, ki so takrat — po zmagi pri Dunaju 1683. — odganjale Turke. Spovednica je stala sredi cerkve, vizitator je naročil, naj se prestavi k severni steni pod predikantovo pridižnico. V cerkvi je bilo pet zidanih, neposvečenih oltarjev. Na velikem oltarju je bila slika Marijinega vnebovzetja — Marija sedeča na prestolu — zraven nje angeli pa sv. Štefan (kralj) in Ladislav. Na vrhu je bila mala slika presv. Trojice na platno slikana. V ladiji je bil ob južni steni oltar sv. Jurija, ki ubija zmaja. Na vrhu podoba Marijinega vnebovzetja. Ob severni steni je bil oltar prvomučenika sv. Štefana; o sliki svetnikovi pravi zapisnik, da je bila »elegantno« slikana, zgoraj ime Marijino. Oltarni nastavek je bil lesen in črnobarvan (menda v slogu nemške renesanse). Ob isti steni je bil oltar sv. Roka in Boštjana, gotovo spomin na kužne čase. Peti oltar sv. Katarine je stal poleg južnih vrat. Cerkev je imela dva srebrna pozlačena keliha s pateno, pozlačeno posodico za Najsvetejše, 16 ogrinjal (vela), 9 mašnih plaščev, tri rimske misale, 4 pozlačene svečnike, 5 antipendijev, \ monštranco, 1 kadilnico in ostrogonski obrednik. Na zapadni strani od cerkve je bilo 10 oralov cerkvenega zeml&šča, poleg pokopališča pa 6 oralov, tu je stal tudi škedenj. Na severni strani od pota, ki gre iz Turnišča k župni cerkvi do občinskih mej vasi Nede-ljica je bil cerkveni travnik za 24 koscev, poleg travnik?. pa župnikova zemlja do pota, ki gre iz Turnišča v Nedeljico ob potoku Lendavi, 6 oralov. Za časa župnika Vinka Juretića je dobila turniška cerkev od cesarskih komisarjev pet oralov oratne zemlje na »gornjih njivah«, imenovanih »Gorica« poleg zemlje nekega Štefana Pučka, na severni strani ceste iz Turnišča k cerkvi, na zapadu in jugu je delala mejo neka zgraja (dumeta). Župnišče je bilo nadstropna hiša s kuhinjo zgoraj in spodaj za družino. Gospodarsko poslopje je obsegalo hlev za konje in drugo živino, ko-larnico, pokrit listnjak in škedenj. Župnik je bil Peter Paulušić, 34 let star, duhovnik dve leti, turniško župnijo je nastopil 7. marca 1687. Filozofijo je dovršil v Zagrebu, teologijo pa v Bolonji (»Bononiji«) v dveh letih.1) Vizitator mu daje spričevalo, da je marljiv v delitvi zakramentov, skrbi za red in snago v cerkvi, ima pošteno družino, daje ljudstvu lep vzgled, zapisuje krščence in poročence, sploh je lepega vedenja. V turniško župnijo so poleg Turnišča takrat spadale še vasi: Nede-ljipa, Brezovica, Poljana (Palina), Gomilica, Lipa, Renkovci (te vasi spadajo še sedaj v turniško župnijo, le Velika Poljana je ekspozitura, namenjena za novo župnijo), Adrijanci (Odranci, sedaj v beltinski župniji), Crensovci, Bistrica (sedaj se razločuje Dolnja, Srednja in Gornja Bistrica), Bednja, Trnje, Žižki (sedaj v črensovski župniji), Beltinci, Lipovci, Gančani, Dokležovje (sedaj v beltinski župniji). Poprej so spadale v turniško župnijo še tri vasi: Bratonci, lžekovci in B......(nečitljivo), pa so bile v hudih časih (iniuria temporum) opustošene. V župniji je bilo okoli 746 domov. Učitelj in orglavec je bil neki Agec, ki je imel hišo in šolo poleg žup-nikovega travnika. Nekatere vasi so mu dajale zrnsko bernjo in raboto. Štolnino je župnik dobival naslednjo: Od krsta po 2 groša in hlebček kruha, za vpeljavanje porodnic 1 groš, hleb kruha in po možnosti svečo. Za spovedovanje na leto 1 denar. Za previdevanje bolnikov v trgu 1 groš, v bližnjih vaseh 2—3 groša, v bolj oddaljenih 4—5 grošev. Najbolj odaljene so bile vasi ob Muri. Za oklice se je plačevalo po 1 groš, od poroke enako in povrh pečen kruh, imenovan »bosman« ter pint vina ali mesto vsega tega v denarju 5—6 grošev. Razen tega so neveste dajale »sponsalitium« (zaročnino) po 1 groš, 1 hlebček kruha in pint vina. Za 4) V Bolonji je imela zagrebška škofija svojo teološko šolo, eden zagrebških kanonikov je bil redno rektor. Drugo tako šolo je imela na Dunaju. Na to, za zgodovino izobrazbe hrvatskega klera važno činjenico me je opozoril g. nadbisk. kancelar Janko B a r 1 e, kateremu na tem mestu izrekam zahvalo, ker mi je dal na razpolago vizita-■ciiske zapisnike. blagoslavljanje liiš in svinjskih hlevov o Božiču rokovet prediva in kruh, če ga imajo, dostavlja zapisnik. Za spremljanje mrliča iz Turnišča se je dajalo po 1 škaf rži ali denar v enaki vrednosti, polenta in pint vina. iz Nedeljice se je plačevalo gld., iz Gomilice, Lipe, Renkovec 1 gld. Iz drugih vasi navadno 1 cesarski gld., za sv. n.ašo po 5 grošev. Če pogreb ni bil od doma, je župnik šel pogrebcem nasproti do nekega križa blizu cerkve in je za to dobival brez razlike po 25 den. V župniji je bilo takrat še veliko krivovercev in sektarcev, vendar med katoličani ni bilo nobenega pohujšanja. Velikonočno dolžnost so opravili vsi. Poleg župnišča je stala kapela sv. Antona Padovanskoga, kjer se je čuvalo Najsvetejše. Imetja pa ta kapela ni imela nobenega, popravljala se je z milodari župljanov. Krita je bila z hrastovimi deskami in dobro zaprta. O župniku Paviušieu je vizitator 7. julija 1692. zapisal opombo, da o njegovem življenju ni nobene pritožbe, pač pa da je boljši gospodar za sebe ko za cerkev, ker se nič ni brigal za račune cerkvenih ključarjev. V Turnišču je bil takrat tudi kapelan Mihael Topoljak, star 30 let, duhovnik tri leta. V Turnišče je prišel šele 1692. Župnik se je pohvalno izrazil o njem, nasprotno se je pa kapelan pritožil zoper župnika, da mu ne da nobene plače in mora zastonj služiti. Bel t iriS ko podružnico sv. Ladislava je vizitiral 19. maja 1688,; postavljena je bila šele nekaj let poprej, znotraj in zunaj pobeljena, z dvojnimi vrati. To se pač nanaša na povečavo cerkve, ker vizitacijski zai ;snik iz 1. 1669. dne 3. aprila pravi, da je beltinska cerkev bila lesena, s skodljami krita in pred kratkim podaljšana. L. 1669. je imela le eden oltar, na katerem je bila slika Gospodovega vstajenja. V vizitacijskem zapisniku 1. 1768. se Beltinci imenujejo že samostojna župnija. Sedanja cerkev je postavljena 1. 1742. (škofijski šematizem) in takrat je bila ustanovljena tudi nova župnija. V d o k l e ž o v s k i kapeli sv. Ivana Krst., ki jo je vizitiral 3. apr. 1669., 16. febr. 1690., 23. jul. 1691., 22. jan. 1698., se omenja na glavnem oltarju na desni strani sv. Ivana podoba sv. Štefana kralja, na levo sv. Emerika, stranska oltarja sta bila posvečena nadangelju Mihaelu in apostolom rilipu in Jakobu. Bila je lesena, znotraj in zunaj lepo ometana in pobeljena, posvečena sv. Ivanu Krstniku. Stala je na lepem prostoru. V prezbiteriju je bilo le eno okno, 1 na pevskem koru in -dvoje oken v ladiji. Veliki oltar je bil zidan, na njem tabla s sliko sv. Ivana Krst., obdana z lesenimi stebri. Na vrhu oltarnega nastavka je bila slika preroka Daniela. Drug oltar je bil Matere božje. Stolp je bil priprost iz desk. Kapela je imela le bakren kelih s pateno, zastave sv. Ivana, Zveličarja in sv. Apolonije, dva kovinasta in dva lesena svečnika. Posedala je dva orala oratne zemlje. Zapisnik iz 1. 1698. pravi o tej kapeli, da je bila že čisto trhla ter ji je Mura pretila, da jo podkoplje. Zadnjič se omenja 1. 1756., ko je še bila posvečena sv. Ivanu sedanja zidana kapela je posvečena Štefanu kralju. Okoli cerkvice je bilo malo pokopališče. Ć r c n s o v s k o podružnico Sv. Križa6) je vizitiral vicearhidijakon 2. apr. 1669., 16. febr. 1690., 23. jul. 1691., 21. jan. 1698., 1702. in 1703. L. 1669. je bila črensovska cerkev popolnoma lesena z lesenim nad-strešnim stolpičem nad velikimi vrati, streha iz skodelj. Znotraj je bil lesen strop poslikan. Oltar je imela cerkev samo eden. Okoli cerkve je bilo pokopališče. L. 1690. jc našel vizitator cerkev nekoliko popravljeno, 1. 1691. je bil prezbiterij že zidan do višine odraslega moža, vendar je se imel lesen strop, 1. 1698. so pa celo cerkev zidali z opeko. Zapisnik 1. 1703. pravi, da je bila v Crensovcih služba božja ob mladih nedeljah v poletnem času pa na praznik najdenja (3. maja) in povišanja sv. Križa, sicer pa pravi zapisnik 1. 1698., da je župnik turniški razen ob cerkvenem godu druge nedelje pri podružnicah le prostovoljno opravljal službo božjo in so mu takrat dotični vaščani morali dati kosilo. 4. D o b r o v n i k. Zapisnik o vizitaciji dne 30. aprila 1669. pravi kratko, da so v cerkvi bili trije oltarji, a stranska da sta bila prazna. Lesen stolp jc stal ločen od cerkve. Cerkev je bila posvečena sv. Jakobu star. in je bila potrebna popravila. Na velikem oltarju je bila slika sv. Jakoba, na vrhu nastavka pa priprost, od mizarja napravljen kipič sv. Trojice. Najsvetejše se je čuvalo v omarici, ki je bila postavljena na veliki oltar. Župnik je bil takrat v Dobrovniku neki Mihael Zidarič. Zupljani so ga tožili, da zahaja prepozno v cerkev. Za gospodinjo je imel neko Dorotejo, njen mož je bil v župnišču za hlapca. Župnišče je bilo zelo priprosta hiša, zraven nje H> orala vrta. Rabote niso župljani dajali župniku nobene, razen novemu župniku prvo leto. Za učitelja je bil takrat Martin Kovač, katoliške vere, srednje izobrazbe in brez učencev. L. 1688. se je vršila vizitaeija 21. maja. Patron je bil takrat ogrski palatin Pavel Eszterhazy. Cerkev je bila prostorna in solidno zidana, lepo pobeljena, prezbiterij je bil presvoden, ladija je imela lesen raznobar-van strop, tlak je bil iz opeke. V severni steni prezbiterija so železna vrata vodila v zakristijo, glavna vrata so bila na zapadni, stranska pa na južni strani. V prezbiteriju sta bili dve podolgovati okni in tri na južni strani, očividno gotska okna. V ladiji je ob severni steni stala lesena pri-dižnica. Na južni strani je stal lesen stolpič z malim zvoncem. Pokopališče je nemško vojaštvo v večjem delu poškodovalo in onečastilo. ") L. 1807. so Črensovci postali samostojna župnija. Seidanja prostorna cerkev je pozidana I. 1857,—1860. Najsvetejše se je čuvalo v lesenem tabernaklju, zavito v snažen kor-poral, brez monstrance ali ciborija. Cerkev ni imela ne krstnega kamena, ne spovednice. Imela je tri zidane, neposvečene oltarje. Na velikem oltarju je stal lesen kip sv. Jakoba s štirimi marmoriranimi stebri. Na vrhu je bila podoba Matere božje z Detetom v levici, z žezlom v desnici. Glavnemu kipu ob strani so stali kipi sv. Katarine, sv. Barbare, sv. Jurija in sv. Roka. Drugi oltar je stal ob južni steni v ladiji, na njem so bile neke raztrgane slike in je bil poln prahu. Na tretjem oltarju sta bila kipa sv. Jakoba (?) in sv. Martina. Kipi so bili pozlačeni. Med cerkveno opremo našteva zapisnik srebrn pozlačen kelih, malo, znotraj pozlačeno posodico za previdevanje bolnikov, 4 purifikatorije, 5 korporalov, 9 pal, med temi jih je 5 imelo neke okraske, 12 burz v raznih barvah. Župnišče je bilo leseno in s trstjem dobro pokrito. K župnišču je spadalo okoli 12 oralov zemlje ob poti v Čestreg, od tega je bilo travnikov za 7 voz sena. K dobrovniški župniji so spadale vasi: Dobrovnik, ki se imenuje »oppidum« — trg in osem drugih vasi, Sikozc, Kamarash (Kamovci), Ra-damash (Radmožanci), Gonterhaza (Genterovci), Gaborzyhaza, Syharto-liaza, Szombatha in Bodehaza, v vsem okoli 250 domov. (Nekatere teh vasi spadajo sedaj pod Ogrsko.) Župnik je dobival na bernji po 20 čebrov (cubuli) pšenice, 60 rži in povrh precej obilno desetino, kakor je bila letina. V denarju je imel naslednje dohodke: od krsta je prejemal po 1 groš, botri so dajali še po 4 denarje in 1 pišče. Za oklice se je plačevalo po 1 groš, enako za vpeljavanje porodnic, za velikonočno spovedovanje po 1 denar. Za previdenje bolnikov se je v bližnjih vaseh dajalo po 2 groša, v oddaljenih po 3—4. Za spremljanje mrličev iz bližnjih vasi se je dajalo po 25 denarjev, iz bolj oddaljenih po dogovoru, a vselej se je morala zraven dati še neka pečenka (assatura), hleb kruha in, če mogoče, »pint« vina. Za božično blagoslavljanje ni bilo nič določenega. Dobrovnik je že takrat imel tudi šolo, ki je stala blizu župnišča, a brez vrta. Posestniki v vasi Sikocz so dajali učitelju po 7 meric zrnja, gostači po 1 težaka ali pa 2 groša za pogrebe, iz daljnih vasi je dobival po 3 groše. Ob blagoslavljanju o Božiču in Treh kraljih je dobival po 1 kračo. Od šolarjev, če jih je kaj imel, je dobival po 1 ogrski goldinar na leto. Zvonar ni imel svoje hiše, za nagrado je dobival nekaj bernje. Župnik je bil takrat v Dobrovniku Emerik Nylas, star okoli 29 let, duhovnik je bil 3 leta, v Dobrovniku 1 leto in 9 mesecev. Filozofijo je ab-solviral v Zagrebu, teologijo pa v »Bononiji«. Pri sebi je imel tri posle in malo pastarico. Pridigoval je ogrski in »hrvatski«. Vizitator mu daje dobro spričevalo, da je ljudem dajal lep vzgled. Dve leti pozneje, 19. februarja 1690. je bila zopet vizitaeija v Do-1 brovniku. Zapisnik pravi, da je bilo takrat v župniji še veliko krivover-cev, ki so se pa vračali v katoliško cerkev. Takrat je bil ondi že drug župnik, neki Nikolaj Kiss, Oger iz Semenja (Semeniensis), star okoli 30 let. Filozofijo in teologijo je dovršil v Bolonji. Bil je sicer marljiv in goreč, toda robat in prenagel ter je ljudi celo pretepaval. Obljubil je poboljšanje, a pri naslednji vizitaciji 1. 1692. dne 5. julija je vizitator zabeležil o njem, da je aroganten ter dela, česar ne bi smel, in opušča, kar bi moral storiti. Vsled župnikove zanikarnosti je bilo v cerkvi vse zanemarjeno, še celo Najsvetejšega ni bilo, češ, da v župniji ni bolnikov. L. 1693. so namerjavali povišati zvonik, so li to storili, ni znano. L. 1699. pravi zapisnik, da je bila cerkev znotraj vsa prebeljena, deloma tudi zunaj. Župnik je bil še vedno Nikolaj Kiss, učitelj pa Ivan Szeley. Zapisnik zadnje vizitacije 31. julija 1768. omenja kapelo preobraženja Gospodovega, ki je stala kakih 1000 korakov od župne cerkve. Župnišče je bilo pet let poprej na novo postavljeno. V učiteljevem stanovanju je bila ena šolska soba. * * * Zapisnik pripominja, da je bilo v bekšinskem arhidijakonatu nekdaj še več župnijskih cerkev. Tako sv. Martina v Semenju (Szemenie), ki jo je Mura podkopala; ker se je tudi ljudstvo razpršilo, so to župnijo pritegnili župniji sv. Miklavža pri Kaniži. Druga župna cerkev je bila v enako imenovanem selu ob Muri, to župnijo je pa upravljal župnik v Vidov-cu v Medjimurju. Župnija je bila tudi v vasi Paka na polju, imenovanem »Var«. V župniji sv. Jurija in sv. Martina v Jurjevskem dolu (Szent Gyorgy-volgy) so pa bili takrat krivoverci. Več župnih cerkev je bilo okoli Kaniže, a z vasmi so izginile tudi cerkve in župnije (vsled turških napadov). V Kaniži sami so še 1. 1693. bile vse cerkve lesene. V kaniškem predmestju so neko leseno turško mošejo spremenili v cerkev Marijinega vnebovzetja. Zanimiv pregled o propadlih župnih in drugih cerkvah podaje viz. zapisnik 1. 1698. V obsegu takratne župnije Csesztreg (ob Krki) je bila zapuščena nekdanja župna cerkev sv. Križa v Lekfa. Cerkev sv. Jurija v Dolu — sedaj Szent Gorgyvolgy so imeli 1. 1698. v rokah kalvini. Precej velika župna cerkev Sv. Nikolaja je bila v Kaloczfa (onstran Krke ob veliki cesti v Kormend). Župno cerkev Sv. Ivana v Bakši je do temeljev razdrl potok Szup.1) Pod Bakšo je stala nekdaj kapela sv. Andreja in druga kapela neznanega imena v vasi Medes. Zid Czup je dandanes kraj, kjer se steka v Krko več potokov, ki imajo dandanes druga imena. 1* in obok prezbiterija se je še takrat videl, zarastel z gosto šumo. Župna cerkev sv. Martina je bila nekdaj v Also-Szigay, zidovi so še 1698. stali. Župna cerkev je bila nekdaj v (Lenti) Sombotelju (ob Krki). Iz zemlje so moleli le še zidovi. Župna cerkev neznanega svetnika je bila nekdaj v Slovenji vasi (Tot-falu), sedaj župnija Lenti ob Krki. Župno cerkev sv. Benedikta (?) v Semenju je Mura podkopala. Na prijaznem gričku Tor-mafelda je bila nekdaj župna cerkev sv. Ivana, zvonik in zidovi so še 1698. stali, prezbiterij se je že podrl. V G o s t o 1 i je bila nekdaj župna cerkev sv. Emerika, zidovje je še takrat deloma stalo. Enako je še deloma stalo zidovje nekdaj župne cerkve sv. Marka na gričku v Suhem Szigetu (Szecsi Szigeth). Cerkev sv. Jurija na Paki so Turki razdejali. Pri tej cerkvi je bival nekdaj opat Peter Pap, ki je upravljal kapelo sv. Adrijana, njegov kapelan pa kapelo sv. Lovrenca. Obe kapeli so Turki razrušili. Enako so Turki podrli cerkev sv. Mihaela v Puščavi, zidne ruševine so pa kmetje razvozili. Tudi cerkvi sv. Jurija in sv. Martina v Oltarcu so kaniški Turki razdejali. V Slovenjem Sv. Martinu (Tot Szent Marton) nad Kanižo je bila nekdaj lepa cerkev, pa so jo Turki popolnoma porušili. Enaka usoda je zadela župno cerkev v Polju in cerkev Marijinega vnebovzetja v vasi Beecz ter župno cerkev sv. Ivana v Gerencih. — Ta suhi seznam propadlih cerkev je nema priča strašnih katastrof, ki so zadele naše Prekmurje, zlasti porečje Krke in Lendave. Poleg Turkov so razljudili te kraje tudi večkratni pomori in strahovite povodnji. Tako je v rodovitni kotlini Krke in Pake propadel stari domači slovenski živelj, na katerega spominjajo le še krajevna imena vasi in potokov (n. pr. Krka, Paka!). V tem okolišu nam je nedvomno iskati nekatere cerkve v karolinški in Ciril-Metodovi dobi. Doneski k zgodovini knjigotrštva v Mariboru. Prof. Janko Glaser, Maribor. Imena Merzinger, Ferlinz, Leyrer so vsakemu, ki se je količkaj bavil s starejšo našo knjigo, znana; vendar bi v naši kulturni zgodovini zastonj iskal podatkov o njih. To me je napotilo, da sem skušal zbrati nekaj tozadevnega gradiva ter sestaviti vsaj v glavnih obrisih zgodovinski pregled mariborskega knjigotrštva. Kot vir so mi služili pri tem: Puffova knjiga Marburg in Steier-tnark, 1847, matrike mestne župnije v Mariboru in Gradcu, gradivo na magistratu, zlasti tako zvani »Biirgerbuch«, zemljiška knjiga mesta Maribor, Mitgliederbuch des Handels-Gremiums Marburg in ostalo gradivo trgovskega gremija ter osebni spomini raznili gospodov. Do sredine preteklega stoletja pravih knjigotržcev v Mariboru sploh ni bilo. Bavili so se s knjigotrštvom knjigovezi, ki so poleg svoje obrti prodajali papir in razne pisarniške potrebščine, med drugimi tudi knjige, zlasti šolske in molitvene. Zato se knjigovezi tiste dobe imenujejo navadno tudi »bukvarje« in treba jih je bilo v tem pregledu upoštevati. Ravno tako pa je bilo treba upoštevati tudi tiskarne, v kolikor knjig niso le tiskale, ampak jih tudi zalagale in razpečavale. Prvi mariborski bukvar (»puquar«), ki je izdal slovensko knjigo, je bil Franc Piterich iz 18. stol. Po rodu najbrž Mariborčan,* se je 5. jun. 1758 kot vdovec poročil z Rozalijo Renkl, ki je umrla 20. apr. 1797, stara 74 let. Zabeležena je v mrtvaški knjigi (Tom. II, 127) kot »Rosalia Pitrichin, verwittibte btirgerl. Buchbinderin«. Njen mož je torej že pred tem časom umrl; kedaj, se ne da dognati, istotako ne datum rojstva. Piterich je 1767 izdal molitvenik »Hitra inu glatka pot pruti nebessam«, čigar prvi natis je izšel 1764 v Ljubljani. (Prim. Rebol, Čas 1907, 456; en tak izvod iz 1. 1764. hrani gen. Maister v svoji knjižnici.) Tri leta pozneje (1770) je ista knjiga izšla pri Piterichu še enkrat. (Obe njegovi izdaji ima »Stud. knjižnica« v Mariboru pod signaturo 1632.) Nekoliko pozneje se omenja kot knjigovez Leopold P i 1 g r a m , najbrž Piterichov naslednik; bil je po materi Piterichov nečak. Rodil se je 28. marca 1744 (Tom. III, 257) kot sin Leopolda Pilgrama, uglednega meščana, nekaj časa tudi župana v Mariboru, in Katarine, roj. Renkl, ki je bila sestra Piterichove žene Rozalijc. Meščan je postal 1775, ko je prisegel na podlagi hiše št. 179 (Burgerbuch II a), sedaj Koroška cesta št. 7. Pozneje je morda obubožal, kajti umrl je 10. maja 1818 v hiralnici, kot »Spitalspfriindner« (Tom. II, 232). Slovenskih knjig ni izdajal, vsaj doslej ni znana nobena. Pilgramu je sledil Franc G e i s t, ki je prišel iz Gradca (Puff I, 53), in sicer najkasneje I. 1789.; kajti v računih mestnega magistrata »pro Ao Militari 1789« (l. sept. 1788 — konec okt. 1789) se na str. 32 nahaja sledeča postojanka: »Laut Outtg Nr. 105 bezahle an Geift Buchbinder vor Steuer Regulierungs Bogen Einbinden 36 Kr.« Porodil se je 25. maja 1768 kot sin veleurarja v Gradcu. Mariborski meščan je postal 4. jan. 1790, ko je prisegel »auf das Leopold Pilgrarnsche Buchbinder real Jus« ^Burgerbuch 27 a). Obrt je izvrševal spočetka gotovo v isti hiši kakor * V poročni knjigi (Tom. I. 71) stoji: Cqpulatus eft D. Franc. Pittrich viduus, et »"Obilis virgo Rosalia D. Joan. Renkl filia Marpurgenfes... Iz tega sklepam, da sta bila oba iz Maribora. pred njim Fiigram, to je v hiši št. 179; kakor poroča Puff, je 1800 bil celo posestnik te hiše (I, 84). Kedaj se je preselil v Gosposko ulico št. 78 (sedaj 15), se ne da dognati; da bi bila ta hiša že od 1790 Geistova last (Fuff 1, 53), se mi ne zdi verjetno. Najbrž si jo je pridobil pozneje; v njej je potem izvrševal svojo obrt do 11. avg. 1838, ko je podjetje s hišo vred prodal Frideriku Leyrerju (zemlj. knjiga zv. 36, 213). Umrl je 5. okt. 1843 v Mariboru (Tom. 11, 377; Puff lf, 225). Izdal je dva natisa Verdinkovega Vsakdanjega kruha (1810 in 1824), oba v Mariboru, prvega pri Dun-schegu, drugega pri Janscliitzu (ČZN XX, 154, 155). Sprejemal je tudi prenumeracijo za Murkova dela (ĆZN 11, 36). • Par let pred Geistom je prišel iz Gradca še en knjigovez v Maribor. Bil je to Jožef Merzinger, rojen 10. marca 1751 kot nezakonski sin v Gradcu. Kot najdenček neznanih staršev je dobil ime po rojstnem mesecu marcu. Mariborski meščan je postal 3. jan. 1787, ko je prisegel »auf die... Buchbindergerechtsame, dann die erkaufte Mathias Fa-schingsche Behausung« (Burgerbuch 22 b; prim. tudi Puff I, 51). To je bila hiša št. 68 v Gosposki ul. (sedaj št. 14). 2. jul. 1810 se je kot vdovec poročil z 321etno Antonijo Passecker (Tom. I, 303), a 4 leta pozneje, 20. junija 1814, je umrl (Tom. 11, 211). Merzinger je bil menda prvi založnik v Mariboru, ki je izdajal tudi posvetne slovenske knjige. 1789 in 1809 je izšlo pri njem Malo besedišče, ok. 1800 Listi inu evangelija (vsaj 2 natisa), 1807 Volkmerjeva Hvala kmetičkega stana, ok. 1808 Brezni-kova Večna pratika (Simonič 610, 276, 49, 571 in Kidrič, OZN XIX, 114). Tiskal jih je pri Schutzu v Mariboru, deloma v Gradcu. Razpečaval je tudi Janše-Goličnika Podvučenje za vse čebelarje, in sicer, kakor kaže ogledni list te knjige, »za 36 kr.« Z Merzingerjevo vdovo se je 27. jan. 1817 (Tom. I, 339) poročil Anton F e r 1 i n z (sen.), takrat šele 22 let star. Rojen je bil 12. maja 1795 kot sin uglednega meščana Jurija F., ki je pozneje (1800—1807; Puff II, 199) bil mariborski župan. Ferlinz je nadaljeval Merzingerjevo obrt v Gosposki ulici, vendar hiše ni priženil: pridržala si jo je žena Antonija. Iz zakona z Merzingerjevo sta se mu rodila dva sina: Edvard (r. 29. nov. 1817 — Tom. V, 98) in Anton (r. 13. maja 1819 — Tom. V, J08). Oba sta postala knjigoveza in Edvard je 16. apr. 1844 prevzel materino hišo (zemlj. knjiga z v. 36, 133), istočasno najbrž tudi trgovino. 15. jan. 1852 (zemlj. knjiga n. in.) je bila hiša na javni dražbi prodana (kupil jo je steklar Anton Fetz), Edvard pa je odšel v Sev. Ameriko. Z njim je šla tudi njegova mati Antonija, morda zaradi nesoglasja z može tn, ki se mu je bil medtem (9. okt. 1848) v Gradcu rodil tretji sin Ferdinand, izven zakona: iz razmerja do Ane Novakove iz Ormoža, ki je kot oskrbnica bivala v Mariboru. Edvard se je kmalu vrnil iz Amerike, njegova mati pa je tam umrla, in sicer 3. jul. "1852 v New Orleansu. Po vrnitvi je Edvard otvoril knjigoveznico in papirno trgovino v Gosposki ul. št. 3, a je že 17. marca 1874 umrl (Tom. III, 344). Podjetje je vodila nato njegova vdova Alojzija, ki ga je 16. febr. 1887 prodala sedanjemu lastniku Andreju P1 a t z e r j u. Edvardov brat Anton E e r 1 i n z (jun.) je tudi imel knjigoveznico in sicer v Gosposki ul. št. 1. Po njegovi smrti (29. dec. 1867 — Tom. III, 173) pa se je obrt opustila. Oče, Anton Eerlinz sen., pa je 1. 1844., ko je njegovo trgovino prevzel sin Edvard, otvoril novo knjigoveznico v Gosposki ulici, najbrž v hiši, ki jo je pozneje (11. maja 1872) tudi kupil (sedaj št. 9). 20. jun. 1876 jo je izročil sinu Ferdinandu, s čigar materjo Ano Novakovo se je kot vdovec 12. jul. 1857 poročil (Tom. II, 189). Umrl je 30. jun. 1883 (Tom. IV, 211). Ferdinand Eerlinz je vodil trgovino do 1. avg. 1899, s tem dnem pa jo je prodal svojemu bratrancu Feliksu Novaku, ki jo ima še sedaj. (Hišo je kupil slednji šele 7. maja 19'18.) Imeli bi torej sledeči razvoj: Merzinger Jožef (ok. 1787—1814) Merzingerjeva vdova Antonija (1814—1817) Ferlinz Anton sen. (1817—1844) Ferlinz Edvard (1844—1874; vendar vmes 1. 1852. v Ameriki!) Edvardova vdova Alojzija (1874—1887) Platzer Anton (1887 —danes) Poleg tega pa se je razvila še druga linija, ki ji tvori izhodišče druga trgovina Ferlinza Antona sen.: Ferlinz Anton sen. (1844—1876) Ferlinz Ferdinand (1876—1899) Novak Feliks (1899 —danes) Ferlinz Anton jun. stoji izven te razvojne črte. Od vseh navedenih je izdajal slovenske knjige samo Ferlinz Anton sen. Izdal je 1. 1818. 3. natis Malega besedišča, dalje tri natise Verdin-kovega Vsakdanjega kruha, več natisov Listov in evangelijev ter Molitne bukvize sa gmein volk Slavenfkiga jesika (Simonič 610, 554, 276, 53: ČZN XVIII, 53; XX, 155). Tiskal jih je večinoma pri Kienreicliu v Gradcu. Kakor Geist je tudi on sprejemal prenumeracijo za Murkova dela (ČZN II, 36), prevzel je v razprodajo 100 izvodov Murščeve Kratke slovnice (ZMS VI, 158) in razprodajal Drobtinice (ČZN XVII, 79), morda tudi druge knjige. Njegov sin Edvard je razpečaval Mohorjeve publikacije. Zaradi popolnosti naj tukaj omenim še papirno trgovino na Glavnem trgu št. 14. Utemeljil jo je 1860 oče Feliksa Novaka, Anton Novak (r. 21. okt. 1831 v Ormožu), in sicer v Stolni ulici; že naslednje leto pa se je preselil na Glavni trg. Tam je vodil podjetje do svoje smrti 2. okt. 1910 (Tom. V, 321), nato mu je sledila hčerka J osip ina, ki pa je že naslednjega leta (19. jan. 1911 — Tom. V, 329) umrla. Po njeni smrti je trgovina postala last Feliksa Novaka, od 20. apr. 1920 pa se vodi pod imenom njegove žene Marije (Mitgliederbuch 272). Anton Novak je 1873 izdal Tomaža Kempčana hojo za Kristom (Simonič 528). Iz nekdanje Merzingerjeve knjigoveznice in »bukvarne« sta se razvili torej dve sedanji trgovini s papirjem, molitveniki in šolskimi knjigami (Platzer in Novak v Gosposki ulici), katerima se je pridružila kot tretja še trgovina Novak na Glavnem trgu. Oglejmo si sedaj še usodo Geistovega podjetja! Geist je prodal trgovino in hišo 11. avg. 1838 Frideriku Leyrerju (sen.). Leyrer je bil Mariborčan, rojen 17. jul. 1808 (Tom. V, 14) kot sin mizarskega mojstra Franca, umrl 20. okt. 1880 (Tom. IV, 140) kot častni meščan. Imel je najprej samo knjigoveznico in papirno trgovino, v petdesetih letih pa je dobil tudi koncesijo za knjigarno ter postal tako prvi pravi k n j i -g a r v Maribor u. Vodil je podjetje do 1876 ter izdal tudi precej slovenskih knjig, večinoma molitvenikov (Simonič 31, 32, 106, 138, 325, 475, 553, 582, 626; ČZN IV, 174; XX, 155, 156). Tiskal jih je večji del pri Janschitzu v Mariboru. Razpečaval je tudi Drobtinice (škof Slomšek je bil baje dnevni gost v njegovi trgovini), Bleiweisov Koledarček (ČZN XVII, 80) in Slovensko Bčelo. 5. okt. 1876 je hišo in trgovino kupil njegov sin Friderik (jun.), ki se je izučil ktijigarstva pri Lercherju v Ljubljani in Tendlerju v Gradcu. Ob prevzemu pa je pozabil prositi, da se očetova koncesija prenese nanj ter je s tem prišel ob njo. Tako se je 1. 1880. J. Leon, ko je hotel v Mariboru ustanoviti slovensko knjigarno, lahko skliceval na to, da v Mariboru ni nobenega koncesijoniranega knji-gotržca. Vsled tega je Leyrer šel osebno k ces. namestniku Ktibeku v Gradec, kjer je izposloval, da se mu je koncesija naknadno (29. marca 1880) podelila. Leyrer jun. ni več izdajal slovenskih knjig, po lastni izjavi predvsem vsled tega, ker ni bilo mogoče konkurirati z Mohorjevo družbo, ki je zalagala slovensko ljudstvo z najrazličnejšimi knjigami za neznatno ceno. Pa tudi drugače je njegova knjigarna slabo uspevala, zato jo je 13. sept. 1885 prodal Teodorju Kaltenbrunnerju, sam pa postal uradnik pri Mestni hranilnici. K a 11 e n b r u n n e r je bil zet graškega knjigarja Lubenskega; uredil si je knjigarno velikega obsega, ki bi bila primerna za vseučiliško mesto, ne pa za Maribor. Razen tega se ni razumel z ženo Marto, udal se je pijači — in trgovino končno čisto zanemaril. Naposled niti za šolske knjige ni več skrbel in tako je prodajo teh knjig koncem devetdesetili let prevzel Andrej Platzer. 1. jan. 1898. je Kal-t e n b r u n n e r prodal knjigarno ptujskemu Viljemu B1 a n k e j u , ki jo jc premestil na Grajski trg št. 2 in jo imel do 18. okt. 1902 (Mitglieder-buch 108), potem pa jo prodal dotakratnemu poslovodji Maksu 1 s 1 i n g u. Ta je (že kot poslovodja) energično nastopil proti temu, da bi šolske knjige prodajal Platzer, vsled česar je slednji vzel v trgovino kvalificiranega knjigotržca v osebi Karla Scheidbacha, lioteč na ta način dobiti pravico do prodaje knjig. Scheidbach pa je kmalu začel na lastno roko in 1. jul. 1899 (Mitgliederbucli 46) ustanovil novo knjigarno v Gosposki ul. št. 28. lsling se je v aprilu 1903 s svojo trgovino preselil v Gosposko ul. št. 26, 15. nov. 1907 pa jo prodal Viljemu H e i n z u, ki jo ima še sedaj. Razvoj je bil torej sledeč: Geist Franc (1789—1838) Leyrer Friderik sen. (1838—1876) Leyrer Friderik jun. (1876—1885) Kaltenbrunner Teodor (1885—1898) Blanke Yiljem (1898—1902) lsling Maks (1902—1907) Heinz Viljem (1907 — danes). Poleg te knjigarne se je v tem času (1899) ustanovila nova, Scheid-bachova, ki jo po smrti njenega ustanovitelja (16. 111. 1925) vodi njegova vdova L a v ra. Kaltenbrunner je založil 1888—1889 Majcenove Šolske pesmi (v treh stopnjah), katerih tretja stopnja je 1901 izšla v 2. izd. pri Blankeju (Si-monič 381). Posebno trgovino za muzikalije je ustanovil že 1. 1868. Matija Tischler v Slovenski ul. št. 12, odkoder se je okrog 1. 1875. preselil v Šolsko ul. (sedaj Ulica 10. oktobra) št. 2. S 1. jan. 1899 je prevzel trgovino Jožef 14 6 fer iz Kraslic na Češkem, Tischlerjev zet. Po njegovi smrti (30. okt. 1924) pa jo vodi njegova vdova Adrijana (Imenik članov trg. gremija 125). L. 1873. je na Grajskem trgu št. 8 Janez G a i s s e r otvoril trgovino s papirjem, katero je vodil do 3. jul. 1901, nakar mu je sledila vdova Avgusta, od 2. jul. 1904 pa sin Rudolf G a i s s e r, ki si je pridobil tudi koncesijo za prodajo koledarjev, molitev in molitvenikov, 30. dec. 1907 pa razen tega še koncesijo za knjigarno popotnega čtiva na glavnem kolodvoru (Mitgliederbuch 84). Od 1. maja 1922 naprej ima to trgovino Hinko S a x. Omeniti moram mimogrede še veletrgovca z galanterijskim blagom, Jožefa M a r t i n z a, ki je svojo karijero začel baje kot prodajalec — slovenskih molitvenikov. Rojen 9. avg. 1836 v Trbižu, je prišel 1860 v Maribor, kjer je iz neznatnih početkov ustvaril veliko tvrdko in 28. nov. 1915 umrl. Med slovenske založnike se je uvrstil, ko je koncem sedemdesetih in početkom osemdesetih let izdal 3. in 4. natis Hergovega Venca (prim. Simonič 553 in SGp 1879, 212). Njegovemu nasledniku Aleksiju P a t e r n o 11 i j u se je 17. apr. 1917 dovolilo prodajati molitvenike, koledarje in slike svetnikov (Mitgliederbuch 24). — Vsi doslej našteti starejši knjigarji in založniki so bili po mišljenju Nemci in izdajali so slovenske knjige pač samo kot trgovci. Da bi pospeševali s tem našo kulturo, tega namena niso imeli. Ravno tako pa tudi niso poznali mržnje do Slovencev. Izpremenilo se je to razmerje izza šestdesetili let, po obnovi ustavnega življenja. Začela se je narodnostna diferenciacija, ki je končno do-vedla do popolne ločitve duhov. S tem se je pojavila potreba po slovenski knjigarni v Mariboru. Vendar do take knjigarne pod nemško vlado ni prišlo. Pač pa so se Slovenci že razmeroma zgodaj osamosvojili v tiskarstvu in domača tiskarna je vršila deloma tudi založniški posel ter tako vsaj nekoliko nadomeščala knjigarno. Zato jo mora vsaj na kratko omeniti tudi zgodovina knjigotrštva. Prve liste, ki so jih ustanovili mariborski Slovenci (Slov. Gospodar 1867, Slov. Narod 1868), je tiskal še Edvard Janschitz, ki je izdajal obenem nemško »Marburger Zeitung«. L. 1870. pa so Slovenci ustanovili lastno tiskarno, ki se je imenovala »Narodna tiskarna F. Skaze in dru-gov« in je do 1872 tiskala Slov. Narod. V jeseni tega leta se je Narod preselil v Ljubljano, z njim vred pa tudi del mariborske tiskarne. Ostali del je kupilo delniško društvo, vodstvo tiskarne pa je prevzel prof. Janko Pajk, ki jo je 1874 odkupil od delniškega društva in jo prekrstil v »J. M. Pajkovo tiskarno«. (Prim. Kovačičevo brošuro »Kat. tiskovno društvo in Cirilova tiskarna v Mariboru,« 1917, str. 5.) L. 1879. jo je prodal Karlu Lorencu, še istega leta pa je potom javne dražbe prešla v roke Janezu Leonu (ml.) iz Celovca. Po Leonovi smrti (25. febr. 1883 — Tom. IV, 206) jo je vodila dve leti še njegova vdova, nato pa jo je kupilo (s pomočjo posebnega konzorcija) »Katoliško tiskovno društvo«,* ki se je * Ker ti ipodatki v Kovačičevi brošuri niso točni, naj jih tukaj izpopolnim! Do 14. avg. 1879 je podpisan v Slov. Gospodarju kot tiskar J. M. Pajk, od 21. avg. 1879 do 5. febr. 1880 pa Drag. Lorenc, nakar od 12. febr. 1880 sledi Janez Leon. Po tem takem bi bil Pajk prodal tiskarno nekako sredi avgusta 1879. Poročilo o tem ,pa stoji v listu šele 2. okt.: »(Slovenska tiskarna v Mariboru) prej last g. profesorja Pajka je prešla v last g. Karola Lorenca. Tudi se je ipreseLila na stolni trg (Domplatz) v g.Ma-nihovo hišo štev. 11«. (SGp 1879, 325.) Lorenc pa je imel tiskarno le kake tri mesece. 2e 27. nov. 1879 čitamo namreč v Gospodarju (str. 389) sledečo vest: »(Bivšo g. Pajkovo tiskarno) cenjeno na 4936 fl. je po očitnej dražbi kuplil g. Jenez (!) Leon iz Celovca za 5123 fl«. Cemu se je Lorenc kljub temu še do febr. 1880 podpisoval kot tiskat, jie vem. Morda se je Leon šele takrat preselil v Maribor? Tri leta pozneje je Leon bilo ustanovilo že 1871 in je 1885 dobilo koncesijo za lastno tiskarno. Tako je nastala »Tiskarna sv. Cirila«, ki se je odslej stalno izpopolnjevala, zlasti, odkar je 1. jul. 1905 »Kat. tisk. društvo« kupilo hišo, v kateri se tiskarna nahaja, in razširilo prostore. Do prevrata je bila to edina slovenska tiskarna v Mariboru, zato ji gre v kulturni in politični zgodovini spodnještajerskih Slovencev važno mesto. V tej tiskarni (oziroma v prejšnji Narodni, Pajkovi, Lorenčevi in Leonovi) se je tiskala cela vrsta naših časnikov in časopisov, natisnile so se v njej različne knjige in brošure, nabožnega, poučnega, političnega, pa tudi leposlovnega in znanstvenega značaja. Nekatere izmed teh knjig je tiskarna tudi založila. J. P a j k je izdal med drugim Pesmi Pavline Pajkove 1878 ter od 1875 bil založnik Zori in Vestniku (Simonič 368. 599, 558; prim tudi 367 in 552). V založbi J. Leona (ozir. njegove vdove) je razen dveh molitvenikov in nekaj brezpomembnih knjig (Simonič 32, 52, 354, 493, 562) izšla 2. izdaja Lapajnetovega Domovinoslovja 1882 in Krekove Slov. nar. pravljice in pripovedke, razen tega jc 1885—1886 izhajala Ljudska knjižnica, ki jo je v jeseni 1885 prevzel Lav. Kordeš (Simonič 257, 417, 403, 217). Tiskarna sv. Cirila (ozir. Kat. tisk. društvo, ki je zalagalo knjige že pred nakupom tiskarne) je izdala razna nabožna dela (za dobo 1900 prim. Simonič 37, 93, 94, 137, 248, 249, 302, 472, 495, 552, 554, 576), politične brošure (Sim. 82, 92, 93), Zbirko nar. pesmi 1888 (Sim. 594), ob prevratu raznovrstne lepake in letake, v zadnjem času tudi šolske knjige in zbirko »Cirilova knjižnica«; v njeni založbi so izhajali tudi razni listi, med njimi Slov. Gospodar, Stidsteirische Post, Naš dom. Kakor mi poroča bivši knjigar Friderik Leyrer, je J. Leon že 1. 1880. vložil tudi prošnjo, da se mu dovoli otvoritev knjigarne. Prošnja pa se je zavrnila. Tudi Tiskarna sv. Cirila pod Avstrijo ni dobila knjigarne, ampak se je morala zadovoljiti s koncesijo za prodajo dcvocionalij (23. avg. 1898) in za trgovino s papirjem (18. febr. 1908), dasi se je na občnem zboru »Kat. tisk. društva« 1907 sklenilo razširiti delokrog društva tudi na trgovino s knjigami, umetninami in muzikalijami ter na knji-goveštvo (Kovačič, o. c. 33). O eni tozadevni prošnji Cirilove tiskarne se poroča v zapisniku seje trgovskega gremija 18. avg. 1913, da se je 9. jun. istega leta zavrnila. Odločali so v tem slučaju brez dvoma nacionalni, ravno tako gotovo pa tudi trgovski momenti. Trgovski gremij je, kakor kažejo njegovi zapisniki, ščitil že obstoječe knjigarne. To vidimo »naglo umrl«, nakar je tiskarno prevzela njegova žena (SGp 1. 111. 1883, str. 71). V drugi polovici setpt. 1885 je tiskarna prešla v last »Kat. tisk. društva« in 24. sept. 1885 že čitamo na prvi strani Gospodarja: »TIskarna sv. Cirila« bo od dne 1. meseca oktobra t. !. v Poschelnovi hiši, Koroške ulice hšt. 5.« (Prim. tudi: Leopold Stiei-vater: Beitrag zur Geschichte des Buchdruckes und Buchhandels in Steiermark. Ponatis iz Buchhandler-Correspondenz 1887, str. 50 si.) iz slučaja, ki se je obravnaval na seji 22. apr. 1908. Tam se poroča, da hoče neki Franc Havlik, knjigar v Lipnici, otvoriti knjigarno v Mariboru in da je že vložil tozadevno prošnjo pri mestnem svetu. Mariborski knji-garji pa so poslali posebno deputacijo h gremiju ter ga prosili, naj posreduje pri c. kr. namestništvu, da se Havliku prošnja odkloni, ker bi nova konkurenca v tej stroki bila škodljiva. Gremij je nato soglasno sklenil intervenirati pri namestništvu, nakar se je Havliku prošnja res odbila. Podobno stališče je zavzel gremij na seji 18. avg. 1913, ko se je iz istih (trgovskih) razlogov zavrnila prošnja Romana Pelikana, ki bi bil rad ustanovil novo knjigarno. Tako je Tiskarna sv. Cirila dobila koncesijo za knjigarno šele po prevratu, 6. dec. 1918; to je bila prva slov. knjigarna v Mariboru. 10. jul. 1919 se ji je dovolila tudi knjigoveznica. Ko se je zgradilo poslopje Zadružne gospodarske banke, si je izposlovala še koncesijo za podružnico v Aleksandrovi ul. št. 6, in sicer 22. nov. 1924 za trgovino s papirjem in devocionalijami, 20. marca 1925 pa razen tega tudi za knjigarno. Po prevratu je tudi Kralikova tiskarna v Jurčičevi ul. št. 4 prešla v slov. roke. Prevzelo jo je jeseni 1919 od L. Kralika dedičev delniško društvo, ki jo vodi pod imenom »Mariborska tiskarn a«. V njej se tiska Tabor, Marburger Zeitung, zadnja leta tudi Časopis za zgodovino in narodopisje ter razni manjši listi. Izdala je tudi nekaj knjig (med njimi Kobalov prevod Kellermannovega Predora 1922, Pirčevo Zgodovino star. veka 1922, in Zemljepis slov. ozemlja 1923 ter Baukartovih Sest angleških povesti 1922), vendar nima svoje knjigarne. Pač pa je otvoril knjigarno Vilko Weixl, ki je že 3. febr. 1908 ustanovil trgovino s papirjem in pisalnimi potrebščinami v Gosposki ul. št. 33, v septembru 1913 pa se preselil s to trgovino na Glavni trg št. 22. Dovoljenje za otvoritev knjigarne se je tudi njemu podelilo šele po prevratu, 17. jul. 1919;.nekoliko prej (13. jun. 1919) je dobil tudi koncesijo za knjigoveznico. V jul. 1920 se je preselil v Jurčičevo ul. št. 8, kjer ima svojo knjigarno še sedaj. Pred vojno je izdal 2 letnika »Slov. mariborskega koledarja« (za 1913 in 1914), po vojni razne muzikalije, 1. 1925. pa »Mariborski adresar«. 4. okt. 1919 je v Slovenski ul. št. 10 Zlata Brišnik (iz Ljubljane) otvorila trgovino s papirjem in galanterijo, ki jo je 26. sept. 1921 razširila v knjigarno. 1. okt. 1925 se je s podjetjem preselila v Slovensko ul. št. 11. Mimogrede je v poprevratni dobi imela tudi ljubljanska Zvezna tiskarna (Anton Pesek) svojo ekspozituro v Mariboru, in sicer na » Glavnem trgu št. 18. Tudi Justina Maček, ki ima od 17. nov. 1919 trgovino s papirjem in galanterijo v Aleksandrovi ul. št. 9, je z 28. jan. 1920 dobila koncesijo za prodajo šolskih knjig in molitvenikov, a jo je 25. jan. 1924 zopet odjavila. Isto je storil Ljudevit Šef, trgovec s papirjem na debelo, ki je 25. nov. 1920 dobil koncesijo za knjigarno v Prešernovi ul. št. 1, pa jo je 18. nov. 1923 zopet odložil. (Imenik članov 360.) Vidimo torej, da se je po vojni število mariborskih knjigarn abnormalno dvignilo, da pa ravno vsled tega ne morejo vse uspevati. Pisatelji frančiškanske hrvatsko-kranjske pokrajine sv. Križa. P. Alfonz F u r 1 a n , Ljubljana. V naše kraje so prišli frančiškani že pred letom 1224. in sicer na Goriško in Kranjsko iz Italije, na Štajersko in Koroško iz Nemčije, v Novo mesto so pa pribežali iz Bosne čez Hrvatsko leta 1469. Samostani v Judenburgu, Gradcu, Ptuju, Mariboru, Celju, Beljaku, Ljubljani, v Kamniku in Novem mestu so spadali pod dunajsko frančiškansko provincijo do 1. 1491. Dne 27. avgusta istega leta je dunajska minoritska pokrajina odstopila ljubljanski samostan avstrijskim frančiškanom obser-vantom. Leta 1559. so na občnem zboru v Aquili1 združili samostane v Kamniku, Ljubljani in v Novem mestu s samostani na Sv. Gori pri Gorici, v Pazinu, na Trsatu, v Senju z bosanskimi samostani. Tako je nastala bosansko-hrvatsko-kranjska redovna pokrajina sv. Križa in ostala do 1. 1900., ko so ločili hrvatske samostane za se v posebno, novo pokrajino Sv. Cirila in Metoda, in slovenske samostane stare pokrajine Sv. Križa, kateri so pridali samostana v Mariboru in pri Sv. Trojici v Slovenskih goricah.2 Hrvatsko-kranjska (slovenska) pokrajina Sv. Križa je imela te samostane: v Ljubljani, na Sv. Gori pri Gorici, v Pazinu, na Trsatu, v Senju, Karlovcu, Jaški, Samoboru, Klanjcu, v Brežicah, Nazaretu, Novem mestu in Kamniku. V teh samostanih so živeli in delovali frančiškani pisatelji, katere sem našel v rokopisu »Bibliotheca Scriptoruin ex Ordine franciscano« auctore P. Castulo Weibl 1800., v »Jezičniku«, »Novicah« in v imeniku frančiškanskih knjižnic. 1) P. Vigil Greiderer Cermania Franciscana Tom. I. pag. 90. anno 1777. 2) Decr. 3. Junfl 1900. I. Pisatelji od 1400—1600. Nepodpisan frančiškan je dokončal leta 1418. svoj velik rokopis na pergament (veliki folijant), sedaj že obrezan, naslov je odtrgan, letnica je na zadnji strani. Vsebina je koralno petje za sv. maše in drugo. Črke so gotiške; inicijali so priprosti, slike neumetniške. To knjigo so prinesli frančiškani, ko so prišli iz Hrvatske v Novo mesto leta 1469. Ta folijant je v frančiškanski knjižnici v Novem mestu. II. Pisatelji od 1. 1600—1700. G1 a v i n i c h (Glavinić) P. Franciscus M. O. (Minorum Observan-tium) je spisal: 1. Szvitlost dusse verne. Venezia 1632 12°. 2. Ceteri poslidnja čovika. Mletci 1628 8° J. Salis. 3. Confessario catholico. Utine 1642 12° N. Schiratti. 4. Historia Tersactana. Udine 1648 8° Ap. N. Schiratti. o. Cvit szvetih to jest Život svetih. 4° Mleci 1702. 6. Manus Christi amoris, divisa in quinque libros. 8° Venetiis 1625. G. Salis. 7. »Origine della Provincia Bosna-Croatia« in 4" Udine 1648, tip. Nic. Schiratti. 8. Breviarium sclavonicum, Missale sclavonicum, za tisek pripravil in glagoliške črke poskrbel v Gradcu, s katerimi so natisnili starosloven-ski misal in brevir v Rimu de propaganda fide. P. Frančišek Glavinić je bil sin plemenite rodbine Glamoć v Bosni. Rojen je bil v Kanfanaru v Istri 1. 1610. ali 1608. Ta rodbina je imela tri družine; ena je ostala v Bosni, druga je zbežala na Rusko, tretja pa v Istro pred Turki. Sam o sebi piše v svoji knjižici Origine della Provincia Bosna-Croatia pag. 42: »Fu egli di natione Slavo, di patria Istriano, del domicilio di Canfanaro di Religione cattolico di professione Fran-cescano e di essercitio Predicatore (apostolico). Vidde molti studij in Europa hebbe diversi maneggi e prattico varie nationi et e quello, il quale scrisse d' anni 62. Bil je dolgoleten gvardijan na Trsatu, trikrat provincijal po tri leta 1610, 1616 in 1619. Srčno se je boril zoper luterance. Duhovščina v Istri, hrvatskem Primorju in na otokih ga je naprosila, da naj pripravi za tisek staroslovenski misal in breviarij, kar je tudi storil. Kje pa dobiti glagoliške črke? Kot provincijal je šel na Dunaj; med potjo se je ustavil tudi v Gradcu, kjer je prebival papežev nuncij in nadvojvoda; ker je znal italijanščino, je govoril z nuncijem, vešč nemščine, je govoril z nadvojvodom. Tu je popraševal, ako imajo na dvoru kake glagoliške črke. Po- kazali so mu popolno glagoliško tiskarno, katero so vzeli protestantom na Nemškem in jo spravili v Gradec. P. Glavinić prosi zanjo, in cesar mu jo zastonj da in ukaže jo poslati na Reko. Dne 10. novembra 1621 mu je pisal papežev nuncij, kardinal Karol Borghese, da so poslali gla-iroliške črke na Reko. Cesar Ferdinand 11. je naročil svoji vladi, da naj poravna vse stroške za tisek glagoliškega misala, a vlada se je izgovarjala, da nima denarja; to je Rim zvedel, in je po svojem dunajskem nunciju sporočil p. Glaviniću, da naj pošlje glagoliške črke v Rim, kjer so tiskali ž njimi glagoliški misal in breviarij. Prefekt kongregacije de propaganda Fide ga je poklical v Rim, da bi vodil tisek glagoliškega misala, a ker je bil p. Glavinić provincijal, je v Rim poslal svojega učenca, p. Rafaela Levakovića na mesto sebe. P. Frančišek Glavinić je umrl na Trsatu 6. decembra 1650. (P. Castulus Weibl, Catalogus defunctorum ab anno 1648 M. S. fol.) Cesar mu je ponudil senjsko škofijo, a je ni sprejel. Njegova slika je v trsatskem samostanu. Levacoivich '(Levaković) p. Rafael je priredil staroslovenski (glagoliški) misal »Jussu Urbani VIII. Missale (1648) et Breviarium Schlavonicum, summa qua potuit fide ac diligentia impensis deinde Sacrae Congregationis de propaganda fide typis impressum emendavit«. 1631 Secunda editio Breviarii Levacovicensis, anno 1688., Missalis opera Josephi Pastričić. Izdal je tudi: De antiqua Clericorum lingua dialogus. Razne komentarje ecclesiae Zagrabiensis, ejusquc praesulum. Crkveno slovenski tiečnik. (Dizionario ecclesiastico delle parole ottruse della lingua illirica. Grammatica della lingua illirica. (Starine zv. XXIV.) Prvo njegovo delo je: »Karstianski nauk«, potem »Bukvar«. P. Rafael Levaković je bil rojen v Jaški na Hrvatskem; v redovni provinciji je bil profesor bogoslovja; govoril je italijanski jezik, bil je Pobožen in učen frančiškan, ud kongregacije de propaganda fide v Rimu. P. Frančišek Glavinić ga je poslal v Rim, da je skrbel za tisek glagoliškega misala in breviarija; zato se imenuje to izdanje Levakovićevo. Za trud pri tisku misala je bil imenovan za nadškofa ohridskega v Ma-cedoniji; bil je obenem tudi kanonik in arhidijakon zagrebške katedralke. Umrl je okoli 1. 1660. Glej P. Castulus Weibl »Sylabus chronologico-historicus virorum illustrium ex Ordine S. Francisci, qui ad dignitates ecclesiasticas aliquando vocati vel assumpti sunt«, sub anno 1647. — Ivan Radečić, Predavanja o knjigi staroslovenskoj, Senj 1896. — Starine, kl)Ji£a 24, str. 33. Jančić p. Paulus (de Tauris) M. O. je izdal: Theologia Mariana ■amio 1654, typis Romanis excussa. P. Pavel Jančič (de Tauris), Hrvat, rojen v Karlovcu, frančiškan lirvatsko-kranjske provincije, je bil lektor bogoslovja jubilatus. Bil je piovincijal petkrat, v domači provinciji od 1658—-1661, v ogrski Sv. Marije in avstrijski, dvakrat generalni definitor (svetnik generalov) v Rimu, na Nemškem »commissarius generalis nationalis, orator septem linqua-rum facundissimus« jako pobožen in radodaren mož. Leta 1662. je bil izvoljen za škofa sirtnijskega; 1. 1663. je postal škof v Pičnu (Pedena) v Istri, majhni in siromašni škofiji, ki je imela samo 13 župnij. »Dum opu-lentior ei in Hungaria parabatur sponsa, Labaci die 1. Februarii 1667. morte praeventus est«. P. Weibl Sylabus sub anno 1662. . M a t u r e 11 i p. Franciscus Maxentius ab Arco je izdal: Opusculum de incruento Missae Sacrificio. Oeniponti anno 1657. Piae meditationes super Officium B. M. V. Tridenti 1665. P. Frančišek Maksencij Maturelli je bil rojen v Arku na južnem Tirolskem. Učil se je v Italiji; bil je jako izveden v cerkvenem pravu in bogoslovnih vedah, sacri Officii consultor, provincijal beneške kustodije sv. Antona Padovanskega, svetokrižke od 1. 1640.—1643., tajni svetnik cesarja Ferdinanda III., Commissarius nationalis per Germaniam. Škofovske časti ni hotel sprejeti. Umrl je v Tridentu 13. jan. 1670. P. Čast. Weibl 1. c. P r e m b p. Ludovik je spisal latinski molitvenik »Via franciscana vitae aeternae« Pragae anno 1676. za frančiškane. Iz te knjižice je prestavil p. Hugolin Sattner križev pot, frančiškanski imenovan, v knjižnici Petnedeljska pobožnost v čast pet ran sv. Frančiška. Ta latinski molitvenik, nekoliko spremenjen, še vedno izdajajo. Ta redovnik je prejel redovno obleko v provinciji Sv. Križa, pozneje je pa prestopil v češko in tam je tudi umrl. P. Čast. Weibl 1. c. sub verbo Premb. S c a 11 e t a r i p. Franciscus M. R. je v italijanščini spisal in izdal »Historia itineris bellicique navališ Excellentissimi Josephi Comitis ab Herberstein cum Venetis et Melitensibus adversus Turcas«. Bil je Goričan, redovnik provincije Sv. Križa hrvatsko-kranjske; umrl je v Gradcu dne 11. februarja 1694. — P. Greiderer, Germania franciscana tom. I. lib. II. § 4. num. 457. P. Čast. Weibl 1. c. sub verbo Scalletari. Seli libni g (Žlebnik) p. Jovannes Baptista je spisal 4 knjige 4" pridig; »Scala ad vitam aeternam, Ostium ovile securum« Hoc est Fructuosae et valde utiles conciones per dominicas totius anni. Pars. 1., II. et III. anno 1687, pars IV. festivalis 1690. Rokopis je v novomeškem samostanu. Bil je izvrsten pridigar in svetnik provincije; umrl je v Novem mestu, star 46 let, dne 22. decembra 1701. Glej catalogus bibliothecae Conven-lus Neostadiensis. III. Pisatelji 1700—1800. L a z a r i p. Anton je spisal nekaj nemških pridig. Razen tega.: Boetii opusculum de consolatione Philosophiae recudendum curavit, 1682., 12. Philosophiam ac Theologiam Scotisticam congessit proeloque destinavit. Rokopis v ljubljanski frančiškanski knjižnici. Natisnjena dela: Panigyricum S. Antonii Paduanicum titulo Votis. Sittliche lehrreiche revanche, in welcher als die lioch und wohl ge-borne Fraule Fraule Sidonia Dorothea Grafin und Herrin von Gallen-berg in des lobl... in Ordenshabit den 25. februar 1680 annahm. Laibach gedruckt 1680. Von den diesen Heiligen hat er noch andere zwanzig Panegyricos in Bereitschaft. Histeron Proteron, Laybach, 1681. in 4°. Vide Valvasor, Die Ehre des Herzogsthum Krain. Tom. II. Buch VI. S. 365. P. Anton Lazari je bil rojen v Ljubljani leta 1642., bil je lektor jubi-latus, trikrat provincijal 1. 1685.—1688., 1693—1696. in 1699.—1702., generalni difinitor; vizitiral je provincije: avstrijsko, sv. Ladislava hrvatsko, Marijansko na Ogrskem; bil je tajni svetnik cesarja Leopolda I.; reformiral je hrvatsko-kranjsko provincijo Sv. Križa. Umrl je v sluhu svetosti dne 24. avgusta 1705, star 63 let, v redu 48. P. Čast. Weibl I. c. sub verbo Lazari; Schematismus Provinciae S. Crucis Croatiae Carnt-oliae 1890. pag. 10. Brcssan (Brešan) p. Anton je spisal: Vita Christi, B. Virginis, S. Joseph, Apostolorum aliorumque Sanc-torum. Delo je ostalo v rokopisu. P. Anton Bresan je bil rojen na Kranjskem, bil je definitor, izvrsten , Pridigar. Umrl je v Novem mestu 19. julija 1708, star 70 let, v redu je bil 50 let. P. Čast. Weibl 1. c. S i g o n i u s (Žigon) p. Sigismundus M. R. (Minorum Reformatorum) k spisal in dal natisniti: Summulae spirituales de oratione mentali, Venetiis 1697, 12°. Goričan, lektor jubilatus, kustos provincije, je vizitiral češko provincijo Sv. Večeslava. Umrl je 19. jul. 1711, star 67 let na Sv. Gori pri Gorici, v redu je živel 50 let. P. Čast. Weibl 1. c. F r a n c e t i ć p. Peter je sestavil in dal natisniti: Das Schon vvunder tragende Tersatt, Wien, typ. Igna. Dom. Woigt 1723, 4". Tersactum Coronata Dcipara Virgine insigne. Vcnetiis, Ant. Bartoli 1718, 4°. j:J r - P. Peter Francetić je bil rojen na Reki leta 1654.; šole je obiskoval v Milanu in Riinu; učil je v Benetkah filozofijo, doma pa bogoslovje. Vizitiral je zagrebško provincijo sv. Ladislava, ogrsko presv. Zveličarja, tirolsko sv. Leopolda in češko sv. Večeslava; bil je dvakrat svetnik pro-vincijalov, od 1705—1708 provincijal. Poskrbel je slovesno kronanje podobe trsatske Matere božje 8. sept. 1715 in oficij z mašo za 10. maja, praznik prenešenja hišice bi. Device Marije; vpeljal je bratovščino trsatske Matere božje. Obhajal je svojo zlato mašo, umrl je star 74 let, v redu pa 56 let, dne 15. julija 1728. (M. S. Continuatio Capitulorum Prov. S. Crucis Croat-Carniol. Capitul. 65.) Wolf p. Leander ali Leonard je sestavil: »Altariolum thymiamatis et holocausti portatile 1709, Augustae Vin-delicorum impressum typ. St. Maistetter, 12°. P. Leander Wolf je umrl kot gvardijan v Kamniku, dne 18. aprila 1716, v redu je bil 26 let. Sargar p. Elisaeus je spisal: Conferentiae theologico morales 1732 Augustae Vindelic. Duplex Supplementum concinnavit P. Kiliamus Kazenberger ejusdem Ordinis et Provinciae. P. Elisej Sargar je bil rojen na Kranjskem; kdaj je prestopil v nemško provincijo argentinsko in kje je umrl, ni znano. P. Čast. Weibl 1. c. Schlachtner p. Kazimir je spisal knjigo: Ars gnomica seu horografica . . . Accedunt Conjuncturae Astrolo« giae... ltem: Stenographiae hoc est: Ars perfectissima occulte scribendi. Tersacti 1. Vol. in 4° 1720. Rokopis je shranjen v frančiškanski knjižnici v Novem mestu. P. Kazimir Schlachtner je bil provincijalov svetnik in gvardijan; živel je v redu 42 let, umrl je v Samoboru 15. jun. 1745, star 62 let. P Čast. Weibl, Catalogus dftorum sub an. 1745. R u e s c h p. Maximus je spisal in dal natisniti: Distinctio formalis Scotistica contra ejusdem impugnatores, Labaci t*p. J. G. Mayr 1717. P. Čast. Weibl 1. c. P. Maximus Ruesch, Bavarec, v hrvatsko - kranjski provinciji Sv. Križa je bil lektor bogoslovja, provincijal 1729—1732, vizitiral je frančiškanski provinciji na Ogerskem presv. Zveličarja in Marijansko. Umrl je kot zlatomašnik v Ljubljani, dne 23. febr. 1750, učakal je starost 79 let, v redu je živel 62 let. P. Čast. Weibl 1. c. Suppanzig (Zupančič) p. Frančišek je dal natisniti svoje postne Pridige (Ouadragesimale) v italijanščini v Benetkah 1740, 4°. (P. Čast. Weibl 1. c.) P. Frančišek Zupančič je bil Goričan in izvrsten pridigar; umrl je v Solkanu pri Gorici 18. marca 1751, v starosti 68 let, v redu je živel 46 let. Hoffstetter p. Jakob je izdal: Statuta municipalia Provinciae S. Crucis Croatiae-Carnioliae anno 1719. Celebriores controversiae canonjco-theologicae super rubr. XXXIX lib. V. Decretalium. Sive de Censuris ecclesiasticis in communi et parti-culari. Labaci typ. J. G. Mayr 1716, 4°. Liber IV. Decretalium D. Gregorii IX. per controversias celebriores coneordatas seu quaestiones selectae de sponsalibus et matrimoniis. Labaci typ. J. G. Mayr 1711 et 1712, vol. 2, 8°. P. Jakob Hoffstetter je bil Ljubljančan, doslužen lektor, dvakrat provincijal 1717—1720 in 1726—1729, vizitiral je češko frančiškanskq provincijo; star 58 let in v redu 43 let je umrl v Kamniku 5. maja 1737. P. Čast. Weibl 1. c. P a s c o n i p. Clarus je spisal in izdal: Triumphus coronatus Reginae Tersactensis, signis, prodigiis ubique nitentis. Venetiis, typ. Recurti 1731, 4°. Historicus progressus Mariani Triumphi et Frangepanae Aniciae Prosapiae ecclesiae et conventus Tersactensis fundatricis. Venetiis typ. J. B. Recurti 1774, 4°. »Notata«, rokopis 1. vol. in 8°, shranjen v ljubljanski frančiškanski knjižnici. P. Klar Pasconi, Goričan, lector generalis sacrae Theologiae eme-ritus, »custos verusque Mariophilus«. Exdefint. et Guardianus. Star 59 let, v redu 42 let, umrl na Trsatu 8. dec. 1741. P. Čast. Weibl 1. č. Pasconi p. Gaspar je spisal: Historia ecclesiae et conventus Montis Sancti Divae Virginis Grati-arum. Venetiis typ. Dom. Onchi 1746, 4°. P. Gaspar Pasconi, Goričan, brat p. Klara Pasconija, lektor bogoslovja, pridigar, provincijal 1735—1738, je vizitiral bavarsko provincijo, umrl je v Solkanu pri Gorici 15. mara 1754, star 67 let, redovno obleko Je nosil 48 let. P. Čast Weibl 1. c. S k e r p i n p. Sigismund je spisal svoj Itinerarium Hispanicum anno 1740. Rokopis je v frančiškanski knjižnici v Kamniku. P. Čast. Weibl 1. c. P. Sigismund Skerpin iz Loke, je bil lektor bogoslovja, provincijal 1732—1735, 1745—1748, generalni definitor, generalni prokurator, cesarja Karola VI. tajni svetnik, določen škof v Dun. Novem mestu, je vizitiral Provincije: rimsko, beneško, bavarsko, avstrijsko in ogrsko marijansko; po svoji opravljeni sv. maši je umrl v Ljubljani 26. jan. 1755 v starosti 67 let, v redu je živel 51 let. P. Čast. Weibl 1. c. T r o p p e r p. Janez Nepomuk je spisal: Tractatus duo in quibus impedimenta matrimonii contractum impe-dientia et dirimentia explanantur. Monachii, typ. Gastl, 1753 vol. 2, 8°. Tractatus de impedimentis dirimentibus matrimonii in specie. La-baci, typ. A. A. Ferd. Reichhardt 1744, 8°. Aeterna divini amoris idea, scholastico-theologico exhibita, seu prae-destinatio ex meritis. Labaci, typ. A. Frider. Reichhardt 1740, 8°. Opuscula B. Leonardi a Portu Mauritio de Exercitio Sanctae Viae Crucis et de SS. Missae Sacrificio ex italico ad Germanicum translata. P. Čast. Weibl 1. c. P. Janez Nepomuk Tropper je bil rojen v Ljubljani, v redu je bil lektor bogoslovja, večkrat definitor, kustos, provincijal 1754—1757, 1763—1765, vizitiral je hrvatsko provincijo sv. Ladislava. Umrl je v Kamniku 9. marca 1765, star 58 let, v redu 43 let. P. Čast. Weibl 1. c. Pfeifer p. Godfrid je spisal: Theologia Moralis juxta principia Ethicae christianae, principia plu-ribus tomis comprehensa. Expositio casuum in Archidioecesi Goritiensi reservatorum. Tractatus seu Disssertatio in lingua germanica de chyrurgis clau-stralibus. Historia seu Chronicon Conventus Neostadiensis a sui origine nempe 1470—1774, inclusive cum variis animadversionibus criticis tomi tres. Rokopis fol. Chronicon Conventus Nazaretani in Styria. Rokopis fol. Apologia pro Tertio Poenitentium saecularium Ordine. Rokopis. Weibl I.* c. P. Godfried Pfeifer je bil rojen v Radovljici na Gorenjskem; v redu je bil lektor bogoslovja, svetnik provincije, kustos, provincijal 1748—1751, 1754—1757, 1766—1769, bil je večkrat novomeški gvardijan, živel je 68 let, redovno obleko je nosil 50 let; umrl je 17. marca 1775- Khappus p. Siegfried je spisal: . Itinerarium suum. Rokopis je v nazareškem samostanu. P. Čast. Weibl 1. c. P> Siegefrid Kappus je bil Ljubljančan, definitor in mnogo let apostolski misijonar v Egiptu. Bil je učitelj klerikov-novincev, redovnik zelo strogega življenja. Umrl je 3. okt. 1769 v Nazarju na Štajerskem, v redu je preživel 51 let, star 67 let. Sprug p. Oton je spisal: Dissertationes dogmaticae de paradiso terrestri et immortalitate hominis innocentis. Labaci 1769, 8° typ. J. F. Eger. Dissertationes dogmaticae IV. De Natura ortu et progressu verae Christi Ecclesiae etc. Venetiis typ. Albrizzi 1776 vol. 3, 8°. Dissertationes dogmaticae de Divina Revelatione sive de Verbo Dei cuin scripto tum tradito. Venetiis typ. Petri Savioni 1777, 8°. Dissertationes de extćriori Dei cultu, Adoratione Eucharistiae et Sa-crilicio nobilissima divini cultus species, de inventione et adoratione S. Crucis, caeterorumque Passionis instrumentorum etc. Labaci typ. M. Promberger 1771, 8°. Dissertationes dogmaticae de statu hominis in originali justitia etc. Venetiis typ. Albrizzi vol. 2. 1774—1775, 8°. Historia insignis indulgentiae Portiunculae nuncupatae. Labaci typ. Jos. Frid. Eger, 1766, 8°. P. Oton Sprug je bil rojen v Kamniku, v redu je bil lektor bogoslovja, definitor, kustos, provincijal 1775—1778, umrl je v Ljubljani 31. marca 1781, učakal je starost 57 let, v redu je živel 39 let. P. Čast. Weibl 1. c. K r a m m e r p. Peter Alkantara je prestavil evangelije za celo leto v arabski jezik. Rokopis v knjižnici frančiškanski v Ljubljani. P. Čast. Weibl 1. c. P. Peter Alkantara Krammer, Novomeščan, profesor na novomeški gimnaziji in 22 let apostolski misijonar v Egiptu. Umrl je v Ljubljani, star 56 let 19. junija 1781, redovno obleko je nosil 39 let. P. Čast. Weibl 1. c. S e v e r p. Severus je prestavil: Sv. križev pot častit, takrat bi. zdaj sv. Leonarda Portumavriškega v »kranjski« jezik, ki je bil že do leta 1800. večkrat natisnjen. P. Čast. Weibl 1. c. P. Severus Sever, Kranjec, je bil pridigar, učitelj novincev; umrl jc kot gvardijan v Jaški pri Karlovcu 31. avgusta 1783, star 48 let, v redu 30 let. K o r a t s c h (Korač) p. Pavlin je spisal delce »De caeremoniis et Ri-tibus Missalis et Breviarii«. Rokopis je v kamniški frančiškanski knjižnici. P. Čast. Weibl 1. c. P. Pavlin Korač je bil lektor bogoslovja in definitor; umrl je v Kamniku 1. okt. 1782, učakal je starost 69 let; v samostanu je živel 51 let. F a b i a n p. Lambert je izdal: Idea sacrae eloquentiae leta 177*. P. Čast. Weibl 1. c. P. Lambert Fabijan je bil rojen v Novem mestu, profesor 5. in 6. razreda na gimnaziji in pridigar, lektor bogoslovja, gvardijan. Umrl je v Klanjcu na Hrvatskem 14. marca 1784, star 57 let, v redu 37 let. P. Čast. Weibl 1. c. P ase011 i p. Clarus, nečak prejšnjega, je spisal: Dissertationes theologicae contra paradoxas Josephi Gregorii La-nardii presbiteri sacrae Theologiae in Lyceo Labacensi et universita-tibus Oenipontana et Graecensi Professoris opinationes quominus eas per-ficeret et proelo submitteret, mors invidia praepedivit. P. Čast. Weibl 1. c. P. Clarus Pasconi, Goričan, izvrsten italijanski pridigar, lektor bogoslovja, je umrl kot gvardijan na Trsatu 8. decembra 1787, star 48 let, v redu je živel 38 let. C. Čast. Weibl 1. c. Niggl p. Adauctus je spisal: Življenje pobožne vdove Marjete Bohm, tretjerednice v Ljubljani. Spisal je tudi razne pridige in majhna ascetična dela. Rokopis. P. Čast. Weibl 1. c. P. Adavkt Niggl je bil Kranjc, pridigar in "zelo vzgleden redovnik. Umrl je v Kamniku 15. avg. 1788, v starosti 48 let, v redu je živel 31 let. P. Čast. Weibl 1. c. B r a ri c a p. Konrad je spisal: Tractatus theologici. Tractatus theologico-asceticus de Dilectione Dei. De Persecutione Religiosorum sub Imperatore Josepho II. 2 tomi 4". Rokopis shranjen v novomeški frančiškanski knjižnici. Dissertatio critica de Seminariis generalibus. Spisal je slovenske pridige: Conciones Catechetico-Morales de Virti-tibus theologicis 1 zvezek 1777, 4°, rokopis v novomeški frančiškanski knjižnici. P. Konrad Branka je bil rojen na Kranjskem, bil je lektor bogoslovja in izvrsten pridigar v Ljubljani. Ko je cesar Jožef II. ločil hrvatske samostane od slovenskih, je ostal v hrvatski primorski provinciji, bil je tam drugi provincijal in je umrl v Karlovcu 14. junija 1789, star 52 let, v redu 34 let. Markillitsch (Markilič) p. Hijeronim je spisal veliko delo Pro tuendis accidcntibus absolutis praecipue in SS. Altaris Sacramento contra P. Fortunatmn a Brixia et alios recentiores quod in Bibliotheca Labacensis Coenobii M. S. adservatur. P. Čast. Weibl 1. c. P. Hijeronim Markilič je bil rojen v Ljubljani, bil je lektor, dvakrat definitor, kustos, Peripateticus juratus, vir bonus. Umrl je v Ljubljani 24. maja 1790 kot zlatomašnik, star 78 let, v redu je preživel 58 let. P. Čast. Weibl 1. c. sub anno 1790. F a i d i g a p. Maver, je spisal: Bosnia franciscana h. e. Chronicon Geographico-historicum de Pro-vincia quondam Bosniae-Croatiae, deinde Croatico-Carniolica S. Crucis. Rokopis v arhivu provincije. P. Čast. Weibl 1. c. P. Maurus Fajdiga jz Loke je bil prokurator in arhivar provincije. Umrl je v Ljubljani 13. junija 1790 star 56 ]et, v redu je živel 37 let. B u r g e r p. Simeon je sestavil: Adsertationes fu.sius deductac de militante Jesu Christi Ecclesia, de Summo Pontifice atque de sacro,sanctis Conciliis. P. Čast. Weibl 1. c. P. Simeon Burger je bil lektor bogoslovja, definitor, provincijal 1781—1784, vizitiral je tirolsko provincijo sv.. Leopolda, bil je župnik, v. Brežicah. Živel 66 let, v redu j u" > u. Tako si stojita nasproti obliki: 1148 Crugelahe, Krieglach v Muriški dolini < krugljane, krugijah in Ocroglach, Zahn, A. Fris. 1. 1274. V slučaju Crugelahe je u < q resničen u-jev vokal, ki je doživel i-jev preglas, dočim se nam razkrije n. pr. pisava koroške reke MqUnica (Metnitz): Mutniz iz 1. 1124, št. >05, I kot nekaj efemernega, ker leži v besedi vokal —o—, ki je dal tekom razvoja preglašen e; pisava z o— je v tem slučaju tudi bolj običajna2). V deblu mqiu 'turbatio' (P. 241) je n. pr. stopnja u dosežena v naslednjih zgledih: osebno ime Mutiku v Mutijken fiiii, Jaksch Mon. 1255, št. 2598; natal (925). — V drugih slučaih je kompozicija eliptična (beseda comitatus, oziroma dorf je izpuščena): dat. sg. ad Dudleipin (comitatum) kot: ad Crumpinpach. Denominativni sufiks za tvorbo adjektiva je - ja— : prim. Hengistea, Ob. ost. Uki>. I, 426 1. 1126 k stvn. hangisto« 'Hengst', štaj. 1050 Hengista, 1070 locus Hengist. ') Ohla'c (Archiv XIX, 322) in Strekelj Hist. Slov. 129 smatrata prekmursko narečje za naslednika dulebskega (oba prezrela, da imamo ob Kučenici dialektično mejo). — Ramovš Hist. Slovnica § 105 misli na severni rob Slov. goric, oziroma na spod'ijo Mursko polje. Haupt-mann, Razprave I. 311 ss. in Pirchegger Mitt. d. 1. f. o. Gf, XXXIII, 272 ss. sta osvetlila vprašanje predvsem s politično-zgodovinskih vidikov. Na „mursko narečje" je pokazal že Kovačič CZN XVIII, c9. — Po Hauptmanu je bil center štaj. Dulebov pri Smarjeti p. Le'iringu. -) Mogoče je šla tudi v tem slučaju sporedno z obliko 'motnica' še varianta 'mutnica', kar bi smeli sklepati iz kasnejše pisave Miickhnitz, poleg Mogknitz, Motniz. Gerichtsbeschrei-bungen 146, iz 1. približno 1500. v imenu potoka: Mutlingbach, Gornja Avstrija, občina Rosenau: 1278 Muetnichr iz *muotnich. Prim. Archiv. f. slavv. Phil. XXXIX, 169 (J. Schnetz)'). Deblo rqgu 'ludibrium', P. 332; Miklošič nadovezuje na to deblo 1. i. Rug s. mon. 18, 65 in kr. i. Rugiruci, mon. 125. Pod to deblo skušajmo podvzeti krajevno ime, ki spada k onim redkim, ki so nam sporočena s štajerskega dulebskega kneštva: 890 Ruginesueld; rinezem2) je tudi tukaj v zgodnji dobi že izginil, ali vsaj ostal nezaznamenovan! Imamo torej staroslov. 1. ime Ruginu, genetiv (nemški) Rugines; ime se je torej glasilo slov. Ruginovo, Roginovo polje. Med kajkavci imamo še rugota f. (Habdelić) in rogota f. 'der Hohn'. Tudi pri Hrvatih je sporočeno os. ime Rugota, Rugata, Rački Doc. VII, 85. Neuspel je Fostemannov poskus, obrazložiti (II3,2, 636) Ruginesueld kot Riegersburg (1. 1138. Rotkerespurch). — Prehod q > u v beneških narečjih, gl. str. 75. V gotovem številu, slučajev je kazala sicer celotna tendenca proti u-ju, toda razvoj se je ustavil prej, nego je ugasnil rinezem: *krqglo jezero: 1188 Chrungilsee 'Grundelsee', prim. ČZN I, 86. ;/q§2: 1128 rivus Lungzviz; kqtu : 1148 Chuntuz, danes Kumpitz. Važni so tudi slučaji, kjer nastopi v sredi razvoja nekakšen prelom, da se prvotno započeta smer napusti in se nadaljuje z drugo; za staroslov. l^žinlca imamo v listinah od 1. 890— 984 pisave Luonsniza; to je odgovarjalo nedvomno i slovenski izgovarjavi, ki je bila —u"—; vsled preokreta v slov. govorici, se pojavi i v listinah 1. 1030 Lonsniza, 1043 Loznica; v teh dveh oblikah je pač vpostavljen ponovljen stik z živo slovensko govorico, ki je končno tudi obvladala. .— Slično v slučaju Kobenz (kelt. rom. Cambentia, slov.* Kqb^ča), kjer je prvotni razvoj kazal na u", u (1.890), a je kasneje nadvladala oblika z —o Prim. E. Schwarz, Zs f. Ortsnamenforschung 1925 (I), 48. Da se je vršilo v vrstah slovenskega stanovništva alpskih dežel „pre-slojevanje", ki je dobilo svoj izraz tudi v jezikovnih posebnostih, vidimo med drugim iz tega, da nastopajo oblike z rinezmom često i kasneje kot one s čistim vokalom: 1206 Ocrvgel, danes Ktan^l; 1177 Dozvrab, kasneje Dobrazu, Dobrovn, danes Dombra. Najbrž se je vlegel nad prvotni sloj stanovništva, ki je zgubil zgodaj rinezem, drug sloj, ki je bil tukaj bolj konservativen. Ker ne poznamo natančne lege nekdanjega Ruginovega polja — Felicetti trdi, da je to ravnina med Veržejem in Ljutomerom — ne moremo tudi ugotoviti, v kolikor odgovarja današnja izgovarjava prvotni govorici; za kraj ') Nemški dolgi —u—, —un , ki se je razvil iz slov. —q— doživi diftongizacijo —uo, prim. Schatz Altb. Gramm. § 10. V kasnejšem še je govora o ob'ikah Luonsniza, Paruoz. a) Arnulfinum, datiran iz 1. 890 je pravzaprav falzifikat, ki je nastal malo preti 977,. Hauptmann Razprave I, 327. Oblika Rugines — je lahko vseeno prevzeta iz starejših virov. — Beseda „Rugin" je menda posesivni adj. k sb. Ruga —o ; adj. Rugin- je smatran v nem. kot substantiv. Cezanjevce (zapadno Ljutomera) določi V. Oblak, Zbornik za narod, život I, 47, 50 vokal u° kot refleks dolgega q (in o); ta u° opostavlja južno prekmurskemu o\ (Da je bilo prekmursko narečje pri ohranitvi rinezma v vokalu q konservativno, nam izpričujejo madžarske sposojenke iz tega narečja). Torej bi bila v tem slučaju današnja govorica res nadaljevanje nekdanjih odnošajev. Toda v drugih okoliših doljanskega narečja pa imamo pod istimi pogoji navadno zelo ozek o: n. pr. pri Sv. Tomažu1); isto velja za ormoško, kamor stavimo v naslednjem ta „Ruginesveld". Vzgled za u < q: obsudijo, odlučile Ve). Nedelja; Valjavec, Glasnik 1866, 151, 152. 'X skup ina —dl—. Tukaj vpoštevamo korenske zloge in sufikse. Nedvomno je, da je obstojala skupina - dl— še dolgo po priselitvi v novo domovino v širokih predelih stanovništva. Med te predele je spadal tudi srednje-štajerski dulebski okoliš; v besedi Dudleipa je občuvan d— dokler sploh nastopa ta beseda v listinah (t. j. do leta 1057). Kedaj da je v tem predelu nastopila približno asimilacija2) na —/—, nas uče lahko zgledi kot Geling {1367, zapadno Kirchbacha, nedoločeno); dalje od Kirchbacha proti zapadu se more opaziti večja trdnost te grupe : Zerlach, vas sev. zap. Kirchbacha: 1265 Zedlach. Južno Mure pri Pesniškem dvoru imamo Jedlovnik: 1289 Jelonich, 1490 Gelenigk. V tem slučaju kakor v nekaterih drugih nastopa oblika z —dl— v listinah kasneje3) kot pa oblika brez --d-. V koroškem okolišu nam kaže oblika Dulieb (med 1. 1060—70), da je —d— izginil že tekom 11. stoletja in sicer pač po lastnih zakonih narečja (in ne vsled vnanjih vplivov). Sicer prim. še: sedličane, Zelsach ') Za druge okoliše prim. še: Mataschen, (brez hist. oblik) občina Mahrensdorf jzap. Fehringa; Motnijschen (nedoločeno) pri Admontu. — Deblo mqtu ; prim. Mutišiv č, M^czi-szow poljsko—gal. Oblika Motnjrschen bi stala nam. mqti£ina. -- Toda: Matieschen, Matirschen jvzh. Gleisdorfa (—kolišče!) se je glasilo v starejši dobi: 1351 Zvontieschen - Deblo svQd, smt}d. Miki. Et. Wb. 329, 380; svqdišina 'die Schvvende'. — Kajkavščina kaže v severnih predelih —o—, v prigorskem narečju pa dosledno — u—; prim. Rožič, Rad CXV, 83. Da je obstojala tudi v severnem kajkavskem področju vsaj mestoma tedenca za razvoj v —u—, kažejo pisave kot Dumborou, Dumbouech, Oblak 1. c. 59, ki se torej ne razlikujejo od Mun-timSrus (Porph.) in Muntimir (Muncimir). Prim. še Arhiv XVII, 79. Tendenco k razvoju q u v Gornji, Spodnji Avstriji in drugih alpskih predelih statuira E Schvvarz, Namenforschung 28, op. 4. ') Za primer Edla, vas v dolini Otramovega potoka, ki ga navaja Ob'ak Archiv XIX, 322 v prilog ohranitve grupe - dl - smatram, da je to nemški Erlach; ta oblika nastopa vsaj prej (1. 1406), še le kasneje (1. 1443) Edlach. ') Prim. še: danes Edelschrott jzap. Koflacha v listinah pa: 1245 Gelenschrot (=gozd); Jellach, Illach v dolini Murice (pri Langenwangu: 1354 in der Ilawn, 1430 die Gerlavv, Jerlavv, Štrekelj smatra (129), da je v slučajih kot Jelonich (1289), kjer se pojavi najprej oblika brez —d—, a nato pa oblika z —d—, obstojala vedno že tudi sporedna oblika z —dl:- (ki so jo prevzeli tudi Nemci; ravno tako pa si lahko mislimo, da je prodiralo narečje, ki je kon-serviralo skupino — dl—, iz zapada proti vzhodu in izpodrinilo drugo manj konservativno narečje. To bi bila paralela za slično borbo pri razvoju nosnega vokala. — Proti izvirom Drave je skupina -dl - čvrsta: Zedlach (Tirolsko) Jaksch, Mon. 1269, št. 2993-4. sev. Sovodnje (Gmiind), tudi ta beseda nastopa vedno le brez J— in sicer izza 1. 1137. (Jaksch Mon. št. 686). Brez historičnih oblik je Gelischkhiitte jugzap. Sonnblicka. Na pritok inorodnih elementov, ki so grupo —dl— ohranili, smemo sklepati — v istem okolišu — po oblikah kakor Zodl (sev. Radetine — Radentein), Zedlervvald, jugvzh. Molzbichela. — Enako starih primerov — kot v Dudleipa za ohranitev grupe — nimamo slučajno (?), ki bi dokazovali, da je prišla katera plast naseljencev v naše kraje že brez —d—. 3. Vzh. štaj. u < / (starosl. lu, /T, u/, 7/): „U Ljutomeru nam se doduše u nenaglašenom slogu pokazujt —u—: jabuka, skhze, uz nenaglašeno —u—, ali nije isključeno, da se je —fl— istom iz —u— razvilo. Svakako nije ovo —u— staro, jer bi inače u oba dialekta (sc. v prekmurščini) postalo — ii—", Oblak, 1. c. 49; prim. Ilešič Archiv XXVI, 533; Ramovš Hist. slov. § 13. Historične pisave dokazujejo, "da je razvil —l— pred sabo —u— in prešel na to sam v —u—: duig, duug, dug (Ilešič). Ako imamo torej na vzhodu — po pisavah vsaj — primere za razvoj proti — u—, je vzrok za ta sekundarni razvoj nenaglašenost vokala. Okoslavci t. j. Vukoslavci: 1460 *Walkuslecz (pis. War-), 1500 Wolkof-slawczperg. — vllku. Vučkovci, uradno Bučkovci, sev. Ormoža: 1323 Wuzmannsdorf, 1445 Wulschoizdorf. Vučečovci : 1445 Wolischicz, Štrekelj, ČZN III, 47. *Vučinja vas, Vučja vas jugvzh. Radgone (Wolfsdorf): 1265 Wltschin, Wl[v]tschinsdorf. Lukanja vas jugvzh. Slov. Bistrice: 1490 Walkenstorf, 1577 lVolckers, Vulkansdor/. Prim. Vukanci, kot. oblast Zlatar. — lukanja < (v) lukanja ? cf. Ramovš 317 (pluž). Vučja, Vičja ves pri Donatiju: 1425 Wulczendorf, 1489 Witschendorf. *Vukovo, v Vukovem, danes Vilkom pri Mariboru (ne pripada doljanskemu narečju): 1259 villa Wolcnim, 1265 inferior Wulkoyn; prim. k temu Wolkawin: 1265 Vfrulkazuin (okoliš sevvzh. Gradca). "Vučinja vas, Wutschdorf, Sv. Križ na Travniku — Wasen: 1265 Wult-scheinsdorf, 1340 IP ultschesdorf. * Vučja planina: 1195 Wlczeisalbe (nedoločeno), pri Hieflauu. Volčje, sevzap. Brežic: 1309 Woltsche, 1322 Wultsge, 1500 Moltschie. *Pokošje, Pokoše pri Sp. Polskavi: 1322 Pulkossendorf, — p\koš, poukuš, pukuš, pikuš 'Schwabenkafer'. *Polž dol, Pezdeuše, Šmarje pri Jelšah: 1490 Polschdeuscheck —p~ilzq, p~lsti. — Polžovec, sevzap. sv. Jurija pri Rifniku : 1351 Polšonitz, 1448 Puesouetz. Polženca, sevvzh. Laškega: 1300 Paezzemsacf). *Pulsach, Sv. Florijan pri Šoštanju: 1468 am Pulsch (nedoločeno). Polže, Schneckendorf, Nova Cerkev p. Celju: 1361 Palsach. *Polhovnica, Pohanca sevzap. Brežic: 1309 Polchonicz, 1461 die Klaine Pulchonicz — pllchu. *Homec (nedol.), Stara gora pri Mozirje: 1376 der Cholmitz — chulmu. Homec pri Kokarju: 1424 am Cholmicz. 1480 Homecz. Prehod / > u, ki je lasten vzhodnoštajerskim narečjem, stavi ta narečja zajedno z prekmurskim in kajkavskim (v večjem delu) k čakavščini. Ta posebnost je bila nekoč razširjena dalje kot sedaj, a je utrpela zgube pred narečjem, ki kaže prehod volk. Da je prehod / > u res star, dokazuje preglas tega u-ja: vučja: vičja (vas), ta preglas sicer ni konsekventno izpeljan; za plhek adj. se govori na vzhodu piihek 'lose', za pikoš: pikuš! Dosledno je izveden preglas v Grabah, Šalovcih: viik, biiha. — Za beneška narečja glej str. 75. 4. Antekonsonantski in končni 1 (glej Ramovš Hist. si. § 6 ss.): Refleks predkonsonantskega 1 v doljanskem narečju je normalno —a—: belno, obelno, belmo n. 'der grauestar': beano, beački gledati (Sv. Tomaž); tčlna adj. f. trachtig: teana (istotam). Od izjem navedenih 1. c. § 7 so izvzemši doč vse nemške tujke, a tudi doč pripada bolj goričanskemu narečju; 5. Razvoj polvokala. Na vzhodu so ohranjene prvotne razmere še jasno v pt. pf. akt. m. na —lu. Severno1) Mure imamo to-le sliko: kradlu, kralu : krau; šldlu, šilu: šau; spalu: spau; jelu: jau! Zatem: neslu: nesa; vuz^lu: [v]zea, istotako priša, prnesa. Tukaj torej je v enozložnih oblikah ■ohranjen diftong au, a ne več v dvo- in večzložnih. V narečju južno Mure so odnošaji zenostavljeni, ker imamo povsod a; neslu : nesa, priša, prnesa ; obliko šau imamo v Gornji Radgoni, kot refleks prvotnih odnošajev; prim. Ilešič Archiv XXVI, 536, oziroma ČZN III, 4, Ramovš § 12 (šau v goričanskem narečju). Končno še nam je navesti oblike iz rezijanskega ozemlja noesal, roekal; tukaj torej imamo ohranjeno predhodno stopnjo za doljanski2) reka. — Starosl. reklu se je torej, jasno, na slovenskih tleh razvijal v dve smeri namreč enkrat preko *rekl v rekel etc. drugič se je pa "pomožni vokal" {Leskien Skr. Gr. § 886) razvil v —a—: rekai, rekau, reka, reko. Za to posebnost doljanskega narečja imamo v južni kajkavščini3) v toliko paralelo, ker ta vnese vokal — a— „u nastavku —lu, kada dodje ') Za razmere sev. Mure, je izvršil poizvedbe g Fr. Karbaš šolski nadzornik v Ljutomeru, za kar se mu tudi tukaj zahvaljujem. V Tešini pri Stradmu (Tieschen, 1406 Tieschen, 1443 Teschen) in v Ratschendorfu sevvzh. Mureka („Racija vas") govore ljudje še svoj « Windisch". ') Oblike: reko šo v sosednjem (in sorodnem) poljanskem, ormoškem in haloškem narečju so pač nastale po kontrakciji iz "rekao. *šao. — Doljansko narečje se je pač prvotno raztezalo prek čez dravsko polje, tudi na južni breg Drave, tje proti Halozam. Krajevna imena kažejo skladnost z ostalimi dulebskimi naselbinami: Dobrohotova vas (izginila) je morala ležati v Jesenici oz. pri Stopercah v Halozah — (glej kasneje) ; istotam v Jesenici je bilo tudi * M i s I i n o v o selo (Misleinisgeschies), prim. Misselsdorf sevvzh. Cmureka : 1254 Mysselsdorf, 1306 Mitz leinsdorf; Messelreut jzap. Gleisdorfa 1390 Misslein—etc. ') V. Rožić. Kajkavački dialekat u Prigorju: Rad CXV, 72, 95. Toda končni — 1 — ostane. Prim. sicer še V. Oblak, Nešto u megjumurskom narječju (Sv. Martin v Medžimurju). Zbornik za nar. život I, str. 55, § 35. neposredno do drugoga konsonanta" : v^gal: qglu; rekal: reklu etc. - Na vzhodu se glase sorazmerne oblike k sub. in adj. deblom vogal < qglu , konac < konici; zastopnik polvokala je torej palataini a; v beneških narečjih (v rezijanskem deloma) vlada „malo ne" čisti a (buožac, sedam, pas) „ki nas približuje čakavščini" (Štrekelj).1) II. Dosedanja razprava nam je pokazala, da je obstojal na skrajnem vzhodu Štajerske (približno) od gorenje Sotle pa do Rabe (ob Kirchbachu) dialekt enotnega obiležja; dialekti namreč ki oklepajo pravo doljansko narečje — poljansko (zapadno Ptuja), haloško (južno Drave) in ormoško-miklaševsko (vzhodno) so v glavnem le njega različki. Vrh tega pa moramo računati z možnostjo, da so bile večje ali manjše kolonije tega narečja, ki se nam predstavlja kot naslednik govorice Dulebov, raztresene tudi drugod po slovenski zemlji; dve taki naselbini — po zgornjem Štajerskem in na zap. Koroškem sta nam sicer tudi že s krajevnimi imerii zasigurani. Pri določitvi teh dulebskih naselbin se morem posluževati obče priznanega sredstva, da zasledujemo v toponomastiki slovenskih dežel razširjenost primerno izbranih kulturnih pojmov. Seveda to predpostavlja zopet, da imamo take pojme, ki so last dulebskega plemena, res na razpolago; taki pojmi morajo biti glede vporabe lokalno omejeni. Tej zahtevi odgovarja — kolikor toliko — kulturni pojem čertu Schilf, Binse, Ried; Bern. Et. Wb. 150.*) Geografska porazdeljenost te besede je taka-Ie: R. čeretu 'Schilfrohr, očeretu 'Schilf, Binse; beseda je lastna južnemu velikoruskemu narečju (Rjazanska gubernija), Dalj, Tolk. SI. Istotako malor. cere't, o—čeret 'Schilfrohr, Schilf, Binse, damit bewachsene Stelle; o—čeretyna 'Teichrohr', čeretnyča 'Riedgras'. — Od maloruskega ozemlja se razprostira beseda v madžarsko, kjer živi kot lokalni izraz: cseret (cseres) v Szatmarski in Biharski županiji : "nadaš, kakas siiriiseg a vizenyos rćten". Tudi kot krajevno ime: Cseretye (Szabolcza) in Cseretyes (Baranja); Magyar Et. Szo-tar 980-1. l) Prep. vy nam izu („spominja v nekaterih slovenskih narečjih na češčino": Oblak Arehiv XIX, 32b) K tam navedenim vzgledom prim. še: vi/mola 'eluvies' Miki. Et. Wb 186: 1. Vimele (selo), Sv. Peter pod Sv. gorami. 2. Wimmel jvzh. Muraua; 1335 das Wimol; 3. 1464 Wimol bei Silberberg (jvzh. Neumarkta, nedoločeno). — Vypoljče: 1. 1395 Wup-pilschach, 1481 Wupeltschach (nedoločeno, pri Gradcu), 2. Wippelsbach (Sv. Janž v dolini Sakave); 1401 Wupelsach. 3. Impolstorf (1478), 1443 Ypelstorf, 1446 Yeperstof: pri Stra-dmu (nedoločeno). ') Bern. podaja etimologijo : čTrtq, čersti 'schneiden', * qertos 'Schneiden, Schnitt'. — Opozoriti je treba še na zap. germ. besedo : stvn. hriot N. Riet; ags. hreod, anjjl. reed; sts. hriod, nizozem. riet. germ. "hreuda, predg. *kreuto v pomenu Schilfrohr, mit Ried bevvachsene Stelle, Sumpfland (H. Paul, Wb.). V predg. obliki imamo pač qer- podaljšan s formantom: f ni bil izveden. Torej: borovici, baroez, baroz, baruz, baruoz; z vrinjenim —a: barauoz, barauuoz. Glede določitve tu navedenih krajev v zadevnih listinah si dovolim opozoriti na sledeče: pisec listine potuje v svojih mislih od Pečuja proti Ptuju in dalje proti :i:ČTstonovemu polju (glej sledeči odstavek), in tako našteva solnograška posestva: ad Quinque ecclesias — Ruginesueld — Durnauua cum monte Parauuoz — Ptuj — ČTstonovo polje; mož se oči-vidno orientira po toku Drave; dobro storimo tedaj, ako ne zapustimo te-črte; glede Ruginesueld nam je misliti na posestva solnograška v sodnem kraju ormoškem (Gerichtsbeschr. 244, 337); Ruginovo polje bi bila ravnina okoli Huma, kjer nam priča vas Loperčice (1429 Rupprechtstorf) o vezeh s Salzburgom; prim. tudi druga nemška imena v bližini1). Z našo identifikacijo kraja Ruginovo polje smo še zmeraj lahko v območju dulebskega življa, ker teče ob vasi Frankovci potok Dulebska. Ako nadaljujemo od tukaj našo pot kraj Drave, pridemo do ptujske Dornave; tukaj bi potrebovali cerkev "sancti Ruodberti ceterorumque sanctorum quam plurimorum martirum" in pa hrib Parauuoz z vinogradi'2). Mogoče je ime Svetinci (kraj leži nekoliko više v Pesniški dolini) v kaki zvezi s tisto cerkvijo, ki je bila posvečena mnogoštevilnim svetnikom (kraj se imenuje prvič 1. 1321 Waetinzen). Kar se pa tiče hriba Parauuoz opozarjam na hrib Borošak med Galušakom in Kukulajnškom, ki ga navajajo opisi sodnijskih mej izza leta 1572 kot mejno točko med ptujsko (nekoč solnograško last!) in gornjeradgonsko sodnijo: oblike Worauchackck, Waruschakh, Gerichtbeschr. 313 et. pass. — Nedaleč kraja Bratoslavci, ki se imenujejo tudi Bischofsdorf (1322), se nahaja Varkavetzberg Gerichtsb. Nadaljujoč pot iz Ptuja pridemo na CTstonovo polje. Zistanesfeld (890), nekdanje ime ptujskega polja (V. Leveč Pett. Stud. III, 95); Ober Skorba, etwen Zistelfelden (1322). Krajevno ime iz osebnega: čistonu k čisti 'honor', P. 448. Iz istega debla je še izpeljano čistilo v Zistilo carantanus, P. 448. Vrhutega v sestavljenkah: č7stimer(-mar) : Zehens-dorf sev. Weinburga (men la še na doljanskem narečju): 1265 Zesmeynstorf, Zesmestorf, 1294 Zesmers—. Nadalje Zesenberg sevvzh. Gradca pri Sokolu — Scheckel: 1265 Zesmannsperge; c. 1400 Zesmannshof v Muriški dolini (nedoločeno). Zoscher kmečki dvor v Draguši (Tragoss): 1454 64 Zosmanlehen. Straden. V dulebskem ozemlju severno Mure imamo nekatera krajevna imena, v katerih se nahaja deblo strada strad-'labor' (O. P. 296), ki je doživelo na Slovenskem zoženje pomena3). Tukaj imamo 1) kraj in hrib Hoch-straden, 1265 Zdradem, Stradem, 1380 Streden, Streben. 2) Gorski hrbet, ') Koračiće (poljsko ime, glej spec. karto.) je izpeljano od nemškega imena Konrad ; prim. da se je imenoval sv. Tomaž prvotno Konradsdorf, od česar je ostalo še krajevno ime Koračiće! — Pušenci, Puschendorf: 1322 Puschendorf. Neznan je Rangendorf (pri Ormožu 1500). — Frankovci: je mogoče slovenskega izvora: v bližini Ormoža se imenuje namreč kraj Chranetinzen 1445, kar smatra Zahn za nedoločeno; vrh tega imamo pa stara imena za Frankovci 1429 Chrenkendorf; proti zapadu imamo Hranigovce, prim. ČZN III, 51. K tam navedenim oblikam prim. še Kronersdorf, zap. Stradena 1386 Chrangesdorf, kar je istotako i z *Hranigoj. — Za Ar > fr. prim. Hrašcica: Fraščica. ') Glede radgonske Trnave (Dornau), ki leži v ravnini, pripominja Pirchegger MIOoG, XXXIII, 318: in der Radkersburger Gegend, wo auch ein Dornau, freilich ohne Kirche i»t, und am Radkersburger Schlossberge sich bis 1545 eine St. Ruprechts Kirche befand, fehlt ein Berg Barvvoz und Salzburg hatte dort, soviel wir vvissen, keinen grossen zusammenhan-genden Besitz. ') V ozemlju č. Dulebov imamo tri naselbine iz debla strada: 1. Stradov (1. 1365), n, Lichtblauendorf; 2. Stradonice, 1. 1259 Stradenich, oboje v Budej. okr.; 3. Stradov, Strodau (1358). Prim. Mitt. d. V. G. D. B. XLVIII, 177, XLVII, 207, XLIX, 252. Ime se ponavlja po' češkem in poljskem ozemlju; na Hrvaškem menda deblo v toponomastiki ni zastopano. ki se razteza od tukaj proti jugu, se zove na koncu Štren delberg: 1441 an dem Stradlein, 1487 Stredemlein; 3) na ogrski strani se zove del tega gorovja Stradelberg. Mogoče imamo tukaj tvorbe s sufiksom —imo—, imlje, Vondrak , Vgl. Gr. 511. Iz čedadskega evangelija so znana imena Stradoslav,—slava, vendar o narodni pripadnosti dotičnih oseb ne vemo ničesar. Krajevno ime Stradach v Conv. Bag. spada tudi pod deblo strada strad —. Vendar kraj menda ni z našim identičen (Pirchegger 1. c. 288') Krajevna imena iz osebnih kažejo v tem ozemlju po svoji tvorbi te le glavne tipe: 1) Na adj. sufiks —ova. Nahajamo jih pa tudi pri bližnjih in daljnjih sosedih Dulebov; ob Kučenici leže Cankova (Canek), Nuskova (Nusek; Nusko-miihle v ozemlju č. Dulebov). V spodnjem doljanskem narečju so te tvorbe bolj redke, čestejše pa na zapadu, tostran in onstran dialektične meje: *Starihova, Kirchherg ob Rabi: 1383 Starichazu, 1364 Starchau. danes Storcha. - staru O. P. 294. Bačkova, 1445 Watschka, obč. Ščavnica. Prim. Bačkovica f. selo pod-žup. belovarske. — Deblo bak O. P. 2., kjer je citiran bačkov č. — *Velohova, danes Velka, južno Cmureka; 1196 Belochozve, 1265 Belchotue. Prim. še Welchowetz, 1404, 1500 (pri Podčetrtku, nedoločeno). — VelocB; P. 32 (Veloslav). — Cakova, Tschakowa, obč. Galušak. Prim. Štrekelj ČZN III 47 — čak, P. 441. Konova, ur. pisava Kunova (Kanadorf), obč. Ivanjci: 1265 Chonobe. Prim. Konovo, obč. Velenje; Kajkavska Konoba, v podžup. Varaždinski je mogoče tudi Konova. — Prim. kona-, kon perficere P. 168, r. Konan, č. Kohata. Negova, 1265 Negowe. Cesto; prim. Ewein, okoliš sev. Kapfenberga: 1396 in dem Negzuein; Negozuer, travnik (Prettach) — rizg. Boračova, Gornja Radgona: 1130Boratsozua.—boru,Boraču.P. 16,— Debla se ponavlja v bližnji okolici; 1) Borćci: 1265 Porocke (Borovsko), 1300 Worawtz; 2) Woretz (nedol.; Mala Nedelja); 3) Borejci, Borhida, Murska Sobota; 4) Borovci: 1441 Po/agerzen (= Borojevci), 1458 Worofcze. — Grlova, Ljutomer: 1265 Gyrlawesdorf, 1300 Girlotvesdor/. Prim. Grlinci, okr. gl. Ptuj; prekm. Grlinci, Gorhegy; Grljevići, m. pl. seoce u Hercegovini. — GW[/| cf. Maretić, Rad LXXXII, 72. Kukova, Ptuj; brez historičnih oblik. Prim. Kukov, mjesno ime; Daničić Rječ. Radehova, Sv. Lenart. 1150 Radeck. Prim. Radechova č. O. P. 249. — Radeč h, p, Radziech. ') Vitorad legendami ustanovitelj gradu Vitoraz, n. Weitra, (najstarejša olika Weistra) ki je bil center Dutebskih naselbin v današnji Gornji Avstriji (izven Silvie Norticae). Slučajno najdemo to ime tudi med št. Dulebi: Weitersfeld, jvzh. Špilja: 1278 Weitratsfeld. Miklošič navaja krajevno ime Witeradov (pol—pol). — O imenu Vitomar, ki se nahaja tudi v duleb-skem ozemlju, prim. Štrekelj ČZN III. 62. Trot kova, 1265 Magna Tronkozve, Drongai. — Prim. še *Trutov firib. 1293 Truntispercfj ob Donavvitz, danes Traidersberg. Tirolsko: Trontnic (pri Lienzu), Jaksch, Mon. 413, ca 1075 - 90.— trqt, č. trat, mitološki junak Pajk, Črtice 79, Ramovš, Archiv XXXVI, 457. *B rangova (Brengova): 1265 Vramgoy Vrangov, Prangov—Bratu-gojeva. Prim. Prangaiv, vas pri Stradenu (nedoločeno) 1. 1443; Pranck vas vzh. Sekove—Seckau, c. 1135 Branka. — *Cankova, Gesamturbare 81: ZangUauerBerg. — Canek. — Bočkova, obč. Drwax\\%—]lotsc/jen(forf 1496. č. Boček, P. 13, hrv. Bočkovec, vca, selo podžup. Križevačke. — *Mifiova, (danes Ihova): 1422 Meichau, danes Meichendorf. Prim. Vola mychowa v Galiciji (rus.), O. P. 194 — Mih. Gočova: 1351 Gotschach: — Goc, 'ime muško', ak. Rječ.1) 2) Pretežna večina vaških naselbin v teh krajih je pa tvorjena na — ci, nom. pl. m.: Radmošci, Grabšinci, Kutinci, Rinkovci, Ivanci, Laponci. Okoslavci i.t.d. Končnica — ci pristopa v enaki meri k domačim in tujim deblom, tudi k imenom farnih svetnikov: tako imamo Farovce: 1352 Pfarrencforf, Jurjovce 1395 Gorgendorf, Jiršovce: 1286 Hirzzencforf-, naselbina Miinchcncforf 1384 na Dravskem polju, so postali Mihovci2). Znaka, da kaže ime kot Gode-marci na nekdanje zadruge, v imenu samem ni odkriti, naselbina je zvana po prvem posestniku in tako jo prevajajo Nemci često z genitivom osebnega imena: *'Zbigojevci, Zbigovci, 1. 1265 Spigaarscforf (listina krivo Spisaers-). Imena te tvorbe segajo iz Hrvaškega in Medžimurja v Prekmurje, v Spodnje Gorice; v Goricah se končajo točno ob dialektični meji, dočim segajo na polju izven dialektičnih meja tja proti Poljčanam in Mariboru; tukaj je zadnja postajanka menda Zerkovci iz **Zverkovci, 1161 Wercf>endorf, 1322 1) Onstran dial. meje leže na pr. Počehova, Potschgau: l. 1265 Potsgevve, še starejše 113) Pozenga zelo — Poč$h? Prim. nač^ - incipere - P. 247. — Podova pri Račjem: 1195 Vedoai, 1247 Wodowei, 1441 Podab, 1478 Wodoway etc. Na vsak način nima beseda nič opravita s "podom", kot hoče VI. Leveč, Pett. Studien III, 194. V osnovi je najbrž deblo vod. O. P. 53 Končnica - ei, — ai, je stari lok a ti v sg. sestavljene deklinacije : cf. Tschistay, Su-chay, etc. Toda Vrangoy = (Brango(v)i. Ljubstova v Halozah ima paralelo v poljski obliki Lubstovvo O. P. 181. — Brihova, Prihova: 1431 Freichau in der Herrschaft Montpreis, Prihova pri Mozirju: 1360 Vreychaw — Menda iz nemškega. Iz nem. ze den schiltairen 'ščitarji' je tvorjeno Žetarova in Žetale. ') Nadaljni vzgledi * Goliševci, danes Gajšovci, Ljut. okraj: 1445 Golischewczen. — Najbrž k lastnemu imenu Goliš. Prim. sicer kraj. ime Goliše, obč. Pišece. — Noršinci, okr. Ljutomer: 1300 Narssen —; isto ime v Prekmurju, madž. Ujtolgyes; Nessendorf sevvzh. Celovca: 1147 Nersendorf. Noršić m. prezime neznana postanja. Noršič-selo, žup. zagrebška. — * Kuriševci, Kuršenci: 1445 Kurschavvcz; Kuršanci, Medžim. — kur 'cantus'. P. Nekuriša, etc. Kupetinci, okr. Ljut.; 1265 Cuppetendorf; prim. Cuptendorf, Jaksch Mon. št. 2292 (1. 1247), 2533, (I. 1253). — Nemško Kuppo = Kobbo Forstemann II3, 1758. — Nemškega izvora je Cogetinci, Sv. Lenart. 1321 Zogendorf; prim. Zokengesiezze sevvzh. Rogatca (nedoločeno) — Zog osebno ime; slov. cog^ta. Zamanjci: Salmannsdorf: 1322 Salamantzvilla vel Petko, 1492 Scholmonsdorff. Ziverkendorf k zven ko in ne ser/ia, sirek 'sorgum vulgare', kot trdi VI. Leveč, Pett. Stud. III, 192. Pri koroških Dulebih je podana osrednja točka naseljevanja s krajevnim imenom Dulieb'), zap. Oberdorfa pri Špitaligu. Obseg tega ozemlja se da s pomočjo jezikovnih kriterijev določiti približno takole: Grupa — sr— v kajkavskem in vzhodnještajerskem narečju n; preide v —str , kot se to dogaja, recimo v raznih koroških narečjih ) a ne vseh. Ne daleč kraja Dufieb imamo točko Sreje < sređivane, k sreda,- (danes Rojach, 1. 1072 Zregiab, 1252 RafachJ. Ako gremo po dravski dolini navzgor pridemo pri Gornjem Traberku do točke Strieden, slov. * Stre do *Stredno; tukaj stojimo oči vidno ob dialektični meji; dulebskemu narečju smemo odmeriti samo ozemlje raztegajoče se do Gornjega Traberka. — Manj jasne so razmere v dolini Mofnje: prvotna kolonizacija Dulebov je zavzemala menda celo dolino reke Molnje in njenih pritokov; kajti pod Sv. Krvjo imamo kraj *Sreje, Rojach. Toda kasneje menda je bila kontinuiteta narečja prekinjana, kajti približno v sredi Molnjske doline pri Sobriachu imamo spet * Stre dno, Strieden (jezero in hrib 2754). Center narečja, ki govori —str — je pač ziljska dolina, kjer imamo n. pr. *Streje, Strajach v Leški dolini; od tukaj se je lahko vršila kolonizacija, ki je zmedla prvotno sliko jezikovnih razmer. V dolini Molnje nas tudi iznenadi konserviranje nazalnega vokala q v obliki Sqdfjane k sqdu 'judicium' P. 392, Zandlach pri Gornji Beli, Jaksch Mon-1160—83, št. 995; ohranitev rinezma stoji v nasprotstvu z oblikami, ki jih nahajamo drugod vtem okolišu: Motniz Moetenz (I. c. 1121, št. 564) sevvzh. Špitaliča; *dq6rava (Doivrab, 1. c. 1177 št. 1216), danes Dombra severno Millstatta; *oftrqgfo, Ocrvgef mansi, 1. c. 1206, št. 412, danes Krangel3). Uradne pisave Krangl, Dombra, Pontach (sevvzh. Millstatta) si lahko razložimo ') Na krajevno ime Dulieb je opozoril Hauptmann (kot tudi na Dulleben na Gor. Štajerskem), Razprave 1, 325; prim. Mal, Nova pota slov. historiografiji, Čas 1923, 185 ss , on zanika bivanje Dulebov na Koroškem ter skuša nam. Dulieb uveljaviti korekturo * Dulieh (t. j. dulech). — Listina št. 331. 1, 1060 — 70 govori o Sclav. hoba in loco Dulieb, ad Superiorem villam (Obrundorf); listina št. 380 1. 1070—80 predia in locis zo Obrundorf ac Dolach 30 Sclavenses hobe: kraja Dulieb in Dolach sta morala biti zelo blizu ali mogoče celo eno in isto; oblika Dolach s svojimi slov. sufiksom je stopila v tem slučaju na mesto one z nenavadnim sufiksom — eb. ") Skupina -sr-, -str- v drugih okoliših : Streben okoliš blizu Mitterdorfa pri Osojah (Aussee); 1417 an der-, 1420 die Ober Ztredem (pis. Zetredem), slov. sredma ; prim. Sredma kraj občine Podgorca pri Mariboru; 1370 an der Tzriedem; nadalje Srebna pri Slov. Gradcu 1452 am Sriden, na Sredmi, am Sriedem. V dolini reke Aniže: kmečki dvor Zriener (Tau-plitz sevzap. Piirga), c. 1500 in der Zrieden. ®) Nejasno Togarun pred. mane. c. 1065- c. 75, št. 351, danes Tangern sevz. Millstatta. Dalje proti zapadu na Tirolsko predvladuje rinezem: Trontnic, Tirol p. Lienzu c. 1075-90, št. 413. Cf. analogno ohranjenje skupine -dl- istotam. Glede zlogotvornega 1-a stoji spet moljnska dolina v nasprotju z ostalim področjem; 1072 Molna, kasneje Moln, danes Moli, toda 1216 Dulmatisdorf, Matzendorf. Očividno torej je imela ta dolina le šibki dulebski živelj. bodisi, da se v njih konservativno vstraja pri starih arhivskih oblikah, v nasprotstvu z živim ljudskim govorom, v kolikor je ta slovenski; bodisi, da se je v teh okoliših polagoma umaknil stari živelj, ki je govoril brez rinezma novejšemu, ki je rinezem ohranil. Po tem takem bi smeli privzeti dolino reke Lisare in njenih pritokov še v ozemlje Dulebov. Proti vzhodu je pač tvorila Gorenja Krka, nadalje pa Osojsko jezero mejo dulebske naselbine. Onstran črte Gorenja Krka, Osojsko jezero se pričenja „pagus croatus", kojemu dajejo v toponomastičnem oziru obiležje gentilna imena na —ic, —vic, kar je postalo v nemškem -ing-, —weg— Torej: Vldovici : Wiedweg > Radovici : Radiveg > P!sovici: Piesiveg, Nadići: Nadfing , Mofjvići : MoBBfitig, Mofivic 1.1131, št. 61 c. Prim. Carinthia CXI1, 32. Na pristno Dulebskih tleh imamo Liediveg neznanega izvora; sicer prevladujejo tukaj lokativna imena na —acfru—. Tvorbe na —ina\ maf^-tina, Maltein, nekoč Mallintin, Malontin, Malei\tin; Jaksch. Mon. št. 1216; *rad%tina: RadeittBein: 1177 Rate h t i tu Da je pa obsegala hrvaška invazija tudi dulebska naselja, nam izpričuje naselbina Hrvati —Kraut ob sevzap. robu jezera; nadalje Kaseze —Edling nad Požarnico. V celoti so pa te in take točke bolj izolirane. Oglejmo si še nekatera lastna imena v tem okolišu: DoBrocBotT: v krajevnem imenu Obergottesfeld, nekoč DoBrocBotas —tes (v listini krivo r —ses—). Prim. Car. 112, str. 36. Ak. Rječnik imena ne bilježi; prim. tudi Maretič, Rad 81, 137. To ne prečesto zastopano ime se nahaja na štajerskih tleh, kjer se je mogoče nahajal tudi dulebski živelj: 1282 DoBrocBeten (nedoločeno); po Zahnu ali pri Slivnici ali pri Lembergu — Poljčanah. Najbrž bo pa ta kraj, čigar pravilna oblika bi bila verjetno DoBrocBoten identičen z Dobrechtentai nam: DoBrocBoten — mogoče Dobrenji dol pri Stopcrcah, južno Marije Štifte (nedoločeno); prim. še tudi DoBrichefdorf (nedoločeno); po Zahnu v Jesenici v Halozah. BofecBn^ k BoBu majus, melius. P. 14. Prim. č. obliko bofecBtta. — Z okolice Greifenburga nam je zabelježen: BoBfecBnet z Gore (im Berge). Jaksch, Mon. 1. 1267—8, št. 2919/20. Na Štajerskem, v dulebskem ozemlju imamo krajevno ime Bolehnečice < WoBfacBnetzen ; 1430 Gafasegczen, 1430 GafascBettzen. V Hercegovini: Boljehnići CBoftBTtniclj, danes menda Boleniči. V ozemlju č. Dulebov, okr. gl. Kaplice: Boly, nem. Wullachen, 1400 in WoCecB, 1530 WoCfecBen, 1720 WafacBen. Mitt. V. G. D. B. XLVII, 217. D\matu; v kraj. imenu DuBmatisdorf, Jaksch, Mon. 1177, št. 1261, danes Matzelsdorf, jvzh. Milstatskega jezera; isto deblo leži v krajevnem imenu: Domatsdorf (sevvzh. Celovca), 1. 1223, št. 1853; danes Matzendorf, slov. Domačna ves (kar je že naiejeno po nemškem1). — Listina Jaksch, Mon. ') Glede imena DlmatU prim. r. DolmatiT, Slov. Imenoslovu. Petrograd 1867, str. 75. Ime je očividno zelo redko, žal, da ne morem zasledovati njegove geografske razširjenosti po ruskih tleh. št. 121, c. 795, ima večje štev. osebnih imen, ki se nanašajo na ta kraj, o teh imenih razpravlja Kos, Gradivo II., št. 452: Tihca je Tiha (grafija hc nam ch se nahaja tu in tam); Godemir se ponavlja še v kraj. imenu ljut. okraja Godomerci in v srbskem Godomir') Dulebska naselbina v dolini reke L o m n i c e (ki se izliva sev. Brucka v Murico). Predvsem ni gotovo, ali smemo krajevno ime DuffeBen (v okolic' svete Katarine) spravljati v zvezo s plemenskim imenom: 1396 auf der L6ett; die Tueffeben (Gerichtsbeschr. 43). Od krajevnih imen naj zabeležim: Gur-nisser kmečki dvor pri Sv. Katerini, 1424 am Gurnas zu s. Katfjreyn / prim. k temu s Koroškega Podkrnos, Gurnitz, 9. stol. Curnuz, Gurnuz. — St. slov. fcruno-tiosu, brunosu 'stutznasig*; najbrž prvotno ime kakega hriba. Za vokal —q — : LoUnschiitz sevzap. Sv. Katerine. — O krajevnih imenih Tuhvitz glej ČZN XXV, 147. Dulebska naselbina med hrvaškimi k a j k a v c i. Iz gozdnih višin, ki se raztezajo sevvzh. in zapadno mesta Vrbovca prihaja potok Dufjevsfia. Pri točki Pogančec sprejme več vodic, med njimi potok Slavinec. Od tukaj teče v glavnem v smeri proti jugu in se izliva v Čretih v reko Lonjo CLojnoJ. Nekako v sredi njenega toka leži Dufjevsfia, ki pripada občini Pirafovec-Historične oblike; 1244 palus et fluvius DufeBzfra (Smič. IV, 224—5). Prim. Šišič Povj. Hrvata 279. Krajevna imena: Kusanovec: fius, ftqsu~ Rugvica: rug, rqgu 'Schrund'. Rezijansdo narečje nam je prispevalo važno paralelo k razvoju pol-vokala. O prehodu q > u, ki je v beneških narečjih dokaj navaden, glej Arch. XII, 428, XIV, 211. O prehodu vokalnega { > u LMS 1891, 76. Zapadu in vzhodu je skupen prehod končnega m > n, Ramovš, Hist. SI. § 53; skupina —dt— je v Benečiji čvrsta, Ram. § 105. Beneška narečja so, očividno ohranila od nas iskani tip še zvesteje kot doljanski (prlješki) dialekt. Omenjeni prehod m y n je čakavska posebnost. Lesk. Skr. Gr. § 160, Hrvatsko kraljevstvo i njegove isprave. Predavanje Dra Josipa Nagy, kr. vladinog tajnika kod Državnog Arhiva u Za grebu, držano u Mariboru 4. oktobra 1925. na Svečanoj akademiji prigodom hiljadu- godišnjice Hrvatskoga Kraljevstva. I. Gospodje, Gospodo! Hiljadu godina državnog života nije ni za velike i moćne narode,, koji gospoduju ili gospodovahu nad čitavim dijelovima svijeta, dogadjaj, ') Krajevni naziv Krivici (Grivviggi) Jaksch, Mon IV. 2 Index, danes Kreig, nam je ohranilo ime staroruskega plemena Krivičev. Plemiška familija, ki je potekla iz tega plemenar je bila potemtakem slovanskega izvora ; da bi kaka nemška familija privzela slovensko ime, smemo pričakovati le v zelo redkih slučajih. preko kojega bi mogli ili smjeli mukom da predju. Skrenimo pogledom za hiljadu godina natrag u prošlost ljudskog roda, isporedimo tadanje stanje s današnjim, tadanji stepen kulture s kulturom naših dana, i zapitajmo, možemo li sebi stvoriti jasnu sliku o svemu onome, što se, bilo dobro ili,-zlo, svijetlo ili tamno, dogodilo u ovom razmaku vremena? Postavimo još i drugo pitanje: Što je ostalo do danas od svega onoga, čemu je udaren temelj pred hiljadu godina? Postavimo napokon i treće: Što će biti za hiljadu godina od svega onoga, što danas, teškom mukom i potenciranom napetošću svojih živaca, gradimo, pregradjujemo, započinjemo i stvaramo? Slika je tako velika, tako bajna, a njezine se konture tako brzo mijenjaju, da o svemu tome možemo da sačinimo tek jednu ideju, koja će obuhvatiti samo neke tragove onoga, što se zbilo, i samo neke atomičke zametke onoga, što sve može da bude. Ima li mogućnosti, da mi svoje današnje doba na koji način vežemo s dobom prvog hrvatskog kralja Tomislava? Ima, i sama nas priroda upućuje, da to pokušamo učiniti. Božja je blagodat dosudila narodu i državi Srba, Hrvata i Slovenaca da, kad, poslije mnogih čemernih dana, poslije izvojštene slobode pod vodstvom svog narodnog vladara, junačkog i plemenitog mladog kralja Aleksandra Karadjordjevića, dižu oltare božici Slobode, već za prvih godina svog državnog života slave milenij svoje prve državne tvorevine. U drugim prilikama ne bi ovaj dogadjaj imao ni izdaleka ono značenje, koje ima danas, kad je ujedinjen skoro čitav narod i kad se nesmetano može sjećati lijepih prošlih dana i dogadjaja a zaboraviti na tužne, kojih je nažalost bilo mnogo i premnogo. Danas inogu i ja, dolazeći u vašu časnu sredinu, da vam donesem pozdrave bijelog Zagreba, da vam iz Zagreba donesem one iste bratske pozdrave, koje bih vam donio, kad bih slučajno dolazio iz Beograda, Sarajeva ili Splita. Nad našom zemljom gospodovali su neograničeno nekoć samo Rimljani; Bizantincima, Osmanlijama, Nijemcima i Madjarima biše postavljene čvrste granice, preko kojih nisu smjeli dalje. Hrvati su neprestano sačuvali slobodu kretanja od doba, kad se doseliše, pa sve do danas. Svladali su mnoge zapreke, jer je njihova prva državna tvorevina bila odviše jaka, a da bi nestala, čak ni za najtežih dana. Nije je nestalo ni god. 1102., kad Hrvati, silom prilika, okruniše ugarskoga kralja Kolomana za hr-vatsko-dalmatinskoga. Još se manje dogodilo, da bi nestao spomen na nju, U XVI. stoljeću, kad je turska najezda dospjela na najviši stepen, kad Hrvatska bijaše raskomadana na mnoge dijelove, pomišljaju Hrvati na. to, kako bi mogli da izgubljene zemlje skupe u jednu cjelinu. U tadanjim se saborskim zapisnicima redovito vraća rečenica: Reliquiae reli-quiarum olim gloriosissimi regni Groatiae. Ovom bol- nom kriku povrijedjenog domoljublja stoji nasuprot, kao izrazit odjek narodne svijesti, odgovor Hrvata Madjarima na početku XIX. stoljeća: »R e g n u m regno non praescribit lege s«. U bojnoj slici prošlih dana visoko odskače čarobna pojava našeg prvog kralja, hrvatskoga kralja Tomislava, koji je svoju državu sagradio na onom temelju, na kome samo mogu da se temelje čvrste političke tvorevine, na nacionalnoj bazi, koja je u skladu s nacionalnim nazorima svog vijeka, na moralu i na realnosti, koja ne daje života neumjerenim i ambicioznim težnjama. Što se dogodilo pred hiljadu godina na našoj zemlji, što je zatekao kralj Tomislav a što sam stvorio? Njegovi su Hrvati već puna četiri stoljeća sjedili u svojoj novoj postojbini, nijesu se opirali tome, da im prva državna tvorevina, kneževina, bude izložena uplivima, koji dolažahu sa zapada, a u nutarnjem su životu pustili, da naslijedjene ustanove rimskog prava žive dalje, dok se nijesu ili same preživjele ili dok im vrijeme nije oduzelo svako realno značenje. Sadanje hrvatsko područje podijeliše Rimljani u dvije pokrajine, Panoniju i Dalmaciju. Ova podjela ostaje i dalje: evo najprije dviju hrvatskih kneževina, panonske i dalmatinske, a kasnije dviju banovima, Slavonije i Hrvatske s Dalmacijom. Na ovom je području hrvatska država nasljednica rimskog carstva, a prema tome su i Hrvati, jedini medju svim Slavenima, došli u neposredan dodir s rimskim svijetom i rimskom civilizacijom. Ništa prirodnije nego da se u Hrvata dosta rano javi državna svijest i da ona dade realnih posljedica najprije na istočnoj obali Jadranskog mora. Kad nam povijest počima da priča o Južnim Slavenima, ne vidimo ih pred sobom kao jednu jedinicu a ni kao više njih, koje bi išle za nekim stalnim političkim ciljevima. Tu je nasuprot neki stalan broj plemena sa svojim naročitim plemenskim ciljevima. Ali ondje, gdje je naslijedjena državna ideja u skladu s glavnim faktorom srednjega vijeka, s crkvom, plemenska se organizacija mogla pretvoriti u državnu i to na taj način, da ono, što bijaše rimsko, mirno živi dalje uz ono, što bijaše hrvatsko. S vremenom i novim prilikama došlo je do uzajamnog uplivisanja i kompromisa. Za nas, daleke motrioce prilika hrvatske države, opiranje Hrvata romanskoj premoći može da bude mjerilom njihove životne i otporne snage, a preuzimanje rimskih ustanova u svoj živalj, dokaz o smislu za kulturu i njezine blagodati. Pri koncu VIII. stoljeća osnovana je u Splitu nadbiskupija i odmah opkoljena nimbusom stare metropolije Salone. Od prilike u ovo isto doba pada i obrazovanje većih političkih središta, fakat od veoma velikog značenja, jer je u tome razlog što se prvotno plemensko ime hrvatsko pretvorilo u političko. To se isto dogodilo i s drugim plemenskim imenom srpski m. Sudbina ovih, najprije plemena a sada već naroda u poli- tičkom smislu riječi, ovisna je od mnogih dogadjaja, koji se zbiše na zapadu kod Franaka i na istoku kod Bugara. Kad je dakle na hrvatskom području bila već živa državna ideja, kad je tu mogla i crkva, glavni politički faktor srednjega vijeka, da radi u korist naslijedjene državne ideje, kad je narod zadobio svoje političko značenje, da se obrazuje hrvatska država, nije trebalo ništa drugo nego da se riješi teritorialno pitanje, drugim riječima, da glas Hrvata odjekne jače na čitavom području, koje nastanjivahu. Na Božić god. 800. okruni papa Lav III. u Rimu Karla Velikoga rimskom krunom pa tako postade Karlo novim zaštitnikom svih kršćanskih država na zapadu. I Hrvati, koji prebivahu na zemljama negdašnjeg rimskog carstva, priznaše ga svojim vrhovnim vladarom, ali pridržaše sebi pravo, da i nadalje biraju svoje banove, koji će i nadalje upravljati zemljom i javnim poslovima po dotadanjim narodnim običajima. Poslije rata izmedju bizantinskog i franačkog carstva, koji se svrši god. 812. mirom u Achenu, ostade dalmatinska Hrvatska u franačkoj vlasti a primorski gradovi Zadar, Trogir i Split s otocima Krkom, Cresom i Rabom u bizantinskoj. U isto doba, kad se zbiše ovi znameniti dogadjaji, koji će naći odraza i u kasnijim, biše pokršteni dalmatinski Hrvati i za njih osnovana posebna hrvatska biskupija u Ninu, podvrgnuta neposredno rimskom papi. Za Karlova života išlo je sve više manje svojim prirodnim tokom. Ali za njegova sina i nasljednika, za slabića Ljudevita Pobožnog, poraste moć franačkih upravitelja u Panoniji do tog stepena, da se, po riječima bizantinskog cara Konstantina Porfirogeneta, nijesu žacali ni najdivljijih okrutnosti. To izazove junački otpor panonskog bana, glasovitog Ljudevita Posavskog. Rat ovog malog kneza s ogromnom franačkom državom, pristajanje velikog dijela južnih Slavena, Hrvata, kranjskih i štajerskih Slavena te Timočana uz narodnog kneza, ali i rušenje njegovih osnova po najbližem suplemenjaku, dalma-tinsko-hrvatskom knezu Borni, prva su etapa u velikom broju dogadjaja, koji se zbiše od IX. stoljeća pa sve do naših dana. Ljudevit je na Dravi zadržao ogromne čete, odbio devet silnih napadaja, ali napokon, dobro znajući, da su franački napadaji upereni u prvom redu na njegovu osobu i ne htijući, da mu narod neprestano trpi od franačkih pustošenja polja i paljenja kuća, ostavi svoju prijestolnicu Sisak i pobjegne u Srbiju. Kad se kasnije uputio u Dalmaciju, uze ga k sebi ujak bana Borne, Lju-demišl, a u svibnju 823. dade ga ubiti po franačkom nalogu. Ljudevit Posavski je bez sumnje jedna od najmarkantnijih ličnosti medju hrvatskim i uopće južnoslovenskim vladarima, narodni knez, koji je u svojoj duši već vidio ono, što će kasnije izvesti Tomislav, ali ne idući sa sjevera prema jugu, nego s juga prema sjeveru. Prilike se do- skora promijeniše iz temelja. Pojavom Madjara u predjele izmedju Dunava i Tise nestade franačke vlasti, panonska i dalmatinska Hrvatska udariše smjerom sve to većeg zbliženja. Kad se spoje, onda će se obrazovati i hrvatsko kraljestvo. Ali dok će se dogoditi taj epohalan dogadjaj, epohalan za Hrvate i Južne Slavene, ali i dogadjaj od internacionalnog značenja, proći će još jedno puno stoljeće. U tom stoljeću bizantinska vlast u dalmatinskoj Hrvatskoj postepeno slabi, dalmatinski gradovi postaju neka vrst samostalnih općina, pleme se Neretljana, južno od Cetine, u pomorskim bojevima bori s Venecijom, a mletački duždevi sklapaju s hrvatskim knezovima mirovne ugovore. Raskol izmedju rimske in grčke crkve, koji je započeo potkraj vladanja kneza Trpimira (845—864) nije prošao, a da se ne bi dotaknuo i mlade hrvatske države. Kako je bizantinska Dalmacija pripadala istočnom carstvu, tako su i dalmatinski biskupi priznali patrijarhu Focija. Ali narod skupa s knezom Domagojem (864—876) bijaše skloniji Rimu nego Carigradu. Kod toga nije ništa promijenio ni »bizantinski kurs« kneza Zdeslava (878/9),koji je doveo do bune. Tad je pobunjeni narod ubio svoga kneza. Početak potpune političke nezavisnosti hrvatske datira od vremena kneza Branimira (879—893). On je prekinuo veze s Carigradom i za uvijek pridružio Hrvate katoličkoj crkvi. Biskupom u Ninu bi izabran djakon Teodozije, odlučan pristaša Rima. Novom »rimskom kursu« nije ni najmanje smetalo, što je latinski elemenat u Dalmaciji i dalje ostao pod bizantinskom vlašću i što su dalmatinski biskupi i dalje priznavali izopćenog patrijarhu Focija vrhovnim glavarom crkve. Slučaj htjede, da je od prilike u doba, kad Teodozije postade hrvatskim narodnim biskupom, prošao kroz hrvatske zemlje moravski nadbiskup Metod na svom putu za Carigrad. Slavenska služba božja bijaše Hrvatima i otprije poznata, a sad se stade još brže širiti. Poslije Me-todijeve smrti god. 885. nadjoše neki njegovi učenici utočišta kod Hrvata, naročito u ninskoj biskupiji. Ali slavenska služba božja nije, radi prilika mjesta i vremena, u hrvatskoj državi preotela maha nad latinskom, nije postala oficijelnom, nego je živjela uz latinsku. Više od političkog ima kulturno značenje; ona je prvi izraz kulturne zajednice u balkanskim zemljama. Prirodno je, da latinskim biskupima i svećenicima nije mogla da bude po volji; zamrziše je i proglasiše heretičkom. "Izmedju Branimira, pristaše Rima, i Venecije, pristaše Bizanta, dodje do rata. Rat je svršio pobjedom Hrvata i obvezom Venecije, da će hrvatskom vladaru plaćati onakav godišnji danak, kakav su mu god. 882.—886. plaćali i dalmatinski gradovi. Branimirov nasljednik, najmladji sin kneza Trpimira, Mutimir, poslednji je hrvatski knez. Nije vodio ratova nego je brižljivo čuvao državu, kakovu je naslijedio od Branimira, i na taj način priredio temelj, na kome će se doskora hrvatska kneževina preobraziti u kraljevinu. To je imao da izvede Tomislav, koji se god. 914. spominje još kao knez. Mletački i bizantinski ljetopisci kažu za nj, da je bio mlad vladar, pun junačkog duha i modernih nazora. Takav je i trebao hrvatskoj državi baš u doba, kad bijaše izvrgnuta raznim opasnostima, koje joj prijetijahu sa sjevera i sa istoka. Madjari uništiše njemačku vlast u srednjem Podunavlju i na taj način prekinuše dosadanju vezu izmedju sjevernih i južnih Slavena. Tomislav odbije madjarske napadaje na svoje zemlje, i, idući svojom jakom vojskom prema sjeveru, protegnu svoju moć na zemlje panonske Hrvatske. Ljetopis popa Duki jan i na, historiografski spomenik XII. vijeka, spominje, da je Tomislav u bojevima s Madjarima bio uvijek pobjednikom. Ali dok je na zapadu bilo otvoreno jedno pitanje, koje se dalo riješiti samo strategičnim mjerama, otvorilo se sada na istoku za Hrvate ono škakljivo istočno pitanje, za koje kaže njegov najbolji ispitivač Edouard Drault: »Elle est en verite aussi vieille que le mondc, et elle durera autant que lui«. Istočno se pitanje za Tomislava razvijalo u njegovoj jugoistočnoj blizini, a suštinu mu tvorahu borbe izmedju Bizantinaca i Bugara radi gospodstva na Balkanu. Protivnik bugarskog cara Simeuna bijaše bizantinski car Konstantin Porfiro-genet, a Konstantinov namjesnik u Dalmaciji knez Tomislav. Razborita Tomislavova politika predobije za Hrvatsku gradove Zadar, Trogir, Split, Dubrovnik, pa otoke Osor, Krk i Rab. Bizantinsko-hrvatski savez postepeno se širio; u nj stupiše knez Mihajlo Višević i srpski knez Za-harija. Ovaj je savez poremetio Simeunu pothvate protiv Bizanta; trebalo mu je da napusti podsjedanje Carigrada, da sklopi primirje sa suvladarom Konstantina Porfirogeneta carom Romanom Lekapenom. Sad je mogao da udari na Srbiju i da za neko vrijeme prekine njezin život. Srpski se knez Zaharija skloni u Hrvatsku. Tomislavu, sada na vrhuncu svoje moći, ništa nije priječilo, da se, uz pristajanje svete stolice, okruni kraljevskom krunom. Tu krunu nosi na svojoj ponosnoj glavi stalno god. 925., a njegova Hrvatska ima već svoje mjesto meju tadanjim velevlastima. Nova država ima pred sobom mnogo otvorenih pitanja, a duh vremena stavlja na prvo mjesto vjerska. U Splitu se sastadoše dva sabora, prvi god. 925. drugi god. 928. Na njima se izgladiše neki sporovi izmedju splitske nadbiskupije i ninske biskupije, stvorila se odluka o crkvenom jeziku i kao takav bi proglašen latinski. Konačno su se fiksirale neke norme u korist ćudorednosti svećenstva i puka. Kad rimski papa slavenski crkveni jezik naziva b a r-barski m, ne smije se tome nazivu dati više značenja, nego što mu ga daju tadanje vrijeme i tadanji kulturni nazori. U crkvenom su smislu barbarskim jezicima svi oni, koji se nijesu iz bližega poznavali, pa taj naziv prelazi i na ostale jezike osim latinskoga i grčkoga. Lako se može pomisliti, da visoki crkveni dostojanstvenici nijesu mnogo pitali, sto je taj slavenski crkveni jezik, i kad se rabio u crkvi i kakav je. Za crkveni se slavenski jezik bori na saboru ninski biskup Grgur, ali je konačno njegova borba ostala bez uspjeha. Po devetoj tački stvorenih zaključaka zabranilo se biskupima u crkvi rabiti slavenski jezik i biskupi nijesu smjeli dozvoliti, da se na njemu služi sveta misa. Ako Tomislav, radi duha političkog života u njegovo doba i radi toga, što nacijonalna ideja ne bijaše tada ono, što bijaše u devetnaestom vijeku, ne ustaje protiv latinskog jezika, nema još razloga, da bude smatran protivnikom slavenskoga. Dosta je bilo da ublaži stroge mjere, koje su se u početku imale na nj primijeniti. I zaista kao dodatak ovoj devetoj tački dolazi, da u pomanjkanju latinskih svećenika, mogu biskupi zatražiti u pape dozvolu, da slavenski svećenici služe svetu misu. Lako je pomisliti, da barem jedan dio zasluge za to ide kralja Tomislava, koji je bez sumnje vrlo dobro priznavao prilike svoje države i svoga naroda. Latinski su se svećenici, biskupi i opati, a to bijaše većina na saboru, bojali, da hrvatski kralj i njegovi velikaši ne bi svoju politiku upravili takovim smjerom, da zaključci sabora ostanu prazne riječi, pa su u 12. tački izjavili, da, ako bi se sa strane kralja i njegovih velikaša pokušalo, da svome biskupu, a taj bijaše ninski, podvrgnu biskupije, koje se nalaze na području splitske metropolije, oni neće ni krstiti, ni crkve posvećivati, ni svećenike zarc-djivati. Odgovornost za sve zlo, koje će se iz toga izleći, nosit će hrvatski kralj i njegov biskup. U doba izmedju prvoga i drugoga splitskoga sabora postepeno raste u Hrvatskoj nezadovoljstvo radi stvorenih zaključaka, a spor izmedju splitskog i ninskog biskupa ostao je i dalje neriješen. Na drugom je saboru odlučio jedan fakat iz prošlosti. Kad se naime ustanovilo, da su prije u Dalmaciji postojale biskupije u Zadru, Rabu, Osoru, Skradinu, Duvnu, Stonu, Dubrovniku i Kotoru, a da je u Ninu bio samo jedan nad-svećenik, ninska biskupija bi ukinuta, ostale su se imale pokoravati splitskom nadbiskupu, a Grgur postade biskupom u Skradinu. Ali i poslije ovih sabora nije nestalo slavenske službe božje medju Hrvatima, a n! biskup Grgur nije prestao da radi u njezinu korist. Od god. 914.—928. sjedio je na stolici sv. Petra papa Ivan X. U njegovo doba se po prvi put na području hrvatskoga kraljevstva razmahala borba izmedju latinske i slavenske službe božje, a dosljedno tome i borba izmedju jedne nadbiskupije internacijonalnog obilježja, kakova bijaše splitska, i jedne biskupije s više ili manje lokalnim i nacijonalnim značenjem, kakova bijaše ninska. Spisi, koji se kreću oko ovih borba, a to su spisi crkvenih sabora u Splitu god. 925. i 928. su podjedno skoro jedini izvor o postanku hrvatskoga kraljevstva. To su neke poslanice pape Ivana X. i zaključci ili kanoni spomenutih dvaju sabora. Dokaz, da je Tomislav zaista bio kralj, pruža samo jedno papinsko pismo, u kome mu je dan naziv »rex Chroatorum«. Ništa lakše, nego da se posumnja, da su ovi spisi patvoreni. Za povod ovakovoj sumnji mogla bi poslužiti veza, koja postoji izmedju ovih samih spisa i dukljanskog ljetopisa, koji govori o krunisanju kralja Tomislava i dodaje, da se to krunisanje izvršilo na Duvanjskom polju u današnjoj Bosni. Nestor hrvatske povijesti Vjekoslav Klaić obratio je ovom pitanju svoju pažnju u jednoj studiji, koju je namijenio Zborniku kralja Tomislava, kojim Jugoslavenska Akademija u Zagrebu hoće da proslavi milenij hrvatske države. Klaić je vrlo dobro istaknuo, da se podudaranje izmedju spisa o splitskim saborima i dukljanskog ljetopisa ne smije tumačiti tako, kao da bi ovi spisi o saborima bili obične patvorine i da su postali povodom pričanja dukljanskog ljetopisa. Njemu je mnogo vjerojatnije, da je dukljan^ ski ljetopisac sastavio svoj prikaz na osnovi saborskih spisa. Ove spise smatra Klaić autentičnima 1 dokumentima prvoga reda. Njemu se i pričanje popa Dukljanina o saboru na Duvanjskom polju pokazuje u svojoj jezgri vjerojatno i barem donekle osnovano na spisima prvoga splitskoga sabora. Do ovoga lijepoga zaključka došao je Klaić analizujući neke znanstvene radnje dvojice slovenskih naučenjaka: dra. Josipa Srebrn i č a, prije profesora teologije u Ljubljani a sada biskupa u Krku, i dra. Ljudmila Hauptmanna, profesora povijesti na sveučilištu u Ljubljani. Tako i ovdje, kao i na svakom drugom kulturnom području, složna kooperacija ozbiljnih Slovenaca i Hrvata, daje rezultate od veoma velike naučne cijene. Tomislav je umro oko god. 928. Za njegovih nasljednika Trpimira IL i Krešimira I. ostala je hrvatska država na onoj visini, na koju je on bijaše uzdignuo. Pod vodstvom kneza Česlava Klonimirovića započeše i Srbi pokret, da se oslobode od Bugara, pa je došlo do obnove srpske kneževine pod bizantinskom vlasti. U Hrvatskoj ustade mladji sin Krešimira I., Mihajlo Krešimir II. protiv svoga brata Miroslava i ovaj pothvat dovede do gradjanskoga rata. Od Hrvatske otpadoše otoci Brač, Hvar i Vis, pa se s dalmatinskim gradovima povratiše pod vlast bizantinskog carstva. Otpade i Bosna i predje k srpskoj kneževini. I tako već sada po-čima ono kolebanje naših zemalja izmedju jedne i druge političke moći, koje će se vraćati i kasnije, a koje stvaranje naše današnje države čini jednom sasvijem prirodnom potrebom. Voditi razboritu državnu politiku nije bilo ni najmanje laka stvar sinu i nasljedniku Krešimira II. Stjepanu Držislavu (969—995). Kad je uspio da svoju državu izliječi od udaraca, koje joj bijaše zadao gradjan-ski rat i da od bizantinskog carstva dobije natrag dalmatinske gradove i otoke, mogao se, kao prvi izmedju hrvatskih vladara, okruniti za kralja Hrvatske i Dalmacije. Prema tome hrvatska državna tvorevina poprimaše sve to pozitivnije oblike uza sve, što gradjanski nemiri ne bijahu nikakva rijetkost i što ovi idjahu u prilog Mlečanima. S opadanjem hrvatske moći na Jadranskom moru započne dugotrajna borba izmedju Hrvatske i Venecije za posjed Dalmacije. I politička do-gadjaji u bizantiskom carstvu bacaju svoju sjenu na prilike okolo Jadranskog mora. U hrvatsku povijest udje sada i jedan novi elemenat, Normani. Za kralja Petra Krešimira IV. (1058—1074) održava se opet crkveni sabor u Splitu, koji je riješio neka pitanja, koja se odnašahu na si-moniju i svećeničku ženidbu, pa onda pitanja crkvene hierarhije i napokon još više ograničio slobodu kretanja slavenskom crkvenom jeziku. Ali provadjanje saborskih zaključaka nije bila laka stvar i imalo je za posljedicu mnoge burne dogadjaje. Uz Krešimira stajahu latinski gradovi i on je na njima vršio ne samo pokroviteljstvo nego i potpunu suverenu vlast. Regnum Dalmatiae et Croatiae bijaše faktična politička tvorevina, a Kresimirova Hrvatska stajaše na najvišem stepenu svoje moći. Burni dogadjaji poslije njegove smrti dadoše povoda, da na istočnoj obali Jadranskog mora silno iskoči normanska moć, a hrvatska država dospije u vrlo kritičan položaj. Nije neko doba bilo vladara, a stranke stajahu u oštroj opreci jedna prema drugoj. Hrvatsko-dalmatinsko se prijestolje popuni izborom, a ovaj pade na bivšeg bana kralja Petra Krešimira Zvonimira. 9. oktobra 1076. bi Zvonimir okrunjen od papinskog legata u bazilici sv. Petra u Solinu hrvatskom kraljevskom krunom. Papinska je politika došla sada u Hrvatskoj do osobita značenja i radila ruku u ruku s politikom hrvatskoga kralja sve do smrti pape Grgura VII. god. 1085. i kralja Zvonimira 1089., čije zadnje godine ne protekoše mirno. Mira nije bilo ni poslije njegove smrti, Stjepan II. i Petar nijesu mogli da vrate Hrvatskoj mir i nijesu mogli da nadju sredstva, koja će stati na put jačanju one stranke, koja je upirala svoje poglede na Ugarsku. Dogodili su se sada oni vrlo dobro poznati dogadjaji. God. 1094. bi osnovana zagrebačka biskupija a god. 1102. dvanaest hrvatskih plemena izabra kralja Kolomana hrvatsko-dalmatinskim kraljem i okruniše ga u hrvatskom kraljevskom gradu Biogradu na moru. Ugarska i Hrvatska ostadoše dva odijeljena kraljevstva sa zajedničkim kraljem, koji svom dosadanjem naslovu dodaje još:rex Dalmatiae et Croatiae. Hrvatska ostaje i dalje politički i državni subjekat s jedinom razlikom, da hrvatsko kraljevstvo nije više onako narodno, kao što bijaše do sada. II. Kad imamo pred sobom jednu državnu tvorevinu i kad hoćemo da dokučimo njezinu pravu bit, barem onoliko, koliko nam dozvoljavaju izvori, postavljamo često pitanje, kako je postala ta država. Tada nam se nameću dva pitanja: 1. Je li ova naša država prva politička tvorevina, ili 2. je li se ona obrazovala na području jedne ranije države ili više njih skupa. Je li ona primarna ili sekundarna tvorevina. Znamo veoma dobro, da je hrvatska država nastala na području, gdje već otprije postajaše neka stalna organizacija i ništa ne može da bude prirodnije od toga, da ona prihvaća tu organizaciju, da po njoj živi barem tako dugo, dok se ranije ustanove ne preživješe i dok ih ne zamijeniše druge. Romanski elementi u primorskim gradovima izrekli su često po koju riječ, koja nije uvijek bila od koristi hrvatskom kraljevstvu. Ali istini za volju treba priznati, da je romanski elemenat bio neka vrst spojnice izmedju hrvatskog življa i rimske civilizacije. Ostaci rimske uprave u Dalmaciji vrlo su dobro došli hrvatskoj državi u prvim danima njezina života i pomogli joj, da na dosta temeljit način započne s uredjenjem prilika svog unutarnjeg života, da radi dakle na onaj način, kako su u doba hrvatske države radile samo one države, koje stajahu na visokom stepenu kulture. Neke veze hrvatske države s rimskim svijetom i njegovim ustanovama mogu da nam, barem donekle, pokažu najstarije isprave. Polaznu tačku čine u ovom smislu dalmatinski gradovi Zadar i Trogir, pa gradovi na otocima, koji ostadoše poštedjeni od invazije Slavena i Avara. Ovdje nije bilo prekida u rimskim tradicijama. Rimski činovnici, kojih je u kasnije rimsko doba bilo vrlo mnogo, ostali su i dalje pri svom poslu i onda, kad je nestalo rimskih oblasti. Hrvatska isprava, koja započima svoj život god. 839., nosi na sebi obilježja gradske isprave. U gradovima se poslovi vrše po načelima rimskog prava, a Hrvati se ravnaju po svom običajnom pravu. Dodir romanskog življa s hrvatskim ima kao prirodnu posljedicu uzajamno djelovanje rimskog i slavenskog prava. Prva hrvatska javna isprava je isprava kneza Trpimira od 4. marta 852. Osim ove znamo još za ispravu kneza Mutimira od 28. septembra 892. Ove nas isprave upućuju na činjenicu, da je i prije njih bilo kneževskih isprava, kao jedna kneza Mislava. Kneževske nam se isprave nijesu sačuvale u originalu, ali po svojoj nutarnjoj strukturi odavaju mnoga obilježja razvijenih diploma IX. stoljeća. Kraljevske isprave započimaju ispravom kralja Petra Krešimira od god. 1060. Od sada dalje slika javnih isprava vrlo je šarena. Imamo ih takovih, koje su izradjivall ne njihovi izdavači nego primaoci, onda isprava, koje su potekle iz kraljevske kancelarije pa i isprava, koje nijesu izašle iz kraljevske kancela- rije, ali su, po nalogu izdavačevu, izradjene u njegovoj blizini. Pravni poslovi, koje bi ispravama fiksirao jedan vladar, javljaju se u potvrdama drugih. S kraljem Stjepanom II. (1089—1097) završuju isprave hrvatskih narodnih vladara. Organizacija hrvatske kraljevske kancelarije pada u doba okolo god. 1069., ali kancelariju nijesu hrvatski kraljevi preuzimali jedan od drugoga i nijesu nastojali, da joj organizacija bude postepeno bolja. Kancelarija je po svoj prilici bila dio one oblasti, koja je rješavala sve upravne poslove i stajala pod vodstvom ljudi, koji su u upravnim i političkim pitanjima imali glavnu riječ. Isprave grada Zadra pokazuju mnoge osobine starijih vremena, koje nemaju isprave drugih dalmatinskih gradova. Prema tome imamo i neki dualizam na području privatne isprave. Ovdje nije bilo svakome slobodno, da sastavlja isprave, ovdje se javlja i poslovna isprava, koje nema u drugim gradovima, ovdje je dakle veza s rimskom ispravom veća nego inače. Ali izvan Zadra imamo jednu markantnu hrvatsku notu, p r i s t a-va, s kojim se mijenja i struktura isprave. Pristav ima da vrši pravne poslove a ne isprava, nema dakle mjesta poslovnoj ispravi, nego samo dokaznoj. U formulama isprava ne javlja se samo romanski upliv nego i bizantinski, pa tako već hrvatska isprava iz doba narodne dinastije odaje ukrštavanje raznih elemenata. Ona otvara put, po kome, ne samo hrvatske, nego uopće slavenske isprave mogu da udju u općenitu nauku 0 ispravama, udiplomatiku, i tu zauzmu ono mjesto, koje već imadu talijanske, francuske i njemačke a započinju da zauzimaju i bizantinske. * * * Hrvatsko je kraljevstvo markantan dogadjaj ne samo u životu Hrvata 1 svih Slavena nego i u životu čitava civilizovana svijeta. U kulturi čovječanstva ima hrvatska država svoje osobito mjesto. Od njezina doba dalje Hrvati nikada ne ispadaju iz broja civilizovanih naroda. Svojom civilizacijom ulaze i u mladu Kraljevinu Srba, Hrvata i Slovenaca da civilizatornim radom pomažu njezinu napretku. Ljudska medicina med koroškimi Slovenci. f P. Košir, Prevalje in V. Moderndorfer, Mežica. Notranje bolezni. Katarji. Nebroj je sredstev, ki jih uporablja ljudstvo proti boleznim na dihalih. Ne bo je kmetske hiše, ki bi ne imela svoje zaloge zdravilnih zelišč, ka- kor so n. pr. bezgov in lipov cvet, slezen, žajbelj (žavbej), pelin i. dr., ki se najbolj uporabljajo pri prelilajenju in kašlju. Ljudstvo razločuje dve vrsti kašlja, mokrega in suhega. Mokri se mu zdi manj nevaren in o človeku, ki ima tak kašelj, pravijo, da bo še dolgo živel. Še v vsakem kraju vedo poročati o tem in onem, ki je skozi desetletja kašljal in navzlic temu dosegel visoko starost. Zato so tudi zdravila, ki jih uporablja ljudstvo zoper mokri kašelj, druga kakor za suhi kašelj. Dočim priporočajo zopei suhi kašelj vigredne mladike od hojke ali smreke z medom ali sladkorjem, razne živalske masti (pasjo, mačjo, svinjsko i. dr.), ki tem bolj učinkujejo, čim bolj so žarke, priporočajo proti mokremu kašlju poleg ajbiša (sleza) tudi še žajbelj (žavbej) (Salvia), planinski mah1) (Cetraria isl.) ter raznu olja, izmed katerih sta najbolj v čislih totrovo ali ničkovo (Camelina) in laneno olje. Laneno olje baje najbolj učinkuje na tešče in sicer z mlekom, dočim se naj pije totrovo olje na večer. (Mežiška dolina.) — Od ajbiša naj vdihava bolnik soparo; bljuvanje potem neha in rane v prsih se zacelijo (Št. Primož). — Izmed številnih sredstev za kašelj je še omeniti: janež, sladki koren, terpotec, pelin, mecesnovo gobo, katere prah se daje na mleku, rožni koren (Rhodiola rosea, Sedum ros.), cvet gartrož, na mleku kuhane purpale (mak) itd. Otrokom dajejo piti olje na sladkorju ali pa med in sirovo maslo na kruhu; v Vrbski okolici namažejo debelejši papir (ovojni od sladkorja) z gorkim lojem ter še toplega aplicirajo na otroške prsi. V Trušnjah zelo hvalijo sok od rdeče pese, ki se kuha na sladkorju in daje bolniku na tešče po eno in zvečer po eno žlico. Zelo priporočljiva proti kašlju je tudi strd, toda naj se ne zavživa zvečer (bržčas radi draženja sluznic) ampak na tešče. Kdor nima strdi, si pomaga s praženo čebulo, ki ji naj prida nekaj kapljic totrovega olja. Nadušljivi ljudje naj si mažejo prsa s sokom od čebule ozir. naj zavživajo zjutraj čebulo, praženo na masti in strdi; hvalijo tudi hren z medom, ki se naj zavživa na tešče. Bolj za šalo, kakor za resno se smatra, ako svetujejo v Mežiški dolini nadušljivim ljudem, da se spustijo v tekmo z zajcem, da jim leti v usta prst — nadušljivost potem mine. Bolezni v grlu. Splošno v navadi pri boleznih v grlu je, da obvežejo okoli vratu toplo volneno nogavico, kakor jo potegnejo z noge. V Apačah namočijo nogavico v sečnici ter jo čez noč obvežejo čez vrat. — V Podjuni dajejo bolnikom obkladke kislega zelja na vrat ozir. cunje, ki so jih namočili v pe- J) Planinski mah, grumpe, grumnči, krampuh, žljuder (Zilska dolina) — priznano zdravilo za želodčne in .prsne bolezni. Nabrati ga je med gospojnicaimi; da ni prehud, ga je treba popariti z vrelo vodo. V planinskih krajih se uporablja tudi pri pitanju svinj. troleju. — V Slovenjem Plajbergu dajejo otrokom v te namene jabolka oa prantelna. — Hlapec, ki je zbolel na angini, si drgne vrat ob govejem koritu; bržčas gre v tem primeru za transplantacijo bolezni od človeka na žival. (Podjuna.) V Zilski dolini si navežejo na vrat kos domače slanine; v Mežiški dolini dajejo na vrat tople obkladke na laškem olju spečene gomolje od regin (dalije); bolj preprosto sredstvo so zrezki od gomoljev kot nekak Prisnitzov obkladek. Pri nemških sosedih je v navadi transplantacija bolezni v kako luknjo v zidu, ki se zadela s kakim kamnom. (Glej tudi Charinthia 1892, 118). — Svoj čas so bili tudi v navadi obkladki iz stolčenih grilov, ki so bili praženi na mačji masti. — V čislih je pri boleznih v vratu tudi rdeča pesa, ki se daje proti poštanji (tbc?). (Mežiška dolina.) Golša. Bukove hlače, brezovi knofi, Nemci pa rajajo, da pokajo krofi. Popevka, ki jo pojo v okolici Libelič, nam na kratek, a jedernat način karakterizira nemškega soseda iz Labodske doline, »lofentolarja«, kjer je golša hudo razširjena med prebivalstvom. Pričajo pa druge slovenske popevke, da je golša doma tudi pri Slovencih; tako n. pr. pojo v Zilski dolini: Lepi pobči rajamo, sive lase imamo, lepe dečve vozimo z devetimi krofami. V Rožu: Hiša je strgana, skedenj pa luknjast, ljubca je krofasta, šocej pa pukvast. V Mežiški dolini: Pirdirdir, baba ima lepo hčir, meni bi jo dala! Malo krofasta je, pa bi že veljala! Dečva s krofom, izpostavljena zasmehovanju vaških fantov, poskuša pač vsako sredstvo, da se znebi tega madeža. Odrijanov čaj (Valeriana), »mast« praženih črnih polžev (Mežiška dolina), s katero naj se maže golša in če vse to ne pomaga, pa naj pomaga mesec. Ob luninem svitu si tedaj, ko mesec »gor jemlje« (raste), stiska dečva tisto grdo golšo tei govori: Kar gledam, naj raste, kar stiskam, naj se suši! — Zadnji up dekleta je zdravilo za krofe iz lekarne, če pa tudi to ne pomaga, se uda v svojo usodo in potrpežljivo prenaša zbadljive opazke svojih bližnjih. Pljučnica. Kadar oznanjajo hudi bodljaji v prsih pretečo nevarnost, se zateka se dajejo tedaj kot obkladki kislo zelje ali pa v vodi ozir. v octu namočena si dajejo tedaj kot obkladki kislo zelje ali pa v vodi ozir. v octu namočena ilovica; zelo čislajo tudi stoičen hren s kvasom, ki ga dajejo na podplate in dlani. Kot obkladki na prsa so nadalje v navadi: prt, namočen v prekuhani slani vodi; v octu namočen prt; prt, ki so ga na debelo namazali s sirom (skuto) ali z milom; zmes masti, strdi in kafre; rumenjak, sok češmilja in žofran; zdrobljena rdeča pesa, ki so ji ocedili sok in primešali olja; v Zilski dolini dajejo kot obkladek mejšto (žgance) iz otrobov, ki so jim dodali crgonk (Gentian germanica) ali pa dajo kot obkladek zmes iz špresa, satja in zelja. Ti obkladki so sploh v navadi, če ima kdo bučeo (bodljaje). — Izmed notranjih sredstev so v čislih čaj iz luštrekovega korena (Mežiška dolina), dočim v Trušnjah dajejo bolniku piti čaj ali mleko, ki je bilo prelito devetkrat čez nož, s katerim koljejo svinje; bodljaji baje takoj prenehajo. Zelo razširjeno zdravilo za pljučnico pa je smodnik in rumenjak, ki se dajeta bolniku na mleku. V beljaški okolici posebno čislajo sok kalinovja (Viburnum), ki velja sploh kot nekak specificum zoper vsako pljučno obolenje. Ker ga zahtevajo ljudje tudi v lekarni, je neki beljaški lekarnar krstil rastlino kot »Lungenbeere«. — Omeniti je še tako zvano »škrabljanje«. Če komu vre v prsih, naj vrže v prazen lonček tri žareče oglje in lonček potem vleče navskriž črez prsi, nakar vrže oglje stran; potem vzame tri oglje in stori ravno tako, na zadnje pa samo eno oglje. To se pravi škrabljati. Za bodljaje v prsih priporočajo sirovo maslo, ki so ga naredili na dan sv. Jerneja še pred solnčnim vzhodom (24. avgusta). Jetika, sušica, dera, švind, k'blica. Ljudstvo razločuje pljučno in krvno sušico. Kdor pije vodo iz blata, dobi krvno sušico ali k'blico, kakor pravico v Zilski dolini. Moški lažje ozdrave pri pljučni, ženske pri krvni sušici. Sorej (Veronica) je za krvno in pljučno sušico, prav tako tudi krbulca (Anthriscus) na mleku kuhana. Krvno sušico ozdraviš tudi, če ješ na tešče zmes iz rumenega sladkorja, neopranega sirovega masla in (žavbeja) žajblja (Salvia.) Če je pomoč še mogoča, dobi bolnik že v osmih dneh rdeče ustnice in rdeče za nohti. (Zilska dolina.) — Sigurno sredstvo proti sušici je zmes iz olja, žajblja, trpotca in ženitlja (Primula auricula). Prvih sedem dni je treba vzeti vsak dan po tri žlice tega zdravila, drugi teden vsak dan po dve in tretji teden po eno žlico. Sedmi dan zdravljenja dobi bolnik tako hud kašelj in bljuvanje, da misli, da bo po njem, to pa je samo znak, da gre na bolje. Po mnenju ljudstva sušica ni nič drugega kakor mehurji na pljučih, ki jih je treba predreti, kajti če udarijo v notranjost pljuč, je konec. Olje omeči, žajbelj splahne, trpotec prebode in ženitelj celi. (Mežiška dolina.) Drugi način zdravljenja je ta, da mora bolnik meseca majnika pred solnčnim vzhodom po vseh štirih lezti do žajbljevega in pelinovega grma in zmuliti liste v kroglice ter jih cele pogoltniti. Ako to napravi trikrat in je ozdravljenje sploh mogoče, bolnik ozdravi, grmič žajblja in pelina se pa med tem časom posuši. Če se pa grm ne posuši, tedaj tudi bolnik ne ozdravi. Kdor ima jetiko, naj si izbere »grm sajblje«, dišeče in zdravilne rastline. Na pomlad naj se še pred solnčnim vzhodom odpravi proti temu grmu, a srečati ne sme nobenega človeka. Ko zaglodla »sajblin grm«, naj poklekne in ,po kolenih naj se priplazi do grma ter tako sključen odgrizne tri vrhe. Ko sne, vstane. Če grm usahne, gotovo ozdravi, če pa ne usahne, mora umreti. (Iz Kobarida.) — Glej letopis Mat. Slov. 1896, 37. V Zilski dolini, kjer zavživa ljudstvo mnogo slanine, zdravijo pljučno sušico na ta način, da jedo na tešče košček slanine, v katero je bil vdelati žavbelj (žavbej).1) Slanino mora bolnik pogoltniti, ne da bi jo zgri-zel. — V Rožu pravijo o pelinu: Če ga ješ zjutraj, te bo iz groba izvlekel, če pa ga ješ zvečer, te bo v grob potlačil. Tudi v Rožu zavživajo jetični ljudje na tešče slanino s pelinom; čim bolj žarka je slanina, tem boljši je tudi učinek. Zato v kmetskih hišah po več let hranijo slanino v te namene. Grumpe ali planinski mah je samo za pljučno sušico. Mesto sveže vode naj pijejo jetični ljudje, da si gasijo žejo, čaj od vratiča (Tanacetum). (Prevalje.) — V Št. Ilju zelo čislajo komandi (Teucrium), ki se naj jemlje z vinom. — Steharnik, priznan domači zdravnik v Mežiški dolini, je zdravil ljudi s korenjem od luštreka in ajbiša. — Kakor povsod v alpskih deželah, je tudi med koroškimi Slovenci v navadi, da zavživajo jetični ljudje pasjo ali mačjo mast in meso. Še v vsakem kraju vedo o tem in onem povedati, da si je pomagal z mačjo ali pasjo mastjo. — Pod izrazom švind razume ljudstvo ne toliko sušico na pljučih kakor vsako atrofijo drugih organov. Če vsa druga sredstva odpovejo, se zateka ljudstvo še v današnjih dneh k raznim zarotitvam. K Korenu v Libučah. ki ga je leta 1919. ubila granata volksverovcev, so radi zahajali *) (Žavbej) »Contra vim mortis crescit Salvia in hortis«, veli že rimski pregovor. (J zdravilni moči divjega ali širokega žajblja pripovedujejo v Mežiški dolini sledečo do-godbico: stara Bludrovka je imela suho in mršavo svinjo. Kdor jo je videl, Je rekel, da bo žival v kratkem poginila. Nekdo je potem Bludrovki svetoval — bilo je to vigredl — da naj daje svinji divjega žajblja, kar je žena tudi storila. Ko je ob svečnici zaklala, je imela svinja mnogo slanine. Na pljučih se je baje prav leipo videlo, kdaj je svinja začela vživatl divji žajbelj, kajti videla so se stara, suha in nova, sveža pljuča, kar je ljudem v dokaz, da je žajbelj imenitno zdravilo za bolna pljuča. ljudje, da jim odmoli švind. Trdil je, da je to mogoče samo dvakrat v mesecu, v petek in ponedeljek, ko je mesec v mlaju in sicer pred solnčnim vzhodom ali pa takoj po solnčnem zatonu. Vzel je iz potoka, čez katerega vozijo mrliče, ob večernem zvonjenju tri kamenčke in ž njimi drgnil boleče ude in molil: Kristus in sv. Peter sta šla po svetu. Prišla sta do vode .lordanove. Šla sta črez vodo, Peter je padel v vodo in je zavpil: Kristus, pomagaj! Kost stopi h kosti, sklep k sklepu, kita stopi h kiti, žila stopi k žili, meso stopi k mesu, mozek stopi k inozku, kri stopi h krvi, voda stopi k vodi, koža stopi h koži, moč pa k moči! Pomagaj Bog oče... Ramar. Med tuberkulozna obolenja (na kosteh) spada tudi ramar ali ramar-ka. bolezen se lahko odmoli in prepelje na palico. Regina Selsaher, rojena 1. 1800., ki je obiskovala šolo v Borovljah in plačevala župniku šolnino tia ta način, da mu je prinesla vsak dan bukovo poleno v šolo, je odmolila to hudo bolezen takole: s tremi prsti umoriš tri ramarje, ki si jili našel na vrtu ali na polju. Ko si to napravil, drži te tri prste na ramar in moli Očenaš, Češčeno Marijo in vero. Te molitve ponovi trikrat in pristavi ob koncu: Ramar, jaz te zagovorim v imenu Boga očeta in Sina in sv. Duha, amen. Nato prestavi prste ramarju petkrat na opank, to je, z enim tiplješ rano, drugega pa od leve strani prestaviš pred prvega. Vsakokrat govori: Bodi ramar ali ramarka, pojdi na javor, čez javor na list, čez list na planino, kjer nobeden zvon ne zvoni, nobeden stol ne stoji, nobena r... ne sedi, nobeden ogenj ne kuha, nobena usta ne jedo. Tam ti prebivaj, tu nimaš kaj iskati! Nato prestavi prste zopet trikrat kakor prej in moli prejšnje molitvice s pristavkom: Jaz te zagovorim v imenu Boga očeta in Sina in sv. Duha, amer.. Po tej molitvi moraš s prsti kakor tudi z nožem, ki ima črn ročaj, narisati na opank križ na rano, to je, napraviti moraš vodoravno črto 7 desne ra levo, potem pa na to črto navpično od spodaj navzgor. Nato pomoli še vero in prav tako nariši obliko ramarja na bližnjo mizo in napravi čez risbo križ kakor prej. Odmoliš pa ramar lahko tudi takole: Ti ramar ali ramarka, jaz te zagovorim v imenu Boga očeta, Sina in sv. Duha! — Jaz te priporočam sv. Roku, sv. Frančišku, sv. Urliu, sv. Danijelu, sv. Marjeti in sv. Devici Mariji. Pridi čez ta pot, kjer stojita sv. Urh in sv. Danijel,, da ti branita, da ne moreš škodovati temu človeku (živali). Kakor mesec zgine, moraš tudi ti izginiti, poberi se v gore in planine, tam je tvoja košta in špiža. Jaz te zagovorim v imenu Boga očeta... Transplantacija bolezni: Ramar se prepelje takole: v orehovo lupino deni eden, tri ali pet koščkov česna, ter jo pritisni na ramar; nato vleči z desnico lupino trikrat na opank okoli ramarja, v levici pa drži šibo. Ko si tretjič orisal krog okoli -ramarja, pritisni lupino na šibo. če si to napravil trikrat, si pripeljal ramar na šibo, katero nato hitro sežgi. S tem si zažgal ramarja. Krajša in bolj drastična je sledeča zarotitev iz Mežiške doline: Bodi ramar ali ramarka, pojdi ven iz tega človeka v planine, s planince v zelenico, kuhaj brez ognja in brez vode, jej brez lušti, s... brez r..., ti ramar me v r... piši. Pojdi ven, pojdi ven!... Voda — vodenica (odtak, otak). Komur se voda zapira, temu pomaga čaj od zelene (selerije), peter-šilja in čebule. Če povzroča zaprtje kamen v mehurju, naj pije bolnik čaj od povojčka (Glechoma). O zdravilni moči povojčka pripovedujejo v Mežici sledečo pravljico: Nekemu možu je umrla žena na vodnem kamnu. Zdravnikom se je bila sicer operacija posrečila, izrezali so ji mogočen kamen, a navzlic temu je žena umrla. Izprosil si je mož, da sme hraniti ta kamen za spomin. Ker je imel kamen vat-ljasto obliko, ga je rabil za krožnik, v katerega je vlivala nova gospodinja juho. S časoma pa je mož opazil, da se ta krožnik venomer zmanjšuje in vprašal je gospodinjo, kaj daje v juho; povedala mu je, da nobenih drugih želišč, kakor povojček. Vdovec se je nato užalostil: Če bi bil to poprej vedel, bi moja žena še sedaj živela. Po ljudski veri je malo upanja na okrevanje, če se komu kri zvodeni. Izmed zelišč, ki so v navadi proti vodenici, je omeniti vodeničnico, drobno praprot, konoplje, bobovnik, jagode od trnovja (Rosa canina) in brinja, lušlok in habat (Sambucus ebulus) i. dr. Bolnik naj vživa luštok in haba-tovo sulico ali naj pije cimetov prah z vinom; v posebnih čislih pa so brit jeve jagode. Pomaga tudi, če leži bolnik na konopljinih plevah. Neke vrste transplantacija oziroma (similia similibus curantur) so obkladki iz grškega sena na trebuh, ki so bili namočeni v urinu zdravega otroka. — V Mežiški dolini napolnijo izvotljen korenjček z bolnikovim urinom, ki ga potem obesijo v »list«, t. j. pod strop v črni kuhinji (dimnici). Fossel poioča o sličnih analogijah na Štajerskem ter dostavlja, da je to prastar običaj (ehrvviirdigen Alters und bei uns haufig befolgt); poroča tudi, da bolnik pije na tešče svojo lastno sečnico. — V Mežici priporočajo bolnikom zavživanje svežega sirovega mesa, kar mu obenem služi za »fri-.šarije« krvi. Za otekle noge priporočajo kopanje v vodi, v kateri so kuhali habat, (artemisia), dušico, olupke od repe in peteršilj (Mežica). Rumenica, zlatenica, (nišarba, mišarast). Pri nobeni bolezni ne igra »similia similibus curantur« take uloge, kakor pri zlatenici. Že Plinij ve poročati o starih Indijcih, da so zakleli bolezen v ptice z rumenim perjem. Ne samo v alpskih deželah, ampak tudi pri drugih narodih je v ljudstvu razširjena vera, da se obvaruje pred boleznijo ozir. ozdravi, kdor nosi pri sebi zlat denar ali kak zlat prstan . (Filzlause.) kakor so paprika, kis in olje. Te tri reči so vlili na čreva, ki so nato takoj zginila. Odslej zdravijo trot na ta način.. Protin (trganje, devina, preti, skrvnina, »fergiht«). Med preprostim ljudstvom je razširjena vera, da je človek podvržen 72 mrzlicam in vročicam, ravno toliko je tudi skrvnin in devin. Preti imenujemo bolezen, ki trga po udih. To bolezen si nakoplje, kdor gre po kakem potu, črez katerega je šla taka žival, ki se je gonila; tako razločujejo mačje, mišje, kačje in pasje preti. Kdor ima to bolezen, mora vzeti tri kamenčke izpod kapa, jih dati v pisker vode in postaviti k ognju. Iz šumenja kropa se da sklepati, katera vrsta preti da je. Bolni del telesa se drži na sopar ali pa se drgne s kamenčki. (Sp. Rož.) Kačje preti dobiš, če ležiš pod črešnjo, pod katero je mnogo martinčkov in strupenih živali. Mišji protin pa dobiš, če pomagaš psu kopati mišjo luknjo ozir. ga k temu navajaš. Da to vrsto preti ozdraviš, moraš kaditi s kamni izpod kapa. (Črna.) — Protin dobiš tudi, če se vležeš na hladno zemljo ali pa na kako živalsko ležišče. (Djekše.) Da se zavaruješ proti tej bolezni in da te ne bo bolelo v križu, moraš pred sv. Jurjem, če vidiš kakega močerada, položiti hlačni pas črez pot, da gre žival črez, kar ponoviš trikrat, vselej tri korake pred njim. Po sv. Juriju to ne bi več pomagalo. (Mežiška dolina.) Bolezen se zdravi na razne načine, z mazili, masiranjem, kadili, notranjimi in zunanjimi zdravili in z zarotitvami. Mazila : Zelo v čislih so črni polži, iz katerih se dela olje. Večjo množino polžev denejo v lončen pisker, ki ga dobro pokrijejo in nato za kakih 14 dni zakopljejo v zemljo, v katerem času se polži scedijo. Nato postavijo lonec še v krušno peč, da se vse dobro speče. S tem oljem potem mažejo po telesu. Nadalje se rabijo pečeni črni polži proti notranjim krofom. (Mežiška dolina.) V čislih pa je tudi olje iz gnojnih polžev ali olje iz mravelj. V Mežiški dolini mažejo z žganjem, v katerem so bili namočeni kuščarji. — Drugod hvalijo terpentinovo olje ter pravijo o njem, da »naredi močno rast«. Mazati se mora s tem oljem v topli sobi in s toplo roko. Kadila : Povsodi znana so kadila s kačjim slačivom. Tako slačivo se mora posušiti in nato zdrobiti v prah, s katerim se potem kadi. Tam, kjer je veliko kačjih pastirjev, je tudi veliko kačjih slačiv, ker kačji pastir Je varuh kačjih slačiv. Pik kačjega pastirja pomeni smrt, ker je za deset kačjih pikov... (Mežica.) Nadalje se rabijo kot kadilo modrasove ali pa lisičje kosti in ježeva koža, pri težjih obolenjih pa se vzame še pajčevina, kačji slačiv, osje gnezdo, les od treh pragov in tri slamnate bilke, ki so ležale na tleh navskriž (Mežiška dolina.) Izmed rastlin se rabijo pri ka-dilih ob Vrbskem jezeru trtovičje (Clematis vitalba), v Zilski dolini pe-terčevje (Lappa) in v Mežiški dolini kofendl (Lavendula). — V Zilski dolini pražijo rumene rožice (Calendula) ter mažejo s tem po obolelem udu. Manj v navadi so notranja sredstva proti protinu. Kakor proti sušici, priporočajo tudi proti protinu vživanje mesa črnih mačk. Kdor ima »flus« ali »vergiht« v glavi, naj si izmiva usta z vodo, v kateri so kuhali flusles, ali rdeče bobke flusnice kuhaj v glinastem loncu in vlij potem vse v leseno posodo. Povezni nato posodo z dnom na vrhu. Potem drži glavo na dno te posode. Flusnica v loncu pa potegne nase flus iz glave (Mežica). Druga sredstva: Na trebuh privežejo živo mačko ali ribo; ali: še topla mačja koža se dene na trebuh, dočim se meso skuha in bolniku da piti juha; ali: na bolni del telesa privežejo mravlje; ali: dotičnik naj se vleže na travo, da mu leze močerad črez trebuh. Po nekod uporabljajo proti protinu čebelni pik. — O kovaču Tomincu v Prevaljah, ki je bil priznan domači zdravnik, pripovedujejo, da je prijel bolnika za rame, »da se bolezen in zdravje sprimeta«, kakor je dejal in potem je bolezen odmolil. — V Št. Juriju nad Vrbo si ljudje pred oltarjem ovijajo roke z blagoslovljeno svečo ter se s tem zavarujejo proti skrvnini. Otroka, ki trpi na skrvnini, pokriža mati s poročnim krilom. (Bilčovs.) Zarotitve. Nebroj takih zarotitev kroži še sedaj v ljudstvu kot živa tradicija iz prastare dobe. Še v današnjih dneh išče ljudstvo v teh zarotitvah pomoči posebno tedaj, če so druga sredstva odpovedala. Še v vsakem kraju se najde kak star možek ali ženka, ki varuje tajnost teh skrivnostnih molitev, ki jih šele na smrtni postelji sporoči kaki drugi zanesljivi osebi, kei le tako — po ljudski veri — je zasigurana moč teh zarotitev. Znan je med ljudstvom dober učinek masaže, zato ponekod združijo zarotitev z masiranjem. Cim bolj zdrava je oseba, ki zagovarja bolezen, tem boljši tudi učinek. Neredkokrat se pa zgodi, da dobi taka oseba od bolnika fergiht, v tem slučaju ne sme več zagovarjati bolezni, vsaj dotlej ne, da spet ozdravi. Če je dovolj krepak, se bolnik lahko masira sam. (Ruda.) Različne po krajih so tudi zarotitve, dasi so si med seboj sorodne, ker so prvotno privrele iz enega vira. Spodaj navedeno zarotitev proti protu je zapisal župnik Ivan DOlinar na Djekšah v velikovškem okraju, gorski naselbini, ki je znana kot koroški »Blocksberg« in katera ima pri svoji cerkvi še dobro ohranjen turški tabor. V tem kraju se je ohranilo do najnovejše dobe še mnogo starih tradicij, o čemer pričajo razni prispevki v celovški Charinthii in v Graberjevi zbirki koroških pravljic. Imenovani župnik opisuje ceremonijo pri »dovžebranju« te bolezni takole: Raz-beli v ognju devet kamenčkov iz dna potoka in jih vrzi trikrat po tri v kako prazno skledo. Te kamenčke pokrij s praznim loncem in nato vlij v skledo vrele vode; tedaj se baje zgodi, da kamenčki ves krop potegnejo nase, pri čemer v loncu močno zašumi, »prot se peče«, pravijo tedaj. Potem se posoda (skleda z loncem) položi na oboleli ud telesa ter se moli: Jezus je na Veliko noč zjutraj zgodaj vstal, vzel zlato palico in šel po svetu. Srečali so ga protini in skrvnine in Jezus jih vpraša': Kam greste? pa so odgovorili: Mi gremo N... ove (bolnikovo ime) kosti ven metat, ude zvijat, truplo v črno zemljo polagat. Jezus jim odgovori: Vi nimate pravice N...ove kosti ven metat, ude zvijat, truplo v črno zemljo polagat. Ampak pojdite na visoke planine, kjer noben črv ne prebiva, noben petelin ne zapoje. Tam naj vas požrejo črne megle. Pomagaj Bog oče itd. Iz druge gorske naselbine, z Jezerskega, znanega planinskega letovišča v Karavankah, je zarotitev, ki jo je zapisala tamošnja učiteljica gdč. Piskernikova: Na prošnjo vseh svetnikov, sv. apostolov Petra in I Pavla, sv. Kozma in Kozmana, sv. Elizabete in vseh drugih i svetnikov in tega žegna, ki ga je Bog dal na svet, da je opral ves izvoljeni svet, operi še tega človeka vseh hudih krčnih bolezni, vseh »giftov« in »fergiftov« in vseh 77 pro-tinov. Potem pride sam usmiljeni Jezus, katerega srečajo otroci hudobnih mater. Jezus jih vpraša: Kam greste? L Otroci mu odgovore: Mi gremo krščanskemu človeku kosti ^ r lomit in kri pit. On je zadobil gnado olja pri (se naredi križ) i 1; sv. krstu, (križ) pri sv. birmi in pri vseh drugih (križ) zakra- mentih, da bi bil zdrav na duši in na telesu. — Jaz ozdrav-i Ijam v imenu Jezusovem in Marijinem in v imenu vseh sve- ' tnikov. Na priprošnjo vseh svetnikov rečem v imenu Jezu- sovem, naj potegne to bolenje s tega telesa v tisti kraj, katerega si nihče ne izmisli, kjer nobeden ne hodi. Tam naj ! bo njegovo pribežališče. V to pomagaj Bog oče, Bog sin in Bog sv. Duh na prošnjo vseh svetnikov. Zarotitev proti skrvnini (iz Zilske doline): (Gl. »Časopis« 1923 str. 30.) Jezus Kristus je zgodaj vstal, v frišnej vodici se je umil, v belem prtiču se je obrisal; vzel je svoj zlati paternošter, palico romarsko — šel je po širokih potih, po teh trnastih stezah. Srečalo ga je devet divjakov — skrvnjakov. — Jezus Kristus jih bara: Kam vi greste, kam vi pojdete? »Mi bomo šli k N... (bolnikovo ime) špisat, pa dregat, mi mu (ji) bomo k smrti pripravili«. Potem je rekel sam usmiljeni Jezus Kristus: Vi ga (jo) ne smete, on (a) je krščen (a), on (a) je birman (a), je s sveto križmo zmit (a). Vi pojdite v hude skale, hude vrhe, grabne; tam vi N... (bolnikovo ime) špi-sejte, tam ga (jo) dregajte, tam mu (ji) vse glide premaknite, tam mu (ji) vse kosti zdrobite, vse meso posušite, pa vso kri popite, tam ga (jo) v smrt pripravite, tam vi rajbiče ven dajte! Bog oče te je ustvaril, Bog sin odrešil, Bog sv. Duh pa posvetil. Prišla je sama cvetna nedelja, prišel je sam Jezus Kristus. Vzel je svoj zlati paternošter in šel po polju. Prišla mu je naproti huda »fergiht«. Jezus jo vpraša: Huda fer-giht, kam greš? — Jaz grem na tega človeka in mu bom zdrobila vse kosti, pojedla vse meso, popila vso kri, postlala belo postelj, ga odela z zelenim kovtrom. — Jezus Kristus jo zaroti z Bogom Očetom, z Bogom Sinom in z Bogom sv. Duhom, jo zaroti v tisti kraj, kamor nikoli solnce ne posije, nobeden kosec ne kosi, nobena ptička ne prileti, v to globoko črno morje, kjer se nobeden žegnan zvon ne čuje. — Prvič je moliti to sedemkrat, drugič petkrat in tretjič trikrat. Glej tudi Charinthia 1892, 92. Bog in sv. božji križ je na Veliko noč od smrti vstal, je vzel svojo žegnano palico in paternošter in je molil. Srečajo ga skrvnina, fergiht, hudi krč in hudo posiljenje. Jezus Kristus jih bara: Kam greste? — Mi gremo kosti drobit, kri pit in srce morit. — Jezus je rekel: Vrnite se, pojdite na planine v tiste peči, kjer nobeno truplo ne prebiva, nobena ptica ne poje, noben zvon ne doni, tam imejte svoje stanovanje, temu žegnanemu truplu ne smete škodovati! Bog oče, Bog sin, Bog sv. Duh, Devica Marija in sv. Anton Padovanski. Zagovorim to hudo fergiht v imenu Boga očeta.. v imenu vseh svetnikov in svetnic božjih. Ti moraš Iti na tiste planine, kjer se nobeden zvon ne čuje, kamor nobena ptica ne prileti in kjer nobena krščanska duša ne prebiva, tam imej ti svoje stanovanje, temu človeku pa ne škoduj. Pomagaj Bog oče..., Devica Marija, sv. Jožef, vsi svetniki in svetnice božje uslišite moje prošnje, naj bodo z božjo po-močjo pregnane vse bolečine iz tega človeka od katerekoli strani so prišle. Na čast sv. Trojice in Devici Mariji in krstnemu patronu tega človeka se pomoli tri očenaše in Češčene Marije. Moja babica Lenka Moderndorferjeva pa je znala tole molitvico: Huda dujina, huda skrnina, pojdi ti na vse visoče skale, na vse visoče vrhe, visoče grabne. Tam ti prskej, tam ti žebej, tam ti kolji. Pridi vitrč, razpiši vitrč tote grabne, kakor vejce, lističe drevisc! Pomagaj Bug oča, sin in sv. Duh. Vrid. Če ima otrok vrid, kar se pozna na tem, da je okoli ledij otekel, se zdravi na tale način: Medtem ko kuhaš vodo, v katero si dal pest soli, pripravi na mizi lesen krožnik, v katerega ubodeš šivanko. Ko je voda zavrela, povezni lonec z vodo na lesen krožnik. Voda ne bo iztekla izpod lonca, temveč bo lezla v lonec proti vrhu. Nato vzdigni lonec s krožnikom vred, ga obrni v naravno lego, pokrov pa zamenjaj s cunjo. S cunjo pokritim loncem drgni po trikrat na vsaki strani oteklino. Vrid pa ozdraviš lahko tudi tako, da vržeš v lonec tri žareče oglje in ž njimi trikrat vlečeš okoli vrida. (Mežiška dolina.) Tudi v Zilski dolini zdravijo vrid na sličen način kakor v Mežiški dolini, le da združijo proceduro z loncem s tole molitvijo: Jezus je na četrtek zjutraj v nebo šel, svete žene so pa za njim vekale. Jezus pa je rekel: O ve svete žene, le na črni zemlji ostanite, ljudem hude vride ventujte: S podrebrc dol na kolene, raz kolen dol na podplate, raz podplat dol na črno zemljo. Pomagaj Bog oče, sin in sv. Duh. Na Djekšah pravijo, da je odrasel človek »uradjen« tedaj, če se je prevzdignil v ledjih in oteče črez želodec in trebuh. Bolezen se »ventuje« na tale način: V lončen pisker se dene žerjavica s troho soli in nato se pisker docela ovije s kuhinjsko cunjo. Tako oviti pisker se potem počasi vleče od leve rame črez prsi do desnih ledij ali pa tudi črez hrbet do ledij devetkrat in potem se moli: Koliko je uredov? Jih je devet, ni jih devet, jih je osem, ni jih osem, jih je sedem, ni eden, ni nobeden. Pri vsaki negaciji se mora pisker tresti. Žiladen je otrok tedaj, če ga prijemajo v spanju krči, da dobi spačen obraz in se zvija na vse strani. Takega otroka potegnejo skozi še topel konjski komat (otroka ženskega spola skozi komat kobile). Hlapec, ki navadno drži komat, vpraša vsakokrat: Kaj delaš? In mati, ki vleče otroka skozi komat, odgovori: Žiladnik preganjam. Hlapec potem pravi: Le preženi ga, da ga ne bo več mučil. Ta procedura se ponovi trikrat. Na enak način se preganja tudi spanec. V Zilski dolini potegnejo otroke skozi komat tudi tedaj, če se venomer »gnivajo« (jočejo). — Sicer pa dajejo žiladnim otrokom piti mleko, ki so ga precedili skozi kačji kamen. (Navadno kak kremenjak iz potoka, ki ima v sredi luknjo.) Vročica in mrzlica. Po ljudski veri je človek podvržen 72 mrzlicam in vročicam. Kot notranja zdravila pridejo v poštev tavžentrože, korbenedikt (Mežica) in dr., ki se dajejo kot čaj. Rado se ljudstvo poslužuje pri takih obolenjih tudi transplantacije. Tako zabijejo v Bilčovsu nohte bolnika v luknjo, ki so jo zavrtali v kako smreko; ali: na kakem razpotju izkopljejo kos ruše in nastalo jamo napolnijo z bolnikovim urinom, nakar pokrijejo jamo z izkopano rušo. Dotičnik, ki je to delo opravil, se vrne domu, ne da bi se ozrl nazaj; v nasprotnem slučaju bi to sredstvo ne učinkovalo. Ob Baškem jezeru molijo na veliki petek pred solnčnim vzhodom proti mrzlici tole molitev: Jezus je na veliki petek na svetem križu viseč biv. K njemu je prišel hudi Judež, hudi hajdaš: »Jezus ima hudo mrzlico, hudo treslico«. Jezus je Judežu odgovoril: Jezus nima aniro mrzlico, aniro treslico, jo tudi aniri človek ne bo mov, kdor bo na veliki petek pred solnceni se na mojo martro spomnov. V tem kraju je tudi v navadi, da dajejo bolnikom piti vodo, v kateri so kuhali beli »pesjak« (pasji gnoj). infekcijske bolezni, kuga. I^red nalezjjivo boleznijo se zavaruje, kdor na tešče vsako jutro poje tri brinjeve jagode (Zilska dolina): Povsod v alpskih deželah je v navadi, da v te namene kadijo z brinjevimi vejami, posebno po zimi, ko so stanovanja radi slabe ventilacije hudo zasmrajena. Koze. Otrokom, ki so oboleli na kozah, dajejo piti vodo, v kateri so kuhali fige; koze baje potem »udarijo ven«. (Mežica.) Kuga. Živi so še danes v ljudstvu spomini na kugo, ki je razsajala na Koroškem v letih 1601.—1682. in pozneje v letih 1715/16. O prvi nam poroča Slovenec Rohrmeister, mestni župnik v Celovcu.1) — Razna zdravila, ki jih je ljudstvo uporabljalo proti kugi, reki in pravljice so nam še ohranjene kot živa tradicija na one čase. Skoro v vsaki dolini slovenske Koroške kroži kaka varijanta one pravljice, ki nam pripoveduje o ptički, ki je od nekod priletela in pela o zdravilu proti kugi. V Mežiški dolini pravijo, da je pela: Piberc jej, piberc!2) v Rožu pa: Jej smolave hrole, pa bedruc, bedrrrruc! V Slovenjem Plajbergu je pela to pesem starčku, ki je ostal sam s svojo vnukinjo; vsi svojci so mu bili na kugi pomrli. Pripovedujejo nadalje, da je kuga prišla samo do Svetne vasi, kjer izvzemši neke dekle, ki pa je bila doma v Borovljah, nihče ni umrl na kugi. Da se obvarujejo kuge, so Užnjakovi v Svetni vasi imeli v oknih steklenice, napolnjene z brinjevim oljem. (Brinje so Užnjakovi žgali pri Orinjaku na Zingarci.) — Pravljica nam tudi pripoveduje o deklicah, ki so bile žive zakopane v zemljo z namenom, da bi kuga ponehala. Stranikov križ v Libeličah, Rehtov križ v Mežici i. dr. so nam žive priče na one čase. (Glej tudi: Moderndorfer: Narodne pripovedke iz Mežiške doline: »Kuga«.) Izza onih časov se je še v današnje dneve ohranila navada, da n. pr. Strojani nosijo pri sebi v »haržatu«3) korenje od piberca, brinjeve jagode in česen, kar naj jih varuje nele proti kugi, ampak proti vsaki nalezljivi *) Jakob Rohrmeister, roj. 1631 v Doberli vasi, je študiral v Celovcu in Gradcu. Bil je župnik v Globasnici in v Guštanju, 1. 1678. pa je postal mestni župnik v Celovcu, kjer je zidal farno cerkev. Bil je tudi zgodovinar ter nam zapustil v rokopisu več knjig, ki se nahajajo v župnišču mestne cerkve v Celovcu. 2) piberc, bedruc, berij.n — Pim;pinella saxifraga, smolave hrole — brinjeve jagode. — Pri nemških sosedih je ptička pela: Esst Kranawitt und Bibernell, dann kommt der Tod nit so schnell! 3) haržat — žep. bolezni. (Drugod služijo kot talisman kurjeki!) V Rožu so bili bedrijno ali bedrijn, škrocot (Achillea millef.) in petprstnik (Potentilla) kot zdravilo proti kugi zelo v čislih; vživali pa so ljudje v te namene tudi čebulo, ričkovo ali totrovo olje in rdečo peso. V marsikateri hiši najdeš še danes steklenico žganja, v katerem je namočen piberc; ker pa je neprijetnega okusa, ni se bati, da bi ga kak zlikovec popil. K patronom, ki varuje ljudi pred kugo, roma ljudstvo še v današnjih dneh. Kot patroni so posebno v časteh sv. Ožbald (Črna), sv. Rozalija, ki pomaga tudi »proti neznanim boleznim« (Slov. Plajberg), pred vsem pa sv. Rok, ki je obenem tudi »varuh naših rok in nog« (similia similibus curantur?). V Sele — Vrhe, kjer je patron sv. Rok, roma avgusta nebroj ljudstva iz Štajerske in Koroške. — Na romarskih potih so ljudje svoj čas kupovali tiste male podobice Matere Božje, ki so jih dajali bolnikom v jed, da se jih ni prijela kuga. še v današnjih dneh se skrbno hranjio take podobice, ki jim pripisuje ljudstvo čudodelno moč. Ker večina bolezni izvira iz slabe krvi, je treba od časa do časa kri »pofrišati«. Dočim zavživajo v te namene redno čaj zdravilnih rastlin, kakor so n. pr. janževka (Hypericum perforatum), tavžentrože (Eryth-raea), Marijin grižljej (Potentilla1), rukalce (Bellis2), komandi (Teucrima), se lečijo drugi s takimi zdravili na vigred. Učinek Karlovih var je znan tudi na deželi, samo v drugi obliki. V navadi so pri tem čiščenju telesa razni čaji iz onih lekarn, ki so jih znale s spretno reklamo spraviti med ljudstvo. Menda jc bil svoj čas Birnbacherjev čistilni čaj in pilule v deželi najbolj razširjen. Sicer pa ljudstvo itak pozna stara udomačena purga-tivna sredstva, kakor so sena, mana, povojček (Glechoma), žavbej, rož- *) O tej rastlini pripoveduje ljudiska pravljica: Nekoč je šla Devita Marija z Jezusom po polju. Bila je hudo bolna in par njenih kapljic krvi je padlo na zemljo. Iz teh kapljic so ipotem zrasle cvetlice, ki jih imenujemo Marijin grižljej. Ker so pjgnale iz Marijine krvi, so dobro sredstvo za »frišanje« krvi. — Druga pravljica pripoveduje, da je Božje dete, ko je božja: mati ž njim bežala v Egipt, hudo zbolelo. Bilo je sredi puščave fn nikjer ni bilo najti nikakega zdravila. V hudi sili je mati utrgala drobno rožico in jo pomolila detetu: »Grizi, pa ti bo boljše«, je dejala. I,n res, bolezen je odlegla; ker je božja mati velela grizti to rožico, jo še sedaj Imenujejo Marijin grižljej. 2) Od rukalc se vzame prvi dan ena, drugi dan dve itd. do 9 dneva, ko se jih vzame 9, potem gre spet nazaj do ene. 3) Od komandla se koren in listje namoči v vinu, kar se smatra kot najboljše sredstvo za >frišanje« krvi. (Št. Ilj ob Dravi.) O krvi. marin, trpotec, slezen, bezeg, sirovo kislo zelje in na vitaminih bogata kreša, regrat i. dr., ki jih ljudstvo vživa v obliki solate ali špinače. Krvavitje. Kri ustaviš, če prevežeš rano s pajčevino. V Mežiški dolini je v navadi, da takoj dotičnemu odrežejo žep od hlač ozir. krila in položijo na rano. Posestnik U. iz Prevalj je pripovedoval učitelju, da je rešil svojega otroka, ki je bruhal kri iz prsi, s tem, da je hitro izrezal »har-žat« (žep) svojih hlač in dal otroku na usta... Ko je učitelj nad tem malce podvomil, je imenovani še vedel povedati, da je tudi svojo ženo rešil na ta način, ko se je nekoč hudo ranila s koso; odrezal je žep od njenega krila in položil na rano in bilo je dobro... Tudi pri krvavitju iz nosa je v navadi, da vtaknejo v nos kak kos od žepa. — V Zilski dolini (Dulah, Brdo) je še sedaj znana stara zarotitev za ustavitev krvavitja: Neni1) mlinar, oče mlinar, sin mlinar. Kakor se bodo ti trije mlinarji ustavili pred nebeškimi vratmi, tako naj se ti ustavi kri. Pomagaj Bog oče ...') Če ima porodnica močno krvavitje, ji dajejo cimtov »gajst«, ki ga pomešajo z medom, ali pa ji obvežejo palca na rokah in nogah z žido in ji dajejo piti soka od rdečega črivca in drobnih kopriv, v navadi je tudi čaj od kresnega praprota (Spiraea3), ki se ga mora nabrati, ko kurijo kres. (Žila, Melviče.) Pri Št. Primožu na Pohorju privežejo porodnici živega krta na trebuh. Pri kroničnem krvavitju izkopljejo z lopato kos zelene ruše ter denejo bolnici na trebuh. Za nekaj časa nesejo rušo zopet na staro mesto nazaj in kadar ruša spet priraste, je ponehalo tudi krvavitje. — Če je kdo padel in ni mogel krvaveti ter se mu je na dotičnem mestu sesedla kri, naj dene na obolelo mesto stolčene rake. (Mežiška dolina.) Rane. Varen si pred ranami na roki, ako moliš rožni venec na prste in ne na molek. Vse leto pa se obvaruje ran, kdor na veliki petek pred solnčnim *) Neni — stari oče. 2) Pri nemških sosedih je v navadi tale zarok: Gliickselige Wunden, gliickselige Stunden, gluckseliger Tag, an dem Jezus geboren war und so wahr dass der hI. Jo-harnnes in dem Plusse Jordan getauf hat, so wahr stili ich dir N.N. detn Blut. Steh Blut, steh Blut, steh Blut. (Charimthia 1892, 93.) 3) Kresno praprot nataknejo ob kresu tudi na hišna vrata in ga puste, da sam odpade. Kdor ima seme kresnega praiprota pri sebi, ta je neviden, obenem je varen pred vsako coprnijo. Seme kresne praproti dobiš samo na kresnico, če razprostreš pod rastlino bel prt, ki ga je predlo sedemletno dekle. (Zilska dolina.) vzhodom moli k Jezusovim ranam devet očenašev. Sploh se vsakemu izpolni tisto, za kar prosi ta dan pred solnčnim vzhodom. — Izmed zelišč so za celitev ran najbolj v čislih skalnati ženitelj (Primula auricula1), čr-nobela, škrocot, škorejca (Achillea), arnika, lilijini listi, namočeni v olju. Od skalnatega ženitlja se rabijo koren in listi, ki pa se ne smejo rabiti za rane, ki se gnojijo. — Izmed drugih sredstev je na prvem mestu človeški urin. Trdijo, da rane, izmite s človeškim urinom, hitro zacelijo in se jih ne prime prisad. V Zilski dolini zelo čislajo mast divjega kozla ali pa maslo iz materinega mleka. V Podjuni nabirajo v te namene tanko borovo skorjo ter jo namakajo v olju ali pa si napravijo zmes iz soli in oglja, ki jo dajo potem na rano. — V Mežiški dolini dajejo na gnojne rane na mleku kuhane (in na žajfnici) žemlje. Šen (šejn, sena, rdečica). Da ne dobiš šena na nogo, nosi nogavice iz konopljenega prediva, kar se priporoča tudi ljudem, k! trpe na potnih nogah. (Prevalje.) Kot nekako univerzalno sredstvo proti tej bolezni se smatra v Zilski dolini bezgova žovca, ki se namaže na oboleli del telesa. Pri Sv. Primožu na Pohorju de-vajo na bolno mesto segret bukov pepel. V splošnem so pa proti šenu v navadi razna kadila, pri čemer pa je pomniti, da se ne sme kaditi oboleli del telesa, ker bi se s tem bolezen le poslabšala, ampak vselej le ona reč, ki služi za ovoj. Najbolj v čislih imajo konopljeno predivo, ki se pokadi z borovo smolo ali pa s črnim oljem; mesto prediva se lahko vzame tudi višnjev prt (kak star predpasnik) ali pa kak debelejši papir; najboljši je tisti, ki služi kot ovojni papir pri sladkorju. Kot kadila rabijo še sladkor, pajčevino in kurjeke. V navadi je tudi, da namažejo papir s kafrovim oljem in z (rdečo) kredo, takšen ovoj menda zelo hitro učinkuje. Zelo v čislih so proti tej bolezni razne zarotitve, ki so še iz prastare dobe ostale nam ohranjene. Lenka Moderndorferjeva na Žili, rojena 1. 1816. je zdravila šen takole: Na žerjavico je natrosila smodnika in segrela na njej ponvico. Z umazano ponvico je potem mazala šen in govorila: Ti hočeš biti lep, pa grd bodi, ti hočeš biti črnjev,2) pa črn bodi! Bog oče ga razženi, Bog sin ga razženi in Bog sv. Duh ga razženi! ') Hudomušni, oženjeni rudarji radi nagajajo svojim sodrugom samcem, ki si sami kuhajo cmoke, s tem, da jim k testu primešajo divji ali skalnati ženitelj. Cmoki se potem sprimejo v en sam velik cmok, ki hudo ropoče v loncu. Zlikovci pa kličejo okoli stanovanja: »Grof je v hiši, grof je v hiši!« Kdor še ni izurjen kuhar, začuđeno gleda, kje bi bil kak grof in dobi v odgovor: V piskru ga imaš! s) črnjev — rdeč. V Koprivni pod Peco je zapisal župnik J. Hojnik sledečo zarotitev. Šen, ti grda reč, tebe preganjajo tri reči, tebe preganja sv. Rešnja kri, ki je bila prej na svetu kakor ti. Pomagaj Bog oče, Bog sin in Bog sv. Duh in sv. Trojica. Med molitvijo je rahlo vleči črez oboleli ud z roko. Vsa ceremonija se ponovi trikrat. Zarotitev z Jezerskega, zapisala učiteljica L. Piskernikova: Zarotim te šen, prisad in flus, da moraš odnehati od kosti in iz kosti, od krvi in iz krvi, od mesa in iz mesa. Ti nimaš škodovati na nobenem počutku tega telesa. Pomagaj... Ta zarotitev velja tudi za prisad in flus. V Mežiški dolini so v navadi sledeče zarotitve: Po prekrižanju potegni počasi z roko od glave čre*. rame in reci: Bog in sv. Križ na sv. nedeljo večer, jenjej, jenjej hudi šen. Jezus Kristus je bil prej kot ti! Bog oče, Bog sin in Bog sv. Duh in ljuba Devica Marija in sv. Trojica in sv. Koloman in sv. Boštjan. Nato moli še par očenašev. Jaz ne preganjam tvojih kit, žil, krvi in mesa. Preganjam ga iz tvoje glave, tvojega lica in iz celega tvojega trupla. Preganjam ga z Bogom očetom, z Bogom sinom in z Bogom sv. Duhom. Ne preganjam ga s svojo močjo, preganjam ga z božjo močjo v imenu presvete Trojice, Marije Device, Antona Padovanskega. Pomagaj Bog oče itd., Devica Marija, sv. Ana, krstni patron N. To se moli trikrat z molkom v roki, s katerim se vleče trikrat po celem trtijplu. Na isti način se preganja flus, samo da se rabi mesto šen beseda flus. Otekline (asva). K oteklinam prišteva ljudstvo asvo ali tvore, zanohtnico ali črva, gobo in raka. »Pust kakor asva«, pravijo v Rožu in s tem označijo značaj bolezni in razpoloženje bolnika. Najpreprostejši način lečenja tvora je potom transplantacije, kjer se prenese bolezen na kako drugo živo ali neživo stvar, n. pr. je v Mežiški dolini v navadi, da napravijo v kako palico toliko zarez, kolikor je tvorov. Če jih je bilo n. pr. pet, se šteje: Tvorov je pet, ni jih pet, so le štirje, niso štirje itd. do enega. Palica se vrže potem proč in kdor jo najde, dobi tvore. Drug način je ta, da napravijo v palico poljubno število zarez ter jih potem šele štejejo. Če je bilo liho število zarez, tvori kmalu usahnejo, v nasprotnem slučaju pa ne. — V Koprivni je proti asvi v navadi tale zarotitev: Asva, jaz te preganjam v imenu Boga očeta, Sina in sv. Duha in sv. Trojice od... (mesta, kjer boli). Pomagaj i. t. d. ' V Rožu ovijejo tvor s kako nitjo, ki se nato vrže v odprt grob; potem »mrtvi dobi tvor«, kateremu pa to itak ne škoduje. Da tvor prej dozori, ga obvežejo z bezgovo gobo ali pa z zmesjo smetane in kruha. (Pod-juna.) Najbolj učinkovito sredstvo pa je baje žolč. Zanohtnica aH črv. Similia similibus curantur: V Podjuni dajejo na oboleli prst črve ali pa »olje« iz črvov. Kakor povsod v alpskih deželah, se smatra tudi na Koroškem proti zanohtnici človeško blato za najbolj učinkovito sredstvo. V Zilski dolini mažejo prst z leskovim oljem, v okolici Vrbskega jezera pa z zmesjo svinjske masti in stolčenega stekla. Baje tudi pomaga, če se vtakne prst trikrat v vrelo vodo, ali pa če se položi na prst cekin. Goba. Ker z domačimi sredstvi ne more tej bolezni do živega, se zateka ljudstvo k raznim zarotitvam. Sledeča zarotitev je zapisana v Mežici: Vzemi tako dolgo nit, kakor je oseba ali žival dolga ter jo trikrat pregani. Predno nit preganeš, moli vero in ko si jo preganil, še tri Očenaše in tri češčene Marije. Vsaki molitvi pristavi: Usmiljeni Jezus, ki si ozdravil deset gobavih mož. ozdravi tudi tega človeka (žival)! Potem pregani nit še enkrat in moli dvakrat vero in zariši trikrat z nožem na opank t. j. v nasprotni smeri obliko gobe. Kdor ima divje meso na slavi, naj se zdravi na ta način: Vzame naj tri žličke masti, liho število gomolic od vranščice (Ranunculus ficaria), orehove luskine in nekaj kobuljic česna. Ko se vse to stolče, napravijo se iz zmesi tri kroglice. Kaka druga oseba stoji za hrbtom bolnika ter potegne s prvo kroglico bolniku sedemkrat od temena do pete, z drugo petkrat in s tretjo trikrat, nakar se vržejo vse tri kroglice v ogenj. Pri vsej tej proceduri se bolnik ne sme ozreti nazaj. (Št. Primož na Pohorju.) Rak. Similia similibus curantur: V Podjuni denejo na obolelo mesto žive rake ter jih puste tako dolgo na tistem mestu, da poginejo. Kakor poroča Most v svoji Encyklopedie der Volksmedizin str. 325, je to v navadi tudi v severni Nemčiji. V Mežiški dolini privežejo na obolelo mesto posušeno blato od novorojenčka ali pa natrosijo na dotično mesto prahu iz pezdica (Scleroderma vulgare). V Bilčovsu rabijo v ta namen steklenice. Opekline in ozebline. Listi od potonike (paetonia) ali pa stolčene bele lilije namočene v laškem olju, so dobro sredstvo za opeklino. Tudi je v navadi, da drže razboleli ud črez ogenj, ki »potegne vso vročino ven«. Pomaga pa tudi zarotitev. Pihaj na opeklino in reci: Sv. Lovrenc, vzemi svojo pečenko in daj mojo! — kar je trikrat ponoviti. Ali pihni trikrat, ali petkrat, ali sedemkrat na opeklino in reci: Danes je opeklina, jutri je bolečina, pojutršnjem je zdravje. »Ogenj« (t. j. opeklina) se zaroti tudi takole: Jaz jemljem ogenj ven s tisto vodo (oboleli ud se oblije z vodo), s katero je Janez Krstnik Kristusa krstil v reki Jordan. (Trikrat ponoviti, Koprivna.) Proti ozeblinam mažejo v Zilski dolini z gosjo mastjo, kar je v navadi tudi drugod v alpskih deželah, v okolici Vrbskega jezera pa z žolčem od vola. Komur so ozebli prsti, naj jih drži pod kravji vamp, kadar gre krava na vodo. (Mežiška dolina.) Proti otrplim udom se rabi v Slovenjem Plajbergu »živa rasula«, ki se napravi na sledeči način: Pol žlice sirovega masla se razpusti in pridene se potem pol žlice soli in nekaj bele čebule; vse to se na lahko prežge. Obenem se zavre četrt litra pristnega vina, ki se potem vlije na prvo zmes. To se potem še vroče namaže na kak lanen prt in otrpli ud obveže. Kila (škoda, puta). Bolj kakor v mestu je razširjena bolezen na deželi, posebno pa v nekaterih gorskih naselbinah, kakor so n. pr. Djekše, Pustrica in Krčanje. V teh farah je več kakor polovica moškega prebivalstva podvržena tej bolezni. Pri vojaških naborih so imele te občine radi tega svojčas najmanj rekrutov. — Kilo zdravijo potom raznih mazil in potom transplantacije; pod operacijski nož se zateka ljudstvo le v skrajni sili. — Na Luži, gorski naselbini pod Peco, zdravijo kilo pri otrocih na ta način, da razse-kajo črnega polža, ter en del denejo na »škodo«, drugi del pa obesijo na kak bor (če je otrok ženskega spola) ali pa na brezo, če je fant. Če se polž na drevesu »posuši«, izgine tudi bolezen. — V Slovenjem Plajbergu je v navadi tale transplantacija: Deblo mladega jesena se precepi in za-kela — skozi precep potegne »večji kotrej«, t. j. krstni boter bolnega otroka. Nato se klin spet izdere in ko drevo rano (precep) zaceli, je izgi- nila tudi bolezen. — Na Rudi — kakor tudi splošno — je v navadi, da mažejo škodo pri otrocih s polževim »oljem«. V Mežiški dolini odpravijo kilo na ta način, da jo mažejo trikrat na dan s svinjsko mastjo na »opank«, t. j. v nasprotni smeri. Kar nazadnje še masti ostane, jo zamaše v nalašč zato zavrtano luknjo mecesna ali breze ter jo zabijejo z lesenim klinom-Kakor hitro se rana na drevesu zaceli, izgine tudi škoda pri otroku. V Zilski dolini potegnejo »putavega« otroka skozi mecesnov precep in potem mažejo z leskovim oljem. — Transplantacija bolezni na živali Je v navadi ob Baškem jezeru: Na veliki petek skuhajo jajce od kake črne kokoši, ki ga pobarvajo obenem z drugimi jajci ter tudi neso k velikonočnemu »žegnanju«. S tem jajcem se naslednji dan še pred solnčnim vzhodom škoda trikrat prekriža in moli: Pomagaj Bog oče itd. V to jajce se napravijo potem s kako debelo iglo ubodljaji, nakar se zakoplje v kak mravljinjak. Bolezen preide potem na živali, katerim pa bolezen itak ne more škodovati, kakor trdi ljudska vera. Kost. Kdor ima zvinjeno nogo, naj jo obveže s cunjo, ki jo je namočil v sečnici; po nekod so v nayadi v sečnici namočeni otrobi, katero sredstvo' se rabi tudi za prisiljene ude. Še bolj v čislih za zvinjene ude pa je »olje« ki si ga napravijo iz praženih črnih polžev. Maže se pa tudi z žganjem, v katerem je bila namočena arnika; zelo hvalijo v Mežiški dolini »foršč«,1) v katerem je bil namočen odrijan (Valeriana). Tudi se zateka ljudstvo še v današnjih dneh k raznim zarotitvam. Iz Melvič v Zilski dolini so znane tele zarotitve: Pomagaj ti sv. križ, pomagaj ti zlati križ, pomagaj ti sv. križ. Lenka Moderndorferjeva je odmolila zvin s tole zarotitvijo: Sv. Florijan je konjče pasu, je črez skalco padu, nogco si je zvinu, klicov je Boga Očeta, Sina in sv. Duha: Pomagajte, da bo moja nogca zdrava! — Viš je vstav, skoču je, — nogca je bla zdrava. — Slična je zarotitev s Podpece, ki jo je zapisal župnik I. Hojnik v Koprivni: Formula se moli na mast in s to mastjo se maže izvinjeni ud. ') prvo žganje, ki priteče iz kotla. Kristus in sv. Peter sta hodila okoli po svetu in sta prišla do neke vode in neke brvi. Sv.'Peter je padel in si je zganil (se imenuje ud). Kristus mu je rekel: »Bodi zdrav, pa hodi naprej!« Jaz pa pravim: Pomagaj o Kristus, da bo roka (noga) tega človeka (se pove bolnikovo ime) zdrava. Molitev se mora trikrat ponoviti. Zlomljene kosti. Kakor znajo stare ženke varovati tajnost raznih zarotitev, tako znajo drugi domači zdravniki varovati tajnost tistega »flajštra«, s katerim obvežejo kost. Baš ta flajšter ceni ljudstvo bolj, kakor še tako umetno uravnanje zlomljenih kosti, ker je mnenja, da brez takega flajštra1) ne bi mogla zaceliti kost. Skoro v vsakem kraju se najde tak zdravnik, ki vživa kot tak večji ali manjši sloves. Tako so n. pr. v Podjuni znani Po-dornovi v Škocijanski fari, ki so se smeli svoj čas ponašati celo s klijentelo iz boljših krogov. V Zilski dolini je bila stara Mlinarica v Ločah priznana zdravnica za zlomljene ude. Ko je uravnavala kost v pravo lego, je obvezala potem s tistim slavnim črnim »flajštrom«. Oni, ki so staknili njeno skrivnost, trdijo, da je ta flajšter prekuhana zmes iz lanenega semena, črnega korenja, voska, mozga in bele smole. Po osmih dneh šele odstrani ta flajšter in ga nadomesti z drugim iz zmesi bele smrekove smole, voska in mozga. Divja kost. Kdor ima divjo kost, naj pobere kost, ki jo najde na poti ter ž njo trikrat podrgne po divji kosti. Kost naj potem vrže stran, ali pa jo naj položi na mesto nazaj, kjer jo je našel. Nazaj se ne sme ozreti, dokler ne dospe domov. Še boljši učinek doseže, če vzame kost iz pokopališča, obenem je varen pred vsakojako coprnijo, kdor nosi tako kost pri sebi. — Če bolnik vidi kako kost v lesu, naj trikrat na to kost udari in naj potem zbeži domov, ne da bi se ozrl nazaj. (Mežiška dolina.) Strup in pik živali. Če te piči kača, teci hitro k vodi in si rano izmij; če je kača prej pri vodi, potem ne ozdraviš (Kanalska dolina). Na pičeno mesto naj se natrosi lesene »štupe«. (Mežica.) Bolj kakor razna zdravila so proti živalskemu strupu v navadi razne zarotitve, h katerim se zateka ljudstvo v hribih še v današnjih dneh. V Mežiški dolini so znane sledeče zarotitve: Dr. G., ki je bil dolgo let zdravnik med prekmurskimi Sbvenci, trdi, da so njegovi pacienti v začetku njegove prakse vselej zahtevali troje zdravil in sicer tekočino, prašek in flajšter. Tam doli je ravno polje, po tem polju je lepa bela cesta, pri tisti cesti je velika skala, pri tisti skali leži sv. Šenpas. Devica Marija je pritekla k sv. Šenpasu in mu rekla: Sveti Šenpas, vstani in pojdi z menoj ozdravljat tega človeka. Prišel je zemeljski črv in je pičil tega človeka in šel nazaj v zemljo. (Sv. Šenpas, tudi Šempas —• Sanctus Passus. Po tem svetniku so tudi krstili kraj Šenpas na Goriškem. Letopis Matice Slov. 1894, str. 184.) Z nožem, ki ima črn ročaj, nariši obliko rane na opank na košček kruha in govori: Bodi strup katerekoli živali, kačji, mišji ali mačji, jaz te zarotim pri živem Bogu, ti moraš ta strup nazaj vzeti! — Molitev ponovi trikrat in pri vsaki molitvi prebodi kruh z nožem. S prav takim nožem nareži tri kose kruha in moli nad vsakim koščkom tri očenaše in tri češčene Marije in vero. Po vsaki molitvi reci: Jaz zagovorim vse sorte strupa v imenu' Bag*a Očeta ... amen. Nato prebodi z nožem za vsako pičeno osebo ali žival vsak kos kruha trikrat z nožem in reci: Ti nesrečna kača-tiran, ki si tega človeka (žival) pičila, pridi in jo hitro ozdravi v imenu Boga Očeta... amen. Nato prebodi z nožem za vsako pičeno osebo vsak kos kruha in moli zopet očenaše itd. kakor prvtič. Preden moliš vero, deni vse tri kose kruha drug na drugega in ko si izmolil vero, prebodi vse tri kruhe na enkrat z nožem na treh krajih in sicer na opank. Vsakokrat reci: Jaz zagovorim vse sorte strupa v imenu Boga Očeta... Vse tri kose kruha daj pičeni osebi ali živali; vzemi pa najprej spodnji kos, potem srednjega in nazadnje zgornjega. Vzemi kamenček izpod kapa in si natančno zapomni kraj in kakšno lego je imel kamen, v drugo roko pa vzemi košček kruha ali masti. Nad kruhom ali mastjo moli tri očenaše, a niti enkrat ne smeš reči amen. Med molitvijo kroži s kamnom nad kruhom ali mastjo, po vsakem očenašu pa po enkrat pihni na kruh ali mast. Po končani molitvi položi kamen pod kap na isto mesto in v isto lego, kakor je bil prej. Zastrupljenec ■ozdravi takoj, kadar poje kruh ali mast, čeprav vzame samo majhen košček. Zgubiti pa se ne sme najmanjša drobtinica. Zarotitev z Jezerskega: Na eni gori stoji zlata cerkvica, v nji so trije stoli: v enem je usmiljeni Jezus, v drugem Devica Marija in v tre- tjem sv. Pas. Ljubi sv. Pas, pomagaj ta otok (strup) tako hitro pregnati, kot gre nevesta za ženinom okrog oltarja! Pomagaj Bog Oče... Znan je tudi zagovor na kruhu. Kolikor časa se je strup že nahajal v telesu, črez toliko časa bo zdravilo pomagalo. Izvestja. r > K nagrobnemu napisu škofa Gavdpnija v Št. Pavlu pri Preboldu. Prof. dr. Fr. L u k m a n , Ljubljana. 1. Rekonstrukcija teksta. GAVDE TERRA SOLO ET LONGVM LAETARE PER AEVtVM ACC1PE PAC1FICVM CORPVS ET FLORE COtRONA V[ATI]S INNOCVI SVP QVO PASTORE BEtATO D1DIC1MVS DOMINI LEGEM PIA VOCE [SONARE EN AGE SI MERITVS NOB1S HIC MVNERA [DEDIT NE ALIVD SANCTI QVAM BALSAMA CORPVS [VENVSTENT TV AVTEM DE DOMINO PRECIBVS ORARE MEMlENTO IN TVA NE VENIAT GREGE LEO FERV1DVS [HOSTIS i 2. Pripombe. V. 2. O dopolnitvi AEVVM ne more biti dvoma. — Gaude,terra, solo: veseli se, zemlja, v svojih tleh! Takšen poziv je v starih nagrobnih napisih vsaj zelo redek, če ne osamljen. Diehlova zbirka ne nudi primera (E. D i e h 1, Inscriptiones Latinae Christiane veteres. Vol. I. Be-rolini 1925. V naslednjih pripombah bom navajal Diehlovo zbirko s kratico D. in dostavil številko napisa, za vejico pa številko verza). V. 2. Na koncu sta čitljivi črki CO; na fotografiji, ki jo imam pred seboj, se zdi še vidna navpična črta naslednje črke, ki je bila ali R ali N: v prvem slučaju je treba izpolniti CORONA, v drugem CONSPERGE. Prvo se mi zdi verjetnejše. — Accipe : prim.: suscipe, terra, tuo cor-pus de corpore sumptum (D. n. 990, 1; epitaf papeža Gregorija L). — Pacificum corpus: mrtvo truplo; morda se nanaša pacificus na tnili, blagi značaj rajnega škofa. Milina, krotkost pokojnega škofa se v napisih često slavi; n. pr.: cultor iustitiae, doctrinae et pacis amator (D. n. 1024, 3); vir bonus, indultus cunctis famulisque benignus... mansuetus, patiens, mitis, venerabilis, aptus (D. n. 1073, 7. 9); mitissimus pollebas in corde (D. n. 1090, 4); karitati pacique dicatus (D. n. 1103, 3). V. 3. Prva beseda je vsled izdolbine izgubila srednje tri črke, ostali sta prva in peta, V in S. Izpolnjujem VATIS. Vates je, kdor govori po navdihnjenju, kdor more tedaj kaj posebno tehtnega povedati. V starih nagrobnih napisih se rabi vates večkrat za škofa, učitelja in oznanje-valca krščanske resnice (prim. v. 4: legem Domini); n. pr.: Ticianus vates Xpi doctrina peritus (D. n. 1041, 1); Ennodius vatis lucis rediturus in ortu hoc posuit tumulo corporls exuvias (D. n. 1046, 1, 2; nagrobni napis Enodija, škofa v Paviji, u. 521); te Joannem Tarraco colult miri-ficum vatem (D. n. 1090, 1; epitaf škofa Janeza v Tarragoni na Španskem iz 1. polovice 6. Stol.). — Na koncu verza sta ohranjeni črki BE, začetek besede BEATO. V epitafih se pokojni škof mnogokrat spoštljivo imenuje beatus; n. pr.; vir beatissimus Victor episc. (D. n. 1020); vir beatissimus Probinus episc. (D. n. 1021); sepulchrum sancti ac beatis-simi Scutarii epi (D. n. 1068). — I n n o c u i : nepoškodovan, nedotaknjen, neoskrunjen, neomadeževan; prim.: transiit innocuus (D. n. 1073, 22). V napisih se nahajajo v. istem pomenu integer, inlibatus, inmacula-tus; n. pr.: qui nivea mente inmaculatus papa sederes (D. n. 967, 26); integer adque pius vita et corpore purus (D. n. 1117, 1). V. 4. Dopolnjujem SONARE. Na kamenu je ohranjen zgornji del črke, kriva črta, malo na desno upognjena, da jo bo treba imeti za zgornji del črke S. Za izraz prim.: ut lingua magis legem quam verba sonaret (D. n. 967, 10). V. 5. Dopolniti je treba DEDIT. — M e r i t u s : bene meritus. — M u n e r a se ozira na prejšnja dva verza. V. 6. Dopolnjujem VENVSTENT. Na kamenu se vidi vrh neke črke, najbrž V. Vsekako je tukaj stala daljša beseda in je bil verz daljši od vseh drugih, tako, da je prišel kamenosek s prostorom v zadrego. Zato je v besedi CORPVS zmanjšal črko o — ni je pozabil in šele pozneje vrinil, ker bi v tem slučaju razdalja med C in R ne bila tolika — in S izpustil. Unguentis venustare je drugače znan izraz. — Sancti : izra2 spoštovanja, ki se v epitafih često nahaja, slično ko beatus; tudi sanctae, bonae memoriae. — Balsama corpus venustent: prim. v. 2: accipe... corpus et flore corona. Želje, naj balzam obdaja truplo rajnega, v napisih pri Diehlu ni najti, pač pa misel, da dušo napaja nebeška vonjava, in željo, naj dušo in pepel okrepča.nebeška rosa; n. pr.: eximios paradisi regnat odores, tempore continuo vernant ubi gramina rivis ex* pectatque Deum superas quo surgat ad auras (D. n. 316, 6—8); o Deus altipotens, de coeljs proflue rorem, ut animam satiet gutta beata meam. efflue astrigeros de coeli conclave nimbos et recrea cineres protinus inde meos (D. n. 2425, 3—6). V. 7. Da je bila zadnja beseda MEMENTO, je gotovo. Takih prošenj v napisih nedavno umrlih oseb ni mnogo. Prim.: Pastor bone, omni-um diadema episcoporum, annue precibus nostris invocatusque memento (D. n. 1071, 13. 14; epitaf škofa Viventiola, prijatelja Alcima Avita, ok. 500). V. 8. Skoraj gotovo je dopolniti HOSTIS. Po vsebini imamo remi-niscenca na 1 Petr. 5, 8. — G r e g e : gl. v. 3: sub quo pastore beato. — I n tu a grege : in z ablativom mesto z akuzativom v vulgarni latinščini pogosto; vrh tega še zamenjava spola. Stvarno priin.: utque bonus pastor texit ab hoste gregem (D. n. 1024, 14; grobni napis za škofa Andreja v Formijah, danes Mola di Gaeta, u. 529). — Iz tega verza se ne sme preveč sklepati o časovnih razmerah, v katerih je Gavdencij živel. O Aškercu bogoslovcu. JankoGlaser. ' O Aškerčevih bogoslovskih letih naša slovstvena zgodovina ne poroča drugega, ko da je pesnik 1. 1877. stODil v mariborsko bogoslovje, od tam 1. 1880. priobčil prvo pesem v Stritarjevem Zvonu in istega leta bil posvečen (prim. SBL 16); in še od teh letnic je zadnja v Grafenauerjevi Kratki zgodovini (I. izd., 248; II. izd., 252) in Prijateljevi Aškerčevi čitanki (II. izd., 45) napačna. Na podlagi osebnih spominov g. prof. J. Zidanšeka, podatkov bogo-slovskega lista »Lipice« in bogoslovskih katalogov v Mariboru, Aškerčeve korespondence in poročil, ki mi jih je poslal g. dr. A. Zabeo, falski grof, se da v to doslej prazno poglavje o Aškercu bogoslovcu začrtati vsaj nekaj potez. Počitnice 1878 ali 1879, po dovršenem prvem ali drugem letniku, je preživel Aškerc na gradu Fala ob Dravi. Takratni lastnik gradu, grof Zabeo, se je namreč obrnil do svojega prijatelja škofa StepiŠnika s prošnjo, naj mu oskrbi za njegova sinova Alfonza in Kamila primernega inštruktorja. In izbran je bil Aškerc. V pismu 7. marca 1908 dr. Turnerju piše pesnik o tem sledeče: »Kot bogoslovec sem bil neke počitnice instruktor v Faali pri grofu Zabeu. Priporočil me je bil rajni škof Stepišnik, ki me je takrat rad imel, ker sem bil precej dober »latinec«... Zabeo je imel na Klopnem vrhu nad Št. Lovrencem svojo »planino« z lovsko hišo in velikim številom govedi. Nekoč sem bil šel s svojima gojencema in z logarjem na tisti Klopni vrh, kjer »smo« lovili zajce in srne. To je bilo okoli 1100 m visoko. Videl sem veliko planoto z malimi morskimi »oki«. Jako zanimivo«. Kakor mi poroča takratni Aškerčev gojenec, sedanji falski grof, so najeli njegovi starši inštruktorja predvsem zato, da bi nadziral in krotil njega in njegovega brata, ko sta prišla iz jezuitskega konvikta v Kalks-burgu domu na počitnice. Te omejitve svoje počitniške svobode mlada dijaka seveda nista bila ravno vesela, zato sta na razne načine nagajala učitelju, ki pa jima je dobrohotno gledal skozi prste. Dopoldne ju je učil slovenščine in latinščine, popoldne pa so prirejali izlete. Kakor smo slišali že zgoraj, so se podali nekoč tudi na Klopni vrh na »lov«. Spremljal jih je gozdar Hiltl (avtor knjige »Das Bacherngebirge«). Medtem ko je ta na nekem štoru čakal na divjačino, so ostali trije v njegovi bližini ^ igrali »duraka«, ki sta se ga grofiča naučila od svojega inštruktorja. Kar pribeži mimo srnjak, kvartači prestrašeni pokonci — gozdar pa srdit in zlovoljen, ker ni mogel streljati! To je bilo v Hudem kotu nad Št. Lovrencem ... S posebnim veseljem je kazal instruktor Aškerc svojima gojencema .neko ilustrirano narodopisno delo, ki je bilo njegova last. Na gradu mu je bilo zelo všeč. Ko je odhajal, ker sta njegova učenca morala nazaj v Kalksburg, je rekel, da so bili to najlepši dnevi njegovega življenja. Zanimivo je, da je mladi bogoslovec rad videl sestro svojih varovancev, osemnajst- ali devetnajstletno konteso Pijo, živahno in ljubeznivo blondinko. Baje je skrivaj oboževani plemkinji celo zlagal pesmi. Ne zdi se mi izključeno, da je ohranjen rahel refleks te idealne mladostne ljubezni v pesmi »Poroka« (Balade in romance, 30). V njej pripoveduje pesnik, kako se v »belem gradiču« moži »lepa grajska hči«. V grajski kapelici ju poroča mlad duhovnik in jima želi srečo. Nevesti pa teži nekaj srce, zato poklekne pred patra, da si izprosi odveze; nato ga povabi na gostovanje. Redovnik pa odgovori: »Gospa bogata, to ne gre! Berač Vas gledati ne sme. Bil nisem Tebi mar nekdaj — pokaj bi svat bil Tvoj sedaj!« Še en pogled na njo hladan — menih se vrne v samostan. Ta beli gradič s kapelico in lepo grajsko hčerko — to je pač slika, kakor je ostala pesniku v spominu iz tistih » najlepših dni njegovega življenja«, ki jih je kot bogoslovec preživel na Fali. Tudi motiv sam na sebi utegne imeti nekaj realne podlage: socialno nasprotje med pesnikom, ubogim teologom, in oboževano konteso. Vse drugo je ustvarila seveda pesnikova fantazija; poročila se je korttesa Pija šele tri leta po nastanku pesmi, v novembru 1887 (Prim. »Sudsteir. Post« VII, št. 95, 30. nov. 1887). Da pa je pesem V Svojem jedru kljub temu najbfž kos avtorjeve osebne izpovedi, ža to govori po mojem ttinenju tudi prvotna verzija v Ljublj. Zvonu (1. nov. l884)j kjer ogovarja duhovnik nevesto namesto »gospa bogata« še točneje i »Grofica Jelka«. Ottienim naj še, da je ob Pijini poroki njen brat Alfonz, nekdanji Aškerčev gojenec, izdal precej obsežno lirsko zbirko nemških pesmi z naslovom »Aus der Jugehdzeit«. V bogoslovju je bil Aškerc, kakor kažejo katalogi, dober dijak, zlasti prvo leto; pozneje je nekoliko popustil. V I. letniku je dobil iz generalne dogmatike, hebrejskega jezika, uvoda v staro zavezo in eksegeze stare zaveže red »emitlenter«, iz biblične arheologije pa »accedens ad eminen-tiam«. V II. letniku je klasificiran iz vseh predmetov (specialne dogmatike, hermenevtike, eksegeze novega zakona po grškem tekstu, uvoda v novo zavezo in eksegeze nov. zak. po Vulgati) z redom »accedens«, istotako iz obeh predmetov (moralne teologije in cerkvene zgodovine) III. letnika. Kot četrtoletnik ima v katehetiki »eminenter«, v pastoralnem bogoslovju in pedagogiki »accedens«, v kanoničnem pravu pa red »prima«. Arabščine, kaldejščine in sirščine ni obiskoval. Bogoslovska leta je preživel pesnik, kakor mi poroča njegov takratni tovariš in prijatelj, g. prof. Zidanšek, zadovoljno in nekam brezskrbno. Vendar se je v eni stvari že takrat kazal poznejši Aškerc: od vseh pesmi mu je bila najljubša — francoska marseljeza. Ako je bil navzoč, kadar šo v odmorih igrali na klavir, je vedno hotel slišati to najprej. Mnogo prostega časa je posvečal baje pesnikovanju; posebno se je vadil v verzifikaciji. Najljubše čtivo mu je bila v tej dobi pesnica — Carmen Sylva. Vedno so baje ležale njene pesmi na njegovem pultu. Sodeloval je Aškerc tudi pri »Lipici«, listu mariborskih bogoslovcev, vendar šele kot četrtoletnik. Ravno v času, ko je prišel v bogoslovje, je namreč »Lipica« začasno usahnila. Šele v šolskem letu 1880/1 so jo zopet obudili k življenju in uredništvo je prevzel Aškerc. Vendar so v celem letu izšle le 3 številke po 16 strani, skupaj 48 strani, in urednik je priobčil v listu le eno pesem, na str. 2. Dotičnega letnika danes žal ni več: med vojno ga je nekdo odnesel. Ohranila pa se je Aškerčeva pesem v poznejšem prepisu, v »Lipici« 1913/14, kjer na straneh 48—51 razpravlja o njej Karol Arlič. Glasi se tako-Ie: Sonet. V svetišču božjem večna luč brleva. Svetlobe njene bledo-sivi svit Po dnevi jfdva očem ožit, Vmorj gg solnčni jar |ilo«ji dneva. A kddar noč od zunaj v cerkev zćva, (Slej! td prizčr sedaj prečarovit: Svetiljke blišč, po hramu vsem razlit, Notranji kras njegov ti razodeva. O! večna luč, plamen ljubeči sv^ti I ti ?atč v src& svetišči pćti, Kar dom ima nad zvezdami zlsttni Naj mrak potem ogerne te ternšn, Terpljenja mrak; britkosti burja brije Saj v serei luč ted^j tem lepše sije! nc Podpisal se je pesnik s končnima črkama svojega imena; (Anto)n (Ašker)c. Kakor vidimo, je sonet oblikovno precej okoren, misel v njem deloma (v tretji kitici) nejasno izvedena. Vendar je pesem zanimiva, ker imamo v njej (kakor je omenil na navedenem mestu že Arlič) prvotno obliko poznejše »Večne luči« (Lirske in epske poezije, 6), ki je izšla prvič v majski številki Lj. Zv, 1882 (str. 291), torej najbrž kako poldrugo leto posmeje ko v »LIpiei«. Če obe verziji primerjamo, se moramo čuditi, kako je pesnik v tem kratkem času tehnično napredoval. Pri tem je značilno, da je opustil prvotno obliko soneta, ki mu očividno ni prijala, ker ga je ovirala v svobodnem poletu misli. To je že čisto tisti Aškerc, ki je 1. 1896. pisal v Lj. Zv. (str. 712): »Svoboden in pravi pesniški duh si dandanes ne da več vezati peroti! Oblika se mora ravnati po misli, ne pa misel po obliki! Navdušene moderne pesmi si ne moremo misliti v pedantično-okorni in neokretni sonetni obleki...« Res najdemo pri Aškercu le tri pesmi v stalnih pesniških oblikah: zgoraj navedeni sonet ter gazeli »Brez doma« (Lj. Zv. 1882, 642) in »Želje« (Lj. Zv. 1882, 674). In še te tri so nastale v prvi, začetniški njegovi dobi, ko je pesnik še stal pod tujimi vplivi in šele iskal svojega lastnega izraza. Vošnjakova pisma Janku Serncu. Dr. P. S trm še k. Habent sua fata libelli. — Tudi ta Vošnjakova pisma je zadela nenavadna usoda. Po smrti dr, Janka Sernca leta 1909. jih je dobil dr. Pivko. Ker je vedel, da se z našo politično zgodovino najvneteje bavi dr. Lončar, mu je namenil celotno Sernčevo pisano ostalino in je še danes prepričan, da je poslal dr. Lončarju tudi ta pisma. Dr. Lončar pa je objavil vso literarno zapuščirto dn Jatlka Sernca v »Vedi« 1. 1914., a Vošnjakovih pisem ne omenja in mi na moje tozadevno vprašanje izjavlja, da Vošnjakovih pisem ni dobil na vpogled. Bodi temu kakorkoli! Po izbruhu svetovne vojne je moral dr. Pivko k vojakom, dr. Lončar pa je vrnil Sernčevo literarno zapuščino gospej dr. Pivkovi. Ko se je začela preiskava proti dr. Pivku in njegovi rodbini, so zaplenili, kar so dobili pisanega, in tako je morala tudi Sernčeva literarna zapuščina in Vošnjakova pisma z drugimi pismi vred k praški policiji. Od tam jih je dr. Pivko pred nekaj tedni zopet prejeli ter jih izročil Zgodovinskemu društvu v Mariboru. Največja težava pri razbiranju teh pisem je Vošnjakova nenatančnost pri zapisovanju letnice. Je naravnost čudno, da piše Vošnjak točno dan in mesec, tisočletje dosledno izpušča, stoletje in desetletje izpiše natančno, leto pa samo označi z repom tako, da človek nikoli ne ve ali čita letnico pravilno in tudi pravilno razporeja pisma ali pa se mu je pripetila kaka neprilika. Po notranjih kriterijih sem razporedil pisma, kakor so tukaj objavljena, čeravno je neka roka pred menoj označila sedanje šesto pismo kot drugo.1) — Končno obžalujem, da nisem mogel dobiti navzlic prijaznim posredovalcem na vpogled Sernčevih pisem, pisanih Vošnjaku, ki se baje nahajajo v muzeju ali licejski knjižnici v Ljubljani; dr. Vošnjak sam jih sicer ne omenja med ohranjenimi (Spomini I. 157). Tam shranjene je (deloma?) v regestih objavil dr. Lončar v Naših Zapiskih IX. 1. 1912. I. Iz si. Bistrice 1/7 86(2). Dragi prijatelj! SI. duh nazaj pošljem, vsakojaščina še ni prepisana. Srbske pesmi, ki jih od nas imate, moraš odvračati, so izvirospisi. Zadnjo nedeljo imeli smo »Sangerfahrt« v Konjice in Konjičane z našimi slov. pesmami pre-budli. »Naprej« smo jim mogli kar tam pustiti, da se ga tudi ondašnji pevski kor nauči.2) J) Čudno je vsekakor, da ni nobenega pisma iz zelo živahnega leta 1863. — O kompozicijah, ki jih omenja v ipismih dr. Vošnjak, mi je oskrbel točne podatke g. prof. Druzovič. Hvala mu! (Prim. tudi Druzovič, Zgodovina slov. petja v Mariboru. ČZN 1924, str. 80—100.) ') Vsakojaščina (Vsačina) je bila kitica raznih slovanskih pesmi, ki jo je sestavil brez dvoma Miklošič. (Rokopis hrani Zgod. društvo v Mariboru.) Naprej je bila takrat nova budnica (komponirana 1. 1860.) in na razporedih prvih čitalniških prireditev. Kar zadene tvoje vprašanje zavolj vaše obletnice,1) te zagotovim, da večina naših pevcov pride. Le to nam naznani, kakšne pesmi bo kor pel, da se jih tudi mi navadimo. Z Muršecom sim v Konjicah govoril, on misli tam čitavnico ustanoviti,2) pa bo težko šlo, al pa skor nobenega uda v "trgu ne bo imel, kakor duhovne; zakaj ondašnji duhovniki, posebno pa tehant so zavolj njih zelotisma sploh sovraženi. Res je težko za nas, da največ podpore le od te strani imamo. Pa pustimo to za ustmeni pogovor. Mladi Kokoš, tukaj bivši se je nek pritožil, da jih ti začneš siliti s slov. vlogami. Naš notar dozdaj še premalo zna. Det. pa kakor se kaže nima veselja do nobene reči. Kje se bo slovesnost sprehajala; in je res, da pride Lovro?3) Kdo pa kaj iz Ljubljane? Le kaj lepega napravite in se bolj srčne skažete, kakor zadnjič pri »Sangerfestu«.4) Ako bi le kaj naznanil bil, bi tudi jaz prišel bil, in mi Bistrčani bi slov. zastavo prinesli bli. Pa jaz sem takrat v Celji pri besedi6) bil, ko nisem vedel, kako in kaj bo pri vas. Jaz sim veliko trpel od Bistrčanov, da ste se vi tak slabo obnašali. Čez Slov. Gradčane4) so se res vsi smejali zavolj njih velikega nemškega bandera, in je vsim žal bilo, da nismo prej na to mislili z slov. zastavo priti. Bo pa drugokrat boljši, ako Bog da i sreča junaška. Srčen pozdrav vsim zvestim Slovencom od vašega zvestega prij. Dr. V o š n a k a. 11. Iz slov. Bistrice 14/1 864. Dragi brate! Ni mi mogoče, to nedeljo 17. tm. priti; naj tedaj takrat kdo drug namesto mene govori. M Novice oglašajo 23. julija 1862 (str. 252), da bo praznovala mariborska čitav-nica 3. avgusta svojo prvo obletnico. (Gl. Vošnjak, Spomini I. str. 130.) -) V Novicah 16. julija 1862 (str. 244) se vabijo domoljubi v|Koojicah za 20. julija na razgovor glede ustanovitve čitalnice v Konjicah. ®) Slovesnost se je vršila v dvorani pri Maherju. (Maherjeva, pozneje Kartinova dvorana se je nahajala pri takratni pivovarni, v današnji Strossmalerjevi ulici št. 5; sedaj ima tam tvrdka Brandl svojo delavnico klavirjev.) Navzoč je bil tudi »ljubljenec slovenskega naroda, iskreni zagovornik naših svetih pravic, dr. Lovro Toman«. (Novice 1862, str. 274.) *) Mišljen je Sangerfest na binkoštni pondeljek 1862, ki se ga je udeležilo tudi 30 Slovenjgradčanov; ti so prišli na predvečer »po vodi« v Maribor z nemško zastavo, kar izrecno omenja Dr. Jul. Kosjek v brošurici: Gedenkblatt an das Marburger Sangerfest zu Pfingsten 1862 (Graz 1862, str. 18). *) Prim. Novice 1862, str. 234. Ce vam je všeč, pa svoj govor raji do meseca sušca odložim. Takrat naj lože pridem. Kedaj se bo neki odprla ptujska čitavnica.1) Tam so pravi zaspanci z Čučekom vred. Al se kdo vas v Celovec pelja?*) Jaz bi prav rad šel, pa mi ne bo mogoče. Kaj bomo kaj letos posebnega učinili nemškutarjem v sramoto in jezo. Svetoval sim Celjanom, naj bi se to leto oni na noge spravli in po leti veliko pevsko svečanost napravili. Seveda če bo do tega časa še mir, in nemški Mihi ne bo zdivjal, ampak po svoji navadi spet mirno zadremal. Trebalo bi zdaj res kacega ropota, sicer nam vse naše časnike fn časnikarje zaprejo, kakor zdaj spet p o z o r a. Da bi jih vrag--- Pušku na klin,3) Mač — u — tok Skoro dojde zadnji skok. — Z Bogom Vaš Jože* III. • Iz slov. Bistrice J 2/7 864. Dragi brate! Kdor je mar?4) si mi poslal, pa nisi oznanil, al ima se tudi kdo od nas kakega samospeva vaditi. Drugače se mi samo korov učimo, samospevov in četverospevov pa ne. Ratei-u6) nikar več ne naložiti, on že tako zadost ima, kjer se razun »Sirote« tudi še bo nekega dvospeva vaditi moral, ki ga misli z Domink. ') Že julija 1863 so jo nekateri domoljubi osnovali, pristopilo ji je takoj blizu 100 udov; vlada pa je pravila vrnila, na kar so jiJi popravljene vnovič predložili. (Novice 1864, str. 79.) Da so pravtla potrjena 21. maja, poročajo Novice 1864, str. 131 in str. 188. 2) K slovesni otvoritvi čitalnice v Celovcu 24. 1. 1864. (Nov. 1864, str. 22.) 3) Hrvatska budnica iz I. 1847. Pesnitev Drag. Rakovaca, kompozicija Lisinskega. Ker je še primanjkovalo primernih slovenskih budnic, se je kaj rada popevala tudi pri nas. 4) ... Je bila prva slovenska skladba večjega obsega; za moški zbor, soli in spremljavo klavirja, Koseskega pesmi zložil napev dr. Benj. Ipavic; pela se je prvič 31. julija 1864. (Novice 1864, str. 261.) ") Ratej je bil notar v Slov. Bistrici in pel krepkoglasen tenor (Vošnjak, Spomini I., str. 112 in 142). gospo skup peti. Napev tega dvospeva pa šele dobimo iz Gradca od Dr. Ipavca.1) Sicer ste samo težkih pesem izbrali in »Jaz vem za deželo«5) se ne sliši dobro. Zagrebških pesem nam ni treba poslati, kjer odtod razun Ratei-a pa mene — in še midva nisva gotova — nikdo ne gre. Vstopnic ne bom vseh potrebval in vam gotovo nektere nazaj poslal. Mi imamo zdaj veliko posla, kjer moramo tudi za ptujsko čitav-nico skrbeti in jo podpirati, da se bo dostojno odprla. Zato nam je težavno, da ste same nove in težke pesme izbrali. To nam veliko truda prizadene in vendar ne bomo pesem tako znali, kakor bi potrebovalo. Znabiti vas še pred besedo enkrat obiščem. Z Bogom vaš udani Dr. J. Vošnak. IV. Iz slov. Bistrice 22/7 86(4). Dragi brate! Moja misel je, da bo treba, še v prihodnjih »Novicah«3) naznaniti, da se tudi še 31. zvečer pri vhodu dobivajo vstopni listi. Jaz štejem na kakih 400 poslušavcev menj gotovo ne. Svojih 40 listov sim večidel po okolici razposlal in nadjam se, da jih bodo ljudje obdržali. Če mi bo le mogoče, pridem v torek zvečer, če ne, vam pa pišem. Škoda je za velike stroške za Kletner-jevo.*) Nas pride 8 pevcev, razun »Kdo je mar« in »Pušku na klin« druge pesme ne znamo. Naš ') Pismo se nanaša na besedo v Mariboru, dne 31. juliial 1864, o kateri poročajo Novice (1864, str. 262): Dvospev »Prisega« izvrstno kompozicijo za alt in bariton, zloženo nalašč za ta dan mariborski čitalnici, posvečeno od dr. Benj. Ipavca, sta izborno ipela gospa dr. Dominkuševa in notar Ratej. (Vošnjak, Spomini I, str. 158.) Prisega je brez dvoma prvi slovenski duet. (Proizvajal se je tudi na prvi glazbeno-zgodovinski Besedi dne 4. aprila 1924 v Mariboru.) 2> Jaz vein za deželo (Slovenske dežele) in pozineje omenjena Ali smem Slovenec biti, sta bila zbora Miklošičeva, 3) se je zgodilo v Novicah z dne 27. VII. 1864 (str. 247). *) »Samospeve je bila na povabilo čitavnično prevzela gospodična Kam. Klettner-jeva, prva pevka graške opere, Čehinja po rodu. Pela je dve slovenski in dve češki pesmi. Ko je nežna krasotica v beli s slovenskimi barvami okinčani obleki na oder stopila, pozdravljali so jo poslušavci z radostnimi živila-klici«. (Novice 1864, str. 262, napisal Vošnjak, gl.: Spomine I. 158.) prvi tenor, učitelj Kač je žalibog prestavlen in že odšel, kar nam je prav žal. Bog vas živi! Tvoj prijatelj Dr. Vošnjak. V. Iz slov. Bistrice 26/7 86(4). Dragi brate! Pišeš mi, naj bi se Orozel vadil nekega samospeva v Kdo je mar pa mi ga prav ne naznaniš; zakaj Bariton Solo se nahaja pri 1. tenoru in pa tudi 1. in 2. bas imata Solo; reci tedaj, kterega naj se uči. Vstopnih listov zmirom še prodajam, nekaj jih še imam, pa nadjam se, da bom do nedelje vse oddal; zato vam zdaj nobenih nazaj ne pošljem. Bi ne smel kakih pet brez plačila za freikarte oddati, če bi se mi kje potrebno zdelo? Kmetov menda tudi iz te okolščine ne bo več, kot 12—15. Drugi bodo učitelji, duhovniki in mestjani. To nismo dobro storili, da smo si nedeljo izvolili zavolj novih maš. Z Ratej-om že prideva dopoldne. Zavolj »Sirote« se nekaj bojimo in dobro bi bilo, da bi taisti od vas, kteri bodo pri brenčečem koru pomagali, že ob 4ih popoldne k skušnji prišli, da bi se z Rat. skup vadili. Razun »kdo je mar« že vse pesme znamo. Poskusil bom, še nekaj kmetov not spraviti, pa da zdaj pač preveč dela imajo, da ne morejo od doma. Z Bogom vaš Dr. J. Vošnjak. VI. Iz slov. Bistrice 28/8 86(4?). Dragi Janko! Ratej bo na Ptujem pel samospev »Al smem Slovenc biti?«1) od Vilharja. Začne se: »Bratje, to mi dovolite. — Mi smo pa zgubili glas za glasovir in tudi Vilharj. pesem nimamo. Zato te lepo prosim, pošlji mi prec ali ta zvezek Vilh. pesem, v kterem je ta pesem; ali nam v Mariboru pusti prepisati »glasovir«. Skusi, da vas vendar nekaj na Ptuj gre.s) Posebno pa skusi, da četverospev skup spraviš. Sicer bi morali mi Bistričani, oba četverospeva ') Svitloslavova v Danici natisnjena pesem »Ali smem Slovenec biti?« se je pela že na proslavi obletnice mariborske čitalnice 8. avgusta 1862. (Novice 1862, str. 286.) 2) k slovesni otvoritvi Čitalnice v Ptuju 5. septembra 1864. Takrat so mariborski pevci — pod vodstvom Miklošičevim — zapeli četverospev »Ljubici pod oknom«, slove-njebistriški pa četverospev Domovini. (Novice 1864, str. 304.) peti, ker sta dva v nacrtu. Miklošič mi je obljubil, da že v soboto se pelja na Ptuj. . - ,;...< n Če bi mimo šel, stopi k Leeb-u, da nam gotovo našo obleko napravi do sabote in jo nam po pošti pošlje. Bog vas živi vaš Dr. J. V o š n a k. VII. Iz slov. Bistrice 3/10 864. Dragi brate! Naj se tudi vi Mariborčanje po železnici1) v jutro peljite, da nas bo vendar več skup z vlakom prišlo, ker bode Celjanov samo kakih deset. Ali ste se vadili kakega četverospeva? Prav ljubo bi. nam bilo, da bi vi enega prevzeli. Tak le gotvo po železnici prite! Z Bogom Tvoj Dr. Vošnjak. VIII. Iz slov. Bistrice 3/12 864. Dragi Janko! Pošljem ti oklic, ki ga mislimo razposlati na celjske volilce. Preglej ga in dostavi, kar misliš; pa ga ne obdrži čez dva dni; potem ga seveda rekom, pošlji Herman-u. Mariborčanov bota ti pa Dominkuš podpisala. Prosim te, da Čolnik-u2) ti naznaniš, da ga bodemo tudi podpisali. Oklic sim nalašč dolgejše napravil, ker tudi v »Novice« pride in se na tem potu ves narod podučuje v političnih stvareh. Mislim, da čez postave nikjer ne sežem, če tudi sim na nekaterih krajih prav ojster, kat pa zdaj moramo biti. M. decembra se še enkrat snidemo v Celji, da končno pregledamo poziv, preden ga damo natiskat. Znabiti, da se pri besedi 18. vidimo. Z Bogom Tvoj zvesti Dr. J. Vošnjak. IX. Iz slov. Bistrice 10/12 86(4?). Dragi Janko! Herman poslal mi je tvoje pismo in dostavil, da je tudi on za oklic, le da se nektere reči spremenijo. Meni je to prav všeč, saj nisem mislil. J) v Ptuj 5. septembra 1864. a) veleposestnik Dominik Čolnik pri Sv. Benediktu pri Št. Lenartu. da bi vse ravno tako moralo ostati, kakor sim jaz pisal. Ampak to je le načrt, ki se mora po mislih večine sprenarediti. Jeaa pa me je zgrabla, ko sim bral, da ta šemasti brezznačajni človek, ki ga le sebičnost in častilakomnost vodita, tvoj slavni chef) — fi te bodi — je sam sebe izbrisal. Da! Izbrisal se je iz naših vrst, izbrisal iz našega spomina, iz našega prijatelstva. Dokler imamo mi še kaj govoriti, on ne bode nikolj in nikjer naš poslanec. O ti permaruha! Zakaj bi le sami volilci podpisani bli? Čehi nam kažejo, kak moramo ravnati. In vendar je treba, da ljudstvo začnemo navaditi na neke gotove imena za prihodnje take prilike. Tudi smo v Celji tako sgovorili in zato naj se vse v duhu složnosti i^pelja. In preojster? Nekaj moramo povedati; časi so viharni in zato tudi ni več taka nevarnost, če je tudi kak sestavek preojster, Z belimi rokavi ne dajo se prijeti take vmazane, blatne reči. Sicer pa tako od večine odvisi, kaj da se mora spremeniti in to se bo tudi zgodilo. Te dni se peljam v Celje, le od Kočevarja še pisma dočakujem za-stran odločenega dneva in potem bodemo, oziraje se na vse zaželjene spremembe, oklic končno redigirali, preden ga damo natiskat. Govori z Dr. Prelog-om2) in mi odpiši, al se on če podpisat na oklic. On se/ gotovo ne bo bal. Bog vas vse pozdravi Tvoj zvesti Dr. V o š n a k. X, Iz Slov. Bistrite 28/12 86(4?). Dragi brate! Uradniki in nemškutarji grozno delavajo zoper Razlaga in za namestnika. Zato moramo tudi mi vse žile napenjati. V Celjskem okraju je Lihten. skrbel, da so sami župani, njemu čisto podložni, pa nemškutarji izvoljeni. Kakšne »Wahlumtriebe« da so tam po nekterih krajih delali, se bo v svojem času po »Politiki« razglaševalo. Slov. oklic,') pa zlo okrajšan, vse historično in vsi napadi na vlado so izpuščeni, se že natiska. Za potrebno pa smo spo- *) Dr. Dominkuš, ki res ni podpisan na oklicu (v Novicah 1. 1865, str. 6). 2) Dr. Prelog je podpisan na oklicu. 3) Za volitve 14. 'dtecembra 1863 je izdal dr. Vošnjak ipo nalogu celjskih rodoljubov v Novicah (1. 1863, str. 388) nepodipisan oklic. Pri volitvah je zmagal okrajni predstojnik UchteHegger z 115 glasovi proti dr. Razlagu, ki je dosegel 99 glasov. Že naslednjega leta je Lichtenegger umrl in nove volitve so bile razpisane na 16. januarja 1865. Izdali so oklic z 20 podpisi (v Novicah 1865, str. 6) in kandidirali zopet dr. Razlaga. Tokrat je zmagal, ker je bilo zanj oddanih vseh 223 glasov. (Vošnjak, Spomini I, str. 179.) znali, tudi v nemškem jeziku kakšen Aufruf v Tagespošto dati. Pošljem ti načrt, da tvoje misli dostaviš in mi ga koj povrneš, ker se v saboto zopet v Celje peljatti. Res sramota bi bila, ko bi premagal Strašoldo.1) Po Konjicah bo letos veliko bolj ko lani. Laški in gornograški okraj sta cela, jelški in vranski pa več kot pol naša, le c e 1 j s k i je spet celi zoper nas. Borba bo huda. Pa jaz imam najboljše zaupanje. Bog vas živi Vaš zvesti Dr. V o š n a k. Slov. oklic je zdaj tak pohleven, da bi ga še gospod kazihini odbornik podpisal.2) N. B. Ta A u f r u f pošlji koj naravnost v Celje Dr. Kočevarju in naznani njemu tvoje misli. Jaz se šele prihodnji teden enkrat v Celje peljam. XI. Iz slov. Bistrice 1/1 865. Dragi brate! Aufruf se ne bo natiskal, ker ste vsi zoper to. Tudi ga, kakor se zdaj kaže, res ni treba; kajti iz dovršenih volitvah volivnih možov že zdaj razsodimo, da je velika večina volivcev za Razlaga. Celjski okraj, ki je lani ves zoper nas bil, je letos kakor Kočevar piše, po večini za nas. Gornograški in laški sta spet cela, vranski in jelški po večini, in konjiški je letos tudi celi za nas. In tak bi res moralo se kaj posebnega zgoditi, da bi ne premagali. Birokrati hudo delajo, posebno v celjskem okraji, pa zastonj, ker zoper namestnika niso sami Slovenci, ampak tudi kar je nemškutarjev po trzih. Proti lanskemu letu smo res velik korak naprej storili. Tagespošta mi odgovori, da takrat ne more vzeti kak Aufruf za kakšnega neodvisnega ponujavca, ker so nekteri nemški liberal-n i poslanci že hteli v nji priporočevati namestnika in jim je to tudi odrekla. Za drugikrat pa je pripravna vzeti, kar čemo v njo pisati. O ti slavni nemški liberalisti! Ti pač morajo nas in naše ljudi imeti za božje volke brez pameti in brez premišljevanja. Pa tak huda še vendar ni. V Vojniku, v celjskem okraji, v katerem se najhujše agitira za namestnika, je ces. komisar nagovarjal volivce naj bi pri volitvi namestnika vzeli. 1) Grof Strassoldo, takrat cesarski n&mestnik na Štajerskem. 2) Dr. Dominkuš. Pa odgovori neki volivec, tamošnjen mesar: »Kak pa da v Gradcu niso zvolili namestnika, če je res tak dobr gospod? Tam ga vendar morajo poznati. Mi pa tega gospoda ne poznamo«. — Sapienti sat! In to je menda večidel misel vseh volivcev. Stras. se takrat zastonj napenja. To bi bila prva naša politična zmaga! Z Bogom Tvoj stari prijatelj Dr. Vošnak. Jaz pa Ratei se 16. peleva k volitvi.1) Ce zmagamo, vam bodemo telegrafirali. Ce ne, — pa moramo spet iznova začeti delati, ljudstvo omikati. XII. Iz slov. Bistrice 1/5 865. Dragi prijatelj! V Novicah2) sim čital, da ste sklenoli tudi letos napraviti večo besedo. Nam je to jako ljubo slišat. Podpirali Vas bodemo, kar je le v naših močeh. Kje bo beseda? Bi ne bilo dobro, gledišče najeti? Kaka igra se bo menda tudi igrala. Pevcov tudi ne bo premalo. Dr. Benj. Ipavic je zložil krasno slov. mašo. Naj bi se pri tej priliki popevala. Zdaj pa še nekaj zavolj matične skupšine. Kdo gre od Vas v Ljubljano. Jaz se odpeljam 10. vpoldne z zmešnim vlakom. Će pa kdo od Vas se bi peljal z kakim drugim vlakom, naj mi to naznani. Celjani gredo tudi 10. Kar se tiče volitve odbornikov, se mi potrebno zdi, da bi ml štirski Slovenci vsi v enem smislu volili. Zato Vam bom jaz vse volilne liste tukajšnih udov podpisane poslal; Vi pa se med seboj zgovorite in imena odbornikov zapišete v vse liste. Kar se tiče dozdajnih odbornikov, sta dva umrla, trije: Lokar, Sorč in Einšpieler niso udje in naj bi se za koroške Slovence zvolila »M a j a r in J a n e ž i č«. Težko je najti 16 Ljubljančanov, ker je le malo več ustanovnikov v Ljubljani. Po mojih mislih naj bi bili: Toman, BleiweiB, Costa, Trpinec, bar. Zois, Sovan* Krišper ,* Vončina, Pogačar, Dr. Zupane, Gariboldi, Dr. Zupan*, Dr. Vojska, Praprotnik Andrej, Zerovec France,* Bučar Viktor; — za ostalo Kranjsko še: SvetecLuka, Pire Mat., Gf. Barbo, skup 19. *) v Celje. s) O večji besedi v poletju je govora v oklicu čitalničnega odbora v listu 16, z dne 16. aprila, med tem ko je v naslednjem, z dne 26. aprila že govor a veliki svečanosti Slomšku na čast. Vršila se je v dvorani Kartinove gostilne (Nov. 1865, str. 325). * niso bili izvoljeni na ustanovnem občnem zboru 11. maja 1865. Za štajarsko 11 odborn., med kterimi se naj Kapuz in menda tudi Dr. Ulaga** izpustita pa Dr. Razlag in nadžupnik Rozman* v Konjicah naj vzameta; ostali 10 odborniki pa naj bodo: Miklošič, Dobrila, Črne, Winkler, Marusič*, Cegnar, Nupret* Kozler, Janežič in Majar. Pa to so le moje misli. Vendar bi se mi dobro zdelo in koristno za složno volitev, ko bi se v prihodnje Novice poslal imenik kandidatov;1) ki jih mislijo štirski udje voliti. In to imate pravico storiti, ker več ko polovica štirskih udov je v Mariboru, in so gotovo tudi vsi drugi vaših misel. Bog te živi! Odpiši mi skoro vaše mnenje. Tvoj zvesti Dr. Vošnjak. XIII. Iz slov. Bistrice 13/12 865. Dragi Janko! Naznanjaj mi, koliko letnih stroškov ima vaša čitavnica. Mi v Bistrici bi pač radi tudi imeli svoje čitavnice, da bi letni stroški ne bili preveliki. Udov bi imeli nekaj čez 20 v mestu, zunanjih pa več ko 30. Manhard nam da veliko dvorano za 10 f na mesec, pa mislim, da bi še kaj malo odenjal. Kaj je tvoje mnenje? Bi bilo mogoče shajati in se zdržati? Mi bi morali strašno varčno ravnati, da bi ne zabredli v dolgove. Pohišje nam Manhard da, tudi kurjavo on preskrbi. Svečava bi pač veliko veljala. Časnikov bi nektere zastonj dobivali, vendar bi menda na leto bilo še čez 300 f stroškov. Če se pa na drugo stran premisli, bi čitavnica tukaj gotovo veliko koristila, ko bi se enkrat vkoreninila. Tukaj bo sedež okranjega poglavarstva, okrajnega zastopništva, in gotovo tudi volilnega okraja. Tudi bi se lehko delalo za razširjenje narodne omike med kmeti. Le bojim se mlačnosti mestnih udov in prevelikih stroškov. * niso bili izvoljeni na ustanovnem občnem zboru 11. maja 1865. ** je bil vendar izvoljen. (Dr. Lah, Začetki Slov. Matice, str. 70.) V Novicah 1865 z dne 3. maja je v dopisu iz Ljubljane nekaj kandidatov pri-poročanih. Čas pa bi zdaj bil ftajugodniši, ker letos ni nemškega »Geselligkeits-Vefeifi-aO Zarad nezaupnic2) tukaj že delam, da jih Feirer-ju in Lešnik-u napravim. Tudi v Fram, Slivnico (in kam še?) in v Šent-Lenart jo bodem poslal. Kar se pa Wazer-ja3) tiče, mi pišejo iz Ptuja, da bi se zdaj ne dalo kaj posebnega napraviti. Tudi bi ne bilo dobro, tega človeka preveč razdražiti, ker nam vendar le zna koristiti pri osnovi kmetiške šole v Ptuju. Zato naj se zdaj še v miru pusti. Bog te živi! Tvoj zvesti Dr. Vošnjak. XIV. Iz slov. Bistrice 8/3 866. Dragi Janko! 19. t. m. (na Jožefovo) je v Celji beseda. Pri tej priložnosti se mislimo sniditi in se pogovoriti, kako bi bilo zanaprej v narodnih in političnih rečeh vzajemno delati.4) Tudi mislimo ustanoviti stalni volilni odbor. Pridejo pa Razlag, Herman, Trstenjak, Lipold in drugi, pisalo se je tudi Knezu in Čolniku. Ali b ti ne bilo mogoče, tudi ta dan v Celje priti, saj menda še pri nobeni tamošnji besedi nisi bil. Pa moral bi dopoldne z zmešanim vlakom priti. Prav radi bi vsi tudi tebe med nami vidili. Slišim, da imaš že precej posla v Kozjem,5) kar me jako veseli. Jaz sim zdaj spleten z mariborskimi nemškutarji v hudi boj. Dr. Orozelj gre že pojutršnem v Maribor k Dominkuš-u. Kar je novega pri nas, pozveš iz časnikov. Bog te živi in tvojo soprugo in rodbino. Tvoj zvesti Dr. J. Vošnjak. Vendar pridi! ') Čitalnica v Slov. Bistrici je bila ustanovljena šele novembra 1868, predsednik ji je bil dr. Vošnjak. (Vošnjak, Spomini II. str. 71.) *) V novembru 1865 so bili sklicani' deželni zbori, da se izrečejo o septemberskem intoifćstu. Ustavoverna stranka, ki je imela večjno v štajerskem deželnem zboru, se je izrekla za februarsko ustavo in proti novemu vladnemu sistemu, med tem ko sta bila Razlag in Herman za federalistično osnovo Avstrije im proti dualizmu. Proti tem na slov. štajerskem iFzvoljehim poslancem, ki so glasovali z ustaVovefcl, so nabirali narodnjaki ipodplse na nezaupnice. (Vošnjak, Spomini I., str. 193.) a) Waser je bil državni pravdnik in poslanec Ptuja; Beltered! ga je suspendiral od službe, ker je glasoval z ustavoVerci. (Vošnjak, Spomini! I., str. 194.) 4) O tem sestanku — vendar v Mariboru — nam poroča Vošnjak v Spominih I., str. 199. *) Dr. J. Sernec je bil imenovan začetkom 1866 za odvetnika v Kozjem. XV. Slovenska Bistrica 15/11 866. Dragi Janko! To nedeljo, 18. nov. prideš vendar gotovo v Celje. Pridi, pridi, če ti je le kolikor mogoče. Veliko važnega imamo zgovoriti. Posebno tudi jaz bi te v nekterih rečeh prašal za tvoj svet. Politično brošurico1) spisujem, samo ne vem, ali ne spada marsikej v njej pod kazenski zakon. Zato te gotovo pričakujem v Celji, ker se nas bo takrat gotovo mnogo snidlo iz vseh krajev. Tudi Prelog, Knez, Herman in drugi so že obljubli. Bog te živi, tvojo ženko in rodbino! Zmirom tvoj zvesti prij. Dr. Vošnjak. Nisi mi še odgovoril, ali prevzameš oddelek: Državne razmere, spisati za knjigo: »Slovenski Štajer«?2) Kar se tega dela tiče, ti bom v Celji že vse povedal. Srčno Te pozdravljam Tvoj zvesti prij. Dr. Vošnjak. XVI. Slovenska Bistrica 6/3 868. Dragi prijatelj! Priložim odgovore na Tvoja vprašanja, kolikor sim mogel pozvediti, »Matica« me že naganja zavolj rokopisa za »Slov. Štajar«. Ker bo tudi tvoj oddelek še letos natiskan, Te prosim, da ga skoro spišeš in Šuman-u pošlješ. Kako bo z protokoliranjem firme ?3) Menda nam še prej koncesije ne bodo hteli dati. Dominkuš je strašno boječ. Nadjam se, da bo naš časnik dobr vspeh imel. Danes sim že »dolžno pismo« predložil sodniji, da se prec intabulira, potem pa mislim, da bo zadostovalo, ako priložim, Adjudic. Urkunde, v kterej je tudi kupna cena in pa izpisek iz zemljiščinih knjig. Če bi pa morebiti s tem ne bila še zadosti dokazana varnost, pa pustim pozneje ceniti posestvo.4) 1), knjižico »Slovenci, kaj čemo?« Izšla je 1. 1867. (Prim. Vošnjakove Spomine I., str. 208—214.) a) Slov. Matica naj bi izdalla na Vošnjakov predlog popis slovenskih dežel. .Sestavljanje popisa za Slov. Štajer je prevzel Vošnjak sam ter pritegnil k delu Šumana. Pirnata, Žužo, Ipavica, Pajka, Raiča, Sernca, Geršaka, Trstenjaka in Macuna. Te knjige sta izšla le dva dela leta 1868. in 1870. (Prta. Vošnjak. Spomini I., stran 249.) 3)J Da bi dobili kapital za izdajanje Slov. Naroda, I so razpisali deleže po 250 gold. in ustanovili komanditno društvo s tvrdko: »Dr. J. Vošnjak in dr.«. 4) Za kavcijo so morali položiti 2000 gold. v denarju ali drž. obligacijah. Vošnjak je ponujal svoj vinograd iti dovolil, da se kavcija vknjiži, a brezuspešno. Končno le dal dr. Dominkuš — poleg tega, da je podpisal štiri deileže — še ta (dtva tisočaka. (Vošnjak, Spomini II., str. 3 in 6.) XVII. Iz slov. Bistrice 23/4 863. Dragi prijatelj! Pozvedal sim od Dr. Dominkuš-a, da je on tebi nazaj poslal tvojo vlogo. Glede na pogodbo pa ni pravice imel niti dr. Dominkuš, svojevoljno to storiti, niti Ti, nazaj tirjati vlogo. Po pogodbi sme scer javni društvenik izstopiti kot javni društvenik, da bi pravico imel, celo iz društva izstopiti, to menda sam previdiš, da ne more biti ne po točkih, ne po duhu pogodbe. Namesto odstopivšega javnega društvenika stopi drug javni društvenik. To je začasno storil g. Ivan Žuža, dokler se ne skliče občni zbor vseh kommanditistov, kteri si potem izvolijo, kdo naj stopi na tvoje mesto. Ko bi pa vsak komanditist, naj si bo javni ali tihi društvenik, kadar se mu poljubi, izstopil iz društva, kam bi peljala taka praxis. Kdor se je enkrat zavezal pristopiti, nima pravice to zvezo rešiti enostransko, torej tudi Ti ne. Vsak bi potem lehko vsak trenutek nazaj tirjal svojo vlogo, kakor bi mu ne bila kaka malenkost po volji. Ti si stopil v društvo, vsi drug! komanditisti vedo, da si res društvenik; da pa je Dominkuš ti spet nazaj dal vlogo, tega nikdo ne ve in mislim, da tudi nikdo ne bi dovolil. Sklical se bo meseca maja občni zbor vseh komanditistov, kteremu se tudi ta stvar predloži in kteri bo, kar je nejasnega v pogodbi, odločil, da pozneje ne bo prepira. Dozdaj je subskribiranih 6500 gold. z tvojimi vred in še so nekterl obljubili, pristopiti. Torej je hvala našim rodoljubom, to podvzetje na krepkih nogah. Tudi število naročnikov zmirom narašča.1) Bodimo torej složni, da sam sebi najhuje ne škodujemo! Pozdravljam Te Tvoj stari prijatelj Dr. Vošnjak. Dominkuš pripoveduje, da si Ti celo tirjal obresti od dneva vloge. To je pač izmišljeno ali le šala! — • • • Iz teh pisem spoznamo, kako izboren podrobni delavec je bil dr. Vošnjak; ravno radi svoje marljivosti in narodne delavnosti je postal nekaka centralna postava vsega javnega življenja na Spod. Štajerskem v šestdesetih letih. Iz pisem vidimo, kako so sledili še-le podrobnemu čitalniškemu delu nastopi in uspehi tudi v politiki. Tudi na slovenski strani je veljalo geslo, ki ga je izbral dr. Kosjek za svojo brošurico o Sanger-festu 1. 1862 v Mariboru: Lied wird That _____ Fruh oder spat. ') Oglasilo se ie takoj kakih 600 naročnikov. (Vošnjak, Spomini II., str. 6.) Herman Jurij in njegova gimnazija pri Sv. Tomažu nad Vel. Nedeljo. F r. K o v a č i č. Zelo težavno je bilo v prejšnjih stoletjih našim ukaželjnim mladeničem priti do višje izobrazbe. Od 1. 1644. do 1758., ko so jezuitje v Mariboru ustanovili gimnazijo, je bila ruška gimnazija na Spodnjem Štajerskem edini zavod, ki je odpiral pot do višjih študij. Pa tudi pozneje je bilo zelo težavno kmetskemu fantu stopiti v gimnazijo, nekaj radi revščine, nekaj radi neznanja nemščine in sploh potrebne predizobrazbe, ker je bilo ljudskih šol malo in stariši niso radi pošiljali otrok v šolo, ker so jih potrebovali pri delu. Tem večje kulturne vrednosti je prizadevanje onih blagih mož, ki so doma z veliko požrtvovalnostjo poučevali ukaželjne mladeniče in jih pripravljali za višje šole. Med te spada skromen mož Jurij Herman (po domače Erman) s svojo zasebno gimnazijo na Savskem vrhu blizu Sv. Tomaža. O Hermanu in njegovi zasebni šoli je pisal že 1. 1878. v »Slov. Gospodarju« št. 49 (I. M.) Jakob Meško, rajni častni kanonik in župnik pri Sv. Lovrencu v Slov. gor. Njegov spis je pa v marsičem pomanjkljiv, kakor je pozneje sam priznal v pismu na Mat. Slekovca z dne 28. nov. 1898. Slekovec je tedaj zbral natančnejše podatke o tej zadevi za to-maževsko kroniko in po njegovih zapiskih (v arhivu Zgod. društva) objavljam naslednje podatke: Okoli 1. 1820. je vlada prepovedala sprejemati v gimnazije dečke, ki so bili stari nad 14 let. Ta naredba je zaprla pot do višje izobrazbe mnogim kmetskim fantom, ki so navadno pozno prihajali na gimnazije. K sreči je pa naredba dovoljevala gimnazijske študije dečkom, ki so pred 14. letom dovršili vsaj 1. gimnazijski razred in se potem na starost sploh ni oziralo. To je napotilo Jurija Hermana, da je v svoji hišici začel poučevati dečke za 1. in 2. razred. Ko so bili dovolj pripravljeni, jih je sam peljal v Varaždin k izkušnji, ki so jo navadno prav dobro prestali. A kako je prišel Herman do potrebne izobrazbe, da je mogel podajati gimnazijski pouk? Rojen je bil Jurij Herman 7. aprila 1793 v Savcih pri Sv. Tomažu. Oče mu je bil preprost kočar in lončar, oženjen s Katarino roj. Godovnik ali po drugih aktih Hudobnik. Pozneje so se stariši preselili v Savski vrh. Ker je deček kazal bistro glavo in veselje do uka, ga je oče poslal v domačo šolo, kjer se je zelo prikupil učitelju Tomažu Purgerju. Tudi on-dotnim duhovnikom je ugajal brihten deček, ki jim je stregel pri sv. maši. Koncem oktobra 1805 je prišel k Sv. Tomažu za provizorja znani pesnik Š t e f a n M o d r i n j a k. Ta je najbrže dečka poučeval za 1. in 2. gimnazijski razred. L. 1808. ga namreč naenkrat zasledimo v 3. razredu v Varaždinu, kjer ga zapisnik imenuje »Gregorius (mesto Georgius), Styrus. Savcicensis«, dočim v prejšnjih zapisnikih ni o njem sledu na varaždinski gimnaziji, kakor poroča rajni varaždinski profesor dr. Križan Slekovcu v pismu z dne 17. nov. 1898. Ker ni verjetno, da bi bil reven deček pohajal 1. in 2. razred morda v Mariboru, ga je pač nekdo privatno poučeval ter je v Varaždinu napravil izkušnjo za prva dva razreda in vstopil takoj v 3. razred. Tu mu je šlo s početka nekoliko trdo; dobil je prvo leto dvojko, a jo je popravil in 1. 1809. je bil že v 4. razredu, katerega je z dobrim uspehom dovršil. Kot »humanista« I. razreda (V.) 1. 1811. je pa dobil celo odliko, enako v drugem letu humanistike. Potem je šel v Gradec, da bi tam dovršil filozofijo in potem stopil v bogoslovje. Med tem pa mu je 4. aprila 1811 umrl oče in ker v Gradcu ni dobil nobene podpore, je moral opustiti študije, vrnil se je domov k materi in se poprijel očetovega rokodelstva, postal je lončar. Župniku Mešku je o neki priliki pokazal svoja gimnazijska spričevala, potem pa potegnil iz žepa tudi učni list o izuče-nem lončarstvu s šaljivo pripombo: »To je bila sprememba«! L. 1815. dne 6. febr. se je oženil z Gero Obran, ko mu je ta 1. 1834. umrla, se je 28. nov. 1835 oženil drugič z Apolonijo Stih, ki je umrla na sušici 17. oktobra 1859, na isti bolezni je tudi on umrl 5. marca 1861. V svoji »gimnaziji« je imel po pet, včasi tudi po več učencev. Hrane in stanovanja jim ni dajal, temveč bolj oddaljeni so stanovali pri kmetih v Savcih, domačini so pa od doma prihajali k njemu v šolo. Posebno je gledal na to, da so se dobro učili latinščine, dečki so se morali pozdravljati med seboj latinski in tudi njega so morali vsako jutro, prišedši v šolo, pozdraviti latinski: Bonum mane, domine instructor! Pred poukom so molili latinski, potem so se vsedli za veliko mizo na svoja mesta, ki jim jih je sam določil po njihovih zmožnostih in marljivosti. Vsakemu je nad glavo na steni visela tablica z imenom in klasifikacijo: primus, secundus, tertius itd. Dečki so med seboj tekmovali, kdo bo dobil odličnejše mesto. »Gospod profesor« je sedel za lončarskim vretenom in ga pridno sukal, zraven pa razlagal latinsko slovnico in druge predmete po določenem redu. Za poredneže je bila pripravljena tudi šiba, a on sam se je nikdar ni posluževal, za to je bil postavljen »familijaš«, eden izmed učencev, ki je vsakemu odmeril, kar si je zaslužil. Iz te šole je izšlo več duhovnikov, svetnih in redovnih, ki so pozneje delovali' na Sp. Štajerskem, nekateri pa na Hrvaškem. Nekateri kajpada piso mogli nadaljevati študij radi revščine ali drugih rodbinskih razmer, pa so bili potem razumni gospodarji. Če jfc 'kateri njegovih učencev postal duhovnik, je kajpada Herman bil povabljen na primicijo in tu je bil radost zbranim dijakom s svojo živahnostjo in dovtipi. Govoril je gladko latinski in nemški ter je še v poznih letih imel bister spomin. Dasiravno je v njegovi hiši bilo večkrat pomanjkanje, je vendar bil zmiraj vesel in ■zadovoljen ter je do smrti opravljal svoje rokodelstvo. Herman je bil visoke, ravne in suhe postave in nagle hoje, nenavadno močan. Ob nedeljah in praznikih je nosil črn frak in cilinder na glavi. Od njegovih učencev so znani po imenu: Fran Repa od Sv. Lenarta v Slov. goricah, posvečen v Gradcu 1.1840., umrl kot župnik in duhovni svetnik pri Sv. Jakobu v Slov. gor. 1. 1885. Simonič Janko od Sv. Bolfenka pri Bišu, posvečen v Gradcu 1. 1849., umrl kot župnik pri Sv. Janžu na Dr. polju 13. maja 1906. Ozmec Janez od Sv. Tomaža, posvečen 1. 1838., umrl kot vpokojeni župnik žetalski pri Sv. Tomažu 1883. Cajnkar Fran od Sv. Tomaža, posvečen v Gradcu 1836, kot kapelan v predmestni župniji v Mariboru stopil k lazaristom in umrl na Dunaju 1. 1899. Trojner Pavel od Sv. Lenarta v Slov. gor., posvečen v Gradcu 1. 1840., umrl kot deficijent pri Usmiljenih bratih v Gradcu 1. 1871. Vajda Jožef iz Lahonec, Tomaževske župnije, je postal učitelj, potem pa oskrbnik nekje na Ogrskem, kjer je tudi umrl. Od drugih njegovih učencev, ki so nadaljevali študije, ni podatkov. Eden njegovih najbolj nadarjenih učencev je bil Matija Gril iz Bratonečic pri Sv. Tomažu, ki je pa pozneje izstopil iz gimnazije in se izgubil brez sledu. Vsekakor Herman zasluži, da se mu ohrani spomin med našimi »kulturnimi delavci«. Fr. Kotnik : Mozirska tržanska prisega iz 1. 1740. Rokopisna knjiga, v katero so zapisana imena mozirskih meščanov, (Biirgerbuch von Prasberg 1740) ima na prvi strani meščansko prisego : 3eber neue Purger bes ORarht's ^rafberg bat nad) Uernet)-mung ber gel)&rigen 91Mneibs=(črinnerung ab3ulegen folgenben 03 ii r g er = Si b 3d) <3L fdjinbre 311 ©ott! bafe td) bem 'ffiarhte alte 2reue letften, bat)er nid)l nur bem čerrn 92?arhtrtd)ter ober besfelben SlellDerlreler, fonbern aud) bem lobl. OTagtflrale ailjeit ben ©el)orfam, ober bie Solgfamheii bejetgen, unb aucl) alles, roas 3ur <8e}fatltgung unb Q3efolgung 'QKarktgerect)tfame, ober ber marhtlid)en gret)f)eiten n5tt)ig, ober niiijlid) [ei)n follte, H)"", ober beroerhen, nte aber biefelbeit oerad)ten, ober u>ol)l gar bem flflarfets'nuijen entgegen fepn toerbe. Olud). t>er(pred>e td), mid) immer fo, roic es etnem red)lid)affencm, unb baju aud) beeibetem OSilrger gebiitjrt, ju ocrl)alicn; eben barurn aber aud) ieberjeit nad) £t)unlid)keil ju 91farhls'gejd)aften mid) qebraucf)en ju laffen, unb olto bie mir gebenben <8efel)le ober 2luftrage ffels geireulid) ju befolgen, unb }i»ar alles biefes : So tnaf)r mir. (Soli tjelfe! $ur bie ber beu!|'ci)en 6prad)e unhunbigen neuen Q3ilvger tft folgenbe Gibesformel beffimmt: Purgerska P e r f e g a Jeft N. N. perfćshem h' Bogu! de jeft bodem temo Tergo v'fo Sveftobo Skasov, tedaj ne le Samo temo naprej poftauleno1) Gofpodu Richterjo, al Nameftniko, ampak tudi temo Magiftrato vfellej to (podobno Pokorfhno Skasel; ino tudi vfe, kar je k pravimu poterdejnu, ino k dershejnu teh tershkih Praviz ino Frejefti potrebnu al k pridu, bom fturil, ai dopernefel, nekol pa taifte sanizhovu, al zel taiftim kaj fuper delel. Tudi jeft oblubim, fe vfellej toku, kaker fe enimo salmo2) sraun tudi perfeshemo3) Purgerjo Spodobi, sadershati, ino tudi v'fellej, kader je le mogozhe, fe puftit nuzat, tedej te mene dane Povele Sveftu dopolniti, koker gvifhnu Meni Bog pomaga Amen. Če primerjamo nemško in slov. prisego, vidimo, da je slovenska dosloven prevod nemške. Pisal jo je domačin, ki je deloma poznal takratno knjižno slovenščino, a tudi domače narečje, kar najbolj izpričuje beseda zal v pomenu rechtschaffen, ki se še dandanes v Mozirju rabi in pa glag. oblika zaničovu (zaničovav-zaničeval), savinjsko-koroški lokalizem. Tudi dativi sing. o sklanjatve, ki se končujejo na o, govore deloma za to. Trško oblast (obč. zastop) v Mozirju so imenovali magistrat, ki so ga tvorili le sodnik (župan) in svetovalci Tudi trška občina v Guštanju je imela magistrat in si je naslov pod našo vlado zopet izvojevala. Ta „magistrat" je bil privilegij mest in nekaterih trgov. Občinski urad v Guštanju nosi danes ') V rkp. je izpuščen m. 2) „Zal" pomeni rechtschaffen. Prim. nemško prisego: „wie es einem rechtschaffenem, und dazu auch beeidetem Biirger gebiihrt....." Beseda se rabi v pomenu dober, priden, gutmiitig še sedaj v Mozirju. Prim. Plet. zdaj si pa že zal ; jetzt bist du schon brav, (tako se otroku reče). Poli. 3) Izostal je v rkp. n. zopet naslov magistrat. Trška oblast v Središču se je imenovala „plemeniti magistratuš1). Kakor druga mesta in trgi je imelo tudi Mozirje pravico, da so si meščani volili sami svojega sodnika (rihtarja, župana). O tem priča najstarejša v mozirskem občinskem arhivu ohranjena listina z dne 21. februarja 1581, ki na novo potrjuje „prastare" trške svoboščine, ker je stare listine uničil požar. Meščani smejo svoje sodnike sami voli i, a potrditi in zapriseči jih mora vsakokratni posestnik žovneške graščine, slično ko v Središču ormoške. Mozirski trški sodniki so tudi imeli pravico, da so sami pobirali pri tržanih davke, a so jih morali oddajati posestnikom na Žovneku. To je trajalo do 1. 1814., ko je začela po davčnem provizoriju pobirati javne davke davčna okrožna oblast. Kriminalna justica je pritikala pristojnemu deželskemu sodišču na Žovneku, civilno sodstvo in krajevno policijo pa so izvrševali mozirski trški sodniki, ki so razsojali tudi prepire med meščani. Trg Mozirje je imel svoj grb: na modrem polju rdeče pokrito cerkev z rumenim jabolkom na stolpu. Ta grb so smeli rabiti na pečatih in listinah kakor druga mesta in trgi2). Imamo še starejše tržanske in meščanske prisege kakor je mozirska. Dr Fr. Simonič je objavil v L. M. SI. za 1. 1884. Prisege ljubljanskega mesta, ki so starejše, a se vsebinsko ne zlagajo z mozirsko3). Istotako ne meščanska prisega, objavljena v Oblakovem spisu „Trije slovenski rokopisi iz prve polovice XVII. stoletja4). Tudi ne prisega za meščana v Kranju, ki jo stavijo v prvo polovico ali sredino 16. stoletja6). Na bivšem Štajerskem imamo iz dobe 1600 —1764 več slovenskih priseg, a samo ena je za tržane (meščane). Znana je slov. prisega iz 1. 1696., ki jo je zapisal župan na Ptujski gori Janez Mihael Gigler"). Ta velja za priče. Znana je tudi prisega srediških tržanov v letih 1730—17407), torej iz iste dobe ko mozirska. A vendar se prisegi ne vjemata in je vsaka drugega izvora. ') Slekovee, Dve središki prisegi iz sredine XVIII. stoletja. Kres, II. str. 523. 3) Smeli so tudi obhajali starodavno „lepo nedeljo", nedeljo po Sv. Juriju in novi letni sejem v nedeljo po Marijinem rojstvu z vsemi častnimi pravicami, svoboščinami in običaji, s kupovanjem in prodajanjem i. dr. kakor druga mesta in trgi na Štajerskem, ki imajo pravico do takih letnih sejmov. Nadvojvoda Ferdinand je dne 23. februarja 1598 potrdil zgorajšnje trške pravice. Cesar Ferdinand III. pa je 1. julija 1642 dovolil, da smejo „lepo nedeljo" (Kirchtag)' ali letni sejem prestaviti z nedelje po Marijinem rojstvu na nedeljo po Treh kraljih (Akti v trškem arhivu v Mozirju). а) Ltp. 1884, str. 203, VIII (8) Biirgerlicher aydt windisch. Prisežni obrazci. 4) LMS. 1887, 280. Prim. tudi skrbno zbrano gradivo v Kidričevih Opombah k protiref. (katol.) dobi v zgodovini slovenskega pisemstva ČSJKZ III. str. 73-80. б) Prisežni obrazci iz rokopisa Kranjskega mesta Sket, Slov. slovstvena čitanka za 7. in 8. razred srednjih šol, 2. pred. izd. str. 36-37. ") Slekovee, Župnija sv. Lovrenca na Dravskem polju. Maribor 1885, str. 134. ') Slekovee, Dve središki prisegi iz sredine XVIII. stoletja, Kres II, str. 523 Ne samo v ljubljanski, tudi v mariborski oblasti imamo stare slovenske tržanske (meščanske) prisege. Dočim ljubljanski in kranjski meščani obljubljajo, da bodo zvesti tudi cesarju, kralju ali vojvodi, tega tržani v Središču in Mozirju ne prisegajo. Narodnostne razmere v Mozirju so povzročile, da so morali uvesti slovenski obrazec meščanske prisege, ker niso vsi tržani znali in razumeli nemškega jezika. To nam izpričujejo zapiski imen mozirskih magistratnih svetnikov in na novo sprejetih meščanov. V meščanski knjigi je zabeleženo: Aufnahme der Biirger zu sogenannten Ratsherrn nun Magistrats-Rathen, nahmlich: Am 16.ten Hornung 1740. 1. H. Andreas Klantschnigg, Kramer. (Danes ime ohranjeno v Lokah pri Mozirju.) 2. H. Kaspar Martinz. 3. „ Andre Hreschan (danes p. d. pri Hrešanu v Letušu). 4. „ Sebastian Goritscher (znana stara mozirska rodbina). Den 4. Feber 1751. 1. Herr Franz Napothnigg (danes ime ohranjeno v Šmihelu nad Mozirjem). 2. Herr Franz Hreschan (Prim. pod 3. zgoraj 1) 3. Herr Georg Teusch. Dočim so nazivali magistratne svetnike „gospode", navadnim meščanom niso dajali tega priimka. 16. februarja 1740 so-bili sprejeti sledeči tržani: 1. Joseph Teusch, 2. Michael Novak. 3. Philipp Janko. 4. Matthias Lichtenegger (ime je še ohranjeno v Ljubnem v Sav. dolini). 5. Michael Wrenk. 6. Anton Wodol-nigg. 7. Michael Jouschnigg. 8. Barthelme Jouschnigg. 9. Kaspar Postier. 10. Mathias Wiwoda. 11. Blasius Koller. 12. Jakob Wresounigg. 13. Mathias Wresounig. 14. Michael Martschinko. 15. Niklas Dellapust. 16. Anton Eckl. 17. Lorenz Petschnigg. 18. Georg Teusch. 19. Simon Hreschan. 20. Joseph Wokoschnigg. 7. marca 1744 so bili vzprejeti tržani: 1. Franz Napothnigg, 2. Barthelme Teusch. 3. Kaspar Rafpodounigg. 4. Lukas Vertatschnigg. 5. Primus Pre-dounigg. I magistratni svetniki i tržani imajo slovenska imena in so Slovenci — razen Lichteneggerja in Eckla, ki nosita nemški imeni. Zato je umljivo, da je bila v Mozirju slovenska tržanska prisega potrebna. Mogoče je, da so jo že prej rabili, ker je požar uničil stare listine. Središče — Mozirje 1 Oba slovenska trga sta imela v času našega narodnega preporoda važno vlogo. Središče ima spisano svojo zgodovino, naj bi sledilo še Mozirje1), ki mu je ob slovesu zapisal Anton Aškerc v isti „Biirger-Buch", v katerem je zapisana slovenska prisega za tržane, sledeče verze: Mozirju 1 Mozirje, ti dika Savinske doline, Ostani ponos mi slovenske očine! Kot Tvoje planine v vek trdno mi stoj, Ko bije za dom in svobodo se boj! V Mozirju, v dan odhoda, 11. oktobra 1894. Ant. Aškerc. Prispevek k Valvazorjevi rodovini. Po neobjavljenih nemških zajpiskih pokojnega Petra pl. Radicsa priredil Anton Mikuš. Ti zapiski imajo zlasti ta namen, da se popravijo mnoge zmote v naših zgodovinskih knjigah o Valvasorjevi rodovini, pred vsem domneva, da je izumrla že 1. 1759. Posrečilo se mi je (namreč Rodiesu), da sem dognal njen obstanek do začetka 19. stoletja. Dalje naj ti podrobni podatki o prejšnjih ali poznejših članih te rodovine bolje pojasnijo zgodovino tega za povestnico naše domovine tako važnega plemiškega rodu. V mnogih spisih, tako tudi v tujskem vodniku za Celje in okolico (1875, str. 100) čitamo: »Na kaplaniji v Laškem je vzidan nagrobni kamen slovečega Vajkharda barona Valvasorja«. Ogledal sem si ta kamen. Obdaja ga cela vrsta šipkov. Na njem je tudi lepa alegorijska podoba Kristusovega vstajenja na zgornjem koncu, potem na večjem spodnjem delu sta podobi mošega in ženske, poleg tega je veliko svetopisemskih rekov in pa va plemiška grba (Valvasorjev in Khislov). Najspodnejše polje obsega nagrobni napis, ki izrecno pravi, da sta t u k a j v L a š k e m p o-kopana (1. 1550. s svojim bratom Hijeronimom iz Italije v naše kraje došli) Ivan Baptist Valvasor (ali Vavasor, kakor je ime poštari pisavi tukaj zapisano) in njegova soproga Eme-r e n c i j a, r o j. K i s 1 i n, prvi umrl 1581., druga 1572.1. Torej Ivan Baptist Valvasor, a n e sloveči Ivan Vajkhard baron Valvasor ima tu v Laškem svoje počivališče in pa še danes stoječi lep spomenik. ') Hvala g. županu Matiji Goričarju in g. učitelju Fr. Vajdu, ki sta me opozorila na s'ov. prisego in na trški arhiv, katerega po županovem naročilu urejata sedaj g. učitelj Vajd in g Leykauf-Mozirski. — O pravicah in dolžnostih tržanov glej dr. Fr. Kovačić, Trg Središče str. 441 si , o trški upravi str. 379 si., o trških sodnikih ali županih str. 419. To bo zasedaj podalo precej jasno sliko mutatis mutandis tudi za Mozirje Nagrobni napis p.a se doslovno glasi tako: H1E LIGT BEGRABEN DER EDL VND ERNVEST HERR I OH AN BABT1STA VAVASOR ZVM THVRN AM HART VND PHANTINHABER DER HERRSCHAFT TIFFER DER GESTARBEN IST AM 2 TAG NOVEMBRIS DES 1581 IAR VND SEIN HAVSFRAV EMERENTIANA DIE EIN GEBARNE KISLIN SO GESTARBEN. IST AM 19 TAG IENVARI DES 72 IAR DERN PEDER SELL GOT GENEDIG VND BARMHERZIG SEIN WELLE AMEN. V medijski graščini Franca Prašnikarja pri Zagorju, nekdanje lastnine Valvasorjeve rodovine, kjer je tudi grobnica Valvasorjev, sta dva napisa, ki se tičeta članov Valvasorjeve rodovine, in to na vnanji strani grajske kapele. En napis je na v o t i v n i tabli, drugi pa na nagrobnem kamenu. Napis na votivni tabli, pod katero sta Valvasorjev in Rauberjev grb, pravi, da sta Jernej Valvasor (oče našega kronista) in njegova druga soproga Ana Marija Rauber (mati našega kronista) leta 1637. poklonila to božjo hišo Materi božji. Napis slove dobesedno: AD MAIORE(M) DEI GLORIA(M) SS DEI GEN. VR. MARIAE PATRONE SVAE TANQ(V)A(M) VOCATAE ET SALVTI INVOCANTIV(M) DEDIČ. SACELLV(M) HOC. IL. D. D. BAR. VALVASOR IN GOLLNEG CVM CONIVGE SVA. IL. D. D. AN MARIA NATA RAUBERIN Ao 1637. Napis na nagrobnem kamenu — na levo od vhoda v kapelo — pravi, da počiva tu 1. 1650. v 32. letu starosti umrli gospod Ivan Baptist Valvasor. Napis se glasi: HIE : LIGT : BEGRABEN DER: WOLLEDLGEBOR NE : HERR : HERR : IOHANN : BABTISTA : VALVASOR : ZVM : GALNEGKH : VND : N LUDORF : ETC : WELHER DEN : 10 : IVNI : DES : 1650 : IN GOTT : VERSCHIDEN : S : : EINES : ALTERS : 32. I IAR Ta Valvasor je menda eden izmed obeh starejših bratov Ivana Vajkharda, ki sta v rodovniku zabeležena le z imenom Ivan, vendar s pristavljenim t, kajti pri stricu našega kronista, Ivana Baptista (sinu Adama Valvasorja), ki je prav z vrha zapisan, ni znamenja t. Ivan Vajkhard, baron Valvasor poroča v svoji knjigi »Čast vojvodine Kranjske« (zv. II., str. 760), da je njegov mlajši brat Wolf Jernej 1. 1687. dobil beneficij oltarja sv. Barbare v ljubljanski stolnici. Ta njegov brat je bil najprej vikar v Mozirju, potem pa župnik v Žalcu. V Žalcu je vpisan v knjigi »Iiber copulatorum (1666—1732 II)« prvikrat dne 12. avgusta 1680 1. s pripombo »pro tempore vicario in Prahsberg« (Mozirje). Zadnji vpis je z dne 6. julija 1681. 1. s pripombo »copulati... copulante W. B. Valvasor,, vicario loci«. Kot župnik v Žalcu je v župni krstni knjigi za dobo 1661—1683 prvikrat vpisan dne 8. avgusta 1682. s pripombo »Baptizante illustrissimo domino Wolfg. Bartholomeo Valusor parocho«. V krstni knjigi 1684—1702 je dne 5. maja 1684. 1. zabeležen s p|-ip.' ,| Da je treba pri razpravi o pokopališčni baziliki obširno govoriti o grobiščih, je ob sebi umevno. Najprej obravnava o sarkofagih, pri čemer je znani sarkofag dobrega ■pastirja dobil novo, in sicer prepričevalno tolmačenje. Nato razpravlja o grobnicah in drugih grobnih oblikah. Na koncu tega poglavja je Egger celo poskusil rekonstrukcijo najstarejše dosegljive krščanske občine v Solinu in tu se nam pokaže zanimivo ■dejstvo, da je bilo izmed 21 res da slučajno znanih oseb vsaj 11 tujcev. Že poglavje, ki obravnava razliko v Manastirini v primeri z drugimi zgodnje-krščanskimi cerkvami, zahteva temeljito znanje te posebne stroke, naravnost mojster-sko delo pa je naslednje o napisih, ki zavzema glavni del knjige. Od najstarejšega napisa, ki pripada še prvemu stoletju, tja do najnovejšega, tičočcga se opatinje Ivane, ki spada že v 7. stoletje, vseh 288 napisov je obravnavanih z enako temeljitostjo In vestnostjo. Vsakemu natpisu je dodan obširen komentar. Koliko tiči v tem dela in koliko truda zahteva često dopolnitev napisa, to zna presoditi samo veščak. Najvaineiši napisi so podani v dobrih slikah. Obsežna kazala olajšajo študij napisov. Posebno dragocen je slovniški indeks, ki ga je sestavil gimnazijski ravnatelj E. Vetter, tako da bodo ti sOlinski napisi obenem služili kot izdaten vir za proučavanje prostonarodne (vulgarne) latinščine v naših krajih. Tudi oprema knjige lahko v splošnem velja kot vzorna, vkljub temu, da nekateri klišeji niso baš prvovrstni. Toda vzrok tiči tu v gmotnem vprašanju in tozadevno smo se po vojni naučili marsičemu se odreči. Za delo samo pa ne moremo biti dovolj hvaležni našemu spoštovanemu mojstru mons. Buliću, kl je ves čas nad delom bdel, in njegovemu sestavitelju. Naj se uresniči želja, ki jo je izrekel E. Reisch na' koncu svojega predgovora: »Spričo toliko žalostnih pojavov sedanjosti, je knjiga razveseljivo znamenje, da se raziskovalci, ki stremijo z 4sto mislijo za istim ciljem, tudi preko novih državnih mej znova prijateljsko in uspešno družijo k delu«. V zvezi s to Eggerjevo knjigo naj še omenim, da je zdaj tudi druga publikacija ■o Dalmaciji dosegla znaten napredek, rekel bi celo nekak dovršetek. Je to: C. M. Ivekovič, Architektur und Plastik (Bd. VI,—VIII. Split, Dubrovnik, Hvar, Korčula), 120 Tf in LSchtdruck. Wien. A. Schroll & Cie. 1925. Mk 120. S tem je to izborno delo, izvzemši zvezek s tekstom, dovršeno. Slike iz Splita in Solina tvorijo dragoceno dopolnitev Eggerjeve publikacije. Beograd. — Dr. Balduin Sarla. Seiiert Dr. Josei Leo: Literaturaeschlchte der Čechoslowaken, Siidslavven Und Bulgaren. Verlag Jos. Kosel u. Friedr. Pustet, Kempten 1922. Str. VIII -f 240. 8°. Pod gornjim naslovom je izšla za Božič 1922 knjiga, ki bi morala prizadete narode razveseliti, ki pa je ostala pri nas neopažena, izvzemši žurnalistično poročilo, katerega je prinesla mariborska »Straža« v 41. številki XV. letnika (3. apr. 1923) in ki priporoča knjigo. Kaj je njena vsebina, pove naslov. In bravec jo vzame v roke res z najboljšo nado, kajti pisatelju so služili kot viri res izborni pripomočki: za češko literaturo je porabil obširne »Dejiny literatury češke XIX. stoleti« ter priročne »Pfe-hledne dejiny literatury češke« obeh Novakov, Drja Jana N. in Drja Arne N.; za srbskohrvatsko slovstvo je črpal Iz Oavrilovlćeve »IstOTije srpske i hrvatske književnosti« ter Jz B. Vodnikove »Povijesti hrv. književnosti« In J. Skerliijeve »Istorije nove srpske književnosti«; bolgarsko književnost mu je prikazovala O. Mirčeva »Bolgarska literatura«, a pri slovenski literaturi mu »je šel na roko na najprijaznejši način Dr. Ivan Prijatelj«. Dasi torej za slov. slovstvo tiskanih virov pisec dozdevno ni porabljal, niti Grafenauerjeve obširne niti njegove »Kratke zgodovine slov. slovstva« niti Glaserjeve literarne zgodovine niti menda kake d/ruge knjige, ker bi io sicer pač moral navesti, bi zadostovala že avtoriteta Drja Prijatelja, da bi se moglo pričakovati najboljše tudi za slovensko literaturo. Ali koliko razočairalnje, ki ga doživiš že na prvih straneh! Četudi hoče. pisec podati v svoji knjigi le »eine andeutende Skizze«, vendar si ne bi smel dovoliti toliko, kolikor si je dovolil. Knjigo je treba namreč odločno zavrniti kljub dobremu namenu, ki ga je morda pisec imel: ne le radi njenih neštevilnih in naravnost neverjetnih stvarnih napak, ampak tudi radi drznosti, s katero daje takorekoč sankcionirati Drju Prijatelju svoja izvajanja o slov. literaturi. Take insinuacije slovenskemu znanstvenemu delu se na noben način ne smejo pripustiti;*) sicer pa, mimogrede povedano, knjiga ne delal niti najmanj časti poslovnični »nemški temeljitosti«, kakor naj pokažejlo posameznosti. Omejiti pa se hočem le na uvod ter na slov. slovstvo; ipresojo ostalih partij prepuščam bolj poklicanemu peresu. Uvodoma podaja pisec v kratkih potezah naselitev južnih in zapadnih Slovanov v sedaj od njih naseljenih pokrajinah, njih razvoj do začetka 19. stoletja, nekoliko opomb o nacijonalnih razmerah in jezikih ter o pisavi. 2e tu se kot Jugoslovani začudimo, dla je pisec popolnoma izpregledal, da pripada tudi Čma gora našemu im sicer štokavskemu jezikovnemu področju, dasi mu Jugosloveni bivamo od Drave na Ogrskem »bis Bojano« (očividno je menjena s tem reka Bojana pri Skadru!). Razmerje Srbi i Hrvati pa mu dozdevno ni popolnoma jasno; ve, da jih niti narečja niti vera niti ipisava ne ločijo, vendar govori pozneje o politiški raztrganosti »teh narodov« <= dieser VSlker). V odstavkih oz. poglavjih, kjer razpravlja pisec o slov. literaturi, je polno pomanjkljivosti, napak in izkrivljenih dejstev. Zasledujmo jih v kronološkem redu! Če-dadski evangelij je piscu slovenski spomenik (str. 41). Trubarjev dobrotnik, tržaški škof Bonomo se imenuje pri njem »Bononius« (str. 42). »Dopolnjevavec« sv. pisma mu je bil Anton Dalmatin (str. 43; očividna kontaminacija Jurija Dalmatina z Antonom Dalmato!). Od Hrena Tomaža pa do Žige Poipoviča ni piscu znan noben važnejši literarni pojav; kje so neki ostali redovniki Jattez Krstnik Svetokrižki, Jernel Basar s svojimi fdlijanti, ki stopajo skoro dostojno ob stran protestantskim folijan-tom? Karakterističnih pojavov naše prosvetljeniške literature S. ni spoznal (n. pr., da je Pohlinova slovnica normativna, mesto deskriptivna ter da odgovarja taka, kakršna je, principom racijonalizma itd). »Pisanice« so izhajale po Seifertu 1779 in 1781 (str. 44), mesto 1779 do 1781. Z Val. Vodnikom je po njegovem Izrazu Slovencem nov čas »izbruhnil« (= ausbrach; str. 44); zasluge za to ima tudi baron Žiga (čitaj Ciga!) Zois (str. 150). Mar ni piscu znano, da je 2iga = Sigismund1? Zois je baje izdajal tudi koledarje in »popularna poučevanja« (str. 151). Tržaški škof, ki je prevedel Krišt. Šmida »Sgodbe fvetiga pifma sa mlade ludi«, ni pa napisal nobenih slovenskih »Evan-•gelienparabeln«, se je imenoval Matevž Ravnikar, ne ipa Matija Ravnekar (str. 151). »Kranjska čbelica« ni bila časnik (= Zeiitschrtift, str. 155), ampak almanah; tudi ni izhajala 1830—1833 (str. 157), nego 1830—1832 ter 1834. Čbeličar Janez Cigler nt biil častivec in prevajavec Schillerjev (str. 157), nego France Cegnar, s katerim ga Je pisec zamenjal. Dejstvu tudi ne odgovarja, da so se igrale slov. igre v Ljubljani šele po 1. 1848 (str. 159), ko so vendar predstavljali Linhartovo »županovo Micko« v Ljubljani že 1789. 1. A. M. Slomšek ni oskrbel nove izdaje sv. pisma niti ni ustanovil »časnika« »Kleinigkeiten« (str. 160 si.), ampak kvečjemu »Brosamen«, kajti »Drobtinice« so bile letopis. Janežič ni ustanovil Družbe sv. Mohorja niti »Bluten aus Heimatgefilden« *) Osebno se bo g. Dr. Prijatelj že sam branil, ako bo stvar smatral za vredno *ega. (str. 161), nego je pri ustanavljanju Mohorjeve družbe pač sodeloval, a ime njegove letopisne zbirke bi se moglo kvečjemu prevesti z »Bluten aus heimatlichen und frein-den Hain-en« (— Cvetje i z domačih in tujih logov). Levstikov satirični list se seveda ni imenoval PavlihI (str. 162), kakor tudi ni bil Levstik izdajatelj lista »Vrt« (... gal> L... heraus. . . den »Garten«, ibidem), nego je samo sodeloval pri »Vrtcu«. Zakaj torej, ne »Gartlein«?) Če je Fr. Cegnar prevedel 3 Schillerjeve drame, še s tem ni prevedel; »die meisten Dramen« (str. 162). Jurčiča ni napravila znanega »die e r s t e' Erzahlung« »Deseti brat« (ibidem), ki je pač prvi Jurčičev roman, ne pa šele prva njegova povest; njegovo ime je zaslovelo že mnogo prej po slov. zemlji. Gregorčič ni opeval del srbskih ihajdukov (str. 163), še manj je seveda 1. 1921., ko je g. Seifert svojo knjigo, pisal, bil živ!! (Da ga je S. smatral za živega, se vidi iz tega, ker je imenu pristavil le rojstno letnico, smrtne pa ne; drugod je napisal obe letnici ali, kakor pri Cankarju, vsaj smrtno!) »Ljublj. Zvon« seveda ni začel izhajati 1888 (ibJdl; zamenjava Dom ta Sv.!), ampak 1881. Da je Ant. Medved pisal tudi drame, piscu dozdevno ni znano. Aškerc seveda ni napisal 2 knjig »Mučenikov« (str. 164), nego le eno. Izmed pisateljev-realistov pozna S. pač Marico Nadliškovo, ni pa omenil niti Janeza Trdine niti Janeza Mencingerja; kje je tu doslednost?! Kersnika za poezijo ni pridobil Jurčič (str. 165), nego za slov. slovstvo Fr. Leveč. Tudi Kersniku pisec ne ve smrti, njegovo povest »Očetov greh« prevaja »Die Sunde der Vater« (str. 165; torej je »očetov« gen. plur., ne pa adject. poss.!). Dr. Ivan Tavčar je baje pisal »pamflete« v službi propagande »Proč od Rima« (ibid.); to pač naj velja o povesti »4000«? Iv. Cankar se je po Seifertovemi znanju šolal na praški univerzi (str. 167); Cankar menda svoj živ dan Prage videl nil Tudi ni C. socijalizmu utiral poti (ibid.), ker je1 socijalizem med Slovenci že starejšega datuma, r.iti ne »predigt schrankenlosen SinnesgenuB« (ibid.) Izmed Cankarjevih deL se zde piscu omembe vredna le tri »Erotica« (sic!, »Haus der Mutteirgottes« (zakaj ne »Das Haus zur Mardahilf« M Hiša Marije Pomočnice?) in »Der Knecht Jersej« (sic.!). In kje sta jubileja, kje vsaj »Lepa Vida« in »Podobe iz sanj«?! Otona Zupančiča (sic!) »Samogovori«*, so S.—u tudi ostali neznani niti ne ve povedati S. ničesar o »Cicibanu« in »Pisanicah« (glej str. 168). Murna in Ketteja je baje navdahnilo k umetniškemu delovanju vaško življenje goriških kmetov (str. 168). Cvetko Golar se bo začudil, ko bo izvedel, da je izdal pesemsko zbirko »Das Gefilde von Pisano« (str. 169); to naj bo njegovo »Pisano polje«! Drju Moletu je ime Vogeslav (str. 169); ali pa je morda to tiskovnai pomota, dasi je ime tiskano razprto? In Ant. Novačan da je g^ed vojno pisal le »Karrikierende Bauerngeschichten« (ibid.); »Naša vas« je tako karakterizirana?! Kje pa je ostal VI. Levstik? Njega S. ne pozna. Zato pa prišteva Slovencem Hrvate — Istrane Katalinića —- Jeretova in celo Milana Marjanovića (str. 170). Razen vseh teli navedenih napak se še najdejo trditve, ki utegnejo vzbuditi popolnoma napačne pojme, n. pr.: »Kranjska Cbelica« je bila prepovedana radi ljubavnih pesmi (str. 158); ali: »Krst pri Savici« obravnaval pokristjanjenje poganskih Slovencev (ibildL), kakor da je »Krst« kakšen zgodovinski ep. In še več podobnega. Kar velja o partijah iz slov. literature, osvetljuje tudi ostale dele knjige. Ali nočem prejudicirati, ker sem prepričan, da bodo temu poročilu sledile še tudi ocene ostalega. Naj se iprisodi knjigi mesto, ki ga zasluži! ... „ „ „, Maribor. — Dr. M. Kovačič. Mal Josip dr., Uskočke seobe I slovenske pokrajine. Ljubljana 1924. Delo je izšlo kot 30. knjiga »Srbskega Etnografskega Zbornika« kr. Srbske Akademije v Beogradu in kot 18. knjiga prvega oddelka istega zbornika »Naselja i poreklo stanovništva«, ki ga urejuje znan* učenjak-geograf Jovan C v I j i t- Na 193 straneh nam podaje dr. Mal zgodovinsko in kulturno sliko na slovensko ozemlje doseljenih srbskih beguncev za časa turških napadov. Dodana je karta »neka- terih« uskoških naselbin v naših deželah. Tvarino je pisatelj razdelil v dva neenaka dela; najprej obdeluje zgodovino preseljevanja in sicer: 1. predzgodovino velikih uskoških preseljevanj na severozapad; 2. uskoške naselbine ob kranjsko-hrvatski meji od prvih pojavov do druge polovice 16. veka, ipa ipoznejše dogodke in pritoke; 3. uskoške naselbine po južni Štajerski in 4. Uskoke v Primorju. V drugem krajšem kultuirno-historičnem delu razmotriva 1. gospodarske in socijalne prilike Uskokov, 2. njih pravne odnošaje, 3. verske in prosvetne razmere, 4. opisuje uskoški narod in njegove običaje. Poleg tiskanih virov je zajemal pisatelj gradivo iz raznih arhivov, zlasti iz (bivšega kranjskega deželnega) arhiva v Ljubljani, iz dunajskih držaivnih anbivov ter deželnega (sedaj državnega) in nadbiskupskega arhiva v Zagrebu. — S tem problemom se je pečal svoj čas graški vseučiliški profesor dr. Bidermann (Mittheilungen des H. V. f. Steierm. XXXI, 1883), o katerem pravi pisatelj v predgovoru, Ida je enostransko in omejeno izrabil arhivalno gradivo (str. 4). Toda glede spodnještajerskih Uskokov se z Malovo knjigo raziskava) niti za las ni pomaknila naprej, še celo Bidermannove razprave ni izrabil pisatelj izčripno. Kdor se bo hotel poučiti o spodnještajerskih srbskih naselbinah, bo našel natančnejše podatke pri Bidermannu, kakor pri Malu. Mimogrede omenja tudi Majcenov članek v našem »Časopfeu« (II, 1905, str. 161—174) ter pravi, da ipjodaje nekaj podatkov le iz poznejšega časa, ne pa o Uskokih kot takih. Zdi se, da dotičnega članka ni točno prečital, ker tam je tudi več popravkov Zailinovih trditev in- objavljena je važna listina, s katero je cesar Maksimilijan I. 1574. podelil plemstva Uskokom Radosavu Bakošu iin njegovim bratom Radetu, Petru in Ogmanu*). Te važn^ Činjenice Mal sploh ne omenja. Uskoško selo na Dr. p. se ne zove Skok in ne Skoki, temveč Skoke. Na desni strani Drave imajo sploh pluralna krajevna imena žensko obliko, na levi strani pa moško. Sosedna vas, v katero so se Uskoki hoteli naseliti, je Rogoza, .ne Ragoza. Nepopolno je tudi por/Dčiio o srbskem vojvodstvu, v Veržeju. Ko-povšek ni odstopil Margetiču svojega »dvorca« pred trgom, marveč želarijo y trgu samem, >QKejey<< spomenik«. Dragocen- vpogled v Versko kulturo talh .štOKMj riftiiske* "'države nami.da&.z^rugiiirn, pri muzejskih zbirkah obdejanim, j?6di*6bfn Spis. jkvega A in.v.ireUjega j:r(iitsreja,. njihovih ostankov in Spomenikov. 0pls'je;'tako živahen • in. plastičen, ida: ta kakor se zdi, najvažnejša panoga verstva'v Ptuju do nastopa krščanstva prav intenzivno zainteresira bravca, posebno pa ogledo-vali&^ždinfetov. — Že iz tega pregleda je razvidno, dla ima knjiga kot priročnik! *CI o starinah rimskih provinc «a sedairjem slovenskem ozemlju tudi samostojen iporfien za tistega, ki se hoče hitro in zanesljivo informirati o pomenu ipogosto malo opaženih ali še manj upoštevanih najdb. Zgodovinski literaturi o naši zemlji v antiki je s to knjigo položen temeljni kamen. Za nestrokovnjaka mrtvo kamenje in črepinje Je iapregovorilo jasno in v danem okviTU izčrpno. t!i/ ^(UjasJ J>'>.,'..,,•.... ; .'v "i/j,:,:. ilKCiP J'* i ? ^'fe ' .tnonhsM v .ojr&ifrb ttj&i&cfcM -'■»'-'v.(.;;;■;«!'! ■M^OiuHji' ifolfikSSt i! i ■■■■ d ■•' ir t i>-.'<>.,■! • i; •> s h k '' 'O • ' '■■•:• ! i. .0 r;.! , ' «';ff ' jli Ijli/v* Cmol'A ,.-..vja!.. 7 ivn;li}faj : : ■ nI • nhs'A v. Ujftot si aibmmiSšmim tirni Jhtemb. »i irar«M'rt»bq ja.-.i "•-'i »'■••J.';.' " "■"■'. .V v.':":">; i':.:;.'''': 01 •?UU> iliiiqui« 83loq oljifcMo »i fusuiti :voiibCS ftEt1 oWi oiŽmci ■ -l jtr-1 <>! nvjf' $»i /u> .. J'/itj:.! '.i'M-il ',;>! /rh■•'vllii, U?.!; I!t' i/i'i ; '',i!w.!;'i;tr"f '.i«".^ ^i&itsiMj-fl* vtb iltiuji'i rntii;!:/ : Ivi h n od: .iažiriTi?-: rib .} -:* il ,:.:::: :.vj iilioVitfldfiss olfiiids r,b 'ćvffjiiti s^na 3i|aJBthq onvonotj l«ot9 w»fibo JnsvJ^tJtCl $>t>v* O! i' ' b'>oJ"'liJfi'iLipr! ' -fr.v << -.vr,; ..11^ ■ ■ t,..;::-! te cq ,lJ!noWo<{ ofBU-t/j- »n .inrpo-.^Hv ; ■ j : • ;; .; J'v ' : Mn'-f'--!';;; ; • . ■ ■ isHŽ • ''CsfiSklj! .»iJnof:. ,oO ctftMi! t.;.': c»l>»*D |«fi5 C.TI dvoNM V tjmiftf Uredništvo je sprejelo: Vrba Rudolf: Nebezpeči druhe valky svetove. V Praze 1925. Tesni&re Lucien: Sur le systeme casuel du SIov«ne. Strassbourg 1924. Teniere Lucieu: Du Traitement i de e en Styrien. Ponatis iz »M6-langes«. Pariš 1925. Saria dr. Balduin: Iz numizmatičke zbirke Narodnog Muzeja u Beogradu. Ponatis iz »Starinara«. Beograd 1925. Saria dr. Balduin: Arheološka ispitivanja u Južnoj Srbiji. Ponatis iz »Starinara«. Beograd 1925. Saria dr. Balduin: Arheološke beleške. Ponatis iz »Starinara«. Beograd 1925. Saria dr. Balduin: Iskopavanja u Stobi. Ponatis iz »Glasnika Skopskog naučnog društva. Skoplje 1925. Karaman dr. Ljubo: Basrelijef u Splitskoj krstionici. Ponatis iz »Vjesnika«. Split 1925. Starinar. Organ Arheološkog društva u Beogradu. Serija III., knj. 2. za g. 1923. Beograd 1925. Česky Časopis Historickt Uredn. Jos. Peka*. Roč. XXXI. Praha 1925. Roč. XXXII., seš. 1. Praha 1925, 1926. Zbornik' na B'lgarskata akademija na naukite. Knj. XIX. Sofija 1925. Zbornik' za narodni umotvorenija i narodopis'. Knj. XXXVI. B'lgar-ski, arom'nski i albanski folklor'. Izdava b'lgarskata akademija na nau-kite. Sofija 1926. Zbornik za umetnostno zgodovino. Izdaja Umetnostno-zgodovinsko društvo v Ljubljani. L. V. (1925). Ur. dr. Izidor Cankar in dr. Fr. Me-sesnel. Slavia. Časopis pro slovanskou filologii. Roč. IV. seš. 1—3. Ur. O. Hujer a M. Murko. Praha 1925. Česky Časopis Historicky. Vydava Jos. Peka*. Roč. XXXI., seš. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo. Letn. II. in III. (1921—1923). Letn. IV., V., VI. (1924—1925). Ljubljana. Zgodovinski del ured. dr. Jos. Mantuani, prirodoslovni dr. Fr. Kos. Daničićev Zbornik. Posebna izdaja srbske kr. Akademije, knj. LV. Beograd—Ljubljana 1925. Vabilo na naročbo. »Zgodovinsko društvo je ravnokar izdalo 24 tiskanih pol (384 str. in 21 slik) obsegajočo knjigo zgodovine Ljutomera in vseh župnij ljutomerskega sreza. Cena broširani knjigi je za ude »Zgodovinskega društva« Din 50;—, za neude Din 60.—. Kot udje se smatrajo tisti, ki so za leto 1925 poravnali udnino (40 Din). Da se izognemo dragim in neprijetnim tirjatvam, se bo knjiga razpošiljala le proti predplačilu. Kdor naroči skupno vsaj 10 izvodov, dobi 10% popusta! Knjigotrška cena je 60 Din. Po pošti stane knjiga 3 Din več. Knjiga se dobiva pri »Zgodovinskem društvu« in po knjigarnah. Zgodovinsko društvo v Mariboru. P. n. gg. udom „Zg. dr". Nujno prosimo, da nam p. n. udje čim prej dopošljejo članarino 40 Din za 1. 1926. Mnogi dolgujejo še članarino za 1. 1925. Prosimo, da Čim prej izpolnijo svojo dolžnost, ker so pridržali lanski »Časopis«. Društvo mora tiskarske stroške takoj poravnati, zato vsled zavlačevanja udnine trpi veliko škodo. S tem zvezkom, ki obsega 10 tiskanih pol, je končan letnik XXI. (1926). Poleg »Časopisa« dobe društveiiiki še »Kazalo« za 20 letnikov »Časopisa«. Za borno udnino 40 Din se ne more od društva za to leto kaj več zahteVati. x . Uprava „Časopisa".