List 1
Politiški oddelek.
In stricte politicis.
Gospodoma dr. Mahniču in dr. Klofutarju gre zasluga, da se je v konci 1892. leta razrešetalo vprašanje, ali ima slovenski katoličan v strogo političnih rečeh prostost, ali ne. Oba gospoda sta javno začela zagovarjati mnenje, da se je treba škofom pokoriti v v s e h rečeh in da je v strogo političnih zadevah tako malo govoriti o prostosti in svojih željah, kakor pri verskih dogmah. Da je posebno zadnji gospod dne 31. decembra svojo „scharfste Tonart" razodel v neparlamentarnih izrazih, ne bodemo omenjali in mu tudi vsakdo oprosti, ako velja prvega gospoda izrek:  „Natura dedit!"
Odgovoril je že poprej naš slavni starosta v politiki, gosp. Luka Svetec, prav dobro na to vprašanje in dejal, da mi nimamo nič zoper škofe, ako vsprejmo naš narodni program in da jih bodemo radi poslušali tudi v političnih rečeh, ako le hočejo biti naši politični voditelji. Pristavil je pa svoj dvom, da bi hoteli prevzeti ta posel.
Na starega leta dan smo pa dobili Slovenci od ljubljanskega knezoškofa, tedaj prav od onega, okrog katerega se je vrtelo to vprašanje in pred katerim je g. dr. Klofutar razgrnil novo mnenje Mahničeve stranke, nastopni odgovor: „Moje zvanje ni politiško in moji nameni niso nameni politiški. Moja politika je sv. katoliška cerkev. Odkar sem prišel semkaj, mi je bila jedina skrb za dušni blagor svoje škofije, jedina skrb, zastopati vse zadeve sv. cerkve in delati za večjo srečo svojih škofljanov."
Tako jasnega odgovora o preporni točki nismo pričakovali mi, še manj pa Mahnič-Klofutarjeva stranka, kajti s temi besedami jej je odvzetega mnogo orodja za natolcevanje in črnjenje duhovnov in neduhovnov pred škofom ljubljanskim in tako tudi Njegovi Prevzvišenosti prikrajšana leU »trpljenja."
Najprej omenimo, da je knezoškof na nemški ogovor ljubeznjivo odgovoril v jeziku, katerega govori 95°/0 školijanov in vsa duhovščina Kranjska. To je prva naša pridobitev. Ako vladika milosHvo podeli duhovnom še nekaj drobtin ravnopravnosti, ki jih smejo želeti po božjih in naturnih postavah, da bode namreč slovenski jezik zadobil vse svoje pravice v škofijski pisarni, v škofijskem listu, pri duhovnih vajah itd., ugodil bode željam vseh duhovnov in nikjer več ne bode govora o podtaknjeni „mržnji" radikalnih duhovnov do škofa.
Posebno važna je pa za nas izjava ljubljanskega škofa, da noče biti politik, da mu je jedina skrb za dušni blagor škofije. Reševanje vprašanj o strogo političnih stvareh in skrb za telesni blagor naroda prepušča tedaj drugim. In kdo naj so ti? Ali smejo biti tudi duhovni? Menimo, da gotovo. Saj so s škofovim privoljenjem duhovni celo uredniki listom, ki nosijo na čelu naslov političnih listov. Ali se pa moramo vsi verniki mnenju teh duhovnov, kot nezmotljivih učiteljev jedino prave in narodu koristne politike, tudi v strogo političnih rečeh brezpogojno uklanjati? Dolžnost naša ni, ker niso nezmotljivi. V tej zadevi si želimo prostosti in jo smemo tudi želeti. Za to svojo trditev imamo važno katoliško podlago. Tretji občni avstrijski katoliški shod je namreč sklenil resolucijo: „V p o t r e b n e m (v katoliških versko nravnih vprašanjih in v cerkveno-političnih zadevah) vladaj nepogojno jedinost, v dvomljivih vprašanjih (v strogo političnih, strogo gospodarskih in socijalnih vprašanjih) vladaj prostost, v vsem pa krščanska ljubezen". Mi stojimo na stališči te resolucije in menimo, da smo vendar dovolj katoliški, ker jo je sklenil slaven katoliški shod. To resolucijo je sestavil P. Opitz, urednik novega katoliškega lista „Austria", čegar izdajanje je tudi sklenil katoliški shod v Linci. Dokler se nad to resolucijo ne izreče „anathema" z najvišjega mesta, se ne bojimo nekaterih naših čez mero pravovernih, katerim še vsi duhovni niso dovolj trdni, da jih brž proglašajo za izgubljene   in  razkolnike,   ako   imajo v dvomljivih vprašanjih
malo drugačne nazore, ne zmenimo se za fanatike, ki vsako nasprotno misel naenkrat obsodijo, kakor da bi bili povžili že ves dar nezmotljivosti. Tako je pisal pred kratkim organ avstrijske katoliške duhovščine. Kar je pa v Linci in na Dunaji, bodi tudi v ljubljanskem katoliško farovži in goriškem semenišči.
Odtod se spozna velika krivica, katera se pod plaščem katoliške srčnosti in še bolj prave vere dela tistim slovenskim duhovnikom in lajikom, kateri si v strogo političnih rečeh žele prostosti. Dela se krivica, ker jih zaradi tega grdo psujejo domnevni nezmotljivci in to na ta način, ki je popolnoma nasproten krščanskemu načelu! „In omnibus charitas"! Ako še pomislimo, kdo da so ti ljudje, ki tako oblastno in surovo obsojajo in po listih napadajo svoje sobrate, ako pomislimo, da so oni prav izmed tistih, ki so pred nekaj leti celo v potrebnih rečeh odrekali pokorščino škofu, katerega je tudi sv. Duh postavil vladati cerkev božjo, obide nas groza nad to drznostjo. Kako so li tačas brali svetopisemske besede, ko so se v resničnem uporu zoper svojega škofa zbirali po zabavljalnicah ? Kaj so takrat rekli sv. Oče ? Mi smo sedaj sicer v položaji pritiska, a to nas ne boli tako hudo, ker imamo na svoji strani resnico in pravico. Te dve gotovo prideta jedenkrat na vrh, dotlej je pa sladko trpeti z dobro vestjo. „Per aspera ad astra!"
Prav nič se tedaj ne bojimo za nobenega duhovna, ki zastopa nazore „Novic", ki deluje z mirom in ljubeznijo za vero in narod, in ne buta okrog sebe z ognjem in mečem. Prva poglavitna dejanjska čednost je v katekizmu modrost in zadnja še-le srčnost. Kdor ima to pred očmi, zaradi tega še ni krivoverec in ne bode imel žalostnega konca. Preden pojdejo na grmado naši „uporni" duhovni, morajo še prej postati po vašem izgledu deželni in državni poslanci, predsedniki katoliških političnih društev in dobiti morajo — rudeč kolar tudi tisti, kateri ga še nimajo.
2