Buenos ,
^T° 67	Ä
?kt.-nov.	9
2000
LET° JUBILEJA
vsa Cerkev hvali Boga Očeta v Svetem Duhu za dar v Kristusu Jezusu, zdaj in vedno.
Od zgoraj in od leve: 1. Rojaki iz San Martina so svoj6^ nekdanjega dušnega pastirja dr. Jureta Rodeta poVa medse, da so mu izrazili čestitke ob njegovem imenovanji delegata slovenskih dušnih pastirjev. - 2. in 3. V nedeljo, julija, je lazarist Janez Petek obhajal svojo 80-letn|C Slovesnost, ki so mu jo pripravili rojaki iz Slovenske vasi, se začela s sv. mašo v cerkvi Marija Kraljica, končala Pa( pozdravi in slavnostnim kosilom v Hladnikovem domu. - 4-avgusta se je naša mladina s sv. mašo v cerkvi Pomagaj, ob somaševanju misijonarja Jožeta Adamiča c Janeza Cerarja CM in Francija Cukjatija, povezala z mlad1 na 15. dnevu mladih v Rimu. - 5. Koncert SPZ Gallus P | vodstvom Anke Savelli Gaser, ob spremljanju na orglah Pr^ Mirjam Klemenc, v cerkvi Marije Pomagaj v soboto.
septembra, za 34. obletnico Zveze slovenskih mater in že,
Foto: M. Čeč - 6. in 7. Lanuški fantje in dekleta, skupa
mladino iz Slovenije, v Rimu na 15. svetovnem dnevu m]^
WWWWWWWWWWWWWWWVWWWWWW
POSTAVITE
EVHARISTIJO V SREDIŠČE
VAŠEGA ŽIVLJENJA
vanje posebnega vidika svoje skrivnosti. V Evangeliju smo poslušali odlomek iz govora, ki ga je imel v shodnici v Kafarnaumu po čudežni pomnožitvi kruha. V tem odlomku se razodeva kot resnični kruh življenja, kruh, ki je prišel iz nebes, da bi dal življenje za svet (prim. Jn 6,51). Govora njegovi poslušalci ne razumejo. Perspektiva, v kateri se gibljejo, je preveč materialna, da bi lahko dojeli resnično Kristusovo razumevanje. Mislijo namreč v optiki mesa, ki ,,ne koristi nič” (Jn 6,51). Jezus pa s svojim govorom odpira brezmejna obzorja duha: „Besede, ki sem vam jih govoril,” vztraja Kristus, „so duh in življenje” (Jn 6,63).
Toda poslušalstvo je uporno: „Trda je ta beseda, kdo jo more poslušati?” Imajo se za osebe z zdravim čutom, z nogami na tleh. Zaradi tega zmajejo z glavo in godrnjaje odhajajo eden za drugim. Začetna množica se postopoma zmanjša. Na koncu ostane samo skupinica najbolj zvestih učencev. Toda glede „kruha življenja” ni Jezus pripravljen odstopiti niti za ped. Nasprotno, pripra-
vljen se je soočiti z razdaljo tudi najbolj intimnih prijateljev: „Ali želite tudi vi oditi?”
3.	„Ali hočete tudi vi?” Kristusovo vprašanje je skozi stoletja dospelo tudi do nas, nas osebno nagovorilo in spodbudilo k odločitvi. Kakšen je naš odgovor? Dragi mladi, če smo danes tukaj, smo zato, ker se prepoznamo v trditvi apostola Petra: „Gospod, h komu naj pojdemo? Besede večnega življenja imaš.”
Okoli vas odzvanjajo številne besede, toda le Kristus ima besede, ki preživijo obrabo časa in ostajajo za vedno. Obdobje, v katerem živite, postavlja pred vas nekatere pomembne odločive: specializacija v študiju, usmeritev pri delu, prevzemanje odgovornosti v družbi in Cerkvi. Pomembno je zavedati se, da med tolikimi vprašanji, ki se pojavljajo v vašem duhu, tista odločilna ne zadevajo „kaj”. Temeljno vprašanje je „kdo”: proti „komu” iti, „komu” slediti, „komu” zaupati lastno življenje.
Najbrž mislite na vašo čustveno iz-
1.	„Gospod, h komu naj pojdemo? Besede večnega življenja imaš,, (Jn
6,68).
Dragi fantje in dekleta 15. svetovnega dneva mladih! Te Petrove besede v Pogovoru s Kristusom ob koncu govora o „kruhu življenja” se nas tičejo osebno. v teh dneh smo meditirali o Janezovi trditvi: „Beseda je postala meso in se naselila med nami”. Evangelist nam je posredoval veliko skrivnost učlovečenja Božjega Sina, Sina, ki nam je bil podarjen po Mariji, “ko je prišla polnost časov”.
V njegovem imenu vas še enkrat pozdravljam z velikim veseljem. Pozdravljam in zahvaljujem se kard. Camillu Ruiniju, mojemu generalnemu vikarju za rimsko škofijo ter predsedniku Italijanske škofovske konference, za besede, ki mi jih je namenil na začetku te svete maše; prav tako pozdravljam kard. Jamesa Francisa Stafforda, predsednika Papeškega sveta za laike, ter kardinala škofe in duhovnike; prav tako s hva-iežnim spoštovanjem pozdravljam gos-P°da predsednika republike in Predsednika italijanske vlade, kakor tudi druge civilne in verske oblasti, ki so nas počastili s svojo prisotnostjo.
2.	Prišli smo do vrhunca svetovnega dneva mladih. Včeraj zvečer, dragi mladi, smo potrdili našo vero v Jezusa Kristusa, Božjega Sina, ki ga je pos-al Oče, „da oznani blagovest ubogim, da poveže strte v srcu, ba okliče jetnikom prostost, zapornikom osvoboditev,... da potolaži vse, ki žalujejo” (Iz 61, 1-3).
. Z današnjo evharistično dalijo nas Jezus uvaja v pozna-
Mladina z vsega sveta ob odPrtju Jubileja mladih 2000 na Trgu sv. Petra.
Foto: Marko Pallotta
EVHARISTIJA NAJ USMERJA VSE VAŠE ŽIVLJENJSKE ODLOČITVE_
WWWWWWWWWWWWWWWWWWWWWS?
biro in predstavljam si, da se strinjate: to, kar je resnično pomembno v življenju, je oseba, s katero se nekdo odloči, da bo delil svoje življenje. Toda pozor! Vsaka človeška oseba je neizogibno omejena: tudi v najbolj uspelem zakonu se ne moremo izogniti določeni meri razočaranja. Torej, dragi prijatelji: ali ni prav v tem potrditev, kar smo slišali od apostola Petra? Vsak človek se prej ali slej znajde na točki, ko lahko skupaj z njim vzklikne: ,,H komu naj pojdemo? Besede večnega življenja imaš.” Samo Jezus iz Nazareta, Sin Boga in Marije, večna Očetova Beseda, rojen pred 2000 leti v Betlehemu v Judeji, je sposoben zadovoljiti najgloblja hrepenenja človekovega srca.
V Petrovem vprašanju: ,,H komu naj pojdemo?” je skrit že tudi odgovor glede poti, ki jo je treba prehoditi. Gre za pot, ki vodi h Kristusu. Božanski Učitelj je dosegljiv osebno: prisoten je na oltarju v resničnosti svojega telesa in krvi. V evharistični daritvi lahko na skrivnosten, a resničen način, vstopimo v stik z njegovo osebo, pri čemer zajemamo pri neusahljivem viru njegovega življenja kot življenja Vstalega.
4.	To je tista čudovita resnica, dragi prijatelji: Beseda, ki je pred 2000 leti postala meso, je danes prisotna v evharistiji. Zaradi tega je moralo biti leto velikega jubileja, v katerem praznujemo skrivnost učlovečenja, tudi „močno evharistično” leto.
Evharistija je zakrament Kristusove prisotnosti, ki se daruje za nas, ker nas ljubi. On ljubi vsakogar izmed nas na oseben in edinstven način v konkretnem vsakdanjem življenju: v družini, med prijatelji, med študijem, delom, počitkom in zabavo. Ljubi nas, ko dneve našega življenja napolnjuje s svežino, pa tudi takrat, kadar v uri bolečine dovoli, da na nas pride preizkušnja: tudi prek najtrših preizkušenj da namreč slišati svoj glas.
Da, dragi prijatelj, Kristus nas ljubi za vedno! Ljubi nas tudi takrat, kadar ga razočaramo, kadar ne odgovarjamo na njegova pričakovanja do nas. Nikoli nam ne odtegne rok svojega usmiljenja. Kako torej ne bi bili hvaležni temu Bogu, ki nas je odrešil, tako da se je lotil celo norosti križa? Temu Bogu, ki je stopil na našo stran in je tu ostal do konca? 5
5.	Praznovati evharistijo, tako da „jemo njegovo meso in pijemo njegovo kri”, pomeni sprejeti logiko križa in služenja. Pomeni pričevati svojo lastno
razpoložljivost, da bi se darovali za druge, kakor je storil On.
Takega pričakovanja je skrajno potrebna naša družba, bolj kot kdaj koli jo potrebujejo mladi, ki so pogosto slušani z lahkim in udobnim življenjem, mamili in uživaštvom, vendar se na koncu znajdejo v obupu, nesmislu in nasilju. Nujno potrebno je spremeniti pot v smeri h Kristusu, ki je tudi smer k pravičnosti, solidarnosti, prizadevanju za družbo in prihodnost, vredni človeka.
To je naša evharistija, to je odgovor, ki ga Kristus pričakuje od nas, od vas, mladi, ob koncu tega vašega jubileja. Jezus nima rad polovičnih mer in ne okleva s postavljanjem vprašanja: „Ali hočete tudi vi oditi?” Skupaj s Petrom želimo tudi mi danes ponoviti pred Kristusom, Kruhom življenja: „Gospod, h komu naj pojdemo? Besede večnega življenja imaš.”
6. Predragi, ko se boste vrnili v vaše dežele, postavite evharistijo v središče vašega osebnega in skupnostnega življenja: ljubite jo, molite jo, obhajajte jo, še zlasti ob nedeljah, ko je Gospodov dan! Živite evharistijo ih pričujte o Božji ljubezni za ljudi!
Vam, dragi prijatelji, zaupam to, kar je največji Božji dar nam, romarjem po poteh časa, ki pa v srcu nosimo žejo po večnosti. Naj bo vedno in v vsaki skupnosti prisoten duhovnik, ki daruje evharistijo. Zato prosim Gospoda, naj med vami vzcvetijo številni in sveti poklici za duhovništvo. Cerkev potrebuje nekoga, da bo tudi danes s čistim srcem daroval evharistično daritev. Svet ne sme ostati brez sladke in osvobajajoče prisotnosti živega Kristusa v evharistiji!
Bodite vi sami goreči pričevalci Kristusove prisotnosti na naših oltarjih. Evharistija naj oblikuje vaše življenje in življenje družin, ki jih boste ustanovili. Usmerja naj vse vaše življenjske odločitve. Evharistija, živa in resnična prisotnost trinitarične Božje ljubezni, naj vam navdihne ideale solidarnosti in naj vas postavi v občestvo z vašimi brati po vseh kotičkih planeta.
Iz udeležbe pri evharistiji naj še zlasti vzcvetejo novi poklici za posvečeno življenje, ki bodo v Cerkvi zagotovili pri-
sotnost svežih in velikodušnih moči za veliko nalogo nove evangelizacije. Če kdo izmed vas, fantje in dekleta, opazi v sebi Gospodov klic, da bi se daroval njemu in ga ljubil „z nedeljenim srcem”, potem naj se ne pusti zavirati dvomu in strahu. Pogumno naj reče svoj lastni „da” brez pridržkov ter zaupa Njemu, ki je zvest vsaki svoji obljubi. Ali ni morda prav on zagotovil, da bo, kdor je zaradi Njega zapustil vse, dobil povrnjeno stokratno tu dol, potem pa tudi večno življenje? (prim. Mr 10,29-30).
7. Ob koncu tega svetovnega dneva, ko gledam v vas, na vaše mlade obraze, vaše iskreno navdušenje, želim iz globine svojega srca izraziti zahvalo Bogu za dar mladosti, ki prek vas ostaja v Cerkvi in v svetu.
Hvala Bogu za pot svetovnih dni mladih! Hvala Bogu za tolike mlade, ki so se jih ti dnevi skozi zadnjih 16 let dotaknili! Gre za mlade, ki sedaj, ko so postali odrasli, nadaljujejo z življenjem po veri v krajih, kjer živijo in delajo. Prepričan sem, da boste tudi vi, dragi prijatelji, vredni tistih, ki so bili pred vami. Vi boste Kristusovo oznanilo ponesli v novo tisočletje. Ko se boste vrnili domov, se nikar ne porazgubite. Potrdite in poglobite vašo pripadnost krščanski skupnosti, kateri pripadate. Iz Rima, Petrovega in Pavlovega mesta, vas papež spremlja z ljubeznijo in vam, parafrazirajoč besede sv. Katarine Sienske pravi: „Če boste to, kar morate biti, boste zažgali svet!”
Z zaupanjem gledam to novo človeštvo, ki se pripravlja tudi prek vas, gledam Cerkev, ki se nenehno pomlaja v Kristusovem Duhu in ki se danes radu-je vaših namenov in zavez. Gledam v prihodnost in za svoje jemljem besede antične molitve, ki skupaj opeva dar Jezusa, evharistije in Cerkve:
„Zahvaljujem se ti, naš Oče, za življenje in poznavanje, ki si ga razodel po Jezusu, tvojem služabniku. Tebi hvala na veke! Kakor je bil ta razlomljeni kruh raztresen sem in tja po gričih, zbran pa je postal ena sama stvar, tako naj se zbere tvoja Cerkev v tvojem kraljestvu iz vseh koncev zemlje!
Ti, vsemogočni Gospod, si ustvaril vesolje v stavo svojega imena; ljudem si dal hrano in pijačo v njihovo okrepitev, da bi se ti zahvaljevali, vendar pa si nam dat tudi duhovno hrano in pijačo ter večno življenje po tvojem Sinu!
Slava ti na veke!!”. Amen
wwwwwwwwwwwwwwwwvwwwww
DVA MILIJONA MLADIH
na Jubileju 2000 v Rimu
15. svetovni dan mladih je zbral v Rimu od 15. do 20. avgusta nad 2 milijona mladih k praznovanju jubilejnega leta 2000 od učlovečenja božjega Sina in našega Odrešenika Jezusa Kristusa. Svetovni dan mladih se je porodil na cvetno nedeljo 1984. Prvi svetovni dan mladih so praznovali 1984 po škofijah, vsako drugo leto pa po raznih velikih mestih: 1987 v Buenos Airesu (1,8 milijona mladih), 1989 v Komposteli v Španiji (1 milijon), 1991 v Čenstohovi na Poljskem (1,2 milyona), 1993 v Denver-ju, ZDA (1 milijon), 1995 v Manili na Filipinih (nad 4 milyone), 1997 v Parizu (1,2 milijona), zadnji 2 leti po škofijah, letos pa je sveti oče mlade vsega sveta Povabil v Rim.
Kot temo za letošnji svetovni dan mladih je papež izbral stavek: ,,In Beseda je postala meso in se naselila med nami” (1 Jn 1,14). To, po čemer se krščanska vera razlikrye od vseh verstev, je gotovost, daje človek Jezus iz Nazareta bosyi Sin, učlovečena Beseda, druga boiya oseba, ki je prišla na svet.
Na praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta, zvečer je Janez Pavel II. izrekel dobrodošlico: najprej na irgu pred baziliko sv. Janeza v La teranu mladim iz Italije, nato Pa na Trgu svetega Petra mladim iz drugih dežel. Od 16. do 18. avgusta so bile dopoldanske ure Posvečene katehezam, posveče-nim osrednjim resnicam naše Vere: Kristusovemu učlovečenju, trpljenju, smrti in vstajenju. Teh katehez je bilo okoli 160 na dan v 32 jezikih, potekale pa so v cerkvah, trgih in športnih igriščih. Pred vsem svetom so mladi Ponovili izpoved vere aposto-a Petra: „Gospod, h komu naj gremo. Besede večnega življenja imaš. Kajti ti si Kristus, sin žive-ga Boga."
V .Jubilejnem romanju" so vsi vstopili v baziliko svetega etra skozi sveta vrata. V bazili-i so mladi razmišljali o Blagrih, obnovili krstne obljube in zmo-1 vero. Ob tem so se zavedli, da ni°rajo vero, ki so jo prejeli od
staršev in starejših, posredovati naprej - svojim vrstnikom in rodu, ki prihaja za ryimi. Prve 3 dni so bile v antičnem stadionu Circus Maximus ves dan maše in mladi so imeli priložnost prejeti zakrament sprave (spoved). V petek, 18. avgusta, popoldne je bila pri Koloseju in po nekaterih rimskih ulicah pobožnost križevega pota. V popoldanskih urah so si mladi romarji ogledali „festival mladih”, množico kulturnih prireditev, ki so jih izvajali mladi z vsega sveta, in ogledali znamenitosti starega Rima.
Na ogromnem travniku pred rimsko univerzo Tor Vergata sta bili v soboto in nedeljo (19. in 20. avgusta) osrednja dogodka 15. svetovnega dneva mladih: veliko bederye in sklepno evharistično slavje. Zadiya 2 dneva je množica mladih preživela v molitvi in veselem druženju. Vsebina bedenja v noči med 19. in 20. avgustom je bila sprejem vere, ki jo bodo posredovali drugim. Mlade je nagovoril papež. Po nagovoru je stekel pogovor med papežem in mladimi o velikih vprašanjih vere in življenja na pragu 3. tisočletja: Kar 3 ure je sveti oče prebil z ryimi.
PRAZNIK MARIJINEGA VNEBOVZETJA V SLOVENIJI
Slovenski verniki so na praznik Marijinega vnebovzetja napolnili Marijina svetišča. Nadškof Rode je maševal in pridigal na Brezjah in v Lescah, škof Pirih na Sveti gori, škof Kramberger na Ptujski gori, škof Kvas na Muljavi, nuncij Farhat v Novi Štifti na Dolenjskem, škof Bizjak v Logu pri Vipavi in v koprski stolnici, škof Smej v Turnišču in škof Stres na Prihovi.
Nedeljsko evharistično slavje je bil višek tega najdaljšega, najbolj množičnega in najbolj živahnega romarja v letu velikega jubileja 2000. Maša, ki jo je vodil Janez Pavel II., je bila radostno doživetje in zahvala za vse, kar so mladi te dni lepega doživeli, kar so prejeli od Boga, od svetega očeta, drug od drugega. Papež jim je v svojem nagovoru priporočal, da jim mora biti vera vir moči za graditev novega sveta. Izročil jim je „Knjigo življenja” - evangelij in „Kruh življenja” - evharistijo. „Evangelij naj postane vaš najdragoce-nejši zaklad: v pozornem preučevanju in v velikodušnem sprejemanju Gospodove besede boste našli hrano in moč za vsakdarye življerje, odkrivali boste razloge za vaše nenehno prizadevanje pri izgradnji civilizacije ljubezni.”
wwwvwwvwwvwwwwwwwwwwwww
DVA PAPEŽA -NOVA BLAŽENA
METOD BENEDIK
V nedeljo, 3. septembra 2000, sveti oče Janez Pavel II. proglasil za blažena dva papeža: Pija XI. in Janeza XXIII.
PIJ IX. (1846-1878)
Giovanni Maria Mastai-Ferretti se je rodil 1792 v Senigalliji, 1819 prejel mašniško posvečenje, 1825 sodeloval v papeškem poslanstvu v Južni Ameriki, Leon XII. ga je 1827 imenoval za nadškofa v Spoletu, Gregor XVI. pa 1832 za nadškofa v Imoli in 1840 za kardinala. Odlikoval se je po prizadevnem du-šnopastirskem delovanju. Ker se je zavzemal za upravne spremembe v cerkveni državi in z naklonjenostjo spremljal nacionalno gibanje v Italiji, so ga mnogi imeli za pristaša liberalnih cerkvenih krogov. Po kratkem konklavu so ga 16. jinpja 1846 izvolili za papeža. V cerkveni državi je izvedel nekatere upravne spremembe, kar mu je prineslo velike simpatije, vendar se je mit o „liberalnem papežu” hitro razblinil, ko je Pij IX. aprila 1848 razločno poudaril, da bo ohranjal duhovno neodvisnost in da ne bo storil ničesar, kar bi krnilo njegovo poslanstvo očeta vseh vernio-čih; odslej so ga mnogi označevali kot sovražnika domovine. V revolucionarnem letu 1848 je prišlo do nemirov tudi v Rimu. Papež je moral bežati, v mestu pa so oklicali republiko. Šele aprila 1850 se je lahko vrnil v Rim. Pod državnim tnjnikom Antonellijem so sicer izvedli določene upravne spremembe, vendar so mnogi ostali nezadovoljni, ker je uprava dala državljanom premalo politične svobode. To nezadovoljstvo je znal dobro izkoristiti Cavour pri svojih načrtih za zedinjenje Italije: leta 1870 so italijanske čete zasedle Rim in ga razglasile za glavno mesto združene Italije. Papež, ki s s tem posegom ni strinjal, se je odslej imel za vatikanskega njetnika.
Py IX. je po raznih misijonskih deželah, predvsem v Ameriki, ustanovil 206 novih škofij oziroma misijonskih vikariatov, 1850 je ponovno vzpostavil katoliško hierarhijo v Angliji in 1853 na Nizozemskem. Sklenil je konkordate z Rusijo (1847), Španijo (1851), Avstrijo
A
PIJ IX.
(1855) in z več latinskoameriškimi državami. Ob tem je bila zelo značilna vse močnejša centralizacija, ki je skušala izbrisati vse težnje po kakršnihkoli posebnih pravicah krajevnih Cerkva. Ta razvoj, ki seveda ni potekal brez (ponekod glasnega) odpora, je osrednje vodstvo Cerkve po letu 1850 z različnimi sredstvi načrtno podpiralo. Pri tem je posebno vlogo imela sama osebnost papeža, ki je v širokih katoliških krogih po svetu užival izredno močan ugled. Pretirano poudarjanje vloge osrednjega vodstva Cerkve in predvsem samega papeža ni izzvalo ostrih polemik samo v Cerkvi, ampak je, predvsem po letu 1870, vse bolj vznemirjalo vlade posameznih držav. V Nemčiji je to privedlo do ostrih nastopov proti katoliški Cerkvi (Kulturkampf). Avstrya je razveljavila konkordat, do težav je prišlo v nekaterih latinskoameriških državah. Demokratična gibanja po Evropi so zamerila Cerkvi, da je po letu 1848 podpirala razne konzervativne stranke, na mnoge negativne odmeve pa je naletel Sy-llabus iz leta 1864, v katerem je Pij IX. obsodil poglavitne modernistične zmote svojega časa: panteizem, naturalizem,
racionalizem, indiferentizem, socializem in komunizem kakor tudi napačen nauk o krščanskem zakonu. Ob soočenju z novimi miselnimi tokovi se je Cerkev premalo odzvala še drugemu izzivu: vzporedno z naglim industrijskim razvojem se je pojavljalo vse bolj pereče socialno vprašanje delavstva; posamezniki so na tem področju sicer marsikaj štorih, osredpje vodstvo Cerkve pa se tega vprašapja ni resno lotilo. Tako se je Cerkev ob smrti Pija VII., čeprav notranje močna, znašla dokaj osamljena v svetu, kiji ni bil naklopjen; še posebej, ker se na znanstvenem področju ni znala uspešno soočiti z napredujočim racionalizmom in pozitivizmom.
Pij IX. sije zelo veliko prizadeval za poglabljanje verskega življenja. S številnimi okrožnicami ob različnih priložnostih je vedno znova opozarjal na krščanska načela in družbo spodbpjal h krščanski prenovi. Leta 1854 je razglasil verski nauk o Marijinem brezmadežnem spočetju in s tem dal nov polet češčepju Matere božje. Sklical je I. vatikanski koncil, ki je svoje zasedanje začel 8. decembra 1869. Čeprav je ta koncil najbolj znan po razglasitvi dogme o papeževi nezmotljivosti, pa ni nič mapj pomemben zaradi dokumenta o katoliški veri, s katerim je jasno razložil katoliško vero in mišljenje na temelju razodetja. Najvidnejše sadove so Pijeva prizadevanja za ohrapjapje zdravega cerkvenega nauka in za poglabljanje verskega življepja obrodila v pravem razcvetu ljudskih pobožnosti v celotni Cerkvi. V zavesti odgovornosti za celotno Cerkev je nastopal proti vsemu, kar bi po njegovem prepričanju lahko ogrožalo versko življenje vsakega vernika.
Pij IX. je umrl 7. februarja 1878. Njegov pontifikat je v zgodovini papežev najdaljši: 31 let in 8 mesecev.
Leta 1853 je Pij IX. za obsežno področje Baragovega misijonskega delovanja ob Velikih jezerih v Ameriki ustanovil apostolski vikariat in Friderika Baraga imenoval za vikarja in naslovnega škofa. Tri leta kasneje je papež vikariat povzdignil v škofijo in Baraga imenoval za rednega škofa s sedežem v Sault Ste. Marie. 1966 je Baraga prenesel škofijski sedež v Marquette. Za njegovega prvega naslednika je Pij IX. 1868 imenoval Ignacija Mraka iz Hotavelj v Po(janski dolini.
Lavantinski škof Anton Martin Slomšek je 1856 po dolgotrajnih poga-
wwwwwwwwvwwwwwwwwwwwww
janjih dosegel premestitev škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor in novo razmejitev med krško, lavantinsko in sekovsko škofijo. Py IX. je 16. in 20. maja 1857 oboje potrdil. Slomšek se je preselil v Maribor leta 1859. Krški (celovški) škofiji je oddal koroške kraje, od sekovske (graške) pa je dobil predel mariborskega okrožja, kjer so bivali Slovenci. Škofijska meja na severu se je od tedaj v glavnem krila z narodno, na jugu pa je imela za mejo štajersko-krapjsko deželno mejo.
JANEZ XXIII. (1958-1963)
Angelo Giuseppe Roncalli se je rodil 1881 v kr^ju Sotto il Monte pri Bergamu, 1904 postal duhovnik in naslednje leto tajnik bergamskega škofa Radi-nija. V prvi svetovni vojni je služil kot vojak sanitejec, zatem pa kot vojaški kurat. 1921 je sprejel službo v rimski kuryi, 1925 bil imenovan za apostolskega vizitatorja v Bolgariji; takrat je prejel tudi škofovsko posvečenje. Z njegovo pomočjo so 1926 ponovno vzpostavili sofijski eksarhat. 1931 je bil imenovan za apostolskega delegata za Bolgarijo, 1934 pa za Turčijo in Grč(jo. Do 1937 je bival v Carigradu, potem pa v Atenah, kjer je med nemško okupacijo veliko pomagal prebivalstvu in preprečil načrtovane deportacije grških Judov. Pij XII. gaje 1944 poslal za nuncija v Pariz. Tam mu je uspelo preprečiti odpoklic 33 škofov, ki so sodelovali s kolaboracionistično vlado v Vichyju. Zavzel se je za rešitev vprašanja vojnih jetnikov. Podprl je prizadevanja francoskih škofov, da bi z novimi pastoralami metodami spet pridobili delavstvo. Od 1952 je bil stalni opazovalec svetega sedeža pri UNESCO. Pij XII. ga je 1953 imenoval za kardinala in nadškofa Patriarha v Benetkah. Po štirih dneh konklava so ga 28. oktobra 1958 izvolili za papeža; privzel si je imel Janez XXIII. Mnogi so ga po izvolitvi - takrat Je štel že 77 let - imeli zgolj za prehod-nega papeža, pa vendar je Janez XXIII. °dprl Cerkvi novo pot v prihodnost. Že v začetku svojega pontifikata si je zastavil več nalog. Prva je bila sinoda za rimsko škofijo, ki nzy bi dušnemu pastirstvu in verskemu življenju Rimljanov dala novega poleta. Sinoda je zasedala ®d 24. do 31. januarja 1960. Druga na-!°ga je bila nova ureditev zakonika cerkvenega prava. Dela za prenovo zakola so se začela kmalu po nastopu nje-
govega pontifikata, novi zakonik pa je 1983 razglasil Janez Pavel II. S tretjo nalogo si je naložil najobsežnejše in najdaljnosežnejše delo: 25. januarja 1959 je presenetil ves svet s sporočilom, da misli sklicati II. vatikanski vesoljni cerkveni zbor. Pojasnil je, da se mu zdi myno potrebno, da se Cerkev odpre sodobnemu svetu, da svoje odrešenjsko poslanstvo prilagodi potrebam in zahtevam časa. Pri tem je uporabil svojo znano besedo aggiomamen-to (posedanjenje). Ustanovil je deset komisij za pripravo koncila, vse škofe, redove in bogoslovne šole pa je povabil, nnj pošljejo svoje predloge za koncilske razprave. Pred začetkom koncila je romal v Loreto in Assisi, da je v teh romarskih svetiščih molil za uspešno delo koncila. Otvoritvene slovesnosti se je udeležilo nad 2500 škofov, med ryimi ljubljanski škof Anton Vovk in mariborski škof Maksimilijan Držečnik, poleg njih pa kot opazovalci predstavniki 18 nekatoliških Cerkva. Prvo zasedapje je trajalo do 8. decembra 1962. Papež je bil takrat že hudo bolan in drugega zasedanja ni več dočakal.
Janez XXIII. je kot rimski škof rad obiskoval mestne župnije, bolnišnice in zapore. Hitro je znal najti stik z vsakim človekom, pjegova neposrednost in dobrota sta izžarevali mir in vesele. Veliko svojih dušnopastirskih skrbi je posvečal romarjem, ki so prihajali v Rim. Izdal je vrsto okrožnic. V prvi leta 1959
NOVI ODBOR SVETOVNEGA SLOVENSKEGA KONGRESA
Od 28. do 30. junija je bil v Tinjah na Koroškem IV. zbor SSK. Na njem so izvolili tudi novi odbor: predsednik SSK: dr. Boris Pleskovič (ZDA); prvi podpredsednik: Tone Strojan (Nemčija); podpredsednik za Evropo: mag. Boštjan Turk (Slovenija, Francija); podpredsednik za zamejstvo (prof. Tomaž Pavšič); podpredsednica za čezmorske dežele: Jožica Gerden (Avstralija); finančni odbor: Franci Feltrin (predsednik), člani: dr. Hilary Rolih, Marijan Loboda, Jože Kastelic, Hugo Šekoranja; častni predsednik in član upravnega odbora z glasovalno pravico: dr. Jože Bernik; nadzorni odbor: mag. Janez Pogorelec, Feliks Tavčar, Janez Šket; nadomestni člani: Stane Kranjc, Cvetko Falež, Tone Mizerit; častno razsodišče: dr. Barbara Kenda, dr. Janez Dular, mag. Lojze Dolinar, prof. Hema Češnovar in dr. Bogomir Čeme.
je uradno napovedal koncil. Ob stoletnici smrti svetega arškega župnika je napisal okrožnico o duhovništvu. V istem letu (1959) je izdal še okrožnici o molitvi rožnega venca in o misijonski dejavnosti Cerkve. V slednji je posebej poudaril pomen domače hierarhije v misijonskih deželah ter vlogo dela laikov-misyonarjev. Na posebno velik odmev sta naleteti socialna okrožnica Mater et Magistra (1961) in okrožnica Pacem in terris (1963), v kateri je spregovoril o miru med vsemi narodi, o svobodi in pravičnosti. V smislu odpiranja Cerkve vsemu svetu je skušal vzpostaviti prve stike s komunističnimi deželami. Ob vsem odpiranju v svet pa je dal vedeti, da je sam v marsičem še zelo močno vezan na staro izročilo. To se je pokazalo npr. v njegovih navodilih za razlagapje Svetega pisma, v vztrajanju pri latinščini kot učnem jeziku v teološkem študiju in v prepovedi francoskih duhovnikov-delavcev. Tudi papeževa osebna pobožnost in globoka vernost sta biti zakoreniryeni v tradiciji. Naklonjenost, ki jo je vsepovsod užival, vse njegovo bitje in delovanje najbolje izraža vzdevek, s katerim je ostal zapisan med ljudmi, „Janez dobri”. Umrl je
3.	junija 1963.
22. decembra 1961 je Janez XXIII. povzdignil ljubljansko škofijo v nadškofijo brez sufraganov, ljubljanskega škofa pa v nadškofa. Prvi nadškof Anton Vovk je bil slovesno umeščen 4. marca 1962.
OPOMINI IN NAUK CERKVE NALETIJO NA GLUHA UŠESA_
WWWWWWWWWWWVWWWWWWWWWW
Sodobni demografski premiki
in težave
AVGUST HORVAT
"T" T zadryih letih smo priče velikim \/ spremembam v zakonodaji števi V lnih držav glede demografskega razvoja oziroma rasti prebivalstva. Kar je bilo nekdaj zasebna in intimna zadeva zakoncev in družine, je v naših dneh objekt javnih debat in državnih vpose-gov. Z zakonodajo se ureja pravica urejevala rojstev, predvsem glede zdravstva in spolnosti mladih. V maju 1968 so francoski študentje s protesti na ulicah Pariza zahtevali različne pravice, češ da so kršene, in eno izmed pjihovih gesel je bilo tudi, da je prepovedano prepovedati, ah drugače rečeno, da morajo imeti popolno svobodo za njihova početja brez dolžnosti odgovornosti. Pri svojem vpitju so predvsem mislili na neomejeno spolno izživljapje, kar je potem imelo težke posledice. Po mnenju nekaterih bi naj bilo leto 1969 začetek dejanskega uresničevapja nebrzdanega spolnega izživljanja. Po dobrih 30 letih so vidne vse negativne posledice tega neodgovornega početja predvsem v zdravstvenem pogledu in glede naraščanja prebivalstva. Državne oblasti smatrajo zakonodajne vposege kot dolžnost za preprečevarpe nezaželene nosečnosti doraščajočih deklet in tudi poročenih žena, katerim dajo materialistični naslov „reprodukcija” prebivalstva. Po tej zakonodaji je potrebno z zakonodajo urediti „reprodukcijo človeštva” podobno kot reprodukcijo tvamih dobrin brez upoštevanja Božjega naročila Adamu in Evi v raju, da se npj množita in napolnita obličje zemlje. Tako ponižanega dostojanstva človeštvo skozi zgodovino še ni doživelo, izvzemši v fašističnih, nacističnih in komunističnih taboriščih smrti.
Udarimo družino
Spremembe v družbeni zavesti o pomenu družine za človeštvo so v naših dneh izredno velike. Tradicionalna zdrava družina, ki temelji na moralnih osnovah, je močno ranjena. V njej naj Bog in življepje po veri ne bi smela imeti pravice do prostora, biti pjeno središče. Iznašli so potrebo po več vrstah družin. Model tradicionalne druži-
ne razpada, tako trdjjo, potrebno ga je nadomestiti z novim, sodobnim. Nihče se pa ne vpraša niti ne odgovori, kje so vzroki. Številne razporoke, ki jih je preprečevala in še preprečuje verna družina in s pomočjo vere premaguje živl-jepjske težave, so boleča rana sodobne družbe. Vedno večje so težave glede urejevanja rojstev, števila otrok, pji-hove vzgoje in medsebojnih zakonskih ter družinskih odnosov. Družbeno mnenje nasprotuje družinam z več otroki, te bi se naj pomeščanile, kar pomeni enega ali največ dva otroka.
Nastal je razdor in prepad med spolnostjo in rojevanjem novih življenj. Narašča homoseksualnost in podobno med ženskim spolom, zapostavlja pa se normalno sklepjeni zakon, posebej še katoliški, in ujegova nerazvezljivost. Ni več intimnega krščanskega in osebnega zakonskega življepja. Toliko opevana kultura zapadnega dela zemeljske oble pospešuje individualizem, materializem in uživanje ter vse drugo, kar nasprotuje zdravemu družinskemu življenju. Opomini in nauk Cerkve naletjjo na gluha ušesa. Od objave okrožnice Humane vitae Pavla VI. še netijo sovraštvo, molk jim ni več dovolj.
Če si je do sedaj država lastila pravico vposega v neločljivost zakonske zveze, v naših dneh s posebno zakonodajo dovoljuje sobivanje dveh oseb istega spola, ki bi naj temeljilo na „civilnem sporazumu in solidarnosti sobivanja”. V novejšem času je francoski parlament 13. oktobra 1999 sprejel tozadevni zakon. Iz takega „civilnega sporazuma” zakon izključuje sobivapje med starši in otroki, brati in sestrami ali drugimi sorodniki do tretjega kolena. Školje so protestirali, a so naleteli na gluha ušesa. Izgovor je bil, da mora država ščititi interese vseh državljanov. Takih zakonodajnih vposegov za uni-čenje naravno zdrave družine je v sodobni družbi vedno več, češ da je osnovna človekova pravica. Pozablja se, da pravice posameznika, če so v teh primerih res pravice, ne smejo omejevati in žaliti pravic drugih članov družbene skupnosti, ker imujo naravno pravico
živeti v okolju, v katerem se spoštuje zdravo družinsko življenje.
Preveč ali premalo prebivalstva
Pogosto se sliši v sredstvih družbenih občil, da je zemeljska obla preobl-judena, preživljati mora preveč prebivalcev, v deželah, v katerih je zadnja leta naravni prirast negativen, so pa v skrbeh za bodočnost, želijo več rojstev in normalen naravni prirast.
Ob koncu preteklega leta, 12. oktobra 1999, bi naj živelo na našem planetu 6 milijard prebivalcev. Indija sama naj bi imela 1 milijardo ljudi. Te številke niso realne, so zelo približne, ker ni svetovnega organiziranega statističnega urada, ki bi vodil vsaj približno točno evidenco iz vseh dežel. Ob začetku XX. stolelja je bilo na našem planetu 1,5 milijarde prebivalcev, do leta 1960 se je to število podvojilo, če pa upoštevamo celo stoletje, to je sto let, pa
wwwwwwwwwwwwwwwvwwwwww
se je številka od začetka stoletja pomnožila štirikrat. Zadrga leta stoletja je bil letni prirast 78 milijonov. Skozi stoletje, posebej še od leta 1960, se je znatno zmargšala umrljivost. Od tega leta se je prebivalstvo Afrike povečalo trikrat in šteje 767 milijonov, prebivalstvo Azije se je v istem obdobju podvojilo in šteje 3 milijarde, 600 milgonov prebivalcev, več kot polovico svetovnega. Podobno je naraslo tudi prebivalstvo v latinski Ameriki. V Združenih državah Amerike je v enakem obdobju naraslo za 50 odstotkov, v glavnem zaradi priseljencev, v Evropi pa za 20 odstotkov. Približno 95 odstotkov prirastka pripada deželam v razvoju in bo v prihodnjih letih najbrž dosegel 98 odstotkov. Rodnost se je do leta 1969 znižala za 50 odstotkov, od 6 otrok na žensko v letih rodnosti na 3, kar pomeni, da se je letni naravni prirast znižal od 2,4 na 1,3 odstotka. Menijo, da bo leta 2050 na zemlji živelo 9,8 milijard človeških bitij, nekateri pa, da 8,9 milijard. V prihodnjih 20 letih se bo naraščanje prebivalstva postopoma zniževalo, potem pa ostalo stagnirano. Nekateri to stagniranje zavračajo kot nerealno, ker zemeljska obla ob sedaj obstoječih virih za prehrano lahko Preživi 16 milijard prebivalcev.
Rodnost žena je odvisna predvsem °d zdravja, prehrane in socialnega skrbstva. Veliko rodnost imajo predvsem revne dežele v zapadni Azjji in sredigi Afriki, a je zelo velika otroška umrljivost. V 61 deželah, ki štejejo 44 odstotkov svetovnega prebivalstva, rojstva ne pokrijejo smrtnih primerov in je naravni prirast negativen. V to skupino sPadajo tudi dežele zapadne in srednje Evrope, tudi Slovenija. Nekateri me-nijo, da se negativni naravni prirast krge s priseljenci iz Azije in Afrike, kar Pa domače prebivalstvo odklaiga zaradi rasnih in kulturnih razlogov. V tem jo zgled španski primer, kjer je naravni Prirast negativen. V začetku leta je Prišel v deželo ob Srebrni reki župan občine Agua viva, dežele Aragon, iz Španije. Namen obiska je bil, da bi pridobil vnuke španskih izseljencev v deželi, da bi se odločili za življerge v Paniji. Njegova občina potrebuje za Naselitev 13 družin za poljedelstvo, po-A'obe za celotno Španijo so pa velike.
^ je, dä Španija sprejme radBvo^jc Priseljence istega porekla, kulture in ■jozika, ker so s priseljenci drugih ras, ultur in jezika težave. Po še ne potr-
NAMENI
APOSTOLATA MOLITVE
ZA OKTOBER
•	Splošni: Da bi zgled staršev in drugih družin podpiral mladoporočence.
•	Misijonski: Da bi vsestranska odgovornost škofov bila vir najrazličnejših pobud za misijonsko sodelovanje med krajevnimi Cerkvami.
•	Slovenski: Da bi verske šole mogle neovirano delovati ter bi izpolnile pričakovanja staršev, Cerkve in družbe.
ZA NOVEMBER
• Splošni: Da bi se politiki in gospodarstveniki zavedali svoje dolžnosti prizadevati si za dobro vseh, zlasti najrevnejših.
Misijonski: Da bi poglabljanje v misijonsko vlogo verskih zavodov pospeševalo rast novih in svetih poklicev za posvečeno življenje. Slovenski: Da bi Slomškova beatifikacija poglobila med našim narodom željo po svetosti življenja.
jenih vesteh je padla trditev, da se je prijavilo za odhod 300.000 vnukov španskih izseljencev. Slovenija se v tem pogledu vede kot mačeha in se brani vrnitve sinov in vnukov svojih izseljencev. Izgleda, da so oblasti v Sloveniji bolj naklonjene priseljencem iz južnih predelov nekdanje Jugoslavije, najbrž zaradi idejnih in političnih razlogov.
Demografsko vprašanje je v naših dneh v sodobnem svetu vedno bolj komplicirano. Splošno mneige v gospodarsko razvitih deželah je čim manj rojstev in več tvamega blagostanja, kar je v končnih posledicah laž in prevara. Že v starih časih je veljala na kmetih trditev, da vsak otrok ob rojstvu prinese tudi hleb kruha, to je potrebno za preživetje. Tudi v sodobni industrijski družbi to drži. Če ne bo dovolj rojstev, bo margkalo potrošnikov, navadnih in kvalificiranih delavcev, strokovnjakov, znanstvenikov, kulturnih ustvarjalcev in potrošnikov, kar praktično pomeni kup nesreče za človeštvo. V sodobni družbi si vsaj gotovo polovica zakoncev zelo želi imeti otrok, a jih ne morejo iz različnih razlogov oziroma vzrokov. Vzrok za nerodovitnost je 50 odstotkov pri ženskah in 50 odstotkov pri moških. Pripisujejo jih predzakonskemu spolnemu izživljaigu, splavom,
IZ NAŠE KRONIKE
Novi delegat Slovenskega dušnega pastirstva: v soboto, 5. avgusta, je prelat dr. Jure Rode nastopil svojo odgovorno službo; v cerkvi Marije Pomagaj je soma-ševal z dosedanjim delegatom prelatom Jožetom Škerbcem, dušnimi pastirji prelatom Jožetom Guštinom, Janezom Cerarjem CM, Francijem Cukjatijem, Francijem Šenkom ter Marjanom Bečanom, dr. Adre-jem Pozničem in Francem Urbanijo. Prelat Škerbec je prebral imenovanje novega delegata, kratko očrtal zgodovino Slovenskega dušnega pastirstva v Argentini in sedanje stanje, se zahvalil dosedanjemu vicede-legatu dr. Alojziju Kukoviči, sobratom in ustanovam za prijazno sodelovanje zadnjih 6 let in zaželel novemu delegatu božjega blagoslova in lojalnega ter velikodušnega sodelovanja sobratov in vseh rojakov; med mašo je pel Mešani zbor San Justo pod vodstvom prof. Andrejke Selan Vombergar ob orglanju prof. Ivana Vombergarja; po maši je bilo srečanje v Dvorani škofa Rožmana; v imenu verske skupnosti je novega delegata pozdravil arh. Jure Vombergar, v imenu krovne organizacije ZS njen predsednik dipl. novinar Tone Mizerit, v imenu Zveze slovenskih mater in žena predsednica Pavlina Dobovšek in v imenu SKA predsednik arh. Marjan Eiletz; rojakom, ki so napolnili najprej cerkev in nato dvorano, so postregle članice ZSMŽ.
spolnim boleznim, prehrani, živčni izčrpanosti, posebej še stresu in aidsu, a raziskave se še nadaljujejo. Posledica nerodovitnosti je trgovanje z dojenčki, kraja otročičkov ne samo na domu, ampak tudi na ulici iz rok matere. Tudi umetno oplojevanje, letos uzakoigeno tudi v Sloveniji, tega vprašanja ne more rešiti.
Posebna rak rana v demografskem pogledu je umrljivost dojenčkov, posebno še v gospodarsko nerazvitih in kulturno zaostalih deželah. Enako so tudi rak rana in zločin umori še nerojenih otrok, to je splavi. Vzemimo samo za primer deželo ob Srebrni reki. Po časopisnih vesteh je 600.000 priznanih splavov letno, katerim je prišteti 100.000 prikritih ali skritih. Poleg tega je še velika otroška umrljivost, vsakih 50 minut se poslovi otrok s tega sveta. Demografsko nazadovanje krijejo prvotni prebivalci iz obrobnih pokrajin dežele in priseljenci iz sosedigih držav, zato lahko cenitve in ljudska štetja pokažejo naraščanje prebivalstva.
IZ PRIDIGE NADŠKOFA RODETA NA BREZJAH, 15. AVGUSTA 2000_
WWWWWWWWWWWWWWWWWWWWWV
Postati moramo bolj
ponosni, samozavestni in pokončni
kristjani in Slovenci
\/ečno bivališče pri Bogu si pripravi V jamo v tem minljivem času, ko skupaj z vsemi ljudmi dobre volje gradimo zemeljsko mesto in sooblikujemo zgodovino, ko vanjo vnašamo vrednote, ki so odsev večnih božjih lastnosti: brezpogojno spoštovanje človeškega življenja od spočetja do naravne smrti, pravičnost in enakopravnost med ljudmi, spoštovanje dostojanstva in svobode vsakega človeka, medsebojno razumevanje in duh sprave. Prav spoštovanje človekovega dostojanstva se po tragičnih izkušnjah 20. stoletja, zaznamovanega s fašizmom, nacizmom in komunizmom, uveljavlja kot najvišja vrednota sodobne civilizacije. V očeh kristjanov je to dejst-
vo utemeljeno na svetopisemski trditvi, da je vsak človek ustvarjen po božji podobi, da je za vsakega človeka Božji Sin daroval svoje življenje, da vsakega v globinah njegovega srca nagovarja Sveti Duh. Cerkev na Slovenskem, zvesta Jezusu Kristusu, spoštuje to dostojanstvo in si zanj prizadeva, ,,ne glede na raso, barvo kože, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno pripadnost, premoženje, rojstvo ali kakršno koli drugo okoliščino" (Splošna deklaracija o človekovih pravicah, 2). To je najgloblja zahteva naše vere, podprta s strahotno preizkušnjo množičnih pobojev, krivičnih obsodb in zaporov, dolgoletnega zatiranja in diskri-
minacije, ki smo jo prestali slovenski katoličani in številni drugi rojaki sredi 20. stoletja v imenu razrednega boja in revolucije, ateizma in svetle prihodnosti.
Sanje o človekovem dostojanstvu niso prazne, boj zanje ni zaman, saj za njim stoji Bog sam. Da, Bog je vselej na strani tistih, ki so v očeh veljakov tega sveta majhni in nepomembni, zapostavljeni in izkoriščani. Lažne vrednote, ki jim svet zlahka naseda, po katerih je normalno, da eni gospodujejo drugim, da eni ukazujejo, drugi pa se jim uklanjajo, da se eni kopajo v razkošju, drugi pa se s težavo prebijajo skozi življenje, so v popolnem navzkrižju s človekovim dostojanstvom in z božjo voljo.
Postati moramo bolj ponosni, samozavestni in pokončni kristjani in Slovenci. Kolikor več bo med nami samozavestnih in pokončnih ljudi, toliko bolj resnično demokratična bo slovenska družba. To je za kristjana obvezno, kajti Bog ne mara suženjskih poklonov.
____________

		
ROŽNO VENSKA MATI BOŽJA
„KRALJICA ROŽNEGA VENCA”
7. oktober SILVESTER ČUK
Mesec oktober je, prav tako kot maj, posvečen naši nebeški Materi Mariji: v maju njej na čast nabiramo šmarnice -duhovne šopke, imenovane po dišečem spomladanskem cvetju, v oktobru pa ji pletemo vence iz „najlepših jesenskih rož” - častimo jo z molitvijo rožnega venca. Ta pobožnost, ki je postala vsakdanja duhovna hrana mnogih ljudi, je zrasla iz otroške vere preprostih src pred približno sedemsto leti. Povsod so se je z ljubeznijo oprijeli verniki vseh slojev in vse je obogatila, saj je to čudovita šola življenja s Kristusom pod Marijinim vodstvom.
Že več kot štiristo let obhajamo poseben praznik Rožnovenske Matere božje. Sredi 16. stoletja je namreč krščanski Evropi grozila muslimanska nevarnost, ki so jo predstavljali turški osvajalci. Leta 1571 so Turki zbrali v Sredozemlju močno ladjevje. Papež Pij V. si je z vsemi močmi prizadeval, da bi krščanski vladarji združili svoje pomorske sile in se Turkom postavili po robu, vse verne ljudi pa je prosil, naj z molitvijo rožnega
venca kličejo pomoč Matere božje.
7. oktobra 1571 je prišlo do velike pomorske bitke pri Lepantu, v kateri je bilo turško ladjevje povsem uničeno. Zmago je papež pripisal Marijinemu varstvu, zato je naslednje leto določil, naj se v spomin na ta dogodek 7. oktobra obhaja praznik „Marije Zmagovalke”. Njegov naslednik Gregor XIII. je spominski dan preimenoval v „praznik naše ljube Gospe rožnega venca”, papež Klemen XII. pa je praznik raztegnil na vso Cerkev ter ukazal, naj se obhaja na prvo nedeljo v oktobru. Med papeži novejšega časa je molitev rožnega venca najbolj širil Leon XIII. (1878-1903), ki je o njem napisal kar 16 apostolskih pisem in okrožnic, v katerih je toplo priporočal vsakdanjo molitev rožnega venca, mesec oktober pa je razglasil za mesec rožnega venca. V lavretanske litanije Matere božje je uvrstil vzklik: „Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!” Papež sv. Pij X. je leta 1913 določil, da se god rožnovenske Matere božje obhaja stalno 7. oktobra in tako je še
zdaj. Tudi papeži tega stoletja so o rožnem vencu veliko govorili in pisali.
Močna spodbuda za gorečo molitev rožnega venca so bila Marijina prikazovanja v Lurdu leta 1858 in zlasti v Fatimi leta 1917. Bernardki v Lurdu se je nebeška Gospa prikazovala z rožnim vencem v roki in Bernardka ga je molila vedno, ne le takrat, ko je šla k votlini. Trem fatimskim pastirčkom se je Marija prvič prikazala 13. maja 1917 opoldne, ko so bili po tamkajšnji navadi sredi molitve rožnega venca. Naročila jim je, naj vztrajajo in pobožno molijo rožni venec za mir na svetu. Ko se jim je 13. oktobra prikazala zadnjič, se jim je predstavila kot „Kraljica rožnega venca”. Pri tretjem prikazanju jim je narekovala molitev, ki jo navadno ponavljamo pred vsako de-setko rožnega venca: „O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.”
Med sodobnimi apostoli rožnega venca velja omeniti irskega duhovnika p. Patricka Paytona, ki je leta 1942 ustanovil gibanje Družinski rožni venec. To gibanje zdaj vključuje že nad 20 milijonov družin, ki redno molijo rožni venec. Geslo tega gibanja je: „Družina, ki moli rožni venec, ostane združena - narod, ki se poraja iz takih družin, ljubi mir.”
wwwwwwwvwwwwwwvwvwwwwww

V OKTOBRU
1.	oktober - Sv. Terezija Deteta Jezusa, de-
vica: Sv. Terezija (1873-1897), iz francoske družine Martin, je s svojo preprostostjo in otroško vdanostjo Bogu mnogim opora na poti k svetosti. Se zelo mlada je vstopila h karmeličankam v mestu Lisieux in komaj 24 let stara odšla k Bogu.
2.	oktober - Sveti angeli varuhi: Angele varu-
he so začeli posebej častiti v 9. stoletju, od leta 1615 pa je v koledarju tudi današnji godovni dan.
4. oktober - Sv. Frančišek Asiški, redovni ustanovitelj:: Sv. Frančišek (1182-1226), sin bogatega trgovca v Assisiju, je izbral pot uboštva, da bi bil Bogu všeč. Je začetnik reda frančiškanov, minoritov in kapucinov ter duhovni oče še drugih redovnih družb.
6.	oktober - Sv. Bruno, duhovnik, ustanovitelj
kartuzijanov. Sv. Bruno (ok. 1035-1101), iz Kölna v Nemčiji je pustil visoko cerkveno službo in postal samotar, ki so se mu pridružili še drugi duhovni možje. Utemeljil je strogi red kartuzijanov (v Sloveniji v Pleterjah) in umrl 6. oktobra 1101).
7.	oktober - Rožnovenska Mati božja: V bogoslužju se posebej spominjamo rožnovens-ke Matere božje v spomin na krščansko zmago nad Turki pri Lepantu 7. oktobra 1571.
12. oktober - Sv. Maksimilijan: Sv. Maksimilijan (ok. 230-305), po srednjeveškem izročilu iz Celja, je bil potujoči misijonar, apostol pokrajin ob Donavi in morda tudi drugod. Njegovo češčenje pa je zelo razširjeno.
14. oktober - Sv. Kalist, papež in mučenec: Sv. Kalist, papež od 217 do 222, je uredil pokopališča rimskih kristjanov, ki jim pravimo katakombe.
15. oktober - Sv. Terezija Velika, devica in cerkvena učiteljica: Sv. Terezija (1515-1582) iz španskega mesta Avila je s pomočjo sv. Janeza od Križa obnovila v karmeličanskih samostanih prvotnega duha. Je znana po duhovnih spisih in globokem duhovnem življenju.
oktober - Sv. Marjeta Marija Alacoque,
devica: Sv. Marjeta Marija Alacoque (1647-1690), francoska redovnica, je bila deležna Jezusovih prikazovanj in naročil glede češčenja njegovega srca.
17.	oktober - Sv. Ignacij Antiohijski, škof in mučenec: Sv. Ignacij Antiohijski je bil drugi naslednik sv. Petra v Antiohiji, učenec sv. Janeza in prijatelj sv. Polikarpa. Leta 107 so ga ob preganjanju kristjanov v Rimu vrgli pred divje zveri.
18.	oktober - Sv. Luka, evangelist: Sv. Luka je bil zdravnik, doma iz Antiohije, in je spremljal apostola Pavla na njegovih apostolskih potovanjih. Po njegovem oznanjevanju je tudi napisal tretji evangelij in spis Apostolska dela.
24. oktober - Sv. Anton Marija Claret, škof: Sv. Anton Marija Claret (1807-1870) je bil vnet ljudski misijonar, ustanovil je družbo Sinov Marijinega brezmadežnega srca ali klaretincev in postal nadškof na Kubi.
28. oktober - Sv. Simon in Juda Tadej, apostola: Sveta apostola Simon Gorečnik in Juda Tadej sta po izročilu širila Kristusovo blago-vest po vzhodni Mezopotamiji in Perziji ter umrla mučeniške smrti.
V NOVEMBRU
1.	november - Vsi sveti: Že v 4. stoletju so poznali na Vzhodu praznik vseh svetih. Prek Galileje ga je v 9. stoletju sprejela tudi Cerkev v Rimu.
2.	november - Spomin vseh vernih rajnih: Bo-
goslužni spomin vseh vernih duš so prvič obhajali v samostanu Cluny na Francoskem. Nato so ga sprejeli tudi v druge bogoslužne koledarje, v rimskega šele v 14. stoletju.
3.	november - Sv. Viktor in Ptujski, škof in mučenec: Sv. Viktorin je bil škof rimske kolonije na mestu sedanjega Ptuja. Bil je izobražen in plodovit pisatelj razlag Svetega pisma in je svoje življenje končal z mučeniško smrtjo ob Dioklecijanovem preganjanju kristjanov.
Sv. Just, mučenec: Sv. Just je po starem izročilu prestal mučeniško smrt leta 303 v času cesarja Dioklecijana in sicer v preganjanju, ki je zajelo tudi kristjane v Ogleju. Vrgli so ga v morje in njegovo truplo je menda voda zanesla v Tržaški zaliv.
Sv. Martin Porres, redovnik: Sv. Martin Porres (1579-1639), dominikanski laiški brat, je z
ROŽNI VENEC, ČUDEŽ BOŽJE TEHNIKE, NEBEŠKI TELEFON!
WWWWWWWWWWWWWWWWWWWWWS?
Rožni venec
EMILIJAN CEVC
1 relepa preprostost vere, kakšne ve 1-^ like darove nam podarjaš in koliko .Z. terjaš od našega ponosnega razuma v zameno zarye!
Ti bi menda hotela, da bi vse zaželene zaklade sveta prodali za sesvajjkano vrvico z nabranimi lesenimi jagodami, ki ni vredna prgišča orehov?
Da, prav to teijaš! Vsem zakladom sveta se moramo odreči, bleščeči razum zapreti v železne skrir\je in ga zakleniti z devetero ključi - šele ted^j nam bo podarjeno bogastvo revščine. Vsemu se moramo odreči, da bomo vse pridobili. Roke se nam morajo nenehno sklepati v školjko prosečega prgišča, do zadiye poti jih mora vezati vrvica z nabranimi jagodami. Zakaj sleherna teh jagod kipi v soku milosti. Ta sok pa opijanja kakor staro vino in nas opogumlja. Sam Bog želi, da n^j utonemo v ryem.
Prelepa preprostost vere - veliko si nam podelila s starim družinskim molkom,
ki visi na porjavelem žeblju na steni omare. Nanj so navezani nekateri prelepi spomini mojega življenja.
Črne kroglice so nabrane na pleteni vrvici. Križ na vozlišču je lesen, le obroček, s katerim je privezan, je koščen. Ves je že obrabljen od prijemov in poljubov; kom^j še razločim Kristusovo telo na pjem. Pri križu se naša molitev začenja in končuje. V ryem dobiva smisel in obljubo odrešepja. To je svetirya brez zlate skrinjice, skrita le v žlahtno patino stoletnih prošpja. Mož ali žena, ki jo je prvi posvetil z molitvijo, že zdavnaj počiva pri Bogu, a rožni venec nas še druži z ryim, zakaj smrt ne postavlja meja med živimi in umrlimi. Skrivnost vere nas povezpje mimo vseh časov kakor plezalce, ki so v gorski steni navezani na varovalno vrv, to pa drži v rokah sama Mati božja. Vemo, da ne bomo padli, dokler se je bomo oklepali. Dračja je od materinega poročnega prstana in uhanov, draiya od sladko dišečega
rdečega albuma v omari.
Brez rožnega venca bi ne bilo našega doma, kakor bi ne bilo družine brez očeta in matere.
To je prav tisti molek, ki smo si ga otroci iz roda v rod obešali okoli vratu in poljubljali njegov križec. Ko sem bil še tako majhen, da sem kompj segel na mizo, sem se igral z ryim. Pa se je pretrgala vrvica, kroglice so se raztresle po tleh in se skotalile po izbi. Potem sva jih s staro teto na kolenih iskala pod mizo, pod omaro, pod klopjo, vsepovsod - in vsako sem moral poljubiti. To je rožni venec, ki nam je polzel med prsti ob posteljah umirajočih in spremljal njihove duše pred božjo sodbo.
O,	ve lepe, obrabljene jagode! Oče-naševe so velike kakor orehi, češčenama-rijine kakor češi\je. Kadar zdrkne druga na drugo, je slišati, kakor da bi z višine kanila kaplja vode na skalo. Tako okorno so izrezljane iz lesa, da niti popolnoma okrogle niso; podobne so molitvam izmučenih ljudi. Sam Bog ve, koliko češčenamarij je že zdrselo po i\jih v nebeški ribnik. Čez sto let so že stare, dvesto let morda, in vsakokrat, ko trkne pri molitvi druga ob

■
	
SSMŠ1
	
veliko vnemo zdravil in tolažil bolnike v Limi v Peruju. Posebno ga častijo v latinski Arne- A riki.	8
4.	november - Sv. Karel Boromejski, škof: Sv. lili Karel Boromejski (1538-1584) je kot milans-	1x1
ki škof in kardinal odlično sodeloval pri pre- Ful novi v duhu sklepov tridentinskega vesoljne- \C= ga cerkvenega zbora.	^
10.	november - Sv. Leon Veliki, papež in cer- L
kveni učitelj: Leon Veliki (papež 440-461) je vodil Cerkev v času vdiranja narodov v Italijo. Znan je, ker je pregovoril hunskega kral-	'
ja Atilo, da ni razrušil Rima, in kot verski \ pisatelj, ki se je zavzemal za ohranitev pravega nauka nasproti krivovercem.
11.	november - Sv. Martin, škof: Sv. Martin (316-397), po rodu iz Panonije, je vneto mi-sijonaril na ozemlju današnje Francije in postal škof v mestu Tours. Njegovo češčenje so benediktinski menihi zanesli tudi v naše kraje.
12.	november - Sv. Jozafat, škof in mučenec:
Sv. Jozafat Kunčevič (1580-1633), menih in nadškof ukrajinskega vzhodnega obreda, si je zelo prizadeval za edinost kristjanov in zaradi tega pretrpel tudi mučeniško smrt 1623 v Vitebsku v Beli Rusiji.
13. november - Sv. Stanislav Kostka, redovnik: Sv. Stanislav Kostka (1550-1568), vzornik mladine, je iz Poljske prišel v Rim, kjer je vstopil v Družbo Jezusovo, a je še mlad umrl 1568. Občudujemo njegovo ljubezen do čistosti, zvestobo redovnim pravilom, evharistično vnemo in češčenje božje Matere.
15. november - Sv. Albert Veliki, škof in cerkveni učitelj: Sv. Albert Veliki (ok. 1200-1280) je bil profesor v Kölnu, Parizu in drugod in si je zaradi svojega filozofskega in teološkega znanja zaslužil ime „splošni doktor”. Bil je učitelj sv. Tomaža Akvinske-ga.
22. november - Sv. Cecilija, devica in mučenka: Sv. Cecilija je ena najbolj priljubljenih, a zgodovinsko neznanih rimskih mučenk. Po izročilu naj bi živela v času papeža sv. Urbana I. (222-230). Ob odkritju Kalistovih katakomb so našli njen grob poleg grobnice papežev. Kot zavetnico glasbe jo častijo izza 15. stoletja.
30. november - Sv. Andrej, apostol: Sv. Andrej je na Kristusov poziv z mlajšim bratom sv. Petrom pustil ribiške mreže in postal „ribič ljudi”. Zvestobo Kristusovemu nauku je izpričal s smrtjo, razpet na križu.
wwwwwwwwwwwwwwwwwvwwww
_
drugo, potrka na rajske duri: ,,Tik -poslušaj, dobri Bog, usmili se nas! Saj si se za nas učlovečil, za nas trpel, nam v pričevapje od mrtvih vstal.”
Vsaka jagoda je zaznamovana v nebeških urbarjih kot zrno, vrženo v zorano njivo Kraljestva, da obrodi storeren sad.
Spomin božičnih večerov
Vonj kadila in kaplje blagoslovljene vode, utripapje svečk pred jaslicami, napev božičnih pesmi. Ovce po hribcu, pastirci, ki imajo vsak svoje ime, in sveta Družina v hlevcu. Tako lepo je moliti: „Ki si ga Devica rodila!” Med vsemi rožno-venskimi skrivnostmi mi je ta naj ljubša. Ob njej vedno zagledam Marijo, klečečo °b jaslih, kjer leži sveto Dete, in angele, ki pojo gloryo nad pastirskimi poljanami. Vselej mi je žal, kadar je je konec. - Sveti večerje nek^j tako lepega - toda brez rož-nega venca bi ga ne bilo. Očetov glas je bil tedaj pretresljivo spremenjen, lahno se tresoč, in vsak sveti večer je imel oče solze v očeh, da so se lučke jaslic lesketale v njih. Morda bom jaz nekoč prav tako jokal, če mi bo Bog podaril to milost. Kadar si hočem zamisliti očeta nelepšega, §a vidim, kako kleče pred jaslicami moli rožni venec.
In večer v postu:
Sonce zaide že zgodaj. Med dež se flaeša še zadnji sneg, zakaj pomlad prihaja Počasi. Čas Kristusovega trpljepja! Tedaj Se na sleherni jagodi rožnega venca blešči kapljica Gospodove krvi: ki jo je na Oljski Sori potil, ki jo je pod udarci biča prelil, to mu jo je trnova krona iztisnila, ki mu je na bridki križevi poti tekla iz ranjenih nog
MISIJONSKA
NEDELJA
8.oktober
erkev mora oznanjati evangelij VV vsem ljudem do konca časov. Zato pravimo, da je Cerkev po svoji naravi „misijonarska”, to je poslana, da uresniči tisti načrt, po katerem bi se mogli vsi ljudje zveličati in priti do spoznanja resnice (prim. 1. Tim 2,4). Za to misijonsko delo smo odgovorni vsi kristjani. Vsi naj bi darovali Bogu molitve in spokorna dela, da bi s svojo milostjo dal rodovitnost delu misijonarjev, da bi se zbujali misijonarski poklici tudi v slovenskih družinah v domovini in zunaj Slovenije, da bi se zbirala za misijone potrebna sredstva.
in ki se mu je iz rane v prebodenem srcu ulila po zadpjem kriku.
Bog je za nas umrl! Molimo te, Kristus, in te hvalimo!
Toda takoj nato:
Vrisk velikonočnih zvonov. Vesela procesija skozi prvo pomlad. In preden sedemo k žegnu, zazveni iz očetovih ust kakor zmagoslavna skrivnost:
„Ki je od mrtvih vstal!”
Vsi smo združeni na kolenih pred Bogom: oče in mati in bratje in Bog je sredi med nami - v zaupanju govorim, ne v predrznosti. Včasih najmlnjši zajoka in mati ga vzame v naročje in ga nalahno zaziblje. Vem, če bomo s to ogrlico milosti okrašeni stopili na dan plačila pred ljubega Boga, nam bo sodba lahka in vesela kakor velikonočna alelpja.
Postelja je pregrizena z rožnatim pre-
VSI SVETI
Naši vzorniki in priprošnjiki
1. november
KI a današnji dan Cerkev že skoraj IX1 1200 let obhaja praznik Vseh svetnikov. Prvo pričevanje, da so v Rimu praznik vseh svetnikov obhajali na 1. november, imamo že iz časa okoli leta 800. Od tam se je praznovanje preneslo v Francijo, Nemčijo in Španijo. Misel o prazniku vseh svetnikov - ne samo mučencev, ki so se jih spominjali že v prvih krščanskih stoletjih - je dobila oprijemljiv izraz, ko je papež Gregor III. okoli leta 740 pri sv. Petru v Rimu posvetil posebno kapelo v čast Odrešeniku, njegovi Materi, apostolom, mučencem in vsem svetnikom. Gregor IV. pa je leta 827 ukazal, naj se 1. novembra v vesoljni Cerkvi slovesno praznuje spomin vseh svetnikov. Kot razlog, zakaj je Cerkev uvedla ta praznik, navajajo prevsem dvoje. Prvi razlog je: število svetnikov je tako naraslo, da ni bilo več mogoče spominjati se vsakega posebej pri bogoslužju. Drugi razlog pa je ta: na praznik vseh svetnikov naj bi popravili, kar med letom na praznike svetnikov po nemarnosti opustimo.
Praznik vseh svetnikov je predvsem praznik majhnih, preprostih, neznatnih svetnikov, ki so „utonili” v množici svetih. Vsak dan v letu imamo na koledarju imena svetnikov, ki jih je Cerkev kot take
grinjalom. zastor ob oknu se napihuje v vetru. Večer prihaja.
Koliko ljudi bo zdaj zdaj ob priviti svetilki pokleknilo okoli domače mize in koliko ust bo polglasno odgovarjalo molitvi očetov. Vse vesolje bo zvenelo z njimi, zakaj Bog ima na svojem rožnem vencu nabrane same nebeške zvezde in planeti so namesto očenašev, iz žarečih meglic je sesukana vrvica. In zvezde se gibljejo, gibljejo, pokorne volji ustvarjalne misli. Kroženje ozvezdij je ena sama vesoljna molitev.
Rožni venec, čudež božje tehnike, nebeški telefon! Po njem se pogovarjava z Bogom - in veliko si imava povedati.
Moj Gospod in moj Bog!
Brez besed spuščam jagodo za jagodo. Samo eno molitev še znam:
„Hvala ti za vse, moj Bog!”
wwwwwwwwwvwwwwwwwwwwww
SPOMIN VSEH VERNIH RAJNIH
2. november
D imski martirologij ali koledar, v kate n rem so zaznamovali sprva obletnice svetih mučencev, kasneje pa tudi drugih od Cerkve razglašenih svetnikov, naznanja spomin vseh vernih rajnih s temi jedrnatimi besedami: „Danes je slovesni spomin vseh umrlih vernikov. Pravkar se je Cerkev kot skupno nežna čuteča mati potrudila, da bi poveličevala s primernimi slavospevi vse svoje otroke v nebeškem veselju. Zdaj pa bi v svoji materinski skrbi vsem svojim otrokom, ki trpijo v kraju očiščevanja, s svojo mogočno priprošnjo pri Kristusu, svojem Gospodu in Ženinu, rada pomagala, da bi čim prej mogoče bili sprejeti v občestvo nebeščanov.
Pri nas se je za današnji spominski dan vseh rajnih udomačilo ime „verne duše" in verni ljudje prosimo za svoje pokojne, ki so morda še v kraju očiščevanja in zorenja za nebesa. Temu kraju
uradno razglasila, danes pa se spominjamo: tistih milijonov mater, ki so se posvetile ob svojih otrocih in družinah, med štirimi stenami doma; tiste množice mož, ki so zvesto izvrševali svojo službo v tovarni, v pisarni, za prodajalno mizo, na polju; tistih številnih študentov in mladih delavcev, ki jih je Bog poklical sredi najlepših načrtov in sredi dela, pa so bili pripravljeni na srečanje z njim; tistih nepreglednih množic starih, zapuščenih, bolnih, hromih, naglušnih, slepih, zapostavljenih ljudi, ki so v preskušnjah dozoreli za nebesa; tistih živčnih ljudi, ljudi nagle jeze in z mnogimi slabimi lastnostmi, ki so si iz dneva v dan, od spovedi do spovedi prizadevali, da bi popravili svoj značaj; tistih preprostih kmečkih duš, ki so živele povezane z Bogom in so brale njegovo pismo v lepoti sveta in so tako o njegovi dobroti vedele več kot učeni profesorji... Med svetniki so tudi naši prijatelji, naši najožji sorodniki. Vsi tisti, ki so živeli v istem svetu kot mi in v enakih okoliščinah kot mi, pa so znali v vsem iskati in najti Boga.
Praznik vseh svetnikov je veliki dan vere, upanja in ljubezni. To ni „dan mrtvih”, kot je bilo napisano na naših koledarjih do nedavna (in je na nekaterih
ali pravzaprav stanju pravimo vice. To stanje nastopi takoj po smrti za tiste duše, ki imajo v sebi božje življenje posvečujoče milosti, pa še niso zadostile za grehe, ki so jih v življenju storile, ali pa jih teži krivda malih grehov. Kako dolgo traja očiščevanje v vicah pri posameznih dušah, tega ne moremo vedeti. Same si te duše ne morejo pomagati; čas zas-luženja je bil zanje končan s trenutkom smrti. Pač pa jim moremo pomagati mi, ki spadamo še k „potujoči Cerkvi". S svojo priprošnjo jim morejo pomagati tudi zveličani v nebesih. Temelj za to je tisto nadnaravno dejstvo, ki ga izraža člen apostolske vere: „Verujem v občestvo svetnikov."
Novi Katekizem katoliške Cerkve pravi: „Cerkev je že od prvih časov dalje častila spomin svojih rajnih ter darovala priprošnje v njihovo korist, predvsem evharistično daritev, da bi potem, ko so bili očiščeni, mogli dospeti do blaženega gledanja Boga. Cerkev priporoča tudi miloščino, odpustke in spokorna dela v korist rajnim." Glede odpustkov isti Katekizem uči: „Odpustek je odpuščanje časne kazni pred Bogom za tiste grehe, katerih krivda je že odpuščena. Prejme ga kristjan, ki je pravilno pripravljen pod določenimi pogoji ob pomoči Cerkve, katera v službi odrešenja z oblastjo razdeljuje in naklanja zaklad zadostitev Kristusa in svetnikov. Odpustek je delen ali popo-
šel). To je dan živih, kajti Bog je zvest in trdno drži njegova obljuba: „Kdor v me veruje, bo živel, tudi če umrje!" Ti preprosti svetniki, ki so morda utonili v pozabo kmalu potem, ko so umrli in se umaknili iz človeške družbe, živijo. Človeške oči ne vidijo vsega. Ne vidimo Boga in ne vidimo veselja, ki ga je Bog naklonil svojim svetim. Vsi naši rajni, ki počivajo na pokopališčih in drugod v naročju zemlje, so bili ustvarjeni in krščeni zato, da bi postali svetniki. Ta pot je namenjena tudi nam, ki smo s krstom vstopili v občestvo svetih.
Praznik vseh svetnikov je naš skupni praznik, praznik velike krščanske družine. Danes se, kot poje Cerkev v hvalospevu tega slovesnega praznika, „radujemo poveličanja vseh svetih članov Cerkve in ob njihovem zgledu in priprošnji v veri potujemo obljubljeni sreči naproti”.
In v tem smislu, da nas delno ali popolnoma reši častnih kazni, ki jih dolgujemo za grehe. Odpustke moremo naklanjati ali živim ali rajnim." V prvih osmih dneh novembra Cerkev za obisk pokopališča in molitev za rajne naklanja popolni odpustek. Prav tako dobi odpustek v vseh cerkvah in javnih kapelah na dan 1. in 2. novembra, ali prejšnjo ali naslednjo nedeljo, kdor moli vsaj očenaš in vero in je bil pri spovedi in obhajilu ter moli po namenu svetega očeta.
Spominu vernih rajnih je posvečen že popoldan praznika Vseh svetih. Tako je bilo že od začetka današnjega „spomina vseh vernih rajnih”, ki sega skoraj tisoč let nazaj. Spomin ima svoj izvor v odredbi sv. Odila, opata v Clunyju, ki je leta 998 ukazal vsem sebi podrejenim samostanom, naj 1. novembra popoldne po vseh cerkvah zvoni mrtvim v spomin, menihi naj molijo večernice za mrtve, drugi dan pa naj za mrtve opravijo slovesen oficij (molitveno bogoslužje) in darujejo zanje sveto mašo ter delijo miloščino. Lepa, ganljiva navada se je hitro razširila in v naslednjih stoletjih se je udomačila povsod po Evropi. Sredi stisk prve svetovne vojne je papež Benedikt XV. leta 1915 dovolil, da vsak duhovnik daruje na ta dan tri svete maše za rajne. Vernih duš dan se je priljubil tudi slovenskemu vernemu človeku in z njim so povezani nekateri lepi ljudski običaji.
LEPOSLOVJE
wwwwwwwwws?wwwwwwwwwwww
Čudežna pomnožltev kruha
WILHELM HÜNERMANN
T T omaj so prispeli na nasprotni breg, že se je zbrala nepregledna -Z. X. množica mož, žena, otrok, tistih, ki so iskali pomoči ali nasvetov, farizejev in davkarjev, ribičev in obrtnikov, pohajkovačev in brezdelnežev. Ljucjje iz Kafamauma in drugih krajev ob jezeru, ki so se jim tako težko umaknili, so spet tu. Na obalo je vrelo kot na velikem mravljišču, ljudje pa so še vedno od vseh strani prihajali.
„Poglej jih!” je Peter slabe volje zaradi vsiljivcev vzkliknil Učeniku. „Odslovi jih! Danes hočemo biti sami!”
Učenik pa se je dobrohotno ozrl na pisano, drenjajočo se množico, na vse te ljudi, ki so bili „kot ovce brez pastirja”.
Zbogom težko pričakovana tišina! Zbogom sanje o osrečpjoči samoti daleč od sveta! Ni miru, ne počitka za pastirja, ki ga neprestano oblega lačna, žejna in pomoči potrebna čreda!
Na stotine, na tisoče jih je posedlo in poleglo okrog Učenika. Obdali so ga kot ogromna, živa trdpjava. Tu so se ustavili romarji, namepjeni v Jeruzalem za velikonočne praznike, in se pridružili množici.
Sedaj so prihajali zadnji: slepi, ki so jih vodili otroci, hromi in pohabljeni na svojih oguljenih berglah, gobavci ki so kljub svoji obupani zapuščenosti zvedeli zanj, so se priplazili iz samotnih zavetišč in od daleč prežali na Učenika.
Gospod je tedaj glasno spregovoril:
,,Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vas bom poživil!”
Začel jim je govoriti o nebeški pojedini, na katero je večni kralj povabil vse; tako velikaše svojega kraljestva kakor tudi slepe in hrome, brezdomce in vagabunde, ki so prenočevali pod milim nebom in so jim le mrzle zvezde služile za odejo.
Gospod je pokazal na pastirja, ki je Pravkar prignal mimo majhno čredo in Se ustavil ter začuden opazoval veliko ■huožico.
„Kdo izmed vas, ki ima sto ovac, Pa eno od njih izgubi, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in ne gre za Zgubljeno, dokler je ne najde? In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. Ko Pnide domov, skliče prijatelje in sose-
de in jim pravi: Veselite se z menoj, ker sem našel svojo ovco, ki se je izgubila. Povem vam: tako bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja. ”
Mlademu pastirju je prvič v življenju postalo toplo pri srcu. Stal je tam, oprt na palico in ne da bi trenil z očmi, gledal Učenika. Njegove besede so ga do solz ganile.
Farizeji so nejevoljno godrnjali in sovražno pogledovali Učenika. Razumeli so pač, da je s pravičnimi, ki se jih nebesa tako malo veselijo, prav nanje meril.
„Čemu govori o ovcah?” so se jezili borci za svobodo. „O mečih in vihrajočih zastavah naj raje govori! Kaj nam koristi takšen boječ ovčar?”
Večina pa je le bila zadovoljna. Razumeli so ga. Upapje in veselje jim je žarelo iz oči. Jezusova prilika jih je prav v srce zadela in jih osrečevala.
Gospod pa je zopet spregovoril. Žarečih oči jim je pripovedoval o nebeškem Očetu, ki ljubi svoje otroke in je pripravljen sprejeti tudi še tako velikega grešnika; o božjem kraljestvu, ki se poraja v dušah in ga nihče, niti tisoče
legij, ne more uničiti.
Čas je neopazno mineval. Večerna zarja je oranžno obarvala trepetajočo gladino jezera, gore so zažarele v ugašajočem soncu. Mračilo se je. Množica pa je še vedno vztrajala in prav nič ni kazalo, da se namerava raziti. Na vse so pozabili, celo na lakoto in žejo, na streho in domače ognjišče. Samo poslušali bi ga radi kar naprej in gledali čudeže ljubezni.
„Odpustite množico!” je prišepnil Simon Peter Učeniku, „naj gre v bližnje vasi in zaselke, da prenoči in si najde živeža; tukaj smo preveč na samem.”
Jezus odgovori:
„Ni jim treba oditi. Dajte jim vi jesti!”
„Kje naj kupimo kruha, da bi jim dali jesti?”
Dobrosrčen mladenič je nekaj časa računal, potem pa potrto dejal:
„Za dvesto denarjev kruha ne bi bilo dosti zapje, da bi vsak dobil le majhen kos.”
„Koliko hlebov imate?” vpraša Jezus.
Hlebov? Ne, na to niso mislili. Tisto malo hrane, kar so jo imeli s seboj, so že zdavnaj pospravili. Tedaj pa seje mah pastir pririnil naprej in pokazal Andreju, ki mu je bil najbli^ji, na svojo pastirsko torbo.
„Vzemite! Z veseljem vam dam!” mu je prišepnil.
„Tukaj je deček,” je sporočil Andrej, „ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?”
wwwwwwwwwwwwwwwwwwwwws?
ZA NAMI JE RELIGIJA 20. STOLETJA
Komunizem je bil (in je) religija
ALOJZ REBULA
Pet ječmenovih hlebov in dve prekajeni ribi? Ne, to niti za Učenika in njegove apostole ne bo dovolj. Jezus pa je stegnil roko in rekel:
„Prinesite mi jih semkaj!"
Mali pastir je kompj čakal na te besede. Z veseljem jih je dal. Pa vendar se je tudi pjemu želodec že glasno pritoževal. Zakaj potem daje? Občudoval je Učenika. In ves je trepetal od sreče, ker je velikemu Učeniku tudi on mogel nekaj dati.
Jezus je naročil, npj ljudje posedejo v skupinah po petdeset. Levi- Matej, vajen štetja in računapja, je naštel preko sto takšnih skupin. Samo mož je moralo biti preko pet tisoč. Seveda pa je bilo tudi mnogo žena in otrok. Torej bi od ječmenovih hlebov komaj kaka drobtina prišla na vsakega, da o ribah niti ne govorimo!
Gospod je ravnal kot dober družinski oče, ki deli kruh svojim otrokom. Vzel je kruh in ribe, pogledal v nebo, se zahvalil, jih blagoslovil, razlomil in dal učencem, da bi jed delili ljudstvu. Apostoli so se začudili, zmajevali z glavami -kako tudi ne - spj je vsak dobil le nekaj malega, še zapj ne bi bilo dovolj, kaj šele za toliko ljudi! Kljub temu, vajeni, da Učeniku ne ugovarjajo, so storili, kakor jim je ukazal. Toda, o, čudež! Kolikorkoli so delili, kruha in rib je bilo vedno enako v pjihovih rokah. Hodili so med vrstami, ki so posedle po gosti, zeleni travi in delili, dajali so in dajali, pa ni zmanjkalo. Brez konca.
Tisoči so stegovali roke. Spet in spet so jim učenci razdajali zaželeno hrano. Kdove, kako dolgo je trajala ta njihova strežba. Sonce je že zdavnaj izginilo za robovi gora. Ljudje so nabrali suhega dračja in si zakurili. Nešteti ogpji so svetlo vzplamteli pod zvezdnatim nebom.
Ljutjje so šele sedaj po prvih grižljajih občutili lakoto. Polnih so si želodce s kruhom in ribami, kolikor so le mogli, kar naprej so stegovali roke in jedli in jedli. Vsi so hvalili okusno jed, da, celo farizeji začuda niso zabavljali čežnjo. Mali pastir je debelo in osuplo gledal. Kako? Z pjegovimi nekaj hlebi, ki jih je nosil s seboj v pastirski torbi, je Gospod nahranil vso to množico?
„Čudež, čudež!” je ves iz sebe zarjul in vihtel pastirsko palico po zraku. Šele sedaj je množica doumela, kaj se je zgodilo.
Vsi so skočili na noge, drli k re-šite-lju, vsi so presenečeni, na ves glas klicali samo eno:
„Čudež, čudež! S petimi hlebi in dve-
/'"'X b deseti obletnici padca komu I I nizma je za neko okroglo mizo vrsta znanih evropskih izobražencev izrazila svoje mnepje o tem enkratnem zgodovinskem pojavu. V glavnem niso šli prek izjav kakor „Zmagal je kapitalizem”, „Stvarnost je porazila Marxa” in podobnih. Še najgloblje je zaoral tudi pri nas znani Francois Fu-ret: „Socialistična tradicija je umrla, pokopana pod ruševinami berlinskega zidu... Resnica je, da zapiramo zgodovinski ciklus, ki ga je odprla francoska revolucija. Dve stoletji političnih idej sta dokončno za nami...” (14. maja 1992).
Ko bi bil Furet še bolj pritisnil na plug, bi bil lahko zapisal: Za nami je religija 20. stoletja. Dokazi, da smo imeli opraviti z religijo, kar silijo pod pero:
ma ribama nas je vse nasitil!"
„Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi!" je ukazal Učenik.
Pobrati? Kam pa? Apostoli so tekli k čolnu, prinesli dvanajst velikih košar, s katerimi so sicer nosili ribe na trg ali v solarno, pobrali kosce in napolnili vseh dvanajst košar do roba. Tudi oni so bili brez besed ob tako mogočnem znamenju.
„Mesija je!” je završalo med množico. Najprej pritajeno, potem pa vedno glasneje, dokler ni po vsem obredju slovesno in neustavljivo odmevalo to osrečujoče spoznapje.
„To je zares prerok, ki mora priti na svet!”
Jezus se ni veselil. Otožno in zaskrbljeno je gledal te navdušene množice. Sedaj se res lahko zgodi to, kar je slutil. Ljudstvo vidi v pjem zemeljskega reši-telja-kralja, ki jih bo rešil rimskega in Herodovega sužepjstva. Delal je čudeže, ker sta ga k temu nagibala usmijjepje in sočutje. Vedel pa je tudi, kam se lahko usmeri čustvovanje množic. Zato je ozdravljence prosil in rotil, naj molčijo o čudežu.
V temni noči, ko se je ljudi kar trlo ob ryem, jim je nenadoma izginil spred oči. Medtem ko so ga vsi nestrpno iskali, je Jezus tiho stopal po samotni gorski poti. Šel je molit.
1.	Komunizem ne bi bil nikdar imel takšne privlačne moči, ko se ne bi bil skliceval na presežno, če že ne trascen-dentno razsežnost v človeku in če mu ne bi obljubljal tudi neke popolne osebne potešenosti (razen spričo problema smrti...) in popolne družbene odrešitve.
2.	Ko bi bil zgojj ideologija, ne bi bil tako totalitarno nestrpen do religije, na prvem mestu krščanske: proti krščanski religiji se je s takšno zagrizenostjo mogla boriti le druga religija.
3.	Na psihološki ravni je lahko svojega privrženca osvojil do fanatične vere in do skrajne požrtvovalnosti.
Sam se spominjam pomenkov (ne na Slovenskem ...), s kakšno komunistko, ki je besedo „Partija” izgovarjala z ekstatičnim izrazom obraza, s kakršnim bi lahko kristjan izgovorjal besedo „Evharistija", pa je ne izgovarja tako. Ali odgovora, ki ga je dal pred kratkim nekdo na tržaškem radiu na vprašanje: „Ste še komunist?” „Še." Po vseh polomih komunističnih režimov?” „Tisto je bilo samo generalka!" Če to ni vera...
Ja, tudi Slovenijo je hotela osvojiti ne nova ideologu a ali filozofija, ampak vera: „Verujem v materijo vsemogočno, stvarnico nebes in zemlje ...”
Človek se vpraša: kam je šlo tistih 100.000 slovenskih partijcev, potem ko je komunistična vera izhlapela? Zakpj se niso obrnili (ali vrnili...) k oni drugi veri, kije bila zmagovalka („Kristus je porazil Manca”)? Koliko je bilo spreobrnjencev?
Vprašapje za naše sociologe in psihologe. A ni težko tvegati mnenje, daje teh spreobrnjencev zelo malo. V slovenski kulturi komaj kdo. Zakpj?
Prvič zato, ker je bilo med tistimi 100.000 izredno malo resničnih vernikov. Partijska izkaznica je kot pod fašizmom bila krušna karta. Drugič: spreobrnitev h krščanstvu ni spreobrnitev k nazoru, ampak k življenjskemu slogu, k nekemu duhovnemu zajemu sveta. Prejšnja religija je bila laiya: ni imela zapovedi, posebno ne pete, šeste in sedme zapovedi. Zato se je dosti laže, potem ko si vrgel komunizem čez krov, zlekniti v liberalizem, čeprav je njegovo nasprotje („gnili liberalizem”...).
wwwwwwwvwwwwwwwwwwwwww
VEČERNICE
SOR
MARIJE IRENE
NADISLAVA LAHARNAR
"T1 T veliki samostanski hiši sta ostali \/ za varuhinji Sor Irene, ena izmed V starejših sester, in mlada kandidatura Gregorija. Druge redovnice so odšle na duhovne vaje v sosedryo provinco.
Vrata kapele so se odpirala na prostrano tlakovano dvorišče, na katerem so se odražale sence okrasnih ovyalk in rožnih grmičev. Prav v ozadnju je na kupu komposta sameval rnamon, z vencem rumenih, melonam podobnih sadežev, ob vrhu. Samo na polovico ga prerežeš in z žličko odstraniš temna, kakor poprovo zrno velika semena, pa je poobedek tu. Res svojska je ta subtropska rastlina, ko ne veš, kam bi jo del. Drevo ni, palma tudi ni, čeprav od daleč dela vtis palme, ker nima vej. Nekako na koncu debla ali stebla - pravijo, da je steblo - se odpre v šop kar velikih, lopatastih listov, tako da videz spominja na glavo nepočesane niye-šolke.
Ko se je mamonova senca toliko Podaljšala, da se je dotaknila praga kapele, je dan ugasnil in mrak je ovil tisti delček Zemlje.
Sor Irene je zaprla knjigo in se v boyi pričujočnosti zamislila v svojo in drugih usodo:
Saj menda res ni toliko sama izbrala redovnega stanu: nekemu notranjemu klicu in močnemu teženju se je odzvala in pot, to se pravi Boy a Previdnost, jo je tako vodila, da zdaj že gleda nazaj na lepo vrsto, kljub težavam m Preizkušnjam, zelo srečnih let redo-vPega življenja, ki jih ne bi zamenjala Za noben zaklad na zemlji.
Bog bodi zahvaljen in dobroto po-Vrui vsem, ki so ji v odločilnih trenut-Ibh stali ob strani: Do konca tudi ne bo aehala božjemu varstvu izročati vseh ljudi, ki jih je kdaj koli srečala, še po-Sebej pa tiste, ki so bili njeni skrbi izročeni. Sprva so to bili malčki v otroškem vrtcu, po mneiyu hišnega duhovnika najboljši del človeštva Po ryih m pozneje tudi po srednje - in višje-s°lkah je prišla v stik s starši, ki so ji cesto prav preprosto in zaupno odpirali
SIMPOZIJ O ŠKOFU DR. GREGORIJU ROŽMANU V RIMU
V slovenskem papeškem zavodu v Rimu so 4. septembra s slovesno sveto mašo, ki jo je vodil ljubljanski nadškof in metropolit dr. Franc Rode, začeli jubilejni, 20. znanstveni simpozij v Slo-veniku. Skupina strokovnjakov je letošnji simpozij posvetila preučevanju osebnosti in dela ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana. Simpozij je organiziral zgodovinski inštitut Teološke fakultete v Ljubljani.
Zgodovinar Avguštin Malle je predaval o Rožmanovih koroških letih; dr. Metod Benedik ga je predstavil kot profesorja cerkvenega prava in moralne teologije na Teološki fakulteti v Ljubljani; dr. Anton Jamnik kot duhovnega voditelja Orlov v letih 1921-1929, ko je bil imenovan za ljubljanskega škofa; dr. Vinko Škafar je predstavil Rožmanov pastoralni načrt; dr. France Oražem je predaval o „Rožmanu in Evharističnem
svoja srca. Občudovala je pjihovo resnobo in pogum na poti proti večnosti, njihovo žejo po Resnici, Lepoti in Dobroti, predvsem pa pjihovo Vero.
In glej, pogosto je naletela na isto, kar je tudi sama kdpj bežno doživljala, a je bila presrečna, daje mogla iz srca ponoviti: „Verpjem, Gospod. Pomagaj moji neveri!”
Dvoje ji je prihajalo na misel ob brapju kpjige znanega pisatelja, ki ji jo je poslala sestrična iz Evrope:
Kako malo se dejansko zavedamo, da je izvirni greh tudi izvirno dejstvo našega odrešenja in prav vsega našega življenja. In drugič, da je Vera edina prava, nevarljiva in neobhodno potrebna Luč za srečno pot v Očetovo hišo.
O Bog, pomagaj vsem, ki v kruti borbi za obstoj ne najdejo časa, prilike in razpoloženja za premislek o teh osnovnih in bistveno važnih stvareh! Koliko je vse to pjej olajšano, koliko težav ji je prihranjenih! Bogu hvala, hvala.
- Ljubi Jezus, lahko noč!
kongresu leta 1935”; dr. Marjan Smo-lik na temo „Rožman in Kongres Kristusa Kralja leta 1939”; dr. Borut Košir je predaval o „Rozmanovi sinodi leta 1940”; dr. Bogdan Kolar o „Rožmano-vem odnosu do Jugoslovanske škofovske konference”; dr. Bogdan Kolar o Rožmanovem odnosu do sodelavcev (duhovnikov); dr. A. Slavko Snoj o Rožmanu-govomiku; Silvester Fabijan o Rožmanu in liturgičnem gibanju; Janko Prunk o Rožmanu in krščanskih socialistih; Albin Kralj o Rožmanu in križarjih; Ana Vidovič Miklavčič o Rožmanu in stražarjih; dr. Jožko Pirc o Rožmanu in Katoliški akciji v letih 1926-1941; Ervin Dolenc o Rožmanu in katoliški prosveti; Bojan Godeša o Rožmanu in vprašanju državnega okvira med 2. svetovno vojno; dr. Janez Juhant o Rožmanu in političnem stanju v tridesetih letih; dr. Janez Zdešar o Rožmanu in delovanju slovenskih komunistov kot pripravi na revolucijo; dr. Justin Stanovnik o Rožmanovi obsodbi komunizma; Vida Deželak Bavič o Rožmanu v luči partizanske propagande; dr. Peter Urbanc o Rožmanovem odnosu do italijanske okupacije; Boris Mlakar o Rožmanovem odnosu do nemške okupacije; Anton Drobnič o Rožmanovem procesu pod pravnim vidikom; Tamara Griesser Pečar o Rožmanu v povojnih oblasteh; dr. Jure Rode o Rožmanovih povojnih letih (od 1945 do svoje smrti novembra 1959 je vodil 48 misijonov za Slovence po svetu, ki so trajali po 8 dni; veliko dela in truda je vložil tudi v dobrodelno dejavnost za Slovence doma in po svetu); dr. Edo Škulj o Rožmanovem semenišču v izseljenstvu; dr. Marko Kremžar o Rožmanovi osebnosti; simpozija se je udeležil tudi kard. dr. Lojze Ambrožič, p. dr. Marko Rupnik pa je udeležencem simpozija razkazal papeško kapelo Odrešenikove Matere, ki jo je s poslikavo z mozaiki okrasil on; med splošno avdienco na Trgu sv. Petra je Janez Pavel II. pozdravil udeležence simpozija v slovenščini: „Pozdravljeni, člani znanstvenega simpozija o osebnosti škofa Gregorija Rožmana!” P. Metod Benedik, predstojnik zgodovinskega inštituta Teološke fakultete v Ljubljani, je prepričan, da je lik škofa Rožmana bolj jasen, ker so raziskave in strokovne razprave pokazale, da je bil velik dušni pastir ter odločen nasprotnik fašizma, nacizma in komunizma.
GOVOR NA SV. VIŠARJAH, 6. AVGUSTA 2000_
WWWWWWWWWWWWWWWWVWWWWW
ŠKOF
DR. GREGORIJ ROŽMAN in REVOLUCIJA
ANTON DROBNIČ
V
ivljenje in delo ljubljanskega škofa
Rožmana je bilo na številne nači ifc™ne in močno vpeto v dogajanje v Sloveniji med drugo svetovno vojno in komunistično revolucijo. Govoriti o škofu ■\ Rožmanu in revoluciji zato pomeni govoriti o obsežni in kompleksni temi, pomeni govoriti o bistvenih stvareh naj-usodnjšega obdobja slovenske zgodovine in zato tudi o pomembnih stvareh naše sedanjosti. Vsega tega v enem predavanju ni mogoče zajeti, zato se bom omejil le na nekatere bistvene točke in na nekatere tudi danes žive poglede.
Škof dr. Gregorij Rožman ni bil ne vojaški in ne državni voditelj ali politik. Bil je verski in predvsem duhovni voditelj. Vse drugo je bilo zanj manjšega ali samo stranskega pomena, mnogo pa mu je bilo celo po krivici pritaknjeno. Na to rdečo nit njegovega delovanja je treba paziti ves čas, ko pregledujemo njegovo delo in zadržanje v tako zmedenem in težkem obdobju, kot je bilo v Sloveniji med drugo svetovno vojno.
Ni treba posebej poudarjati, da je škof Rožman kot koroški Slovenec že pred vojno dobro poznal nacistično ideologijo in njeno uresničevanje. Zato je povsem razumljivo, da je bil nasprotnik nacizma in fašizma. Namesto navajanja posebnih dokazov o tem naj omenim samo nacistično uradno stališče do škofa Rožmana. V priročniku nemške tajne državne policije - Gestapo, ki je bil izdan nekaj dni pred vdorom fašističnih sil v Jugoslavijo, je kot eden glavnih nemških sovražnikov v Jugoslaviji naveden zagrebški nadškof Stepinac. Kot njegov glavni sodelavec pa je v tem priročniku naveden ljubljanski škof Rožman, o katerem so posebej zapisali, da je prijatelj poljskega kardinala Hlonda in da je dal prevesti in razširjati njegov spis o nemških grozodejstvih v okupirani Poljski.
Ob takšnem stališču do fašističnih zavojevalcev je razumljivo, da se je škof Rožman po italijanski zasedbi Ljubljane zaprl v škofijski dvorec in kar devet dni
ni hotel z novimi oblastniki vzpostaviti niti običajnih protokolarnih stikov, čeprav so mu njegovi svetovalci to predlagali, Italijani pa zahtevali z grožnjo, da bodo škofovo nadaljnjo osamitev šteli za njim sovražno dejanje.
V tej zvezi je bilo glede na staro in še vedno živo komunistično propagando, ki škofu Rožmanu podtika, da je veselo pozdravil prihod okupatorjev, kot častno nasprotje pa postavlja mariborskega škofa dr. Tomažiča, ki da se je zaprl v škofijsko palačo, zanimivo slišati zgodovinarja dr. Franceta Dolinarja, ki je ob predstavitvi knjige „Rožmanov proces” na mariborski univerzi na posebno vprašanje povedal bistveno drugače. Rekel je, da je bila med tedanjim položajem škofa Tomažiča in položajem škofa Rožmana bistvena razlika: škof Tomažič ni imel nobene izbire, škof Rožman pa je bil pred težko izbiro in odločitvijo. Škof Tomažič je takoj po nemški okupaciji odhitel v Celje, da bi vzpostavil stik z nemškimi vojaškimi in upravnimi oblastmi. Ni mu uspelo, ker ga Nemci niso pustili do sebe. To je poskusil v nekaj dneh še dvakrat, vendar brez uspeha, saj ni prišel dalj kot do nižjih nemških oficirjev in uradnikov. Ni mu preostalo drugega, kot da se je zaprl v svojo palačo in tam čakal brez vpliva na dogajanje, saj so medtem že zaprli in izgnali večino slovenskih duhovnikov.
Ljubljanski škof Rožman se je nasprotno sam umaknil v svoj dvorec, Italijani pa so nasprotno od Nemcev želeli in zahtevali, da se jim škof predstavi. Škof Rožman je torej imel izbiro. Možnost izbire je postala zanj še posebno težko breme, ko so v Ljubljano pribežali številni duhovniki in drugi slovenski izobraženci iz nemškega okupacijskega območja in več sto Judov iz Zagreba. Vsi ti so bili brez veljavnih potnih listin in so na italijanskem okupacijskem območju bivali ilegalno, v nevarnosti, da jih bodo vsak čas odkrili in vrnili Nemcem in hrvaškim ustašem. Šele tedaj se je škof Rožman dal prepričati, da brez uradne-
ga stika z italijanskim okupatorjem ne bo mogel ničesar narediti za ljudi v stiski. Prekinil je bojkot, šel 20. aprila, torej devet dni po zasedbi Ljubljane, do Italijanov in pomagal ljudem, kjer je mogel in kolikor je mogel.
Rožmanu so komunisti obisk pri visokem komisarju Grazioliju očitali kot izdajo in se pri tem sklicevali na časopisna poročila, da je škof italijanskemu komisarju obljubil ,,popolno sodelovanje s fašistično Italijo”. Rožman je vse to odločno zanikal in poudaril, da ni obljubil nobenega sodelovanja duhovščine in da je šlo samo ,,za vljudnostni obisk” in nikakor ne za ,.politični akt”. Poročilo o obisku pa je sestavil visoki komisar in Rožman pri tem ni imel nobenega vpliva. Revolucionarji so raje verjeli fašistični propagandi in škofa obsodili, da je pri tem obisku Italijanom ,,zagotavljal popolno sodelovanje duhovščine s fašistično Italijo".
Rožmanu so še posebej očitali in mu še vedno očitajo, daje dne 3. maja 1941 poslal Mussoliniju posebno poslanico, v kateri izraža ,, veliko veselje” zaradi zasedbe slovenskega ozemlja in vključitve v italijansko kraljestvo, izraža „brezpogojno vdanost in obljublja Duceju neomajno sodelovanje”. V resnici so bile stvari povsem drugačne: Rožman poslanice ni poslal Duceju, ampak samo visokemu komisarju Grazioliju, ni izrazil nobenega veselja ali zahvale zaradi zasedbe in pri-Ijučitve slovenskega ozemlja, ampak je dekret o aneksiji samo ,,vzel na znanje”, ni izrazil nikakršne vdanosti, ampak je izrazil le „lojalnost” in ni nikomur obljubil nikakršnega sodelovanja, ampak je le prosil božjega blagoslova „za Vaše in naše prizadevanje za dobrobit našega ljudstva”, torej za dobrobit Slovenije in ne Italije.
Obtožbe glede te poslanice se sklicujejo na tedanja časopisna poročila, v katerih je bila res objavljena „Rožmano-va” poslanica, seveda ne resnična, ampak takšna, kot jo je preuredil Grazioli in fašistična cenzura. Resnična poslanica se je glasila:
„Ekselenca! Danes je bil objavljen dekret, s katerim se po italijanski armadi zasedena slovenska zemlja pridružuje Italiji. Ko je jemljem to na znanje, se zahvaljujem Vaši Ekselenci, da nam je tako vsaj na teritoriju škofije omogočen razvoj v kulturnem in verskem oziru, pričakujoč, da se v smislu dekreta avto-
wwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwv
nomija narodovega življenja tudi v korist vere in morale skoraj izgradi. Izražam popolno lojalnost in prosim Boga, da blagoslovi Vaše in naše prizadevanje za dobrobit našega ljudstva. ”
Dekret o aneksiji je torej Rožman kot golo dejstvo vzel samo na znanje. Zahvalil se je za italijansko obljubo, da bo Slovencem - v nasprotju s hudim preganjanjem vsega slovenskega v delu škofije pod nemško zasedbo - vsaj na tem delu škofije dana kulturna avtonomija, v diplomatskem jeziku postavil zahtevo, da Italija to obljubo o avtonomiji narodovega življenja tudi čimprej uresniči, izrazil je lojalnost novi oblasti, kar je v skladu s pravili mednarodnega vojnega prava, in prosil božjega blagoslova za prizadevanje v korist slovenskega naroda.
Vojaškemu sodišču, ki je leta 1946 tudi zaradi te poslanice sodilo Rožmanu, je tedanji generalni vikar Anton Vovk predložil pravo besedilo te Rožmanove izjave in se ta listina nahaja v sodnem spisu. Kljub temu je sodišče škofa Rožmana obsodilo, ,,da je dne 3. maja poslal Mussoliniju spomenico, v kateri izraža popolno lojalnost in prosi blagoslov za okupatorjevo delo". Izražanje lojalnosti ni bilo protipravno in zato ni bilo kaznivo po nobenem zakonu, božjega blagoslova pa seveda Rožmani ni prosil za katerokoli
okupatorjevo delo, ampak samo za tisto, ki bo pomenilo ,,prizadevanje za dobrobit našega ljudstva”.
Pred nekaj leti me je obiskal krščanski socialist, nekdanji partizan in sodnik. V pogovoru o škofu Rožmanu je ponovil vse komunistične obtožbe, tudi tiste v zvezi s škofovo izjavo iz maja 1941. Opozoril sem ga na fašistični ponaredek in mu pokazal pravo škofovo izjavo. Prebral jo je in nato rekel, da je to nekaj čisto drugega in da bi takšno izjavo lahko tudi on sam podpisal. Mislil sem, da je stvar urejena. Kmalu zatem pa je prav ta politik v časopisu objavil oster napad na škofa Rožmana z vsemi politkomisar-skimi obtožbami tudi glede majske izjave, kot da nikoli ni videl in celo pohvalil resnične, prave škofove izjave. Pa vendar gre za katoliškega izobraženca!
Takšno ravnanje uglednega znanca mi je znova potrdilo misel, da tja, kjer resnice nočejo, te niti z vozom ni mogoče pripeljati. Nekateri se resnice bojijo, jo celo sovražijo, o njej nočejo ničesar slišati. Rožmanova zadeva je v tem poučna tudi na ravni državne oblasti. Državno tožilstvo je zoper krivično povojno obsodbo škofa Rožmana pri pristojnem sodišču vložilo zahtevo za obnovo postopka in kasneje še zahtevo za varstvo zakonitosti. Razlogi za obnovo postopka so tako nedvomni, da vpijejo v nebo, vendar sodišče obnovo že pet let za-
vrača. Boji se soočiti z resnico, boji se prizadeti tiste, ki že pol stoletja lažejo.
Prav tako in še mnogo bolj nedvomni so razlogi za varstvo zakonitosti. To dobro ve tudi nova generalna državna tožilka, ki se zaveda, da bi Vrhovno sodišče RS zahtevi moralo ugoditi in sodbo zoper škofa Rožmana razveljaviti. Če bi bila prepričana v nasprotno, da zahteva ni utemeljena in ji sodišče ne bo ugodilo, zahteve seveda ne bi umaknila, ampak bi z veseljem čakala, da bo sodbo revolucionarnega sodišča potrdilo tudi sedanje pravno sodišče. V resnici je bilo drugače. V strahu, da bo vrhovno sodišče sodbo razveljavilo, ni mogla počakati niti enega dneva. Takoj po zaprisegi v Državnem zboru, še preden je prišla v svojo pisarno in prevzela vodenje državnega tožilstva, kar na poti tja je mimo pristojnega državnega tožilca sama odločila in javno objavila, da bo zahtevo za varstvo zakonitosti umaknila.
Kot razlog za umik ni navedla niti enega strokovnega, pravnega razloga, rekla je samo, da zahteva za varstvo zakonitosti ,,ni v narodnem interesu". Ne bomo je vprašali, kdaj in kako je ugotovila, kaj je ali ni v narodnem interesu, tudi ne, kateri zakon jo je pooblastil za ugotovitev narodovega interesa, niti ne tega, od kdaj varovanje zakonitosti ni več v narodovem interesu. Zapomnimo si le,
ŠKOF ROŽMAN IN REVOLUCIJA
WWWWWWWWVWWWWWWvVWWWWWW
da je tik pred tem slovesno prisegla, da bo delala po ustavi in zakonih, ne pa po takšnih ali drugačnih interesih. In da je na dolgo in široko razlagala, da bo delala nepolitično samo po pravilih stroke. Kaj pa je bolj političnega kot so takšni ali drugačni interesi?
Kakšen neobvladan strah, ki je daleč presegel razum in modrost enega od najvišjih pravosodnih funkcionarjev, kako zmeden beg pred resnico in pravico! Kakšno grozljivo poistovetenje sedanjega pravosodja z najbolj grobim povojnim političnim sodstvom, kako sramotno nadaljevanje revolucionarnega nasilja v pravni državi! Pa vendar se ob tej protiustavni in nezakoniti odločitvi generalne državne tožilke ni nihče zganil: noben državni organ ni ukrepal, noben poslanec ali drug politik se ni oglasil, civilna družba od liberalnih do katoliških izobražencev je bila tiho in molčala je celo Cerkev. Škof Rožman je bil po 50 letih znova politično obsojen: prvič se je to zgodilo ob divjem kričanju krvi željne drhali, drugič ob še bolj sramotnem molku opevane „demokratične javnosti”. Ob molku tiste javnosti, ki drugače ne čaka na sodbo, ampak zakriči že ob tožbi, ki jo razžaljeni vloži proti sramotilcu iz njenih vrst.
Navedeni primeri razen na strah revolucionarjev pred resnico kažejo tudi na to, kako en diktator dopolnjuje drugega diktatorja, čeprav ga ima navzven za so-
vražnika. Za komunistične nasilnike in njihove naslednike nič ne šteje dejstvo, da so med vojno časopisi bili pod strogo fašistično cenzuro, da so poročila o Rožmanovem obisku pri visokem komisarju Grazioliju in o njegovi „spomenici Duceju” sestavili in dali v objavo italijanski fašisti, ki so se hoteli prikupiti svojemu vodji. Ko je bilo treba uničiti idejnega in političnega nasprotnika, so raje verjeli pisanju fašističnih okupatorjev kot slovenskemu škofu.
Podobno se je škofu Rožmanu zgodilo še v številnih drugih primerih. V sodbi komunističnega sodišča proti Rožmanu in tudi v današnjem nadaljevanju komunistične proticerkvene gonje je na primer zelo izkoriščana obtožba, da je Rožman ,,sodeloval z soobtoženim Rö-senerjem in Rupnikom pri zaprisegi domobrancev v cilju, kot je izjavil soobtoženemu Rösenerju, da Slovencem pokaže, da popolnoma soglaša z nacistično politiko".
Za škofove poznavalce je takšna izjava že sama po sebi popolnoma izključena. Poglejmo to obtožbo bolj natančno. Škof Rožman, kot je dobro znano, niti prvič in ne drugič ni sodeloval pri domobranski prisegi. Rösener ni izrekel Rožmanu pritaknjenih besed, „da popolnoma soglaša z nacistično politiko". V sodnem zapisniku o zaslišanju Rösener-ja je zapisano bistveno drugače: „da je Rožman podpiral nemško politiko”. Jas-
no je, da je Rösener s tem mislil na boj proti komunizmu, o katerem je tekla beseda. Rožman sam pa je tudi takšno izjavo, ki jo je Rösener na sodišču očitno dal v strahu za svoje življenje, odločno zanikal. Zapisal je:
„Zavedal sem se, kaj je nacistična politika naredila proti Cerkvi in duhovnikom. Nacistična politika je na stotine duhovnikov zaprla in izgnala, je prepovedala ljudski jezik celo v cerkvi pri molitvi in petju, je odstranila verouk in verske znake iz vseh šol, zaplenila vse cerkveno premoženje, med tem vse posestvo škofije in verskega zaklada, škofijsko gimnazijo in semenišče z vsem inventarjem, knjižnicami in učnimi pripomočki, je pobrala osebno imovino pregnanih duhovnikov itd. In k vsemu temu naj bi bil škof izjavil, da je z nemško nacistično politiko sporazumen! Kdo bi mogel kaj takega verjeti? Škof te roparske politike ni odobraval, marveč je ponovno proti njej protestiral, tako direktno na naslov nemških oblasti, kakor hitro se je odprla poštna zveza z nemško cono, pa tudi preko Svete stolice. ”
Nič ne pomagata ne škofovo zanikanje in ne logičen premislek. Komunisti in njihovi krščanski sopotniki raje verjamejo ponarejeni izjavi nemškega nacista, ki so ga zaradi številnih zločinov nad Slovenci sami obsodili na smrt, kot katoliškemu škofu in svojemu lastnemu razumu!
Škof Rožman je v skladu z naukom papeža Pija XI. v okrožnici „Qua-dragesimo anno” iz leta 1931 o socializmu in v okrožnici „Divini Redem-ptoris” iz leta 1937 o komunizmu kot radikalni varianti socializma komunizem štel za največje zlo in največjo nevarnost tistega časa. Rožman pa komunizmu ni nasprotoval kot političnemu gibanju, ampak predvsem z verskega in moralnega
Rojaki v Dvorani škofa Rožmana in v hali pred njo ob umestitvi dr. Jureta Rodeta za delegata slovenskih dušnih pastirjev. - Foto: Marko Vombergar
WWWWWWWWVWWWWWWWWWWWWW
stališča. V „Pastirskem pismu o nevarnosti brezbožnega komunizma” je novembra 1943, ko je bil mimo že drugi višek revolucionarnega nasilja v Sloveniji, zapisal:
„ Vem, da mi bodo zagovorniki komunizma in še nekateri zaslepljeni katoličani očitali, da se s pastirskim pismom vmešavam v politiko, kar ni zadeva škofa in kar ne spada v Cerkev. Toda, predragi verniki, boj proti brezbožnemu komunizmu ni politika, ampak verska zadeva, saj se vendar tiče vere v Boga, torej najbolj osnovne resnice vsake vere, posebno še naše krščanske vere. Zavračati brezbožne nauke, braniti resnice naše svete vere je verska zadeva in verska dolžnost..."
Boj proti komunizmu je torej za Rožmana bil verska zadeva, ki se ne bije z orožjem in politiko, ampak z besedo resnice in duhovne prenove. Zato je drugače kot njegov predhodnik škof dr. Anton Bonaventura Jeglič nasprotoval vmešavanju duhovščine v politiko in vojaške zadeve in se v takšne stvari tudi sam ni spuščal. V svojih pridigah, pastirskih pismih in drugih spisih je Rožman dosledno govoril o nasprotovanju komunizma in obsodbi komunističnih zločinov in protipravnega nasilja, ne pa o boju proti Osvobodilni fronti, proti partizanom ali celo proti osvobodilnemu boju. Seveda pa ni njegova krivda in ne stvar nasprotnikov komunistične revolucije, če sta bila revolucija in osvobodilni boj medsebojno do nerazpoznavnosti pomešana, če je revolucija izkoristila osvobodilne težnje Slovencev za krinko svoje nasilnosti, če je osvobodilni boj bil samo vaba in pokrivalo za komunistično nasilje nad idejnimi in političnimi nasprotniki in za nezakonit in nedemokratičen prevzem oblasti. Kljub temu so škofa obsodili in ga še vedno obsojajo, da je nasprotoval osvobodilnemu boju, da je obsojal odpor Slovencev proti okupatorju.
V kazenski sodbi iz leta 1946 si sodniki z razločevanjem med revolucionarnim nasiljem in osvobodilnim bojem niso delali nobenih preglavic. Jasno jim je bilo, da gre za isto stvar: cilj je bil komunistična revolucija, osvobodilni boj pa sredstvo in krinka za revolucijo. Zato niso preveč izbirali besed. Danes so stvari bolj občutljive, saj je že mnogim ijudem jasno, da je komunistična revo-lucija bila zločin nad narodom in neštetimi posamezniki. Sedanje sodišče, ki obravnava zahtevo za obnovo postopka Proti Rožmanu, je očitno iz takšnega
občutka nelagodja popravilo nekdanjo sodbo in nekdanji očitek, da je škof Rožman nastopal proti komunizmu, dopolnilo z besedami „to je proti narodno osvobodilnemu boju".
Takšno ponarejanje zgodovine in nezakonito prevajanje revolucije v osvobodilni boj, kot si ga je privoščilo sodišče, je splošna značilnost postkomunizma v Sloveniji in seveda preživetvena nuja vojakov revolucije. Predsednik Milan Kučan danes vendar ne bi mogel zahtevati, naj bo komunistična revolucija temelj naše državne samostojnosti, kot je zahteval za osvobodilni boj. Brez zanikanja revolucije državni svetnik dr. Veljko Rus ne bi mogel predlagati državne zahteve povsem boljševiške vsebine in fašistične oblike, naj papež zamenja ljubljanskega nadškofa. Pozaba revolucije še naprej opravičuje številne materialne in druge privilegije zaslužnih revolucionarjev in njihovih organizacij. Omogoča tudi surove napade nekaterih časnikarjev in politikov na udeležence protikomunističnega odpora in na njihova pričevanja, kot je bila na letošnji roški spominski slovesnosti jasna beseda prof. Justina Stanovnika o osvobodilnem boju kot prevari.
Prav po letošnji roški slovesnosti v spomin umorjenim žrtvam komunistične revolucije se je pokazala vsa odurnost komunizma in njegovih nasledkov. Stanovnikove trditve, da je tako imenovani osvobodilni boj bil prevara, ni potrebno posebej dokazovati, saj je bilo to že prej splošno znano in že stokrat povedano. Vsakemu razumnemu človeku je jasno, da osvobodilni boj, ki žrtvuje več deset tisoč svojih rojakov za manj kot tisoč padlih okupatorjev, katerega posledica so tisoči požganih in razrušenih slovenskih domov, ki „prisrčno pospremi do meje”, kot je povedal partizanski general, čez trideset tisoč italijanskih okupatorjev s fašistično legijo in vsemi generali in vojnimi zločinci vred, ne da bi enega samega postavil pred sodišče, medtem ko brez sodbe pobije tisoče domačih nasprotnikov, ni ravno prepričljiv dokaz osvobodilnega namena. Takšen osvobodilni boj je že sam po sebi velika prevara.
Osvobodilni boj, ki je vojno v Sloveniji v resnici podaljšal še za en teden, ko je bil drugod v Evropi že mir, in tako povzročil še nekaj sto domačih žrtev, ne da bi pridobil en sam kvadratni meter ozemlja, ki je pustil velike dele slovenskega ozemlja v Avstriji, Italiji, na Madžarskem
in v Hrvaški, predvsem pa osvobodilni boj, ki je po odhodu prvega okupatorja pripeljal drugega, ki je namesto fašističnega nasilja v Sloveniji za petdeset let vzpostavil in vzdrževal komunistično nasilje, pa ni samo največja prevara, ampak tudi največji zločin proti slovenskemu narodu in Slovencem.
Prevaro z osvobodilnim bojem je napovedal že Kardelj, ki je še pred vojno izjavil, da bodo komunisti v pričakovani vojni sodelovali samo, če bo možnost za izvedbo revolucije, podobno kot je Lenin pogojeval udeležbo boljševikov pri bojih med prvo svetovno vojno. Pesniško je prevaro opisal Oton Župančič, ki je pel, da se je jabolko svobode zlato skotalilo v kri in blato. Mesarsko grobo jo je predstavil Matija Maček, ki je rekel, da so vedeli za Stalinove zločine, vendar o tem niso hoteli govoriti, da ne bi odvrnili ljudi od partizanov. Kasneje je o prevari pisala Spomenka Hribar, ki je osvobodilni boj štela za krinko in ga primerjala s teatrom, kjer na odru pred kulisami nastopajo nepomembni igralci za občinstvo, pravi igralci - komunisti pa vlečejo poteze za kulisami. Za največjo prevaro Slovencev je NOB pred nekaj leti v pogovoru z novinarjem DNEVNIKA štel tudi dr. France Bučar, ki je sedaj na novinarjevo vprašanje, kaj meni o Stanovnikovi označbi osvobodilnega boja za prevaro, odvrnil, da o neumnostih ne bo govoril. Mož bi se moral odločiti, ali je neumnosti govoril pred leti, ali jih govori sedaj. Da jih govori, je očitno.
Zanimiva je različnost reakcij na Stanovnikove besede. Tisti med borci, ki se zavedajo odgovornosti za prevaro, so se ustrašili. Po svoji stari navadi zahtevajo kar kazenski pregon, češ da takšne besede vzbujajo sovraštvo in razdor. Zahtevajo torej ukinitev ustavne svobode govora in misli. Takšne svobode svojim nasprotnikom nikoli niso priznavali.
Poseben primer je predsednik Milan Kučan. Ta bi rad kar ukazal, kako tisti, ki že 55 let pogrešajo svojce, pomorjene v neznanih breznih in jamah, smejo žalovati in kaj pri tem smejo ali ne smejo govoriti. Ukazuje nam, naj ne govorimo o preteklosti, čeprav sam s svojimi varovanci neprestano živi v preteklosti in je profesor Stanovnik v Rogu samo reagiral na predsednikovo zahtevo, naj zločinska preteklost postane temelj naše sedanjosti in prihodnosti.
Drugi, ki ne vedo ali pa nočejo vedeti resnice, na dolgo in široko pripoveduje-
ŠKOF ROŽMAN IN REVOLUCIJA____
WWWWWWWWWS7WWWWWWWWWWWW
jo, kako jim v partizanih ni nihče ničesar govoril o komunizmu in revoluciji, ampak samo o boju proti okupatorju, zaradi česar so šli in ostali v njihovi vojski. Ti se ali sprenevedajo ali so naivni, ker ne vidijo, da je prevara prav v tem, da so jim govorili in jih prepričevali, da gre za boj proti okupatorju, niso pa jim povedali resnice o revoluciji in niso govorili o komunizmu ter so se zato borili v lažnem prepričanju, da se borijo za osvoboditev.
Tretji besede o osvobodilnem boju kot prevari preobračajo in prikazujejo kot očitek vsem partizanom in njihovim sodelavcem, da so bili oni prevaranti in zločinci, da so oni varali svoj narod in nasprotnike revolucije. Kakšen cinizem! Nasprotniki komunističnega nasilja niso bili prevarani, oni že 60 let vedo, da je NOB bila samo krinka in sredstvo za revolucijo in nasilen prevzem oblasti. Zato so se takšnemu NOB tudi uprli. Prevarani so bili partizani in njihovi sodelavci. Oni niso bili goljufi in zločinci, partizani so bili in so še vedno sredstvo in žrtev prevare in zločina, ki ju je zagrešilo vodstvo Komunistične partije Slovenije, sedaj pa so žrtev manipulacij, ki jo z njimi počenjajo nasledniki komunističnega vodstva in voditelji borčevskih organizacij.
Tudi škofa Rožmana komunisti niso prevarali. Z zločinskim nasiljem so začeli 16. avgusta 1941, ko so ubili prvega Slovenca. Revolucionarno nasilje so institucionalizirali 16. septembra s sprejemom odloka o narodni zaščiti, s katerim so za
izdajalce, ki jih čaka smrt, razglasili vse, ki se ne bodo podredili Osvobodilni fronti. S tem so razglasili začetek revolucije. Nato so eno leto morili Slovence po mestih in vaseh, prepričani, da bo vsak čas konec vojne in se morajo zato pravočasno znebiti svojih nasprotnikov. Preden je padel prvi Italijan, je bilo ubitih na stotine slovenskih županov, duhovnikov, uglednih izobražencev, delavcev, kmetov in drugih demokratov, ki bi jim bili lahko v napoto pri nasilnem osvajanju oblasti po vojni.
Škof Rožman je dolgo molčal, nekateri menijo, da predolgo. Škof Lenič se v svojih spominih ne spomni, da bi Rožman do jeseni o OF kdaj kritično govoril. V septembru 1941 je postala aktivna VOS - Varnostno obveščevalna služba komunistične partije, ki je izzivalno morila zlasti po Ljubljani. Prof. Bučar je zapisal, da sta prav obstoj, organizacija in delovanje VOS najboljši dokaz, da je bila OF samo taktično sredstvo Partije pri njenem boju za prevzem oblasti. Do konca leta 1941 so v Ljubljani izvedli štiri likvidacije, štirje poskusi umora pa so spodleteli, med njimi proti generalu Leonu Rupniku in Lovru Hacinu. Šele po teh dveh poskusih umora je Rožman v pastirskem pismu konec oktobra 1941 obsodil nasilje „raznih osvobodilnih gibanj nerazsodnih ljudi”, in pozval vernike, da ne store ničesar, kar bi oblastnike izzvalo k ostrejšim in strožjim ukrepom, kar bi oteževalo že dovolj težko življenje.
Komunistični nameni z OF in osvobodilnim bojem so mnogim postali jasni šele z umorom katoliških študentov Franca Župca in Jaroslava Kiklja v sredi marca 1942. Tudi za škofa Rožmana sta bila ta dva umora odločilna. To je tudi javno pokazal, ko se je demonstrativno udeležil Kikljevega pogreba in imel govor, v katerem je ubitega prijatelja imenoval za prvega mučenca Katoliške akcije v Sloveniji. Preobrat je bil dokončen. Tudi emigrant Alojzij Kuhar je tedaj po londonskem radiu prvič napadel OF in partizane, Kardelj pa je pisal Titu, da je tudi v Ljubljani prišlo do obrata. Ljubljana je tedaj res prvič za hip obnemela. Komunistično nasilje pa se je stopnjevalo in že do srede aprila 1942 je OF v Ljubljani in okolici pomorila 49 žrtev, članov KA in akademskega kluba „Straža”, oficirjev JV, politikov in gospodarstvenikov. Ko je bil ubit bivši ban Natlačen, je Rožman na njegovem grobu oktobra 1942 odločno izjavil, da ne more biti „nobenega sodelovanja, ne zveze z brezboštvom in tistimi, ki jim je brezboštvo vodilni nazor”. Vrnitve ni bilo več, Slovenci, ki jih partija ni mogla prevarati, so se nasilju uprli, ustanavljali samoobrambne Vaške straže in kasneje Slovensko domobranstvo in druge obrambne vojaške enote. Revolucionarno nasilje se je prelilo v bratomorno državljansko vojno, po maju 1945 pa še v bolj krvavo komunistično nasilje in v še bolj množično zločinstvo, ki se je izteklo v polstoletni totalitarni sistem, iz katerega smo se Slovenci rešili komaj pred devetimi leti, z resnično osvobodilno vojno leta 1991.
Sedaj je komunistična prevara s tako imenovano NOB že dobro in splošno znana. Znane so tudi neštete žrtve komunističnega nasilja: več deset tisoč umorjenih Slovencev, več kot sto tisoč žrtev drugih južnih Slovanov, umorjenih samo v Šloveniji. Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman, ki je na nevarnost brezbožniškega nasilja opozoril že jeseni leta 1941, pa je s sodbo Vojaškega sodišča IV. armade, ki so jo pred 54 leti dne 30. avgusta 1946 izrekli slovenski sodniki - partizani kapetan dr. Helij Modic, podpolkovnik Milan Lah in major Alojzij Grčar po obtožbi slovenskih tožilcev - partizanov kapetana Marjana Vivode in kapetana dr. Viktorja Damjana še vedno obsojen kot vojni zločinec, ker je „izvršil izdajstvo naroda in domovine, ter da je skupaj z okupatorjem, predvsem pa z obtoženim Rosenerjem v
WWWWWW7WWWWWW9WWWW9WW7W7
Slovenija danes
BRANKO ROZMAN
KONČNO VLADA, KOT SMO SI JO ŽELELI
Kdor pozna naše politične razmere in želi Sloveniji dobro, je s sedanjo vlado zadovoljen. Vodijo jo skoraj sami visoko kvalificirani ministri, vsi pa z voljo, da se stvari po petdesetletnem porevolucionar-nem manipuliranju končno uredijo po pravnih načelih. Da je bil že čas za zamenjavo vlade, postaja vsak dan bolj očitno, saj prihajajo na dan vedno nove nepravilnosti od prej, kot napr. na ministrstvu za gospodarstvo nezaslišani izbrisi na računalnikih, ki so po ministrovih besedah le mačji kašelj v primerjavi z nepravilnostmi, ki se še nakazujejo.
Zamenjava vlade je spravila levico tako močno iz tira, da je vpregla v kritiko nove vlade ves informacijski stroj. Prejšnji nosilci oblasti iščejo vsako, tudi samo možno napako nove vlade takorekoč z mikroskopom. Mediji, ki so skoraj vsi v rokah levice, to napihnejo in sporočajo naprej. Poleg tega je na tržnicah m pri mizah pred gostilnami ze slišati tudi vesti o velikem bavbavu, ki se je z novo vlado pojavil pri nas. Da vse to Prihaja načrtno iz znanega političnega središča, je jasno.
Ali bodo ljudje kljub nasprotni pritlehni propagandi uvideli sadove te vlade, je veliko vprašanje. Vsekakor pa bodo današnji oblastniki, če jim bo dano vladati tudi po volitvah, Slovenijo pripeljali v urejene razmere in blagiiyo.
Dobrodošla grožnja z molkom - Vedeževalec, Mag (12. julya):
Tone Fornezzi, Sašo Hribar, Boris Kobal in G oj mir Lešnik so zagrozili, da se bodo, če bodo mediji prevzeli zloglasni desničarji, pogreznili v kulturni molk. Če bi ti kontinuitetni zabavljači umo-lkmili, bi to bil res kulturni praznik brez primere.
(NE)VERODOSTOJNOST
Koje evropskega komisarja za širitev EU Ver-heugna ob njegovem obis-
ku v Sloveniji novinarka vprašala, kaj bi bilo, če bi Slovenija do konca letošnjega leta ne zaprla brezcarinskih prodajaln, je odgovoril. „To bi bilo slabo. Ne toliko zaradi gospodarskih razlogov, ampak zaradi vaše neverodostojnosti, saj ste to obljubili, in to že za konec leta 1998.” To je obljubil zunanji minister Thaler.
Slovenska politična (ne)-verodostojnost! Ko je na volitvah 1996 zmagala desnica, je vlado prevzela levica - kupila je glas desnega poslanca. Na ta način „zmagovita” leva stranka j e potem sklenila koalicijo z desno stranko, ki je prej dvakrat podpisala zvestobo desnima strankama. Ko so se dobra tri leta zatem vse tri desne stranke zavezale, da bodo storile vse za uveljavitev večinskega volilnega sistema -s^j so tako odločili volivci na referendumu, odločitev pa je potrdilo tudi ustavno sodišče - je desna združena stranka besedo prelomila in sprejela volilni sistem liberalnih demokratov in komunistov, namesto da bi podprla volilni sistem, ki ga je sprejela nova vlada.
Verodostojnost, značaj-nost, dana beseda - to so etične zahteve, ki se jih mora držati tudi politika.
Mafijski bunker - Dejan Steinbuch, Mag (18. julija):
Notranji minister Jambrek je javnosti predstavil najnovejša odkritja na Štefanovi. Nikakršnega dvoma ni več, da so gotovina, nakit, zlate plombe, kosi zlata in nek^j ducatov starih zlatnikov v trezorjih bivše udbe ležali leta in leta. Ni izključeno, da je zdaj javnost videla le še ostanek stotin verižic, zapestnic in celo zlatih zobnih plomb, katerih izvor je pravzaprav že znan.
Nry se najde kak star partijski skesanec in naivnim Slovencem razloži, da niso le nacisti v koncentracijskih taboriščih svojim žrtvam pobirali verižic in zapestnic ter jim iz zob pulili zlatih plomb. Prav tako niso bile le strele tiste, ki so leta 1945 sežigale slovenske gradove, iz katerih so izginili tudi srebrni pribor, dragocene numizmatične zbirke itn. Predmeti, ki so jih odkrili na notranjem ministrstvu, so pravzaprav eden zadryih ohranjenih dokazov zločinske in policijske narave bivše države, ki svojim lastnim državljanom ni pokradla le zemljišč in drugih nepremičnin, pač pa jih je oropala tudi osebnih dragocenosti. Prav zato bi bilo treba ugotoviti, kdo od nekdanjih funkcionarjev je odgovoren za to, da so na ministrstvu za notranje zadeve ustvarili mafijski bunker.
Nezaslišano!
Namesto da bi vsi tisti, ki so zavestno sodelovali z revolucijo pri nas, ob jamah v Rogu, polnih trupel upornikov
ustvarjanju imperialističnih načrtov okupatorjev zatiranja in uničenja narodov Jugoslavije in slovenskega naroda, organiziral, izvrševal in nasno-val neštete vojne zločine: ubijanje in Vročanje ranjencev okupatorju, umo-re in pokole, zapiranja, mučenja, odvajanja v koncentracijska taborišča in na prisilno delo v korist okupatorjev, Prisilno mobilizacijo, požige, ropanja 'n uničevanja javne in privatne imovi-ne in druge vojne zločine, vsled česar
nosi odgovornost za smrt in trpljenje na desettisočev mož, žena in otrok. ”
In kljub sedaj splošno znanim množičnim pobojem med drugim tudi zato, ker je „pred osvoboditvijo Slovenije pro-tinarodni del duhovščine pod vplivom dotedanjega delovanja obtoženega Rožmana širil zmešnjavo in lažno propagando med ljudstvom, da jugoslovanska armada vrši pokole civilnega prebivalstva... ”.
Takšni sodbi še vedno verjamejo tudi
verni Slovenci, saj škof Rožman razen napačno postavljenega reliefa na novih vratih stolne cerkve v Ljubljani nima v domovini niti enega kipa, spominskega poimenovanja, stalne prireditve ali objekta ter je celo podstavek za njegov kip med uglednimi Korošci v Svečah na Koroškem edini že dolga leta prazen.
Komunistična revolucija je bila temeljita in je segla tako globoko in daleč, da mora škof Rožman še čakati na pravico, na pokop in na javni spomin v domovini.
Dve smrti na tujem
MARIJA RUS
France Papež +1. maja 1996 v Buenos Airesu Jože Osana +21. decembra 1996 v Torontu
Kadar nekje na tujem, pod zvezdami Južnega križa, v pljuskanju Velikih jezer, zastane slovensko srce, duša hiti v domovino pozdravit domače in znance: malo jih je, ostali pa je ne poznajo...
Svet je na tujem! Pa se požene nad zemljo domačo, v krožnico bolečine, tam je končno pri svojih! Skupaj bodo jokali, molili, jokali: nad domovino, kjer je spomin prešel v drevesa, a zgodovina v cerkvice bele po gričih...
Spodaj pa se rojaki kar naprej čudijo:
Čudežno sončno zelenje treh majskih dni! Pravljični prvi sneg za sveti večer!
proti revoluciji, molčali, so se celo v državnem zboru naenkrat spomnili, da je treba tehtati sleherno besedo, ki ta zločin obsoja, s^j ni dovoljeno ljudi vznemirjati. Ljudje vznemirja to, da državni zbor in državni svet tega zločina še nista obsodila in nista povedala, kdo je bil zaig odgovoren, in ga poslala v Haag, ne pa besede o zločinu.
DOBRODOŠLA SPREMEMBA
In se je zgodilo. Poslanci so izglasovali popravljeni proporcionalni volilni sistem. Res je, da je ta odločitev legalna, to je, v skladu s črko zakona, res pa je tudi, da ni legitimna, to je, ni v skladu z voljo ljudstva. Ljudje so se na referendumu odločili za dvokrožni volilni sistem. To odločitev so dve leti izigravale in končno izigrale stare sile s postavljanjem ovir in jo končno obšle spremembo ustave.
Žalostno je, da ni v več kot treh letih od referenduma predsednik države poslancev spomnil na njihovo dolžnost, da referendumsko odločitev uzakonijo. Prav tako je zanimivo, da trdi, da je sedanja sprememba ustave s strani poslancev ne le legalna, ampak tudi legitimna.
Ob neskončnih razpravah v parlamentu o spremembi ustave so se pri več kot enem poslancu pokazale ne ravno zavidljive poteze, kot npr. pomanjkanje etičnega čuta, do-knj skromen inteligenčni kvocient in grozljiva odsotnost kulture vedenja.
Da je dr. Bajuk iz stranke, ki gaje izigrala, izstopil, je razumljivo. Daje ustanovil novo stranko, je pa obenem razveseljivo. Medtem ko bi v dosedanji politični situaciji on in njegova vlada ne imela pri jesenskih volitvah nobenega upanja na zmago, bo z nastankom njegove stranke postala ta možnost realna. Prepričan sem, da bo v kratkem
postala njegova stranka od vseh najmočnejša.
Izkrivljeno ocenjevanje revolucije
V zasilni partizanski bolnišnici v kraški jami pri Ogenci blizu Loškega Potoka se je 23. julija zbralo nekaj sto ljudi ob 58. obletnici smrti 13 partizanov in njihove bolničarke. Govoril je Igor Bavčar.
Povedal je, da prostovoljni odhod v partizane v boj proti okupatorju ni bil prevara. Odg.: Sad boja je bilo 30.000 nedolžnih žrtev in 45-letna diktatura - torej je bil prevara, tudi za mnoge partizane, ki so mislili, da se bojujejo za svobodo.
Povedal je tudi, da brez NOB tudi uspešne osamosvojitvene vojne 1991 ne bi bilo. - Odg.: Da bi revolucija izpred 45 let vplivala na uspeh vojne 1991, je popolnoma skregano z logiko.
Končno je še rekel, da so njemu kot vodju štaba slovenskih oboroženih sil 1991 ponudili pomoč z nasveti nekateri nekdanji partizanski generali, nobene pomoči pa mu ni ponudil noben domobranski oficir. - Odg.: Najbrž je Bavčar pozabil, da je dala
partijska oblast takoj po vojni vse domobranske oficirje, ki jih je po angleški izdaji dobila v roke, pomoriti. Tisti, ki jih ni dobila, pa se leta 1991 še niso vrnili iz emigracije domov, sag so vedeli, da bi jih, ko bi se vrnili, utegnil „povoziti avto”.
Sprava v Rogu - Bernard Nežmah, Mladina (24. jul.):
Dejstvo povojnih pomorov v Kočevskem Rogu bo za vedno travmatično. Nobeno leto ne bo žalne slovesnosti, po kateri bi udeleženci sedli k čevapčičem in zaplesali po vižah harmonike. To je preprosto žalosten trenutek, ki ga ne more noben dekret sprave napraviti v čas tolerance do zmagovitih in maščevalnih partijskih enot. Kaj je večje nasilje: da nežaligoči gledajo po televizijah žalne svečanosti in poslušajo pjihove obsodbe partizanstva ali da predsednik Kučan, ki sam ni bil žrtev eksekucijskih krogel, določa, kakšna naj bo prava drža preživelih?
Odbor za zaščito ustave
- Bojan Kovačič, Demokracija (27. jul.):
Na zadrge dogodke okrog
spremiigarga slovenske ustave se je odzval Odbor za zaščito ustave. Dr. Pučnik je v rgegovem imenu izrazil veliko zaskrbljenost. Proporcionalni volilni sistem je bil na referendumu 1996 poražen, saj je zanj glasovalo le približno deset tisoč volivcev, v nasprotju z večinskim volilnim sistemom, ki gaje podprlo približno pol milijona volivcev. Po prepričargu odbora zato ni dopustno, da bi zakonodajna oblast preglasovala sodno, kadar gre za varovaige človekovih pravic, referendumska odločitev pa bi morala biti bistveno napotilo poslancem pri kakršni koli spremembi ustave. Prizadevarga za ohranitev proporcionalnega volilnega sistema so očitno le še osebni interesi poslancev.
OGROMNA MORALNA ŠKODA
Pridružitev desne združene stranke pri uveljavljanju volilnega zakona levim strankam in s tem izi-granje svojega podpredsednika ter njegove vlade pomeni za slovensko demokracijo ogromno moralno škodo; ne samo zato, ker je s tem uspelo starim silam razbiti desni politični pol, ampak predvsem zato, ker je s tem dejanjem združena stranka prestopila etično mejo.
Ena treh naj večjih krivic, ki jih je povzročila KPS Slovenji e, je bila poleg revolucije in diktature odprava etičnih meril. Laž je postala resnica, kraja pravica, umor herojstvo. Veliko takega etičnega ocenjevanja velja v Sloveniji še danes. Zato je bila ena bistvenih nalog demokracije spet uveljaviti splošno veljavna etična merila. Predvsem v tej luči je treba ocenjevati omenjeno odločitev.
Moralna načela vejjajo za vse ljudi na vseh področjih. Tudi v politiki. Eno teh je, da ni dovoljeno niti najbolj idealne cilje dosegati po z etiko sprtih poteh.
WWWWWWWWWWWWWWWWWWWVWW
Za bogatenje slovenstva in sveta
o nekdanjih presojah - zaskrblje-nih ali privoščljivih - se je skup--E. nost političnih emigrantov samo zapirala v omejeno družbo, ni vpijala sokov velikega sveta in se ni v njem uveljavljala. Danes je mogoče ugotavljati, so da so bila vodstvena prizadevanja res naravnavana pretežno navznoter, vendar to ni omejevalo zasebne pobud-nosti. Skupnost je bilo treba utrjevati, da se ni raztapljala v tpjem okolju, hkrati je pa se ji je moralo dopuščati razraščanje v širša obzorja, s čimer se je poglabljalo tudi njeno utemeljevanje. Ni smela dajati samo zgleda vestnosti pri delu in zvestobe dani besedi, ampak je hotela tudi bogatiti oiye okolje in svet s prizadevnostjo na področjih dušnega pastirstva, misijonstva, znanstvenih strok, pocljetništva in umetnostnih panog. Med temi zadnjimi se je morda najbolj uveljavila pevska umetnost.
Slovenskemu imenu in ugledu argentinske slovenske skupnosti služijo v tem med drugimi Bernarda, Veronika in Marko Fink. Rodili so se izven Slovenije, a so od malega prejemali slovensko kulturno hrano. Glasbeni čut se jim je razvijal v družini ter izpopolnjeval v slovenskih šolskih tečajih in pevskih zborih. Vsi trije so se posvečali petju v zače-
tku samo ljubiteljsko in so si za poklic izbrali druge stroke ter v njih tudi delali. Notraryi glas pa jih je zvabil h glasbenemu poustvarjanju, s katerim se uveljavljajo v Sloveniji in po svetu.
Vsi trije so opravili strogo šolanje, pozneje pa intenzivno izpopolnjevanje pri svetovno uveljavljenih mojstrih.
Bernarda, poročena Inzko, se je pevsko izobraževala na Instituta Superior de Arte del Teatro Colon. Evropski dirigent Michel Corboz jo je povabil k sodelovanju pri izvedbi Bachovega Božičnega oratorija v dvorani sv. Cecilije v Rimu. Od ted^j seje vzpenjala njena umetniška pot. V oratorijskih delih od baroka pa vse do del 20. stoletja je pela z znamenitimi orkestri v Londonu, Pragi, na Dunaju, v Leipzigu, Švici, Köl-nu in Berlinu ter tudi na Japonskem in v Avstraliji. K sodelovanju jo vabijo najuglednejši dirigenti John Eliot Gardi-ner, Nicolaus Harnoncourt, Trevor Pin-nock, Sir Neville Marriner, Rene Jacobs, Philippe Herreweghe, Marc Minkowski, Sir Roger Norrington in drugi. Nastopa v opernih hišah v Ženevi, Pragi, Montpelliera, Innsbrucku, Salzburgu in Barceloni. Sodekye pri številnih tradicionalnih glasbenih festivalih. Kot komorna pevka je do zdaj gostovala med dragim tudi v newyorški Carnegie Hall, v Syd-
neyu, Sarajevu in Tokiu. Posnela je nad trideset zgoščenk s skladbami Monteverdija, Händla, Bacha, Rameauja, Has-seja, Caldare, Haydna, Mozarta, Schuberta, Rossinija, Brucknerja in Schumanna. Kadar le more, rada sprejema povabila k sodelovanju ali za samostojne nastope v Sloveniji. S sestro in bratom je sodelovala na prireditvi Resu-rrecturis v Cankarjevem domu ob 50-letnici komunističnega poboja političnih nasprotnikov. Kritiki priznavajo Bernardi Fink privlačen, izenačen in barvit glas ter prikupen nastop. Pohvalno se izražajo o njenem notranje emotivnem podajanju in visoko izpopolnjeni pevski tehniki. Postavljajo jo prav v vrhunec umetniške dovršenosti, kar ji daje široko uveljavljenost v glasbenem svetu.
Marko Fink se je kot inženir agronom po sedemnajstih letih poučevanja na Agronomski fakulteti odločil, da se poklicno posveti samo petju, v katerem so ga oblikovali v Argentini in v Evropi profesorji Philippe Huttenlocher, Wolfgang Schöne, Aldo Baldin, Erik Werba in nazadnje Heater Harper v Londonu. Leta 1988 je kot solist prvič nastopil v Evropi, s tem pa se je začelo njegovo gostovanje po svetu in tudi v Sloveniji, kjer se je naselil z družino. Posveča se oratorjjskim, komornim in opernim izvedbam ter je priljubljen, ker sprejema sodelovanje pri dobrodelnih prireditvah, proslavah in komemoracijah, tudi v Kočevskem rogu in Teharjah.
Kdo je „mrhovinar”?
Mitja Meršol, uredni „neodvisnega” Dela, je za uvod v 400 številko Vikend magazina Pisal o „politično lastniških Mrhovinarjih nad mediji”. Med dragim se mu je zapisalo: „Izza načelnega govoričenja o npjnosti pluralizacije medijev na dan udarja stara in že kar klasična želja oblasti po hadzoru medijev. Iz vsega skupaj grobo štrli seveda tudi ®ua sama sla po regimentaci-■ji novinarskih vrst in nuja po Pošlihanosti’ urednikov in Uredništev pred jesenskimi v°litvami."
Ne, ne, gospod Meršol, ne §re za lastniške mrhovinarje, ne Za željo oblasti po nadzo-P* medjjev, pa tudi ne za slo P° regimentaciji novinarjev in
nujo po 'pošlihanosti’ urednikov in uredništev. Gre za čisto preprosto pravico ljudi do neponarejene obveščenosti in prav takega pojasnjevanja dogodkov. Menda ni treba dokazovati, da tega pri nas že več kot petdeset let ni. Vaše izkrivljeno tolmačenje želje ljudi po neponarejenem poročanju medijev je naravnost klasičen dokaz za to.
Lunapark - Silvester Šur-la, Mag (2. avg.):
Spominski park Teharje je prava sramota za slovensko državo in pomeni veliko omalovaževanje na tisoče po vojni pobitih, ki jih je rdeča oblast nato še zasula s smetmi. Neknj desetletji po vojni je bilo na tistem mestu osredn-
je celjsko odlagališče komunalnih odpadkov. Predvsem zato, da bi se prekril zločin.
Na Teharjah so postavili spomenik, vendar le do prve gradbene faze. V neposredni bližini parka si je novodobna j ara gospoda postavila igrišče za golf, za bližnjim grmovjem pa se po stezi za motokros preganjajo motoristi. Spominski park danes bojj kot na to spominja na zabavišče za vse generacije. V Celju vedo povedati, da je eden najbolj zaslužnih za nedokončanje projekta nekdanji minister Rop, ki naj bi z vsemi štirimi in po različnih kanalih več let zaviral urejanje teharskega spominskega parka.
Kadrovske „čistke” -
Mateja Babič, Delo (3. avg.): Podpredsednik SDS dr. Zver se je odzval na izjave LDS in ZLSD, češ da se vsa kruta realnost zdajšnje vlade kaže v kadrovskih zamenjavah oziroma čistkah. Zver pojasnjuje, da je v paradržavnih ustanovah več tisoč ljudi. „Ta vlada je doslej zamenjavala nekaj deset teh predstavnikov. Gre torej za razmerje nekaj deset proti nekaj tisoč.” Prejšnja vlada oziroma LDS skupaj z ZLSD pa po Zverovem mnenju še vedno obvla-dnjeta nad 90 odstotkov politike, kjer država kot lastnik uveljavlja svoje funkcije. „To pa je dejansko kruta realnost slovenske politike in njene kadrovske zasedbe.”
V zadnjem poldrugem letu je pel v mašah in oratorijih v Milanu, na Dunaju, v Zagrebu, Strasbourgu, Dubrovniku, Santiagu de Compostela, Innsbrucku, Fribourgu, Salamanci, Lausanni, Mona-cu, Buenos Airesu in Sao Paulu ter pogosto v Ljubljani in drugje v Sloveniji. Samostojne recitale je imel v Avstraliji (Sydney), Hannovru in Gorici, mnogokrat pa v Sloveniji. Dirigenti, s katerimi nastopa, so med drugimi: Martin Haselböck, Nicolas McGeagan, Alain Lombard, Milan Horvat, Max Pommer, Michel Corboz, Hans Graf in Janos Ko-vacs. Uveljav(ja se v operah in je bil za slovensko občinstvo posebej opazen njegov nastop v glavni vlogi vi operi Fi-garova svatba Izvedba opere Don Giovanni, v kateri je pel Leporella in M je posneta na zgoščenki, je bila nagrajena v Parizu z odličjem Zlati Orfej. Prvega Zlatega Orfeja pa je prejel za posnetek Schubertovega cikla Zimsko popotovanje. V Sloveniji je prejel nagrado Prešernovega sklada za komorne dosežke, posebej za izvedbo Schubertovega cikla Labodi spev po evropski radijski mreži ob 200. obletnici skladateljevega rojstva. Vodstvo sklada mu je priznalo “izjemno kulturo glasu, ki z natančno artikulacijo in izravnano dikcijo ustvarja idealno sposobnost pevskih interpretacij”.
Veronika, poročena Menvielle, se
je šolala pri zasebnih učiteljih v Buenos Airesu, na Dunaju in v Miami ter se
izpopolryevala na seminarjih, ki so jih vodili Peter Elkus, Aldo Baldin, Ernst Häfliger in Gerard Souzey. Bila je članica argentinskega profesionalnega državnega zbora in raznih specializiranih pevskih ansamblov. Po preselitvi v ZDA je tam pela v Menottijevi operi Help, help, The Globolinks in v Bachovih skladbah. Nato se je preselila v Ljubljano in se kmalu vživela v glasbeno okolje. Na koncertih so ji bili zaupani solistični deli v kantatah in oratorijih, npr. v Sattner-jevih Oljki in Soči, Haydnovem Stvarjenju, Händlovem Mesiji in Dbdt Dominus ter v Bachovem Magnificat, Rossinijevi Petite Messe Solenelle in Suppejevem Rekviemu. Sprejeta je bila kot solistka v ljubljansko opero, v kateri je odpela vloge v Wolf Ferrarijevi Štirje grobijani, Donizettijevem Ljubezenskem napoju, Massenetovem Manonu, Janačkovi Jenufi, Menottijevem Konzulu in D’Albertijevi Mrtve oči. Višek je njeno nastopanje doseglo z glavno vlogo v Debussyjevi operi Pelleas in Melisanda. Domači kritiki so napisali, da je v njej pokazala doslej zagotovo nrybolj celovit in muzikalno dodelan pogled na operni lik Melisande. Izkazala se je z glasom, katerega barvni razpon je resnično bogat, pa tudi z dosledno igro, ki je v tej operi vse prej kot lahka naloga. Avstrijski dnevnik pa jo je ocenil kot igralsko in pevsko enako prepričljivo, kot bi bila iz slikanice. Poleg tega je v Buenos Airesu in Ljubljani nastopala v recitalih
samospevov, s Slovenskim komornim zborom pa je posnela za zbirko plošč Musiča sacra slovenica solistične dele slovenskih verskih pesmi. Zdaj v ZDA sodeluje z Bachovo akademijo in operno hišo v Miami.
Bernardo in Marka smo pred tedni slišali v Teatru Colon v Bachovem Pasijonu po Mateju, oba z Veroniko pa na skupnem nastopu v Slovenski hiši v Buenos Airesu.
IZ NAŠE KRONIKE
Slovensko društvo Triglav v Rosariu
je 22. julija praznovalo 70-letnico ustanovitve in 5-letnico, odkar je zaživelo kot samo slovensko društvo, s kulturnim programom in slavnostjo večerjo; v kulturnem delu je imel nagovor predsednik Marjan Jeriha, pozdravne besede sta spregovorila tajnica ZS prof. Neda Vesel Dolenc in veleposlanik RS prof. dr. Janez Žgajnar, plesni skupini „Mavrica" in „Vesel slovenski duh” pa sta zaplesala slovenske folklorne plese; sledila je slavnostna večerja.
Dušnopastirski obisk rojakov v Mira-maru je opravil dr. Jure Rode in v nedeljo, 23. julija, imel zanje slovensko mašo.
Solistični koncert Finkovih je bil pod okriljem SKA v Dvorani škofa Rožmana v Slovenski hiši v soboto, 29. julija; mezzosopranistka Bernarda, sopranistka Veronika in basbariton Marko so peli samospeve Roberta Schumanna, Henryja Duparca, Joaqui-na Rodriga, Joaquina Nina, Carlosa Guasta-vina in slovenske: Kamila Maska, Stanka Premrla, Josipa Pavčiča, Benjamina Ipavca, Alojzija Geržiniča in Frana Gerbiča; na klavirju jih je spremljal prof. Ivan Vombergar.
80-letnico Janeza Petka CM so praznovali v Slovenski vasi v nedeljo, 30. julija; ob 9. uri so z jubilantom somaševali novoimenovani delegat SDP dr. Jure Rode, superior Jaka Barle CM in Jože Adamič CM, misijonar na Madagaskarju; ob 11,30 je slavljenca v Hladnikovem domu pozdravil predsednik SV Stane Jemec, šolski otroci pa so se mu zahvalili za dolgoletni pouk v slovenski šoli; med kosilom so spregovorili superior Jaka Barle, podpresednik ZS Marjan Loboda, delegat dr. Jure Rode in zastopnika mladine.
Mladinsko sveto mašo in srečanje z mladimi po maši v Slovenski hiši je v nedeljo, 30. julija, vodil dr. Andrej Poznič.
V Slovenskem domu v Carapachayu je bilo v nedeljo, 30. julija, družinsko kosilo, v Slomškovem domu pa kosilo upokojencev.
Na roditeljskem sestanku Balantičeve šole je v nedeljo, 6. avgusta, govorila prof. Miriam Jereb Batagelj.
29. julija je bil v Dvorani škofa Rožmana vokalni koncert solistov (od leve): mezzosopranistk Veronike in Bernarde ter bas-baritona Marka Fink. - Foto: Marko Vombergar
J
12 MLADIH IZ SLOVENSKE VASI NA JUBILEJU 2000 V RIMU_
WWWWWWWWWWWWWWWVWWWWWW
NA 15. SVETOVNEM DNEVU MLADIH
Lanuščani so romali s slovensko mladino iz Ljubljane v Rim
Lazarist Janez Cerar je že lanskega decembra „tipal" med fanti in dekleti iz Slovenske vasi, da ugotovi, če katerega zanima udeležba na 15. svetovnem dnevu mladih, ki naj bi bil meseca avgusta 2000 v Rimu. Takrat ni našel zanimanja med njimi. Letos februarja je spet skušal prepričati koga za omenjeni predlog, ki ga je pa malo spremenil. Romarji naj bi šli najprej v Slovenijo in od tam v Rim. In res, za to drugo verzijo se je dvanajst mladih iz Lanusa ogrelo in odločilo, da poroma: Martin Berčič, Bernard Grbec, Gizela Grbec, Pavlinka Grbec, Marija Mehle, Marko Pallotta, David Rot, Gabriel Sänchez, Cecilija Stanovnik, Clara Stanovnik, Marija Evgenija Stanovnik, in Gabriel Urbančič. Od teh večina še ni bila nikdar v Sloveniji.
31. julija so odpotovali s švicarsko zračno linijo skozi Zürich v Slovenijo. Tam so se nastanili v Dobu pri Domžalah, 17 km iz Ljubljane. Živeli so po družinah, kjer so se počutili kot doma. Gospodinja, ki je gostila npr. Marka Pallotta, je vstajala zgodaj, da mu je pripravljala zajtrk. Zvečer pa ga je čakala z možem za večerjo tudi do pol ene ponoči. In potem sta se z njim še pogovarjala, čeprav je moral mož ob 6h zjutraj v službo. Tamkajšnji župnik Vlado Pečnik jih je v družbi prijatelja vozil po Sloveniji, da so si ogledali Ljubljano,
Bled, Volčji potok, Postojnsko jamo, Piran, Portorož, Slomškovo rojstno hišo...
V Dobu so se seznanili in zbližali s farno mladino. Naši so imeli sprva pomisleke, kako se bodo ujeli v zavesti, da ne obvladajo najbolje slovenščino, spričo različnih navad, itd. Pa so hitro postali prijatelji. Zadnji dan pred odhodom iz Slovenije so skupaj igrali nogomet fantje in dekleta, se vozili s kolesi, prepevali in si izmenjali naslove za dopisovanje. Lanuščani so ob slovesu zvedeli, da so nehote pustili tamkajšnji mladini „nekaj”, česar, po župnikovih besedah, tamkajšnja mladina nima, in se jim je za to zahvalil. Naši so pa njim izrazili iskreno zahvalo za topel sprejem, 9°stoljubnost in prijateljstvo.
Po tednu bivanja v Sloveniji so Se pridružili slovenski mladini, ki je
romala na Jubilej 2000 v Rim, in se odpeljali iz Ljubljane proti Italiji z avtobusi pod vodstvom duhovnikov. Skupina njihovega avtobusa se je imenovala „Ljubljana 2”, njen vodja pa je bil lanuški lazarist Toni Burja, ki zdaj župnikuje v Sloveniji... Vseh slovenskih svetoletnih romarjev v Rim je bilo 900. Peljali so se najprej v južno Italijo v neko vas, oddaljeno tri ure od Rima. Tam je vsak avtobus gostila po ena župnija. Vsaka družina je sprejela po dva udeleženca. Zvečer so se zbirali z vaščani pri sv. maši v italijanskem jeziku, nato hodili skupno na sprehod k morju, potem pa večerjat. Enkrat je vso njihovo skupino povabila na večerjo neka družina, drugič pa neka tovarna. Isti večer so imeli vaščani organiziran pred to tovarno ples. Marko Pallotta je naprosil člane orkestra, da so zaigrali za „Argentince” tarantelo. Ko jo je orkester zaigral, so naši zaplesali, Italijani so jih pa gledali. Nato je župnik vaščanom predstavil fante in dekleta, češ da gredo na mladinsko srečanje v Rim, da so iz Slovenije, in posebej predstavil naših dvanajst, češ da so potomci Slovencev in da so prišli iz Argentine. Izrabil je tudi priložnost, da je faranom priporočil udeležbo pri nedeljski maši. Ko so se mladi Slovenci poslavl-
jali od teh gostoljubnih italijanskih družin, ki so jih spremljale na avtobus, so jim za slovo zapeli slovensko in italijansko. „Vsi smo imeli solzne oči, z župnikom vred,” je povedal Marko Pallotta.
V	Rimu so dobili stanovanje v nunski šoli Maria Inmaculata skupaj s skupino Vietnamcev. V svetem mestu so preživeli teden dni. Vsako jutro so se udeležili sv. maše v cerkvi, dvesto metrov stran. Čez dan so romali, obiskovali cerkve in druge znamenite turistične točke. Močno so doživljali, ko so se srečavali z mladino vseh mogočih narodnosti. Vsaka skupina je prepevala v svojem jeziku in ko se je srečala z drugo, so pozdravljali drug drugega kot bratje ene družine. Hrano so dobivali po trgih - zelo dobro organizirano. Spali so v spalnih vrečah. Vsak večer so za povezavo med seboj hodili na sladoled. Naslednji dan so šli na Trg sv. Petra, kjer jim je za odprtje Jubileja mladih govoril sv. oče. To prvo srečanje mladine z vsega sveta s papežem, ki jim je zaklical: „A/e bojte se Jezusa, odprite mu srce!” je šlo globoko v srce. Zadnje tri dni v Rimu je bil z njimi škof Alojz Uran, da jih je pripravil na glavno slovesnost romanja, in so, porazdeljeni v skupine, predelavah razne teme, dan pa zaključevali s sv. mašo.
V	Tor Vergata, 10 km oddaljen kraj srečanja mladih vsega sveta s papežem, so se iz Rima odpravili peš ob šestih zjutraj. Sv. očeta so čakali dvanajst ur. Čas so izkoristili s celodnevnim programom o
wwwvwwwwwwwvwwvwwwwwwww
RAST XXIX. je potovala po Sloveniji J
^------- PAVEL KLEMENČIČ-^
Kot že vsako leto po osamosvojitvi Slovenije, leta 1991, je „Roj abiturientov” Slovenskega srednješolskega tečaja potoval v domovino staršev in starih staršev. To leto je bila na vrsti RAST XXIX. Veliko in nestrpno smo čakali dan odleta. Končno smo ga po dolgih pripravah dočakali. Bila je sreda zjutraj, ko smo se poslovili od naših družin in se vkrcali na letalo, ki nas bi peljalo do Ziiricha.
Že v Švici smo izstopili z letala in se pripravili na šesturno čakanje na letalo, ki nas bi peljalo do Brnika. Da ni bilo čakanje dolgočasno, smo na letališču peli, igrali nogomet, se pogovarjali, nakupovali in pisali domov po elektronski pošti. V popoldanskih urah smo se vrk-cali na letalo, ki nas je v eni uri prepeljalo iz Švice v Slovenijo. To doživljanje je bilo enkratno, saj nas je večina prvič stopila na slovenska tla. Na letališču so nas sprejeli naši sorodniki, ki so poskrbeli za nas naslednje tri dni. Tako smo se med seboj poslovili do nedelje, ko smo se znova srečali, to pot v prostorih katoliške organizacije S KAM, ki je poskrbela za naše bivanje po slovenskih družinah, medtem ko smo hodili v Poletno šolo slovenskega jezika.
Tako smo bivali po slovenskih druži-
temah, kot: ljubezen, svoboda, mladost, svetniki, pričevalci, itd. Ob 8h zvečer se je pojavil sv. oče pred množico dveh milijonov mladih in jim govoril za molitveno vigilijo. Tedaj so živo občutili, da po tem starčku govori sam Bog. Naši so bili veseli, da so dobili svoj prostor blizu njega. Vsak je dobil svečo, ki je simbolizirala Kristusovo luč. Za mogočen konec vigilije so umetni ognji in rakete čudovito razsvetljevale večerno nebo. Spat so šli ob dveh ponoči. Polegli so v svojih spalnih vrečah kar tam na travniku. Naši so vstali že ob petih zjutraj in se poslovili od slovenskih prijateljev iz „Ljubljane 2”. Odpeljali so se v Rim še pred zaključno papeževo mašo v nedeljo zjutraj, ker so imeli ob dvanajstih že avion, ki jih je po treh tednih pripeljal nazaj v Argentino. 21. avgusta so srečno pristali na Ezeizo.
nah okoli štirinajst dni. V ponedeljek smo se udeležili prvega dne Poletne šole, kjer smo opravili razvrstitveni test in so nas razdelili po skupinah. Vsak dan smo imeli pouk od devetih zjutraj do pol enih. V tem času smo se izpopolnjevali v slovenščini, v slovnici, v pogovornem jeziku, itd. Po pouku smo imeli v dijaškem domu, ki je bil zraven šole, kosilo skupaj z ostalimi udeleženci Poletne šole. Bilo je namreč veliko ljudi iz različnih držav.
Po kosilu, ob 14. uri, smo pa začeli s popoldanskim poukom in sicer z „izbirnimi tečaji”. Pri teh smo imeli možnost za izbiro učnih snovi. Nekateri so izbrali „slušno razumevanje”, nekateri „literaturo”, nekateri pa „pripravo na izpit aktivnega znanja slovenščine”. Tisti, ki smo si izbrali ta tečaj, smo ob koncu Poletne šole na Filozofski fakulteti izdelali izpit znanja slovenščine, ki je uveljavljen po celi Šloveniji.
Vendar ne mislite, da smo se samo učili. Ne. Bil je čas tudi za sprehode, za prijateljska srečanja in za razgovor z družinami gostiteljicami o različnih temah, ki so zanimale nje ali pa nas. A ta čas je bil vedno po pouku. V času Poletne šole smo tudi obiskali razne osebnosti, kot nadškofa Rodeta, predsednika vlade dr.
Bajuka in ministra za zunanje zadeve prof. Peterleta. Vsem tem smo prikazali košček našega kulturnega programa in jim razdelili majhne spominčke.
En dan smo v sklopu Poletne šole posvetili tudi sprehodu po Primorski. Na tem izletu smo lahko spoznali najvažnejše točke te pokrajine. Prva postaja je bila Lipica, kjer smo si ogledali prelepe lipicance. Potem smo odšli proti Hrastovljam, v čudovito cerkev, vso poslikano s freskami. Po kosilu in ogledu Pirana smo se vkrcali na ladjico, ki nas je peljala do Portoroža. Na poti se je ustavila, da smo se lahko kopali v morju. Ko smo pa prišli v Portorož, smo zasedli avtobus in se odpeljali nazaj v Ljubljano.
In tako je počasi prišlo do zadnjega dne v Poletni šoli. Tisti petek smo imeli prireditev, na kateri so nam podelili spričevala in druga priznanja. Tisti večer smo se poslovili od Poletne šole s koncertom Andreja Šifrerja. Tako smo ob zvokih zabavne glasbe plesali dolgo v noč.
V soboto in nedeljo smo se pa odpeljali na dvodnevni izlet po Štajerski in Prekmurju. Ustavili smo se v Celju, kjer so nas sprejeli tamkajšnji skavtje in nam razkazali mesto. Po kosilu smo se odpeljali proti Prekmurju, kjer smo se ustavili ob mlinu na Muri. Povedali so nam, kako ta deluje. Tisto noč smo prespali v nekem dijaškem domu, kjer smo imeli naslednje jutro mašo, ki jo je daroval duhovnik, ki je bil dolga leta v argentinski Patago-
RAST XXIX. z min. Tomažem Kunstljem in drž. sekretarjem Zorkom Pelikanom pred Poletno šolo - Foto: Aleksander Šuc
wwwwwwwwwwwwwwwvwwwwww
SPOMIN NA PRIJATELJICO MIJO
PAVLA HRIBOVŠEK KREMŽAR
Te dni mineva drugo leto, odkar nas je nenadno zapustila, vsem rojakom v Argentini poznana, požrtvovalna učiteljica in slovenska javna delavka Mar-keževa Mija.
Spoznala sem jo v prvih tednih našega begunstva, leta petinštiridesetega. Bilo je na Koroškem, pri sv. Petru v Lesu, kamor se je po vojni in revoluciji zatekala Markeževa družina. Ko sem bila s sestrično in z bratrancem pri njih na obisku, meje presenetila s svojimi živahnimi, kot nebo svetlomodrimi očmi in srebmozvenečim smehom. Prijazna in vesela je bila, a sem slutila, da trpi zaradi bolezni brata Tinkota in takrat še negotove usode brata Ivana - domobranca. Tinko je kmalu podlegel zahrbtni bolezni in koroška zemlja ga je sprejela v svoje naročje. Še dolgo je pripovedovala Mija, kako je bolnik, priklepjen na posteljo daleč od doma, hrepenel po svojem kotičku pri sv. Janezu ob Bohinjskem jezeru. Rad je zahajal tja, „kjer je bilo jezero”, po besedah njegovega du-
hovnega voditelja patra Fortunata, „tako čisto, kakor ryegova duša”.
V Argentino je prišla Mija nekaj mesecev pred menoj. Kmalu po prihodu me je vprašala, ali mi je kzy dolgčas po domovini. V začetku, ko je bilo vse novo in je bilo treba skrbeti za stanovanje in službo, nisem imela časa za domotožje. „Boš že videla... čez nekaj mesecev,” mi je prerokovala Mija. In ni se motila.
Slovenska skupnost je postajala za nas begunce, ki smo našli zatočišče na drugi polobli, košček domovine. Lepo je bilo ob nedeljah. Zbirali smo se pri slo-
venskih mašah, najprej na Belgrano, še predno so zrasli krajevni domovi. Po maši pa klepet s prijateljicami, sošolkami in sošolci. Tam smo si nabirali moči za delo in življepje v novi deželi. Vseeno je domotožje raslo...
Na pobudo dušnega pastirja Antona Oreharja smo se dekleta organizirale v Dekliško organizacijo, fantje pa v Fantovsko zvezo. Mya je bila med prvimi, ki se je navdušila za delo med dekleti. Brez pomislekov je sprejela mesto predsednice. Vesela se je predala delu. Seveda ni pri tem niti mano pozabila na svoj poklic slovenske učiteljice. Trdno prepričana, da ostaja delo s slovenskimi otroki tudi v novih razmerah njeno poslanstvo, ni nikoli obupala. Vsem nam je bila vzor vztrajnosti in poguma. Samo enkrat sem slišala, daje potožila: „Kako zavidam tukajšnje učiteljice, ki jih srečujem vsak dan na poti v tovarno, ko hitijo v šolo z zvezki v rokah!”
Ni ji bilo dano, da bi bila učiteljica vsak dan. Kmalu pa je tudi ona hodila z zvezki v torbi vsako soboto v našo, slovensko šolo. Soboto za soboto. Nuj je bilo vreme lepo ali mraz, dež ali vročina, Mija je bila vedno prisotna. S peščico občudovanja vrednih vrstic je Mija že od prvih mesecev izseljenstva posredovala otrokom, v skopo odmerjenem času, ljubezen do Slovenije in našega naroda. Rada jim je pripovedo-
niji. V nedeljo so nam razkazali še nekaj važnih točk, potlej pa smo se odpeljali proti Adergasu, kjer smo prespali večino noči tega dvotedenskega sprehoda po Sloveniji.
V ponedeljek, 17. julija, smo zgodaj vstali, da bi se popolnoma posvetili sprehodu po Gorenjski. Ob osmih smo se dobili s Slovenci s Švedske na Brezjah, kjer smo imeli mašo. Po tej smo se napotili Proti Vrbi, kjer smo si ogledali Prešernovo rojstno hišo in cerkev sv. Marka. Pot smo nadaljevali proti Bledu in sicer smo šli na Blejski grad, s katerega smo imeli prekrasen razgled na otok s cerkvico. Ko smo končali s sprehodom po gradu, smo se napotili k slapu Savici in potem v Bohinj, kjer smo imeli kosilo. Nazadnje smo se vrnili na Bled, kjer smo se s čolni peljali bo otoka in poizkusili „zvon želj^”.
Naslednji dan smo si še ogledali nekaj važnih točk Gorenjske kakor Kranjsko Goro, Planico in Vršič, potem smo pa sli k prekrasnemu izviru Soče. Tam smo lrr,eli zelo zanimivo doživetje, ko smo šli Popoldne na rafting. Proti večernim uram Sm° se pa odpeljali proti Stržišču, kjer
nas je že čakala slovenska mladina, ki je bila na duhovnih vajah, katere je priredil duhovnik Vinko Kobal, ki je bil pred kratkim v Argentini. Tam smo prespali dve noči in veliko smo hodili po gorah, da bi se pripravili za na Triglav.
V	četrtek, 20. julija, smo se napotili proti gradu Turjaku in Kočevskemu rogu, kjer smo imeli globoko doživeto sveto mašo, saj tam je pokopanih več naših sorodnikov ali prijateljev naših starih staršev. V petek smo pa odšli na sever, in sicer na Koroško, kjer smo spoznali, kako deluje Mohorjeva družba in druge slovenske zamejske ustanove. Ogledali smo si tudi cerkev Gospe Svete, Vetrinjsko polje, grad Ojstrovica, vojvodski prestol in druge zanimive točke.
Po dvodnevnem sprehodu po Koroški smo se končno napotili na Triglav. Bilo je čudovito doživetje, a nismo imeli sreče. Ko smo prišli do Kredarice, je začelo deževati in bil je hud veter ter megla. Zato so drugi dan dosegli vrh Triglava le dobro opremljeni in korajžni petošolci.
V	torek smo imeli celodnevni izlet v Benetke, kjer smo spoznali znamenito
mesto. Spoznali smo obenem malo italijanske arhitekture in način življenja njihovih prebivalcev. V sredo smo pa imeli ekskurzijo po Notranjski. Ogledali smo si Vrhniko in Cankarjevo rojstno hišo, Postojnsko jamo ter Predjamski grad. Zvečer smo pa imeli nastop v gostilni pri „Figovcu”, kjer smo predstavili naš celotni kulturni program. Po večerji smo se vsi utrujeni vrnili v Adergas, a ker je bila zadnja noč, ko smo skupaj prespali, smo se še malo zabavali.
Zadnji skupni izlet je bil v parlament, kjer nas je sprejel g. Marjan Schiffrer in nekaj drugih poslancev, ki so nam razkazali stavbo in nam razložili, kaj se tam dela. Pred kosilom smo se pa poslovili, ker je prišel čas obiska sorodnikov. Zopet smo se srečali v torek, 1. avgusta. A tokrat je bil že čas vrnitve.
Tako smo krasno preživeli več kot mesec dni in nikdar ne bomo pozabili vsega, kar se je na tem potovanju zgodilo. Upamo, da bodo lahko prihodnje RASTi, tako kot smo mi, doživele to potovanje in nabirale izkušnje za življenje.
ZDRAVNIK SVETUJE
Piše dr. Anton Prijatelj, spec. medicine dela
ENKRAT LETNO H GINEKOLOGU
Niso še tako daleč časi, ko so zdravnika klicali samo k hudo bolnemu, če ne že kar umirajočemu človeku. Z leti in razvojem zdravstva so se navade in možnosti zelo spremenile, zlasti z napredkom preventivne medicine. Večina pravočasno odkritih bolezni je dandanes ozdravljiva oziroma vsaj lokalizirana. Zato zdravniki vedno in povsod priporočamo tako imenovane preventivne preglede.
Tokrat se posvetimo ženskam. Svetujem jim, naj vsaj enkrat na leto opravijo preventivni pregled pri ginekologu. Veliko je razlogov za tak pregled, ne glede na starost. S preprostim pregledom lahko zelo zgodaj ugotovimo prisotnost ali morda sum za razvoj tako hude bolezni, kot je rak. S takimi preiskavami, z zgodnjo ugotovitvijo diagnoze in z minimalnim posegom, ki je temu sledil, se je številno bolnic, ki so imele raka na materničnem vratu, bisvet-no zmanjšalo. Opisali smo najmilejšo obliko raka na ženskih rodilih, ki se najlažje odkrije in zdravi. Vsi pa vemo, da je oblik rakavih obolenj veliko in tudi teže določljivih.
Veliko je zdravstvenih motenj, ko so ženske primorane poiskati zdravniško pomoč. Med najpogostejšimi so vnetja rodil.
Za mnoga so krive ženske same. Posebej še mlada dekleta, ki se rade modno oblačijo. (Tanko perilo, preozke hlače, itd). Ni vse, kar je modno, zdravo, in ni vse, kar je iz naravnih materialov, dovolj dolgo, dovolj ohlapno - grdo in zastarelo. Tudi za ta obolenja velja, da je takojšnje zdravljenje uspešnejše in krajše. Zanemarjeno vnetje postane kronično, zdravljenje pa zelo dolgotrajno.
Razveseljiva ugotovitev je, da je za nosečnice po svetu poskrbljeno. Tudi same so prosvetljene, redno hodijo na preglede in skupaj z zdravniki skrbe, da bo naš bodoči rod zdrav.
Še pogostnejša oblika „ženskega” raka je rak dojke. Za odkrivanje te oblike raka lahko preventivno največ naredijo ženske same. Obstajajo zloženke, ki nazorno kažejo, kako naj si ženske same pretipajo dojke. Ženska, ki si otipa kakršno koli zatrdlino ali spremembo (izcedek, oteklino, povečane bezgavke pod pazduho), naj ne odlaša, takoj naj gre na pregled h ginekologu. Po potrebi jo bo napotil na nadaljnje preiskave. Tiste ženske, ki so imele v sorodstvu bolnico z rakom na dojki, naj gredo na pregled dojk po 35. letu starosti. Po 45. letu priporočamo preglede z mamografijo, po 50. letu starosti pa enkrat letno, ne glede na počutje. To je
vala o življenju v domovini onkraj morja, o r\jenih lepotah, pa tudi o grozotah vojne in o nasilju brezbožnega komunizma. Govorila jim je o junaštvu, o idealih in trpljenju tisočih mladih fantov in mož, ki so darovali svoje življenje za Boga in Slovenijo. Bogatila jih je s slovensko besedo in s pesmijo. Česar mladim srcem ni mogla dati zasužnjena Slovenija iz prekomorskih daljav, to jim je dajala Mija Želela je le, da bi njeno delo obrodilo sad, da bi slovenska mladina, daleč na tujem, vzljubila tisti košček zemlje, daleč pod Triglavom, ki se ime-mye Slovenija.
Čeprav nežnosti, kakor pravi njen brat, ni rada razkazovala, je bila vedno pozorna do svojih domačih, do prijateljic in vseh, s katerimi je prihajala v stik. Ni bilo godu ah obletnice, na katero bi pozabila Spomnim se, kako mi je nekoč - mimogrede - omenila, da ob vsaki plači kupi kako malenkost za svojo mamo.
Ko je bilo treba priskočiti na pomoč prof. Hanželiču, da je mogel kupiti v kordovskih hribih prvo hišico za slovensko počitniško kolonijo, je bila Mija med prvimi dekleti, ki so s svojimi skromnimi mesečnimi prispevki to omogočile. Bila je veselo razigrana, a kadar je bilo treba, si ryeni trezni in jasni presoji lahko zaupal. Bila je odločna in neposredna ter ni poznala ovinkar-stva. Prav zato smo se dekleta rade spraševale, kaj pravi o tem in onem Mija?
Kadar sedaj, ko je že dve leti ni med nami, pridem v Slovensko hišo ali na Pristavo, še vedno iščem, kje bom ugledala Mijo, da bi šegavo pogledala na uro in rekla s svojim veselim, komaj vidnim nasmeškom: „Ali si le prišla!”
Da, prišla sem, pa tudi tvojo prisotnost, Mija, slutim. Vem, da si blizu, skupaj z vsemi dragimi, ki so odšli, pa so vseeno še vedno povezani z nami.
zelo preprost in dosegljiv pregled v skoraj vsaki zdravstveni ustanovi.
Kot za vse bolezni velja tudi za naštete: čim prej jih odkrijemo, tem uspešneje jih zdravimo. Ženska, ki si morda težko „privošči” dan zase, ko gre k zdravniku, h ginekologu, naj se zaveda, da s tem morda rešuje svoje življenje.
NOČNO MOČENJE POSTELJE
Nočno močenje postelje imenujemo po latinsko enureza. To je kar pogosten pojav. Podatki kažejo, da deset odstotkov otrok moči posteljo do petega leta starosti, nekateri pa celo do devetega leta. Strokovnjaki trdijo, da je vzrok počasno dozorevanje živčnih funkcij, ki nadzorujejo mehur.
Pri nekaterih otrocih pa je vzrok lahko tudi stres. Poznamo primere, da ob rojstvu bratca ali sestrice malo večji otrok zopet moči posteljo. Ker pa so lahko vzrok tudi bolezni sečil, zlasti njihove infekcije ali celo sladkorna bolezen, svetujemo staršem, naj otrok najprej opravi temeljit pregled pri otroškem zdravniku, ki ga bo po potrebi napotil k urologu. Potreben je pregled urina in krvi, morda tudi rentgenski pregled ledvic in mehurja.
Šele potem so lahko mirnejši in začno z nekaterimi postopki in navadami.
Najprej moramo otroka navaditi, da ne gre na stranišče zadnji trenutek, ko ga močno tišči in mu celo malo uide, ampak takoj, ko začuti potrebo. Druga nujno potrebna navada je, da ne dajemo otroku pijače po peti uri popoldan. Tik pred spanjem mora na stranišče. Starši, ki navadno gredo pozneje spat, naj otroka kake tri ure po tistem, ko je zaspal, zbudijo in ga pospremijo na stranišče.
Zelo pomembno je, da smo z otrokom strpni in razumevajoči. Nikakor ga ne smemo kaznovati ali celo tepsti, če pomoči posteljo. Otrok je že sam dovolj nesrečen in osramočen, če ga zato še kaznujemo, mu je še huje in se bo te motnje še teže odvadil. Zato skušajmo „mokroto” v postelji sprejeti čim bolj neopazno. Kadar je postelja suha, pa nikar ne skoparimo s pohvalo in spodbudo.
Svetujem, da se zaradi te motnje le posvetujte z otroškim zdravnikom, ki bo otroka preiskal in v primeru, da ne bo ugotovil nobene telesne motnje, verjetno svetoval še pogovor z otroškim psihologom-Morda bo potrebno celo več srečanj - pogovorov in posvetov. Saj smo že v začetku poudarili, da je lahko nočno lulanje posledica stresov, katerih pa starši navadno ne odkrijemo in jim sami nismo kos.
GOSPOD, DAJ JIMA VEČNI MIR IN POKOJ!______________________________
Ciril Obriskal
30. junija je umrl v Tabladi, Dredmestju Buenos Airesa, g. Ciril Obriskal. Rojen je bil v Šoštanju 5. julija 1923 in tam prebil otroška in mladostna leta. Ko je imel komaj 5 let, je izgubil očeta. Za Cirilovo vzgojo in vzrejo je skrbela mati. Po osnovni šoli se je izučil za mehanika. Po nemški okupaciji je bil mobiliziran v nemško vojsko. Ko se mu je ponudila priložnost, je dezertiral in se prijavil Angležem. Ti so ga vključili v vojno mornarico. Z njo se je zadrževal v bližini Afrike, še posebej pri Aleksandriji v Egiptu. Po koncu vojne se
ni maral zaradi komunizma vrniti k materi v domovino, rajši je s prijatelji v italijanskih taboriščih čakal na izselitev v Argentino. Po vselitvi v deželo pod Južnim križem je prva 3 leta sadil drevje in hmelj v bližini Mar del Plate, potem pa se preselil v Ra-mos Mejio. Leta 1953 se je poročil s Tilko Košir, doma iz Ljubljane in se naselil v Tabladi. V zakonu se jima je rodilo 5 otrok, 3 sinovi in 2 hčerki. Vsa leta do upokojitve je delal kot elektrikar. Sorodnikov ni imel ne tu ne v Sloveniji. Med svojimi je rad obujal spomine na mornarska leta. Pred smrtjo ga je pripravil na srečanje z Bogom dušni pastir Toni Bidovec.
Marija Mežnar, roj. Rode
Marija Mežnar, po domače „Navžarjeva Mici”, se je rodila 10. aprila 1912 v znani Rodetovi (Navžarjevi) družini iz Ihana. Bila je najstarejša od treh otrok; sledila sta ji sestra Ani in brat Ivan.
Komaj tri leta stara je v prvi svetovni vojni izgubila očeta in tako je mati Ana Breznik ostala
sama s tremi otroki. Pokojna Marija je doraščala in se šolala v Ihanu; delala je na polju in doma, kjer so imeli gostilno, za katero so vedeli vsi berači daleč naokrog. Rada in lepo je tudi pela. Bila je članica cerkvenega pevskega zbora, kjer je spoznala tudi bodočega moža Ivana Mežnarja iz Ihana. Poročila sta se 23. novembra 1936. Imela sta štiri otroke. Janezka, kateri je kmalu po rojstvu umrl, Marinko, Janeza in Toneta. Ves čas je lepo skrbela za dom in družino.
Druga svetovna vojna ji ni prizanesla. Mož Ivan je šel k domobrancem in tako so se 7. maja 1945 odpravili z mamo, sestro in otroki v begunstvo. Ko so prišli v Vetrinje, je zvedela, da je bil mož ubit 12. maja v hudem partizanskem napadu
pri cerkvici sv. Ane nad Tržičem ob Ljubelju. Tam je ostal tudi pokopan v neznanem grobu. Ves čas begunstva in tudi po prihodu v Argentino je živela z otroki pri mami, sestri in bratu Ivanu, kateri jim je bil vedno v pomoč in oporo. Dolga leta je bila tudi zvesta pevka pri zboru „Gallus”. Imela je veliko prijateljev, zato je rada zahajala med rojake. Počutila se je srečna, saj je bila povsod dobrodošla. Rada je bivala tudi v Bariločah pri sinu Janezu, živela pa pri sinu Tonetu v Ituzain-gč. Zadnje čase pa se je preselila k hčerki Marinki v Villa Ballester, kjer jo je doletela onemoglost. Na bolniški postelji je samo še molila noč in dan, predvsem za slovenske duhovnike in za duše v vicah. Zanje je tudi darovala svoje trpljenje, čeprav tega ni nikdar potožila. Kakor je tiho živela in trpela, tako je tudi v 88. letu starosti v Gospodu zaspala. Njeno predobro srce je prenehalo biti 21. julija 2000 okrog pete ure zjutraj. Pokopana je bila naslednji dan na pokopališču Memorial in položena v isti grob, kjer že počivajo mama, sestra in svakinja.
Gospo Marijo bomo ohranili v najlepšem spominu kot dobro, preprosto in prijazno rojakinjo, zvesto krščanstvu in slovenstvu.
IZ NAŠE
KRONIKE
Srečanje molivk in moliv-cev Živega rožnega venca je bilo v nedeljo, 30. julija, v cerkvi Marije Pomagaj; ob 15,30 je Marjetka Selan pozdravila udeležence in poudarila pomen srečanja, pred izpostavljenim ^ajsvetejšim je bil rožni venec 'n nato blagoslov; mašo je daro-val in imel mašni nagovor dr. Lojze Kukoviča; M. Selan je ob koncu maše podala poročilo o ženski veji gibanja: molivk je ^20, od njih 600 v Buenos Ai-resu, 100 v notranjosti in 20 v drugih državah; Nace Grohar je Poročal, da ima moška veja 210 elanov; molivke in molivci ŽRV Otolijo vsak dan določeno deseto rožnega venca; molijo za lagoslov delu dušnih pastirjev,
za vse potrebe slovenske skupnosti, za blagor Argentine, Slovenije in Cerkve ter za mir na svetu. Po slovesnosti v cerkvi so se navzoči zadržali ob toplem čaju in prigrizku in prijateljskem pogovoru.
48. obletnica Društva Slovenska vas - Hladnikovega doma je bila v nedeljo, 6. avgusta, z geslom S slovensko krvjo po južnih tleh in celodnevnim programom; ob 9. uri je maševal in pridigal delegat dr. Jure Rode; po skupnem kosilu je bil popoldanski program: pozdrav predsednika Staneta Jemca, slavnostni govor arh. Jureta Vom-bergarja in odrska predstava Primoža Krečiča „Duhovnik v krvavi obleki” v režiji Danija Grbca; s njim so igrali Monika Urbanija, Boris Rot, Marko Kocjančič, Mihaela Grbec, Veronika Rot, Jože Mehle, Rotija Grbec
in Marko Mehle; v družabnem delu je igral ansambel Štirje fantje špilajo.
Občni zbor Mutuala Sloga
je bil v nedeljo, 13. avgusta, v Slovenski hiši.V novi poslovni dobi bo vodil Mutual Sloga naslednji odbor: predsednik France Hrovat, tajnik Avguštin Jeloč-nik, blagajnik Marjan Loboda, svetovalca Rudi Gričar in Marjan Petkovšek, njuna namestnika Janez Jereb in Marjan Kopač, nadzorniki Božidar Fink, Ciril Jan in Marjan Oberžan ter namestniki nadzornikov Ivan Makovec, Janez Teras in Stanko Oberžan.
Na roditeljskem sestanku Rozmanove šole je v nedeljo, 6. avgusta, govorila prof. Miriam Jereb Betagelj.
Koncert v Slovenski filharmoniji je naslov nove CD plošče Mladinskega zbora San Jus-
to pod vodstvom prof. Andrejke Selan Vombergar s pesmimi Gallusa, slovenskimi in argentinskimi zborovskimi pesmimi in Mišo Criollo Ariela Ramire-za; solista sta Marcel Brula in Andrej Grilj.
V Slovenskem domu v Carapachayu so v nedeljo, 13. avgusta, praznovali 60-letnico slovenskega dušnega pastirja v Miinchnu Marjana Bečana, ki je bil tu na obisku, s slovesno šolsko mašo in skupnim kosilom.
Družinsko srečanje staršev in prijateljev Balantičeve šole je bilo v nedeljo, 13. avgusta, po sveti maši s skupnim zajtrkom, igrami in tekmovanjem otrok.
30. mladinski dan v Slomškovem domu je bil v nedeljo, 13. avgusta, z mladinsko sveto mašo, ki jo je daroval Franci Cukjati, duhovni vodja mladine, športnimi tekmovanji, skupnim
WWWWWWWWWWWWWWVWWWWWWW
kosilom in kulturnim ter družabnim programom.
Sestanki Zveze žena, mati v Slovenskem domu v San Martinu: 16. marca je govoril prelat Jože Škerbec o jubilejnem letu in spravni slovesnosti na prvo postno nedeljo v Rimu; 19. aprila je bil razgovor v slovenskih velikonočnih običajih in o načrtih Zveze; 18. maja je bil sestanek posvečen dogodkom maja 1945 in problematiki zdomstva; 6. maja so članice obiskale predstavitev Svete dežele v Par-que Norte; 15. junija je nekdanji domobranec govoril o junijski tragediji holokavsta domobrancev; 20. julija je o vrtnarstvu govorila Ani Novak Provenza-no, Polonca Makek pa o kuharskem tečaju; 17. avgusta je govoril o svetem letu 2000 dr. Jure Rode.
31. pevsko-glasbeni večer v organizaciji mladinskih organizacij je bil v soboto, 19. avgusta zvečer v Dvorani škofa Rožmana v Slovenski hiši msgr. Antona Oreharja; v 1. delu so nastopili: Slovenski otroški zbor Zedinjene Slovenije (Marta Selan), Sašika Podržaj (klavir), ansambel Benders Ballatines (Marko Mehle), Jubi 2000 (Janez Cerar), Marko Štrubelj ob kitarski spremljavi Pavla Klemenčiča in pevsko instrumental-
na Los Chanares iz Mendoze, v 2. delu pa Mešani pevski zbor San Justo (Andrejka S. Vomber-gar), ansambel „Štirje fantje špi-lajo”, Tatjana Gričar (orgle), otroški zbor Zarja mladosti s Pristave (Marjana Jelenc), skupina „Sol naciente” (Tomi Peternelj) in mendoški fantovski oktet (Tone Štirn); pozdravne besede v imenu SDO in SFZ je izrekla kulturna referentka Monika Klarreich, vezno besedilo sta brala Pavlinka Zupanc in Adrijan Gaser, sceno je pripravil Dani Čop s pomočniki, luči in zvok so urejali Damjan Ahlin, Ivan Albreht, Aleks Šuc in Aleks Ahlin.
Romanje v Lourdes je bilo 20. avgusta, na nedeljo po prazniku Vnebovzete; ob 15 se je romarska pobožnost začela z molitvijo rožnega venca (Franci Korošec), nadaljevala s petimi litanijami Matere božje in blagoslovom ter končala z romarsko mašo; z delegatom dr. Juretom Rodetom so somaševali misijonar Jože Adamič CM, ki je imel cerkven nagovor o jubilejnem letu, Marjan Bečan iz Miinchna, dr. Mirko Gogala in dr. Edo Škul iz Ljubljane; napovedovalec je bil inž. Tone Podržaj, berili sta brala Monika Zupanc Filipič in Andrej Žnidar, ljudsko petje je vodil Andrej
Selan s skupino mož in fantov, orglala je Anka Savelli Gaser; dušni pastirji Franci Cukjati, Jože Guštin, Lojze Kukoviča in Jože Škerbec so bili v spovednicah; rojaki so se romanja množično udeležili in s pravim romarskim razpoloženjem pri njem sodelovali.
Dr. Janez Zorec iz Pariza je v soboto, 26. avgusta, imel v Slovenski hiši predavanja na temo „Človek, namen ali naključje?” pod okriljem SKA.
Poklicni orientacijski tečaj je začela v soboto, 26. avgusta, pod okriljem mladinskega odseka ZS lic. Metka Praprotnik Luna v Slovenski hiši.
Pri uri duhovnosti je v nedeljo, 27. avgusta, delegat dr. Jure Rode razvijal misli ob mednarodnem evharističnem kongresu v Rimu in 15. svetovnem dnevu mladih.
Rožmanov dom za osamljene in ostarele rojake v San Justu je v nedeljo, 27. aprila, praznoval svojo 28. obletnico z mašo, ki jo je daroval dušni pastir Toni Bidovec, nagovorom predsednika RD Petra Čarmana in skupnim kosilom.
Komorni zbor Ave, ki velja za najboljši komorni zbor Slovenije in je prejel veliko najvišjih slovenskih in mednarodnih nagrad, je obiskal Argentino in
Čile od 11. do 29. avgusta ter se udeležil mednarodnega tekmovanja zborov v San Juanu in Mendozi, je imel koncerte tudi v slovenski skupnosti v Argentini; v soboto, 12. avgusta, je imel celovečerni koncert v Našem domu v San Justu, v nedeljo je pel pri slovenski maši v cerkvi Marije Kraljice v Lanusu in v dvorani Hladnikovega doma, 23. avgusta je imel koncert v Slovenskem domu v Mendozi, 28. avgusta pa na Pristavi; 11.8. je imel koncert v metodistični cerkvi (Rivadavia 4050, Buenos Aires), 17.8. v cerkvi Divina pro-videncia v Santiagu de Chile, 18.8. na Državni univerzi v Mendozi, od 19.-21.8. na 2. mednarodnem festivalu zborov „San Juan coral 2000” v San Juanu, od 24. do 27.8. pa na 1. mednarodnem zborovskem tekmovanju „Felipe Valesi” v Mendozi.
Jubilej mladih je bil v cerkvi Marije Pomagaj v soboto, 29. avgusta; nabito polni cerkvi mladine so spregovorili misijonar Jože Adamič CM, Janez Cerar CM in Franci Cukjati, mladina pa je med mašo navdušeno sodelovala in pela in se duhovno povezala z mladino na 15. dnevu mladih v Rimu.
Na duhovniškem sestanku je zadnjo sredo v avgustu vodil pogovor o pastorali v jubilejnem letu dr. Lojze Kukoviča.
34. dan Zveze slovenskih mater in žena je bil v soboto, 2. septembra, v Slovenski hiši msgr. Antona Oreharja; ob 17. uri je bila v cerkvi Marije Pomagaj molitev rožnega venca za duhovne poklice, kot vse prve sobote, ob 17,30 je prelat Jože Škerbec daroval sveto mašo po namenih Zveze; uvodne besede je brala Mirjam Rant. berili sta brala predsednica ZSMŽ Pavlina Dobovšek in Nace Grohar, ljudsko petje pa je spremljala na orglah Anka Savelli Gaser; po maši je Slovenski pevski zbor Gallus pod vodstvom Anke Savelli Gaser pel v cerkvi izbor pesmi, ki so spominjale na učlovečenje božjega Sina in primerne za jubilejno leto 2000: Pojte slavo Bogu (Rudolf Wagner), Vi oblaki ga rosite (Martin Železnik), Čisto sveta (F. Ks. Engelhardt), Sveta noč (Stanko Pre-
V nedeljo, 21. maja letos, je dr. Alojzij Kukoviča v kapeli Sv. Duha v Ituzaingö krstil GREGORJA MARTINA OBLAKA, sina Cirila in Metke, roj. Magister. Fantku sta bila botra gdč. Marija Oblak in dr. Jani Pekolj.
M
WWWWWWWWWWWWWWWWWWWWWS?
mrl), Zemlja in nebo žaluje (Hu-golim Sattner), Jezus premaga-vec groba (A. Mav), V sveto mesto nazareško (Ivan Laharnar), Povej, srce (J. F. Hummel), Evharistični tron (Hugo Sattner), Aleluja (G. F. Haendel); petje je na orglah spremljala prof. Mirjam Klemenc; po koncertu je bilo srečanje s prigrizkom v Sobi dr. Julija Savellija; dušni pastir Škerbec je čestital predsednici gospe Pavlini Dobovšek in odbornicam ter članicam za njihovo 34-letno povezovanje, kulturno in dobrodelno delovanje in velikodušno sodelovanje z dušnim pastirstvom in drugimi ustanovami naše skupnosti in izrazil upanje za življenje in delovanje Zveze še v naslednjih desetletjih; predsednica Pavlina Dobovšek pa je poudarila namene Zveze in njeno zgodovino ter njihovo voljo za delovanje še za na-prej.
*	27. mladinski dan je bil v
nedeljo, 27. avgusta, v Slovenskem domu v Carapachayu, naslednjo nedeljo, 3. septembra, pa je bil 30. mladinski dan na Pristavi v Castelarju.
Državni sekretar RS za Slovence v zamejstvu in po svetu Zorko Pelikan je od 8. do 11. septembra obiskal Slovence v Buenos Airesu; s soprogo Majo se je v petek, 8. sept-embra, srečal z razširjenim me-dorganizacijskim svetom ZS v Slovenski hiši msgr. Antona Oreharja; prelat Škerbec je gostoma razkazal Slovensko hišo in cerkev Marije Pomagaj, predsednik ZS dipl. novinar Tone Mi-Zerit pa je v Sobi dr. Julija Save-Hija predstavil organizirano skupnost, potem je bil razgovor udeležencev z diplomatom in ob Prigrizku pogovor v prijateljskem tonu med vsemi navzočimi. V soboto dopoldne je obiskal Slomškovo šolo, govoril na slo-Venski radijski oddaji, popoldne Pa obiskal Srednješolski tečaj v Slovenski hiši in dom Triglav Predvojnih vseljencev; v nedel-j° se je udeležil slovenske maše 'J San Martinu, bil na kosilu v Slovenskem domu v Bernalu, zvečer pa se udeležil kulturnega Programa mladinskega dneva v ^ašem domu v San Justu.
Duhovne vaje za moške so
bile v zavodu Marije Pomočnice v San Miguelu od petka, 8. septembra, zvečer do nedelje popoldne; udeležencev je bilo 28, vodil jih je dr. Lojze Kukoviča.
39. Mladinski dan z geslom „Združeni v bodoči rod” in celodnevnim programom je bil v nedeljo, 10. septembra, v San Justu.
39. obletnica Slomškovega doma je bila v nedeljo, 17. septembra; ob 11,15 sta ob petju himen Herman Zupan in Marjan Jože Loboda dvignila zastavi na drog; ob 11, 30 je bila slovesna sveta maša, ki jo je daroval dušni pastir prelat Jože Škerbec; mašna napovedovalka je bila prof. Neda Vesel Dolenc, berili sta brala predsednik SD Marjan Jože Loboda in voditeljica Slomškove šole Saša Zupan Omahna; pel je mladinski zbor SD pod vodstvom Pavla Erjavca in ob orgelski spremljavi Anke Savelli Gaser; ramoški rojaki in predstavniki drugih domov so napolnili bogoslužni prostor; slavnostnega kosila se je udeležilo veliko rojakov; kulturni program se je začel ob 16,30; napovedovala ga je prof Neda Vesel Dolenc; najprej je navzoče nagovoril predsednik SD Marjan Jože Loboda in nato veleposlanik RS prof. dr. Janez Žgajnar; slavnostni govor na geslo praznovanja „Slovenska beseda -beseda praznika” je imela prof. Metka Mizerit; v oderskem prikazu „Slovenska beseda in pesem” so v režiji dr. Štefana Godca nastopili recitatorji lic. Helena Loboda Oblak, Marjan J. Loboda, Alenka Smole Bokalič, Marjan A. Loboda, Marcel Brala, Nežka Štefe, Viki Loboda in arh. Jure Vombergar, pel pa je zborček Slomškove šole (Pavel Erjavec); povezava: Neda V. Dolenc; scenski prostor: Miha Ribnikar, Stane Snoj, lic. Jože Oblak, inž. Miha Podržaj in Narte Kinkel; luči in zvok: Matjaž Ribnikar in Dani Cestnik.
Slomškova proslava šolskih otrok je bila v soboto, 23. septembra, v Slovenski hiši mons. Antona Oreharja; v cerkvi Marije Pomagaj je maševal delegat SDP dr. Jure Rode; ljudsko petje je vodila Prešernova šola; po
maši je bila v Dvorani škofa Rožmana igra Pavlek Bedak v režiji Nevenke Godec in izvedbi Balantičeve šole; ples Irena in Lučka Oblak, prizor glumačev Mirjam Mehle, petje Marta Selan, obleke Danica Malovrh, Ivana Tekavec in matere otrok; pred igro se je šolski referent ZS France Vitrih zahvalil dosedanjemu delegatu prelatu Jožetu Šker-bcu za 6-letno prijateljsko sodelovanje z odborom šolskega referata in pozdravil novega delegata dr. Jureta Rodeta ter podpredsednika ZS Marjana Loboda, Prešernova šola je pod vodstvom Mojce Jelenc zapela 3 Slomškove pesmi; po igri pa so prejeli šopke voditeljica Balantičeve šole Angelca Klanšek, režiserka Nevenka Godec in voditeljice vseh šol.
DRAGA 2000
od 1. do 3. septembra
XXXV. študijski dnevi so
bili v parku Finžgarjevega doma na Opčinah v Trstu.
1.	septembra so pri okrogli mizi razpravljali Marta Ivašič, Vojko Kocjančič in Marjan Kravos: Kakšno šolo želi in potrebuje slovenska manjšina?
2.	septembra je Aleksander Zorn predaval o „Težavah s slovensko identiteto”.
V nedeljo, 3. septembra, je daroval mašo tržaški škof Evgen Ravignani, o „Spravi-pro-cesu osvobajanja in znamenju poguma” je predaval dr. Tone Jamnik, dr. Stane Granda pa o „Združeni Sloveniji in slovenski državi”.
Dr. Andrej Poznič je na kulturnem večeru SKA v soboto, 22. julija, v Slovenski hiši predaval o prihodnosti naroda v Evropski zvezi. - Foto: Marjan Loboda
WWWWWWWWWWWWWWWWWWWWWV
uvoženo 02 aae^oaoaa
cüxäb au ääfom
Imel je svoje prepričanje, dokazoval ga je tako, da ga je prodajal.
Človek se nauči govoriti v dveh letih, potem pa se vse življenje uči molčati.
Imam čisto glavo. Redno mi jo perejo.
Domovina je bila njegova prva ljubezen, poročil pa se je z drugo.
Zares: globoko smo se povzpeli.
Nesreča je, če ima majhna država preveč velikih ljudi.
Poneverjajo predvsem preverjeni.
V prazno glavo gre več neumnosti kot v polno.
Tudi v nerazvitih državah so se posamezniki lepo razvili.
Za lepšo prihodnost skrbijo politiki, za lepšo preteklost zgodovinarji, a za lepšo sedanjost novinarji.
Še tako močna številka potrebuje podporo ničel.
Nataknite mi prstan - laže vam bom gledal skozi prste.
Kjer imajo enega kandidata, zagotovo izvolijo slabšega.
Ateisti le zavoljo ideoloških nagibov kradejo Bogu čas^
Naša delitev dela: Kdor zna, ne sme; kdor sme, ne zna..
NA AVTOBUSU - Avtobus je nabito poln. Neki mlad moški sedi in se dela, da spi. Ob njem že dolgo stoji starejša gospa, ki ga potreplja po rami in ga vpraša: „Mladi mož, na katerem postajališču naj vas zbudim?”
PASOVI - Misijonar iz Afrike pošlje telegram pobrateni župniji v Evropi: „Pri nas lakota. Pošljite žito!” Pobratena župnija odgovori: „Pri nas žito slabo obrodilo. Zategnite pasove!” Odgovor iz Afrike: „Pošljite pasove!”
NI JOKAL - „Marko, za kaj imaš obvezano koleno?” vpraša mama. Marko: „Padel sem in tekla mi je kri.” Mama: „Nič nisem slišala, da bi jokal.” Marko: „Nisem jokal, ker sem mislil, da te ni doma!”
TOLAŽBA - Pacient: „Raje umrjem, kot da bi šej na operacijo!" Zdravnik: „Čujte, saj eno ne izključuje drugega!”
VERODOSTOJNOST -„Ali poznate pričo in menite, da je verodostojna?” vpraša sodnik Karla. „O ja, poznam
ga dobro,” odvrne vprašani, „dvomim pa v njegovo verodostojnost, saj je dolga leta napovedoval vreme.”
DARILO OČETU - Sinova se pogovarjata, kaj bi dala očetu za rojstni dan. „Imam idejo,” pravi prvi, „pustiva, da se za konec tedna vozi s svojim avtomobilom, to bo zanj veliko veselje.”
ZAPOSLITEV - Oče razkazuje sinku družinski album. „Glej, tu je slika mene in mame, ko sva se poročila.” Sinko: „Ali je takrat prišla mama k nam delat?”
DOLG - „Najlepša hvala, gospod doktor, nikoli se vam ne bom mogel zahvaliti za to, kar ste storili zame. Dolgujem vam življenje!” - „No, ne ravno življenje, pač pa deset tisoč pesov.”
ZADNJA ŽELJA - „Nočem vam zakrivati resnice: vaše stanje je zelo resno,” pravi zdravnik pacientu. „Ali bi želeli še koga videti?” - Pacient: „Kakšnega drugega zdravnika!"
EDINA - Ona: „Dragi, ali sem edina ženska, ki si jo ljubil?” - On: „Da, in povrh vsega si tudi najlepša!”
TURŠKI MED - „Naročil sem en panj čebel iz Carigrada.” - „Zakaj pa?” - „Veš, rad bi proizvajal turški med.”
POSEBNOST - Časnikar pride do samostana na vrh hri-
ba in vpraša prvega meniha: „Ta samostan naj bi imel neko posebnost: na vsako vprašanje naj bi menihi odgovarjali z novim vprašanjem. Ali je to res?” Menih: „Zakaj bi ne bilo res?”
REFLEKSI -„No, zdaj bomo pa pogledali, če so vaši refleksi v redu,” pravi zdravnik pacientu. „Tu je račun za pregled.”
KJE JE KAJ
Postavite evharistijo v središče vašega življenja - Janez Pavel II. 257 Dva milijona mladih na Jubileju
2000 v Rimu...................259
Dva papeža - nova blažena -
Metod Benedik.................260
Sodobni demografski premiki in težave - Avgust Horvat.....262
Postati moramo bolj ponosni... kristjani in Slovenci -
Nadškof in metropolit Franc Rode 264
Rožnovenska Mati Božja -
Silvester Čuk................264
Glavni svetniki v oktobru in
v novembru...................265
Rožni venec - Emilijan Cevc..266
Misijonska nedelja - Vsi sveti.... 267
Spomin vseh vernih rajnih....268
Čudežna pomnožitev kruha -
Wilhelm Hünermann............269
Komunizem je bil (in je) religija -
Alojz Rebula.................270
Večernice sor Marije Irene -
Nadislava Laharnar...........271
Simpozij o škofu dr. Gregoriju Rožmanu v Rimu................271
Škof Rožman in revolucija -
Anton Drobnič...................272
Slovenija danes -
Branko Rozman...................277
Dve smrti na tujem - Marija Rus 278 Za bogatenje slovenstva
in sveta........................279
Na 15. Svetovnem dnevu mladih 281 Rast XXIX. je potovala po Sloveniji
Pavel Klemenčič.................282
Spomin na prijateljico Mijo -
Pavla Hribovšek Kremžar.........283
Zdravnik svetuje................284
Odšla sta.......................285
Iz naše kronike.......263, 280, 285
DUHOVNO ŽIVLJENJE
SLOVENSKA VERSKA REVIJA
Izdaja ga Slovensko dušno pastirstvo.
Urednik: Jože Škerbec - Ramön L. Falcön 4158 - C1407GSR Buenos Aires, Argentina - Tehnični urednik: Stane Snoj - Registro de la Propie-dad Intelectual N6 90.877- Stavljenje, oblikovanje in tisk: Talleres Grafi-cos VILKO S.R.L.: EE. UU. 425 - C1101AAI Buenos Aires, Argentina -iTel.: (54-11) 4307-1044 - Fax: 4307-1953 - E-mail: vilko@ciudad.com.ar
POVERJENIKI
ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramön L. Falcön 4158, Buenos Aires. ZDA: Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair A ve., Cleveland 3, Ohio 44103, USA. KANADA: Rado Krevs, 75 Trowell Ave. Toronto M6M - 1L5 Canada. ITALIJA: TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, Trieste, Italia. GORICA, Riva Piazzuta 18, 34170 Go-rizia, Italia. AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec.
NAROČNINA
Naročnina v Argentini za leto 2000: $ 55.- in izdatki za pošto; drugod U$S 55.- Denarna nakazila na bančni (ne osebni) ček na ime: Jose Skerbec, Ramön L. Falcön 4158 - C1407GSR Buenos Aires, Argentina^/
KSBr-öV
tisEgUj •>
l&žnig
Od zgoraj in od leve:
1 • *n 2. Odrska predstava ,,Duhovnik v krvavi obleki”
V re^'Ü Danija Grbca na 48. obletnici Društva Slovenska vas v Lanusu.
SQ 3- Kosilo za družinski dan na Slovenski pristavi Za spremembo in za zabavo rade volje pripravili očetje..
4	Foto: M. Čeč
z astoP najmlajših iz Šole škofa dr. Gregorija Rožmana
5	a očetovski dan v sanmartinskem Slovenskem domu.
o 12. do 16. julija je mendoška mladina uživala sneg ■ ■Los Renitentes; po večerji so ob spremljavi kitare odmevale pesmi.
sren ■ *Vn Skupina 30 abiturientov Slovenskega
oješolskega tečaja ravn. Marka Bajuka - Rast XXIX. -9 poti na Triglav in na Brezjah - Foto: Šuc in Albreht.
wmmm
Ik.
	
13	: ■ '
Od zgoraj in od leve:
1.	Del častnih članov Društva Slovenska pristava v Castelarju. imenovani na letošnjem družinskem dnevu. Foto: M. Čeč -
2.	Mendoški oktet, ki smo ga v Buenos Airesu lahko slišali tud1 na 31. pevsko-glasbenem večeru v Slovenski hiši, poje 11. jun1)
na spominski domobranski proslavi v Mendozi.
3.	Narodne noše ob Dnevu državnosti pred spominsko ploščo
v Slovenskem domu v Mendozi.
4.	„Los Chahares” - nastop Bajdovih iz Mendoze je bil eden najlepših presenečenj 31. pevsko-glasbenega večera v Sloven5
hiši.
5.	Nastop skupine pod vodstvom Janeza Cerarja CM iz Slovenske vasi pod naslovom „Jubi 2000".
6.	Mešani pevski zbor San Justo pod vodstvom prof. Andrejke Se Vombergar na 31. pevsko-glasbenem večeru v soboto, 19. avguS
7.	Mladinski dan na Slovenski pristavi v nedeljo, 3. septembri Foto: M. Čeč.	J

OŠ	FRANQUEO PAGADO
Correo Argentin >uc. 7 Bs.,	Concesiön N9 6395
	TARIFA REDUCIDA nnnrosifSn N9 9.6fiO
La Vida Espiritual

Revista mensual religiosa. Editor: Misičn Catčlica Eslovena. Director: Jose Skerbec Ramčn L. Falcčn 4158 - C1407GSR Buenos Aires - Argentina - Registra Nacional de la Propiedad Intelectual Ns 90-877
_____x #n isr\ i

ar\rr	« a a i n..»»»» A	A -