LEPOSLOVNI DEL: I. Pesmi: Alojzij Remec: Serenada ob jezeru. 3. — Alojzij Remec: Praspomini. 3. — Jos. Pogačnik: Jesen. 4. — Silvester Škerl: Dan. 4. — J. Lovrenčič; Trentarski študent. 5. — Anton Podbevšek: Čarovnik iz pekla. 13. — Miran Jarc: Samotna ulica. 15. — Jos. Pogačnik: Vsak večer. 22. — Jos. Pogačnik: Volčje oči. 24. — Dante Alighieri: La Divina Commedia (prev. J. D.) 25. II. f Ivan Cankar: Naj pojde! 1. — Dr. Ivan Pregelj: Azazel (I. dejanje). 16. — Andre Čebokli: črnček. 23. ZNANSTVENI DEL: I. f Dr. Anton Mahnič. 27. — Dr. I. Pregelj: Mahnič — slovenski listkar. 28. — Fr. Stelč: Portret Prim-čeve Julije. 30. — Dr. Frančišek Kimovec: Družinski spomini na Primčevo Julijo. 33. — Dr. Avgust Žigon: Ob Langusovi sliki Julije Primčeve. 38. — Dr. Josip Puntar: Gazele. 45. II. Zapiski: Slovstvo: Mole Vojeslav: Tristia ex Siberia (Frst). 54. — Izidor Cankar: Obiski (France Koblar). 56. — Žunkovič Davorin: Die slavische Vorzeit (Frst). 58. — U m e t n o s t: Recitacijski večer Antona Podbevška (Frst). 59. —, XVIII. umetnostna razstava v Jakopičevem paviljonu (Vojeslav Molž). 62. — Gledališče: Drama 1.1920/21 (France Koblar). 62. Na platnicah: Prejeli smo v oceno. — Slovenska Matica. — Narodna Galerija v Ljubljani. Slike: SI. 1. M. Langus: Primčeva Julija (fotogr. dr. Fr. Stele). — SI. 2, M. Langus: Primčeva Julija (fotogr. dr. Fr. Stele). — SI. 3. Primčeva Julija par let pred smrtjo (po fotografiji). — Vinjete: »Zora« str. 1, »Setev« str. 27, »Zapiski« str. 54, »Konec« str. 64, »Vsebina« na notranji strani ovitka ter naslovno stran risal Fr. Kralj. > / »Popotnik«, pedagoški in znanstveni list, pripoveduje slov. šoli in slov. učiteljstvu sledeče o slovenskem slovstvu (XLI. str. 55): »Prvi tisk v slovenskem jeziku zasledimo v enajstem (1100) stoletju. Tiskale so se le molitve. Pravi začetek slovenskega slovstva se pa smatra srednji vek, to je za časa slovenskega protestanta Primoža Trubarja (1508—1586), ki je razširjal z drugimi vred protestantizem po Slovenskem, Spisal je v slovenskem jeziku verske, jezikovne in šolske knjige. Slovensko šolstvo se je pa povzdignilo še posebno v osemnajstem (1800) in devetnajstem (1900) stoletju. V devetnajstem stoletju so živeli največji slovenski pesniki, kakor France Prešeren, Valentin Vodnik, Simon Jenko, Simon Gregorčič, Anton Aškerc in drugi. Nadalje Fr. Levstik, Jurčič, Stritar, Anton Martin Slomšek, Erjavec in drugi. Ker je prišlo v tem stoletju narodnostno načelo na površje, smo prišli Slovenci polagoma do slovenskih ljudskih in srednjih šol, katere nam je prejšnja nemška Avstrija le nerada dovolila.« Strokovnjaško. p f A I »DOM IN SVET« IZHAJA VSAK TRETJI MESEC V TROJNIH ŠTEVILKAH. @ NAROČNINA LETNO 120 K, ZA DIJAKE 90 K. © UREDNIK Dh FR. STELE, LJUBLJANA, SV. PETRA CESTA 80. ta UPRAVNIŠTVO: LJUBLJANA, JUGOSLOVANSKA TISKARNA. ® ZALOŽNIK IN LASTNIK: KATOLIŠKO TISKOVNO DRUŠTVO V LJUBLJANI. © TISKA JUGOSLOVANSKA TISKARNA V LJUBLJANI, ©©©©©-c) NAJ POJDE! t IVAN CANKAR. MALOPOMEMBEN DOGODEK. V Troče je bilo, solnce je pripekalo« — in tako dalje. Hodil sem kakor izgubljenec po teh pustih ulicah, pod tem pustožarečim soln-cem, mimo tujih hiš in tujih ljudi; človeku podoben, ki je bil vlak zamudil in stoji zdaji sredi ceste, sam sebi v nadlego. Gorje mu, kdor nima hrama, kjer bi lahko brez skrbi zažvižgal! Gorje, kdor nima človeka, ki bi ga lahko brez zamere vščipnil! In devetkrat gorje mu, kdor nima dekleta, ki bi bilo zaljubljeno ne v njiegove čednosti, temveč v njegove grehe in slabosti! Hudo in sitno je popotniku, če pride po dolgem času v kraj, ki je bil nekoč njegova domovina. Ne bole ga toliko spremembe; veliko bolj ga boli, da se ni spremenilo nič. In da se je vse, kar je bilo in kar je, razvijalo po tisti stari, dolgočasni, preveč znani poti, ne navkreber, ne navzdol, temveč bogvedikam. Tako se zgodi, da začenja človek premišljevati o smešnosti domotožja, o ironiji hrepenenja. Hitel je k dekletu, pa je spoznal klepetavo babo. In kadar ji poreče adijo, bo pozabil na kle-petavost in na bradavico in se bo zaprl v svoj hram in bo pisal sentimentalne verze. Taki so ljudje! Kolodvorska restavracija je zelo potreben in koristen kraj. Tja zahajajo ljudje, ki se še niso pre-oblekli, ne umili. Tudi kretnje so tam bolj hlastne in brezskrbne, tako da se časih suknja nekoliko odgrne. In ljudje, ki nimajo tam ničesar opraviti, se navzamejo kolodvorskih šeg; to je najbolj krat- kočasno. Prišel je človek, z urnimi koraki je prišel; postaven človek, rejen in moder. In me je pozdravil. »Kako je? Kedaj odpotuješ?« Stvar je namreč taka, da v domovini še nikoli nisem srečal človeka, ki bi me ne bil vprašal, kedaj da odpotujem. Ljudje so časih zelo pametni in vidijo globoko. In jaz odgovarjam; čez štirinajst dni. »Čez štirinajst dni odpotujem . . . Kdo pa si?« »A?« Po široko odprtih ustih sem ga spoznal. »O!« In nato sva sedela za isto mizo in sva se lepo in prijazno pogovarjala. Zares je bil postaven človek in moder; in tudi rejen. Dem Einen die Perle, dem Andern die Truhe, O Wilhelm Wisetzki, du starbest so frühe, Doch die Katze, die Katz' ist gerettet! »Die Katz'« — to je namreč človeška pravičnost, Negodnikom čast in pernico, krščanskim ljudem hudo očitanje in cesto. Krščanski človek sem jaz. Toda mačka je rešena. Tisti človek je bil nekoč moj sošolec. V lepih časih, ko smo se navduševali za domovino in narod. On se ni navduševal, zdaj se navdušuje; in pravi, da sem brezdomovinec in tako. To je tudi pravičnost in je postava, da se navdušujejo nekateri prej, drugi pozneje. Tisti, ki se navdušujejo \ \ prezgodaj, se sčasoma naveličajo in se jim slabo godi; ampak tisti, ki se navdušujejo pozneje in ob pravem času — o, tistim, gospod, kaj bi govoril! Poglej ta podbradek in sodi! — Moj sošolec je bil, pisal sem mu šolske naloge. Zdi se mi, da je bil blagega srca, zakaj pri ljudeh take sorte ne ve človek nikoli, če so zlobni ali plemeniti. Na prostranem in dobro pognojenem polju blagodejne neumnosti raste toliko žlahtnih zelišč, da jih je težko soditi in izbirati; posebno če človek ni botanik. Meni ni storil ničesar hudega; in tudi drugi, mislim, da niso pustili do sebe. Zdaj je rodoljub, Bog mu daj dobro! Beseda je že nekoliko obrabljena, pojem še ne. Pojem je rekel: pustite no že vendar pri miru to dolgočasno besedo! — zato ker bi se rad brez očitanja redil na stroške estetičnega čuta. Rodoljub je bil; zaslužen tudi. In ker ni bil za drugo rabo, so ga izvolili za občinskega svetnika; kaj tam dela, ne vem; on tudi ne. In sva se pogovarjala o tega življenja dobrotah in bridkostih. »Kedaj se boš pa ženil?« je vprašal. »Pravijo, da se ženiš!« Pravijo, da se ženim. In jaz odgovarjam: takole, čez par mesecev, »Takole, čez par mesecev, mislim. Pri nas popotnikih je stvar sitna; strah ga je doma in rad bi ga imel!« Sočutno me je pogledal, pa nekoliko zanič-ljivo, »Zmirom sem mislil, kako dobro bi bilo zate, če bi se ženil! Umiril bi se nekako!« Vsi žele, da bi se nekako umiril. »Človek dobi ne samo drugačne misli, temveč tudi drugačno hojo. Že po hoji se ti pozna, da nisi oženjen. Jaz sem se lani ženil, pa sem čisto prerojen; tudi bolj pameten, verjemi! Moja žena je blago dekle in rada me ima. Ti ne boš dobil take, preveč si popotnik in romar!« Ali je bila sopärica, ali je bilo pivo — zameglilo se mi je pred očmi, tiha bridkost je legla na moje srce. Kod hodim? Kje stojim? Kdo sem, da se smilim Petrinu? »Ne boš dobil take! Zdajle pride moja žena sem, v Škofjo Loko se peljeva. Tam prihaja, glej; takoj ti jo pokažem!« In je prišla in sem vztrepetal in mraz mi je bilo. Kaj si to ti, Matilda? Belo je bila oblečena, širok bel slamnik je imela; njen obraz je bil lep in lepši kakor nekoč; tako nedolžne so bile še njene oči, tako smehljajoče njene ustnice. Prišla je, nasmejala se je veselo; in v tistem hipu je ugasnil njen smeh, kakor senca je šinil mraz preko lic, oči so se široko odprle. Mož jo je pogledal in se je prestrašil. »Kaj ti je slabo, Matilda?« Žareče so zardela njena lica in ustnice so se smehljale lepše kakor poprej. Tudi v moje srce se je vrnil humor in bilo mi je, da bi se zasmejal naglas. »Prijatelja sem ti pripeljal, glej! Le daj mu roko, čeprav je puntar in na slabem glasu!« Dala mi je roko, tisto mehko belo roko, ki sem jo tako rad imel. In ko smo lepo in prijetno sedeli vsi trije, je pripovedoval o meni na tak način, da me je bilo sram, »Moj prijatelj je bil nekoč, pred zelo davnim časom. Zdaj se nisva srečala že dolga leta; on me ni spoznal, jaz pa sem ga takoj, ker se ni nič spremenil in je ostal takšen lump, kakor je bil. Kaj se mu ne bere na čelu, da je lump?« Ona se je nasmehnila, nekoliko škodoželjnosti je bilo v pogledu in smehljaju. Pa se je obrnil k meni z zmagoslavnim sočutjem, »Saj nič ne zameriš! Jaz sem bil zmirom precej poreden in duhovit,« »O!« »Glej, Matilda: takrat, ko smo sedeli skupaj na klopi in nas je profesor zmerjal z barabami, je bil ta človek izmed nas vseh najbolj prebrisan, pa vendar smo vedeli, da ne bo nikoli nič iz njega. Zakaj? Zato, ker je bil prebrisan. Pa tudi zato, ker se je zmirom preveč smejal. Ni smatral življenja za resno stvar in je norce bril iz njega, pa ga še življenje ni smatralo za resnega in tako je ostal na cesti. Ni dobro, prijatelj, če se človek preveč smeje; odvadi se tega, drugače se nikoli ne boš ženil! . . . Jaz nisem bil prebrisan in se nisem veliko smejal — poglej me zdaj in tudi mojo ženo poglej! Zakaj življenje je skrbna mati: maslenega kruha pridnemu Janezku, hudobnemu Mihcu pa šibo!« Tako je govoril in je govoril še nadalje: »Čudno se ti zdi, ampak pravično je, da ste vi romarji, ki ste si sami prižgali nezasluženo glo-rijo preroštva in mučeništva, resnemu človeštvu samo v pouk in zabavo. Kadar bom jaz sina imel in če bom zapazil, da svojim sosedom piše šolske naloge, takoj bom obupal nad njim. Zakaj znamenje bi bilo, da postane romar nekoč. Tudi smejati se ne sme in tudi učiti se ne sme drugega nič, nego tisto, kar je napisano in ukazano. Kdo me je naučil teh koristnih naukov? Ti si me naučil!« In ko je govoril, sem se polagoma privadil njegovemu spodobnemu glasu in nisem več razumel njegovih besed in moje misli so romale v daljavo. Kod sva hodila? Jutro je vstajalo rosno in zaspano, ko sva se napotila na ljubljansko polje, jaz in ti, Matilda! Še je ležala tenka megla nad poljem, kamniške planine pa so gorele. Tako čista je bila najina ljubezen — saj to ni bila ljubezen! Tako čisto je bilo najino hrepenenje, kakor tisti zlati, iz nebes poslani ogenj kamniških planin; in kakor tisti blagodišeči dih, vstajajoč iz jutranjezaspanih ust matere zemlje; čisto najino hrepenenje, kakor najina mladost; ne blodeče v strahu — kipeče v ravnem žarku proti nebu . . . Kaj nisi bila takrat ti, kar sem jaz? Takrat je vedelo najino hrepenenje, da je izpolnitev v poti, ne v cilju. Da je cilj ponižan, o, uničen, kadar je dosežen. Da je romar vesel in vriskajoč, dokler roma, in da je šele truden in upognjen, ko je bil malodušen in je počival, , . Pa sem se ozrl — kje si ostala, Matilda? Mudilo se mi je dalje in ko sem se ozrl vdrugič, sem te videl od daleč, komaj še, da se je svetila tvoja bluza in tvoj beli klobuk; in ko sem se ozrl vtret-jiČ, te ni bilo. Ni te bilo; ostala je še bela bluza in svetli klobuk je ostal; in tudi vroči pogled in tudi mehki smehljaj; tebe ni bilo — hrepenenja ni bilo več , , , Ali se spominjaš, Matilda, kod sva hodila? Začudila si se, ko si ugledala nenadoma, mirna, zdavnaj počivajoča, zaprašenega romarja na cesti; tvoje oči so ga spoznale, ni ga spoznalo tvoje srce: videla si romarja, ne videla njegovega hrepenenja, »Ali si zaspal?« je vprašal rodoljub. Moj obraz je namreč zaspan, kadar sem sentimentalen. Jaz pa sem si to-le mislil: Kaj je potreba, da poleg drugih bremen, ki so njegov pravični delež, zadene romar na svoje rame še Petrinovo mo-; drost? Zdi se mi, da to pravzaprav in takorekoč ni pravica! In to-le: poduhal sem blagodišeče jabolko, pa je prišel rodoljub, olupil je jabolko in ga je povžil in je vrgel blagodišeče lupine na cesto! Tudi to, se mi zdi, pravzaprav in takorekoč ni pravica! Kaj je rodoljubu do blagovonjivosti? Šel je in je vrgel na cesto tiste rdečerumene lupine, blagodišeče, srcu prijetne in očem! , , , »Kaj si zaspal?« je vprašal. SERENADA OB JEZERU. Sveti noč nad vodami. Preljuba, pesem peti nje hočem ti srebrno, da te vzdrami, Daj oči odpreti: noč nad vodami sveti. Vije veter zavese. V valovih mesec sije, obale lilijske ti s sten bleste se, v skale voda bije, veter zavese vije. Ljubi pesem te moja, Trepeče pod poljubi valov in vetrov plaha duša tvoja. Noč te meni snubi, pesem te moja ljubi, Utrinja luč se nad tabo. Tema se nadme zgrinja, z valovi pljuska od bregov v pozabo noč ljubezni sinja . ,, Luč se nad tabo utrinja, Alojzij Remec. In sem se vzdramil in sem si nazadnje še to-le mislil: Kaj je potreba romarju sentimentalnosti? Kaj mu je potreba delati zaspan obraz, če je sočutje tam, kjer je bilo nekoč sohrepenenje? In kaj je znamenje poguma in moči, če popotnik z bab-jimi solzami škropi vsak kamen, ob katerega se spotakne? ... Ce je šio vse drugo: domovina, mladost, preteklost in vsa ta lepa ropotija, naj gre nazadnje še ta klaverni sentimentalni repek, naj gre! In če se ozira olupljeno jabolko, da bi se ba-halo s tvojimi zadnjimi solzami, popotnik, predno je povžije rodoljub — ne ozri se nič! Naj pojde, kamor drži pot vsega posvetnega, naj pojde brez slovesa! , , . »Vroče je bilo, solnce je pripekalo« — in tako dalje. Mi pa smo vstali. Šel je on, postaven, moder, šla je ona, bela, šumeča. Pa se je ozrla med durmi, nagnila je glavo, iztegnila je roko, »Kedaj prideš?« »O Matilda, mačka je rešena!« »Kaj?« »Naj gre še ta klaverni repek!« Tako smo šli; na desno onadva, na levo jaz. Čez štirinajst dni pa se odpeljem, vzemi vrag vse skupaj! PRASPOMINI. 1. BENETKE. V Benetkah sem v karnevalskih nočeh patricijem, dožem baklje nosil, kot pes pred portali sem čul na tleh, po nožu tipal, si smrti prosil. V moj mračni sen so sijali balkoni, jaz škripal z zobmi sem, poslušal njih smeh .. . Še danes pozna se moj suženjski greh na Rivi degli Schiavoni. 2. NA GALEJI.' Tri dni, tri noči po taktu piščali med galeotti h klopi vkovan veslal sem nasproti domači obali v nevihto, v noč, v svoj zadnji dan. Verige s sidri so v dno zrožljale — klic z vrha — in vesla so vrgla se v zrak, preletel je blisk poznane mi skale, spomin bolečin posvetil v moj mrak: Iz noči so planile v me vse daljave kot okameneli divji smeh, kot žvižganje kač z Meduzine glave na vratu labudjem galeje v valeh,------ Tisto noč sem z zobmi ob okovih škrtal in z Bogom in s sabo bil zadnji boj, sem z nohti dolbel in s prsti vrtal neusmiljeno hrastovo dno pod seboj. Ob zori po tisti blazni nevihti so z broda me vrgli v vrtinčasti grob, s kamenjem na nogah v brezdušni ihti brez glasa poginil sem, uporni rob. Še danes so tam temnejši valovi, vrtinci črni med skalami vro, še danes zvene sred njih okovi, ko zgane se moje mrtvo telo, 3. MOŽ IZ ČIČARIJE. Raztrgan, bos sem po Trstu hodil, iz ulice v ulico sem jo drobil, na vrvi trudnega mezga vodil s tovorom oglja, pod hišami vpil: »Karbün, karbün!« K vodnjaku na trgu sem v senco sedel, ko bila sta Mihec in Jakec1 poldne, sem ovsenjak ves gladen jedel, golobje so grulili krog me: karbün, karbün. Sva šla, ko je solnce šlo spat za valove, moj mezeg in jaz v istrski mrak, domov, domov v čičarijske gozdove, po cesti se rogal je nama korak: karbün, karbün, O ceste, še danes so vse shojene, ogljenica v šumi se še kadi, še danes berač sem in glad me žene, da prosim milosti ljudi: »Karbün, karbün!« 1 Dve figuri na uri mestne hiše, ki bijeta ure. Alojzij Remec. JESEN. Čez polje oguljeno vleče vlačuga jesen oskrunjene ude, strupene kot kuga. Da skrijejo njeno ostudno sramoto, ob gozdih zelenih in gostih žde vile in tkejo in predejo sivi ji plašč, ki tone v njem cesta, držeča čez polje. Na jablani v vrtu otožen slonim in gledam: vsak hip na njeji list vztrepeta in pade na tla in spet drugi za njim, in slišim mrtvaški šum velega listja in težka megla se mi tke na oči: tako mi je, da bi se zgrudil na tla, ¥' » Jos. Pogačnik. DAN. ZJUTRAJ. Kadar stopim v jutru na cesto, mi je prijetno. Oči ko dvorane, od luči prevzete, od solnca pogrete, polne jutra in rož. Jutro je volja, ponoči nalita v prostranost širokih dvoran. A misli so rože v dvoranah, poltiho popevane pesmice ptic o delu življenja. Mehka koža mojih mladih lic vriska v svetli radosti do dneva, do dela, OPOLDNE. Tiho je molil klavir in solnce je spalo na oknu; mir se je v sobi smehljal. Da bi zaspal od bolesti, od želje prevroče umrl, mi je bilo pri srcu tedaj. ( Hotela ni pesem končati, zvenela molitev je dalje in žalost ni mogla umreti. In bil sem ko ptič, ki med nebom in zemljo plava z razpetimi krili in puščice čaka, da bi ga zadela — in plava dolgo, bolestno razpet, a konca poti — ga ni in ni — ZVEČER. Kot pijanec vino pije, noč popije človek — siromak, da bi vse pozabil. Vino stare rane globlje reže, s sanjami človeka straši noč, v spanju ga bolest preganja. Mir — o! Kdaj? Kadar v tihem pod večer fant z dekletom z roko v roki pod pokojnim nebom gre, A med njima plava morje sladkih, sentimentalnih laži, Siluester Škerl. TRENTARSKI ŠTUDENT. ZGODBA IZ v J. LOVRENČIČ. SHOLARSKIH ČASOV. UVODNA BESEDA. Od vzhoda do zahoda ima čas peroti in večnosti ga dan za dnem odnašata v objem: Kar je že enkrat bilo, več ne najde poti v življenje naših dni — vse je ko kaplja, ki se v tla gubi. Zamislil sem se v prošlost naših gor, ki jim pravljičnega življenja zor je dolgo svetil in v srcih želje čudežne in hrepenenje netil, in videl sem: Že zadnja kaplja v pozabnosti se pesek nam potaplja. Ah, da, železna kača z rdečimi očmi, tam v davnih dneh prorokovana, se vije, grize v gore in jim pije kri pravljic, v vsakdanjost vsa zaverovana. Iz mojih misli jih ne more: mladost mi jih s sanjavo svojo roko v srce je vtisnila globoko in dala z njimi svetel mi spomin na moje gore. Vam, moje gore, vzdihi zemlje do neba, vam, moja pesem! Vašo prošlost sem vlil vanjo ljubeče kakor lepo sanjo, vzcvetelo v tajnah hrepenečega srca' 1. ROJSTVO. Zlato solnce je utonilo za gorami in iz zemlje se je vzpela lepa majska noč, modra ptica, in je razmahnila vsepovsod z zvezdami posejana krila: tihosladko se pod njimi drami sanj tisoč v zadovoljnomirnih gnezdih gorskih koč. Triglav, ponosni in častitljivi očak, strmi v misli zatopljen pred se in vidi: vse že spi in se pokoja veseli, samo Pustinarjeva koča, samoitarka ob ovinku, kjer zavije Soča v smrečje, bdi; dvoje rdeče zastrtih okenc v noč svetlobo meče — koča čaka tihe, mlade sreče: Zdaj zdaj v nji se prvo dete porodi. Zdaj! Glej: meglica, tako more v noč pričarati le maj, dvignila se je ob živo šumljajoči Soči in kot lepa misel pluje k tihi koči, kjer oči golobjih dvoje — dvoje okenc v noč žari, Obvisela je nad hišico meglica in iz nje izvile so se Rojenice tri, lepe, ko da bi mesečino pile in bi solnčni žarki s snežnimi kristali jim tenčice bele stkali-- Prva Rojenica pesem je zapela, struna srebrna ne bi tako zvenela: — Dete, dete, oj dete mlado, v gorah življenje ♦ te čaka lepo! V gorah boš živel, v gorah osivel kmet - gospodar, srečen vsekdar! — Druga Rojenica pesem je zapela, zlata struna bi tako ne zazvenela: — Drago dete, ljubo dete, le mladost v gorah ti zacvete! Klic hrepenenja v zarji življenja zvabi te po učenost in te k oltarju pripelje, v sveto veselje!-- Tretja Rojenica pesem je zapela, struna solnčnih žarkov bi tako ne zazvenela: — Dete, dete! Lepo in težko in težko in lepo ti bodi življenje, kakor nikomur ni še bilo! Hrepenenje bodi tvoje — hrepenenje je trpljenje, hrepenenje bodi tvoje — v hrepenenju je kal slasti, hrepenenje bodi tvoje — v hrepenenju je nemir, hrepenenje bodi tvoje — hrepenenje te upropasti! Tvoj dom Povsod, tvoj dom Nikjer, v njem tajnosti, ki jih preteklost je rodila in jih v prihodnosti bo solnčna luč dojila. Ob njih boš živel in ko jih prozreš do dna in ne zadovoljijo ti nemirnega duha in bo ob vsem ti razočarano srce, ob Soči ti Morana, moja sestra, utrujene oči zapre! . ,. Ko je končala s svojo pesmijo prorokovanje tretja Rojenica, vse tri prijele so se za roke in so odplule ko meglica; na poti v noč jiih z lučjo razsvetljenih okenc je pozdravljal jok: Pustinarju se je rodil otrok!--- 2. ROMANJE. Strmo se vije steza pod smrečjiem zelenim v goro, po njej Bovčani romarji gredo k devic Kraljici na Višarje, da jim izprosi milosti in vsega zlega jih obvarje. O Devica Ti premila, naša dobra Mati, iz ljubezni si sklenila tu med nami prebivati, usliši naših prošenj glas: Zdaj in naš poslednji čas prosi Jezusa za nas! Pobožno romarji gredö, gredö, pojö, pojo. Pred njimi teče Ivančekj deček kodrolas, vesel in živ, ko češnja rdeč v obraz, in črno, nerazgledano oko mu čudnega je ognja vneto, ko da hotelo bi deželo vgledati deveto ... Jutranja zarja se je za goro vzbudila in čez grebene vzrastla kakor božja roka in razlila pramene zlate v svežesinji zrak in z gore v pesem romarsko veseli zvonovi so ubrano in vabeče zadoneli: pospešili so romarji korak in srca sladke radosti so zadrhtela, ko jih pozdravila je cerkev bela. Ivanček že stoji na vrhu gore in gleda, gleda in nagledati ne more lepote se, ki jo pred njim je južna stran odgrnila v probujajoči dan. Med romarji se bliža cerkvi dečkov oče in ž njim gre mati in se joče od sladkega veselja in ponosa, , ko gleda sina, ki je svež ko rosa. Vstopili romarji so drug za drugim v božji hram in spet se pesem vernomila nebeški Materi je v počaščenje oglasila: Prišli smo, Marija, k Tebi romarji, vsi potrebni, o Marija, Tvoje pomoči! O Marija s Svetih Višarij, Ti nas varji, nam pomaji, in veseli bomo peli Tebi zdaj in vekomaj! — Je pesem utihnila in v svetem miru se vsak sam zamaknil je in iz srca molitve tihe Mariji nosijo z obljubami prošnje, in vzdihe. Ivanček kodrolasček pred oltar je šel in tam kleči, v Devico, polno milosti, je uprl oči in moli: O Devica Pomočnica, prosi Jezusa za me! Ob njegovem si prestoli, lahko bode Ti sprositi, da med svet bom mogel iti, kamor žene me srce! Ob obhajilniku kleči Ivančkov oče in Marijo prosi za zdravje, srečo med družino in med živino, a mati je prikleknila k Ivančku in molitev njena, iskrena, vroča in s solzami oškropljena, zaupno k Materi vseh mater želje nosi: Kakor Ti, o Mati, imam le enega sinu, in kakor Ti, darujem ga Bogü! Izprosi razsvetljenje mu Svetega Duha, da lahko bo učenje — vzredim Ti mašnika. Ko uslišiš, Mati, moje srčne želje, pa pokliči k sebi v večno me veselje! --- v Iznad zapadnih gor pramenoma skoz okna solnce sije v oltar, ožarjajoč obraz nebeške Matere Marije; so v cerkvi zbrani romarji, Bovčani, in v slovo otožno Materi Devici pesem pojejo: Dolga je pot še in temna bo noč, sprosi nam, Marija, nebeško luč! . . . In že gredo po stezi. Pred cerkvijo stoji še deček kodrolasi, solzne ima oči. In mati ga tolaži: »Ne joči, moj otrok! Poglej, poglej tam daleč belo cesto, kako gre v lepo laško mesto — tja pojdeš tudi ti . , , in Bog in jaz in oče bomo te veseli, ko bomo tvojo prvo sveto mašo doživeli! — Vzžarel v veselju dečku je obraz, s pogledom enim še objel je južno stran, kjer v rdečih rožah je umiral dan, in šel je z materjo ljubečo in ves zamaknjen v sladko srečo poslušal pesmi romarske je glas: Dolga je pot še in temna bo noč, sprosi nam, Marija, nebeško luč! — 3. PRED ODHODOM. Na jug so lastovice odletele, v grmičju le bogčeve ptičice vesele in še stržički gostolijo, gozdovi rumenijo v medlih žarkih in ječijo ko ranjenci, ki s smrtjo se borijo; ob ostrih skalah brusi burja svojo pesen, kedor jo čuje, mu gre do kosti, v srce ga zaskrbi: jesen, jesen!-- A v Trenti pomlad se smeji v jeseni: pred hišico Pustinarjevo jablana stoji, pred hišico Pustinarjevo jablana cveti nadahnjeno rdeče, ko ljubek smeh prijazne sreče. Pustinarjev Ivanček je premišljeval ' jesenski cvet in ko si razložiti ni ga znal, poprašal mater je: »Povejte, mati, kaj pomeni, da naša jablana tako lepo je zacvetela, ko jabolka potrgal sem že zrela?« Ivančka mati k sebi je privila in pozni cvet takö mu razložila: »Ivanček, sinek moj, popotni mož nekoč mi je dejal, na mojo desno dlan zamišljen zroč: ,Ko jablana pred hišo ti požene v letu dvojen cvet, edinca sina pošljieš v svet!' — Glej, letos prišel je, Ivanček, čas, ki težje kakor ti sem čakala ga jaz! Še dober mesec in z očetom stopil boš na cesto in pojdeš v daljno laško mesto. Daleč boš, a ne pozabi, kar sem te učila, in moli, otrok moj, kakor bom tudi jaz molila, da srečno in lahko bi vse prestal in pred oltarjem sveto mašo bral! —« Veselo deček materi je vse obljubil in odletel spred hiše in se v goščo zgubil. Dobil je v gošči ovčke in jih gladil od najstarejše do jagnjet vse zapovrstjio: »Poglejte, ovčke, ravno sem se vam privadil in ste me ubogale — pa moram iti in moram same vas pustiti — povejte, ovčke, ali vam za mano bo hudo?« Razumno ovčke so v odgovor zablejale, ročice drobne so pastirčku svojemu lizäle, vodnici-ovci pa pod vratom zvonček je zapel: Cin, ein, ein, vrh planin bele ovčice, doli pod robom pa rdeče nožice. Ena ovčica pot je zgrešila in je ob skali nožico zlomila: pojte po njo, da ne boste ob njo! ... »Ne boj se, ovčka, saj se vrnem včasi, le pridna bodi in se z družbo pasi! — Zdaj z Bogom, ovčke, velike in male, in hvala za obleko, ki ste mi jo dale! —« So žalostno pogledale ovce in zablejlale in ko so videle, da same so ostale, so poskočile, šle za dečkom, a deček je sedel že v izbi za zapečkom in gledal je očeta, kako iz prožnih viter nov koš spleta. Je mati ob kolovratu sedela in ko s povesma je naprela in napolnila zaokroženo vreteno, ga snela je in z njega volno v štreno na motovilu sukala in ko je dovršila, Ivančku štreno je na roki dala in, ko da bi se ž njim igrala, zdaj sem, zdaj tje, z rok volno v klopčič vila. ^Ivanček, viš, naše ovčice so poskrbele za obleko ti in nogovice!« je rekla mati, oče pa se je pošalil: »Ali si se jim že zahvalil?« »Že, že!« Ivanček rekel je, ko je zvedavo pokazal v izbo boter Gregor glavo in dober dan vošče je stopil v izbo cel in sedel k peči in roke si grel in važno govoriti je začel: »Sem rekel: moram krošnjo odložiti in malo v vas k Pustinarju stopiti, da jim povem, kako in kaj. Ivanček, kar poslušaj zdaj: veš, ko v deželi oglasijo se Vsi sveti, slovo, fant, treba bo od doma vzeti in palico v roko pa mahniti na Laško v Videm jo lepo! Veste« — Gregor se je k Pustinarju in materi obrnil — »predvčeranjem sem se iz Vidma vrnil in vam povem, da bodete veseli: Ivančka v samostansko šolo bodo vzeli!« — »Še mesec dni, še mesec dni, o, da že skoraj bi prešli!« Ivanček vzkliknil je vesel in v mislih že na dolgo pot je šel. 4. MED POTJO. Šumi, šumi Nadiža, kot bi veselo pesem pela, Pustinar in Ivanček ob njej lep voz sta dohitela. Voznik na kozlu je sedel, očito bil grofovski je kočijaž in prašal je Pustinar ja: »He, kam sinu peljaš?« »Do Vidma greva,« de Pustinar, »če mogli bi, gospod ., .« — »Seve, seve, kar prisedita, do Vidma je res dolga pot!« — In oče vrgel je na voz Ivančkovo blago in še sama sta sedla in kakor blisk je šlo. Ivanček se pritisnil je k očetu: »Kako se mi vse čudno zdi, poglejte, ali konjema ne šviga plamen iz nozdrvi! . . .« »Bodi no pameten, otrok, kako bi bilo to mogoče?« — »In vendar, oče, glejte! . . . In ali ni vam čudno vroče?« — Pustinar je obmolknil, a lepi kočijaž se je ozrl in se tako je nasmejal, kot bi orehe tri . ., Takrat je spreletelo Ivančka do mozga in prosil je očeta: »Izstopiva, izstopiva!« In še je rekel kočijaž, ko je Ivančkove besede vjel, smeje, sladkovesel: »Počakaj, kmalu mi voznino daš! .