Dvojnosti ni mogoče premagati
Pred kratkim so v Jakopičevem paviljonu zaprli III. bienale, ki si je nadel ime INTART. Ljubljana je bila letos prvič gostitelj ugledne mednarodne likovne ma-nifestacije, ki je že davno utrdila sloves vzornega sodelovanja Hkovnih umetnikov v Mkotniku Celovec, Ljubljana, Videm.
Ob tem naj povemo, da so Društvo slovenskih likovnih umetnikov, Centro Friulano Arti Plastiche in Kunstverein fiir Karnten kot stanovske or-ganizacije likovnih umetni-kov že v samih začetkih Intar-ta vzpostavili vezi resničnega prijateljskega sporazumeva-nja, ki se vedno znova potr-juje.
Intart se je iz Ljubljane pre-selil v Celovec, kasneje pa bo na ogled v italijanskem Vid-mu. Na tej mednarodni mani-festaciji sodeluje skupina de-setih mlajših slovenskih umetnikov in umetnic. Težko bi bilo predstavljati vsakega posebej, zato smo se odločili na slepo.
Naša sogovornica je bila sedemindvajsetletna akadem-ska slikarka Milena Gregor-čič. Do sedaj je imela tri sa-mostojne razstave, sodelovala pa je na dvaindvajsetih sku-pinskih razstavah doma in v tujini. Leta 1973 je kot štu-dentka prejela prvo nagrado za plakat bienala industrijske-ga in graf ičnega oblikovanja v Mariboru. Njeno področje je grafika in oblikovanje plaka-tov ter knjig. Kot grafična oblikovalka je zaposlena pri Zelezniškem gospodarstvu v Ljubljani in njeni plakati, ki so tako ali drugače povezani z železnico, vzbujajo precejšnjo pozornost. Spomnimo se sa-mo knjige in plakata za letoš-njo proslavo železničarske stavke na Zaloški cesti, pa re-klamnega oglednega kartona
Milena Gregorčič: Umelnost je delo kot vsako drugo...
foto TADEJ BRATOK
za smučanje na Kobli, in ne nazadnje svojevrstno obliko-vanega trikotnega plakata za že omenjeni Intart. Za trenu-tek smo jo zmotili sredi dela, da nam "kaj pove o svoji umet-nosti.
Beseda umetnost jo ni naj-bolj razveselila, saj sama pra-vi, da je to izraz, za katerim se skrivajo številni misticizmi, v resnici pa gre, če že moramo uporabiti izraz umetnost, za trdo, sistematično delo.
»Kako pa je potem z navdi-hom«?' sem jo previdno pov-prašal.
»Navdih, če temu sploh ta-ko rečemo, ima svoj vzrok in temelj v subjektivnem ra-zmišljanju in doživljanju sebe in sveta. So stvari, ki le na prvi pogled izgledajo nelogič-no. V resnici pa so še kako
smiselne. Vendar je vsaj zame navdih nekaj, kar se kot gonil-na sila mojega udejstvovanja kaže v stalni dvojnosti med objektom in subjektom, med zunanjostjo in notranjostjo, med mojim manifestnim in pravim jazom, kot protislovje, ki zahteva razrešitev.
Skušam jo najti v svojih grafikah. To dvbjnost skušam premagovati. Povsem prema-gati jo, je nemogoče, je utopi-ja, kajti če bi jo, tisti trenutek ne bi bilo več mojega sli-karstva. A vendar me sli-karstvo pomirja v tem smislu, da vsak spor, ki nastaja iz dvojnosti • duha in materije skušam začasno razrešiti s po-močjo platna in palete. Takrat me slikarstvo pomirja. Še pre-dobro se zavedam, da je vse relativno, najbolj še človekov obstoj. Tudi v tem se kaže dvojnost stvari.«
»Morda sva nekoliko pome-šala pojem navdiha in energi-je, ki je potrebna, da se zami-sel prelije na slikarsko platno?«
»Mislim, da je nekaj na tem. Poglejte, po rodu sem doma s Krasa, iz romantičnega, sive-ga in trpkega sveta polnega Kosovelovih samotnih poti, borov in z dežjem orošenih skal. Organsko čutim, kako koreninim v tem klenem, ne-premakljivem in otožnem krasu. Kljub svoji melanholiji mi kras vedno znova daje moč in energijo, pa tudi polet in navdih za to, kar počnem. Omamlja me pivkanje kraške brinovke in le tam, kjer so vr-tače, kamenite ograde in maj-hne zaplate rdečkaste zemlje, se zdim sama sebi jaz, sem sama s seboj v najtesnejšem stiku, se počutim med svo-jimi...«
Tadej Bratok