P.b.h kulturno - politično glasilo- Sreine in nspeittfl n ono lete želi osem soojim f/o si o m in prijuteljeni gostilničar ALBIN L E X E Sele Poštni urad Celovec 2 — Verlagspostamt Klagenfurt 2. Izhaja v Celovcu — Erschcinungsort Klagenfui LETO XVI. / ŠTEVILKA 1 CELOVEC, DNE 2. JANUARJA 1964 CENA 2.— ŠILINGA Krščanska kulturna zveza pomlajena v novo leto Dr. Valentin Inzko - nadzornik Prosvetni minister dr. Heinrich Drimmel je imenoval dr. Valentina Inzka, profesorja slovenščine, na celovškem učiteljišču za nadzornik^ jSlovenske gimnazije in slovenski pouk ha koroških srednjih šolah. Dekret je izročil ob navzočnosti deželnega šolskega nadzornika dvornega svetnika dr. Arnolda in dr. Gasslerja z urada koroškega deželnega sveta v torek, dne 24. decembra 1963, deželni glavar Wedenig. Dr. Inzko se je rodil leta 1923 v Svečah v Rožu. Po končanem študiju v Celovcu se je vpisal po vrnitvi iz francoskega ujetništva leta 1946 na graško univerzo, kjer je bil promoviran za doktorja filozofije ter polagal profesorski izpit iz slovenščine in zgodovine. Nato je poučeval na klasični in realni gimnaziji v Celovcu, ob začetku šolskega leta 1951/52 pa je bil premeščen za Profesorja slovenščine na celovško učiteljice. Po njegovem prizadevanju je bil odo-Cen učni načrt za slovenski pouk ter vpe-•jana slovenščina kot relativno obligaten Predmet namesto angleščine za vse učite-Ijiščnike, ki se pripravljajo za učiteljsko službo na dvojezičnih šolah. Za časa njegovega dvanajstletnega delo-vanja je bilo usposobljenih nad 80 učite-Ijiščnikov in učiteljiščnic za dvojezični Pouk, medtem ko obiskuje sedaj na zavodu : 33 dijakov in dijakinj slovenščino. Slovenska knjižnica, dijaški sestanki, radijske oddaje, izleti na Goriško in Tržaško s srečanjem slovenskih srednješolcev, predvsem učiteljiščnikov v Gorici in Trstu, 10 letnikov literarnega glasila „Setve“, priprava prvih tečajev za učitelje dvojezičnih šol, številna predavanja v okviru Pedagoškega instituta, vse to priča, kako resno se je posvečal dr. Inzko svojemu delokrogu na učiteljišču. Da je našlo sedaj njegovo 15-letno delovanje na šolskem področju odraz v imenovanju za nadzornika Slovenske gimnazije in slovenski pouk na srednjih šolah, nas navdaja vse z zadoščenjem, saj je z isto vnemo in gorečnostjo posvečal dr. Inzko svoje sile tudi delu za narod. Medtem ko vodi od leta 1960 dalje kot predsednik Narodni svet koroških Slovencev, je deloval od leta 1949 naprej med drugim kot prvi urednik ,;Našega tednika*', tajnik Narodnega sveta, Krščanske kulturne zveze in udruženja slovenskih izobražencev, kot urednik mesečnika „Vera in dom", bil je ustanovitelj in vodja slovenskega oddelka škofijske Katoliške prosvete ter član osrednjega odbora Katoliške akcije, je odbornik Mohorjeve družbe, kot predsednik Narodnega sveta koroških Slo- V soboto, dne 28. decembra 1963 je bil v Celovcu občni zbor Krščanske kulturne zveze, ki ga je pričel predsednik prof. dr. Pavle Zablafcniik s pozdravom vsem zastopnikom v Krščansko kulturno zvezo vključenih ■prosvetinih društev in igralskih skupin ter gostom. Pozdravil je zastopnika Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Valentina Inzka in dr. Reginalda Vospernika, predsednika Mohorjeve družbe, preč. g. župnika Mililoniga, predsednika Kmečke gospodarske zveze Frica Kumra, predsednika Kluba slovenskih študentov na Dunaju Miška Kulnika, predsednika Koroške dijaške zveze Matevža Grilca ter tajnika Zveze pevskih društev, preč. g. Tomaža Hol-marja. Na občnem zboru je bilo tudi lepo zastopstvo sotrudriikov koroškega literarnega glasila „Mladje“ z glavnim urednikom Florijem Lipušem na čelu. Govor predsednika Krščanske kulturne zveze prof. dr. Pavla Zablatnika prinašamo na drugem mestu. Ob njegovem pregledu o delu naše osrednje prosvetne organizacije smo videli, (koliko truda je dr. Za-blatndk vložil tudi v preteklem letu v namene vsestranske izobrazbe slovenskega prebivalstva potom našega prosvetnega dela. Dr. Zablatnik je profesor na Slovenski gimnaziji, oskrbuje faro, svoj prosti čas pa posveča kulturnemu delu koroških Slovencev v okviru naše prosvetne organizacije, celovškega prosvetnega društva in Radia, kot znanstvenik pa je slej ko prej naš najboljši etnograf, ki daje vedno znova mladini pobude tudi za tozadevno narodno delo. Za njim je podal tajniško poročilo Han-zej Gabriel, iz katerega je bilo razvideti, da je Krščanska kulturna zveza bila tudi v preteklem letu s svojimi društvi in kulturnimi skupinami z delom, ki ga je opravljala, deležna velikih uspehov. Vseh prireditev je bilo 219. Krajevna društva in igralske skupine Farne mladine so pripravile 37 različnih iger, vseh predstav s ponovitvami doma in gostovanji drugod pa je bilo 108. Nadalje so bili 4 koncerti, 3 proslave, 17 akademij in družabnih večerov, 82 poučnih predavanj, večinoma s skioptičnimi slikami, trije izleti in šiviljski tečaj v Globasnici ter maskerski tečaj v Celovcu. Po poročilih predsednika in tajnika Krščanske kulturne zveze smo dali z močnim ploskanjem izraza temu, kar je čutilo naše srce: zares bogato delo, v nesebični službi slovenskega naroda izvršeno! V okviru diskusije so bile dane številne pobude glede slovenskih radijskih oddaj, vencev pa tudi član centralnega odbora Federalistične unije evropskih manjšin. Njegova manjšinska politika stremi po sodelovanju z večinskim narodom ter mirnem in skupnem reševanju vseh vprašanj, ki ivirajo iz obveznosti Avstrije gledč realizacije člena 7 državne pogodbe. literarnih večerov, organizatorniih vprašanj, literarnega dela med koroškimi Slovenci, načina poteka občnih zborov in prosvetnega dela v društvih. Še in še so se oglašali naši zborovalci k besedi. Občni zbor je bil nenavadno razgiban, poln poleta, priznanj in načrtov. Pri volitvah je bil potrjen stari odbor: predsednik dr. Pavle Zablatnik, podpredsednika dr. Valentin Inzko in dr. France Vrbinc, tajnik Hanzej Gabriel, namestnik preč. g. Vinko Zaletel, blagajnik Lojze Gregorič, v odbor pa so bili izvoljeni še gdč. Milka Hartman, prof. France David, Olip Janko, štud. phil. Prunč Erik, štud. jur. Drago Smolle, Grilc Matevž ter Roblek Franci. V nadzornem odboru sta ravnatelj dr. Joško Tischler in preč. g. dekan Kristo Srienc, razsodišče pa je bilo zasedeno s prof. dr. Reginaldom Vospernikom ter preč. g. župnikom Matevžem Nagelom. Volitev odbora je potekala na zelo demokratičen način s tajnim glasovanjem pod spretnim vodstvom tajnika Zveze pevskih društev preč. g. Tomaža Holmarja, ki je posegel večkrat tehtno in navduševalno v diskusijo. „Na zadnjem občnem zboru pred enim letom smo med drugim sklenili zlasti prirejanja raznih tečajev. Med temi tečaji so se povzpeli zlasti tam- burašld tečaji v zadnjem letu do posebno lepih uspehov', ki smo jih lahko ugotavljali ob raznih tam-buraških nastopih na osrednjih in drugih kulturnih prireditvah minulega leta. Prijetna dolžnost mi je, da pred občnim zborom javno izrečem zasluženo prisrčno zahvalo prizadevnemu voditelju teh tečajev, tajniku KrSčanske kulturne zveze Han-zejtt Gabrielu za ves trud in vso veliko požrtvovalnost. Posebna hvala mu gre tudi še kot spretnemu pevovodju mešanega in moškega zbora iz Koža. Saj je tudi z njima zelo uspešno nastopil na več prireditvah. V Globasnici je v okviru tamošnjega Katoliškega prosvetnega društva izvrstno uspel pettedenski šiviljski tečaj, ki so ga tečajnice pod vodstvom mlade, a izkušene učiteljice zaikljnčllc s presenetljivo bogato razstavo šiviljskih del in z dobro pripravljeno kulturno prireditvijo — z igro in ubranim petjem. Ob lepem uspehu nas nikakor ni moglo motiti, da so nas spravili zavistni ljudje cel6 v časopis in nas skušali obrekovati. Saj je obrekovalcem navsezadnje sodnija zavezala hudobne jezike. Krščanska kulturna zveza je priredila za naše režiserje in odrske igralce režiserski tečaj v Celovcu, ki ga je zelo prizadevno vodil frizerski in maskerski mojster Sternicky, masker celovškega gledališča. Repertoar iger smo tudi v tem letu nekoliko izpopolnili; zlasti č. g. Zaletel nam je mogel posredovati še nekaj novih modemih iger, ki jih Kulturna Zares lepo uspeli občni zbor smo zaključili s skioptičnim predavanjem preč. g. Vinka Zaletela o 'kulturnem delovanju koroških Slovencev v zadnjih desetih letih. Saj je Krščanska kulturna zveza proslavila s tem občnim zborom tudi svoje desetletno delovanje, odkar je bilo naše katoliško prosvetno prizadevanje ipo zmedah povojne dobe zajeto v njenem okrilju kot resnični naslednici Krščanskosocialne zveze. ŠKOF DR. KOSTNER NAGOVORIL SLOVENSKE VERNIKE V okviru slovenske božične oddaje je na praznik rojstva našega Gospoda spregovoril prevzvišeni g. nadpastir dr. Jožef Kost-ner ter razveselil naša srca z blagovesfjo božične skrivnosti v naši materini besedi. Vsekakor lep in primeren zaključek praznovanja 1100-detnice prihoda slovanskih apostolov v naše kraje ter drugega zasedanja ekumenskega koncila, leta smrti svetniškega očeta Janeza XXIII., ki se je v svoji okrožnici „Pacam in terris" še posebej zavzel za pravice narodnih manjšin, zveza razmnožuje. Prav stare igre, ki nikakor ne odgovarjajo več sodobnim zahtevam, bo treba po temeljitem pregledu izločiti iz repertoarja. Dali jih bomo najbolje v arhiv — da bodo tam pričale o tem, kaj se je sploh kdaj igralo na naših odrih. Nekatere starejše igre pa so vsebinsko še vedno sodobne in zato uporabne, pač pa so jezikovno zastarele; tem bo treba pred razmnožitvijo dati še sodoben jezikovni izraz. V tej zvezi ponovno spodbujamo naše nadobudne mlade literate, da bi skušali ustvariti tudi to ali ono sodobno dramo — igro, ki bi bila pripravna tudi za naše ljudske odre. Po sklepu zadnjega občnega zbora je odbor KKZ ustanovil športno sekcijo, ki ji predseduje g. prof. Franc David. Ta sekcija je iz svoje srede izbrala za voditelja pingponga Tineja Parila, za smučarskega vodja pa Erika Užnika. Za pingpong so doslej prikazali največ zanimanja šentjanški fantje in naši dijaki, v smučanju in na drugih športnih področjih pa menda še vedno prednjači šentjanška in scl-ska mladina. Iz podanega pregleda poslovanja Krščanske kulturne zveze je razvidno, da je odbor, kolikor se je dalo, izvedel sklepe zadnjega občnega zbora. Odbor KKZ pa bi bil mrtvorojeno dete, če ne bi imel za seboj svojih prosvetnih društev in kulturnih skupin Farne mladine raznih župnij. V njih imamo pridne kulturne delavce, ki se zavedajo svoje kulturne dolžnosti do naroda ter si jm? svoji tenkočutni kulturni vesti sami — iz lastnega nagiba, ne tla bi jih kdo priganjal — nalagajo težko prosvetno delo iz samega idealizma, iz same ljubezni do naroda in njegove bogate kulture. Vsem tem nesebičnim, požrtvovalnim kulturnim delavcem, ki ob težkem poklicnem delu z veseljem in vnemo žrtvujejo naši prosveti svoj prosti čas in marsikatero neprespano noč. velja vse naše priznanje in naša iskrena zahvala!” Dr. Zablatnik je dejal: „Zdi se mi, da se morate včasih, ko sta vam dan in noč prekratka za delo, ravnodušno in hudomušno potolažiti s tem, da ugotavljate: „Ah, kaj! Saj ima vendar dan celih 24 ur; če pa s tem ne presežeš dela, je pač treba še privzeti noč!” Ugotavljam, da je letos včlanjenih v Kršč, kult. zvezo 22 društev in kulturnih skupin Farne mladine. Kot najmlajši član je pred kratkim pristopilo Katoliško prosvetno društvo v Žvabeku. Temu društvu velja naš posebno prisrčni pozdrav. (Iz zanimivega govora objavimo še nekaj prihodnjič.) VABI LO 2. ('pizz sio oeiu luh (iluuieiiiiko o bo v petek, 3. januarja, v vseh prostorih Doma umetnikov (Kunstlerhaus). Ples bomo pričeli ob 20. uri s polonezo, katero je naštudirala plesna šola Eichler, program pa bo olepšal poleg dveh godb tudi znani pevski zbor „Ro-žanski fantje". Na veselo svidenje! Ostanimo verni Slovenci! Predsednik prof. dr. Pavle Zablatnik je v svojem nagovoru pred koroškimi kulturnimi delavci na zadnjem občnem zboru Krščanske kulturne zveze orisal delo naše osrednje prosvetne organizacije ter začrtal smernice kulturnemu delu koroških Slovencev v novem letu. Iz govora posnemamo sledeče misli: Politični teden Po svetu ... Ob letošnjih praznikih rojstva Odrešeni-kovega, o katerih si toliko želimo, da naj bi jih ves svet preživel ob melodiji „Svete noči..v miru in ljubezni, te želje niso bile v polni meri izpolnjene. Vendar naj najprej omenimo radostne novice! Začnimo v Vatikanu! BOŽIČNEMU NAGOVORU PAPEŽA Pavla VI. na diplomatske zastopnike pri Vatikanu ob priliki njegove polnočnice v Sikstinski kapeli je pazljivo prisluhnil ves svet. V njem je ponovno pozval vse ljudi lin zlasti vse odgovorne politike k ohranitvi miru. Rekel je med drugim: „Da more vladati mir med ljudmi, je včasih potrebno, kot veste iz lastne (Skušnje, da se delno odpovemo svojemu ugledu in prednostnemu položaju. Večkrat je za dosego višjih vrednot tudi potrebno pogajati se na način, ki na prvi pogled izgloda mogoče nekoliko paniževalen.“ Naslednjo mašo je daroval zjutraj v enem izmed rimskih delavskih okrajev,'ki je poznan kot komunistična trdnjava. V pridigi je sveti oče med drugim izjavil zaskrbljenost nad tem, ker „nekateri ljudje še vedno nočejo razumeti pravega pomena božičnih praznikov. Božič je praznik pomoči potrebnih in ubogih,“ je dejal papež. Nato je šel peš na obisk k eni tamkajšnjih najrevnejših družin brezposelnega delavca Romola Proi-etti; posebno vesela je bila tega visokega obiska 27-letna hči, ki leži že 15 let hroma. Opoldne je sveti oče podelil veliki množici meščanov in romarjev od vsepovsod zbranih na Trgu sv. Petra, dalje mestu Rimu iln vsemu svetu (,,urbi et orbi“) papežev blagoslov. BOŽIČ V SVETI DEŽELI... V bližini Budimpešte sta na dan pred Božičem trčila dva vlaka, pri čemer je izgubilo življenje 43 ljudi, 38 pa je bilo teže ranjenih. Silen vihar na Tihem oceanu ob obalah Japonske in Koreje je prevrnil več ribiških čolnov, zaradi česar se je vtopilo večje število ribičev. V Peru (Juž. Amerika) je zgrmel v 300 m globok prepad neki tovorni avto: 15 ljudi je bilo ubitih, 25 pa hudo ranjenih. Blizu mesta Surabaya na otoku Javi je zgorel neki avtobus in z njim vred 30 potnikov, večje število ostalih pa je za-dobUo hujše opekline. V severnoameriški državi Južna Karolina se je v božični noči v leseni dvonadstropni hiši neke črnske družine prevrnila prenosljiva peč na olje, ki se je pri tem Izlilo in hitro zagorelo. Začela je goreti vsa hiša, pri čemer je zgorelo 12 otrok (najmlajši šele 2 meseca star). Druga strašna požarna nesreča se je pripetila v mestu Birmingham (istotako v ZDA v zvezni državi Alabama), pri kateri je zgorelo šest otrok. Na Dunaju sta trčila dva voza cestne železnice, pri čemer je bilo 17 potnikov ranjenih. Tudi drugod po Avstriji je bilo več prometnih nesreč s številnimi ponesrečenci oz. mrtvimi. Nekaj požarov in ubojev, nezgode pri smučanju itd. — V Angliji, tako tudi v Londonu, je v božičnem tednu bila izredno goista megla, ki je skoraj onemogočila vsak promet. Prišlo je do številnih nesreč, pri katerih je Izgubilo življenje 94 ljudi, večje število pa je bilo ranjenih. POLITIČNO ŽIVLJENJE v božičnem tednu tudi letos ni bilo posebno razgibano. Zahodnonemški kancler dr. E r h a r d je kot prvi izmed tujih vladnih predsednikov šel v petek na uradni obisk k ameriškemu predsedniku Johnsonu. V svojih po- govorih sta obravnavala odnose med Zapadem im Vzhodom in vprašanje Berlina; nadalje bosta govorila o gospodarski neodvisnosti, Evropski gospodarski skupnosti (EWG) in o znižanju oz. poenotenju in vskladenju carin. O napetostih na otoku Cipru med grškimi prebivalci in turško manjšino poročamo natančneje na drugem mestu. V zadnjih dneh .sta pozvala tudi grški kralj in turški državni predsednik vse Ciprčane, naj prenehajo z medsebojnimi spori in u-mori. V giavno mesto Nikozijo je te dni prispel angleški minister za dominione San-dy,s z namenom, da posreduje. Kot se je naknadno zvedelo, je nemire med obema narodoma na Cipru povzročila novica, da hoče predsednik Makarios spremeniti ustavo na škodo turškega naroda, pa v korist grškega. Veselje prebivalcev Zahodnega B e r-1 i n a, da bodo smeli z veljavnimi propust-nicami, izdanimi prav v ta namen od vzhodnoberlinskih oblasti, obiskati v času od 19. dec. do 5. jan. svoje v vzhodnem delu mesta, ki je ločen od zahodnega dela s pro-slulim ..berlinskim zidom", je bilo velikansko. Tisoči in itisoči so vztrajali ure in ure v snegu in mrazu ob čakanju na izdajo pro-pustnic. Vendar pa je to božično radost v precejšnji meri skalilo streljanje vzhodnonemških žandarjev na sveti dan na dva mlada fanta, ki sta hotela pobegniti v zahodni del mesta. Pri tem je bil eden od njih, 18-letni Pavel Schulz, smrtno ranjen. Ves Berlin in ves Zapad se je zopet zgrozil ob tem zločinskem umoru in ga z vso odločnostjo obsodil. •Vladna kriza v Grčiji traja še vedno. ! Kralj Pavel je poveril mandat za sestavo vlade vodji desničarskih narodnih radikalov Kanelopoulosu. Nekaj dni so trajala posvetovanja med njim in med predstavniki drugih političnih skupin, a ni prišlo do ni-kakega sporazuma, zato je vrnil kralju mandat za sestavo nove vlade. SLOVENCI doma hi p& metu Tenorist Josip Gostič — umrl V sredo, 25. decembra, ponoči je v ljubljanski bolnišnici po težki bolezni umrl slovenski tenorist Josip Gostič. Gostič je bil rojen 5. marca leta 1<)00 v Stari Loki na Gorenjskem. Študiral je na konservatoriju v Ljubljani solopetje, potem je nadaljeval študij na Dunaju. Leta 1929 je prvič nastopil kot solist ljubljanske Opere v vlogi Evgenija Onjegina. Vrsto let je bil član ljubljanske in zagrebške Opere. Od leta 1951 je bil stalni član dunajske državne Opere, kjer je nastopal vse do smrti. Njegovi najuspešnejši dosežki so tenorske partije v „Aidi”, „Tosci”, „Pikovi dami”, „Lohengrinu’, ..Prodani nevesti” in drugih. Nedavno je gostoval v Ljubljani, večkrat v Pragi, Dresdenu, Berlinu, Milanu, Parizu, Londonu in Barceloni. Leta 1952 je nastopil tudi na festivalu v Salzburgu. S smrtjo Josipa Gostiča je izgubila jugoslovanska operna umetnost enega največjih umetnikov. Kdor je slišal Josipa Gostiča pred 40 leti, ko je bil še izrazito lirski tenor, ni nikoli pričakoval tako strmega vzpona tega pevca. Iz čisto lirskega glasu je v kratkem prešel v mlado-dramatski glas in nazadnje v pravi junaški tenor. Nepozaben nam je še v spominu njegov nastop v Celovcu, ko je pel v Gotovčevi operi „Ero z onega sveta” vlogo Mica. Tedaj smo imeli zares priliko, občudovati njegov krasni glas. Potem ni čudno, da je bil Josip Gostič dobrodošel gost na vseh velikih opernih mirih. Anton Melik: „Slovenija“ Profesor Anton Melik je v tem letu končal svoje veliko delo o Sloveniji. V petih zajetnih knjigah je zdaj pred nami slika cele Slovenije. To je res prva geografsko napisana geografija Slovenije. Meltkova ,.Slovenija” je plod ogromnega dela. če bi nič drugega ne napisal kot to, bi lahko rekli, da je uspešno opravil svojo življenjsko nalogo. Kar so v slovenski poeziji Prešernove pesmi, to je v geografiji Melikova „Slovenija”. Letošnji božični prazniki so v Palestini potekli mirno. Tudi letos je več tisoč romarjev pohitelo tja. V ipestih Betlehemu, Nazaretu, Jeruzalemu, Kdifi in Jaffi so darovali svete maše visoki cerkveni dostojanstveniki (v Betlehemu je opravil sv. daritev rimsko-katoliški patriarh Albert Gori. V Jeruzalemu je že sedaj nad 50.000 tujcev — mnogi od njih so prišli tja, da pričakajo obisk papeža Pavla VI. v Sveti deželi; podoben naval je tudi že po drugih tamkajšnjih mestih. ... IN ZA ŽELEZNO ZAVESO V M o s k v i je bila polnočnica v takozv. francoski cerkvi (St. Louis de France), ki je edina katoliška cerkev v sovjetskem glavnem mestu. Te polnočnice se je udeležil tudi metropolit Nikodim iz Leningrada, drugi največji dostojanstvenik rusko-pravo-slavne Cerkve. Ta metropolitova navzočnost je vzbudila nemajhno pozornost v krščanskem svetu, saj je to prvi slučaj od začetka razkola sem; smatrajo jo kot znak novega prizadevanja za zbližanje ločenih krščanskih Cerkva. Na Poljskem so bile cerkve za praznike vsepovsod izredno dobro obiskane. Kardinal Wyszynski je na Sveti dan maševal v Varšavi v cerkvi sv. Janeza. V svoji pridigi se je ponovno dotaknil preganjanja vere po komunizmu in je označil omejevanje svobode pri opravljanju verskih dolžnosti kot ..reakcionarno in barbarsko“. Vsaj nekoliko se je tik pred Božičem tudi na Madžarskem zasvitalo! Sedanje oblasti so namreč v tednu pred Božičem nepričakovano izdale odredbo, ki določa dan pred Božičem in oba božična dneva za javne praznike. (Božični prazniki so bili na Madžarskem odpravljeni takoj po uvedbi republike.) V pojasnilu k odredbi je sicer rečeno, da imajo ti prosti dnevi namen, nuditi delovnemu ljudstvu nekaj več počitka, a to ni ljudi nič motilo in so zelo številno obiskovali praznične božje službe. (Želeti bi bilo, da bi „rdeči oblastniki" tudi po drugih deželah posnemali ta zgled in tako res vsaj deloma priznali pravo voljo ljudstva!) Manj razveseljive pa so bile v božičnem tednu ŠTEVILNE KATASTROFE, £ ki so nekoliko zasenčile pravo božično veselje, kajti nekaj ljudi je izgubilo življenje, več sto pa je bilo ranjenih. O usodepolnem požaru na grški 20.000-tonski potniški ladji ,,Lakonia“, ki naj bi — komaj celotno prenovljena — plula za božične praznike po Atlantskem oceanu, poročamo izčrpneje na drugem mestu lista. in pri nas v Avstriji ŠTIRJE AVSTRIJCI POMILOŠCENI Na sveti večer je avstrijski poslanik v Rimu po nalogu in v imenu državnega predsednika dr. Scharfa ob sprejemu pri italijanskemu drž. predsedniku dr. Segni-ju zaprosil za pomilostitev štirih mladih Avstrijcev, ki so bili zaradi terorističnih dejanj, izvršenih na italijanskem ozemlju, obsojeni I. 1962. To so Helmut Winterberger, Rainer Mauritz, Richard Schvvach in Helmut Go-lovdtsch. Predsednik Segni je rade volje vzel na znanje osebno prošnjo predsednika dr. Soharfa in je še isti dan dal nalog, naj sodne oblasti vse štiri izpuste na svobodo in pošljejo v Avstrijo k njihovim svojcem. Manj razveseljiva novica pa so razna ZVIŠANJA TARIF, ki so stopila včeraj v veljavo. Za vozovnice na bnzovlafcih je vpeljano dodatno plačilo 10.— šil. za vse razdalje. Poštne pristojbine so istotako deloma povišane. Zvišana tarifa za pisma dn navadne dopisnice v krajevnem prometu je odpadla. Še bolj pa bo prizadet trgovski svet dn časopisne založbe zaradi občutnega povišanja pristojbin za tiskovine in časopise. Hkrati pa moramo omeniti tudi nekatera zvišanja, ki bodo za ..prizadete" bolj razveseljiva: skoraj vse vrste upokojencev in rentmdikov bodo prejemali od 1. januarja nekoliko zvišano pokojnino oziroma rento. V KOALICIJI SPET „POKA“ Niti do Božiča ni trajalo premiirje, ponovno sklenjeno med OeVP in SPOe v teku zadnje proračunske debate. Osnutek o bodoči ureditvi podržavljenih podjetij, katerega je OeVP predložila v debato pred dobrimi desetimi dnevi, je na levici — pri socialistih — povzročil precej vročo kri. že je bilo govora o tem, da je treba postaviti na dnevni red glasovanje o zaupnici. SPOe je izjavila, da je treba smatrati OeVP-jevski predlog kot napad na podlago točasne vladne koalicije. Po daljših, deloma precej ostrih debatah, v katerih so bili socialisti tako rekoč nepopustljivi, je OeVP odstopila od svojih zahtev, tako da še naprej obdrži glavno izvršilno oblast nad podržavljenimi podjetji podkancler dr. Pittermann, čigar kompetence pa so deloma le zmanjšane zaradi novoustanovljenega odbora štirinajstih in sosveta štirih. Za socialiste pa je boleče tudi dejstvo, da narod vedno bolj spoznava, da podr-žavljenje ni nikako jamstvo za polno zaposlitev niti za trajno gospodarsko konjunkturo. Približno tretjina podržavljenih kovinarskih obratov je že sedaj deficitnih dn le nekaj jih je le še komaj rentabilnih. Da ne bi bilo treba ta nerentabilna podjetja zapreti in delavce odpustiti, je SPOe že med proračunsko debato predložila nekak tozadevni sanacijski osnutek, seveda zopet na račun davkoplačevalca. Po tem osnutku naj bi namreč združili nekatera de-ficitna podjetja z drugimi, ki so še aktivna, v nekako proizvodno skupnost. Itaiijansko-jugoslovanski odbor za manjšine je zasedal V Beogradu se je pred kratkim zaključilo 10. zasedanje itaiijansko-jugosiovanske-ga odbora za zaščito narodnih manjšin. Ta odbor je bil ustanovljen, kot znano, z londonskim sporazumom iz leta 1954. Ob koncu zasedanja je bilo izdano skupno poročilo, ki poudarja, da je odbor tokrat sprejel določeno število sklepov. Odposlanci so se sporazumeli, da si bosta Italija in Jugoslavija izmenjali po enega strokovnjaka - pedagoga s posvetovalnimi nalogami glede metode pri pouku materinega jezika na manjšinskih šolah. Dogovorjeno je tudi bilo, da se bodo med poletnimi počitnicami ustanovili izpopolnjevalni seminarji za šolnike in da bosta vladi ustanovili vsaka po tri štipendije za obiskovanje izpopolnjevalnih tečajev na univerzah v Italiji, oziroma v Jugoslaviji. Končno se je odbor sporazumel za izmenjavo knjig za šolske knjižnice in, kolikor je mogoče, tudi za izmenjavo učnih knjig. Dogovorjeno je tudi bilo, da se bodo prirejali šolski poučni izleti in da bodo strokovnjaki z obeh strani pregledali učne knjige za zgodovino. Poročilo pri tem poudarja, da bodo te pobude še podrobno proučili strokovnjaki in nato predsednika obeh delegacij. ® 1000 mož zvezne vojske je moralo pomagati pri čiščenju cest avstrijskega glavnega mesta, ko je ponoči 17. decembra divjal hud snežni vihar, 'ki je grozil popolnoma onemogočiti promet v mestu. ® 74.558 brezposelnih je bilo vpisanih sredi decembra tega 'leta, t. j. za 19 odst. manj kakor v istem času 1962. t Pavel Flere Pavel Flere, pedagog, književnik, prevajalec, sourednik in urednik, sodelavec pri slovarskem delu, šolsko-politični borec in organizator J- (%žihii O/>/7(1 ji po naših vaseh Človeška duša je polna radosti v svetih praznikih. Božični običaji so izraz globoke vernosti naših prednikov. Samo škoda, da narod polagoma opušča te običaje, šege in navade o Božiču. Vrnimo jim zopet staro veljavo in jih poživimo! Na Radišah Na sv. večer (prva „bila“) mora biti vsa hiša posnažena in v najlepšem redu. Tega dne se kmečki človek še strogo drži delopusta („farant“). V mraku mora biti vsa družina doma. Ko zazvoni avemarijo, vzame gospodar ali kak drug član družine žerjavico s kadilom in pokadi vse sobe in shrambe in nazadnje še okrog poslopja. Za njim stopa drugi, ki kropi z blagoslovljeno vodo. Vsa hiša mora biti pripravljena za prihod našega Gospoda. V nekaterih krajih je običaj, da opravi to lepo navado cela družina z gospodarjem na čelu. Tako je on nekak duhovnik v družini. Grede molijo rožni venec, ki ga po končanem opravilu zmolijo do konca v sobi pred jaslicami. Ko je vsa družina zbrana v sobi, prinese gospodinja večerjo, meso in zelje; taka je namreč ponekod navada. Na večer pred Novim letom (druga „bi-la“), se ponovi isti običaj kakor na sveti večer. Zvečer hodijo pevci od hiše do hiše in pojoč žele vsem srečno novo leto. Je žalost prevelika Device Marije, (se jej v srce smili nje ljubo Detecc). Je celo še nedolžno, staro šele osem dni, pa mora že trpeti, preliti svojo kri. A srečno novo leto vsem skupaj 'unošamo, zato ker mi kna viemo, kdaj mi umrjemo. Zato pa mor’mo biti pripravljeni vselej, če hočemo zadobiti nebeško veselje. Po končani pesmi stopi pevec in vošči v imenu faranov srečno in veselo novo leto. Povsod jih ljudje obdarujejo. Večer pred svetimi Tremi kralji tudi slovesno obhajajo. Isti lepi obred se ponavlja kakor na sveti večer. Potem nekdo nariše z blagoslovljeno kredo na vrata po tri majhne križe, na družinsko sobo pa imena svetih Treh kraljev, vmes križe in ob vsaki strani del letnice novega leta. Slovenski oktet v Ameriki Slovenski oktet, ki je vzbudil tudi pri nas na Koroškem s svojim petjem val navdušenja, se je nedavno vrnil s turneje Po Združenih državah in Kanadi. Koncertna turneja tega slavnega okteta je objektivno potrdila umetniške kvalitete ansambla in uveljavila tipično obliko slovenskega komornega zborovskega petja pred ameriško publiko. Seveda pa je subjektivno pomenila še dosti večje, prekipevajoče doživetje za izseljence, se pravi za Američane slovenskega rodu. Svojo turnejo so pričeli v New Yorku in v neposredni bližini s koncerti za ameriško občinstvo, univerzo in učiteljsko akademijo. Kritika je posebno pohvalila Gallusove skladbe. Oktet je pel še v Pittsbur-gu, Chicagu, Clevelandu, Fontani, San Frančišku, Pueblu v Coloradu in drugod. Posebno nepozaben je bil vtis iz Puebla, kjer ijim je Izseljenska matica priredila sprejem v Narodnem domu. V vseh ameriških rojakih je prav ta zmagoviti pohod slovenske pesmi v kvalitetni izvedbi Slovenskega okteta vzbudil novo rodoljubno veselje in umetniški užitek. Ameriški kritiki, katerih beseda v svetu 1 nekaj velja, posebno tisti v New Yorku, San Franciscu in Torontu v Kanadi, so pisali o izredni kvaliteti ansambla. 1 IZ ŽIVLJENJA i Slika iz svetovne vojske: Narednik gorskega telefonskega oddelka št. 28, Slovenec i Albin Frank iz K., je pisal svojemu bratu t dne 17. januarja 1915 z bojišča med dru-• gim tudi tole: „Sedaj pa nekaj resnega. Dobro veš, kakšno je bilo do vojne moje živ- - Ijenje. Povem ti, da bo odslej drugačno, ' kakor sem tudi jaz v vojni postal drugačen. Tu sem spoznal, kaj je vera in kaj - božja pomoč v sili. Neštetokrat sem bil v smrtni nevarnosti in v strašnih stiskah, a , goreča in zaupna molitev k Bogu mi je vse-i lej bila v pomoč. Bil sem obvarovan vsake i nesreče. Ljubi Bog mi pomagaj tudi zana-Prej! Predlagan sem za odlikovanje ...“ * Sv. Frančišek Borgia je imel, ko še ni bil redovnik, pod obleko našite resne napise, da jih je vsak dan lahko bral, n. pr.: „Kaj ’ sem> ne vem; če kaj vem, je to, da je moja hišica v zemlji.“ Na tretjo „bilo“ hodi tudi „pebtra“, ki jo navadno predstavlja fant v ženski obleki in s kuhinjskimi vilami. Pridnim otrokom prinese orehe, ki jih z velikim ropotom vrže na tla. Pri tem je veliko šale in smeha. V eni ali dveh vaseh imajo zanimivo navado, da na ,,bilo“ streljajo zvečer, ko družina opravlja svojo običajno pobožnost. Na prvo „bilo“ streljajo trikrat, na drugo šestkrat 'in na tretjo devetkrat. Strelja fant, ki je v orožju izurjen. Uporabljajo puško, s katero streljajo poleti v meglo, kadar preti neurje in toča. Na „bilo“ streljajo brez krogle. Smodnik, ki ga uporabljajo pri streljanju za odvrnitev toče, mora biti blagoslovljen po patrih kapucinih. Od kod ta običaj, ni znano. Tako praznujejo Božič na Radišah. Veliko je še lepega, zanimivega in starega med njimi, a na žalost zmerom bolj .izumirajo in izginjajo stare šege in navade, ki so dale družinskemu življenju v tem času toliko toplote, domačnosti in vernosti. V Železni Kapli Popoldne na božično „bilo“ napravijo v hiši na mizi „kopo“. Gospodinja položi sredi mize majhen križ iz blagoslovljenega lesa in pogrne čezenj bel domač prt. Potem postavi na križ tri velike hlebe kruha, drugega nad drugim, nanje pa položi še „šarkelj“. Ob ta naloženi stožec kruha nasloni ob strani še hleb boljšega kruha „miž-neka“, hleb navadnega kruha in hleb belega kruha. Cez vse to pogrne še drugi prtič. Taka je „kopa“. Na vrh „kope“ postavijo jaslice in križ, na prt pa položijo velike in majhne podobe svetnikov in svetnic. V majhni skodelici postavijo na en vogel mize nekaj žita, na drugi vogel mize položijo rožni venec (molek), pod mizo pa dajo krompirja in pinjo. Ponekod prinesejo celo motike, grablje in drugo kmečko in poljsko orodje v sobo in ga poiože pod mizo ali postavijo v kot. Po kajenju in škropljenju pa postavijo blagoslovljeno vodo na mizo. Drugo jutro se umijejo vsi z isto vodo, seveda šele potem, ko so se že prej dobro umili. Navadno razderejo „kopo“ na božični praznik zjutraj in jo na drugo in tretjo „bi-lo“ zopet sestavijo. Kjer pa mize čez dan ne rabijo, tam ostane ,,kopa“ do praznika svetih Treh kraljev na mizi. Lepa je ta navada, le žal, da je ljudje ne razumejo več in zaradi tega kot prazno in nepotrebno šego opuščajo. * Pri Zilji tepežkajo: Šip, šap ... Bog daj srečo, zdravje, veselje, duši sveti raj, da boste dolgo živeli, * frišni kakor ribe v vodi in tiča v gori. V Podjuni otepajo: Šip, šap ... reš’te se, reš’te se, zdravi veseli, dolg’ živite in enbart v nebesa prid’te . .. V R o ž u šapajo: šip šap, šip šap ... zdravje srečo, dolho živet’ pa v nebese prit’. SLOVENSKI UMETNIK JOŽE HORVAT-Jaki v »Galeriji 61“ V celovški »Galeriji 61“ je bila v decembru razstava del Slovenskega likovnega umetnika Jožeta Horvata iz Celja. Leta 1930 v Murski Soboti rojeni umetnik, ki je kot avtodidakt potoval po precejšnjem delu Evrope, se razodeva v svojih tuš-risbah s celim kozmosom fantastičnih živali — bestiarij imenuje zbirko Aleksander Bassin, ki je napisal lepo opremljenemu katalogu uvod — kot znanivec apokaliptične, človeku preteče nevarnosti. Kakor iz eksotičnih knjig prejšnjih, starodavnih časov se nam zdijo te oblike. Tudi poteze arabesk nas spominjajo baročnega izoblikovanja. V njegovih keramičnih tvorbah vidimo (v stekleniči na primer) vpliv jugoslovanske folklore. Zoran Kržišnik, direktor ljubljanske Moderne galerije, označuje Horvata kot umetnika vizionarnega gledanja ter kot upodobitelja človeškega trpljenja. Njegove slike nam odkrijejo čisto nov, doslej še nepoznan svet. V tretji sobi galerije so istočasno prire- dili božično razstavo Hoke, Mayr, Oman, Schmolzer in Wucherer nekatere svojih stvari. Dr. R. V. KULTURNA IZMENJAVA MED CELOVCEM IN WIESBADENOM V okviru kulturne izmenjave med Celovcem in Wieslbadenom se je mudil konec novembra koroški pesnik in pisatelj prof. Herbert Strutz, v hassenskem glavnem mestu, kjer je (bral isvoja dela v dobro obiskani predavalnici lepega mestnega muizeja. Župan Leulbsch je pozdravil (koroškega gosta, katerega branje je bilo v obeh velikih vviesfoaden-skih časopisih pozitivno ocenjeno. Občinstvo je pisatelja prisrčno pozdravilo. Nadaljevanje te vrste (kulturnih prireditev bo v februarju ali marcu v Celovcu, kamor je povabljen pesnik iz hesisenskega mesta. Festival baročne glasbe — Newyorško občinstvo je v poletni sezoni imelo Festival baročne glasbe. Prireditelji so se bali, da bo udeležba slaba, toda koncerti so bili skoraj pred polno zasedeno dvorano Filharmonije in sicer je bilo največ udeležencev na balkonih in na prostorih pod stropom. Odziv je bil ndjvečji med dijaštvom in publiko od 25. — 35. leta starosti. Izvajali so Mozartovo le malo znano delo Le Clemenza di Tito, Haendelovo Concerti grossi. Bachovo Missa B Minor in Stravinskega Simfonijo psalmov. naj bi odvrgel knjigo in obleko ter zaklical: »Dajte mi frak in Iklobulk!« Toda prišlo je vse drugače. Aleksander Rastovcev je resno lin dosto-janisltveno prebral prvo vrstico: »Blagor ubogim v duhu, ki niso nikdar zapadli denarju, materiji, posesti, kajti plačilo bo božje kraljestvo.« Nato je nadaljeval: »In tudi blagor krotkim, ker bodo deželo posedli.« Gb teh besedah bi moral že vreči 'knjigo proč in zahtevati frak. Pa nič! Bral je mirno naprej: »Blagor žalostnim, zakaj potolaženi bodo.« Nato je umolknil, šepeltavec je bil ves iz sebe. Skoro kričaje mu je narekoval nadaljnje besede. Brez uspeha. Vso dvorano je objela mrtvaška tišina. Vsi gledavci so spoznala, da se je Rastovcev odmaknil od zamišljene vloge. Čez nekaj trenutkov je Rostovcev spet dvignil glavo. Pa ni vrgel knjige proč. Z Vsem zanosom svoje duše je prebral še ostalih pet blagrov. Glas mu je trepetal od ganotja, ko je dejal: »Blagor tistim, ki zaradi božjega kraljestva preganjanje trpe.« Toda Rostovcev ise ni ustavili niti tedaj, ko je bilo osmerih blagrov konec. Bral je dalje, kot da je isam v gledališču, in prebral vseh 48 vrst petega poglavja po sv. Mateju. Nihče ga ni motil od poslušavcev, nihče ga ni sramotil, nihče ‘izžvižgal. Le popolna tišina je pričala, da publka sodoživ-Ija z igralcem pravkar prebrane besede. In nato je prišel konec, tako nenavaden in nepričakovan, kot je bilo nepričakovano vse, kar se je zgodilo od Rostovcevega prihoda na oder. Slavni igravec je slovesno zaprl knjigo, ise pokrižal na pravoslavni način in počasi zlogoval besede desnega razbojnika: »Gospod, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« Od tistega večera Rostovoeva niso več videli. Tako poroča očividec dogodka v listu »Arizona News« Hrabroslav Volarič (1863 -1895) Med tistimi velikima Slovenci, ki zaslužijo časten naziv narodnih buditeljev, je nedvomno skladatelj Hrabroslav Volarič. Dne 14. novembra lani je poteklo sto let od rojstva tega narodnega glasbenika. V hribovskem svetu, v Kobaridu, tam pod ponosnim Krnom se je pred sto leti vsemu slovenskemu narodu rodil deček Andre j-Hrabroslav, M so mu rojenice nakazale kratko, trnjevo, a vzvišeno pot. 2e kot o-trok je bil zelo nadarjen, imel je velik čut za melodiko in zvočnost. Ob narodni pesmi, ki je takorekoč zrcalo narodove duše, je začel svoje glasbeno poslanstvo med narodom. »Slajše reči na svetu ni, nego je pesem lepa,“ naj bi mu bil ponavljal že njegov oče, zvest pevec in glasbenik-samo-uk. Kobariški učitelj Carli, bi je bil med drugim tudi komponist, je nadobudnemu Hrabroslavu dal trdno in dobro glasbeno podlago. Kakor pojemo radi vsi Slovenci, tako je tudi Volaričeva duša rada pela, da je moral svoje melodije — Bogu in domovini v čast — zaupati notam in papirju. Zaradi pevno-sti in naslonitve na narodno motiviko so se njegove pesmi zelo razširile. S pridnim u-stvarjanjem je storil mnogo za povzdigo slovenske pesmi. Umrl je, komaj 31 let star, 30. septembra 1895. Njegovi pozemski ostanki ležijo Igra »Kristus v fraku" V želji, vero v Kristusa čimbolj osmešiti, je vodstvo državnega gledališča v Moskvi (sklenilo, da -bo letošnje polletje predvajalo igro »Kristus v fraku«. Vse šole, mladinske organizacije in komsomolska združenja naj bi si delo ogledale in potem o njega vsebini razpravljale. Toda nenadoma so delo vzeli s sporeda. In krivdo za to je imel igravec A. Rostovcev, ki je veljal za enega najbolj zgrajenih marksistov in so mu bile dodeljene prav zato vedno vodilne vloge. V (komediji »Kristus v fraku« naj bi predvajal Kristusa. To je tudi storil, toda tako, da je .takoj po krstni predstavi njegovo ime zginilo s seznama gledaliških igravcev, nihče ne ve več, kaj se je z njim zgodilo in kje je, igra »Kristus v fraku« pa je (bila umaknjena z gledališkega programa. Kaj se je pravzaprav zgodilo v Moskvi? KAKO BI MORALA IGRA POTEKATI Tisti večer, ko naj bi A. Rostovcev osmešil Kristusa, je (bilo vSe gledališče kot veliko človeško mravljišče, zasedeno do zadnjega prostora. V prvem prizoru naj bi razne šale in nami-gavanja na račun vere gledavce raapoložila na devinskem pokopališču. Klanjamo se pred veličino velikega Slovenca s skrajnega slovenskega zahoda. To je bil mož! Dal Bog, da bi med našim narodom imeli še vedno dn v naprej obilo ljubiteljev njegovih lepih in vzpodbudnih pesmi, med katerimi nas prevzame predvsem skladba »Slovenski svet, ti si krasan!“, ki res zasluži, da jo na tem mestu ponovimo in s tem čitate-ijem osvežimo spomin na prerano umrlega narodnega umetnika. 1. Slovenski svet, ti si krasan, Ti poln nebeške si milote! Slovenski svet, ti si krasan, Ti poln največje si lepote, Ti biser meni vse zemlje! 2. Slovenski svet, ti si krasan, Zares nebo te je ljubilo, Da te tako je obdarilo, Kako hi te ne ljubil jaz! 3. V bodočnosti jaz vidim dnove, Ko težke izgubiš okove; O Bog, to dobo skoraj daj! Slovenski svet, krasnejši boš, Kadar vihar ti zadnji mine; Ko iznad tebe mrak izgine, Povrne se ti sreče dan. (k 'smehu in krohotu in jih pripravila na nadaljevanje protikrščanske burke. - Na odru se je prikazal »oltar« v sitilu, kot ga pozna pravoslavna cerkev. Znamenje križa je bilo sestavljeno iz pivovskih, vinskih in likernih steklenic. Oltar je imel podobo točilne mize v baru, na kateri iso vsevprek ležale odprte, razbite in na pol prazne steklenice ruske vodke. Zamaščeni in trobušati popi iso se pijani pozibavali po odru. V rokah so držali vinske čaše in z njimi s hripavim glasom klicali: »Na zdravje!« Vse to vedenje naj bi smešilo molitev, obrede in sv. daritev ter naj bi občinstvo prepričalo, da krščanstvo ni nič drugega kot izbruh verske histerije. Ob vznožju oltarja pa so čepele razgaljene »nune«, ki so se prav tako opivale z vodko in si pripovedovale najbolj neokusne dovtipe. IN POTEM SE JE ZGODILO NEPRIČAKOVANO... V zadnjem dejanju je moral nato nastopiti že omenjeni Rostovcev v vlogi Kristusa. Oblečen je bil v tuniko in ogrnjen v plašč, kot so ga nosili moški Bližnjega Vzhoda v Kristusovem času. V roki je držal obširno knjigo sv. pisma Nove zaveze. Po zamisli režiserja naj bi bil najprej prebral prvi dve vrstici iz Kristusove pridige na gori, nato pa SELE Kulturno delo, letno poročilo V decembru smo se trikrat zbrali v farnem domu in z užitkom gledali, kar se je predstavljalo na odru: 1. decembra predstavi igre „Mati Tereza“, 8. dec. k farni proslavi Brezmadežne, katere višek je bila uprizorjena ..Legenda o udarjeni Mariji ljubenski.“ A tudi za Štefanovo so nam naši vrli igralci oskrbeli lep popoldan. Kljub kratkemu času za pripravo so nam lepo podali pretresljivo dramo požigalca pohlepnega gostilničarja Gašperja, ki ga peče vest in jo hoče utopiti v pijači. Grd značaj je Jozel, vaški brivec, ki povsod spletkari, zapeljuje im išče svojo osebno korist. Tem lepše pa svetijo značaji Mirka Hrastarja, njegovega oskrbnika Dolinarja, čednostne Mare, blage Lizike in drugih. Vsi igralci so živeli v svojih vlogah, igrali naravno, zato je predstava v gledalcih vzbudila močen vtis. Za sredo januarja se nam obeta igra „Trije kralji“. * V minulem letu zaznamuje naša fara 21 rojstev, 10 dečkov in 11 deklic, od novorojenčkov je prejelo sv. krst v domači cerkvi 15, ostali v Celovcu. Rojstev iz zakona je bilo 18, 3 pa nezakonski. Smrt je precej prizanašala. Pobrala je namreč iz fare le 2 moška in 3 ženske. Poleg teh pa so našli zadnji počitek na našem ■pokopališču še trije iz drugih far. Poročena sta bila v domači cerkvi le 2 para, eden na Zihpoljah, eden na Brezjah. Eno nevesto smo odstopili Šmarječanom, enega ženina pa poslali na Bajtiše, KAPLA OB DRAVI Blagoslovitev cerkve V nedeljo, 15. decembra preteklega leta je bil za Kaplo in sploh za celo dekanijo velik praznik. Ta dan so Kapelčani blagoslovili svojo obnovljeno cerkev. V navzočnosti č. g. Brumnika iz Kotma-re vesi in č. g. Lambichla iz Šmarjete v Rožu, je blagoslovil stolni kanonik mil. g. Zechner obnovljene oltarje. Sveto mašo je bral mil. g. Zechner. V slavnostnem govoru se je dekanijski predstojnik zahvalil predvsem č. g. župniku Pavlu Kanaufu za njegovo neumorno delo pri obnovitvi kapelske cerkve. Poudaril je, da vidi v tem, ko blagoslavljajo obnovljeno cerkev ravno v času, ko je praznoval č. g. župnik Pavel Kamauf 25-letnico duhovniškega službovanja, posebno naklonjenost božje Previdnosti. Govornik se je zahvalil tudi cerkvenemu restavratorju Arnoldu Lukasu in njegovim sodelavcem, ki so v tako kratkem času končali obnovitev cerkve. Na koncu pa je mil. g. Zechner še na kratko orisal zgodovino kapelske cerkve, od njenega začetka, t. j., ko se prvič omenja v listini teta 1168, pa do danes. Vsi, ki so doživeli prekrasno slavje v Kapli, so se razšli z najlepšimi in najglobljimi vtisi na svoje domove. ŠT. JANŽ (Kulturna prireditev) Priznani flamski pisatelj Timmermanns je poleg številnih knjig, ki se odlikujejo po svoji globoki, katoliški zasnovi, napisal tudi zgodbo o »Župniku iz cvetočega vino-grada“. Tako je ta prikupna 'in preprosta zgodba iz pristnega flamskega življenja, ki je globoko prežeto s krščansko miselnostjo, eno najlepših del katoliške svetovne literature vobče. Nekdanja »Slovenčeva knjižnica" v Ljubljani je prinesla prevod tega Tim-mermannsovega dela med prvimi knjižnimi darovi svojim naročnikom. Dramatik Vaterman je to ljubko zgodbo tudi dramatiziral in priredil za ljudske odre, česar so se kmalu poslužili razni podeželski in zlasti dijaški odri pred vojno na Slovenskem. Ker pa je prikaz te igre precej zahteven, je po vojni ostala v arhivih, od koder so jo rešili pozabe Globašani z namenom, da jo v doglednem času postavijo na oder. Tako je prišla igra tudi do Št. Janža, kjer se je mladina odločila, da to igro pripravi za božične praznike. Na Štefanovo zvečer je bila predstava pri Tišlarju ob zelo zadovoljivi udeležbi. Vsebina igre je sledeča: Župnik Serneels župnikuje v podeželski flamski župniji, tam »goji" svoj vinograd v svoji kleti, kjer zbira najžlahtnejša vina, katerim daje kar svetopisemska imena in so mu simbol poduhovljenega življenja. Njegov brat Gomar je urar in ima doraščajočo hčerko Leontino, ki ljubi očeta, a še bolj strica župnika. V to tiho življenje stopi mladenič Izidor, dober Umrl je preč. g. župnik Pavel Gril V soboto, dne 30. oktobra t. L, je zatisnil za vedno oči naš rojak, veliki kulturni delavec in prijatelj koroških Slovencev, preč. g. župnik Pavel Gril. Rodil se je 19. januarja 1890 v Šmairtnu pri Slovenjem Gradcu. Bil je torej po rodu Štajerc. Se kot majhen otrOk pa se je preselil s svojimi starši v Vobre nad Velikovcem in tu preživel svojo lepo, sončno mladost. Vzljubil je Koroško nad vse in se vedno prišteval med koroške Slovence, za katerih usodo se je do smrti toplo zanimal. Ker je kazal Pavel kot deček izredne talente, so ga starši poslali v Celovec na gimnazijo. Ko je z lepim uspehom zaključil srednje šole, je vstopil v celovško semenišče im je še danes preživečim duhovnikom sobratom kot nekdanji bogoslovec v najlepšem spominu. Pavel Gril je bil kremenit značaj in je bil kot takšen enako Spoštovan in priljubljen pri ravnateljstvu in bogoslovcih. Po novi sv. maši, katero je pel leta 1914 v Vobrah, je bil nastavljen kot kaplan v Št. Jakobu v Rožu. V tem, tedaj tako znanem im obsežnem kulturnem centru Slovenske Koroške, je mladi, zmožni kaplan lahko razvijal svoje vsestranske talente. V zadnjih letih prve svetovne vojne tja do plebiscita pa je kaplanoval v Šmihelu pri Pliberku. Tu se ga še danes spominjajo s hvaležnostjo dn velikim spoštovanjem kot silno gorečega dušnega pastirja, ki pa je imel vedno tudi na stežaj odprto srce za potrebe svojega tako ljubljenega slovenskega ljudstva na Koroškem. Ker je g. Gril kazal izredne sposobnosti za vzgojo mladih ljudi, je za časa slovenske gimnazije v Velikovcu leta 1919 prevzel tam vodstvo našega internata in nekaj naših, sedaj že osivelih gg. duhovnikov se še s hvaležnostjo spominja svojega nekdanjega prefekta. Po glasovanju za mladega, gorečega duhovnika ni bilo prostora na koroškem ozemlju. Umakniti se je moral preko meje in je prevzel mimogrede službo študijskega prefekta v Kranju, kjer se je tedaj nahajalo še nekaj naših dijakov. Od tam ga je mariborski škof poklical kot vzgojitelja v semenišče v Maribor. Medtem je postala težavna dušnopastirska postojanka v Šoštanju prazna in škof so poslali tja preč. g. Pavla Grila. Spoznali so v njem dalekovid-nega spretnega in nadvse delavnega dušnega pastirja. Šoštanj s svojim delavstvom je silno težavna fara, ki zahteva celega moža. Gril je spoznal kmalu velike dušnopa-stirske, kulturne in socialne potrebe svoje nove župnije. Delal je noč in dan načrte, jih z železno energijo uresničeval in se ni uklonil pred nobeno težavo. Postavil je mogočen prosvetni dom, v katerem so poleg otroškega vrtca imeli svoje prostore delavci in mladi ljudje. Saj je bil župnik Gril vsem tem ljubeči oče, do katerega je dobila kmalu cela fara otroško zaupanje. G. župnik Gril je vsa desetletja svojega pastirovanja v Šoštanju neumorno delal: uredil je pokopališče, obnovil cerkve, poleg tega pa je imel še vedno vse polno načrtov za bodočnost. Ker je bil sam sijajen pevec, je dvignil šoštanjski pevski zbor, da je zaslovel daleč naokrog. Žalibog so tega velikega moža začele polagoma zapuščati moči. Spomin mu je pričel pešati in zadnjih pet let ni mogel več vršiti svoje dušnopastirske službe. Kakor otrok je postal popolnoma odvisen od drugih. Bog mu je njegovo goreče in nesebično delovanje v svojem vinogradu poplačal tudi s tem, da mu Ije dal v času bolezni zvestih in res potrpežljivih duš, ki so mu, bodisi v osebi kaplanov ali sester z ganljivo ljubeznijo stregle, dokler ni izdihnil svoje plemenite, z dobrimi deli obogatele duše v naročje nebeškega Očeta. Pogreb, ki je predstavljal mogočno manifestacijo cele okolice in je bil glasen izraz ljubezni in spoštovanja do tega gorečega duhovnika, se je vršil ob navzočnosti 25 duhovnikov, 3. novembra 1963. Našo škofijo sta zastopala mil. g. kanonik A. Zechner, g. dekan iz Šmihela Kristo Srienc. Bog bodi plačnik pokojnemu preč. g. Pavlu Grilu za njegovo dušnopastirsko delo, pa tudi za zvestobo in ljubezen, s katero je obsipal vse dni svojega življenja tudi nas, koroške Slovence! fant, a brez vere, nekak panteist, ki pa išče resnico in vero. Čeprav stori vse, da bi si priboril verovanje, sicer tudi Leontine ne more poročiti, ne more verovati, kar junaško prizna in odide. Tudi Leontina vzame to odpoved junaško in jo daruje za Izidorja., Dekle toliko trpi, da začne hirati in končno hudo zboli. Na smrtni postelji jo poslednji hip obišče še enkrat Izidor, ki je medtem že zadobil milost vere, katero je izpovedal ob smrti Leontine. Vso zgodbo poživljajo duhovite dogodbice s kuharico Zofijo dn vinskim trgovcem Van Molom. šentjanški igralci so zahtevno igro v splošno zadovoljstvo dobro prikazali. Posebej je treba pohvaliti župnika in Leontino, ki sta nosila težo celotne uprizoritve po obsegu vloge in vsebinskem podajanju. Tudi kuharica Zofija je bila v svoji osorni vlogi močno prikupna, pri čemer ji je Van Mol, prikriti častilec, prav dobro stal ob strani. Igra »Župnik iz cvetočega vinograda" je tako bila prvič prikazana na koroških tleh im priporočati je igralskim družinam, da sežejo po njej, kajti igra je vsebinsko in dramatsko vse .pohvale vredna. S tem pa pomnožimo tudi sicer zelo skromen in večkrat že zastarel igralski repertoar katoliške prosvete pri nas. VELINJA VES (Smrti, poroke in še kaj) Ob slovesu starega leta moramo vendar še povedati, kaj smo v preteklem letu doživljali! Januarja je umrla Pepca Klemencova v Spodnji Vesci. V življenju je mnogo trpela, ker je bila telesno pohabljena. V šolo je hodila le nekaj tednov, pač pa se je doma naučila brati slovensko in nemško. Imela je zdo dober spomin. Bila je vedno za domačega varuha. Po bridkosti polnem življe- nju jo je smrt rešila nadaljnjega trpljenja! Avgusta pa je umrl Janez Filipič, pd. Šmonov oče. Mirno in vdano je prenašal trpljenje hude bolezni in lepo pripravljen na smrt se je poslovil od številne družine. Pogreba se je udeležilo mnogo ljudi, tudi sorodniki z Radiš. Naj počivata v miru! Ženili smo se pa tudi. Prunov Foltej se je poročil z Olgo Stangl. Ker imajo njeni starši lep dom v Kotmari vesi, je Foltej vzel slovo od Velinjčanov. Kobanova Emica, izučena šivilja, pa je vzela za moža Hanzeja Maierhoferja, izučenega mizarja, kateri je tudi že pozidal lep domek na Muškavi. Ker je gospodar Gregove kmetije v Svetni vasi potreboval gospodinjo, je prišel po šmonovo Lizijo, da mu bo pomagala podpirati ogle pri hiši. Poroka je bila v Kapli ob Dravi. Lizijin brat Feliks Filipič pa je kupil lep domek na klancu v Velinji vesi in šel po svojo Izvoljenko v šmihelsko župnijo. Z nevesto je prišel tudi č. g. župnik Gabruč iz Polkrč, da jima podeli zakrament sv. zakona v velinjski cerkvi, nato pa je bila svatba pri ženinovemu bratu na Muškavi. Bil je kar prijeten večer, čeprav godcev ni bilo, zato pa so ves večer prepevali, saj sta bila med svati kar dva organista: nevestin oče in mamin brat, ki je bil svoj čas organist v Lipi. In tako je svatba le prehitro minila. Meharjev Hanzej pa je vzel za ženo Angelo Jesenko na Muškavi. Tudi ta poroka je bila v Velinji vesi, ženitovanjsko slavje pa na Potoku pri Savniku, kjer so svatom res solidno postregli. Tudi Hanzej je zapustil svoj dom v Velinji vesi in šel na nevestin dom. Rožanova Gusti, ki je bila zaposlena ob Klopinijskem jezeru, si je izbrala ženina v Termini za občinske volitve Občinske volitve bodo na Koroškem 1. marca 1964. Do 8. januarja 1964 je treba pri občini zaprositi za prepis seznama volivcev (Abschrift des Wahlerverzeichnis-ses). Zagotovite si v večjih občinah več izvodov, da ima več zaupnikov pregled o volilnih upravičencih. Seznam volilnih upravičencev vam mora občina dostaviti najkasneje do 22. januarja. Od 22. do 31. januarja 1964 so na občinskih uradih na vpogled seznami volilnih upravičencev. V tem času se morajo naši zaupniki prepričati, če so vse osebe z volilno pravico v seznamu vpisane. Ce kaka oseba ni v seznamu, jo moramo vpisati. Do najkasneje 9. februarja 1964 (do 13. ure) morate vložiti volilni predlog - listo (Wahivorschlag). Najbolje je, ako predložimo listo že nekaj dni prej. Do 20. februarja je treba sporočiti občinski volilni komisiji volilne priče. Lahko sporočite imena volilnih prič istočasno, ko oddaste volilni predlog, torej našo listo. URADNE URE Pisarna Narodnega sveta koroških Slovencev, Krščanske kulturne zveze in Kmečke - gospodarske zveze je odprta: ob ponedeljkih, sredah in petkih ob 14.30 do 18.00; ob torkih in četrtkih od 8.00 do 12.30. Uradne ure predsednika Narodnega sveta so vsak četrtek od 10. do 12. ure. ZAHVALA 28. novembra sem promovirali v Fribour-gu v Švici za doktorja modroslovja. Po končanem študiju sem se dne 15. decembra pri sveti maši spomnil vseh, kateri so mi pomagali na moji dosedanji življenjski poti. Predvsem sem se spomnil svojih prezgodaj v večnost .poklicanih staršev, svojega brata in v zadnjih 9 letih mojega duhovnega očeta, kmeta Jožefa Piskernika, pd. Košnika, v Lobniku in njegove hčere gdč. Urši Piskernik, učiteljice v Železni Kapli, za ljubeznivo gostoljubnost in materialno pomoč, in vseh domačih pri hiši. Zahvaljujem se tudi mlajšemu duhovnemu slinu, sobratu č. g. Francu Hudlnu za govor pri proslavi mojega doktorata, č. g. župniku T. Holmarju, č. g. župniku Štefanu Messnerju iz Železne Kaple, kaplanu č. g. Simonu Wutteju, g. ravnateljici Miji Gra-sanovič in gdč. Mariji Wutte za pomoč v kuhinji. Vse je le milost božja. Bog me je vodil na mojih dosedanjih potih in mi pomagal pri dosedanjem delu. Zato je bila tudi ta skromna proslava ma tretjo adventno nedeljo, ki se imenuje »Gaudete!" Hočem se tudi zahvaliti prevzv. g. škofu dr. Kbstnerju, da me je rešil težke službe v Sagritzu na gornjem Koroškem in mi dal študijski dopust. Ob osmini božičnega praznika želim blagoslovljeno novo leto svojemu duhovnemu očetu, vsem prijateljem, znancem in dobrotnikom. Dr. Miroslav Qstravsky VABILO V nedeljo, 5. januarja 1964, bo priredila Farna mladina iz Dobrle vesi pri Pušniku v Grabalji vesi ob pol 3. uri popoldne igro „ D O M “. Ponovitev igre bo na praznik sv. Treh kraljev, 6. januarja 1964, v farni dvorani v Dobrli vesi ob pol 3. uri popoldne. Prisrčno vabljeni! globaški župniji in dala Velinji vesi slovo. Vsem novoporočencem želimo mnogo lepih, sončnih dni v življenju dn veliko božjega blagoslova v novem stanu! Še nekaj posebno razveseljivega pa je novi most čez Dravo, katerega so oktobra t. 1. izgotovili. Tudi pot od mosta do Ve-linje vesi je občina dala popraviti, tako da zdaj ne bo več treba klicati na pomoč kot do nedavnega, ko so avtomobili obtičali v blatu. — Želeti bi bilo, da bi se gradili tudi mostovi za dobro zastopnost med sosedi in med obema narodoma tu na Koroškem, kajti le tedaj bi se začeli za nas res boljši in lepši časi. & Nižjeavstrijski deželni proračun za 1964 znaša 2133 milijonov šil. izdatkov in izkazuje za 329 milijonov šil. primanjkljaja. 9 Letni proračun zvezne dežele Gradiščanske za 1964 je s 351 milijoni šil. dohodkov in izdatkov izenačen. IZ ..KOROŠKE DIJAŠKE ZVEZE“: Na delu za narod Koroška dijaška zveza je v tein šolskem letu spet pridno na delu. Temu se ne čudimo, saj jo vodi tudi letos Matevž Grilc, ki je s svojo požrtvovalnostjo ponovno dokazal, da želijo tudi dijaki prispevati svoje za ohranitev slovenskega življa na Koroškem. Bogato poročilo na zadnjem občnem zboru nas je tozadevno vse prepričalo. A tudi v preteklih tednih smo večkrat slišali o načrtovanju in uspešnem delu odbornikov Koroške dijaške zveze ter njenih članov, ki vestno obiskujejo od vodstva sklicane sestanke oziroma zborovanja. Uredništvo Prvič se oglaša študirajoča koroška slovenska mladina v tem listu pod imenom ..Koroška dijaška zveza" (okrajšano: KDZ). Ta zveza je bila ustanovljena pred tremi leti v Celovcu in pravila so bila tudi uradno potrjena. Njen namen je jasno nakazan v § 2 pravil, ki se glasi: »Združevati člane, jih usposabljati za kulturno delo med koroškimi Slovenci na o-snovi krščanskih načel, izpopolnjevati njih splošno izobrazbo, jih idejno vzgajati ter poglabljati v njih narodno in državljansko zavest." V Zvezi so včlanjeni srednješolci in akademiki, ki se zavedajo svojega poslanstva, ki vidijo potrebo in so pripravljeni delati za naš slovenski narod. Pri KDZ se člani lahko udejstvujejo v študijskih krožkih in sestankih med šolskim letom, pri počitniškem sestanku v velikih počitnicah ter pri prireditvah, gostovanjih in izletih. Bolj redko smo do sedaj objavljali o našem delu v tem listu, zato smo sklenili odslej naprej piobčiti vsakih štirinajst dni kak članek o tem. Letni sestanek Letošnje šolsko leto smo začeli z letnim sestankom srednješolcev: v poročilih so nam voditelji odsekov ter odborniki glavnega odbora srednješolcev orisali delo, ki so ga vršili , člani v preteklem šolskem letu. Zadovoljni smo bili s poročili, kajti videli smo, da je bil spet napravljen korak naprej. V spomin so nam prišla spet vsa predavanja, ki smo jih mesečno slišali, v ka- terih so nam predavatelji tako zanimivo razkrivali zgodovino koroških Slovencev in druge probleme. Spomnili smo se tudi počitniškega sestanka na Kališu, kjer smo se pogovarjali o svetovnem nazoru. Po poročilih so sledile volitve novega odbora. Kot predsednik srednješolcev je bil ponovno izvoljen Matevž Grilc, ki je v svojem govoru pozival vse člane k skupnemu sodelovanju. Dobesedno je dejal: »Združimo se! Kajti več zmoremo v skupnosti, kot posamič in ne pozabimo naših ciljev, ki naj nas vedno vodijo pri delu: »Mati, domovina, Bog!" S pesmijo »Dro, bratje, skupaj se vstopimo ..smo obljubili zvestobo slovenskemu narodu in zaključili letni sestanek. Prvo predavanje V prvem predavanju, ki je bilo 27. nov. 1963 v prosvetni dvorani Mohorjevega do- Kaj napraviti z drevjem, ki ga je sneg poškodoval? 1. Na drevesih, na katerih so večje ali manjše veje popolnoma odtrgane, se morajo rane s kakim ostrim orodjem dobro ogladiti in s smolo ali z drevesnim voskom tako dobro zamazati, da zrak ne more do rane, in potem še dobro povezati. Take veje pa, ki so odtrgane od debla, vendar se jih že velik del drži debla, je treba prav oprezno spet privezati k deblu, kakor so bile prej; rano pa tako obvezati kakor pri cepljenju. 2. Ona drevesa pa, na katerih je več vejic samo poškodovanih in ne od debla odtrganih, se morajo lepo obrezati, kakor se to večkrat zgodi, kadar hočemo kako drevo pomladiti. 3. Če tako ravnamo, kakor smo zgoraj opisali, čeravno mnogo vejic in celo vrh odrežemo, se še mnogokrat zgodi, če je namreč deblo nepoškodovano, da dobi drevo spet lepo krono in lep vrh, ki kasneje gospodarju mnogo koristi. 4. Dobro je znano, da so celo velika drevesa, ki so bila s koreninami izdrta ali celo do zemlje pripognjena, prav lepo rasla in rodila, če so se prav oprezno dvignila in dobro uravnala. Zato tudi priporočamo, naj naši gospodarji to poskusijo, preden posekajo drevesa celo za drva. Ker izkoreninjenih dreves v zamrzli zemlji ni mogoče lahko okopati, naj se s tem delom počaka do tedaj, kadar bo zemlja spet tala. Do tistega časa pa korenine dobro pokrijmo s prstjo in slamo, da ne pozebejo in se ne posušijo! Srečno novo leto želi vsem svojim cenjenim odjemalcem, znancem in prijateljem z zavestjo, da hi tudi v letu 1964 ostali zvesti domači tvrdki loh. Lomšek ŠT. LIPŠ ( T i h o j a ) P. DOBRLA VES Vsem odjemalcem tudi sporočamo, da dostavimo naročene oz. kupljene predmete na dom. ma, smo se spomnili 150-letnice rojstva Andreja Einspielerja. Za začetek je Han-zej Oman kratko raztolmačil 1. in 2. odstavek pravil KDZ, in sicer njen sedež in namen. Nato je povzel besedo predavatelj kulturnega večera predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev profesor dr. Valentin Inzko. Z zanimanjem je sledilo preko 80 dijakinj in dijakov predavanju, v katerem je predavatelj točno podal življenje in pomen narodnega buditelja koroških Slovencev Andreja Einspielerja, njegovo borbo za pravice slovenskega ljudstva in neustrašen nastop tudi v politiki. Predsednik KDZ Matevž Grilc se je nato zahvalil predavatelju, da tolikokrat pride med mladino kljub obilnemu delu, ki ga vrši. Prosil je predavatelja, da bi tudi naprej rad prihajal mednje, kar je prof. dr. Inzko z veseljem obljubil. Sestanek smo zaključili s poročilom Filipa Warascha o občnem zboru Mohorjeve družbe, ki se ga je udeležil kot zastopnik Koroške dijaške zveze. Uredimo naše sadno drevje Vsak letni čas nam daje nekaj opravka, tako tudi zima, pri sadnem drevju. Kdor ne mara sadovnjakov pozimi, bo trpel veliko škodo, ki bi se je lahko izognil. Kdo ne pozna škodljivca mladih sadnih dreves, divjega zajca, ki je v stanju v kratkem pokončati vse, kar si spomladi in v jeseni za drage denarje zasadil. Mar si za-sajal samo za zajčje zobe? Kako se ta škoda odvrača, je gotovo že vsakemu pridnemu sadjerejcu znano. Včasih trpijo neizmerno škodo naša drevesa tudi po snegu, posebno če prav mede; sneg ni, kakor pravimo, droben in suh, posebno škodljiv pa je, ako je na drevju še nekoliko listja. Kateri sadjerejec ne bo vzel v roke dolg drog in ne pojde otresat in to večkrat zaporedoma? Pozimi imamo tudi največ časa, da oberemo in otrebimo z drevja suho listje, ki je z neko pajčevino prepredeno k vejam, da odstranimo z vrhov in vej vse druge zavitke in zaredke, ki vsebujejo brezštevila jajčec požrešnih gosenic in drugih drevesnih škodljivcev. Vse to moraš pobrati z dreves, da ti spomladi ne bodo živali vse cvetje in listje ogulile. K temu je treba opominjati tudi sosede, kajti mnogokrat se dogodi, da gredo omenjeni škodljivci tudi k tebi v goste, ko so pri sosedu vse požrli. Dobra soseščina in zveza prijateljstva zahtevata, da je cela vas proti takim škodam ene misli. Pozimi se oskrbijo marljivi sadjerejci tudi s cepiči za vigredno požlahtnjevanje. Čas narediti te cepiče, je od oktobra, kakor hitro so se popki dobro razvili, pa prav do aprila. Lahko si vrežeš, posebno jabolčnih in hruškinih cepičev, tudi meseca aprila in oplemenitiš divjake s prav tako srečo, kakor s cepiči, ki si jih kasneje v jeseni ali pozimi narezal. Paziti je samo na to, da popki niso preveč vgnani in razviti. Močno izgnani popki se ne prijemajo ra- di; to velja posebno za breskve, marelice, češnje, slive, sploh za koščičasto sadje. Najboljši čas za rezanje je november, december in februar, kadar ni preveč hud mraz; čeravno tudi oster mraz ni za rezanje cepičev talko nevaren, kakor se sploh misli in uči. Vendar je bolje, če si narežemo cepičev za vigredno cepljenje v milejšem času, v mesecih, ki smo jih gori omenili. Pri rezanju je treba paziti na sledeče: vzemimo cepiče po možnosti le z mladi-kovih dreves, ki so že rodila, pa niso nikjer rakova; na srednjih vejah debla ne preveč pri tleh, pa tudi ne preveč pri vrhu. Vodeni poganjki niso dobri za to. Na vrezanih poganjkih morajo biti popki popolnoma razviti, ne preveč drobni ali čisto zakrneli, ne preveč razcveteli, pa tudi ne suhi. Jako važno je, da skrbno pregledaš popke na vrezanih cepinih, če niso suhi, ker bi bil ves trud zaman. V ta namen odkruši na vsakem koncu cepiča po en popek, da vidiš ali je notri še svež. Če so popki sveži ob krajih, morajo biti čim boljši v sredi cepičev. Vrezane cepiče zvčži vsako sorto posebej in ji pripni na deščici napisano ime. Potem pa zavij več sort skupaj v vlažno cunjo ali papir (v olje namočen) in zakoplji vse te zavitke za ped globoko v prst, ki si jo poprej pripravil v stari kadi ali kakem drugem lesenem zaboju. Vse skupaj pa postavi potem v kot kleti ali hrama, ali pa v kak drug hladen prostor tako, da ne pride do shranjenih cepičev nobena svetloba in prepih in ne preveč toplote. Tudi prst ne sme biti preveč suha in prhka. Če potrebuješ kak zavitek, ga potegni iz prsti, ostale pa zopet skrbno zasuj. Dobro je, če prst včasih z vodo poškropimo. To so izkušnje Sadarjev, ki se naslanjajo na tisoče in tisoče cepičev vsakovrstnega sadnega drevja in na mnogoletna skrbna opazovanja. Strahovita nesreča na Atlantiku TRAGIČEN KONEC GRŠKE LUKSUZNE LADJE „LAKONIA“ S strahovito nesrečo se je končala zabavna krožna vožnja, 20.000 ton težke grške luksuzne ladje „Lakonia“, s 651 potniki in 385 mož posadke, v noči med nedeljo in ponedeljkom pred Božičem, v bližini Kanarskih otokov. Iz doslej še nepojasnjenega vzroka je nastalo na ladji več eksplozij, ki so povzročile požar. Ognjeni zublji so kmalu nato zajeli ladjo. Med prvimi, ki so prestregli klice SOS z grške ladje »Lakonia", je bila dežurna služba v francoskem obalnem mestu Brestu. Brzojavka je bila kratka: »Pripravljamo evakuacijo. Naš položaj 33 stopinj severne širine in 15 stopinj zahodne." Nato so sprejeli še dva poziva. V zadnjem je bilo rečeno: »To je moje zadnje sporočilo. Ne morem več vzdržati v kabini. Zapuščamo ladjo. Pridite na pomoč!" »Lakonia" še vedno gori. Na njej ni več živih 'ljudi. Posledice so tragične. Od 1036 ljudi — od teh 615 potnikov in 385 članov posadke — je 96 mrtvih — 36 jih pogrešajo, 904 pa jih je nesrečo preživelo. Prve preživele so prepeljali z britansko ladjo »Montcalm" v Casablanco. Na pomoč so prehitele še ladje: ena belgijska in dve argentinski. Na ladji je bilo med potniki tudi 36 otrok. Rešeni otroci in preživeti potniki so dali prve izjave predstavnikom tiska. Ameriški letalec Hofmann pripoveduje: »Leteli smo nad »Lakonio", 'ki je gorela le 30 m od nas. Nesrečnežem smo. metali v morje pnevmatične čolne." Neki drugi ameriški letalec je povedal: »To je bila prava zmešnjava. Ljudje iz morja so nam dajali znamenja, toda mi jim nismo mogli pomagati. Bili so raztreseni po širokli površini, kajti goreča ladja je plavala še okrog dve do tri milje. Videl sem otroka, 'starega dve do tri leta, kako je krčevito stiskal svoj rešilni pas. Nikogar ni bilo pri otroku." Kapitan ladje, 35-letni Grk Zarbis, je zadnji zapustil ladjo, ko ni bilo več nobenega upanja, da bi bilo mogoče še karkoli storiti ali rešiti. Preiskava bo verjetno ugotovila odgovornost posadke, zlasti še nered, ki je vladal med moštvom in ki je bil vzrok, da pred ognjem niso mogli rešiti nekaj rešilnih čolnov, zaradi česar je katastrofa toliko večja. • Na Dunaju so začeli pripravljati veliko akcijo »boj proti podganam". Neki mestni svetnik je zahteval celo akcijo proti golobom. Naši dijaki pišejo NAJLEPŠI MARIJIN PRAZNIK V adventu obhajamo največji Marijin praznik cerkvenega leta, Brezmadežno spočetje. Začeli smo ga z duhovno obnovo, ki smo jo imeli od sobote do nedelje zvečer. V nedeljo popoldne smo med sprehodom obiskali celovške cerkve in v njih še posebej Marijine oltarje. V vsaki cerkvi smo se priporočili Mariji. Popoldne pa je bila akademija na čast Brezmadežni v naši dvorani. Vsi iz Mohorjevega internata smo bili navzoči. Tudi častite sestre in deklice iz provincialne hiše so bile. Pri akademiji so največ sodelovale deklice, ki so ob koncu igrale tudi igrico. Bila je sicer kratka, a zelo lepa in poučna. Fantje smo samo deklamirali pri zborni deklamaciji. Ena največjih deklic je imela govor o Mariji. Povedala je res lepo. Najlepša pa je bila igrica. Videli smo, kako so hoteli neko dekle zapeljati v svet, da bi se samo veselila in hotela biti lepa in imenitna, pa jo je angel varuh opozoril in Marija jo je obvarovala. Videli smo, kako Marija vedno varuje tiste, ki njo častijo. Eno uro smo poslušali pesmi in deklamacije samo o Mariji. V dvorani je bil postavljen lep oltarček. Pred kipom je stal velik šopek belih nageljnov. Bili smo zelo zadovoljni s to akademijo. Bila je kar prekratka. Nantej Dovjak, dijak 2. razr. Slov. gimnazije. MIKLAVŽ V INTERNATU V četrtek zvečer, 5. decembra, smo praznovali praznik sv. Miklavža. Tudi v Mohorjev internat je prišel. Najprej je bila kratka igra, potem pa je prišel sv. Miklavž in parkeljni. Zapeli smo pesem »Sedaj, glej prihaja" in »Zdaj žarkov nebeških...“ Začel je klicati vse po vrsti: dekleta in nas fante. Toliko nas je bilo, da so komaj prišli vsi v dvorano. Tudi mene je poklical, čakal sem že težko, kdaj bom prišel na vrsto. Vsakemu je nekaj povedal, nas nekaj vprašal in nato obdaril. Vesel sem šel k njemu. Parklji so me nekoliko strašili. Miklavž me je vprašal, kdaj je sedaj prvi Marijin praznik in kakšen. Odgovoril sem mu, da je prvi Marijin praznik Marijino brezmadežno spočetje in da je 8. decembra. Dobil sem vrečko z dobrotami. Nekatere pa je imel parkelj tako rad, da jih je kar s palico natepel. Gotovo so bili poredni. Par jih je namazal s črnim mazilom. Ko so vsi prišli na vrsto, je Miklavž dal še nekaj lepih naukov in počasi odšel. Mi pa smo zopet zapeli in tekli v svoje učilnice ter se še veselo zabavali in si ogledovali Miklavževe darove ter jih deloma že takoj pospravili v svoje sladkosnedne želodčke. Mirko Lausegger, dijak L raz. Slov. gimnazije. (joitilfid JUažej, (Sele išče natakarico (lahko tudi začetnica). Plača preko pogodbe. Stanovanje in hrana preskrbljena. Ponudbe poslati na: ALBIN L E X E, gostilničar, SELE (ZEL L P FAR R E) Talne obloge (BodenbeiSge) dobavi oziroma poiaga PODJUNSKA TRGOVSKA DRUŽBA bratje RUTAR & Go. Dobrla ves-Eberndorl (el. 04236-281 Z/\ MLADINO IN PROSVETO Proč s predsodki! Čas je ziafo .. . Ljudska (modrost je najlepše prikazana v jedrnatih, kratkih stavkih, katere imenujemo „pregovori“. To so globoke resnice, do katerih je ljudstvo prišlo po dolgoletnih izkušnjah in opazovanjih. Tako je tudi izrek o času izraz ljudske sodbe. Zlasti za mladega človeka je čas zares kot zlato. Zelo nespametno ravna tisti, kdor mlada leta ..brezskrbno zapravlja"! Saj še vedno velja zlato pravilo: „Kar se Janezek nauči, to Janez zna“. Kako naj torej izrabimo čas, posebno pa še prosti čas, to je čas izven poklicnega dela, naj je to še v dobi učenja ali pa že v času samostojnega udejstvovanja? Ugotovljeno Ije, da ima današnji človek mnogo več prostega časa, kot je to bilo nekoč, kajti moderni tehnični napredek je človeka močno razbremenil. Gotovo bo današnji človek še vedno največ časa uporabil za odpočitek in pridobitev novih moči za delo. Tudi za strokovno izpopolnitev bo treba vedno več časa, kajti stalni napredek od današnjega delavca zahteva vedno več. Toda kljub temu še preostaja časa, katerega naj bi uporabili v čim bolj koristne in plemenite namene. Ne velja le za poročene klic družine, da naj vendar čim več časa posveti današnji človek njej, temveč še vse bolj to velja za neporočene. Več družinske zavesti in zanimanja za družinsko skupnost, je prošnja staršev do mladine. Zato ne sme manjkati prizadevanja za medsebojno pomoč, za gospodarski, kulturni in verski napredek družinske skupnosti. Urejeno in zdravo družinsko življenje je za družino osnovnega pomena. To pa še ne pomeni, da se člani družine ne bi smeli zanimati za vprašanja izven družine. Do trenja v tej zadevi ne sme nikdar priti! Trezna ureditev razmerja med družino in javnim delom bo obema v veliko korist. Naravno je, da kot socialna bitja sodelujemo v organizacijah, društvih in skupnih prireditvah, v kolikor nam dopuščajo možnosti in zmožnosti. To sodelovanje je posebno v današnjih časih potrebno, ko je vse organizirano, zato se tej dolžnosti nihče ne more odtegniti! Svobodni človek potrebuje nadalje vedno več razgledanosti po svojem okolju in po svetu. Zato mora več čitati, stalno razširjati svoje kulturno obzorje. Zanimati se mora, odgovarjajoči stopnji svoje izobrazbe, za kulturni, gospodarski in socialni napredek družbe, v kateri živi. Samo spomnimo se pri tem na veliko delo, ki so ga opravile pred prvo in drugo svetovno vojno katoliške izobraževalne organizacije med našim ljudstvom. Tudi Mohorjeva družba je s svojimi knjigami opravila velikansko kulturno nalogo. Na naših kulturnih delavcih je zato še danes mnogo ležeče, da približajo tudi mlademu rodu lepoto knjige in mu prikažejo probleme časa v privlačni luči, mladina sama pa mora tudi storiti vse, da bo — Pot do resnice je pogosto dolga in težka. Na tej poti je namreč vse polno „prijate-ljev“, ki prišepetavajo tako, da v ušesih kar prijetno odmeva in srce postane kar omamljeno. Ti „prijatelji“ znajo biti tako intimni, požrtvovalni, nesebični; tako vsaj prepričevalno zatrjujejo ... Ti „prijatelji“, ki nas tako pogosto odvračajo od resnice in pravega spoznanja, so poleg omejenosti našega razuma še napuh, lenoba in sploh strasti; posebno še predsodki. Predsodki so zmotne sodbe, ki smo jih kdovekdaj napravili in ki sedaj po njih kot po samoumevnih resnicah presojamo druge nazore. Takšne predsodke si človek ustvari pod vplivom napačne vzgoje, zmotnih knjig in napačnega javnega mnenja. Predsodki si včasih tako osvoje človeka, da jih le s težavo in prav posebno prizadevnostjo more izruvati in premagati. Predsodki so pogosto zelo pogubni in morejo cela ljudstva zavesti v usodna dejanja. So kakor neusmiljeni „ukazi“, ki nikomur ne dopuste prostega in jasnega razmišljanja in presojanja. Žal je tako, da je skoraj vsak človek več ali manj pod oblastjo gotovih predsodkov. Samo nekaj primerov: kako usoden je n. pr. predsodek ali krivo mišljenje, da božjega bitja sploh ni mogoče dokazati. Tako si človek že naprej zapre pot do Boga češ, saj ta pot za človeka ni dosegljiva. Mnogi imajo tudi predsodek, da je življenje po zapovedi o čistosti nenaravno in nemogoče, zato so zmotno prepričani, da je svobodna ljubezen dovoljena. Tudi so zopet drugi zmotno prepričani, da je samo komunizem oz. socializem zaščitnik delavstva, zato je treba ob volitvah vedno le „delavce“ voliti ... c?z jlLm&kegji srmta GRETA GARBO ZOPET NASTOPA Veliko senzacijo je vzbudila vest, da bo znana filmska igralka Greta Garbo po več letih zopet nastopila v filmu, česar nihče ni več pričakoval. Za to odločitev jo je pripravil njen stari znanec in sodelavec Mel-chior Lengyel, ki je Greti Garbo tudi pri-pomogel s filmom „Ninočka“ do slave, ko je pred 50 leti z izrednim uspehom igrala naslovno vlogo v imenovanem filmu. Tokrat bi naj pod režijo Lengyela igrala v filmu „Die Monde Herrscherin“, v katerem bi naj prikazali zadnjo ljubezen cesarice Elizabete. (bavill is športom, ni igrišča, orodja, sipleh ničesar, kar bi mu moglo muditi možnost za izvajanje telesnih vaj. Toda brez vsega tega se prav pošteno lahko irazgifoljam, če imam (količlkaj -dobre volje. Vzemimo na primer isamo nekaj panog iz lahke atildtilke. Za telk ne potrebuješ drugega kakor polja in ceste, za sikoke vrvico ali prečko, za met kak težak kamen. V gozdu imaš polno primernih dreves, na katerih vejah lahko telovadiš, plezaš itd. Gimnastične vaje in talno telovadbo (-tako, ki se danes izvaja) lahko izvajaš prav povsod. In ne rabiš za to nikakega orodja. Tudi v -s-obi pri -odprtem dknu lahko telovadiš in se boš v petnajstih minutah pošteno znojil, če boš pravilno izbrane vaje ves ta čas temeljito izvajal. In to končno itudi z ad o sit uje za one, ki nimajo časa za izvajanje drugega spošrta. Seveda moramo gimnastične vaje in talno telovadbo izvajati vsak dan. Pri Item pa ne smemo pozabiti na sprehode v prosti naravi zlasti v gozdu. Te moramo vsaj enkrat na teden vključiti v isvoj pr-ogram in to v vseh letnih časih. Poleti pa nikakor ne smemo pozabiti na kopanje, pri čemer skušajmo dosti plavati. Tudi na ture v hribe in na smučanje ne pozabimo, zlasti -v mlajših letih. In kaj !oi -še našteval, saj -sam dobro veš vse to. Poglejmo stare Grke! Koliko so oni dali na zdravje duha in zdravje telesa. Kake stadione in palasitre so si zgradili pred 2500 leti, da so vzgajali -duševno in telesno svojo mladino. O-ni so bili modri in dalekovidni in dokler so bile njihove olimpijske igre praznik -grške kulture, so ostali na višku svoje kulture^ ko pa so njihove tekme postale -cirkuške prireditve, pri katerih iso se naslajali gledalci ob napetih in krvavih borbah, je pa vse propadlo. -Skušajmo se v novem l-etu posvetiti nekoliko (telesnim vajam in to zgolj radi svojega -zdravja. Vstopimo v kako športno ali telovadno društvo ter ise posvetimo panogi, za katero imamo veselje. Če pa ne vstopimo v kako -društvo pa sami gojimo vsaj gimnastiko in talno telovadbo. Pri tem ne glejmo toliko na vrhunske uspehe, ampak samo na pravilno, redno in temeljito razgibanje vsega telesa. Ivo Kermavner Telesa moč, duha kreposf... Ameriška Domovina, ki izihaja v Clevelandu, je priobčila dne 5. 12. 61. pod naslovom »Polovica nesposobnih!« naslednjo objavo: »Preskusi telesne -sposobnosti v vrsti šol, javnih in zasebnih, po vsej deželi so pokazali, da 'je komaj polovica ameriške mladine (sposobne vršiti vaje, ki veljajo kot -znak -zdravega, normalno razvitega mladega človeka. — Preskusa se je lude-ležil-o okoli 200.000 šolarjev obeh spolov. Težje preskuse je uspelo napraviti komaj eni desetini vseh, povprečne pa okoli polovici. — Poročilo o preskusih pravi, da bi bilo mogoče -doseči veliko izboljšanje telesne sposobnosti ameriških šolarjev, če hi morali ti sistematično vršiti vsak -dan vsaj 15 minut odgovarja-joče -telesne vaje.« Pokojni predsednik Kennedy, ki je brez dvoma dobro -poznal razmere ameriške mladine, je smatral eno prvih in najvažnejših nalog, ko je prevzel državne vajeti v svoje rolke, -da napravi tukaj red. Zato je pod-vzel poltrdb-ne -ukrepe in dal svojim podreje- globoko Izobražena — pripravljena na velike in težke naloge življenja v današnjem kulturnem, socialnem in narodnostnem o-kolju! nim organom naročila, da se takoj upeljejo med mladino telesne vaje, po katerih se bo Zboljšalo fizično -stanje ameriške mladine. Uspeh seveda ni izostal; iz leta v leto je bilo bolje v tem pogledu in daj Bog, da bi se Kennedyjevi načrti na polju -telesne vzgoje tudi po njegovi smrti uresničevali. Motili bi se, če bi mislili, da je drugje na -svetu kaj boljše v tem pogledu kakor v Ameriki. Mi živimo v dobi atomov, elektrike, motorizma in polno je še drugih ugodnosti in udobnosti, ki se jih poslužuje -današnja mladina. Prav malo pa je onih mladeničev, ki bi mislili tudi na telesne vaje, -s katerimi si utrujejo in izboljšujejo svoje zdravstveno ,stanje. Za to nimajo časa, glavno Vlogo pa igra -njihova ko-modnoist; kaj bi -se -gnjavil s telovadbo ali športom, si marsikdo misli, ko pa se lahko vsedem na motorno vozilo in se odpeljem na izlet itd. Večji del -današnje mladine po svetu hoče udobno -živeti ter odklanja vsak napor. Pri isportu in telovadbi pa brez truda ne gre in brez tega tudi ne moreš ničesar doseči, niti onega minimalnega uspeha, iki je potreben za zdravje. Vse polno izgovorov dobimo od današnje mladine, ki se izogiba telesnih vaj. V njegovem kraju in nobenega društva, ki bi se Henrik Sienkiewicz: 1 OBLEGANJE ^hi sne (joirt V službi Najsvetejše Zgodovinska slika iz švedsko-poljske vojne Znameniti poljski pisatelj Henrik Sienkie-wicz je poleg svojih velikih del, kot so »Križarji” in »Potop” napisal tudi manjšo /godo vinsko knjigo, katero sam imenuje zgodovinsko sliko iz švedsko-poljske vojne. Spisu je dal naslov: „V službi Najsvetejše” in opisuje obleganje Jasne gore, kjer je znamenita božja pot Čenstohovske Marije. UVOD Vojna med Švedi in Poljaki se je 1655. začela radi spora, kdo postane švedski kralj. Na švedskem je do 1. 1654. vladala znana kraljica Kristina. Njeno vladanje ni bilo srečno. Državna blagajna se je izpraznila in ljudstvo je proti kraljici močno godrnjalo. Zato se je Kristina odločila, da odstopi. Prej -pa je 'hotela -zagotoviti redno nasledstvo. Nekaj pravice do švedskega prestola -je -imel (takratni poljski kralj Jan Kazimir, ki je bil sorodnik švedske vladarske rodovine. Kristina pa je želela, da bi ji na-s-ledova-l njen bratranec Karl Gustav. Dala je torej Janu Kažimirju na skrivaj ponuditi 400.000 -tolarjev, če se odpove pravicam do švedske -krone. To ponudbo je Jan Kazimir ponosno zavrnil, češ da kra-Ijevske krone niso blago, ki se kupuje in prodaija. Kristina pa je kljub temu določila za naslednika Karla Gustava, ki je bil zelo zmožen in hraber vojskovodja ter je kljub prazni državni blagajni 'komaj čakal na povod za kako vojno, čakati mu ni bilo treba dolgo. Jan Kazimir je ugovarjal proti izvolitvi Karla Gustava za švedskega kralja. Kristina mu je tedaj dala sporočiti, da mu bo kralj Gustav s 30.000 vojaki dokazal, da je zakoniti kralj švedski. Poljska je bila tedaj zelo mogočna in dosti -večja kot dandanes. Sam pruski volilni knez je moral priznavati poljskega kralja za svojega vrhovnega gospoda. Pa tudi sosedje so bili mogočni. Turki, Tatari, Kozaki, Rusi in drugi so stega-M grabežljive roke po lepi in rodovitni poljski zemlji. Poljaki so imeli izvrstne vojake, ki so z brezprimerno hrabrostjo večkrat premagali tudi desetkrat številnejšega nasprotnika. Poljska vojska je bila v tistih časih strah sovražnikov. Zato se zdi toliko bolj čudno, da je maloštevilna švedska vojska (17.000 mož) v nekaj -tednih zavzela skoraj vso Poljsko malone brez boja. 17. avg. se je vdala Litva in -severna Poljska, 30. avg. je padla Varšava in 18. okt. Krakov. Poljska sila je bila na tleh. Vzroke za te nepričakovane poraze je treba -iskati v notranjih razmerah. Poljska država je bila nekakšna republika (Ijudovlada), kateri je načeloval kralj. Glavno moč so imeli v rokah velikaši, načelniki posameznih dežel -in pokrajin. Ti so imeli vsak -svoje vojake in -so ljubosumno pazili -na svoje pravice in gledali, da kraljeva moč ni preveč zrasla. Pazili so tudi drug na drugega, da se ne bi kdo izmed njih povzpel previsoko. Kadar je sedel na prestol -kralj, ki je znal vliti vsem velika-šem -in ljudstvu enotno voljo in navdušenje, kar ni bilo lahko, takrat -so poljske čete vršile čudeže hrabrosti in uspeh ni izostal. Tako je kralj Jan Sobieski parkrat korenito premagal Turke in 1. 1683. je z majhno vojsko rešil Dunaj, ki ga je oblegalo nad 300.000 Turkov. Če pa so se velikaši vdajali (tujim vplivom ali pa željam po lastni koristi, tedaj je bilo za skupnost navadno slabo. Lepo nam tedanje razmere na Poljskem označuje tako -imenovani „liberum veto“ (svobodni ugovor). Kralj je vsaki dve leti sklical državni zbor, ki je zboroval šest tednov. V njem so se obravnavale državne zadeve. V državnem zboru se je bila udomačila čudna pravica posameznikov nasproti skupnosti, namreč pravica ugovora. Če je proti kakemu -sklepu ugovarjal en sam član drž. zbora, je bil tisti sklep neveljaven. To je bila zmaga sebičnosti nad skupno blaginjo. Začela -se je ta pogubna razvada 1. 1652., ko je neki Sidcinstoi sam onemogočil delo drž. zbora. Zborovalci so bili -takrat zelo razjarjeni dm bi bili Sidcinskega ubili, da ni zbežal. Pozneje pa so to pravico izvajali zelo pogosto. V naslednjih -sto letih so z ,,1-iberum veto“ razbili 48 državnih zborov od 55. S tem je bil vsak zdrav razvoj državnega življenja onemogočen. V tem pojavu tudi -tiči splošno priznani vzrok poznejšega poljskega propada. Ko so torej Švedje vdrli na Poljsko-, je večina poljskih vel-ikašev brez boja prestopila na njihovo stran. Kralj Jan Kazimir je zbežal v avstrijsko Šlezijo. Švedje so na mah zagospodarili skoraj po vsej državi. Gospodarili so pa trdo. Švedski generali so z železno pestjo tiščali za vrat poljsko plemstvo, švedsko vojaštvo pa je ropalo in izžemalo ljudstvo ter mu prizadelo nešte-v-ilne -krivice. Poljakom so se odprle oči. Spoznali so, da so prišli pod hude oblastnike, ki ne poznajo milosti in pravice. Dvignil se je poljski narodni ponos in zbudila se je katoliška zavest proti protestantskim Švedom. Plemstvo se -je jelo sramovati, da je tako majhno število sovražnikov ponižalo res strašno poljsko moč. Začeli so se upori in velikaši so se združili v zvezo (konfederacija v Tyskiewicz-u) za brambo kralja in vere. V februarju 1656. je vsa Poljska vstala proti Švedom. Kralj Jan Kazimir se -je vrnil čez mejo. V Lvovu je 1. aprila 1656. proglasil Devico Marijo za za-ščitnico poljske ljudov-lade. S tem je udaril na*sitruno, ki je enako zapela v srcu vsakega Poljaka in povsod vzbudila isti odmev: ,,-Branimo vero in domovino!“ Srca Poljakov so se ubrala v enotnem valu navdušenja in rešitev države je bila zagotovljena. Mnogo preden se je zganil kralj in za njim plemstvo, so se važnosti trenutka zavedli -menihi na Jasn-i gori pri Čensto-hovi, zlasti njih prior Kordecki. Čens-toho-va je mesto v južnozapadni Poljski, ki šteje dandanes kakih 40.000 prebivalcev. V samostanu na Jasni gori poleg mesta je znamenita in prastara božja -pot, katero še dandanes obišče vsako leto do 300.000 romarjev. Samostan je bil tiste čase utrjen in zelo bogat. Švedje so hoteli izprazniti blagajne ter ,so v novembru 1655. samostan P*l*S*A*N*0 * B*R*A*N* J*E F. S. Finžgar: Svetonočna vizija Kakor popotnik ob studencu, tako so se ustavile njegove misli na sveti večer. Ko se je razgrnil vonj kadila po hiši, ko je odzvonilo sveti noči, se je zaklenil v sobo, prižgal luč in sedel v naslanjač. Krog njega na mizi knjige, listi in listine. Sezi, beri, študiraj! Župnikova roka se ni ganila. Nocoj? Ne! Sveta noč ... Tako skrivnostna je, tako tihega pričakovanja polna, da bi jo delo oskrunilo. S svečano grozo je razlito koprnjenje po vsej zemlji. Ožarjena okna po dobravi in po hribih zro pričakovaje v zasneženo pokrajino. Vse te stotere nočne oči čakajo velikega trenutka. Tudi on ga čaka. Tok vsakdanjih skrbi je obstal in onemel. Župnik je zaklopi! oči in sklonil glavo. Njegova duša je zletela nazaj v preteklo življenje truda in dela. Videl je izhojeno pot, koder je hodil. Stopinje njegovega truda so bile globoko vgažene v rodno grudo. Stotine brazd je sprejemalo seme njegovega napora. Srce ni nič občutilo trnov. Ranjeno je bilo — ne enkrat, obrunek ob o-brunku. Življenje ga je skovalo v moža. Prepričan je bil, da ga ne poniža ne zloba ne krivica, da mu ne omahne roka ob delu, čeprav je žel uspehov malo, posmeha mnogo. * In vendar se je zgodilo. S širokim zasmehom se je zarežal vanj dvom. Strašen dvom nad vsem, ki se je prelival v obup. „Čemu tvoje delo, čemu vsi napori? Ali nisi spoznal, da tvoj rod leži na tleh, da ga pogazii vsak, ki gre prek polja? Ti ga kličeš, on je gluh, ti mu lahko ponujaš bisere, on jih meče v blato — to igračo za bogastvo, sužnju napotje. Če ga božaš, ga razjeziš, ker ljubi bič. Če mu potisneš voz, te pogleda grdo, ker ljubi coklo in zavoro. Če mu ponudiš na dlani srce, vzame ga kakor lisjak kos jedi, pa jo odnese v gozd, se nasiti in se ne vrne, da bi rekel: zahvaljen za dar. Ne dvigaj, kar je na dnu. Ne bo plaval gramoz po vrhu reke.“ In mož, strt od trpkega dvoma, je zakričal z izpodkopano vero v svoj revni rod: „Proč od tebe! Proč, kamor ko!i!“ Njegov obupni klic se je razlegel po ravnini; ravan in gora je zaječala. Zganilo se je tam, kjer je sodil, da je smrt, vzbrstelo je, koder je mislil, da je neplodna skala, zagorelo je, kjer ni slutil ognja. Mož je vztrepetal in se zgrozil ob dvomu in sklepu. Njegova duša je nenadoma občutila, kakšna bolečina je, ko se trgajo vezi, s katerimi si se priklenil na svoj rod, kako teče kri iz srca na grudo, ki jo zapuščaš, kako nenadoma vstajajo oni, ki si jih izre- dil in vzgojil, kako se dvigajo od tal, z dna in kipč kvišku, kamor si jim pokazal. „Ne proč! Nazaj!" krikne srce v obraz režečemu se dvomu. „Mož mora naprej, samo naprej. Izpij do dna, naj je čaša življenja še tako gorjupa!" Župniku je zažarelo obličje. Dvignil je glavo in vzkliknil: „Da, naprej, samo naprej! Moja vera je velika, moje srce sluti veliki dan...“ Zasvetile so se mu oči kakor vidcu. Ha, giblje se na dnu! Tlačani bodo planili kvšku. Že rožljajo verige — napenjajo se in pokajo. Ljudstvo vstaja. To je tisto ljudstvo, ki se ne oblači v mehko, ki ne biva v palačah. Oj, vi, ki ste v mehko oblečeni, vi v zlatih palačah, vi praznujete sveti večer in govorite o Betlehemu kakor o veseli bajki! Pa vi ne poznate hlevca, ker ne poznate koč in ne brlogov in ne trpljenja v njih in ne poznate in se ne zavedate moči, ki se dviga s krepkih ramen in vstaja. Vstajajo, ki so bili gaženi. Že vre na dnu. Vi, oholi, vi, pene na vrhu kipenja, pomnite, da je v svetu pisal zgodbe trpin, pisal jih, ko se je prebudil osuvan in zbičan! Vse veliko se poraja z dna. Betlehem, razkošnega bogastva poln, je vrgel seme iz sebe na temno ravan, na dno zapuščene votline. Pa je vzklilo tam iz nizkosti in rastlo in razprostrlo veje drevesa čez zemeljsko oblo. Tako tedaj, tako sedaj! Pene bodo splahnele, gramoz od tal pa bo zidal novo stavbo. Ljudstvo dela in trpljenja, kovano kakor jeklo, bo zadonelo kakor bron in zapelo novo pesem o rojstvu, ki se je spočelo v trpljenju, ki je bilo nošeno v odpovedi in rojeno v goresti. In tedaj porečem: Bratje, napočil je sveti dan, rodil se kakor sveti Božič na trdem ležišču, pahnjen od bogastva proč — v hlev! Vesčli se, moje ljudstvo, tresejo naj se zlati stoli in svilene halje naj oblečejo raševnik, zakaj poraja se veliki dan — od dna — od ljudstva ...! Blagoslovljeno lipovo drevo Sv. Jožef, Marija in Jezušček so počivali na potu v Egipt enkrat pod lipo, enkrat pod gabrom in enkrat pod brinjevim grmom. Bog je blagoslovil ta drevesa, da nikoli v nobeno od njih ne bo treščilo. In res tudi še nikoli ni bilo slišati, da bi udarila strela kdaj v kak gaber ali brinjev grm. V lipo pa je treščila že dostikrat in to zato, ker je sama prosila Boga, da bi ji preklical svoj blagoslov. Rekla mu je: »Mene sadijo najrajši k cerkvam. Kadar bo namenjeno, da bi moralo treščiti v cerkev, ?iaj zadene strela rajši mene, malo vredno drevo, kakor pa Tvoje dragoceno svetišče, da se ne zgodi kaka nečast svetemu Rešnjemu Telesu na oltarju.« Bog je lipi njeno prošnjo uslišal, zato pa ji je podelil druge, mnogo več vredne darove in časti kakor pa gabru in brinjevemu grmu. Postavil jo je, kakor je želela, za. varuhinjo svojih cerkva in pobožnih kristjanov, ki se v njih zbirajo. Dal ji je mehek in gladek les, da delajo iz njega podobarji svetnike in svetnice, ki stoje v oltarjih. Dal ji je plemenito dišeče cvetje, na katerem nabirajo čebele najslajši med za ljudi in najboljši vosek za blagoslovljene sveče, ki gore pri maši in sploh pri službi božji. Dal ji je lepo rast, ravno deblo, košate veje in svetlo listje, da se je obveseli vsak človek, že ko jo od daleč zagleda. Podaril je Bog lipi nadalje zdravilno moč za mnogotere bolezni in nje senci tako prijeten hlad, da trudni popotniki pod nobenim drugim drevesom tako zadovoljno in mirno ne počivajo. Daši je mehka in nežna, ima lipa vendar ta posebni blagoslov, da tudi v najhujši zimi ne pozebe. Okoli nje pokajo od mraza najmočnejši hrasti, bukve in gabri, ona pa ostane zmerom zdrava in cela, kakor da bi rastla tam kje doli na toplem jugu, ne pa v naši mrzli deželi. In če vanjo tudi trešči, se še nikoli ni primerilo, da bi se od tega razčesnila in posušila. Strela ji odbije vrh ali kako vejo in deblo nekoliko osmodi in ogrebe. Čez malo let pa se rane zopet zacelijo in drevo tako zabrsti in zagosti, da se mu malokje še pozna kaka okvara. POROMALE SO MISLI Tiho sen božični noč prepleta, poznih ur tišina misli vabi, naj vsakdanjost potope v pozabi: božja moč nocoj je razodeta. Le pojdite, misli, skozi dalje — brez meja se širi svet pred vami; ' v Betlehem pojdite, kjer na slami Dete spi, ki stvarstva vsega Kralj je. In poromale v polnočni uri misli so tja v Betlehem, drugovaje angelskim lučem. Tamkaj so pobožno vse se zbrale in ob jaslicah vso noč ostale ... Angel sam je stražil hlevca duri... Ljubka Šorli G e o r g i j R a j č e v : Oiohji volek (Iz bolgarščine) Jožef je bil ubožen mizar v Nazaretu. Pri njem je živela sveta Mati s svojim majcenim Jezuščkom. Stari Jožef ju je komaj preživljal. Nekoč je toča uničila ves pridelek na polju. Zmanjkalo je žita, še preden je dozorelo novo. V Nazaretu je nastal glad. Nikogar ni bilo v Jožefovo delavnico, da bi naročil stole, iti družina je stradala. Ko je prišlo poletje, je hodila Marija pomagat žet. Dovolili so ji, da je pobirala odpadlo klasje. To je bila vsa njena plača. Z njo so se vsi trije preživljali. Ko je Marija odhajala na delo, je jemala s seboj tudi otroka, ki je bil star tri leta. Položila ga je v snopovo senco in šla delat. Dete se je samo igralo. S prstki je greblo po razžarjeni zemlji. Zraven njive se je razprostirala velika poljana. Po njej so se pasle krave. Nekoč se je tam prikazal hudič. Ko je ugledal Jezusa, se je silno razveselil. Vedel je, da bo ta mali otrok, ko postane velik, premagal zlo. In ali ni on, hudič, navajal ljudi v zlo? Sklenil je da ga muči, dokler je še majhen. Spremenil se je v sršena in je poletel k čredi. Sedel je na vrat najmočnejše krave in ji zabodel želo v meso. Krava je dvignila glavo, zvila rep, izbuljila oči in zdivjala čez njive. V tistem hipu se je Marija vzravnala in pogledala proti Jezusu. Videla je pobesnelo kravo, ki je bežala naravnost proti o-troku. Zdaj zdaj ga bo nabodla na roge. Prestrašila se je, da je komaj izjecljala: »Moj otrok, reši ga, o Bog!« Na mah je krava izginila. Ko je prihitela Marija k Jezusu, je videla, da se otročiček smehlja. Nekaj je imel na ročici — s prstkom je kazal nanj in veselo klical: »Mama, glej, poglej, kakšna pisana živalca!« Po ročici mu je lezla rdeča žuželka s ploščatim hrbtom. Imela je črne pike in na glavi tipalki, podobni majhnim ro-žičkom. In Marija je spoznala, da sc je bila krava izpremenila v žuželko, kakršne ni dotlej še nihče videl. Imenovala jo je božjega volka. In še danes išče božji volek o-troke. Zmerom leti k njim, ko se igrajo na polju in otroci ga zaradi njegove kratkosti ljubijo. dacui •za TlcUci ledž! napadli v nadi, da se jim bo takoj podal. Na srečo je menihom načeloval prior Kor-deoki, ki je bil vnet poljski rodoljub in pristaš ubeglega kralja. Kordecki je spoznal veliko psihološko napako, ki so jo Švedje zakrivili z napadom na cerkev, ki je bila draga slehernemu Poljaku. Sklenil je, da se Švedom upre. In res se je vnel boj na življenje in smrt, ki je trajal več kot en mesec, čenstohova je postala pribežališče verskega in narodnega čuta. Ta boj je popisal Kordecki sam (Nova gigantomachia in Monte olaro Czenstohoviensi, Krakov, 1657). V samostanu je bilo 150 vojakov in 70 menihov, Švedov pa je bilo s pomožnimi četami okoli 10.000. In vendar so hrabri branilci vzdržali več kot mesec dni, dokler niso oblegovalci sramotno odšli. Čen-stohovski dogodki so odmevali po vsej državi in vsa Poljska se je dvignila proti tlačiteljem. Spomenik, ki so ga pozneje v čen-stohovi postavili Kordeckemu, je bil v resnici zaslužen. I. Poslednjo noč pred prihodom v Censto-hovo je prenočeval gospod Andrej Kmitic v Krušinu; toda komaj je sedel, so prišli gostije. Najprej je prišel švedski oddelek, ki je štel okoli 100 konj, pod poveljem nekaj oficirjev in nekega veljavnega kapitana. Bil je to mož srednje starosti, dokaj čedne postave, visok, krepak, plečat, z bistri-nii očmi. A dasi je nosil tuj kroj in je bilo videti na prvi pogled, da je tujec, je vendar Pri svojem vstopu izpregovoril v najčistej-ši poljščini in vprašal gospoda Andreja, kdo je in kam potuje. Gospod Andrej je takoj povedal, da je žlahčič1 iz Šohačevskega. Častniku se je zdelo čudno, da se je podložnik mejnega grofa spustil v take daljne kraje. Ko pa je nato izvedel, da potuje gospod Andrej k švedskemu kralju s pritožbo, da mu nočejo izplačati označene vsote, je rekel častnik: ,,Pri velikem oltarju je najbolje moliti in prav storiš, gospod, da greš k samemu kralju, zakaj dasi ima na tisoče stvari v glavi, vendar nikomur ne odreče; proti žlahti je tako ljubezniv, da so vam že švedje zavistni." „Da bi imel kaj denarja v blagajni...." „Karol Gustav ni vaš nekdanji Jan Kazimir, ki si je moral izposojevati celo od Židov, zakaj kar je imel, to je dal takoj prvemu beraču. Sicer pa ne bo zmanjkalo denarja v blagajni, ako se nam neko podjetje posreči." „Torej mu najbrže naredi denar kak alkimist2, ker ga v tem kraju ni mogoče nikjer dobiti." „V tem kraju? Treba je le roko smelo iztegniti. A drznosti nam ne manjka. Dokaz v tem, da tu gospodarimo." „Res je, res je!" je rekel Kmitic, ,’,prav zadovoljni smo radi tega vladanja, zlasti, če nas naučite, kako pridemo do denarja...." „Ta sredstva so bila v vaši roki, toda rajši bi bili poginili od gladu, nego bi ondi vzeli le en groš." Kmitic je bistro pogledal oficirja. -1) žlahčič = plemič; žlahta = plemstvo. 2) Alkimisti so bili ljudje, ki so trdili, da je mogoče napraviti zlato iz raznih snovi. „Vem, da so taka mesta, ki se celo Tatar-ji boje nanje položiti roke," je dejal. „Preveč bistroumen si, gospod!" je odgovoril oficir, „po-mni samo, da ne greš k Ta-tarjem, marveč k Švedom po denar." Nadaljnji razgovor je prekinil prihod novega oddelka. Oficir ga je očividno pričakoval, ker je planil naglo iz krčme. Kmitic je stopil koj za njim in obstal v veži, da bi videl, kdo je prišel. Najprej je dospela zaprta kočija, v četver vprežena in obkoljena od oddelka švedskih konjenikov, ter obstala pred krčmo. Oficir, ki se je razgovarjal s Kmiticem, je skočil naglo k njej, odprl vratca, ter se globoko priklonil pred osebo, ki je sedela notri. „To mora biti kaka visoka oseba...“ si je mislil Kmitic. V tem so prinesli iz krčme prižgane bakle. Iz kočije je stopila imenitna oseba, oblečena ,s tujim črnim plaščem, dolgim do kolen, obšitim z lisičjo kožuhovino, in s klobukom s peresi. Oficir je vzel iz jezdečevih rok baklo, se priklonil še enkrat ter dejal: „Tod, ekscelenca!" Kmitic se je umaknil v sobo, onadva pa sta šla takoj za njim. Oficir se je priklonil tretjič ter dejal: ..Ekscelenca! Jaz sem Vajkard Vreščovič, proviantmagister Njegovega kraljevskega Veličanstva Karola Gustava, poslan s spremstvom naproti vaši ekscelenci." „Mi!o mi je spoznati tako vrlega viteza," je rekel črno oblečeni dostojanstvenik, vr-nivši mu poklon. „AH se hoče vaša ekscelenca ustaviti več časa ali misli potovati takoj dalje?... Njegovo kraljevsko Veličanstvo iskreno želi, da kmalu vidi vašo ekscelenco." ..Nameraval sem se ustaviti v Čenstohovi radi pobožnosti," je odgovoril novi gost, »toda v Velunju sem izvedel, da mi veli Njegovo kraljevsko Veličanstvo, naj se podvizam. Torej se malo odpočijemo, potem pa krenemo dalje; medtem pa odpravi gospod dosedanje spremstvo dn zahvali kapitana, ki ga je vodil." Oficir je odšel, da izvrši dano povelje. Gospod Andrej ga je na poti ustavil. „Kdo je to?" je vprašal. »Baron Lisola, cesarski poslanec, ki prihaja z brandenburškega dvora k našemu kralju," je odgovoril oficir. Po teh besedah je odšel, a se kmalu vrnil. »Povelje vaše ekscelence je izvršeno," je rekel baron. »Hvala," je odgovoril Lisola dn zelo ljubeznivo pokazal Vreščoviču prostor nasproti sebe. . »Veter je začel žvižgati na dvorišču," je rekel, »in dež začenja padati. Morda nastane daljši naliv. Medtem pa malo pokramljajva pred večerjo. Kaj je novega? Slišal sem, da so se malopoljska vojvodstva podala Njegovemu švedskemu Veličanstvu." »Tako je, ekscelenca. Njegovo kraljevsko Veličanstvo samo čaka, da se podajo še ostanki vojsk, potem pa krene v Varšavo in Prusijo." »Ali je gotovo, da se podajo?" (Nadaljevanje prihodnjič) Prisrčna božična poslanica papeža Pavla VI. človeštvu: Lakota - svetovni problem številka 1 Papež Pavel VI. je v svoji prvi božični poslanici, ki jo je naslovil na človeštvo na večer pred Rožičem, naglasil, da je danes na svetu najvažnejši problem lakota. Za svojo prvo in največjo božično željo ima papež ljubezen, ki naj vlada na svetu. Pozval je vse ljudi, ki so blage in dobre volje, naj delajo v prid miru. Pri tem pa je izredno poudaril, da pravi mir med ljudmi temelji samo na verski krščanski enotnosti. Papež je nadalje pozval k bratski, prijateljski solidarnosti z mladimi narodi, ki nujno potrebujejo pomoči za njihov razvoj in obstoj. Pomoč potrebnim naj se daje od srca, ne da bi za tem skrivali zahrbtne in egoistične namene. V poslanici poziva papež od Rima loče- ne kristjane k združitvi z materjo katoliško Cerkvijo, kar je njegova posebna srčna želja v tem božičnem času. Spoštovati in ljubiti pa moramo tudi ne-krščanskc narode. Ko je govoril o svojem romanju v Sveto deželo, je znova poudaril, da njegova pot zasleduje le verske namene. Najbolj se je razvnel in najdalje se je zadržal sveti oče pri problemu lakote na svetu. Več kot polovica sveta je lačna! Lakota, ki izvira iz uboštva, bo čedalje večja, če se ji ne bomo postavili po robu! Živo nam je papež predočil, da je mogoče danes lakoto zavreti le z razvojem in pospešitvijo proizvodnje. Zakaj gre papež Ko je papež Pavel VI. objavil na zadnji koncilski seji, da namerava potovati v sveto deželo, je dejal: „Tako živo je v mas prepričanje, da je za srečen zaključek koncila potrebno povečati molitve im dela, da smo se po zrelem premišlijevanju in po ne malo molitvah odločili, da bomo kot romar obiskali domovino ž v Palestino? 22 esesovcev pred sodiščem NAJVEČJI PROCES PO VOJNI V ZAHODNI NEMČIJI V Frankfurtu se je začel v petek, 20. decembra, eden naijvečjih sodnih procesov proti vojnim zločincem, kar jih je bilo kdaj v Zahodni Nemčiji. Pred sodišče so postavili 22 esesovcev, obtoženih, da ®o sodelovali pri umoru milijonov zapornikov v zloglasnem koncentracijskem taborišču Au-isohwiitz. Vsi so obtoženi, da so ubijali ali sodelovali pri ubijanju, morjenju v plinskih celicah ali mučenju taboriščnikov. Žrtve obtožencev so bili: Židje, Poljaki, Rusi in mnogo zapornikov iz drugih držav. Sodni proces v Frankfurtu spremlja nad 200 novinarjev im opazovalcev. Procesu prisostvuje tudi 14 bivših zapornikov, ki so prišli iz desetih držav. Pričakujejo, da bo pred sodiščem pričalo okrog 250 ljudi. ObtežiLno gradivo proti 22 bivšim nacistom odgovornih za smrt milijonov ljudi, med njimi žensk in otrok, so začeli zbirati takoj po drugi svetovni vojni. Obtožnico, ki obsega 80 knjig s skupno 16 tisoč stranmi, pa so sestavljali pet let. Zadnji komandant taborišča Fritz Bar, glavni obtoženec, je umrl lani junija v frankfurtskem zaporu. Med obtoženci, ki stojč danes pred sodiščem, tudi ni bivšega taboriščnega zdravnika dr. Mengelesa, ki je med najbolj odgovornimi za to, da so v taborišču postavili plinske celice. Domnevajo, da se Men-geles skriva nekje v Latinski Ameriki. Proces proti 22 vojnim zločincem se je lahko začel po zaslugi bivšega zapornika (Vsem svojim elanom in odjemalcem želi a novem Letu. veliko sie.ee in uspehov Kmečka gospodarska zadruga r. z. z o. j. in poslovodja VAUTS Bela-Železna Kapla MALI OGLAS TRGOVSKI POMOČNIK (POMOČNICA) Službo dobi podjeten trgovski pomočnik (pomočnica), ki je zmožen samostojno voditi podružnico prodaje devocionalij, knjig in papirja. — Pogoji in plača po dogovoru. Ostala pojasnila daje pisar-n a Družbe sv. Mohorja v Celovcu. Volnene pletenine, ne več porabne, zamenjamo za novo volno. Vzorce in doplačilne pogoje vam pošlje TIROLER HAUSWOLLE, Wien V., Ein-siedlergasse 50. Prazna hiša v Pliberku, tik cerkve, primerna za obrtnika, s stanovanjem in vrtom, je naprodaj. — Interesenti naj se obrnejo do 20. januarja 1964 na Hranilnico in posojilnico Pliberk. (V božični, osmini želim osem znan-eem in dohroinikoni bhitjosLooa polno nooo leto 1964 CIRIL TURK slovenski izseljenski duhovnik v Porurju v Nemčiji našega Gospoda Jezusa Kristusa. Osebno bi rad počastil na svetih krajih, kjer se je Kristus rodil, bival in umrl, vstal od mrtvih In odšel v nebo, prve skrivnosti našega odrešenja: učlovečenje in odrešenje. Videl bom tista blagoslovljena tla, odkoder je potoval Peter in kamor se doslej še ni vrnil noben njegov naslednik. V globoki ponižnosti bom Obiskal za kratek čas, v znamenju molitve, pokore lin obnove te kraje, da podarim Kristusu njegovo Cerkev, da pokličem vanjo, edino in sveto, ločene brate, da izprosim božje usmiljenje v korist miru med narodi, miru, ki je prav te dni pokazal, kako zelo je še slaboten in trepetajoč, da prosim Kristusa Gospoda za odrešenje vsega človeštva. Naj najisvetejša Mati božja vodi moje korake; apostola Peter in Pavel in vsi svet-niki naj mi z nebes blagohotno stoje ob strani. Kakor bom imel vse, ki ste tu, v mislih v teku tega potovanja, tako me vi, častiti bratje, spremljajte s svojimi molitvami, da bi ta koncil srečno prispel do svojega zaključka v slavo Kristusa in v dobro njegove Cerkve.“ Emila Vulkana, ki je med nekim požarom v Wroclawu našel seznam ustreljenih in drugo dokumentacijo iz taborišča Ausohwitz. Pred petimi leti so te dokumente dostavili po frankfurtskem novinarju generalnemu tožilcu v pokrajini Hessen, ki je sprožil postopek. V petih letih so zaslišali 950 ljudi, toda od večine njih niso veliko izvedeli. V taborišču Ausehvvitz je bilo okrog 1000 esesovcev. Po vojni so jih zavezniška vojaška sodišča ali zahodnonemška sodišča obsodila 48 na smrt. Z velikim zanimanjem spremlja svet ta proces. Zadnje novice: SESTANEK NA OLJSKI GORI V JERUZALEMU Ob zaključku številke smo prejeli vest, da pride grški pravoslavni patriarh Athena-goras iz Carigrada v Jeruzalem že 3. januarja, da se sestane s papežem Pavlom VI. na Oljski gori, kjer je pred odhodom v nebesa Kristus naročil apostolom: „Pojdite in učite vse narode!" Sestanek bo 5. januarja 1964. POGREB MSGR. TOROSA NA SV. GORI PRI GORICI Po dolgem bolehanju je umrl novogoriški apostolski administrator msgr. dr. Mihael Toroš, ki je po zadnji voljni upravljal tisti del goriške nadškofije, ki pripada Jugoslaviji, s sedežem na Kostanjevici v Novi Gorici. 31. decembra 1963 je bil slovesno pokopan v svetišču Matere Božje na Sv. Gori in počiva poleg znamenitega goriškega metropolita dr. Frančiška Borgia Sedeja. QLEDALISČE V CELOVCU (Theaterplatz) 2. jan., ob 19,30: Eine Nacht in Venedig (Noč v Benetkah), 7. predstava za C-abonma in GWF-če-trtek, 5. predstava za GWA-četrtek. — Petek, 3. jan., ob 19,30: Der Widerspenstigen Zahmung (Ukročena trmoglavka). — Sobota, 4. jan., ob 19,30: Frauen haben das gem (Žene imajo rade). — Nedelja, 5. jan., ob 15. uri: Frauen haben das gem (Žene imajo rade). — in ob 19.30: Maske in Blau (Modra maska). — Ponedeljek, 6. jan., ob 15. uri: Eine Nacht in Venedig (Noč v Benetkah), — 5. predst. za GWA-nodelja. Za vse predstave je tudi prosta prodaja vstopnic in abonmA. « Ko je šel po božično drevesce, se je smrtno ponesrečil kmet Johann Haser, pri Stanzu na Tirolskem. O Trojni jubilej je slavil škof iz Innsbrucka, dr. Paul Rusch: 604etnico rojstva, 30-letnico duhovniške službe in 25-letnico škofovanja. Srečno ter uspešno novo Leto želi vsem odjemalcem, poslovnim in osebnim prijateljem TRGOVINA z mešanim blagom in tekstilijami Terezija - Franz Kušej tSKs ff w KRISCHKE & CO. Klagenfurt, 8.-Mai-StraBe in Neuer Platz vam zeli mnvtjto sreče v novem letu 1964 U cizehtf) n&oo Leto zeli o Sle m simjitn cenjenim odjemalcem TRGOVINA Hadtm^e PREPROGE • PREGRINJALA • BLAGO ZA POHIŠTVO Villach-Beljak Postgasse 3 List izhaja vsak četrtek. — Naroča se pod naslovom: „Naž tednik — Kronika”, Celovec, Viktringer Ring 26. — Naročnina mesečno 7.— šil., letno 80. šil., za inozemstvo 6 dolarjev letno. Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Radiše, p. Zrelec. — Tiskarna Družbe sv. Mohorja, Celovec, Viktringer Ring 26. — Pel. štev. uredništva in unrave 43-58.