Letnik 8, številka 11 (december 2017) Izdajatelj: Študentke in študenti Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, Oddelek za slovanske jezike in književnosti Koroška cesta 160, 2000 Maribor Telefon: +386 (0)2 22 93 840 Telefaks: +386 (0)2 22 93 625 E-pošta: literarno.jezikoslovna.revija@gmail.com Spletna stran: http://www.literjezika.si Glavna in odgovorna urednica: Barbara Mastnak Področni uredniki Barbara Mastnak (poezija, proza) Danijela Sekej (kritika) Michael Leopold (prevodi) Žiga Kranjc (jezikoslovje) Janja Forstner (jezikoslovje) Lektorica: Janja Forstner Oblikoval in tehnično uredil: Janez Šali Slika na naslovnici, likovna oprema: Valentina Škofic ISSN 2232-2671 Naklada: 200 izvodov Tisk: DEMAT d. o. o. Vse pravice pridržane! Brez ustreznega pisnega dovoljenja izdajatelja ni dovoljeno nobenega dela ali celote te revije na kakršenkoli način reproducirati, kopirati ali kako drugače razširjati. "Ta prepoved se nanaša talko na mehanske oblike reprodukcije (fotokopiranje) kot na elektronske (snemanje aliprepisovanje na k^oerikoli pomnilnišni medij). Univerza v Mariboru Univerza v Mariboru Kazalo Od poezije ... Urška Kramberger.............................................................................................6 Veronika Šoster...............................................................................................10 Dušan Marolt..................................................................................................11 Janina Ulbl.......................................................................................................15 Aire Nebo........................................................................................................17 Gloria Kraker..................................................................................................18 Polona Stergar.................................................................................................19 Vanesa Vodovnik............................................................................................20 Tom Veber.......................................................................................................21 ... k prozi Melita Vidovič: Ribe na suhem.....................................................................23 Zagovor pred bogom......................................................................................25 Karin Jureš: Študentska gugalnica (četrto poglavje)..................................27 Vanesa Vodovnik: Narobe svet.....................................................................29 Marjan Zupan: Potovanje..............................................................................31 Nik Lebar: Ali je pod pravimi pogoji vsak človek zločinec (o pisatelju, ki je pisal, a nikoli napisal)....................................................................................33 Kritike in Danijela Sekej: Prevpraševanje naučenega..................................................38 recenzije Barbara Hriberšek: Od komičnih situacij do resničnih težav moderne družbe..............................................................................................................40 Janja Forstner: (Ne)spretno v francoščini...................................................42 Danijela Sekej: Sreča je srečati vzdržljivo kolo...........................................44 Članki Žiga Krajnc: Terminologija elektronskih cigaret........................................47 Nina Ditmajer: Pregled slovstva na vzhodnem štajerskem od svetourbanske akademije do murščeve slovnice (1803-1847)...........................................54 Marko Nežič: Estetski humanizem Mihaila Bahtina.................................61 Prevodi Prevod proze Martine Erhart: Janko Trupej...............................................65 Prevod proze Siegrfieda Lenza: Michael Leopold......................................69 Prevod poezije Anne Terek: Bea Feher........................................................75 Dogodki...........................................................................................................81 Ilustratorka......................................................................................................87 Zahvala.............................................................................................................88 Beseda v začetku ni bila sama -v začetku je bila na čelu svetloba. Komaj so sredi noči sekunde razrezale čas, preden je udaril, in čas je umrl za trenutek, iz katerega se je rodila Nesmrtnost: nesmrtnost posrednega trenutka. V začetku ni bilo Ničesar, in Bog, Ki Je zgrožen nad vsem vzkliknil: »Na pomoč!« In samo Nihče ga je slišal. Rumen Leonidov, Nesmrtnost povprečneža Konec nuklearne zime To ni nagovor. Niti ni uvodnik. Je le vpogled v nastanek pričujočega odmeva. Namreč kljub temu, da so bili uredniški čevlji že dobro uhojeni, smo se zaradi slabo zavezanih vezalk spotaknili ob marsikatero korenino. Po tem, ko so v drugačno življenje - predvsem pa na trg dela - stopili prejšnji uredniki, je pri Litru jezika sledilo nekajmesečno zatišje. Nekako se ni točno vedelo, kako nadaljevati. Avtorji so mencali s prispevki, na uredniški mizi se je nabiral prah, spletna stran je sesipala dosedanje delo - skratka videti je bilo, da je steklenica izpraznila svoj liter, novega pa so pozabili prinesti. Kot prejšnji področni urednici za poezijo so mi zapustili »nov začetek« in marsikateri pritisk. Tako sem preizkušala tiste čevlje in ugotavljala, da je moja noga premajhna, da bi jih nosila sama, zato sem poiskala pomoč. Kar nenavadno se zdi, da smo najprej našli urednika, ki je bil pripravljen zbrati in urediti prevode. A ker je bil že redni dosedanji soustvarjalec revije, je bil čas, da se preizkusi v novi vlogi ... tako je z Oddelka za prevodoslovje pristopil Michael Leopold. Še vedno prašna miza je prisilila sinapse k utripu in za jezikoslovne ter literarno-zgodovinske članke je sedel Žiga Kranjc. Z željo po vpogledu kritik je pristopila Danijela Sekej, a jo je neutrudno priganjanje h kritiškemu odnosu izmučilo, saj se študentje ustvarjanja tovrstnih tekstov močno izogibajo. Že prej delujoča ekipa pa mi je namignila na dosledno in vztrajno Janjo Forstner, ki smo jo res vzeli kot lektorico, nato pa se je izkazala kot uredniška nuja, ko je ob odštevanju sekund s sveže zarezanim palcem uredila vse tekste, katere smo ji potisnili v ... dobesedno krvave roke. Prvo stopnico smo zasedli, segali po drugi in nevede tipali, kje so prispevki. Tako smo naredili vsesplošno akcijo - omrežili splet, cukali za rokave in kar vlekli za komolce, da se je koš stvaritev napolnil. Obiskali smo celo nekatere gimnazije, z namenom, da k soustvarjanju privabimo mlade, zagrete in predvsem neobremenjene ume, v katere se staka artistična kri, medtem ko jezik tleska ostre besede. No, ob podaljšanem roku nam je uspelo. Leposlovja se je nabralo toliko, da smo morali marsikoga, ki sta mu na kristalu manjkala le dah in krpa, izpustiti. A nič ne de, strani dvanajste številke so še nepopisane, časa pa dovolj. Ob tem spodbujamo tudi k razodetju tistih člankov, ki jih zagotovo marsikdo skriva doma, namesto, da bi nas z njimi podučil. No, in ko smo zadovoljno meli roke, nas je proti koncu novembra pretresel alarm - časovni pritisk, na katerega nismo računali. Stisnili so nas v kot, kjer smo s kupom aj prispetih besedil odpihnili prah in pričeli z intenzivnim delom: klicanjem, priganjanjem, CD branjem, pisanjem, prepiranjem, vrednotenjem, argumentiranjem, ponovnim branjem ... naš čas in naše misli so se začele vrteti okoli ene osi - 11. številke Litra jezika. Tako smo zadnjih štirinajst dni le še brisali prašne delce nuklearne zime in peli ode dežju. Rezultat? Nekaj kapelj je že priteklo, zemlja se hrani, temperature pa se počasi znižujejo. Barbara Mastnak č3 Večina uporabnikov ima zgodovino kajenja tobačnih cigaret. Vsaj 52 % kadilcev in nekdanjih kadilcev je že uporabljalo elektronsko cigareto (Alawsi, Nour, Prabhu 2015: 111) Od tistih, ki so jo preizkusili, je 15 % postalo vsakdanjih uporabnikov e-cigarete. ri (McRobbie, Bullen 2014: 12) Čeprav je uporaba e-cigarete med tistimi, ki niso nikoli kadili zelo nizka, sama uporaba še naprej narašča. Raziskava uporabnikov e-cigaret od 2011-2012 je pokazala, da le 1 % anketirancev uporablja tekočine brez nikotina. 1. Terminologija in terminološki slovarji Slovenska terminološka veda ima že stoletno tradicijo, saj prvi terminološki slovar pripisujemo Mateju Cigaletu. Naslov njegovega dela je »Znanstvena terminologija s posebnim ozirom na srednja učilišča« iz leta 1880. Vendar pa je za razvoj slovenske terminologije izrednega pomena tudi razvoj slovenske leksikografije. Uslovarjanje specifičnega segmenta, elementa iz nekega točnega strokovnega področja, je pomenilo začetek teženj in potreb po nastajanju vede o terminologiji ter nastajanju terminoloških slovarjev. Tako je prišlo do ločitve med terminologijo in leksikografijo. Terminografija, kot pripravljanje, sestavljanje in pisanje terminoloških slovarjev, se loči od leksikografije zaradi večjih značilnosti, med njimi je najpomembnejša ta, da morajo terminografi svojo slovarsko enoto, termin, šele spoznati. Terminografa ne zanima vsa leksika iz besedilnega gradiva, ampak samo določena (Logar, Vintar 2008: 6). Raziskovalci o terminologiji, strokovnem znanstvenem izrazju, pogosto razmišljajo kot o precej zamejeni in specifični podmnožici leksike jezika. Terminologija spoznava elemente določenega znanstvenega področja. Za terminološko leksiko je značilno, da je večinoma samostalniška. Definicijska lastnost terminološke leksike posameznega strokovnega področja je njena enopomenskost. (Ledinek 2009: 249). Terminološka leksika je pomensko neodvisna od znotraj besedilnih in pragmatičnih okoliščin in na sintagmatski ter paradigmatski ravni svojih lastnosti ne spreminja. Terminološka leksika ne vključuje konotativnih pomenov. Sopomenskost in enakoizraznost sta na ravni terminološke leksike nefunkcionalni. Terminološka leksika je funkcionalna le, če je ustaljena in če se lahko vključi v pojmovni in izrazni sistem stroke ter slovarski sistem jezika sploh. Pomensko motivirana pa je lahko glede na lastnosti denotata (Ledinek 2009: 249). Terminologija elektronskih cigaret je zelo mlado področje, katerega slovenski prostor še ni povsem sprejel. Razlogov zato je več: 1. Terminologija je novejša in posledično še neustaljena in nepoznana v slovenskem prostoru; 2. Terminologija zadeva relativno majhno področje slovenske populacije in zato ni direktno zanimiva za obravnavo; 3. Terminologija je še v razvoju, saj na trg prihajajo novi produkti, ki vsebujejo nove priprave in nove elemente, ki potrebujejo terminološko poimenovanje. Za konkretno področje elektronskih cigaret še nimamo ustaljenega terminološkega slovarja. Oglaševalska in poročevalska industrija sta se prvi lotili prenašanja večinsko angleškega izrazja v slovenski jezik. Tudi prodajalci elektronskih cigaret in produktov povezanih z njimi terminologijo uvajajo v slovenski jezik, vendar pa gre večinoma za neposredne prevode iz angleškega jezika, ki velikokrat ne sledijo slovenskemu besedotvorju, slovenski skladnji in slovenskemu oblikoslovju. Posledično tako v poimenovanju ni enotnosti in v izrazju pogosto prihaja do vzporednih poimenovanj, kar pa za formacijo in ustalitev terminologije ni dobro. 2. Izbrano izrazje ._ V tabeli je zbrano izrazje, ki je trenutno prisotno in uveljavljeno na področju elektronskih <= cigaret. Kriterija, po katerih je bilo izrazje izbrano, sta sledeča: 1. Izraz je moral biti že prej >o uveljavljen in uporabljen; 2. Izraz je moral označevati ključne elemente področja. Pri izbiranju izrazja je prišlo do problematike prenašanja terminologije iz angleškega jezika v slovenski jezik, kajti večina terminologije je in še vedno ostaja v prvotnem jeziku. ri Slednje potrjuje tudi pregled rabe med uporabniki, saj večina uporabnikov ne uporablja predlaganih slovenskih terminov, temveč se izražajo v prvotni terminologiji. Razlog za to je da, ali ne poznajo slovenske terminologije ali pa slovenska terminologija ni dovolj uveljavljena. Posledično izbrano izrazje v celoti ni v slovenščini. Nekatero izrazje ima predlagano slovensko različico, ki je še neuveljavljena. Takšno izrazje je označeno s krepkim tiskom. Izraz baterija -e ž cartomizer -a m cigareta -e ž centralni zračni kanal clearomizer -a m cigara -e m dioda -e ž elektronska cigareta elektronska cigara elektronski uparjalnik elektronska tekočina glikol -a m ;licerin -a m Razlaga/Definicija, primer uporabe zaporedno vezan akumulatorski člen: polniti baterijo; prazna baterija; baterija v elektronski cigareti, cigari; vroča, mrzla baterija kartuša z vgrajenim uparjalnikom za enkratno uporabo: cartomizer je brez polnila, prazen; prižgati, puhati, uparjati, zavreči cartomizer; majhen, velik, poceni cartomizer ročna elektronska naprava različnih oblik, ki upari tekočino z aromo: cigareto je prižgal, ugasnil; uparjati, puhati, kaditi, vleči cigareto; kitajska, ameriška, nemška, cigareta; elektronska, tobačna cigareta glej 'kanal' prosojna kartuša z vgrajenim uparjalnikom za enkratno uporabo, ki omogoča uporabniku spremljanje ravni e-tekočine: puhati s pomočjo clearomizerja; kaditi, prižgati, ugasniti, zavreči clearomizer elektronski uparjalnik, ki po izgledu in okusu posnema tobačno cigaro: puhati cigaro; kaditi, vleči, uparjati s cigaro; elektronska, tobačna cigara polprevodniška priprava ali elektronka z dvema elektrodama, ki oddaja svetlobo različnih barv v ali na zadnjem delu elektronskih cigaret: dioda osvetljuje uparjalnik; prižgati, ugasniti, diodo; rdeča, modra dioda glej 'cigareta' glej 'cigara' glej 'uparjalnik' glej 'tekočina' priprava cevaste ali kvadratne oblike; glava vsebuje bombaž in tuljavo; uparjati, greti z glavo; glava v uparjalniku prozorna tekočina, ki se uporablja kot bazna osnova: raba glikola pri mešanju tekočin sladilna prozorna tekočina, ki je sestavni element tekočine: zmešati glicerin z glikolom; tekočina z večjo vsebovanostjo J5 >o grelna glava grgrati -am nedov. glej 'glava' zvok, ki spominja na kratke pretrgane glasove iz grla in lahko občasno prihaja iz uparjalnika: uparjalnik grgra polnilo č3 raje posežejo po angleškem izrazu. Tako se je izraz podomačil (vaper ^ vejper) in je v 49 rabi bolj pogost, kot pa predlagani izraz. Enako velja za termin atomizer, ki so ga različne ^^ slovenske stroke v domači jezik prenesle različno. Zasledimo vzporedna poimenovanja ri za enak termin, kot npr. razpršilnik, uparjalec, uparjalo, uparjalnik. Slednja izraza kar najbolje opišeta delovanje naprave, sledita pa tudi pravilom slovenskega besedotvorja ter oblikoslovja (končnici -alo ter -ik za poimenovanje naprav, priprav, strojev, analogno gorilnik, razmaščevalo itd.). Prav tako je problem poimenovanja glavnega produkta elektronske cigarete, torej razpršila (ang. aerosol). Zasledimo dim (čeprav gre tukaj bolj za analogno poimenovanje po izgledu in ne toliko po sestavi produkta) ter para. Slednji izraz je rabljen najbolj pogosto in se je tudi uveljavil, čeprav končni produkt ne vsebuje samo vode. Problematičen je tudi izraz puhati, saj se v rabi še ni uveljavil, čeprav je v angleščini za enako dejanje rabljen enak glagol (to vape). Večinoma se še vedno uporablja glagol kaditi, ko opisujemo delovanje elektronske cigarete, čeprav pri uporabi ne gre za proces kurjenja. Predlagana izraza sta uparjati in puhati, ki se ponekod (zlasti na spletnih straneh prodajaln) že pojavljata kot alternativa poimenovanju in sta bližje originalnemu angleškemu terminu. Predvsem v pogovornem jeziku se uveljavlja podomačeni glagol vejpati, ki je direktno prenesen iz angleščine in je tudi že prevzel slovensko oblikoslovje (vejpam vejpaš vejpa ...). Izraza cartomizer in clearomizer sta angleški sestavljanki in zanju slovenskih terminoloških sopomenk še nimamo. Prav tako se v procesu raziskovanja ni zasledilo nobenega poskusa ustvarjanja sopomenk. Večinoma se pojavljata zopet kot podomačena izraza (kartomajzer in kleromajzer). Zanju se verjetno ne bo našlo primernih slovenskih sopomenk, saj je tehnologija elektronskih cigaret napredovala do te mere, da sta napravi v uporabi že redki. Angleški izrazov, ki so bili sprejeti v slovensko terminologijo in zanje še nimamo ustreznega izrazja ni tako veliko (okoli 18 % izmed izbranimi samostalniki). Najbolj problematičen izraz oz. dvodelna besedna zveza za slovensko terminologizacijo je t.i. throat hit (direkten angleški prevod udariti po grlu). Ker je neposreden prevod pokazal, da je takšna terminologizacija nesmiselna, še vedno ostaja vprašanje poimenovanja. V rabi je rabljena angleška besedna zveza, ki je podomačena, torej throat hit, throat hita. Tudi poimenovanje za prostor, v katerem se nahaja tekočina za uparjanje ni enoten. Večinoma je rabljen angleški termin tank, zelo redko rezervoar. Prav tako ne obstaja slovenski termin za posebno vrsto elektronske cigarete, ki ima več funkcij in je v angleščini terminologizirana kot mod. Posledično se je uveljavil podomačen izraz mod (mod), ki je spremenil izgovarjavo samoglasnika o iz širokega o-ju podobnega samoglasnika v slovenski kratki o. Stalne besedne zveze predstavljajo drugo najbolj pogosto pojavitev (okoli 25 % izmed vseh izbranih izrazov). Tukaj gre predvsem za samostalnike, ki se z levim prilastkom vežejo s pridevnikom. Posedujejo razločevalno vlogo v terminologiji (prim. elektronska cigareta in cigareta). Večina teh stalnih besednih zvez je že vnesena v slovensko terminologijo (elektronska cigareta, cigara, tekočina, rastlinski glicerol ipd.), saj gre za osnovne izraze terminologije. Glagoli sestavljajo manjši del izbranega izrazja. Vsi glagoli so že zabeleženi v SSKJ, vendar pa imajo tukaj svoje specifične pomene. Glagoli se navadno vežejo s samostalniki (mešati tekočino, puhati paro ipd.) pa tudi s predlogi (kapljati na). Večina jih je nedovršnih. Glagoli kot terminološki izrazi niso predstavljali težav pri prenašanju, saj jih poznamo že v drugih strokah. Pridevnikov v izbranem izrazju ni, saj v terminologiji niso pogosti. 4. Sklep ._ Slovenska terminologija elektronskih cigaret že vsebuje dovolj izrazov, da lahko strokovno <= področje postavi na trdna tla. Čeprav je terminologija še izredno mlada, ogromno svojih >o izrazov pridobiva iz ostalih strokovnih ved s procesom reterminologizacije. V slovensko terminologijo so bili tako najprej vneseni samostalniki in nato ostale besedne vrste, kar je ^^ za proces terminologizacije običajno. Vendar pa obstaja še ogromno izrazja, ki v slovenščini ri nima ustreznih sopomenk in tako ti izrazi postajajo podomačeni. Predvsem oglaševalci in prodajalci setrudijo vterminologijo uvajatislovenskeizraze,vendarje zaradineposrednega stika z angleško terminologijo in hitrim razvojem samih naprav to zelo težka naloga. Veliko 'Jj slovenskih sopomenk ostaja nerabljenih in zamenjujejo jih podomačene različice. Poleg tega je problem sestavljanja novih besed po zgledu angleških sestavljank izredno težavno delo predvsem za marketinške izraze, ki s tem spodbujajo prodajnost. Tako je slovenska terminologija elektronskih cigaret ravno iz povojev ter se hitro razvija. 5. Literatura Francis ALAWSI, Robert NOUR, Sonya PRAVHU, 2015: „Are e-cigarettes a gateway to smoking or a pathway to quitting?". BDJ. 219 (3): 111-115. Rom OREN, Alessandra PECORELLI, Guiseppe VALACCHI, Abraham REZNICK, 2014: „Are E-cigarettes a safe and good alternative to cigarette smoking?". Annals of the New York Academy of Sciences. 1340 (1): 65-74. Mateja JEMEC TOMAZIN, 2015: Normativnost terminoloških slovarjev. Obdobja 34. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Nina LEDINEK, Mojca ŽAGAR KARER, Marjeta HUMAR, 2009: Terminologija in sodobna terminografija. Ljubljana. Založba ZRC, ZRC SAZU. Hayden McROBBIE, Chris BULLEN, Jamie HARTMANN-BOYCE, Peter HAJEK, 2014: „Electronic cigarettes for smoking cessation and reduction". The Cochrane Library. 12. Mojca ŽAGAR KARER, 2011: Terminologija med slovarjem in besedilom. Analiza elektrotehniške terminologije. Ljubljana. Založba ZRC. Mojca ŽAGAR KARER, 2015: Ožja terminološka norma in odstopi od pravopisne norme v terminologiji. Helena Dobrovoljc, Peter Weiss (ur.): Pravopisna razhajanja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 6. Viri Belidim. Premium vape shop. Dostopno na spletnem naslovu https://belidim.si (22. 12. 2016) SSKJ. Slovar slovenskega jezika. Dostopno na spletnem naslovu http://bos.zrc-sazu.si/ (10. 1. 2016) NINA DITMAJER Inštitut za slovensko literaturo in literarne zadeve Pregled slovstva na vzhodnem štajerskem od svetourbanske akademije do Muršičeve slovnice (1803 - 1847) V prispevku so zajeta do sedaj znana ali manj znana besedila, ki so nastala v vzhodnoštajerskem prostoru med letoma 1803 in 1848, ko se je z izdajo Murščeve slovnice začelo oblikovanje vseslovenskega knjižnega jezika. V obravnavanem obdobju se kot najpomembnejša in najbolj plodovita pisca kažeta Peter Dajnko in Anton Krempl. V omenjenih delih še vedno prevladujejo nabožna besedila, pojavljati pa se začnejo tudi posvetna, ki so jih pisali tako duhovniki kot laiki, tj. mlajša generacija štajerskih študentov v Gradcu, ki je imela tudi več stikov s Slovenci v drugih pokrajinah in Slovani v drugih deželah. Ključne besede: vzhodnoštajerski knjižni jezik, slovstvo, svetourbanska akademija, Anton Krempl, Peter Dajnko, Leopold Volkmer, katekizem, molitvenik, lekcionar, pesništvo, pridigarstvo, abecednik 1. Uvod Pričujoči članek obravnava slovensko slovstvo na vzhodnem Štajerskem v prvi polovici 19. stoletja od Svetourbanske akademije do izida Murščeve slovnice. Iskalno-soočanjsko obdobje (1803-1824) obsega redka dela članov omenjene akademije, Primičevo delovanje na stolici slovenskega jezika v Gradcu ter zgodnja Dajnkova in Kremplova dela. Knjižnonormativno obdobje (1824-1839) je bilo za ta prostor najbolj plodovito. Martin Veršič je leta 1833 v delu Duhovni varuh zapisal, da je bilo napisanih že čez 20.000 knjig, France Kidrič (1925) pa je v Slovenskem biografskem leksikonu navedel, da naj bi bilo na tem ozemlju leta 1834 že okoli 50.000 knjig v dajnčici, kar se ne zdi tako nemogoče, saj samo Dajnkova naklada vseh del dosega število ok. 10.000. Za obdobje, ki ga Jesenšek (2015) imenuje Zavrnitveno-enotnoslovensko (1838-1847), je značilno zmanjšano književno delovanje Petra Dajnka in ostalih dajnčičarjev, saj je zadnja knjiga v tem črkopisu izšla leta 1839 (Šerf, Cvetenjak). Dajnko je sicer še zbiral gradivo za zgodovino svoje dekanije, leta 1842 pa je dal tiskati pri Gaju v Zagrebu z novim pravopisom letak s Pesmijo na grobi nedužnega deteta, novo izdajo Boga Varha, napovedal je tudi novi molitvenik Srca Jezusa in Marije in Mali vinogradnik (Kidrič 1925). Iz pričujočega pregleda tokrat izpuščam slovničarsko, slovarsko in strokovno delo. 2. Biblična besedila V vzhodnoštajerskem prostoru, v nasprotju s prekmurskim in osrednjeslovenskim, niso ._ nikoli pripravili celotnega ali delnega prevoda Svetega pisma. V Univerzitetni knjižnici <= Maribor hranijo devet pol Jaklinovega rokopisnega prevoda Matejevega evangelija (13,12->o 23,15), Koloman Kvas in Rižner pa naj bi prevedla vse štiri evangelije, ki sicer niso dobili dovoljenja za natis (Škafar 1999: 506, 507). Glaser (1895: 181) je kot soprevajalca omenil še Antona Murka. Dajnkov prevod Prve Mojzesove knjige je prav tako ostal v rokopisu: ri Knjiga Poroda, Sveto Pismo Starega zakona zdaj v' jezik Slovenski govora Štajerskega prestavljena (1836). O prevodu je pisala Francka Premk (1998: 209-230), ki je ugotavljala latinsko predlogo in naslanjanje na preteklo prevajalsko tradicijo od Dalmatina do Japlja. Peter Dajnko je prevedel tudi Svetega pisma sgodbe is starega ino novega zakona, ki so izšle v treh izdajah (1821, 1824, 1826). Orožen (1998: 72) je ugotovila, »da v tem primeru ne gre za otipljivo predlogo ne za prevod, temveč za samostojno napisano, po virih povzeto okrajšano biblijsko besedilo«. 3. Katekizmi V prvi polovici 19. stoletja je Peter Dajnko izdal Veliki katehizem (1826, 1833, 1837), Anton Krempl pa dvojezični katekizem Deutsch-windischer Christenlehr-Katechismus (1826). 4. Molitveniki V tem obdobju je izšlo več molitvenikov. Najprej Dajnkove tri knjige: Knjiga poboshnosti (1817, 1820, 1824, 1826, 1833), Opravilo svete meše (1824, 1829), Molitbe za katolške keršenike (1829, 1833). Molitve vsebujejo tudi naslednje tri knjige: Sveti križni pot (1829), Božja služba keršanske mladosti (1830), Jezus, Marija ino Jožef (1856). V molitveniku Molitbe za katolške keršenike (1833) je Dajnko na simboličen način z molitvami in podobami razložil sveto mašo. V molitveniku Opravilo svete maše (1824) pa prinaša tudi prevod vseh glavnih mašnih prošenj (Škafar 1998: 287-288). Molitvenik Jezus, Maria ino Jožef kaže, da se je začelo širiti čaščenje Jezusovega in Marijinega srca. Poleg molitev je objavil tudi zgodovinsko-teološko razlago križevega pota s pesmimi, litanijo in molitve, omenja pa tudi priporočila in navodila za različne takratne bratovščine (prav tam: 291293). Tudi Dajnkovi rojaki so izdajali molitvenike. Najprej je izšel Rižnerjev molitvenik Katolška mešna knižica (1828, 1831, 1838), nato Veršičev Duhovni varuh za mladost (1833) in Kremplova Molitvena knishiza sa katolshke kristjane vsakega stana (1827) ter Male molitvenice (1837). Prvi, ki je v slovenščino prevedel nemški molitvenik pisca A. Schlora, je Andrej Gutman: Jezus mojo poželenje (Gradec 1841). Prevedel je tudi molitvenik Gašparja Erharda: Za posvetne ljudi mešne molitvene bukve od 52 svetih meš (Gradec 1841) (Kidrič 1926). 5. Lekcionarji Lekcionar je za vzhodnoštajerski prostor pripravil Peter Dajnko: Evangeliomi na vse nedele ino svetke (1817, 1818, 1826, 1833). Prva izdaja prinaša samo evangelije, tretja pa berila in evangelije (Listi ino evangelji) in je vsebinsko prirejena po ljubljanski Ravnikarjevi. V izdaji iz leta 1833 je zamenjal nekatere vzhodnoslovenske izraze, npr. kervosvedokinja -mučenica (Škafar 1998: 290). Jožef Pichler, kaplan pri Sveti Barbari v Halozah, je leta 1818 napisal delo Evangelmi na vse nedele ino svetke skoz ceilo leto. Na koncu so dodane molitve. Rokopis in osnovni podatki so objavljeni na spletni strani Registra slovenskih rokopisov 17. in 18. stoletja (http://ezb.ijs.si/fedora/get/nrss:nrss ms 054/FACSIMILE/). Njegov prevod v nasprotju z Dajnkovim izpričuje dvoglasnike in vokalizacijo končnega deležniškega -l. V Zgornjem Leskovcu pri Ptuju je nastal lekcionar Blaža Kosija: Evangeliumi ino Listi na vse Nedele ino Svetke celoga leta za potrebnost Slovencov (1821), ki ga hrani Univerzitetna knjižnica Maribor (Ms 159). Tudi Anton Krempl je pripravljal lekcionarje, od katerih sta dva ostala v rokopisu: Sveti nedelni ino svetešni evangelji (1843), Evangelji na vse nedele no svetke (1826), Listi ino evangelji (1841) (UKM Ms 83, 84). 6. Abecedniki, berila Prvi abecednik za štajerski prostor je bil natisnjen v Gradcu kmalu po ustanovitvi slovenskega društva (1810), ki je imelo okoli 15 članov (tudi Cvetko in Šmigoc). Janez Nepomuk Primic je tam začel pripravljati temeljna dela za pouk v materinščini, med drugim Nemško-Slovenske Branja (1813; I. Pravlice, II. Bajnje ali Fabule, III. Pogovori, IV. Pripovifti lepiga (ve/tniga) sadershanja, V. Pejmi, VI. Vganke, VII. Eno malo is Hiftorije 5 ru 'n cd cd Jtarih Slovanov ali Slovenzov, VIII. Prigovori, IX. Mnogitere Vade v' govorjenju, X. Vganjene Vganke, XI. Sgodbe /vete na kratkim) in Novi Nem/hko-Sloven/ki Bukvar al A.B.C (1814) (Orožen 1996: 91-92). Deset let kasneje je izšla še Dajnkova Abecedna knižica (1824, 1831, 1833), pred tem pa že Sazhetek vuzhenja Slavenskega po nedelah (1816). Krempl je leta 1830 prevedel Machnerjev abecednik in Berilo za II. razred (rokopis), pri Mali Nedelji pa je napisal Slovenske predpise za učence, ki niso ohranjeni (Glaser 1932). 7. Posvetno in cerkveno pesništvo Leopold Volkmer velja za prvega posvetnega pesnika na slovenskem Štajerskem. Ohranjeni so štirje tiski in več rokopisov. Leta 1807 je dal natisniti svojo edino posvetno pesniško zbirko Hvala kmetičkega stana ino tobačje trave; v Univerzitetni knjižnici Maribor hranijo še Pesem pred naj Svetešem Zakramenti (1809); himno Pange lingua (1814); Zmes za pevca (1814); Pesme k' Božji Službi vu rimski katholiški cirkvi (1805); pesmi v raznih prepisih (Franc Cvetko, Franc Peserl, Anton Strajnšak); Hrast ali gnusna nezahvalnost in dvaintrideset drugih pesmi v prepisu neznane roke; Fabule ino pesmi (prepisal J. Schmutz leta 1882 po Murkovi izdaji leta 1836, pripisal še osem drugih pesmi). Volkmerjeve pesmi sta že v 19. stoletju izdala Anton Murko (Leopolda Volkmera, pokojnega duhovnika Sekavske škofije Fabule ino pesmi, 1836) in Jožef Pajek (Leopold Volkmer, veseli pesnik Slovenskih goric, 1885). Leta 1994 je Majda Potrata v monografiji Pesništvo Leopolda Volkmerja objavila njegove rokopisne pesmi iz dveh zvezkov: Zmes za pevca in Hvala kmetičkega stanu ino tobačje trave. V Univerzitetni knjižnici Maribor (Ms 45) hranijo naslednje pesmi Štefana Modrinjaka: Popevka od tobaka in še 19 pesmi (ena pesem F. Cvetka - Večerna pastorska pesem); Zadnji človik je na sveti (k Cvetkovi primiciji 1813); pet nabožnih pesmi; štiri Modrinjakove pesmi v prepisu Lavrencija Herga; Punica zeta tuži (prepisali Š. Kočevar, L. Modrinjak, J. Pajk); deset pesmi iz zapuščine (prepisal Martin Sever); Pesem o nevoljnem siromaku (domnevno avtorstvo); pesmi v prepisih (Pesmi starca Modrinjaka - prepis M. Slekovca, prepis neznane roke); devet pesmi v prepisu F. Cvetka. Glazer (1933) o Modrinjakovih pesmih meni, da so samo nadaljevanje Volkmerja, navdihnil pa naj bi ga tudi Blumauer. V natisu je izšlo le nekaj njegovih del: v zbirki Gusle i tambura je Vraz objavil poslanico Amico Zvetkoni, ki je bila pozneje natisnjena še večkrat, in prevod Fabule, ki jo je v izvirniku objavil Macun v Cvetju slovenskega pesništva. Dve pesmi (Škerjanec in pevec, Golob) sta izšli v Jadranskem Slavjanu (1850, št. 1), Popevka od pet pijanih bab kot prekmurska narodna v Kresu (1882, 522), Napitna v Pajkovi izdaji Volkmerjevih pesmi, Molitva na Božico Slovenko v ZSM (1904, 237). Ostale najdemo v Flegeričevi monografiji. Slodnjak (1834: 53) je zapisal, da je Modrinjak pisal satirične in domoljubne pesmi. Glaser (1895: 84) je menil, da so njegove pesmi boljše od Volkmerjevih, Legiša (1938: 23) pa ga prepoznava kot njegovega nadaljevalca. Barbarič (1966) del njegovih pesmi poimenuje kot veselo anakreontiko (Pesem od pet pijanih bab). Poleg te tematike najdemo še ljubezensko (Ljubici), domoljubno (Molitva za božico Slovenko) in izpovedno poezijo (Škorjanec in pevec). Peter Dajnko je pisal posvetne in cerkvene pesmi: Sto cirkvenih ino drugih pobožnih ._ pesmi (1826, 1833); pesmi vsebuje tudi delo Jezus, Maria ino Jožef, Božji Angeli ino Svetniki <= (1856); Božja služba keršanske mladosti (1830); Posvetne pesmi (1827). V Kroniki župnije >o Velika Nedelja najdemo različne priložnostne nabožne pesmi, npr. Pesem k novim orglam, 4J6 Pesem na čast svetimi Alojzji, Pesem ob blagoslovu zvonov pri Sv. Tomažu (Kronika dekanije ^ 1855; Kronika župnije Velika Nedelja I., II. 1845, 1859; po Škafar 1998: 283-284). V svojo ri cerkveno pesmarico (1826) je Dajnko uvrstil večino pesmi, ki jih najdemo že v Volkmerjevi, vendarjih je ponovno prevedel (Škafar 1998: 286). O Dajnkovih posvetnih pesmih so pisali Macun (Književna zgodovina slovenskega Štajerja, 1883), France Kidrič (Slovenski biografski leksikon), Lino Legiša (Zgodovina slovenskega slovstva II, 1959), Štefan Barbarič (Oris književnega razvoja severovzhodne Slovenije do sredine 18. stoletja, 1966), Slodnjak (Cvetnik slovenskega umetnega pesništva do srede XIX. stoletja II, 1979), Potrata (Dajnkove posvetne pesmi, 1998). Na začetku zbirke je stanovska pesem Kmetički stan, teh pesmi pa je v zbirki največ. Sledijo napitnice, brambovske pesmi, refleksivne pesmi, hvalnica, epska pesem, na koncu pa najdemo basni. V zbirki najdemo tudi nekatere Volkmerjeve in Modrinjakove pesmi (Potrata 1998: 299-302). Anton Šerf je izdal posvetno zbirko pesmi Cvetenjak (1839). Kidrič (1978) je v zbirki prepoznaval vplive Kranjske čbelice. Zbirka obsega enajst izvirnih in štiri iz nemščine prevedenih pesmi, pri tem pa je Glaser (1930) ugotavljal, da so tri pesmi prevod nabožnovzgojnih pesmi Krištofa Schmida. V zbirko so vključeni tudi epigrami, pregovori in uganke. V Novicah je leta 1845 objavil domoljubno pesem Domorodcam (Vičar 2005: 26). Tudi Vid Rižner je izdal cerkvene pesmi Netruden hvalitel Jezusa skoz celi den (1828). Anton Lah je leta 1850 izdal zbirko pesmi Duhovne pesme za šolsko mladino. V Murščevem Bogočastju pa je objavil prevode sedmih antifon in štiri sekvence. Pesmarica obsega kratek predgovor, 15 pesmi, nekaj molitev v prozi, kot dodatek pa šest nemških pesmi. Ohranjena je rokopisna knjiga Franca Vrbnjaka: Cirkvene popevke. Nedelne pesme. Pesmi so nastale med letoma 1830 in 1833 v župniji Sv. Tomaž pri Ormožu. Pesmarica obsega Nedelne pesme, Pesme od svetnikov, Pesme od svetnic (UKM Ms 25). Posebej so se ohranile še kasnejše pesmi: Pesem za Antonjevo, Popevka od svete Neže, Štajarska /dolanjska/ pesem ob smerti Cesarskega Vajvoda Ivana v Gradci 1859 (UKM Ms 92). V Zgornjem Leskovcu pri Ptuju je nastala cerkvena pesmarica Blaža Kosija: Cerkvene pesmi (1830-45) (UKM Ms 102), v UKM (Ms 73) hranijo tudi pesmarico Vida Plohla: Cerkvene in druge popevke (1825) (Ms 73) in Popevke neznanega pisca (posvetne in cerkvene), nastale v Slovenskih goricah med letoma 1827 in 1832, zapisane v bohoričici in dajnčici (Ms 93). Franc Črnko je napisal nemške in slovenske nabožne pesmi in molitve v delu Lieder-Büchlein der Heiligen Messe (1835) (UKM Ms 28). Obsežno je delo Cerkvene in druge popevke avtorja Jožefa Majcna (Ms 87). Pesmi so nastale med letoma 1844 in 1894 ter obsegajo 1336 strani. Kidrič (1925) je zapisal o pesniškem delu Franca Cvetka naslednje: »Ljubil je pesništvo, za katero se je vnel pod vplivom učiteljske besede Gottweisove in pač tudi slov. primera Modrinjakovega in Volkmerjevega, čigar pesmi si je prepisoval (Pajkova izd. 10, 11, 61, 62, 64).« V knjižni obliki je izdal brambovske pesmi Nasleduvanje nemških Pesmi za obvarnike slavenske (Gradec, 1809). Njegovo pesem Hvala slovenske dežele omenja tudi Lino Legiša (1938: 26). V Univerzitetni knjižnici Maribor hranijo tudi Kremplovo Pesem pri Vigiliah za rajnega Verbnjaka Arneja (Ms 76). Njegova neohranjena O štirih letnih časih (1817) je »primerek modnega opisnega pesništva« (Barbarič 1966: 101). Slodnjak (1934: 113) je hvalil njegove pesmi, ki opevajo lepoto domačega kraja, delo in trpljenje kmeta, njegovo radost in bolest. Glaser (1932) je tudi omenjal neohranjene pesmi iz Ormožu (O štirih letnih časih, Cerkvene pesme za vse nedele po evangelih, 1816), pa tudi natisnjene: Pesem od sv. Kirila no Metuda (1904), prigodna pesem Pozdravlenje Njih cesarsko visokost princa Johana 1837 (1905), Zadovoljen kmetič (1844), Mladletje (1852) in verzificirane rekapitulacije posameznih poglavij v Dogodivščinah. Pesem o Sv. Ožbaldu ob Dravi (objavil Pajek v Črticah) naj bi bila prevedena po Kollmannu. V zapuščini Jakoba ._ Gomilšaka (NUK Ms 1400) je ohranjen Murščev zvezek zgodnjih pesmi. Naslovna stran, <= ki se glasi »Matici Slovenski Pesme J. Muršeca 1831-36 kaplana pri Nikolaju blizo >č3 Ljutomera«, je bila napisana kasneje. Pesmi so večinoma priložnostne, najdemo pa tudi dve iS brambovski pesmi brez naslova, zapisani v dajnčici. Brambovske pesmi so se v slovenskem prostoru pospešeno prevajale že leta 1809, ko so izšle Collinove Pesmi avstrijskih ri domobrancev (Lieder österreichisher Wehrmanner). Na Štajerskem se pojavijo pri Leopoldu Volkmerju (Zmes za pevca, 1814), Petru Dajnku (Posvetne pesmi, 1827), Jožefu Lipoldu Jü (Land-Wehrs Lieder des zusammen gesetzten zillier Bataillons, 1810) in Francu Cvetku (Nasleduvanje nemških pesmi za obvarnike slavenske, 1809), prevajala pa sta jih tudi Jurij Alič in Janez Nepomuk Primic, ki sta takrat delovala na Štajerskem. Ilirizmu je bil še posebej naklonjen Stanko Vraz. Bil je znan predvsem kot pesnik: leta 1838 je napisal pesem Visokovrednemi gospodi Antoni Stranjšaki na den služenja nove meše per Mali Nedeli, takoj naslednje leto je izdal pesniško zbirko Hvala, nj. c. visosti nadvajvodi Joanu vitezu zlatega runa, prav tako je leta 1839 izdal Narodne pesni ilirske. Po letu 1839 je začel pisati v ilirščini: leta 1840 je izdal Djulabie, leta 1845 Gusle i tambura, Glasi iz dubrave žeravinske (1841, 1864) so po obliki balade in romance. Pisal je predvsem sonete, balade, romance in tudi krakovjake. V prvem zvezku zbirke Gusle i tambura je zbral prevode mladostnih slovenskih pesmi, izbor romanc, parabol, basni in ljubezenskih pesmi ter različne prevode (Puškin, Byron, Schiller ...), dodal pa je tudi satire (Slodnjak 1953: 116). Ilešič (1928: 101-115) poroča še o nekaterih epskih pesnitvah, od katerih so se ohranili samo fragmenti: Štajerski vojvoda snubi mazovsko lepotico (pesnitev o Ernestu Železnem); Zora i Bogdan; Stanjko ino Jelena; Belotinska ljubav. Ilešič (prav tam: 116) jih uvršča v čas po jeseni 1835. Poleg Vraza je pisal pesmi tudi Fran Miklošič. Dve sta objavljeni v Danici ilirski (1840): Anni P. iz geirograda in Slavuj. V pismu Vrazu (1839, 1840) pa najdemo še prevod Karamzinove pesmi Sinjigolub (Macun 1883: 115, 116). Andrej Gutman je izdal satirično knjižico Novi vedež. Vsebina je razdeljena na štiri del: a) o zadržanju, b) o ženitvi za moške, c) o ženitvi za ženske, d) kaj se komu zgodi (Glaser). Skoraj neznane so pesmi Ivana Šamperla. Po poročanju Stanka Vraza je v rokopisu ostalo 27 pesmi, od teh 12 sonetov. V Sloveniji so bile leta 1849 natisnjene: Zdihleji, Luni, Moje dvajsto, v Novicah (1849, 1850) pa Kazavec ceste in Žirovnica. Njegovi naj bi bili tudi trije soneti na 1. listu njegove knjige Navuk v peldah; čeprav Glaser (1895: 191) meni, da so Vrazovi. V Macunovem Cvetju slovenskega pesništva sta objavljeni njegovi pesmi Kreganje (24) in Voznik (183-185). Pesmi je pisal tudi Davorin Trstenjak. V Zori dalmatinski (1844) je objavil osem pesmi, nekaj pesmi ima tudi Danica ilirska (1839). Leta 1846 je v Novicah objavil pesem o prvi vožnji železnice po slovenski zemlji. Veliko pesmi je ostalo v rokopisu (Macun 1883: 129). 8. Prozna besedila Dajnkovo prozno delo Kmet Izidor s' svojimi otroki ino lydmi (1824) so literarnozvrstno poimenovali na različen načine. Čeh (1998: 310, 313) je ugotovila, da imajo zgodbe dvodelno strukturo, s podobami izpeljano v versko-moralni nauk, kar je tudi značilno za tradicionalno parabolo. Leta 1828 je tudi Vid Rižner izdal zbirko nabožnih zgodb in pesmi Nabirki za mlade kristjane: ali nävuki, zgodbice, pesmi, prislovi, kjer najdemo samo redke parabole in prispodobe. Anton Lah je izdal prevod Schmidove povesti Leseni križec, ali pomoč v'potrebi: lepa povest za otroke, otročje prijätele ino tudi za druge domšene ludi (Das hölzerne Kreuz, 1835). V prevodu najdemo več sopomenk, zapisanih v opombah, saj se je avtor zavedal jezikovnih razlik v različnih slovenskih pokrajinah, vidna pa je tudi težnja po odpravljanju germanizmov: rajžati - potovati; maternik - mučenik. Krempl je pisal tudi dela o svetnikih: Branje od tih v' kmetizhke kalendrepostavlenih ino nekerih drugih svetnikov .— (1833). Glazer (1932) meni, da so večinoma prirejene po S. Buchfelnerju. J5 >o 9. Pridige Duhovniki so imeli v večjih mestih (npr. Ptuj, Maribor) še vedno težave s pridiganjem ^^ v domačem jeziku, saj je bilo tam prebivalstvo še vedno večinoma nemško. Anton Šerf ri je izdal dve knjigi postnih, nedeljskih in prazničnih pridig: Pad no zdig človeka (1832); Predge na vse Nedele no Svetke celega keršanjsko-katolškega cirkvenega leta (1835). Anton Jü Krempl je natisnil posamezne priložnostne pridige ter knjigo nedeljskih in prazničnih pridig: Predga ob stoletnem obhäjanji zirkvenga shegnanja per sv. Lovrenzi svun Ptuja v' tem leti 1828; Predga per stoletnem shegnanji na Polenshaki v' tem leti 1833: (Na male Meshe den); Predga od tih novih Kristjanov v' Ameriki: (na novega leta den 1834); Kratke predge na vse nedele ino svetke zelega leta, 1839. Iz leta 1822 je ohranjenih dvanajst rokopisnih nedeljskih pridig, iz leta 1823 pa enainosemdeset: Predge sa Slovenze na vfe nedele ino fvetke zelega leta. Iz vezhih latinfcih, nemških, flavonfliih, horvatzhkih ino krainfliih knig vunfebrane ino fliupfpifane. Nedelna ftranjka (samo zadnji od 4 zvezkov) 1822; Predge sa Slovenze na vfe nedele ino fvetke zelega leta (6 zvezkov; UKM Ms 82). Pokrajinski arhiv Maribor hrani njegove Predge sa fv. Advent ino fv. Post. Vkupspravlene ino vundane od Antona Krempl, Farmefhtra per fv. Lovrenzi svun Ptuja (1829), ki vsebujejo deset pridig na 68 straneh. V Pajkovi zapuščini (Ms 138/12 in Ms 138/9), ki jo je Univerzitetni knjižnici Maribor leta 1932 daroval F. Kovačič, sta ohranjeni še Kremplova Predga pri jeseroletnem fpomini zirkvenega shegnanja velike zirkve na Ptuji v leti 1844 in pridiga Franca Cvetka, ki jo je leta 1838 imel v Hočah. Precej Cvetkovih pridig je kasneje objavil Slovenski Prijatelj (1879-1881). Jožef Muršec nam je zapustil dva zvezka pridig, ki ju hrani Zgodovinski arhiv Ptuj: NII. Sveti nagovori od zadne nedele po finki8tah do pete po sv. treh kralih izdelani od J. Mur8eca (vsebuje 11 pridig v dajnčici), N V. Sveti nagovori od XII. nedele po finkifhtah do III. nedele v Adventi isdelani od J. Murfheza, kaplana per s. Niklofhi v' 1832 (vsebuje 13 pridig v bohoričici). 10. Zaključek V prvi polovici 19. stoletja so na tem območju slovensko slovstvo še vedno ustvarjali duhovniki. Zato ne preseneča, da najdemo v tem pregledu praviloma nabožno slovstvo, npr. pridige, cerkvene pesmi, lekcionarje, molitvenike, življenjepise svetnikov, katekizme. V 18. stoletju imamo na Štajerskem sicer redke ohranjene zapise posvetnega pesništva, vendar je iz pričujočega prispevka razvidno, da se je to spremenilo s posvetnimi tiski in rokopisi Leopolda Volkmerja, kjer najdemo vse pesniške žanre, značilne tudi za kranjski pesniški almanah Pisanice. Ker so bili pisci posvetne poezije in proze na Štajerskem večinoma duhovniki, so bila njihova dela praviloma nabožno-vzgojna, pojavljale pa so se zvrsti, razvidne tudi iz nemških šolskih učnih načrtov. V nasprotju z 18. stoletjem se na novo pojavijo tudi nekatere besedilne in literarne zvrsti, npr. abecedniki in berila, parabole in povesti, življenjepisi svetnikov, evangeliji, med pesniškimi žanri so najpogostejše stanovske pesmi, brambovske pesmi, elegije in epigrami, izpovedne pesmi, anakreontika, domoljubne pesmi, prigodnice, satire in idile, ode in himne ter basni v verzih. Viri in literatura Štefan BARBARIČ, 1966: Oris književnega razvoja severovzhodne Slovenije do sredine 19. stoletja. Panonski zbornik. 72-103. Jožica ČEH, 1998: Prispodabljanje v Dajnkovem Kmetu Izidorju. Dajnkov zbornik. Maribor: Slavistično društvo. Janko GLASER, 1930: Literarne predloge in paralele. Časopis za zgodovino in narodopisje, 55-57. Janko GLAZER, 1933: Modrinjak, Štefan (1774-1827). Slovenski biografski leksikon: 5. zv. Maas - Mrkun. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1933. Janko GLAZER, 1932: Krempl, Anton (1790-1844). Slovenski biografski leksikon: 4. zv. Kocen - Lužar. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka. Karel GLASER, 1895: Zgodovina slovenskega slovstva. [Ljubljana]: Slovenska Matica. Fran ILEŠIČ, 1928: Iz Vrazove slovenske literarne zapuščine. Časopis za zgodovino in narodopisje, let. XXIII. 101-116. Marko JESENŠEK, 2015: Poglavja iz zgodovine vzhodnoštajerskega jezika. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. France KIDRIČ, 1925: Cvetko, Franc (1779-1859). Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925. France KIDRIČ, 1978: Izbrani spisi III. Ljubljana: SAZU. France KIDRIČ, 1925: Dajnko, Peter, častni kanonik (1787-1873). Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka. France KIDRIČ, 1926: Gutman, Andrej (1784-1850). Slovenski bijografski leksikon: 2. zv. Erberg - Hinterlechner. Izidor Cankar et al. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka. Lino LEGIŠA, 1938: Slovenska poezija od Vodnikovih Pesmi za pokušino do priprav za Kranjsko Čbelico (1806-1828). Disertacija. Ljubljana: s. n. Ivan MACUN, 1883: Književna zgodovina Slovenskega Štajerja. Gradec: samozaložba. Martina OROZEN, 1996: Janez Nepomuk Primic in njegovi nazori o normiranju skupnega slovenskega knjižnega jezika. Oblikovanje enotnega slovenskega knjižnega jezika v 19. stoletju. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Martina OROZEN, 1998: Sistemske in upovedovalne razlike v Dajnkovem in Ravnikarjevem prevodu zgodb Svetega pisma. Dajnkov zbornik. Maribor: Slavistično društvo. Majda POTRATA, 1998: Dajnkove posvetne pesmi. Dajnkov zbornik. Maribor: Slavistično društvo. Francka PREMK, 1998: Nekaj vidikov o Dajnkovem prevajanju Knjige Poroda. Dajnkov zbornik. Maribor: Slavistično društvo. Anton SLODNJAK, 1934: Pregled slovenskega slovstva. Ljubljana: Akademska založba Ljubljana. Anton SLODNJAK, 1953: Pjesnička djela. Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti. Vinko ŠKAFAR, 1998: Nabožno slovstvo Petra Dajnka. Dajnkov zbornik. Maribor: Slavistično društvo. Vinko ŠKAFAR, 1999: Versko slovstvo v dajnčici. Bogoslovni vestnik, let. 59, št. 4. 501-525. Branislava VIČAR, 2005: Izrazne skladenjske zgradbe v delih Antona Šerfa. Maribor: Slavistično društvo. J5 >o cd i_ CD MARKO NEŽIČ Estetski humanizem Mihaila Bahtina Naloga pričujočega prispevka je obuditi spomin na estetsko humanistično misel velikega ruskega misleca 20. stoletja - Mihaila Bahtina. Bahtinovi ključni koncepti, npr. karnevalizacija, kronotop, dialog so bistveno zaznamovali zahodno evropsko misel postmodernega obdobja, predvsem področja literature in jezikoslovja. Prispevek je eksplikacija spremne besede A. Skaze h knjigi Estetika in humanistične vede M. Bahtina. Ključne besede: karnevalizacija, estetsko dejanje, estetika, Aleksander Skaza, Mihail Bahtin 1. Avtor in junak v estetski dejavnosti in K filozofiji dejanja Bahtinov spis Avtor in junak v estetski dejavnosti je nastal v obdobju prve polovice dvajsetih let prejšnjega stoletja in je bil objavljen šele po avtorjevi smrti. V času nastanka spisa se je Bahtin posvečal predvsem nravstveni filozofiji in filozofski estetiki. A. Skaza meni, da je ta spis le del obširneje zasnovanega filozofskega dela, o čemer pričata način postavljanja in obravnavanja vprašanj. Poveže ga s spisom K filozofiji dejanja (ki naj bi nastal sočasno s prvim) na podlagi tega, kar M. Bahtin imenuje »svet človekovega delovanja«, »svet dogodka«, »svet dejanja« ter »odgovornost«, ki jo M. Bahtin v njeni nedeljivosti in celovitosti povezuje s pojmom »ne-alibi v bivanju«, ki bi naj bil po S. G. Bočarovu »transformacija evangelijske prilike o talentu, zakopanem v zemljo (Mt 25, 1430), kot o nravstvenem prestopku« (Skaza 1999: 369). »Svet človekovega delovanja«, »svet dogodka« in »svet dejanja« poveže Bahtin z vidika »obče filozofske estetike« v pojem »estetski dogodek« (rus. estetičeskoe sobytie), razmerje junaka in avtorja pa obravnava kot neločljivo zvezo obeh, kot udeležencev v »estetskem dogodku«, ki je osrednja značilnost »estetske dejavnosti«, tj. »besednega ustvarjanja«, v katerem naj bi avtor in junak medsebojno delovala in sta obravnavana v kontekstu vsesplošnega razumevanja dialoga »kot odločilnega dogodka človeškega občevanja« (Skaza 1999: 359). Bahtin meni, da avtor junaka in njegovega sveta ne more ustvariti, saj imata oba svojo gibljivo realnost in ne moreta biti zgolj gradivo avtorjevega ustvarjanja, namreč oba tvorita vrednostno središče »estetske dejavnosti«. Če avtor junaka (in njegov svet) obravnava zgolj kot gradivo, izvzame njuno medsebojno delovanje, »izgublja junaka«, saj je bivanje za M. Bahtina sobivanje jaza in drugega (avtorja in junaka), degradiranje junaka na gradivo, torej avtorjevo samoaktivnost (materialna estetika), pa M. Bahtin omejuje zgolj na tehnično dejavnost. ._ »Estetika vživetja« pa je ravno nasprotna »materialni estetiki«, kjer se torej izgubi <= polnovreden avtor, kar povzroči, »da junak obvlada avtorja ali avtor junaka ali da je avtor >č3 sam svoj avtor« (Skaza 1999: 359). »Estetski dogodek« je po M. Bahtinu mogoč samo pri dveh udeležencih in nujno ^^ predpostavlja dve neujemajoči se zavesti. Tako »estetika vživetja« kot »materialna estetika« ri zmanjšujeta njegovo vrednost, ga maličita, saj konceptu »estetskega dogodka« nasprotujeta. Estetski dogodek se konča, ko se junak in avtor znajdeta pred skupno vrednoto ali v sovražnem razmerju ali pa se njuni zavesti ujemata - temu Bahtin pravi »etični dogodek«. Če junaka sploh ni, gre za »spoznavni dogodek«, tam kjer obstaja druga zavest kot vseobsegajoča zavest Boga, pa se prične »religiozni dogodek«. Skaza omenja Bahtinov kritični osnutek tipologije razumevanja razmerij med »jazom« in »drugim«, ki temelji na kritiki monističnega razumevanja človeka, saj v njem odkriva dve tendenci - tendenco prevlade »jaza«, kar naj bi bila značilnost ekspresivne estetike in tendenco prevlade »drugega«, značilnost t.i. impresivne estetike. Prva naj bi temeljila na vživljanju in včustvovanju, medtem ko naj bi druga bila značilna za materialistično usmerjeni tip zavesti. Tako naj bi se iz obeh tendenc v realni zgodovini, v kriznih situacijah, pojavilo »samozvanstvo« iz prve in »parazitizem« iz pogojev druge tendence. Samoznanstvo naj bi udejanjala absolutna resnica, medtem ko se »parazitizem« pojavi takrat, »ko človek pod avtoritativnimi zahtevami »drugega« potlači samega sebe« (Skaza 1999: 361). Tukaj se pojavlja še »dvojništvo«, enakopravna mešanica »jaza« in »drugega«. Vsi trije tipi za Bahtina niso samo značilnost individualne zavesti, ampak se lahko pojavljajo in uveljavljajo tudi v območju kulture. »Takšno, tudi za »zgodnjega« M. Bahtina značilno povezovanje obravnav filozofske estetike s kulturološkimi vidiki in literarnovedno analizo nam v tej tipologiji nakazuje pogoje, ki so potrebni, da se v razmerju med avtorjem in junakom uresniči »estetski dogodek« in kot rezultat uveljavi tisto, kar sam pozneje imenuje »govorni žanr« kot estetska stvaritev« (Skaza 1999: 361). Skaza opozarja na obe možnosti upodobitve človeka in sveta, ki ju razvija M. Bahtin -notranjo in zunanjo, ki se nanašata predvsem na človekovo (junakovo) povezavo s svetom. Tukaj omenja temeljne pojme estetike zaključenosti - zunajbivanje, presežek videnja in vedenja, junakovo obzorje in junakovo okolje. Izpostavljeno je razmišljanje o krizi modernega avtorstva, predvsem F. M. Dostojevskega in Andreja Belija, saj je že v spisu o avtorju in junaku estetika zaključenosti na bolj trhlih nogah - namreč pri omenjenih avtorjih se položaj zunajbivanja omaja, življenje pa dobi pomen samo od znotraj, tj. »junakovo obzorje«, ki pa ni nikoli zaključeno. Ta konflikt med notranjo nezaključenostjo junaka in dialoga ter zunanjo zaključenostjo romana je M. Bahtin reševal v delu Problemi ustvarjanja Dostojevskega iz leta 1929. 2. Problemi ustvarjanja Dostojevskega M. Bahtin je leta 1970 izjavil, da v knjigi o Dostojevskem ni mogel razvijati glavnih vprašanj o obstoju boga, s katerimi se je Dostojevski ubadal vse življenje. To izjavo so razložili Julija Kristeva, ki je njegov jezik v knjigi označila kot humanistično-nejasen, S. G. Bočarov omenja njegov globoki, ezoterični religiozni aspekt estetike, medtem ko L. A. Gogotišvili sodi Bahtinovo ustvarjanje kot rusko pravoslavno filozofijo. Skaza opozarja predvsem na slednji sodbi, Bočarova in Gogotišivilija, ki upoštevata Bahtinovo opozorilo zapisano v spisu o avtorju in junaku, namreč da je ta razprava »povsem posvetna«, prav ._ tako pa ne pozabljata na Bahtinovo religiozno komponento miselnosti, ki je zanj zelo <= pomembna. >o Po Gogotišviliju Bahtinovega ustvarjanja ni moč konkretizirati, saj njegovo delo vsebuje tako neoplatonistično miselnost, ki ga povezuje z zahodnoevropsko filozofijo, z vidika ^^ teorije vrednot pa z rusko pravoslavno filozofijo, od katere pa naj bi se Bahtin vseeno ri odmikal. Skaza izpostavi Gogotišvilijevo razlago Bahtinovega odstopanja od solovjovske filozofije, od njenega koncepta vseedinstva, in izpostavitev »Absolutno Drugega«, ki mu Bahtin nasproti postavi »jaz-za-sebe«. Dialog, ki se pojavi med obema skrajnostima, je 'Jj pogoj brez katerega ni »dogodka bivanja«. Kategorijo »Absolutno Drugega« Skaza poveže s pojmom »prvinski avtor«, ki pa posledično zada vprašanje podobe junaka, saj po mnenju M. Bahtina prvinski avtor ne more biti »podoba«, ne more se indetificirati z nobeno »lastno« ustvarjeno podobo. Sam namreč v spisu Problem teksta v jezikoslovju, filologiji in drugih humanističnih vedah zapiše, da na avtorja ne gleda kot na podobo, ampak ga pojmuje kot funkcijo. Na razmerje avtor-junak torej gleda kot na razmerje osebnosti, ki temelji na dialogu. V nasprotju z Gogotišvilijem pa naj bi Bočarov zgoraj omenjeno Bahtinovo opozorilo povezal z avtorjevim hotenjem naznanila, da njegovo delo ni religiozno-filozofsko, »marveč fenomenološki opis temeljne filozofske medčloveške situacije, ki jo je imenoval estetski dogodek« (Skaza 1999: 369). Jezik, ki ga je Bahtin tukaj uporabil, naj bi vseeno vseboval nekatere teološke pojme, ki razkrivajo religiozno globino »estetskega dogodka«, izraženo tako v Bahtinovem »ne-alibiju v bivanju« kot pozneje v paradoksu o junakovi svobodi, katerega Bahtin najde pri Dostojevskem, ga rešuje v delu Problemi ustvarjanja Dostojevskega in pride do zaključka, da je junakova svoboda, notranja nezaključenost junaka, torej junaka, ki sam izrazi svojo »poslednjo« besedo o sebi in o svetu in s tem omogoči zunanjo zaključenost besedne umetnine, estetska stvaritev. 3. Karnevalizacija Predvsem v letih 1970-1971 M. Bahtin literaturo strogo veže s kulturo, prepričan je, da se literature od kulture ne da ločiti in je zunaj celostnega konteksta kulture ni mogoče proučevati. To idejo realizira v delu Ustvarjanje F. Rebelaisa in ljudska kultura srednjega veka in renesanse. Poleg doslednega upoštevanja dialoga, to knjigo s knjigama o Dostojevskem vežejo pojmi »karnevalizacija«, »kronotop« in »smeh«. Karnevalizacijo M. Bahtin razume kot nek narobe svet, ko si življenje ne utira poti po začrtanih tirnicah in ne vsebuje pravil, zakonov in nobenih omejitev. Predstavlja jo preko karnevalskih oblik ljudske kulture smeha, ki »s svojo ambivalentnostjo in univerzalnostjo dopolnjuje in čisti resnobnost« (Skaza 1999: 374). Karneval naj bi bil na vseh stopnjah povezan s kriznimi prelomnicami v življenju - tako naj bi se v ustvarjanju Dostojevskega uveljavila zgostitev časa v krizni trenutek. A. Skaza opozarja, da takšno pojmovanje še bolj poudarja problem notranje nezaključenosti junaka in s tem napove koncepcijo Bahtinove »metalingvistike«. 4. Literatura Mihail BAHTIN, 1999: Estetika in humanistične vede. Aleksander Skaza (ur.): Estetski humanizem Mihaila BAHTINA. Ljubljana: Studia humanitatis. 355-382 J5 >o cd i_ CD PREVODI Martina Erhart: Aga Prevedel: Janko Trupej AGA „Try not to fall" „I'll do my best" Kuba also. Sie wurde gerade noch im Kommunismus geboren. Ich bin mir sicher, sie hat sich im Bauch ihrer Mutter bewusst dazu entschieden, noch im Kommunismus geboren zu werden, sonst hätte sie sich an ihren Geburtstermin ein paar Wochen später gehalten. Allerdings hätte sie jetzt keine Argumentationsgrundlage für ihren seit der Geburt bestehenden, tiefen Wunsch Kuba zu sehen. Als ich meine Bedenken bezüglich ihrer geplanten Kubareise äußerte, war sie fast ein wenig beleidigt. Ich kenne sie gut genug um zu wissen, dass sie trotzdem fahren wird. Außerdem sind die Tickets bereits gebucht. Wir lernten uns vor zwei Jahren im Auslandssemester kennen. Das Datum, an dem wir uns das erste Mal begegneten, merke ich mir besser als sonst einen Jahres- oder Geburtstag von Freundinnen, Bekannten oder Familienmitgliedern. Es war der 8. März. Wir nutzten beide die Gelegenheit eines gratis Museumsbesuchs aufgrund unserer Auslandsstudierendenstatus und beschlossen danach Essen zu gehen, um unseren Beitrag zur Würdigung dieses Tages zu leisten. Ein paar Stunden später fanden wir uns in einem kleinen Klub in der besetzten ehemaligen Militärstation beim Tanzen mit unserer neuen Bekanntschaft aus Israel zu einer D'n'B Version von Personal Jesus wieder. Von da an war das unser Song. Seit ich Aga, eigentlich Agnieszka, aber da ich ihren Namen unschön ausspreche und sie in ihrem Freundeskreis mit Nachnamen gerufen wird, den ich genauso falsch ausspreche und sich deswegen die Kurzform recht schnell durchgesetzt hat, kenne, habe ich sie drei Mal fallen gesehen. Das erste Mal habe ich eigentlich nur erzählt bekommen. Es war ihr erster Abend im Studierendenheim. Das erste Willkommensgetränk, es kam in den folgenden Monaten zu einer Reihe dieser Willkommensgetränke bis sie zu Verabschiedungsgetränke wurden, hatte sie hinter sich gebracht, als sie in das zehn Quadratmeter große Zimmer, statt elegant einzutreten, ihrer neuen Zimmerkollegin vor die Füße fiel. Das zweite Mal, als ich sie mich zu meinen Eltern begleitete und sie am Weg vom Schloßberg hinunter (ja, ich habe den Löwen ausgelassen) plötzlich am Asphalt lag, aber genauso schnell wieder aufstand und sobald sich unsere Lachkrämpfe gelegt hatten, weiterging. Ich dachte sie stolperte, da es steil bergab ging. Sie meinte sie war noch müde vom Vorabend, an dem mein Vater all seine Schnapsflaschen aus ^ der alten Holzbar im Wohnzimmer auf den großen Esstisch brachte und sicher ging, dass sie g auch wirklich jeden davon probierte. Dass die zwei keiner gemeinsamen Sprache fähig waren, cl verband sie mehr, als sie trennte. Seitdem gilt Österreich in dem ehemalig kommunistischen Land als sehr gastfreundlich. Als ich sie zu ihren Eltern begleitete, veranstaltete ihr Vater das gleiche Theater mit mir. Vodka muss immer auch für den zweiten Fuß getrunken werden. Ich ri bin am nächsten Tag allerdings nicht hingefallen. Das dritte Mal sah ich sie hinfallen, als wir in die Stadt waren, um unsere Gespräche halb öffentlich zu machen. Wir waren überzeugt die Jü relevantesten Sachverhalte zu besprechen und diese deswegen auch halböffentlich machen zu müssen, indem wir uns, abwechselnd in unseren zwei favorisierten Cafés, laut genug darüber austauschten. Geplant war, dass sich jemand zu uns setzt und die Diskussion weiterbringt, was jedoch nie jemand gemacht hat. Vom Interesse der Gesellschaft enttäuscht bestellten wir wie üblich unser Bier und schweiften in Bernhardsche Darstellungen der Staaten, in die wir geboren wurden ab. Kurz bevor wir damals in das eine Café an der Ecke, das wir in Wahrheit dem anderen vorzogen, eintraten, fiel Aga zu Boden. Diesmal war weder der Untergrund geneigt, noch hatte sie mein Vater oder andere mit Willkommensgetränken überhäuft. Ich reichte ihr die Hand, fragte ob alles in Ordnung wäre, und half ihr auf die Beine. „It's hard for me to handle some basic life skills like walking and eating...". Wir lachten beide laut, betraten das Café und zogen die Blicke der übrigen Gäste auf uns. Wir genossen das. In unserer gemeinsamen Zeit an einem gemeinsamen Ort wurden wir zum Team. Zu einem guten Team. Sie hat mir die schmerzlindernde Wirkung von Vodka bei physischen wie psychischen Wehwehchen offenbart, ich ihr den wahrheitsfördernden Effekt des Weines. Sie bot mir Salzgurken an, ich ihr Mannerschnitten. Sie kochte saure Suppe, ich machte Salat mit Kernöl ab. Sie gab mir Gombrowicz zu lesen, ich ihr Handke (Jelinek hatte sie schon in der Übersetzung gelesen, wer auch immer sich da darüber getraut hat). Sie zeigte mir The Dumplings auf Youtube, ich ihr Soap and Skin. Wir schauten zuerst Ida an, danach Im Keller. Als wir uns verabschiedeten, sie musste zurück, ich blieb noch über den Sommer, nahmen wir die Situation nicht allzu schwer, denn wir wussten beide, dass wir uns wiedersehen werden. Es folgten Besuche und ein regelmäßiger Austausch, teilweise Fortsetzungen unserer Kaffeehausszenen via Skype, Postkarten ganz alte Schule und Anrufe zu unchristlichen Stunden (beispielsweise um sie über die Geschehnisse, die sie mir zuerst nicht glaubte, in Paris zu informieren, da sie einen Flug für den Tag darauf gebucht hatte, ich selbst saß schon im Bus kurz vor der deutsch-französischen Grenze). Vor ein paar Monaten schrieb sie mir, dass sie einen Tumor hat. „I have a tumor in my brain". Die Epianfälle davor waren Vorankündigungen. Endlich hat sie einen Erklärungsansatz, warum sie sich ungewollt aber regelmäßig am Boden wiederfindet. Aga ist überzeugt, dass die Berliner Mauer auch einen Tumor hatte. Deswegen ist sie gefallen. Der Tumor der Berliner Mauer ist aber um einiges schlimmer als ihr eigener, sagt Aga. Er hat nicht nur die Mauer selbst zerstört, also in ihrem Fall den Körper, obwohl wir das ja alle gut finden, bei der Mauer, nicht bei Aga, aber dieser Mauertumor hat seine Metastasen bis in den letzten Winkel des ehemaligen Ostens wachsen lassen, nicht so wie ihr Gehirntumor, der aufgrund der Blut-Hirn-Schranke keine weiteren Metastasen im restlichen Körper wachsen lässt (Gehirntumore streuen nicht!). Ich sehe sie vor meinen Augen, wie sie die Stirn runzelt dann die Augen zusammenkneift, nach links oben blickt und mit der Hand, begleitet von einem Ächzen, abwinkt. So verwarf sie immer ihre Theorien, die sie sich am Tag davor vor dem Einschlafen ausgedacht hat aber laut ausgesprochen doch nicht so plausibel klingen. Kuba also. Ich würde jetzt gerne mehr über Kuba sagen, aber ich habe keine Ahnung und keine Lust auf Wikipedia nachzulesen. Viel mehr Gedanken mache ich mir, ob Aga wieder zurück kommen wird. Immer öfters schrieb sie mir vom Krankenhaus aus. Das erste Mal, als o ich ein paar Tage keine Antwort auf meine Nachricht bekam, dachte ich, es wurde ihr Profil cl wieder einmal aufgrund ihrer politischen Postings (zu links für jenes Land) gelöscht, aber der fJ6 Grund war ein Epianfall. Trotz Tumorentfernung bekam sie weitere drei, oder waren es sogar vier Anfälle. Jetzt sind es die Leberenzyme. Kuba also. Schön wird es dort sicher sein. ro ri „Have tun N .i^ „Of course I will have fun" |ü „Call me when you will be back" '.Zi „I will" AGA »Try not to fall« »I'll do my best« Kuba torej. Ravno toliko, da se je še rodila v komunizmu. Prepričana sem, da se je v materinem trebuhu zavestno odločila, da se rodi še v komunizmu, drugače bi se držala roka poroda, ki je bil nekaj tednov kasneje. Toda v tem primeru zdaj ne bi imela opravičljivega razloga za to, da si je že vse od rojstva globoko želela videti Kubo. Ko sem izrazila svoje pomisleke glede načrtovanega potovanja tja, je bila skoraj malo užaljena. Ker jo dovolj dobro poznam, vem, da bo vseeno odpotovala. Poleg tega pa je že kupila karte. Spoznali sva se pred dvema letoma na izmenjavi. Datum, ko sva se prvič srečali, sem si zapomnila bolje kot sicer obletnice ali rojstne dneve prijateljic, znancev ali družinskih članov. Bil je 8. marec. Ker sva imeli status tujih študentk, sva si lahko brezplačno ogledali muzej, nato pa sva se odločili, da greva nekaj pojest in tako prispevava k počastitvi tega dne. Čez nekaj ur sva se znašli v majhnem klubu v zasedeni nekdanji vojaški bazi, kjer sva z najinim novim znancem iz Izraela plesali na D'n'B različico pesmi Personal Jesus. Od takrat je bila to najina pesem. Odkar poznam Ago - dejansko ji je ime Agnieszka, toda ker njenega imena ne znam lepo izgovoriti in ker jo prijatelji kličejo po priimku, ki ga prav tako izgovarjam narobe, se je kratka oblika precej hitro uveljavila -, sem jo trikrat videla pasti. O prvem padcu sem pravzaprav le slišala. Bil je njen prvi večer v študentskem domu. Za sabo je imela prvo pijačo dobrodošlice (v naslednjih mesecih so se zvrstile še številne pijače dobrodošlice, dokler se niso spremenile v pijače slovesa), ko je, namesto da bi elegantno vstopila v deset kvadratnih metrov veliko sobo, svoji novi sostanovalki padla pred noge. Drugič se je pripetilo, ko me je spremljala k mojim staršem in je na poti s Schloßberga (da, izpustila sem leva) nenadoma ležala na asfaltu; a prav tako hitro je spet vstala in takoj, ko se je najin napad smeha polegel, nadaljevala pot. Mislila sem, da se je spotaknila, ker je bila pot navzdol strma. Dejala je, da je bila še vedno utrujena od prejšnje noči, ko je moj oče iz starega lesenega bara v dnevni sobi prinesel vse steklenice z žganjem, jih postavil na veliko jedilno mizo in se prepričal, da je Aga tudi res poskusila vsebino vseh. To, da nista govorila skupnega jezika, ju je v večji meri povezovalo kot pa razdvajalo. Odtlej Avstrija v nekdanji komunistični državi slovi kot zelo gostoljubna. Ko sem jo spremljala k njenim staršem, je njen oče zame priredil isti cirkus. Vodko je vedno treba piti tako za eno kot za drugo nogo. Toda jaz naslednji dan nisem padla. Tretjič sem jo videla pasti, ko sva bili v mestu, da bi napol javno razpravljali. Prepričani sva bili, da se pogovarjava o najpomembnejših zadevah, zato je to moralo potekati napol javno - in tako sva o njih dovolj glasno debatirali v najinih dveh najljubših kavarnah. Nadejali sva se, da bo nekdo prisedel in se vključil v razpravo, vendar tega ni nihče storil. Razočarani nad zanimanjem družbe sva, kot običajno, naročili pivo in v slogu Thomasa Bernharda začeli opisovati države, v katerih sva se rodili. Tik preden sva vstopili v kavarno na vogalu, ki sva jo pravzaprav imeli rajši kot tisto drugo, je Aga padla. Tokrat tla niso bila nagnjena, niti je moj oče ali kdo drug ni zalil s pijačo dobrodošlice. Podala sem ji roko, vprašala, ali je vse v redu in ji pomagala vstati. »It's hard for me to handle some basic life skills like walking and eating ...« Na glas sva se zasmejali, vstopili v kavarno in nase pritegnili poglede ^ drugih gostov. V tem sva uživali. Ko sva bili obe ob istem času na istem mestu, sva postali g ekipa. Dobra ekipa. Ona mi je razodela blagodejni učinek vodke pri namišljenih fizičnih cl in psihičnih boleznih, jaz pa njej, da zaradi vina resnica pride na dan. Ponudila mi je kisle 43 kumare, jaz pa njej Mannerjeve napolitanke. Skuhala je kislo juho, jaz pa sem pripravila ^^ solato z bučnim oljem. Dala mi je za brati Gombrowicza, jaz pa njej Handkeja, saj je ri Jelinekovo prebrala že v prevodu nekoga, ki se je tega upal lotiti. Na Youtubu mi je pokazala skupino The Dumplings, jaz pa njej Soap&Skin. Najprej sva pogledali film Ida, nato pa V Jü kleti. Ko sva se poslavljali - morala je nazaj, jaz pa sem ostala še čez poletje - nama ni bilo preveč hudo, saj sva obe vedeli, da se bova spet videli. Sledili so obiski in redne razprave po Skypu, deloma nadaljevanja tistih iz kavarn, povsem staromodne razglednice in klici ob res nekrščanskih urah (da sem jo na primer obvestila o dogodkih v Parizu; najprej mi ni hotela verjeti, saj je imela letalsko karto za naslednji dan, jaz pa sem že sedela na avtobusu tik pred francosko-nemško mejo). Pred nekaj meseci mi je napisala, da ima tumor. »I have a tumor in my brain.« Epileptični napadi so bili vnaprejšnja opozorila. Končno ima pojasnilo, zakaj se vedno znova nehote znajde na tleh. Aga je prepričana, da je tudi Berlinski zid imel tumor. Zato je padel. Aga pravi, da je bil tumor Berlinskega zidu veliko hujši kot njen. Ni uničil le samega zidu, torej v njenem primeru telesa, kar je bilo sicer vsem všeč (to glede zidu, ne glede Age), temveč so se metastaze tega tumorja v zidu razrasle vse do najbolj oddaljenih kotičkov nekdanjega Vzhoda. Pri njenem možganskem tumorju pa se metastaze zaradi krvno-možganske pregrade ne morejo razširiti po preostalem delu telesa - možganski tumorji se ne razsejejo! Imam jo pred očmi, kako namršči čelo, nato pripre oči, pogleda levo navzgor, zamahne z roko in obenem zavzdihne. Tako je vedno zavrgla tiste teorije, ki si jih je izmislila prejšnji dan pred spanjem, toda nato izgovorjene na glas niso več zvenele tako prepričljivo. Kuba torej. Zdaj bi rada povedala kaj več o Kubi, toda o njej nimam pojma, Wikipedije pa se mi ne ljubi brati. Več razmišljam o tem, ali se bo Aga vrnila. Vedno pogosteje mi je pisala iz bolnišnice. Prvič, ko mi nekaj dni ni odgovorila na sporočilo, sem mislila, da je bil njen profil zaradi političnih objav (preveč levičarskih za tisto državo) znova izbrisan, toda razlog je bil epileptični napad. Čeprav so ji tumor odstranili, je utrpela še tri, morda celo štiri napade. Zdaj je šlo za jetrne encime. Kuba torej. Tam bo zagotovo krasno. »Have fun« »Of course I will have fun« »Call me when you get back« »I will« to 'n CD CD SIEGFRIED LENZ: DER SEELISCHE RATGEBER Prevedel: Michael Leopold Der seelische Ratgeber Sie lobten mich zu Wenzel Wittko hinüber, dem seelischen Ratgeber unserer Zeitschrift, und sie machten mich zu seinem Gehilfen. Wittko hatte kurzes schwarzes Haar, versonnene Augen, gütig war sein Mund, gütig das Lächeln, das er zeigte - über seinem ganzen teigigen Gesicht lag ein Ausdruck rätselhafter Güte. Mit dieser Güte arbeitete er; mit Geduld, Gin und Güte las er die tausend Briefe, die der Bote seufzend zu uns hereintrug: Briefe der Beladenen, der Einsamen und Ratsuchenden; - oh, niemand kann das Gewicht der Briefe schätzen, das traurige Gewicht der Fragen, mit denen sich die Zeitgenossen an Wenzel Wittko wandten. Sie schrieben ihm all ihre soliden Sorgen, ihre Verzweiflungen, ihre wesentlichen Wünsche - er wußte immer Rat. Er wußte, was einer Dame zu antworten war, die keine Freunde besaß; er tröstete eine Hausfrau, deren Mann nachts aus dem Eisschrank aß. Souverän entschied er, ob man seine Jugendliebe heiraten darf. Keiner, der eine Frage an ihn stellte, ging leer aus. Die Sekretärin, die unsicher war, ob ihr Chef sie nach Hause fahren darf, der junge Mann, dessen Schwiegereltern ihn mit „Sie" anredeten, die Witwe, die von ihrer ehrgeizigen Tochter ein Schlagsahneverbot erhalten hatte - alle, alle erhielten persönlichen Trost und Ratschlag. Es gab nichts, was Wenzel Wittko umgangen, wovor er gekniffen hätte: alles unter der Sonne konnte er entscheiden, aufrichten und beschwichtigen. Was bedrückte, wurde ausgesondert, wo es an Frohsinn mangelte, wurde er hinverfügt. Wo kein Mensch mehr raten konnte: Wenzel Wittko, unser seelischer Ratgeber, brachte es mit Geduld, Gin und Güte zustande. Ich durfte ihm dabei helfen, ich und Elsa Kossoleit, unsere blasse Sekretärin: bewundernd sahen wir zu, wie er den Korb mit den straff geschnürten Briefpacken in sein Zimmer zog, wie er sich hinkniete, die Schnüre löste und sein gütiges Gesicht tief und träumerisch über den Inhalt senkte. Bewunderung war das wenigste, was wir für ihn aufbrachten; wenn er grüßte, empfanden wir ein warmes Glück, wenn er uns rief, eine heiße Freude. Mich rief er schon am ersten Tag zu sich höflich lud er mich ein, Platz zu nehmen, tot mir Gin in der Teetasse an, musterte mich lange mit rätselhafter Güte. „Kleiner", sagte er plötzlich, „hör mal zu." „Ja", sagte ich. „Du wirst einen Weg für mich machen, Kleiner. Du kannst zu Fuß hingehen, es ist nicht weit. Du brauchst nur einen Brief für mich abzugeben, in meiner alten Wohnung." „Gern", sagte ich, „sehr gern." Er gab mir den Brief, und ich machte mich auf - schwer sind die frühen Jahre der Lehre. Ohne mich aufzuhalten, forschte ich nach der Straße, forschte nach dem Haus; es war eine stille, melancholische Villa, in der sich die alte Wohnung von Wenzel Wittko befand. Ich klingelte, wartete und klingelte noch einmal, dann erklang ein zögernder, schlurfender Schritt, eine Sicherheitskette wurde entfernt und die Tür mißtrauisch geöffnet. Im Spalt stand eine magere alte Frau, unwillig, die Mühsal der Treppe im kleinen Vogelgesicht, fragte sie mich nach dem Grund der Störung. Jd „Ein Brief"; sagte ich. Sie sah mich erstaunt an. „Ein Brief von Herrn Wittko." CD Sie streckte die Hand aus, nahm mir hastig den Brief ab, riß ihn auf und las, und obschon ihr Gesicht gesenkt war, sah ich, daß ein Ausdruck von feiner Geringschätzigkeit auf ihm erschien, von würdevoller Verachtung und noblem Haß: sie las nicht zu Ende. Sie hob den Kopf, knüllte mir den Brief in die Hand und sagte: „Nehmen Sie. Diese Kündigung hätte der Vagabund sich sparen können. Wir haben ihn schon vorher rausgesetzt." Ich sah sie betroffen an, mit hilfloser Erschrockenheit, und ich sagte: „Das ist aber ein Brief von Wenzel Wittko." „Das habe ich gesehen", sagte sie. „Wir sind glücklich, daß er aus dem Haus verschwunden ist." Sie schloß die Tür; ich hörte den zögernden, schürfenden Schritt, hörte im Haus eine Tür schlagen, und ich wandte mich ratlos um und ging zur Redaktion zurück. Ich gab Wenzel Wittko den Brief. Er lächelte, als er ihn in der Hand hielt, lächelte in all seiner rätselhaften Güte. Schließlich glättete er ihn sorgfältig mit dem Lineal und schob ihn in seine Brusttasche: die Briefe der Beladenen waren wichtiger, sie durften nicht warten. Er hatte bereits einen Fächer von ihnen zusammengestellt, dunkler Strauß der Verzweiflung, und er rief Elsa Kossoleit und diktierte ihr die Antworten. Nachdem er sich verströmt hatte in Trost und Aufrichtung, rief er mich wieder zu sich. „Kleiner", sagte er, „du könntest etwas für mich tun. Hier sind zwei Päckchen für meinen Sohn, es sind Spielsachen drin, kleine Dinge, die Freude machen: du könntest sie abgeben für ihn." „Gern", sagte ich, „sehr gern." „Der Junge ist draußen im Internat", sagte er. „Du kannst mit der Bahn hinfahren; das Geld gebe ich dir zurück." „Ich fahr wirklich gern hin", sagte ich. Er faßte mich ins Auge, schaute mich mit versonnener Liebe an und gab mir die Päckchen und entließ mich. Frohgemut fuhr ich hinaus, wo das Internat lag; es war in bewaldeter Vorstadt, am Strom, hoch an teurem Hang: weiß sah ich es vor mir aufschimmern, mauerumgeben. Über knirschenden Kiesweg näherte ich mich, passierte den Pförtner, passierte eine Ruheterrasse, auf der zarte Zöglinge ihren Körper der Sonne aussetzten; dann landete ich im Geschäftszimmer. Ich übergab die Päckchen einem gut gekleideten, hinkenden Herrn; er würde sie sofort weiterleiten, sagte er, direkt an den Sohn von Wenzel Wittko: beruhigt zog ich davon. Doch ich hatte das glasverkleidete Pförtnerhaus noch nicht erreicht, als mich ein verstörter Junge einholte, in schnellem Lauf kam er heran, die Päckchen unterm Arm; blond" mit fuchtelnden Armen verstellte; er mir den Weg, schob mir die Päckchen zu und sagte: „Hier, nehmen Sie das. Bringen Sie alles zurück." „Es ist für dich", sagte ich vorwurfsvoll, „es ist von deinem Vater." „Deswegen", sagte er. „Schmeißen Sie es ihm hin, ich will nichts von ihm haben. Er soll auch nicht mehr rauskommen hierher." „Heißt du denn überhaupt Wittko?", fragte ich. „Ja", sagte er, „leider heiße ich so. Nehmen Sie das Zeug wieder mit." cl Unschlüssig nahm ich die Päckchen wieder an mich, blieb stehen in schwermütiger Ratlosigkeit, sah dem Jungen nach, der eilig verschwand, zu eilig, ohne sich noch einmal nach ^^ mir umzublicken. Diesmal jedoch wollte ich meinen Auftrag erfüllen, wollte Wenzel Wittko ^ nicht enttäuschen, und darum übergab ich beide Päckchen dem Pförtner, der mir versprach, .i^ sie weiterzuleiten. |ü So konnte ich Wenzel Wittko den Schmerz der Zurückweisung ersparen; er brauchte sich nicht damit abzugeben, konnte frei sein für die Briefe der Beladenen, denen allen er etwas zu raten und zu sagen hatte. Jeder, der sich an ihn wandte, durfte hoffen - selbstlos verströmte er sich für die andern. Ich hatte nur die Gelegenheit, mich für ihn zu verströmen: freudig trug ich neue Briefe zu ihm hinein, gern kaufte ich Gin für ihn, spülte die gebrauchten Tassen aus, und ehrgeizig erledigte ich Botengänge, um die er mich bat. Wie er sich für andere opferte, so opferte ich mich für ihn. Darum bedrückte es mich auch nicht, als er mich eines Tages nach Feierabend bat, einen Brief für ihn in einer Kneipe abzugeben; glücklich machte ich mich auf den Weg. Es war eine Kellerkneipe, die ich ausmachte: leer und zugig, Zementfußboden, die Tische mit Sand geschrubbt, niemand war außer mir da. Ich trat an die polierte Theke, wartete, räusperte mich, und als immer noch keiner kam, schlug ich zwei Gläser gegeneinander. Jetzt erschien hinter einem braunen Vorhang eine Frau; sie war hübsch und müde, scharfe Schatten unter den Augen. Leise, im weißen Kittel, ging sie hinter die Theke, ihre Hand hob sich zum Bierhahn hinauf, doch ich winkte ab. Ich gab ihr den Brief. „Für Sie", sagte ich. Sie nahm den Brief, hielt ihn unter das Licht und las den Absender, und plötzlich wurde ihr Gesicht starr, eine alte Erbitterung zeigte sich auf ihm, und die Frau zerriß den Brief, ohne ihn gelesen zu haben, und steckte die Schnipsel in die Kitteltasche. „Es tut mir leid", sagte ich unwillkürlich. „Das macht nichts", sagte sie, „es geht schon vorbei, es ist schon vorbei." In ihren müden Augen standen Tränen. „Kann ich etwas tun", fragte ich. Sie schüttelte den Kopf. „Nein", sagte sie. „Es ist nichts mehr zu tun, es ist alles zu Ende. Sagen Sie meinem Mann, daß ich die Scheidung beantragt habe. Mehr brauchen Sie ihm nicht zu sagen." „Ich arbeite für ihn", sagte ich. „Das tut mir leid", sagte sie, und sie wandte sich langsam um, eine Hand in der Kitteltasche, ging auf den braunen Vorhang zu und schlug ihn zur Seite. Ich sah, daß ihre Schultern zuckten. Still verließ ich die Kneipe, ging die sauberen Zementstufen hinauf; es war windig draußen, und ich begann zu frieren. Ich schlug den Weg zur Redaktion ein: es brannte noch Licht oben, Wenzel Wittko wartete auf mich, heute abend noch wollte er eine Antwort haben. Als ich zu ihm kam, saß er bei einem Stapel von Briefen und einer Tasse Gin, und der erste Blick, der mich beim Eintreten traf, war scharf und grausam, so grausam, daß ich erst erschrak, doch dann löste sich sein Ausdruck, Güte k., wieder in seinem Gesicht, die rätselhafte Güte, mit der er allen Beladenen draußen in der Welt riet und half. „Was ist, Kleiner", fragte er. „Was ist los mit dir?" „Ich glaube nichts", sagte ich. „Hast du den Brief abgegeben?" „Ja", sagte ich. „Und hast du mir etwas mitgebracht?" ^ „Die Scheidung", sagte ich. „Ihre Frau hat die Scheidung beantragt." g Ein Schimmer von schneller Genugtuung trat in seine Augen, eine schlimme Zufriedenheit, cl aber er fing sich sofort, zeigte auf die gestapelten Briefe, die vor ihm lagen, und sagte milde: 4S7 „Sie warten noch auf mich, Kleiner. Sie warten alle darauf, daß ich ihnen etwas sage. Es gibt ^^ so viele Leute, die Hilfe brauchen, ich kann sie nicht im Stich lassen." ri N Und er versenkte sich tief und träumerisch in das Studium der verzweifelten Briefe; ich aber ging. Ich ging langsam die Treppe hinab und dachte an den nächsten Tag, und ich hatte Jü das Gefühl, mit meinem Gesicht in einen Berg von Asche gefallen zu sein ... Duševni svetovalec S hvalo so me premestili k Wenzlu Wittku, duševnemu svetovalcu našega časopisa in postal sem njegov pomočnik. Nikoli nisem delal za človeka kot je bil Wenzel Wittko. Imel je kratke črne lase, zasanjane oči, njegova usta so bila prijazna in prijazen njegov nasmešek, ves njegov testast obraz je pokrival izraz skrivnostne prijaznosti. S to prijaznostjo je delal; s potrpežljivostjo, pijačo in prijaznostjo je prebiral tisočera pisma, ki jih je poštar ves zadihan prinašal k nam: pisma obremenjenih, osamljenih in nasveta potrebnih duš. Oh, nihče ne more oceniti teže pisem, žalostne teže vprašanj, s katerimi so se bralci obračali na Wenzla Wittka. Pisali so mu o vseh svojih skrbeh, vsem svojem obupu, vseh svojih željah - zmeraj je znal svetovati. Vedel je kako odgovoriti dami, ki nima prijateljev; tolažil je gospodinjo, katere mož je ponoči jedel iz hladilnika; suvereno je odločil, ali se nekdo sme poročiti s svojo mladostniško ljubeznijo: vsak, ki mu je zastavil vprašanje, je prejel odgovor. Tajnica, ki ni bila prepričana, ali jo sme njen šef peljati domov; mladenič, čigar tast in tašča ga nagovarjata z »Vi«, vdova, ki je od svoje ambiciozne hčerke dobila prepoved do sladke smetane - vsi, prav vsi so prejeli osebno tolažbo in nasvet. Nič ni obstajalo, kar bi Wenzla Wittka zaobšlo, čemur bi se izognil: lahko je odločal o vsem pod soncem, vsem je dajal oporo in vsakogar je pomirjal: kar se je razšlo, je združil; kar je težilo, je odpravil; kjer je manjkalo vedrine, jo je dodal. Kjer nihče več ni mogel svetovati, je Wenzel Wittko, naš duševni svetovalec, to zmogel s pomočjo potrpežljivosti, pijače in prijaznosti. Pri tem sva mu smela pomagati jaz in Elsa Kossoleit, naša tajnica: občudujoče sva opazovala, kako je v svojo sobo odvlekel košaro s trdno zvezanim paketom pisem, kako je pokleknil, razvezal vrv in spustil svoj prijazen obraz globoko in zasanjano čez vsebino. Občudovanje je bilo še najmanj kar sva čutila do njega; ko je pozdravil, sva občutila toplo srečo, ko naju je poklical, vroče veselje. Mene je poklical k sebi že prvi dan; vljudno me je povabil naj sedem, mi ponudil džin v skodelici za čaj in me dolgo motril s skrivnostno prijaznostjo. »Mali,« je nenadoma rekel, »poslušaj mali.« »Ja,« sem rekel. »Zame boš nekam šel, mali. Lahko greš peš, ni daleč. Samo eno pismo moraš namesto mene odnesti v moje staro stanovanje.« »Z veseljem,« sem rekel, »prav rad.« Dal mi je pismo in odpravil sem se na pot - težka so zgodnja leta učenja. Brez ustavljanja sem iskal ulico, iskal hišo; bila je tiha, melanholična vila, v kateri se je nahajalo staro stanovanje Wenzla Wittka. Pozvonil sem, čakal in pozvonil še enkrat, nato je zazvenel obotavljajoč, lahek korak, odpela se je varnostna veriga in vrata so se nezaupljivo odprla. Med njimi je stala suhljata stara ženska; muka od hoje po stopnicah je bila razvidna z njenega majhnega ptičjega obraza in nejevoljno me je vprašala po vzroku za motenje. »Pismo,« sem rekel. Začudeno me je pogledala. »Pismo gospoda Wittka.« ¡g Iztegnila je roko, mi naglo vzela pismo, ga silovito odprla in brala, in čeprav je bil njen cl obraz spuščen, sem videl, da se je na njem pojavil izraz finega prezira, dostojanstvenega (¡2 zaničevanja in elegantnega sovraštva: ni ga prebrala do konca. Dvignila je glavo, mi v ^^ roko zmečkala pismo in rekla: rži »Vzemite. To odpoved bi si klatež lahko prihranil. Že pred tem smo ga izselili.« .i^ Zaprepadeno sem jo gledal z nebogljeno prestrašenostjo in rekel: cd »Saj to je vendar pismo Wenzla Wittka.« '.Zi »Sem videla,« je rekla. »Srečni smo, da je izginil iz hiše.« Zaprla je vrata, slišal sem obotavljajoč, lahek korak, slišal zaloputniti vrata v hiši in zbegano sem se obrnil ter se vrnil nazaj v uredništvo. Wenzlu Wittku sem vrnil pismo. Nasmehnil se je, ko ga je držal v roki, smehljal se je v vsej svoji skrivnostni prijaznosti; končno ga je skrbno zgladil z ravnilom in ga potisnil v svoj prsni žep: pisma obremenjenih duš so bila pomembnejša, niso smela čakati. Nekaj jih je že sestavil in poklical je Elso Kossoleit ter ji narekoval kolone odgovorov: kako se je potrebno obnašati ob nezvestobi moškega, kako potolažiti mlado punco, ki se je rodila s prevelikimi stopali, kaj storiti z vraževerno babico. Prisluhnila sva njegovemu mehkemu nareku, razmišljala o načinu, s katerim je uravnaval svet in izpolnjeval bistvene želje; s priprtimi očmi, srkajoč džin iz skodelice za čaj, tako je oddajal nasvet za nasvetom za blagor časa. Po tem, ko se je razdajal za tolažbo in poštenje, me je spet poklical k sebi. »Mali,« je rekel. »Nekaj bi lahko storil zame. Tukaj sta dva zavojčka za mojega sina, noter so igrače, majhne reči, ki osrečujejo: lahko bi mu jih nesel.« »Prav rad,« sem rekel, »z veseljem.« »Fant je zunaj v internatu,« je dejal. »Tja se lahko pelješ z vlakom; denar ti bom vrnil.« »Res se bom z veseljem peljal tja,« sem rekel. Premeril meje zočesom, me pogledal zočetovskoljubeznijo in mi dal zavojčkater me odslovil. Dobre volje sem se odpeljal do internata; nahajal se je v gozdnatem predmestju ob reki, še na premožnem pobočju: obdanega z zidom sem zagledal, ko se mi je belo zasvetlikal. Bližal sem se mu čez škrtajočo, s prodom posuto potko, stopil mimo vratarja, mimo terase, na kateri so mladi gojenci nastavljali svoja telesa soncu in prispel v poslovno sobo. Zavojčka sem predal dobro oblečenemu, šepajočemu gospodu. Takoj ju bo posredoval naprej, je rekel, neposredno do sina Wenzla Wittka. Pomirjen sem se odpravil proč. Toda nisem še uspel priti do steklene vratarnice, ko me je dohitel zmeden fant; približal se mi je s hitrim tekom in z zavojčkoma pod roko. Plavolasec mi je z mahajočimi rokami zastavil pot, mi potisnil zavojčka in rekel: »Tukaj, vzemite tole. Vse odnesite nazaj.« »To je zate,« sem rekel očitajoče, »od tvojega očeta je.« »Prav zato,« je rekel, »vse mu vrzite nazaj, od njega nočem imeti nič. Tudi semkaj naj ne hodi več.« »Se sploh pišeš Wittko?« sem vprašal. »Ja,« je rekel, »na žalost se tako pišem. Odnesite te reči s seboj.« Omahujoče sem vzel zavojčka spet s seboj, se ustavil, pogledal za fantom, ki je urno izginjal, preveč urno, brez da bi se enkrat samkrat ozrl za menoj. Tokrat pa sem svojo nalogo hotel izpolniti, nisem želel razočarati Wenzla Wittka, zato sem zavojčka predal vratarju, ki mi je obljubil, da ju bo posredoval dalje. Tako sem lahko Wenzlu Wittku prihranil bolečino zavrnitve; tega mu ni bilo treba prenašati, lahko je bil prost za pisma obremenjenih duš, ki jim je svetoval in odgovarjal. Vsakdo, ki se je obrnil nanj, je smel upati - nesebično se je razdajal za druge. Jaz sem imel zgolj priložnost, da sem se lahko razdajal za njega: z veseljem sem mu nosil ^ nova pisma, rad sem zanj kupil džin, pomival umazane skodelice in vneto opravljal naloge, g za katere me je prosil, da jih opravim. Kakor se je on žrtvoval za druge, sem se jaz žrtvoval cl zanj. 1*3 Zato mi tudi ni bilo težko, ko me je nekega dne po zaključku dela prosil, naj zanj dostavim pismo v neko gostilno; srečen sem se odpravil na pot. Gostilna, ki sem jo moral ri obiskati, je bila kletna; bila je prazna in skoznjo je vlekel prepih, tla so bila cementirana, mize spolirane s peskom, razen mene ni bilo nikogar. Stopil sem do zloščenega pulta, čakal, se odkašljal, in ker še zmeraj ni nihče prišel, sem trčil dva steklena kozarca drug ob drugega. Zdaj se je izza rjavega zastora prikazala ženska; bila je lepa in utrujena, z ostrimi sencami pod očmi. Oblečena v belo haljo, je tiho šla za pult, njena roka se je dvignila do pipe za pivo, toda pomahal sem ji, da ni treba. Dal sem ji pismo. »Za vas,« sem rekel. Vzela je pismo, ga podržala pod luč, prebrala kdo je pošiljatelj in njen obraz je nenadoma odrevenel, na njem se je prikazalo neko staro ogorčenje in ženska je raztrgala pismo, ne da bi ga prebrala, ter stlačila koščke v žep na halji. »Žal mi je,« sem nehote rekel. »Nič hudega,« je rekla, »saj bo minilo, je že minilo.« V njenih utrujenih očeh so bile solze. »Lahko kaj storim?« sem vprašal. Zmajala je z glavo. »Ne,« je rekla. »Ni več kaj storiti, vsega je konec. Sporočite mojemu možu, da sem zahtevala ločitev. Več mu ne rabite povedati.« »Delam zanj,« sem rekel. »Žal mi je,« je rekla, se počasi obrnila stran in z eno roko v halji odšla do rjavega zastora ter ga odgrnila. Videl sem, kako so ji trznila ramena. Tiho sem zapustil gostilno, se povzpel po čistih cementiranih stopnicah; zunaj je bilo vetrovno in začelo me je zebsti. Odpravil sem se proti uredništvu: zgoraj je še gorela luč, Wenzel Wittko je čakal name, še ta večer je želel izvedeti odgovor. Ko sem prišel k njemu, je sedel pred kupom pisem in skodelico džina in prvi pogled, ki me je zadel ob vstopu v sobo, je bil oster in okruten, tako okruten, da sem se prestrašil, toda nato je ta izraz izginil, prijaznost je spet legla na njegov obraz, tista skrivnostna prijaznost, s katero je vsem obremenjenim dušam tega sveta svetoval in pomagal. »Kaj je mali,« je vprašal, »kaj je narobe s teboj?« »Mislim, da nič,« sem rekel. »Si dostavil pismo?« »Sem,« sem rekel. »In, si mi prinesel kaj s seboj?« »Ločitev,« sem rekel. »Vaša žena je zahtevala ločitev.« Senčica hitrega zadoščenja je stopila v njegove oči, vzdihujoče zadovoljstvo, ampak takoj se je obvladal, pokazal na nakopičena pisma, ki so ležala pred njim in nežno rekel: »Še zmeraj čakajo name, mali. Vsi čakajo na to, da jim bom kaj rekel. Toliko je ljudi, ki potrebujejo pomoč, ne morem jih pustiti na cedilu.« In globoko ter zasanjano se je spustil v preučevanje pisem; jaz pa sem šel. Počasi sem šel po stopnicah, razmišljal o jutrišnjem dnevu in imel sem občutek, kot da sem z obrazom padel v kup pepela... Vir SIEGFRIED LENZ, 1958: Der seelische Ratgeber. Iz zbirke: Jäger des Spotts. Geschichten aus dieser Zeit. Copyright © 1958 by Hoffmann und Campe Verlag, Hamburg. > g ANNA TERÉK: DUNA UTCA Prevedla: Bea Fahrer Duna utca és lehet, én mégiscsak a Duna utcában voltam egész életemben a legboldogabb. oten laktunk két szobában, s apám sosem tudta nyugodtan megcsókolni anyámat. mi néztük óket mindig, talán ezért nem is csókolta sokszor. anyám szájáról hiányoztak ezek a csókok, de én szerettem hallani a másik négy ember szuszogását. a nagymamának minden este kinyitottuk a rekamiét, és én ha féltem, átlopóztam, hideg talpakkal hozzá bebújtam, és én féltem, fóleg az éjszakák kozepén. koltozés, doboz, pakolás, zsinór, korbekotni életünket, a ruhák kozé hajtogatta anyám az emlékeinket. betegen, lázrózsákkal, tüdógyulladással koltoztünk át az új lakásba, ami ház volt, de mi megszokásból, dacból, vagy csak helytelen nyelvhasználatból (szintaktikai undor) lakásnak hívtuk. az új lakásban még hetekig nem voltak bútorok, kibelezett ágyak matracain aludtunk, és még sokaig visszajartunk a Duna utcaba nézni a tv-t, vasarnapi gyerekmûsort, mert az uj lakasban, illetve ott a tetôn, nem volt még antenna. minden vasarnap délelôtt autoba ùltùnk, az anya helyére tettùk a tv-t, és a régi lakasban mesét néztùnk egy kéményseprôrôl. én mindig szerettem volna megnézni, milyen az, amikor a kéménymélybe olomgolyot engednek, mert az uj lakas kéményépitésekor mesélte a Gergô bacsi, hogy ugy lehet kibaszni az akadékoskodo megrendelôvel a kéményrakasnal, hogy a kéménymélybe egy kalapot is beleépitùnk, aminek a teteje négybe van vagva, igy az olomgolyo atmegy és vissza is jut keresztùl rajta, ha ellenôrzik, de a fùst, a fùst az kérem szépen odalent marad, elarasztani a kalyhat, a szobat, orrlyukakat. K ro CD CD ehetik saját füstjüket, rághatják csipkésre: rábasztak. Anti bácsi meg csak nevetett s mesélte: szerencsét hozna a családnak, ha valamit, használatlan holmit, vagy épp mi kedves nekünk, voltam egész életemben a legboldogabb, pedig aztán egy másik utcában Attila olyan ügyesen szorította mellkasára mellkasomat, porszagú hideg parkettán, hogy azt hittem, ez nagyobb boldogság mint bármi más. beépítenénk a házba. valami oda nem illöt. de anyám szót értett a munkásokkal, mert építésznek tanult, s apám szót értett a munkásokkal, mert ugyanannyi téglát pakolt mint ök, mert ugyanannyi pálinkát ivott meg mint és én nem értettem még a szavakat, amikkel szerelmes levelet írtam az egyik munkásnak és a levelet meg egy téglát dugtam a párnája alá. még rosszul írtam le, hogy szeretlek, mert még nem tudtam rendesen írni. pedig akkor még tudtam rendesen érezni. Anti bácsi meg csak nevetett, s végül a pincepadlóba betonozáskor egy csavarhúzót dobtunk, aztán túl sokan és túl erosen, aztán túl gyengén szorítottak, a borom is feljott, a csontom is kilátszott, végül már nem szorított ok.senki, és Attila kedve is elment az újraszorítástól. kifogyott belole a dühos, lázongó szorongatás, vagy csak engem nem tudott már úgy megszorítani, ahogy más lányokat, ahogy azt én is szerettem volna tole. albérletbol lakásba, lakásból bérelt szobába, szobáról szobára koltozni évenként, mint aki ráér csomagolni, koltozés, doboz, pakolás, zsinór, korbekototték az életemet, cu i_ CD a nappaliban meg a parketta alatt egy sörösüveg lapul. és én szentül hittem, hogy a beépített holmiknak jelentése van, hogy miért épp a pincébe a csavarhúzót és miért épp a nappaliba a sörösüveget. lehet volt is nekik. és lehet, én mégiscsak a Duna utcában a ruhák tózé hajtogatta anyám az emlékeimet, betegen, lázasan, gyulladással költöztem át az új lakásokba új karok tózé, új öletesekbe, és ha sírtam, s az a másik, aki épp mellettem volt, velem kiabált, csukott szemhéjamon szemeim kirajzolták a Duna utcát, ahol boldog voltam, mert sokáig nem is ismertem az én négy emberemen kívül más embereket. ahol a lépcsoházban a lifttel szemben kis rakodóterünk volt, mintegy tárgypihenteto gyanánt, s mi osszecsavart szonyeget tartottunk ott meg biciklit, zoldet és félbehajthatósat, ahol este féltem egyedül a fekete folyosóra kilépni, de kiléptem, mert jó volt félni, mert utána meg lehetett nyugodni, megnyugtatták a gyereket. ahol a teraszkorlát egybeontott betonból volt, és apám minden nyáron felfújta nekünk a németországi gumimedencét. pancsoltunk, én a kiürült samponos flakont használtam távcso gyanánt, pucéran fürodtünk, pucér volt az ég is, nyáron nekem minden nap vasárnap volt. és még lehetett nevetni meg orülni, mert gyereknek lehet mindig mindennek orülni és akármit kinevetni, mert rámondják, hogy jaj, még csak gyerek. 2 Ulica Duna in možno je, da sem vseeno v ulici Duna bila tekom življenja najsrečnejša. pet nas je živelo v dveh sobah, oče nikoli ni mogel v miru poljubiti matere. mi smo ju nenehno opazovali, morda je zato ni poljubil pogosto. z materinih ustnic so manjkali ti poljubi, a jaz sem rada poslušala sopihanje ostalih štirih ljudi. babici smo vsak večer raztegnili kanape, in če me je bilo strah, sem se pretihotapila, z mrzlimi podplati sem zlezla k njej, in mene je bilo strah, predvsem sredi noči. selitev, škatla, pakiranje, vrvica, obvezali smo svoje življenje, mati je med obleke zložila naše spomine. bolni, rdečelični od vročine, s pljučnico smo se preselili v novo stanovanje, pravzaprav v hišo, vendar smo z navade, s kljubovalnosti, ali le zaradi napačne jezikovne uporabe (sintaktičnega gnusa) imenovali stanovanje. v novem stanovanju še tedne nismo imeli pohištva, g spali smo na vzmetnicah cl brez posteljnega okvirja, in se še dolgo vračali ^^ v ulico Duna ro . rži gledati tv, .i^ nedeljsko otroško oddajo, cd ker v novem stanovanju, '.Zi oziroma na tamkajšnji strehi, še ni bilo antene. vsako nedeljsko dopoldne smo sedli v avto, na materin sedež položili tv, in si v starem stanovanju ogledali pravljico o dimnikarju. vedno sem si želela videti, kako je, kadar v globino dimnika spustijo svinčeno kroglo, ker je med izgradnjo dimnika novega stanovanja stric Gergo pripovedoval, da tako lahko zajebemo nadležne naročnike tekom zidanje dimnika, da v globino vgradimo tudi klobuk, katerega vrh je prerezan na štiri, tako se svinčena krogla prebije skozi in preko nje se vrne nazaj, če bi ga pregledali, ampak dim, dim, ta prosim lepo, ostane spodaj, preplavi peč, sobo, nosnice. lahko jedo svoj dim, ga razgrizejo do čipkastega: najebali so. stric Anti se je le smejal in pripovedoval: družini bi prineslo srečo, če bi kaj, kakšno kramo, morda nam kaj ljubega, vgradili v hišo. nekaj, kar tja ne spada. mati se je razumela z delavci, saj se je učila arhitekturo, oče se je razumel z delavci, saj je toliko opek zložil kot oni, na koncu me ni stiskal saj je toliko žganja spil kot oni. nihče, tudi volja Attile je minila takrat še nisem razumela besed, od vnovičnega stiskanja. s katerimi sem napisala zmanjkalo mu je ljubezensko pismo besnega, upirajočega stiskanja, delavcu, morda pa le mene ni mogel več tako ter mu pismo in eno opeko stisniti, kot druga dekleta, skrila pod vzglavnik. kot sem si tega tudi jaz želela napačno sem mu napisala od njega. ljubim te, saj še nisem znala iz podnajema v stanovanje, iz stanovanja v najeto sobo, pravilno pisati. vsakoletna selitev toda takrat sem še znala iz sobe v sobo, zares čutiti. kot nekdo, ki ima čas pakirati, stric Anti se je le smejal, selitev, škatla, pakiranje, vrvica, navsezadnje smo tekom betoniranja obvezali so mi življenje, v kletni pod mati je med obleke zložila vrgli izvijač, moje spomine, v dnevni sobi pa se pod parketom bolna, vročična, z vnetjem skriva pivovska steklenica. sem se preselila v nova stanovanja, in jaz sem sveto verjela, med nova naročja, da ima vzidana krama med nove objeme, poseben pomen, če sem jokala, in tisti zakaj ravno v klet drugi, izvijač in zakaj ki je bil ravnokar poleg mene, v dnevno sobo pivovsko steklenico. vpil name, mogoče je so mi na zaprtih vekah imela. oči izrisale ulico Duna, in možno je, kjer sem bila srečna, da sem bila tekom življenja ker dolgo, najsrečnejša razen mojih štirih, vendarle v ulici Duna, čeprav je nato v eni drugi ulici nisem poznala drugih ljudi. kjer smo v stopnišču, Attila nasproti lifta, tako spretno stiskal imeli majhen nakladalni prostor, svoj prsni koš na mojega, kakor skladišče predmetov, na prašnem, mrzlem parketu, kjer smo shranjevali o da sem mislila, da je to navito preprogo, > še večja sreča kolo, CL kot karkoli drugega. zeleno in zložljivo, nato so mnogi to počeli, kjer me je zvečer bilo strah fU premočno, nato prenežno, stopiti stiskali so me, na v črno obdan hodnik, (D koža mi je odstopila, kamor sem kljub temu stopila, CD kosti so bile vidne, ker je bilo dobro občutiti strah, 'Jj ker se je bilo dobro nato pomiriti, pomirili so otroka. kjer je bila terasna ograja iz betona, in oče nam je vsako poletje napihnil bazen iz Nemčije. čofotali smo, jaz sem kot daljnogled uporabila prazno flaško za šampon, goli smo se kopali, golo je bilo tudi nebo, poleti je bil zame vsak dan nedelja. in smo se še lahko smejali in veselili, ker se otrok lahko zmeraj vsega vesli in se čemurkoli posmehuje, ker pravijo, da saj je še vendarle otrok. ro 'n (D CD LITERARNI POGOVOR Z ALEŠOM ŠTERGOM Janja Forstner Oddelek za slovanske jezike in književnosti je skupaj z Društvom slovenskih pisateljev v okviru programa Povabimo besedo, 27. Novembra 2017 priredil literarni pogovor z Alešem Štegrom, pesnikom, pisateljem, esejistom in urednikom, pa tudi generatorjem številnih knjižnih in kulturnih pobud. Gre za enega najbolj prevajanih slovenskih avtorjev sodobnega časa, katerega opus je daleč od sramežljivega. Je avtor šestih pesniških zbirk Šahovnice ur (1995), Kašmir (1997), Protuberance (2002), Knjiga reči (2005), Knjiga teles (2010), Nad nebom pod zemljo (2015), potopisnega romana po Peruju Včasih je januar sredi poletja (1999), knjige kratke proze Berlin (2007) in knjige esejev S prsti in peto (2009). Leta 2013 je izšel izbor njegove poezije Arhiv, 2014 je izšel roman Odpusti (2014), 2015 pa povest za otroke in odrasle Kurent. Pogovor je potekal v predavalnici 2.11 Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, z avtorjem pa sta govorili red. prof. dr. Jožica Čeh Steger in študentka Polona Stergar. Aleš Šteger zase pravi, da je veliko raje pesnik kot pisatelj. Poezija mu namreč nudi svobodo, ki jo pri prozi, ki mu daje občutek vpetosti v družbeni kalup, vzorce in aktualnosti, pogreša. Od leta 2012 dalje enkrat letno izvede tudi pisateljski performens poimenovan Na kraju zapisano, o katerem je, seveda ob ostalih temah, tekla beseda tudi na pogovoru. Pogovor je tekel od tega, kako avtor dojema pojem beseda do tega, kako razlaga svoja prepričanja, ki pronicajo skozi roman Odpusti. Red. prof. dr. Jožica Čeh Steger in študentka Polona Stergar sta rdečo nit pogovora dobro zasnovali, saj je polna predavalnica poslušalcev avtorja lahko spoznala na vseh ravneh njegovega ustvarjanja, prisluhnila njegovi lastni interpretaciji odlomka iz romana Odpusti ter se ujela v nekoliko drobcev iz njegovega življenja, ki so doprinesli k začetkom pisanja in ga še zmeraj oblikujejo. DIGITALIZACIJA IN IGRIFIKACIJA BOTANIČNEGA VRTA UM ZA OTROKE IN MLADINO (E-BO.VRT) Žiga Krajnc Pod okriljem razpisa Študentski inovativni projekt za družbeno korist (ŠIPK) 2016-2018, ki je bil razpisan s strani Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru in Društva prijateljev botaničnega vrta Univerze v Mariboru, se je med poletjem izvajal projekt »Digitalizacija in igrifikacija Botaničnega vrta UM za otroke in mladino (e-bo.vrt)«. V projektu so pod mentorstvom lekt. mag. Mateja Žavski Bahč sodelovali Žiga Krajnc, Lora Nadelsberger, Andreja Gracej, Maja Repina, Jana Koprivnik in Luka Majcen s Filozofske fakultete (FF) UM. S Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede (FKBV) UM pa so pod okriljem mentorice doc. dr. Silvije Grobelnik Mlakar sodelovali Tamara Kekec, Miha Žuran, Martin Kozmos, Katja Koncilja, Brigita Kacjan. Iz Društva prijateljev Botaničnega vrta UM se jim je pridružila tudi Metka Šepic. Projekt je z digitalnim in računalniškim znanjem podprl tudi red. prof. dr. Marjan Krašna s Filozofske fakultete UM. Cilj projekta je bil digitalna priprava in igrifikacija vnaprej določenega gradiva Botaničnega vrta UM za potrebe učenja preko e-učilnice. Študentje s FKBV so s pomočjo mentorice izbrali tri najbolj pogosto obiskane sklope, ki jih vsebuje Botanični vrt. Nato so o izbranih rastlinah zbrali osnovne podatke in jih ustrezno digitalizirali. Študentje s FF pa so o izbranih rastlinah iskali etnolingvistične in etnobotanične zanimivosti. Po različnih virih so tako iskali izvore imen rastlin in pomene, simboliko rastlin, pojavitev rastline v ljudskem in umetnem slovstvu ter splošne zanimivosti. Prav tako so zbrano gradivo prevedli v nemški in angleški jezik. Igrifikacijo pa so študentje obeh fakultet opravili skupaj. Tako so iz zbranega gradiva naredili različne uganke in križanke, ki jih bodo otroci in mladostniki reševali po pregledu digitalnega gradiva. Ustvarili so skupino šestih fiktivnih likov, ki se skozi zgodbo in medsebojne dialoge sprehodijo skozi sistematsko polje, mimo zbirke zelišč in v uporabni sadno-zelenjavni vrt botaničnega vrta. Do gradiva obiskovalci dostopajo preko spleta, prirejena pa je tudi mobilna spletna stran za lažji dostop preko prenosnih elektronskih naprav. Znanje lahko obiskovalci tako preverijo s prej omenjenimi nalogami, ki jih čakajo na koncu vsakega sklopa. Študentje so pri sodelovanju na projektu pridobili ogromno komunikativnih in raziskovalnih izkušenj, poleg tega pa so dokazali, da lahko naravoslovne in družboslovne fakultete medsebojno odlično sodelujejo in prispevajo. o IZ SKRINJE PRETEKLOSTI ZA DOTO PRIHODNOSTI - KULTURNA DEDIŠČINA KOT MOST MEDGENERACIJSKEGA SOŽITJA Janja Forstner Znotraj razpisa Študentski inovativni projekt za družbeno korist (ŠIPK) 2016-2018, ki sta ga ob finančni podpori Evropskega sklada razpisala Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad RS ter Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, je Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru sodelovala s projektom Iz skrinje preteklosti za doto prihodnosti - kulturna dediščina kot most medgeneracijskega sožitja, ki smo ga poimenovali z akronimom SKRITO. Projekt SKRITO je potekal od junija do septembra 2016, pod mentorstvom red. prof. dr. Irene Stramljič Breznik ter z interakcijo študentov, otrok in starejših občanov ustvarjal medgeneracijski dialog ob petih izbranih temah: družina, cvetje, živali, prehrana in osebna imena. Delavnice v okviru projekta, izvedene na Zvezi prijateljev mladine Maribor, smo pripravile študentke Tjaša Celec, Janja Forstner, Nina Grobovšek, Ana Helbl, Barbara Hriberšek, Lucija Jošt, Martina Slankovič, Polona Stergar, Manja Vivod Smolnikar in Nina Zaner z Oddelka za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete Univerze v Mariboru in Oddelka za predšolsko vzgojo Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru. Z vsebinskega vidika so se ponudile široke možnosti interdisciplinarnega pristopa k posameznemu tematskemu sklopu (z jezikovnega, zgodovinskega in sociološkega vidika), saj je šlo za ključna področja kulturne dediščine. Ker so bili torej omogočeni različni interdisciplinarni postopki, smo slovenisti lahko pri projektu uporabili lingvokulturološki pristop, ki preučuje jezik kot fenomen kulture. Eno vidnejših področij zanimanja so nam predstavljali frazemi, pregovori, besede, simboli, nanašajoči se na specifične zgodovinske in zemljepisne realije, kot učinkovita jezikovna sredstva narodne kulture. Lingvistika, s katero smo vzpostavili vez med jezikom in kulturo, je v projektu tako zasedla pomembno mesto,. Ciljne skupine (otroci, stari od 6 do 16 let ter starostniki) so se srečale s frazemi, povezanimi z družino in cvetjem, obravnavali smo pregovore s področja prehrane in živali ter se ukvarjali s simboliko imen in barv cvetja. Sodelujoče študentke smo tako dobile priložnost, da osmislimo svoja že pridobljena teoretična znanja v reševanju praktičnih izzivov na delavnicah, razvile smo predmetno specifične in pridobile nove kompetence s področja interdisciplinarnega dela, se soočile z delom v različnih timskih sestavih, načrtovanjem in evalviranjem ter večsmerno komunikacijo. Hkrati pa je bila to tudi priložnost, da so/smo se vsi udeleženci naučili strpnosti, solidarnosti in medgeneracijske empatije. Sodelovanje v projektu je izkušnja, ki jo dodobra zaobjame rek ,'prijetno s koristnim'' in jo priporočam vsakomur, saj lahko ob strokovnem izpopolnjevanju uvidimo tudi, koliko prijetnega in človeško toplega je prineslo to sicer vroče poletje. o s CD i_ CD V OBJEMU BESED - RAZVIJANJE DRUŽINSKE PISMENOSTI Barbara Mastnak 13. oktobra je potekala konferenca na temo Razvijanja družinske pismenosti, ki jo je rezultiralo dvoletno delo na področju spodbujanja družinskega branja oziroma pismenosti. Gre za trajnostno naravnan projekt V objemu besed, ki je potekal od lanskega oktobra do letošnjega novembra in ugotavljal dejansko stanje bralne pismenosti. Sodi v skupino raziskovalno-razvojnih projektov, v katerem je kot nosilec sodelovala Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru s partnerjema Filozofske fakultete UM in Društvom Bralne značke Slovenije. Tako je bil razvojni del projekta opravljen v lanskem šolskem letu v 14 vrtcih po regijskem principu, v njem pa je sodelovalo 34 vzgojiteljev oziroma multiplikatorjev, ki so sodelovali s 335 otroki in njihovimi starši iz 329 družin. Spodbujanje družinske pismenosti je pomembno predvsem v deprivilegiranih področjih, učinki pa naj bi se kazali na vseh sodelujočih. Pri omenjenem projektu so učili tudi multiplikatorje, ki so na skoraj vseh postavkah poročali o višji kompetentnosti kot pred izvedbo, izobraževanje pa je prispevalo tudi k zmanjšanju razlik med udeleženci v zaznani kompetentnost za spodbujanje omenjene pismenosti. Ugotovili so, da k uspešnosti prispevajo družinske bralne značke, delavnice, srečanja in skupna branja. K povečanju interesa bi lahko pripomoglo srečanje z avtorjem/avtorico (razen pri skupini mlajših otrok, kjer je vprašljiva smiselnost), saj je nujno treba najti način, da bi se programa udeležilo več staršev in otrok. Pomembno vlogo nosijo jezikovno-vedenjski vzorci - kako jih namreč tvorimo in kako so realizirani v določenih besedilih. Od komunikacijskega položaja, v katerem smo, in naših izkušenj bo odvisno naše razumevanje. Tako jezikovni uporabnik hkrati z razvijanjem sporazumevalne zmožnosti pridobiva tudi znanje o normah, pravilih in vrednotah skupnosti, ki ji pripada. Komuniciranje traja, dokler je sprejemljivo za naslovnika, ob tem pa je treba upoštevati načela sporazumevanja in s pragmatično jasnostjo in iskrenostjo ohraniti pozitivno podobo. Kot metoda izkustvenega učenja in simulacija komunikacijskih položajev služi igra vlog, ki otroku omogoča podoživljanje in učenje o vzorcih vedenja v različnih komunikacijskih položajih, zato pa je pomembno njihovo avtentično, izvirno in simulirano (po)ustvarjanje za razvijanje jezikovno sporazumevalne zmožnosti in spodbujanje bralne pismenosti. Zatem smo prisluhnili tudi o razvoju govora v predšolskem obdobju, kjer je pomembna raznovrstna in primerna usmerjenost ter sodelovanje z odraslimi kot individuumi ali skupinami znotraj institucij in z različnimi zunanjimi institucijami. Otroke je treba ob umetnostnih in neumetnostnih besedilih seznaniti tudi z razlikami med socialnimi zvrstmi jezika, ob tem pa je pomembna možnost neprisiljenega in postopnega seznanjanja z razlikami med njimi ter smiselnega prehajanja od domače govorice h knjižni z namenom uzaveščanja izbire ustreznega izraza glede na govorni položaj. S Zato je treba ozavestiti tudi vzgojitelje o različnih možnostih usmerjanja v ustrezne jezikovne o dejavnosti, jim predstaviti možnosti usvajanja različnih načinov komunikacije in jih naučiti izhajati iz knjige kot osnovnega vira. Potrebno je načrtovati jezikovne dejavnosti, jih povezati z vsemi jezikovnimi ravninami ter najti otrokovemu razvoju primerna besedila in aktivnosti ri Tovrstne ugotovitve, analize in rešitve so zbrali tudi v monografiji V objemu besed, kasneje pa različne spodbude za pozitiven odnos do bralne kulture in navad, povezanih s pismenostjo, predstavili tudi v priročniku za starše. mm at* v Jíf * ww -4k: 1 .T^ ILLUSTRATORKA VALENTINA ŠKOFIC Valentina Škofic, rojena 20. septembra 1993, je študentka likovne pedagogike, hkrati pa je spremljevalka pri Centru Sonček in Korak. Leto dni je tudi študirala umetnost na Tenerifih, kjer se je usmerila predvsem v slikarstvo; slika večinoma v mešanih tehnikah, pri čemer skuša izhajati iz sebe in se nato čimbolj ekspresivno izražati. Predvsem rada izdeluje scenografijo, svetlobne objekte in instalacije, pri čemer skuša reciklirati odvržene predmete, materiale in tudi dele živalskega okostja, na ta način pa stvarem povrne življenje. Ob tem se prepletajo slogi, kot so junk-art, neoekspresionizem, art-power, object-art, abstract-art ... Je tudi članica umetniškega kolektiva, ki se ukvarja s scenografijo - svetlobnimi objekti, UV reaktivnimi barvami, reciklažo odpadnih vezij in drugih elektronskih naprav. Tako se skušajo približati kinetizmu in interaktivni umetnosti. Navdihujejo jo predvsem potovanja in koncerti alternativne, eksperimentalne in psihedelične glasbe. ZAHVALA Uredništvo literarno-jezikoslovne revije Liter jezika se zahvaljuje vsem avtorjem leposlovnih, strokovnih ali poročevalskih prispevkov, kritik, refleksij, prevodov in ilustracij, vsem donatorjem, pokroviteljem, še posebej Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, Slavističnemu društvu Maribor, Študentskemu svetu FF UM in tudi ostalim, ki so pomagali pri oblikovanju, tisku in promociji revije. Pri nekaterih prispevkih smo si vzeli pravico, da smo vnesli potrebne lekture, drugi pa so na željo avtorjev ostali v izvirni obliki.