Sodobna slovenska poezija Matej Krajnc Anno domini Januar Ne volim januar, je pel Balaševic. Jaz pa ga volim. Bel nasmeh snega in želje, ki popadajo na tla, ko od Silvestra ne ostane nič, le zven minljivosti nekje v kleteh srca in drobna kaplja vina, ki izgine. A rad imam decembrske spomine in slutnjo februarja, ki krevsa kot vsako leto, kronan s krajšo dobo, v predpustniško našemljeno tesnobo in melodije iz prejšnjega stoletja; rad gledam sneg, ki se zagunca s streh in se razlije v januarski smeh že zdavnaj ugasnjenega doživetja ... Sodobnost 2004 I 1064 Matej Krajnc: Anno domini Februar Sledi nasmeška, ki je otopel. Življenje, izrezbarjeno v praznino ledenega dežja, ki bo zdrsel po šipi v neko drugo zgodovino. Spomin gre vdano na vsakdanjo dnino in suha usta polnijo vrzel, nastalo v Triptihu za zlomljeno tišino vetra, kije že zdavnaj ovdovel. Karizma dneva je preveč za moje oči... Na mizi venomer iste stvari: Coleridge, George Noel in Alice Meynell in Tasso, ki me boža in skeli... Odzven glasu: athe great glad tidings teli..." in marcevski nadih na pol poti... Marec Prezgodnja noč mi narekuje rime: ljubezen, pesem, mrak, umazan sneg ... Vse to sem z znatno mero ironije zrimal že prej. Ostaja še narek predtestamenta razbolele zime v zgodnji pomladi. Čudno, daje kaj! Priznam, da me preteklost večkrat prime. In ravno marca. Torej ravno zdaj. In ko se ta predtestament zašpili v prezgodnji mrak, ostanejo zgolj rime. In te so testament. Dokončnost. Smrt. Preteklost ima že posušene cime, a vendar njen gomolj je trd. Zadrt. In raste vame. In v nazaj me sili. Sodobnost 2004 I 1065 Matej Krajnc: Anno domini April V poznoaprilski noči obležim kot kup v odejo oblečenih kosti in, zložen v temi, lune se bojim, ko skozi okno pijano zabolšči in zamrmra v jeziku, ki ga ne razumem, nekakšen čuden stavek (kot urok). Vtem se pojavi nad obrazom lune roka, ki piše testament (kot Bog). In lutkasti posmehi drevnih zvezd izginejo z nebesnega platišča, luna pa vzplameni vse do žarišča in kakor majhna neobrita vest se moj pogled zarije v njenega. Nato en kratek hip. In spet tema. Maj Mala terasa pravzaprav ni mala, sem tuhtal, ko sedel sem sred Ljubljane, prav tam, kjer so zapele Bele vrane tisto popevko. Dan je šepnil "hvala" in se zaril v nasmehnjeno pozabo. Popil sem čaj in stopil do ograje in zastrmel se v mlad večer pod sabo, vedoč, da je še daleč do postaje in da bo nujno ujeti zadnji vlak, ki pelje čez Zasavje v celjski konec. A tisti hip me je povabil mrak med svoje nimbuse, vrtince in ciklone in bil sem kakor kak kamniti gost, k ograji prikovan, a vendar prost. Sodobnost 2004 I 1066 Matej Krajnc: Anno domini Junij Zavese so spuščene. Imenitno. Dan, založen pod tonami papirja, birokracijski šprint zadihano oddirja. Da zanj je pot končana, je očitno. Junij se je že skorajda prevesil. Polmrak ga bo prav kmalu preseciral. Njegovo kratko sled bo poradiral, potem pa šel in se pred noč obesil. In obvisel. Nihče ga snel ne bo. Nihče ne bo se niti posmejal. Med kriki zvezd skoz temo bo bingljal in z jutrom izginil. Kam, ne bo odkrito. Jutro bo brez težav ponovno vzšlo in bo razveseljeno in spočito. Julij To, da poletna noč bila je najin dom, je zdaj brezplodno reči. Kaj bila je? Bila je bolj nesrečni poligon za furjaste besedne orožne vaje, ki so v koščenem zimskem mraku, saj veš kje, za vedno nehale prenašati svoj tovor. Vprašanje je: komu pripada lovor in kdo ob tla bo pomečkal srce. Ko plošča se nekako odvrti, si rečem: ah, ti nič ne veš, Marjana! Ti poješ in se ti vse to le zdi. Nebesna pot je z znaki posejana, ki padajo. Lovim jih oberoč. Kam bo zašla čez čas poletna noč? Sodobnost 2004 I 1067 Matej Krajnc: Anno domini Avgust Na vrtu obsedim, ko ga zalijem. Na nebu mrak odpira znana vrata. Luna ima obličje Poncija Pilata; vsaj v čudnih sferah moje domišljije. Zdi se mi namreč večni razsodnik, ki si umiva roke nad ozvezdji in na trenutke kot John Wayne pojezdi skozi prerijo nebesnih oblik. In z lasom ulovi reminiscenco: pred leti, ob Ljubljanici, nas pet in tista plahta s pomarančno senco in dež, kaj pa! Avgustovski profet akordov, ki imajo zdaj demenco ... Hej, John ... Pilat... Lahko izpustiš jo spet! September S Prvo jesenjo v roki se na kavču prestavljam sem ter tja, mečkam prevleko, medtem ko zunaj temnomodro obleko dobiva popoldan; kot vešči gaucho se star oblak po nebu kotrlja, z lasom lovi nedolžne kodre mraka in trka na zahodno stran srca in se postavi pred kukalo in počaka. Preberem dve, tri pesmi, pa odprem svoja zahodna vrata, ga spustim v predkletje sanj, kjer svojo pot začnem že v predvečeru, ko odložim poezijo in (zdaj z oblakom v sebi) se uglasim na sir in kruh in kako šund revijo ... Sodobnost 2004 I 1068 Matej Krajnc: Anno domini Oktober Stopnice pred menoj držijo v klet. Sonce se trudi, da bi ne ugasnilo. V možat večer skoz veje bo zavilo predmračje svet v oktobrski sonet. Ni ogenj-voda, ampak ogenj-led. Sled v travi je zdaj sikajoča kobra. Strup strelja v pozno mavričnost oktobra. Obok, prej zidan, zdaj je že načet. In vest se zbuja, pijana od trgatve, in išče svojo žametno opravo. Zameta ni. Ostale so dajatve In kar bilo svetlo je, je krvavo, čeprav samo na nebu, kakor znak, da ni stopnic in ne kleti. Zgolj mrak. November Listje zapleše svoj groteskni ples, ples gnilega minevanja jeseni. Padajo listi, težki in bakreni, in sramežljiva je razgaljenost dreves. Sonce se skorajda več ne prikaže. Samo oblaki še nad cerkvami visijo in kot lebdeči jagenjčki ječijo, ko jim zvoniki vtiskajo jesenske tetovaže. Ptičja strašila so že pomorjena in zakopana v kakem plitvem grabnu. In marsikomu tesno je in hladno. Ljubezen spet postaja ozemljena in kar poprej se zdelo je navadno, je zdaj grozeča mlačnost. Razdvojena. Sodobnost 2004 I 1069 Matej Krajnc: Anno domini December Je čas, ko se konstrukcije iz žice in plastike spreminjajo v Božičke in poletijo s streh, negodne ptičke in spremenijo se v bradate ptice. In pravljice postanejo resnice. Življenje se odvija v izložbah. In gluh osat vase zapre bodice in spet, za hip, postane lepa roža. Ljudje zaspe decembrsko spokojno. Vse je spet pravo, nič več dvojno, in praznike pokaže koledar. Ljudje pa spijo, kot so se naučili, čeprav vedo, da se bodo zbudili v še en v neznano usmerjen januar. Sodobnost 2004 I 1070