VSPORED:
1.	Pesem z gore (Vinjeta). — Nada N.
2.	Za samostanskim obzidjem. — M. Gr.
3.	O spočetju naše književnosti. - M. Stp.
4.	Ne bogatstvo, ampak delo. — Kra-ševka.
5.	Strune. — Mira V.
6.	Napoleonova stoletnica. — Marica.
7.	0 dobri vzgoji. — Vzgojiteljica.
8.	Car Petrova koča v Zaandamu, - Gra-cijanova.
9.	Drobtine.
CENA 80 STOTINK
leto l - ste«. 6. Ginsilo zweM ženstva rožnik 1921
I ADR AN K A !ZHAJA v TRSTU I. VSAKEGA ME-
V	SECA. - IZDAJA JO SAMOSTOJEN IZ-
OBRAŽEVALNI ŽENSKI KROŽEK. — LETNA NAROČNINA IZNAŠA 10 L, ZA JUGOSLAVIJO 50 K- — POSAMEZNA ŠTEVILKA STANE 80 STOTINK, V JUGOSLAVIJI 5 K. — UREDNIŠTVO IN UPRAVA JE V TRSTU, VIA SCORCOLA 492, I. -UREDNICA JE MARICA STEPANČIČEVA (CREGORIČ.) i
V Trstu je „Jadranka" na prodaj:
Na kolodvoru pri Sv. Andreju.
V	opensko - tramvajski kajžici, na trgu Oberdan.
Ob morskem kanalu, V. Vincenzo
Bellini št. 5. Na obrežju, Riva Sauro 20. Viale Terza Armata št. 8 (ex Mas-
similiana) Na trgu sv. Lucije, pred starim
Sv. Antonom. Via Roma (ex delle Poste) 17. Via Benvenuto Cellini 1 Na trgu Oberdan 9. Via Commerciale 14. Via Udine 3. (ex Belvedere) 57 Campo Belvedere 1. Na Greti 30. Via Miramare 1.
Via Milano 22 (ex Molin piccolo)
Na trgu Garibaldi št. 7 in 38.
Via Garibaldi 2. (ex Barriera)
Largo Santorio 1.
Na trgu Goldoni 3. (Lesni trg)
Via Settefontane 14, 34.
Sv. Mar. Magdal. zgornja, pred
bolnišnico. Via Rossetti 33. Via Battisti 35 (ex Stadion) Via Giulia 23. Na trgu sv. Frančiška 8. Largo Boschetto 628. Via Boschetto 170. Na Vrdeli. Pri Sv. Ivanu
V	Rojanu.
V	Barkovljah
V	Skednju.
Pri Sv. Mar. Magd. spodnji. Via S. Marco 26. Via deli'Industria 16. Via deli' Istria 51. Via del Rivo 44. Via Madonnina.
V	zgornji okolici
I Teto mv. e. | Glasilo zauetlnejgi žensftaT""ROžWiK 1921
NADA NEVENOVICEVA:
PESEM Z GORE.
(Vinjeta.)
Veselo so korakali sprva v treh skupinah. Solnce, ki se je že nagibalo k zatonu, jih je grelo v vpognjene hrbte, da so bili nahrbtniki še težji. Vsak se je dovolj no preskrbel, kajti vesel in dobre volje mora.biti sleherni v sve* žem, gorskem zraku«, ko priroma do vrha. Ob solričnem zatonu bomo« že na gori, so mi= slili oni, ki so jo dozdaj gledali le iz doline. Od tam je videti res tako blizu, da bi skoro mislil: Iztegneš roko in zagrabiš prav za goli gorski vrh. Ali čim više so prihajali, tem bolj se je odmikal. Že so zaostajali nekateri, pot jim je curljal raz oBraz, noga je ob vsaki stopinji zadela ob kamen. Sreeavali, so kmete, ki so se vračali iz svojih gozdov vrh gore. Smejali so se hribolazcem in mrmrali: »Gora ni nora, ampak tisti je nor, ki gre gor — takode za kratek čas kakor ti tukaj!«
Kamenita pot se je vila med skalami in izginila slednjič na planoti. Visoka trava, tu* patam kamen, skala, griček. Kakor drobne oaze so raztresene med travo in kamenjem gredice s presadom. Koliko, truda in potu preden spravi dolinec te sadike in seno v dolino! Včasih je bilo s tem težkim delom združeno mnogo poezije; takrat, ko še ni vsak hlastal za denarjem in dobičkom kakor v naših dneh, ko drvi svet kakor znorel za mamonom pa bodisi tudi z goljubijo in sle* parijo in preko trupel. Tedaj je bila košnja na gori. pravi narodni praznik za dolinsko mladino. Že celo leto naprej so se veselili dneva, ko pohite rano ob jutranjem svitu na goro. Dekleta v pestri kmetski noši, vse v belih predpasnikih, z grabljami na ramah, radost na svežih licih, poštenost v srcu, mla* dostno razigranost v blestečih olčeh. Fantje v belih srajcah in črnih telovnikih z velikimi svetlimi gumbi, koso na plečih, korajžo za klobukom. To< je bil triumf mladosti, moči in zdravja, ko je šla na goro vesela mladina, v narodni noši, na prsih cvetje domačih gred, nepokvarjena od tujega duha z zvesto
ljubeznijo do rodne grude v svojih srcih. Na čelu je stopal fant s harmoniko. In na gori! Delo je šlo lahkotno izpod rok, ves teden je bil kakor en sam prazničen dan. Ni manjkalo petja, smeha, vriskanja, pečenih jancev in niti poštenega slovenskega plesa, da je še sivemu očaku poskočilo srce ob tej mladostni vzhičenosti. Z leti je izginila ta poezija, ki je sladila trudapolno delo na gori, kakor je izginilo, žal, še marsikaj pristno slovenskega. In le še stairi ljudje se sporni* njajo onih veselih poletnih dni. —
Izletniki so se oddahnili, ko je začutila noga ravna tla. »Na vrhu smo!« so vsklikali. Toda prehitro. Še neznano daleč v vzhodno stran se je vlekla ta planjava zdaj se vzdiga» joča zdaj padajoča. Solnce je že davno zašlo. Tenke megle so legle na goro. Mesec se je dvignil izza grebena in radovedno ogledoval pozne obiskovalce. Trudno so stopali vkre« ber zdaj po stezi med visoko travo, zdaj kar počez. Noge so bile že vse mokre od rose. Smeh in šala sta potihnila. Drevesa so me* tala dolge sence. Srebrne plošče po tleh so se menjavale s črnimi kotanjami. Mesečina se je lovila v prozorni megli in se pretakala v njej kakor živo srebro: kakor, da so vstale gorske vile, odele svoja vitka telesa- v sre* brno tenčico in zaplesale svoj čarni ples po tihih grebenicah. Ovile so v svoj čar tudi po» zne obiskovalce, da so se jim srca utesnila in so se ozirali drug po drugem.
Rumenkastordeč plamen je švignil iz sre* brnine, kres, kjer so jih pričakovali. Izginil je vilinji ples, čar samotnih gorskih vrhov se je potopil v sivi noči. Trudnost, ki je pri» klepala noge k tlom, da so se le še stežka dvigale, je pregnala radost na\ doseženem cilju.
V dolinici, obrobljeni z grmovjem in dre« vjem, so že prasketali ognji. Nahrbtniki, palice, vsa slaba volja v kraj. Trudnost je izginila. Ob ognjih sama radost. Harmonika
ie že izvabila najnevzdržljivejše poskočneže k plesu. »Buči, buči, morje Adirijansko« je za; donelo od drugega konca dolinice. Tu je di; šalo po črni kavi, tam so cvrli janca na raž; nju, še dalje je teklo cekinasto vince. Raz» košne volje na vsak korak. Vse naše lepe narodne pesmi so donele v nočno tišino, od; mevale navdušeno od stoterih vrhov. In klic utesnjenih slovenskih src se je dvigal visoko gori do oblakov.
Ob dnevnem svitu so ugasnili ognji, oble; deli in zaspani od prečute noči. Dolina je že blestela v nedeljski zlatnini, ko je gorske vr; hove še krila vlažna megla in se je solnce stopnjama borilo ž njo.-----— —
Zapustila sta ostale in se povspefa na vrh. Še je plavala nad njim lahna meglica, a se je že trgala in izginjala v solnčnih žarkih. Dolina se je že okop al a v soltnčni svetlobi1. Veliko naše rodne grude je objelo oko. Gle; dala sta in gledala: Na rezko odsekani skali stoječa, nad strmo padajočim pobočjem, nizko doli zelen gozdov, polja .in vinogra; dov, opasanih z belim pasom nagajivo se vijoče ceste; pred seboj širno ravan posuto s kraškimi vasmi in trgi, obrobljeno od ve; rige nizkih brihov toneoih v sinjini neba in morja; na desni kakor ogromno školjko, pi;
sano in zeleno, dolino, polno solnca in cvetja
in nje bolno kraljico Gorico; na levi P____
dolino mrzlo in brez cvetja; nad seboj vedro nebo in bleščeče solnce. Bila sta podobna dvema velikanoma, poljubljajočima z očmi in srcem vso to ljubljeno zemljo.
Ozrla sta se, oko se je poglobilo v očesu, vsa lepota in dobrota rodne grude se je zrca; lila na dnu. Zazdelo se jima je, d'a sta v ne; znanem kraju med nebom in zemljo in sta uzrla ves svet ter v njem svojo življensko pot, katere začetek in konec sta zaslutila v svojih dušah. Njegova; močna, topla roka se je ovila njene tihe in dobre, ene izmed onih ženskih rok, ki so kakor ljubavna pesem, kakor materina uspavanka. Ti si moja sreča! sta govorili srci, je bilo zapisano v olčeh. Dolgo sta stala tako, podoba ljubezni, moči in dobrote.
In ko sta se poslavljala od' gorskega vrha in vsega tja do obzorja ter so se tudi ostali še zadnjič ozrli v dolino, je vroča želja dah; nila vsenaokrog:
»In ti naša uboga, ljubljena rodna zemlja, prepojena naših solz in vzdihov, ti naša: lepa domovina — svobodna, v miru in ljubezni se razcvitajoča — ti bi bila sreča nas vseh!
□ □ □ □
M, Gregoričeva:
ZA SAMOSTANSKIM OBZIDJEM.
—	Zato pai se zmeniva. Ako pridete v ho; sto in se ne vidiva, mi zabeležete na listek, kedaj mi zapisnik prinesete!
—	Ali kako naj Vam listek oddam, ako Vas ne vidim?
—	V to drevesno duplino ga skrijte! Glejte, tukaj;le ostane v zavetju pred vetrom in mo; kroto! —
—	Izborno! Iskrena hvala, čestiti!
—	Bog z Vami, gospodična! —
—	In z Vami! Zdravstvujte! —
II.
San Lorenzo, oktobra meseca 1881.
Apatično in neveselo življenje je vselej plod utrujenosti po brezuspešnem boju za nečim ... Ali, dokler bril življenje v človeku, tle tudi nade in ziato tudi želje po nadaljnem bojevanju samo spavajo. — Solnce zahaja in s počasnimi udarci bije samostanska ura. Pa tako mistični so ti zamolkli udarci nad prostranim vsemirom, kakor da klenkajo agonijo granatnemu solncu, ki veličastno po«
gaša. Zato se polašča vsega mojega bitja ne; izmerna tesnoba, da mi je tem žalostneje ob jedva vidnem solnčnem pogašamju. Krog mene caruje melanholična jesen, tisti letni čas, katerega ljubijo najbolj sentimentalni rahločutni ljudje, dasi vedo, da jih baš z je; senijo tem jačje obvlada nežnočutnost in otožnost. Slonim ob linici skromne celice, v katero sem zašel nedavno in gledam na mo; rje, ki se razprostira z neskončnostjo pred mojim pogledom. Slonim ob litnici in motsi; vam lastovice, ki z enakomernim frfotanjem odmetavajo proti tujini, da zadobe tamkaj udobnost, ki jo pogrešajo tukaj. Blažene roniarice! Porajajo mi željo slediti jim ka; morkoli... samo da zadobim pokoj lastni duši. Sicer dvomim, da bi ga dosegel! Zna; biti bi se nevoljen povrnil semkaj, ali vsaj z občutkom, kakršnim se povračajo lastovke, ko iščejo isto staro gnezdlo, ki je ravnokar zapuščajo. No, morebiti1, da bii zasledil na1 po; tovianju zaželjeno uteho... Anti bi nevolja in nezgoda ne prežah name povsod, kamor;
. ._JADftANKA
kotli bi se napotil Mogoče bi me raztresla brezbrižnost med človeštvom;, kaijti gorje občutimo temjačje, ako premišljamo na eneministem mestu samo o svojih bolih in razočiaranju. Da, da! Zdi se mi, da nisem za* šel v pravo zakotje, kjer bi upokojili lastne* ga diuha in bojim se, da s svojim siromašnim životarnjem sploh ne dospem do smotra v tej samoti... Oh! — Tamdoli, ob skrajnem robu LifguriJje je bilo, da sem začutil, kako se me je doteknilai sreča. Ali trajalo je le ve* lilko trenotje Naposled mi je bilo pri1 srcu, ko da sloni večno prekletstvo- nad menoj... Spomini, spomini, ne trpinčite me! Sladke zapeljilve misli razpršite se, kakor srebrne pene tu spodaj ob mahovdtih skailinah. O, ne zasledujte me venomer, kamorkoli krenem in ne vznemirjajte mojih možganov zlasti, ko silonim ob tej limci zroč proti periferiji prelestnega morja. Saj vas zaničujem, spo« mini, zaničujem, da vas čiimpreje izrujem s stinjeno pestjo iz srca...
Novembra meseca 1881.
Predsilnoči! Solnce je stalo par metrov nad nebosiklonom in razsipalo tako razkošno* dolge pramene, da je zbog njih briliralo vse morje, kakor dia je posamezen val posut z biseri. Jaz pa sem sedel ob okencu in se za* maknill v davne dni1. Pred menoj se je tako razločno odpirala prešlost, da sem videl vse prizore in obrise natančno začrtane pred seboj. In iz tega srečnega trenotka me je predramilo potrkavanje na mala vratca; tiam v kotu. Seveda sem bil nevoljen vsled nad* ležnosti; spomini na; preteklost so nam na vsak način slovesni pa naj nam predočujejo i najbridkejše momente... Bil je pater Gior* dano, moj predstojnik.
—• Kaj pomeni! tolika čast, čestiti oče? — Ni odgovoril takoj. Prijemši mojo roko, me je prijazno odvedel k okencu, premaknil stolico in sedel.
—	Sin moj! ŽeKlm, da mil nekaj pojasniš! Si*li praiv odločen posvetiti se naiši sveti bratovščini? —
—	Brezdvomno, velečastni! —
—	Dobro! Ali pomisli, predno se odi oči,š do tega koraka, da se ne prenagliš. Prouči temeljito samega sebe, kaj ti prekasno kesanje deluje na vsak naičin bridkost no in gren* kobno! —
Poslušal sem ga s pozornostjo zroč predse na pot. Ker je sledil ljubeznjivim nasvetom globok vzdih in nekratek odmor, ga pogle*
S
dam, da mu odvrnem nekaj, karkolsibodi. Ali od osupnjenosti' sem bil mahoma ves zmeden. Prijorjevo obličje je bilo mrliško bledo; v njegovih očeh so bilesketale solze.
—	Ne, oče! Moj sklep ni nikakor prenag* ljen, ampak samo izpolnitev davne želje. Ču« tim neko privlačno silo do samostana, ko da me poživlja sam Bog. —
—	O, bodi) pozoren! Včasih so ravno taki glasovi najnevarnejši, o katerih menimo, da so vznikli v srcu. Nemalokrat so ti odmevi napačni iin nas kmalu, toda že prekasno po* tisnejo pred surovo razočaranje, ako jim sledimo...
—	Vi, oče, mi tedaj ne prisvajate poklica? In vendar tudi vi...
—	Jaz? He, he! No, da____poklica nikakor
ne zanikam! Vendar se mi dozdeva, da sem zapazil pri tebi kako mi — kljub vsej svojej pobožnosti in zatajevanju — prikrivaš resni* co. Zato ti ponavljam, ne ogrni se navek v to njavo haljo, predno korenito ne preudarjš samostanskega dušnostradajočega življenja!
—	Kako? Vi, pater, mil branite obleči re» dovniško opravo, dočim M me morali ravno vi navduševati k vzpodbuja? Ne razumem vas, oče, osobito, ker sem vam že odločno odgovorili. Pristaivliti vam morem kvečem še to, da sem pobegnil v samostan, vsled neza* dovoljnosti s svetom.
—	Nezadovoljen s svetom? Zakaj neki razodeni mi vendar! AH ti ni mogoče kaka nesrečna ljubezen dalal povoda zasukati v to samoto? Nekaj je bilo gotovo, da si po* begnil iz radostne človeške druščine, ki po* nuja naposled vendar toliko slasti in užitka!
—	In tako govorite vi, pater? Pa, ali niste tudi vi ostavili1 brezskrben krožek, da se za« tvorite med te štiri stene za vselej? Brez* sumno ste zadovoljni?! —
Tako sem odvrnil iin pogledal naravnost v oči sključenega starčka» ki jie osivel v tem samostanu. In tedaj sem zapazil na njegovem licu gube globoke žalosti. V njegovih prsih je divjal baje neodoljiv kes, ki ni obetal ni« kakega leka izmučeni dtulši. In polagoma se je razvijala pred menoj uganka: On ;je upal dobiti v moijiem življenju zrcalo lastne mla* dosti... Kako rad bi ga bil objel ter mu iizpo« veda,! vso svojo žallost, vse svoje dušno- siro* maštvo. Ali, premagoval sem se, da me ni izdal niti pogled, niti vzdihljaj. V tistem hipu je zaklenkala Ave Mariia. Predstojniik je po» kleknil, naredil i razpelom znamenje križa
f
in šepetal molitev. Gledal sem ga zamaka njen, ne da bi ga posnemal. Nato je vstal in se molče napotil proti izhodu. Toda, kakor da še ni zadovoljen z mojo izjavo, kakor da hoče litaetii dokaz moje resnične izpovedi, stopi vnovič k meni ter me pogleda s tako
presunljivimi očmi, da, sem zapazil v njih
□ □
nekaj groznegal Mahoma se mi je zazdelo, da te oči roté osveto nebes nad mojo glavo. Zrl je vame z bliskajočilm divjim, pogledom in je votlo velel: Prisezi, prisezi da te do te ječe ni dovedlo drugega nego glas božji. Prisezi pred Kristom, če moreš! —
(Nadaljevanje.)
□ □
M. STEPANČIČEVA:
O SPOČETJU NAŠE KNJIŽEVNOSTI.
Primož Trubar je bil svobodoljuben človek, nai srcu mu je ležala blaginja za človečan« stvo; muke in stradanje, ki je prenašalo nje« govo slovensko ljudstvo, je trpel on sam. V svojo žalost se je moral uveriti na lastno oko in uho, da niti cerkev «se ni pobrigala, da bi priskočila nai pomoč bednim siromakom, ki so morali zadrževati jok in bolečine, priza* dete od pijanega nerazsodnega in v krivicah nečuve.no«nenasitega plemstva. Zato je ko razjarjen pastir sam stopil med svoje zbega« ne ovce, neglede na1 morebitno zamero prija« teljske domače gospode, neglede na pritisk iz Rimai, ki mu je žugal z raznimi grožnjami. Bil je veličasten značaj, njegova duša je bila vsa odeta z luskinami onih vrlin, ki vnema j o srca in pridobivajo igraje in brez prisil j enosti vsakogar, zlasti take, ki so poznali le trplje« nje, bridkost in razočaranje. On je vede}, da ako le hoče, s svojim idealnim vznosom in s svetim plamtečim navdušenjem, zvocli rojake k resnici, k dobroti, k delavnosti, k novemu
življenj'u---Trubar je ves gorel za iz«
obrazbo svojih ljudiil, manjkala mu je le pri« lika stopiti pred nje, manjkala so mu le sred« stva, da jih s temi tempreje pridobi. A glej! K vsemu temu je .dospel nepričakovano. Vsaki! krutosti mora bitiii enkrat konec, vsa« kemu nasilju mora odbiti enkrat dvanajsta ura, vsakemu trpljenju mora nastopiti lek ali smrt, vsaki temi mora končno prisvetiti ie« ščerba svetlobe. Tudi za ubogo slov. ljudstvo je napočila nova doba itn ta doba, ki je naj« važnejša v slov. zgodovini, je preobrat —re« formacija — ki je zasijala na temnem obzo« rju naših pradedov, ko mikavnozala mavrica ter obetala biti oznanilka novega življenske« ga načina, novih življenskih smeri in načrtov. To preobrazovainje razmer, je bilo Trubarju tako dobrodošlo' in se je tako skladalo z nje« govimii nazori, ko da bi je bil on sam privabil s svojo neustrašenostjo in energijo, ko da bi
gai bilo ono samo izvolilo za svojega posre« dovalca.
Primož Trubar je bil izvrsten pridigar. Po« sedoval je dar govorništva, ki poslušalca ma« gnetizira, ki ga pridobiva in naj prizvene na njega uho tudi podatki, s katerimi se prvot« no ne strinja. Zato je Trubar zaslovel brzo po vsej deželi. Zato so ga merodajni či« nitelji iz njegove kaplanije poklicali v Ljub« ljamo, kjer so se lahko prepričali, da niso bili varani, ampak, da je njihov krajan propoved<= nik, kakoršnega do tedaj niso še slišali, propovednik, ki predrami j a duše, ki potrkava na srca, kil rahlja možgane ... Vedno več po« slušalcev je zvabljal Trubar neprisiljeno v ljubljansko cerkev, a ti niso bili le priprosti delavski in kmetski sloji; vse klopi so bile natlačene z ljubljansko in bližnjo gospodo. Baš ta bogat obisk pai ga je bodril in okoraj« žil, da je od pridige do pridige bil čimdalje iskremejši, svobodnejši v pojasnjevanju in razlaganju manj jasnih in zamotanozmedenih verskih pojmov. Kot govornik si je pridobil celo vrsto prijateljev, kot cerkveni pridigar pa trumo privržencev ne le med meščan« stvom. temveč med plemstvom samim. Ti pri? jateljski odnošaji so baje tudi pripomogli, da je kot navaden duhovnik, oziroma sin pri« prostega kmetica^ postal kanonik pri ljublj. stolici, kar v XIV. stoletju ni bilo tako lah« ko. Spoštovalo ga je vse, karkoli je izpoznalo njegovo izobrazbo in oliko, s katero se niso mogli meriti niti njegovi predstojniki. A pri« šlo je samoodsebe to, kar je moralo priti; za,« slovel je kmalu kot voditelj in organizator novoverskega, nauka, zaslovel jim je kot apo« stol novega cerkvenega življenja, kil utegne
marsikomu prfikrižavati račune---Za«
čutili so v njem prevelikega prijatelja pripro« stega ljludstva., zaslutili so v njem morebit« nega branitelja ljudskih zahtev, zapazili so v njem čilega »sportsmana«, ki se ne zboji ne
plohe ne hudourja, ko gre za uresničenje idealov, ko gre za pomoč človečanstva, ko gre za listajo napram dušnim krvnikom pa naj sedijo le*ti v šenbrunski ali vatikanski palači. Kmalu so namreč spoznali, da je bil Trubar Slovencem to, kar je bil Nemcem Luter. In zato, je moral ostaviti svojo domo* vino, po kateri se je — le včasih sklonjen in raztužen •— potikal razun malega presledka celih osemintrideset let. Ne, prognanstvo ga nikakor ni ošibelo, pač pa ga ojačilo tako, da se je z vso žilavostjo in vnemo poglobil v ono, vsled česar je moral zapustiti rodno grudo, in postal tako v blagor rojakom trden in raznim viharjem upirajoč se akropoliški steber protestantovske književnosti. Navzlic njegovemu odhodu, je njegov duh še • dolgo blodil med njegovimi rojaki in privrženci, saj proti koncu XVI. stoletja je bila znatna večina Slovencev protestantske vere. A ka* kor je preje, ko je bil med njimi Trubar pod* žigal slovenska srca s toplo prepričevalno be* sedo, enak vpliv je sedaj — ko njega ni bilo več med njimi — prizadevala na njih duše slovenska od njega samega sestavljena knji* ga. Primož Trubar je liki Martin Luter, za* čel prvi prevajati Sveto pismo, vedel je da bode z njim ostal s svojim narodom v več* nem stiku. Ta njegov sklep, ta njegov trud je bil izredno imenitne važnosti, ki je prizadela njegovim rojakom blazno rado vanje, da so od ginjenosti in blaženosti jokali, ko so g le* dali predse, v materinem jeziku spisano tis skovino. Besede, ki so bile zabeležene s srčno krvjo, so se porazgubljale naravnost v srcih. Na tujem je vzkipela vsa njegova dušna ve* lesila, vsa nestrpnost in hrepenenje, ki je pre*
magalo' vse zapreke, ki so se mu stavljale na pot. V začetku se je moral udati lokalnim razmeram in tiskati pač s črkami, ki jih je imel na razpolago; vse ogromno poslovanje pa je moral udejstvovati sam, ker ni bilo ne črkostavcev, ne tiskarjev veščih slov. jeziku. Spočetka mu črkopis ni niti ugajal in tako je kasneje prišel do latinice. Na Nemškem je Trubar delal za nas in za vse Jugoslovane, kajti njegove knjige so se prevajale tudi na hrvatski jezik. Tako je imelo Trubarjevo de* lovanje na naprednem književnem polju svoj zgodovinski pomen tudi za ostale Jug os lova* ne. Njegove knjige so zlasti mnogo čitali na Ogerskem in tako morajo biti Prekmurci le njemu hvaležni za svoj narodni obstoj, še dandanes so na Ogerskem slovenski pridi* garji, ki kaj radi pregledujejo Dalmatinovo biblijo. Vseučiliščna knjižnica v narodnem muzeju v Budimpešti hrani pa sledeče, na slovensko reformacijo spominjajoče knjige: a) Novi testament iz 1. 1562. b) Dalmatinova biblija iz 1. 1584. c) Hishna postilla, tolmaz* hena skuzi Primusha Truberia, Krainza rain* žiga iz 1. 1595. Ta ohranitev ima tem večjo važnost, če pomislimo, da je nastopivša pro* tireformacijska oblast vniičila po avstrijskih deželah vse, kar je bilo ustvarilo protestant* sko gibanje v književnosti posameznih naro* dov teh pokrajin. Da so se Trubarjevi spisi razširili na Ogerskem na vse strani, pa je opomoglo dejstvo, da se je tamkaj naselil Trubarjev prijatelj in sotrudnik, tiskar Joan* nes Manlius, po rodu Nemec. Le*ta je bil namreč zelo omiljen raznim madjarskim gro* fom in tako so mu povspeševali svobodo in pravice v obrti tiska.	(Konec prih.)
□ □ □ □
KRAŠEVKA
NE BOGATSTVO, AMPAK DELO!
Ne bogatstvo, ampak delo bodi odsev žen* ske sreče! Do te misli me je dovedel spomin na moje nekdanje učiteljevanje. Takrat sem dala svojim učenkam nalogo z naslovom: Kaj bi počela, ako bi bila bogata? — In glej! Dokončane naloge so mi bile nad vse mikavne, kajti v njih se ni zrcalila le dušna obsežnost dekliškega obzorja,; z njimi so le* Žale pred menoj v vsej slikovitosti razkrite vse težnje iin dalekosežna podjetnost dekliš* kega naziranja.. Misel na bogatstvo je učin* kovala, ko doslej nikak predmet ter jih po* globila z vso svojo silo, z vsem svojim vpM<*
vom v doslej nepoznano vesoljnost v nek čarodej en svet. Menim, da bili dečki ob slični nalogi enostavnejša in priprostejši ter se v podeljenju svojih podatkov bolj sličili drugdrugemu. Fantje bi najbrže ne zabele* žili onega, kar je pri šolariileah narekovala lehkomiselnost, napuh, nečimernost, zavist, častihlepje in končno tudi mehko nežno, ro* doljubno srčece.
Neka je napisala: Postala bi rada bogata, da bi pomagala svojim staršem tako, da bi jim ne bilo treba več delati!
Druga: Ako bi imela milijone, bi dala na*
praviti stekleno palačo, da bi vsak, ki bi šel mimo, videl skozi njo razkošje mojega bi« vaiišča in se jezil, da živim tako brez skrbi in brez dela.
Tretja: Ako bi bila, imovita, bi nakupila ves bližnji hrib in zgradila na njem majhne hišice, da bi jih darovala naij siromašne j Šim slovenskim družinam, ki ne morejo ne do« biti, ne plačati stanovanja.
Četrta: Če bii bila premožna, bi se hotela, kakor nekdanji cesar Jožef II., preoblačiti v ubožno obleko ter zahajati po vaseh od hiše do hiše. Šla bi pa samo ob nevihti, da bi lahko delj časa ostala pod streho ter se sama prepričala, če so res siromašni ali se samo zdijo, ali samo tako rečejo, da bi kaj dobili.
Peta: Ako bi jaz ¡ilmela dosti novcev, bi hotela prepotovati vse kraje, kamor prebi« vajo Slovani.
Šesta: Ako bi podedovala mnogo denarja, bi zgradila dve veliki hiši: eno za vse tiste revne starčke, ki imajo hudobno sinaho in eno za zapuščene otroke, ki nimajo ali ne vedo za roditelje.
Sedma: Vsak dan bi nosila drugo obleko in se vozila na sprehod, ako bi imela polno vrečo denarja.
Osma: Ako bi jaz zadela v loteriji, si bi nakupila dosti zlatenine in dosti lišpa, da bi me zavidale moje prijateljice.
Deveta: Jedla bi vsak dan kokoši in slad« čice in pila bi sam »rosolio«, ako bi bila bo-« gata.
Neka pa je zabeležila koprneče: Oh, gospo« dična! Bogatstvo, razkošnost, denar, oh ne« znam dopovedati!--
Poslednja je pač označila z globokim vzdi« bom ves svoj pohlep po blagostanju in sreči, ki jo je videla, kakor vse njene so vrstnice le v množini/ denarja. Toda! Koliko odurno zopernost vzbujajo vse one, ki izražajo vso svojo zadovoljnost in srečo v obliki škodo« želj nos ti in nevošljivosti od strani znank ¿n tovarišic! Večina njih vidi svojo srečo le v tem, kako seje okoli sebe zavist, tiho jezo, nadutost, zatajevano kletvico in tajno so« vraštvo, namesto da občuti najveee zadošče« nje ob pogledu na vesele brezskrbne obraze okoli sebe ...
Ko sem se malopreje domislila tega dej« stva, me je istočasno prešinila misel, kako velika naloga tfiči pravzaprav v delovanju našega odraslega, narodnozavednega ali za
blaginjo človeštva skrbečega; ženstva, naših učiteljic, naših mater in njihovih na-domesto« valk. Med naj poglavitnejšrmi pravili svojega vzgojeslovja, bi morale najskrbnejše pro« učevati ono točko, ki ovaja koristonosen plod, iz katerega bi vzklil v vseh mladih, še nezakrknjenih dušah, ako ne zaničljiv prezir vsaj ravnodušnost napram imovitosti in bo« gatstvuhlepju. Morale bi storiti to že iz uveritve, da kar posajamo v neizkušeno de« kliško srce, požene z vso bujnostjo v ženi. Kakor prejeimenovana skupina učenk, tako sodi žalibog večina odraslega ženstva, ki vidi vso blaženost in presrečo svojega življenja edino le v bogatstvu, raizkošju, brezdelju. Ko« liko jih je, ki so za denar pripravljene storiti vsako nepoštenost, ki so pripravljene žrtvo« vati svojo čast, omadeževati svoje ume, za« tajiti svoj rod in učinki najogabnejše de« janje, samo da dospe do denarja, do nakita, do oblek, do vsemogočih življenskih naslad, samo da nasitijo svojo častilakomnost, samo da ustvarjajo okrog sebe zavist. In te, žali« bog, ne izhaljajo le iz nepremožnih srednjih slojev, marveč se ta dušni madež ravnotako rad razblini in razprostre preko duše onih, ki so vse svoje mlado življenje prebile pod slamnato streho ali v podstrešju mestnih po« slopij. V svoji vnetosti po denarju in raz« košju, ne preud.arjajo> ničesar in ne razsoju« jejo .. Zato niti ne pomislijo, da se morda v marsikaterem razkošno in udobno ureje« nem stanovanju ovija sten in pohištva bršljan gorja in bridkosti — in da nemalo« krat s svilenim pajčolanom zakrito lice bo« gatinove soproge, prikriva le zatajevano tugo in grenke solze pa usmev trpkega razočara« nja, ki ji gloda prsi in telo neprestano, liki črv v grobu strohnelo truplo. Ne pomislijo, kako marsikatera mlada gospa, ki jo vodi do« stojanstveno pod pazduho imovit soprog, je ravno s tem preživelim bogatašem vsled njegove pretirane zaničljiv osti in brezbrižnosti za vse, kar nudi svet na ogled, najne« srečnejše bitje. Ne pomislijo, da so le tem biseri in dragulji brez vsake privlačnosti ter slepe v temnem zaprtem šatuljčku, namesto da bi tekmovali s solnčnimi žarki. Kaj po* magajo le«tem kočije iin avtos, ko bi gotovo raje sedele na skromnem zapečku le, da bi bile srečne? Kaj pomaga le«tem mnogo slu« gabništvo, ko bi raje kjerkoli samcate ždele brez nadležnosti, da bi le nevidno prenašale svoje družinske tajne, svoje razjedajoče bo^= lečine? Kaj pomagajo le tem krasne opre«
me, ko nimajo več ne smisla, ne zanimanja ne za lepotičje, ne za isprehode, ne za k on* certe a to baš zato, ker jih je bogatstvo raz* očaralo in ker so dospele do spoznanja, da sreča ne tiči ne ob možu, ki je od rojstva
cvenkljad, ne v cvenku. Koliko je tudi takih, ki so okinčane z bisernimi ovratnicami samo da varajo poznane kroge, saj težje, ko vsi ti dragulji so bolečine, ki jih nosijo in prikni* vajo v- srcih?	(Nadaljevanje.)
MIRA V.:
□ □ □ □ STRUNE.
Ob poti, kraj doma, zeleni kostanj in vetrič pihlja. Pomlad je, dragi, kje si, da te ni? Prehodila sem pol sveta, trudna in ponižna zate, da bi te srečala, a zaman! Ali me iščeš tudi ti? Kako bi me ne, če nama je bilo usojeno že od začetka, da se iščeva in najdeva? Ah, kako dolga so leta od najine pomladi, od najine ljubezni, svete in čiste, ki jo je zapečatil en sam nedolžen poljub: Oh, ljubi, če sem ti zadala z bridkostjo, tedaj vedi, da sem za vsako najmanjšo rano prebolela stotero bolečin.
Kje si, dragi, da te ni? Pomlad je tu, morda zadnja pomlad. Ob vsakem Vstajenju sem pripravila rož; lepega, svežega cvetja sem nasula na pot, da bo tvoj prihod tem lepši, ti težko pričakovani! Oh, zakaj te še ni? Pospeši svoj trudni korak, da me še najdeš, kajti to je moja zadnja pomlad. Da ne zakasniš, po-žuri se, dragi, da me dobiš!
Grozna in okrutna usoda te mi je oddaljila. Nesrečne moje misli! Ali ne veš, da solnce živi tudi za temnimi oblaki? Da te nisem razumela! In ti si obupal? Nikar! Ko sva se zadnjič poslovila pri Uršulin-ski cerkvi, sem prisegla pri Bogu, da te poiščem. In
glej! Vzdignila sem se ter odpravila na pot, da ti
□ □
pridem naproti. Ah kako hrepenim! in zdi se mi, da te vidim, da prihajaš, da me iščeš...
Kostanji zeleni šume in šušte v tihem pomladanskem vetru. Kakor pogrebci ob tihem pogrebu po-~ jejo, pojejo pesem enakomerno: Še ga ni, ga ne bo,.,
Ko sem stopala zlahka po solnčni poti najinega doma, sem trepetala. Tod je hodil on! In na vsako stopinjo bi bila izlila kapljo svoje srčne krvi, da bi vsaj mogel razumeti, kako hudo si me obsodil. Razsute hiše na levi — tvoj dom in zrušena cerkev na desni, ah kako bridko in milo mi je ob pogledu na vaju. In ko sem stala tam sama — tujka na domu — so se ozirali ljudje, ti čudni ljudje, ki niso mogli razumeti, kako lahka je človeku težka pot, in četudi, da vidi samo za trenutek še enkrat preljubljeno pot in reber z ovinkom,	^
Kaj se bom zveličala s to bridkostjo, Marija Ur-šulinska?
Postave v daljavi, voz zadrdra in prah je v oblakih. Jaz sama stojim in plakam pod zelenim kostanjem; vse sušti in šumi:
Še ga ni, ga ne bo... □ □
MARICA:
NAPOLEONOVA STOLETNICA.
(V pretekli številki
Že iz ljudskošolskega berila smo izvedeli, da je bil Napoleon Bonaparte najprvo pri* prost vojak, koj zatem častnik, ki se je s ki* nematografsko brzino prelevil v generala in navsezadnje celo v cesarja.
Ali za nas ostanejo vsi ti zgodovinski po« datki brez zanimanja, kakor ostane pač tudi dejstvo, da je bil Bonaparte po rodu Ita* lijan, ki se je z vso dušo< vnel za Francijo. Storil je to iz razloga, ker se mu je rodna zemlja visoko zamerila in sicer iz vzroka, ker je — pod težo takratnih razmer — njegov lastni oče moral v Itailiji hudo trpeti, dokler se mu ni posrečilo pobegniti iz rojstvenega otoka, Korzika, preko valov in- meje na Fran* cosko.
Nas — Slovence — more iz Napoleonove* ga življenja zanimati le to, kar utegne biti v
pomotoma izostalo.)
zvezi z našo narodno prošlostjo in z našo predstoletno politično dobo. Ko je Na po le o* nova duša zadobila svoje največe zadoščenje s tem, da se je — na podlagi neodoljivega poguma in skalnotrdne volje človeškega ho* tenja — izpolnilo njegovo edino stremljenje: motriti Italijo ponižno vklenjeno pod svojim vznožjem — kar se je res zgodilo 1. 1798. in je torej bila njegova, ne samo vsa severna Italija, marveč celo prevzetni porogljivo* braneči se Rim — je 29 letni Napoleon Bo* naparte bil izvoljen prvim konzulom; v 35. letu svoje starosti pa je bil proglašen fran* coskim cesarjem. Opit in sladkorazdražen nad slovečim zmagoslavjem, je potem z ma* gično velesilo in svetovno mogočnostjo • za* triumfoval po vsej Evropi. In tako ga 1. 1809. v duhu vidimo gospodujoče vladati po ta*
kratni Avstriji, ki je v svojem brezbožnem jarmu tiščala naše-slov. pleme. Ko je tej sa« mogoltni državi temeljito prekrojil njeno ustrojnost, je iz vseh slov. pokrajin izdolbel Ilirijo. Le«ta je obsegala Koroško, Kranjsko, Štajersko, Primorsko z Istro in Dalmacijo in znaten del Hrvatske. Napoleonov prihod in nastop je bil ilirskim Slovanom kot zvezda zornica, ki zablesketa ob poslavljajoči nočni tmini. Venomer podjarmljeni Slovenci in Hr« vatje so zadobili mahoma priliko stopiti na prizorišče in zahtevati narodnostno uvaže« vanje.
V tej dobi je izkazal Napoleon vso svojo dalekovidno ženijalnost z razširjanjem na« predka in prosvete, z brskanjem med doma« čimi znanostmi in morebitnimi umetninami, s pospeševanjem prometa, obrti in trgovine, poljedelstva in izobrazbe. Ponudil je po» litično prostost, namignil jim je na državljan« sko samostojnost, vzbujal zanimanje za pristno narodno slovstvo in velel negovati in čislati domačo govorico.
Pred stomi leti so torej naši pradedje vži« vali plod moderne države, dočim moramo mi, njihovi potomci, po dolgih sto letih sre« bati potrpežljivo, suženjskotiho in morda celo hvaležnostno, vso podivjanost in prav« Ijiškokruti barbarizem nazadnjaške turške dobe____
Najjačjo važnost je Bonaparte polagal na šolsko vprašanje! In kolike koristi je bilo to, si lahko predočujemo, če pomislimo, da — ker je bilo davno preje delovanje Primoža Trubarja z nasiljem pogašnjeno in verska re« formacija docela vpepeljena — ni bilo za naše uboge prednike nikake druge življenske izpremembe nego grajščinski bič, cerkvena izobčenja in neodveze ter nemški strahovalni jezik v šoli in v uradu.
A prispel je Bonaparte, nastopil je Napo« leon, prispel je simpatični francoski cesar in ljudsko srce se je v prsih premaknilo ... Vso razliko med avstrijskim in francoskim vlada« njem, zamoremo razbrati sicer na naj eno« stavnejši način, iz onih drobnih stihov, ki nam jih je sestavil duhovnik, kapucinar in učitelj, Valentin Vodnik; te pesmice nimajo sicer nikake umetniške veljave, posedujejo pa vso zgodovinsko vrednost, ker je v maj« hnem okvirčku podan načrt Napoleonovega pravičnega vladanja.
□ □
V Napoleonovo dobo spadajo tudi naša »županstva«. Do njegovega prihoda so nam« reč nad vasmi in vsem okrajem ukazovale s a m o p a sne grajščine; te je Bonaparte nemu« doma odpravil in velel, da morajo svoje do» mače, skoziinskozi poznano prebivalstvo za» stopati in soditi le možje, ki jih izvoli ljud« stvo samo, in ki jim je Napoleon dodal na« slov »maire«, slovenski »župan«. Zaukazal je tudi naj ljudstvo v uradih in šoli posluje le v domačem jeziku. Izrecno je povedal, da je njegova želja, da vživajo vsi njemu podrejeni narodi popolno enakopravnost, ker je bil uverjen, da zadobi s tem činom za svojo dr« žavo največo čast in neomajno zaiipanje in zvestobo od strani podanikov.
Naši pradedje so se torej čutili blažene s svojim vladarjem, saj jim je poleg srednjih šol, ki jih še niso imeli, otvoril tudi osrednje vseučilišče (Ecole centrale). Menda ni treba še posebej povdarjati, da se je moralo na vseh šolah podučevati vse predmete le v do« mačem jeziku in se je potem učila mladina tudi francoščino, da bi zamogla točno odgo« varjaii vsakemu Francozu. Pač zala doba pred 100 leti, zalša nego jo vživamo pod svo« jim Napolenom mi, ki naj bi menda v senci krutega podjarmljevčevega žezla zanemarja« li, pozabljali in celo zasmehovali svojo go« vorico...
Zato so pač ob Bonapartovem pregnanstvu in smrti naši pradedje lahko plakali in se hu« dovali nad usodo, ki je bila Germanu, Av« strijcu, Rusu in Angležu tako mila, da je bil Napoleon nenadoma prijet in butnjen v prognanstvo na otok sv. Helene. Zapuščen od vseh — ker ni ni upal nihče pomagati mu — je ta dušni velikan daleč od svoje domo« vine, tužno in priprosto preminul brez vsa« kega sijaja a s tem večjo bridkostjo v 52. letu svoje dobe in sicer 5. majnika 1. 1821.
Mi Slovenci pač ne moremo brezbrižno mimo tužne stoletnice onega, ki je, četudi le za kratko dobo rešil naše pradede izpod nemškega jarma ter jim tako zopet porahljal spomin in srce za narodnost. Daleč za nami je njegova doba, vendar v prepričanju, da blodi njegov duh z gnjevom nad terorjem, ki nas obvladuje.... mu lahko voščilno in pro* seče vzdihneroo: Requiescat in pace, Napo«
leonus! □ □
VZGOJITELJICA:
O DOBRI VZGOJI.
31.	Ogibaj se v svojem razgovoru besed, ki izražajo nečednost, neukus itd., na primer:, ognusno, prismojen, umazan, svinja, smrdeti, grd in še hujših. Saj namesto smrad, rečeš lahko neprijeten vonj, namesto umazan, izrečeš lahko nečeden, namesto bedast in prismuknjen, reci nespameten itd. Vobče rabi po možnosti milejše izraze I
32.	Ako odhajaš v obiske, odrsaj si^buvalo prahu in blata, ako je pred vrati okrtačnik; ako je na hodniku obešalo, ne nosi v vzprejemnico palice, dežnika, solnčnika, klobuka, galoš! Ako greš na poset ob dežju in nameravaš ostati toliko časa, da lahko sedeš, tedaj sleci v predsobi ali na hodniku svoj površnik, da ne zmočiš naslanjačev in sedežev sploh.
33.	Ako pade komu kaj na tla, vzdigni le,, ako je dotična oseba starejša ali uglednejša od tebe, ali ako je bolna. Ne skloni se nikoli, ako pada kaj iz rok moškim, izjemo tvoriš lahko le pred starimi, onemoglimi ali bolnimi.
34.	Ako si povabljena k obedu in dobiš v povži-vanje pečkat ali koščičast kompot, tedaj ne metaj pečk in koščic iz višine od ust do krožnikovega dna, ampak polagaj jih izmozgane s skromno odprtimi ustnami na žličico, s katero si zajemala ter jih postavi na malo posodico, ki ti je bila v to svrho gotovo dodana; drugače utikaj jih v levo dlan, dokler sneš vse, da jih potem streseš na krožnik, dočim Si dlan otereš s prtičem.
35.	Osebe, do katerih te ne veže ne sorodnost, ne prijateljstvo, ne nazivljaj nikoli z imenom, četudi slišiš, da jih tako drugi nazivljejo. Ne pokliči jih niti po priimku, ampak to kar veljajo zate — n. pr.:
gospod doktor, župnik, učitelj, ali gospa, gospodi-
□ □
GRACIJANOVA:
nja, gospodar ali gospod šef. Duhovnike sploh nazivljaj kratko s »čestiti ali velečastni, prečestiti!«
36.	Kadar izideš, ne hodi po sredini ceste in pota, ker je tam prostor za vozove. Stopaj pod kapom, po ploščadi! Ne zibaj se in ne gugaj se med hojo, kakor raca; niti ne gibaj se zdaj v,desno zdaj v levo, ko kača. Stopaj vedno naravnost; tako nisi napoti ne onim, s katerimi se srečaš, ne onim, ki te hočejo prehiteti. Ob srečavanju drži se vedno svoje desne, da ide in smukne srečajoči ob tvoji levi, ne da bi se dregnila.
37.	Dokler nosiš žalno obleko, se ne lišpaj s cvetjem v nedrih, dočim smeš imeti šopek v roki. Zla-tenino zamenjaj s srebrnino ali s črnimi bisernicami; zlate uhane, ako nimaš srebrnih ali žalnih, pokrij s črno tkaninico.
38.	Pazi v javnosti na vedenje otrok, ki jih imaš s seboj! Navadi jih tako, da store samo to, kar jim dovoliš, kajti navzoči bodo morda opravičevali neotesanega otroka, a zaničevali tihoma tvojo slabo vzgojo. Otrok naj v javnosti sedi ali stoji miren na svojem prostoru, da ni nikomur ne v škodo, ne v nadlego. Zapomni si to zlasti, ako spadaš med tako-zvani srednji sloj! Po navadi se namreč najlepše vedejo v javnosti otroci najsiromašnejših, najpreprostejših-ljudi in onih..,, pravih gosposkih!
39.	Kropit ali na pogreb idi le v črni ali vsaj temni obleki; izmed ostalih barv je v poletni dobi dovoljena le bela. Neukus in porogljivost vzbudiš z živo bojo, kakor je n. pr. rdeča, višnjeva, modra in grahovo zelena.
40.	Ne razgovarjaj se v druščini o kaki važni zadevi svojih prijateljev in sorodnikov, ako nisi bil od teh za to naprošen; morda ravno s svojo odkritosrčnostjo škodiš onim, ki jih hočeš zagovarjati.
□ p
CAR PETROVA KOČA V ZAANDAMU.
II.
Da pojasnim tudi razlog, ki je privedel najvišjega člana obsežne slovanske pokrajine niai daljno Holandsko, naj očrtam vsaj delo* ma način njegovega življenja v delovski koči ter posežem tako v mladostno dobo ru= skegai vladarja. Peter Aleksejevič, sin carja Aleksejial Mihajloviičia in Natalije Kirilovnc Nariškilnove, je imel polsestro Zofijo in po* lubrata Ivana. Po običaju takratne dobe so-bili do 15 letni carski otroci prepuščeni v varstvo in vzgojo materi, hišini; pestunji in dojilki. In tako je Peter znal do 15. leta ko* maj — komaj čiitati in pisati. Njegov prvi moški odgojitelj in učitelj mu je od 15. leta
nadalje bil Holandec Zimerman. Ker je le ta kmalu opazil veliko razboritost in bistro* umnost svojega gojenca, ga je vozil vsepov* sod, katmorkoili je vedel, da naleti na kaj ko ristnega in hasljivega za dečkovo podjetno lin stremljivo dušo. Tako' je nekoč odpeljal mladega knežiča v Izmajlov ter ga tamkaj opozoril na inozemsko, oziroma angleško la? d j o, ki se pregibi je potom jader in to ne le z vetrom, ampak tudi1 proti; vetru. Petra je ta podučna vest tako iznenadljivo prevzela, da je takoj nairočil učitelju, naj mu poišče člo* veka, ki bi mu nabavil slično povodno pru pravo. Holandec mu je imenoval rojaka Kar«
sten Brandta in Peter ga je kmalu zatem po« vabil k sebi. Uspeh njunega pomenka pa je bil ta, da je že čez nekaj tednov krožil z Mčno jadrnico po reki Javzi. Ali kmalu je bila ta reka Petrtu pretesna in preplitva ter zato dal prenesti ladjo na Pereslaviskoi jezero ter v svojem navdušenju naročil Brandtu še dve fregatli in tri jahte. Vendar, da dospe čimpre* je do užitka, je mladi cesarjevič včasih sam prijemal za sekifro. Jedva se je izprehodil par* krat po Pereslavskem, je že njegovo neukro* ceno stremljenje izprevidelo, da je to vodovje vse premajhno za njegovo ladijevje. Zato se je odpravil ž njim na Kubensiko jezero. Ker mu p>a manevri! Čez ne dolgo niiti tu vsled p lit* vine niso doprinasali pričakovanega zadošče* rija, je sklenil zajadrati naravnost na morje.
— Preden nadaljujem o najznačilnejšem iz Petrovega življenja, naj opozorim, da Ivan Aleksejevič, Petrov polbrat, rti bil le telesno, amipak tudii duševno slaboten. Zato so me« rodajni mogotci: bojari patrijarhi in narodo* vi zastopniki proglasili carjem Petra, ki je kazal lizredno bistroumnost. Iz Petrovih črnih oči niste odsevali le čilost in zdravje, marveč vsestransko krepka dušna sila ter neomahljiv pogum. Počaščen je Petra z najvišjim dosto* janstvom, je silno ogorčilo njegovo polsestro Zofiijo, ki je upala, dai ko zasede carski pre* stol šilbkorazsodni brat Ivan, postane onai u* praviiteljica vse ruske velevlasti, ki jej bo le ona nudila poljubno smer. Z namišljeno hlimbo in izpodkopavajoč dobri sloves, ki ga je vžliival njen polbrat, si je častihlepna Zo* fija, prizadevala v svoji neodoljivi razjarje* nosti privalbiti na svojo stran vse odlično so* rodstvo, ki je je iimel Peter po materi, ka* kor tudii) vse ostale ruske vlastelinske pleme* nitaše. Ali vse njeno potezanje je bilo brez* uspešno! Ker se ni mogla odkrižati brata da* plomatičnim potom, se je odločila ščirvatil v dosego njegove propasti s krvoločnim nakle* pom: nizkotnimi grožnjami, z znatnim plači* lom ali gizdanim obetanjem. In posrečilo se ji je udejstviti' zaroto, ki ji je bil namen ubitti mladega carja. Toda v jamo, ki sta jo izkopavali bratu zvijačna zloba in plitka ne* vošljivost, se je pogreznila ona sama. Nek boja/r, preplašen vsled krutih pretenj, se ji je navidezno pokoril, naposled pravočasno izdal Petru satanski sestrin odlok. Mladi! monarh je pobegnil na njegov nasvet nemudoma iz Moskve. Nato je z vso opreznostjo obvestil o svojem tiuižnem preganjanju vse zanesljive prijatelje, ki so pomorili na njegovo povelje
brez obotavljanja vse zarotnike, dočim so za* prli Zofijo v samostan.
Kakor že povedano, se je Peter mudil naj* raje na ladjah. A ker se je ukvarjal le s po* slom, ki nima s carjevim poklicem nikakega stiilka in je sklenil daljše potovanje, ko da je pomorski kapitan, ga je odvračala carica mati od tega sklepa, češ, da ga to dovede pred vsakovrstne nesreče in nezgode. In ne* kega dne ji je šinila v možgane miiisel, ki se jej ni zdela samo izvedljiva, ampaik naj zape* ljulvejša tako, da je v svojem duhu že gledala v zlato dobo, ko bo njen sin popolnem zabil na morje in ladje. Ta misel je bila ženitev! Toda izjalovila se ji je. Res se je sicer Pe* ter oženil z materino izvoljenko, imovi'to ve* likašinjo Evdoksijo Lopuhinovo, toda jedva je proveí ž njo par tednov doma in na izle* tih, že se je poslavljal domisliivšti se svojih jaht in jadrnic. In trdosrčen napram materi* riiim svarilom, kakor neupogljiv napram so* proginim solzam, se je odpravil nevzdržljivi Peter v Arhangelsk, kamor je v svoje naj* slajše dopadajenje naletel na angleško in ho* landsko brodovje. Le*to mu ni nudilo le pri* like, da se je seznanil z inozemskimi častni* ki, ki so prestopili k njemu v službo, ampak tudi s poveljnikom Lefort*om, ki mu je bil v kasnejem življenju vedno sveža vzpodbuda in trdnovzdržljiiva opora.
In kakor se je car zanimal na inozemskih ladjah za vse njihove spojine, enako se je pobrigal poznati tudi znanje navadnih po* morskih strojnikov. — Kmalu nato je najel iz raznih držav izvedene pomorščake, velel napraviti v Arhangelskem dve kupčijski la* dji, on sam pa je odplul v Belo morje. Pri* šedši tjakaj, ga je preširna kristalna ravan — fcakoršne do takrat še ni; bil videl — tako prevzela; da je sklenil — dasiravno je imel celo skupino ladij — naročiti še dve. In v spremstvu tolikega brodovja, je otroško raz* igran in mladeniško navdušen plul od obale do obale, od obzorja do obzorja. Toda nje* gova nemirna duša si je kmalu poželela pre* korači+i Belo morje liln pogledati v odprti Ocean, v ono morje, o katerem mu je Lefort znal pripovedovati toliko idiličnega iz bajnih solnčnilh dni, ko je ocean gladek in prozoren liki beneško zrcalo, kolikor o oni demonski sili, ki ga prevladuje ob času neurja.
Spomladi 1696. je Peter odplul s svojo ta* kozvano prvo rusko floto, ki ji je bil določil za poveljnika kneza Romadanovskega, za ad* mirala pa Leforta.
Skoro v tem času je sledila smrt carice ma< tere; ali ta ga! ni' zadrževala dolgo. Kakorhitro si je priskrbel zadostnega orožja* m smodnik k a, že je vnovič odrinil z naročja mlade so» proge. Na tem izletu je pretrpel hude tre* nutke vsled razdivjane burje, ali pretrpel jih je zbog prestrašenosti svojega moštva d'n ni* kakor radi sebe. Saj je on z nepojmljivo hladnokrvnostjo motril razljutjeno valovje, ki ga je škropilo besno v obraz hoteč mu iz* podmakniti tla. In da bi okorajM preplaše* ne pomorščake, je sam prijel za veslo. — Povrnivša se s tega, zanj krasnega potovanja, se je bolj ko kedaj vnet za vse, kar je z
GOSPODINJSTVO.
KUHINJA.
Penasta čokolada. Razmotaj prav dobro z moti-čem v ponvi 3—4 cela jajca; potem prideni 1% litra mleka in % kg nastrgane čokolade. Postavi ponev na žerjavico in stepaj tako dolgo tekočino, da začne zavirati; potem jo hitro nalij v gorke skodelice in nesi čokolado na mizo. K čokoladi daj maslene stručee.
Sirovi zavitki. Zgneti v testo 28 dkg surovega masla, 35 dkg moke, 14 dkg sladkorja, 14 dkg zmletih mandljev in 2 rumenjaka. Razvaljaj to testo, zreži ga na štiriogelnike, katere nadevaj s sledečim nadevom: 14 dkg kravjega sira, 7 dkg sladkorja in 2 dobro stlačena kuhana krompirja zmešaj dobro. Napravi zavitke v obliki zvezane rutice, katere speci rumeno na namazan ploči. Preden deneš zavitke v pečico, jih pomaži z raztepenim jajcem in posipaj z zrezanimi mandlji.
O ČIŠČENJU.
Pečatni vosek odstraniš iz obleke z gorkim nožem, Ostali madež pomoči s terpentinom, operi blago in ga beli na solncu. — Madeže od rdečega vina, malinovca in drugega sadnega soka namakaj v kislem mleku. Potem izperi blago v mlačni vodi. — Za lise od črnega vina zažgi malo žveplja in drži umazani del blaga nad žvepljevim dimom, ki izvleče iz obleke vse madeže te vrste, — Če je obleka poškropljena z apnom, pomoči madeže s prstnim kisom ter operi potem dotična mesta v topli vodi. Seveda se mora to kmalu zgoditi, ker sicer apno razje niti.
Mastne madeže spraviš iz papirja z bencolovo magnezijo. Čist bencol zdrobi nekoliko, da dobiš po preteku nekaterih minut nekake drobtine. S temi drobtinami drgni s prstom po mastnih madežih, ki kmalu izginejo. Če so madeži stari, treba to ravnanje večkrat ponoviti,
morjem v zvezi, povrnil v Moskvo, ne da bi se tui odpočil, marveč da bi prevdaril temelji* to kam bi skoro odmeril svoj odhod. In pri« skakljalo mu je na um Azovsko morje, to pa zato, da se seznani korenito s sovražnici tur» škim ladijevjem. V to svrho je po vzorcu be= neških, dal zgraditi nekaj ladij, pri čemur je pomagal tudi sam. Ker mu je važnost ruske flote tičala na srcu, ko nekaj za podrejeno mu državo neobhodno koristnega, je sklenil negovati jo z vsemi silami. Zato je najel ne* kaj izbornih krmilarjev, pri katerih se je iz* šolalo 50 Rusov.
(Nadaljevanje.)
Usnjate stole osnaži takole: Pomoči kosec flanele v beljak in drgni ž njim po madežastih mestih usnja. Potem naredi gosto kašo iz izmlete krede (Schlammkreide) in bencina ter deni to na madeže. Ko se v par urah kreda posuši, jo odstrani s krtačo in madež so izginili,
Snaženje emajlirane kuhinjske posode. Najlepše in najhitreje osnažiš emajlirano kuhinjsko posodo na sledeči način: V kaki stari posodi zmešaj pepel in pesek (sviž). Naredi gosto, ne premokro mešanico; s to mešanico odrgni posodo, ne da bi jo močila. Ko je odstranjeno opaljeno, zdrgni osuši posodo s suhim pepelom. Tako osnažena posoda se lepo sveti, tudi se ne porabi veliko vode in roke ne trpe, ker jih ni treba držati v vodi. Po krajih, kjer štedijo z vodo, pomivajo tudi mastno posodo n. pr. krožnike na ta način, da oddrgnejo najprej maščobo s! suhim pepelom in potem posodo samo še oplak-nejo.
Črne predpasnike osnaži takole; Razgrni predpasnik po kuhinjski mizi, tako da je prava stran obnjena navzgor. Potem ga skrtači s krtačico, ki jo pomakaj v sledečo tekočino: Kupi v drogeriji za 10 st. panamskih stružkov (Panamaspane, Quillaya-rinde), popari to z litrom kropa ter pusti to stati čez noč na gorkem štedilniku. Potem uporabljaj tekočino. Pene, ki se pokažejo pri krtačenju, ni treba izpirati, ker ravno vsled teh pen postane blago nekoliko trdo in svetlo. Predpasnik potem zlikaj narobe. Za silo osnažiš črn predpasnik tudi s črno kavo, vendar je prvo postopanje mnogo uspešnejše,
RAZNO.
O SESTRAH.
Jugoslovansko ženstvo bo praznovalo letos svoj kongres v Ljubljani in sicer 1., 2. in 3, septembra t. 1.
Jugoslovanski »Narodni ženski savez« oklepa preko 200 ženskih društev. Po izjedinjenju vseh treh
—T	DROBTINE	
		
narodnosti, torej po preobratu, je imel »Savez;> prvo zborovanje v Beogradu, drugo pa v Zagrebu. Velika naloga pričakuje sedaj naše sestre onstran Snežnika, ogromna skrb jim preveva možgane, iskrena gorečnost jim drhti v srcih — kajti kongresa se udeleži najmanj štiristo Srbkinj in Hrvatic. A naše Slovenke bi svojim sestram rade pokazale vso svojo zadovoljnost v obliki gostoljubnosti in vspre-jema, da bi preveč ne zaostajale v tem pogledu za rafiniranimi sestrami, ki se umejo ob sličnih svečanostih izkazati najsijajnejše. Izkazale so se n, pr. Srbkinje že v preteklem mesecu, ko se je vršila v Novem Sadu le odborova seja in se je je poleg 23 Srbkinj in 17 Hrvatic udeležilo tudi deset Slovenk. Naslednjega dne zjutraj se je ves odbor podal na pokopališče, kjer so s cvetjem okrasile grob srbske žene, Savke Subotičke. Pokojnica je namreč prva začela zbirati srbske narodne vezenine. Samo njena zasluga je, da je danes jugoslov. narodno delo znano po vsem kulturnem svetu. Na njenem grobu so poleg drugih, govorile tudi naša mila in sloveča pisateljica, Zofka Kvedrova in pa naš — nam vsem dobro poznani — sežanski hrast, Maša Gromova. Vse od-bornice so prisegle na križ, da hočejo slediti svetlemu vzgledu pokojnice.
»Srbska zastava« je pisala o tej prisegi: »V tem trenotku sem gledal pred seboj na celo četo devic orleanskih. Vse do zadnje so bile videti, kakor Kosovske devojke in majke Jugovičev. Dokler imamo take matere in žene, moremo smelo in brez strahu gledati v bodočnost, pa naj si bo še tako meglena, tajinstvena in negotova!« — S pokopališča so se odbornice podale v dvorano novosadskega magistrata k odborovi seji. Predsednica, ga. Danica Hri-stičeva je po pozdravu predlagala, da brzojavno pozdravijo Nj. Vis. kneginjo Jeleno ter podpredsednico, g. Fr. Tavčarjevo, ki se zbog bolezni svojega soproga, ni mogla udeležiti seje.
G, Kveder-Demetrovičeva pa se je pozdravno spomnila tudi nas, sester v zasedenem ozemlju, trpečih v tujini.
Med raznimi ukrepi je živo debato izzval predlog ge, Minke Govekarjeve, ki je vseboval sledeče točke: a) Stališče žene v družini v pravnem in soci-jalno-političnem oziru. b) Žena-delavka. c) Ženska aktivna in pasivna volilna pravica v vse zakonodajne in avtonomne zastope.
Sprejel je bil tudi predlog gdč. Štebijeve, ki se glasi; Za skupščino v Ljubljani izdelaj po ena Srbki-nja, Hrvatica in Slovenka poročilo o pravnem položaju žene v Jugoslaviji. Na podlagi referatov naj se izdelajo skupne zahteve za novi drž. zakonik.
Drugo jutro so odbornice posetile dunavsko bro-dovje in se nato z ladjo »Kasja Miletič« odpeljale v Kamenico. Tu je namreč sredi parka stara graščina, a v parku in graščini vse polno zdravih srbskih otrok. To so sirote, ki so jih našli brez vsake zaščite, ker jim je starše pobesil in pomoril sovražnik. Zavod vzdržuje Amerikanec Forthingham, ki žrtvuje vsak
mesec 40.000 din. Razen te požrtvovalnosti za srbske sirote, pa ie nedavno poslal 5 milijonov dinarjev, da kupi Srbija goriomenjeno graščino, ki je doslej še madžarska lastnina. Ni treba pač posebej omenjati kako srečna in ponosna na s-vojega zaročenca, se mora počutiti ona Srbkinja, ki se namreč v kratkem poroči z nenadkriljivo-požrtvovalnem Forthingha-mom. Zvečer so bile odbornice v gledišču. Slovakinje — ki jih je v Novem sadu obilno — se tudi organizirajo in so se tega večera odbornicam na čast, oblekle v svojo krasno, pestro, slikovito-narodno nošo.
Odbornice so se udeležile še raznih drugih zanimivosti in važnih sestankov drugih društev, tako n. pr. tudi »Kola srp. sestara v Beogradu«. Pri tem mora nas posebno zanimati dejstvo, da je to »Kolo« darovalo 2000 dinarjev za tržaške slov. otroke. »Kolo« je namreč od svoje ustanovitve 1, 1903. središče vsega dobrodelnega, kulturnega in obrambnega delovanja srbske žene.
Velika čast je doletela slovenske odbornice pa v tem, da jih je predsednica »Narodnega Saveza« peljala v avdijenco k princesi Jeleni hi prestolonasledniku Aleksandru. Slovenske odbornice so se torej izborno počutile na vsem svojem potovanju. Le prehitro jim je minil čas bivanja v Novem Sadu in v jugoslov. metropoli, Beogradu. Odnesle so na svoje domove zale spomine, a odnesle so tudi uveritev, da srbska žena je v svojem velikem, nesebičnem požrtvovalnem delu za narod nedosegljiva. Njihovo nedosegljivost pa poraja v prvi vrsti soglasje, ki veje med njimi, soglasje, kakršnega — žal — med Slovenkami ni in še dolgo ne bode, soglasje, ki ne prenaša nikake provencalsko-strupene zavisti, ni-kakega zavratnega natolcevanja v katerem se skrivoma razvija zlobni smoter nekaterih ubiti dušo oni, ki more in hoče delovati v prid svojega spola v prilog lastne narodnosti, O ne! Srbkinje iz kraljestva se ob delovanju za narod nikoli ne pogrezajo v močvirje spletk, zato se tudi ovija njih čela aureola priznanja, slave in junaštva, zato nam tudi Srbkinje ostanejo kažipot in primadonna na slehernem reševanju ženskega in narodnega vprašanja.
Materina oprema. Grb kraljevine Jugoslavije je dvoglav bel orel v poletu na rdečem ščitu! Vrh glave je krona kraljevine; na prsih ima orel ščit in na njem so razvrščeni trije različni grbi. — Srbski grb: Bel križ na rdečem ščitu z ognjenimi žarki. — Hrvatski grb: Srebrna in rdeča polja in sicer petindvajset po številu. — Slovenski grb: Peterokraka ali peteroostna zvezda s polumesecem pod seboj. — Državna zastava je modro belo rdeča v horizontalnem (vodoravnem) položaju napram vertikalnemu (navpičnemu, navzgorstoječemu) drogu. — Službeni jezik: Srbskohrvatski, slovenski.
TISKA TISKARNA „EDINOST" v TRSTU.
Il 11 y
¡¡Il
□ . □ □ □ □
D
□
□
O □
n □
□ □ □ □
Staro, veleznana slovenska tvrdKa
J. PIPAN & Comp.
ima v svoji zalogi prvovrstno pristno oljčno olje iz Bari, kakor tudi nedi-šeče amerikansko, ki je izborno za vsako kuhano zabelo, zlasti za cvrenje rib in peciva. - Samo na debelo ! - Tvrdka dobavlja lahko raznovrstno domače in tuje blago za Jugoslavijo, kakor kavo, riž, sladkor, sveče, čokolado itd. itd.
Trst, Via Commerciale 5 B
□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□o □ □
V neposredni bližini morja, na g □ škedenjskem griču, s krasnim raz- □
□ gledom na morje, mesto in okolico, g
je na prodaj približno 100 klftr. neobdelanega zemljišča
| Natančnejša pojasnila poda uprava | „Jadranke".
□ □ □ □ □ □ □ □ □
a
Nntnn^npiša nmasruia nnnn nnrnva _
g	„Jadranke".	§
□ □
□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□D □
□ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □
lili
? I HI11
Antonija Mer m olj a Rieger
priporoča svoj
modni salon
Trsi - ulica Commerciale 3. - Trst
UREDNIŠKA LISTNICA.
Justina: Čakala sem te včeraj zaman, kakor na oljčno nedeljo, ko si se zamudila radi neznatne oljkine vejice! Pogostila bi te bila, kakor se spodobi; čakala pa te je tudi priljubljena ti pijača, posladkorjena jabolna juhica, jagodin sok, smok-vina omaka in dehteče mareličino sadje- Ker te nikakor ni hotelo biti, sem odšla po bližnjici na polje in ker se je travmo seme bujno razplodilo, sem sedla v senčnico, dasiravno je bila krog mene marsikatera koprivna rastlina in je po »latniku« lezla gnusna trtna uš. Na moji levi je rastlo par sadnih débele in breskvin cvet je dehtel prav do mene. Nato sem otvorila knjigo, ki sem jo v naglici vzela za zabavo s seboj; ko mi je pa oko zastalo na stavku: »Pri izpeljavi svojivnih pridevnikov rabiš lahko končnico »ov«, ker se vjema v pomenu s svojivnim obrazilom: in, ina, ino«, sem izprevidela, da sem pomotoma prinesla slovnico s seboj. Ker sem bila potrebna razvedrila, sem jo zaprla, dasi imam Janeziča in Pleteršnika tako v čislih, da kratkomalo popačim ustne, kadarkoli mi pride pred oči, porogljivo ponovačeno besednjakova-nje. Udala sem se -razmišljanju in sklepanju, da Slovenci pravzaprav nismo nikak majhen narodič, marveč le zelo malenkostni ljudje, ki celó med najsvetejšim delovanjem — ki jé zahteva narodna borba — se dovoljujemo premagovati od ogabno odurnih občutkov ter profanirati vso težko resnost naše slov. dobe z zafrkacijami na dobrohotnega bližnjika celo tedaj, ko trobi v naš lastni rog.
IZ UPRAVN1ŠTVA.
Z današnjo številko konča „Jadranka" prvo poluletje. Zato dobijo v junijski številki poštno položnico vsi oni, ki so naročnino še dolžni, bodisi za pol leta ali za celo leto. - Poštna položnica je dodana tudi zavojčkom „Jadrank", ki ga dobivajo razprodajalci po deželi, da dopošljejo denar na upravo lista, kakor hitro list razprodajo. „Uprava Jadranke".
IVAN KERZE
ima v lastni zalogi najraznovrstnejše
kuhinjske in druge hišne potrebščine
iz aluminija, steklovine, lesa in emailirane prsti.
Trst, Trg sv. Ivana štev. 1.
ANDREJ VATOVEC trgovino jestvin, tielikotes in kolonijam, blaga
v ulici XXX. Ottobre št. 10
(nasproti Ljubljanski banki) kupuje in prodaja raznovrstne kmetske pridelke ter se priporoča cenj. bralkam Jadranke za obilen obisk.