ANTON URBANC V starosti 60 let je dne 15. aprila 1956 preminul v Ljubljani odvetnik dr. Anton Urbane. Rodil se je 13. junija 1895 v Sv. Štefanu na Žili. Oče Peter p. d. Korpar je skozi desetletja kot Slovenec županoval svoji domjači občini in tudi z mnogimi drugimi javnimi funkcijami zavzemal ugledno mesto med slovenskimi možmi v svojih krajih. Po ljudski šoli, ki jo je obiskoval v rojstnem kraju in po gimnazijskih letih v Celovcu, ki jih je zaključil z maturo leta 1916, je Anton Urbane v vojnih in prvih povojnih letih kot študent prava obiskoval kar štiri univerze: dunajsko, praško, zagrebško in slednjič ljubljansko, kjer je marca 1922 diplomiral in bil oktobra istega leta promoviran. V dobi svojega študija se je aktivno udeleževal plebiscitne borbe, nato pa se je kot koroški emigrant stalno naselil v Jugoslaviji. Kot koncipient je služboval od 4. aprila 1922 dalje pri dr. VI., Ravniharju, dr. Franu Novaku in dr. Dragu Marušiču, vmes pa je bil eno leto v sodni praksi pri Okrožnih sodiščih v Splitu in Dubrovniku. Od 16. januarja Ì929 dalje je bil pokojnik do smrti samostojen odvetnik v Ljubljani, nekaj let tudi strokovni sodelavec terminološke komisije SAZU. Pokojnikovo delovanje je bilo tako mnogostransko, da ga moremo na tem mestu označiti le z bežnim naštetjem glavnih panog dejavnosti. Od študentovskih let do smrti se je ukvarjal s koroškim vprašanjem. Kot gimnazijec je dopisoval v Mir, Glasilo koroških Slovencev v Celovcu, v času plebiscita napisal nekaj propa­ gandnih brošur (Nemška Avstrija pod kuratelo, Gospodarski položaj Nemške Avstrije). Bil je prvi predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani in se do konca živo zanimal za usodo slovenskega rodu onstran severne maje. Drugo njegovo veliko zanimanje mu je bilo planinstvo; posebne zasluge si je pridobil kot urednik Planinske založbe. SPD mu je podelilo zlati znak za kulturno delo. V zvezi s svojim ožjim poklicem se je posebno posvetil odvetništvu ne le kolikor je vodil lastno pisarno, marveč tudi organizacijsko (razne funkcije v odvetniški zbornici in pravniških organizacijah v raznih časih) in s proučevanjem položaja odvetništva. Posebej se je kot odvetnik ukvarjal z zavarovalnim pravom, ki ga je obdelal v posebni knjigi. V pravniških glasilih večkrat srečujemo njegove prispevke o tekočih vprašanjih. Znamenje široke razgledanosti je tudi sodelovanje v različnih časopisih, publikacijah, kakor Gledališkem listu in dunajskem Antikvariatu. Bil je mimogrede povedano — bibliofil z okusom in razumom. Tem dejavnostim, ki so že same daleč presegale okvire običajne odvetniške pisarne, se pridružuje aktivno Urbančevo delo v slovenski historiografiji. Sam je svoje načrte nekoč označil takole: Prešeren kot pravnik in odvetnik, — Zgodovina odvetništva pri Slovencih — Zgodovina zavarovalstva pri Slovencih. Tako zastav- jeni okvir dela priča o tem, da je svoje historiografske delo pojmoval kot poglo­ bitev svojega tekočega dela v praktičnem poklicu — odvetništvu in zavarovalstvu. Za prvo vprašanje — o Prešernu — je pokojnik vztrajno zbiral gradivo. Zaokroženega prikaza ni dovršil, pač pa je objavil dve manjši preddeli: Zakaj je dr. France Prešeren prisegel kot civilni in kazenski sodnik (Lj. Pr. V/1950, str. 471, slika) in Ali je dr. France Prešeren za dosego doktorske časti res napisal diser­ tacijo? (Pravnik VIII/1953, str. 14 si; izšlo tudi v razširjenem posebnem odtisu). Prav tako sta o zgodovini odvetništva izpod pokojnikovega peresa izšla dva krajša prispevka: Paberki k Zgodovini odvetništva pri nas (SP LVI/1942, str. 107) in Podložniški odvetnik (Advocatus subditorum) — (SP LVII/1943, str. 52 si.). Najbolj znano in tudi najpomembnejše pokojnikovo delo s področja historio­ grafije je spis Slovenska bratovščina sv. Hieronima v Vidmu iz leta 1452 (dostopen pri nas predvsem kot posebni odtis iz Glasnika udruženja aktuara Kr. J. IV./1940, 325 št. 1-2), v katerem je obdelana najstarejša listina zavarovalno pravne Zgodovine Slovencev.Z drugim spisom iz iste panoge pravne zgodovine — Andrej Einspieler, idejni oče Koroške požarne deželne zavarovalnice (Svoboda april.maj 1950, psevdo­ nim dr. Anton Ziljan) se je kot historiograf povrnil na Koroško in s tem v zvezi tudi objavil dva članka ob 70-letnici Franca Kotnika. Navedena zgodovinska dela so pisana vestno, z dobrim poznavanjem virov in literature, trezno in stvarno. Ko jih pregledujemo, moramo v resnici obžalovati, da njihovemu avtorju ni bilo dano, da bi preko teh priprav dospel do svojih treh sintez, ki jih je imel v načrtu, za katere je bil usposobljen kot malokdo drugi in kar je prav toliko vredno, ki jim je posvečal svoj prosti čas z veseljem in vztrajnostjo. Z dr. Antonom Urbancem je odložil pero eden izmed redkih avtorjev, ki so po svojem poklicu usmerjeni na delo v praksi, pa ob tem delu čutijo potrebo po ustvarjanju na področju naše historiografije. Prav taka izguba je posebno občutna na področju pravne zgodovine, ki je tako bogata, pa tako malo obdelana in ki ji posvečamo vse premalo sil. SERGIJ VILFAN 326