471
LOJZE ZUPANC, PALČEK V ČEDRI
Lojze Zupane je dosedanjim svojim zbirkam belokranjskih in koroških pripovedk pridružil novo knjigo savinjskega ljudskega izročila1. Zbirka obsega 59 pripovedk in slovarček manj znanih besed.
S pričujočo knjigo je Zupane pomnožil zapise pripovednih motivov s hribov med Solčavo in Mozirjem, v Savinjski in Zadrečki dolini, ki so jih bili pred njim nabirali že Janko Orožen, France Kotnik, Josip Korbar in Franc Kocbek. Ti zapisovalci posredujejo gradivo iz dvajsetih in tridesetih let našega stoletja, medtem ko naj bi nas Zupane seznanjal z obliko ljudskih pripovednih motivov v današnjih dneh.
Vprašanje zapisovanja in objavljanja ljudskega izročila je zapleteno in strokovnjaki še vedno razpravljajo o njem. Tako je to diskusijo na široko obnovil kongres folkloristov v Varaždinu leta 1957. Sledili so referati na lažnih posvetovanjih in posamezni prispevki v strokovnih glasilih, med njimi tudi razpravljanje Maje Boškovič-Stullijeve in Milka Matičetovega v dvanajstem letniku Slovenskega etnografa (1959). Ta dva na osnovi primerov iz zakladnice slovenskega in jugoslovanskega ljudskega izročila dokazujeta, da je treba tako gradivo objavljati brez kakršnih koli popravkov, ker da so to dovolj močne umetnine, da lahko žive takšne, kakršne so. Načelno so si folkloristi v tem edini, vendar takega pravila ni tako lahko izvajati. Pojavi se kopica problemov v zvezi z razumevanjem in vrednotenjem izročila samega, pri   zapisovanju in objavljanju pa vrsta vprašanj tehničnega značaja.
1 Lojze Zupane, Palček v cedri. Mladinska knjiga. Ljubljana 1959. Ilustriral Jože Ciuha.
M. Matičetov stoji torej v omenjeni razpravi v Slovenskem etnografu na stališču, da je najmanjše poseganje v ljudsko pripoved nedopustno- Še določneje je isti avtor poudaril samostojnost posamezne pripovedi v nekaj let starejšem izvajanju: »Vsaka ljudska pripoved je sad bolj ali manj zavestnega prizadevanja. Od izročila je dano predvsem ogrodje, medtem ko meso, kri in dušo dobijo pripovedi vsakokrat sproti od pripovedovalca. Če je ta res .mojster svoje obrti', se bo vselej potrudil, da bo zgodbi vdihnil nekaj sebe samega. Zgodbe, kakor jih posreduje izročilo, dopuščajo vsakomur, da se raz-živi, uveljavi svoj pripovedovalski dar in izrazi svojo osebno stilistično noto.«2
V zvezi s tem je tudi odnos folklorista do pripovedovalcev-pisateljev. Najstrožji odklanjajo ^literarnemu poustvarjanju ljudskega izročila vsako vrednost, medtem ko ima n. pr. I. Grafenauer Trdinove zapise prakulturnih bajk o nastanku sveta kljub nekaterim vrinkom, ki naj bi bili pisateljeva last, za znanstveno uporabno gradivo (Etnolog XIV, 1942). Prof. Grafenauer gre še dalje v knjigi o Kralju Matjažu iz leta 1951, ko priznava v skladu s svetovno tekstno kritiko velikim umetnikom, ki obvladajo ljudski jezik in snovi ljudskega pripovedništva, pravico, da iz nepopolnih in z vrinjenimi motivi popačenih inačic iste pokrajine rekonstruirajo idealne ljudske umetnine. Tako pravico pa je kritika prisodila samo resnično velikim umetnikom in poznavalcem ljudskega duhovnega izročila.
Pretirano poudarjanje enkratnosti vsake pripovedi bi vodilo predaleč. Znašli bi se v nepregledni množici obdelav istega motiva, ki bi si bile pogosto tako podobne, da bi jim ne mogli več prisoditi oznake varianta. Za globlji študij psihologije pripovedovanja in pripovednikov in pa načina ljudskega izražanja bi tako zapisovanje in vrednotenje posameznih pripovedi imelo nekak pomen, za praktično uporabo — za posredovanje poslušalcem in bralcem, pa ne pride v poštev, ker bi le-ti imeli občutek, da poslušajo oz. berejo eno in isto zgodbo. Tu moramo nehote razmišljati o dvojnem merilu pri objavljanju izročila. Ko objavljamo gradivo v znanstvene namene, bodo vidiki vsekakor strožji kot tedaj, ko hočemo bralcem nuditi prijetno branje. Pri zbiranju pa naj bi veljali enotni vidiki, in sicer čimbolj strogi, zahtevali bi avtentične in kar se da izčrpne zapise, ki bi jih lahko pri poljudni izdaji poenostavili.
To dvojno merilo bi bilo treba upoštevati zlasti pri čisto tehnični strani zapisovanja. Izdaja pripovedk, ki je namenjena branju, pa natisnjena v dialektični obliki in opremljena z vso težavno diakribijo, bi bila zelo draga, a vendar za povprečnega bralca neprijetna, ker bi v fonetičnem zapisu komaj spozna! posamezne besede in celotni smisel zgodbe. Nekatere pripovedi imajo v določenih fazah svojega razvoja močno okrnjeno obliko in predstavljajo zgodbe brez pravega jedra. Take pripovedke so nekako vodene, za bralca in poslušalca nezanimive. Od tod izvira tudi odločitev strokovne kritike, ki je dovolila resničnim umetnikom in poznavalcem izročila rekonstruiranje pripovedk.
Zupančeva zbirka savinjskih pripovedk Palček v cedri je poljudna izdaja, namenjena branju. Zatorej je ne bomo presojali z najstrožjimi očmi-Vendar že samo prebiranje zgodb daje slutiti, da zapisovalec ni ravnal z njimi  resno. Zupane pojmuje  ljudsko izročilo kot  gradivo,  ki  mu  je dano
2 Zgodovina slovenskega slovstva I, Matica Slovenska, 1956, str. 122.
472
v svobodno obravnavo. Pohvaliti je sicer treba njegovo delavnost, da je ob učiteljskem delu še našel čas in šel med ljudi ter jih spraševal po starodavnih pripovedih. Tako je slišal dosti zgodb, ki jim je dal literarno obliko in jih spravil v knjige. Dosti motivov si je lahko osvojil tudi s prebiranjem folkloristične in folklorizirajoče literature, tako da mu ni bilo težko napisati !iove zgodbe, če je zvedel samo kakšen drobec. Sčasoma se je takemu delu tako privadil, da je na vsakem novem službenem mestu napisal nekaj knjig novih pripovedk. Drugače si ne moremo razlagati Zupančevih številnih zbirk ljudskih« pripovedk. Naši folkloristi so odkrili na Slovenskem razmeroma majhno število ljudskih pripovedovalcev-umetnikov, ki posedujejo obsežne repertoarje pripovedk z neokrnjenimi motivi in  resnično življenjsko močjo.
Natanko ugotoviti mejo med Zupančevim in ljudskim deležem v njegovih priredbah ljudskih pripovedi je nemogoče. Marsikaj pa bi razjasnilo ponovno spraševanje po terenih, kjer je hodil Zupane, dalje primerjava s posameznimi variantami in končno tekstna kritika pripovedk (stilistična, jezikovna analiza).
Ne da pa se tajiti, da je Zupane spreten pripovedovalec, ko zajema iz skoraj nepregledne gmote izročil, ki se je ustvarila v njegovi miselni zavesti, ko je dolga leta poslušal in prebiral ljudske pripovedke in pravljice. Naš avtor zna približati bralcu svet, v katerem se pripovedke dogajajo. Tako ob branju zbirke Palček v cedri bralec občuti značilnosti ljudskega življenja v alpskem območju. To je svet samin, mogočnih dvorov in skromnih kajž„ Tu žive kmetje živinorejci in oratarji težavnih strmin, mlinarji v gorskih grapah, oglarji, logarji, drvarji, lovci, pastirji in končno graščaki, katerih življenje je v tem patriarhalnem okolju tesno združeno z naravo. Med temi ljudmi najdemo, kakor povsod, dobre in slabe, pridne delavce, lenuhe, skopuhe in bitja z mehkim srcem, toda vsi so tipizirani, povprečnežev ni. In med te Savinjčane, hribovce iz davnih dni, hodijo na obisk palčki, škrateljni, velikani, ajdovske deklice, gozdni in povodni možje, divja jaga, hudič, veter, zakleti graščaki in njihove hudobne hčere, ki čakajo rešitelja, zmaji, kačje in žabje kraljice, žalik žene in deseti bratje. Nekatere zgodbe pripovedujejo o tem, kako so nastale gore Raduha, Rogatec, Menina planina in Lepenatka in zakaj in od kdaj so v rekah in po planinah ogromne skale (aitiološke pripovedke). Druge spet so napisane ob določenem ljudskem reku ali verovanju in delajo vtis skonstruiranih zgodb (Kjer se prepirata dva . •., Debele laži — debele buče, Za vsak strel en zajec več). Lepo in nežno je napisana pripovedka o drobceni deklici sirotici, ki je bogatemu kmetu pasla ovce po obsežnih fratah Raduhe.
Da bi bile zgodbe videti bolj savinjske in resnično zrasle iz starodavnega življenja po> teh hribih, je pisatelj vanje nasul precej starinskih in dialektičnih izrazov, ki so v dodatku na koncu knjige tudi razloženi (runo, svirka, svitice, žekno, zaderika, istike, pozo j, itd.).
Pri vrednotenju Zupanca in še vrste njemu sorodnih preoblikovalcev oziroma poustvarjalcev ljudskega izročila smo v zadregi, ali jih naj ocenjujemo kot literate ali kot folkloriste. Kot pisatelji so brez dvoma precej skromni. Njihova ustvarjalna fantazija in sposobnost oblikovanja se ne lotevata samostojnih literarnih tvorb, kaj šele obsežnejših epskih tekstov (povest, roman). Zato črpajo iz kolektivne zakladnice, tu si nabero motivov in se izurijo v izražanju. Pri tem pa segajo na drugo področje, v folkloristiko,
473
ki ne potrebuje pisatelja, pač pa strokovno izobražene zapisovalce in razlagalce izročila. Tem zahtevam pa ti »poustvarjalci« niso ko«. Problem umet-nik-znanstvenik se ne javlja samo pri ljudskem besednem izročilu, ampak tudi na drugih področjih. V likovnosti je tak primer Jože Karlovšek, ki pravkar razstavlja v Narodnem muzeju v Ljubljani svoje »ornamentalne in folklorne podobe«.                                                           Danica   Zupančič
474