Aleluja
Aleluja Kristus je vstal! Vstali bo mo tudi mi!
To je poslanstvo velikonočnih dni obnoviti v sebi vero v Gospodovo Vsta jenje, ki je premagal smrt in grob. N; velikonočni dan je stopil iz njega, dt je potrdil vstajenje od mrtvih tudi z< človeka, in je šel v nebo, kjer je pri pravljena nesmrtnost tudi za nas. Vsta je in vstali bomo tudi mi!
Slednjo veliko noč stopa pred nas ta resnica o vstajenju iz groba in življenju v večnosti. Brez te resnice in naše vere vanju bi življenje ne imel( smisla. Prav gotovo pa ne slednja eti-ka_ razlikovanje med dobrim in zlim. Ta razlika obstaja v najglobljem človeškem dnu, kjer čutimo, da je še ¡Nekdo živ od vekomaj, ki bo sodil naša dejanja in nehanja na tej zemeljski poti z velikonočnimi merili vstajenja od smrti in večnosti ¡po njej. Brez te vere bi 'bilo človeško življenje enak' živalskemu: delaš po nagonu in s po-hlepojjj zveri, in ko umreš> strohniš in služiš morda samo še — če vzamemo poetično — za rožo, ki bo pognala iz tvojega srca, ali — manj poetično — za gnoj novim življenjskim glivam in klicanj ki bodo večno plodile življenje po tej zemlji. V tako večnost verujejo materialisti, tudi komunisti, ki menijo, da je življenje samo zato tu, da ga razgibaš v razredni boj, človeka proti človeku v sovraštvu, dokler ne padeš pod kolesi „večnega progresa“ kot naprednjak, ali reakcionarec. Bil si nekoč, izpolnil si svojo nalogo v dinamičnem trenju gmote kot zemskega boga, in zdaj si — bodisi heroj ali izdajalec — plen trohnobe, groba, ki se nikdar ne bo odprl za vstop v nebo, le pronical bo iz prahu v prah.. . Toda glej: mi verujemo, da bomo vstali v zazem-sko Luč, kajti: Kristus je vstal — ir. vstali bomo tudi mi!
Prav dogodek velike noči je tisti mejnik, ki deli ljudi in svetove. Veruješ v Boga ali ne veruješ! Goethe je dejal: V dnu vsake revolucije je vprašanje Boga; tu se deli človeštvo- Mi verujemo v nesmrtnost v Bogu, oni drugi v nesmrtnost v zemlji: zato prodajajo cerkve na javnih dražbah, verujoč, da so vero zapahnili z dovolj mogočnimi kamni in zapahi. Toda kot verujemo v vstajenje Kristusa in vstajenje „mesa“, verujemo tudi v vstajenje duha. Verujemo, da bo tudi vera vstala iz katakomb, verujemo da bomo tudi mi vstali iz trohnobe duše v novo življenje. In kakor verujemo v velikonočno prebujo duše, verujemo, da bodo tudi naša bridkost naše trpljenje, naš o-bup in naša tesnoba doživeli svojo velikonočno posvetitev in svoj dvig.
In verujemo, da bo vstal tudi svet, ki ga živimo danes, v novo osvetlitev prav po zgledu čudeža velike noči.
Živimo v svetu vojne, resnih preku-cij, gverilskih revolucij, umorov politi- ! •kov, ki se upirajo nasilju pa padajo prav oni od njega. Smo v času narodnih zatiranj, verskih nasprotij, socialnih krivic toda sredi vsega tega nečloveškega prerivanja sije v nas velikonočno upanje: Aleluja! Vstal bo tudi svet iz sovraštva zemskih malikovalcev v tisočletni mir božji, kot je obljubljen po svetih knjigah, ko bo vladala med ljudmi Ljubezen.
Morda ni samo naključje, da za veliko noč ponatiskujemo Deklaracijo o človečanskih pravicah, kajti v njej vidimo mnogo tega velikonočnega duha: tudi človek naj vstane v vsej svoji človečanski vrednosti in polnosti iz vseh diskriminacij, podcenjevanj, sramotenj, preganjanj in zatiranj zaradi vere^ zaradi narodnosti zaradi rase, zaradi ubo-
f
štva itd., itd.. .. Toda mi vemo, da ima človek svojo vrednost, pa naj bo kakršne koli polti, naj bo kjer koli in v katerem koli trenutku da ima v sebi sleherni poroštvo poveličanega vstajenja in je njegov delež nesmrtnost. Taka oseba mora biti spoštovana, vredna živeti polne pravice že tu na zemlji, kaiti — v njej živi Kristus, ki je človeka določil za vstajenje in večno življenje. Pod zornim kotom takega gledanja na človeka se nam tudi Deklaracija civilnih pravic človeka kaže v velikonočno religiozni svetlobi vere:
Blagoslovljene praznujte Kristusovega vstajenje želi Slovencem v svetu in v damouinli, zlasti pa svojim navocmloom, bralcem in oglaševalcem
SVOBODNA SLOVENIJA
V Belgiji bodo po vseh znakih morale sestaviti novo vlado vss tri tradicionalne stranke: socialno krščanska
f
socialistična in liberalna, ker drugače ne bo mogoče zadovoljivo rešiti jezikovnega vprašanja med francosko in flamsko govorečimi deli države.
Papež Pavel VI. je imenoval 27 katoliških laikov, s katerimi se bo posvetoval v vprašanjih tehnike, umetnosti, medicine itd.
Vstal boš tudi ti in prenovil se bo tudi duh zemlje!
In gotovo ni samo naključje, da na veliko noč opozarjamo tudi na vstajenje našega naroda iz tisočletnega suženjstva pred petdesetimi leti in na razvoj v bodoče. Naš narod je vstal!
Tako se danes na velikonočno nedeljo prepletajo v nas misli religioznega humanitarnega, socialnega in narodnega značaja. Verujemo: naj bo še taka krivica, ki na nas tišči kot grob, nekoč bo odpovedala in razpadla. Vse, kar je obteženo in trpi, bo olajšano bremena in potolaženo. Za velikim petkom pride vstajenjska nedelja pa naj bo to v naših osebnih zadevah, zadevah naroda, sedanjega sveta in človečanstva sploh, kajti
Vstal je Gospod! In mi bomo vstali!
In v nas naj vstane vse; kar je Lepega in Dobrega, da bo „smrti trohnoba“ premagana v vstalem Kristusu tako v svetu kakor v naših srcih.
Aleluja!
td
PREDSEDNIŠKE
Kot povsod ima tudi v ZDA volivno gibanje svoje rojstvo, življenje in svojo smrt. Kar vnaprej — cel0 brez debate in prepira — je določena samo smrt na dan 7. novembra. Takrat je namreč volivni dan za vse Združene Države Severne Amerike.
Z Tojstvom pa je drugače. Priprave za volitve so se že pričele lani. Začetkov je cela množica v vsaki stranki, v vsaki skupini, pri vsakem kandidatu, v vsakem okraju, volivnem področju in pri skupinah volivcev. Predsednik Johnson je že upošteval volitve pri svojem proračunskem predlogu in pri sestavljanju poslanic, ki jih mora poslati v Kongres vsako leto v mesecu januarju. Kongresniki in senatorji so vsaj na tihem premišljevali, katere zakone bi bilo bolje odglasovati že lani, katere pa šele letos, da bo volivcem bolj všeč, ali pa, da se bo vsaj nejevolja že razkadila do volivnega dne. Vsi drugi politiki in „politiki“, veliki in mali, so pa že vsaj pred letom začeli postavljati, odstavljati in premikati kandidate, kombinirati, računati ali pa si kar izmišljati prerokovanja.
Prerokovanja so se zdela lani strašno težka. Vse je namreč kazalo, da v republikanski stranki, ikd je pod administracijo Kennedyja in Johnsona v opoziciji, ne ho manjkalo kandidatov, da jih bo raje na pretek. Le počasi in previdno so razne skupin^ republikancev precejale imena in može. Proti kori-cu lanskega leta so najbolj podjetni republikanci in drugi taki, ki se jim v volivnih pripravah najbolj mudi, že napovedali nič kaj prijetno verjetnost, da se bosta v novembru spoprijela Tohnson za demokrate in Nixon za republikance. Takih napovedi se javnost ni veselila. Volivni boj bi bil predolgo-časen, volitve so pa v ameriški demokraciji vedno tudi do neke mere javna zabava. Tedaj so rekli, da bo to političen dvoboj, .ki se ga veseli le Johnson, vsi drugi pa si niso obetali kdoveika1’ Tohnson je bil namreč prepričan — ali so ga vsaj tako sodili — da bi Nixona še najlaže premagal. Na demokratski strani so pa bili takrat kar vsi prepričani, da proti Johnsonu ne bo hotel nastopiti noben demokratski veljak.
Kot se v politiki pogosto zgodi — napovedi niso držale. Republikanci so veli.k0 govorili o kandidatih, napovedali so jih, kandidatov pa kar ni hotelo biti od nikoder. Kar niso hoteli nastopiti. Obirali so se kot kmetske neveste. Nekateri so se komaj pojavili, pa že ugasnili. Najprej je nastopil Nixon, nekdanji Eisenbowerjev podpredsednik. Potem je bilo dolgo zatišje. Guverner Rockefeller je nihal, pa nihal tako, da smo vsi vedeli, da bi rad kandidiral. Njegovo kandidaturo so na splošno vsi pozdravljali, zlasti pa še takoimenovani zmerni republikanci, ki se jim zdi Nixon preveč na desno. Kaj pomeni v republikanski stranki levo in kaj desno, pa komaj vsak republikanec sam zase ve, v javnosti pa ti dve besedi dobivata vsebino po razmerah ali celo od slučaja do slučaja. Nixon velja v republikanskih krogih za desnega konservativca, ki pa se rad da vplivati in išče kompromis. Ko se je ¡pokazalo, da je za Nixona tudi prejšnji predsedniški kandidat Goldwater, je Nixon dobil pečat pravega konservativca. Republikanci so zato začeli iskati kandidata, ki bi bil bolj „levo“ od Nixona. Kot tak jim je prišel Rockefeller .kot nalašč prav.
Liberalne skupine v republikanski ■stranki so pritiskale na Rockefellerja z vseh strani. Mož ie na okleval. Končno je pred nekaj dnevi le obljubil, da bo objavil svoi sklep. Napovedal je tiskovno konferenco, zvabil je nanjo kar obilen zbor časnikarjev, ker jim je bi! obljubil, da bo povedal odločitev glede kandidature. Pri konferenci je povedal, da ne bo kandidiral-
Izjava je učinkovala kot politična ‘bomba. Republikancem je prekrižala mnoge račune Posledica je bila, da je Nixon stopil daleč v spredje vseh mo-rebitnežev-republikancev. To je hud poper za tiste strankine delavne pristaše, ki ne verjamejo, da bi Nixon mogel zmagati. Teh ni ravno malo. Je treba upoštevati, da je Nixon že en-
VO LITVE V ZDA
krat ostal v manjšini. Takrat so njegovi imeli prav gotovo več upanja v zmago, kot pa ga imajo dandanes- Sedaj so republikanci v pravi zadregi, kje naj najdejo „zmernega“ republikanskega kandidata, da bi prevzel Rockefellerjevo dediščino. Kamorkoli pogledajo, kandidata ne najdejo. Nixon hodi sedaj samozavestno po deželi in nastopa kot edini vneti in verjetni republikanski kandidat za predsedniško mesto.
Solo kandidat na volivnem političnem odru pa ni dovolj zanimiva reč. Množice raje gledajo tja, kjer jih je več, ki so drug drugemu v laseh, posebno če se znajo ravsati na ikake izredne načine. Zato si vsi aranžerji volivnih priprav prizadevajo, kako bi obrnili pozornost javnosti na kandidata ali kandidate svoje stranke. Z Rockefellerjevo odpovedjo kandidaturi so republikanci vsaj začasno izginili jz ameriške politične javnosti. Tega si gotovo niso želeli. Danes nihče ne govori o republikancih, le ožji Nixonovi pristaši se še brigajo za volitve. Če pa stranka ali politik pride v Ameriki v političen molk, je v smrtni nevarnosti. Tako so republikanci sedaj pred dvojno hudo in težko nalogo: kako naj bi prebili političen molk in kako vsaj nekaj tednov pred konvencijo dobiti tekmeca Nixonu.
čisto drugače ss je pa razvijala vo-livna kampanja pri demokratih. Tam so bili do Kennedyjevega nastopa vsi prepričani, da b0 Johnson edini kandidiral in da bo imel le „zaradi lepšega“ morda kakega protikandidata. Senatorju McCarthyju so pripisovali to vlogo. Senator se je izkazal zelo privlačna osebnost, znana po svoji poštenosti, zvestobi do stranke, po discipliniranosti, solidnosti in po zdravi pameti. Naj je imel kakršnekoli motive za vstcp v volivno borbo, dobro je, da je nastopil, ■tmerikanci vedo, da imajo enega sposobnega, solidnega, kar močnega polivka in državnika več. Doslej so ga izven Minnesote le malo poznali.
Med tem so pa prišle primarne volitve v New Hampshire. Odkrile so dva pojava, posebno zanimiva za politike: da je vojna v Vietnamu v središču zanimanja ameriškega volivca in da je študirajoča mladina ¡bolj kot kdaj pripravljena izrabiti te volitve za propagando proti ameriški udeležbi v tej vojni.
Tega se do teh prvih primarnih volitev ameriški politiki niso zavedli. Nasprotniki vojne bodo imeli mnogo lažji opravek kot so poprej mislili. Kdor je nastopil proti vojni, je lažje dobil glasove kot vsak tisti, ki vojno zagovarja. To je prisililo celo vrsto politikov, da so spremenili vsak svoje stališče ne samo do vojne, ampak tudi do posledic te vojne.
Med te slednje spada tudi brat pokojnega predsednika, senator Robert Kennedy. 'Nihče ni dvomil, da ne bi ta mladi mož rad kandidiral. Tudi sam tega ni zanikal. Javnost je dobro čutila, da je okoli Kennedyja posebna skupina demokratske stranke, ¡ki dela in vpliva. Prigovarja mu, naj nastopi. Vprašanje je ¡bilo le kdaj bo do Kennedyjevega nastopa prišlo: ali sedaj, ali čez štiri ali čez osem let. Določenega odgovora na to vprašanje ni bilo. Menda ga tudi Kennedy sam ni imel
i.n ga ni mogel dobiti niti med najboljšimi in najzvestejšimi sodelavci. Po primarnih volitvah se je odločil, da kandidira sedaj. To je bila druga politična bomba v tej volivni kampanji. Vznemirila je demokratsko stranko v vrhovih in nižinah. Pognala je demokrate v volivni boj, kakršnega nihče ni pričakoval. Obrnila je vso pozornost javnosti na demokratsko stranko- Vidni demokratje hite spreminjati svoje načrte, ali vsaj hite „zavzemati stališča“. Kako in v čem je svoje načrte spremenil predsednik Johnson, še nič ni jasno in je težko uganiti. Zaenkrat se še ni spustil v pravi boj. Njegovi zadnji govori pa dajo močno razumeti, da se bo vrgel — pa še kako.
Zaenkrat bi se dalo reči tole: Kennedy ima na svoji strani mladino, posebno šolano mladino, Zato se v začetku svoje agitacije najraje ustavlja na akademskih tleh ali vsaj blizu kakih šol. Ni pa med mladino neomejen gospodar,
Se reafirmó la soberanía argentina sobre las Malvinas
En (ocasión de lo® recientes sesiones de lai Cámara de los Comunes y dle los Lores en Londres en que el gobierno británico prometió d|e retener su soberanía sobre las islas Malvnae se refirió a lia soberanía de dichas islas también el canciller argentino.
El Canciller doctor Nicanor Costa Méndez reafirmó la soberanía argentina sobre las islas Malvina® con estos términos:
“HernOg dicho con toda claridad que el ¡problema de la soberanía argentina en las ishs Malvinas sólo es el reconocimiento de la soberanía argentina sobne ellas. Ese es nuestro principal objetivo, nuestro primer objetivo, y a éste están supeditados todos los demás."
“Hemos dicho también con toda da ridaid que la soberanía argentina sobre las Malvinas no puede estar sometida a plebiscito alguno. Esto lo he repetido en diversos fonos y en varias oportunidades”.
kajti tudi senator McCarthy je tam priljubljen. Ta pravi, da je postavil svojo kandidaturo pri primarnih volitvah zato, da v tej volivni kampanji lahko pojasni svoje stališče v najvažnejših vprašanjih ameriške zunanje in notranje politike. Pove jasno, da ne upa na izvolitev. Vprašanje je, h komu bodo šli njegovi oboževalci, če bo Kennedy postavljen za kandidatai. Kennedy hoče dalje pritegniti črnske glasove. Tu mu meša račune Johnson. Njegova administracija je napravila za črnske ljudi veliko, veliko dobrega, več kot vlada njegovega prednika. Kennedy ima dalje v delavskih unijah manj simpatij kot jih ima Johnson.
Johnson ee dalje Obnaša kot da mu je zelo veliko na tem. da prenovi in osveži svoje stike z vsemi stanovi, posebno z delavci, farmarji in srednjimi sloji. Zaenkrat mu to gre vse po sreči. Izogiba se pa stika z levimi ekstremisti, ki zato vidijo svojo bodočnost ob Kennedyjevi strani.
Johnson je že dal razumeti, da se bo skliceval na dejanja. Teh pa nima malo, ki pričajo zanj. Kolikor se mu kaj ni posrečilo izvesti, bo lahko krivil konservativno zvezo medi republikanci in konservativnimi južnimi demokrati. Treba pa je priznati, da se Johnson ni izkazal kot privlačna osebnost. Ta negativna lastnost mu je odtujila ameriško izobraženstvo.
Toda daleč je še do obeh konvencij in še dlje je do volitev. Vse to se še lahko spremeni, še besedo o Wallace-ju. To je sedaj mož guvernerke v državi Alabama. Poprej je bil on tam guverner in je vladal, dokler je po državnih postavah smel. Ko ni več smel, je postavil za (guvernerskega kandidata svojo ženo in je bila izvoljena z veliko večino. Sedaj hoče kandidirati na svoje. Toda njegovo gibanje je precej skromno. Močnejši tokovi so ga potisnili v kot. Najbrže je k temu prispevalo tudi žalostno1 dejstvo, da je sopro-ga-guverner težko zbolela in morala biti že ponovno operirana. Ne bo pa Wallace popolnoma izginil ali propadel. Ni verjetno, da bi dobil toliko volivnih mož, da bi mogel volitev predsednika potisniti v Kongres. Zapomnimo pa si in ponovimo, da je tudi Amerika dežela političnih presenečenj in „čudežev“. To je že večkrat pokazala. *
Gornje vrste so bile napisane v zadnjem tednu marca. 1. aprila je pa vrgel predsednik Johnson nad Ameriko in vso svetovno javnost največjo politično bombo te kampanje. Izjavil je, da se ne misli več prizadevati za predsedni-štvo in da kandidature tudi ne fo0 sprejel, če bi mu jo stranka ¡ponudila, ca-s0'O'si označujejo te besede za največjo politično senzacijo v zadnjih desetletjih in največje presenečenje od tedaj, ko je Harry Truman porazil guvernerja Deweya pri volitvah. Johnson je takoj Po govoru na vprašanje časnikarjev iz’avil, da je njegova odločitev nepreklicna, dokončna. Danes, dan po sinočnjem znamenitem govoru, je v (Nad. na 2. str.)
DR. MIHA KREK
Trnjeva pot narodov k vstajenju v svobodo
'Od 21. do 24. marca 1963 smo v Standstedu Hempshire, Anglija, posvetili vse svoje misli in prizadevanja iskanju demokratične alternative, ki naj ;bi bila cilj in namen dela za osvo-bojenje iz diktature komunistične partije, predmet hrepenenja svobodoljubnih ljudi v Jugoslaviji. Letos konec marca je torej minilo pet let od tega poskusa dobiti rešitev, ki bi se jo z zaupanjem lahko oprijeli vsi, ki nočejo niti nekdanje niti sedanje Jugoslavije, a hočejo moderno, napredno, demoikra-kratično državno obliko, ki bi dajala največje možno jamstvo za nedotakljivost narodnega ozemlja, za nemoteno svoboden razvoj vsakega naroda in za skupnost, ki naj bi z določenimi ¡skupnimi sredstvi ohranjevala in pospeševala blaginjo ter branila koristi vseh. Tekom teh petih let smo slišali i.n brali o številnih pobudah in predlogih, kako naj bi se družbeno in državno stanje na ozemlju Socialistične Republike Jugoslavije spremenilo v večjo zadovoljnost njenih narodov. Spremembe, ki jih predlaga in deloma tudi izvaja komunistični režim, nosijo v sebi osnovni bacil nezaupanja svobodi svobodnemu človeku, svobodnemu odločanju. Zato se v vseh njihovih zasnovah številnih reform, družbenih in gospodarskih, prej ali slej pojavijo >rakaste tvorbe ki ovirajo in celo onemogočajo realno življenje, da morajo nosilci režima segati po novih operacijah z novimi bolečinami in slabostmi, pa brez upanja na trajno ozdravljenje. V svobodnem 'Svetu politični emigranti iz Jugoslavije, žal, u-porabljajo največ besedi za dokazova-nje_ da je treba ta “državni nestvor” razbiti v narodnostno neodvisne državne edinice. Kako naj se ,ohrani mir, soglasje življenja, vzajemnost kulturnega in gospodarskega delovanja v svobodi, med svobodnimi narodi v tem de-
PREDSEDNIŠKE VOLITVE V ZDA
(nad. s 1, str.)
Chicago, 111., sicer zbijal šale na račun
1.	aprila, toda ponovil je, da v nobenem slučaju on več ni in ne bo kandidat za predsednika. Volivna vihra je torej sedaj naenkrat postala vihar, ki meče valove čez vse strehe. Tisti študentje, ki že nad leto dni demonstrirajo proti ameriški udeležbi v vietnamski vojni, včeraj in danes vpijejo, da so dosegli zmago. Demokratski vodilni politiki Johnsona časte kot državnika največjega stila in prvovrstnega političnega vodnika, ki je napravil odločilno potezo, ki še more rešiti edinost v demokratski stranki, jo privesti, do zmage i,n spraviti k treznemu presojanju vietnamske vojne vse, ki so bili sedaj proti njej zato, ker so politično nasprotovali Johnsonu in ¡so ga hoteli rušiti pač na tem vprašanju. Kennedy je poslal Johnsonu čestitko in ga vabil k „sestanku sprave“, McCarthy pa je danes kot včeraj mirno nadaljeval svojo propagandno pot in ponavljal, da on svojih namenov in ciljev nič ne spreminja. Jih ni spremenil, too je nastopil Kennedy in jih ne spreminja sedaj, ko je odstopil Johnson. Nixonov glas je v tem viharju komaj slišen: Skromno je ¡nakazal, da je imel vse svoje topove (naperjene proti Johnsonu, ki se pa z njim glede vietnamske vojske strinja, sedaj pa bo moral menjati cilj. Zaenkrat se bo njegov cilj imenoval Kennedy. Pa še ni gotovo, da bo to ime ostalo tudi po konvenciji demokratske stranke. Preko vseh oblakov je pa Ni-xonu prisvetilo nekaj sonca upanja: ¡Če bo šel Kennedy v svojih tiradah na levo le predaleč, bi mogel Nixon pritegniti toliko glasov, kolikor mu jih je potreba. Toda upoštevajmo, da še tudi to ni gotovo, da bo republikanska konvencija izbrala Nixona. Te demokratične ameriške ustanove in prireditve so take, >da lahko vse prizadevniike pokopljejo in vse spremene.
Zaenkrat vidimo samo, da Wallace iz Alabame preži, kdaj bo vskočil v sedanjo zmedo s svojo tretjo stranko ali neodvisno kandidaturo, če bo ostalo nekaj sedanje zmede in negotovosti tudi po konvencijah tja do dneva glasovanja, se mu bo morda posrečilo, da nihče ne bo dobil dovolj glasov in vo-livnih mož in bo zbornica morala voliti predsednika. To bi bil uspešen začetek tretje politične stranke v Ameriških Združenih Državah. Verjetno se bodo pojavila še nova imena v volivni svetlobi. Večjega presenečenja kot je bil Johnsonov izstop, pa skoro ne more biti.
I.	A.
lu Evrope, na to vprašanje pa ni odgovorov ni predlogov, ostaja grozeča praznina. Ta je tako huda, tako nevarna, da se je vsi prijatelji jugoslovanskih narodov boje in zato ni posluha za pobude o delitvi. O delitvi radi slišijo samo sovražniki, tradicionalni nasprotniki ali Slovencev, ali Hrvatov ali Srbov, ali Makedoncev, ali pa vseh štirih.
Ko prebiramo lepo doneče slovospeve državni neodvisnosti, ki ima nanjo pravico vsak torej tudi naš narod, mi je hudo, ker se mi zagotovo zdi, da vsi idealni napori padajo v prazno. Nihče teh delilnih predlagateljev doslej ni še povedal, kako bi zavaroval mirno rojstvo svoje narodne države, niti ne ttoa-ko naj bi se ohranjevala, da bi bila res sredstvo 'narodnega blagostanja.
V Standested-u 'smo trije Slovenci, trije Hrvati, štirje Srbi in eden ki se označuje po narodnosti kot Jugoslovan, brez pretenzij in iluzij premišljevali, kako oblikovati demokratično alternativo za vse narode Jugoslavije, da bi bila solidna koristna njim, našim narodom, pa za vse demokratične mednarodne vplive vsaj. sprejemljiva, če le mogoče pa tudi mikava. Sestanek, ki že po sebi ni imel namena biti kaj več kot skromno posvetovanje, je po uspehu še skromnejši ker do popolnega soglasja ni prišlo, dasi 'smo vsi podpisali osnovne misli, ki smo jih imeli v raz-pravi^ in glavne pobude, [ki smo jih v načelu sprejeli- Vendar se mi zdi dogodek vreden spomina vsaj med političnimi emigranti. Priča je, da politično živimo i,n delamo da na domovino mslimo in, mislim, da je tudi dokaz, da za njeno bodočnost skrbimo.
Sedaj, ko 'ozračje politično ozračje nad takoimenovanimi satelitskimi državami srednje in vzhodne Evrope pre-blisikavajo strele zahtev po svobodi, po neodvisnosti od komunistične Meke v Moskvi, po svobodnejšem gibanju v mednarodnih odnosih, po svobodnem podjetništvu po svobodnem tisku in združevanju, po svobodnejšem gibanju vsaj v okviru komuni'sti,čne partije, po svobodnem umetniškem ustvarjanju in znanstvenem raziskavanju, je 'bolj' kot kdaj treba, da se tudi naša slovenska in jugoslovanska zahteva po svobodi sveti iznad in pred vsemi drugimi našimi željami nameni in cilji. Ne varajmo se. Pot v svobodo ho še dolga in trnjeva. Vsi smo ¡pod sovjetskim vpliv-nostnim področjem. Moskva bo do nadaljnjega ohranila sedanji državni, meddržavni in mednarodni red v svojem imperiju. In če bi se zgodilo, da bi pristala na kake delitve na narodne države v ičehoslovaški in Jugoslaviji, se bo samo takrat in le pod pogojem, da bi bili novorojeni sateliti bolj pohlevni otročički Sovjetske zveze. Večja državnost bi torej v sedanji konstelaciji pomenila večjo zasužnjenost naših narodov komunistični centrali. Nič ne preostaja drugega kot boriti se za osvobo-jenje izpod komunistične partijske diktature, za to, da pridemo do osnovnih demokratičnih političnih svoboščin. Verujmo. da je ta borba dovolj težka in dovolj dolgoročna naša narodna politika. In tudi cilj je dovolj dragocen in vzvišen. Upoštevajmo, da sedaj in v dogledni bodočnosti ni v Evropi na dnevnem redu nobeno prestavljanje državnih meja. Nasprotno, prav sedaj se ustaljujejo in dobivajo priznanje tudi tiste meje — recimo zapadna poljska meja — ki so bile dve desetletji nepriznane in sporne. Zahteve po novih državah in novih mejah so v današnjih naših prilikah kot oblaki, ki nam zakrivajo sonce svobode. Posebej zagotavljam, da sem prepričan, da danes ni na 'svetu državnika ki bi dovolil parcelacijo Jugoslavije,’ ker bi s tem odprl vprašanje vseh meja ob Jadranu, v Podonavju in na Balkanu.
In posebej pri Slovencih. V naši preteklost ¡smo narodnostno rastli in napredovali tem močneje, čim bolj smo ■poleg ’narodnostne zavesti in vse kulture poudarjali tudi slovansko in južno slovansko zaledje. Povsod in vselej smo narodnostno nazadovali, kjer in kadar smo to zaledje izgubili iz uma in °i'"i. Najnovejšg izkušnje iz časov med drugo svetovno vojno in po njej dovo-liujejo žal, trditev, da bomo verjetno v mnogo hitrejši progresiji narodnostno propadli v bodočnosti, kot smo v preteklosti. če se odrežemo od slovanskega zaledja.
Redna, logična organična razvojna pot narodnostne politike je lepo povedana v dr. Koroščevi Slovenski deklaraciji iz leta 1931. Mi moramo pred vsem združiti vse narodnostno ozemlje, ki na njem Slovenci strnjeno prebivamo. Nikjer ne vidim drugje moči, ki bi da-
jala upanje, da bomo mogli doseči kak uspeh v tej prvi naši narodnostni nalogi. Jugoslavija pa >se je v zgodovini že dvakrat izkazala kot tista odrešilna sila, ki tudi v tem oziru nekaj zmore.
Za rojstvo nove slovenske države bi bil poleg enodušne volje in zahteve slovenskega naroda potreben še pristanek, sporazum, tak ali tak, Dunaja, Rima in Bonna če ne Berlina. Pod kakimi pogoji bi tak pristanek dobili, si lahko mislimo. Ni treba biti nikak prerok, zdrava pamet pove, da bi Slovenija v teh geopolitičnih razmerah, ki z njimi moramo računati bila prv0 uro svojega rojstva bolj odvisna od svojih velikih sosedov kot je kdajkoli bila katerakoli slovenska provinca odvisna od Bel-grada. In ta odvisnost bi bila posebno živo pekoča prav V narodnostnem področju državnega delovanja.
Pri vsem tem je treba upoštevati, da vsaka akcija za 0dcepljenje Slovencev od drugih narodov na slovanskem jugu nosi nevarnost, da bo v tisti uri, ko bi padle jugoslovanske meddržavne meje, postalo naše in vse ozemlje sedanje Jugoslavije konkurzna masa, ki bo iz nje vsak pograbil svoj plen, ki ga bo dosegel. To pomeni nevarnost, da nas večji sosedje razdele. Kadar tvegamo svojg osebno 'življenje in imetje, smemo tvegati vse, tveganje na narodov račun pa mora biti utemeljeno, ne le za nekaj poedincev, ampak za vse. Tveganje, ki se tu zahteva v razmerah, ki moramo z njimi računati, ¡bi bilo po mojem prepričanju brezvestno.
Tako sem mislil pred petimi leti in sedaj, potem ko ¡sem bral vse popise pisane zbirke novih držav, ki naj nastanejo na ozemlju Jugoslaviie, sem še bolj utrjen v tem prepričanju.
Takrat smo napisali in podpisujem tudi sedaj:
„Vsak narod ima pravico na 'svojo samostojno in neodvisno državo. To pravico imajo torej tudi vsi narodi Jugoslavije. ..“
„Smatramo, da je državna zveza Srbov, Hrvatov, 'Slovencev, Macedoncev in ¡bosansko-hercegovskih muslimanov nujna za ohranitev narodnostne, zemljepisne in politične nedotakliivosti vsakega naroda Jugoslavije in vseh sikup-no. Prepričani smo, da bi vsak poskus razbijanja okvira sedanjih mednarodnih meja Jugoslavije resno ogrozil integriteto vseh njenih narodov..
„Zato smo mnenja in predlagamo, da naj bi bodoča svobodna, demokratska jugoslovanska državna zveza morala biti zgrajena na teh temeljih:
1.	V zvezo stopijo štirje suvereni narodi: Srbi, Hrvati, Slovenci in Mace-donci. Zvezo sestavlja pet enakopravnih držav: Srbija, Hrvatska, Slovenija, Macedonija in Bosna-Hercegovina.
2.	Osnovni princip, ki na njem sloni vsa zveza, je suvereniteta poedinih držav, ki svobodno odstopijo nekaj svo-iih določenih poslov i,n sredstev v skupno upravljanje Zvezi. Temeljni kamen je čuvanje koristi vsakega poedinega naroda in vsake države ter usoiglaše-vanje interesov v zvezi...“
Vsa naslednja podrobna določila tistega dogovora med nami vsebujejo samo uporabo teh dveh izhodnih misli v zgradbi demokratičnih ustanov po načelu enakopravnosti vseh narodov in vseh držav v zvezi.
še nekaj, morda zanimivih podrobnosti.
Vsak je državljan svoje države. Vsaka država ima svoja sredstva, svoje varnostne in obrambne moči, svojo vlado in svojo zakonodajno zbornico. Pri volitvah v zvezno zbornico se pojavijo narodnostne sile, kar pomeni, da Slovenec voli sam0 'slovenske ¡kandidate, pa naj živi v Ljubljani ali v Skopi ju, Mariboru ali Dubrovniku. Zvezni uradi so razsejani po vseh državah, ne koncentrirani v eni prestolnici. V zvezni vladi mora biti vsak član vlade iz druge republike in največ dva člana vlade smeta biti iste narodnostne skupine. Jih je itak ¡samo pet. Vodstvo države je v kolegiju, kjer so člani vseh držav. Vsako leto eden predseduje in odloča v sporazumu z ostalimi. Vendar ima vsak državljan iste pravice po vsem ozemlju zveze, ¡ki je na zunaj enotno državno, carinsko, finančno in ‘gospodarsko področje. So pa tudi v zveznih uradih mesta razdeljena po načelu enakopravnosti.
Mislim, da je bilo tedaj pred petimi leti oblikovanih nekaj, koristnih misli za pravšno, demokratično obliko sožitja južnoslovanskih narodov. Te bodo ostale, ko bo sedanja zaljubljenost v „posebne države“ že davno prešla. Bog daj novim rodovom modrosti, kajti ureditev odnosov med južnoslovanskimi narodi v svobodni družbi je eno najtežjih v Evropi. ¡Dokler pa te ureditve ne bo na vidiku, tudi svobode ne bo.

Za najmočnejšimi koreninami se ovija srca ljubezen do grude, človeku, po svetu pognanem, iz zemlje izruvanem, ale toži najprej po koči, po njivah, po senožeti, celo p» siromašnem lazu, nato šele po matleri, sestrah in bratih. V nas vseh se pretaka kmečka kri in v tej 'krvi ljubezen do zemlje, koprnjenje po zemlji. Veliko sem dosegel spoznanja — dal bi vse to spoznanj|e in vso modrost za ozko leho pod brdom, za ponižen vrt kraj hiše. Amcrikanec, ki je p» dolgih letih vrnil v domovino in katerega je pregnala krušna skrb, ali pa prepodila trda pest davkov in drugih nadlog, si ustanovi najprej novo domačijo, najrajši blizu prodane ali porušene domačije svojih i(četov. Grenko je slovo od žene, grenkejše slovo od matere; slovo od ožetna grude pa trga srce iz prs sili solze v ,oko možu, ki nikoli ni jokal.
Ivan Cankar INaš laz, iz zbirke Ob svetem grobu
ZENA I
I N J
Anica Kralj
Velikonočno premišljevanje
EN SVET
Po zadnjem koncilu s0 nastale globoke spremembe ne samo v Cerkvi, ampak tudi v družbenem življenju. Jasno so začrtane pravice in dolžnosti vsakega posameznika. Tudi ženi je posvetil koncil posebno pozornost, zlasti zato, ker je danes enakovredna z možem in ima prav zaradi tega v družbi silen vpliv in moč kakor še nikoli.
Upoštevajoč da je danes ¡prenesla žena svojo delavnost čez družinski prag i:n se udejstvuje v vseh mogočih poklicih z ramo ob rami z možem, je lahko nje.n: vpliv na družbo1 zelo ¡pomemben in globok.
Na to opozarja koncil z besedami:
„Zato morejo žene v tej dobi, ko v človeški družbi nastajajo globoke spremembe če bodo polne evangeljskega duha, mnogo prispevati, da človeštvo ne bo krenilo na napačna pota.“
Torej dolžnost žene je, ¡naj živi in dela kjerkoli, da prispeva s svojo osebnostjo prežeto s krščansko miselnostjo, k zboljšanju svojega okolja. Zelo važen je način za izpolnjevanje te naloge. Ne pridigati in soditi ali obsojati s trdim obrazom in duhovnim napuhom v srcu: najboljši in ¡najuspešnejši nauk so dejanja, ¡predvsem pa ¡spoštovanje in ljubezen do bližnjega. Kristjana bi morali spoznati ¡po ljubezni. Ta nauk so prvi kristjani dejansko uresničevali. Med seboj so si delili vse dobrine, talko, da med njimi ni bilo revežev. Pogani so jih prav zaradi ljubeznivosti in dobrote spoznali.
O krščanski dobroti bi morali med nami veliko več doseči. Dobrota ni samo če daš, kar imaš v izobilju (tudi to je lepo in ¡prav), a ljubezen izkažemo še bolj takrat, ko kaj pritrganega damo svojemu potrebnemu sosedu. Krščansko dejanje dobrote je tedaj, ko pridržimo svoi jezik da ne opravlja, da ne raznaša slabe lastnosti in kriva pota drugih, največkrat s pravo naslado Janez XXIII. je zapisal: „Otroci moji, ljubite ¡se in iščite to, kar povezuje, ne pa tega kar razdvaja.“
Dejanje ljubezni je tudi, čeprav zelo težko, opozoriti prijatelja, da ravna ¡krivično, mu s tem pomagati iz notranjih zadreg sramu in zablod. Taka dejanja so tudi dolžnost, a so zelo delikatna in težka. So ¡pa največkrat za nesrečnega človeka velika, usodna •rešitev. Dejanja ljubezni bi lahko naštevali v nedogled, a vsaka “h bo dobila, kar jih bo hotela, v svojem okolju.
Koncil posveti krasne besede ženi-materi:
„Varujte domače ognjišče, da Iju-
bite vire življenja, da imate isrce za novi rod. Priče ste skrivnosti začetkov življenja. Tolažnice ste, ko se od' njega poslavljamo.
Nevarnost je, da postane naša tehnika nečloveška. Napravite spravo med življenjem in ljudmi. Roteče vas prosimo da predvsem skrbite, da se ohrani človeški rod. Zadržite roko možu, ki bi hotel v trenutku blaznosti uničiti vse, kar je človek ustvaril.
Vi ste prve vzgojiteljice človeškega rodu v skrivnem hramu svojih družin. Izročite svojim ¡sinovom in hčerkam izročila svojih prednikov v dobi, ko jih pripravljate na neznano bodočnost. Nikdar ne pozabite dia mati po svojih o-trocih spada v to bodočnost^ četudi je morda sama nikoli ne bo videla.“
Strašne, pretresljive besede, ki 'naj služijo v velikonočno premišljevanje zakoncema, predvsem pa ženi, kateri so namenjena. V teh besedah je zapo-padena vse velika težka odgovorna dolžnost matere-žene, a tudi najvišja pohvala, da prav njenemu poslanstvu Cerkev zaupa tako vzvišeno in daleko-sežno misijo.
Koncil se obrača tudi na neporočene žene z besedami:
„Tudi samske žene vedite^ da morate v celoti izpolniti svoj poklic, predane službi ¡drugim. Tudi ¡družine ne morejo živeti brez pomoči tistih, ki družine nimajo. V svetu, ko sebičnost in iskanje užitkov hoče postati zakon, bodite ve posvečene device varuhinje čistosti, nesebičnosti in pobožnosti. Jezus je dal zakonski ljubezni vso polnost, je pa poveličeval tudi odpoved tej ljubezni, če s© to zgodi iz ljubezni do njega.“
Na koncu še doda:
„¡Preizkušene žene, ¡ki stojite pokonci pod križem kakor Marija! Kolikokrat ste v zgodovini dajale možem moči, da so v borbi vztrajali do konca, da ¡so celo z mučenistvom pričali za Kristusa!
Pomagajte jim še danes, da ohranijo pravi pogum, za velika dejanja, obenem pa potrpežljivost in smisel za to, da se veliko začenja z malim.“
■Zdi se, da so te besede pisane prav onim našim ženam in hčeram, ki so dajale moč in pogum možem, ki so v zadnji strašni vojni vztrajali in umirali za ideale krščanstva kot pravi mučeniki.
*
Vsem čitateljicam teh premišljevanj želim veselo Velik0 noč predvsem pa globokega duhovnega prenovljenja, iz katerega edino lahkio pride pravo vstajenje.
Nov politični zločin v ZDA
Strel iz puške s teleskopskim kukalom je v trenutku sprevrgel najmočnejšo silo sveta v težko notranjo krizo, ki je ne bo prebolela še dolge mesece. Pretekli teden je bil ubit svetovno znani 39-letni vodja ameriških črncev dr. Martin Luther King, ko se je z balkona dvonadstropnega hotela v mestu Memphis razgovarjal s svojim tajnikom, ki ga je čakal spodaj na cesti.
Hitro je bilo ugotovljeno, da je bil človek, ki je streljal, belec, padlo pa je v oči, da je bil zločin storjen na podoben način, kakor nad bivšim ameriškim predsednikom Kennedyjem, ki je prav tako, kakor King, dobil strel skozj vrat. FBI se je takoj spustila v najstrožjo preiskavo, medtem ko je med Črnim prebivalstvm v ZDA zavrelo ter so se v ¡številnih ¡severnoameriških mestih črne množice sprostile v požiganju, ropanju in ¡uničevanju imovine belega človeka. V prestolnici Washingto-nu, v Chicagu, Detroitu, Pittsburgu, Baltimorju in drugih velikih ameriškh mestih so izbruhnili siloviti požari, ki so- uničili velike predele omenjenih mest.
Ameriška vlada je poslala na ulice vojaštvo in tkzv. narodno stražo, ki se
je spopadla z izgredniki. Demonstracije širom južnega dela ZDA so zahtevale v treh dneh uničevanj nad 50 mrtvih, na stotine ranjenih v zaporih pa se je znašlo nad 8.000 črncev, nad polovico teh iz Washingtona.
Ameriški predsednik Johnson je pozval Amerikance na mir in trezen premislek, z vseh strani sveta pa so v ZDA pričele prihajati žalne izjave.
Dr. Martin Luther King je za dosego enakopravnosti črncev v ZDA zagovarjal miren, način demonstriranja. Odklanjal je sodelovanje revolucionarnih črnskih vodij Browna ter komunista Carmichaela. Za ¡svoje delo je bil nagrajen z Nobelovo nagrado za mir.
V Memphisu se je mudil, da bi sc udeležil protestnega sprevoda memfi-ških cestnih pometačev in smetarjev, ki so večinoma črnci, za dosego večjih ¡plač. Za konec aprila pa je imel v načrtu mirno demonstracijo v Washing-tonu v boju za enakopravnost črncev v ZDA.
Minulo nedeljo je ameriška vlada proglasila za državni žalni dan, v torek pa je bil v Atlanti, Kingovem rojstnem kraju njegov veličasten pogreb.
Prvi pojav demokracije
Pravda o demokraciji Je že stara. Začela se je vsaj pred 2500 leti in se nadaljuje še dandanes. Besedo so izmislili stari Grki. Sestavili so jo iz samostalnika demos (ljudstvo) in ¡glagola kratein (vladati). Pojav človeške družbe, ki so mu Grki dali to ime, je ibil v kali spočet pač že takrat, ko se je človek zavedel samega sebe in spoznal, da je nekaj več, kakor samo žival, ki živi v čredi, da ni samo suženj svojih nagonov in strasti, da ima dar razuma in da je sposoben za svobodo. O svobodi pa je apostol Pavel v drugem pismu, ki ga je pisal Korinčanom, rekel, da je duh Gospodov.
Mislim pa, da demokracija, ki temelji na osebni svobodi in na pravni enakosti vseh ljudi, ni prvotna naravna oblika človeške družbe, kakor sta na primer družina in srenja ali soseska, temveč umetno delo ustvarjalne sile človeka samega.
Kolikor jaz poznam literaturo, so o demokraciji razmišljali že stari Perzijci- Grški zgodovinar Herodot pripoveduje v svojih Zgodlbah, da se je za časa zanikrne vlade kralja Kambiza v Perziji pojavila neka tuja oblastiželjna sekta ali bratovščina, ki so jo imenovali Mage. Eden izmed teh Magov se je polastil kraljevske oblasti v Perziji z lažjo, da je on Smerdis, pravi sin prejšnjega kraja Čira. Ko pa je goljufija prišla na dan, so se Perzijci zarotili zoper njega in so ga umorili. On sam je pa prešel v zgodovino pod imenom Krivi Smerdis.
Herodot pripoveduje, da je pet dni trajala anarhija. Ljudje, ki so se poprej strahopetno klanjali Krivemu Smerdisu, so lovili Mage in jih pobijali. Da bi prenehalo brezvladje, se je peti dan zbralo sedem glavnih zarotnikov na sejo, da se posvetujejo o bodoči državni ureditvi Perzije.
Prvi se je oglasil k .besedi stari A-tanes, najuglednejši član zarotniške družbe, ki je največ pripomogel, da so razkrinkali Krivega Smerdisa. Predlagal je, naj bi se vsa oblast položila v roke ljudstva. Svoj predlog je utemeljeval takole:
„Po mojem mnenju nam ne sme več vladati en sam človek. To ni ne prijetno, ne dobro. Saj veste, kam je Kambiza zavedla objestnost. Pa tudi Mago-ve ošabnosti ste bil iz bridkostjo deležni. Kako bi mogla biti monarhija koristna ustanova, kjer more neodgovoren vladar početi, kar se mu ljubi. Kajti tudi, ko bi stopil na čelo države naj-
boljši človek pod soncem, na prestolu bi kmalu izipremenil .svoj značaj. . . Tak vladar izpodkopava očetovske običaje, dela silo ženskam in ubija ljudi brez sodbe in pravice.
Ljudska oblast pa ima prvič že prelepo ime izonomija (pravna enakost), drugič pa ne počenja nič takega, kakor monarh: uradnike namešča po žrebu, o svoji upravi daje obračun, vse sklepe pa prepušča volji skupnosti.
Zato predlagam, da monarhijo odpravimo in dvignemo ljudstvo na oblast: kajti v ljudstvu je zaseženo vse dobro.“
Drugi je govoril Megabjdzo. Izrekel se je za oligarhijo, to je za vlado samo nekaterih maloštevilnih mož. Svoj predlog je utemeljeval takole:
„Če .se Otanes izjavlja zoper monarhijo, sem tudi jaz njegovih misli. Če ipa predlaga vlado ljudstva je pa na napačni poti in so mi njegov predlog ne zdi prepričljiv. Zakaj nič ni neum-nejše in hudobnejše, kakor brezkoristna množica. !če naj se ošabni večav-osti monarha zato odrečemo, da M padli v pest nebrzdani sodrgi, bi se to reklo stopiti z dežja pod kap. Ako monarh kaj stori, stori iz preudarka; v množici pa razuma sploh ni. Odkod bi ga neki vzela ? 'Nihče je ni naučil, kaj je dobro, samo po sebi pa tega tudi ne pozna. Zato se v brezumni prenagljenosti meče na reševaje državih poslov, p»dobn0 deročemu hudourniku. ESPaj izreče svojo vlado ljudstvu naši sovražniki, ki slabo žele nam Perzijcem! Izberimo si raje odbor najboljših mož ter jim izročimo vlado! K njim gotovo pripadali tudi mi vsi tukaj navzoči. Najboljši ljudje pa bodo gotovo sprejemali tudi najboljše postave.“
Kot tretji je nastopil Darij in je začel:
,yKar je Megabidzo povedal o ljudski množici, se mi zdi pravilno, glede vlade sam© nekaterih maloštevilnih mož sem pa drugačnega mišljenja. Med tremi vrstami ustave, ki jih imamo na razpolago: ljudovlado, oligarhijo in monarhijo ima monarhija po mojem največ prednosti. Zakaj nič ne more ¡biti boljše, ikakor samovlada najboljšega moža. Če je kdo takšnega kova, bo na neoporečen našin skrbel za ljudstvo... V oligarhih se poedinci trudijo da bi si pridobili zasluge za skupnost, zato se med njimi rada pojavljajo ostra na-sprotstva. Ker bi vsak sam rad bil prvi in hoče vsak uveljaviti svojo voljo, se zapletejo med seboj v huda sovraštva, iz teh nastajajo razprtije, iz razprtij
krvava obračunavanja. Po prelivanju krvi pa pride zmeraj spet do monarhične vladavine, kar je jasen dokaz, da je to najboljša državna oblika. Če vlada ljudstvo, ni moč drugače, ko da splavajo na vrh slabi elementi. Med njimi ne nastajajo sovraštva, temveč prijateljske družbe, zakaj ljudski zapeljivci tiče vsi pod eno odejo. In to tako dolgo, da stopi na čelo ljudstva mož, ki napravi konec njih mahinacijam. Ljudstvo 'ga zato občuduje, občudovani pa postane monarh: spet dokaz, da je monarhija najboljša ustava... Zategadelj je moj predlog: Ostanimo tudi nadalje pri monarhiji in nikar ne odpravljajmo svojih .starih dobrih postav. Zakaj to ne bi bilo v našo korist.“
Ostali štirje zarotniki so potegnili z Darijem in tako je bilo s petimi glasovi proti dvema sklenjeno, da se v Perziji obnovi monarhija.
Zgodovinska kritika je dognala, da se je ta razgovor vršil leta 521 pred Kristusovim rojstvom. V prihodnjih desetih Lt:b bo od takrat poteklo dva tisoč pet sto let.
Otanes je slabo branil demokracijo. Besede same še ni poznal. Imenoval jo je izonomiio.. Bil je san1"'’,?. Mislil ie, da so vsi ljudje po naravi dobri in tako enaki med seboj, da se jim lahko kar z žrebom določajo vloge in položaji v državni upravi. Tedanji ugovori proti demokraciii pa se še danes uveljavljajo. Megabidzo je govoril kakor nekak socialni psiholog sedanjega časa, na primer Le Bon. (Darij pa je govoril kakor nemški filozof Nietzsche o nadčloveku.
Herodot tudi pripoveduje, kako je Darij postal kralj Perzije in sicer po zvijači svojega umnega konjarja Mega-resa. Darij se je res trudil izkazati za do.brega in velikega vladarja. Pod svojo vlado je združil 21 dežel. Zgodovina mu je dodelila naslov Veliki. Poskusil je podjarmiti Scite, ki so prebivali v sedanji južni Rusiji. Prvi poskus se mu je ponesrečil. Zbral je novo veliko vojsko. Preden je spet odšel nad Scite, je pa sklenil tako mimogrede si podvreči male, toda samozavestne grške demokratične mestne državice na Peloponezu. Grki so pa razbili njegovo veliko vojsko v bitki pri Maratonu in so nato še razgnali njegovo vojno mornarico v pomorski bitki pri Salamini.
Megabidzo se je vendarle motil, ko je smatral demokracijo za tako šibko in slabotno vladavino, da jo je privoščil samo sovražnikom Perzije! Carapachay	C. J.
Aleluja
(Podoba na steklo)
Vstal Gospod od mrtvih v noči je globoki', zdaj skoz našo vas, glej, gre z bandercem v roki, maha z njim pozdravljajoč poje za Veliko noč:
Aleluja!
Prvi svit budi že Petelinje glase —
Jezus, iz groba vstali, najprej k njim poda se, s praporcem jim znak dajoč k petju za Veliko noč:
Aleluja!
Vsa s krvjo oblita rdeča je zastava, iz Gospodnjih ran je tekla sled krvava, ko so rablji na vso moč tepli ga v Veliko noč:
Aleluja!
Stopi Jezus k hiši, kliče gospodarja:
„Hej, moj dragi sosed!“ v dver z bandercem udarja, v hiši vse prebujajoč:
„Pojte za Veliko noč -—
Aleluja!
Srečen, kdor iz pernic danes prvi vstane: oves, gost kot tepih, mu pretkč poljane.
V 'blagoslov ta upajoč pojte za Veliko noč:
Aleluja!
Konj ne zlomi noge, krave ne napade, če velikonočne se držiš navade in zapoješ kot nekoč rano za Veliko noč:
Aleluja!
V okn0 še potrka mlademu dekletu:
„Vstani, pričakuje najdražje te na svetu!"
Dekle, zdaj premišljujoč, poje za Veliko noč:
Aleluj a !
„Ti pa, stara žena, danes mirno spavaj, vrne se tvoj sin ti, ki po svetu tava, in tedaj bo vriskajoč ti zapel v Veliko noč:
Aleluja !
Nisi spala v pustu, nisi spala v posti, v Včliko nedeljo vsaj naspi se dosti, jaz zapojem ti gredoč,
.skozi' vas v Veliko noč:
Aleluja !
Ne posluša mati — spravlja se na nogi: morda to nedeljo pride sin ubogi?
S pranorcem pritrjujoč poje Bog v Veliko noč:
Aleluja!
Gre, budi živino:
„Vstani, hei, govedo!
Vsak trenutek poideš v pašo s celo čredo, trava, vsepovsod' 'klijoč vabi te v Veliko noč:
Aleluja!
Vstal Gospod od mrtvih v noči je globoki, zdaj po naši vasi glei. z bandercem v roki hodi, z niim pozdravljajoč poje za Veliko noč:
Aleluja !
Jan Kasprowicz — Tine Debeljak
Vsako leto je NAJZANIMIVEJŠA KNJIGA ki vzbuja pozornost ne le mid izseljenci ampak tudi v domovini ZBORNIK SVOBODNE SLOVENIJE.
TUDI LETOŠNJI, ki je izšel pred kratkim, je tako BOGAT PO VSEBINI IN TAKO LEP PO OPREMI, da ga ne srn« POGREŠATI NOBENA SLOVENSKA DRUŽINA.
Prodajna cena j|e sedaj 1.800 pesov kateri znesek je mlečno plačati tudi v dveh obrokih.
Ivan Pregelj:
Vesela
Nato bo bili jezdeci, obrist z .granatirji in silni Samson. Vrt Get-zemani s Kristusom, ki poti krvavi pot, je neslo šestnajst mož iz Dorfarjev in Crngroba. Potem je šel hudiču v vrveh Judež — Lovričev Janez, prodajal Krista v besedi in nato cagovžtl pred farizeji v (rdečih kapah, pred Kajfo, Ano in štirimi leviti. Pilat na konju, s paži na strani, je sledil. Dolga vrsta križenoscev, spokornikov in pobožnih ljudi je molila zadaj in si klicala usmiljenja nebes. Sedma podoba je kazala bičanje, osma kronanje, deveta Kristusa pred Pilatom. Zadaj so togovale Veronika s prtom, Magdalena — Španova Katrica — Marija Salome, Kleofa in druga Marija. Lomginus s sulico je opominjal glasno k pokori. Sladko je blestela žalostna Mati božja, lepa loška roža Marija, Plavčeva edinica. Trije konji so vlekli Kalvarijo z alegorijami ■tožečih štirh delov sveta, Amerke, Evrope, Azije in črne Afrike. Sam in ohol© zgovoren se Je dal nositi učenik Jeronim, ki ga je glurnil Debelakov Matija, štirje leviti so nesli skrinjo zaveze. •Štirinajst meščanov v rdečih suknjah je tovorilo božji grob. Šest drugih je nosilo goreče plamenice, godba z ljudstvom in duhovniki, vse se je zgrinjalo v glasni molitvi in pesmi v zadnji konec kakor v rep. Pred špitasko cerkvijo in pred znamenjem na trgu s0 postajale skupine in govorili igralci. Večer je zalotil sprevod sredi pota. Otroci, ki so videli, kakor je bilo vse prej in poslej, niso deset noči imeli mirnega spanja več. Poredneži, usidrani v zasedi na visokem mostu, so oprezovali, da bi vsaj malo šale imeli z vračajočimi se angeli, s hudiči, z biriči, z leviti in z alegorijami. ..
¥
V ponedejek po beli nedelji, 20. a-prila, k0 se je bilo pomladno zelenje povzpelo iz ravni že visoko v .bukovje na Ljubniku, je beležil oče gvardijan Agatangelus še zadnje, kar je moral po vesti sporočiti svojemu redovniškemu predstojniku, provincijalu o. Ro-mualdu. Bridko razigran je beležil ne-
(Nad. iz prejšnje številke.)
ehloga
zgode, ki so se zgodile pri procesiji, in solil poročilo z glasnimi opazkami.
„Item je Luciferja popadel samostanski pes... za kar smo mu nasuli košaro kosti. Dva angela sta se vrnila brez perutnic, šest hudičev brez repov; eden se sploh vrnil ni, tako da je pač hudič hudiča vzel. Leviti s Trate in Suhe so prevrgli i.n razbili skrinjo zaveze... Bomo pač potrpeli. Orodje ni iz novega testamenta in ga je moči in scena passionis pogrešiti. Huje je. da je vrgel koinj Smrt iz sedla. Zlomila si je roko in smo ud uravnali. Deo gratias, da se le ubila ni. še najbridkejše! Sramotno se je obnesel učenik Jeronim, scilicet Debelakov Matija. Že pri prvi postaji si je šel grl0 namakat v gostilno, da poslej nič več pametno učiti .ni znal. S težkim srcem, a vestno, sem moral zapisati tudi to... “
Tu je potrkalo očetu Agatangelu na vrata. Trenutno zatem so se sunkoma odprla. Lovričev Janez je stal v njih, sopihal kakor meh in povedal ves iz sebe:
„Zdaj pa imajo, oče gvardijan! Za Judeža sem šel pa srebrnike služil in Marijo izgubil. IDa se mi vse mesto smeje, pa mi je Matija zdaj zares dekle prevzel in sem pekel, da če sem že zares Judež in ferdaman, kaj ne bi ca-goval. Obesil se bom, pa bo, pa naj hudič vse vzame pa smojka zlodjeva!“
„Janez Judež!“ je zavpil oče Asra-tangelus. „V cerkev mi greš, pa takoj, pa trideset očenašev zmoliš za pokoro, ker si zopet klel. Apage in moli, dokler ne pošljem pote, da se pomeniva nadalje.“
Nič kaj rad ni poslušal fant, šel je pa le in stopil v cerkev, da bi molil. Molil ni, kesal se je pa in dejal sam pri sebi:
„Obesil se ne ¡bom, ženil pa tudi .likoli. Marija me ne mara, jaz pa druge nobene. Pa če je tudi Španova Katrica zlato dekle in bi bila Magdalena Judežu družica po človeški pameti. Tudi Katrice ne! Naj jo Matija ima, ki jo je že tri leta štimal.“
Talko je eagoval mladenič. Oče Aga-
tangelus pa je medtem poslal samostanskega hlapca k Plavčevim. Dekle naj pride, lepa roža Marija, pa takoj, pa v zakristijo, kjer je pričakuje.
Dekle je prišlo, še preden se je posel vrnil. Verjela je, da jo kliče oče gvardijan, da bi mu s cvetjem pomagala okrasiti cerkvene oltarje.
„Roža Marija,“ se ji je z veselo porednostjo poklonil redovnik. Ona mu Je spoštljivo poljubila roko. Povprašal je po očetu in jo prosil, naj ga pozdravi. Potem pa je dejal resno: „Sedi, Marija! Povedati ti moram nekaj važnega,“ Za nekaj trenutij je utihnil slovesno, potem pa je rekel živahno:
„Še enkrat te moram pohvaliti, Marija. Zgledno lepo si se vedla na veliki petek. Gotovo si od srca občutila vso veliko žalost nebeške Mtere.“
Dekle je od veselja temno zardela, redovnik pa je nadaljeval:
„Pa saj veš sama, da je skoraj greh, če pačimo, pa četudi v sveti igri kaj tako svetega, kot je deviška Gospodova Mati. Gotovo se dobro zavedaš, kako malo si ji podobna, pa če si tudi in te vsi kot tako poznamo ne le po licu in udih, tudi po duši lepa in so ti zato zdeli, da si loška roža. Umeš?“ „Urnem!“ je odvrnilo dekle, dasi ni prav nič slutilo, kam meri redovnik.
„Vidiš,“ je nadaljeval, „zdaj bi te le še tega spomnil, da ostani vselej tako kakor do zdaj, tudi tedaj, iko ne boš več dekle, temveč zakonska žena. Sveta božja Mati naj ti bo za zgled. Starega in nerodnega Jožefa je vzela, pa ga ljubila, ker je vedela, da je božja volja tako. Pomisli! Sveta roža Marija pa Jožefa nerodneža-“
Prenehal fe in se čudno hahljal: „Svetega Jožefa, lej, sem dejal. Preprost je bil tako, la ne vem, komu hi ga primeril. Ali ®e meniš, da mu je Lovričev Janez nekaj podoben? Po svoji skromnosti, sem hotel reči.“ „Star pa ni tako hudo,“ je ugenila jo svoje deklica. Redovnik je slovesno prikimal: „Prav si rekla- Star ni, prav mladeniški pa tudi ne. Tak je, nu, teslo včasih, da že kar lep© ni več in ga kar privoščim Debelakovemu Matiji, ko se šali z njim, dasi bi rekel, da ta preteti
Matija nima prav. ko še tebe v svojo šalo vpleta.“
Zopet je zardelo dekle.
,Matija!“ je povzel strogo gvandi-.ian. „Razposajen naj bo. To ni grdo-Pa ali veš, kaj je med procesijo naredil? Igri se je odtegnil pa šel pit Zdaj pa spremisli. kakšna sirota utegne biti Španova Katrica, če bo njegova žena. Saj jo Štirna? Katrico, ki je bila pri procesiji za spokorno Majdo, 'če je Matija samemu Bogu v krčmo uhajal, kako bo šele ženi, ko jo bo imel, Ali je talko, ali ni?“
Plavčeva je sramežljivo prikimala. Jče Agatangelus je zopet molčal. Potem je vprašal trpko:
„Marija! Kaj se nista tvoja starša svoj čas nekaj z rajnim Lovričem ego-vorila, da boš Janezova?“
„Seveda so se,“ je dahnila deklica „Bodi, kakorkoli že. To veš sama, da te taka pogodba nič ne veže in da boš smela moža izbirati po svojem srcu. Dejal bi pa, da tvoji starši niso izbrali slabo, čim dalj gledam namreč tega Janeza, tem bolj mi je všeč. Pa zakaj, Marija, poslušaj! Zato, ker se mi kar smili. Včasih je tako strašno pustovski, da si kar nič ne ve pomagati in se ga je res zdaj lepo še grd priimek prijel, da je Judež škarjot. Pa ti dem, da je malo bolj zvestih famtov na, sveti. In čfi je Judeža igral, ali ga ni mar v božjo čast? Veliko žrtev je vzel nase. Le premisli prav. Naivečjo žrtev! Zakaj Pilata igraš, Kajfeža igraš, desnega šaharja, farizeje, še Luciferja, ki ga le naš pes za stegno popadel. še hudiče, ki so jim otroci repe potrgali. Ampak Judeža, izdajalca! Mica! Tudi Janez ie bil sprva uiporen pa je na mojo besedo postal pokoren in ponižen. Hudiča-izdajalca je oblekel. Bogu pa je bil tako še ljubši. Ali tebi ne bo?“
Dekle je rdelo do briikosti in povešalo glavo.
„In če ti ni všeč,“ je hotel dopovedati redovnik, „če ti ni, vsaj nosu ne smeš vihati nad njinri človeška Mati božja pa nad poštenim človeškim Judežem! Matija Debelakov naj bo pa lepo spodoben. Ti to povem zdaj naravnost. Le povej mu, ker čujem, da se zdaj
nekaj okol tebe smuče, pa ti morda še ne veš. da je on sam bolj Judežu v sorodu, kot pa Janez, iki dozdaj še nobene Španove ni tri leta štimal pač pa le tebe zvesto ljubil in se zdaj zaradi končati hoče in bo gotovo kaj neumnega .počel ali pa vsaj zbolel.“
Dekle je trepetal© in molčalo.
„Tako je ta reč. roža Marija,“ je še rekel redovnik. „To sem ti moral povedati, da boš pravi čas vedela, kdo bi utegnil biti kot tvoj mož pošten kakor sveti Jožef, kdo pa .bo Judež, da bo otrokom in tebi če ga vzameš, v krčmo uhajal, ali pa še kaj hujšega počel kako nečedno ošt irsko lajdro — ■kaj vemo? — štimal-“
Dekle s© polil© solze.
„Otrok!“ je zavpil tedaj gvardijan ■narejeno dobro, „jokati se ti ni treba, iče si kaj kriva, lej, saj lahko popraviš. če si kriva in če ti je Janez kaj pri srcu.“
„.Pač,“ je relklo dekle s solznimi očmi.
„Ampak Judež je bil“ je še dražil redovnik. „Ali se bo spodobilo, da bo k ©ltarju vedel rožo Marijo? Jezike loške spremisli!“
,Mar so mi,“ je reklo dekle. „Ko bo .Janez ikdaj moj, ga bom že naučila, zakaj ima pesti. Potem naj se ga varuje Matija-“
„To je beseda, dekle!“ je vzikliknil oče Agantangelus, a dodal zopet previdneje :	,
„Ali bi ne hotela malo potolažiti fanta, ki obupuje, pa sem ga iprej nagnal za pokoro molit v cerkev? Za pokoro, lej, ker je klel. Pa tudi zato, da bi za te molil, Marija! Ali naj ga pokličem ?“
„Pa ga dajte, oče .gvardijan.“
Tako je popravil modri oče Agatangelus še zadnjo škodo, ki mu Je izvirala iz slovesne procesije. V poročilu očetu provincijalu je ni pisal. „Te zadnje veselosti,“ je menil, „ne privoščim nikomur. Naj mi bo v tolažbo še / bridki smrtni uri. Spomnil se bom na to, pa se smejal. Očetje tovariši bodo rekli, da že tostran vidim nebeško veselje. Amen.“
Dva meseca pozneje je s slovesno mašo Janeza in Marijo poročil.
/
Za praznik Vstajenja v mednarodnem letu
v	v
človeških pravic
V zadnjem uvodniku Svobodne Slovenije smo poročali, da je glavna slkupščina Združenih narodov na dvajsetem zasedanju proglasila letošnje leto za mednarodno leto človeških pravic, z namenom, da bi tako na najbolj učinkovit način poudarili 20-letnico, odkar so Združeni narodi sprejeli določila te zgodovinske listine.
Ker je splošna deklaracija o človeških pravicah tolikšne pomembnosti, da jo mora poznati vsak svobodoljuben Slovenec -— saj ima za nas življenjsko važen pomen, — jo objavljamo iponovno ob 20-letnici njene proglasitve.
Slovenska politična emigracija se zaveda pomembnosti in da-lekosežnosti določil te Deklaracije. To dokazuje „Slovenska formula“, ki j° je v imenu Narodnega odbora pred osmimi leti za Veliko noč objavil dr. Miha Krek.
Pomen Slovenske formule je dvojen: 1. Slovenci zahtevamo v njej, da moramo biti tudi mi deležni vseh človeških pravic, predvidenih v Ustanovni listini in Splošni deklaraciji Združenih narodov.
2. Slovenska formula ne rešuje bodoče državno-pravne ureditve, ampak kaže le na izhodiščne točke za miren prehod po zlomu 'komunistične diktature v svobodno življenje narodov Jugoslavije.
Slovenska formula v osmih letih ni prav inič zgubila na svoji pomembnosti. Nasprotno; razvoj kaže vedno bolj na nujnost mirnega prehoda iz komunistične diktature v svobodno življenje narodov. To dokazujejo še posebej spremne misli dr. Kreka „Čemu Slovenska formula“, katere tudi objavljamo.
Splošna deklaracija človeških pravic
člen 1. Vsi ljudje se rode svobodni in enaki. Obdarovani So z razumom in vestjo in naj se (bratovsko obnašajo med seboj.
Člen 2. a) Vsakemu človeku pripadajo vse pravice in svoboščine, razglašene v tej ¡Deklaraciji brez vsake razlike v pokoljenju, barvi kože, jeziku, veri, političnem ali drugačnem prepričanju, narodnem ali socialnem poreklu, gospodarskem položaju, rojstvu ali kakršnem koli drugemu pogoju.
fo) Poleg tčga se ne sme delati nobenih razlik, osnovanih v političnem, pravneTO ali mednarodnem položaju dežele ali teritorija, ki jih pripada, najsi gre za neodvisno držav0 ali za teritorij, ki je pod zaupano upravo ali pa je podvržen kakršni koli omejitvi samostojnosti-
Člen 3. Vsak človek ima pravico do življenja, svobode in osebne varnosti.
člen 4. Nihče ne more biti suženj ali tlačan; suženjstvo in trgovanje s sužnji je prepovedano v vseh oblikah.
Člen 5. Nikogar se ne sme mučiti niti kaznovati z okrutnimi, nečloveškimi ali ponižujočimi kaznimi.
Člen 6. Vsak človek ima povsod pravico do priznanja kot pravna osebnost.
•Člen 7. Vsi ljudje so pred zakonom enaki in imajo brez razlike pravico na enako zaščito proti vsakemu izjemnemu ravnanju, ki bi kršilo to Deklaracijo in proti vsakemu izzivanju k takemu izjemnemu ravnanju.
Člen 8. Vsak človek ima pravico do učinkovitega pravnega varstvo pred pristojnimi državnimi sodišči proti vsakemu dejanju, ki bi kršilo njegove osnovne pravice, priznane v ustavi in zakonu.
<• ölen 9. ¡Nikogar se ne sme samovoljno aretrati, zapreti ali iztrgati iz dežele.
Ičlen 10. Vsak človek ima v popolni enakopravnosti pravico do odgovarjajoče pravičnosti in do javnega posto-
panja pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem, ki ima odločati o njegovih pravicah ali obveznostih ali o kazenskih obtožbah proti njemu. j t ičlen 11. a) Vsak človek, ki je obtožen kaznivega dejanja, ima pravico, da se ne smatna za krivega, dokler se ne dokaže njegova krivda po zakonitem javnem postopku, v 'katerem 'so mu dana vsa potrebna jamstva za njegovo obrambo.
b) Nikogar ni mogoče obsoditi zaradi dejanj ali opustitev, ki po državnem ali mednarodnem zakonu niso bila kazniva v času, ko jih je storil. Tudi se ga no sme kaznovati s težjo kaznijo, kakor je bila določena v času, ko je storil kaznivo dejanje.
člen 12. Nihče ne sme biti izpostavljen samovoljnim posegom v njegovo zasebno življenje, v družino, stanovanje, dopisovanje, niti ne napadom na čast ali dober glas. Vsak človek ima pravico d0 zakonske zaščite proti takim posegom ali napakam.
(člen 13. a) Vsak človek ima pravico do svobodnega kretanja in do svobodne .zbire svojega bivališča na ozemlju svoje države.
b) Vsak človek ima pravico do izselitve iz svoje, pa tudi iz katere koli ■države, prav tako tudi do vrnitve v svojo* deželo.
Člen 14. a) Vsak človek ima pravico, če je preganjan, da poišče v drugih deželah azil in se ga poslužuje.
b) Na to pravico se ne more sklicevati tisti, katerega zasledujejo zaradi navadnih hudodelstev ali zaradi dejanj, ki so v nasprotstvu z nameni in načeli Združenih narodov.
člen 15. a) Vsak človek ima pravico do nekega državljanstva.
b) Nikomur se ne sme državljanstvo samovoljno odvzeti, niti se mu ne more kratiti pravica, da menja svoje državljanstvo.
Člen 16. a) Moški in ženske, iko so godni za ženitev, imajo pravic0 stopiti
v zakon in ustanoviti družino brez vsake omejitve iz razlogov pokoljenja, državljanstva ali verske pripadnosti; tudi imajo enake pravice gled sklepanja zakona, med zakonom in glede razdružitve.
b)	Zakon se sme sklepati samo s svobodnim in popolnim soglasjem bodočih zakoncev.
c)	Družina je naravna in osnovna enota družbe in ima pravico do zaščite s strani družbe in države.
Člen 17. a) Vsak človek ima pravico do lastnine &am zase ali v družbi z drugimi.
b) Nikomur se ne sme lastnina samovoljno odvzeti.
člen 18. Vsak človek ima pravico do svobode mišljenja, vesti in vere. Ta pravica obsega tudi svobodo menjati svojo vero ali prepričanje, pa tudi svobodo, da svojo vero ali prepričanje sam zase ali v družbi z drugimi tako zasebno kot javno izpoveduje s poukom, z udejstvovanjem, z bogoslužjem in z izpolnjevanjem verskih obredov.
ičlen 19 .Vsak človek ima pravico do svobodnega izražanja svojega mnenja; obsega tudi pravico, da ne sme biti nadlegovati zaradi svojega mnenja in da 'sme iskati obvestila in jih razširjati z vsemi sredstvi obveščevanja ne glede na državne meje.
Člen 20. a) Vsak človek ima pravico do svobode zborovanja in združevanja v miroljubne namene.
b) 'Nikogar se ne sme prisiliti, da bi moral pripadati k temu ali onemu združenju.
Člen 21. a) Vsak človek ima pravico, da se bodisi sam neposredno ali po svobodno izvoljenih predstavnikih udeležuje pri vodstvu javnih poslov svoje države.
b)	Vsak človek ima pod enakimi pogoji pravico do javnih služb v svoji državi.
c)	Ljudska volja je osnova za avtoriteto javne oblasti; ta volja mora od časa o časa priti do izraza v nepotvor-jenih volitvah s splošno in enako volilno pravico in tajnim glasovanjem ali v drugačnem enakovrednem postopku, ki jamči svobodo glasovanja.
ičlen 22. Vsak človek ima 'kot član družbe pravico do socialne varnosti; pristajajo mu z državnimi ukrepi in z mednarodnim sodelovanjem ob upoštevanju državne organizacijB in njenih sredstev — gospodarske, socialne in kulturne pravice, ki so mu neizogibno potrebne za njegovo osebno dostojanstvo in za svoboden razvoj njegove osebnosti.
Člen 23. a) Vsak človek ima pravico d0 dela. do svobodne izbire poklica, do primernih in zadovoljivih delovnih pogojev in do zaščite pred brezposelnostjo.
b)	Vsak človek ima pravico brez razlik do enakega plačila za enako delo.
c)	Vsak človek, ki dela, ima pravi-
Namen naše narodne politike
Narodni odbor za Slovenijo, da določno opredeli svoje stališče, kako pre-esnovati sedanj e politične razmere v domovini, izjavlja:
1
Naš skupni cilj je upostavitev svobodne in demokratične vladavine, ki naj nadomesti sedanjo diktaturo komunistične stranke v Jugoslaviji.
Vzorno svobodno in demokratično vladavino nam popišeta in kažeta Ustanovna listina Združenih narodov in splošna deklaracija Združenih narodov o človeških pravicah.
Načelom, ki jih razglaša ta deklaracija, so svobodni evropski narodi, združeni v Evropskem svetu, dali v Strassburških konvencijah tudi pravno obliko in jim priznali moč obveznega zakona.
Ker odločno hočemo:
a)	da demokratična načela navedenih proklamacij ne ostanejo samo program demokratičnih Slovencev, temveč, da se v domovini uresničijo;
b)	da za vselej ostanemo v družini svobodnih evropskih narodov in
c)	da v bodoče laže preprečimo vsak morebiten poizkus komunistične ali kakršne koli druge diktature,
že sedaj razglašamo, da bodi Splošna deklaracija Združenih narodov o človeških pravicah z dne 10. decembra 1948 sestaven del naše bodoče ustave, bodisi Slovenije, bodisi Jugoslavije, določbe Strassburških konvencij z dne 4. novembra 1950 in z dne 20. marca 1952 pa neposredno veljavno pravo za vsako našo bodočo zakonodajo, upravo m pravosodje,
2
Da preidemo nevarno dobo prehoda iz diktature v svobodno vladavino na miren, urejen način in brez nevarnosti za naše mednarodno prizane meje, sprejemamo — nikakor ne za dokončno državnopravno ureditev, ampak le za začetno dejansko izhodišče — sedanjo razmejitev in ureditev v tem smislu, da sestavljajo Jugoslaviio, Srbija, Hrvatska, Slovenija,^Bosna in Hercegovina, črna gora in Macedonija in da njih lastno območje obsega pristojnosti, ki s0 bde priznane Hrvatski v sporazumu iz avgusta 1939, ki jih ■ie dopolnila in potrdila jugoslovanska vlada v aprilu 1941, in pristojnosti, ki so vsaj po besedilu sedaj priznane takozvanim ljudskim republikam.
3
Izhajajoč iz tega začetnega dejanskega stanja naj svobodni narodi Jugoslaviie v ozračju pomirjenosti, oproščeni strahu, z izključitvijo surove sile na način, ki odgovarja in je primeren za delovanje miroljubne demokratične družbe, v duhu namenov in načel, ki smo jih povedali v prvi točki te izjave, sami odrejajo svoja predstavništva, ki naj sklepajo o njihovih bodočih javnopravnih ustanovah in organih.
4
Demokratične stranke in politične sile iz vseh delov Jugoslavije, ki se po svojih izraženih programih in po svoji dejavnosti strinjajo z nameni in načeli, ki so povedani v prvi točki te izjave, sporazumno sestavijo začasno vlado za vodstvo in upravo poslov, ki po začasni ureditvi in Razdelitvi območij ostanejo v prehodni dobi skupni.
Na praznik Vstajenja 1960.
NARODNI ODBOR ZA SLOVENIJO dr. Miha Krek, predsednik
co d0 primernega in zadovoljivega plačila. ki zagotavlja njemu in njegovi družini človeka vreden obstoj, fki ga je, če treba, izpopolniti z drugimi .sredstvi socialnega skrbstva.
č) Vsak človek ima pravico v obrambo svojih interesov ustanavljati 'poklicna združenja in pristopati k njim.
člen 24. Vsak človek ima pravico do odmora in prostega časa, do razumne omejitve delovnega .časa in od časa do časa plačanega dopusta.
Člen 25. a) Vsak človek im0 pravico do primernih življenjskih pogojev, ki 'bi jamčili njemu in njegovi družini zdravje in blagostanje, zlasti prehrano, obleko, stanovanje, zdravniško pomoč in potrehn0 socialno oskrbo; ima pravico d0 zavarovanja v slučaju brezposelno-
sti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti in ob drugih izgubah svojih eksistenčnih sredstev, neodvisnih od njegove volje.
b) Mati in otrok imata pravico do .posebne pomoči in podpore. Vsi otroci, zakonski in nezakonski, imajo pravico do enakega socialnega varstva.
Ičlen 26. a) Vsak človek ima pravico do vzgoje. Pouk mora biti vsaj v osnovnih šolah brezplačen. Osnovni pouk je obvezen. Strokovni in poklicni pouk. naj bosta splošn0 dostopna. Višje šole naj bodo ob upoštevanju sposobnosti in uspehov vsem na enak način dostopne.
ib) Izobrazba naj ima za namen popoln razvoj človeške osebnosti ter utrjevanj« spoštovanja človeških pravic in osnovnih svoboščin. Goji naj medse-
•B“
PRED PETDESETIMI LETI:
POT BO PRVE SLOVENSKE VLADE
Dr. Tine Debeljak
Letošnje leto praznujemo petdesetletnico osvoboditve slovenskega naroda izpod tisočletnega nemškega robstva oziroma 600 letnega zatiranja narodnih pravic pod' tujo habsburško dinastijo v Avstriji. Tisti slavnostni zgodovinski dan je bil 29. oktober leta 1918, ko smo Slovenci vzeli usodo svojega naroda v svoje lastne roke. Ta dogodek je gotovo letošnjega leta največji slovenski spominski dan in menim da bi ga morali imeti vse let0 pred
0,	čmi in se dostojno pripraviti na njegovo proslavo. Ta bo morala gotovo biti vsenarodnega pomena, to se pravi: zajeti bo morala tudi vse naše zamejsko slovenstvo kot integralni del globalnega slovenstva.
Da se vzdrži živa ta zavest osvoboditve, bom skušal prikazati s svetovno zgodovinskega razgleda dogajanje tega leta med prvo svetovno vojno stališča zgodovinskih perspektiv, z vidika trenja odločujočih sil v svetu, v naši tedanji državi Avstroogrski še posebej, in v to vključiti dogajanja v Sloveniji, ki so — in kak0 so — pripeljala do osvoboditve in prve slovenske vlade. Samo v najširših obrisih seveda.
I. DEL: DO SREDE leta) 1918
1.	MALO ZGODOVINSKE PERSPEKTIVE
Slovenci smo izgubili svojo suverenost 1. 744, ko smo priznali nadoblast Bavarcev. Leta 822 pa smo prišli pod Franke, ki so nam poslali za upravitelje nemške grafe. Samo za nekaj let smo se osamosvojili pod Kocljem v Panoniji s prestolnico v Blatnem Kostelu do 874. Od tedaj smo pa v svoji celoti bili vladani od posameznih nemških fevdalnih rodbin, dokler nismo po porazu češkega Otokaria Pfemisla, ki nas je bil združil v češki državi, padli v oblast švicarskih grofov Habsburg (1278), ki so se pozneje kot nemški cesarji ustoličili na Dunaju. Pod Habsburžani smo ostali 610 let dlo leta 1918. Že samo teh par letnic nam poda tragično usodo slovenskega
naroda v tej „burki stari tisoč let“, kot pravi Cankar, ter pomembnost dogodka, katerega petdesetletnica pada v letošnje leto.
Slovenci smo ob pomladi narodov 1. 1848, ko se je začela | prebujati narodna zavest v nas, postavili svoj narodni cilj: j Združena Slovenija. Ta naj bi se ustvarila tako, da bi pre- j nehala fevdalna razdelitev slovenskega ozemlja na nekdanje j zgodovinske „kronovine notranje Avstrije“, ter vse slovensko ozemlje postalo eno upravno telo, politično in kulturno avtonomno. Mnogo so k tej narodni probudi pripomogli Francozi, k0 so 40 let preje iz slovenskih dežel in Dalmacije — od Lienza do Dubrovnika —ustanovili Kraljestvo Ilirija, ki je potem tudi po njih odhodu obstajalo v Avstriji vsaj imenoma do I. 1850. Rodoljub Caf j.e 1. 1848 poslal na Slovanski kongres v Prago celo predlog, naj se samo iz siovienshih dežel ustanovil Kraljestvo Slovenija. To je bil najradikalnejši predlog tistega revolucionarnega leta, v katerem je nastopil svojo vlado mladi cesar Franc Jožef I. ki je potem vladal 67 let,, in umrl med prvo svetovno vojno novembra 1916.
Toda pod njim se Avstrija ni razvijala v tako smer, da bi svojim slovanskim narodom dala dežele, v katerih prebivajo kompaktno, v lastno upravljanje, temveč je nasprotno napravila svojo usodno napako leta 1867 — torej ravno pred , sto leti! — s tem, da je ustvarila dualizem: iz avstrijskega j cesarstva Avstro-Ogrsho dvojno monarhijo. To je: Nemce in Madžare je napravila za vladajoča naroda, vsi drugi pa so bili od njiju „podjarmljeni“: od Nemcev v Avstriji, in od Madžarov v Ogrski. Obe polovici sta se vladali samostojno, vezale so jih samo „delegacije“, izbran medsebojni parlamentarni odbor, in cesarjeva oseba, dinastija. Zunanja politika pa po medsebojnem dogovoru oz. sporazumu med predsedniki vlade.
Tako je država razpadla v nemško in madžarsko polovico „gospodovalcev", ki so bili v državi celo v manjšini, ter „hlapcev“ — slovanskih narodov, ki so se čutili „v ječi“. Prav ti narodi pa so nekoč celo sanjali, da bi Avstrija mogla biti njihov zaščitnik pred pangermanizmom, pritiskajočim iz Prusije, in madžarskim šovinizmom, ter bi jo, če bi je ne bilo, treba celo ustvariti (Palacky). Po dualizmu se je zaprla razvojna pot v tako federativno Avstrijo, ki bi imela vse pogoje, da zadovolji evbje narode in da pritegne v svoj okvir tudi obrobne pokrajine. O tem priča npr. srbski kralj Milan
Obrenovic, ko se je izrazil svojemu ministru Djordjeviču: „Če bo Avstrija uspela s sporazumom s Srbi, ki živijo na njenem teritoriju, to je: če bo prešla iz dualizma v federacijo, bi se tudi Srbija mogla pridružiti taki podonavski monarhiji. V takem primeru bi se naša kraljevina zadovoljila s položajem, ki ga zavzema sedaj bavarsko kraljestvo, ali Saško v nemškem imperiju. Kajti: deset milijonov Srbov bi ostalo v eni državi, in naše narodno zedinjenje bi bilo ustvarjeno. In kakor hitro bi drugi albanski narodi spoznali koristi, ki bi jih dobili Srbi od take avstrijske federacije, bi se ji skušali pridružiti“ (F. Foerster: Europa y el problema alemán. 118. •— Citiram F.)
Ko pa je srbska avstrofilska dinastija Obrenovicev leta 1903 bila iztrebljena in se je novi kralj Petar Mrkonjic-Karadjardje vozil iz Švice, da zasede prestol v Beogradu, so ga slovenski visokošolci pozdravljali s klici: „Živel prvi jugoslovanski kralj!'
Tako se je pod pritiskom nemškega in madžarskega nasilja federativna misel spremenila tekom desetletij v iredtent-sko, ki je iskala rešitev — zunaj monarhije. Izraz te k Srbiji usmerjene tendence naj bi bil 1. 1909 v Ljubljani Kongres južnoslovanskih študentov, ki pa je bil prepovedan, ko so se Srbi zbirali že tam, in jim je župan Hribar priredil v Narodnem domu vseslovansko navdušeni banket, govoreč jim v smislu „naše“ (pravi dr. Stojadinovic: Ni rat ni pakt, 20), t. j. srbske iredentistične usmeritve.
Vmesni stadij pa je bilo idealno „hrvatsko" jugoslovanstvo, ki ga je predstavljal škof Strossmayer. To je težilo k skupnosti vseh južnih Slovanov v državi okrog Zagreba, kar bi moglo voditi tudi v združitev s Slovani izven tega okvira. Zato se je ustvarila formula, da so Hrvati in Srbi en narod, da govore en in isti jezik „srbsko-hrvatski“ oz. „hrvatsko-srbski“, ter tudi formula, da smo Slovenci in Hrvati en narod (1912). Politična oblika te težnje ie bil trhMzem v Avstriji, t. j.: da se sedanji dualizem spremeni v zvezo treh cvetov države, poleg Avstrije in Ogrske tudi Jugoslavije, ki bi bili v istem razmerju do dinastije. Tudi Češke s posebnim položajem, kajti že cesar Franc Jožef je imel namen, da se dá kronati za češkega kralja, s čemer bi priznal Češki „rang" kraljestva, kot ga je imela do Marije Terezije, in
Buenos Aires, 11. aprila 1968
SVOBODNA SLOVENIJA
Stran 5
Dr. Miha Knetk
čemu Slovenska formula?
Politična emigracija iz Jugoslavije v petnajstih letih ni uspela, da bi bila sestavila skupno predstavništvo, ki bi moglo dati solidno protikomunistično fronto m resno alternativo sedanjemu komunističnemu režimu v Jugoslaviji-Vsi dobri nameni, napori in poizkusi so se izjalovili.
Ne mislimo da je treba iskati krivdo za to hudo opustitev samo v neuvidevnosti, v pomanjkanju smisla za odgovornost ali v osebnih nerazpoložen jih po-litičih ljudi iz Jugoslavije. Kar priznajmo, da so objektivne, od dobre ali slabe volje neodvisne ovire. Vsa dosedanja prizadevanja so namreč iskala določen skupen političen program da bodočnost, ki ibo sledila osvobojenju. Izkazalo se je, da politična emigracija takega skupnega programa nima in ga ne more proizvesti.
Mi emigranti živimo v popolni svobodi, toda izven doma, iztrgani iz svoje domače zemlje in njene rasti. Nič ne o-vira naše domišljije, da ne bi v svojih glavah vsak na svoj način gradili podobe ali utvare našega bodočega državnega življenja. Te so morda lepe in tudi logične, vendar pa več ali manj odmaknjene od resnične stvarnosti, ki ni vedno logična in se s potekom časa razvija in spreminja. Tudi mi Slovenci imamo pred seboj prijatelje republikanske in monarhistične državne oblike, državnega edinstva in samostojne slovenske države, dekoncentracije, avtonomije, samouprave in raznih vrst federacije. Ni mogoče, ko nič ne ovira poleta naše fantazije, ko ne čutimo pritiska trdih razmer in sil, ki niso odvisne od naše volje, da bi se mogli zediniti med seboj o konkretni oblitki našega bodočega državnega življenja. Pa bi tudi ne imelo posebne vrednosti, ker bo končno ljudstvo, ki živi in trpi na domači zemlji, le samo moralo izreči svojo zadnjo besedo.
Zato bi bil pri sedanjih razmerah vsak nadaljnji poizkus v tej smeri samo potrata časa.
Če pa nočemo biti brezkoristni, se vendarle ne moremo udajati resignaciji in apatiji. Ne smemo samo čakati in
gledati, kaj nam bo sama od sebe prinesla negotova bodočnost. Moramo iskati druga pota.
Odgovorimo isi pred vsem na vprašanje, v čem smo vsi Slovenci, ne glede na strankarske, skupinske in druge razlike, enih misli, v čem smo med seboj popolnoma edini.
Skupni cilj slovenske politične emigracije ni le negativen, da se naj v Jugoslaviji odstrai sedanje diktatura komunistične stranke, temveč tudi pozitiven, naj se nadomesti s svobodno, de-mokratičo vladavino. V tem smo si vsi Slovenci popolnoma edini.
Če bi bil kje kak posameznik, ki bi se s tem ne strinjal, ki bi simpatiziral s kakršnokoli avtokratično diktaturo, pa naj bi bila absolutistična, ustaška ali orjunašika, mu pač ni mesta med demokratičnimi Slovenci.
Toda besedi „svoboda“ in „demokracija“ sta dandanes toliko zlorabljeni, po nemarnem uporabljani, da je kar treba najprej določiti, Pzako jih pojmujemo.
Vemo predvsem kaj svoboda in demokracija nista. Svoboda ni samovolja in demokracija ni absolutna oblast gole številčne večine. Za vzor demokratične in svobodne vladavine pa enostavo sprejemamo v vsem obsegu in po vsej vsebini načela Ustanovne listine Združenih narodov in še posebej Splošno deklaracijo o človeških pravicah ki nam kaže, kaj je politična demokracija, in da'° tudi načela za gospodarsko, kulturno in sploh družbeno demokracijo.
Ta deklaracija nam predstavlja ideal svobode in demokracije, ki ga doslej še nobena država na svetu ni dosegla, a so se mu nekatere ameriške države in države v zapadni Evropi vsaj v nekaterih smereh bolj ali manj približale.
Res je sicer, da je deklaracija Združenih narodov ostala doslej samo priporočilo suverenim državam. Res, da to priporočilo nekatere države, tudi nekatere članice Združenih Narodov, prezirajo in zaničuejo. Toda moralne moči in vodilnosti ji t0 nič ne zmanjša.
Korak dalje so šle evropske svobodne države, ki so se združile v Evropskem
bojno razumevanje, strpnost med vsemi narodi, rasami in verskimi skupinami ter naj pospešuje delovanje Združenih narodov za vzdrževanje miru-
c) V prvi vrsti imajo starši pravico določati način vzgoje svojih otrok.
Člen 27. a) Vsak človek ima pravico do svobodne udeležbe pri kulturnem življenju svoje skupnosti, do užitkov umetnosti in soudeležbe pri znanstvenem napredku in njegovih blagodati.
b) Vsak človek ima pravico do zaščite moralnih in materialnih interesov, ki mu pristajajo iz negovih znanstvenih, literarnih ali umetniških stvaritev.
Člen 2'8. Vsak človek ima pravico zahtevati, da se uvede socialni im mednarodni red, v katerem se bodo mogle popolnoma uveljaviti pravice in svoboščine, navedene v tej Delaraciji.
Člen 29. a) Vsa človek ima dolžnosti do družbe, ker samo v njej more
svobodno in popolno razviti svojo osebnost.
b)	Vsak človek je v uživanju svojih pravic in svoboščin podvržen edinole omejitvam, ki jih postavlja zakon v izključnem namenu, da zajamči priznanje in spoštovanje pravic in svoboščin vseh drugih ljudi in da zadosti upravičenim zahtevam nravnosti, javnega reda in splošnega blagostanja v zares demokratični družbi.
c)	Teh pravic in svoboščin se ne sme nikdar izvrševati v nasprotstvu z nameni in načeli Združenih narodov.
Člen 30. Nobena določba v pričujoči Deklaraciji se ne sme razlagati tako, da bi dajala kakršno koli pravico bodisi državi, bodisi skupini ljudi ali poe-dini osebi za podvzemanje ali izvrševanje dejanj, ki bi imela namen zatreti katero Ikoli pravico ali .svoboščino, navedeno v tej Deklaraciji.
svetu, da strnejo svoja prizadevanja za evropsko zedinjenje. V Strassburških konvencijah so dale načelom Deklaracije Združenih narodov pravno obliko in jim priznale značaj neposredno veljavnega zakona. V zaščito osnovnih človeških pravic so se odpovedale tudi svoji suverenosti s tem, da so dne 21. januarja 1959 ustanovile posebno Evropsko sodišče, pred katerim more vsak poedinec neposredno obtožiti svojo državo, če bi posegla v njegove neodtujljive osnovne pravice.
Glejmo (Nemce. Po mnogoletnih političnih zablodah, po katastrofah dveh svetovnih vojn, se zdaj trudijo, da bi z vsemi mogočimi ustavnimi določbami in zakonitimi sredstvi utrdili in zavarovali svojo mlado demokracijo. V osnovnem zakonu za Nemško zvezno republiko so določili, da so osnovne človeške pravice zavarovane d0 najvišje možne mere. Deklaracija o teh pravicah velja kot neposredno veljavno pravo, člen 79 pa povrhu tega še določa, da je ta del osnovnega zakona neizpremenljiv. Vsaka revizija ustave, ki bi posegla v o-snovne človeške pravice, je za vselej izključena. Strassburške Konvencije je Bundestag v Bonnu razglasil in uveljavil s sklepom z de 7. avgusta 1952 kot zakon Nemške zvezne republike.
Da ne bi imeli besed svobode in demokracije samo na jeziku, že zdaj usmerimo vso našo in naše mladine državljansko vzgojo k idealom Deklaracije Združenih narodov, ki naj ne ostanejo samo naš program, naj bodo naše doživetje in duhovna last vseh Slovencev. Tudi naš0 demokratično miselnost je treba okrepiti. Nismo imeli najboljše demokratične šole niti v prejšnji Avstro-Ogrski, niti ne kasneje v Jugoslaviji. Vendar a-naliza našega političnega razvoja od 1. 1848 dalje, ik0 smo se iz gluhe in mutaste množice oblikovali v zaveden narod, dopušča upanje, da se bomo znali sami vladati.
Ne prikrivamo si nevarnosti, ki dandanes v svetovnem merilu grozi svobodi in pravi demokraciji. Če svobodni narodi in demokratične mednarodne zveze smatrajo za potrebno, da zavarujejo o-snovne človeške pravice z vsemi zakonskimi sredstvi je toliko bolj primemo in prav, da politična emigracija zasužnjenega naroda napravi trden sklep, da bo Deklaracija o človeških pravicah postala sestaven del vsake naše bodoče ustave, bodisi Slovenije, bodisi Jugoslavije. Po usodi in zgodovini nam gre mesto med svobodnimi evropskimi narodi. Tam hočemo biti. Pridružujemo se jim sedaj vsaj s tem, da določimo, da bodo Strassburške Konvencije o osnovnih človeških pravicah pri nas veljale kot neposredno pravo, obvezno za vsa naša bodoča državna oblastva.
‘Glede našega končnega cilja smo si vsi Slovenci edini. Glede konkretnih po-litičih in državnopravnih vprašanj so tudi med nami mnenja deljena.
Treba je pa vendarle, da smo si na jasnem vsaj glede stvarnega izhodišča, glede začetka, ikako bomo začeli graditi i svojo svobodno vladavino, ko pride čas, ko bo komunistični režim prišel v krizo. Titov komunizem je jalov. Nima za življenje sposobnega nasledstva. Ne vemo ne kdaj, ne pod kakimi okolnostmi bo
nastopil njegov razpad. Ne ukvarjamo se s konspiracijo. Želimo, da bi se prehod iz komunistične diktature v demokracijo izvršil na miren in urejen način, brez nevarnosti za naše mednarodno priznane meje. Dovolj krvi je že bilo prelite.
Če si niso narodne sile edine glede stvarnega izhodišča ob prehodu iz diktature v svobodno vladavino, more nastati nevarna praznina in zmeda. Prehod zahteva čim popolnejšo narodno slogo in jasno, krepko, hitro odločanje. Neizogiben naslednik zmede bi bil sovjetski komunizem. V malo spremenjenih razmerah pa bi mogle naše dežele postati plen drugih držav, kakor je to bilo v drugi svetovni vojni. Slabost demokracije je, da je počasna. Vsaj glede ‘stvarnega izhodišča, ki ga nakazujejo razmere, si moramo biti na jasnem in edini.
Naš cilj je idealen. Izhodišče pa mora biti realistično, utemeljeno v trdih, realnih dejstvih. Morda v vseh smereh nikomur ne bo prav všeč. Saj nikomur niso všeč v®e stvarne razmere, ki v njih mora živeti naš narod. Te razmere diktirajo tudi izhodišče.
Prvo realno dejstvo je obstoj Jugoslavije. Preživela je tudi tako kataklizmo, kot je bila druga svetovna vojna. Priznana in upoštevana je tudi taka, kakršna sedaj je. Priznana je od vseh | držav sveta.
Drugo realn0 dejstvo je, da Jugoslavija ne v prvem desetletju strankarske demokracije, ne v desetletju kraljevskega absolutizma in tudi ne pod sedanjo komunistično in centralistično diktaturo ni mogla absorbirati sestavnih delov, ki so se leta 1918 združili v eno državo. Srbija, Hrvatska, Črna Gora, pa tudi Bosna so starejše od Jugoslavije in niso izgubile svojega lastnega značaja, pa tudi Slovenija ne, ki je nastala istočasno z Jugoslavijo.
Na osnovi teh dveh dejstev je vsekakor treba začeti. Dve skupini vprašanj se pojavita za prehod: o začasni ozemeljski razdelitvi kompetenc. Ne iščemo nobenih novih rešitev. Za izhodišče sprejemamo take rešitve, ki jih je dal že dosedanji razvoj Jugoslavije.
Najenostavnejša, najpriikladnejša in najbolj praktična je sedanja teritorialna razdelitev. Izvedli so j0 sicer komunisti, a v bistvu odgovarja sestavnim delom, ki s0 se in kakršni so se leta 1918 združili v Jugoslavijo.
Glede kompetenc pa je najkonkret-nejša razdelitev ki so jo v okviru sporazuma iz 1. 1939 izvršili srbski in hr-vatski državnopravni upravni in gospodarski strokovnjaki. Temu sporazumu se sicer prigovarja da ni bil sklenjen na demokratičen način. Vendar je treba avtorjem priznati domoljubje, ko so na predvečer druge svetovne vojne skušali za vsako ceno preprečiti, da bi Jugoslavija stopila v vojno dobo politično razprta. Tako domoljubje in podobna skrbnost bosta potrebna tudi v bodočih (težkih in kritičnih dobah. Sporazum sam sicer tu ne prihaja v poštev. Sprejemamo sam0 juridično tehnični izdelek strokovniakov. glede katerega pa ni bilo nikdar slišati utemeljene stvar-se kritike.
-Prva točka izjave je načelnega značaja in brezpogojna. Ohrani svojo vred-
nost v vsakem slučaju, celo tedaj, če bi razpadla organizacija Združenih narodov.
Druga točka je slovenska misel o rešitvi, ki jo moramo dobiti, ali pa nam bodo drugi krojili bodočnost. Izjava bi se lahko imenovala slovenska formula. Nočemo je nikomur vsiljevati, nimamo namena, da bi jo svetovali Srbom in Hrvatom. Tudi posredniki ne moremo biti. Oni samo morajo iskati pot iz sedanjih zmed in težav. Gotovo pa bi mam bilo v zadoščenje, če bi mogli njihovo misel in pot vskladiti z našo formulo.
Druga točka je zares le gola formula, ne pa program. Niti najmanj ne posega v programe naših strank. Ne nasprotuje stremljenjem naših drugih skupin, ki so v opoziciji. Vsem nudi solidno izhodišče pod pogojem, da skušajo uveljaviti svoje namene na zares demokratičen način.
Formula ni provokacija niti za sedanji politični sistem v Jugoslaviji. Sicer se je sedanja Jugoslavija pri glasovanju o Deklaraciji o osnovnih človeških pravicah v zboru Združenih narodov vzdržala glasovanja in tako šla s Sovjetsko zvezo in vsemi njenimi komunističnimi sateliti in s Saudijevo Arabijo, ki ima še suženjstvo. Tem bolj je to čudno, ker je tedaj bila Titova stranka že izgnana iz. kominforma in je hodila že svojo pot v komunizem. Vendar je tudi ta vlada podpisala ustavno listino Združenih narodov in se tak0 zavezala .k spoštovanju človeških pravic in osnovnih svoboščin. Zahtevamo le izpolnjevanje svečano podvzetih obveznosti.
Prav gotovo pa formula odgovarja mišljenju, željam in hrepenenju ogromne večine vseh ljudi, ki žive v Jugoslaviji in predvsem žele, da bi mogli v miru zanesi j vem pravnem stanju, spokojnosti in varnosti skrbeti za svoje preživljanje in si svobodno iskati svojo srečo.
Formula ne rešuje vprašanja, kdo naj upravlja posle, ki po začasni razdelitvi kompetenc ostanejo skupni. O tem Slovenci sami ne moremo odločati V četrti točki izjave povemo samo svojo misel, kako bi si mi predstavljali u-pravo teh poslov, če stvarno, brez predsodkov in strasti, razmišljamo o teh poslih (zaščita mednarodno priznanih mej, zunanja politika, javna varnost, enotno gospodarsko ozmelje, stabilnost valute itd.) bomo opazili, da so pravi interesi vseh delov in narodov Jugoslavije tako identični, da ne bo pretežko dobiti potrebno soglasje.
Pred očmi imamo nedosežen zgled švicarskega kolegialnega zveznega sveta. ki ga sestavljajo zastopstva suverenih kantonov in tisti, ki so izvoljeni po programih demokratičnih strank. Ko pa je zvezni svet sestavljen in konstituiran, nastopa in deluje kot predstavnik cele švicarske konfederacije.
Če postanejo te misli skupna last Slovencev v domovini in v zamejstvu, bomo imeli vodilo za razvoj, vodilo, ki nas bo družilo, nas navdajalo z zaupanjem, občutkom pripravljenosti, da bomo lahko v vsakih razmerah vrgli ves vpliv v najpopolnejšo obrambo narodovih koristi in bomo zato mirno in vedro gledali v bodočnost.
Ob dnevu Vstajenja 1960.
■P»
m
s tem seveda njeno notranjo samoupravno neodvisnost. Toda vsenemški pritisk nanj mu tega ustavega akta ni dovolil.
Pač pa je prestolonaslednik Franc Ferdinand bil odločen, da se upre temu vsenemškemu, zlasti pa madžarskemu nad-vladju, ki ga je smatral za največjo nevarnost za obstoj države. Bil je pristaš „Velike Avstrije“, ki bi obstajala iz mnogih samostojnih narodnih enot, povezanih z| Dunajem. Zunanji minister Czernin pravi: „Predstavljal si je Avstrijo kot nemško, češko, jugoslovansko in poljsko državo, ki bi v nekaterih ozirih bde avtonomne, v nekaterih pa odvisne od centraile.“ Madžarsko si je predstavljal oslabljeno (Slovaki, Hrvati), ter je „bil celo pripravljen odstopiti Romuniji Sedmograško pod pogojem, sa bi se potem tako zedinjena Romunija pridružila Habsburškemu imperiju (Czernin: Im Weltkriege, 64; citiram: Cz.)
Tudi ni bil — proti Srbom, — pravi Czernin, ker je bil proti madžarskemu gospodarskemu oviranju srbskčga izvoza (prešiči), ker je bil proti bolgarskemu carju in njegovi anti-srbski gonji; tudi je bil za sodelovanje treh velesil Nemčije, Avstrije in Rusije ter je videl prav na Balkanu nevarnost križanja interesov s carsko Rusiio, zato bi hotel „priti s Srbi v boliše razmerje“ (fuer ein Entgegenkommen Serbien gegenüber), da ne bi izzival ruskega „zaveznika“ (Cz).
Osebno pa je bil nadvojvoda avtokrat, svetovno nazorno pa blizu „krščanskim socialistom ter mu je bil dunajski župan Lueger ideal ter najbolj pripravna oseba za ministrskega predsednika (Cz).
Tako bi se po njegovem načrtu Avstrija preorganizirala na nacionalni bazi in postala „supernacionalna država“.
Razumljivo, da je bil ta nadvojvodov načrt za Slovence sprejemljiv in se ga je posebno oklenil vodja SLS dr. Šušteršič, ki je že 1. 1908 poslal nadvojvodi podroben načrt, kako si predstavlja realizacijo trializma. Tudi dr. Janez Ev. Krek je v deželnem zboru 1. 1908 pozdravil sicer protipostavna aneksijo Bosne in Hercegovine kot pozitivno dejanje, ker je v Avstrijo pripeljalo več Slovanov ter bi tako pospešilo tria-lizem. L. 1909 je govoril v Kamniku: „Moramo dobiti tria-lizem! V našem interesu, v interesu Avstrije in cesarja!“ (Kol. DSM za 1919).
Nasprotno pa je prav v teh letih pred prvo svetovno vojno pruski militarizem zelo poostril svoj davni načrt Drang nach Osten (Teženje na Vzhod) ter zgraditev mostu na Jadran („Bruecke nach Adria). Pritiskal je na avstrijsko agresivnost proti Balkanu, da bi Nemcem odprl pot Berlin— Bagdad. Vedno bolj sta se združevala nemški in avstrijski militarizem in imperializem, ki sta želela vreči Evropo v vojno in iziti iz nje kot gospodovalna Evrope in sveta. Iz korespondence nemškega generalisima Moltkeja in avstrijskega šefa generalnega štaba Hoetzendorfa se vidi, da mu je Moltke že 1. 1909, po aneksiji Bosne, pisal, da ,,hočejo vse evropske velesile mir ter da je zato- edina možnost, zažgati svet: napad na Srbijo.“ (F)
Zato je razumljivo, da so sarajevski streli 1914 prišli prav nemški 'agresivnosti ter da so te smrti bili veseli na avstrijskem dvoru vsenemški šovinisti, predvsem pa na Madžarskem, ker je vladalo do njega naravnost sovražno razpoloženje. Padel je največji nasprotnik dualizma. Pa tud’ Srbi, ki so pri umoru sodelovali z vednostjo srbskih vojaških organizacij, in s0 v nadvojvodi videli nasprotje svoje iredent-ske politike: združevanje južnih Slovanov ob Avstriji in ne ob Srbiji (Stojadinovic, 65, 67)).
Tako nas je zajela vojna.
2.	SVETOVNA VOJNA DO DEMOKRATIČNE RUSKE REVOLUCIJE 1917
Ko se ]e na sv. Ane dan 1. 1914 začela prva svetovna vojna z Avstrijo, Nemčijo, Bolgarijo in Turčii0 na eni strani (Osrednje sile) ter s Srbijo, Rusijo, Francijo in Anglijo na drugi („Antanto“), še ni bila odločena Italija, kam bi se obrnila, dasi je bila zaveznica Osrednjih sil. Ker je nemška armada takoj zasedla nevtralno Belgijo in od druge strani napadla Francijo, ter so bile avstrijske sile zmagujoče proti Srbiji in Rusiji, je v tej stiski Antanta obljubila Italiji, če vstopi v vojno, zelo velike ozemeljske rekompenze na račun Avstrije. To je takoimenovana Londonska pogodba z dne 26. aprila 1915, ki je poleg dualizma postala usodna nesreča za Avstro-Ogrsko in za nas Slovence še posebej. Po tej pogodbi (Cz. str. 377—380), so zavezniki podpisali, da bodo Italiji po vojni dali vso Tirol-
sko do Brenerja s Tridentom, Boznom in Meranom ter: Trst z okolico, Goriško in Gradiščansko, vso Istro do Kvarnera z Voloskom, Krkom in Lušinom vred, provinci j o Dalmacijo z večino obale z otoki in Valono v Albaniji... itd. itd. Meja čez slovensko ozemlje je začrtana: od Ziljskih Alp preko Tobla-škega polja do kranjske meje na Alpah preko Predila, čez Mangart, Triglavsko pogorje mimo Podbrda in Idrije. Od tam se obrne meja k Snežniku, tako da tek Save s svojimi pritoki ostane na avstrijski strani, ter se obrne h kvarnerskemu morju tako, da Kastav, Matulje in Volosko pridejo k Italiji. Toliko glede slovenskega ozemlja, ki ga odstopa Italiji tudi — carska Rusija, tradicionalna zaščitnica Slovanov.
Meštrovič piše v svojih Uspomenah na političke ljudi i dogadjaje (B®. As. 1961 — citiram M.), da je že 1. 1915 odkril Supilo to tajno pogodbo v Petrogradu pri zun. min. Sazanovu, ki mu je ob tej priliki dejal: „Kaj smo hoteli, ko je pa bila taka nuja: na fronti je šlo slabo in Francozi so pritiskali, da popustimo. Vem, da Italija ne pomeni veliko pomoč, toda vsaj nekaj vojske bo pripeljala k nam. Carju ni bilo prav in je bil ves iz sebe, ko sem mu prigcvarial. in komaj srm ga uoognil. Car je hotel, da bodi proti Italiji etnografska meja na Soči in to stališče sem, jaz zastopal do zadnjega; toda nuja je bila večja od čustva.“
Tudi avstrijski zunanji minister Germin je kmalu zvedel za to tajno pogodbo, dasi jo je v podrobnosti spoznal šele 1. 1917, ko so jo ruski revolucionarji dobili v carskem arhivu in jo dali v javnost. Kakor bomo videli, je bila ta pogodba kriva, da se ni vojna končala že davno prej in ne s tako katastrofo za Slovence.
Cesar Franc Jožef je ukinil parlament in tri leta med. vojno vladal z absolutizmom in vojnim sodom. V prvih 14 mesecih so obesili in ustrelili v slovenskih deželah, predvsem na Štajerskem in Koroškem 469 ljudi (v Bosni na pr. 900 in na Hrvatskem 513) in med vsemi temi niti enega Nemca ali Madžara (Mal: Zgodovina slovenskega naroda, DS Mohorja). Na Češkem pa so šle represalije v deset tisoče in Masaryk navaja, da je sam papež imenoval apostolskega cesarja Franca Jožefa: „krvavi suveren" (Nova Evropa, 2. izd. 117).
m «>w S «c«
Komunisti prodajajo v Ljubljani cerkev
sv. Jožefa
Slovenski jezui-tje so imeli v Ljubljani na Zrinjskega cesti poleg svoje (redovne hiše ter Zavoda za duhovne vaje tudi veliko cerkev sv. Jožefa.
Komunisti so leta 1945 Ob prihodu v Ljubljani tudi jezuitom zaplenili vse imetje, nje same pa izgnali. Cerkev sv. Jožefa so prepustili filmskemu podjetju da je imelo v njej svoj studio za izdelovanje filmov.
Najnovejša poročila iz Ljubljane sedaj navajajo, da komunisti cerkev sv. Jožefa prodajajo. Dajejo jo na javno dražbo za 230 milijonov starih dinarjev.
Pravično bi bilo, da bi cerkev vrnili tistim, katerih lastnina je bila, da bi lahko zopet služila ,svojemu prvotnemu namenu. Toda komunisti tega tudi po ureditvi odnosov med Jugoslavijo in Vatikanom nočejo storiti ter jezuitsko cerkev raje prodajajo na javni dražbi.
Pod Mojstrovko je 24. marca t. 1. plaz zasul 5 domačinov smučarjev —
štiri moške in eno žensko. Težko ranjena se je mogla rešiti samo ženska.
Cestni v Sloveniji so v glavnem slan be Za republiške še nekako sknbe, toda za občinske se Občine ponekod zelo malo menijo. Zato so te ceste ponekod takšne, da je ob deževnem vremenu po njih prevoz skoro nemogoč. INpr. na področju družbenega vinogradniškega gospodarstva Kapela kjer je to podjetje tudi ob deževnem vremenu prevažalo po bJjiiJnji cesti težke tovore tako dolgo, da potem tudi z najmočnejšimi traktorji niso mogli izvleči iz globokih blatnih brazd natovorjenih avtomobilskih prikolic. Zaradi takega ne-odgov i„ega postopanja so ljudje ogorčeni na družbeno vinogradniško gospodarsko podjetje Jeruzalem.
Uprava Dolenjskih toplic je v težkem gospodarskem položaju, odkar socialno zavarovanje me pošilja več svojih zavarovancev na zdravljenje v te toplice. V zadnjem času je uprava toplic dobila kredite za ureditev olimpijskega bazena.
Hudourniki na, področju jeseniške občine povzročajo občanom vsako leto veliko škodo. V letošnjem proračunu jeseniške občine je za ureditev nekaterih hudournikov in gradnjo vodnogospodarskih objektov določen kredit 166 milijonov st. dinarjev. Med' drugim bodo urejali hudournike Belco, Jeseni-čico in Klemucov graben pri Podkorenu ter obrežje Save pod Možakljo in pri Martuljku.
Časi se spreminjajo. — Pred dnevi v Titogradu pred pekarno Žitopromet: „Zakaj talko dolga vrsta čakajočih in
prerivajočih se?“ — „Ali ne veste, koruzni kruh prodajajo,“ Delo, 12. marca 1968.	,
Umrli so. V Ljubljani: Anton Kozinc, šofer, p., Jožefa Novak roj. Lipovšek, Anton Lešnjak. Frančiška Kregar roj. Breskvar. Franc Jamnik pismonoša, Ferdo Majdič, vlakovodja v p., Marija Jevnikar roj. Klemenčič, Milica Zajec> Ana Sitar roj. črček, Frančiška Jurca roj. Trpin, Franc Ko-šniik, avtokleparski mojster v p., Aleksej Jecenko, uslužb. mestnega vodovoda Marija Polik roj. Obreza, Marija Mo-toz, Ivana Tuhk, Pavel Kropar, Jože Hočevar, Ivanka Selan roj. Koželje, Ivana Martinjak, Marija Leben roj. Pehovnik in Ljudmila Lampe v Kranju, Nikolaj Kozlov v Breznu pri Mariboru, Nežka Ajdovec roj. Selan v Kranju Ida Vrščaj roj. Mandelj na Vrhniki, Štefan Biščak, upok. in pevovodja v Ambrusu, Rudi Plausteimer v Hrastniku, Lojzka Sivec v Kramoro-vem Alojzij Prijatelj v Vinici, Francelj Cetin v Dobovi, Ana Švigelj roj Mazi v 'Borovnici, Martin Krevelj v Novem mestu, Franc Strniša v Šmartnem pri Litiji, Ljudmila Černivec v Mengšu Franc Kulovec v Mariboru, Vladimir Jazbec v Celju, Kati Arh roj. Faris v Zagorju Ob Savi, Polona Ver-hovšek roj. Jensterle na Jesenicah, Janez Krašovec, upok. v Ptuju, Anton Bradač iz Trebče vasi pri Dvoru, F-anc Berce, medicinski tehnik v p. na Igu. Martin Krevelj v Novem mestu. Helena Zemljič v Celju Ivana Cajhen upokojen v Vevčah, Angela Lavrač roj Mal v Moravčah, Marija Čermelj roj. Legiša v Nabrežini in Jože Janežič v Domžalah.
S B. O V « M C I V
BUENOS AIRES
XIX. redni občini zbor SFZ je bil v
nedeljo 7. aprila, katerega se je poleg delegatov in volilcev vseh odsekov udeležilo tudi več članov. Po molitvi, s katero ga je predsednik Ciril Jan otvoril, in določitvi zapisnikarja (Tine Vivod), je Miha Barle prebral zapisnik prejšnjega občnega zbora Sledila so poročila posameznih odsekov v katerih so njihovi predsedniki v kratkih potezah orisali delovanje po okrajih v preteklem letu. Tu sta prvič po svojih predsednikih uradno nastopila tudi oba novoustanovljena odseka: San Miguel-Hurling-ham in Berazategui ter izrekla pozdrave v-sem sorodnim odsekom.
Tajnik Jože Dobovšek je poročal o pripravljenem programu, ki se ni mogel ves izvesti. Odbor je imel številne ne dobro obiskane seje. ¡Pripravil je več
ASGKMTINA
Ob 150 letnici bitke pri Maipú, v
kateri sta narodna junaka Argentine in Čila, grala. San Martin in 0’Highins premgala špansko vojsko v osvobodilnih bojih obeh narodov, so bile velike slavnosti tako v Čilu, kakor v Argentini. V Buenos Airesu je -na slavnosti prejšnji petek pred spomenikom grala. San Martina govoril predsednik republike grab Juan C- Ongania ter poudarjal veliki pomen sestanka obeh narodnih junakov ter zmage 'njunih vojsk za o-svoboditev in neodvisnost 0beh držav.
V CGT — Glavni argentinski konfederaciji — sta dve skupini sindikatov: na eni strani je skupina, ki jo sestavljajo sindikati, ki jih vodi glavni tajnik močnega kovinarskega sindikata Avgust Vandor, ter sindiikati, ki so za razgovore z vlado za reševanje perečih sindikalnih vprašanj. Na čelu teh je močni sindikat Luz y Fuerza — t. j. sindikat električarjev ter nameščencev elektrarn ter vrsta neodvisnih sindikatov. Na drugi strani je skupina pero-nističnih in komunističnih sindikatov. Ti so imeli v zadnjem času kongres tet so izvolili novo vodstvo CGT. Vando-risti ter ostali sindikati; ki «o za ureditev razmer v Glavni delavski ¡konfederaciji, se kongresa niso udeležili ter ga tudi ne priznavajo. Sklicali so na sedežu CGT dne 4. aprila glavni konfederalni svet, ki je vrhovni organ CGT ter sklenili, da bo -prava CGT imela svoj kongres dne 30, in 31. maja ter 1-junija. (N!a nj«m 'bodo izvolili novo u-pravo. Ta del CGT ima na svoji strani večino sindikatov, ker se na njegovo stran nagiba vedno več tudi takih sindikatov ki so bili doslej na drugi strani pa uvidevajo, da jih peronisti in komunisti hočejo samo izrabljati v svoje politične namene.
A K • I N T I N I
skupnih sestankov, proslave miklavže-vanje in športne dneve. Blagajnik Fran-ce Korošec je podal poročilo o stanju blagajne, v kateri je saldo v prid zveze. Zastopnik ip.ri Mladinski knjižnici Andrej Fink, je nakazal napredovanje te ustanove i,n pozival bodoči odbor naj jo še -bolj podpira. Občni zbor je tudi odobril rok enega meseca, da športni referent pošlje svoje poročilo vsem odsekom.
-Sinteza vseh je bilo poročilo predsednika. Ciril Jan je govoril o preteklem letu kot o dobi, „na katero je najbolje pozabiti in raje misliti naprej“. Govoril ie o pomanjkanju sodelovanja od -strani -odsekov in članov. Od vsega obširnega programa so se izvedle lc „že tradicionalne prireditve“, pa še te ne preveč uspešno. Pozival je vse, naj -s prihodnjim odborom bolj sodelujejo,
ker le tako ibo mogel -ta zadovoljivo delovati.
Po kratkem odmoru so sledile volitve. Navzočih 38 volilcev je tajno izbiralo med osmimi delegati. Rezutat je bil: Jan Ciril 20 glasov> Frontini Albin 9, Dobovšek Jože 7, Kogovšek Franc 1, Korošec Franc 1. Ponovno je bil torej izvoljen za predsednika Jan Ciril. Odbor pa bo 'na prvi seji -določil ostala mesta.
Osebne novice
Družinska sreča. V družini odvetnika dr. Toneta žužka in njegove žene ge. Cirile roj. Perniše-k se j-e rodila hčerka. Sinček Franceta Miklavca in njegove žene ge. Viktorije Štefančič je pa pri krstu dobil ime France Janez. Otroka je krstil -g. dr. Alojzij Starc, za botra sta r-a bila ga. Viktorija Štefančič in Janez Bartol. Srečnima družinama naše Čestitke.
SAN JUSTO
Uspela repriza Slehernika v novi dvorani Našega doma.
Za vrhunec postnega časa je poleg Pasiona še vedno najbolj učinkovit misterij Slehernik, ki zgrabi gledalca v dno duše.
Kulturni -odsek Našega d-oma v San Ju-stu je naprosil igralsko 'družino Slovenskega doma iz Carapachaya za gostovanje s Slehernikom, ki so ga le-ti imeli že naštudiranega -ter so ga pred kratkim uspešno predstavili na lastnem odru-
Na cvetno nedeljo ob 18 so -se predstavili karaipačajski igralci pred sanju-ško publiko na odru polno zasedene -dvorane. Pozdravil in predstavil nam jih je kult. ref. Našega doma g. Ivan Oven. Učinkovita scena g. Toneta Oblaka je pripomogla k brezhibni tehnični izvedbi misterija, ki je zlasti s te strani zelo zahteven. Pri tem je treba posebej omeniti iznajdljivost režiserja g. M. Trtnika, ki je dosegla -svoj višek ob odletu Slehernikove duše v nebo. Ni namen ustavljati se pri posameznih igralcih ponovno, pač pa je prav, da povemo, da je bila 'izgovorjava pravilna in jasna, da je v dokaj akustični dvorani dosegla najbolj oddaljene gledalce. Nastopi posameznih igralcev, njihovi premiki, prihodi in odhodi so povsem ustrezali mi-sterioznosti predstave. Skladne so bile tudi -maske in kostumi in je zlasti omeniti popolnost -Smrti. V gotovih trenutkih je bila le pomanjkljiva obrazna mimika.
Vsekakor je karapačajska igralska družina dosegla s tem gostovanjem velik uspeh in ugled, ki ji 'bo v vzpodbudo, da -se loti še težjih d-e-1 in -tako še več doprinese k gojitvi sl-oven-s-ke odrske besede. Vsi, ki znamo ceniti žrtve režiserja kot igralcev, smo jim in jim bomo hvaležni.	—n
SLOVENSKA VAS
Dne 23. marca je bil redni občni zbor SFZ. Bilo je navzočih večina članov odseka. Vodil ga je predsednik Jože Grbec. Po poročilih odbornikov -so bile volitv-e. — Za novo poslovno leto je bil izvoljen naslednji odbor: predsednik Ciril Jan, podpredsednik Franci Sušnik, tajnik- Janeb Bokalič, blagajnik Franci Lipovec, gospodar Pavle Golješček, kulturni referent Miha Barle, športni referent Pavle Grohar, delegat Bogo Rozina. Z govorom novega predsednika in z duhovno mislijo g- Ladislova Lenčka se je končal redni občni zbor.
Vszsk teden enm
ZVELIČAR GRE IZ GROBA
ZvelOčar gre iz grdoba, glej, hnb se potresle, se zemlja odprle —
aleluja, aleluja!
Angel Gospelov iz nebes pHlebi, famuen od groba na stran ¡odvali —
aleluja, aleluja!
S16VEN Cl t0 SVil«
ZDRUŽENE DRŽAVE AMERIKE
Naloga Slovencev v ZDA je urednik Ave Maria v Lemontu v marčni številki te revije 0značii takole: „Slovenci želimo in se trudimo, da bi podaljšali svojo vidn-o navzočnost v Ameriki. To je izpričano posebno pri zbiranju darov za slovensko spominsko kapelo v narodnem -svetišču Bremadežnega spočetja v Washington^ D. C. Na spominski dan stote -obletnice Baragove smrti je bila v Washingtonu podpisana pogodba, po kateri smo dobili Slovenci pravico do -svoje kapele v narodnem svetišču.
Veliko žrtev je bilo treba in bo še -treba, -preden -bo kapela zgrajena. Ne mislim tu samo na darove, čeprav je za večino darovalcev tudi denarni prispevek velika žrtev; mislim predvsem na žrtve onih, ki so čas in trud posvetili za zbiranje darov.
V teku so tudi druge akcije, ki so zadeva vseh katoliških Slovencev: Baragova zadeva Slomškova zveza in Slovenicum.
Poleg tega pa m'oram0 skrbeti, da bomo ohranjevali slovenski jezik.“
P.	Vendelin špemdov OFM, ki je vrsto let razvijal veliko delavnost kot organist in kaplan pri fari sv. Štefana v Čikagu je odšel v Rim> kjer bo najmanj en semester študiral glasbo na papeškem zavodu za glasbo. P. Vendelin špendov je v času svojega bivanja v čikagu vodil poleg cerkvenega zbora tudi druge pevske zbore. Zlasti mu je bil pri srcu mladinski pevski zbor. Sodeloval je tudi v sobotni slovenski šo-
li.	Sploh je pri vseh slovenskih prireditvah pomagal s pevskimi in glasbenimi točkami. Slovensko petje in glasbo je pa širil tudi med Amerikamee. ko je angleško govoreče študente glasbenega oddelka na De Paul University pritegnil k slovenskim koncertom. Ob raznih priložnostih je s petjem nastopil na teleziviji, na rednih božičnih programih v muzeju in na prireditvah raznih narodnosti. Prav tako je sodeloval pri teden-ski slovenski radijski uri. Pri vsem tem delu je bil tudi duhovni j vodja slovenskega akad. društva SAVA.
Zbornik Svobodne Slovenije 1908
RAZPRAVE — DOKUMENTI — PRIČEVANJA
V poglavju Razprave — Dokumenti — Pričevanja prinaša Zbornik Svobodne -Slovenije 1968 na čez 100 straneh bogato gradivo -ki j.e po svoji vsebini aktualna, po načinu obdelave na visoki ¡kvalitetni višini, kar dokazuje, da slovenski misleci v svobodnem svetu zastopajo in predstavljajo slovensko ime vštric z zastopniki velikih narodov. Pisano je na tak način da bo srednje izobraženemu človeku dostopno nudilo bo pa tudi zahtevnejšim bralcem bogata napotila pri podrobnejšem študiju posameznik problemov. Svojo veliko važnost pa ima predvsem v tem da prinaša mlajšemu slovenskemu študirajočemu naraščaju izvirno slovensko terminologijo in jim tako omogoča pot do študija znanstvenih del v slovenskem jeziku ter pripomore tako do jezikovnega izpopolnjevanja na tem področju.
Po vrstnem redu -so nanizana naslednja dela:
Dr. Ljubo Sire: iSvoboda po kapljicah; Dr. Viktor Antolin: Katolicizem, klerikalizem in pluralizem;
Dr. Tine Debeljak: Upor in zator pisateljev pod -komunističnimi diktaturami;
France Gorše: Sodobna umetnost v Sloveniji in Združenih drž. Amerike; Tone Ilc: Križev pot ruske pravoslavne cerkve (Ob 50-letnici boljševiške revolucije;
Dr. Ljubo Sire: Jugoslovani siko gospodarstvo na začetku 1968;
Ivan Dolenc: Gl-oisa -k prvi -slovenski vladi leta 1918;
Dr. Tine Debeljak: Dokument k sm-rti Izidorja Cankarja (Ob desetletnici); Ignacij Hren: Moja srečanja z generalom Rupnikom (Dopolnilo).
Dr. Ljubo- Sirc_ pisec razprave Svoboda po kaljicah je že v prejšnjih Zbor-
nikih objavljal spomine na ¡komunistične zapore v Sloveniji (Poskus demokratske opozicije 1945-1947; Še eno poglavje iz spominov; Proces; Dve leti v samici; Boj za zakonitost), v katerih nam je razkril komunistično pravičnost, oblike postopanja in sojenja svojih zapornikov. To so dragoceni doprinosi k najbolj žalostnem poglavju slovenske zgodovine, katerega se -tudi uprizoritelji sami danes že sramujejo. Eno je soditi po pravici za storjeno dejanje, drugo pa iz besne maščevalnosti in brez vsakih, za vse enakih, zakonitih predpisov.
Letos razpravlja Sire o položaju v zaporih prestajajoč v njih sam svojo kazen. Spoznamo življenje v (njih in prve žarke rahle zarje, ki naj bi dišala po večji svobodi — ,¿svobodi po kapljicah“. Ta svoboda se je ponujala njemu po načelu: do ut des — t. j. ti jo bomo dali če nam boš -dal oziroma storil primerno, po -naši želji storjeno pro-ti-dajatev -ki bi bila v obli-ki o-va-duštva ali podobnega sodelovanja. Vse take pobude so prihajale organizirano od zgoraj in potrjujejo, da je pod komunističnimi režimi vse opazovano.
Po amnestiji izpuščen, je dr. Sire izbral pot v svobodni svet ker mu je bilo doma življenje neznosno (nezaposlen, pod kontrolo, siljen v „sodelovanje“). V tujini so zan:miva njegova srečanja^ tako z režimskimi ljudmi od doma kakor z nekaterimi pametnimi, objektivno presoiajoeimi ljudmi v inozemstvu, a tudi ¡kopico koristnih budal ki so brez lastne presoje gledali skozi očala zaslepljenosti ali zavede-n-osti na položaj v komunističnih državah (politični, gospodarski, kulturni) kajti na lastni -koži niso občutili boleči-n, ki jih ta prinaša človeštvu. Manjkalo jim je osebne zrelostne presoje kljub temu da so negativni uspehi 'bili že dovolj vidni. Godilo se je to največ v izobraženih krogih, ki bi -bili morali kaj več
vedeti o resničnem stanju.
Živo opisuj6 težave z oficielnimi krogi zapada, srečanja na svojih potovanjih, -stike z ekonomisti komunističnih držav kjer je opažal nihanje med prej edino „najboljšim, najbolj popol-nim_ nedotakljivim“. Ni najhujše priznati zmote in jih popraviti, hujše je vztrajati v njih in prav to je eden vzrokov, zakaj množice v Jugoslaviji izgubljajo vero v prej edino pravilno in sveto. Rešitev prihaja iz vzhoda, od komunistov samih po grenkih in bolečih izik-ušnjah. Dokopali so se sami do -spoznanja, -da je treba biti dober in strpen do drugih, do soljudi, biti človeški (Dimitrij, Djilas, -Stalinova hči). Prav zaradi tega se opaža neenotnost partije. Ali vodi to v rešitev v, -novo luč ?
Mogoče je dr. Sire edini, ki od hlizu in z vso resnostjo spremlja proces gospodarstva v Jugoslaviji in na podlagi resničnega stanja prihaja do lastnih tehtnih in aktualnih zaključkov — če ne že večkrat celo do sigurne prognoze.
Dr. S-irc postavlja ob koncu -spisa vprašanje: da so prišli do položaja v kakršnega je usmerjena danes Jugoslavija, ali je „bilo to vredno stotisoče mrtvih stotisoče zapornikov in stotisoče uničenih elk-s^stenc ?“ Edini trden uspeh so pridobljene izkušnje, kaj je realno in -kaj nerealno.
Dr. Viktor Antoli-n, profesor filozofije na Saint Joseph College v U-SA, nam je nanizal bogate misli in jasne zaključke: Katolicizem, klerikalizem in pluralizem. Je to snov ob katero trčimo vsakodnevno,
Antolin definira katolicizem kot „organski skupek idej -ki jih ima človek o svetu, o -sebi ter o zadnji, najvišji realnosti, o Bogu“. Na podlagi te definicije govori potem o človeku kot razumnem in svobodnem -bitiu s socialnimi težnjami, kar ga pritegne nujno v občestvo ljudi, ki s skupnimi -sredstvi ’š-čejo sadov skupne blaginje. Tafko človek (kot katoličan) z ustvarjanjem
novih oblik življenja in kulture izpolnjuje red stvarstva in naročilo Boga, naj „si podvrže naravo in ji gospoduje (Gen. 1 28).
Pretirano poudarjanje katolicizma v zgolj svetnih zadevah, lahko dovede do klerikalizma, ¡kjer se zanika svoboda in pravice koeksistence drugim verskim skupinam. Drugi vatikanski koncil je jasno poudaril, da „Cerkev -ne želi privilegijev ampak hoče versko svobodo; zato bi vsak pritisk države, naj ljudje sprejmejo kat. vero kot edino pravo, bil v nasprotju z načinom s katerim je Kristus pridobival ljudi (Konst. Digni-tatis humanae).
Cerkev, ki je družba ljudi v Kristusu, pomaga postavljati temelje svetne družbe_ ne sicer s prisilnimi ukrepi, ampak bolj po notranjem presnavljanju. Dejstvo, da je zdrav družbeni red dinamičen, ve-d-n-o se -spreminjajoč in dopolnjujoč organizem daje katoličanom posebno aktivno vlogo pri tem procesu. Zato poslanstvo laika zahteva lastnih pobud in samostojnosti v mišljenju in odločanju. To je poudaril zadnji koncil, ki je_ kakor pravi Antolin, laiku priznal „polnoletnost“.
Družba pa je večkrat sestavljena -pluralistično: več ver ali verskih skupin, a nobena ne pride do položaja da bi dajala ton celotnemu javnemu življenju- V načelu vlada v pluralizmu verska svobofla. Katoličani so primorani sodelovati tudi v taki družbi z vsemi močmi ina podlagi pravičnega odkritega in svobodnega razpravljanja, v krščanski ljubezni i,n zvestobi postavljenemu skupnemu cilju.
Najtehtnejša in, -najbolj popolna je razprava dr. Tineta Debeljaka: Upor in zator pisateljev p-od komunističnimi d:ktaturami. V njej Debeljak razpravlja o ustvarjalcih pisane besede od začetka ruske -komunistične diktature pa vse do danes v -državah za železno zaveso (Rusiji in njenih satelitih ter končno Jugoslaviji, še posebej Sloveniji).
Dejstvo je da so po ruskem „receptu“ (ždanovšoine, iljevščine) šli procesi, preganjanja, obsodbe... po vse ostalih državah, služeč istemu cilju: uničiti svobodo mišljenja^ ustvarjanja, pisanja.
Že od starih rimskih časov naprej vemo, da so bili „pesniki vedno navdihnjenci svobode“ in -so kot taki z literaturo bili avantgarda za vse velike idejne in politične pokrete, tudi za komunističnega. Prav zaradi te svobodo-ljubnosti ne morejo uspevati v političnih diktatorskih sistemih kjer je vse podrejeno oficielnemu enotnemu mišljenju, dirigiranemu od zgoraj. Za komuniste je že Leni®- jasno postavil dogmo: „Literatura mora biti partijska!“ Zato partija -gleda na ustvarjanje, predlaga vsebino in metod-e, vse kontrolira, dopušča tisk, ga odklanja, zatira — sodi -upornega pisatelja in obsodi na likvidacijo prisilno delo -ali v molk“. Od tod toliko upornosti in neposlušnosti s strani pisateljev, toliko žrtev in izgube dragocenih duhovnih del-
Leninovo dogmo o literaturi je Stalin gnal do čistk in zločinstev, le malo na videz milejši je bil Hruščov, a Brež-njev jo je zopet priznal kot napotilo. Iz takega postopanja je v 50 letih ruskega boljševizma zrastel model tudi za vse -satelitske in sopotniške države.
V Jugoslaviji je prešel v uporništvo sam dogmatik socialistične doktrine, predsednik Prezidija, ose-bni Titov prijatelj, Milovan Djilas, ki je '-ot častilec samega Stalina zapisal: „Brez Stalina bi sonce mračno svetilo.“ Zavrgel je vse sv-ojg prejšnje zmotne teze in si v svoü knjigi Novi razred -drznil izreči sodbo o komunizmu: „Komunizem je žrtev svojih lastnih nasprotij: je uto-pistična teorija in istočasno kruta res-ničnos'; je teoretično paradiž, v resnici pa država v kateri vlada sužnost; je privil egirani vladaj-oči razred, ki požira sampga sebe, pa tudi ljudstvo, ki životari v duhovni in materialni revščini“ (str. 121).
Buenos Aires, 11. aprila 1968 •••«■•■■■*»«**■■■■•■■!
MaaaaMaa
•aaaat ....................
Ob začetku drugega letnika Ukrajinske katoliške univerze s slovenskim oddelkom
V nedeljo 7. aprila ob lh popoldan je bilo odprtje drugega letnika Ukrajinske 'katoliške univerze s slovenskim oddelkom v mali dvorani Slovenske hiše. Poleg pokrovitelja buenosaireške filozofske fakultete. Efcs. exarha Andreja Sapeljaka, profesorskega zbora, dijakov in občinstva, se je odprtja udeležil tudi predsednik centralne ukrajinske organizacije dr. Ivanickij.
Začel je vodja fakultete univ. prof. dr. Halajčuk, ki je podal uspeh prvega letnika, s katerim je zadovoljen, kajti osem poslušavcev je položilo vse izpite, nekateri ipa samo delno kot slušatelji samo narodnih skupin. Pozdravil je predstavnike in dal besedo prof. Lidiji Tauridzki, ki je imela inaugura-cijsko predavanje na temo: Svobodni pisatelji pod sovjetsko diktaturo in o osvobodilni avantgardi. V lepem in zgoščenem predavanju je podala nit razvoja ukrajinske književnosti od Ševčenka do danes, poudarjajoč narodno bodfco pod carsko Rusijo in potem v Sovjetiji. To so nekateri v 1. 1918 sprejeli z navdušenjem, kajti Samostojna Ukrajinska Republika je bila po carski monarhiji velika pridobitev, zlasti še, ko so ji novi oblastniki obljubili vse svoboščine. Toda te so kmalu prenehaj začel se je centralizem in s čistkami v 1. 1930 naravnost fizično uničevanje ukrajinskih narodnih delavcev. 1 Poleg milijonov kmetskega prebivalstva, je ipadlo tudi na stotine pisateljev, prav v času ko se je z neoklasi-cizmom in naslednje generacije začela renesansa ukrajinske literature na zahodno evropski gladini. Obe ti generaciji veljata danes kot „postreljena u-krajinska renesansa“. Tisti ki so se rešili iz pomora, so postali pozneje Stalinovi slavopevci. Toda nova generacija iz vrst komunistov, ki je bila rojena okrog 1. 1930, je danes zopet nacionalno usmerjena, na čelu z „novim Ševčenkom“, pred kratkim umrlim pesnikom Vasiljem Simonenkom. Ta rod je sicer včlanjen v kom. partiji, toda navezuje sam od sebe „na postreljeno renesanso“, ter vodi največji odpor proti rusifikaciji Ukrajine. — Predavanje je bilo deležno velikega odobravanja, in bi zaslužilo slovenski prevod in objavo v kakem našem listu. —
Zaključil pa je začetek pokrovitelj Eks. exarh škof Saipisljak, ki je čestital vsem, tako Ukrajincem kakor Slovencem za ustanovitev te fakultete, vsemu profesorskemu zboru, pa tudi slušateljem, ki so imeli vero in zaupanje v ustanovo, o kateri se je mislilo, da je neustv.arljiva. Toda uspeh prvega letnika je pokazal veliko življenjsko moč iti dokazuje da je klica, ki jo je
zasadil Em. kardinal Josej Slipyj, pognala v rast Omenjal je težave pri katoliških univerzah sploh, saj v Rimu še nimajo sto let, in v Buenos Airesu komaj deset, tu pa je v enem letu dala lepo upanje na uspeh. Odkril je veličasten načrt kardinala Slipyja: Ukrajinska univerza v Rimu ima svoj sedež tam sam0 „začasno“, kajti namenjena je za ozemljg Ukrajine s sedežem bodisi v Kijevu ali Lvovu. Kardinal, ki je sam velik teološki znanstvenik, ustanovitelj nekdanje duhovne akademije v Lvovu, hoče katoličanom preskrbeti izobraženih duhovnikov in laikov, zato je čutil potrebo po visokošolskem študiju katoliške inteligence. Tako je njegova katoliška ukrajinska univerza namenjena bodočnosti ki pa naj bi svoje korenine in svoj kader dobila že sedaj v emigraciji, še posebej se je zahvalil Slovencem, tako profesorskemu zboru kakor slušateljem, za pomoč pri ustanovitvi te postojanke v Buenos Airesu, ki ima cilj, razjasnjevati in raziskovati vse življenje v smislu človečnosti in v luči evangelija.
Po zaključku je prof. Halajčuk napovedal začetek predavanj ki se bodo začela za ukrajinski del prihodnjo nedeljo, za slovenski del v petek dne 19-aprila ob 19 v Slovenski hiši, za skupna predavanja pa v soboto dne 27. a-prila ob 17. v prostorih pri ukrajinski katedrali. Pri teh skupnih predavanjih bosta ta semester predavala prof. dr. V. Brumen o pedagogiji ter prof. Dr. T. Debeljak o primerjalnih slovanskih literaturah II del. Prof. Halajčuk bo zaradi začasne odsotnosti začel predavati šele koncem maja.
Ob tej priliki opozarjamo slovensko inteligenco is snadnjefšioilskoi izobrazbo (tudi z učitelji93em, trgovsko ali tehnično srednjo šolol itd, ki so kot talke priznane v Argentini) da se vpisujejo na univerz», ki predstavlja s slovenskim oddelkom niajvišji slovenski učni zavod v emigraciji in bodi ponos slovenski skupnosti in v korist slovenski znanosti in narodu kot celoti.
SLOVENSKI SREDNJEŠOLSKI TEČAJ „MARKO BAJUK“
Deseto šolslko leto se je začelo 23. marca. Delo v tečaju je razdeljeno v pet letnikov, ki jih obiskuje 96 dijakov. Prvi letnik ima 34 dijakov (10 fantov in 24 deklet). Razrednik g. Poznič poučuje zemljepis, slovenski jezik ga. Vivod, petje gdč. Prijatelj. V drugem letniku je 25 dijakov (9 fantov in 16 deklet). Zemljepis poučuje ravnatelj g. Kremžar, zgodovino razrednik g. Debeljak ml., slovenski jezilk g. dr. Krivec. V tretjem letniku je 21 dijakov (10 fantov in 11 deklet). Slovenski jezik poučuje razrednik dr. Krivec, kulturno zgodovino prof. Geržinič, zgodovino gdč. Mele. V četrtem letniku je 10 dijakov
(2 fanta in 8 deklet). Pregled slovenskega slovstva in pregled svetovne književnosti podaja razrednik prof. GerZi-nič, zgodovino poučuje g. Rant. V teh letnikih poučuje verouk msgr. Orehar. V petem letniku je 6 dijakov, ki z razrednikom g. Rantom pripravljajo „Almanah 1968“, govorništvo podaja g. Stare, o človečanski vzgoji predava g. Poznič- V Baragovem lem in oO-ietmci slovenske samostojnosti hočejo dijaki s svojimi profesorji prinesti svoj delež k razvoju slovenske skupnosti v Buenos Airesu.
6. aprila je bil prvi redni sestanek za starše z obširnim sporedom. Ti so se najprej sami in nato še s profesorji razgovarjali o tem, kako bi dijaki čim bolj izkoristili svoj študij in svoj prosti čas. V ta namen šta bila izvoljena ožji in širši odbor. V ožjem odboru delujejo: ga. Dobovškova, ga. Eiletz in g. Dolinar, v širšem pa krajevni zastopniki: za Florido ga. Osterc, za Lainus ga Glinšek, za Moron g .Fajdiga, za Ramos Mejío g. Jeločnik, za Ban Justo g. Osojnik in za San Martin ga. Šušteršič. Po prigrizku so se starši, profesorji in, dijaki udeležili predavanja g. Franceta Markeža: Eno leto na Antarktiki. Kot drugi Slovenec, ki je deloval na Antarktiki, nam je predavatelj povedal, zakaj se je odločil za to delo, kako je delal ikot biokemik z o-stalimi člani Znanstvene postaje Almirante Brown in kako je preživel svoj postni čas na „antarktični rivijeri“, kakor imenujejo to postajo zaradi njenega ugodnega podnebja. Izredno lepe in nadvse zanimive skioptične slike so nam vse to prikazale. Veseli smo predavateljevega uspeha in mu hvaležni za vse podano.
VSEM ROJAKOM TER MLADINI V DOMOVINI IN TUJINI
želita veselo Veliko noč
KOROŠKA
Nov ravnatelj Slovenske gimnazije
Za novega ravnatelja Slovenske gimnazije j,e bil 20. marca t, 1. imenovan prof. g', dr. Pavle Zablatnik.
Novi ravnatelj Slovanske gimnazije je bil rojen 1912 v Bilnjovsu. Duhovnik je postal leta 1938. Leta 1946 je nadaljeval študije na graški univerzi ter jih zaključil z doktoratom in profesorskim izpitom. Kot profesor je deloval najprej pa klasični gimnaziji v Celovcu, po ustanovitvi slovenske (gimnazije je pa na njej poučeval slovenščino, grščino, latinščino in ruščino.
Dr. Zablatik se udejstvuje tudi v kultumo-prosvetnem življenju Slovencev na Koroškem ter je predsednik Krščanske kulturne zveze.
Aleksej! Kosigyn, predsednik sovjetske vlade> je bil več dni na obisku v Iranu. Dejstvo, da se je vrnil v Moskvo en dan poprej kot je bilo napovedano, je vzbudilo najrazličnejša ugibanja. Večina je mnenja, da je predsednik ■sovjetskg. vlade svoj obisk pri perzijskem šahu skrajšal za en dan zaradi priprave plenarnega zasednja sovjetske partije.
Katoliška Cerkev in iSvetovni svet protestantskih cerkva sta pozvali nigerijske voditelje v Afriki, naj prenehajo z bratomornim bojem.
Slovenska
dekliška
organizacija
Slovenska
fantovska
zveza
Rojaki! Slovenci!
Klic v zahtevi našega časa slovenske bitnosti na tujem je neizprosen, vsak dan silnejši — je prva naslednja točka našega programa:
SLOVENSKO ZAVETIŠČE
Ne bo to naš novi nujni davek, niti ne novo potrebno breme skupnosti.
NE ČASTNA OBVEZNOST
Slovensko zavetišče
‘bo naš izgovorjeni kot, bo naša sigurna pokojnina, bodo velike obresti našim prispevkom skupnosti!
Mora biti delo: vse naše emigracije brez razlike vseh organizacij in združenj,
ker
vseh in vsakega,
BO TOPLO ZAVETJE VSEM IN VSAKEMU, KI GA BO POTREBOVAL.
In zato, ker mora
SLOVENSKO ZAVETIŠČE POSTAJA REALNOST
Jožie Žerovmk,
predsednik pripravljalnega odbora
Jezus j\e> od smrti vstal, od njega bridke mar tre; zato se> veselimo
im Boga hvalimo: Aleluja, Aleknju!
Vsem rojakom želimo veselo alelujo in jih vabimo, da se udeleže skupnega praznovanja Vstajenja na Veliko nedeljo popoldne
SLOVENSKA VELIKA NOČ
•	ob 15 sekanje pirhov in pomaranč;
•	»ib 17 sv. maša s petjem najlepših velikonočnih pesmi;
•	po sveti maši prilikta za snidenje z znanci.
Lepo vabljeni!
Bil je obsojen.
Sledil mu je 'Mihajlo Mihajlov na Hrvatskem, borec za legalno dopuščeno svobodno opozicijo v Jugoslavijij kar na papirju garantira tudi ustava (čl-39 in 40).
Bil je obsojen.
Hrvatski jezikovni protest, ki je upor inteligence, znanstvenikov in umetnikov za zajamčeno uporabo narodnega jezika.
Podpisniki so bili vrženi iz partije in obsojeni v molk.
Pri Slovencih Debeljak izrečno na-vajo primer IN- Velikonje (obsojen kot pisatelj in publicist), oficielnega ne-priznanja onih ki niso bili na partijski liniji in zanikanje tistih, ki so se umaknili v emigracijo, ukinitev Perspektive in Revije 57. Nekoliko je v zadnjem času ta gonja prenehala; prvi žarki svobode krijejo prejšnje blodno mišljenje (imenujejo nekatere emigrante, javljajo izid Balantiča izide Majcen).
Debeljak je z mnogimi citati ipiod-k-repil svoja globoka razmišljanja in zaključke, med uporabljenim gradivom pa je omenjena k posameznim poglavjem tako bogata literatura, da bo vsakdo lahko do konca ob njej spoznal nakazane probleme.
In če je nekoč Ždanov pribil, da „so pisatelji vojaki na literarni fronti komunizma“, smemo tudi mi izraziti naše pojmovanje: „Pisatelji so vojaki na literarni fronti svobode!“
France Gorše, vrh slovenskega likovnega umetnika v tujini, je prispeval Pregled umetnosti v Sloveniji in Združenih državah Amerike. Opravil je to delo v glavnem po razstavah ki so bile v galeriji Adria Art v New Yorku 1967 in po Grafičnem Bienalu v Modferni galeriji v Ljubljani, ki je vsakoletni mednarodni kulturni dogodek in pomeni poživitev in oploditev domače umetnosti po svetovnih predstavnikih. Po njih tečejo vplivi abstraktne umet-
nosti na domača tla in s,6 domačini vključujejo v moderne svetovne struje.
iDoma se je močno uveljavilo afi-gurativno slikarstvo (M. Tršar), dočim , so tokovi mednarodnega kiparstva po razstavah prodrli tudi v slovensko ustvarjalnost (D. Tršar, Batič, Boljka). Ni pa doma danes cerkvene umetnosti, nekoč tako razvite, razen izjemnega primera St. Kregarja v cerkvi Sv. Petra na Krasu (fresko tehnika štirih evangelistov).
V USA so Središče ki ustvarjajo javno mnenje, razstave v Whitney muzeju v New Yorku. Zastopane so moči svetovnih višin (A. Leslie, Ch. Cajovi). Gredo v smer novega realizma ali tudi v ahstraktizem, nihajoč še v nitih stvarnosti (Galot Petardi) ali konstruktivistični atostrakcionizem. V kiparstvu gre težnja v figuralno kiparstvo (G. Wei-berg) in njegove manjše veje: iluzio-nizem_ simbolizem, iluzionistična romantika. Povsod se opaža hlastanje in iskanje nečesa novega, kar bi odžejalo potrebo po zadovoljitvi; kljub temu so „ti pojavi kričeči izraz obupne praz-nine_ razklanosti in zmede, v kateri se koplje človeštvo naših dni“, pripominja Gorše.
Anton Ilc je kot rektor ruske misije v Belgiji tesno povezan s pravoslavno rusko Cerkvijo. Zato je bil prav on poklican, da je napisal študijo o njenih bolečih problemih ob 50-letniei boljševišlce revolucije Križev pot ruske pravoslavne Cerkve.
Mnogo smo brali o preganjanju Cerkve v Rusiji, ki se je v glavnem začela od oktobrske revolucije naprej, a kljub temu v srcu ruskega človeka vera ni umrla. Iz roda v rod se prenaša, mladina jo čuva še kljub nasilju.
Bila so le kratka obdobja, ko se je zmanjšalo zatiranje, ko so politični in državni interesi zunaj ali znotraj države to narekovali (čas nemške okupacije) ko so Cerkev potrebovali, kajti
tudi Hitler je puščal na zasedenem ozemlju več svobode, misleč si ljudstvo pridobiti.
Hruščov je bil po Stalinu početnik 'novega preganjanja in sicer po premišljenem progresivnem načrtu: puščanje popolne svobode vesti, ločitev Cerlkve od države, široka antireligiozna propaganda prepoved javnega delovanja. Danes je vera 1© še po družinah, brez verskega pouka (edino v cerkvah). Kljub temu se računa še vedno okrog 30 do 40 milijonov vernikov.
Študija hoče biti slika največjega slovanskega naroda, oropanega prave svobode in tudi etičnih dobrin, ki mu jih je zatrta vera nudila, obenem pa ob 50-letnici boljševiške revolucije spomenik vsem milijonom žrtev, ki so v junaškem odporu proti nasilju izgubili življenja.
Dr. Ljubo Sire je napisal pregledno sliko Jugoslovanskega gospodarstva v ziačetku 1968. ^Gre za problem, kako skuša komunistično vodstvo zavoženo gospodarstvo, ki je bilo vsa leta popolnoma v državnih rokah postaviti na bolj elastične osnove in mu dati vsa1' nekaj poleta, a da bi kljub vsemu ne izgubila svoje kontrole nad njim, še manj, da bi s tako 'novo reformo javno priznala zmoto v njega dosedanjem dirigiranju in planiranju. Dosedaj je gospodarstvo bilo stisnjeno v planske norme_ brez vsake privatne iniciative ali nove ideje. Zdaj so spoznali, da bi le zasebni sektor produktivnosti mogel notegniti gospodarstvo iz ekstenzivnega na intenzivno gospodarjenj0. Gre torej za fazo prehoda iz absolutnega etatizma (t. j. vse v državnih rokah) na zdravo privatno zasebno iniciativo, kar je edini normalen in uspešen način gospodarstva. Vendar je prehod težak in zapleten, ker je treba celotno gospodarsko strukturo preobrniti na glavo, uvesti nove smernice in zakonsko pod-
lago, ki pa je mnogokje v nasprotju z dogmami komunistične partije.
Vse je počasno vračanje na prejšnji tir, morda na nekoliko kapitalističen, ki je bil od komunistov samih zavržen, a ga zdaj na tihem priznavajo kot uspešnejšega od svojega. Ali bo po teh gospodarskih prišlo tudi do političnih sprememb?
iSirčev pregled podaja sliko dogajanja doma, katero dopolnjuje z drugim prispevkom Svoboda po kapljicah, in vseskozi nakazuje rešitve problema. O istem problemu govori tudi članek v
La Nación, Bs. As. 31. marca 1968 9 ‘
„Jugoslavia hacia una experiencia sugestiva“.
Ivan Dolenc je bil stenograf na sejah prve slovenske vlade leta 1918. Kot osebni in direktni pričevalec je ohranil napisane spomine iz teh zgodovinskih dni, ko se je rodila slovenska narodna in politična svoboda in bila imenovana prva suverena slovenska vlada 29. oktobra istega leta. Gotovo je ta zapis za zgodovino našega naroda važen> saj pomeni „mejnik v življenju in razvoju slovenskega naroda med večstoletno dobo zatiranja, brezpravnega položaja 'n raznarodovanja, in doboi Iko je slovenski narod sam prevzel skrb za svojo bodočo usodo...“	\
Škoda, da nimamo dostopnih zapisnikov sej te prve slovenske vlade ali vsaj v izvlečkih, da bi mogli dobro spoznati tedanji čas in njeno delo. — Ob-favljeni dokument je dal na razpolago iz arhiva Dom in Sveta dr. Tine Debeljak.
Dr. Tine Debeljak j6 že nekaj nejasnih problemov z našimi literati v teku let pojasnil na podlagi pristnih dokumentov in stvari postavil na resnično podstavo in v pravo luč (Balantič Hribovšek, Meško...). Tu razčiščuje nekoliko zamegljeno podobo smrti poslanika in pisatelja Izidorja Cankarja,
okrog katere so se pletle najbolj čudne in, celo lažnive zgodbe.
Izidor Cankar, bratranec Ivana Cankarja, duhovnik, ipotem odpadnik od vere, poročen in družinski oče, se je pred svojo smrtjo spravil z Bogom: iz brezverstva s6 je vrnil spet ,k cerkvi, se spovedal in bil obhajan. To objasnju-je Debeljak iz pisma ki ga je Cankarjev dušni pastir, pok. pisatelj Finžgar, pisal prijatelju, prof. Anžiču v USA. To pismo je prišlo v roke Debeljaku in dokazilne dele objavlja v faksimilu, s podpisom in pripisom po Finžgar jevi lastni roki. V pismu Finžgar pravi: „Zato se je posrečilo, da je ob jasni zavesti vse opravil: spoved, ev. maziljenje in tudi sv. obhajilo.“ Dalje pa: „...sem prenesel in storil vse, upam po volji dobrega Boga, ki ga Izo nikoli ni tajil in v brezbožni komunizem za nobeno ceno ni hotel.“ — Kako strašne besede samoobtožbe in priznanje lastne prevare so te besede za Izidorja Cankarja kakor tudi za Finžgarja: izjavljati ise odprto proti tistemu komunističnemu sistemu, ki sta mu oba celo kot duhovnika, pomagala na noge, da ju je potem tlačil grenil življenje in moril! Ali ni bila tudi ta kazen po „volji dobrega Boga“ ?
, Na zadnjih straneh dopolnjuje Ignacij Hren svoj lanski članek Moja srečanja z generalom Rupnikom ter polemično popravlja in odgovarja dr. Stanku Kocipru na kritični pretres istega v listu Tabor (1967). Ta polemika tu opravičuje svoje mesto glede na že lansko objavo v Zborniku.
Tako je to poglavje v Zborniku bogat prispevek znanstvenega iskanja resnice svobodnih zdomskih Slovencev in priča o vztrajnem delu in ljubezni, ki raste in se dviga ter nas dostojno predstavlja pred domovino ki nas zanika, in pred širokim svetom, kjer se po našem ravnanju in delu vedno bolj spoznava naša cena.	—jkc
RRUŠTV® SLOVENSKA VAS
vošči vsem članom in rojakom za proznike vstajenja, da bi ob tem prazniku vstajenja črpali moč, da bi ise obranili zvesti narodnim in verskim izročilom.
Naš dom v San Justa
zéli vsem rojakom veselo Alelujo!
BLAGOSLOVA POLNE PRAZNIKE VSTAJENJA GOSPODOVEGA
o
želi vsem Slovencem
CACES s.r.l.
slovensko keramično podjetje
Pedro Molina 140
Guaymallén
Mendoza
VESELE IN BLAGOSLOVLJENE VELIKONOČNE PRAZNIKE
Basilio Kosiuk — Valentin Urbančič
želez obe tonske gradnje
Vesele velikonočne praznike želi vsem prijateljem in znancem
Tovarna pohištva TRIGLAV
Cristiania 3158	Isidro Casanova	Pcia. Bs. As.
Stječne in nesete praznike Gospodovega vstajimja vošči vsem svojim članom, vlagateljem in -rojakom
SLOVENSKA HRANILNICA z. z o. z.
(C. C. „S. L. O. G. A.“ Ltda.)
NOVO SLOVENSKO FOTOGRAFSKO PODJETJE
LABORATORIJ SPECTRACOLOR
Servicio autorizado FERRANIA 3M ARGENTINA in AGFA GEVAERT ARGENTINA
Lastniki: Ivan in Peter Annšelki ter Lojze Simčič)
vošči vsem rojakom v Argentini rim po> svetu blagoslovljeno V etiko noč
Vsem znancem in prijateljemy ljubiteljem fKuriloskih planin, vošči veselo in blagoslovljeno Veliko noč
FOTO TRIGLAV
Lastnika Ivam in Peter Amšek
F. P. Moreno 191
S. C. Bariloche
ESL0YEH1A UBRE
Editor responsable: Miles Star« Redactor: José Kroeel) Redacción y Administración: Ramón Falcón 4168, Buenos Airee T. E. 69-9603 Argentina
O o Z R	FRANQUEO PAGADO
a |ï	Concesión N* 5775
C M M gg«	TARIFA REDUCIDA
<	Concesión N' 3824
Registre Nacional de la Propiedad	
Intelectual No. 955.451	
Naročnina Svobodne Slovenije aa lace 1968: za Argentino 3 2.500— Pri pošiljanju po pošti doplačilo 100 pesov. Za ZDA in Kanado: 13 USA dolarjev m pošiljanje z letalsko pošto, in 9 USA dolarjev za pošiljanje s navadno pošto.
Talleres Gráficos Vilko S R.L.. Estedes Unidos 425, Bs. Aires. T. E. 33-721«
Bartolomé Mitre 97
Ramos Mejia
T. E. 658-6574
Blagoslovljno, srečno in veselo Veliko noč
želi vsem Slovencem
JOŽE VODNIK
stavbenik
Gral. Belgraaio 928
Puerto Deseado
Provincia de Santa Chuz
OBVESTILA
Nedelja. 14. aprila 1968:
V	Slomškovem domu popoldne slovenski velikonočni običaji-
Sobota, 20. aprila 1968:
V	Slovenski hiši ob 19. uai sestanek članov SKAD-a. Na sporedu razgovor z g. Rudo Jurčeoem o svetovni politiki.
Nedelja, 21. aprila 1968:
Na pristavi v Castelarju Slovenski dan. Začetek z mašo ob 11. uri.
Nedelja. 28. aprila i968:
Celodnevna prireditev v Slovenrid vasi združena s sv. mašo, kosilom, o-gledom napredka vasi in likofom, ki ¡bo ob novodograjenem Hladnikovem aomu.
V	Slovenskem domu v San Martinu
celodnevna proslava treh jubilejev.
Sreda, 1. maja 1968:
V	Slovenski hiši občni zibor Družabne pravde.
UKRAJINSKA KAT. UNIVERZA SLOVENSKI ODDELEK
Reden pouk se bo začel v petek, 19. aprila ob 19 uri v Slovenski hiši, R. Falcon 4158.
Vpisovanje v 1. im 2. letnik:
V Slovenski hiši R. Falcon 4158: a) Duš nop as t irsika pisarna — vsak dan v uradnih urah. h) Pisarna Svobodne Slovenije — vsak četrtek od 19. ure naprej, c) V Ukrajinski hiši, R. L. Falcon 3950 — vsako nedeljo od 12 do 13.15 ure.
Slovenski dom v San Martinu
Proslava 7. obletnice blagoslovitve doma j Proslava 20. obletnice slovenske službe božje i Proslava 20. obletnice ustanovitve pevskega zbora
v nedeljo, 28. aprila
Dopoldne: ob 11 SV. MAŠA v dvorani. Daruje j« generalni direktor msgr. Ignacij Kunstelj; ob 13 skupno kosilo.
Popoldne: ob pol štirih
AKADEMIJA
Slavnostni govornik dr. Jože Krivec
Zvečer: DRUŽABNA PRIREDITEV ob sodelovanju okestra PLANIKE.
¡Svoj obisk je obljubil sanmartinski župan g. polkovnik Fragni-
Ob vsakem vremenu
HM33»»MMHHM33W»nM>333«MOT3«MM333«33»l
Bela nedelja9 21. aprila, na Pristavi v Castelarju
SLOVENSKI DAN
Začetek z mašo ob 11.
vabi Zedinjena Slovenija s sodelujočimi organizacijami
Vsem svojim delničarjem in vsem Slovencem vesele in blagoslovljene velikonočne praznike želi
LA O V E J E R A ARGENTINA S. A.
Cangallo 1885, I. nadstropje
Capital m$n. 250,000.000.— T. E. 45-9714
Buenos Aires
PO
TO
VA N J A
EUROTUR
iAv. C08.DO6A 3il T. i '32j6077 - Bi As ,
■mm
TU
RI
ZEM
je vaša potovalna agencija.
Oddelek za Slovence vodi Armando Rlažlna
OBIŠČITE EVROPO — poslovna ali kot turisti. SREČAJTE se s svojimi sorodniki in prijatelji. ČAS NI OMEJEN.
V tem letu BREZ vizumov.
VOŽNJA Z LADJO tja in nazaj
VOŽNJA Z LETALOM tja in nazaj
CENA ZA EKSKURZIJO 60 dni (do 15. 4 -t. 1.)
427 50 USA dolarjev
CELOVEC 940.50 USA dolarjev TRST 904.10 USA dolarjev
CELOVEC 705.40 USA dolarjev TRST 678.10 USA dolarjev
Vse na odplačevanje
25% na račun in 12 ali 24 obrokov z 12% obrestmi LADJE: G. Cesare — Augustus — Anita C —
Avenida Córdoba 351 Buenos Aires
Eugenio C — Enrico C
Tel.: 32-6070/6077/0078/6079
DRUŠTVENI OGLASNIK.
Gospe in gospodične vsako leto za Slovenski dan rade pomagajo, da prireditev čim bolje uspe. Tudi letos se lepo naprošajo, da na belo nedeljo darujejo pecivo in tako prispevajo, da bo postrežba zadostna in da se izkupi čim več v dobrodelne namene- Že vnaprej lepa hvala. — r,’cdinjena Slovenija.
JAVNI NOTAR
Francisco Raúl Gaseante
Escribano Público Pta- baja, ofic. 2
Cangallo 1642	Buenos Aires
T. E- 35-8827
Dr. FRANC KNAVS
ODVETNIK
Lavalle 1290, p. 12, of. 2, Capital
T. E. 35-2271
Uradne ure od 17—20 Na telefonu tudi dopoldne (10—12)
Lujan, Francia 952 T. E. 735 ali 516
V petek in soboto od 9—13. ure.
T
NAŠ DOM V SAN JUSTU
5. maja 1968
O Otvoritev in blagoslovitev dvorane
•	Obisk msgr. Ignacija Kunstlja
•	Koncert slovenskega pevskega zbora “Gallus”
»♦♦♦♦♦♦♦»♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦t♦
Blagoslovljene praznike Gospodovega vstajenja želi vsem rojakom
Dr. Franc Knavs
odvetnik
VESELO IN BLAGOSLOVLJENO VELIKO NOČ
želi vsem rojakom
BIPEGRO
mizarska delavnica
Rep. d« Chile 3036	T. E. 621-3452	San Justo
Prijateljem in znancem sporočam žalostno vest, da Je> v 58. letu starosti odšel h Gospodu po plačilo moj prijatelj, gospod
Jože žužek
doma iz vasi Podulaka v fari Velike Lašče na Dolenjskem.
Pokopali smo ga ¡na pokopališču Villegas dne 5. aprila s pogrebno sveto mašo.
Priporočani ga v molitev.	1
v imenu vsega sorodstva Jože Podlogar
V Ljubljani je 23. marca po dolgi bolezni v Gospodu zaspala, v 74. letu starosti
Frančiška Kocmur roj. Kalan
mati desetih otrok.
Maša zadušnica bo v soboto, 20. t. m., ob 9 v cerkvi Marije Pomočnice v Don Boscovem zavodu, Ramos Mejia.
Vsem znancem jo priporočamo v mlitev.
Žalujoči:
v Argentini: sinova Marijan in Boštjan z družino ter zet Slavko Tršinar; v domovini: družine Kocmur, Venier, Tršinar, Pičman, Škerl in Hudnik