da nam vprav portret govori za verodostojnost Ernestininega predanja. Rezultat bi torej bil: Stališče Julijinega portreta v celoti L a n g u -sovih portretnih del, kolikor sem se z njimi seznanil na zgodovinski razstavi in v galeriji deželnega muzeja, govori za njegov postanek, v prvi polovici tridesetih let, za kar govori stil, moda in pojmovanje portreta kot idealizirane realnosti; to priča tudi vsebina soneta Matevžu Langusu in rezultat Žigonovih tozadevnih raziska-vanj. Najbolj verjetna letnica postanka je 1. 1833 ev. začetek 1834.
ZAPISKI.
JEZIKOVNE OCENE.
Borisav Stanko v ič: Nečista krv. Tiskom hrvatskog štamparskog zavoda u Zagrebu. 1917. Na nekatere tuje vplive v tej povesti sem opozoril že v 1. številki letošnjega letnika, drugih se hočem dotakniti  na tem  mestu.
Pisatelj opisuje Vranje in druge južnosrbske kraje, katere je Srbija osvobodila šele 1. 1878. Tu smo že čisto na iztoku — tako v življenju kakor tudi v jeziku. Vpliv nemščine ni več tolik kakor v severnozahodni Srbiji, tem silnejši pa je turški živelj. V naši povesti so izrazi za opravila, obrt, trgovino, upravo itd. turški. Zanimivo je pisateljevo jezikovno stališče. Jezikovni zaklad mu je pristno ljudski in si ne upa nobenega turškega ali nemškega izraza posrbiti. Slog pa je knjižen, t. j. kakor pri drugih pisateljih poln  francoskih  posebnosti.
Omenimo tu francoske posebnosti, ki se nahajajo v naši povesti!
Najbolj nas žali pogostni trpnik, n. pr.: Ali o varno oko nje sveče su sve više gorele, a sama je ona sve više okružavana i potiski-vana od svatova (str. 144). Ali: Valjda, što ona vreva i svirka presta, a ona, odvedena pred dveri, osta sasvim sama (143). Ali: Sofka kriči i, vodjena n j i m e , pod je (148). Ali: I ona, obradovana njegovim dolaskom, poljubi ga u ruku. I on, okrnžen njima, poče da se pen je i da se nečka: Ama ne mogu ja gore (t. j. po stepenicama). I njima dvema pridržavan, poče se peti... I kada se s mukom gore pope, i kada bi posadjen na minderluk, on poče: Pa kako ste mi? Sta mi radite? (68.) Ne toliko što je podražavan od Todore i Sofke, nego više usled rakije, kretao se brže i lakše (69) itd. Pisatelji pišejo tako po francoskih zgledih. Mare-tie se v Gramatiki hrvatskoga ili srpskoga knji-ževnog jezika, ki je zgrajena samo na Vukovih in Daničičevih delih (prim. str. 700), torej na pristnem srbskem narodnem jeziku, dobro zaveda, da je trpnik v takih primerih tuj (str. 631). Francoska je razporedba časovnega vezni k a, kakor: Tetka,  čim  je vide, upita je, kao    §8
umiravajuči je: Hočeš, Sofka, da večeraš? (94.) Tako se rabi veznik v francoščini, prim. La petite tante, q u a n d elle la voit itd. Takih primerov je mnogo, n. pr.: Sofka, kad bi se, ubijena i izlomljena, jedva digla i izišla posle toga u kuču, ušla u svekrvinu sobu, tamo bi nju zaticala itd. (190.) Ali: Sluga, pošto baci pogled po konju, privede  alata  (194)   itd.
Romanska je sestava: prag o d kujne (kuhinje, str. 193), prozor o d sopčeta (83), rešetka o d ograde (24), prozor o d podruma (69, 80) itd. Francosko je: Ako se ovako još čeka, neče se moči izdržati (128); u veče legalo se rano (171); čim s e izadje iz varoši itd. Francoski je stavčni ustroj, kakor: I naslonjena u krevetu, držeči glavu rukama, oseča-juči kako iz kujne dopire miriš još sasvim neza-gašenog ognjišta, neopranih sudova od jela i. ustajalosti, ali ipak za to promešan sa svežim nočnim vazduhom, koji je kroz kunjska napukla i stara vrata prodirao i do nje ovamo, u sobu dolazio, i gledajuči kroz sobnji znizak prozor u noč, koja je bila prorešetana drvečim baštenskim i okolnim zidovima konišijskih kuča, o n a se poče osečati kako se čak i zagreva tim svojim junaštvom i požrtvovanjem (96). Takih primerov je veliko. Hudi so romanizmi, kakor: Čelo mu d o š 1 o (prim. franc. de v in t) ispupčenije, lice uže, pot-kresivani brkovi prosedi (73). Sofka je njih gledala, kako im lica od piča i od razdraganosti do šla   rumena, vrela (127).
Ker je pisatelj doma v južni Srbiji, ni pri njem germanizmov, ki jih pišejo severnozahodni Srbi in Hrvatje. Skoro nikoli ne rabi on, ona, ono (n. pr.: Pa kad se nadjoše prema vratima, ona se naglo otvoriše, Kroz buru, 38) ter j e d a n namesto neki, če je potrebno. Proti tej spaki se je zdaj vendar oglasil prof. Vatroslav Rožič v Nastavnem Vjesniku (1922, str. 396): »to je j e d -n a naša pogr ješka, ovo je j e d n a dužnost našega društva, mi smo j e d a n siromašan narod itd. (je) gotovo uvijek prema njemačkomu: ein, eine, ein.«
Za hrvatski in srbski književni jezik res velja, kar pravi o njem V. Rožič: »Potraje li tako i dalje, onda če naskoro doči vrijeme, kada če se sasvijem izroditi na samo naš i ovaki sadašnji književni jezik, nego če nam nestati... narodnoga govora... Bit čemo narod bez narodnog jezika« (397).                                                   Dr. A. Breznik.
SLOVSTVO.
Alojz Kraigher: Umetnikova trilogija. Ivanu Cankarju v spomin. V Ljubljani, 1921, Samozaložba. Natisnila Učiteljska tiskarna. — Knjiga" je premalo resna za zdajšnje čase in za — Ivan& Cankarja. Ne bral bi je. Pa tudi svet je ne bo: svet, ki so mu obrabljene kulise nevredno ozadje za Cankarjevo še danes Slovencem nedoumno novo obličje, svet, ki mu jezik in slog, sit in sanglan-ten, kar se da, kepast — jezik in slog našega meščanstva kot odelo za Čast in slavo Cankarjevemu spominu zveni liki fav-nski hohot. Kaj nas zanima, komu je pesnik Lepe Vide in Hlapca