414 ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 3 27; v nav. izd. 241 n. 10 in 624 n. 19); gl. o tem kratko R. Bratož, Krščanstvo v Ogleju in na vzhodnem vplivnem območju oglejske cerkve od začetkov do nastopa verske svobode, Ljubljana 1986, 72 ss.) in Brescijo (Gaudentius, Tractatus 17; gl. Y.M. Duval, Aquilée et la Palestine entre 370 et 420, Antichità Altoadriatiche 12, 1977, 263-322, zlasti 306 ss., ki v študiji omenja poročila Pavlina iz Noie o obstoju Andrejevih relikvij po letu 403 v Noli in Fundiju v Kampaniji ter poročilo Viktricija o njihovem prinosu v Rotomagum v Galiji). Izhajajoč iz rezultatov pomembne ikonološke študije naj v sklepnem delu predstavitve publikacije spregovorimo o dosti razširjenem češčenju apostola Andreja na istrskem področju v 6. stol., ki ga dokazuje vrsta literarnih virov (gl. G. Cuscito, Venanzio Fortunato e le chiese Istriane. Problemi e ipotesi. Atti e Memorie della Società Istriana 26 (78), 1978, 207-225; Isti, Cristianesimo antico ad Aquileia e in Istria, Trieste 1977, 286 ss.). To češčenje moremo povezati bodisi z vplivom Ogleja, bodisi Ravene. Znano je, da je bil češčenju tega apostola zelo predan ravenski nadškof Maksimijan, doma iz Vistra v bližini Rovinja, vendar posvečen za ravenskega škofa v Patrasu v provinci Ahaji, kjer je po legendarnem izročilu apostol pretrpel mučeništvo (gl. Agnellus, Liber pontif. eccl. Ravenn. 69—83, zlasti 72, 76, 82—83; Mon. Germ, hist., Script, r. Lang, et Ital. saec. VI-IX, 1878, 325—333). Prav na območju Pule je za sredo 6. stol. dokumentiran obstoj najmanj ene apostolu Andreju posvečene cerkve (prim. F. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku I, Ljubljana 1902, št. 38 s prvo omembo samostana s cerkvijo apost. Andreja na otoku pred mestom; vir sam je v ohranjeni obliki zelo sporne vrednosti). Na nekoliko kasnejši čas (začetek 7. stol.?) se nanaša tudi izročilo o samostanu sv. Andreja v Betiki, ki je nastal na mestu predhodne cerkve (B. Marušič - J. Šašel, Arheološki vestnik 37, 1986, 307—342), kronološko težje pa je opredeljivo izročilo o samostanski cerkvi sv. Andreja na istoimenskem otoku v bližini Rovinja). Ob pisanih virih se s severnojadranskega prostora poleg poreške (Evfrazijeva bazilika) ni ohranila nobena zanesljiva upodobitev apostola. Le to bi mogli pričakovati na slonokoščenem relikviariju iz Samagerja pri Puli iz 5. stol. (srednji med tremi apostoli desno od prestola, takoj za Petrom, bi lahko bil Andrej, na kar bi kazal način upodobitve brade in las ter drža, ki spominja nekoliko na upodobitev na slonokoščenem diptihu iz Londona; prim. M. Guarducci, La capsella eburnea di Samagher, Atti e Memorie della Società Istriana 26, 1978, 60 si. 23, ki se ob upodobitvi ne opredeljuje in R. Pillinger, Abb. 5). Tudi na srebrnem relikviariju iz Pule iz 4. ali 5. stol. s podobami Kristusa in apostolov bi se figura za Petrom s palico v obliki črke »tau« z ozirom na zaporedje in z ozirom na frizuro lahko nanašala na apostola Andreja (G. Cuscito, I reliquiari paleocristiani di Pola, Atti e Memorie della Società Istriana 20—21, 1972—1973, 89—126, zlasti 95 (D); 100 (fig. 8); 103; avtor jo, sledeč domnevi H. Swoboda, razlaga kot sv. Mohorja, o katerem sicer nimamo iz antike nobene zanesljive upodobitve). Študija R. Pillinger je napisana z vso akribijo in opremljena z odličnimi reprodukcijami ikonografskih virov, ki so v več primerih malo poznani in težko dostopni. Studija osvetljuje pomemben detajl iz kulturne in duhovne zgodovine zgodnjekrščanske dobe. Njeni rezultati so pomembni tudi za regionalno zasnovane raziskave. Rajko Bratož Renate Pillinger — Andreas Pülz - Hermann Vetters (Hrsg.), Die Schwarzmeer­ küste in der Spätantike und im frühen Mittelalter. Wien : Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 1992. 159 strani teksta, 42 strani črno belih in 3 strani barvnih prilog. (Schriften der Balkan-Kommission. Antiquarische Abteilung ; Nr. 18) Zbornik prinaša objavo referatov na simpoziju, ki sta ga pripravila avstrijska akademija znanosti (Balkan-Kommission) in bolgarski raziskovalni inštitut v Avstriji oktobra 1990. Na njem je 19 referentov (po šest iz Avstrije in Bolgarije, po trije iz Nemčije in Romunije ter eden iz Kanade) predstavilo različne aspekte historičnih in arheoloških raziskav črnomorskega območja. Naj navedemo po vsebinskih sklopih glavne teme prispevkov, pri čemer bomo nekoliko bolj izčrpno predstavili zgodovinsko tematiko. Dva zgodovinska prispevka prinašata osvetlitev barbarskih vpadov na rimsko ozemlje čez Črno morje v 3. stoletju. E. Olshausen (str. 9-12) je na podlagi poročil Zosima (1, 31-33) rekonstruiral čezmorske napade Boranov, zlasti osvojitev Trapezunta leta 258. Pri tem je, v nasprotju z dostikrat stereotipnim gle­ danjem na barbarske napade, opozoril na dobro organizacijo, disciplino in sistematičnost napadalcev. A. Schwarcz (47-57) je v luči novejših raziskav predstavil gotske vpade na rimsko ozemlje na področju Črnega morja v 3. stol., ki so bili nevarni skozi štiri desetletja, od 238 do 278. Ti napadi so poznani na podlagi vrste pisanih virov (poglavitna poročevalca sta Zosim in Historie Augusta). Pri njihovi kronološki rekonstrukciji je avtor po pravici upošteval znana dejstva iz rimske vojaške zgodovine 3. stoletja - vojne na Vzhodu, angažiranje rimske vojske proti Palmiri itd. - saj sta pritisk Gotov in drugih ljudstev na rimsko ozemlje in rimsko odzivanje na ta pritisk razumljiva le v zvezi z dogodki drugod, zlasti v vzhodnem delu cesarstva. V zgodnjesrednjeveško dobo (od konca 7. do 10. stol.) sega prispevek o podobnosti in raz­ likah v pojmovanju vladarske funkcije pri Bolgarih in v Bizancu (H.-D. Döpmann, str. 85-92). Pri­ spevek o verskih razmerah na skitski crnomorski obali in vplivu le-teh na razvoj v zahodni Evropi v pozni antiki in v zgodnjem srednjem veku (P.B.T. Bilaniuk, str. 123-135) slika razvoj od začetkov civilizacije na območju današnje Ukrajine do konca 6. stol. Avtor postavlja začetke vzhodnoslovanske vernosti na tem področju v najstarejša zgodovinska obdobja, saj naj bi le-ta na tem območju ne le obstajala, temveč ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 3 415 prevladovala, poleg skitske in kasnejše grške in rimske ter časovno ali prostorsko omejene judovske in germanske (gotske). Začetke krščanstva na tem področju datira v apostolsko dobo (misijon apostola Andreja). V sklepnem delu avtor predstavi tri največje osebnosti iz zgodnjekrščanske dobe, Janeza Kasijana, Janeza Maksencija in Dionizija Malega, ki so po njegovem prepričanju izhajali s tega območja. Ti pomembni teologi se v virih označujejo kot Skiti, kar naj bi po večinskem mnenju pomenilo izvor iz rimske province Skitije, dan. Dobrudje, ne pa velike Skitije, ki se v grobem ujema z ozemljem današnje Ukrajine. S tem je avtor skušal dokazati kontinuiteto krščanstva na področju današnje Ukrajine od apostolskih časov dalje. Avtorjevi sklepi, v bistvenih potezah v nasprotju s prevladujočim mnenjem v zna­ nosti, bodo nedvomno izzvali kritično diskusijo. ... Predstavitev pretežno topografsko in arheološko zasnovanih prispevkov naj začnemo z zanimivim pri­ spevkom o začetkih in razvoju arheoloških raziskav na črnomorskem področju od 18. stol. dalje (J. Irm- scher, str. 13-18). Nekaj prispevkov se nanaša na predstavitev arheoloških raziskav in zgodovinskega razvoja poznoantičnih mest na crnomorski obali, kot na primer Mesembrije (V. Velkov, str. 19-22), Anhijala (V. Gjuzelev, str. 23-33) ali Debelta (Ch. Dimitrov, 35-45). Več prispevkov prinaša rezultate obsežnih topografskih raziskav celih pokrajin ob obalah Črnega morja kot na primer južnega dela dan. bolgarske obale (P. Soustal, 59-67), območja mesta Ibida ob spodnji Donavi (A. in C. Opait - T Banica str 103-112), predstavitev zahodnega dela Gruzije, zlasti pod vidikom zgodnjekrščanskih raziskav (W. Seibt, str. 137-144), obale Paflagonije (K. Belke, 145-154) in območja Perinta - Herakleje (pod vidikom razvoja cestnega omrežja, M. Sayar, 155-156). Z izjemo dveh referatov iz specialne arheološke problematike (svinčeni pečati iz Durostora; V. Gerassimova-Tomova, str. 69-72; poznoantično steklo z zahodne crnomorske obale; A. Minčev, str. 73-80) se vsi ostali prispevki nanašajo na zgodnjekrščanske arheološke raziskave. Kar trije prinašajo predstavitve zgodnjekrščanskih grobov z bogato dekoracijo: V. Popova-Moroz je predstavila grobne freske iz grobnice v Batovem v Bolgariji (81-84), V. Chera in V. Lungu stenske slikarje v grobnicah, odkritih v Dobrudji (93-96), R. Pillinger grobnico z napisom, ki vsebuje psalmski citat, iz mesta Man- galija (Kallatis) južno od Konstance v Romuniji (97-102). Z ozirom na rezultate so pomembne arheo­ loške raziskave cerkvenega kompleksa v kraju Slava Rusa v delti Donave, kjer je bil odkrit zgodnje- krščanski samostanski kompleks z dvema cerkvama (A. in C. Opait - T. Bänicä, str. 113-122). Zbornik o crnomorski obali v pozni antiki in zgodnjem srednjem veku prinaša ažurno sliko historičnih in arheoloških raziskav v deželah, ki so širši strokovni javnosti sorazmeroma malo poznane. Odpira nam vpogled v rezultate domačih raziskav narodov oz. držav ob Črnem morju, ki so pri nas, pa tudi sicer na Zahodu zaradi jezikovnih in drugih ovir premalo upoštevane. V večjih pregledih se v splošnem redkeje upoštevajo celo v primerjavi z raziskavami v Afriki ali na Bližnjem Vzhodu, ki so dostopne zlasti v fran­ coskih, nemških, italijanskih, angleških ali ameriških publikacijah. Raziskave črnomorskega področja odpirajo nove perspektive v poznavanju pozne antike, saj bistveno dopolnjujejo podobo podonavskega in maloazijskega prostora z rezultati raziskav sosednjih območij na severni in vzhodni obali Črnega morja. Rajko Bratož Habsburžani. Zgodovina evropske rodbine. Zasnova Brigitte Vacha, besedilo Walter Pohl in Karl Vocelka. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1994. 512 strani. Izdaja tako obsežne ter oblikovno in tehnično precej zahtevne knjige v slovenskem prevodu (Nada in Dušan Voglar) komaj dve leti po njenem izidu v originalu (Verlag Styria Graz, Wien, Köln 1992) je za Mladinsko knjigo lep knjigotrški dosežek, zaradi televizijske »reklame«, nakaj sicer ne preveč srečno izbranih nadaljevanj iz avstrijske nanizanke o Habsburžanih (njen scenarij je bil podlaga za zasnovo knjige) smo lahko videli tudi na slovenski televiziji, pa se bo verjetno kljub precejšnji ceni tudi dobro pro­ dajala. K temu bo prispevala še lepa zunanja in notranja oprema, preko 500 barvnih in črnobehh foto­ grafij ter ne nazadnje tudi njena tema, kajti delček nostalgije po tisočletni Habsburški monarhiji se je predvsem v zadnjih letih razširil tudi preko Karavank. Čeprav ima knjiga nekatere elemente znanstvene publikacije (seznam preko 400 izbranih strokovmn del o obravnavani temi, med katerimi pa ni nobenega slovenskega, imensko kazalo okrog 1200 oseb, ne le vladarjev in zemljiških gospodov različnih stopenj, ampak tudi uradnikov, politikov, znanstvenikov, gospodarstvenikov, kulturnikov, verskih reformatorjev, vojskovodij in drugih oseb, ki so kakorkoli pri­ spevale k vodilni vlogi monarhije v (srednji) Evropi, je že na prvi pogled očitno, da je namenjena pred­ vsem širšemu krogu bralcev - z zgodovinskega vidika ne prinaša nič novega - in sicer predvsem avstrij­ skih. Da bi lahko pri njenem branju uživali (kar je osnovni namen vsake literature, razen strogo stro- kovno-znanstvene), je namreč potrebno imeti vsaj nekaj predznanja o zgodovini celotne monarhije in nje­ nih vladarjih, ki pa ga povprečen slovenski bralec nima. v . Knjiga obsega dvanajst v glavnem kronološko si sledečih poglavij, ki so razdeljena v yec vseDinbiuu podpoglavij. Glavni vsebinski poudarki v posameznih poglavjih so: I. (politične in dinastične razmere v nemškem cesarstvu v 13. stoletju, vzpon Rudolfa I. na rimsko-nemški prestol in njegovi boji z Otokarjera II. Pfemyslom; II.) boj za prevlado v cesarstvu med Habsburžani in Luksemburžani konec 14. in v zacetKu 15. stoletja, politični uspehi Friderika III. in zlasti Maksimilijana I. v Burgundiji, Italiji, Španiji, na Češkem in Ogerskem; III.) dokončna uveljavitev Habsburžanov v Španiji, vojne s Turki ш Franc°? ' družbena gibanja v 1. polovici 6. stoletja (reformacija, kmečki upori); IV) socialne, gospodarske, vers