r m—T	_
1 R Z I S KI
Leto I (1994) št. 2	AVGUST 1994	Cena 30.- SIT
U VODNIK
KAKO ll^ŽIČU ZAG« rov I I I RAZVOJ?
V Tržiču je odprtih več zelo perečih prostorskih zadev. Staro mestno jedro zaostaja v razvoju. Zastal je razvoj “infrastrukture” kot tistega bistvenega pogoja, ki sploh omogoča razvoj.
Letos spomladi je občinski oddelek za prostor in okolje za zainteresirane občane priredil sestanek, ki je bil dobro obiskan. Predstavili so bistveno problematiko tržiške infrastrukture in sicer:
-	tržiško obvoznico,
-	problematiko parkirišč,
-	obnavljanje mestnega jedra,
-	vodovod in kanalizacijo,
-	demografsko problematiko itd.
Torej, sam Tržič z mestnim jedrom izstopa z zajetno problematiko. Če se ta ne bo reševala, se bodo problemi prenesli tudi na okolico. Tržič nikakor ne sme postati oaza siromaštva in priseljencev s socialnimi problemi.
Tržiška obvoznica naj bi reševala prometne težave gornjega dela Tržiča od cerkve sv. Andreja navzgor. Odprla naj bi vstop na območje ob Mošeniku, ki je prometno mrtvo, razbremenila promet in parkiranje na glavnem trgu ter tudi znatno pripomogla k olajšanju reševanja izgradnje novih parkirišč in garaž. Že sam projekt izgradnje obvoznice presega zmožnosti občine. Zato iščejo občinski organi in naši politični delavci pomoč tudi pri državi. Nekaj o tem prinašamo tudi v poglavju - državni sekretar za ceste Marjan Dvornik v Tržiču.
Uredništvo
NEUREJENE RAZMERE POD TRŽIŠKIM GRADOM
Nekdaj je bilo področje okoli gradu skrbno urejeno. Tu je bil park, urejeni vrtovi, teniško igrišče, celo področje je bilo torej zgledno prostorsko urejeno. Po drugi svetovni vojni je nova oblast ta prostor hotela proletarizirati. Najprej so podrli teniška igrišča. Ta naj bi imela preveč boržuazni značaj. Posekali so sadna drevesa, odstranili urejene vrtove in zgradili nogometno igrišče, na katerem so od tedaj odmevali predvsem navijaški klici s tujim žargonom. Toda to še ni bilo dovolj. Na ostanku nekdanjih vrtov je zrastel barakarski slum, s kolibami iz stare pločevine, kraj podoben tistim v zaostali Afriki ali Aziji. Vendar je območje ostalo enako in čakalo na boljše čase, ko se bo spet uredilo. Pred dobrim tednom dni pa so neznanci z buldožerjem preorali prej travnat prostor pod sprehajalno potjo. Zraven so želeli postaviti tudi kolibo in v ta namen posekali že nekaj bližnjih dreves.
Po ogledu predsednika krajevne skupnosti Tržič -mesto, g. Cirila Markiča, komunalnega redaija in številnih zaskrbljenih krajanov je bila neznancem ustavljena nadaljna gradnja, odgovorni pa ugotavljajo, kako se je to sploh zgodilo.
Po zadnjih informacijah so neznanci s Koroške ceste res dobili nekakšno dovoljenje - najemno pogodbo v Kranju pri državnem Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov. Če je to res, se lahko le čudimo, kako ta urad gospodari z zemljo v tržiški občini. Od tržiških Občinarjev pričakujemo, da storijo vse potrebno, da se to prepreči in da tržiški Grad spet dobi svojo kulturno in rekreacijsko podobo.
ČRNO ZNAMENJE V KOVORJU
Prijazna vasica Kovor v Tržiški občini spada med najstarejša naselja, saj je bila znana že v 11. stoletju, kot župnija pa izpričana 1. 1296. Vas, danes pomnožena z mnogimi hišami in družinami, leži skrita pod krošnjami sadnega drevja. Predniki današnjih Kovoijanov, ki so v preteklih stoletjih preživljali vrsto težkih nadlog, so hoteli zanamcem zapustiti poleg zemlje tudi vaški pomnik, ki naj potomcem sporoča o kugi in turških vpadih, saj takrat preprosti ljudje še niso bili vešči pisanju.
Ta nenapisani pomnik je bilo Črno znamenje. Pred več kot pol stoletja je fantiček spraševal očeta zakaj se reče, da gremo k črnemu znamenju, ko pa je belo. Pa mu je oče potrpežljivo razložil, da je ime dobilo zaradi spomina na črne koze-bolezeni, ki je množično morila ljudi. Po izročilu naj bi v bližnjem naselju Rožni vasi kugo preživeli le štirje ljudje; zato naj bi vas preimenovali v današnje Hudo.
Kužna ali črna znamenja so v srednjem veku postavljali zaradi velikih kužnih epidemij (kuge in črnih koz), ki so občasno več stoletij morile ljudi in živino. Ob teh morijah je včasih preživelo v naseljih le nekaj ljudi oz. nekaj družin. Na grobovih in grobiščih kužnih mrličev so pričeli postavljati slopasta zidana znamenja. Ta so bila izven naselij in pokopališč. Tako znamenje so postavili tudi Kovorjani in danes stoji na Martinkovem svetu blizu poti po globeli (pot skoz’ gobevo na Praproše). Od takrat imenujejo domačini svet tam okrog znamenja “pri Črnem znamenju”. Ta pomnik je torej najstarejši in najpomembnejši zgodovinski pričevalec v vasi, ki je bil zidan po dosegljivih virih, v 15. stoletju v spomin na kugo in turške vpade ter željo, da bi takih apokaliptičnih nadlog več ne bilo. Vaščani so vzdrževali to zgodovinsko nenapisano sporočilo vseskozi do sedanjih rodov.
Pa se je zgodilo! Nepričakovana velika elementarna ujma je 9. 12. 1959 povzročila drsenje zemeljskega plazu pri Debevčevi vili v Zg. Preski, ki je za več dni zaprl promet na glani cesti Tržič-Kranj. Naslednje dni so iz prometne nuje širili kovorsko cesto in pri tem je bager podrl Črno znamenje.
Da bi Kovorjani “zidano sporočilo” ohranili, je nekaj mož z vednostjo krajevne skupnosti postavilo Odbor za obnovo Črnega znamenja. Ti so želeli zgraditi enako nadomestno znamenje, o čemer so se posvetovali tudi z Zavodom za spomeniško varstvo.
Po ohranjeni drobni fotografiji sta domača arhitekta narisala načrt, pridne roke mojstrov zidarjev, tesarjev, kovaškega mojstra in voznikov gradbenega materiala, pa so zgradile znamenje. Tam so našli tudi kost in kos stare malte. Odbor za gradnjo je izdelavo fresk zaupal akademskemu slikarju Vinku Tušku.
Dne 14. avgusta 1994 je bilo v cerkvi sv. Janeza Krstnika sodarovanje vseh živečih duhovnikov kovorske fare v dobro vseh živih in mrtvih faranov. Po maši je bi ob Črnem znamenju 'kulturni program treh pevskih skupin, nakar ga je domačin g. Jože Bertoncelj, župnik v Dravljah, blagoslovil.
Obnovljeno znamenje naj varuje vaščane pred “sodobno kugo”, prinaša pokoj mrtvim, tudi talcem v bližnjem grobišču in vsakega mimoidočega spominja na zgodovino prednikov, ki so ta pomnik postavili zaradi nadlog, ki so jih pestile.
Hvala vsem, ki so zamisel o obnovi kužnega znamenja uresničili!
M.M.P.
OBNOVLJENI GASILSKI PREDMETI
Spomnimo se neurja 17. in 18. oktobra 1992, ko so se zamašile lovilne mreže in se je voda razlila prek rak, vdrla v Tržiški muzel in zalila kletne prostore, kjer je bila gasilska zbirka in kovaški depo. V zapisniku o škodi je zapisano, da je stala voda v zalitih prostorih od 90 do 100 cm visoko in da sta mulj in voda močno onesnažila in poškodovala predmete tehnične kulture, ki jih hrani muzej.
Da bi zmanjšali škodo, so tržiški muzealci poskrbeli za restavriranje 67 predmetov, med katerimi je bila posebne pozornosti deležna tržiška brizgalna. Vse postopke restavriranja so muzealci natančno dokumentirali in to dokumentacijo predstavili na 2. slovenskem muzejskem sejmu v Cankaijevem domu v Ljubljani, ki je bil od 31. maja do 4. junija letos.
Trenutno so vsi restavrirani predmeti v razstavnem paviljonu Tržičanom na ogled. Med temi vzbuja posebno pozornost obnovljena ročna brizgalna, izdelana v Strojni livarni Ljubljana, ki jo je 1925 kupilo Gasilsko društvo Križe. Razstava je še na ogled do 25. avgusta letos. Skoda, da je bilo na otvoritvi dne 15. julija tako malo Tržičanov, čeprav so člani Gasilskega društva Tržič in Industrijskega gasilskega društva Peko izvedli za ogled mokro vajo, ki jo je vodil Andrej Šega. Razstavo je odprl g. Jelko Hladnik, o zahtevnosti restavriranja pa je govoril kustos prof. Janez Šter in informiral prisotne o potrebnem prostoru, v katerem bi začasno shranili obnovljene predmete, dokler ne bodo obnovljeni prostori v muzeju, ki so bili poplavljeni. Ob tem je zaprosil vse, naj dajo pobude oz. predloge za začasno deponiranje gasilske zbirke.
Tudi g. Jelko Hladnik je poudaril naj ohranimo tehnično kulturno dediščino predmetov, ki so jih v preteklih desetletjih uporabljali v gasilskih društvih naše občine v borbi proti ognju. Dejal je še, da ima le malo muzejev tako gasilsko zbirko, na katero smo občani lahko ponosni.
Kdor je videl to razstavo, je moral pri sebi priznati, da je ta dejanski dokaz poguma in nesebičnosti dela prostovoljskih gasilcev, na katere tako radi pozabimo, čeprav v primeru ognja in drugih ujm, ki pestijo nas občane, vsakemu brez razlike priskočijo na pomoč!
Lepo urejen bazen v TVžiču privablja kopalce tudi od drugod.
»Novo gradbišče na Mlaki«. Z novogradnjo bo pridobljeno okoli 40 novih stanovanj.
Informacijske table, ki nam niso v ponos.
li-žiški župan g. Peter Smuk podeljuje medalje najboljšim na državni kolesarski dirki v nedeljo, 14.08.1994.
Vse preveč takih prizorov tudi na cestah v naši občini.
USPEŠNI TRŽIŠKI F*OZ> JETNIKA : gost g. AKlojz Smolej
V	času preobrazbe Slovenskega gospodarstva so uspešna srednja in mala podjetja prav gotovo pomemben dejavnik. Da smo Slovenci sposobni in uspešni podjetniki nam pričajo številni posamezniki, ki s svojim delom konkurirajo in tudi že prehitevajo tekmece v Italiji, Nemčiji in Avstriji.
V	Tržiču uspešnih podjetnikov ne manjka. Tokrat poglejmo v Kovor k mizarstvu SMOLEJ d. o. o.
TR: Kdaj ste začeli z obrtjo, ki je danes prešla v podjetje in kakšen je vaš proizvodni program?
Začetki segajo v leto 1966, torej delujemo že 28. leto in zaposlujemo danes 10 ljudi. Vseskozi se ukvarjamo z notranjo opremo: kuhinjsko, oprema dnevnih sob, poslovnih prostorov, lokalov. V novejšem času pa smo se specializirali in opremljamo zobne ambulante, zobotehnične laboratorije. Naj omenim samo nekaj večjih projektov, kot so: oprema stomatološke klinike UKC v Ljubljani, vse štiri zobne ambulante v Tržiču, in številne zasebne zobne ambulante po Sloveniji. Sodelovali smo pri opremljanju laboratorijev v tovarni zdravil Krka, kjer je treba poznati tehnologijo njihovega dela, da lahko izdelamo specifično opremo in zadovoljimo potrebe naročnika.
TR: Izdelujete tudi po naročilih?
Za primer lahko navedem, da smo pri izdelavi jedilnih kotov kot nam je znano edini v Sloveniji, ki oblikujemo po naročnikovi želji, glede na velikost in obliko. Eden od zanimivejših programov je tudi izdelava otroških stolčkov, pohištvo za mladinske in otroške sobe.
TR: Glede na to, da delate individualno po naročilih, bi bilo zanimivo izvedeti, kako organizirate pripravo proizvodnje.
Priprava proizvodnje poteka računalniško in to tako konstrukcijska, kakor tehnološka. To prakso vodimo že 9 let.
TR: Za enim od računalnikov sedi sin Tomo. Kakšno je vaše delo?
Vodim vso materialno proizvodnjo. Sodobna priprava proizvodnje sloni na teoretični pripravi v pisarni in tako zmanjšamo čas fizične izdelave. S pomočjo računalnika na podlagi skic izdelamo tehnološko in konstukcijsko dokumentacijo.
Projektiranje, svetovanje in proizvodnja notranje opreme
TR: Proizvodnja poteka na modemih obdelovalnih strojih, kaj je njihova prednost?
Trend pri izdelavi pohištva gre v to smer, da je pohištvo vedno bolj nepravilnih in kompliciranih oblik, ki jih s klasičnimi mizarskimi stroji ne moremo obdelati. Zato mi uporabljamo CNC sistem s stroji, ki so sposobni izdelovati nepravilne oblike z natančnostjo tri stotinke milimetra. Na ta način lahko konkuriramo ostalim proizvajalcem. Problem se pojavi, ker ta način proizvodnje zahteva veliko znanja. Z uspešno kadrovsko politiko pa smo si zagotovili zadostno število usposobljenih delavcev.
TR: Kako pa poteka sama prodaja vaših izdelkov?
Prodaja poteka večji del direktno preko posameznih naročnikov. Sodelujemo pa tudi z Modernimi interijeri (MI) pri prodaji jedilnih kotov. Oni jih razstavljajo v njihovih salonih. Ko kupec naroči posamezni izdelek, nam MI sporočijo mere in v najkasneje 60. dneh je izdelek gotov. Ugotavljamo, da je v Sloveniji to področje slabo pokrito.
TR: Ali tudi kaj izvažate?
Izvažamo v Avstrijo, kjer prodajamo naše izdelke, sestavne dele, ki jih potem tržijo po Evropi. Sicer pa je Slovenija v tujini še premalo poznana. Imajo nas še za del Balkana in šele, ko se na lastne oči prepričajo o naši tehnologiji in kvaliteti, so ponavadi zelo presenečeni. Ugotovijo, da je kvaliteta pri nas enaka ali boljša, smo pa tudi za okoli 40% cenejši.
V imenu TR se vam g. Smolej zahvaljujem za
pogovor.
S.	M.
ŠPORT
2.	IVI BDNARODNA
TEKMA NA ROLKAH 'V TRŽIČU
Intervju:	g. Vinko Grašič
Pogovarjamo se z Vinkom Grašičem, glavnim organizatorjem 2. Tekme na rolkah, ki bo na Suštarsko soboto, 3. septembra 1994 v dopoldanskih urah v Tržiču.
TR: Za začetek, gospod Grašič nam prosim povejte, kdaj bo 2. Tekma na rolkah, kakšne so težave pri organizaciji - glede na to, da je bila prva izvedba tekme lansko leto -ko se nakazuje, da bo ta prireditev postala tradicionalna?
No, predvsem nas veseli, da se letos pripravljamo na že drugo mednarodno tekmo na rolkah. Vse kaže, da bo ta tekma postala tradicionalna, saj tekmovalce in gledalce privlačita tako tekmovalni, kot družabni element. Predvsem nas v letošnjem letu čaka dovolj dela, težave imamo še vedno s cesto skozi mesto Tržič. Pri izvedbi so predvsem vključeni krajani Loma, ki imajo levji delež, tako med tekmo samo, kakor tudi po njej v družabnem delu. Mislim pa tudi, da odbor, ki ga vodi predsednica Jana Primožič dela kar dobro. Letos je tudi ta novost, da smo povabili ameriškega veleposlanika Allana Wendta, kar je za nas velika čast. Seveda bomo povabili še druge ambasadorje, tako veleposlanika Nemčije ter veleposlanico Avstrije - vsi ti kažejo veselje do tega lepega športa.
TR: Če se vrnemo še malo nazaj - prej g. Grašič ste omenili predstavnike diplomacije, ki so sodelovali na teku politikov pozimi na Pokljuki. Se pred tem je bila za lansko Suštarsko nedeljo 1. Tekma na rolkah. Ali lahko malo poseiete v zgodovino teh tekmovanj?
Pa poglejmo, zakaj smo se sploh odločili, da organiziramo to mednarodno tekmo na rolkah. V Tržiču je po prenehanju tekem v motokrosu praktično nastal vakuum, spremenil se je sistem, prireditev v športu je tako sila malo. Prilika, da bi tekmo organizirali, se je ponudila s tem, da so v Lomu asfaltirali cesto. Po drugi strani pa imamo v Tržiču dva tekmovalca, lahko rečemo svetovnega formata - to sta Andreja Grašič in Tomaž Globočnik. Treba je povedati, da zunaj veliko dajejo na te vrhunske tekmovalce. Tako smo izrabili vse te okoliščine, ter se lotili organizacije.
TR: Zanima nas tudi, koliko taka organizacija zahteva ljudi, koliko ljudi je npr. v pripravljalnem odboru, koliko v častnem odboru, potem koliko jih na sami tekmi skrbi za izvedbo tekmovanja?
V začetku sam ožji štab ne šteje veliko ljudi, okrog 10 nas je vseh skupaj. Pozneje, ko se tekma približuje, pa se to število povečuje - tako, da na sam dan tekmovanja v tem štabu dela okrog 60-70 ljudi, računajoč samo tekmovalni del organizacije. Če pa računamo še zabavni ter proglasitveni program pa sodeluje še dodatno 40-50 ljudi - to so pa v glavnem krajani Loma.
TR: Koliko pa se lahko nadejamo tekmovalcev, koliko bo udeležencev s športne plati?
Torej, lansko leto smo računali, da bo sodelovalo okrog 150 tekmovalcev, bili pa smo presenečeni - odziv je bil enkraten. Prijavljenih je bilo 183 tekmovalcev, na štartu pa je bilo prek 250 tekmovalcev. Tudi letos je zanimanje izredno, saj smo s promocijo biltena in plakatov naredili veliko reklamno akcijo, tudi v Nemčiji, na Bavarskem, kjer je ta disciplina doma. Tako računamo
na preko 200 nastopajočih, oziroma prijavljenih. Računamo tudi na kvalitetno mednarodno udeležbo - tako pričakujemo tudi nastop okoli 15 olimpijcev, tistih, ki so nastopili na zimskih olimpijskih igrah.
TR: Gospod Grašič, pojavljate se kot glavni organizator tekme na rolkah, kot pobudnik te tekme. Vašo hčerko Andrejo poznamo tudi kot letošnjo olimpijko, v Liüehammerju je dosegla viden uspeh. Kakšni so načrti tržiške olimpijke?
Treba je povedati, da je tudi mene hčerka Andreja dokaj presenetila. Sele, ko je zaradi nešportnih potez vodstva Andreja spremenila disciplino in začela tekmovati v biatlonu, smo videli, da se je odločila pravilno. Presenetila je že na prvi tekmi za svetovni pokal, ko je osvojila prve točke. To je bil šok tako za njo samo, kot tudi za mene. Njen cilj je bil v letošnjem letu podrejen olimpijskim igram. Prvi štart je bil sicer neuspešen, drugi štart, kjer je tekmovala popolnoma sproščeno, pa je bil daleč nad pričakovanji. Osemnajsto mesto na tako velikem tekmovanju za tekmovalko, ki se šele uvaja v biatlon izredno veliko pomeni. Na tekmovanjih v Kanadi so bili plasmaji okrog petnajstega mesta popolnoma realni.
TR: Seveda se bo Andreja udeležila tudi tržiške tekme na rolkah. Vsaj upamo, da bo temu tako.
Vsekakor bo Andreja tekmovala. Tekmovati doma, kjer gledalci pričakujejo uspešen štart, tako od Andreje, kot od Tomaža Globočnika je še poseben izziv za tekmovalca. Priprave na sezono so v polnem teku in tako upamo, da bosta nastopila v najboljši formi.
TR: Kakšni pa so načrti Andrejinega očeta, tokrat ne kot trenerja, ampak kot organizatorja podobnih tekmovanj?
Mislim, da se je s to tekmo ustvarila neka skupina ljudi, sodelavcev, ki vedo, kaj bi radi naredili. Upam, da se bo tekma uveljavljala pri nas in v srednji Evropi.
TR: Gospod Grašič, za tale pogovor se vam zahvaljujemo in vam ter vašim sodelavcem želimo uspešne organizacije 2. mednarodne tekme na rolkah.	ViP
Zunanji minister g. Lojze Peterle in vodja mednarodne tekme na rolkah g. Vinko Grašič na ogledu proge.
Pomniki
LJUDSKO IZROČILO
VOJAŠKI UBEŽNIKI N.A.
PODROČJU DOLINE IN JELENDOLA
Pred stoletji so se na tem področju pogosto prikrivali vojaški ubežniki. Razlog za to so bile pogoste vojne in pa zelo dolg rok služenja v vojski. Ljudi je zaskrbelo ob pogledu na številne vojne invalide, ki niso imeli zagotovljene invalidnine in so se včasih preživljali s prosjačenjem. Vojaški rok je trajal dolgo, včasih tako dolgo dokler je bil vojak pri močeh. Iz tistih časov poznamo že ljudsko pesem, ki govori o sedemletni odsotnosti. Vse to priča o nepriljubljenosti vojaškega življenja, kar je sililo moške k ubežništvu in prikrivanju.
S problemom vojaških ubežnikov so povezani tudi biriči. Ti so po nalogu vojaških oblasti mobilizirali ustrezne moške za vojake, lahko bi rekli, da so jih v določenem pogledu tudi lovili. V naših krajih je dal seznam za mobiliziranje župan. Ta je imel tudi pristojnost, da je od mobilizacije izvzel prvorojence, ki so bili potrebni za skrbništvo onemoglim staršem in podobno. Kadar je bil mir ali čas brez vojne nevarnosti in biriči niso več nabirali obveznike, takrat so tudi ubežniki mirneje živeli, seveda ne na očeh oblasti. V tistih časih so namreč biriče uporabljali za obveščanje nabornikov, pismenih pozivov ni bilo, ker je bila večina ljudi nepismenih.
V	naših odročnih hribovitih krajih je bilo življenje težko. Že za pridelavo hrane je bilo potrebno veliko truda. Kljub temu je bila poseljenost teh odročnih krajev velika, saj so k temu pripomogli tudi ubežniki. Vendar pa vojaški ubežniki v teh krajih niso rokovnjačih kot ponekod drugod, ampak so si zagotavljali preživljanje s sodelovanjem domačih prebivalcev.
Na pobočju nad Rebernikovo hišo v Dolini so bile še pred osemdesetimi leti sledi ubežniškega srivališča. Iz tega je bil dober razgled po okolici v Dolini. Po izročilu je znano, da je na tem področju nek oglar zasledoval skupino ubežnikov. Ti so oglarjeve namene zaslutili in so se pravočasno preselili. Ko je oglar pripeljal biriče, je bilo taborišče prazno. Oglarja so potem izsledili ubežniki in ga tako dolgo mučili, da se je naredil mrtvega. Človek je preživel in je potem težko živel.
V	starih časih so prišli tudi v te odročne kraje vojaki. Razmeščal jih je podoficir, ki so mu rekli kvartirmajster. Za hrano in za nastanitev so včasih plačali, ni pa bilo to redno. Dogodilo se je, da so občasno vojaki pri delu pomagali. Tako so se vojaki nekoč nastanili v Dolini pri Ukcu in opazili, da domača dekla vsako jutro naloži nekaj v košaro in nekam odnese. Dognali so, da nosi vojaškemu ubežniku. To so povedali domačim in dejali, da se jih to ne tiče. Včasih je bilo ob taki priliki možno, da bi tudi izsiljevali, kar pa se v tem primeru ni zgodilo.
Znano je, da si je v starih časih uredila grofica Paradajzerica domovanje tudi v Medvodah. Tega je koristila še za možno skrivališče pred Turki, ki se jih je zelo bala. Oskrbnik posestva je bil nekdo, ki so mu
rekli Medvodnik. Nekoč je Medvodniku pomagal ubežnik, ki je bil močan za dva, je pa tudi jedel za dva. Ker se je hotel pri delu izkazati je pripravil zase posebno močno in težko orodje, ki je bilo za druge pretežko. Prišli pa so v Medvode biriči, ki so ubežnika na begu obstrelili v nogo. Ker pa ranjenca v Medvodah niso mogli ali znali zdraviti, so ga dali drugam. Tam pa niso upoštevali njegove potrebe po hrani. Zato je počasi shiral in umrl.
Na Veterhu so bili nekoč prostrani pašniki, košenice in tudi njive. Tja se je poleti preselil krajevni župan. S številno družino je lepo preživel poletje in pridelal precej živeža. Pravijo pa, da si je pri delu precej pomagal tudi z ubežniki.
Na Kalu - pod domače Kavu, so imeli domačijo ljudje, ki so jim rekli Kavarji. V številni družini je bilo dokaj močnih fantov. Kljub temu si je gospodar običajno pomagal še z ubežniki. Ti so imeli skrivališče pod neko staro bukvijo do kamor so imeli speljan skrivni rov. Skozi stare votle veje so imeli ubežniki kar dober razgled in še zračenje. Nekoč so šli skrivači skupaj z domačimi fanti v Tržič k maši. Postavljali so se okoli cerkve in bili lepo oblečeni. Imeli so klobuke z mogočnimi peresi. Takšni so po maši odšli še v Tržič “na plač”, kjer so se srečali z drugimi fanti. Nek manjši fant je poprosil postavnega “Kavarja”, naj mu pokaže klobuk. Ko je le-ta klobuk dobil, je z njim zbežal in se skrival za drugimi fanti. Vsled tega je nastal v Tržiču velik pretep. Kako se je končal pa poročilo ne pove.
Ko so se razmere v vojski sčasoma uredile, je bilo tudi manj ubežnikov. Vojaški rok se je skrajšal, vojaki so imeli lepe uniforme in urejeno oskrbo, pa tudi dopuste so dobivali. Vojaka na dopustu je bilo lepo pogledati. Cela okolica ga je opazovala, še posebej dekleta, če je bil res lep in urejen. Vojaki so pogosto potovali, med drugim tudi preko Ljubelja. Vsak polk je imel svojo godbo, ki je skozi naselja pogosto igrala znane marše. Pri nas je bil posebno znan 17. regiment ali pešpolk. Stari ljudje so pomnili tudi konjenike ulance in dragonce.
Pripovedoval Matevž Dovžan Zapisal F.P.
Pod Košuto so še danes lepe planine.
Razmišljanja
SREDI SVETA, yA ISTE OE> SVETAL
Kristjani smo poklicani, da smo dejavno navzoči na vseh področjih življenja. Gospodarsko politično in kulturno življenje nam ne sme biti nekaj tujega.
Nekateri kristjani imajo o krščanstvu preveč poduhovljeno, neke vrste angelsko predstavo. Veren človek naj bi šel v cerkev, morda doma še kaj zmolil, a v javno življenje naj bi po njihovem ne posegal. Še najbolj varno se jim zdi, da bi Cerkev bila dejavna samo do vrat zakristije, kvečjemu še do vrat lastnega doma, naprej pa rajši ne. Toliko nepoštenosti vidijo še posebno v političnem življenju in da bi obvaroval cerkev pred madeži, se jim zdi, da bi bilo npr. vsako poseganje vernikov v politično življenje preprosto zahajanje v brozgo zla. Zdi se jim, da mora biti danes vsak politik, ki hoče uspeti, neiskren, diplomat in žongler z raznimi polresnicami in neuresničljivimi obljubami, skratka bolj ali manj poklicni lopov. Po njihovem naj bi se Cerkev zavarovala v čistosti z begom pred svetom. Tradicionalni nasprotniki Cerkve vseh vrst in barv pa običajno tako ali tako v vsaki stvari vidijo klerikalizem v slabem pomenu besede, tj. boj za oblast in lastne koristi.
A vendar smo v duhu božjega naročila, naj si človek svet (mišljen v najširšem pomenu) podredi, na osnovi zgleda Kristusa, ki si je privzel človeško naravo in tako v polnosti vstopil v svet, na osnovi jasnih smernic 2. vatikanskega koncila (1962-1965), kristjani dolžni posegati na vsa področja življenja. Živimo sredi sveta in nič svetnega nam ne sme biti tuje.
Pri	trditvi, ki se glasi: “Kristjani živimo	sredi sveta
in	nič	svetnega nam ni	tuje” pa je potrebno takoj
dodati drugo trditev, ki jo od prve nikoli ne smemo ločiti. Glasi se: “kristjani ne živimo od tega sveta”. Kaj pomeni? To pomeni, da ne živimo na osnovi “vrednot” in “resnic”, ki jih posredujejo sredstva družbenega obveščanja, ne živimo na osnovi večinskega mnenja, ne živimo po navodilih raznih človeških “modrijanov”. Naš edini kriterij je beseda in ravnanje, zlasti pa oseba Jesusa Kristusa. Zaradi Kristusa z ljubeznijo sprejemamo in	se	podrejamo božji	besedi, izročilu	in živemu
cerkvenemu učiteljstvu. Skratka, usmerjevalec našega življenja je razodetje in pravilno oblikovana vest.
Ta druga trditev nas obvezuje in zavezuje k novemu stilu življenja, postopnemu napredovanju od starega k novemu človeku. Obvezuje nas k boju zoper greh v nas samih in za prizadevanje za odpravo greha v svetu. Po nauku že omenjenega 2. vatikanskega koncila je sleherni kristjan poklican k svetosti. Ni to ideal, za katerega naj bi	se	trudila le neke vrste elita, nekaj	zanesenih
posameznikov, ki se jih morda občuduje in celo ceni. K svetosti je poklican vsak.
Današnji svet potrebuje svetih in modrih ljudi, samo ti morejo kaj koristnega in dobrega nuditi sodobnemu človeku. Znamenita misel v pismu Diognetu, tj. v krščanskem spisu iz drugega stoletja se glasi: “Kar je telesu duša, to so v svetu kristjani. Po vseh telesnih udih je duša razsejana, kristjani pa po vseh mestih sveta. Duša prebiva v telesu; ni pa od telesa, tudi kristjani prebivajo v svetu, pa niso od sveta”.
Kristus pravi v govoru na gori: “Vi ste sol zemlje, če pa se sol spridi, s čim pa se bo solila? Za nič drugega ni več, kakor da se proč vr'e in jo ljudje pohodijo. Vi ste luč sveta... Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih” (Mt 5,13 ss).
Velika odgovornost. Reči smemo, da ni večjega blagoslova za svet, kakor kristjan, ki se trudi za duhovno življenje in ni večjega prekletstva za svet, kakor kristjan, ki zavestno živi v grehu.
Dr. Andrej Pirš
Monsg. Viktor Zakrajšek, nadaljevanje
V prvi številki TRŽIŠKIH RAZGLEDOV smo objavili prispevek g. Janeza Slapaija iz Loma, ki govori o njegovem pogledu na monsg. Viktorja Zakrajška. Tokrat bomo objavili spomine nekaterih Tržičanov, ki so ga bolje poznali predvsem v njegovi dobi kaplanovanja v Tržiču v letih 1929 do 1934.
Že bežni pogled na to dobo pokaže, da se je kot takratni kaplan v Tržiču hitro znašel. Svoje sposobnosti je pokazal v polni meri. Dojel je, da je v Tržiču potrebno zastaviti delo na misijonski način. Kot dušni pastir bo imel uspeh le, če bo okolje bolj socialno in kulturno urejeno. Tržič je bil že tedaj delavski kraj. Ogrožene in revne so bile predvsem številne delavske družine. Zbližal se je s številnimi mladeniči, jih popeljal na pot socialnega in kulturnega delovanja in s tem dal neizbrisen pečat tudi njihovemu kasnejšemu delovanju in opredelitvi. Takratna doba pa je ne le izzivala njegovo delovanje, pač pa ga je tudi močno zavirala. Namesto nekdanjega nemškega nacionalizma je takrat nastopil srbsko-jugoslovenarski, ki se je manifestiral v diktatorskih prijemih kralja Aleksandra, ki mu je bila tuja misel o slovenski kulturni in narodni samostojnosti. O monsg. Viktorju Zakrajšku naj kaj več spregovore njegovi takratni sodobniki.
Franc Klofutar: V tisti dobi sem bil v Tovarni Peko delavski zaupnik sindikata Strokovna zveza. Bil sem večkrat prisoten, ko je bil na kakšni seji navzoč tudi g. Zakrajšek. Za izboljšanje socialnih zadev se je zelo prizadeval. Dobro se spomnim dogodka, ko je tekla beseda o pomoči delodajalcev za socialne namene - tokrat za Vincencij evo konferenco, ki je imela patronat za zavetišče na Skali. Takrat smo imeli sestanek v Rokodelskem domu. Prisoten je bil tudi župnik g. Vovk. G. Zakrajšek je med drugim iznesel misel, da bi se pomoč delodajalcev uredila tako, da ne bi pri njih prosjačili kot je bila tedaj navada, da je šel župnik nadlegovat delodajalce za socialno pomoč. Župnik g. Vovk pa je dejal, da zaenkrat ne vidi te možnosti, da bi delodajalci prostovoljno dajali pomoč. Povedal je primer: “Šel sem v Predilnico, jim prikazal razmere in tokrat so mi dodelili 20.000 din. Delodajalce moraš nazorno prepričati, da dajo za konkreten primer prispevek. Če bi se skliceval drugače kot na prošnjo, pomoči ne bi dobil”. Iz tega primera pa je videti, da je imel g. Zakrajšek v zamisli pristop, ki se je uveljavil v kasnejši dobi.
Nekoč sem ga slišal tudi izjaviti: “V Tržiču se je potrebno zelo truditi. Mnogo mladih je na različne načine ogroženih. Splača se truditi in jih odvrniti od slabih vplivov in stranpoti.”
Se nadauuje.
DRŽAVNI SEKRETAR ZA CESTE G. MARJAN DVORNIK V TRŽIČU
Dne 14. julija je na povabilo občinskega načelnika oddelka za gospodarstvo in družbene dejavnosti g. Janeza Bečana prišel v Tržič, da bi si pobliže ogledal perečo cestno problematiko, predvsem gradnjo regionalne ceste v Križah in načrtovano gradnjo obvoznice v Tržiču. Po terenskem ogledu tržiških cest se je na večer sestal tudi z občinskim odborom Slovenskih krščanskih demokratov. Odborniki so mu zastavili razna vprašanja, med drugim zlasti tista kritična, ki so takrat krožila po Tržiču in v časopisju kot: zakaj graditi ceste za tujce, zakaj se pričnejo graditi in rekonstruirati ceste prav v sezoni, ipd. Tudi na ta vprašanja je razumevajoče odgovoril.
Program izgradnje cest je v znatni meri popravljanje zamujenega stanja iz preteklosti. Zanimiva je bila navedba, da je za Ministrstvo za promet v prvi vrsti važna prometna varnost, ekologija in šele nato cena posamezne ceste. Povedal je podatek, da je na enakem odseku enako prometne navadne ceste letno v poprečju kar 11 žrtev, medtem ko na avtocesti le ena. “Prihraniti letno na tej cesti kar 10 življenj, to je zame najpomembneje!” je dejal. Glede gradnje avtocest “za tujce” je dejal, da je 80% prometa domačega in da torej ceste gradimo v prvi vrsti za nas. Smo pa sredi Evrope, od katere se nikakor ne smemo izolirati.
Poglavitni vzrok da se ceste začno graditi prav v sezoni, pa je ostanek navade iz preteklosti. Državni proračun je bil namreč sprejet šele maja, kar je prepozno za takojšen začetek del. Pred gradnjo je namreč treba izvesti natečaje, izbrati izvajalce del, skleniti pogodbe in opraviti pripravljalna dela, kar pa ne morejo storiti prej kot dobijo za to odobrena sredstva.
AKTUALNO
Stanovanja so v Tržiču velik problem. Prosilcev za občinska socialna stanovanja je kar 160, veliko pa je tudi tistih zlasti mladih družin, ki ne izpolnjujejo pogojev razpisa in se sami trudijo za razrešitev stanovanjskega problema. Tem je na voljo le drag bančni kredit ali pa kredit državnega stanovanjskega sklada za mlade družine. Vendar tudi v Tržiču ni vse tako črno. Na pobudo načelnika Janeza Bečana in ob strokovni pripravi Oddelka za prostor in okolje z načelnico Jasno Kavčič na čelu je občinska skupščina potrdila načrt, po katerem je Stanovanjska zadruga Kranj kot edina gorenjska občina kandidirala na natečaju za pridobitev sredstev za gradnjo neprofitnih stanovanj.
Sredstva v višini 28 milj. SIT so bila že odobrena, projekt Mlaka pa je že v zaključni fazi. Predvidena je gradnja prvih 10 od skupaj 46 stanovanj. Leta bodo namenjena zlasti tistim družinam, ki bodo izpolnjevala pogoje za preselitev v novejše in večje stanovanje, s tem pa bodo izpraznili staro stanovanje za nove stanovalce.
ZADNJE NOVICE
Tržiški IS je na svoji zadnji seji v torek, 23. avgusta obdelal obsežen dnevni red. Sprejel je predloga za razglasitev mokrišča pod Golnikom in področja podružnice koncentracijskega taborišča Mauthausen za naravni oz. kulturni spomenik, pregledal pripombe krajanov na Odlok o sprejemu ureditvenega načrta za Dolžanovo sotesko.
Za dograditev ceste proti smetišču v Kovorju je odobril dodatna sredstva, tako da je vrednost investicije narasla celo na 16,4 milj. SIT.
Poleg tega je potrdil sklep o prijavi na natečaj za dodelitev sredstev za investicije v osnovno šolstvo. Oddelek za gospodarstvo pa je podal tudi informacijo o pridobitvi 18 milj. SIT z Ministrstva za šolstvo in šport za dokončanje glasbene šole v Tržiču, ki bo v stavbi Delavske univerze. Preselili se bodo menda že jeseni.
S \AOJ
CERTIFIKAT IVI O RATE ISIEKA IVI VLOŽITI
S H RA IVI
družba za upravljanje d.d.
Gosposvetska 5, Ljubljana
S HRAM družba za upravljanje investicijskih skladov
Vpisno mesto v Tržiču je na Zbornici obrti in podjetništva, Predilniška 8, vsak dan od 9-11 in od 13-15 ure, v sredo pa do 17. Tel.: 51-746.
NAROČNIKOM
S prvo poskusno številko ste nas prijetno presenetili, saj ste Tržiške razglede dobro sprejeli. Veseli smo še zlasti vaših pobud in pripomb, saj nam s tem pomagate pri oblikovanju uredniške politike/ Veliko bralcev vas je tudi želelo prejemati naš mesečnik po pošti ali prek raznašalca. Vsem tem prilagamo v tej številki naročilnico. Izpolnite jo in pošljite na naslov:
TRŽIŠKI RAZGLEDI, Uredništvo, Trg svobode 18, 64290 TRŽIČ
S pozdravi!
Uredništvo TRŽIŠKIH RAZGLEDOV Naročilnica. - I rž iški razgledi
Priimek in ime: ..........................
Naslov: ..................................
Tel.: ....................................
Naročam..izvod(ov) mesečnika TRŽIŠKI RAZGLEDI.
Kraj in datum..........Podpis.............
Tržiške razglede izdaja OO SKD Tržič. Ureja uredniški odbor. Odgovorni urednik: Evgenij Valjavec. Naslov uredništva: Uredništvo Tržiških razgledov, Trg svobode 18,	64290 tržič. Telefon uredništva:
064/53 051, int. 34. Cena številke 30,00 SIT. Računalniški prelom: Astrum d.o.o., Tržič • Tisk: Tiskarstvo uzar, Tržič. Naklada 2.000 izvodov.