Brezplačno,
Poilnlna plačana » golorini	ILUSTROVANI	LIST	ZA	MESTO	IN DEŽELO
DRUŽINSKI TEDNIK
U<o VEH.
Ljubljana, 21. novembra 1956
Šiev. 46b.
,ih»ia vsak četrtek. — Uredništvo in uprava v Ljubljani, TyrSesa cesta Stev. 29/1. PoStr?! predal Stev. 345. Račun Poštne hranilnice v Ljubljani št. 15.393. — Rokopisov ne vračamo, nefrankiranih dopisov ne sprejemamo.
Naročnina za četrt leta 20 Din, za pol leta 40 Din. za vse leto 80 Din. — V Italiji za vse leto 40 lir. v Franciji 50 frankov v Ameriki 2'/* dolarja. — Naročnino |e treba plačati vnaprej.— Za odgovore |e priložiti znamko.
O peščici angleških junakov,
lepi ruski vohunki in lokavih indijskih zasedah
nam živo in nazorno pripoveduje v povesti »iVa mrtvi straži« angleški častnik, ki je vse te dogodke sam doživel. Povest je napisana tako sočno in nazorno, da bralci in bralke skoraj do sape ne bodo prišli, ko bodo sledili piščevim nad vse zanimivim doživljajem v skrivnostni Indiji. S povestjo »Na mrtvi straži« smo pripravili izreden užitek tudi za razvajene bralce. Trdno smo prepričani, da bomo z njo ustregli tudi Vam. Njen začetek Vam je tu popolnoma brezplačno na razpolago.
Možje, ki se niso bali
4iv m
DOŽIVLJAJI ANGLEŠKEGA ČASTNIKA V INDIJI
line mi je Digger Graven in bil Sem takrat drugi poveljnik kurramske stotnije, ki so ji indijski domačini pravili »Stotnija lovcev na ljudi«, mi Angleži pa »Mrtva straža«.
Da je dogodivščina, ki jo bom sku-Sal tukajle opisati — in ki je zraven še najpomembnejša v vsem mojem vojaškem življenju — resnična, prisegam ob spominu na vse one može, ki so žrtvovali svoje življenje v Indiji za čast in slavo angleškega imperija.
Resnejše prisege ne poznam.
Kurramski vojaški oddelek je med indijsko armado imel svoj poseben sloves. Ni bil slab, pa tudi dober ne; tako neka srednja reč. Ta oddelek je bil. če si si ga bliže ogledal, tolpa roparjev in tolpa cestnih razbojnikov. Bil je sestavljen, to moram kar vnaprej priznati, iz samih prostovoljcev, ne smem pa zamolčati niti tega, da se je sešel v tej stotniji sam izmeček domačinov. Kadar je včasih prišel z Angleškega kakšen mlad fant, ki ga je prekleta usoda kot poročnika prignala semkaj, da nadomesti »izpadlega« tovariša, je potreboval tak otrok mesece in mesece, preden se je privadil, da ne sme v službi hoditi okoli z naskrivaj napetim samokresom. Tako grozljivo hudodelska se je zdela ta stotnija. Med fanti je bilo mnogo domačinov, ki so se njihovi predniki bojevali že z vojskami Aleksandra Velikega. Ti so si še obvarovali nekoliko vojaškega ponosa pod rjavo poltjo. Največ je bilo pa izprijenih potomcev neznačajne mešanice samih beguncev, zavrženeev in nepridipravov: Mongoli, Afridi, Patani in sam Bog si ga vedi kakšni plemenjaki še.
Mi si seveda nismo ničesar prikrivali. Vedeli smo, da imamo v naši stotniji najnizkotnejše ljudi iz vrst domačinov. Konjske tatove, izobčence, lopove, vojaške begunce redne in razbojniške vojske, morilce, tatove, postopače, pustolovce, požigalce.
Tega smo si bili popolnoma v sve-sti. Ker so pa tej razbojniški tolpi poveljevali nekateri vestni podčastniki — domačini redne indijske vojske
—	in ker jim je stalo na čelu več belih sahibov, je bila naša stotnija vseskoz imeniten, zlasti pa hraber vojaški oddelek, kakor nalašč ustvarjen za boj, ki ga je vsak trenutek čakal za slehernim ovinkom. To je bilo belim sahibom, poveljnikom, torej tudi meni, v poseben ponos.
V	teh nevarnih in nadvse divjih pokrajinah angleških kolonij je bilo zmerom samo nekoliko angleških častnikov — zmerom samo nekoliko. Da se je pa moral vsakdo izmed teh redkih vesti, ko da je v njem vteleše-
nih najmanj tri sto častnikov   prav
v tem je mikavnost te stoodstotno rao-žatostne zadeve.
Po navadi so se vračali mnogi izmed teh maloštevilnih vsi bolni in strti v domovino; mnogo jih je bilo, ki se sploh niso vrnili, toda nikogar ni bilo med nami, ki bi menjal e komer koli na svetu.
No, da, le malokdo bo to razumel, vendar je vse to zapisano v knjigi Velike Britanije.
Z našo preljubeznivo družbo smo taborili takrat ob robu »dežele brez gospodarja«, med izhodom, severnim
izhodom gorskega prehoda Kajberja, če hočem natanko povedati, in afgan-sko mejo. Dvajset mesecev 6em bil drugi poveljnik stotnije v tej nemirni pokrajini.
In ta doživljaj, ki ga bom začel zdaj pripovedovati, je samo eden izmed mnogih sličnih, kakršne so doživeli angleški častniki. In niso jih vsi zdravi in živi prestali...
Pričnem s strašnim trenutkom, ko sem začutil, da mi začenjajo trdno stisnjene ustnice komaj zaznavno drgetati. Bil sem beli sahib* — in moje ustnice niso smele po nobeni ceni drhteti.
Privezan sem bil na visok kol — in ta kol je bil zasajen v ogromno mravljišče. Velike, odurne, rdeče mravlje so gomazele v gostih procesijah po mojih nogah.
Okoli mene so rjoveli, plesali, ukali in skakali vaški domačini, a ničvrednežem tega niti zameril nisem. Redkost je bila za te uboge pare, da so sploh lahko videli belega sahiba iz bližine, razen tega je bil pa še na kol privezan — in kar je bilo zanje najlepše: vlovili so bili v svoje šape častnika neznansko osovraženega kurram-skega oddelka.
Priznam, da so imeli dovolj vzroka, ko so si meli roke.
Dve uri sem se še nekako premagoval. Premagovanje nam je bila zapoved, tako preprosta zapoved ko Čiščenje zob in britje ali kaj podobnega, o čemer si človek nikoli ne beli glave. Premagovanje samega sebe je bil naš vsakdanji kruh, in če je na primer katerega izmed nas belcev dajala mrzlica, da še čeljusti ni mogel pri miru držati, potlej je še zmerom hodil okoli in opravljal svojo službo. Dokler se ni sesedel od samega premagovanja — in obležal v nezavesti.
O premagovanju samega sebe bi lahko napisali cele knjižice.
V	tistem trenutku je pa postala zadeva zame kočljiva.
Mož, ki me ie dal privezati na kol, ni bil samo tega kriv, temveč tudi —
in to sem mu še posebno zameril _________
neprestu...h nemirov, ki so se že več mesecev na meji med Indijo in Afganistanom ponavljali. Zoper njega sem bil skuhal prav posebno zadevo. Pa sem imel smolo.
Bržčas se mi ne bo nikoli posrečilo, da bi s pravimi besedami opisal obupne bolečine, ki so mi jih prizadejali ugrizi rdečih živalc. Sicer niso bile prave bolečine, a so bile vendar bolečine. Brez prenehanja me je zona oblivala spričo zoprnih dražljajev po vsem životu. Mišice so se mi krčevito krčile in se spet raztezale. Z vsemi močmi sem se krotil, hoteč skriti trzljaje. Toda bili so podzavestni — in jih nisem mogel premagati. Še dobro, da sem mišičje na obrazu imel v oblasti.
Dve uri sem vzdržal.
Zdaj sem pa čutil, da sem na meji tega, kar more človek prenesti in kjer se že začenja hesnost. In to me je navdajalo z neskončno skrbjo, zaradi Angleške.
* Sahib (arab.) ■=« gospod. V Indiji nazivajo tako belce vsevprek.
Vso obleko so mi bili slekli. Slrmel sem predse, da bi ne videl, kako so se mi vsi udje živo rdeče svetili od gomazeče plasti samih mravelj. Ne bo več dolgo, pa mi bodo žuželke priplezale do obraza, zlezle mi bodo v usta in... v oči.
Da, beli sahib je bil redkost.
Divji ples in peklensko vreščanje domačinov je postajalo čedalje bes-nejše. Vas, kjer sem bil na trgu privezan, je stala skrita v visokih gorah. Preden bodo moji tovariši izvedeli, kaj se je z menoj zgodilo...
Da bi pa prosil milosti, tega tem ničvrednežem nisem privoščil. Petdeset jardov od mene vstran, na umetnem travnatem kupu, je sedel o n in me nepremično opazoval. Be-akle Len-hai, fakir, mož, ki sem ga bil hotel spraviti 6 poti.
Svoje ime je nosil s pravico. »Beakle« pomeni umobolnež. In res se je zdel tak. Bil je v resnici najbolj prismojen in najnevarnejši malopridnež, ki je kdaj koli strašil na indijski meji in ščuval k prepirom. Bojeval je neke vrste »sveto vojno« zoper nas. Sicer smo pa mi vse take »svete vojne« skomigaje prezirali.
Privadili smo se, da jih nismo nikoli precenjevali.
Tega ničvredneža smo bili pa podcenjevali, vsaj mi od kurramskega oddelka... Obupne nevšečnosti nam je povzročal. Sicer se nismo zastran tega zatekali h kraljevemu namestniku ali h kdo ve komu. Kolikor se spominjam, sploh nismo nikogar prosili za navodila, temveč smo — mi kurramski vojaki —- kratko in malo marširali po svoji glavi.
Take stvari smo v našem okrožju uredili kar »pod roko«.
Dobro vem, da Angleška spričo takšnih metod ni nikoli slabo opravila.
Tam torej je sedel ta zanikrnež in bolščal vame.
Po malem sem doumel, kakšen je bil njegov čar. V njegovih žarečih očeh je tlel skrivnosten plamen. Sicer sem dobro zavarovan zoper takšne človeške žaromete, najsi bodo moški ali — in to je nevarnejše — ženski. Toda ta dedec me je skoraj spravil iz ravnotežja. Vsa njegova drža je izdajala nenavadno energijo. Bil je res eden izmed najnevarnejših zlodejev, ki so se kdaj koli lotili indijskih meja. Razumel sem, zakaj so se naihrabrejši mohamedanci zatekli v njegove vrste. Kakopak, njegov program je bil prastar in je bil bržčas zaradi tega tako zelo mikaven: hotel je v Indiji ustvariti čisto državo islama. Največja napota temu je bila kakopak Angleška. Torej jo je bilo treba iztrebiti. Take poskuse smo v zgodovini Indije že večkrat doživeli.
Nihče nam tega ne bo zameril, da smo hoteli in hočemo ostati gospodarji v svoji hiši.
Ta fakir si je prilastil »deželo brez gospodarja«, pokrajino, ki 6em o njej že govoril: visoke gore med afgatisko mejo in severnozahodno indijsko pokrajino.
Ta pokrajina je bila, kar se tiče pregleda, najtežja.
Sicer smo pazili ko lovski psi, toda
v sleherni gorski kotiček vendar nismo mogli vtakniti nosu.
Zato pa je ta nakazni dedec skakal s hriba na hrib, iz kota v kot in hujskal domačine na vse pretege. Ob njegovih poteh se je kadilo iz sto in sto zogljenelih, razdejanih in oropanih naselbin, ob njegovih poteh so ležala izobličena trupla nedolžnih, miroljubnih rjavokožcev.
Že dolgo časa nam je presedal ta človek.
Čakali smo samo tega, da bo prišel nekoliko bliže, v dosego naših rok, ki — pri moji veri — niso Bog ve kako nežnočutne.
Preblizu ga pa nismo hoteli pustiti. Zakaj kadar bi že prekoračil azijsko višavje in prebredel »deželo brez gospodarja«, bi mu bilo treba samo popeljati svoje pobesnele tolpe po zgodovinski skalnati dolini, čez znamenito Kajbersko sedlo, ki je popilo že premnogo angleške krvi, pa bi že lahko vdrl v Indijo... če bi ga nihče ne zadržal.
Mi, na mrtvi straži, mi smo si včasih dovolili, da smo ga zadržali in ga z njegovimi tulečimi tolpami vred nagnali nazaj v gorske trdnjave.
Sovražil nas je ko kugo.
Mi njega nič manj.
Zbral sem svoje moči in ga začel pozorno gledati. V njegovih očeh je res trpolel fosforescenten, čudaški plamen, kakršnega nisem pri nobenem človeku opazil. Tako je sijal, kakor sijejo ponoči mačje ali pasje oči, če posveti vanje avtomobilski žaromet.
Bil je prav gotovo nor.
Če je bil nor, je bil vendarle na boljšem od nas. Zakaj muslimani, zlasti v tistih zapuščenih pokrajinah, Bogu za hrbtom, so videli v bebcih bitja, ki jih Alah prav posebno varuje. S posebno spoštljivostjo so jih srečavali.
Zastran mene naj bo!
Sicer je pa prav takrat žgala naj-liujša vročina.
Imeniten čas, da zaradi enega samega norca znori še tisoč drugih ljudi. Celo armado je bil že zbral okoli sebe, 6eveda samo iz plemen, ki so se nam itak že zmerom vtikavala v račune, kjer koli so le mogla. Sami Vazirji, Malizudi, Madakeli in še druga sodrga.
Med temi podivjanimi domačini in med blagoslovljenimi polji Indije smo bili mi, »mrtva straža«.
Tega smo se dobro zavedali.
Da bi mogel vsaj eno roko sprostiti 1
Oči so mi po malem zalivale solze zaradi prekletega, neprestanega srbenja.
Že zdavnaj mi je lil pot v potokih po obrazu.
Stvar je bila zame neznansko poniževalna.
Skušal sem zbrati svojega duha in zjekliti 6vojo voljo, da bi se odvrnil od vseh posvetnih stvari, da bi se zagrizel vase, da bi se tako odtrgal od vsega čutnega, kakor znajo to fakirji.
Marsičesa smo se bili od njih naučili. Dobro sem vedel, da 6e da z voljo marsikaj doseči.
Bržčas bi se mi bilo tudi posrečilo, če bi se ne bilo nenadejano zgodilo nekaj Čudnega.
Bolščal sem naravnost v eno točko, na svisli neke hiše, da bi se tako zamaknil. Tedaj se je zdajci prikazala neka ženska.
Moje zbranosti je bilo pri priči konec. Zdramil sem se...
Bil sem takrat še tako preteto mlad, da zdaj lahko priznam: neznansko radoveden sem postal, zakaj ta ženska se ni zdela domačinka. Nič tenčice ni imela pred obrazom kakor druge ženske.
Ustopila se je z nekam čudno gotovostjo, ki ji ni manjkalo miline, poleg Lenhaja, naslonila se je z dlanjo
na njegovo ramo in me hladnokrvno opazovala.
Čudne oči je imela, ne takšnih safirnosinjih ko vse druge ženske iz te dežele, temveč črne, tako sočno črne ko vlažne črešnje.
Nežni oval njenega obraza ni bil teman, temveč snežnobel. Lej, sem si mislil ves začuden, ali je mar — belka?!
Toda okoli njenih oči in ob vratu so bile zarisane črne sence; to me je spet vznemirilo. Burko, široki ženski plašč, je bila vrgla čez ramena.
Lase je imela krasne, sinječrne, na sredi počesane v prečo, tesno za-lizane, da so se zdeli ko kapica iz črne svile.
Sicer je bila oblečena ko druge ženske iz te preklele pokrajine; zgoraj tričetrtinski tesno se prilegajoči zeleni baršunasti životek, na nogah vrečaste, dolge hlače iz škrlatnordeče svile, tesno spete ob gležnjih...
Pozabil sem, saj sem že rekel, za nekaj minut na svojo strašno okoliščino in sem z radovednostjo opazoval prikupno prikazen.
Poleg fakirjeve postave se je zdela majhna in od sile nežna. Toda v njenih očeh so se utrinjali plamenčki ko v očeh razbrzdanega hudička.
Aha, sem si mislil, ta je bržčas gonilna sila tega molčečnega gospoda. Saj sem že rekel, dovolj mlad sem bil, pa sem začel razmišljati, da utegne imeti taka prikupna mlada dama usmiljenje z mladim moškim mojega kova. Najrajši bi ji bil nekaj zaklical.
Ne, sem 6i potem premislil, vpiti ne smem. Vpitje se mi je zdelo ne-moško, torej ji bom kar nekaj rekel. Naposled sem se pa vendar sprijazni’ z mislijo, da bom mor i hudo zarjoveti, če bom hotel prevpiti krilc in vik te pobesnele plešoče množice.
Zato sem na moč zavpil:
»Ali nmr lahko gledate takšno početje? Saj vendar niste s teh hribov, saj vendar niste iz krvi teh ničvrednežev! Ali se vam nemara hoče takšne orgije? Ali vas mar draži, ko gledate, kako bodo mravlje ob živem telesu požrle takegale mladega moža?«
Zavpil sem bil po angleško.
Zdajci je zavladala grobna tišina.
Kakor bi bil odrezal, je onemel krilc in vik in vsi so obstali ko ukopani. Mojih besed ni pač menda nihče izmed domačinov razumel, zakaj prečudno bi bilo, če bi kdo od te drhali razumel angleščino.
Vsi so strmeli v mlado žensko.
In ženska se je takrat lahno nasmehnila.
Neznansko sram me je bilo. Kakšen zlodej me je le obsedel, da sem se zatekel k tej ženski po pomoči
Pobesil sem glavo.
Ir nisem je pobesil samo zaradi sramu, pobesil sem jo tudi zato, ker sem začutil, da so mi mravlje splezale že do tilnika. Sicer so me pa po vsem telesu pekli in boleli vgrizi... Skušal sem stresti glavo in ee otresti teh nadležnih gomazečih živalc. Okrog in okrog so vsi bušili v smeh in priznati moram, da sem se takrat Bame-mu sebi zazdel pošteno smešen.
Meni kakopak ni bilo do smeha, zakaj začutil sem bil prvo mravljo na ustnici. Zdaj je postala zadeva smrtno resna. Čenrav mi ne prilezejo te strašne rdeče živalce prčcej v tesno stisnjena usta, vendar odtod ne bo dolga pot do mojih oči. ker jih ne bi mogel tako trdno zapreti.
In kadar mi bodo že v očeh, takrat bom nehal biti človek, potlej bom čez nekaj minut oslepel.
Zavedal sem se, da se je začel boj na življenje in smrt.
Videl sem še, da se je tujka sklonila k fakirju.
Takrat so mi lezle te nadležne žuželke že v nosnice. Pihal sem na vs» moč, da bi jih prepodil
Bilo je zaman.
Izpljunil sem, a tudi to je bilo
od muh.
Naj gre torej vse svojo pot. Za hip sem se spomnil svojih staršev in sem jih v duhu pozdravil. Pomislil sem na slavno Angleško in sem se ji v duhu priklonil. Potlej 6em pomislil še na Boga in sem mu priporočil svojo dušo.
V tistem trenutku sem začutil, da mi je nekdo z gostolistnato vejo stepel mravlje z obraza. Potlej mi jih je stepel še s telesa.
Vrvi, ki 6em bil z njimi privezan, je nekdo razvezal; kri mi je začela spet plati po žilju. Kakor da bi me •i iglami zbadal, tako me je ščemelo.
Potegnili so me z mravljišča.
Ves trd sem bil in sprva niti stati nisem mogel na nogah. Pa sta me dva moža prijela pod roko in me držala pokoncu. Pomagala sta mi, da sem se oblekel.
Vse je šlo mimo mene kakor v snu.
Nekaj do zob oboroženih vojščakov je stalo tik meno in bolščalo vame.
Ozrl sem se k ženski, ki je stala s hladnim zapetim obrazom poleg fakirja.
»Pa hvala,< — sem nerodno izdavil.
Pri tem sem čutil, da me je do temena zalila rdečica. Zlasti zaradi tega, ker se nisem domislil poštene besede . v zahvalo, in še zaradi tega, ker sem moral biti ženski hvaležen za svojo rešitev. Iiil šeni, saj sem že dejal, dovolj mlad, da sem bil kakor le kdo pretirano ponosen.
V kar se da čisti angleščini mi je mlada ženska odgovorila:
»Nikar se ne trudite. In nikar se prezgodaj ne veselite.«
Govorila je čisto angleščino, in vendar sem slišal (od doma sem imel že razvit čut za naglasne odtenke) komaj zaznaven naglas, ki ga ne slišiš ne na azijskem višavju ne kjer koli v Indiji, najmanj pa tu na Kajber-skem sedlu.
Kil je prnv čuden naglas; nekje sem ga bil že slišal, vendar nisem vedel kje.
Nekaj se mi je pa zdelo ko pribito: domačinka indijskega vzhoda prav gotovo ni bila.
Nu, zastran mene... Po vsem telesu me je peklo ko živ ogenj. Najrajši bi bil sedel kar na tla in se praskal ko obsedenec.
Zal, da ni bilo časa, zakaj precej so me odpeljali v kamnitno celico.
Tam sem se pošteno napraskal. Hkratu sem pa začel premišljati, kako bi pobegnil. Vas je bila ko vsako gnezdo v tej krvoločni pokrajini, sezidana po potrebah boja in vojne. Okrog 111 okrog je bila obdana s sedem čevljev visokim zidom, zastražena pa nič koliko.
Razen vrat je bila še pod stropom odprtina.
To je bilo nekaj zame.
Edini kos pohištva je bila kar se da preprosta postelja: lesene noge z napetimi jermeni.
Na delo! Postavil sem posteljo pokonci. Šest čevljev je bila visoka. In ko sem splezal nanjo, sem vendar lahko z naporom pokukal skozi lino.
Videl sem koče in hiše. Domačini so se že nekoliko umirili. Zastrte ženske s širokimi plašči in pisanimi hlačami eo tekale po strmih kamnitih poteh, prenašale so vodo in otroke, nekatere so pokojno kramljale.
Skrbeli so me samo vojščaki, ti veliki širokopleči patani. Zdeli so se ko mogočni bronasti kipi. Ponosno so se sprehajali okoli moje celice.
O, ti britanski bog vojne, kako nepopisno imenitna je strojna puška!
Samo imel je nisem.
Torej se bom moral še dalje razgledovati.
Skozi okroglo lino bi se že prerinil. Bil sem utrjen in vitek, pa tudi mar mi ni bilo, če bom moral žrtvovati -kakšen kos svoje angleške kože.
Straže bi že Se zmogel. Dovolj upanja in poguma sem imel. Ob solnč-nem zatonu se bodo vrgli na zemljo in bodo skrili svoja obličja v prah; hvalili bodo Alaha, da jim je pripeljal takega belega sahiba v pest.
Takrat bo torej pravi čas, ki ga bom moral, podjeten kakor sem bil. izrabiti.
Zakaj, noč ne bo smela miniti, ne da bi vsaj nekaj ukrenil. In v tistem trenutku sem se razen tega še spomnil skrivnostnega stavka tuje žene: »In nikar se prezgodaj ne veselite.«
Nič več nisem razmišljal o teli grozilnih besedah. Naj je že mislila kar koli 1
Najprej sem si pošteno natri roke in noge, kolke, zapestja in tilnik. Celo dolgo uro sem se po vseh predpisih masiral, tako imenitno in dovršeno, di bi naš stari narednik Kellon v Pomhayu od začudenja kar zijal. (O, ti daljni Bombav!) Kellena je poznala vsa indijska armada zaradi njegove neusmiljene roke; naši telovadci, nogometaši. tekači. plavalci in igralci hockeya so si o njem pripovedovali prave grozovitosti.
Pot mi je kar lil po telesu in bil sem že pošteno utrujen, zato sem pa naposled imel spet svoje mišice dokaj v oblasti.
Tedaj so se zdajci odprla vrata — in vstopila je mlada neznanka.
Z bliskovito naglico sem smuknil v hlače in si ogrnil suknjič.
Potlej sem se vzravnal in sem se ji vljudno nasmehnil.
»Digger Graven se pišete, kajneda?« je malomarno dejala. »In če ae
ne motim, bi, se spet radi vrnili k svoji stotniji?«
Te besede je izgovorila tako preprosto, kakor da bi se z menoj kje pri podkralju menila o eksotičnih rastlinah v njegovem parku.
»Moje pošteno ime torej poznate?« sem odgovoril malo zafrkljivo. Zamahnila je z roko.
»Ali bi ee radi vrnili ali ne?«
Prav topoglavo sem jo tedaj pogledal.
»Čudno vprašujete!« sem osuplo dejal, »kakopak bi hotel nazaj! Sicer pa; kdo ste pa prav za prav? Iz prejšnjih lepih dni poznam vso britansko in drugo družbo v Indiji, vas pa..«
»Mahrila mi je ime,« mi je presekala besedo in se medlo nasmehnila. »To vas pa bržčas ne bo zanimalo. Nekaj drugega imam na srcu. Od vas bi radi to in ono izvedeli. Ali boste odgovarjali? Potlej ste prosti!«
Tak s te plati veje veter!
»Prav,« sem suho dejal, »že razumem. Radi bi vedeli, koliko mož ima naša stotnija, kje imamo postojanke, kako smo utrjeni tule na Kajberškem sedlu, kakšna navodila imajo čete na meji, koliko topov premoremo, koliko strojnic, koliko oklopnih avtomobilov, koliko letal, kako se častniki pišejo, in še druge take reči... Kajne da je tako?«
Niti trenila ni z očesom.
»Nekaj sle pozabili,« je dejala porogljivo. »Vedeli bi še radi, kakšen je vaš najnovejši samostrelni top, ki ga imate že štirinajst dni na meji.«
Moral sem se pošteno obvladati, da se nisem izdal.
Na moč me je osupilo, da ve ta ženska o našem najnovejšem orožju. Niti eden izmed vojakov indijske armade — razen nekaj častnikov — ni vedel o toni topu. Na tovornem avtomobilu, pokritim s plombirano jadrovino, so ga bili pripeljali, naravnost z oklopne križarke. Dva dni preden sem odšel v to mišnico, so ga bili pripeljali in samo poročnik, ki je top spremljal, je do tistih dob vedel, kako se z njim ravna. Bil je nalašč izdelan za naše gorske oddelke, kajpak po najmodernejših načelih.
Krčevito sem premišljal. Če bi se le mogel spomniti, kje sem že slišal ta čudni naglas, ki ga je govorila skrivnostna neznanka. Najprej sem moral pridobiti kaj časa.
»Ah,:; sem nedolžno dejal, »bržčas mislite tisti predpotopni kanon, ki so ga nam poslali, ker ga nihče maral ni... Nu, da... Sicer pa, kaj počnete, prav za prav v deželi Patanov, ko prav gotovo niste domačinka?«
Niti malo ni bila v zadregi.
»Tu je moje mesto,« je preprosto dejala.
Nejeverno sem odkimal.
»Če bi bili odtod, bi bili muslimanka — in če bi bili muslimanka, bi zdajle klečali na preprogi in žebrali svoje sure k Alaini. Prav gotovo se ne bi ukvarjali s krivovercem... Odtod že niste.«
To sem imenitno povedal, kali? Zamišljeno me je pogledala s svojimi črešnjevimi očmi.
»Zelo mladi ste še, zato ste tudi predrzni, kakor se za vašo mladost spodobi. Toda to me nič ne moti. Povejte mi rajši, ali nam boste zaupali vaše vojaške skrivnosti ali ne?«
Pomolčal sem. Nisem ji mogel zlepa do živega.
Oholo se je smehljala.
»Ali mar mislite, da sem vas zato dala sneti z mravljišča, ker ste mlad bel sahib?«
Zaničljivo je tlesknila z vsemi desetimi prsti — imenitno je to znala!
»Tega si nikar ne domišljajte, stotnik Graven. Rajši mi brž odgovorite, ker Lenimi nima’ kdo ve kakšnega potrpljenja.«
Cilasno sem zavzdihnil predse. »Poslušajte,« sem začel, »nisem kakšna visoka živina, temveč prav preprost frontni častnik. O tem, kar bi radi izvedeli od mene, ne vem prav nič.«
Malo mileje se mi je takrat nasmehnila.
Ta prvi človeški izraz na njenem lepem obrazu sem kajpak brž izrabil.
V vznešenih besedah sem ;i opisal obzorje neznatnega, skromnega pehotnega stotnika indijske armade. Povedal sem ji, koliko zaslužim, orisal sem ji brezupno stanje v garnizijah, ki •om v n"h doslej '/apravlial svojo mladost, dejal sem ji, da prav za prav zmerom samo slepo izvršujem povelja, ki prihajajo od zgoraj in ki jim še nikoli nisem vedel ne vzroka ne namena, skušal sem jo prepričati, da nas — kurramske vojake — že šest mesecev na vse pretege premetavajo iz kraja v kraj, tako da zdaj že sami več ne vemo, kje se podijo druge britanske čete... skratka, na vso moč sem S’) hotel v njenih lepih črešnjevih očeh osmešiti za najneumnejšega in najne-znalnejšega častnika njegovega veličanstva angleškega kralja.
Najin pogovor se je vlekel dolgo uro.
Pol lej sem si moral malo oddahniti, zakaj tako hitro in s toliko domišljije še nisem menda nikoli govoril.
V ta moj molk mi je zdajci skočila z vprašanjem:
iSemkaj ste prišli s svojim služabnikom, s tukajšnjim domačinom? Ali ni tako? Kaj ste pa prav za prav nameravali?«
Zasmejal sem se ji v obraz.
»To menda prav natanko veste! Hotel sem se malo razgledati in ugotovi-
ti, kaj namerava vaš prijatelj Lenhai! In ko bi bil vse to izvedel, sem ga hotel spraviti s poti. Ali mar mislite, da se mi ljubi slepomišiti?«
Njen obraz je ostal hladen in ne-predirljiv.
»Prav,« je dejala, »potlej vas na morem imeti za britanskega častnika, temveč za navadnega vohuna.«
Tedaj sem se resnično raztogotil.
»Dovolj je teatra,« sem odgovoril. »Dobro veste, kdo sem, kako se pišem in po kaj sem prišel. Tudi to vam ne bo skrivnost, kakšne so naloge kur-ramske stotnije. Povejte mi rajši, ako niste s temi roparji v zvezi, kako naj se izmuznem iz te mišnice.«
»Ali bom dobila odgovor na svoje vprašanje?« je vprašala namesto odgovora.
Postal sem še besnejši.
»Strela z jasnega, draga mala dama, ne vam ne komu drugemu nimam ničesar povedati. Ničesar ne vem, kar bi lahko izblebetal. Poslušajte me, zdaj govorim z vami kot z belko. Dobro veste, da bo grozovito klanje, če bo Lenhai marširal dalje proti meji. Ali vam ni to nič mar?«
»Mar mi je... pa še pošteno... vi razburjeni mladi mož,« je odgovorila z očitnim podsmehom. »Ni mi vseeno. Toda Lenhai bo kljub temu marširal dalje, to si zapišite za uho.«
V	tistem trenutku sem opazil hudoben blesk v njenih očeh, in zdelo se mi je skoraj, da je tudi ona nora. Kaj naj bi le — za vse na svetu — bila »sveta vojna« ženski mar, ki ni iz tega rodu?
»Torej bo marširal dalje...« sem nehote ponovil.
»Da, to bo storil, če vam je prav tako, stotnik Graven... In ker nam torej nimate kaj prida povedati, ste za nas brez sleherne vrednosti. Tako brez vrednosti ko kup ila. Umorili vas bomo.«
Še preden sem prišel do sape, da bi ji odgovoril, je z lahnim zibajočim se korakom stopila k vratom in izginila.
taknil za železno konico. Krepko sem se oprijel in se potegnil navzgor.
Dotlej je šlo vte igraje. In ker sem se tega predobro zavedal, oe tudi takrat nisem zdrznil, ko je na lepem počil strel in se je zapičila tik mojega ušesa jeklena krogla v zid. Kakopak... saj drugače ni moglo biti. Nerodneje in neumneje menda še nihče ni skušal pobegniti.
Pri priči sem slišal z vseh strani krike in cepetanje bosopetcev, ki so se kakor na povelje zgrnili na posvet.
Zdajci sem začutil pekočo bolečino
v	levi nadlehti. Rekel sem že, da nisem bil prav nič zmeden. Prav tako in nič drugače se je moralo zgoditi. Ir) prav ta čudovita vneirarnost, da, gotovost, da bo šlo zdaj vse rakom žvižgat, me je navdala z neizmerno veselostjo, in ta veselost me je navdala z nezaslišano močjo. Od tistega trenutka dalje sem se kratko in malo igral s svojim življenjem. Prav preprosto, prav prešerno, prav brez skrbi... Da, včasih doživimo take trenutke. Možje, ki so bili že na fronti, mi bodo pritrdili.
Nič mi ni bilo mar, kaj se godi in kaj bi se utegnilo goditi za mojim hrbtom. Z nepopisno lahkoto sem se povzpel, kljub grozoviti bolečini v nadlehti, na zid — in že sem bil z imenitnim skokom na drugi strani na tleh.
Tod okrog je stalo nekaj temnih hiš; tekel sem okoli več oglov, in ko sem spet s hitrostjo brzega vlaka smuknil okoli novega ogla, sem s polno paro podrl orjaškega moža, ki je tuleč telebnil na tla. Njegova puška me je oplazila po piščali, brž sem se priklonil in že sem jo držal v roki. Potlej sem kar na slepo udaril.
Morda sem zadel, morda tudi ne. Meni nič tebi nič sem stekel dalje... ii> sem naposled še sam telebnil. To pa zaradi popolne izčrpanosti. Tisti dve uri na mravljišču sta se mi maščevali. Ležal sem ko bruno in lovil sapo. Dedec za mojim hrbtom se ni ganil. Morda je bil nezavesten, morda
Po znanih poteh sein stopal dalje, veseiil sem se že svojs stotnije in kozavega obraza gospoda polkovnika. Prav gotovo ga bo zapotegoval na vse mogoče načine, ko bo poslušal moje poročilo
Oh, in kako sem se šele veselil svojega sluge!
Šele zdaj sem se spet spomnil tega domačina, ki me je izdal Lenhaju. Le
čakaj me, dečko!
Več ko teden dni sem bil že odsoten, vsaj tako se mi je zdelo. Naskrivaj sem bil odšel; samo polkovnik Strong je vedel za to. Niti poročniku Hard-castlu, našemu dojenčku, nisem bil ničesar povedal.
Zdi se mi nepotrebno, da bi opisoval vso svojo nadaljnjo pot. Če na kratko povem, moram reči, da je bila strašna. In tisti, ki so kdaj koli že brali daljše in krajše zgodbe znamenitih raziskovalcev, ki so hrabro rinili skozi pragozde in pretrpeli sam kdo ve kaj, si bodo tako lahko mislili) kakšno je bilo moje popotovanje Razlika je le v tem, da zaradi tega niseii postal častni član kakšne zemljepisne družbe; le to me torej razlikuje od onih častivrednih raziskovalcev.
Nekega jutra sem se zbudil čudno slab in utrujen, zato sem se precej spet zleknil, da bi še malo podremal.
In iz tega sna me je nekaj zbudilo, bržčas moj instinkt.
Pri priči sem skočil na noge.
Kdor je že prida spal pod milim nebom, pa ne morda v mirnih evropskih krajih, temveč v nevarnejših predelih sveta, ta ve, da sicer zaspiš trdno ko žival, toda hkratu tudi čuječuo ko žival.
Nekdo se me je bil dotaknil.
In če si vajen tudi v spanju čuječnosti, potlej se prebudiš pri priči ves svež in bister, od sekunde na sekundo, brez zehanja, brez mežikanja, ne da bi se moral šele pretegovati, ne da bi zijal v svet ko tele v nova vrata-Pri priči si buden z vsemi čutili
Potreboval sem torej še manj ko sekundo, da sem se prebudil, in ostali del sekunde sem potreboval za to, da sem krepko zamahnil z desnico, hoteč udariti, in ta udarec, kar iz spanja tako rekoč, bi bil prav gotovo pošten in imeniten, da bi se ga še kakšen svetovni boksarski mojster ne sramoval. Žal pa nisem utegnil udariti; preveč nazaj sem zamahnil... in čeprav sem udarec imenitno odmeril, ga vendar nisem mogel dokončati.
Nad seboj sem uzrl tedaj temnorja-
vi	obraz nekega gorjanca in moj udarec bi ga bil pogodil točno pod brado, če bi ga bil mogel — kakpr 3em že rekel — dokončati.
Toda začutil sem nenadejano tako tesen objem ko v primažu. Neznanec mi je bil tako stisnil roko k telesu, da se nisem mogel ganiti. Pošteno sem mu zameril, da je bil hitrejši od mene.
Nekaj sekund sva. se nepremično merila z očmi
Kajpak, bil je nepridiprav 8 hribov! Najmanj meter devetdeset dolg, zrastel ko drevo, v obraz rjav in obra-ščen z gosto, temnofrno brado, ki me je ščegetala po licih
Na glavi je. imel običajni turban, čez ramena mu je visel tesen plašč; pod njim je imel oblečeno jopico iz domače tkanine, okoli nog so mu pa mahedrale široke, našopirjene' hlače.
In tale gorjanec me je takole ogovoril:
»Odkod so vas pa nagnali, vi komična figura?«
Nisem verjel svojim ušesom
To ie bila vendar angleščina! Angleščina z nedvoumnim zanikrnim ameriškim naglasom in hkratu 6 prizvokom tako dobro mi znane široke irske izgovarjave!
Še zmerom me je držal za roke in le s težavo sem vlovil toliko sape, da bi bil bevsknil par besed temu dozdevnemu domačinu v obraz. Ker se pa zmerom s humorjem vživim v vsak položaj, sem vprašal čudaškega gorjanca :
»Ali bi hoteli, če vam to ni težko, ponoviti svoje predavanje?«
Pri priči me je pošast izpustila.
Na ves glas se je zagrohotal. Pri tem mi je pokazal dve vrsti snežno-belih zdravih zob, da so me v gosti šumi njegove črne brade kar oslepili.
»Prav rad,« je dejal, »vprašal sem vas, odkod so vas nagnali, in rekel sem vam, da ste komična figura.«
Skočil sem pokonci. Ta človek že ni domačin! Takšen šaljiv govor se ne strinja s to pokrajino in toliko odkritosrčne hudomušnosti ne srečaš nikoli na Indijčevem obrazu.
»No, zdaj bi mi že lahko odgovorili,« je dejal.
»Da,« sem menil, »to bi zdaj res že lahko storil. Toda zgodba ie prav dolga. Ali bi mi hoteli mogoče prej vsaj namigniti, odkod vas je veter prinesel?«
Z roko je pokazal na stran.
»Iz Kabula prihajam, sem pa na poti iz Afganistana v Indijo. Dovolite, dragi gospod, Barney Binns se pišen) in Američan sem, doma sem pa z Irskega, ukvarjam se s poštenim trgovstvom in tam na levi lenuhari moja karavana.«
Obrnil sem glavo.
Res, komaj kakšnih petdeset metrov vstran je počivala velika, popolnoma opremljena karavana. Moral sem presneto trdno spali, da nisem slišal njenega prihoda.
Malo v zadregi sem se nasmehnil.
»Moj dragi mister Binns.« sem dejal, »jaz sem stotnik Digger Graven od indijske armade in poslednje dni
m&rm
Indijski domačini iz krajev, kjer se dogaja naša povest, proslavljajo s plesom iu kresom versko svečanost.
No, to sem pošteno zavozil! Čas molitve je bil že mimo. Da bi bil vzel to čedno žensko v naročje in si jo obdržal za talko ali kaj sličnega, ta knežja misel se mi je zasvetila seveda šele zdaj, ko je priložnost že minila.
Bil sem besen nase ko malokdaj prej in nikoli več kasneje.
Medtem se je zvečerilo.
Goreče plamenice iz vasi so metale lahen odsvit skozi lino v mojo celico. Srdito sem ge spravil na delo.
Najprej sem spet posteljo pokonci postavil in zlezel na vrh.
Videl sem Patane, kako so strumno korakali na straži.
Bilo mi je že vseeno. Ko nabit z besno željo po dejanju sem moral poskusiti vse, da pridem brž odtod. Polkovnik Strong mi je bil prav nerad dovolil, da se lotim tega početja. Strogo mi je bil zabičil, če mi že to norijo dovoli, da mu moram tudi res prinesti važnih novic. Če me pa ne bo nazaj, bo vsaj prepričan, da sem bil kvečenm za pijančevanje, ne pa za vojaka. Polkovnik Strong ni bil kdo ve kako nežen s svojimi častniki.
Torej na delo!
Potegnil sem se z rokami navzgor in se prerinil centimeter za centimetrom skozi lino. Šlo je. In kakor kakšen skakalec z desetmetrske skakalne deeke na kopališču, sem se odgnal, prevrnil v zraku kozolec in naposled srečno in skoraj neslišno priletel na prste.
V	bližini sem slišal, kako se straže pomenkujejo.
Plazil sem se po zemlji, izrabil sem sleherno senco in nazadnje prišel do deset čevljev visokega zidu. Pri priči sem opazil, da je ves zid »okrašen« z dolgimi ostrimi železnimi bodicami. Kar tega v oči bode, sem si dejal, je drugemu prav! Odpel sem si pas, ga lavihtel na vrh zidu iu ga srečno za-
se je pa samo iz strahu potuhnil in se delal mrtvega.
Čez dolgo dolgo časa sem vendar spet lahko vstal. Opotekal sem se dalje. Nekje v vasi 6em slišal grozovito vpitje in zdaj pa zdaj je počil strel. Srečo sem imel; semkaj ni zašel nihče.
Naposled sem vendar prišel do poslednjih hiš. Spotoma nisem srečal nikogar. Zdelo se je, da so vsi prebivalci stekli za obzidje in bržčas kje v vasi dajali duška svoji ogorčenosti.
Tekel sem v temno noč.
čez dolgo časa sem prišel v sotesko, ki sem jo dobro poznal. Prav tukaj me je bil moj sluga izdal Lenhaju, čeprav mi je bil sveto obljubil, da mi bo zvest do zadnjega diha.
Nekje v bližini sem poznal skalnato jamo, kjer sem nekoč že prespal noč. Opotekaje sem se zvlekel do tja.
Spotoma me je ujel dan. Tako nenadejano se je zdanilo, kakor se v teh pokrajinah vsak dan zdani. Kar na lepem — ena minuta je vmes — zažari vzhodno nebo v pisanih barvah.
Moja ranjena roka me je začela pošteno skeleti, nič manj me pa nisošče* meli ugrizi rdečih mravelj. K tema dvema nesrečama se je pridružila še peklenska žeja.
Pri bližnji smrdljivi mlaki sem legel na trebuh in žlampal. Noro početje, zakaj za plačilo bom dobil gotovo kakšno črevesno vnetje; toda takrat mi je bilo prav vseeno, kajti še zmerom me ni minila razigranost, ki me je navdala takrat, ko je počil prvi strel.
Oj zlata mladost!
Kako sem našel skalnato jamo, nič več ne vem. Ko sem se zbudil, sem ležal v njej.
Počutil sem se čudovito osvežen.
Še zui ■rom se lahko moj beg izpridi! In vendar sem vedel, da se ne bo. lake »'.vari človek neverjetno natanko ve v t.Kši.ih trenutkih. Bolj mlad si, bolj si samozavesten...
Se mi ni dobro godilo. Mojo ranjeno roko ste mi na primer kar zverinsko stisnili, če se odrečete nadaljnjemu Pojasnjevanju in vas morda obide Preimenitna misel, da mi ponudite jedi in pijače, se prav gotovo ne bom prevzel. Razen tega bi vam potlej lahko povedal kakšno zanimivo in čedno zgodbico.«
»Govorite ko knjiga,< je ugotovil Američan
Potlej sva se napotila h karavani.
*
, Mož je bil pravi biser. Neprestano Je bil dobre volje, neprestano je zanimivo pripovedoval, bil je na moč odkritosrčen in prostodušen, na moč zejen... Takšni možje bi morali prav za prav v indijsko armado njegovega veličanstva.
Odpotovala sva skupaj v Pešavar. In ker me je spotoma začela mrzlica tresti, me je Američan kljub mojim ogorčenim ugovorom iz roči 1 v bolnišnico namesto v vojašnico, da bi podal Poročilo polkovniku Strongu.
Sel je in je polkovnika kratko in malo pripeljal k moji postelji.
In to kako ga je pripeljal, pokaže oba moža v jarkejši luči kakor še tako dolgo pripovedovanje.
Binns je šel, kakršen je bil, v zamazani domačinski obleki v kazino in ]e dal polkovnika Stronga poklicati v Pivnico
Ordonanca, ki mu je Binns povedal svojo željo, ga je gleda) ko da bi z neba padel, potlej mu je pa namignil, da po navadi svinjam ni dovoljena milost, da bi s svojimi parklji umazale posvečene stopnice vojaške kazine. Binns je začudenega moža prijel za hlače in ga je odnesel v kazino pred zbrane častnike... Skratka: polkovnik Strong je že nekaj minut kasneje stopil z Binnsom v pivnico.
»Eden od vaših fantov leži v bolnišnici, sir,« je dejal polkovniku, »in ča ste pravi oče svojim vojakom, mu brž kupite nekaj rebrc čokolade in sli-kovnico, pa še obiščite ga povrh.«
Polkovnik Strong je pretaknil svojo kratko pipo v drugi kot ust.
»Odkod prihajate?« je vprašal Binn-sa, in ko je ta pokazal z ustnikom svoje pipe proti Afganistanu, je polkovnik Strong brez besede odšel z njim.
»Pri priči sem si mislil, da ste vi, kozel kozoglavi,« me je pozdravil. »Kako vam je? Zdaj pa razveselite starega moža in mu 'brž povejte mnogo čednih novic o Lenhaju.«
Pripovedoval sem dolgo uro in polkovnik Strong ie poslušal, ne da bi me bil prekin 1. Bil je na moč zadovoljen.
»Glejte, da se kmalu postavite na noge,« je zarenčal, ko s? ie poslavljal, »potlej bomo pa kar brž spustili vasico z lepo mlado damico vred v zrak.«
*
Spet je napočil dan, ko sem lahko krepko prijel za vajeti. In tisti dan smo bili že na poti. da poženemo Lenhajevo gnezdo v zrak. Ker sem bil edini, ki sem vsaj približno vedel, kje je skrito, so morali pač vsi Kur-ramci čakati, dokler ne ozdravim.
Polkovnik je dovolil, da se nam je tudi Binns pridružil.
»Ne bom vam branil,« je zagodel, ko ga je Binns prosil, naj ga vzame s seboj. »Delajte in storite zastran mene, kar vas je volja. Toda rečem vam že vnaprej: če mislite uganjati junaštva, vam vendar ne bom mogel pripeti odlikovanja na prsi, a če se vam kaj zgodi, vam tudi kapelice ne bom mogel sezidati na državne stroške. Plače ne boste dobivali. Jed in pijačo vam bo menda dal Graven. Na vas se ne bomo nič ozirali. Jezditi ali pa marširati morate ko mi; muh se boste morali sami otepati — in če vas kača piči, Bog z vami. Niti kraljevske britanske puške vam ne bom dal.«
»Samo trenutek, sir,« je odgovoril prijazno Binns. »Vse v redu. Puško imam sam. Zastran drugih reči si pa nikar ne belite glave. Sicer pa že kot otrok nisem maral dolgih pridig o smrti...«
Mislil 6em že, da se bo polkovnik Strong razpočil.
Na moje začudenje ee pa ni razpočil, temveč je samo s svojimi zvijačnimi očmi pogledal Američana in razpotegnil svoj kozavi obraz v bežen puščoben ornament. Zdelo se je, ko da bi si bila drug drugemu najrajši zavila vrat, toda pozneje se je pokazalo, da sta 6e imenitno pogajala, samo da sta občevala na prav čudaški način.
Peljal sem torej stotnijo spet na višavje. Spotoma sem si večkrat belil glavo, preden sem dognal, katera pot je prava.
S čelno četo sem jo mahnil navkreber v gozd. Tudi polkovnik in Binns sta šla z menoj, Hardcastle je pa vodil jedro stotnije.
Binns naju	je	imenitno	zabaval.
Spotoma sva izvedela od	njega, da je
precej znan ameriški pisatelj, ki zbira svoje vtise v najbolj diviih predelih vesoljnega sveta,	in	ki mu	je	najprijetneje pri srcu,	če	lahko	to	počne v
življenjski nevarnosti.
Takrat ko je mene snel, se je vračal z drznega pohoda po prepoveda-
nih krajih onstran višavja. Zdelo se je, da se oblači zmerom po šegi dežele, v kateri potuje in — za čudo — znal je zmerom tudi jezik domačinov.
Še nikoli nisva s polkovnikom srečala takšnega »jezikovnega genija«.
Šele teden dni je bil med nami. pa je že bolje govoril spakedrano narečje kurramske stotnije kakor mi častniki, bolje ko moštvo samo.
Binns nam je bil neusahljiv vir veselja in prešernosti.
Razen tega je bil onstran višavja slišal vse mogoče o našem prijatelju Lenhaju in nam je celo lahko v marsičem priskočil z nasvetom na pomoč.
Že čez nekaj dni smo ga imeli za pravega častnika naše stotnije lovcev na l judi in reči moram, da se še zlepa ni kakšon človek tako imenitno ubral na nas kakor ta ameriški pisatelj.
*
V	jutru četrtega dne so počili v gozdu prvi streli. Bržčas smo se že srečali z Lenhajevimi predstražami.
Dva dni pozneje smo se že po predpisih sprijela.
Polkovnik je moral razviti celo stotnijo, in previdno, a z jeklenim korakom smo prodirali v gozd.
Mi častniki smo ostali na konjih; gaz za nami je bila vojaštvu vodnica.
Vsakdo je iskal kritja in se je iz kritja zmerom zatekal spet v kritje, le naš Binns se ni zmenil niti za najpreprostejša bojna pravila, temveč je begal s svojim konjem brez glave sem in tja. Bil je pač civilisti
Niti polkovnik niti jaz mu nisva rekla besedice graje, zakaj naposled je šel z nami kot bojni klatež in mu nismo imeli ničesar ukazovati. Meni je bilo žal, da se je tako brezglavo vedel, zakaj vsaj malo vojaškega razumevanja eem mu vendar prisojal.
Jezdil je kar na slepo. Čez pleča obešena puška mu je plesala po hrbtu. Tedaj je na lepem skočil iz sedla in njegov konj je stekel na moje začu-
denje kar sam po svoji glavi za gosto grmovje in se tam akril.
Binns pa, popolnoma ponorel, je stekel naravnost na jaso in obstal, kakor da bi čakal božjega razodetja.
In že so od vseh strani zapraske-tali streli.
Binns je pri priči stekel za naj-bližnji grm.
Neizmeren srd nanj me je popadel.
Polkovnik je divje zarjovel:
»Ali ei boste brž poiskali kritje, diletant diletantski — he?«
Toda Binn6 se še zmenil ni za hudo žalivko, temveč je tekel dalje, po pobočju navzgor — in takrat je kar završalo krogel okoli njega.
»Binns!« sem prestrašeno kriknil.
Vendar že se je vrgel na trebuh, ali prostovoljno ali ranjen, tega nisem mogel uganiti; ležal je za neko skalo
—	in zdajci se je zarežal k nam nazaj.
Videl sem. kako so njegovi beli zobje zableščali sredi gosrte črne brade.
»Ostanite vsaj tam, kjer stek sem zarjul.
Toda že je spet vstal in 6tekel vzravnan k nam nazaj. Sovražnik ga
je obsul s salvami; padel je, pa je spet vstal, spotaknil se je, potlej je pa s tigrovskim skokom skočil v jamo, ki smo si jo polkovnik, jaz in naše ordonance izbrali za kritje.
Bil je zdrav in čil ko kozel na planini.
Mi smo bili pa ko risi nanj. Naše domačinske čete so se junaško borile in so prodirale natanko po predpisih, ki smo jim jih s trudom ubijali v vojašnicah v glave Dokazali so. da so popolnoma kos težavnemu položaju, najsi bo že kakršen koli. Prodirali so od drevesa do drevesa, od jame do jame, streljali so mirno in premišljeno... le ta beli sahib je plesal okoli ko kakšna zdivjana deklina.
Kaj si bodo le mislili o njem?!
Polkovnik, hvala Bogu, ni držal jezika za zobmi.
»He, slišite.« je suho dejal, »saj ste zreli za norišnico! Pod kritjem vas bom poslal nazaj. Prej vam bomo pa še vbrizgnili malo morfija, da se bo poleglo vaše. razburjenje.«
Binns se že spet ni zmenil za te debele žalitve, temveč nam je pomolil pod nos odprto dlan. Košček zmečkanega svinca je ležal v njej.
»Poglejte, gospod Strong,« je dejal mirno (nikoli ni polkovnika ogovoril z njegovim vojaškim nazivkom), »ali je to izstrelek iz kajberskega pihalnika?«
Strmeli smo v ta košček svinca.
Pripomniti moram, da je strogo prepovedano prodajati domačinom orožje. Huda kazen je za tak prestopek, naj-6i bo za dobavitelja, če njega ali njegovega posredovalca ujamejo, najsi bo za domačina. Tej prepovedi so se kakopak znali izogniti. Sami so si včasih izdelovali puške, nerodno orožje, ki pa vendar ni bilo od muh. Tem puškam smo pravili kajberski pihalniki.
Kakor sem rekel, nerodno orožje, streljalo je pa vendarle
Polkovnik je zdajci postal čudno mil in dostopen.
Obračal j® svinec na vse strani, potlej je pa dejal:
»Prav imate, toda zastran tega vam res ni bilo treba nositi kože na prodaj.«
»Pač,« je preprosto odgovoril Binns, »hotel sem vam dokazati, da imam prav. Ko eo pred nekaj dnevi padli prvi streli, sem vam zmerom in zmerom ponavljal, da ne streljajo iz kaj-berskih pušk. Samo poglejte, ali mar veste, iz kakšnih pušk so tile izstrelki?«
Sklonili smo se niže k njegovi roki.
Pri priči me je obšlo spoznanje in izgovoril sem ime neke zelo znane francoske tovarne za orožje.
»Res je,« je odgovoril Binns. »Toda prepričani ste lahko, da Francozi ne pošiljajo orožja tukajšnjim domačinom, najmanj pa našemu prijatelju Lenhaju. Francoska ne ve nič o tem. Puške prihajajo po ovinkih semkaj. Prihajajo namreč s severa, dragi gospodje.«
»Iz sovjetske Rusije,« je dopolnil besno polkovnik.
In tedaj se mi je tako posvetilo v glavi, da sem pošteno zaklel.
»Kaj vam je, Digger?« je vprašal Binns, »ali se vam zdi to tako čudno?«
Zastrmel sem v polkovnika »Sir,« sem zajecljal, »tale ženščina, ki sem vam o njej pripovedoval... Mahrila... saj sem vam rekel, da me je njen naglas tako čudno nečesa spominjal... zdaj vem... dekle je ruska vohunka!«
Polkovnik je zažvižgal skozi zobe.
Vsi trije smo se zamislili. Imeli smo dovolj vzroka za to. Če je torej ta ženska, ki se druži z našim smrtnim sovražnikom Lenhajem, res Rusinja, potlej ima zadeva, ki smo zaradi nje na pohodu, drugačno, trše lice.
Potlej imajo boljševiki prste vmes!
S tem so dobili Lenhajevi načrti — kar se Indije tiče — nevaren in gren-koresen značaj.
»No,« se je čez nekaj časa oglasil polkovnik, »potlej moramo kar brž pljuniti v roke.«
*
In pošteno smo pljunili v roke.
Pri priči so smuknili štirje vodi naših strojnic po gozdu naprej.
Z divjim taktom smo pometali pot pred seboj. Neprestano so kosile naše strojnice po vseh streljajočih grmih. Pred nami so bili napadalni oddelki. Spet gost ogenj, spet naskok.
Utrjene gozdne zaklone, ki jih je Lenhaj po mojem begu pripravil v pričakovanju napada, smo zavzeli drugega za drugim.
Pri vsakem naskoku smo slišali nedaleč za nami čudno, pločevinasto bobnenje našega gorskega topa.
Zmerom sem se nasmehnil, kadar koli sem ga slišal.
To je bil skrivnostni kanon, ki me je o njem vpraševala čedna dama, in zdaj ga je lahko, če ie bila še pri Lenhaju, poslušala do sitega. V tem boju smo top prvič preskusili.
Temeljito je čistil pred seboj, to je bilo ko pribito.
Še malo, pa smo naskočili vas. Takrat smo videli te tiče od blizu. S svo-
jimi v Meki posvečenimi noži so se zakadili v nas. Bilo je pošteno klanje in naši fantje od strojnic so 6e tako razvneli od bojnega trušča,, da so svoje brizgalnice kar v nemar pustili, pritekli bliže in začeli mesariti z bajoneti.
Stotnija lovcev na ljudi je bila v razmahu. In z njo je bil tudi Binns v razmahu. V duši smo ga prosili odpuščanja za vse žalitve. Ves čas je stal poleg mene in je držal v obeh rokah neznansko veliki repetirni pištoli, ki so iz njiju kar sikali nešteti streli; mislil sem že skoraj, da ima čarovniško orožje. Bile so pa samo 48strelne pištole — in ta naš dobri mož jih je imel kar štiri. Dve mu je nabijal njegov sluga, ki mu je sledil za petami z vrečo okoli vratu in v njej pasove z naboji.
Tisti večer je bila pot na Kajbersko sedlo prosta.
*
Kajbersko sedlo!
Za nas britanske častnike je bilo to ime ko bleščanje tisočerih bajonetov, ko zamolklo rjovenje topov in vihranje angleške zastave v viharju.
Poznali smo njegovo krvavo preteklost. Ni gorskega }>rehoda na svelu, ki bi bil doživel takšne boje. Že v zgodnjem starem veku so se tukaj bili nešteti narodi in nešteta plemena. Čezenj je držalo več poti.
Najprej omenim trdno, skrbno negovano vojaško cesio. Potlej drži čezenj še nekaj težko prehodnih pešpoti in naposled še cesta za karavane. Ta cesta za karavane teče skoraj vzj>ored-no z vojaško. Na nekaterih mestih se cesti skorajda dotikata.
Na nekem takem mestu smo taborili s stotnijo.
S seboj smo imeli naše ranjence: počivali smo. Prišli smo kakor nalašč »odprtega dne«. Karavanska cesta je namreč na splošno zaprta in le dvakrat na teden jo odpro in takrat kar valovijo po njej nepregledne karavane. 7. vzhoda in zahoda gredo druga mimo druge in počivajo, preden se spet razidejo.
Ob takih »odprtih dneh« se zdi. da je vsa Azija na nogah, tako gromovit je šunder. tako visoko se dviga prah in tako pisana je mešanica ljudi in živali.
Za policijo imajo tam Kazadarje.
■ vešče domače stražnike, ki ob takih j dneh le z obširnim besednim zakladom kletvic, s težkimi gumijastimi pendreki. s trdimi pestmi in hitrimi nogami zmorejo nekaj urejenemu prometu podobnega.
Mi smo taborili na planoti poleg vojaške ceste in tik pod nami je držala mimo karavanska cesta. Kadar bomo krenili odtod, bomo morali križati karavansko ceslo. Toda to se še ni mudilo. Polkovnik je ukazal daljši odmor in morda je bil celo tako dobre volje, da nas bo pustil vso noč na počivališču. Ležali smo pred našim šotorom in se na vso moč veselili pisanih prizorov, ki so se neprestano menjavali. Marsikdo izmed nas ni doživel tega prvikrat, vendar so nas tr dogodki zmerom znova priklenili nase
Do koder je segel naš pogled, je bila vsa pokrajina prenaj>olnjena s kričečimi ljudmi v pisanih oblekah, z rjovečimi nemirnimi živalmi, z visoko obloženimi vozovi in cizami, s celimi gorami zabojev hi vreč, z nemirnimi otroki — in nad tem pisanim vrvežem se je razprostiral svetlo-rdeč oblak prahu in vse skupaj je bilo ovito v pravo peklensko vročino.
In takrat smo doživeli ono malo epizodo.
Sredi tega vrvenja so se zdajci prikazali iz oblaka prahu zeleni turbani. Morali so bili šele pravkar priti.
In skoraj v en glas smo vsi — vsi razen Hardcastla, našega dojenčka, vzkliknili: »Aha!!!«
Nadaljevanje povesti teh resničnih dogodkov iz skrivnostne Indije dobite v št. 47 »Družinskega tednika«, ki izide 26, novembra 1936.
Pogled s Kajberskega sedla, prizorišča dogodkov današnjega nadaljevanja, na Pešavar
Izdaia za konzorcij »Družinskega tednika« K. Bratuša, novinar. Odgovarja Hugo Kern, novinar. Tiska tiskarna Merkur d. d. v Ljubljani; za tiskarno odgovarja O. Mihalek. vsi v Ljubljani
J:/; .; . fg "
• ,
•	'	v	.	  t	...	■	-	-.•••	•
■
'
v:.;
►
- > *■
-
-	"■"■v’	;	-v	■	^	i	,4
*
n.t^k ;	"
kJ*sn
■
‘
• *
-
’ ' - .-
.	*.	;	_	i	_	.
»*
' - •
, '
! * •
i
-
«ii:
■’vi r
' i .
' . 'I
■j
...
-■t y..
WSm ■■ '
«§«;
s«
.
I PP:,«V^ž^l .
_ J,Ož>:	;;
■
'
■- v; ;sv&
-
.-■■v.-,-
n ■ '
is.:
-
m
■	;	'	'...........IJ&
v ‘f ^
0 - ^ ■- ••
*£y
■
A\,- ,
-1
''j
'
*
'
1
- -»r-	t
mm