Zapiski, ocene in poročila
MADŽARSKE IZPOSOJENKE V PREKMURŠCINI
Članek Lajosa Kissa: Ungarisch — slawi- gyarsäg es a szldvok, Budapest 1942, 168 sehe Wechselbeziehungen in der Sprache sl.) prvi naštel v poglavju o »madžarskem (Annales Universitatis Scient. Budapest- vplivu v slovenščini« (str. 183—4) vrsto inensis ... Sectio linguistica, T. IV, 1973, madžarskih besed, ki jih pozna prekmur-1—12), nastal kot predavanje na salzburški ščina. Kniezsi v čast bodi povedano, da tu-univerzi, me je vzpodbudil, da zapišem ne- di na tem mestu dosledno imenuje naše kaj misli in dejstev, ki se človeku od nek- narečje »hazai szloven« = domovinska, daj porajajo ob branju podobnih spisov. domača slovenščina in prebivalce »szlove-Kiss obravnava — informativno za tuje po- nek« (Slovenci), le prvič jim dodaja v slušalce — najprej slovanske izposojenke oklepaju »vendek«. v madžarščini, nato pa madžarske v slovanskih jezikih. Sklep članka je, da je šte- Kniezsa pravi, da je prekmurščina »v res-vilo madžarskih besed v vseh slovanskih niči prepojena z madžarskimi prvinami, jezikih skupaj približno enako številu slo- medtem ko je število madžarskih izrazov v vanskih izposojenk v madžarščini. Nas pa slovenščini onstran meje bistveno manjše, mora zanimati, kaj in kako pišejo madžar- čeprav je tudi dovolj pomembno« (183). ski slavisti o madžarskih besedah v slo- Madžarske izposojenke razvršča glede njih venščini. značaja v skupine, označujoče državno in
cerkveno organizacijo, področje konjereje
V novejšem času je Istvän Kniezsa, ki je (tu je tudi kočija), nekaj iz noše in mer ter
napisal veliko delo o slovanskih izposojen- še nekaj drugačnih besed (kinč, hasen ...).
kah v madžarščini (gl. Slav. revija 19, 167 Kniezsa pravilno primerja značaj teh izpo-
sl.), v poljudnem pregledu Madžarsko-slo- sojenk z enakimi v kajkavščini — to pa
vanski jezikovni stiki (v zborniku A ma- moramo izpopolniti v tem smislu, da so
104
mnoge, predvsem cerkvene, verske izraze, mogli prevzeti in gotovo tudi so prevzeli prekmurski Slovenci s posredovanjem Kaj-kavcev. Saj so bile južne prekmurske župnije od konca 11. stol. v zagrebški škofiji, ostale župnije pa so pravtako imele mnoge hrvaške duhovnike in bile pod vplivom kajkavskih rokopisov ter knjig.
L. Kiss našteva povečini drugačne besede. Toda besedi kot baja 'Unglück', djüjta 'Heusammeln' bi težko našli v živem govoru in če že prej pri Kniezsi naštete besede ne, nas te navdajajo k iskanju vira takim in podobnim oblikam. Poleg splošno razširjenih madžarskih izposojenk, npr. varaš, čonta, pelda itn. so namreč mnoge pri madžarskih slavistih navajane besede doma le v — madžarsko-prekmurskem slovarčku Janoša Flisarja (2. izdaja 1942). Vemo, da je mož sam delal besede, ki so nas dijake zabavale, npr. za pivnik: cecätni pa-per, včasih pa Je zapisal kar madžarsko besedo, čeprav je ni govoril nihče ali morda le kak posebnež ali redki ljudje. Tak primer Je navedena presenetljiva oblika: gjiijta za spravljanje sena. V Flisarjevem slovarju najdemo na str. 148 pod szena (slovan. seno!) tudi szenät gyüt: seno grene, gyiita — torej poleg lepega domačega glagola kar prepisano madžarsko besedo, ki jo je kot sploh nerabljeno ali vsaj redkokje rabljeno označil avtor slovarja že s tem, da jo navaja na drugem mestu. Če je to besedo — in isto velja za druge podobnega izvira in značaja — sploh kdo kje uporabljal, Jo je govoril mogoče kot šalo, v afektu poleg domače in še — le v najnovejšem času.
Drugo, kar moramo poudariti. Je, da so nekatere od teh skupin besed bile le redko rabljene — danes so kajpak izginile, npr. s področja uprave in političnega življenja: követ (poslanec), OTsački gyüleis (državni zbor, skupščina), värmegya (županija) itn. Še redkeje so govorili na vojsko omejene besede: pajž (ščit), šišak (čelada), harcivati (bojevati se); katana (vojak) pa Je poleg navadne nemške izposojenke soldak sploh bila redka.
Tretjič: mnoge takih besed so bile rabljene prvič v knjigi, v starih prevodih, npr.
?? za greh. Prve katoliški Prekmurci niso nikoli niti slišali, ne brali v svojih knjigah, časopisih — uvedli so Jo evangeličani in od tam je prišla z drugimi podobnimi v Flisarjev slovar, iz le-tega pa v slavistično literaturo in se širi še danes tudi s predavanji po svetu. To je tako, kot če bi kdo podobno našteval germanizme v slovenščini in navajal od Trubarja dalje izraze, ki so Jih poznali le stari pisatelji. Brez potrebnega pojasnila vzbuja tako ravnanje neresnično predstavo o slovenskem besednem zakladu in pomilovanje, češ: ubogi Slovenci, še za greh in podobno nimajo lastnih besed.. . Zato Je treba izposojenke klasificirati in preveriti, kje in kdaj so živele ter ali še živijo.
Žal — kot je zapisal Kniezsa — madžarske izposojenke v slovenščini še niso zbrane in obdelane. V svoji diplomski nalogi jih Je obdelal pred 65 leti pokojni Avgust Pavel ter jih zbiral tudi še pozneje. Zbrati bi jih bilo treba tako iz slovstva kot iz živega Jezika ter Jih vsestransko preučiti, dognati, katere so bile zapisane le enkrat, priložnostno, v zadregi, katere so ostale le na papirju — in zlasti, katere so doma le v Flisarjevem slovarju (ter njegovem — in še nekaterem — publicističnem delu v evangeličanskih publikacijah). V njegovem slovarju mrgoli še drugih neživih, narejenih besed, ki jih bodo neprevidni jezikoslovci najbrž tudi še dolgo prepisovali in — prisojali živemu narečju... Kričeč primer vpliva madžarščine na prekmurščino in njenega pomena v prekmurskem besednem zakladu Je prav madžarska beseda soba, ki smo jo z drugimi sprejeli iz hrvaščine v knjižno slovenščino, odkoder se je razširila v živi Jezik. Toda prekmurščina je ni prevzela od Madžarov in še danes ne moreš v prekmurskem stavku uporabiti besede soba (rečemo: iia, kot tudi drugod na Slovenskem: hiša)!
V nasprotju z madžarščino, ki Je prevzela iz slovanskih jezikov temeljne izraze za področja vsakdanjega življenja: od dni v tednu, živinoreje, kmetijstva, obrti, vere itn. — je prekmurščina prevzela predvsem vsiljene Ji upravne in podobne izraze.
Vilko  Novak
Filozofska fakulteta v Ljubljani