BUENOS AIRES, 4. maja (mayo) 1961 Misli ob prvem maju Prvomajske slavnosti so za nami. Bile so po vsem svetu. V svobodnih, demokratskih državah in v deželah s komunistično tiranijo. Na demokratski stranj so jih pripravili svobodni sindikati ter demokratske politične skupine, pod komunisti pa njihovi diktatorski režimi, kakor je to navada pri totali-tarcih. Medtem, ko je prvomajske proslave v demokratskem svetu spremljala radost nad življenjem v svobodi in so iz-venele v poveličevanje dela, s katerim si človeštvo ustvarja nove materialne dobrine, zboljšuje življenjske pogoje in zvišuje stopnjo življenjske ravni, dela, ki je v najglobljem pomenu hvala Stvarniku, molitev sama, so na prvomajskih proslavah v komunističn.h diktaturah množice ob žvenketanju modernega oklepnega orožja in brnenju letal vzklikale svojim tiranom, zahtevale „razorožitev“, napadale severno-amerlke „imperialiste“, zahodne „kolonialiste“ in na vso moč poveličevale najnovejšega komunističnega kubanskega satelita Fidel Castra, prvomajskega odlikovanca z Leninovo nagrado „za mir“. Toda slavnostno prvomajsko razpoloženje v svobodnem svetu je pa letos le grenila nesreča, ki je zadela kubansko ljudstvo, katerega je po zadnjem neuspelem izkrcanju borcev za svobodo, sedanji tamošnji oblastnik Castro oropal še zadnjih ostankov pravic svobodnega človeka. Ves otok je spremenil v eno- samo jetnišnico. Vohunsko službo je izvedel tako podrobno, da ima, po hišah že vsako nadstropje svojega, vohuna. Celo tako daleč je šel, da , jp začel otroke nagovarjati, naj prijavijo svoje starše. Z eno besedo: Strah in groza sta zavladala na Kubi prav te dni, ko je Castro ob vpitju nahujskane množice proglaševal ustanovitev prve „ljudske socialistične repubiike“ na ameriškem ïtos vbiïi cntxt. Ob tej tragediji kubanskega ljudstva se človeku nehote vsiljuje vprašanje, kako je do te nesreče sploh moglo priti. Odgovor je zelo enostaven: Za tiste namreč, ki so komunizem doživeli , v lastnih domovinah, ki poznajo njegove zločine, njegove metode, Demokratski svet komunizma še danes ne pozna. Dokazov za to je vse polno. Navest, ho-emo le dva: Eisenhower je ob vstopu v Belo hišo napovedal, d'a bo komunizem iz položajev, ki jih je dobil po II. svetovni vojni zopet potisnil nazaj v stare meje Sovjetske zveze. Ko pa je letos zapuščal Belo hišo, se mu je komunist čni izzivalec režal v obraz že s Kube. Najnovejši pa je Kuba sama. Kajti, če hi tisti, ki so pripravljali izkrcanje na Kubo vprašali enega samega protikomunističnega borca, iz katere koli države, ki je prišla pod komunizem, bi jim dokazal, da države, ki je pod komunistično doktaturo, ni mogoče osvobodit, s tisoč možmi, ki naj se bore z lahkim orožjem proti sovjetskim tankom in Migom. S tem je demokratski svet znova dokazal, d'a komunizma še vedno ne pozna, da ne pozna psihoze ljud., ki morajo živeti pod komunističnimi diktaturami, de ne ve, da komunizem z grmadami najbolj krvavih zločinov vzpostavi povsod tako strahotno vladavino strahu, da z njo zaduši misel na upor. Razen tega je pa doslej zahodni svet še vedno molčal ob obupnih klicih na pomoč, če je kje le prišlo do uporov, kakor smo videli pred leti na Madžarskem. Pa je še celo vrsta drugih slepot, s s katerimi je udarjen zahodni, predvsem ameriški demokratski svet. Ne bomo tu navajali svojih misli o tem. Pustimo govoriti raje človeku, ki je prav te dni napisal nekaj ugotovitev za demokracije. Ime mu je Viljem Martinez Marquez. Je to- odličen ameriški publicist in javni delavec. Svoj članek „Demokrac.-ja in njena propaganda“ je napisal za Editor’s Press v New Yorku, objavljen je pa bil v Argentini v buenosaireški „Prensi“. V njem med drugim ugotavlja: „Demokracija ima neizmerno slabost: do danes ni imela disciplinirane vojske aktivistov, ki bi zavračali napade in razkrinkavali spletke tistih, ki jih s tem žalijo. Še pred nekaj leti se demokraciji ne bi bilo treba dosti truditi z dokazovanjem, da je njen sistem vlade in KUBA - PRVA »MMIAI.ISTH.VA« REPUBLIKA NA AMERIŠKI 1*01.01(1.1 Vojaško je Castru uspelo premagati nasprotnike, ki so- se izkrcali pretekli teden na Kubi. Po habanskih poročilih se je njegovim silam posrečilo zajeti nad 1000 napadalcev. Mnogo jih je utonilo v močvirjih področja, kjer se je izkrcala glavnina napadalcev, nekaterim pa se je posrečilo prebiti se v pogorje Eseambray, od koder je zopet začela delovati tudi protikomunistična radijska postaja. Po propadu invazije se je v ZDA vsem odgovornim osebnostim zavrtelo v glavah, časopisje se je začelo spraševati, kdo je bil odgovoren za podvig, kdo je kriv poraza itd. Izvedelo se je, da je napadalce vežbala in zalagala z denarjem in orožjem predvsem leta 1947 ustanovljena CIA (Central Intelligence Agency), ameriška osrednja obveščevalna služba, katere prvi direktor je bil znani general Walter Bedell Smith, za njim pa jo doslej vodi Allen Dulles, brat umrlega Eisenhowerjevega zunanjega ministra Dullesa. Vojaške operacije na Kubi bi morale biti izvršene pod vodstvom Pentagona, trenutek pa bi določil Kennedy sam. Načrte za invazijo sta začela pripravljati že Eisenhpwer in Nixon; Kennedy je zadevo prevzel od obeh. Glavno- besedo je pri pripravah za invazijo ves čas obdržala CIA, tako da je prihajalo do sporov in nesporazumov med' njo in Pentagonom. Prav tako je CIA vzdrževala le rahle stike s kubansko protikomunistično vohunsko organizacijo, tako da so se celo v tajna vežbališča napadalcev v Nikaragvi in Gvatemali vrinili Castrovi vohuni in prinesli Castru filme o vajah upornikov. Namera je bila zavzetj vsaj nekaj kilometrov obale, poslati na tak osvobojen košček protikomunistično kubansko vlado pod vodstvom Cardone, ta pa naj bi takoj nato zaprosil ZDA za pomoč. Takrat bi ameriška vojačka moč udarila na Castra in ga uničila. Zaradi nesporazumov in izdaje se je invazije ponesrečila. Castru je padel v roke med drugimi tudi Cardonov sin. Na bojišču je padel vodja ekspedicije Artime. Ameriška vojaška pomoč ni mogla priti, medtem ko je Castro vrgel proti napadalcem sovjetske Mige, tanke in češke topove ter na deset-tisoče svoje milice in vojaštva. V prvi vrtoglavici zmage je grozil, da bo dal njen način življenja boljši. Pokazati bi bilo treba samo na dejanja in opozoriti na dejstva, ki jih je lahko navajati v dokaz resnice, da bi zavezali jezike tistim, ki so zatrjevali, da demokratski svet ne more delavstvu zagotoviti poštenega življenja. Navajali naj bi kot primer položaj ameriških delavcev; njihov način življenja naj bi primerjali z življenjem, ki ga morajo živeti sovjetski, kitajski in poljski proletarci. Teda nasproti komunistični sramotilni in žaljivi propagandi so demokrati molčali. Pa ne samo to, storili so še nekaj hujšega: svoje javne tribune, svoje univerze in vse svoje informativne organe so odprli teorijam in lažem svojih nasprotnikov.“ Nato- pa nadaljuje: „In od tedaj — tega je že več let — se je začela nepoštena in nevarna tekma. Medtem, ko komunistični agenti lahko- svobodno širijo svojo propagando v demokratskih državah, zagovorniki demokracije med narodi, ki trpe pod komunistično diktaturo, ne smejo spregovoriti -niti besede v njeno obrambo.“ Svoja tehtna izvajanja Viljem Martinez Marquez zaključuje z ugotovitvijo: „Strašno je spoznanje, kako se predsedniki držav, prepričani demokrati, zakoniti predstavniki svobodnih narodov, dajo voditi komunistični propagandi. Namesto, da b; protestirali proti zločinom, ki se dogajajo na Kubi, se pridružujejo tistim, ki proglašajo za plačance tiste, ki žrtvujejo svoja življenja za svojo domovino, in ti predsedniki celo prosijo, naj bi se spoštovala volja tistih oblastnikov, ki niso nikdar spoštovali volje ljudstva.“ Bridke so te ugotovitve, toda veseli smo jih. Veseli smo jih, ker prihaja na dan resnica in pravi obraz komunistov brez maske. To daje utemeljeno upanje, da je poraz na Kub; začetek spoznanja in prelomn ea na poti k osvoboditvi zasužnjenih narodov. vse ujetnike postreliti, nato pa je zaradi protestov več južnoameriških držav dejal, da bo postrelil „le dva ali tri“. Koncentracijska taborišča je napolnil z možnimi in nemožnimi nasprotniki, ki so v urah invazije zaman čakali znaka za splošno sabotažo in upor, kakor jc bilo v načrtu. Kennedy je, da bi ustavil javne debate o odgovornosti za invazijo in njen polom, objavil, da vso odgovornost prevzema nase. V CIA je uvedel strogo preiskavo, časnikarjem je povedal, da bodo morali odslej naprej „samovoljno cenzurirati svoje pisanje“, ker je „znano, da se je sovražnik doslej vedno hvalil, da iz našega časopisja izve vse, kar potrebuje“. Washingtonska vlada je tudi objavila, da je ustavila s Kubo ves trgovski promet, kar pomeni, da Kuba ne bd več dobivala iz ZDA tudi ne hrane niti zdravil. V obrambnem svetu Medamerlške organizacije je ZDA zahtevala izključitev Kube, kar je tudi dosegla s 12 proti 1 glasu. Proti je glasovala kubanska delegacija, vzdržale pa so se Mehiko, Venezuela, Ekvador in čile, medtem ko je brazilski delegat rezerviral svoj glas, ker je moral čakati sporočilo Quadrosa glede oddaje glasu. - Medtem je Castro dal svojemu delegatu v OZN navodilo, naj znova napade ZDA, češ da se sedaj ta pripravlja na direkten napad na Kubo. Istočasno je kubanski predsednik Dorticos ponudil Kenneclyju pogajanja „za rešitev našega problema in za morebitno vzpostavitev diplomatskih odnosov“. Na to ponudbo je ameriško zunanje ministrstvo odgovorilo, da se „s komunizmom na tej polobli ni mogoče pogajati, ker vprašanje Kube ni vprašanje odnosov med ZDA in Kubo, pač pa vprašanje komunizma na tej polobli.“ Castro se je v prvem svojem nastopu pred TV po invaziji zahvalil Moskvi in Pekingu „za moralno pomoč“ in objavil, da bo 1. maja proglasil Kubo za ‘prvo socialistično republiko’ na ameriški -celini. To je tudi storil ob buča; vojaški—paradi v Havani. Hru-ščev pa mu je za 1. maj podelil Leninovo nagrado za mir, ki so jo poleg njega dobili še: predsednik Gvineje Sekou Tourč, indijski Ramesvari Nehru, romunski pisatelj M hael Sadove-anu, libanonski arhitekt Tabet, Poljak Pluski in avstralski politik William Morrow. Dr. Frondisijeva poslanica narodu Predsednik d'r. Frondizi je 1. maja prebral na skupni seji poslanske in senatne zbornice poslanico narodu, s katero je odprl 93. redno zasedanje narodnega konkresa. V poslanici je podal pregled v dosedanjih treh letih opravljenega dela. Naglašal je, da je bila prva polovica njegove predsedniške dobe čas trdega dela, druga doba bo pa posvečena konsolidaciji in izvedbi določenih načrtov za bodočnost. V pregledu opravljenega dela je dr. Frondizi omenjal težave, na katere je zadevala na različnih straneh njegova vlada. Država je bila zaradi gospodarskih napak v prejš. režimih v izredno slabem položaju. Za gospodarsko ozdravitev je ljudstvo moralo prevzeti težka bremena i nodpovedi. Vlado so pr) njenem delu ovirale razne negativne akcije, ki so prihajale od ekstremistov in raznih nestrpnežev. Vse to je oviralo vlado v njenem prizadevanju za obnovitev demokratskega življenja v državi in za uvedbo zakonitosti. Zaradi pre-. vratnih akcij komunistov in teroristov je morala vlada segati po izrednih ukrepih za ohranitev notranjega miru in reda v državi. Toda pri vseh teh težavah je vlada v lanskem letu dosegla samopreskrbo s petrolejem in s tem prihranila državi visoke vsote, ki so prej odhajale v inozemstvo. Dr. Frondizi je zatem omenjal vsa ostala prizadevanja vlade za ureditev gospodarstva In za. stabilizacijo valute ter naglašal, da nar. gospodarstva ne bo mogoče povsem urediti, dokler ne bo iz državnega proračuna izginil sedanji ogromni primanjkljaj. Omenjal je nadaljnje ukrepe za poenostavitev dela v državnj upravi, izročitev raznih državnih podjetij, ki državi povzročajo samo stroške, v privatno upravo. Na- vajal je ukrepe za povečano proizvodnjo jekla in premoga ter električne energije. Ko je omenjal izročitev CGT v upravo delavskim sindikatom, je poudarjal, da te izročitve niso narekovale strankarske koristi, ampak državne. V zunanji politiki je vlada stalno uveljavljala suvereniteto države, je vedno zagovarjala pravico narodov do samoodločbe. Kot katoliška in zahodna država pozna v zunanji politiki dobro mesto, ki ji pripada. Kennedyjevemu načrtu „Živila za mir“ postavlja nasproti geslo „Razvoj za mir“. Predsednik je omenjal tudi važne vlogo, ki jo igra kat. Cerkev v argentinskem narodnem in državnem življenju ter opozarjal dobre zveze med vlado in njo. V dokaz dobrih odnosov je navajal ustanovitev 11 novih škofij v Argentini. V prikazu bodočega dela v drugi polovici njegove predsedniške dobe je dr. Frondizi navajal delo za poglobitev in utrditev duhovnih, moralnih in verskih osnov in zlasti spoštovanje družine in delo- za mladino. Dalje utrditev vladavine zakonitosti in enakosti vseh državljanov pred zakonom, zatem končno ozdravitev gospodarstva, rešitev vprašanja prometa, še povečano proizvodnjo jekla in premoga ter električne energije pa za 60%. — Napovedal je tudi povečano proizvodnjo petroleja, spremembo carinske politike, ustvaritev pomorske in letalske zavesti z ustanovitvijo odgovarjajočih industrij. Prav tako modernizacijo in mehanizacijo poljedelstva, pospeševanje znanosti in umetno^ stl, izboljšanje socialnega položaja delavstva in študij novega dobrodelnega sistema. Končno je povedal, da bo vlada v teh letih izholjšala zdravstveno službo. IZ TEONA V TEDEN V Čilu je bila manjša kriza vlade. Zun. minister German Vergara Donoso in min. za narodno obrambo Carlos Vial Infante sta odstopila. Predsednik Alesandri je za nov. začasnega zun. min. postavil pravosodnega min. Fernanda Ortuzar Escobarja, za min. za narodno obrambo pa Joaquina Fernan-deza. Za republiko Honduras je diplomatske estike s Castrovo Kubo prekinila tudi republika Costa Rica. Konferenca ameriških držav, ki je b la napovedana za 24. maja, je na Ble CbsämII©w® zmaga Po hitri zmagi nad' desničarskimi generali v Alžiru je general De Gaulle z vso odločnostjo začel čistit; Alžlr in Francijo uporniških vojaških in civilnih elementov. Razpustil je številne vojaške formaeje, dal aretirati visoke uradnike, policija je izvedla številne preiskave, v zapore je pometal policijske častnike in objavil, da bo dal zapreti vsakogar, k; b! bil osumljen, da skriva pobegle uporniške častnike in generale. De Gaulle se je odločil likvidirati, kakor se je sam izrazil, vse ostanke neuspelega upora, k' ga je vodil letalski general Challe, ki že sedi v ječi. V Franciji je dal zapreti nad' 600 ■oseb, v Alžiru nad 400. Prav tako je nastopil proti ok. 200 častnikom, med njim; 6 polkovnikom in 5 generalom. Letalske enote, ki štejejo ok. 5000 mož, je razbil, in jih razmestil med lojalne vojaške edinice. Evrc-pski naseljenci v Alžiru so onemoglo razdraženi prot! De Gaullu, vendar n; bilo doslej slišati organiziranega glasu proti njegovi odločni roki. Kljub najstrožjim in h trim ukrepom pa se je trem uporniškim generalom doslej posrečilo uiti De Gaullov; roki pravice. Ti so André Zeller, Edmond' Jouhaud in Raoul Salan. V Parizu je že bilo imenovanih pet sodnikov, ki bodo- sodil; generala Challeja. Isti sodniki bodo sodili tudi ostale tri genera^ le, če jih bodo ujeli. Vsem grozi smrtna kazen. Edini, ki je od' zahodnih predsednikov čestital De Gaullu za njegovo odločno akcijo, je bil ameriški predsednik Kennedy. Ponudil je De Gaullu vso pomoč, ki bi jo morda potreboval. Kennedy je to- storil predvsem iz političnih razlogov. V ZDA so se zbali morebitne zmage uporniških generalov, ker bi ti verjetno napadli tudi Tuniz in Maroko ter s tem onemogočili ameriške načrte za ustanovitev gospodarske in politične zveze med Marokom, Tuni-zom, Libijo in Alžirom, s katero naj bi se stabilizirala severna Afrika. Na drugi strani pa bi državljanska vojna v Franciji nevarno oslabila vzhodno o-brambno črto proti komunizmu v Evropi ter zavezniško postojanko v Zahodnem Berlinu. Pričakujejo namreč, da bo ZSSR obnovila berlinski spor, zlasti, ko je dosegla uspeh na Kubi in se ji kaže uspeh tudi v Laosu. Wojni napleti v Ijaosvt Za poziv o prenehanju sovražnosti med komunističnimi in protikomunističnimi oddelki v Laosu, ki sta ga izdali pretekli teden Anglija in ZSSR, se komunisti niso zmenili. Protikomunisti so objavili, da pristajajo nanj ter so določili prejšnji petek opoldne za trenutek, ko bodo prenehali s sovražnostmi. Ta ura je minila, komunisti pa so nadaljevali z napadi in s povečanim pritiskom silijo protj jugu Laosa, oboro- ženi s sovjetskim najmodernejšim orožjem. Anglija je nameravala izgovarjati komuniste, češ da napadov ne morejo povsod ustaviti zaradi slabih telefonskih in drugih obveščevalnih zvez, Kennedy pa je zagrozil Moskvi, da bo ameriške potrpežljivosti v Laosu hitro konec, če ne bo pritisnila na komunistične upornike in jih zadržala. Mednarodna komisija, ki naj bi nad- predlog nekaterih južnoam. držav odložena, za nedoločen čas. Zvezo afriških držav so ustanovile Guianea, Ghana in Mali. Ustanovno listino so podpisali predsedniki omenjenih držav. Angleška kialjca Elizabeta je prišla s svojim možem . princem Filipom in večjim spremstvom na enajstdnevni obisk v Italijo. Sprejel jo bo v slovesni avdienci tud; papež. Tito bo v začetku septembra odšel na večdnevni obisk v Brazil. Potoval, bo tako, da bo na brazilski narodni praznik že v Brazilu. Med bivanjem v tej deželi bo podpisal trgovsko pogodbo za pet let v višini 500 milijonov dolarjev. Napoved' Titovega obska v Brazilu je naletela ra splošno ogorčenje. Pod predsedstvom brazilskega kardinala de Barros Camara je bil v Rio de Janelro sestanek kat. konfederacije za to mesto, na katerem so sprejeli protestno izjavo prot prihodu jug. komunističnega nasilnika v Brazil. Kardinal Barros je dejal, da bo treba Titov prihod sporočiti ljudstvu z zvonenjem zvonov za mrliče kot znak splošne žalosti. zirala premirje, se ni mogla, zaradi nasprotovanja poljskega delegata, sporazumeti, kdaj naj začne delovati: ali pred ali po premirju. Prav tako se je v zadevo vmešala rdeča Kitajska, ki je v pekinškem radiju objavila, dh bodo komunistični oddelki v Laosu pristali na premirje samo pod pogojem, če bodo ZDA takoj umaknile vse svoje svetovalce in orožje, s katerim je zalagala protikomunistično laoško vlado. Ker so se komunistični oddelki medtem že nevarno približali prestolnici Laosa Vientiane in drugemu večjemu mestu Luang Prebangu, so se v ZDA in v državah SEATO začeli pripravljati na odločen poseg v dogodke v Laosu v prid protikomunistom. Kennedy je imel povvete s Pentagonom, poleg tega pa še z bivšim predsednikom Hooverjem in generalom Douglasom MacArturjem, ki ju je oba obiskal na njunem stanovanju v Waldorf hotelu v New Yorku. Prav tako je Kennedy imel konferenco s tajnikom OZN Hammarskjoeldom in ameriškim delegatom v OZN Stevenso-nom. SEATO pa je poslala iz Manile na Filipinih proti vodam Laosa svoje vojno ladjevje. Stran 2. "■ 1 .j.1 "UIh, "1 “RÎ- ■WT H as e zahteve (Socialna izjava je bila sprejeta na proslavi papeških okrožnic Rerum novarum in Quadragesim« anno pne 30. aprila 1961 v Buenos Airesu) Slovensko krščansko socialno gibanje, ki ga danes v svobodnem svetu predstavlja „Družabna pravda“, postavlja na podlagi papeških socialnih okrožnic „Rerum novarum“ in „Quadrage-simo anno“ in v duhu splošne deklaracijo Združenih narodov o človeških pravicah ter vzporedno z izjavo Narodnega odbora za Slovenijo, ki je bila objavljena na praznik Vstajenja 1960, naslednje zahteve za socialno ureditev naše domovine: 1. Središče socialnega reda bodi človek z vsemi pravicami in dostojanstvom, M mu po naravnem pravu pripada, da bo. imel učinkovito možnost uživati vse osnovne svoboščine od katerih poudarjamo zlasti svobodo vere in prepričanja, govorjene in tiskane besede ter združevanja; svobodo strokovnega, stanovskega in gospodarskega uveljavljanja; svobodo zasebne pobude, imovine in izbire dela. — Izkoriščan ne sme biti ne po sočloveku ne po družbi. Prisilno delo in obvezna združevanja nasprotujejo človeškemu dostojanstvu in načelu svobode. Človeško telo ima prednost in večjo vrednost kot mrtvi kapital; zato pa čisti dobiček, ki je produkt dela in kapitala, ni izključna last podjetnika niti države. Večji del čistega dobička pripada delavcu. Lastnina naj bo podružabljena samo tam, kjer je to za blaginjo skupnosti nujno potrebno. 2. Delavec —. ročni ali umski — mora zaslužiti najmanj toliko, da bo primerno živel in da si bo mogel nabaviti vse to, kar je potrebno za duhovno in telesno življenje in da mu bo ostajalo toliko, da si bo lahko zgradil lastni dom in prihranil nekaj premoženja. Delavec mora imeti plačan počitek ob nedeljah in zapovedanih cerkvenih in državnih praznikih ter mora imeti zajamčen letni dohodek, ki naj se ob koncu leta dopolni z eno mesečno plačo. V primeru prenehanja službenega razmerja pripada delavcu odškodnina, ki znaša najmanj eno mesečno plačo za vsako leto službovanja. Stavka je dovoljena, ko so bile izčrpane vse možnosti za mimo poravnavo. Delavcu naj se omogoči stvarna udeležba na upravi, kapitalu in dobičku podjetja povsod, kjer to želi. 3. Družina je osnovna celica narodnega življenja in ji je treba dati tisto mesto in nuditi tisto zaščito, ki jo po svoj; pomembnosti zasluži. Imeti mora primemo družinsko stanovanje. Družinske plače naj se izboljšujejo sorazmerno z narodnim dohodkom. Zaposlenim ženskam in mladostnikom je treba nuditi posebno zaščito. Pri zaposleni žensk; naj velja načelo: ca enako delo enako plačilo. Mladini se mora v šolah nuditi tudi socialna izobrazba in vzgoja. Poročeno, ženo je treba osvoboditi delovne tekme. 4. Zemlja naj bo last tistega, ki Proslava obletnic Rerum novarum In OuadrurioNimo anno |S( Dne 15. maja leta 1891 je papež Leon XIII. izdal okrožnico Rerum »o-varum, štirideset let pozneje pa njegov naslednik Pij XI. okrožnico (juadrage-simo anno. ; Obletnice teh znamenitih in važnih papeških socialnih okrožnic so se spominjali tudi Slovenci v Argentini. Njihovo proslavo je pripravila Družabna pravda, ki vsa leta načrtno širi krščanski socialni nauk in ga po svojih močeh skuša povsod izvajati. Proslave je bila na praznik sv. Jožefa Delavca, dne 1. maja. Ob osmi uri je imel najprej mašo duhovni vodja DP g. Jože Jurak s primernim cerkvenim nagovorom, po maši je pa bila proslava papeških socialnih okrožnic. Navzoči so bili predstavniki slovenskih političnih, kulturnih, gospodarskih, socialnih in verskih ustanov ter mladinskih organizacij. Proslavo je začel predsednik Družabne pravde Luka Miljiarčičč. V kratkem govoru je omenil velik pomen obeh okrožnic za zboljšanje socialnega položaja delovnega ljudstva v svetu. Zatem je pa povzel besedo tajnik DP Maks Jan ter imel skrbno sestavljen ter vsebinsko in miselno bogat referat o Leonovi in Pijevi okrožnici. V uvodu je povedal, da je prav, da se teh okrožnic spominjajo slovenski rojaki najprej „zato, ker so katoličani in jih je učil vrhovni poglavar kat. Cerkve in je treba, da si prikličejo v spomin, v koliko so ga ubogali, zatem, ker so Slovenci, ki so ponosni na to, da svoje življenje urejajo po naukih Cerkve. jo obdeluje. Kmetije naj se osvobodijo prisilne kolektivizacije in krivičnih, prekomernih bremen ter naj se pospešuje svobodno zadružništvo. Da se ohran; čim več kmečkih domov in da se kmetu pomaga do višje življenjske ravni, je treba kmetu nuditi vso potrebno zaščito in pomoč pri izboljševanju njegove lastnine s pomočjo šolstva, načrtnega pospeševanja modernizacije kmetovanja, z uvedbo zavarovanja za dote in zoper ujmo s primernimi tržnimi ukrepi in z decentralizacijo industrije. Srednji stanovi (obrt in trgovina) in svobodni poklici so družbi potrebni, zato naj imajo v njej mesto, ki jim pripada. 5. Za vse stanove naj se izvede socialno zavarovanje, ki ga naj prevzamejo samoupravne ustanove in zasebne družbe, ki bodo med seboj tekmovale. Pokojnine naj vedno dosegajo nujni življenjski trošek. Delavski dopusti in socialno zavarovanje naj se izboljšujejo v skladu z narodnim dohodkom. 6. Poskrbeti je treba, da bodo tudi slovenski izseljenci užival; gospodarsko in socialno zaščito. Zlasti je treba poskrbeti, da bodo uživali pravico do dela in da se bo postopalo z njimi kot z domačimi ter da bodo imeli možnost uživati pokojnino tudi, če se vrnejo domov. Buenos Aires, 1. maja 1961 — na praznik sv. Jožefa Delavca. Družabna pravda m Zatem zato, ker so delavci in podjetnikih in jih zaradi tega odnosi med delom ih kapitalom posebej, zanimajo in končno, ker bi bili radi razgledani ljudje, ki morajo imeti o najvažnejših vprašanjih sedanje dobe razčiščene pojme“. V nadaljnjih izvajanjih je govornik povedal, kaj je storila Cerkev za zboljšanje položaja delovnega ljudstva. Omenjal je Socialne tedne in dneve ter tečaje,, kakor tudi kot. shode. Poudarjal je posebej delo dr. Jegliča in dr. Rožmana. Pod mogočnim pokroviteljstvom prvega se je razvijal krščanski pokret v svoji cvetoči pomladi, pod spretno pastirsko palico drugega, pa je leta 1940 škofijska sinoda spregovorila „jasno besedo o tem, katera jp prava slovenska kat. delavska organizacija“. Zatem je Maks Jan navajal imena velikih slovenskih mož, ki so delali in širili krščanska sooialna načela med slovenskim ljudstvom doma in v izseljenstvu. Pravi, da je „bila tako močna njihova vrsta in toliko zdravja je bilo v njih, da so mogli zmagoslavno preboleti krizo gibanja od 1925 do 1935. leta in tako silna je bila njihova vera v končno zmago teh idealov, da danes s ponosom moremo trditi, da smo Slovenci ena redkih emigrantskih narodnostnih skupin, ki so tudi v tujem svetu ohranili krščansko socialno gibanje, gotovo pa edina narodnostna skupina, ki je ohranila to delovanje načrtno in organizirano.“ V nadaljnjih izvajanjih je navajal kaj vse so storile države za zboljšanje življenjskega položaja delovnega ljudstva po izdanju papeških socialnih okrožnic, v svetu in v domovini pred vojno, za tem kaj so storil; delavci in podjetniki. Tu se je spominjal vrste slovenskih nesebičnih in požrtvovalnih strokovničarjev — delavcev in podjetnikov, ki so se skupno boril; za iste ideale: za boljšo krščansko družbo in za pravičnejši socialni red. Prikazal je rast krščansko socialnega gubanja med Slovenci in njegov razmah v Krščansko socialni zvezi, ki se je pozneje preoblikovala v Prosvetno zvezo in Jugoslov. strokovno zvezo. Ko pa se je ta izneverila krščanskemu programu, sta po-stala nosilca kršč. socialnega gibanja Zveza združenih delavcev in Zveza združenih nameščencev. Med drugo svetovno vojno sta obe šli v ilegalo in se strnili v Slovensko delavsko zvezo. V tej dobi je bil izdelan tudi nov program Nadaljevalka tega važnega dela je Družabna pravda. Svoja tehtna izvajanja je Maks Jan zaključil z ugotovitvijo ter zaobljubo: „Ob tej proslavi, ki je samo skromen nadomestek tega, kar bi se v drugačnih razmerah morala proslaviti v Ljubljani, naših mestih, trgih in vaseh, še bolj zvesto obljubljamo, da se bo boj za socialno pravičnost socialnih okrožnic nadaljeval in da bodo nesmrtni vzori papeških socialnih okrožnic vedno naš evangelij.“ Po njegovem referatu je bila soglas-sprejeta socialna izjava Družabne pravde. Objavljamo jo na drugem mestu. ARGENTINA EBiEOSNOVA VLADE Predsednik dr. Frondizi je izvršil nem zato, ker se hoče «.njim pripraviti delno preosnovo svoje, vlade. Odstopu gospodarskega ministra ing. Alsogara-ya, so sledili, vsi njegovi sodelavci gospodarskih tajništev, zunanji minister dr. Taboada in minister za javna dela ter javno službo ing. Alberto Constan-tini. Izpraznjena mesta je predsednik spopolnil z novimi ljudmi, ki jih je dobil v glavnem med konservativci. Nova vlada, s katero bo dr. Frondizi vladal v drugi polovici svoje predsedniške dobe, je sestavljena takole: min. za notr. zadeve dr. Alfredo Vito-tolo, min. za zunanje zadeve in bogočastje dr. Adolfo Mugica, min. za narodno obrambo dr. Justo P. Villar, min. za vzgojo in pravosodje dr. Luis Mac Kay, min. za soc. pomoč in ljudsko zdravje dr. Hector Noblia, min. za delo in soc. varnost dr. Guillermo Acuña Anzorena, min. jza (gospodarstvo dr. Roberto T. Aleman, min. za javna dela in javno službo ing. Arturo Acevedo, sekretar za gospodarstvo dr. Jorge Wehbe, sekretar za industrijo in rudarstvo José Blanco, sekretar za trgovino Pedro García Oliver, sekretar za energijo in goriva ing. Vicente Blanca, sekretar za poljedelstvo in živinorejo dr. Cesar Ignacio Uñen, sekretar za vojsko gen. Rosendo Fraga, sekretar za mornarico kontraadmiral Gaston Clement, sekretar za letalstvo brigadir Ramón A. Abrahin in sekretar za komunikacije dr. Miguel Mugica. Novi zun. minister je po poklicu odvetnik in inenir. Bil je tudi vseuč. profesor ter v javni upravi zavzemal važne položaje. Politično je konservativec. Po svojem mišljenju so konservativni tudi ostali novi člani kabineta, če že ne prav; člani te stranke. Tako zlasti novi gospod, minister dr. Alemann, za katerega je značilno, da si je za prisego izbral besedilo, ki ne omenja Boga, ter minister za javna dela in službo ing. Arturo Acevedo, nani strokovnjak za železne konstrukcije in graditev železnic. Udejstvuje se tudi privatno kot velik industrialec ter je predsednik večjih industrijskih družb. Konservativec je tudi tajnik za poljedelstvo dr. Urien. Preosnova vlade je vzbudila razne komentarje. Večina je mnenja, da je predsednik spremenil kabinet v glav- RAZSTAVA BOŽIDARJA KRAMOLCA V KANADI Znani slovenski akad. slikar Božidar Kramolc znova razstavlja svoje umetnine v Kanadi. Razstavo je odprl dne 22. aprila t. 1. v Picture Loan Society, 3. Charles St., West Toronto, zaključili jo bodo pa 5. maja t. 1. Kot že večkrat poprej Božidar Kramolc tudi tokrat razstavlja samostojno in sicer kolekcijo mnogobarvnlh mono-tipij. Je to izbor njegovega grafičnega dela zadnjih dveh let. S to razstavo sj je Božidar Kramolc še bolj utrdil umetniški sloves v kanadskih umetniških krogih, kar najbolj potrjuje dejstvo, da je eno od razstavljenih monotipij kupila Kanadska narodna galerija. Akad. slikarju Božidarju Kramolcu k najnovejšemu uspehu njegovega umetniškega ustvarjanja iskreno čestitamo. pa važne volitve prihodnje leto. Gleda pa že, tudi naprej na prihodnje predsedniške volitve. Ker vladna stranka sama ne more rešiti vseh notranjih političnih in gospodarskih problemov, s« je ojačila s konservativnimi elementi, ki so porok stabilnosti, ker so znani kot dobr; gospodarji. Konservativec v zun. ministrstvu pa naj bo tudi porok in viden znak, da vlada popravlja nekatere napake, zlast; iz zadnjih časov v zvezi s Kubo, in da je odločno na strani zahodnodemokratskih držav. List „La Nación“ je pa namignil, da je bil» potreba po preosnovi vlade omenjena že na sestanku generalov oktobra meseca. To mnenje so generali ponovili v predsednišk; residenci 16. aprila, nazadnje pa dne 23. aprila. V zvezi s preosnovo vlade je krožilo v javnosti tudi ime biv. predsednika revolucionarne vlade gen. Aram-buruja. Na vprašanje časnikarjev, je pa dejal, da nima nič skupnega z zadnjo preosnovo vlade. Njegova želja je samo to, da bi se vse rešilo dobro in da bi se utrdil mir v republiki. Povedal pa je, da ni nikdar prikrival, da ne odobrava splošne politične linije sed, vlade, vendar ga to nikdar ni privedlo do tega, da bi skušal vplivati na odločitve predsednika, v katerih je „v igri njegova najvišja odgovornost“. Dejal je, da to ni in tudi nima namena biti. Njegova želja kot državljana je zopet samo ta, da bi se ob gotovem času ob polnem izvajanju demokracije našla rešitev, ki jo dežela išče. V Argenthi se je 1. maja začelo 93. redno zasedanje poslanske in senatne zbornice. V senatu je bil znova izvoljen za predsednika dosed. predsednik dr. José Guido, v poslanski zbornici pa prof. Federico Monjardin. V provinci Mendoza sta 1. maja prevzela oblast novi guverner ing. Francisco Gabrieli! in viceguverner dr. Feliks Aguinaga, ki sta bila pri zadnjih volitvah izvoljena kot kandidata demokratske stranke. Predsednik dr. Frondizi je bil 2. maja v Uruguayu. Imel je razgovore s predsednikom urugvajskega vladnega sveta dr. Haedom. Predsednika obeh držav sta ugotovila enotnost pogledov na razna polit, in gospodarska vprašanja. Prvomajske proslave so imele v Bs. Airesu, skoro vse politične skupine. Zborovanje, ki ga je priredilo začasno vodstvo CGT — Glavne delavske konfederacije — je potekalo kot Cisto pero-nistično zborovanje. Peronisti so nosili velike napise s pemnističnimi gesli, delegacija iz Quilmesa je nosila celo veliko Peronovo sliko. Zaradi takega izrabljanja zborovanja v čisto politične svrhe, sta dva predstavnika neodvisnih sindikatov, ki bi bila morala tudi govorit v znak protesta zapustila zborovanje. Peronisti so pa vzklikali Peronu in Eviti kot v prejšnjih letih, nekateri so zahteval; revolucijo in vzklikali tudi proti Amerikancem. Zvečer, prvega maja, je pa v Buenos Airesu ekslodi-ralo kar pet bomb. Teroristi so jih postavili pred katedralo, cerkev sv. Cata-line, cerkev Brezmadežnega spočetja, pred en otroški vrtec, ena pa je eksplodirala na ulici. ▼ las političnega življenja jugoslovanske emigracije 14 Dr. Krek o Vlajičev! razpravi „Svodjenje računa ; preispitivanje“ O gornji 'Vlajičevi razpravi smo v Sv. Sloveniji že pisali. Sedaj je za srbsko revijo „Naša Reč“ napisal članek o njej tudi dr. Miha Krek. V njem ugotavlja naslednje: „V vrsti naporov, da demokratična emigracija iz Jugoslavije določi svojo vlogo in nalogo in da izbere sredstva, s katerimi bi mogla uspešno delati za osvoboditev domovine in svojega naroda izpod komunistične diktature, najnovejše delo dr. Božidarja Vlajiča, razprava „Svodjenje računa i preispitivanje“ zavzema prvo mesto in je nekaj, kar je zdaleka najboljše od vsega, kar je bilo doslej na tem področju izvršeno. Božidar Vlajič je bil generalni tajnik Demokratske stranke Ljube Davidovi-ča in član jugoslovanske vlade. Je torej najvažnejši predstavnik te stranke v svobodnem svetu. To dejstvo daje delu večjo težo, čeprav avtor podaja samo svoje lastne misli, piše kot politik-patriot in pravnik, teze in predlogi so njegovi in samo njegovi. Za svojo razpravo je pisec izbral posebno obliko pisanja. Da bi bil jasen in precizen, je izbral skoraj telegramski stil. Iz vsakega stavka istočasno zveni njegova natančna analiza sedanjega stanja, njegova misel o dobri rešitvi, velika ljubezen za predmet in namen razprave. Ta ljubezen piscu narekuje obzirnost pri izražanju, ker hoče za vsako ceno prepričat; in zbrati vse sile dobre volje v skupni krog za skupno delo, ki ga po piščevem mišljenju imperativno narekujejo vse okoliščine in razmere, v katerih se danes nahajajo naši narodi. To ni niti deklaracija niti abstraktna znanstvena razprava. Je skrbno sestavljeno razmišljanje o sedanjem položaju Jugoslavije, o njenem potencialnem pomenu v bodoči demokratski ureditvi jugovzhodne Evrope, o narodih te Jugoslavije, o njihovih medsebojnih odiiošajih, o posebnih in skupnih Interesih in nadrobna in točna proučitev vseh možnosti, kako bi ti narodi mogli urediti demokratsko državno formacijo-, ki jo piščevi argumenti kažejo kot edino srečno rešitev za vse te narode. Dr. Vlajič skorajda ne omenja preteklosti, niti najnovejše preteklosti, pač pa na podlagi sedanjega stvarnega in težkega stanja trasira bodočnost. Razprava ne daje kakih čisto novih idej niti kakih novih prognoz. Novo je pa to, da je dr. Vlajič vse zbral v kon-cizno obliko in ji dal plastični izraz. Njegova največja zasluga in odlika je po mojem mišljenju v odličnem izrazu, formulaciji delikatne snov; in v nekaterih pogumnih analizah in predlogih. Končni cilj razprave je dokazati trditev, da narodi na slovanskem jugu nimajo prave in srečne bodočnosti brez skupnosti. Skupnost morajo organizirati s sredstvi, ki jih daje nauk o federativnem sistemu državne organizacije. Razprava je namenjena domovini In emigraciji. Obsega pa posel, ki ga je treba v celoti opraviti doma in na tujem. Toda z ozirom na dejansko stanje se dr. Vlajič obrača predvsem do politične emigracije, ki je-svobodna in dolžna, da izvrši izvidniško vlogo brez vsakega odlašanja. „Emigracija je poklicana“ — pravi pisec — „da svoje delovanje usmeri predvsem v teh smereh: 1. da pooseblja protest proti komu-nistlni vladavini v Jugoslaviji in da vodi politično- borbo proti režimu doma; 2. da skuša v površinski igri sedanjih dogodkov zaznati tokove globokih zgodovinskih sil, ki bodo po njegovem mnenju določili okvire, v katerih se bo naša bodočnost oblikovala; 3. da v duhu teh zgodovinskih okvirov izvrši tako polaganje računa in proučitev na kakršno kaže razprava; to delo bo služilo kot koristen material narodu, ko bo ta sam v svobodi odločal o samem sebi; 4. da v mejah možnosti obvešča narod v domovini o mednarodnem položaju na splošno, posebno pa še v koliko bo ta vplival na našo usodo; 5. da pred javnostjo zahodnih demokracij — dokler ima narod' zvezane roke — in pred njihovimi uradnimi predstavniki ščiti interese naroda z dajanjem točnih obvestil o razmerah v Jugoslaviji in o razpoloženju njenih narodov, in da jim razlaga idejo, da res- nični dolgoročni interesi svobodnega sveta zahtevajo, d'a demokratski zahod vod; politiko, ki bo usmerjena v to, da pomaga narodom Jugoslavije, da izvedejo reorganizacijo države na demokratskih temeljih brez pritiska totalitarne komunistične oblasti; 6. da v svojih vrstah dvigne splošno prosvetljenost in da med svojimi člani širi duha strpnosti in lojalnega sodelovanja in s tem ustvarja prosvetljeno izvidniško javno mnenje, k; bi pozneje bilo sposobno, da pri bodočem svobodnem odločanju doprinese svoj delež k javnemu dobru.“ Vlajičev pregled in načrt poudarjata problem odnošajev med Srbi, Hrvati in Slovenci kot osrednje vprašanje vsake bodoče ureditve državne skupnosti. Točno opozarja na mnoge činitelje, ki vplivajo na te odnošaje in istočasno poudarja okoliščine, ki jih mora narodna odločitev v vsakem primeru upoštevati. Bistvo Vlajičevega mnenja o narod-no-političnem stanju se kaže v teh njegovih besedah: „Na področju Jugoslavije žive trije narodi, ki so, čeprav etnično sorodni, v teku zgodovine zrasli v tri posebne nacionalno integrirane narodne individualnosti: srbsko, hrvat-sko in slovensko. Poleg tega obstajajo pri slovanskem prebivalstvu Makedonije pokrajinske posebnosti, ki še niso dobile svojega končnega izraza. Pravtako obstajajo versko-tradicionalistične posebnosti pri muslimanih srbsko-hrvatskega stebla in jezika v Bosni in Hercegovini.“ Dr. Vlajič sodi, da nikakor ni po- trebno, da bi etnična sestava prebivalstva Jugoslavije morala biti ovira za državno skupnost, ki je za vse te narode nujno potrebna iz naslednjih razlogov: -«r „Ta dravna skupnost predstavlja mednarodno pravno in politično stvarnost, potrjeno s tem, da obstaja že 4 desetletja kljub globokim krizam skozi katere je šla, in stvarnost, ki je priznana v mednarodno-pravnih odnoša-jih; ta skupnost jamči vsem narodom enako zaščito njihovih narodnih naselij pred vsemi zunanjimi sosedi. Ohranitev te državne skupnosti daje možnost za temeljito spremembo njene notranje ureditve brez razkroja in spopadov, ki bi sicer neizogibno nastopili. Narodi Jugoslavije kažejo etnično sorodnost, enakost ali podobnost jezika in podobnost družbene strukture. Pokrajine, v katerih žive narodi Jugoslavije, so povezane in med seboj odvisne tudi z geopolitičnega vidika. Velikost njenega ozemlja zagotavlja koristi za gospod., trgov, in promet. Narodi Jugoslavije imajo skupne interese na področju obrambe in mednarodne politike. Splošna smer dogajanja v Evropi je proti drobljenju v majhne suverene države — „balkanizaciji“ — in zavzemanju položajev za zidovi umirajočih pojmovanj državne suverenosti. Za vse narode Jugoslavije je važno, da zahodnim demokracijam pokažejo, da obstaja demokratična alternativa proti komunističnemu režimu, ki govori za celo področje Jugoslavije.“ Buenos Aires, 4. 5. 1961 Ter SVOBODNA SLOVENIJA ■EHMÍ TTT' U i — « Stran 3. ifri' ŽSsSSi' mladinski pevski zbor Trboveljski. slayčki je novembra meseca slavil 30-letnico obstoja. Ustanovil ga je Avgust Šuligoj, ki je skupno z dirigentom Srečkom Kumarjem in skladateljema Slavkom Ostercem in Emilom Adamjčem ustvaritelj modernega mladinskega petja med Slovencu Trboveljski slavčki so pred vojno nastopali v vseh večjih krajih Slovenije in v državi, izven, države pa v Bolgariji, Avstriji in na čehoslovaškem. Skupno s proslavo 30-letnice »obstoja zbora Trboveljski slavčki je Šuligoj slavil tudi svoj življenski jubilej — 60-letnico svojega rojstva. Umrli so. V Ljubljani: Francka Meliti, Franc Prezelj, v. davčni kontrolor v p., Karolina Us, roj. Gaspari, Frančiška Uhan, ypj, Pucelj, Jože Ver. bec, žel. upok., Ciril Gradišar, gradbe- ni delovodja, Leon Košan, upok., Antonija Primc, roj. Torkar, Jožica Sivec, r. Rutar, Iv. Kren, Magda Giriandon, r. Vončina» Ivanka Jančigaj, roj. Jerančič, Ivan Dremelj, Angela Klas, Pavla Cigoj, roj. Treo, Marija čuk, roj. Čehovin, Alojzija Cok-1, Ludvik štimee in Jože Rojic upok. v Mariboru, Anton Torkar, župnik v Kranjski gori, Matija Sušnik iz Goričan, Stana Antončič v Straži, Janez Petrič v Črnučah, Avgust Leštan v Vuzenici, Leopold Dobnik na Vranskem, Frančiška Dolinšek, roj. Kisovec v Celju, Janez Tratnik, pos. v Št. Vidu pri Stični, Franc Otorepec v Mali vasi, Janez Kržišnik na Uncu pri Rakeku, Anton Zalar, tes. mojster v Borovnici, Frani Brlogar, rudar v Trbovljah, Drago Guberenič v Domžalah Tone Kurnik, šef računovodstva v p. v Šoštanju in Janko Rant v Ljubnem. SLOVENCI V ARGENTINI BUENOS AIRES Občni zbor Družabne pravde Bil je v ponedeljek, dne 1. maja, dopoldne v prostorih Slovenske hiše. Vodil ga je predsednik DP Luka Milharčič, ki je pozdravil vse navzoče, Janku Arnšku, pa voščil vse najboljše k njegovi 70-letnici. Tajniško poročilo je podal Maks Jan, ki je tudi poročal o akciji za pošiljanje knjig, ki jih je izdala Družabna pravda, raznim univerzam in prosvetnim knjižnicam na Primorskem in Koroškem ter o stskiju knjižnih izdaj. O stanju blagajne je navajal razne podatke Lojze Erjavec, o društvenem glasilu Družabna pravda je poročal urednik revije Rudolf Smersu, nakar sta podala svoji poročili še organizacijski referent Gabriel Kranjc ter referent za gremialne zadeve Avgust Horvat. V zvezi z njegovim referatom se je razvila živahna in koristna debata, ki je v zvezj z gremialnim življenjem v Argentini zajela tudi problematiko slovenske emigracije v tej deželi. Poročilo nadzornega odbora je podal Jože Jonke. Pri volitvah > bila letos spopolnjena izpraznjena mesta predsednika, podpredsednika, blagajnika in upravnika ter članov v nadzornem odboru in razsodišču. Na ta mesta so bili soglasno izvoljeni; za predsednika Lojze Erjavec, za podpredsednika Ivan Žnidar, za blagajnika Tone Bidovec in za upravnika Janez Šest. Funkcije v odboru pa še obdrže: tajnik Maks Jan, urednik glasila Rudolf Smersu, organizacijski referent Gabriel Kranjc in referent za gremialne zadeve Avgust Horvat. V nadzorni odbor sta bila izvoljena Jože Jonke in. Luka Milharčič, V razsodišče pa Albin Magister. Športno-družabna prireditev na Pristavi Gospodarski odbor Pristave v Mo-ronu je prejšnjo nedeljo pripravil šport-¡no-družabno prireditev, na kateri sta se pomerili v odbojki moštvi enega najmočnejših argentinskih klubov River Píate in SFZ (Morón). Za to srečanje je bilo lani izredno veliko zanimanja, pa je slebo vreme preprečilo nastop. V nedeljo je bilo vreme prav lepo in kakor nalaščč za sprehod v Morón. Toda obilica raznih prireditev se je nekoliko poznala. Ob letošnji slovenski športni suši pa bi skoraj pričakovali več gledalcev. S precejšnjo zamudo se je pričela igra v odbojki; gledalci so več ali manj mimo pričakovali igre in se tolažili s pijačo in jedili. Krivdo za zamudo je imel en igralec River Plate, ki je končno le našel pot na Pristavo. Moštvi sta se pozdravilj na ogrišču ob pozdravu gladelcev: Za River Plate so nastopili: Lojk, Pereira, Mendoza, Rotigni in Wolsey; za SFZ pa Vivod, Prijatelj, Skvarča, Poglajen in, Mežnar. Tik pred pričetkom je kapitan SFZ Vivod spregovoril v pozdrav igralcem River Plate, katerim so poklonili še spominske medalje. Kapitan River Plate Lojk se je nato zahvalil za pozdravne besede, povedal, da niso mogli postaviti polno moštvo, ker so trije igralci v državni reprezentanci na južnoameriškem prvenstvu v Peruju, eden je poškodovan in eden je -bil zadržan. Izjavil je tudi, da se bodo kot pravi amaterji še radi odzvali in prišli ob priliki v polnem številu. Moštvo Riverja je s svojo igro pokazalo, da je po pravici eno najmočnejših argentinskih moštev. Res pa je, da niso imeli pravega odpora v moštvu SFZ. Poznalo se je moštvu SFZ po-mankanje skupne igre, ki Se pridobi z rednim treningom, manjkal je tudi — menda zaradi bolezni — veteran Knap, ki je še vedno izredno dober tolkač. Tako Vivod kakor Skvarča nista imela dneva, Prijatelj se je trudil, toda ni mogel vnesti reda v moštvo. Rezultat 15:5, 15:3 za River Plate odgovarja poteku igre. Vendar bi moštvo z nekoliko več treninga lahko bilo dosti trši oreh za River. . Tekma sama ni vžgala gledalcev, ki pa tudi niso poskusili vzdramiti igralcev k večji borbenosti s primernim navijanjem. Za nameček so se nato pomerili še v trojkah; tudi tu so dokazali igralci Riverja svojo premoč. Vse tekme je sodil brez težav Šturm France, saj so bili igralci obeh moštev zelo disciplinirani. Osebne novice Družinska sreča. V župni cerkvi v Dr. Vlajič odločno- -poudarja, da pri vseh teh in drugih razlogih za skupnost stoji pravica samoodločitve vsakega naroda. Tudi, če bi ta pravica rušila skupnost, bi pravica ostala, skupnost pa bi se morala umakniti. Toda: „Pravica samoodločitve velja samo tako dolgo, dokler ne pride v konflikt z enako upravičeno- pravico drugega naroda do svoje lastne odločitve. Tudi v Jugoslaviji obstajajo situacije, ki so v nasprotju z brezpogojno pravico samoodločitve in ki zahtevajo kompromis in sredinske rešitve. Te opombe o smislu in mejah te pravice bi prišle v poštev na širokem pasu naselij, kjer Srbi in Hrvati žive nerazdružljivo- skupaj in pomešani: v Bosni in Hercegovini, v zahodni Vojvodini, v obmejnih krajih Hrvatske in Dalmacije.“ Dr. Vlajič konkretno predlaga, da naj bo bodoča državna skupnost zgrajena kot federacija. Navaja razloge proti unitaristični ali centralistični državni upravi in tudi razloge proti konfederaciji ali kaki drugi rahli zvezi držav. Da bi izključil vsako dvoumnost, daje dr. Vlajič definicijo federacije in precizira argumente, ki dokazujejo, da je ta pravna ustanova najboljši instrument za naš primer. Predlaga pet dr_ žav-članic: Bosno in Hercegovino, Makedonijo, Hrvatsko, Slovenijo in Srbijo. Pogumne in prepričljive so njegove misli zlasti na tem mestu. Po njegovi zamisli bi države-članice imele v svoji lastni kompetenci vse razen t.stih nalog, ki bj jih federativna ustava izrecno izvzela in dala federaciji. pr. Vlajič misli, da bo v prehodnem stanju treba ohraniti okvire sedanjih ljudskih republik. Osnovo in strukturo tretje Jugoslavije bi naj dal politični dogovor podoben narodnemu sporazumu iz leta 1937, ki bi zagotovil sodelovanje predstavnikov narodov in izključil ma-jorizacijo pri sprejemu ustave. V družbeno političnem oziru si dr. Vlajič zamišlja tretjo Jugoslavijo kot moderno državo javne blaginje, ki ne duši zasebne iniciative državljanov v mešanem gospodarstvu, ohranja mnogo sedanjih socialnih ustanov in nadaljuje z industrializacijo iz javnih sredstev. Dr. Vlajič je svojo razpravo napisal kot odgovorni politični emigrant. Doprinesel je , svoj delež k ustvarjanju demokratske alternative. Demokratska alternativa bi morala imeti podporo poli-st enih sil ne samo v emigraciji ampak tudi v domovini. Vlajičeva razprava bi morala — in to je tudi njen namen — izzvati dobronamerno diskusijo, zbrati vse sile dobre volje na skupni formuli cilja in načina postopka, ki naj ta politični cilj doseže. Z drugimi besedami, dr. Vlajič hoče doseči novo, aktivistično politiko naše emigracije. Motiv je idealen, predlog je odličen. Mislim, da mora Vlajičev predlog vsem, ki načelno- ne odbijajo ideje kakršne koli državne skupnosti južnoslovanskih narodov, služiti kot izdelana osnova za diskusijo in formulacijo skupnih stališč in za skupno akcijo. - Pametno je bilo, da je to delo izšlo tudi v angleščini, tako da je iniciativa postala znana širši javnosti.“ San Martinu je bila 29. aprila krščena Adrijana Veronika Zupančič,, hči Stanislava in Nidie Else Pinasco. Za botra sta bila brat in sestra od otrokovega očeta, ki živita v domovini Jožef Zupančič ih Zinka Mlinar. Nadomestovala sta ju oče ih mati otrokove matere Esteban Pinasco in Maria Justina Pinasco. Krstne obrede je izvršil dušni ppstir za Slovence v San Martinu g. Jože Jurak. V Ramos Mejii je pa krstil g. direktor A. Orehar Petra šfefana Berlota, sina Ljuba Berlota in ge, Martine, roj. Maček. Botra sta bila otrokov stari oče Jakob Maček in ga. Pavčl Eiletz. Čestitamo! SLOVENSKA VAS V nedeljo, 30. aprila, so rojaki priredili akademijo v počastitev papeškega komornika Janeza Hladnika. Poročilo o akademiji je za to številko prišlo prepozn. Objavljeno bo v prihodnji., hodnji. SAN MARTIN V soboto, 29. aprila, je bila v običajnih prostorih športnega kluba Excelsior v Santos Lugares družabna prireditev Slovenske besede. Udeležba je bila lepa in razpoloženje veselo- ter živahno. Igral je znani orkester Moulin Rouge, ki je imel na sporedu vrsto slovenskih pesmi, za kar so ga rojaki nagradili z močnim ploskanjem. SAN JUSTO Vinska trgatev V nedeljo, 30. aprila, popoldne in zvečer v prostorih Našega doma v San Justu, je ebila znova prijetna družabna prireditev Slovencev v tem kraju in rojakov, ki so prišli nanjo tudi iz drugih slovenskih naselij. Kulturni referent Našega doma Ivan Oven je postavil na oder prizor,ki je ponazoril lepe navade ob pripravah na vinsko trgatev in na trgatev samo v Halozah in Slovenskih goricah, za kar so mu bili številni rojaki zelo hvaležni. Nato se je razvila prijetna družabnost ob neumornem igranju, orkestra Moulin Rouge. Precej rojakov, zlasti mladina, je tokrat tudi prvič videla velik klopotec, ki je bil postavljen na visokem drogu y ozadju dvorišča. čisti dobiček prireditve je šel v sklad za kritje stroškov razširitve prostorov Našega doma. MIRAMAR V družini štajerskega rojaka Franca Koyač in. njegove soproge Lucije Ba-quedano sp je rodila hčerka, ki je bila krščena v soboto, 8. aprila, z imenom Marija M. Krstil je g. Anton Žagar. Čestitamo. VESELI PASTIR Simon Gregorčič Zakrivljeno palico t> roki, za trakom pa šopek cveti«, ko kralj po planini visoki pohajam za tropom ovčic, Saj tukaj na sončni višavi le sam sem, le sam gospodar, iivejem po pameti zdravi, za muhe mi ljudske ni mar. Nikomur tu nisem na poti, na poti ni meni nikdd; kdo čisto veselje mi moti, kdo moti življenje mimot Nikdar ne zmrači se mi čelo, nikdar ne stemne se oči in pojem in ukam veselo, da z g&re v gorč se glasi. Naj drugi okoli po sveti si iščejo slave, blaga; jaz hočem na gori živeti, tu sreča, tu mir je doma. Za čredico krotko popeval bom pesmice svoje sladkš, dolincam glasnč razodeval, kar. polni mi srečno srce. Ne, palice svoje ovčarske za žezlo kraljevo ne dam in rajši ko krone cesarsko cvetice na glavi imam. PROF. PAVEL SLAPAR UMRL Ko so se 1. maja razhajali udeleženci od prireditve „Družabne pravde“, je v Slovensko hišo v Buenos A.resu prišel kablegram g. župnika Miklavčiča: „Danes profesor Slapar umrl, srčna kap, pogreb v četrtek.“ — Umrl je mož, ki so ga do begunstva v glavnem poznali -le študentje, v begunstvu rojaki, ki so živeli v Avstriji, od 1. 1949 pa bralci revije „Duhovno življenje“ po vsem svetu. Rojen je bil 30. dec. 1905 v Tržiču. Prvih 6 razredov gimnazije je obiskoval na klasični v Ljubljani, zadnja dva kot novinec nemškega križarskega reda v škofovem zavodu; kot tak je dve letj bogoslovja študiral v Innsbrucku, nato prestopil v ljubljansko semenišče, kjer je bil posvečen v duhovnika 3. jul. 1932. Najprej je bil nekaj časa kaplan v Preser-jih pri Ljubljani, nato v Devici Mariji v Polju, od koder je odšel za suplenta verouka v Kranj, kjer je naredil profesorski izpit. Tu je ostal do 1. 1941, ko se je pred Nemci umaknil v Ljubljano, kjer je postal profesor verouka na drž. učiteljišču ter trgov, akademiji do odhoda v begunstvo L 1945. Od vseh početkov je kot begunec živel v župniji Spittal, najprej kot kaplan, potem do smrtj profesor na ta-mošnji gimnaziji in v zadnjih mesecih zaradi dekanove bolezni je dejansko vodil tudi župnijo» kar mu je naj-brže zaradi utrujenosti pospešilo tudi smrt. Po naravi je bil nadarjen, razborit duh, in kar je redko pri takem, tudi priden kot mravlja. V bogoslovju je bil najbrže pod vplivom nemškega mladinskega gibanja iz Innsbrucka, navdušen pristaš križarskega gibanja, napisal radikalno razpravo v bogoslovnem almanahu „Naši razgledi“. Ko je prišel v stik s - praktičnim dušnim pastirstvom, je posebej kot profesor v Kranju umiril svoje gledanje in od tedaj naprej veliko delal po organizacijah med dijaki, zlasti v KA. Po prihodu v Ljubljano je takoj 1. 1941 z neizprosno doslednostjo razkrival ideološko zmoto komunizma med' profesorji in dijaki na učiteljišču ter s svojim velikim vplivom rešil dosti dijaštva te pogube. Po prihodu v begunstvo je poleg dela med avstrijskimi verniki v spittalski župniji vedno našel čas, da je sodeloval v dušnem pastirstvu med slovenskimi begun- ci v taborišču, zlasti z različnimi predavanji in kot asistent KA. Že doma, še bolj pa v begunstvo, je vedno tudi pisal, in sicer za praktično versko življenje (Premišljevanje, Vloga Cerkve in duhovnika, Poklic, O zavestni poglobitvi verskega življenja); psiholpškopastoralne članke za duhovnike, biblično pedagoške za „Duhovno življenje“. In v zadnjem času je posebej prikazoval položaj Cerkve v Sloveniji. In moramo reči, da ga nam bo v tem pogledu najbolj manjkalo, ker je znal zbrati in tudi preveriti različna poročila ter tako sestaviti trezno sliko brez pretiravanja. Te članke je priobčeval v duhovniški zamejski reviji „Omnes urnim“, ki izhaja v Buenos Airesu. Bil je bister opazovalec, dober analitik, v sodbi tako jasen, da je včasih mejil na jedkost in pesimizem, a je ostal pošten realist. Slovenska izseljenska skupina po vsem svetu je izgubila enega zmožnih svojih sinov, ki bi ga še zelo potrebovala, zlasti ker svojih talentov ni ne zapravljal, ne sebično zase porabil. Prijatelji pa smo izgubili enega zvestih sobratov. Naj mimo uživa plačilo v Bogu! A. 07 -«* JANKO ARNŠEK Kdo med agentinskimi Slovenci ga ne pozna kot dobrega krojaškega mojstra in za vsako slovensko dobro stvar navdušenega moža! Povsod je zraven, kjer je treba poprijeti za delo. Ostal je to, kar je vse življenje bil: velik idealist, srčno dober in plemenit mož, ki rad pomaga povsod, kjer je treba lajšati trpljenje in premagovati trdote vsakdanjega življenja. Te vrstice pišemo Arnšku ob 70-letnici njegovega življenja, ker je prav, da se ga ob tem življenjskem jubileju spomnimo in zlasti mlajšemu rodu pokažemo na njegovo javno delo doma in v emigraciji. Janko Arnšek je štajerski rojak. Rodil se je v hiši svojega strica dne 26. aprila 1891 v vasi Kranja brda v ■občini Blanca, v tedanji rajhenburški fari. Med 12. otroki je bil najstarejši. Ker je bila v družini velika revščina, so ga starši že kot trinajstletnega pobiča leta 1904 dali krojaču v tam. kraju, da bi se izučil krojaške obrti. Tako letos praznuje tud; 57-letnico, odkar je „šlvankar“. Kot krojaški pomočnik je delal v Rajhenburgu, Celju, Novem mestu, Hrastniku, Trbovljah ter v Fons-dorfu in Judenburgu na Zgor. štajerskem, kjerv je leta 1912 obiskoval kot privatist strokovno krojno šolo. Naslednje leto se je vrnil v Hrastnik ter je kot 22-leten fant prevzel tam. krojaško delavnico. Leta 1914 je bil ob izbruhu vojne mobiliziran. Poslali so ga na tirolsko bojišče, kjer je bil dodeljen telefonski stotniji I. planinske brigade pri III. armadnem zboru. Od tu so ga poslali v Trento v armadno telefonsko In brzojavno šolo. Po končanem kurzu je prišel v tehnično stotnijo 18. divizije v že omenjenem III. armadnem zboru. Tu so je seznanil z velikim narodnjakom Jankom Mitteregerjem iz Sp. šiške, ki sl je pozneje v Jugoslaviji ime spremenil v Malgaj. Ta ga je navdušil za narodno delo. Oba sta med' vojaštvom — med bosanskimi Hrvati in Srbi — širila propagando za Majsko deklaracijo. Ob razsulu Avstrije se je Arnšku posrečilo priti domov deloma nes, deloma z vlakom. Pa se je takoj odzval pozivu generala Maistra v Mariboru in vstopil v njegovo vojsko. V Mariboru je leta 1918 sodeloval pri ra- 70-LETNIK zorožitvi nemških zaščitnih oddelkov „Zelena garda“. Pozneje je bil tudi na Koroškem in tam branil slovensko narodno posest. Po vrnitvi domov si je v Hrastniku uredil srečno družinsko življenje. Za življensko družico si je izbral Dolinško-vo Anico, članico' Marijine družbe iz Dola. V srečnem zakonu se jima je rodilo 8 otrok. Dva sta umrla, 6 jih pa še živi. S stalno Amškovo naselitvijo v Hrastniku, se je začelo tudi njegovo nesebično in požrtvovalno delo na kat. prosvetnem, socialnem, zadružnem in gospodarskem ter verskem področju v Hrastniku. V tistih letih v Hrastniku sploh ni bilo niti enega kat. društva in niti ene kat. organizacije, pač pa so jih imeli liberalci in socialisti. Tedaj je nastopil v tem kraju Arnšek, poln idej, ki sta jih propagirala dr. Janez Ev. Krek in dr. Korošec ter je v družbi svojih prav tako idealnih tovarišev leta 1920 ustanovil kat. mladinsko organizacijo Orel. Istega leta je v Hrastniku začelo delovati Katoliško prosvetno društvo, iz katerega je nastal tudi cerkveni odbor za zidanje lastne cerkve v Hrastniku — tedaj je ta rudniški kraj spadal pod trboveljsko faro. Z velikimi žrtvami in ogromnim delom je ta odbor postavil v Hrastniku lepo cerkev, ki je bila kot prva v Sloveniji posvečena Kristusu Kralju. Tako so v Hrastniku dobili tudi faro. Pod Amškovim vodstvom v Hrastniku se je vedno bolj uveljavljala tudi slovenska politična» or- ganizacija Slovenska ljudska stranka. Razen tega je pomagal pri ustanovitvi Posojilnice v Dolu, njegovo delo je dalje znano v Zvezi rokodelskih pomočnikov, njegovo socialno udejstvovanje pa v Vincencijevi konferenci. Ves ta čas je delo navedenih društev, organizacij in ustanov branil pred napadi liberalnega in socialističnega tiska v Večernem listu, Novem času, Delavski pravici in v dnevniku Slovenec, v katerega je dopisoval nad 17 let. Jasno je, da nacisti po okupaciji slovenskih krajev tako razgibanega človeka niso marali trpeti doma. Že leta 1941 so ga pozvali na zaslišanje. Am-šek se pozivu ni odzval, ampak je takoj odšel v Litijo, odtam pa v Ljubljano, kamor je prišla pozneje za njim še njegova družina. Kako prav je storil, so pokazali poznejši dogodki, ko so Gestapovci vse, katere so istočasno kot Arnška pozvali na zaslišanje leta 1942 postrelili kot talce. Med drugimi tudi biv. obl. poslanca Filipa Kržišnika. V Ljubljani je Arnšek že kot prileten mož kot begunec leta 1943 napravil izpit za strokovnega učitelja in bil nastavljen na Obrtni nadaljevalni šoli. Leta 1945 se je kot odločen protikomunist umaknil pred komunisti najprej na Koroško, nato pa je begunska leta preživel v Monigu, Serviglianu, Seni-galiji ter Bagnollju v Italiji. V taboriščih je izvrševal krojaško obrt in storil ljudem veliko dobrega, ko jim je za malenkostno ceno delal in popravljal obleke. Imel je tudi več krojnih tečajev. V Argentino je prišel leta 1948 ter v m^stu Vlctoria odprl svojo krojaško delavnico, ki je znana med slovenskimi rojaki na področju Vel. Bs. Airesa. V tem kraju živi s svojo družino — s tremi otroci, trije pa žive v Barlločah. In v tem kraju tudi razvija svojo delavnost med slovenskim ljudmi. Med nje širi slovenske liste in knjige, pomaga pri krajevnem šolskem tečaju, sodeluje pri pevskem zboru. Z eno besedo: Povsod je zraven, kjer je treba kaj storiti za slovensko stvar in pomagati slovenskim ljudem. 70-letnico je slavil v krogu svoje družine v zavesti, da je v polni meri izpolnil Gregorčičevo naročilo „Ne samo, kar mora, kar more, to mož je storiti dolžan“. Bog ga živi še mnogo let! V Slovenski list o Domžalah Avstralske „Misli“ so objavile iz slovenskega časopisa v domovini naslednji opis sedanjih Domžal. Hudo se moti, kdor misli, da so Domžale zaradi številnih psov in mačk ter razmaknjenih hiš z njivami med njimi navadna vas. Ne, Domžale so mesto z močno razvito industrijo in avtomobilizmom. Kar se mačk tiče, se derejo samo ob ženitvi; psi tulijo sicer brez prestanka, vendar s popolnoma mestnimi glasovi; hiše so pa zato razmaknjene, da morejo meščani z avtomobili, pufom in standardom do njih, ker imajo vhode z dvorišča. Njive mesta prav nič ne kaze, temveč so zeleni in rjavi vložki namesto zelenega pasu, ki ga imajo Ljubljančani. In če imajo Ljubljančan} živalski vrt, zakaj bi potem nam kdo očital konje, krave in prašiče?! Da kure ne sodijo v mesto? Prosim vas, v Ljubljani imajo celo golobe, ki „štempljajo“ mesto od vrha do tal, medtem ko naše kure ostajajo pri tleh in markirajo samo mestno vznožje! Da pa so to zares mestne kure, potrjuje cena jajcem, ki je natanko taka kot v Ljubljani! Nekdo se je zadnjič spotaknil ob race, ki da so tipični kmečki artikel. Ne tako, tovariš! V Ljubljani imajo celo dva laboda, pa nista nikomur na poti, čeprav labodi niti užitni niso, medtem ko se pr} nas ne PRIREDITVE MAJ Sobota, 6. Prvi kult. večer Slov. kult. akcije. Predavanje g. dr. Krajnika: Bodoči vesoljni cerkveni zbor in edinost Cerkve. Sarandi 41, Capital. Začetek ob 19. Ob 20 začetek šahovskega turnirja v Našem domu v San Justu. Nedelja, 7. Skupni sestanek članov SFZ in članic SDO, Ramón Falcón 4158, Capital, po mladinski maši. Predava Janko Hafner: človek v vesolju. Ob 10 v Don Boscovem zavodu nogometna tekma: Mladinski dom : San Martin. Ob 4 popoldne ustanovni občni zbor ustanove Slovenski dom v Beraza-tegui. Nedelja, 14. Vseslovensko romanje v Luján. Romarska maša ob 10, procesija popoldne ob treh. Nedelja, 28. Krajevni odbor SDPB, San Martin, predavanje Radivoja Riglerja: Kakšna naj bi bila naša bodoča vojska, Predavanje v Slovenskem domu, Córdoba 129. zgodi redko, da kaka račka po številnih kanalih Bistrice priplava na tujo mizo... Industrija je pri nas tako razvita in tovarne zjutraj tako zavijajo, da so budilke postale peto kolo pri hiši. In še to: naših tovarn ni treba iskati! Kdor ima količkaj nosu v glavi, zavoha kemično tovarno, tovarno usnja in tovarno likerjev že v Trzinu. Da so Domžale mesto, dokazuje tudi en sam kino na stare filme. Poleg tega imamo eno „samopostrežnico“ in eno hudo moderno kavarno. Pa še ambulanto- s čakalnico na hodniku, česar nimajo niti velika mesta. Idealno lego ima naše novo kopališče, ki je poleti natrpano, pozimi se pa meščani kar doma umivajo-. Prašiče koljemo pri nas pozimi, zato so hiše za praznike dobro založene z mesom in žlahto. Tudi šport je pri nas čisto po mestno- razvit in je med mladino vse polno rekorderjev v razbijanju šip in hišnih številk, medtem ko imajo dijaki od športa najraje karte. V Domžale je moč priti z vsemi prometnimi sredstvi od vlaka do bicikla, pešcev pa pri nas ni, zato tudi pločnikov ni. Imamo kar troje vlakov: najlepši je motorni, a je zato najkrajši; manj lep je navadni, a zato daljši; najgrši in najdaljši pa je živinski za ljudi, zato pa vozi samo ob največjih praznikih. Vsi vlaki imajo natanko- toliko sedežev, da lahko vsa mladina sedi, odrasli pa stoje uživajo razgled z besno drvečih vlakov. Potem je tu še prelepa okolica s planinami v ozadju, ki nam jih ne more nihče vzeti in so tako rekoč mestna last, kar se pogledov nanje tiče. In ob vsem tem se bo še vedno našel kdo, ki ho trdil, da Domžale niso mesto!... isiBBaaBBBBaaoaBBoaDnaaaiiaBnaBflaaBiiaBBBaBaaaBaBBoaDBi SLOVENCI PO SVETU ZDRUŽENE DRŽAVE AMERIKE V Clevelandu so imeli nedavno predstavo Linhartove Županove Micke, Molierejevega Namišljenega bolnika in Grego-rinovo pasijonsko igro „V dnevih pričakovanja“. Županovo Micko ter pasijonsko igro je pripravilo Dramatsko društvo Lilija, Namišljenega bolnika pa Slovenski oder. V Milwaukeeju so- pa slovenski igralci uspešno nastopili s Svojeglavčkom. GORIŠKA IN PRIMORSKA v _ V Vzafebnitisv slovenskega solstva oilio*ensi Pred pričetkom zasedanja mešanega italijansko-jugoslovanskega odbora za kontrolo izvajanja Londonskega sporazuma je italijanska vlacu izjavila, da je predložila parlamentu v pretres I predlog za uzakonitev slovenskega šolstva. Poseben predlog so produ žili tudi poslanci socialistične in komuni-tične stranke. Predloga je dobila v roke parlamentarna komisija za šoistvo. Izgle- JANKO HAFNER *Mapomsk& vakete za *# Migo&ia v if o Medtem ko je raketna in satelitska tekma med Sovjetsko zvezo in Združenimi ameriškimi državami dan za dnem ostrejša, tudi druge velike in industrijske države ne počivajo. Tako sta zlasti Anglija in Franclja že izdelali več vrst dokaj močnih raket, da o manjših, ta-kermenovanih meteoroloških raketah splch ne govorimo. Tudi Italija in švedska se nameravata posvet.ti graditvi manjših in srednje velikih raket. Z me-teorološkimi raketami pa delajo že več let poskuse tudi Avstralija, Kanada in /zlasti Japonska. Na Japonskem vodi vso graditev raket univerza v Tokiu, ki je z znanstvenim raziskavanjem raketnih problemov začela že pred več leti in tako tudi že pred leti dala zgraditi prve meteorološke rakete. Zato je Japonska že v dob} takoimenovanega mednarodnega geofizikalnega leta, trajajočega od 1. julija 1957 do konca leta 1958 izstrelila celo vrsto meteoroloških raket, ki so dosegale nekaj pod ali nad 100 km višine. Z njimi so raziskovali višje zračne plasti. Za različne potrebe so na Japonskem seveda zgradili celo serijo različnih meteoroloških raket in s sistematičnim delom so jih izboljšavah in tudi povečavah. Vsa vrsta teh raket ima oznako Kappa in jih vse ženo trdno, torej nekakšnemu smodniku podobno gorivo. Kappa-1 je bila 4 in pol metra dolga raketa s premerom 12,5 cm ter je zamogla ponesti v višino 120 km 6,8 kg instrumentov. Kap-pa-3 je bila že dvodelna, torej sesto-ječa iz dveh raketnih stopenj. Težka je bila 45 kg, dolga 5 metrov ter je imela premer prve stopnje 32 cm. Do višine 32 km je zamogla ponesti nad 8 kg instrumentov. Kappa-4, tudi dvodelna in težka 40 kg, je bila dolga 5,8 m ter je zamogla ponesti 5 kg instrumentov do viš ne 80 km. Kappa-5 je bila že tristopenjska raketa, težka 43 kg. Dolga 6,4 m je imela premer j 22 cm v prvi stopnji in je zamogla po- l nest} 5,8 kg instrumentov do višine 128 m, pri čemer je dosegla maksimalno hitrost 1740 km na uro. Dvodelna Kappa-6 je težka 250 kg, dolga 6 metrov in ima premer 24,5 cm. Zamore ponesti do višine 80 km 8 kg instrumentov in dosega največjo hitrost 1400 km na uro. Kappa-8 je 1480 kg težka dvodelna raketa, dolga 10 m. Dosega višino 180 km, kamer zamore ponesti 34 kg instrumentov. Največja dosežena hitrost 1980 km. Letos delajo na Japonskem poskuse s še močnejšo in zboljšano raketo Kappa-9, ki je zadnja te serije. Za nadaljnje raziskave visokih zračnih plasti je japonski vse-iičiliški profesor Hideo Itokawa letos konec januarja napovedal obsežen program, ki pa bo izveden z novo serijo Lambda — raket. Najmočnejše Lambda rakete bodo sposobne pognati celo majhnega satelita na krožno pot okrog zemlje. Poskuse z Lambda-raketami bodo delali letos vse leto in računajo, da ■ bodo prvi start} Lambda raket že možni v začetku prihodnjega leta. Tudi Japonska je morala, kakor vse države, čakati dolgo vrsto let, preden je razvila sposobne rakete za raziskavo visokega ozračja. Poleg graditve raket je nrav tako težak problem izde’ovanje primernega in zanesljivega trdnega goriva za rakete. Vse to pa zahteva čas in denar. Vsaka država, ki se tud hoče posvetiti raketnim poskusom, mora imeti oboje. Začeti mora tako rekoč od začetka, kakor so na primer začeli tudi v Argentini, ko so pred par meseci pognali prvo raketo 20 km visoko. Konec lanskega leta se je mudila na Japonskem jugostovanska delegac-'a, ki se je med drugim pogajala s tvrdko Mitsui Bussan Knisha za odkup licence za izdelavo trdnega goriva za rakete. Pogajanja so bila ugodno zaključena In je japonska tvrdka prodala Jugoslaviji licenco za izdelovanje trdne-ra goriva, sestavljenega iz SP.l in EP.l za dobo pet let pod pogojem, da se bo gorivo uporabljalo samo za tru- da pa, da je bila to pravzaprav le taktična poteza ali pa sta se vlada in parlament uklonila obmejnim italijanskim nestrpnežem, kajti po začetnih debatah je komisija razpravo odložila brez navedbe novega datuma. V komisiji je poročevalec vladne stranke Franceschini izjavil, da se v načelu strinja s socialističnim predlogom, toda je zavrnil idejo, da bi se slovensko šolstvo moglo raztegniti tudi na Kanalsko in Beneško Slovenijo. Bil je tudi proti temu, da bi slovensko šolo mogli obiskovati še otroci slovenskih staršev, ki pa niso iz katerega koli vzroka italijanski državljani. Komisija se pri prvem zasedanju ni spuščala v bistvo in je odložila ta vprašanja za novo sejo, na kateri naj b; dali svoje pripombe tudi zastopniki tržaškega in goričkega šolskega sindikata. Slovenski šolnik} so se že pripravljali na pot v Rim, ko je prišlo sporočilo, da je razprava spet odložena. Medtem pa so v Trstu prenapeteži spet uprizorili protislovenske demonstracije. Tako j}: 20. marca ob 13-let-nici ameriško-anglešlco-f rancoske obljube, da si bodo te velesilo, prizadevalo za vrnitev celotnega Svobodnega tržaškega ozemlja Italiji, italijanski „Odbor za narodno budnost“ organiziral protislovensko manifestacijo. Z običajnimi vzliki proti Slovencem — Ven s Slovenci, Smrt Slovencem — so korakali izpred' cerkve sv. Antona Novega proti Korzu in Velikem trgu. Policija je vse mirno gledala in je demonstrante razgnala šele, ko so pričeli z napadi proti komisarju Palamari. PO ŠPORTNEM SVETU V Ljubljani jej bilo mednarodno telovadno tekmovanje, na katerem so. nastopili telovadc} iz ZSSR, Poljske, Švice in Vzhodne Nemčije. Prvo mesto je osvojila Slovenija pred ZSSR, Nemčijo, Švico ! 3— »300 urejuje odslej tudi pokojninske zadeve Vsak dan od 9 do 12 razen ob sobotah 1 LOJZE NOVA K IZKLJUČNO ZASTOPSTVO Bumar, SKL Av. de Mayo 302 — Ramos Mejía 1 T. E.: 658-7083 Vam nudi vse to najboljše kakovosti in najboljših znamk na dolgoročno odplačevanje brez jamstva drugih oseb. Kličite po telefonu in se boste prepričali. Pridem tudi na dom. In ne pozabite: Nudimo samo prvovrstno blago. JAVNI NOTAR Francisco Raúl Cascante Escribano Público Pta. baja, ofic. 2. Cangallo 1642 T. E. 35 - 8827 Buenos Aires j Ali je bil Gagarin res prvi človek '• v vsemirju? Na prvem skupnem sestanku Slovenske fantovske zveze in Slovenske dekliške organizacije bo predaval g. Janko Hafner: ČLOVEK V VESOLJU Predavanje bodo spremljale skiop-tične slike. Na svidenje 7. maja^po mladinski maši v Slovenski hiši. Pr di tudi ti! DR. ADRIAN SELESTRIN bivši profesor v Zagrebu ordinira: Viamonte 752, 3. nadstr. vsak torek in četrtek od 17—20 (ob sobotah po dogovoru) T. E. 31-6540 in 31-7185 TRGOVSKO PODJETJE B I____tD S. FR- I__________ CAP. $ 500.000.— P. NOVAK J. ŠEME T. BIDOVEC S E D O M Hlad Iniki, T.V. aparati, pralni in šivalni stroji, štedilniki, sesalci, peči, loščilci, mešalniki, radio aparati, ojačevalci in vse v to stroko spadajoče predmete. OTVORITVENA SENZACIJA MEŠALNIK ALI BRIVSKI APARAT REMINGTON ROLEKTIK POKLONIMO VSEM ODJEMALCEM, KI SI DO 30. JUNIJA NABAVIJO PRI NAŠEM PODJETJU T.V. ALI HLADILNIK BLED. Cerrito 2245 Lomas del Mirador Avda. de Mayo 2416 Ramos Mejía