C. Corr. con la Posta
IZHAJA VSAK ČETRTEK
Naročnina: ITALIJA . . . INOZEMSTVO
Lir
	Letno	polletna	četrtletno
	10-40	5*20	2'60
	18-20	910	4-60
Posamezni Izvod 20 oent.
Uredništvo in upravništvo : Trst, Via Maiolica 10-12
Trst, 2. oktobra 1924. — Leto V. - Štev. 216.
Glasilo Komunistične stranke Italije
Proletarska opozicija
Delavski razred je edini, ki je v slami, da se uspešno buri proti fašizmu in reakcijo. To izvira od važne naloge, ki jo ta razred vrši v proizvajanju blaga, od njegove številne moči, od njegove ideologije, od njegove brezpri-merne organizacne zveznosti in možnosti, od njegovih navad in discipline, od njegove politične in bojevne sposobnosti itd.
Ali La boj zahteva od proletariata, da se resno in temeljito pripravi na političnem in organizačnem polju. Med pripravami se razume tudi uresničenje enotne akcije pod vodstvom Komunistične stranke, uresničenje kmet-sko-delavske enotne fronte in vsaj neutralizacijo malomeščanstva.
Vsega tega pa ni mogoče doseči ako javnost ne dobi občutek, da je delavski razred sposoben in da ima dovolj moči, da lahko popolnoma stre več ali manj fašistično reakcijo.
Maksimalisti, ki so ostali v zvezi o-po žici j e tudi potem, ko je opozicija odkrito povedala, da si želi zavezništva s kapitalisti, so izvršili proti proletariatu dvakratni zločin: oni s tem vsiljujejo malomeščanstvu iluzijo, da je sposobno samostojno in brez proletarske pomoči se boriti proti fašizmu in onemogočujejo združitev proletariata, ki, ločen kakor je po različnih pol. strankah, nima dovolj sile niti zato, da bi pritegnil pod svoj vpliv in v svoj delokrog malomeščanske množice. Maksimalisti torej na eni strani vzdržujejo malomeščansko iluzijo in na drugi strani proletarsko impotenco. Objektivno sodeč bi se reldo, da je stališče maksimalistov fašizmu koristno. Maksimalci se opravičujejo češ, da se gre sedaj le zato, da se vrnejo delavcem najelementarnejše pravice. Oni namreč pozabljajo, da so delavske pravice le tedaj nekaj vredne in trdne ako so„ od proletariata izvojevane in ne več tedaj ako so proletariatu od zgoraj darovane. Le one jnavic 1 zna in zamore proletariat braniti, ki si jih'je sam iz-vojeval. Zakaj delavski razred, ki nima dovolj moči, da bi si pravice izvojeval nima niti dovolj moči, da bi branil darovane mu pravice. Ako bi se mi sedaj zadovoljevali s koncesijami bi te koncesije izgubili takoj ko bi postale za buržuazijo nevarne. In sicer zato, ker nebi imeli dovolj sile, da bi jih branili. Meščanske koncesije niso za nas nič drugega ko čisto navadna razredna strategija. Kadar je namreč mogoče in ni nobene resne nevarnosti, se ve-Uburžuazija kaj rada diči z demokracijo pod ko jo skriva svojo diktaturo.
O reformistih, t. j. o unitarskih socialistih, ki jim načeluje Turati, niti ne govorimo. Njih je treba smatrati nič več iti nič manj kot druge mt-ščansko-demokratične stranke. Vpliv le stranke med proletariatom ni velik. Zato je mogoče tudi brez nje in preko nje priti do enotne fronte proleterriata.
Izsledi
Politično obzorje je še vse polno vprašajev in črnih, madežev. Zato je zelo teško predvidjati kakšne so približno razvojne možnosti sedanjega političnega položaja. Mogoče je le določiti nekatere splošne črte, ali nič več.
Odločilno vlogo v sedanjem položaju igrata na eni strani položaj fašistične stranke in na drugi strani bojna sposobnost proletariata.
Ako zmaga v fašistični stranki zmerna struja, tedaj je skoro gotovo, da pride do sporazuma med fašisti tn opozicijo. Tak sporazum, ki bi imel le parlamentarni značaj, ne bi vplival kdove kaj na položaj izven parlamenta. Tudi nove volitve ne bi izpremeniie ničesar. Danes imamo celo vrsto oboroženih sil, ki se ne bodo pustile z lahkoto razorožiti■ Tega ne bi dovolili niti agrarci, ki so te sile oborožili- Ako bi pa zmernejši hoteli fašistično stranko izčistiti, bi lahko prisilili skrajneže, da si ustvarijo svojo novo stranko. • Ne verjamemo, da bi nastopila država proti tem oboroženim silam. To bi pomenilo meščansko vojno. Ako bi se hotelo nastopiti proti tem silam legalnim potom, bi se te sile ilegalno organizirale in bi jih močno podpirali prej omenjeni agrarni krogi. Te sile bi bile vedno pripravljene se boriti proti proletariatu. Proletariat bi torej bil pri starem. Proti sebi bi imel ilegalne fašiste in državne zakone.
Ako pa zmaga skrajna struja.) tedaj bi se kriza fašistične stranke kmalu zaključila. Fašizem bi se izoliral in bi poslal zopet navadna oborožena organizacija. Nehal bi biti politična stranka. V tem slučaju ni izključno, da bi zmerni elementi stopili iz stranke. Kapitalizem izvzemši agrarce, bi iskal
II. in konec
opore izven fašistične stranke in bi fašizem zapustili kot nevarnega.
Tudi v tmi slučaju pride lahko do meščanske vojne, ki ji malomeščanstvo nebi bilo kos. Do te vojne pa bi namreč lahko prišlo ker opozicija nebi mogla se boriti proti oboroženi organi-, zaciji s papirjem in besedo. Morala bi' pahniti v boj državne oborožene silo in meščanska vojna bi bila tu.
Ali naj se razvije položaj v eno ali drugo smer, je gotovo. da bo na ta položaj močno vplivala stopnja bojne in delavne sposobnosti proletariata, ki bo polagoma izločil iz svojih vrst mak-simalistični oportunizem in izročil vodstvo svojega boja Komunistični stranki. In čim hitreje bo delavski razred izločil iz sebe oportunistični uspavalni struji, tem hitreje se bo razredni boj razvijal, odjnavil, zdrobil vmesne, malomeščanske politične formacije. Tedaj se bosta dobila eden proti drugemu odkrito in brez priveskov, dva večna si nasprotnika: proletariat in vc-lekapitalizem. Komunistična stranka pa ima težko nalogo skrbeti, da imenovane vmesne politične formacije ne postanejo sovražnice revolucionarnega proletariata.
Taktika komunistične stranke
Taktiko Komunistične stranke dolo čajo strankin program, cilj, ki se ga hoče doseči in razmere v katerih mora stranka delovati.
Iz tega kar smo v zadnji in današnji št. «Dela» povedali, je taktika Komu-nistične stranke jasno razvidna. Ne v političnem ne v organizačnem oziru Komunistična stranka ni dovolj močna, da bi zamogla nastopiti samostojno boj zoper reakcijo. Zato naša taktika danes ne sme, ker ne more' iti za tem
IV. vršiti agitacijo za enotno fronto delavcev in kmetov in jemajoč v poštev, da tvori boj najpripravnejša tla za uresničitev te enotne fronte;
V. vršili agitacijo med delavstvom za to, da izstopijo iz fašističnih sindikatov in da se vpišejo v svoje stare razredne strokovne organizacije;
V], ustanoviti povsod, kjer je to mogoče, nove organizme, množic na podlagi volilnega zastopa. To se pravi da morajo biti U organizmi sestavljeni od množic brez ozira na stranko izvoljenih zastopnikov. Na. deželi naj se ustanove kmetski odbori, v delavnicah
naj se ožive obratni odbori. Prvi in drugi morajo postati organi proletarskega razrednega boja;
VII. Mobilizirati politično ljudske množice in jih pritegniti v boj za njihove koristi,
Pri tem naj vedo vsi sodrugi, da ne sme. v tem času nihče držati rok križem. Vsak sodrug mora biti na svojem mestu, vsi sodrugi morajo dati stranki in političnemu gibanju proletariata vse svoje sile. Tako bomo delali in tako bomo končno tudi zmagali. To je naša vera. To mora biti naša volja.
Praznovanje obletnice
Prve internacionale
Povsod se je zavedni proletariat, stoječi in boreči se pod praporom Komunistične internacionale, spominjal, s kakimi gesli je pred šestdesetimi leti nesmrtni Karl Marx vodil v boj tedanje delavce. Spomnil se je tembolj, ker je današnja doba takšna, da zahteva kakor nikdar poprej primenitev Marxovih naukov. In zn to jo častno proslavil tisti dan, ko je bila, pred šestdesetimi leti ustanovljena Prva internacionala.
Proslava v Parizu Manifestacija, ki jo je priredila Francoska komunistična stranka, skupno z organizacijami komunistične omladine je uspela sijajno. Prisotnih je bilo 30 tisoč delavcev. Pomen, ki mu je dala Komunistična stranka, je vseboval med drugim sledeče točke:
1) proti vojni politiki levičarskega bloka; za takojšnjo izpraznitev Po-ruhrja in Maroka; 2) proti Dawesoye-mu načrtu in proti kolonizacijski politiki Evrope; 3) proti intervenciji im-perializmov na Kitajskem; 4) za pri-poznanje Sovjetske Rusije; 5) za popolno amnistijo in proti fašizmu. Pa
' slavnost je imela poseben pomen tudi j za italijanske delavce, ker je francoski proletariat dokazal svoje nasprotstvo do fašizma.
Na drugem mestu se je vršila ustanovitev rdečih stotnij, ki so sestavljene po večini iz italijanskih delavcev. Bilo je ustanovljenih pet takih stotnij, ki nosijo imena komunističnih prvo-horiteljev in mučenikov. Lenin, Trockij, Spartakus, Ferrero in Lavagnini.
V Italiji
Proletariat Italije je kljub vsej reakciji častno praznovat obletnico Prve Internacionale. Značilna je bila proslava omladincev v Rimu, posebno radi tega, ker je policija podvzela ((varnostne mere» s tem, da je že dan poprej aretirala več mladih komunistov. Vse to pa ni moglo preprečiti proslave, ki je uspela sijajno. Udeležba je bila taka, da se je moralo, radi preobilega števila udeležencev prirediti kar tri zborovanja!
Razven Rima so se vršita zborovanja v Padovi, Parmi, Pavi ji, kjer so -zborovali revolucionarni visokošolci, v Messini, y vsej genoveški provinciji kakor tudi v provinci Biella.
Sploh povsod je delavstvo pokazalo, da hoče korakati pio poti, ki nam jo je pokazal učitelj Karl Mara.
da	rrblmt,	mar-
več gra za tem, da se vspostavilo razmere-, v ±aJ£xik^Cbnj .jicuasimjitcv, politične oblasti mogoč in uspešen, Tako namreč in nič drugače moramo tol mačiti udeležbo stranke ob strani različnih političnih gibanj. V teh gibanjih in potom, današnjih bojev pridemo do boljših, nam prikladnih razmer .v katerih bodo mogoči nastopi za dosego naših najlepših ciljev.
Politična fronta v kateri deluje in mora delovati naša stranka, je zelo obširna in zahteva radi tega od stranke dalekovidnost, prožnost in previdnost
Napram fašistični stranki se mora boj intensificirati. Zlasti sedaj ko ran lične plasti stranke se nahajajo v med sebojnem boju. Stranka mora izkoristiti vse situacije, da poojstri nesporazum med posameznimi fašističnimi strujami.
Napram strankam, ki tvorijo zvezo ustavne opozicije, mora Komunistična stranka nadaljevali s svojo kritiko proti nastopom te opozicije, ki koncem konca podpira le kapitalizem,. Ustavna opozicija je konservativna v vseh ozirih in je naloga komunistov, da u-ničijo v ljudskih množicah vse uspavalne iluzije, vso vero v resnost tn koristnost opozicionalne taktike. Zlasti se mora dokazati kmetskim in delavskim množicam, ki slede taktiki popo-larske t. j. krščanskosocialne, unitai-ske in maksimalist. stranke, da se po sedanji poti ne pride nikamor in da je prava taktika, prava bojna metoda izražena le v enotni fronti kmetov in delavcev na podlagi razrednega boja. Treba je namreč vzeti meščanstvu vsako pomoč proletariata.
Med delavstvom se mora širiti idejo, da ni v stanu opozicija koristiti kaj proletariatu. Maksimalce in unitarec se mora kritizirati ostro v to, da bi sc ločili od meščanstva in stvorili s Komunistično stranko nujno potrebno enotno fronto. Ali nad vsem se mora jasno povedati, da le razredna enotnost pod vodstvom Komunistične stranke zamore rešiti proletariat pred resno nevarnostjo, ki mu preti od vseh strani.
Zaenkratne naloge kom. stranke
Stranka mora torej pripraviti m voditi najskrajnejši boj proti fašizmu. Od tod izvirajo njene najrazličnejše naloge na političnem in organizacijskem polju. In sicer:
I. zasledovati skrbno izpremembe, ki se gode v nasprotniških taborih in delali na to, da se pospeši razkrajanje nasprotniških sil in združitev revolu cionarnih moči;
II. ojačiti v proletarskih množicah voljo po boju, ki naj premaga fašizem in vspostavi delavsko kmetsko vlado;
III. boriti se ostro proti vsem parla mentarnim iluzijam in zlasti napram onim, ki jih širijo krščanski-socialci, maksimalisti in unitarci;
Pod novo vlado v Jugoslaviji
Politični položaj v Jugoslaviji se je je ostala ista. V Sloveniji še obsojajo
po zlomu komunističnega gibanja v 1 1921. razvijal v pravcu ostritve notranjih nasprotnikov. V bistvu je razredni boj zavzel značaj nacionalnih bojev tlačenih narodov proti centralizmu in hegemoniji srbske buržuazije, ki je s svojo politiko skušala udušiti pred vsem gospodarski razvoj podjarmljenih dežel, Slovenije, Hrvatske in Slavonije, Dalmacije, Vojvodine, Bosne in Hercegovine, Crnogore in Ma-cedonije. Prizadeti so bili v prvi vrsti delovni sloji in njihov odpor je dobil izraza v narodnih pokretih. Center pozornosti delovnih množic cele države je postala Radičeva Hrvatska republikanska kmetska stranka, ki je združila svojih vrstah malone celokupno hr-vatsko ljudstvo.
Absolutistično fašistovski režim Pa-šiča in Pribičeviča je gnal mase vedno bolj na levo. Prišlo je celo tako daleč, da je Radičeva stranka, vzgojena sicer v pacifističnem duhu začela zavzemati revolucionarno stališče. Radičeva pot v Moskvo, pristop k Rdeči Kmetski internacionali, pisanje «Slo-bodnega doma«, komunistične in radi-čevske skupne demonstracije itd. vse to so bili znaki tega preokreta na levo in sodeč po položaju je bilo predvidevati ustanovitev delavsko-kmetskega bloka, zveze Radičeve stranke s komunisti, meščansko vojno, katere izhod bi bil gotovo nedogleden. Vse to je dalo precej misliti nele srbski buržua-ziji, nego tudi hrvatski in slovenski, v prvi vrsti pa dvoru in njegovim klikam, ki so se bali mogočnega razvoja republikanskega gibanja. Tako je Pa-šičeva vlada padla in dobili smo Da-vidovič-Koroščevo.
Politika nove vlade je šla za tem, da dvigne avtoriteto kapitalistične države pri prebivalstvu, da oživi zopet iluzije v meščansko demokracijo in da tako zopet postavi na noge omajani buržuazni red v državi. Nova vlada je res napravila nekaj nebistvenih ukrepov, napovedala boj prejšnjemu skrajno korumpiranemu birokratičnemu a-paratu, dala nekoliko upravnih koncesij hrvatski in slovenski buržuaziji. Ali kako ta «demokracija» izgleda, nam priča dejstvo, da je danes absolutni gospodar v državi kralj s svojimi klikami, preko notranjega ministra Nastasa Petroviča. Vsaka najmanjša naredba mora iti skozi kraljeve roke, vsak dan potujejo ministri h kralju v Belje, ali kjer se že nahaja, da mu natančno referirajo o svojem delu. Pri vsem tem obstojijo in delujejo dalje fašistične organizacije in militaristične klike, ki natančno pazijo, da bi ta «demokracija», ne šla predaleč. «Bela roka«, «Narodna odbrana«, «Orjuna», in «Srnao» ter dvorne klike nad vsemi temi tvorijo rezervo ...
Politika nove vlade napram delovnem« ljudstvu in zatiranim narodom
Politična fronta v kateri deluje in mora delovati naša stranka, je zelo obiirna in zahteva radi tega od stranke dalekovidnost, prožnost in previdnost.
Stranka pa je sestavljena iz posameznih članov in ti morajo skuiati biti kolikor mogoče previdni in daleko vidni.
I IZIIfi
Kom. stranke Italije
V svojem zadnjem zasedanju je Iz-vrševalni odbor Komunistične stranke razpravljal o združitvi s tretjeinter-nacionalci, o ustanovitvi propagandnega tajništva za ženske, o potrebi, da se omunisti udeleže občinskih volitev, kakor tudi o potrebi razširjenja in poglobitve propagandnega delovanja med množicami. O tem važnem vprašanju in še posebe z ozirom na sedanji politični moment, je bila sprejeta sledeča resolucija:
naši sodrugi celo radi klica «Dol z zakonom o zaščiti države«, proti kateremu so preje nastopali Davidovičevci in klerikalci sami dokler so bili v opozi ciji. Kaj bi bilo sicer drugega pričakovati od onega dr.ja Korošca, ki je leta 1920, dal streljati na delavce v Ljubljani, na Zaloški cesti? V Beogradu je bil po istem zakonu o zaščiti države obsojen s. Kosta Novakovič, ker je napisal brošuro ((Makedonija Makedoncem in zemlja kmetom«
Nezavisna delavska stranka ostaja nadalje prepovedana, da Komunistične stranke niti ne omenjamo. Skratka, današnja vlada v Jugoslaviji nam kaže vzor buržuazne demokracije in ravno tako, ako ne še slabše, bi izglodala vsaka vlada opozicionalnega bloka v Italiji.
Glavno vprašanje, ki ga je imela rešiti nova vlada je bilo vprašanje Radičeve stranke. Treba je bilo to stranko odvrntii od njene leve, revolucionarne orientacije, je odtegniti uplivu Moskve. No, z ozirom na pacifistične iluzije Radičeve, na vpliv, ki ga še ima hrvatska buržuazija v tej stranki in na njegovo neodločnost, da se vrže v revolucionarno borbo, vladnim krogom ni bilo težko doseči svojega cilja. Zapretili so le, da se v nasprotnem slučaju zvežejo s srbskimi radikalci, ali da pustijo celo popolnoma njim vlado v roke, da uvedejo prejšnji režim. In tako se je Radič pustil preplašiti in stranka je sklenila vstopiti v vlado s štirimi ministri. Naravno, da bo odslej združena buržuazija skušala .izvleči od Radiča vedno več koncesij, da ga bo potiskala bolj in bolj na desno. Ni mogoče še danes natančno reči, v koliko bo Radič pripravljen dalje iti to pot. Sodeč po njegovi politični ideologiji, bo skušal kolebati, kolikor se bo dalo. Toda dolgo to ne bo mogoče in razvoj dogodkov ga bo prej ali slej prisilil, da se odloči.
V vsakem slučaju, razvoj delavsko-kmetskega gibanja, bo korakal naprej. Hrvatskih kmetskih mas, ki so z o-gromnim navdušenjem sprejele idejo delavsko-kmetske republike in ruske revolucije, politika nove vlade s podporo Radiča ali brez nje, ne bo mogla zadovoljiti. One hočejo dalje. Do delavsko kmetskega bloka bo v Jugoslaviji prišlo, z Radičem ali brez njega, kajti položaj je tak, da do njega mora brezpogojno priti. In okrog tega bloka se bodo združili še ostali revolucionarni pokreti, Makedonci, Albanci, Črnogorci ki uvidevajo da bodo zamogli le v skupni borbi z revolucionarnimi delavci in kmeti doseči svoj cilj narodnega osvobojenja. Razvoj položaja v Jugoslaviji v tem pravcu nam nudi popolno garancijo za nadaljni uspešni razvoj revolucionarnega proletarskega gibanja na celem Balkanu in v Srednji Evropi.	Volodja.
lzvrševalni odbor Kom. stranke, proučivši sedanji politični položaj, pripoznava, da prevladuje v tem položaju nasprotstvo med fašizmom in protifašističnimi skupinami ter da je to nasprotstvo danes tako, da navidezno izključuje vsak kompromis, medtem ko se v resnici dela na to, da bi se omogočilo takšno rešitev, s katero bi bilo ohranjeno reakcionarno bistvo fašizma, pod plaščem lazidemokracije in ]X)vratkom k «liberalnim siste mom».
Delavski razred mora z največjo pažnjo slediti tem gibljajem., ker je jasno razvidna njih vsebina, kakor tudi protiproletarski nameni programa tistih skupin ki vodijo politično akcijo opozicij. Čimbolj se protiproletarski blok razteza proti desnici, to je proti najbolj zakrknjenim konservativnim in liberalnim elementom (liberalci ki sodelujejo s fašizmom, Salan-dra, «Giomale d’ Italia» itd.), tembolj konservativna in reakcionarna postaja volja, in nameni vsega opozicionalnega bloka.
Na drugi strani pa je pristop desničarskih konservativnih in reakcionarnih skupin to, kar da opozicijam možnost zavzemati se in razpravljati javno en problem, katerega so imele pogum postaviti odkrito, takoj ob početku sedanje krize le skrajne dalavske opozicije, namreč problem strmoglavljenja fašistične vlade in nje nadomestitev. Rešitev ki se predvideva je edinole ustanovitev, ene vlade, katera, bodisi da bo vojaška, kakor tudi, če bo i-mela kot eksponente ljudi iz demokracije, si bo postavila kot program o-brambo kapitalističnega reda, boj proti vsaki mobilizaciji proletarskih razrednih sil, izvrševanje pritiska na delavce in kmete, z namenom, da se odvrne vsaka nevarnost globokega rušenja italijanske buržuazne vlade.
V teh okoliščinah pa je jasno začrtana pot, po kateri morajo slediti delavci in kmetje. Oni so proti fašizmu, oni so pripravljeni boriti se proti fašizmu, oni hočejo, da bo fašizem strmoglavljen, pa ne zato, da bi ga nadomestili z drugo meščansko vlado, ampak zalo, da v Italiji vspostavijo vlado delavcev in kmetov.
Medtem ko se kriza približuje svojemu zvršetku, se kaže tembolj nujna ustanovitev razredne opozicijske fronte proti fašizmu. Zakasnitev v ustanovitvi te fronte oddaljuje možnost, da se bo kriza fašizma zaključila s splošno krizo italijanske družbe, v kateri bi si delavci in kmetje odprli pot k osvojitvi politične oblasti.
Dokler bodo delavci in kmetje ostajali sila, ki se ne razlikuje od drugih meščanskih in polumeščanskih sil, dokler se ne bodo oni predstavili proti drugim skupinam, z lastno fiziono-mijo in razredno avtonomijo, jim bo nemogoče pripraviti do odločilnega boja tiste elemente ki so sedaj negotovi in rešitev, ki se bo predvidjela, bo uedno bolj konservativna in reakcionarna.
Da se določa ustanovitev razredne fronte, v kateri bi delavske in kmetske sile našle edinost, predlaga Komunistična stranka, da se v vsakem delavskem in kmečkem središču, v vsakem kraju, kjer obstojajo proletarske sile, ki bi se jih poklicalo v boj proti fašizmu in k afirmaciji usode in političnega programa njihovega razreda, ustanovijo DELAVSKI IN KMEČKI ODBORI, katere bi se proti-postavilo odborom meščanskih opozicij.
V teh odborih naj bi se udejstvila edinost delavskega razreda, iz njih naj bi izšlo bojno geslo, ki mora biti lastno vsem delavcem Italije v sedanjem trenotku:
ne za fašistovsko in niti ne za pro-tifašistovsko buržuazijo, ampak za edinost akcije vseh razrednih revolucionarnih sil;
ne za odkrito fašistovsko vlado in niti ne za meščansko vlado zakrinkanih fašistov, temveč za vlado delavcev in kmetov, edino vlado, ki bo v stanu dati delavski Italiji dela in discipline«,
iio sname m
Kongres angleških strokovnih organizacij
Od 1. do 7. septembra se je vršil v angleškem mestu Hullu kongres angleških sindikatov (Trade Union). To je bil 56. kongres teh sindikatov, na katerem je prisostvovalo 750 delegatov, ki so zastopali štiri in pol milijonov organiziranih delavcev.
Poleg tega so bili prisotni tudi de-Iegatje ameriških in kanadskih delavcev, predsednik Amsterdamske strokovne internacionale Oudegeest, kakor tudi predstavnik Rdeče strokovne internacionale, Tomski.
To kar se je opažalo na prejšnjih kongresih Trade Unionov, ravno to je bilo opažati tudi na tem kongresu, namreč veliki konservativizem angleških delavcev in posebno še vodilnih elementov v strokovnem gibanju. Ne-glede na to, da se v sedanji dobi tako jasno kažejo razredna nasprotstva, ne-glede na to, da pripravljajo amerikan-ski kapitalisti splošen napad na evropsko delavstvo (glej sprejetje, pod pritiskom ameriških finančnikov, Davve-sovega načrta, uvedba dvanajsturnega delovnika v Nemčiji, kar bo imelo težke posledice tudi za delavstvo drugih dežel) in neglede na delavstvu sovražno stališče angleške »delavske« vlade, njeno postopanje v kolonijah in njeni militaristični napadi na druge dežele, neglede na vse to niso znali ali hoteli delavski voditelji na konferenci v Hullu zavzeti jasnega, odločnega stališča.
Reformistični delavski (voditelji bi morali, če ne drugo vsaj s strokovnega stališča ostro žigosati «delavsko» angleško vlado, ker krši delavske interese s tem, da se bavi z organiziranjem štrajkolomstva. Ampak tudi tega ne! Gospodje tradeunionisti razsojajo tako: «Ena delavska vlada je boljša nego ena konservativna in zaradi tega jo mi podpiramo«. Zastopnik Rdeče internacionale je pri tem pripomnil, da oni podpirajo s tem meščansko politiko delavske vlade. Edinole komunisti so imeli pogum povdarjati, da je angleška delavska vlada organ, ki vodi posle buržuazije.
Kljub konservativizmu in reakcionarnosti delavskih voditeljev in kljub temu, da so bili na kongresu v Hullu sprejeti sklepi, podobni prejšnjim, vendar se more reči, da je led konser-vativizma v angleških delavskih množicah razbit.
Bilo je opažati, da se je izkristaliziralo eno levo krilo, ki je bilo izraz razpoloženja v masah, kakor tudi razpoloženja v gotovih vodilnih krogih v angleških sindikatih.
0 .jtoniiiaiutr n^lauke naiite
Kakor smo že svojeoasno outiuui, je bil aretiran, kot moralni soudeleženec Matteottijevega umora tudi glavni blagajnik fašistične stranke Marinelli. V trenutku ko so ga aretirali, je imel pri sebi nekoliko milijonov lir, katere ,so dali preiskovalni sodniki zapleniti. Jasno je bilo, da je Marinelli uporabljal znatne svote za podplačevanje morilcev Matteottija in vseh onih ki so bili na katerikoli način saudeleženi pri tem zločinu. Fašistovska stranka pa je potom svojih zastopnikov zahtevala povrnitev omenjenih svot, sklicuje se na dejstvo, da so zaplenjeni milijoni strankina last. Seveda je sodišče «blagohotno» ugodilo prošnji in vrnilo faš. stranki denar.
Meščansko pravosodstvo pa je »nepristransko«:
Lansko leto so bili aretirani nešte-vilni naši sodrugi, pod ipretvezo «kom-plota«. Pri priliki so sodr. Bordigi zaplenili okrog 200.000 lir. Po večmesečnem preiskovalnem zaporu so sodrugi prišli pred sodišče, ki je končno pripoznalo, kakor se še vsi spominjajo, da ni obstojal prav nikakšen kom-plot. Bordiga je bil oproščen od vsakršne krivde. Logično bi mu se moralo torej izročiti zaplenjeni denar, ker isti ni mogel služiti ža nikakšne komplote ali zločine, katerih sploh ni bilo. Denarja pa se mu ne zroči, pod pretvezo, da mora služiti za poravnanje sodnijskih stroškov. Razvidno je, da je to le gola pretveza, ker omenjena svota ne more nikakor iti vsa za poravnavo sodnijskih stroškov.
Ampak meščanska pravica je ‘(nepristranska«. Zato vrača denar ki je služil v zločinske namene, za organiziranje najgnusnejših činov a na drugi strani zadržuje denar tudi tedaj, ko je obtoženec oproščen.
Taka je meščanska pravica.
Naročniki, poravnajte naročnino/
Mednarodna razstava v Londonu, J. 1862., je dala priložnost k razgovoru med francoskimi in angleškimi delavci. Delavska delegacija, sestavljena iz-200 delavcev, ki so jih izbrali njihovi tovariši v pariških zavodih, je bila poslana v London na državne stroške, da prouči razstavo ter da sestavi tozadevna tehnična poročila.
Na velikem pogoščenju. ki so ga priredili dne 5. avgusta zastopniki angleških strokovnih organizacij Trade-Unions, na čast francoskih gostov, so angleži čitali nagovor, v katerem so izražali zbližanje delavcev vseh narodnosti.
Napitnica se je glasila: «Upamo, da bomo našli kak način mednarodnega občevanja ter da se bo videlo, kako se vsak dan tvori nov člen verige, ki mora spajati v prijateljstvu delavce vseh deželn.
Prisotni francoski delavci so odgovorili, «da naj se ustanovijo delavski odbori za medsebojno korespondenco o mednarodnih odnošajih, tičočih se industrije*. To misel je sprejelo zborovanje z vsesplošnim odobravanjem.
V	prihodnjem letu (1863.), je poljska ustaja zbudila vroče simpatije v delavskem razredu, toliko na Angleškem kolikor v Franciji. Londonski delavci so organizirali veliki shod v prid Poljske, za dan 22. julija ter pozvali tovariše iz Pariza, da pošljejo svoje delegate. Šest delavcev se je podalo na to zborovanje, na katerem je bila enoglasno sprejeta ena resolucija.
Na drugem shodu je nastopil trade-unionist Odger, ki je govoril za svetovni mir in končno predlagal delavcem, da organizirajo mednarodne kongrese, v svrho sporazuma o sredstvih, potom katerih naj bi se vodil boj proti kapitalizmu in preprečilo izseljevanje, iz ene v drugo deželo, neorganiziranih delavcev, ki so vzrok znižanja plač- Ideja, ki je bila sprožena v prejšnjem letu, je zadobivala jasne o-brise. Še eno leto je bilo potrebno za nje utelešenje.
Leta 1864. se je agitacija med delavstvom obeh dežel silno ojačila. Medtem ko je bila v Nemčiji socialistična propaganda Ferdinanda Lassalla na nagloma ukinjena, vsled njegove tragične smrti (bil je ubit v dvoboju radi ene ženske), se je v Franciji in Angliji pripravljala ustanovitev mednarodne proletarske organizacije.
Tradeunionisti na Angleškem sO meseca aprila z navdušenjem sprejeli G. Garibaldija ter izražali tudi svoje simpatije do severoameriških federalistov, ki so se nahajali v boju proti valpetni-kom z Juga.
Meseca maja je zakonodajni zbor v
Za naš tisk
Ogromni del delovnega ljudstva tava v temi. Ne zaveda se, od kje vzroki, da je njegovo življenje tako težko. Ne vidi nasilnega gospodarskega sestava, uredbe, ki ga tlači ob tla in ne pusti živeti njemu in njegobi družini. Večina delovnega ljudstva nima razredne zavednosti, ne ve, kje je njegovo mesto, kam spada.
Kmetje in delavci, ki vidijo jasno, ki so značajni in jih nobena sila ni v stanu upogniti, storijo vse, da bi pokazali svojim sotrpinom kali zla. Na polju, v delavnici, ob delu in počit k u širijo naše misli. Nihče ne more tega preprečiti, ker se godi dan za dnem, na vseh straneh in ob vsaki priložnosti. Mnogo tega dela je že izvršenega in veliko se bo še naredilo.
Vendar imamo še drugo sredstvo, ki je silno močno. To je naš tisk. Današnji gospodarski red ima v tisku največjega pomočnika. Kapital gospodari vsem velikim časnikom in jih dan za dnem daje v roke delavcem in kmetom. S tem jih namenoma zavaja. Prepričuje jih, da je današnja gospodarska uredba edina mogoča. Če bi ta red podrli. — tako piše kapitalistično časopisje, — ne bi več mogla Živeti ne kmet ne delavec. V resnici ne moreta živeti ne umreti v današnjem sistemu, v današnjem redu, ki ju brez usmiljenja izžema. Ali — veliko časopisje je plačano od obstoječega reda in plačani hlapci, uredniki, pišejo kakor jim gospodarji ukazujejo, proti delavcu in kmetu. Delovno ljudstvo nima izdatnega časopisja. Nima velikih strojev, nima fabrik, nima papirja, nima krasnih uredništev, nima dovolj ljudi, da bi pisali v smislu njegovih koristi. Le malo listov ima v rokah in še ti težko živijo, radi neštetih ovir, ki jim jih v vseh oblikah stavi kapital. Naši časniki se borijo neprestano z meščanskimi, ali boj je neenak, šibki smo.
Kar pa imamo, moramo vzdržati. Za vsako ceno! To prepričanje mora prepojiti naše najboljše bojevnike in organizatorje in mora prodreti v zadnji kotiček, kjer se misli in čuti z nami. Ni zadosti beseda in agitacija za naše cilje. Ge ne bo živahnega dela, resnične, dejanske požrtvovalnosti, ne bomo nikdar dosegli vrhunca.
V	naših vrstah so možje, ki so že mnogo prestali. Bili so poniževani, tepeni, preganjani, zaprti in £ njimi so bili preganjani in so trpeli njih »voj-
a I. Internacionala
Franciji, na pobudo samega cesarja, ki je postajal vedno bolj-nemiren vsled stališča, ki so ga zavzemali delavci, iz ločil iz zakonika absolutno prepoved u druženj.
Za dan ‘28. septembra so londonski delavci sklicali, v Martin’s Hall, veliki shod v prid Poljske, ki je bila premagana in potlačena. Vsled tega povabila so se trije delavci, Tolain, Perrachon in Limousin podali v London, da ponesejo angleškim delavcem odgovor na njih resolucijo, kakor tudi načrt za Mednarodno asociacijo.
Temu shodu, je predsedoval mladi profesor Edvard Spencer Beesly, filo-zof-pozitivist in goreči radikalec, ki je govoril o zatiranih narodih ter razkrinkaval nasilja vlad. Izrazil je tudi upanje, .da se bo na zborovanju uresničil načrt za zvezo delavcev vseh dežel. Odger je prečital pismo, ki je bilo poslano pariškim delavcem. Toulain je prečital odgovor pariških delavcev.
V	tem odgovoru je bilo rečeno:
Vi delavci vseh dežel, ki hočete biti svobodni, čas je, da prirejale kongrese! Ljudstvo se povrača na pozorišče, zaveda se svoje moči, vzravnava se proti tiraniji v političnem redu, vzravnava se proti monopolu, proti predpravicam v gospodarskem redu. Mi delavci vseh dežel se moramo združiti, zato da postanemo nerazrušljivi jez proti pogu-bonosnemu sistemu, ki razdvaja človeštvo v dva tabora.
Le Luber, mlad profesor francoskega jezika, je prevedel Toulainov govor. Nato je obrazložil organizacijski načrt Francozov, ki je bil sprejet eno-dušno in s pritrjevanjem. Tradeunio-nist Wheler je predložil resolucijo, ki je bila sprejeta z vsesplošnim odobravanjem:
Zborovanje jemlje va znanje odgovor francoskih bratov in, medtem ko jim pošilja pozdrav, ker je njih program tak, da bi se na podlagi istega zboljšalo stanje delavcev, ga sprejme, kot podlago ene mednarodne organizacije. Zborovanje imenuje odbor, ki ima polnomoč imenovati še druge člane, zato da izdela statut te organizacije.
Komisija je bila imenovana takoj in je bila sestavljena po večini iz Angležev, med katerimi so bili tradeunionisti Odger, Cremer, Wheeler, Lucraft in owenist Werton; Le Luber in še dva ali trije Francozje, ki so bivali na Angleškem, so zastopali Francijo. Fontana in poljski major Wolff (mazzinia-nec) Italijo, delavec Eccarius in doktor Karl Marx Nemčijo. Ta odbor je prejel nalogo, da izdela načrt za statut in da skliče delavski kongres za leto 1865.
Tako je bila ustanovljena Mednarodna delavska asociacija.
ci. Ti' so dosti žrtvovali za stvar delovnega ljudstva in so pripravljeni na nove žrtve. Kadar jih kliče poziv, stopijo naprej in naredijo več kot je njih dolžnost. Ti so in bodo stebri teženj delovnega ljudstva, iz njih žrtev bodo prišle koristi vsem, ki so tlačeni.
Imamo pa tudi take, in večina jih je, ki ne trpijo direktnih udarcev, dasi čutijo z nami. Take pozivamo na njih dolžnost. V eni zadnjih številk se je govorilo o slabih in dobrih lastnosti naših somišljenikov. Če se je tam reklo, da ne sme biti pri nas sebičnosti, povdarjamo danes, da morajo naše vrste naprej, da se morajo naučiti požrtvovalnosti. Brez te ni uspehov. Požrtvovalnost se lahko dokaže na različne načine in v najlažjih in najtežjih urah našega gibanja. Mora pa bili ta požrtvovalnost stalna in neizčrpna, požrtvovalnost borca, ki gre skozi vročino in mraz, če treba, lačen in žejen, in tudi skozi smrtno nevarnost.
Če nas niso poteptali, se imamo zahvaliti onim našim bojevnikom, ki so bili zmožni takih žrtev in so gledali smrti u obraz in so tudi padali. Toliko več dolžnosti imajo drugi, ki ne bodo morda nikdar v najmanjši nevarnosti radi naših stremljenj. Zat'r jih pozivamo da dejansko pokažejo svojo voljo, da gre delovno ljudstvo naprej, da razširi svojo misel.
Tisk je danes važno sredstvo, zato ga ne smemo zanemarili. Ponekod se tega zavedajo in so že mnogo storili za »Delo«. To ne sme prenehati. Zbirke se morajo neprestano nadaljevati povsod, kjer je kak naš človek. Sekcije naj redno mesečno zbirajo in odra-čunavajo, zbirke naj se delajo ob vsaki priložnosti. Kdor da raje za vino kot za naš tisk, ta naj se nam ne bliža, ta riima ničesar iskati v naših vrstah. Povsod naj se delo poveri enemu, ki je odgovoren in spreten. Tako bomo imeli neizčrpen studenec in ne bo strahu, da bi nas spet kdaj zadavilo pomanjkanje sredstev. Zavedni kmetje in delavci naj pomislijo, da bi bila njih krivda, če bi naš list životaril in propadel. Če bi se to zgodilo, bi bila to največja škoda za njih same, za koristi vsega delovnega ljudstva.
Le z žrtvami bomo dosegli, za kar se borimo, zato; delavci in kmetje, naprej I
Somišljeniki, storite vašo dol* žnost do političnih žrtev. Pri* skočite jim n« pomoči
Kongres o moralnosti
se je vršil v Gradcu v zadnjih dnevih septembra. Bilo je zastopanih mnogo držav, kakor se to godi povečini s takimi kongresi. Poglavitne točke razprave so bile prostitucija, trgovina z dekleti in pornografična (opolzka) literatura.
Gotovo ni to prvi kongres te vrste, ampak koliko se je stvar zboljšala, v pogledu prostitucije in moralnosti vobče? Prav nič, tla celo poslabšala. Ker ravnotako. kakor so vse druge socialne bolezni: uboštvo, alkoholizem, tatvina, rop itd. sadovi kapitalistične družbe, ravnotako je tudi za prostitucijo in nemoralnost iskati vzrok v kapitalističnem družabnem ustroju. Je kapitalistična družba tista velika in gnusna zvodnica, ki tira v propast toliko proletarskih deklet. In kaj zmorejo tukaj kongresi in vse lepe besede in razprave?
Marsikdo poreče, da velja mnogo dober vzgled, vzgoja. Mi pa porečemo, da je gmotno stanje glavni činitelj vsakega razpoloženja, tudi v spolnem oziru. Vzgledi imajo le relativno vrednost, tudi glede vzgojevanja, ker stari-ši se morajo pehati za vsakdanji kruh in jim je težko dali otrokom primerno vzgojo. Pa recimo, da je mogoče z moralnim vplivom, z vzgledi storiti mnogo, poglejmo kake <>vzglede« daja meščanska družba, njeni najvišji predstavniki, takozvani «cvet naroda«! Vsakemu je dobro znano, da so najbolje stoječi ljudje v meščanski družbi najbolj korumpirani in razuzdani. Ravno v teh dneh se je čitalo v meščanskih listih o dogodku, ki se je odigral v Nemčiji. Bil je namreč a-retiran zdravnik-mazač, h kateremu so hodile ženske, da si dajo splaviti plod. In dognano je bilo tudi, da so hodile k njemu skoro izključno visoke dame, «najboljši cvet družbe». Dejstvo, da te visoke dame si ne želijo otrok dokazuje, kako razuzdani in.korumpirani so meščanski krogi. Kon-gresarstvo se pa ne zanima za take reči, ampak hoče rešiti vprašanje
Glasovi
Vrabie nad Vipavo
Mnogim se čudno zdi, kako da tak molk tukaj v naši občini. Ker pa nimamo preveč sitnosti, delujemo mirno naprej. .Le nedavno tega so nam aretirali enega somišljenika, češ, da je on glavni komunistični agitator. Zakaj vse to? Ker ne presojajo človeškega življenja in njegovega napredka. Oni mislijo, da bodo uničili komunizem s tem, da delajo sitnosti par osebam. Pa se prav temeljito motijo! Gotovo ne morejo pozabiti zadnjih volitev, ki so prav lepo uspele v naših krajih.
Da bomo prišli na pravi tir, pa ne smemo gledati samo na volitve. Delovne množice morajo gledati na to, da se kolikor mogoče otresejo meščanskih razvad. Moramo zato vzeti marsikaj v pretres, n. pr. to, kar je pisalo «Delo» št. 213, z dne 14. septembra, namreč o ((Podedovanih boleznih«. K temu moramo pripomniti to, da ima v naših krajih razvada pijančevanja še precejšnjo oblast nad ljudmi.
Ne mislite, dragi sovaščani in volil-ci, da zato, ker se izkažete pri volitvah, da je potem vse izpremenjeno. Naši bratje, ruski sodrugi. so se v gotovih dobah tudi posluževali, v agitačne svrhe takih sredstev kakor so volitve, zraven tega pa so neumorno delovali za izgradnjo in izpopolnitev svoje bojne organizacije in so dovršili svoje delo z neštevilnimi žrtvami, kar nas vse čaka. Doba našega trpljenja pod suženjskim kapitalističnim jarmom, pod težkim bremenom raznovrstnih davkov, ta doba bo tem krajša, število žrtev bo tem manjše, čimbolj temeljito se bomo pripravljali na borbo, brez mnogo besedi ampak s dejanjem. Da pa bomo sposobni tega, se moramo otresati vsega tega, kar nam je usilila meščanska družba, v prvi vrsti pijančevanja in sebičnosti.
Podajmo se na propagando, na širjenje časopisa in drugega koristnega čtiva, ki nam bo pripomoglo, da se še bolj utrdimo.
Kličem vam še enkrat: proč s sebičnostjo! Naj vlada med nami sloga.
Proč s pijančevanjem! ker edinole prosti, sveži, bistri človeški duh je sposoben velikih dejanj.
Zaveden proletarec.
Iz Bukovice in Voltjedrage
Drago nam «Delo»!
Ne vidimo ure kedaj nam prideš v roke, ker prihajaš samo enkrat na teden. Čitamo tudi «Edinost«, pa zato da vidimo kaj piše proti nam trpinom. Ne misli drago «Delo» da ne vemo, kakšen pomen ima ta buržuazni časopis. Dolgo je farbal slovensko delovno ljudstvo, ampak končno se je zavedlo. Pripoznalo je, da italijanski proletariat ne bo izrezal slovenskih jezikov. Obrnilo se je zato k proletariatu, ne amo Italije ampak celega sveta.
V	6ni številki «Edinosti» smo čitali en dopis delavcev iz Francije, v katerem je bilo rečeno, da za ene gre dobro, za druge pa slabo. Spodaj pa je
DELO
nravnosti v gnili kapitalistični družbi in... z ((moralnimi vzgledi« najvišjih in najmoralnejših vrhov te družbe:...
Hmerikanska korupcija
V	Ameriki kaj bujno cvete korupcija. Vredno je navesti por slučajev, ki so se dogodili v zadnjih časih. '
En ministrski uradnik je prejel podkupnino 100.000 dolarjev za neko petrolejsko koncesijo; potrošenih je bilo več milijonov dolarjev za podkup časopisov in političnih oseb; dva visoka državna funkcionarja sta morala podati ostavko vsled škandaloznih razkritji; en tretji je bil obdolžen, da je vodil protipostavno trgovino z whisky-jem (angleškim žganjem); drugi da so podali pomiloščenja več obsojencem; več milijonov je bilo ukradenih iz državne zakladnice, za izdajanje ponarejenih zakladnih vrednostnih papirjev; izkazalo se je, da urad za pomoč bivšim bojevnikom ni bil drugega kakor kovačnica najbolj sumljivih kupčij, iz katere je izginilo več milijonov; tudi predsednik Harding je bil v tej družbi in o sedanjem predsedniku Coolidge-ju se govori, da je bil v zvezi s kolovodjem cele korupcijske organizacije.
Kje? je kapitalizem najbolj razvit, tam tudi rodi korupcijo, ki ne bo izginila dotlej, dokler ne bo odpravljeno poglavitno zlo.
Koliko odikodnine zahteva Sov. Rusija za Škodo, povzročeno po kontrarevoluciji v Georgiji 1.1918-20
Svota. ki jo zahteva Sovjetska Rusija od angleške vlade znaša 120 mi-ljonov in 170.000 rubljev (v predvojni vrednosti), kar odgovarja 150.000 angleških šterlingov. Od Francije zahteva 2 milijona in 200.000 rubljev in od bivše georgijske vlade, ker je bila podpirana od zaveznikov, pa 4 milijone in 299.000 rubljev.
S tem je menda zadosti dokazano, kako se zapadne kapitalistične države vmešavajo v notranje zadeve Sovjetske Rusije.
dežele
pripomnila, da nikjer jim ne bo šlo boljše. Gotovo je pri tem mislila, da so komunisti sami potepuhi, »Slovenci« pa pridni delavci, ker govori, da tudi pod komunizmom jim ne bo šlo boljše. Seveda so «Slovenci», po mnenju meščanskega tiska le tisti, ki pridno garajo kapitalistom. Take Slovence jih hvali. Mi pa nočemo take hvale.
Dan za dnevom pričakujemo prvega mraza ki nas- bo vprašal, kaj smo si prihranili v tem času ko smo delali in se mučili. Kaj pa smo si hoteli prihraniti v današnjih razmerah? Lansko leto smo zaslužili 20 lir, letos pa nam so znižali na 10 lir. Raztrganih in bosih nas bo našel ta mraz. Pa tudi polnih ogromnih dolgov. Kam je šel ves ta zaslužek? Šel je nazaj v roke kapitalistov, pri nas pa ni ostalo gotovo nič.
Zato pa:
Vstanite sužnji iz prokletstva.
prezirani od vseh gospod !
Zdaj stara pravda, pravda sveta,
nas kliče v boj od vsepovsod !
Združite se vsi delavci in kmetje, naročite se na list «Delo», ker drugega ni v Julijski krajini ki bi zagovarjal vaše interese in ki bi nas vodil na pravo pot.	Delavec.
Iz Popeter
Prijatelj trpinov nam je prinesel nekoliko izvodov «Dela» in nam priporočal, da se nanj naročimo, ker vedno zagovarja stvar delavcev in kmetov. Veliko nas je razveselilo ko smo prejeli list, v katerem čitamo naše misli in naše želje. Tovariši trpini, poprimite se takega čtiva, ki vam kaže pot iz teme sužnosti, črpajte iz njega tiste nauke, do katerih je bil dosedaj dostopen večinoma fabriški delavec, a ki se morajo razširiti tudi med revne kmečke sloje,*zato da bomo z združenimi močmi zrušili gnili kapitalistični red.
Naj živi Komunist, stranka Italije i
Naj živi Komunist, internacionala!
K. V.
Iz Tinjana pri Dekanih
Drago nam n Delo«!
Tukaj iz naše vasi se ni še nobeden oglasil, odkar ti izhajaš, kot glasilo vseh zatiranih delavcev in kmetov. Tudi pri nas ne gre tfse tako lepo kakor bi si kdo mislil. Res je, da smo v prejšnjih letih šli mimo velikih svetovnih dogodkov in radi priznavamo, da smo bili sami krivi. Toda vse se spreminja. Začeli smo spregledati, ne gremo več na narodnjaške limanice, gospodi jo odzvonilo. Vemo, da na svetu ni samo buržuaznih držav, ampak tudi ena proletarska Sovjetska Rusija.
Dragi vaščani in okoličani. Tudi za nas mora priti dan vstajenja, ker od vzhoda izhaja rdeča zarja in njeni žarki ogrevajo tudi naše' otrple ude. Vzdramimo se vsi, pokažimo našim sodrugom širom Julijske Krajine, da tudi v nas bije srce kmeta in delavca, hrepenečega po svobodi. Ne mislite, da bo prišla svoboda sama od sebe, da nam bo padla kar iz oblakov, nel Le z združenimi modmi si jo bomo izvo-
jevali. Zmagali bomo, ako se bomo združili pod okrilje Komunistične internacionale.
Opozarjali bi sovaščane, da redno či-tajo in širijo Svoj list ((Delo« in da nabirajo za njegov Tiskovni sklad. Edinole s sodelovanjem vseh bo mogel naš list redno izhajati. Na delo torej, z vsemi močmi!
Naj živi komunizem i Naj živi duh našega velikega učitelja Lenina ! Več rdečih linjancev.
Konto vel j
Na Kontovelju se je ustanovilo pred par meseci pevsko društvo «Konto: velj«, ki bi bilo kot nadomestilo bivšega ((Ljudskega odra«, ker društvo sestoja po večini iz bivših članov L. O. Toda zgodilo se je drugače. V društvo je prišlo par inteligentov in ti so seveda hoteli voziti društvo, kot je navada v narodno-klerikalnem duhu. Ko je pred kratkim škof prišel na Konto-velj, so dotični gosp. sklicali sestanek članov, na katerem so predlagali, da se gre sprejeti škofa. Predlog pa je bil odklonjen z večino glasov, kar je bilo tudi upati, ker v društvu je precej naših sodrugov in simpatizantov. Najbolj se je vnemal za to bivši naš sodr. g. dr. Ivo Pertot, češ da si bo društvo s tem pridobilo pri ljudstvu ugled. G. dr. Pertotu povemo, da L. O. ni skal u-gleda pri tistih ljudeh ki se valjajo v prahu pred škofom t. j. pri tercijalkah in pri tistih ki zalmjajo..v cerkev in ki so z nazori v srednjem veku, ampak pri mladih in zavednih delavcih in kmetih in zato je tudi deloval z uspehom. Vprašali bi g. dr. Pertota tudi, ali je kulturno delo sprejemati enega škofa in dotičnega prositi v imenu vaščanov (kakšnih?) za novega dušnega pastirja? Kaj ima kultura opraviti z dušnimi pastirji? Kulturna društva so za to, da se v njih duše same pasejo in za to ni treba Kontovelju dušnega pastirja. Članom pevskega društva priporočamo, da pomete iz svoje srede vso tisto klerikalno bando z renega-tom dr. Pertotom vred, ker njim ni treba kulturnih društev, ker kmalu pride na Kontovelj nov župnik in potem lahko pristopijo v bratovščino sv. Rešnjega telesa, kulturo pa naj pustijo zavednim proletarcem, ki jo bolje razumejo kot oni;
Korte pri Izoli
V	naši občini smo spoznali, kako nas strupene kače pičijo. Istočasno pa tudi spregledali, kateri list najbolj odgovarja našim mislim.
Torej drago «Delo», ker vidimo, da si ti najpoštenejši časopis, te opominjamo na to, da tisti od «protikapita-lističnih fraz«, kadar dobijo kakega novega naročnika, se takoj pohvalijo in priobčijo pohvale od novosprejetih naročnikov. Tudi ti moraš priobčiti malo znamenje od nas, trpinov iz izo-lanske občine. Povemo ti, da smo te mi bivši naročniki «Malega lista« sprejeli z veseljem in ravno tako so te sprejeli z veseljem mnogi drugi, ki so počeli spregledati.
In tako naj spregledajo vsi trpini širom Julijske Krajine. Naj se zavedajo, da se je treba za našo srečo in svobodo okleniti tiste stranke, ki zagovarja naše interese, to je Komunistične stranke.
Torej dragi somišljeniki, pojdite na delo za širjenje našega časopisa. O. A.
v
Čednosti komunista
Ni zaveden komunist tisti, ki je samo organiziran v stranki, ki poseduje strankino izkaznico, ki čita razredno časopisje in ki poseduje tudi gotovo teoretično izobrazbo. Vse to ne zadostuje.
Pravi komunist mora posedovati vso tisto prožnost, vse tiste lastnosti ki jih zahteva dobro funkcioniranje organizacije kateri on pripada. Dobri komunist sc mora zavedati dejstva, da igra bistroumnost v delavskih pokretih veliko ulogo. In jo igra ravno radi tega, ker je politična organizacija kader vodilnih elementov, ki morajo v gotovem trenutku povesti ostalo maso v borbo.
Pravi komunist mora vedeti, da poseduje kapitalistična družba močan aparat, potom katerega skuša preprečiti vsa delavska gibanja. Mora vedeti, da razpolaga s širokim vohunskim omrežjem, z denarjem, s katerim pod-plačuje ljudi, ki gledajo na to, kako bi kaj zvedeli, kaj se godi v delavskih vrstah.
Zato se morajo vsi sodrugi obvarovati pred nakanami vohunskih elementov. To pa jim bo mogoče med drugim tudi s tem, da ne zaupajo tistim ljudem, ki jih ne vozna jo, kakor tudi, da ne zaupajo tega, kar ne smejo znati nepoklicani.
Zgovornost je lepa lastnost, ker tudi s pretirano molčečnostjo si ne bomo pridobili pristašev. Ampak zgovornost ne sme degenerirati v babje čvekanje, v zaupljivost naj/ram vsaki osebi, ker to zna biti pogubonosno.
Sodrugi, zapomnite si to I
Tiskovni sklad
Prej izkazanih L 4446.49
Dolina. Nab. pola 247: Ant. Sancin, lv. Pangerc, komunist, Ant. Nabergoj, Al. Bakoleta, Jos; Majer, ,)os. Tonič-ko, Kocjančič Jakob, Urh Vale, Rdeči zvon, Siželin, boljševik, dva’ vojaka. «želim svobode!«, klic svobode, prizadeti kmet, Trattoria Sancin, komunist, Kon. Škerl, rdeči kmet, Ante Mihalič, boljševik, brivec, kmet, delavec in komunist, zavedni kmet, kapitalist brinja, Anton «fašist«, Župan iz Brc po 1; «Alpini«, družba rdeče poroke iz Doline po 4; Jurij K., Olitta maestro, I-van rdeči, E. Mahnič po 2; Št. Bon-bardon 1.20;	1. Maj 0.70; Dorče
Štranj 0.80; L. V. 0.20 . . L 45.90 Tržaška prosta luka. Nab. />ola 265: Avg. Lorich, Jos. Likan, Ant. Orel. Jos. Keber, K. Cijak, M. G. po 2; Zafred 1.20; Iv. Vrenek. Iv. Rustja. Pet. German. Jos. Milič, Ant. Černjava, Ant. Tomažič, Em. Štoka, Pa j ser, Leop. Pertot, Rob. Piščanc, F. V„ Al. Ferban, Jos. Kocjančič, Jernej Štoka, nečitljivo, Fr. Uršič, Škabar Fortunat, Gorup, Milavec lv. Mario Zafred, Škerl, Fr. Bida po l; Iv. Kre-čič 0.70; Todaro, Iv. Sedmak, nečitljivo po 0.50; A. Doner, Zafred, Česnik po 0.20; A. Rustja. J. Netlačen
P° 0.30.......................L	38.60
Povir in Gorenje: R. T„ Jak. Mahnič, Milka Mahnič. Fr. Saražin, Mejak, Bizjak po 5; A. C., Fr. Uršič po 3; Jos. Živec, Fr. Mahnič, Franc Zafred, Iv. Benčina po 2; Jernej Mahnič, Iv. Gec, L. Božeglav, Andrej Bezjak, Jos. Gerželj,po l; Rebec 1.50; J. Rebec 0.50, Fr. Gerželj 0.40
skupaj L 51.40 Vremska dolina. Nab. pola 85: Tom. Smrekar, Jak. Lubčič -po 5; Av. Križman 3; Sl. Šuligoj, Jos. Obersnel, Fr. Primga, Franc Držiga, Mirosl. Stiskaj-, Fr. Jager, Filip Bratuš, Iv. Zgrabga po 2; Jožef Sernjak, Kres-najski Ivan po 1; Skupiim rudarjev: Š. Šabelj 4; G. Zafred 2.50; J. Tominc, A. Gašperčič, J. Hreščak, Vlado Čevna po 2; Sila Andr. 1.50; I. Rapo-tec 1.10; J. Škerlj, J. Kranjc, J. Po-žerl. Fr. Novak, Fr. Tominc, Fr. Vatovec, And. Magajna, F. Gašperčič, J. Perhavc, J. Vatovec, A. Vatovec, F. Škerlj, A. Borič, J. Bok, J. Lipold, F. Gustinčič, Pepca Skok, J. Trebeč, Al. Prelc, Andr. Čevna, J. Škerlj, Franc Nebojsega po 1; A. Požrlj 0.60; F. Lipold, F. Bok po 0.50; J. Ga-
šperčič 0.25..................L	71.95
Idrija: Nabrali mladi sodrugi za svoje razredno glasilo ... L 32.£0
N. N............................L	2 —
Matiče ........................L,	10.—
«Orjuna§« iz Ricmanj mesto »Edinosti da ((Delu« 5; M. Bezeljp.k 10.— skupaj L	15.—
Nabrali obratni zaupniki po sestanku
L 30,—
Vsega skupaj L 4755.74
Za spomenik padlim sodrugom
Nabrano v Sv. Križu pri Trstu: Danev Iv. 3; Košuta A., Bavčer S., Sedmak B„ Fabris, Smaganja J., Sedmak R., Maganja K., Sedmak F., Košuta I., Buzetti E., Košuta R., Verginella I., Verginella J., Sedmak A., Sulčič A., Košuta M., Maganja M., Kobav J., Maganja A. po 2; Cotič F. 3; Obdrža-lek I., Škabar A. po 1.50; Dovšak M. 1.40; Bogateč V. 1.30; Tene« A., Sedmak F., Sedmak F., Šemec V., Sedmak J„ Tence A., Kozuta R., Sedmak A., Košuta I„ Stilčič A., Tretjak Al., Švab R., Danev K., Kobav J., Purič E., Sulčič F., Verginella A., Maganja V., Sedmak A., Tence I., Štefančič T., Verginella C., Bavčer E., Tence J., Purič A., Kralj J., Sedmak A., Košuta A., Košuta V., Švab P., Švtb J., Švab A., Sulčič A., Košuta J., Sedmak J., Tence D., Maganja I„ Sedmak D., Verginella I., Vi-doni V.,- Neznanec po 1; Danev J., Meden P. po 0.50 ... L 92.20
Za žrtve reacije
števerjan. Jožef Reya 5; Jožef Ciglič 1.20; Vran, Ivan Knez, Jožef Terpin, Mizerit Celestin, Vogrič Avgust po 1; Cel. Komic .0.85; Albin Komic, A-lojzij Ciglič, Jožef Koren po 0.50; Pavlin Vogrič 0.45 .... L 14.— Čiginj: J. Šavli................»	5.—
Proletarski tisk
je tisto orožje, ki ga morajo delavci in kmetje naperiti proti vsemu meščanskemu aparatu laži.
To orožje pa ga je treba vzdriavaN m izpopolnievatl.
Stalna pomoč
je naj izdatnejša. Zato se morajo somišljeniki potruditi z nabiranjem novih naročnikov in prispevkov za Tiskovni sklad.
Proletarsko orožje se moralno Izpopolnjuje z zavednim so-delovanjem.____________________
Odgovorni urednik: Vekoslav Rovan.
KO. Tip. *Mual - Trtoatt