N A J S TA R E J ŠA S L O V E N S K A R E V I J A , K I ŠE I Z H A J A V E S T N I K 4 2024 GORSKI VELIKANI Starejši planinci in gore Z NAMI NA POT 4,40 € V soseščini Storžiča IZ PLANINSKE ZALOŽBE - IZDELEK MESECA MAJA SMEH Z GORA, Dušan Škodič Dušan Škodič, pisec zabavnih planinskih prigod Smeh z gora, bralce spomni na čas avtobusnih voženj do izhodišč, srečanj z obmejnimi graničarji ali iskanja družic na planinskih portalih. Dobršen del zbirke pa vseeno obravnava klasične planinske prigode in nezgode v planinskih kočah, ob nežnih srečanjih in prigodah z gorniškimi »poznavalci«. Zgodbe dopolnjujejo odlične ilustracije Milana Plužareva. -40 % Format: 165 x 240 mm, 152 strani, integralna šivana vezava CENA: V času od 1. 5. 2024 do 31. 5. 2024 lahko knjigo kupite po akcijski ceni s 40-odstotnim popustom: 11,94 €* (redna cena: 19,90 €*). *DDV je obračunan v ceni. Stroške poštnine plača naročnik. OSNOVE PLANINSTVA, Jože Drab Za varnejše obiskovanje gora vam PZS priporoča priročnik Osnove planinstva. Sestavljajo ga teme, ki jih mora poznati vsak obiskovalec gora. • Priporočila za varnejše obiskovanje gora (pravilna izbira in uporaba opreme, priprava na turo, poznavanje nevarnosti, vreme, prva pomoč, orientacija, tehnike gibanja). • Predstavitev domačih in tujih gorstev ter njihov nastanek in zgradba, rastlinstvo, živalstvo in zgodovina gorništva. • Predstavitev organiziranega planinstva pri nas ter pomen družabnosti. VABLJENI K NAKUPU! http://trgovina.pzs.si I N F O R M A C I J E ∙ N A K U P ∙ N A R O Č I L A PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, PLANINSKA TRGOVINA PZS NA SEDEŽU Ob železnici 30a, Ljubljana, v času uradnih ur (v ponedeljek in četrtek od 9. do 15. ure, sredo od 9. do 17. ure, petek od 9. do 13. ure; odmor za malico 10.30–11.00). PO POŠTI p. p. 214, SI-1001 Ljubljana PO TELEFONU 01 43 45 684 v času uradnih ur brezplačna telefonska številka 080 1893 (24 ur na dan, vse dni v letu) PO FAKSU 01 43 45 691 E-NAROČILA trgovina@pzs.si ali spletna trgovina PZS: http://trgovina.pzs.si. SLOVENSKI PLANINSKI MUZEJ Triglavska cesta 49, 4281 Mojstrana • telefon: 08 380 67 30 • faks: 04 589 10 35 • e-naročila: info@planinskimuzej.si E S T N I K Revija za ljubitelje gora že od leta 1895 IZDAJATELJ IN ZALOŽNIK Planinska zveza Slovenije ISSN 0350-4344 Izhaja osemnajstega v mesecu. Planinski vestnik objavlja izvirne prispevke, ki še niso bili objavljeni nikjer drugje. 124. letnik NASLOV UREDNIŠTVA Planinska zveza Slovenije Uredništvo Planinskega vestnika Ob železnici 30a, p. p. 214 SI-1001 Ljubljana T: 01 434 56 90, F: 01 434 56 91 E: pv@pzs.si www.planinskivestnik.com www.pvkazalo.si www.facebook.com/planinskivestnik ODGOVORNI UREDNIK Vladimir Habjan UREDNIŠKI ODBOR Emil Pevec (tehnični urednik), Marta Krejan Čokl, Zdenka Mihelič, Irena Mušič Habjan, Mateja Pate, Dušan Škodič, Tina Leskošek, Mire Steinbuch ZUNANJI SODELAVCI Peter Šilak, Miha Pavšek, Andrej Trošt LEKTORIRANJE Marta Krejan Čokl, Mira Hladnik, Vera Šeško, Sonja Čokl, Darja Horvatič (korektorica) OBLIKOVANJE Mojca Dariš GRAFIČNA PRIPRAVA IN TISK Schwarz print, d. o. o. Tiskano na NEO MATT papirju, Triglav papir NAKLADA: 4200 izvodov Prispevke, napisane z računalnikom, pošiljajte po elektronskem mediju na naslov uredništva ali na elektronski naslov. Poslanih prispevkov ne vračamo. Uredništvo si pridržuje pravico do objave ali neobjave, krajšanja, povzemanja ali delnega objavljanja nenaročenih prispevkov v skladu s svojo uredniško politiko in prostorskimi možnostmi. Mnenje avtorjev ni nujno tudi mnenje uredništva in PZS. Kopiranje revije ali posameznih delov brez privolitve izdajatelja ni dovoljeno. Naročanje Po pošti na naslov: Planinska zveza Slovenije, Ob železnici 30a, p. p. 214, SI-1001 Ljubljana, po elektronski pošti na naslov: pv@pzs.si ali po telefonu 080 1893 (24 ur na dan) in na naslovu: https://clanarina.pzs.si/vestnik.php. Transakcijski račun PZS IBAN: SI56 6100 0001 6522 551 SWIFT: HDELSI22 DELAVSKA HRANILNICA D.D. LJUBLJANA Naročnina 44 EUR, 68 EUR za tujino, posamezna številka 4,40 EUR, poletna številka 5,50 EUR. Člani PZS so upravičeni do 25 % popusta na letno naročnino Planinskega vestnika (33,00 EUR). Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Ob spremembi naslova navedite tudi stari naslov. Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. Program informiranja o planinski dejavnosti sofinancirata Ministrstvo za šolstvo in šport RS in Fundacija za financiranje športnih organizacij v RS. FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI Zapuščanje doma pod Zavižanom v jasnem jutru Foto Teja Štefančič Uredništvo Planinskega vestnika skrbno preverja vse članke in točnost v reviji objavljenih opisov poti, ki praviloma vključujejo opozorila na nevarnosti in možne pasti obiskovanja gora. Žal pa je vsak opis vedno subjektiven, poleg tega se objektivne težave na terenu lahko spreminjajo iz dneva v dan, celo iz ure v uro. Zato uredništvo revije in Planinska zveza Slovenije ne moreta prevzeti nobene odgovornosti za morebitne poškodbe ali materialno škodo, ki bi jih utrpel kdorkoli zaradi hoje in plezanja po gorah po navodilih iz te revije. Ni prostora za starce UVODNIK V Od svoje rane mladosti se spominjam, da sem se gibal v gorah. V mlajših letih bolj po kucljih v okolici Ljubljane, po Šišenskem hribu in Rožniku, po Polhograjcih ter v Škofjeloškem in Cerkljanskem pogorju, pozneje tudi v visokogorju. Gibanje v naravi in gorah je bilo moji družini nekaj samoumevnega. Vse to je posledica očetove usmerjenosti v gore, ki je za seboj potegnila celotno družino. Z devetimi leti sem obredel Kamniško-Savinjske prvake, z desetimi sem stal na Triglavu. Saj ni bilo vedno lahko, včasih je šlo tudi na silo. Spomnim se, ko smo se v neki hladni zimi, kakršne danes v sredogorju komaj še poznamo, v debeli snežni odeji izgubljali nekje v Polhograjcih, oče pa me je ves čas opozarjal, naj vendar dam roke iz žepov, kamor sem jih tlačil, ker me je tako zeblo. Danes vem, zakaj mi je to govoril, takrat pa mi ni bilo najbolj jasno. Da ne govorim o tem, s kakšnimi čevlji sem takrat hodil, ker pri hiši ni bilo veliko denarja za te reči. Pa smo vseeno preživeli, in ne le to − na to obdobje imam prelepe spomine. Obiskovanje gora sem potem nadaljeval in stopnjeval aktivnosti vse do tujih gora in premagovanja sten, pač v domeni svojih sposobnosti. Ampak leta tečejo in ne prizanašajo nikomur. Če sem včasih letal po hribih kot norec, poln energije, je te z leti žal vse manj. Hribi so postali visoki, stene vse bolj pokončne. (Zanimiva misel pri tem je, da si v mladosti pogumen in pripravljen veliko več tvegati kot v starosti, ko postaneš ves boječ …) Čeprav si včasih nočeš priznati, je pač dejstvo, da z leti za nek vzpon potrebuješ več časa, bolj se utrudiš, skratka manj si sposoben. Pred nekaj leti sva bila s sinom Mihom na Široki peči, od bivaka Za Akom do vrha in nazaj do doline v enem dnevu, in spomnim se, kaj sem si takrat rekel: ta gora me skoraj gotovo ne bo več videla, preveč je bilo naporno, preveč za en dan. Ko pa sem bil mlad, sem se na primer vzpel na vse tri Rokave v enem dnevu! Če si torej priznaš in spoznaš, da ne gre več tako kot nekoč, si že na dobri poti, da si postavljaš cilje, ki si jih pač sposoben doseči, a pri njih še vedno uživaš, če si vse življenje hodil po gorah. Težava je večja, če tega nisi počel in si se začel s hribolazenjem ukvarjati v zrelejših letih. Kajti če vse življenje hodiš po gorah, boš le zmanjšal tempo in zahtevnost, pri čemer ti vseživljenjsko gibanje še kako pomaga pri motoriki in sposobnosti gibanja. Če se naučiš pravilne tehnike plezanja v mladosti, tega ne boš nikoli pozabil, le nekaj časa boš potreboval, da se spet uplezaš, če si si privoščil premor. Če si svoje čase prelezel večino slovenskih dvatisočakov, potem jih boš nekaj sposoben tudi na stara leta. O tem pišemo v temi meseca, kako lahko v zrelih letih še kaj postorimo v hribih, na kucljih ali pa tudi v visokogorju. Tema, ki jo je sprovocirala urednica Mateja, je uredništvo dodobra nasmejala, samo če se spomnim imen, s katerimi sem jo v zapisniku zavedel: seniorji v gorah, starci v gorah, starostniki in gore … Mislim, da je tema primerna in bo mnogim prišla prav, saj je naših bralcev med zrelo in starejšo populacijo največ. Nisem nikakršen strokovnjak, se mi pa zdi, da se še kako pozna, če hribolazenje neguješ vse življenje. Miha mi je povedal, da je na spoznavni turi za alpinistično šolo opazil, da nekateri tečajniki niti hoditi ne znajo najbolje. Tudi hoje se moramo naučiti! V gorah je pa to zaradi varnosti še kako potrebno. Že v mladih letih sem zašel v brezpotje, torej v svet, kjer ni uhojenih poti, kjer moraš paziti na vsak korak, v strmih travah, med razbitimi balvani, v drobnem šodru, na drsečih ploščah … Vse to te utrdi pri zanesljivosti hoje. Prepričan sem, da si s tem bolj varen tudi v primerih poledice v dolini. Če si torej v dilemi, kdaj bi se lotil hribov, če si jih želiš, se jih loti takoj − kolikor ti pač čas dopušča. Če razmišljaš takole: zdaj študiram, nimam časa, v službi je na vrsti kariera, ko dobiš družino, skrbiš za otroke in ostarele starše … in pač ne gre, ker ni časa. Ko pa imaš končno čas, je najboljša doba za hribe že mimo! Tudi v časih, ko nisi več mlad, je možno obiskovati gore. V kolikšni meri, bo odvisno od tega, koliko si sposoben, pa tudi od tega, koliko si se gibal vse življenje. Rado Kočevar, o katerem smo pisali v prejšnji številki, je kolesaril še po devetdesetem letu. Kako to? Ja, svoje čase je bil živa mišica … Vladimir Habjan Opomba: Ni prostora za starce (angleško No Country for Old Men) je ameriški triler (2007), ki temelji na romanu Ni dežela za starce Cormaca McCarthyja (2005). UVODNIK 1 Ni prostora za starce Vladimir Habjan STAREJŠI PLANINCI IN GORE 4 4 Vsak dan je darilo Mateja Pate 37 STAREJŠI PLANINCI IN GORE 10 V gore tudi v jeseni življenja Petra Zupet STAREJŠI PLANINCI IN GORE 14 10 Kaj je pomembnejše starejšim, kaj mlajšim Zdenka Mihelič 41 SPOMINI NA STARE ČASE 17 Žigi v planinskih kočah Franc Temelj INTERVJU 18 14 Pogovor s Krzysztofom Wielickim in Leszkom Chichyjem 45 Mire Steinbuch VEZNE POTI 24 Aprilsko doživetje na Velebitu Teja Štefančič INTERVJU 18 32 Pogovor z Dušico Kunaver 48 Vladimir Habjan Z NAMI NA POT 37 V soseščini Storžiča Irena Mušič Habjan KOLESARSKI DOLOMITI 24 41 V čarobnem objemu dolomitskih vršacev 50 Mitja Peternel 32 54 ALPINIZEM 45 48 ZGODBE IZPOD HIMALAJE Kirgiški Yosemite 66 Urša Kešar Matjaž Čuk POSEGI V NARAVO DOŽIVETJE Drevesna zgodba Mojca Volkar Trobevšek 57 70 ZDRAVJE Andrej Jež 72 Marta Krejan Čokl Novi znak ZGVS z letnico 1877 Dušan Polajnar Bolezen s številnimi obrazi Petra Zupet ZGODOVINA 54 Lepota, ki ji je kos le malokaj Vid Legradić INTERVJU 50 Skrivnostna pokrajina 60 74 PISMA 74 PLANINSKA ORGANIZACIJA 76 V SPOMIN ZGODOVINA PLANINSTVA 57 Tudi o koči na Polhograjski Grmadi Dušan Škodič VARNOST V GORAH 60 Kako do varnejše hoje v gorah 65 Mire Steinbuch STRIP 65 Ilegalni planinski klub Krpelj Ažbe Polšak 66 70 Naročilo na Planinski vestnik VSEBINE VSEH PLANINSKIH VESTNIKOV OD LETA 1895 DALJE NA WWW.PVKAZALO.SI Brezplačna številka 24/7: 080 18 93 01 43 45 684 trgovina@pzs.si Ljubljana, Ob železnici 30a 72 S TARE JŠI PL ANINCI IN GORE Mateja Pate Vsak dan je darilo Paberki o doživljanju gora v jeseni življenja Še danes se živo spominjam iskric v njegovih sinjemodrih očeh. Kako so zažarele, ko je, napravljen v že na oko neudoben enodelni plezalni pas, obul plezalnike gležnjarje, se počasi navezal na vrv in zaplezal po umetnih oprimkih proti previsu nekje na sredini stene. Običajno ga je odneslo s stene že pod previsom, a na tla se je vedno vrnil sijočih oči in prešernega nasmeha. Če me spomin ne vara, mu je bilo ime Dušan. Imel je okoli petinsedemdeset let. 4 Oča, mamca, a bo šlo?! Risba Lorella Fermo Ne vem, kako so na njegovo druženje z nami, druščino alpinističnih gušterjev in frajerjev, ki smo v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja napenjali mišice na eni redkih umetnih plezalnih sten v Lju­ bljani, gledali drugi, ampak meni je bil izjemno sim­ patičen. Občudovala sem ga, da je v jeseni svojega ži­ vljenja uresničil svojo dolgoletno željo. Plezanja se je namreč lotil po ženini smrti; menda se je preveč bala zanj in ji ni hotel povzročati sivih las. Tako se je ple­ zalcem pridružil, ko je ostal sam. Včasih je bil z nami tudi na Turncu pod Šmarno goro, vedno nekje ob robu, s tiho, skromno prezenco, a vedno z otipljivim veseljem, da je v naši družbi. Dušana in svojo staro mamo, ki je še v pozni starosti vsako nedeljo izkoristila za izlet na kakšno vzpetino, pa še koga, ki se v letih, ko bi mu po nekih stereotip­ nih prepričanjih pripadalo le še varovanje vnukov iz gugalnega stola ob topli peči, vztrajno klati po stenah in gorah, sem imela v mislih, ko sem natuhtala, da bi temo meseca posvetili tistim, ki v gore še vedno za­ hajajo tudi, ko začnejo pešati moči, ko korak postane težji, počasnejši in okornejši, oko manj bistro, zrak redkejši in gore višje. Delovni naslov teme meseca – starostniki v gorah – je izzval živahno debato na se­ stanku uredniškega odbora. V Slovenskem medicin­ skem slovarju z izrazom starostniki označujejo osebe, starejše od 65 let. V našem uredništvu se je več kot polovica članov v bližnji ali daljni preteklosti že roko­ vala z abrahamom ter so bolj ali manj blizu temu, da uradno postanejo nosilci naziva starostnik, v srcu pa se še vedno počutijo zelo mladostno, zato so – razum­ ljivo – nekateri vihali nosove nad delovnim naslovom teme. Priznam, da tudi mene nekoliko stisne pri srcu, ko pomislim, da od te starostne kategorije nisem več tako zelo varno oddaljena kot nekoč. Še malo, pa se bom po andragoški starostni klasifikaciji uvrstila v skupino "starejši odrasli". Starostne meje za uvrstitev v to kategorijo vam pa ne izdam … Nada Blažič Foto Darko Blažič Lidija Honzak po spustu s Spielmanna Foto Damjan Slabe Nekateri starejši planinci mlajše presenetijo z vitalnostjo in poskočnostjo, zagnanostjo in odlično kondicijo. Foto Franci Horvat V E S T N I K ni, zob časa vendarle neusmiljeno načenja in hočeš nočeš vpliva na naše gorniške podvige. Zanimalo me je torej, kako je s tem v tretjem življenjskem obdobju in nekaj navdušenih gornic in gornikov je prijazno odgovorilo na moja vprašanja. Nekateri med njimi svoja doživetja z gora redno opisujejo na družbenih omrežjih in tako razbijajo tudi stereotip o tem, da starejša generacija ni vešča uporabe modernih teh­ nologij. Nada Blažič (letnik 1958) naravo obožuje od malega, v hribe pa je šla prvič s svojimi sodelavci – in to kar na Triglav. V gore je resneje začela hoditi s svojim možem, s katerim sta ljubezen do gora pre­ nesla na njune otroke, zdaj pa še na vnuke, ki jima že delajo družbo na manj zahtevnih pohodih. Lidija Honzak (letnik 1956), inženirka kemije in doktorica medicinskih znanosti, je konec sedemde­ setih in v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja 5 april 2024 P L A N I N S K I Kako torej politično korektno poimenovati planince nad 65 let? Stari/ostareli/izkušeni planinci, planinci seniorji/staroste/starčki, planinci z mlado dušo, pla­ ninci v tretjem planinskem obdobju … ? Po prebiranju različnih mnenj sem se odločila za izraz starejši pla­ ninci, saj je pridevnik starejši manj nedoločen in bolj relativen kot pridevnik star – vedno obstajajo ljudje, ki so starejši in mlajši od nas. Zelo posrečeno se mi sicer zdi razmišljanje ene od naših tokratnih sogovor­ nic, Lidije Honzak, ki je na vprašanje, kaj vas pri teh letih še žene v steno, v zanjo značilnem humornem slogu odgovorila takole: "Pri tem vprašanju se bom malo pritožila. Če slišim ljudi, ki uporabljajo izraz "pri teh letih" ali pa "za svoja leta" in podobno, dobim ošpice. Jaz namreč let nimam oziroma jih imam samo takrat, ko dobim popust pri kakšni vstopnici." Bi se kar strinjala, da so leta nepotrebna navlaka in da šteje mladost duše; toda material, iz katerega smo nareje­ 6 Proti vrhu Grossglocknerja Foto Michel Vivaudou Stane Klemenc Foto Arhiv Staneta Klemenca Miša Mrak na Polhograjski grmadi Foto Arhiv Miše Mrak sodila med najvidnejše slovenske alpinistke. Opravila je veliko prvih ženskih ponovitev smeri, zlasti v navezi z Vlasto Kunaver. Leta 1982 je kot članica prve jugo­ slovanske ženske alpinistične odprave stala na vrhu Pika Komunizma, 7495 m. Po obdobju alpinistične­ ga zatišja, ko se je posvečala svojim trem otrokom in karieri, se je udeležila smučarskih odprav na Elbrus, 5462 m, Pik Lenina, 7134 m, in Muztagh Ata, 7546 m. Zadnja leta so njeni cilji malo nižji, a nič manj zahtevni. V družbi prijateljev najraje opravlja smučarsko-alpini­ stična in turnosmučarska prečenja evropskih gorstev. Stane Klemenc (letnik 1950), alpinist, nekdanji načelnik alpinističnih odsekov Kamnik in Domžale, gorski reševalec, gorski vodnik, trener kajaka na mirnih vodah in od nedavna tudi jadralni padalec se je udeležil sedemindvajsetih odprav v različna tuja gorstva (Himalaja, Patagonija, Antarktika, Sibirija …), kjer je opravil vrsto prvenstvenih vzponov in pristo­ pov. Povzpel se je na najvišje vrhove vseh celin, razen na Everest, kjer je zaradi omrzlin obrnil na višini 7700 m. Bil je prvi Slovenec na severnem tečaju, z Andrejem Podlipnikom sta opravila tudi prvo sloven­ sko prečenje Grenlandije. Miša Mrak (letnik 1950) je upokojena pravnica, ki sta jo na življenjski poti več desetletij spremljala dva hobija: jadranje in gorništvo. V "ta prave" hribe je začela hoditi z možem; z njim je preživela najtežje gorske preizkušnje in najdrznejše obdobje svojega hri­ bolazenja. Po tem, ko je mož po večini prenehal hoditi v gore, je nadaljevala v družbi prijateljic in v okviru pla­ ninskega društva. To zelo aktivno in plodno obdobje je delno prekinila moževa možganska kap, zaradi katere je postal nepokreten, toda z vztrajnostjo je dosegla, da se je mož dve leti po kapi povzpel na Vogel in odtlej sta spet hodila skupaj na lažje ture. En dan v tednu pa je v gore odšla sama, da si je napolnila baterije. Solo hribo­ lazenje ji je še danes najbolj pri srcu. Na vrhu si čestita tako, da si z levico seže v desnico in si reče, da še ni za v staro šaro, ter si obljubi, da bo še šla. Anton Sazonov - Tonač (letnik 1937) je alpinist, turni smučar, gorski reševalec inštruktor, gorski vodnik in že več kot šest desetletij zvezda stalnica slovenskega alpinizma, za kar je prejel priznanje PZS za življenjsko delo v alpinizmu. Kot orodni strugar in rezkalec je bil vso delovno dobo zaposlen v tovarni pisalnih strojev. Zaslužen je za razvoj alpinizma na idrijskem in vipavskem, saj je kot mentor v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja pomagal vzpo­ staviti alpinistična odseka Idrija in Vipava. Z Otmar­ jem Črnilogarjem, podraškim župnikom, sta trasirala danes zelo obiskano Furlanovo pot v Gradiški turi, kjer se je tudi podpisal pod prve plezalne smeri, na podlagi katerih je pozneje zraslo plezališče Vipava. V intervjuju za Delo je kot svoje glavne alpinistične postaje izpostavil odprave na Kangbačen (leta 1965), v Hindukuš (1968) in na Anapurno 2 (1969), vodenje odprave na arktično otočje Svalbard leta 1964 in na Anton Sazonov - Tonač Foto Ajda Sazonov Trisul (1976) ter znameniti zimski Čopov steber leta 1968. V zadnjem času kot član Društva GRS Ljublja­ na na pohodih spremlja in varuje osebe po možganski kapi – tako jim s kolegi reševalci omogoči, da lahko obiščejo kraje, kamor sami ne morejo iti. Kaj vam pomenijo gore in aktivnosti, povezane z njimi? Se je njihovo dojemanje z leti spremenilo? Honzak: Ko zagledam hribe, mi srce vedno zaigra, še posebno, če so zasneženi in je v soncu lepo viden relief z razom in steno. Pomislim, kako lepo bi bilo po steni priplezati na vrh. Potem se spomnim na mraz, na slabo varovanje, plezanje na špičkah derez, na škr­ tanje kovine ob skalo in me hitro mine. Pravzaprav sem neskončno vesela, da nisem kje v visoki, zasne­ ženi steni. To obdobje je mimo. Zdaj imam rada smu­ čarsko-alpinistična večdnevna prečenja Alp in drugih visokih hribov, kjer lahko uporabim svoje znanje in izkušnje. Na primer, da se s smučmi na ramah povz­ pnem po strmem ozebniku ali splezam po skalnem razu, da me ni strah odsmučati kakšen strmejši detajl, da se ne razjokam, če je mrzlo, megleno in vetrovno, da zaupam sebi in lahko pomagam drugim. Mrak: Hribolazenje mi je postalo način življenja. Gore sem vzljubila in ta ljubezen z leti, ko ni več moči, ni minila, očitno bo tako do konca mojih dni. Težko je sprejeti, da se nekaterih ciljev ne da več doseči, da je za vsak vzpon potrebno veliko več časa. V zanosu in želji me še potegne proti višini 2000 metrov nad morjem, a mi strmine hitro dopovedo, da ne gre več. Klemenc: Desetletja so mi gore pomenile največ, to je bil moj način življenja. Imel sem veliko moti­ vacijo, vedno so bili na vrsti novi cilji, nova območja sveta – brezmejna radovednost mi ni dala miru. Bilo je vredno, spomini na prehojeno pot so številni, lepi, grenki, žalostni, malo mešani … Zadnje desetletje so moji cilji usmerjeni v aktivnosti, ki mi pomagajo ohra­ niti zdravje, gibljivost in mobilnost. Skratka – trudim se živeti zdravo. Že dolgo mi je jasno, da je celemu svetu popolnoma vseeno, ali zlezem še na kakšen Kako ste doživljali prehod iz gorniško aktivnejše­ ga v manj aktivno obdobje? Kako ste prilagodili svoje aktivnosti? Honzak: Pravzaprav sploh ne razmišljam na tak način. Mislim, da aktivnosti ne diktirajo leta, pač pa volja. V vseh obdobjih sem bila gorniško aktivna, še najmanj v letih z majhnimi otroki. Vse življenje pač ne počneš istih stvari in iste stvari te tudi ne veseli­ jo ves čas. Gre za nekakšno evolucijo. Nekoč mi je nekdo rekel, da me že od daleč spozna po hoji, da hodim tako, kot bi prišla iz Jurassic parka. Res sem se pri hoji pozibavala levo in desno kot kakšen okoren dinozaver. Izboljšala sem način hoje in postala hitrej­ ša, kot sem bila v svojih mladih letih. No ja, še vedno me veliko hribolazcev prehiti. Razen tam, kjer je treba april 2024 7 V E ST N I K P L A N I N SK I hrib ali ne. Vsak dan skušam izkoristiti za kakršno koli gibanje v naravi, tudi delo na vrtu me zadovolji in prijetno utrudi. Blažič: Gore so nama z možem način življenja. V njih se skriva toliko lepot, da se počutiva kot prerojena. Z leti se to dojemanje še bolj občuti, kajti zavedava se, da je hoja v hribe dobra za najino zdravje in dobro počutje. Tudi naravo občutiva drugače kot v mladih letih, saj se najin korak večkrat ustavi ob gorskih cve­ tlicah, ki jih rada poslikava, in prelepih razgledih. Sazonov: V 60. letih prejšnjega stoletja je bila edina želja plezarija in hribi. V tistih letih sem opravil s kolegi nekaj lepih, težkih vzponov. Že takrat sem sodeloval tudi v plezalnih šolah različnih alpinistič­ nih odsekov. Pozneje, v 70. in 80. letih, ekstremnih vzponov ni bilo več, posvetil pa sem se poučevanju in vzgoji mladih alpinistov, tudi vodenju ljudi na zahtev­ nejše vrhove doma in v tujini. Dejaven pa sem bil tudi v GRS. Zdaj samo ohranjam zdravje, gibljivost telesa s sprehodi v naravo in vzponi na manjše vrhove, ki včasih sploh niso bili zanimivi. Pri teh letih, pravijo, je vsak dan darilo. Oko in telo sta navajena skalovja, duša si želi doživetja v naravi, v gorah … Foto Franci Horvat 8 V spremstvu GRS na kraje, kamor bi invalidi sami težko prišli. Tonač je na sredini slike. Foto Igor Gerl Leta pridejo prav samo takrat, ko je treba dobiti popust pri kakšni vstopnici. Karikatura Lidija Honzak pokazati tehnično in plezalsko znanje. Tam se razži­ vim in sem spredaj. Mrak: V umiritev strasti in hrepenenj so me prisili­ le zdravstvene težave. Prepričana sem, da leta niti ne vplivajo toliko na zmožnost hribolazenja, če le redno hodimo in vzdržujemo formo, razen, da postajamo z leti počasnejši. Mene je zaustavila bolezen (rak), ki res izsesa vso moč in energijo, a tudi po ozdravitvi še pohajam, seveda s skrbnim izborom ciljev. Iz visoko­ gorja sem prešla na sredogorje, iz kamnitega v svet pod gozdno mejo in tako potešim "hribovsko lakoto". Ni enako, ker me v visokogorje še hudo mika, a treba je biti prizemljen. Klemenc: To se je dogajalo spontano, s tem nisem imel problemov. Vedno si najdem nove aktivnosti, ki me zadovoljijo in izpolnijo. Že skoraj dvajset let se veliko ukvarjam s kajakaštvom. Tudi gora nisem za­ nemaril, samo cilji so drugačni. Predlani sem vnuka prvič peljal na Triglav, to je bil tisto leto najpomemb­ nejši projekt. Zdaj gore zelo pogosto opazujem iz zraka, začel sem leteti z jadralnim padalom. Hoja je pri tem neizogibna, uživam v obojem. Blažič: Leta izkušenj so prinesla, da noge že same ocenijo, če zmorejo, pa tudi glava samodejno vklaplja razum. Včasih zaideva tudi tja, kamor morda glede na leta in zmožnosti ne bi šla več, pa vendar naju nosi tisti zanos, da še vedno zmoreva, saj se tudi počasi daleč pride. S kakšnimi omejitvami se srečujete pri obiskovan­ ju gora? Honzak: Imam srečo, da se z leti oprema izboljšuje. Naravnost navdušena sem nad tehnološkimi inovaci­ jami in novimi lahkimi materiali. Moj nahrbtnik je, ko ga spakiram za večdnevno zimsko turo skupaj s ple­ zalno opremo, tako lahek, da se mi kar smeje. Malo sem tudi sama fanatična. Še ročaj od zobne ščetke prepolovim in zobne nitke vzamem s seboj samo košček. Torej, šibkejše kot so mišice, manjša je teža opreme, ki jo nosim. To za zdaj deluje. Mrak: Kakšnih posebnih omejitev ne zaznam, le moči ni več takšne, kot je bila še pred par leti, pred boleznijo. Vsak vzpon me fizično izčrpa, potrebujem več kratkih počitkov. Ostalo (ravnotežje, občutek za korak, oprijem, vid …) pa dobro funkcionira. Klemenc: Slabenje srčne mišice poskrbi za omejitve, hitrost in dolžina vzpona sta zmanjšana. A sem še vedno zadovoljen z zmogljivostjo, kolena so zdrava, hodim brez bolečin, še mi je v veselje. Blažič: Zdaj hodim počasneje, hitreje sem ob ener­ gijo in notranjo moč. Gibljivosti in kondicije imam dovolj, vendar se leta le poznajo, pa tudi hribi so postali z leti višji. Sazonov: Število let, EMŠO, gibljivost. Ne vem, kaj je s hribi, kar nekam višji so. Grem na Šmarno goro, na Krim, za seboj zaslišim vesel klepet, prehitita me mladenič in mladenka, prijazno pozdravita in že ju ni več. Jaz pa s pravim planinskim, preudarnim korakom počasi naprej. Pa tudi tako veselo se ne bi mogel pogovarjati, bi mi sape zmanjkalo. Katero od svojih gorniških želja bi še želeli uresni­ čiti? Honzak: Nimam kakšnih posebnih ciljev. Zado­ voljna sem s tem, kar sem doživela in še doživljam v gorah. Za ture se, podobno kot tudi že prej, odločam sproti. Odvisno je tudi od tega, s kom se podam v novo avanturo. Vzpone v hribih rada delim s prijatelji. Ciljev sicer nimam, imam pa vizijo. Želim smučati do stotega leta. V družini smo navajeni bolj dolgo živeti, jaz pa bi to nadgradila še s tem, da bom fit. Pri tem imam tudi rezervni načrt. Če me bodo bolela kolena ali pa ne bo več snega, kar je še bolj verjetno, bom veslala, če ne bom mogla veslati, se bom potapljala, če pa tudi to ne bo šlo, bom pa outdoor filme gledala. Mrak: Želela bi še enkrat stopiti na Prisank, prečiti Mojstrovke, pa Kočna mi ne da miru … A to je glede na prej opisano za zdaj nedosegljivo. Uresničljivo pa je prečenje grebena od Debele peči do Mrežc, grebena Tičaric in Zelnaric, obisk Lanževice, grebena od Vogla čez Šijo do Rodice, vrhov nad Soriško planino in ture podobne zahtevnosti z upoštevanjem daljšega časa za vzpon. S prilagojeno časovnico torej. Klemenc: Mogoče ob 50. obletnici vzpona na Makalu obiskati dolino Aruna in bazo. Če bo vse po sreči. Blažič: Še marsikaj si želim uresničiti, volje in idej je dovolj. Moja dolgoletna želja pa je tudi treking v tujini, mogoče se mi kdaj uresniči. Blažič: Živeti za danes in hoditi v hribe, dokler lahko, pa čeprav včasih težko. Mrak: Gibanje, gibanje in še enkrat gibanje! Seveda prvenstveno hoja zaradi vzdrževanja mobilnosti do konca. Klemenc: Ne zapravi dneva brez aktivnosti, ki te bo zadovoljila in pripomogla k zdravemu načinu življenja. Sazonov: V bistvu ga nimam. Pogosto pa pri raznih dogodkih, majhnih in velikih, odmevnih, pomislim: "Ne stori drugim tega, kar ne želiš, da kdo stori tebi." A to so bolj razmišljanja. je kar malce nerodno, ko gleda neverjetno gibanje mladeničev in mladenk pri plezanju sedmic in osmic. Parkrat sem poizkusil, s kotičkom očesa pa sem ujel z rahlim nasmeškom začuden pogled. Na koncu jezika sem imela še klišejsko vprašanje o receptu za vitalno dolgoživost, ki si jo nemara želimo vsi po vrsti. Le kdo ne bi hotel čim dlje uživati v opoju gora? Pa se mi je zazdelo preveč obrablje­ no. Če so nam bogovi naklonjeni in nam podarijo dovolj trpežen material, da zdrži dolga leta vzponov in spustov brez hujše obrabe, je že ena milost. Če nas poleg tega obdarijo tudi s preudarnostjo in pre­ vidnostjo, še toliko bolje. Precej ostalega, kar služi ohranjanju čvrstega zdravja, pa je v naših rokah. In v naših glavah. Naj še enkrat citiram Lidijo Honzak, ki je takole opredelila svoj življenjski moto: "Leta niso pomembna, zato se ne pusti ukalupiti. Vse, kar te osrečuje, je prav, če hkrati osrečuje še koga drugega, pa toliko bolje." Ditto. m Telesna aktivnost kot pomemben del življenjskega sloga predstavlja učinkovit način ohranjanja visoke stopnje aktivnosti in neodvisnosti pri starejših osebah. Foto Franci Horvat V E S T N I K Kot ljubiteljici vertikale mi seveda ni dalo miru, da so­ govornikov alpinistov in sogovornice alpinistke ne bi povprašala o tem, ali se z leti sla po plezanju zmanjša. Takole so odgovorili na vprašanje, ali še plezajo. Honzak: Ja, rada grem tudi kakšno bolj "udobno" skalno smer splezat. Takšno, v kateri sem sproščena in lahko uživam v pestri konfiguraciji skale in v gibih, ki mi jih omogoča. Tega včasih nisem tako doživljala, ker so bile skoraj vse smeri težke. Klemenc: Ne, ne plezam več. Če nisi stalno pri stvari, postane preveč zapleteno … Od soplezalca do muzejske opreme. Občasno se mi še porajajo želje, da bi kaj splezal, pa me tudi minejo. Vsako leto grem na kakšen dopust, kjer se malo napenjam v kakšnem plezališču. Še vedno mi je v zadovoljstvo. Sazonov: Pred tremi leti sem se spravil v Sloven­ sko smer v Triglavu, z menoj sta šli žena in hči. Malo nad Belimi platami, v varianti levo od Bučarjevega kamina, sem rutinirano prijel oprimek, nisem ga pre­ izkusil, odlomil se je, padel sem nekaj metrov, hči me je zadržala. Poškodoval sem si gleženj. To je bil drugi padec v mojem življenju; prvega sem doživel v Švici, ko se je precej velika skala naveličala položaja v steni in je raje zgrmela v dolino, jaz pa nekaj metrov z njo, a prijatelj Klavdij me je zadržal in sva nadaljevala turo. Zadnje čase me zamika le kakšna skala, balvan v naravi. Oko rutinsko išče oprimke in možnost vzpona, telo poizkuša, a ne vedno uspešno. In pa ferate, posebno tista v Gradiški turi, Furlanova. Ple­ zalni centri pa rastejo kot gobe po dežju. A mladina je drugačna kot tista pred desetletji v gorah. Človeku Nam zaupate vaš življenjski moto? 9 april 2024 P L A N I N S K I Sazonov: Hja, Triglav, a pri tej gneči, masovnosti in rezervaciji za spanje v kočah, ne vem … Pa še kakšen dvatisočak. Oko in telo sta navajena skalovja, duša si želi doživetja v naravi, v gorah. Človek ne more iz svoje kože. S TARE JŠI PL ANINCI IN GORE Petra Zupet1 V gore tudi v jeseni življenja Priporočila za telesno aktivnost starejših V gorah se skriva toliko lepot, da zahajanje nanje marsikomu postane način življenja pozno v starost. Foto Franci Horvat 10 1 Dr. Petra Zupet, dr. med., prof. šp. vzg. Čeprav dejavniki, kot sta dednost in bolezen, vplivajo na to, kako se staramo, je popolnoma jasno, da redna telesna vadba lahko prepreči in zmanjša različne telesne in duševne spremembe, povezane s starostjo. Starejši moški in ženske lahko izboljšajo svoje sposobnosti, kot so aerobna zmogljivost, vzdržljivost, ravnotežje, moč in prožnost do zelo visoke starosti. Aerobna vadba lahko vpliva na dejavnike tve­ ganja za bolezni srca in ožilja. Vadba za moč vodi do povečane mišične mase in mišične moči in izboljša funkcionalno zmogljivost. Telesna vadba vpliva tudi na kostno maso in ravnotežje, koordinacijo in fleksi­ bilnost, kar posledično zmanjša tveganje za padce in zlome. Redna telesna vadba dokazano pozitivno vpliva tudi na različne psihološke dejavnike in ka­ kovost življenja starejših. Podatki kažejo, da telesna vadba kot pomemben del življenjskega sloga pred­ stavlja učinkovit način ohranjanja visoke stopnje ak­ tivnosti in neodvisnosti pri starejših osebah. Vendar pa so starejši zelo heterogena skupina in zato imajo individualizirani vadbeni programi največkrat pred­ nost pred splošnimi priporočili. V zadnjih desetih letih se je naše znanje o učinkih telesne vadbe pri moških in ženskah nad 70 let in njen vpliv na staranje močno izboljšalo. Po vsem svetu sta­ rejši predstavljajo večji del prebivalstva, najhitreje pa narašča delež starejših od 85 let. Za mnoge telesna vadba predstavlja pomemben del preprečevanja bolezni in izboljšanja telesne in duševne zmogljivosti in s tem zmožnost ohranjanja visoke stopnje osebne neodvisnosti in večje kakovosti življenja. Zdravstve­ ne koristi telesne vadbe so pri starejših večinoma enake kot pri drugih starostnih skupinah. Ljudje, ki ostanejo aktivni, dočakajo več let brez invalidnosti. Obstaja tudi veliko dokazov, da so kronične bolezni v povezavi s staranjem vsaj deloma posledica telesne nedejavnosti in ne staranja samega. Učinki staranja in telesne vadbe Delovanje srca in vzdržljivostna vadba Znano je, da se največja poraba kisika (VO2 max), ki je eden od pomembnih kazalnikov aerobne zmoglji­ vosti, zmanjša za pet do deset odstotkov na desetletje po 30. letu. To je posledica sprememb v delovanju srčne mišice in slabše zmožnosti privzema kisika v mišicah. Pri starejših se srčna mišica namreč drugače odzove na največji fizični napor kot pri mlajših, zmož­nost krčenja srčne mišice je slabša. Nasprotno pa je pri nižjih (submaksimalnih) naporih odziv de­ lovanja srca in ožilja pri starejših primerljiv odzivu pri mlajši populaciji. Poleg tega so učinki vzdržljivostne vadbe na delovan­ je srca in ožilja pri zdravih starejših osebah podobni kot pri mlajših. Z redno vzdržljivostno vadbo, kot je na primer kolesarjenje, plavanje in tek, se maksimal­ na poraba kisika lahko izboljša za 10 do 30 odstotkov. To izboljšanje je posledica boljšega delovanja srca in mišic. Delovanje mišic in trening moči S starostjo se telesna mišična masa zmanjšuje, kar postopoma vodi v zmanjšanje mišične moči. Hkrati z zmanjšanjem mišične mase se poveča skladiščenje maščobe in vezivnega tkiva v mišicah. Posledično prihaja do sprememb v funkcionalnih zmogljivo­ stih, kot je na primer hoja. Vzporedno z zmanjšano mišično maso pride ob telesni neaktivnosti tudi do zmanjšanja kostne mase, kar poveča tveganje za oste­ oporozo in zlome pri padcih. Redna vadba za moč dokazano zagotavlja povečan­ je mišične moči pri starejših, tudi nad 90 let. Učinki vadbe so odvisni od njene intenzivnosti in so primer­ ljivi z učinki pri mlajših. Poleg učinkov na mišično moč ima trening moči tudi pozitivne učinke na telesno sestavo, na presnovo beljakovin in kostno maso, kar je predvsem pomembno pri starejših ženskah. Dodajanje različnih prehranskih dopolnil in hormo­ nov pri vadbi moči ni smiselno, saj s tem ne bomo dosegli večjega učinka. Ravnotežje, prožnost in sposobnost hoje Starost vpliva tudi na ravnotežje, prožnost in spo­ sobnost hoje. Ravnotežje je sestavljena funkcija in je odvisna od koordinacije informacij senzoričnih in april 2024 11 V E ST N I K motoričnih sistemov v različnih delih perifernega in centralnega živčnega sistema (vključno z bazalnimi gangliji, malimi možgani, ravnotežnim aparatom, vidom, mišično in sklepno občutljivostjo ter taktilno občutljivostjo). Prožnost obsega sposobnost sklepov, da vzdržujejo obseg gibanja, kar ni odvisno samo od funkcije sklepa, ampak tudi od funkcije okoliških struktur (mišice, kite, vezi). Sposobnost hoje je odvisna od več dejavnikov, kot so ravnotežje, gibljivost sklepov, aerobna kondicija in mišična moč. Individualno pri­ lagojene vaje za izboljšanje mišične moči in ravnotež­ ja, gibljivost in koordinacijo v kombinaciji z eno od vzdržljivostnih vadb zmanjšajo nagnjenost k padcem med starostniki. Pomemben dejavnik, ki je deležen vse večje pozornosti, je zaupanje vase in v svoje spo­ sobnosti. Tisti, ki imajo nizko zaupanje in strah pred telesno vadbo in se ji zato izogibajo, končajo v nega­ tivnem začaranem krogu postopnega zmanjševanja aktivnosti in funkcionalnih sposobnosti. P L A N I N SK I Poleg funkcionalnega izboljšanja delovanja srčno­ -žilnega sistema in mišic z vadbo pa se z redno vzdrž­ ljivostno vadbo znanstveno dokazano znižujejo tudi tveganja za nastanek srčno-žilnih bolezni pri starejših. Lahka do zmerna aerobna vadba pri starej­ ših namreč privede do izboljšane presnove glukoze, večje tolerance za glukozo in boljše občutljivosti na inzulin, zniža krvni tlak in izboljšuje profil maščob in holesterola v krvi ter zmanjšuje odstotek telesne maščobe. Zelo pomembno je vedeti, da so ti učinki pri preprečevanju in zdravljenju bolezni popolnoma primerljivi z učinki farmacevtskega zdravljenja. Psihološka funkcija in kakovost življenja Znano je, da telesna vadba pomembno vpliva na raz­ lične psihične funkcije, kar je bilo opaženo tudi pri starejših. Veliko raziskav je pokazalo možne poveza­ ve med telesno vadbo in kognitivnimi funkcijami, kot so spomin, koncentracija, pozornost in reakcijski čas. Več raziskav je pokazalo tudi velike razlike v teh zmo­ gljivostih pri aktivnih starejših osebah v primerjavi z neaktivnimi starejšimi osebami. Dokazano je tudi, da imajo fizično aktivne osebe manjše tveganje za razvoj starostne demence v primerjavi z osebami, ki so manj aktivne. Ena od zdravstvenih težav, ki se relativno pogosto pojavlja pri starejših, je depresija. Simptomi depresije se pojavljajo pri do 15 odstotkih starejše populacije. Telesna vadba je trenutno predpisana kot vrsta zdravljenja blage depresije in številne raziskave vse bolj in bolj podpirajo tudi povezavo med stopnjo telesne vadbe in stopnjo depresije. Hojo v poznejših življenjskih obdobjih še posebej pozorno prilagajamo našim telesnim sposobnostim in zdravstvenemu stanju. Foto Franci Horvat Marsikakšen planinec v tretjem življenjskem obdobju ohranja zdravje in gibljivost telesa s sprehodi v naravo in vzponi na nižje vrhove, ki včasih niso bili zanimivi. Foto Franci Horvat Kaj torej priporočamo starejšim osebam? Na splošno vsakega posameznika spodbujamo k iskanju tiste aktivnosti in vrste vadbe, pri kateri se počuti prijetno. S tem povečamo možnost, da bo z leti ostajal še naprej fizično aktiven. Pomembno je zgraditi življenjski slog, ki vključuje redno telesno aktivnost in gibanje ter da priporočene dejavnosti, v takšni ali dru­ gačni obliki, že sestavljajo del življenja starostnika. Vzdržljivostna vadba Priporočamo predvsem vadbe, ki vključujejo večje mišične skupine, kot so kolesarjenje, plavanje, hoja, tek in smučanje. Intenzivnost in trajanje vadbe sta ključ­ nega pomena za stopnjo spremembe funkcije srčno­ -žilnega sistema. Za vplivanje na dejavnike tveganja za srčno-žilne bolezni priporočamo predvsem aktivnost nizke do zmerne intenzivnosti, medtem ko za izbolj­ šanje zmogljivosti delovanja srca in ožilja potrebuje­ mo zmerno do visoko intenzivno vadbo. Glede mo­ rebitnih dejavnikov tveganja, zaradi katerih bi morali telesno dejavnost omejiti, se moramo posvetovati s svojim osebnim zdravnikom, zdravnikom športne medicine ali zdravnikom specialistom, ki nas zdravi. 12 Delovanje mišic in trening moči Glede na njene pozitivne učinke pri starejših, naj bi vadba za moč predstavljala pomemben del redne telesne vadbe. Vadba za moč mora biti vedno indivi­ dualizirana in progresivna, z drugimi besedami, obre­ menitev je treba postopoma prilagajati sorazmerno z naraščanjem moči. Vaje je treba izvajati 1- do 2-krat na teden in vključevati glavne mišične skupine telesa tako v zgornjih kot spodnjih okončinah. Število pono­ vitev naj bo pri starejših 10–12, čeprav manj ponovitev (8–10) z večjo obremenitvijo zagotavlja večji učinek. Ravnotežje, prožnost in sposobnost hoje Trening ravnotežja, gibljivosti in sposobnosti hoje je najbolje narediti v sklopu vsestranske vadbe, posa­ mično ali v skupini. Psihološka funkcija in kakovost življenja Podatki raziskav, ki jih imamo na voljo do danes, kažejo na pozitivno povezavo med aerobno zmoglji­ vostjo in močjo ter psihološkimi funkcijami, vendar manjkajo jasne smernice glede intenzivnosti in traja­ nja različnih vrst vadbe. Posledično priporočamo raz­ lične vrste telesne vadbe, ki posamezniku ustrezajo in med katerimi se počuti prijetno. Tudi socialno okolje, se pravi kje in s kom posameznik dejavnost izvaja, je verjetno zelo pomemben dejavnik za pozitiven vpliv na kognitivne sposobnosti, razpoloženje in zdravje. Starejši in gore Kakor je potrebno, da smo za hojo v gore primerno fizično pripravljeni, pa velja tudi, da hoja navkreber po neravnem terenu krepi več organskih sistemov in mo­ toričnih sposobnosti našega telesa. Taka hoja krepi tako vzdržljivost, moč, ravnotežje in koordinacijo kot tudi kognitivne sposobnosti. Zato jo seveda priporočamo kot obliko redne telesne vadbe, ki kombinirano pozitiv­ no vpliva na naše zdravje in počutje ter ohranja našo sa­ mostojnost dolgo v poznejša življenjska obdobja. Paziti moramo le, da jo prilagajamo našim telesnim sposob­ nostim in zdravstvenemu stanju. Zato kakšen posvet z zdravnikom vsake toliko časa ne bo odveč. m PAJKICE, HLAČE ALI NEKAJ VMES? Prave treking hlače naredijo razliko Aktivnosti na prostem postavljajo visoke zahteve za vso opremo, še posebej za hlače. Zato ponujamo pester nabor hlač za najrazličnejše aktivnosti in osebne želje. Želite popolno svobodo gibanja, robustno tradicionalno funkcionalnost na prostem ali kombinirane hlače z raztegljivo in trpežno tkanino G-1000? Pobliže si oglejte Fjällräven hlače. fjallraven.com S TARE JŠI PL ANINCI IN GORE Zdenka Mihelič Kaj je pomembnejše starejšim, kaj mlajšim Vodenje starejših v gore Kaj je značilno za mlajše planince in kaj za starejše, kaj si želijo eni, kaj drugi, kaj je pomembno prvim, kaj drugim, na kaj so bolj pozorni, kakšno vrednost vidijo v gorah in svojih vzponih, kako voditi ene in druge, kakšen pristop ubrati, in katere so vendarle skupne značilnosti. Ja, o tem sem veliko razmišljala, ko me je naša Mateja spodbudila, da bi na papir prelila nekaj svojih izkušenj z vodenja v hribe. 14 Kdo ve, kdaj bomo naslednjič takole skupaj v objemu gora. Zato so foto spomini toliko bolj dragoceni, saj jih bomo lahko gledali in uživali ob njih, tudi ko morda ne bomo več hodili na take pohode. Foto Zdenka Mihelič Na svojih vodniških ali zasebnih turah sem bila v družbi ljudi različnih starosti, veliko je bilo mladih in (naj)mlajših, še posebej v času dolgoletnega vodenja planinskega krožka na domači osnovni šoli, v zadnjih letih pa je čedalje več starejših planink in pla­ nincev, ki si želijo v hribe, pa sami ne vedo, kako do izhodišča, kje poteka pot itd., ali pa je tista generacija srednjih let, ko sem začela voditi, zdaj že nekoliko po­ sivela. Pri mlajših se v zadnjih letih zelo pozna porast "internet/facebook" generacije, ki v veliki meri čuti, da zmore sama na vse poti, na vse vrhove po ogledu objave nekoga na družabnem omrežju v slogu: "Če zmore on, zmorem tudi jaz." Ne gre posploševati Čeprav kažejo osebne izkaznice datum rojstva in posledično število let posameznika, res ne gre vseh dajati v isti koš. Ob tokratnem razmišljanju sem se ozrla na dve vodeni turi v lanskem letu, ki sta bili med seboj zelo različni – tako glede let gostov, tempa hoje, doživetij, zanimanja … Na eni sem vodila dva mlada nadobudna Avstralca, par, ki sta si za potovanje po Evropi vzela tri mesece. On samozaposlen, ona pa je zaradi potepanja in raziskovanja Evrope pustila službo in je po potovanju začela iskati novo. Oba zagnana, polna energije, ki je kar kipela v njima, sta se zgodaj zjutraj usedla v avto in smo se odpeljali proti Pokljuki. Kljub zgodnji uri sta ves čas napeto posluša­ la in se pogovarjala, vse ju je zanimalo. Na izhodišču sta se želela zagnati in sem ju komajda brzdala, da se ne bi takoj prekurila. Kot sem opažala, je bil mladima na turi pomembnejši športni dosežek, da sta stala na najvišjem vrhu obiskane države, in ne toliko doživetje narave. Saj sta naravo, razglede tudi nekoliko občudovala, a prevladali so hitrost hoje, čas, hitri vzpon in sestop ter zvečer že biti na pivu v prestolnici. Tako sem jima pri vodenju ob opozorilih glede varnosti, posebnosti, bolj kot o raznobarvnih drobnih cvetkah v razpokah, skalnih zanimivostih in kaj vse se vidi, pripovedovala o naših športnikih, rekordih na Slovenski planinski poti in faktografske podatke, ki so ju zanimali. Ustavljali smo se za kratke prigrizke in pitje, za razgledne postanke jima ni bilo ravno mar. Prav tako sem začutila, da jima ni do zgo­ dovine, zato sem ju seznanila le z nekaj osnovnimi mejniki iz planinske zgodovine. Bolj ju je navdušila smešna anekdota in celo kakšen dogodek iz mojega gorništva. Ne gre torej predalčkati in posploševati. Tudi mnogi mlajši so navdušeni nad lepotami gorskega cvetja, raz­ gledov in izjemnih trenutkov, ki jih želijo ohraniti vsaj na slikah. In so starejši, ki jih tudi še tako krasni prizori v gorah, napolnjeni s pisanimi cveticami in z razgledi do morja, niti najmanj ne ganejo. Niso vsi mlajši ali starejši planinci enaki in enako fizično pripravljeni, četudi so mlajši. Tako sem prav tako lansko leto le nekaj dni za zgoraj opisanima nadobudnima Avstral­ cema vodila skupino mlajših in tri osebe med njimi, stare okoli 25 let, so bile brez kondicije; no, imele so tisto za vsakdanje življenje, za vzpon na Triglav pa še zdaleč ne. Le trmasta vztrajnost in mladost sta jih ob pomoči nas, vodnikov, privedli na vrh in nazaj. Že po pol ure vzpona so namreč dejali, da bodo šli čisto počasi, da ne gre. Kljub vsemu vedenju, z več­ mesečno predstavitvijo za pripravo pred vzponom in s sprotnim spodbujanjem za priprave, so zane­ marili dejstvo, da se je treba fizično pripravljati, da je res dobro imeti kondicijo, še posebej za tako dolg in naporen vzpon, kot je bil pred nami, prav tako pa sestop. Pogosto ljudje zanemarijo dejstvo, da smo na vrhu šele na polovici poti (včasih pa še to ne) in da je treba priti še v dolino in domov. Izčrpanost pogosto vodi v nepozornost pri koraku, od tod nato ni daleč do zdrsa in posledice so lahko z manjšimi ali težjimi poškodba­ mi. Še dobro, da sem imela v tej skupini na voljo več vodnikov, da sem skupino lahko razdelila na tri pod­ skupine s svojim vodnikom in tempom hoje glede na različno fizično pripravljenost gostov. Prav tako pa te lahko starejši presenetijo z vitalnostjo in poskočnostjo, zagnanostjo in odlično kondicijo. Še zdaj mi je vzor skupina starejših, ki sem jih pred par leti vodila na večdnevnih turah. Po razmišljanju, fizični pripravljenosti in trdoživosti zagotovo preka­ Zdi se, da starejši planinci bolj cenijo vsako doživetje, cvetlice in trenutek, ki ga lahko preživijo v gorah. Foto Zdenka Mihelič V E S T N I K Starejši planinci so – po navadi –pozornejši, doje­ mljivejši za vse nasvete glede varnosti. Tempo hoje je počasnejši. Starejšim veliko pomeni, da jih večkrat opozorim na posebnosti tako pri hoji, ovirah na poti za varnejše napredovanje in pri uporabi opreme (kot je na primer dodatna zaščita za glavo, veter …), kot tudi na razglede, lepote, gorsko cvetje in živali, skalne gmote in kamnine, naravne znamenitosti … Zanimivo je, kako starejša generacija, sploh tista, ki ima veliko preteklih izkušenj, vidi in primerja, kako je bilo nekdaj, s tem, kako je zdaj, kako se stvari spremi­ njajo. Spominjajo se, kakšne zanimive dogodivščine so doživeli, kako v kočah ni bilo take udobnosti, bilo je preprosto, jedi enostavne in le par njih. In zdi se, da bolj cenijo vsak trenutek, ki ga lahko preživijo v gorah in da še vedno zmorejo. Starejši planinci, ki sem jih na primer vodila na Srednji vrh nad Završnico, so že na izhodišču polni želja pripravili fotoaparate ali mobije, s katerimi so potem lovili vedno nove lepote. In so bili hvaležni, da sem jim jih tudi pokazala. Bili so bolj tenkočutni, več so opazili, več stvari so si želeli videti, doživeti in željno so okušali planinske jedi. Zanimalo jih je vse in še več iz naše planinske zgodovine, pa razna pretekla doživetja, zgodbe; večkrat smo se ustavljali na točkah, od koder so se videli čudoviti razgledi in vrhovi, ki so se sproti odkrivali, veliko jim je pomenilo, da sem jim razložila, kaj vse se vidi. Res je, hitrost hoje je bila veliko počasnejša kot pri mladima Avstralcema, a še vedno so bili presenečeni, da smo prišli na vrh v času, zapisanem v razpisu in na kažipotih. Ja, ne le pri starejših, tudi pri vseh drugih je tempo brez zaganjanja in hitenja, enakomeren tempo z ustavljanjem za drobne odmore na 45 minut do ure ter z večjo malico na približno tri ure, zmagovalna kombinacija. Brez izjem ne gre 15 april 2024 P L A N I N S K I Starejše planince zanima več Hitro na vrh in hitro v dolino Foto Zdenka Mihelič šajo marsikoga mlajšega. Prepričana sem, da so jih do tja pripeljali nepodcenjevanje tur in gora, dosledno pripravljanje na izziv, hribovske izkušnje tako glede hitrosti hoje, ustrezne opreme, hrane, ki podpre telo na turi in po njej, pa tudi medsebojno spoštovanje in hvaležnost možnosti biti v hribih, da jih lahko okušaš na tak način. Podcenjevanje ture Podcenjevanje ture je velik manko, ki si ga planinci, gostje žal pogosto privoščijo. "Ah, saj bo šlo." Ja, bo šlo – vendar za kakšno ceno? Človek, ki se ne pripra­ vi za turo, bo morda zmogel, a pri tem zagotovo ne bo užival, vsak korak mu bo odveč, vabilo k razgledu in čudovito gorsko cvetje mu bo odveč, nejevolja bo rastla. Še posebej, če je tura na vroč poletni dan, ko bi sicer v načrtovanem zmernem tempu hoje lahko prišli na določeno višino s prijetnejšo temperaturo ali v zavetje koče, pa zaradi prepočasne hoje še zdaleč nismo tam. Tako se vse samo stopnjuje, lahko celo propade načrt priti do koče v predvidenem času in zato lahko trpi vsa skupina. Če je možno, seveda ob domnevi, da imamo dovolj usposobljenih vodnikov, skupino razdelimo na primerno manjše samostojne skupine, ki se gibljejo po svojih zmožnostih. Če pa je nemogoče s prepočasno skupinico priti do načr­ tovane končne točke tega dne (vrh, koča), pa se s to skupino vrnemo nazaj ali drugače ustrezno prilago­ dimo turo. To ni vedno mogoče, saj je npr. zaradi re­ zervacij prenočišča poiskati prenočišče v bližnji koči zaradi zasedenosti nemogoče. 16 Kaj je skupno pri vseh vodenjih V lanskem letu sem prav o tem, katere so odlike odličnega vodnika, veliko razmišljala, povprašala pa sem tudi nekaj po mojem mnenju takih gorskih vo­ dnikov. Vodnik mora biti v prvi vrsti usposobljen in strokoven, tehnično podkovan za vodenje tur in tudi sam odlično psihofizično pripravljen. Varnost mu mora biti na prvem mestu. Vodnik mora biti samo­ zavesten, prilagodljiv, iznajdljiv in tudi hladnokrvno odločen. Biti mora pozoren, iskren, pristen, pošten in odkrit, dobre volje, obziren, srčen, sočuten in nikoli obsojajoč, saj nikoli ne vemo, v kakšni situaciji je gost, s čim se morda spopada doma ali v sebi, kakšen dan ali obdobje je za njim. Zelo pomembna je empatija in odgovornost s čutom do narave in človeka ter tekoča komunikacija. Biti mora komunikativen, hkrati pa ne vsiljiv, skrbeti mora za dobro vzdušje v skupini in da naredi na videz še tako morda nezanimivo pot pri­ jetno, sproščeno, a hkrati varno in nepozabno izku­ šnjo. Kot mi je eden izmed gorskih vodnikov napisal: "Zame je bistvo 'odličnega' vodništva predvsem v is­ krenem odnosu. Vsakega lahko vodim do želenega cilja, a šele, ko se najino dojemanje načina dosega cilja ujame." Seveda so tudi gosti, ki jih lahko zanima bolj tehnični del (npr. t. i. zbiratelji žigov), in so taki, ki jim je po­ membnejši osebnostni del in jim je več do doživetij, z njimi lahko z veseljem tudi obsediš na vrhovih, spre­ govoriš tudi o tem, kaj ti gore dajo, te spreminjajo … Zato je dobro, da kot vodnik prepoznaš želje gostov, česa si ne želijo, kaj pa bi nadvse radi doživeli, si ogle­ dali. Ko jih morda prav s tem dodatno presenetiš, je pravo zadovoljstvo, ko se jim zasvetijo očke in nariše nasmeh. Gosta je zato dobro "prebrati", pa čeprav ga od prej ne poznaš. Začetni skupni trenutki in spro­ ščen pogovor ti lahko veliko razkrijejo. Kajti če veš, kaj si gost želi, kaj je zanj pomembno ter mu s tem prideš nasproti, kolikor se le da, bo zadovoljen in vesel odšel domov in bo pripovedoval najlepše ne samo o doži­ vetju, ampak tudi o deželi in ljudeh. m SPOMINI NA S TARE ČASE Žigi v planinskih kočah Franc Temelj V planinsko društvo sem se včlanil leta 1962, ko sem bil v četrtem razredu osnovne šole. Takrat so bile planinske izkaznice v obliki knjižice, ki je imela tudi nekaj praznih listov, namenjenih žigom prehojenih poti. Seveda takrat moji starši niso veliko hodili v hribe in tako je bil vsak žig, ki mi je bil dosegljiv, pravi zaklad. 17 april 2024 P L A N I N S K I znese 3,4 žiga na kočo. V petih so imeli zgolj en žig, v dveh pa kar po devet v vsaki. V osmih so imeli tudi žig s podobo koče. Ob tem se sprašujem, ali ne bi bilo dovolj, če bi bil v vsaki koči samo en žig, kar bi bilo tako v ekonomskem kot ekološkem smislu najbolj racionalno. Tudi mi ni jasno, zakaj mora vsaka obho­ dnica imeti svoj žig, saj prisotnost potrjuje oskrbni­ kov podpis in ne žig. Ker se transverzalni žigi ločijo zgolj po imenih koč, dnevniki s teh poti niso prav nič zanimivi, kar je razvidno s slike, na kateri je stran iz dnevnika Loške planinske poti iz leta 1973, ko je bila pot odprta. In tako se mi poraja vprašanje, kaj če bi imela vsaka koča samo en žig s podobo koče? Potem bi bili dnev­ niki z žigi prave male grafične mape, kar je razvidno z naslednje slike. Še posebno bi to prišlo do izraza, če bi predloge za žige izdelali priznani likovni umetniki. m V E S T N I K V srednji šoli sem se lotil Slovenske planinske poti in ponovno je bilo treba na lov za žigi. Čeprav jih je bilo takrat treba zbrati le 72, so bili zame nekateri zaradi oddaljenosti od doma kar težko dosegljivi. Z vsake ture je bilo obvezno treba poslati tudi razgle­ dnico, ki ni veljala nič, če ni bila polna žigov, saj je bil tekst običajno skrčen zgolj na lep pozdrav. Tako sem nevede začel v hribih ceniti predvsem žige. Z leti se vrednote spreminjajo in tako sem sčasoma začel iskati še vse kaj drugega kakor le žige. Nanje se sploh ne bi spomnil več, če ne bi letošnjo zimo začel urejati papirje, ki jih hranim. Tako so na vrsto prišle tudi razglednice, ob katerih sem obujal spomine na stare čase. Mojo pozornost so še posebej pritegnili žigi, na katerih so upodobljene koče, saj so nekateri kvalitetna likovna dela, obenem pa dokument časa, ker je marsikatera koča danes videti povsem drugače, kot je upodobljena na žigu. Ob tem sem postal radoveden, kako je danes z žigi po kočah, zato sem v preteklem letu v vsaki koči, ki sem jo obiskal, vprašal tudi po žigih. Tako sem naključno obiskal 23 koč, v katerih so imeli skupno 79 žigov, kar IN TERVJU Mire Steinbuch Krzysztof Wielicki (levo) in Leszek Chichy predavata na 18. Festivalu gorniškega filma v Cankarjevem domu. Foto Igor Kuster Med naskokom na vrh izmenjala le pet stavkov Pogovor s Krzysztofom Wielickim in Leszkom Chichyjem 18 Leszek Chichy (1951) in Krzysztof Wielicki (1950) sta se 17. februarja 1980 ob 14.25 vpisala v zgodovino himalajizma z besedami, ki jih je Leszek spregovoril med radijskem klicem v bazni tabor: "Ali veste, kje sva?" "Kje?" "Na vrhu Everesta!" Pri −42 °C in v viharnem vetru sta stala pri kitajski piramidi. Poskrbela sta tudi za dokaz. Na vrhu sta pustila rožni venec in odnesla sporočilo, ki ga je leto prej gor pustil Američan Ray Genet, a je zaradi izčrpanosti med sestopom umrl. Chichy je bil geodet, raziskovalec na Tehnični univerzi v Varšavi in bančnik, trenutno pa je podje­ tnik. Med njegovimi ostalimi vzponi so pomembnej­ ši prvi vzpon na Šišpare, 7611 m, na Jalung Kang po novi smeri, tretji vzpon na Gašerbrum II, kar je bil takratni poljski višinski rekord. Od 1995 do 1999 je bil predsednik Poljske planinske zveze. Udeležil se je štirih odprav na K2; najviše je prišel med drugo, ko je dosegel 8250 metrov. Leta 1999 je postal prvi Poljak, ki je zaključil turnejo po najvišjih vrhovih vseh sedmih kontinentov. Tega leta je prejel tudi prizna­ nje Coloss za dosežke na področju alpinizma. Leta 2003 je bil s sklepom predsednika Poljske Aleksandra Kwaśniewskega odlikovan z viteškim križcem reda polonia restituta. Je soavtor nekaj knjig in številnih člankov v planinskih publikacijah. Krzysztof Wielicki je na univerzi v Vroclavu diplo­ miral iz elektronike. Je peti človek, ki je priplezal na vseh štirinajst osemtisočakov. Poleg Everesta se je kot prvi človek pozimi povzpel še na Kangčendzengo, Manaslu in Lotse, na slednjega zaradi poškodbe še v ortopedskem stezniku. Opravil je solo vzpone na Broad Peak (v 22 urah gor in dol), Daulagiri po novi smeri, Šišapangmo po novi smeri, Gašerbrum II in Nanga Parbat. Vzpon na slednjega lahko potrdijo le pakistanski pastirji, ki se bili edine priče. Oktobra 2018 je skupaj z Reinholdom Messnerjem prejel pre­ stižno priznanje na področju športa – nagrado prin­ cese Asturije, popularno imenovano španski plemič. Leta 2019 je za gorniške dosežke prejel zlati cepin za življenjsko delo v alpinizmu in medaljo mesta Gre­ noble. Tudi njega je predsednik Kwaśniewski leta 2003 odlikoval z viteškim križcem reda polonia resti­ tuta. Je član več kot sto let starega Kluba raziskoval­ cev (The Explorers Club), ki mu je leta 2001 podelil prestižno nagrado Lowell Thomas za dosežke v al­ pinizmu. Še vedno organizira odprave in si postavlja nove cilje. Sledi poljski ideji o zimskem raziskovanju Himalaje. Je avtor in soavtor več knjig. Lahko, prosim, razložita bralcem Planinskega ve­ stnika, kako je biti nad 8000 metri, v peklenskem mrazu −42 °C in v viharnem vetru, za povrh pa še v očalih za varjenje? Kako človek funkcionira v takih razmerah? Wielicki: Nisva vedela, da se bova spopadala s ta­ kšnimi razmerami. Ob takem vetru in mrazu više gori nisva nič vedela. Chichy: To je bila najina prva odprava na tako visoko goro. Gospod Wielicki, po uspešnem prvem zimskem vzponu na Everest ste dejali, da je bil vzpon 17. februarja 1980 prava revolucija tako za svetovni alpinizem kot za zgodovino poljskega plezanja. Wielicki: No, morda ne ravno revolucija, vsekakor pa je bil zelo pomemben. Lahko se vprašamo, kaj bi april 2024 19 V E ST N I K Leto 1980 je bilo za Poljsko zelo pomembno zaradi treh dogodkov. V Gdansku je bil ustano­ vljen sindikat Solidarnost, poljski pisatelj Czesław Miłosz je prejel Nobelovo nagrado za literaturo, vidva pa sta s prvim zimskim vzponom na najvišjo točko sveta prispevala k enemu od teh dogodkov. Kako ponosna sta na to? Wielicki: Ponosna sva na vse tri dogodke. V tem letu so bile zimske olimpijske igre. Poljski športniki na njih niso dosegli niti enega uspeha. Edini športni uspeh je bil najin Everest. Športna zveza se je osredotočila na našo odpravo, ne na olimpijske igre. Sodeloval sem pri organiziranju Solidarnosti v naši tovarni. Skoraj vsi alpinisti so bili proti komunizmu. Wielicki: Šele učila sva se. Pozneje je bilo že lažje, ker sva nabrala nekaj izkušenj, prvič pa sva se sproti učila, tako kot najini telesi. Takega vetra res nisva pričako­ vala. Vedela sva, da obstajajo zračni tokovi, jet stream, vendar je bila sezona presenetljivo suha, vlažnost zraka je bila 15-odstotna. Kar naprej sva pokašljevala. Chichy: Zelo mrzlo in zelo suho ozračje, tokovi se z enajstih kilometrov spustijo na osem do sedem tisoč metrov. Vedeti morate, da takrat še ni bilo namenskih oblačil, nič polarja niti goreteksa. Wielicki: Oprema je bila zelo slaba, najslabše pa je bilo, da smo bili brez vremenske napovedi. Nikoli nisi vedel, kaj bo jutri ali dan zatem. Chichy: Menim, da je to največja razlika med takra­ tno in zdajšnjimi odpravami. Zdaj ima lahko vsak sa­ telitski telefon in izve, kdaj naj čaka v bazi in kdaj bo primerno vremensko okno. Wielicki: Tako lahko prihraniš moči. V tedanji odpravi je bilo štirinajst plezalcev, ne dva ali štirje. Takrat nisi vedel, katera naveza bo zaradi vremena imela priložnost za napredovanje. Chichy: V drugem delu naše odprave vreme ni bilo ravno lepo, kljub temu sva krenila proti taboru 2, kjer sva čakala, kajti od tam bi lahko v dveh dneh dosegla vrh Everesta. P L A N I N SK I Oba tokratna sogovornika pripadata poljski zlati ge­ neraciji himalajcev 80. in 90. let, ki se je specializirala za plezanje v koledarski zimski sezoni. Revija National Geographic jih je poimenovala ledeni bojevniki. Intervju je nastal med njunim obiskom v Ljubljani, ko sta z uvodnim predavanjem v Cankarjevem domu odprla 18. Festival gorniškega filma. Na poti pod K2, zima 1987 Arhiv Krzysztofa Wielickega Chichy: Spomnimo se, da je Hillary ob neki prilo­ žnosti izjavil, da v Himalaji nad sedem tisoč metrov ni življenja. Vaš komentar, gospod Chichy, pa se je glasil: "Če ne bi šlo za Everest, bi ostala v šotoru." Rekli ste tudi: "V nekaj dneh naskoka na vrh sva s Kr­ zysztofom morda izmenjala pet stavkov." Sta dihala in čutila kot eden? Chichy: Everest je bil za naju magična točka. Če bi šlo npr. za Makalu ali kak drug vrh, za vzpon ne bi imela dovolj moči niti motiva. Toda Everest je bil magnet. Do konca odprave je bilo le še nekaj dni, vedela sva, če ne bova midva, bo drugim zmanjkalo časa za nov poskus. Wielicki: Bila sva pod velikim pritiskom iz baznega tabora. Bilo je preprosto – morala sva navzgor in sva šla. Če bi se eden obrnil, ali bi drugi nadaljeval vzpon? Wielicki: Sam? Ne. Chichy: Oba ali nič. Krzysztof Wielicki in Jerzy Kukuczka (1948 - 1989) po prvem zimskem vzponu na Kangčendzengo 1. 11. 1986 Arhiv Krzysztofa Wielickega se zgodilo, če ga ne bi preplezali pozimi. Verjetno tej zimski odpravi ne bi sledilo to, kar sicer sledi uspe­ šnim odpravam. Chichy: Morda bi bil naslednji poskus šele čez deset ali več let. Wielicki: Mogoče bi ljudje mislili, da je pozimi ne­ mogoče priplezati na osem tisoč metrov, in bi opustili poskuse. Ker sva splezala, sva bila dober primer, pre­ magala sva oviro in dokazala, da se da. Zato so ljudje začeli z zimskimi vzponi. Krzysztof Wielicki po solo vzponu na Nanga Parbat Arhiv Krzysztofa Wielickega Kako sta se počutila, ko Messner ni hotel spreje­ ti, da je vajin dosežek prvi pravi zimski vzpon na Everest, vendar je po dveh letih spremenil svoje mnenje? Wielicki: Ja, spremenil je svoje mnenje, ker je vedel, da smo imeli dovoljenje do 15. februarja. Zato je rekel, če sta splezala po 15., to ne bi bilo skladno s pravilom. Vendar ni vedel, da nam je ministrstvo za turizem uradno podaljšalo odpravo za dva dni, do 17. Izdali so nam tudi uradno potrdilo. Zato se je Reinhold pre­ mislil. Chichy: Ta dokument je zelo zanimiv. Je obrazec, prečrtali so pomlad in jesen ter ročno dopisali zima. Gospod Wielicki, vi ste rekli tudi: "Bil je zgodovin­ ski paradoks, smo bili v ravno v tistih težkih časih za politiko in družbo sposobni doseči največje re­ zultate in neverjetne trenutke uspehov …" Wielicki: Bilo je nenavadno, v težkih časih za poljsko ljudstvo je prišel največji uspeh. Običajno so bogate države tiste, ki so zelo uspešne v športu. Sicer ne vedno, a na splošno je tako. V tem je paradoks. Morda zato, ker smo tako želeli spisati zgodbo, bili smo lačni zgodbe o plezanju. 20 Našel sem dva komentarja, ki se zdita "ključna" odgovora o tistem času. Po Reinholdu Messner­ ju so bili poljski plezalci – navajam iz Iskalcev svobode (Sidarta, 2015) pisateljice Bernadette McDonalds – "lačni in zelo zelo močni". Mehiški alpinist Carlos Carsolio, ki je plezal s Poljaki, pa je prepričan, da je bil njihov uspeh posledica težkega otroštva. Kaj pravite na ti dve mnenji? (Smeh.) Wielicki: Morda je v tem kanček resnice. Gospod Chichy, odlične poljske dosežke v gorah ste pripisali veliko banalnejšemu razlogu – šte­ vilčnosti, dvema tisočema plezalcev. Chichy: Veste, to je bil poseben čas. V sedemdese­ tih in še devetdesetih si v Himalaji srečal dve skupini naših alpinistov. Dve generaciji pred nami in našo, ki je bila najmlajša. V Himalaji so te tri generacije prišle skupaj. Prvi dve sta bili bolj izkušeni, mi pa močnejši. To je bilo dobro izhodišče. V naši odpravi so imeli naj­ starejši skoraj šestdeset let, jaz sem bil z devetindvaj­ setimi najmlajši član. Wielicki: V alpinističnih klubih je bilo registriranih okoli pet tisoč plezalcev. Toda pravih visokogor­ skih alpinistov je bilo petdeset do šestdeset, mogoče največ osemdeset. Čeprav nista kralja, ima vsak od vaju krono ne­ snovnega kraljestva, namreč krono Himalaje in krono Zemlje. Wielicki: Nikoli nisem mislil, da bom delal krono Himalaje. Bil sem na več kot štiridesetih odpravah. Plezanje nas je zanimalo kot šport, hoteli smo nare­ diti nekaj novega, pozimi, solo, prečenje, alpski slog, to je bilo pomembno za nas. Ampak če si vsako leto na eni ali dveh odpravah, naposled, pri dvanajstih osemtisočakih, pomisliš, da bi morda lahko opravil z vsemi. To ni bil prvotni cilj, do tega je prišlo spontano. Nekateri pa zbirajo vrhove, imajo program. Krzysztof Wielicki in Leszek Cichy s torto proslavljata prvi zimski vzpon na Everest v zgodovini himalajizma. Arhiv Krzysztofa Wielickega Kaj lahko povesta o Jerzyju Kukuczki in Wojciec­ hu Kurtyki z današnjega vidika? Wielicki: Dva zelo dobra plezalca, toda različna. Različna značaja? Wielicki: Da, različni filozofiji. Kako naj rečem … težko je povedati … tu je nekaj polemike. Seveda, Kurtyka je bil in je še vedno dober plezalec, a Kukucz­ ka je bil močnejši. Kurtyka ni priplezal na K2, Makalu, Lotse. Do osem tisoč da, više se ni dobro počutil. Kljub temu je dober plezalec, toda kot človek je nekoliko sporen. Kukuczka je bil bolj preprost, toda neposreden, ni se oziral nazaj. Če bi bila skupaj dva Kukuczka, bi že prej umrla. Če bi bila skupaj dva Kurtyka, ne bi nikoli prišla na vrh. Kot posameznika pa sta skupaj dobro de­ lovala. Wojciech je bil zelo jezen name. (Smeh.) Cichy: Zanj je bilo prečenje treh vrhov Broad Peaka v navezi s Kukuczko pomembnejše od K2. Wielicki: In prav tako prvenstvena smer v Svetleči steni Gašerbruma IV z Robertom Schauerjem. Je res, da vam je Kurtyka predlagal vzpon in sestop na Broad Peak v enem dnevu? Wielicki: Je, ker bi bil njemu in Kukuczki pri pre­ čenju vseh treh vrhov odveč. Trojna naveza se ne bi dobro obnesla. To je bila njegova ideja. V E S T N I K V slavnih dneh poljskega alpinizma so se nekateri plezalci ukvarjali z mednarodno trgovino, s ku­ povanjem in preprodajanjem raznih stvari, tudi s tihotapljenjem, s čimer so solidno zaslužili. Sta se tudi vidva ukvarjala s tem poslom? Wielicki: Ne, ne. Mislim, da je o tem pisal Kurtyka. Težko je bilo zaslužiti denar s tihotapljenjem. Za odpravo rabiš veliko denarja. Pri tihotapljenju lahko zase obdržiš dvajset dolarjev. Nekateri zahodnjaki so mislili, da smo imeli veliko denarja za odpravo, ker smo tihotapili. Ni bilo tako. Denar za odprave, veliko zlotov, smo zaslužili z višinskimi deli. Tihotapljenje pa je bilo osebno. Ponesel si dve steklenici viskija, ju prodal in zaslužil okoli dvajset dolarjev. Obstajal je še en način. Za namene odprave smo na Poljskem naku­ pili veliko opreme, nekaj smo jo prodali v Katmandu­ ju in dobili denar za nosače in dnevne stroške. Tudi nekatere stvari smo plačali z opremo, ki smo jo pri­ nesli iz Poljske. Torej to o tihotapljenju drži le delno. Chichy: Takrat je bilo nekoliko lažje s poljskimi zloti, toda težko je bilo priti do dolarjev. Chichy: Enako je bilo pri meni. Bil sem na Eve­ restu, Mont Blancu, Elbrusu, Aconcagui itn. Toda Mt. Vinson na Antarktiki – ta je zelo drag. Nobene možnosti nisem videl, da bi prišel tja, moral bi imeti 25.000 dolarjev. Moja plača univerzitetnega profesor­ ja na Politehnični fakulteti v Varšavi je bila 20 dolar­ jev. Toda gospodarstvo na Poljskem se je spreminjalo, zamenjal sem službo, šel sem v banko. Moj šef mi je rekel: "V redu, damo ti 30.000 dolarjev, pojdi in končaj s temi sedmimi vrhovi." Takrat sta mi manjkala le še Mt. Vinson in Piramida Carstenz (Puncak Jaya). 21 april 2024 P L A N I N S K I Andrzej Zawada, vodja zimske odprave Everest 1979/80, je bazni tabor pod Everestom oskrbel celo z aluminijasto kadjo, ki je bila vedno polna vroče vode. Vedel je, kako pomembno je za alpi­ niste sproščanje po mrzlem plezanju. Kako po­ memben je bil Zawada za poljsko himalajsko od­ pravarstvo? Wielicki: Bil je karizmatičen vodja. Zelo pomemben. Osredotočil se je na reševanje problemov, uresničeva­ nje njegovih osebnih alpinističnih sanj ni bilo v prvem planu, hotel je biti dober vodja, kot Aleš Kunaver. Chichy: Zawada je leta 1974 na Lotseju dosegel 8250 metrov, kar je bil prvi zimski vzpon čez osem tisoč metrov v poljski himalajski zgodovini. Chichy: Morda je Krzysztof vedel, da sem bil leto pred tem na Aconcagui in sem iz baznega tabora na vrh in nazaj do baze rabil 17 ur. Krzysztof Wielicki med solo vzponom na Nanga Parbat na prvem bivaku Orlovo gnezdo Arhiv Krzysztofa Wielickega In kaj menita o Wandi Rutkiewicz (1943 - 1992) in njeni Karavani sanj? Wielicki: Tako prikupno dekle. (Smeh.) Lepa. Moja prva inštruktorica, bila sva v istem društvu. Chichy: Zelo lepa zamisel, toda mislim, da je bila za Wando takrat nemogoča. Wielicki: Zlasti ker pri plezanju ni želela nobene pomoči. Sama, brez šerp in dodatnega kisika. Stara je bila 48 ali 49, bila je kar počasna, skupaj sva bila na zadnjih dveh odpravah. Svetovali smo ji, naj vzame šerpo, a ni hotela slišati. Bila je zelo ambiciozna, dobra plezalka. Ni bila sposobna ostati v zvezi z moškim. Blizu moraš imeti ljudi, ki ti lahko pomagajo, ti svetu­ jejo, ona pa je bila sama. Chichy: Na to gledam tako: Wanda ni hotela plezati novih smeri, Krzysztof in Kukuczka pa sta izbirala težke prvenstvene smeri in plezala hitro. Če se ne motim, Kinga Baranowska ni zelo znana v splošni javnosti, čeprav je dosegla devet osemti­ sočakov brez dodatnega kisika … Wielicki: In je s tem zdaj zaključila. Za vedno in je s tem zadovoljna? Wielicki: Tega ne vem. Zelo je skrivnostna. Ne vemo, zakaj. Morda je spoznala, da ni več tako močna kot nekoč in da nima možnosti za vseh štirinajst osemtisočakov. Morda noče več tvegati samo zaradi himalajske krone. Chichy: Toda zdaj imamo drugo posebno žensko, ki se je doslej v treh letih povzpela na dvanajst osemti­ sočakov, manjkajo ji samo še Gašerbrum I in II ter Ši­ šapangma. Hkrati s krono Himalaje dela tudi Sedem vrhov, mislim, da ji manjka samo še Mt. Vinson. Kaže, da bo v roku enega leta osvojila dve kroni. In kdo je ta gospa? Chichy: Dorota Rasińska - Samoćko. Wielicki: Pleza v sodobnem slogu, s šerpami in kisikom. Koliko let ima? Chichy: Mislim, da 45. Zelo močna in hitra ženska. Nima sponzorjev, pleza zase. 22 Krzysztof Wielicki med zimsko odpravo na K2 2002/2003 Arhiv Krzysztofa Wielickega Kako gledata na današnje komercialne odprave na osemtisočake, predvsem na Everest, in njihov vpliv na klasični alpinizem? Wielicki: To je visokogorski turizem. Ne moreš jih ustaviti, če jim je to všeč. Mi jih ne posnemamo. Zame to ni zanimivo in pomembno. Chichy: Plezajo na najlažji način, ves čas ob fiksnih vrveh, od tabora II naprej s kisikom. Lani so uradniki Guinessove knjige rekordov oznanili, da Messner v resnici ni pravilno dosegel vseh 14 osemtisočakov, ker v nekaterih primerih ni zadel resničnega vrha. Podobno se je zgodilo še nekaterim drugim alpinistom. Kakšen je vajin odgovor na to razkritje? Kaj menita o vlogi Eber­ harda Jurgalskega v tej zgodbi? Wielicki: Prva misel je bila – brez komentarja. Po Jurgalskem je prvi na seznamu Američan Ed Vie­ sters, ki je pravilno dosegel vseh štirinajst vrhov. Neki novinar ga je vprašal: "Ste prepričani, da ste prvi, ki jih je preplezal?" Ed je odgovoril: "Ne, prvi je bil Reinhold Messner." Chichy: Seveda tega ne vemo zagotovo, toda v 40 ali 50 letih se je vršni del marsikje spremenil. Bili so potresi, morda je bilo pred 30 leti drugače kot zdaj. Kaj menita o trenutnih razmerah v poljskem in svetovnem alpinizmu na splošno, vključno s Hi­ malajo? Wielicki: Na splošno so cilji drugačni, sedanje alpi­ niste zanima plezanje v stenah, vrh ni pomemben. Važno je sámo plezanje. Zanje niti ime gore ni po­ membno, zgolj stena. Pet- in šesttisočaki, plezajo pet do deset dni, v steni bivajo v portaledgeu (viseča po­ stelja, često v obliki šotora, op. M. S.). To je drugače, ne raziskujejo toliko, osredotočeni so na plezanje. Mladi generaciji je teže napisati zgodbo. Večino dela so že opravili Slovenci, Švicarji, Poljaki, Američani, Britanci, poiskati nove probleme v Himalaji je zelo tvegano. Mladi ne želijo toliko tvegati, kot smo mi. Chichy: Skupine so zdaj manjše, samo nekaj ljudi. Po vzponu Nepalcev na K2 pozimi bo znano, kdo je bil prvi, nihče pa ne bo vedel, kdo je bil peti ali deseti za njimi. Če ne bodo vedeli, ne bo sponzorjev. In če nimaš sponzorjev, moraš imeti veliko denarja. To pomeni, da ne bo zimskih vzponov. Wielicki: Plezanje postaja dejavnost za zabavo. Chichy: Plezanje v Himalaji se je ujelo v krog, lovi lastni rep. Ne vedo, kaj narediti. Srečni smo, da smo bili v svojem času tam, v sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih. Sta avtorja oziroma soavtorja kar nekaj knjig. Je katera prevedena v angleščino? Wielicki: V angleščino ne. Mene so prevedli v špan­ ščino, italijanščino in francoščino. Zakaj ne? Wielicki: Nikogar ne zanima. Chichy: Morda bo moja knjiga Gdyby to nie był Everest … (Če ne bi bilo Everesta …) prevedena v ki­ tajščino. Pred kakšnim mesecem je bil neki kitajski novinar na Poljskem. Z njim in s Krzystofom smo se veliko pogovarjali. Dal sem mu enega izmed svojih zadnjih sedmih izvodov, naklada 30.000 je namreč razprodana. Gledal je fotografije in rekel: "Zelo zanimivo. Prosim, dajte mi eno, mogoče jo bomo prevedli, a naklada bo bolj majhna." "Koliko, deset tisoč?" "Ne, ne, na Kitajskem je to en milion." (Smeh.) Vau! Poljski rekord, čestitam. Še vedno plezata? Wielicki: Jaz še vedno, a ne več tako pogosto. Zanima me dolina Hunza v Pakistanu, tam je nekaj šesttisočakov, nekateri so še deviški. To je neke vrste raziskovanje na nižji ravni. Meni je tam všeč, ker v dosegu petdesetih kilometrov ni nikogar. Počutiš se kot pravi raziskovalec. Čisti užitek, brez medijev in brez pritiska. Chichy: Lani sem velikokrat vodil na Kilimandžaro, moja priljubljena država pa je Islandija. Čez nekaj dni odpotujem v Oman. Lepa pokrajina, tam je globok kanjon z do sedemsto metrov visokimi stenami, kjer je prijetno plezati. Aprila odpotujem v Peru, mogoče spet v skupino Chachani. Tam je najlažji šesttisočak na svetu. Z vodnikom v enem dnevu prideš na vrh, naslednji dan sestopiš in v mestu spiješ kozarec vina. Oktobra pa spet na Kilimandžaro. Lani oktobra sem bil v Himalaji, v Mustangu. Vodil sem treking do baznega tabora pod Anapurno. Dosti sem v gorah, vendar ne več tako visoko. m Krzysztof Wielicki (levo) in Leszek Chichy predavata na 18. Festivalu gorniškega filma v Cankarjevem domu. Foto Igor Kuster 23 april 2024 P L A N I N S K I Gospod Chichy, kdaj in zakaj ste se odločili, da se boste povzpeli na vse najvišje vrhove vseh kon­ tinentov, vendar ne po krajši varianti s sedmimi vrhovi, temveč po daljši z devetimi? Chichy: Omenil sem že, da se je ekonomska situacija na Poljskem spremenila. Že za sedem vrhov sem potre­ boval denar, toda bolje je biti na devetih kot na sedmih. Tako je pač naneslo, to ni bila moja zamisel od samega začetka. Anna Czerwińska je bila prva Poljakinja, ki ji je leta 2000 uspelo stati na vseh devetih vrhovih. V E S T N I K Gospod Wielicki, Mednarodna astronomska zveza je asteroid št. 173094 vam v čast poimeno­ vala Wielicki. Kako se počutite zaradi tega? Wielicki: Lahko rečem samo – hvala vam. Živel bom večno. (Smeh.) VE ZNE POTI Teja Štefančič Začetek Velebitske planinske poti na Zavižanu Foto Andrej Pavlin Aprilsko doživetje na Velebitu Velebitska planinska pot v desetih dneh Skupina petih, ki se ji je zadnje štiri dni pridružil še šesti, se nas je konec aprila 2023 odpravila po okoli 150 kilometrov dolgi Velebitski planinski poti, ki smo jo zaključili v Narodnem parku Paklenica, in praznična dneva do drugega maja preživeli v osrčju enega najbolj čudovitih naravnih območij na Hrvaškem. Vezno pot smo v skladu z načrtovanimi etapami opravili v desetih dneh, ni pa nam uspelo zbrati vseh žigov, saj dveh vrhov zaradi snega in dežja nismo obiskali, na nekaterih drugih točkah pa žigov nismo našli. Pot nas je vodila vzdolž kvarnerskih otokov Rab, Pag in drugih ter pri tem nudila izjemne raz­ glede, sanjske sončne zahode, dneve pa popestrila z različnimi vremenskimi razmerami in razgibano po­ krajino. Tokratna odprava je bila zame najbolj avan­ turistična doslej, saj smo spali večinoma v neoskrbo­ vanih bivakih, si kuhali na gorilnikih in s sabo nosili hrano za skoraj vse dni. Gotovo smo v marsikaterem pogledu prekosili sami sebe, s čimer nam ta odprava ostaja edinstvena in nepozabna izkušnja. 24 Ideja za odpravo v pomladnem času Zgodbo o naši Velebitski planinski poti sem iz okvir­ nih zamisli začela podrobneje načrtovati dva meseca vnaprej. Želela sem najti pot, ki bi bila prijetna za hojo v času prvomajskih počitnic, ko imam na voljo več dni dopusta. Velebit je s svojo dovolj južno lego obetal pomladne razmere, seveda pa se pri naravi nikoli ne ve. Pogorje namreč leži na meji med celinskim in sre­ dozemskim podnebjem, zato zna postreči z vremen­ sko precej pestrimi razmerami. Največja izmerjena hitrost vetra na Velebitu je po nekaterih podatkih tudi do 185 kilometrov na uro. V Severnem Velebitu je spomladi pogosto še sneg, medtem ko južno razmere postajajo milejše. Na spletni strani Hrvaške planinske zveze sem dobila osnovne informacije o poti in preverila, ali je konec aprila organizacijsko sploh možno izpeljati želeno pot. V stik sem stopila z nekaterimi oskrbniki koč in bivakov ter se pozanimala o prehodnosti poti, razpo­ ložljivosti prenočišč ter dobila nekaj koristnih napot­ kov za odpravo iz prve roke. Večinoma je možno pre­ nočevati v neoskrbovanih bivakih, ki so stalno odprti in zgolj zasilno vzdrževani. Prednost popotovanja v pomladnem času je zagotovljena preskrbljenost z vodo, ki v polnosti priteka iz vseh izvirov in potokov, ter omogoča pitje, kuhanje, pranje in umivanje. V bolj suhih mesecih, ko voda presahne, odprave praktično ni mogoče izpeljati v enem kosu, če nas s tekočino kdo ne oskrbuje sproti. Oblikovanje skupine in skupni dogovori V jasnem sobotnem jutru smo ob 6. uri iz Ljubljane odrinili na pot. Vožnjo smo čez Senj nadaljevali južno do kraja Sveti Juraj, kjer smo zavili v hribovit svet. Do izhodišča v Oltarih, 950 m, smo prispeli v dobrih treh urah. Dva avtomobila smo parkirali pri planin­ ski koči, o čemer sem se predhodno pozanimala po telefonu. Ko smo se napravljali za odhod, nas je ogo­ voril lastnik sosednje počitniške hiše, povprašal nas je o načrtih, nam pokazal svojo nastanitev in ponudil domačo okrepitev za lažji korak. Prvi dan se nam ni mudilo, saj smo imeli v načrtu le dostopno turo do doma Zavižan, od katerega poteka Velebitska planinska pot. Vzpon do doma naj bi nam vzel tri ure hoje, vendar je bilo treba upoštevati še težo nahrbtnikov, ki so nas pri hoji znatno upoča­ snjevali. Do doma Zavižan sicer vodi lepo urejena O Velebitu Planinski dom Zavižan Foto Teja Štefančič Gorski greben Velebit leži v jadranskem primorju na Hrvaškem in se v dolžini 145 kilometrov razprostira vzdolž jadranske obale. Z začetkom na prelazu Vratnik nad Senjem na severozahodu se nadaljuje do kanjona reke Zrmanje na jugovzhodu. Večinoma ga prekriva goli kras, deloma pa tudi gozdovi in pašniki. Območje severno od Velikega Alana predstavlja Severni Velebit, dele med Velikim Alanom in Baškimi Oštarijami Srednji Velebit, območja južneje od Baških Oštarij pa Južni Velebit. Na območju Velebita ležita dva izmed osmih hrvaških narodnih parkov, Severni Velebit in Paklenica. Višje nadmorske višine najdemo že v Severnem Velebitu, najvišji vrhovi Velebita pa se nahajajo v Južnem Velebitu nad Paklenico. V E S T N I K Prvi dan: Iz Oltarov do doma Zavižan za ogrevanje cesta, vendar je bila v osojnih predelih še zasnežena in zato neprevozna. Zato smo se pripeljali le do nižjih Oltarov, kar pa se je odlično ujelo s tem, da nam zaradi časovno krajšega začetnega vzpona iz Sloveni­ je ni bilo treba odriniti sredi noči, poleg tega smo se za pot lahko ogreli postopno. Namen prvega dne je bilo namreč med drugim privajanje na 20-kilogramsko dodatno obremenitev. Po nekaj metrih hoje po cesti smo zavili na kolovo­ ze in gozdne poti med vzpenjajočimi se bukovimi in smrekovimi gozdovi. Že nekoliko pred Babić Sičo, vhodom v narodni park Severni Velebit, smo dosegli zaplate snega, izpod katerih so ponekod kukali žafrani. Z informativnih tabel smo se poučili, da gre za najmlajšega od osmih narodnih parkov na Hrva­ škem, ustanovljenega leta 1999. Odlikuje ga pestrost kraških oblik in mozaik habitatov, ki so dom števil­ nim rastlinskim in živalskim vrstam. 25 april 2024 P L A N I N S K I Prijatelja sta mi že pred izbiro poti napovedala, da se naslednjič gotovo želita pridružiti moji odpravi. Poletje pred tem sem namreč v kosu opravila Slo­ vensko planinsko pot, med božično-novoletnimi prazniki pa smo v skupini prehodili 150-kilometrski Camino Krk. Navdušena sta bila nad tokratno izbiro Velebitske planinske poti. Mene pa je zelo veselilo to, da sta se odpravi pridružila še dva udeleženca, ki sta me našla prek spletne strani sprehajalci.si. Tako je naša skupina z mano vred v začetku štela pet članov. Sestali smo se, si podelili izkušnje in predebatira­ li množico organizacijskih reči. Vsak izmed nas je med drugim potreboval kakovostno spalno vrečo za nizke temperature, spalno podlogo, pelerino in nepremočljivo prevleko za nahrbtnik. Trije od nas smo priskrbeli gorilnike, posodo in plinske jeklenke. Tovoriti je bilo treba hrano za osem skupnih popol­ danskih obrokov, ki smo si jo porazdelili po nahrbtni­ kih, hrano za zajtrke in prigrizke pa si je vsak po svojih željah in potrebah priskrbel sam. Znajti smo se morali tudi glede oskrbe z elektriko, da smo lahko v času celotne odprave s fotografijami dokumentirali našo pot. Večina bivakov je opremljenih s sončnimi paneli, ki proizvajajo elektriko za polnjenje naprav, vendar je njihovo delovanje pred majem še izključeno. Tako so bile dobrodošel kos naše opreme tudi prenosne ba­ terije – razen seveda za tiste, ki bi se na tej poti želeli popolnoma odklopiti, za kar se je ponujala enkratna priložnost. Pred odhodom sem priskrbela dnevnike za 22 žigov Velebitske planinske poti in papirnate zemljevide, ki so zanesljivejši od sicer zelo praktičnih mobilnih apli­ kacij. Veselilo me je, da je omenjeno gradivo na voljo v trgovini Planinske zveze v Ljubljani in ga zato ni treba naročati iz Hrvaške. Prav tako je bila dobrodošla in­ formacija, da imata slovenska in hrvaška planinska zveza sklenjen sporazum o vzajemnosti, zato imajo člani obeh organizacij enake ugodnosti (med drugim zavarovanja in popuste pri nočitvah v kočah). Delno zasnežena Premužićeva steza Foto Teja Štefančič Pod domom Zavižan, 1594 m, se je na naše veliko za­ dovoljstvo odprl krasen pogled proti morju in kvar­ nerskim otokom, med njimi na Krk, Prvič, Goli otok, Sv. Grgur, Rab in delno tudi Pag. Posedeli smo v pro­ stranosti prizora, nato pa že hiteli pripravljat večerjo v kočo. Na voljo smo imeli kuhinjo s tekočo vodo, se­ stavine pa smo uporabili svoje. Miren večer smo pre­ živeli pri opazovanju sončnega zahoda vijoličasto-ru­ menih barv s sosednjega vrha Balinovca, 1661 m. Drugi dan (1. etapa): Po Premužićevi stezi do koče Alan 26 Deževna etapa od koče Alan do bivaka Skorpovac Foto Andrej Pavlin Pol ure hoje od doma pod Zavižanom se začenja Pre­ mužičeva steza, ki je ena lepših pohodniških poti na Hrvaškem. 57-kilometrska pot poteka na območju Severnega in Srednjega Velebita. Namen njene iz­ gradnje leta 1933 je bil približati skrivnostne lepote Velebita širšemu krogu ljudi, zato je precej nezahtev­ na, brez večjih vzponov in spustov. Vendar so hojo v času naše odprave nekoliko oteževale zaplate snega, ki so na nekaterih mestih v osojnih legah presenetile s svojo globino. Pot je dobila ime po Anteju Premužiću, ki je bil inženir gozdarstva, zagrizen planinec in veliki navdušenec nad Velebitom. Stezo je projektiral, nato pa organiziral in nadziral njeno gradnjo v izvedbi domačinov. Zani­ mivo je, da so jo ti gradili ročno, brez gradbene meha­ nizacije, ter jo dokončali v pičlih treh letih. Napis na tabli nas je poučil o tem, da smo se sprehodi­ li mimo območja Velebitskega botaničnega vrta, kjer bi čez kakšen mesec ali dva lahko opazovali na stotine rastlin, med njimi tudi nekatere velebitske endemite. Skozi gozdove smo prešli na skalnato območje Ro­ žanskih kukov. Pot nas je vodila pod vrh Gromovače, 1676 m, na katero smo se skušali vzpeti, vendar se je izkazalo, da je sicer 20-minutni vzpon zaradi nerazvi­ dnosti poti in vdiranja snega prenevaren. Gromovača je najvišji vrh Rožanskih kukov in bi gotovo ponudila krasen razgled na kamniti greben pod nami, na morje in na Zavižan. V osrčju Rožanskih kukov smo dosegli bivak Rossi­ jevo zavetišče, 1580 m, poimenovan po raziskovalcu velebitskega rastlinstva, kjer smo pomalicali v prije­ tnem vetriču. Naprej nas je Premužićeva steza vodila čez predele, ki so bili pred njeno izgradnjo najbolj neprehodni, do odcepa za vrh Crikvene, 1641 m. Za vzpon na vrh, kjer je bilo zaradi delno zasnežene poti treba sprva nekoliko poplezati, sva se opogumila s prijateljem, ostali pa so se medtem nekoliko spočili pod vznožjem. V nadaljevanju je pot prešla v gozd, nato pa nad kočo Alan izstopila na travnike. Ponovno se nam je odstrl izjemen razgled na kvarnerske otoke. Predhodno sem izvedela, da kočo Alan, 1305 m, odprejo ravno teden dni po našem prihodu, vedno pa je možno prenočevati v zimski sobi. To nam je za­ doščalo, ogreli smo se s pečjo na drva in se razporedili na jogije. Večji izziv je bilo pridobiti vodo za kuhanje in pitje naslednji dan. Vendar je ravno to prispevalo k najbolj zabavnemu delu tega dne, kuhanju, za kar je bilo treba najprej na gorilniku staliti okoliški sneg. Vodo smo dobro prevreli in si v njej skuhali večerni obrok. Teknil je odlično, saj smo bili seveda sestrada­ ni – pa še prebavne motnje so nas zaobšle! Tretji dan (2. etapa): Pred neurjem v bivak Ograđenico, nato polni moči do Skorpovca Druga etapa nudi spektakularne razglede, ki pa jim žal nismo bili priča. Obetal se je namreč meglen, pršeč dan z nekaj vetra. Pot smo prejšnji večer na­ tančno proučili in sklenili, da se kljub neugodni vre­ menski napovedi odpravimo dalje, saj smo opremo za zmeren dež in veter imeli, nevarnosti pa nismo pričakovali. Vremenska napoved se nam je odlično ujela z loka­ cijo bivaka Ograđenica, 1400 m, v katerega smo se zatekli ravno pred napovedanim večjim neurjem. Etapo nam je uspelo izpeljati izredno spretno, saj smo v bivaku dve uri porabili za pripravo obroka in krepčilni dremež − power nap, čemur bi v vsakem primeru namenili daljši postanek. Ob divjem za­ ganjanju vetra in šklepetu dežnih kapelj ob kovin­ sko konstrukcijo nas je vedoč, da je preprost bivak kljuboval že mnogim vedenjskim ujmam, premagal lahen spanec. Šatorino, 1624 m, smo zaradi višje nadmorske višine in precejšnje odročnosti izpustili ter ujeli del dneva s stabilnejšo vremensko sliko za nadaljevanje narav­ nost proti našemu cilju, bivaku Skorpovac, 1958 m. Ta leži sredi zapuščene istoimenske gorske vasi, o čemer pričajo okoliške razvaline. Na naše začudenje sta nas v bivaku pričakala oskrbnik in zakurjena peč. Za večerjo nam je ponudil pravkar nabrani čemaž, iz katerega smo skuhali velik lonec juhe. Ni besed, ki bi opisale, kako dobro nam je dela in kako hvaležni smo bili oskrbniku, da je malce poskrbel za nas. Četrti dan (3. in 4. etapa): Čez Budakovo Brdo in Bačić Kuk do Ravnega Dabarja in Baških Oštarij Zaradi obvladljivih razdalj smo četrto etapo pri­ ključili tretji in v tem dnevu sklenili pot čez Srednji Velebit. Zjutraj se nam iz toplega in udobnega bivaka ni nikamor mudilo, nato pa nas je le zvabila prije­ tna jutranja jasnina, ki so jo proti popoldnevu začeli prekrivati temni oblaki. Kmalu smo s poti ponovno ugledali morje. Med prečenjem pobočja nas je trojico zamikalo obiskati razgledni vrh nad nami, Budakovo brdo, 1317 m, ki sicer ni del Velebitske planinske poti. Slikovit travnat vrh zaradi svoje lege in višine nudi raz­ glede tako na celinske kot obalne dele. Pod seboj smo opazovali Pag, južno se je videlo vse do Zadra. Ponovno se nas je združilo vseh pet članov odprave in nadaljevali smo proti Bačić kuku, 1304 m, kjer smo pridobili naslednji žig. Tik pod skalnatim vrhom nas je pričakal zahtevnejši vzpon po klinih in ob jeklenici. Vrh ni pretirano prostoren, je precej izpostavljen, razgled pa nekoliko vrtoglav. Bačić kuk je sicer najsevernejši in najbolj razgleden vrh med Dabarskimi kuki z obliko podolgovatega kamnitega grebena. Z njega lahko opa­ zujemo preostale Dabarske kuke, ki se kot kamnita stena dvigajo iz gozdov in segajo vse do Baških Oštarij. Po poti navzdol nas je že ujela kakšna dežna kaplja, vendar je bila to še najmanjša skrb, ki nas je obhaja­ la v tistem trenutku – prijatelju se je namreč odlepil podplat! Sušenje premočenih, nekoliko dotrajanih čevljev nad vročo pečjo prejšnji večer je botrovalo po­ puščanju lepila. Ustrašili smo se, da ga morebiti izgubi­ mo za preostanek poti. Vendar ni sam niti za trenutek pomislil, da obstaja kaj drugega, kot da najde rešitev in v nekaj uricah uredi ta zaplet. Ob takšnih dogodkih na poti, ko smo prepuščeni naključjem in dobroti ljudi, se resnično naučimo zaupati v moč svoje namere. Imeli smo tudi veliko srečo, da se mu je to zgodilo ravno na delu poti, kjer smo se približevali edini cesti, ki preči Velebit in povezuje mesti Gospič v notranjosti ter Kar­ lobag na obali. In res – s štopanjem mu je uspelo priti v mesto Gospić, kjer je kupil nove čevlje, in nato nazaj do našega današnjega cilja, Baških Oštarij. Medtem je že precej deževalo, zato sta se dva člana skupine odločila odpraviti naravnost proti hostlu, preostala dva pa sva bila odločena pridobiti še žig pri domu Ravni Dabar, 723 m. Odeta v pelerini sva dosegla istoimensko kraško kotanjo z ravnim dnom (715 m), ki jo obkrožajo skalnati vrhovi Butinovača, Visibaba in Čelinac. Od nekdanje vasi je ostalo le šolsko poslopje, ki je danes preurejeno v planinski dom. Strmo navzgor sva skozi gozd nadaljevala do Da­ barske kose, od koder vodi Premužićeva steza vse do Baških Oštarij. Baške Oštarije, 927 m, so gorsko, precej turistično naselje ob cesti Gospić–Karlobag, ki preči Velebit. Izraz Oštarije spominja na nekdanje gostilne (italijansko osteria). Kraj se nahaja na polovi­ ci Velebitske planinske poti, kar je poleg dobre pro­ metne povezave razlog, da tukaj mnogo pohodnikov prekine ali začne svojo pot, če si jo želijo olajšati in jo razdeliti na dva dela. Vendar mi prekinitve nismo na­ črtovali – že naslednji dan smo odločno nadaljevali na območje Južnega Velebita. Na neprostorni skalni vrh Bačić kuka se povzpnemo po klinih in ob jeklenici, kjer tudi sestopimo. Foto Teja Štefančič Peti dan (5. etapa): Panoramska pot nad kvarnerskimi otoki do modernega bivaka Šugarska Duliba V Baških Oštarijah smo prenočili v hostlu z odlično restavracijo, kjer smo si med drugim privoščili dolgo tuširanje, si oprali oblačila, napolnili prenosne bate­ rije ter se naspali na pravih posteljah. V prihodnjih dneh nas je namreč čakalo prenočevanje v štirih neo­ skrbovanih bivakih zapored. Pot proti planinskemu zavetišču Šugarska duliba Foto Teja Štefančič Na Panosu stojijo zapuščeni vojaški objekti. Foto Teja Štefančič Zjutraj smo se sprehodili do koče Vila Velebita, 924 m, in si odtisnili tamkajšnji žig. Po cesti smo se vrnili do nekdanje šole v Oštarijah, kjer označena pot vstopi v gozd, se povzpne na kamnit greben Sladova­ škega brda in se spusti na planino Sladovača. Narava je na tem območju počasi dobivala bolj pomladno podobo, še vedno pa smo občasno naleteli na zaplate snega. V gozdu nas je razveselil čemaž, ki smo si ga nabrali za dodatek k večerji. Tik pred našim ciljem se je ponovno odprl čudovit pogled na svetlikajoče se morje. Izstopajočih zanimivosti na tem delu poti morda ni bilo tako veliko, vendar je pretehtalo tako želeno užitje gorskega miru in tišine, česar tukajšnji prostrani gozdovi nudijo na pretek. Planinsko zavetišče Šugarska duliba, 1120 m, je nedavno prenovljen moderen bivak z dvema ste­ klenima stenama in vodnjakom pitne vode v bližini. Leži v veliki kraški dolini, skriti za verigo vrhov, ki se dvigajo iznad obale. Na enega izmed njih smo se povzpeli opazovat sončni zahod. Saljev kuk, 1199 m, nam je postregel z res enkratnim in gotovo enim lepših prizorov na naši poti. 28 Šesti dan (6. etapa): Razgledni Panos, odročna Jelova Ruja in čudovito užitje pomladi na Stapu Od vodnjaka, kjer smo si natočili vodo, smo nada­ ljevali naravnost skozi gozd. Vzpeli smo se na pro­ strane travnike s panoramskimi razgledi na Jadran. Ob proučitvi zemljevida nas je pritegnil vrh Panos, 1258 m, ki je zaradi svoje lege obetal še daljnosežnejše poglede. Čeprav ni del Velebitske planinske poti, smo se namenili nanj. Na vrhu, ki je imel svoj čas zaradi strateške lege izredno pomembno vlogo, stojijo zapu­ ščeni vojaški objekti. Skupina se je ponovno ločila: dva od nas je bolj vleklo po razgledni poti ob morju, trije pa smo se odloči­ li slediti Velebitski planinski poti in si pridobiti žig v notranjost odmaknjeni Jelovi ruji, 950 m. Strelne luknje in table, ki opozarjajo na nevarnost min, so nas pri hoji po makadamski cesti prestavile v turobno vzdušje vojnega časa. Spustili smo se do ostankov gozdarske hiše v Jelovi ruji. Gre za dolgo prečno dolino, poraslo z gozdom, ki jo z vseh strani obdajajo stene visokih vrhov. Ni bilo treba spregovoriti, da smo vedeli, kako podobnih misli smo bili: pot ob morju bi bila zagotovo v večji užitek! Sledili smo markacijam navzgor. Čez razgibano kraško pokrajino, čemaževa polja in med značilnimi "kuki" smo prispeli do idiličnega Stapa. Velika trav­ nata dolina z ravnim dnom je obdana s slikovitimi apnenčastimi skalami in gozdovi. Na robu doline je prijeten bivak Tatekova koliba, 960 m, očkova koča. Ime izhaja iz vzdevka Slavka Tomerlina, ki ga je zgradil in opremil. V bližini bivaka je jezerce s tekočo vodo, ki se napaja iz bližnje ozke jame. Čistost vode in sončna toplota sta klicala k temu, da izkoristimo priložnost in dodobra Na poti smo bili ravno v rastju čemaža, ki smo ga pridno nabirali. Foto Teja Štefančič Spočiti smo stopili v nov sončen dan. Pot se je vila južno do planote Malo Rujno in v nadaljevanju na Veliko Rujno. Pot z Malega Rujna na Veliko razveseli z izredno odprto lego, ki jo na jasne dni blagodejno obsije sonce. V skupini se je med hojo čutilo, kako nas prevevajo občutki miline: poti so se zravnale, vreme nas je prijetno božalo, pogledi so nesli v prostranost. Sprehodili smo se mimo zapuščenih vasic, nabirali brinove jagode ter opazovali mogočne konje na paši. Za hip postati v teh neponovljivih trenutkih in jih užiti je bila nagrada za vse pretekle napore z razgiba­ nih poti. Veliko Rujno je velika travnata planota, sredi katere stoji kapelica Gospe od Rujna, 900 m. Dostop do tega prijetnega koščka narave je lepo urejen tudi iz Pakle­ nice, zato je zanimiv tako za planince kot kolesarje. Tam smo pridobili žig in nekoliko posedeli, preden smo zagrizli v klanec proti našemu cilju. Po vstopu v borov gozd smo se sprva vzpeli na preval Stražbenica ter nadaljevali po precej strmi poti do prelaza Buljma. Dosegli smo planoto Struge in v njenem osrednjem delu prišli do istoimenskega planinskega zavetišča, 1380 m. Preprost lesen bivak so za potrebe pohodnikov uredili člani planinske­ ga društva. Pohodniki, ki so zapuščali Struge, so nas opozorili na zamašen dimnik v bivaku, zato si raje nismo zakurili. Vendar se je izkazalo, da smo v spalnih vrečah, primernih za zimske razmere, spali še bolje kot večino dni ob prevroči peči. Pozneje smo celo iz­ vedeli, da naj bi bilo z dimnikom vse v redu – verjetno je naše predhodnike prestrašil dim, ki zajame bivak, preden dimnik potegne. Iz skorajšnjega poletja smo ponovno prešli v zimske razmere. Pot nas je vodila mimo deset minut odda­ ljenega izvira Marasovac, ki z vodo oskrbuje obisko­ valce bivaka Struge, in nato na najvišji velebitski vrh, Vaganski vrh, 1757 m. Območje današnje etape je bilo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja močno vojno oblegano, zato tukaj še danes obstaja večja nevarnost naleta na mino. Po­ hodništvo je dovoljeno izključno po označeni Vele­ bitski planinski poti, ki velja za varno. Vendar nam je hojo po poti nekoliko oteževal sneg, zaradi katerega neuhojena pot ni bila povsod popolnoma razvidna. Težav z orientacijo sicer nismo imeli, gotovo pa nismo slehernega koraka naredili po poti – k sreči nam to ni odneslo dobre izkušnje. Na Vaganski vrh smo prispeli v precejšnjem mrazu in vetru, zato se na njem nismo prav dolgo zadržali. Vse­ kakor pa smo bili presrečni, da so nam razmere sploh omogočile vzpon nanj. Vrh je širok položen greben, ki je v toplejših mesecih gosto poraščen s travo, zato ne daje vtisa najvišjega vrha. Razgled je večinoma usmerjen proti Liki. Spustili smo se in čez nekaj časa prestopili na obalno stran, kjer smo ugledali kanjon Male Paklenice. Teren je postajal vse bolj kraški. Pri odcepu za Sveto brdo, 1751 m, smo se ločili, saj sta se dva člana skupine od­ ločila počakati spodaj. Preostali trije smo tukaj pustili nahrbtnike in se čez travnike dvignili proti vrhu z velikim kovinskim križem. S Svetim brdom se zaklju­ čuje veriga visokih velebitskih vrhov, pogled z vrha pa zaobjame tako Liko kot primorsko stran. S čevlji smo "prismučali" do prevala, od koder smo se ponovno združeni še nekoliko spustili do bivaka Vlaški grad. Pri tem se nam je odprl krasen pogled na istoimenski greben. Planinsko zavetišče Vlaški grad, 1280 m, je novejše, funkcionalno ter na pogled pri­ vlačno, kar seveda lahko prispeva k prijetnejši izku­ šnji bivanja – lahko pa je tudi minus, saj botruje toliko večji natrpanosti. Konec tedna in bližina priljubljene Paklenice sta število ljudi še pomnožila. Velika travnata planota Veliko Rujno Foto Teja Štefančič V E S T N I K Sedmi dan (7. etapa): Čez spokojne ravnice do Velikega Rujna in vzpon do bivaka Struge Osmi dan (8. etapa): Čez najvišje vrhove Velebita do natrpanega bivaka Vlaški grad 29 april 2024 P L A N I N S K I umijemo sebe, operemo oblačila in posodo. Kasneje smo poležavali v mehki travi, se prepuščali sončnim žarkom in si nabirali moči za nadaljnje dni. Dva manj utrujena prijatelja pa sta se pred mrakom povzpela še v bližino Debelega kuka, 1269 m, na preval, pod katerim leži dolina Stap, in uživala v enem lepših raz­ gledov na dolino. zvok prebujajoče se narave. Po več dneh hoje po manj obljudenih poteh se je prijalo spustiti v živahnejše predele. Planinski dom Paklenica, 550 m, je ravno v času našega prihoda praznoval šestdeset let, zato smo bili tu priča veselemu dogajanju. Popoldan smo preživeli v bližini doma, kjer smo čas iz­ koristili vsak po svoje. Dom leži v vznožju doline, kjer se zlivata potoka Paklenica in Brezimenjača, in gotovo se je bilo najbolj prijetno zadrževati v bližini vode. Na vsej naši poti se noben dan nismo zamudili, temveč etape opravili po danem načrtu, zato so bili naši zadnji dnevi (ki bi jih sicer lahko skrčili, če poti predhodno zaradi neugodnih razmer kakšen dan ne bi nadaljeva­ li) nekoliko bolj sproščeni in namenjeni regeneraciji, druženju in refleksiji tega neverjetnega podviga. Vaganski vrh Foto Andrej Pavlin Ta večer je naša skupina dobila še enega člana, ki se je pripeljal v Starigrad, in svojo pot začel pri vhodu v narodni park Paklenica. Do bivaka Vlaški grad je prehodil kar zajetno razdaljo, ki je bila s težkim na­ hrbtnikom, polnim naročenih priboljškov iz trgovi­ ne, še toliko večji izziv. Z nami se je v naslednjih dneh spustil nazaj v dolino, zadnji dan pa prijazno pomagal pri prevozu nazaj na izhodišče. Deveti dan (9. etapa): Spust mimo Ivinih Vodic do praznično odetega doma v Paklenici 30 Pogled na kanjon Velike Paklenice od bivaka Vlaški grad Foto Teja Štefančič Skozi gozd smo se skoraj po plastnici napotili do bivaka Ivine vodice, 1250 m, pri čemer smo se le enkrat znatneje vzpeli in spustili. Ob preprostem bivaku se je na jasen nedeljski dan razprostiralo nekaj šotorov. Šotor je priporočljiv za odprave na to območje takrat, ko sem pride več ljudi, saj obstaja verjetnost, da v bivakih ne dobimo prostora. Naša skupina šotorov zaradi že tako težkih nahrbtnikov ni jemala s seboj in na srečo smo vedno dobili prostor v bivakih. Pri spuščanju v kanjon Velike Paklenice je narava ozelenela. Žuboreči potoki so pridali čaroben Deseti dan: Ogled jame Manita Peć in opazovanje plezalcev v steni Anića Kuka na poti do morja Pri domu se začne široka zgrajena pot, ki vodi proti Starigradu in obali. Po desetih minutah smo se spre­ hodili mimo gozdarske hiše, prečkali potok in se pri­ bližali najbolj privlačnemu delu korit Velike Paklenice. Desno s poti smo se vijugasto vzpeli k jami Manita Peć. 40-minutni vzpon se je nekoliko vlekel, vendar je ogled najlepše jame na območju Paklenice in ene lepših na Hrvaškem odtehtal naš napor. 175 metrov dolga in 35 metrov globoka jama sestoji iz ene same velike dvorane, ki jo stalagmiti in stalaktiti delijo na tri manjše dele z izredno bogatim jamskim okrasjem. Voden ogled po urejenem delu jame je trajal pol ure. Po vrnitvi na glavno pot se nam je levo odprl pogled na impresivno severno steno Anića kuka. Največja skalna stena na Velebitu in najznamenitejša na Hrvaškem je visoka več kot tristo metrov ter še posebej priljubljena med plezalci. Previsni del štrli iz sredine pročelja, ob vznožju pa se razprostira travnik z izvirom vode. Korita so se nenadoma zožila v kanjon in kmalu smo na desni strani zagledali vhod v nekdanje tunelske Sprva je morda težko verjeti, da nas majhni, dnevni koraki vodijo k težko predstavljivemu, oddaljenemu cilju. Začetni napori lahko zamajejo našo odločenost za vztrajanje na poti in morda je treba vložiti precej miselnega napora, da se prepričamo k nadaljevanju. Naša druščina pri jami Manita peć, vesela zaradi prehojene poti Foto Teja Štefančič Zadnji del naše odprave – sestop skozi zeleno Paklenico Foto Teja Štefančič Informacije Predvideni časi hoje po etapah (povzeto po www.hps.hr/info/vpp/): 1. Zavižan–Alan 6 h 2. Alan–Skorpovac 4 h 3. Skorpovac–Ravni dabar 6 h 4. Ravni dabar–Baške Oštarije 3 h 5. Baške Oštarije–Šugarska duliba 6–7 h 6. Šugarska duliba–Stap 5 h 7. Stap–Struge 7–8 h 8. Struge–Vaganski vrh–Sveto brdo–Ivine vodice 8 h 9. Ivine vodice–Velika Paklenica 6 h Vodnika: Alan Čaplar: Velebitski planinarski put. Hrvatski planinarski savez, 2012. Alan Čaplar: Planinarski vodič po Hrvatskoj. Meridijani in Hrvatski planinarski savez, 2021. Zemljevidi: Nacionalni park Sjeverni Velebit, Smand 16a, 1 : 25.000 Srednji Velebit, Smand 17, 1 : 30.000 Južni Velebit, Smand 18, 1 : 25.000 Nacionalni park Paklenica, Smand 19, 1 : 25.000 V E S T N I K Spoznanja s poti − kako premagovati večdnevne napore na poti in kako nam krepitev vztrajnosti lahko pomaga pri vsakdanjih izzivih Sčasoma pridobimo pozitivne izkušnje glede svojega napredovanja, cilj pa postaja razvidno bliže, pri čemer se tudi v nas okrepi pozitivno pričakovanje, da nam ga resnično uspe doseči. Okrepimo se tudi fizično. Na daljših odpravah lahko v neki meri sproti pridobimo telesno kondicijo. Prila­ godimo se na novo, aktivnejšo dnevno rutino, nava­ dimo se tudi na prenašanje težkega nahrbtnika. Ob tem naš korak postaja iz dneva v dan bolj suveren. V zvezi s temi spoznanji pa lahko potegnemo tudi mnogo vzporednic z življenjem. Pri čemerkoli, česar se lotimo, čeprav je to nekoliko "nad nami", je pomembno, da se na začetku ne zaletimo pretirano k cilju in ne pretiravamo z obremenitvijo. Bistveno je znati preceniti, kje so naše resnične telesne meje. Poleg tega je koristno, da kdaj odmislimo končni cilj in se osredotočimo na manjše, dnevne, obvladljive cilje – hkrati pa verjamemo, da se s svojo dnevno ak­ tivnostjo krepimo v veščinah za doseganje velikega končnega cilja. S takšno naravnanostjo bomo lahko uspešni pri doseganju ciljev na marsikaterem podro­ čju našega življenja. m 31 april 2024 P L A N I N S K I vojaške bunkerje, ki jih nismo obiskali. Sistem pre­ dorov je v petdesetih letih prejšnjega stoletja v strogi tajnosti izkopala jugoslovanska vojska za namen je­ drskega zaklonišča, vendar ga nikoli niso začeli upo­ rabljati. Sistem predorov je danes preoblikovan in prenovljen ter nudi prostor za manjšo predavalnico, nekaj razstavnih točk, trgovino s spominki in skladi­ šče za gorsko reševalno ekipo. Pot med velikanskimi stenami se je v nadaljevanju spustila do parkirišča, kjer se začne asfaltna cesta. Pri­ bližno dva kilometra naprej je vhod v narodni park, kjer smo navdušeno pridobili še zadnji žig. V bližnji restavraciji smo si privoščili pošteno kosilo, nato pa krenili proti morju. V tem času se je že nekoliko po­ oblačilo, vendar so fantje brez oklevanja proslavili za­ ključek poti s skokom v morje. V poznem popoldnevu smo v mestecu Starigrad prispeli do apartmaja, kjer smo imeli rezervirano nočitev. Podružili smo se ob palačinkah in že zgodaj zavili v postelje. Naslednji dan nas je namreč čakala še daljša vožnja domov. Štirje od nas smo se do iz­ hodišča v Oltarih peljali z avtom, s katerim je prispel pozneje pridruženi član naše skupine, preostala dva pa sta ujela lokalni avtobus do Senja. Po dobrih dveh urah smo se dobili v Senju in se porazdelili po vseh treh avtomobilih. Poslovili smo se in nadaljevali vožnjo proti različnim koncem Slovenije. IN TERVJU Vladimir Habjan Vredno se je boriti za to našo zemljo! Pogovor z Dušico Kunaver Zdi se mi, da knjig in razprav o preteklih vojnah na Slovenskem nikakor ni konca. O tem berem vsepovsod. Tudi v Planinskem vestniku pišemo o njih. Kot da bi se v časih, ko nam skoraj ničesar ne primanjkuje, spominjali let, ko ni bilo tako, prej nasprotno. 32 Leta 1981 je pri Mladinski knjigi izšla knjiga Andreja Zlobca Za blagor očetnjave. Zlobec je bil kot vojak in Maistrov borec udeleženec kar petih vojn. O vseh piše v tej knjigi. K izdaji je veliko pripomogla njegova hči Dušica Kunaver, ki ima zasluge tudi za na­ slednje štiri še obširnejše knjige – predstavili smo jih tudi v Planinskem vestniku (leta 2013, številka 6, stran 70). To so: V bojih za severno mejo (2009), V viharju prve svetovne vojne (2010), Častnik kraljevine Jugoslavije (2010) in Vojni obveščevalec Osvobodilne fronte (2010), vse v samozaložbi Dušice Kunaver. Branje teh knjig je za današnje čase skoraj nepredstavljivo, res presunljivo. Kdor to bere, kar težko verjame, kaj se je dogajalo in kaj vse so morali ljudje takrat pretrpeti. Da bi obudili nekaj spominov na tega močnega človeka, Andrej Zlobec Arhiv Dušice Kunaver Andreja Zlobca, ki je preživel pravo kalvarijo, smo pripravili pogovor z Dušico Kunaver. Po zgodbi nje­ govega življenja bi morali posneti film. Leta 2021 je izšla še knjiga Krasni Kras in moja vas Ponikve, kjer je nekaj novih zapisov Andreja Zlobca, izdalo jih je Turistično in kulturno društvo Naše gore list. Kdaj in kako si izvedela za očetove spomine? Vedela sem že kot otrok, da je moj oče doživel veliko hudega, preden se je oženil z mojo mamo. Včasih je mama povedala kak drobec iz očetove zgodovine, oče pa nas otrok ni nikdar obremenjeval z vojnami. Tudi kadar smo se kot šolarji med kakim kosilom za­ pletali v pogovore o vojni, nas je pustil, da smo mo­ drovali s svojim najstniškim, šolskim znanjem. Nava­ dili smo se na njegov molk in nismo silili vanj, da bi nam kaj povedal. Da je doživel pet vojn, nisem vedela vse do takrat, ko mi je nekaj let pred smrtjo prine­ sel svoje rokopise. Koliko je pretrpel v drugi vojni, pa sem vedela le toliko, kolikor sem sama kot otrok doživljala njegove aretacije, taborišča in zapore. Ko se je vojna začela, sem bila stara štiri leta. V začetku vojne je bil moj oče komandant kasarne v Mostah v Ljubljani, kjer smo stanovali. V tej vojašnici sem pre­ živela zares lepa leta svojega zgodnjega otroštva – kot mala princeska med tisoč vojaki. Nekega dne pa ne­ nadoma ni bilo več prijaznih nasmeškov okoli mene. Z zaskrbljenimi obrazi so vojaki nakladali naše pohi­ štvo na kamion. Nisem razumela, kaj se dogaja, a kaj je vojna, sem spoznala že nekaj dni pozneje, ko so italijanski vojaki prišli v naše novo stanovanje na Ker­ snikovi ulici in odpeljali mojega očeta. Bil je v nekaj italijanskih taboriščih, v enem od njih je začel pisati spomine. V taboriščni kuhinji mu je uspelo ukrasti nekaj papirja, ki so ga imeli kuharji, da so podkurili ogenj. Ali si vedela, da je imel oče veselje do pisanja? Ja, to sem dobro vedela. Vedela sem, da je po vojni pisal članke in jih poskušal objaviti pri različnih časo­ pisih, vendar so imeli uredniki po vojni veliko izbiro vojnih spominov, ki so jih pisali partizani, taboriščniki in mnogi, ki so želeli objavljati svoja vojna doživetja. Predvsem je po vojni izhajalo zelo malo časopisov. Tistih časov ni mogoče primerjati z današnjimi. Ni bilo papirja, ni bilo tiskarn, ni bilo denarja, ni bilo kruha. Kruh je bil na karte še nekaj let po koncu vojne. Kaj te je pri branju najbolj navdušilo? Predvsem to, da je po vsem, kar je doživel, moj oče ostal živ. Nekega dne mi je rekel: »Če nočeš umreti, ne umreš.« Te besede je tudi zapisal ob spominu na dneve, ko je umiral na mrzlih tleh temnice. Ne le vsebini, v očetovih zapisih sem se čudila tudi njego­ vemu preprostemu, vojaškemu izražanju in občudo­ vala tudi njegovo slovenščino – ne glede na slovnične napake. Vse izobraževanje, ki ga je imel oče v sloven­ ščini, je bila dvorazrednica v šoli v Avberju, v bližini njegove rojstne vasi Ponikve na Krasu. Moj oče je bil najstarejši od devetih otrok na revni Matjaževini. Po koncu vojne je moral zbežati od doma, ker je bil v skupini vaških fantov, ki so ob šoli v Avberju razvili jugoslovansko zastavo. Meja z Italijo je bila takrat pri Logatcu. Neki kmet iz Hotedršice ga je spravil čez mejo. V Ljubljani v kaosu zaradi razpada avstro-ogr­ ske armade ni bilo možno preživeti, zato se je kot slepi potnik z vlakom odpeljal v Zagreb in se tam preživljal tako, da je na kolodvoru potnikom nosil kovčke z vlaka. Po čudnem naključju mu je uspelo priti v pod­ oficirsko šolo, kjer se je šolal v hrvaščini. Po vrnitvi iz bojev v Albaniji in Grčiji mu je uspelo priti na vojaško akademijo v Beogradu, kjer se je moral zelo hitro naučiti srbščine. Nekaj let po koncu šolanja je v cirilici napisal učbenik za intendantsko akademijo. V slovenščini ni imel skoraj nobene izobrazbe, a mu pri pisanju spominov beseda teče jasno in sproščeno. V kakšnem stanju, na kakšnem papirju, v kakšnem gradivu so bili shranjeni ti spomini? Ko se je oče po kapitulaciji Italije vrnil domov, je pri­ nesel s seboj rokopise svojih spominov, ki jih je pisal v taborišču. Prepisoval in dopolnjeval jih je po koncu vojne, po vrnitvi iz ljubljanskih zaporov. Takrat je bil invalid in dobival je skromno invalidnino. Več kot eno leto za službo ni bil sposoben. V tem času je do­ polnjeval svoje vojne spomine, a tudi po koncu vojne je imel težave, kako dobiti papir. Do strani sedem­ deset je spomine pisal na papir, ki je bil na eni strani že popisan, srednji del rokopisa je bil na črtastem papirju, za zadnji del rokopisa pa je uporabil zadnjo stran nekih nemških formularjev. Kdo je to gradivo pretipkal in spravil v možno izdajo? Za to delo sem porabila kar nekaj let. Oče mi je prine­ sel mapo s svojim rokopisom okoli leta 1977. Morda je slutil, da nima več veliko časa pred seboj. Zelo si je želel, da bi videl knjigo svojih vojnih spominov. Ko sva z možem Alešem prebirala očetove orumenele, skoraj štirideset let stare liste, sva se odločila, da bova naredila vse, da bi to očetovo pisanje prišlo v tisk. Vedela sva, kako zelo si je tega želel. Rokopis Andreja Zlobca Arhiv Dušice Kunaver Kako je prišlo do izida knjige Za blagor očetnjave leta 1981. Kdo je bil pobudnik? Aleš je v tistem času sodeloval z Mladinsko knjigo že pri dveh knjigah (Na vrhovih sveta in Makalu), zato so na uredništvu hitro sprejeli njegov predlog, da bi izdali knjigo mojega očeta. Dali pa so omejitev: največ tristo strani formata A5. Hitro sem se lotila pretipkavanja očetovega rokopisa, a le posameznih delov. Zelo težko mi je bilo izpuščati cela poglavja, ali pa jih krajšati ali celo delati povzetke. Poskušala sem s svojimi besedami pisati povezovalna besedila, a s tem sem marsikje preveč posegla v očetov jezik in način izražanja. Aleš je bil po dogovoru z založbo recenzent Zapiski Andreja Zlobca Arhiv Dušice Kunaver V viharju prve svetovne vojne Poslovil sem se od rodne Matjaževine. Doma sem pustil mamo s sedmimi lačnimi in raztrganimi otroki. Ko sem korakal po poti iz vasi, sem se še dolgo oziral nazaj in gledal materino visoko koščeno postavo in drobne ročice bratcev in sestric, ki so mi mahali v slovo. Bo tudi moja mama dobila bel telegram, kakršnega mi je v Štanjelu kazal objokani starec − Padel za domovino in presvetlega cesarja … Čutil sem, da za vedno odhajam iz ljubljenega domačega kraja. Od doma moram. Kam? Morda bom ujet? Morda ranjen? Morda bom padel? Ulegel sem se v travo in hlastno vsrkaval vonj sveže prsti. Begunci Arhiv Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije Prenašanje ranjencev po zamaskirani poti v zaledje Arhiv Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije te knjige. Ko je bral besedilo, je hitro uganil, kje sem preveč posegla v očetov rokopis, in mi je tiste dele črtal. Danes sem mu hvaležna, da je ravnal tako. Oče je hodil k meni brat svoj rokopis. Prebral je celotno besedilo, preden sem ga odnesla na založbo. Ko je bral moje tipkopise, mi je marsikaj še zraven povedal, vendar je bila takrat moja naloga krajšati, ne pa daljša­ ti njegove zapise. Danes mi je zelo žal, da si njegovih dodatnih pripovedi nisem zapisovala, zelo zanimive stvari mi je pravil. Res pa je, da je bil to čas, ko sem bila zelo obremenjena – redna služba, gospodinjstvo, trije otroci, Aleševe odprave …, pa še hišo sva z Alešem ves čas dograjevala. Vsega je bilo preveč. nov ni dočakal, a v knjigah živi naprej, on in njegova globoka ljubezen do domače zemlje. Izdaje oče ni doživel, čeprav se je je zelo veselil. Umrl je leta 1981, nekaj tednov pred izidom knjige. Ko sem mu nesla knjigo pokazat na grob, bi ga najraje zbudila … Ko je bila knjiga v pripravi za tisk, je bil star osemdeset let. Nikdar v življenju ni za svoje boje za domovino in za trpljenje dobil nobenega priznanja, medalje, zahvale, a tega ni pričakoval, želel pa je videti svoje spomine v knjigi. Nobene knjige svojih spomi­ Častnik kraljevine Jugoslavije Kopali smo strelske jarke in kopali. Sanitejci so odnašali ranjence. Pozno ponoči smo se ulegli v izdelane brloge in utrujeni zaspali. Žilović je skrbel, da se je straža menjavala vsake pol ure. Ta človek ni poznal utrujenosti. Imeli smo ga za očeta, ki enako skrbi za vse svoje otroke. Naslednji dan smo občutili vso grozoto vojne. Vročina od eksplozij se je stopnjevala. V kavernah je postalo nevzdržno. Trepetali smo od strašnih potresov granat, ki so padale na vse strani. V pošastni svetlobi eksplozij sem zagledal bledi obraz prijatelja. Moj edini rojak v tej tuji deželi, Drago Kukman. V suha usta sem mu vlil nekaj kapljic vode, ki sem jo še imel v čutari. V levi rami je imel veliko rano. Oče se je izkazal z dobrim poznavanjem zgodovi­ ne svoje domovine. Ali veš, od kod mu to znanje? Ne, ne vem. Tudi jaz sem se ob branju njegovih spo­ minov to spraševala. Imel je zares zelo široko znanje in vsekakor je bil umsko zelo sposoben. To je dokazal že v podoficirski šoli v Zagrebu leta 1920. Ta šola je ob vpisu zahtevala srednješolsko izobrazbo, moj oče pa je imel takrat za seboj le avbersko dvorazrednico. Dali so mu eno leto časa, da v znanju dohiti sošolce. Tisto šolsko leto je končal z odliko. Zelo se je moral potruditi, a vedel je, da če ne bi ostal v podoficirski šoli, bi ga čakala cesta ali pa bi morda postal hlapec pri kaki kmetiji, drugih možnosti ni imel. Pisanje je pogosto kritično in analitično. Je bil tak po naravi? Kako se ga spominjaš ti? V svojih spominih resda pogosto kritično in analitič­ no razmišlja, vendar takega poznam samo iz njego­ vih zapisov. V vsakdanjem življenju je bil preprost in vedno nasmejan. Tudi pet vojn ni bilo dovolj, da bi iz­ brisale nasmeh z njegovega obraza. Če sem kdaj imela težave, je bilo dovolj že, da sem videla njegov nasme­ jani obraz, in že sem bila zdrava. Pomislila sem samo, kaj vse je on doživel, a ni izgubil svetlega pogleda na življenje. Ob tej misli je moj problem postajal vse manjši, dokler ga ni bilo več. Nikdar nas otrok ni vzgajal z besedami. Ta del vzgoje je v naši hiši prevzela mama, tudi kakšno klofuto smo dobili od nje, če smo jo zaslužili. Nikdar pa ne bom pozabila stavka, ki sem ga večkrat slišala od očeta: »Vedno pomisli, kaj imaš, ne česa nimaš!« Ta očetova modrost mi je v življenju velikokrat koristila. Kako je prišlo do štirih knjig, ki so izšle leta 2009 in 2010? Odkar mi je oče prinesel svoje rokopise in odkar sem jih prebrala, sem si srčno želela, da bi našla možnost in jih v celoti objavila. Knjiga Za blagor očetnjave prinaša zelo majhen del njegovega celotnega rokopi­ sa. Ko sem se po upokojitvi leta 1987 začela ukvar­ jati s pisanjem in objavljanjem knjig, sem si za velik cilj zadala objavo celotnega očetovega rokopisa. Vesela sem bila, ko se je leta 2008 Fundacija Pot miru v Posočju zanimala za objavo prvega dela očetovih spominov in izdala knjigo V viharju soške. Ta knjiga je bogato slikovno opremljena z dokumentarnimi po­ snetki iz arhivov Fundacije ter kobariškega in goriške­ ga muzeja. Objava celotnega očetovega rokopisa pa mi je uspela šele skoraj trideset let po njegovi smrti, leta 2010, v zbirki pod naslovom V viharju petih vojn. V tej zbirki sem objavila dobesedno prepisano očetovo besedilo – povsem nelektorirano. Bala sem se, da bi kakršnokoli lektoriranje poseglo v njegovo vojaško, direktno besedo. Kako si prišla do fotografij? Ali je bilo težko dobiti slike iz muzejev? Ne, sploh ni bilo težko. Vse, kar sem potrebovala – fo­ tografije, strokovne nasvete, usmeritve …, sem dobila v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Na tem mestu bi se rada iskreno zahvalila kustosom in strokovnim sodelavcem tega muzeja: Mileni Osjak, Alešu Žgajnarju in predvsem dr. Marku Štepcu, ki je napisal uvod k vsem štirim knjigam zbirke. Zahva­ ljujem se mu tudi za strokovno oceno, da je moj oče edini Slovenec, ki je doživel in preživel pet vojn prej­ šnjega stoletja in zapisal spomine nanje. Pogled iz zasneženega tunela Arhiv Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije V bojih za severno in južno mejo V noči med 22. in 23. novembrom 1918 smo se postavili v zbor na dvorišču vojašnice. Ob 2. uri zjutraj nam je nadporočnik Gračner povedal, da se bo ob 4. uri izvršila razorožitev zelene garde – Schutzwehra. Kot sence smo se plazili po temnih ulicah spečega mesta. Prihuljeni k tlom smo se plazili čez dravski most. Po ozki ulici smo se priplazili do stolnice … Razorožitev se je končala neverjetno točno po Maistrovem predvidenem načrtu … Maribor je bil 23. novembra 1918 ob 5. uri zjutraj osvobojen. *** Povzpel sem se vrh planine Deješ. Tam daleč sem zagledal morje. Tam daleč, na koncu tega morja je moja domovina, moj dom. Tja, le tja si želim … Dvaindvajset let mi je. Kaj sem? Brezdomec? Vojak? Borec? Za kaj se borim? Za koga? Čigava je v resnici ta zemlja? V eni vasi nas prijazno sprejmejo in nam dajejo mleka, v drugi vasi nas streljajo. Je res puška tista, ki lahko prinese mir? Ne, ni. V katerih petih vojnah je sodeloval oče? S šestnajstimi leti je bil mobiliziran v avstro-ogrsko vojsko. Njegov oče je bil takrat na ruski fronti. Slovo od doma je bilo težko: Poslovil sem se od rodne Matjaževine. Doma sem pustil mamo s sedmimi lačnimi in raztrganimi otroki. Ko sem korakal po poti iz vasi, sem se še dolgo oziral nazaj in gledal materino visoko postavo in drobne ročice bratcev in sestric, ki so mi mahali v slovo. Morda bom ujet? Morda ranjen? Morda bom padel? Ulegel sem se v travo in hlastno vsrkaval vonj sveže prsti. V bojih v Dolomitih je bil ranjen in poslan v bolnico najprej v Meran, nato pa v Ljubljano. Od tu je dezer­ tiral v zeleni kader – k vojnim ubežnikom, ki so se takrat zbirali v Trnovskem gozdu. Po koncu vojne se je pridružil Maistrovim borcem in se udeležil zgodo­ 35 april 2024 P L A N I N S K I V E S T N I K Straža Arhiv Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije dogodkov je padel še v grško-turško vojno. Po čudežu je preživel tudi te boje. Ko se je vrnil v svoj garnizon v Skopju, se mu je odprla pot na vojaško akademijo v Beogradu, na intendantski oddelek. Bil je izbran med številnimi kandidati. Takrat je bil star 25 let, a je imel za seboj že štiri vojne. Kot kadet odličnjak je nekega dne leta 1927 za nagrado dobil vabilo na dvorni ples: »V vsem tem blesku dvornega plesa sem bil samo še bolj nesrečen, tako sam sem bil. Domov bi šel. Domov! Kako rad bi se znašel na kakem skednju v domači vasi, kjer bi vaški harmonikar raztegoval harmoniko. Domotožje je bila moja največja bolečina . Po končani akademiji leta 1928 se je strmo vzpenjal v vojaški hierarhiji in ob začetku druge vojne je bil član generalštaba in intendantski načelnik Triglavske divi­ zije. Drugo svetovno vojno je preživel po taboriščih in zaporih zaradi sodelovanja z Osvobodilno fronto. Domov se je vrnil kot invalid, vendar – živ. Avtor knjige mad borci za južno mejo (prvi z leve v prvi vrsti) Arhiv Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije vinskega dogajanja v noči 23. novembra 1918, ko so Maistrovi borci v izjemno preudarno in inteligentno načrtovani akciji, brez ene smrtne žrtve, osvobo­ dili Maribor še zadnjih ostankov nemštva. Tukaj je očetova beseda: V noči med 22. in 23. novembrom 1918 smo se zbrali v zbor na dvorišču vojašnice […]. Naloga naše skupine je bila, da na 3. odseku, vzhodno od Mlinske ulice, razorožimo okrog 190 schutzwehrovcev. Razburjeni smo čakali, da napoči čas akcije. Kot sence smo se plazili po temnih ulicah spečega mesta. Prihuljeni h tlom smo se plazili čez Dravski most [...]. Razorožitev se je izvršila neverjetno točno po Maistrovem načrtu in Maribor je bil 23. novembra 1918 ob 5. zjutraj osvobojen! Očetov Kras je medtem postal del Italije in moj oče je postal brezdomec. Ko je v Zagrebu z odliko končal podoficirsko šolo, se je pridružil prostovoljcem v bojih za južno jugoslovansko-albansko mejo. Skoraj tri leta je okušal, kaj pomeni gverilska, partizan­ ska vojna v albanskih gorah. Hrepenel je po domu. »Povzpel sem se prav na vrh planine Deješ. Tam daleč sem zagledal morje. Tam daleč, na koncu tega morja je moja domovina, moj dom. Tja, le tja si želim, a ne smem in ne morem domov.« Ko je bila v letu 1923 začrtana jugoslovansko-alban­ ska meja, je bil moj oče še vedno brezdomec. Po spletu Vojni obveščevalec Osvobodilne fronte Predlagal sem vodstvu OF, da bi bilo koristno onesposobiti lokomotive v kurilnici na šišenskem kolodvoru. Sprejeli so predlog. Sporočili so mi točen čas napada, in sicer 9. 11. med 14. in 15. uro. Moral sem predvsem posvariti železničarje, da ob tem času ne bi bil kdo v bližini kurilnice. Da bi bolje opazoval napad, sem se prikradel na podstrešje hiše na vogalu med Malgajevo in Medvedovo ulico. Razmaknil sem strešnike. Bili so točni. Kot blisk je priletelo še tretje letalo in zadevalo natančno v cilj. Globoko v sebe sem skril zmagoslavje. Navadil sem se molčati. To odliko bom morda še krepko potreboval. *** Februar 1945, po 36 dneh temnice. Zdaj je vse to za menoj. Tih sem, miren in spokojen. Če bom pa kakšnem čudežu ostal živ, bom napisal spomine. Kaj po tvoje pomenijo te zgodbe v današnjih časih, ko ne poznamo takega pomanjkanja, kot ga je bil deležen tvoj oče? Vse to, kar je doživel, si danes zelo težko predstavljamo. Najbolje, da na to vprašanje odgovori moj oče sam: "Tovarišija mlada, sedaj ne morete doumeti, kaj pomeni imeti v šoli materinščino za učni jezik. Svobodo imate!" Zgodovinarji bodo opisovali dvajseto stoletje kot dobo vojn, revolucij, propad starih monarhij[…], zabeležili bodo agrarne reforme […], na polju tehnike bodo opisovali velikanski napredek […]. Prav pa je, da opisi raznih dogajanj povedo poznejšim rodovom tudi, kako so ljudje preživljali te čase. Kakšno je bilo trpljenje, koliko je bilo gorja, žrtev […]. Ta knjiga naj prikaže doživljanja ne samo moja, temveč milijonov mojih sodobnikov. Blagor vam, mladina! Kako lepo vam je! Vse življenje je pred vami! Vedite, kako smo mi preživljali težke čase. Kako smo se borili in priborili svobodo. Naj poznejši rodovi vedo, kako težko dobo je preživljala naša generacija, koliko je bilo treba žrtvovati za svobodo in za pravice, katere uživajo sedanji in bodo uživali bodoči rodovi. Naj mladi vedo, da svobode nismo dobili zastonj! Kako je prišlo do knjige Krasni Kras in moja vas Ponikve? Moj brat Željko, sestra Benica in jaz smo vedeli, da si je naš oče zelo želel napisati knjigo o Krasu in o svoji rojstni vasi, po kateri je hrepenel vse življenje. Ob misli na to njegovo željo smo se lotili pisanja knjige. Sestro, ki je zelo bolna, je pri tem delu nado­ mestila njena hči, moja nečakinja Darinka Bogda­ nović. Zbrali smo nekaj očetovih še neobjavljenih rokopisov in jim iz zbirke V viharju petih vojn dodali vsebine, ki omenjajo njegove domače kraje. Četudi je knjiga Krasni Kras in moja vas Ponikve z očetovim avtorstvom izšla štirideset let po njegovi smrti, je vendar izpolnila njegovo življenjsko željo, da napiše knjigo o svojem Krasu. m rišče nad vasjo, 590 m. Do Preddvora pridemo po avtocestni povezavi Ljubljana–Jesenice, ki jo z juga zapustimo na izvozu Kranj vzhod in sledimo oznakam za Zgornje Jezersko (ali pa s severa na izvozu Kranj zahod in sledimo oznakam za Kokrico in Preddvor ali Zgornje Jezersko) skozi Britof. V Preddvoru zapeljemo z glavne ceste čez Kokro in navzgor v središče kraja ter nato desno po ozki asfaltirani cesti proti vasi Mače (Storžič). Skozi naselje po zelo ozki cesti pridemo na rob gozda in na večje parkirišče na desni. WGS84: N 46.313105°, E 14.418419° Koča: Zavetišče v Hudičevem borštu, 1328 m, +386 (0)41 884 183 dneve ter dobro obiskan tudi v ugodnih snežnih razmerah. Zahtevnost: Nezahtevna označena pot Oprema: Običajna planinska oprema Višinska razlika: 1265 m Izhodišče: Mače pri Preddvoru, parkirišče nad vasjo, 590 m. Do Preddvora pridemo po avtocestni povezavi Ljubljana–Jesenice, ki jo z juga zapustimo na izvozu Kranj vzhod in sledimo oznakam za Zgornje Jezersko (ali pa Srednji vrh, Mali Grintovec in Storžič Foto Oton Naglost s severa na izvozu Kranj zahod in sledimo oznakam za Kokrico in Preddvor ali Zgornje Jezersko) skozi Britof. V Preddvoru zapeljemo z glavne ceste čez Kokro in navzgor v središče kraja ter nato desno po ozki asfaltirani cesti proti vasi Mače (Storžič). Skozi naselje po zelo ozki cesti pridemo na rob gozda in na večje parkirišče na desni. WGS84: N 46.313105°, E 14.418419° Koča: Zavetišče v Hudičevem borštu, 1328 m, +386 (0)41 884 183 Časi: Izhodišče–Srednji vrh 2.30 h Sestop 2.30 h Skupaj 5 h Sezona: Kopna sezona Vodnik: Vladimir Habjan, Jože Drab, Andraž Poljanec, Andrej Stritar: Kamniško-Savinjske Alpe. PZS, 2004. Zemljevidi: Storžič in Košuta, PZS, 1 : 25.000; Kamniško-Savinjske Alpe, Sidarta, 1 : 25.000: Karavanke, osrednji del, PZS, 1 : 50.000 Vzpon: S parkirišča gremo po makadamski gozdni cesti, ki vodi severno zložno navzgor in dvakrat preči potok V E S T N I K \ april 2024 KamniškoSavinjske Alpe Srednji vrh , 1855 m Srednji vrh, najvišji v slemenu vzhodno od Storžiča, je "hvaležen" gorski cilj, saj so označene poti nanj nezahtevne, če pa si želimo hoje za ves dan, ga lahko povežemo s sosednjimi vršički, tako da v Storžičevi bližini naredimo lepo krožno pot. Na njegovem južnem pobočju pod pasom ruševja in redkega drevja leži idilična planina Dolga njiva. Severovzhodno pobočje pa je strmo, prepadno in čisto nasprotje poraščenim južnim pobočjem. Je hvaležen cilj tudi za malo manj sončne in tople Sestop 1.30 h Skupaj 3.30 h Sezona: Kopna sezona Vodniki: Dušica Kunaver, Irena Mušič Habjan: Po poteh ljudskih pripovedi. PZS, 2021; Tomaž Polajnar in Marjan Raztresen: Preddvor. PZS, 2010; Vladimir Habjan, Jože Drab, Andraž Poljanec, Andrej Stritar: Kamniško-Savinjske Alpe. PZS, 2004. Zemljevidi: Storžič in Košuta, PZS, 1 : 25.000; Kamniško-Savinjske Alpe, Sidarta, 1 : 25.000: Karavanke, osrednji del, PZS, 1 : 50.000 Vzpon: Z izhodišča (oznaka za Hudičev boršt) po Mačevski (Mačenski) poti nadaljujemo severovzhodno po gozdni cesti, sprva precej položno, nato pa tudi bolj strmo. Po manj kot uri pridemo do večjega ovinka ceste (oznaka za Hudičev boršt), z nje po utrjenih stopnicah stopimo na ožjo gozdno pot in se po strmem pobočju Kozjeka dvigujemo v okljukih navzgor, pri tem nekajkrat prečkamo gozdno cesto. Višje se nato proti desni počasi V E S T N I K \ april 2024 Zahtevnost: Nezahtevna označena pot Oprema: Običajna planinska oprema Višinska razlika: 738 m Izhodišče: Mače pri Preddvoru, parki- Časi: Izhodišče–Hudičev boršt 2 h P L A N I N SK I Hudičev boršt Foto Franci Horvat šta, na mestu lovske koče veleposestnika Franca Dolenca, od leta 2014 stoji planinsko zavetišče. V bližini je tudi izvir, na robu gozda pod kočo pa je priljubljeno vzletišče jadralnih padalcev. 37 Sredi travnatega strmega južnega pobočja Zaplate se že od daleč dobro vidi Hudičev boršt, zdaj zavarovan štirioglati bukov gozd. Predvidevajo, da je bila Zaplata nekoč vsa poraščena z gozdom, ki pa so ga izkoriščali in košček gozda pustili za zavetje gozdnim delavcem, oglarjem in drvarjem. Na strmem izsekanem pobočju je dež izpiral prst, tako da se gozd ni mogel obnavljati. Travo so do pred nekaj desetletji še kosili senoseki (senožeti – pobočja, košnja – snarjenje), kar je še bolj preprečevalo zaraščanje. V spodnjem delu Bor- KamniškoSavinjske Alpe P L A N I N SK I Zaplata na Srednjem vrhu , 1328 m KamniškoSavinjske Alpe edina točka, kjer imamo nekaj razgleda na Bistriško dolino in poraščeni greben vzhodno nad njo (Javorov vrh, Potoška gora). Sestop: Od Hudičevega boršta gremo dolgo prečno čez zahodni del travnate Zaplate, nato stopimo v gozd in mimo razpotja (desno Srednji vrh, Mali Grintovec). Nadaljujemo naprej navzdol čez manjšo grapo do naslednjega razpotja (desno Kališče, Storžič, levo Mače) ter kmalu nad grapo mimo podobnega razpotja. Stopimo na poraščen gozdnat hrbet in levo navzdol do oznake za Mače in Preddvor. Zavijemo ostro desno ter sprva prečno navzdol, nato pa v okljukih pridemo v plitvo poraščeno dolinico. Po njej nadaljujemo do kolovoza in desno ob njem do razpotja (levo Mače, Preddvor). Sledimo markacijam v levo, po kolovozu mimo spodnje postaje žičnice proti Kališču na levi in južno po gozdni cesti mimo zanimive lesene skulpture in razpotja (levo Storžič čez Kališče; Srednji vrh in Hudičev boršt desno) do izhodišča. Irena Mušič Habjan P L A N I N SK I V E S T N I K \ april 2024 Zaplata na Srednjem vrhu , 1328 m približujemo zahodnemu robu Zaplate, z redkejšim gozdom, dokler ne stopimo na golo travnato pobočje Zaplate. V okljukih nadaljujemo navzgor do prečne markirane poti in nato desno KamniškoSavinjske Alpe 38 P L A N I N SK I V E S T N I K \ april 2024 Srednji vrh , 1855 m po njej do razpotja – do ograjenega izvira v Hudičevem borštu in malo dalje do Zavetišča v Hudičevem borštu, 1328 m. Vzhodno pod njim je vzletišče za jadralne padalce, za obiskovalce pa Suha. Na razpotju (levo Storžič čez Kališče; desno Srednji vrh in Hudičev boršt) pri leseni skulpturi zavijemo desno in po cesti mimo spodnje postaje tovorne žičnice nadaljujemo levo po označeni poti v travah zložno gor do oznake. Mimo nje nadaljujemo po plitvi dolinici in nato vedno bolj strmo navzgor levo na rob, nato pa v desno po strmejšem pobočju v okljukih gor in prečno na poraščen hrbet. Pri oznaki nadaljujemo levo po hrbtu do prvega razpotja (levo Kališče, Storžič, desno Hudičev boršt), gremo mimo desno prečno (razpotje), prečimo manjšo grapo in navzgor do naslednjega razpotja za Mali Grintovec. Zavijemo levo, sprva prečno in nato po strmem pobočju navzgor. Ko smo dovolj visoko, nas pot prečno levo pripelje v plitvo grapo in po njej zložno nadaljujemo navzgor na planino Dolga njiva ter desno do brunarice na višini 1600 metrov. Nadaljujemo mimo razpotja (levo Mali Grintovec) navzgor severovzhodno najprej čez travnate planine, skozi gozd in višje med ruševjem stopimo na razgledni Srednji vrh, 1855 m. Sestop: Sestopimo jugovzhodno po grebenu, poraščenem z ruševjem, čez sedelce na bližnjo Cjanovco, 1817 m, nato pa sledi precej strm sestop med ruševjem po robu Zaplate navzdol v redkejši gozd do razpotja (naravnost Javorov vrh), mi pa zavijemo desno ter v več ali manj vodoravni črti nadaljujemo zahodno do Zavetišča v Hudičevem borštu, 1328 m, in naprej do izvira vode. Na razpotju zavijemo levo navzdol po travah Mačevske poti, nato pa prečno desno v gozd in navzdol po poti čez gozdne ceste na zadnjo cesto, ki nas pripelje na izhodišče. Irena Mušič Habjan Zahtevnost: Nezahtevna označena pot Oprema: Običajna planinska oprema Višinska razlika: 1154 m Izhodišče: Mače pri Preddvoru, parki- rišče nad vasjo, 590 m. Do Preddvora pridemo po avtocestni povezavi Ljubljana–Jesenice, ki jo z juga zapustimo na izvozu Kranj vzhod in sledimo oznakam za Zgornje Jezersko (ali pa s severa na izvozu Kranj zahod in sledimo oznakam za Kokrico in Preddvor ali Zgornje Jezersko) skozi Britof. V Preddvoru zapeljemo z glavne ceste čez Kokro in navzgor v središče kraja ter nato desno po ozki asfaltirani cesti proti vasi Mače (Storžič). Skozi naselje po zelo ozki cesti pridemo na rob gozda in na večje parkirišče na desni. WGS84: N 46.313105°, E 14.418419° Koča: Planinski dom na Kališču, 1534 m, telefon 041 614 586 Časi: Izhodišče–Planinski dom na Kališču 2.30 h Planinski dom na Kališču–Bašeljski vrh 45 min Sestop 2.30 h P L A N I N SK I Ostrejša ruševnata špička Bašeljski vrh, imenovana tudi Vrh sedla, leži v grebenu med Storžičem in Bašeljskim prevalom na zahodni strani ter Mačenskim prevalom in Malim Grintavcem na vzhodni strani. Njegov poraščeni greben se na južni strani spušča proti Kališču. Po njem poteka markirana pot, z vrha je po grebenu med ruševjem tudi označen prehod na oba prevala, Bašeljski in Mačenski. V ugodnih snežnih razmerah vzpon nanj ni zahteven. V E S T N I K \ april 2024 KamniškoSavinjske Alpe Bašeljski vrh , 1744 m Storžič, Bašeljski vrh, Mali Grintovec in Srednji vrh Foto Oton Naglost pot (nezahtevna označena pot do razpotja za Kozji vrh) Ponekod je pot težje sledljiva, zato moramo imeti nekaj smisla za orientacijo. Oprema: Običajna planinska oprema Višinska razlika: Pribl. 1100 m Izhodišče: Zaselek Podlog v dolini potoka Reke, izhodišče za Kozji vrh, 720 m. Sem se pripeljemo po avtocestni povezavi Ljubljana–Jesenice, ki jo z juga Brunarica pod Srednjim vrhom; nad streho vidimo z ruševjem poraščen Mali Grintovec. Foto Franci Horvat zapustimo na izvozu Kranj vzhod in sledimo oznakam za Zgornje Jezersko (ali pa s severa na izvozu Kranj zahod in sledimo oznakam za Kokrico in Zgornje Jezersko) skozi Britof. V Podlogu pri gostilni Kanonir z glavne ceste zavijemo levo na gozdno cesto, ki vodi po dolini Reke. Kilometer od gostilne pri odcepu gozdne ceste v levo (oznaka za Kozji vrh) pustimo avto. WGS84: N 46.380170°, E 14.461948° Časi: Izhodišče–Turni 2 h Turni–Mali Grintovec 2–3 h Sestop 2–3 h Skupaj 6–8 h Sezona: Kopna sezona Vodnika: Vladimir Habjan: Brezpotja. Sidarta, 2020; Vladimir Habjan, Jože Drab, Andraž Poljanec, Andrej Stritar: Kamniško-Savinjske Alpe. PZS, 2004. Zemljevidi: Storžič in Košuta, PZS, 1 : 25.000; Kamniško-Savinjske Alpe, Sidarta, 1 : 25.000: Karavanke, osrednji del, PZS, 1 : 50.000 Vzpon: Z izhodišča nas markirana pot vodi strmo navzgor po gozdni cesti do P L A N I N SK I Zahtevnost: Nezahtevna neoznačena 39 Mali Grintovec leži med Bašeljskim vrhom in Srednjim vrhom vzhodno od Storžiča. Južna pobočja so ruševnata, poti nanj so lepo označene, na severni strani pa v dolino Reke poteka poraščen greben, po katerem bomo ponekod vse do vrha iskali teže sledljivo pot, po kateri je nekoč potekala kranjsko-koroška deželna meja. Z vrha je lep razgled na bližnji Storžič in Kočno ter Grintovec na nasprotni strani doline reke Kokre. V E S T N I K \ april 2024 KamniškoSavinjske Alpe Mali Grintovec , 1813 m KamniškoSavinjske Alpe desno) pri leseni skulpturi zavijemo levo in sledimo markacijam. Prečimo potoček in se začnemo strmo vzpenjati. Po kolovozih in vlakah ter poteh nas markacije varno vodijo – počasi se dvigujemo, dosežemo poseko, klopco in nadaljujemo v okljukih navzgor skozi vedno redkejši gozd do jase Malo Kališče (koče in spomenik, razpotje – levo pot iz Bašlja in Laškega). Po poti v četrt ure dosežemo Planinski dom na Kališču, 1534 m. Malo pod kočo se nam z desne priključi pot iz Mač mimo spodnje postaje tovorne žičnice oz. iz Hudičevega boršta. Od koče se zložno vzpenjamo po širokem in precej razglednem grebenu proti Bašeljskemu vrhu, 1744 m. Na razpotju (levo Planina Javornik, Storžič, desno Bašeljski vrh) izberemo desno različico in nadaljujemo navzgor do naslednjega razpotja (desno Mačensko sedlo). Sledimo grebenu in čez predvrh med ruševjem po peščeni poti stopimo na razgledni vrh s skrinjico in klopco. Sestop: Sestopimo po poti vzpona. Irena Mušič Habjan P L A N I N SK I V E S T N I K \ april 2024 Bašeljski vrh , 1744 m Skupaj 5.45 h Sezona: Kopna sezona Vodnik: Vladimir Habjan, Jože Drab, Andraž Poljanec, Andrej Stritar: Kamniško-Savinjske Alpe. PZS, 2004. Zemljevidi: Storžič in Košuta, PZS, 1 : 25.000; Kamniško-Savinjske Alpe, KamniškoSavinjske Alpe 40 P L A N I N SK I V E S T N I K \ april 2024 Mali Grintovec , 1813 m Sidarta, 1 : 25.000: Karavanke, osrednji del, PZS, 1 : 50.000 Vzpon: S parkirišča gremo po makadamski gozdni cesti, ki vodi severno zložno navzgor in dvakrat preči potok Suha. Na razpotju (levo Storžič čez Kališče; Srednji vrh in Hudičev boršt jase planine Robce. Nadaljujemo desno po kolovozu, ki se višje spremeni v pot. Po prečenju strmega gozdnega pobočja se dvignemo na neizrazito sedelce (pribl. 1300 m), kjer markirana pot za Kozji vrh zavije levo, mi pa zavijemo desno na slabše uhojeno pot, ki nas pripelje na gozdno sleme (pot sicer prečka greben), kjer se pot nekoliko izgubi. Pridemo do vznožja Turnov, 1432 m. Na vrh s poseko se v okljukih povzpnemo po strmem pobočju in z njega do vznožja sestopimo po poti vzpona. V gostem iglastem gozdu sestopimo navzdol do kolovoza in po njem še malo navzdol na travnato sleme. S kolovoza zavijemo desno na pot in nadaljujemo precej po ravnem do vznožja Licjanovca (mejni kamni, zaraščena pot!). Nadaljujemo po grebenu (pot zavije levo) in višje na zahodni strani grebena ujamemo našo pot ter po njej pridemo do skalnatega stolpiča (lesene stopnice), nato pa se čez krajšo skalno stopnjo dvignemo med ruševje. Više gozd postaja redkejši, pot se mestoma izgublja, vendar jo v travah spet najdemo. Med macesni in nato v gostem ruševju se v okljukih spet dvignemo na greben. Pot večinoma vodi po grebenu ali desno pod njim. Z vrha Licjanovca, 1733 m, se nam odpre širši pogled. Po valovitem grebenu ali po njegovi zahodni strani smo v manj kot pol ure na Malem Grintovcu, 1813 m. Sestop: Sestopimo po poti vzpona. Irena Mušič Habjan KOLE SAR SKI DOLOMITI V čarobnem objemu dolomitskih vršacev Mitja Peternel Maratona dles Dolomites 2023 Povratek v preteklost Med drzno idejo in njeno sanjsko uresničitvijo je preteklo natanko 365 dni. Neposredno po zaključku lanskega šolskega leta smo namreč družinsko dopu­ stovali v prijetni vasici Colfosco, ležečo v magičnem objemu dolomitskih vršacev. Ker razprostrto naselje leži ob trasi znamenite Sellaronde, znani predvsem ljubiteljem smučanja ob žičniških napravah, sva z Aleksandro vzela s seboj tudi cestni kolesi. Žal nama ni uspelo zagotoviti varstva za najina najstnika, zato sva morala krog okoli gorske skupine Sella prevoziti ločeno. Čeprav v Dolomite bolj ali manj redno zaha­ java že več kot dve desetletji, sva bila na kolesarjenju ponovno navdušena nad lično urejenimi vasicami, tratami raznobarvnih cvetlic ter mogočnimi prepa­ dnimi stenami, ki vseskozi jemljejo dih. "Blede gore" te preprosto začarajo, ne glede na letni čas ter neoziraje se na način, kako se giblješ v njihovih nedrih. In v slogu ekološkega turizma je vožnja na dveh kolesih brez ško­ dljivega onesnaževanja okolja vse bolj cenjena in spo­ štovana oblika osvajanja nekoristnega sveta. "Usodno" srečanje Najino tedanje biciklistično udejstvovanje je na druž­ benem omrežju Strava takoj opazil tudi gorniški pri­ jatelj Primož. Istočasno z nami je bival v Colfoscu, zato smo se brez težav dogovorili za snidenje. V za­ Na startu z množico ostalih kolesarjev Foto Mitja Peternel 41 april 2024 P L A N I N S K I V navpičnem zidu je pred več kot pol stole­ tja eden najboljših alpinistov našega časa Reinhold Messner z bratom Güntherjem preplezal za tiste čase izjemno zahtevno prvenstveno smer. Zanjo je zapisal, da je bila to njegova najtežja plezalna dogodivščina. Vselej, ko iz doline občudujem to skalnato tvorbo, me žalosti, da vrha še vedno nisem obiskal. A tudi tokrat bo ostal na mojem seznamu želja. Zadal sem si namreč povsem drugačen izziv – v družbi okoli 8000 kole­ sarjev iz celega sveta v fascinantnem gorskem okolju Dolomitov prekolesariti spodobno razdaljo 138 kilo­ metrov z zavidljivo višinsko razliko kar 4230 metrov! V E S T N I K Stojim na štartu že 36. izvedbe Maratona dles Dolomites. Da bi vsaj malo razbremenil napetost v nepregledni kolesarski množici, mi pogled vseskozi uhaja proti prepadni zahodni steni Heiligkreuzkofla/ Sas dla Crusca, 2907 m, ki kraljuje nad dolino Val Badia. Ostenje je skrivnostno ujeto v preostanek meglic, ki so posledica deževja prejšnjega dne. Uspešno jih sušijo medli sončni žarki pravkar začetega dneva. 42 Tokrat na gore gledam s kolesa. Foto Mitja Peternel nimivem pogovoru nama je med drugim natančno predstavil tudi prihajajoče tekmovanje Maratona dles Dolomites, na katerega je bil prijavljen. Aleksandro je tako navdušil, da naju je jeseni, ko so začeli zbirati prijave na letošnjo prireditev, nemudoma prijavila nanjo. Sam sem bil pred izborom precej skeptičen, saj mi tovrstni množični dogodki nikoli niso bili najbolj povšeči. A glej ga zlomka: na žrebu so izmed pribli­ žno 27.000 prijavljenih v kvoto 8000 kolesarjev izbrali prav mene! Da pa bi Aleksandri uresničil hrepenečo željo, mi je kasneje na listo prijavljenih prav s pomočjo Primoža uspelo uvrstiti tudi njeno ime. odvisen od naše pomoči. Svoj način življenja smo tako občutno prilagodili njemu, da lahko karseda enakopravno (z določenimi omejitvami seveda) živi v naši družbi. Z udeležbo na množičnem ter predvsem kondicijsko izjemno zahtevnem tekmovanju bi lahko potrdila, da imeti otroka s posebnimi potrebami še ne pomeni, da starši ne moremo početi drugega, kot da le skrbimo zanj. Ravno športne aktivnosti naju namreč napolnijo s prepotrebnim dodatnim virom energije, ki jo vloživa v čim bolj kakovostno oskrbo najinega sina. Kako je sin Luka povezan z geslom Maratone A na našo žalost se je natanko štiri dni pred predvi­ denim odhodom v Italijo Lukovo zdravstveno stanje drastično poslabšalo in moral je na nujno operacijo na Pediatrično kliniko v Ljubljani. Aleksandra je šla seveda z njim. Najprej smo vsi skupaj trepetali nad izidom operativnega posega, ki so ga morali zaradi nepredvidenega zapleta še enkrat ponoviti. Operaci­ ja je naposled le uspela, vendar pa je Luka še več dni ostal v bolnišnični oskrbi in udeležba na prireditvi je za Aleksandro žal splavala po vodi. Izpustil bom opisovanje dolgih jesensko-zimsko-po­ mladnih priprav, ki so vsebovale skupek hoje, teka, turnega smučanja, teka na smučeh ter predvsem gorskega in cestnega kolesarjenja, katerih številni ki­ lometri so bili v tem času opravljeni na kolesarskem trenažerju. Raje bom predstavil zadnjih nekaj dni pred predvidenim odhodom v Dolomite. Z Aleksan­ dro sva se ravno spuščala z domačega Vršiča, ko me je prešinilo. Geslo letošnje prireditve je Umanité, kar bi lahko enostavno prevedli v humanost oziroma člo­ večnost. In kako sva midva povezana s tem pojmom? Zagotovo bolj, kot bi si večina mislila. Doma imava namreč poleg trinajstletnega Marka tudi leto in pol mlajšega sina Luka. Rodil se nama je kot povsem zdrav otrok, a že po treh tednih so se začele izjemno resne zdravstvene težave z njegovim srcem. Po skoraj eno­ letnem boju zdravnikov za njegovo preživetje so mu le nekaj dni pred prvim rojstnim dnem uspešno pre­ sadili srce. A vsi zapleti, ki so se zgodili v tem obdobju, so žal pustili trajne posledice. Luka je namreč povsem Nenačrtovan zaplet … … in salomonska rešitev Zaradi stresa ob nepričakovani komplikaciji sem tudi sam nameraval odpovedati sodelovanje na Marato­ ni. A na koncu smo složno sprejeli odločitev, da se tekmovanja vseeno udeležim. V pripravi nanjo sva z Aleksandro namreč vložila ne le številne ure športnih aktivnosti, pač pa tudi znaten del finančnih sredstev. Sklenil sem, da svoje kolesarjenje na množičnem dogodku posvetim Luku, z gorečo željo po njegovem čimprejšnjem okrevanju. Mür dl Giat1/Muro del Gatto, kar pomeni mačji zid. Klanec je na srečo kratek, a vsebuje maksimalen de­ vetnajstodstotni naklon. S sinom Markom in Aleksandrinim očetom Darkom smo se tako v ranem sobotnem jutru sami odpelja­ li v Dolomite. Dogovorili smo se, da naš načrtovani enotedenski družinski obisk skrajšamo le na podalj­ šani vikend ter se že dan po tekmovanju nemudoma vrnemo domov. V La Villi sem ob načrtovanem času prevzel štartno številko, preostanek povečini dežev­ nega popoldneva pa izkoristil za sprostitev, druženje, nakupovanje ter zaključne priprave na štart. Kljub temu da sem šel v posteljo zelo zgodaj, pa nikakor nisem mogel zatisniti očesa. Stres zadnjih dni ter pri­ čakovanje edinstvenega dogodka sta opravila svoje. Začetek dolgega kolesarjenja Počasi se, meter za metrom, pomikam v gruči kole­ sarjev. Prvi so štartno črto prevozili že pred več kot pol ure, ko se čeznjo končno zapeljem tudi sam. Kljub pisani množici udeležencev pa razvrščanje in pre­ hitevanje poteka brez nevšečnosti. Občutek imam, da smo si mnogi zadali predvsem individualni cilj – uspešno, ne glede na čas in predvsem brez zapletov v obliki padcev in predrtih pnevmatik, prevoziti sebi primerno razdaljo na prireditvi. Organizator ima namreč v programu razpisane kar tri trase različ­ nih dolžin in zahtevnosti: klasični krog okoli gorske skupine Sella s 55 kilometri in 1780 metri višinske razlike, srednjo razdaljo, ki poleg Sellaronde vključu­ je še vzpon na Falzarego s podaljškom na Valparolo s 106 kilometri in 3130 višinskimi metri, ter najdalj­ šo – maratonsko osmico, ki poleg kroga okoli Piz Boe vsebuje še vzpenjanje na prelaze Giau, Falzarego in Valparolo. Daljši turi so nekaj kilometrov pred ciljem popestrili še s kratkim, vendar strmim vzponom 1 Ladinsko ime. 43 april 2024 P L A N I N S K I Odhod V strnjeni skupini se počasi peljem mimo zajetnega podnožja mogočnega stolpa Sassongher, 2665 m. Še živ je spomin na obisk leta 2010. Aleksandra me je tedaj z le nekaj mesecev starim Markom počakala na koči Edelweiss, ki leži ob vznožju gore. Kako prijetno je bilo nepričakovano snidenje ob povratku! Ko se pomi­ kamo proti Corvari, v mislih zaživi pristop na Piz Boe, 3152 m, ki se razprostira pred nami. Najvišji vrh masiva Sella velja za najlažji tritisočak v Dolomitih. Z Borisom, prav tako udeležencem današnjega kolesarjenja, ter z njegovimi prijatelji smo se tedaj kar s kabinsko žičnico zapeljali proti koči Kostner. Za dostop na vrh smo izbrali ferato Vallon. V spominu mi je ostal predvsem zahteven, v jeklenice ovešen prehod ob slapu, za ka­ terega je bilo potrebno kar nekaj moči v rokah. Na sestopu smo izkoristili možnost povratka s kabinsko žičnico, ki nas je udobno pripeljala na sedlo Pordoi. Nad Corvaro nas čaka prvi klanec na prelaz Campo­ longo, 1875 m. Ni prav strm, pa tudi dolg ne. Ravno prav za začetno ogrevanje. Z njega se spustimo v Arabbo. V središču kraja zavijemo proti prej omenje­ nemu prelazu Pordoi, 2239 m. Strmina je že nekoliko daljša, a njen naklon se v povprečju dviga s kolesarju dokaj prijaznimi sedmimi odstotki. Posledično se po dobrih devetih kilometrih obračanja pedal povzpne­ mo za okoli šeststo petdeset višinskih metrov. Kole­ sarjenje tako ni prav posebej naporno, čeprav imamo najvišjo točko Maratone skoraj vseskozi v našem vidnem polju. Po spustu sledi najprej kratek, vendar strm uvodni del vzpona proti prelazu Sella, 2218 m. Na srečo je na uravnavi prva okrepčevalnica, ki jo ne­ kateri izkoristijo za nadomestilo izgubljenih kalorij. Pedaliranje pod navpičnimi stenami postane znosnej­ še, ko za nami zagledamo zasneženo kraljico Dolomi­ tov – Marmolado. Kako raznoliko krožno turo smo z Borutom in Aleksandro naredili pred skoraj desetle­ tjem in pol! Po zavarovani plezalni poti zahodnega grebena smo priplezali na Punto Penio, 3343 m, ter sestopili po običajnem dostopu. Za konec pa smo se osvežili še na mrzlem ledeniku, ki je prijetno ohladil naša razgreta telesa. Hlajenja pa z Borutom nisva po­ trebovala, ko sva nekaj mesecev kasneje nizala smuške zavoje z vzhodnega vrha Marmolade – Punta Rocce, 3309 m. Res nepozabno doživetje! Nad prelazom Sella mi pogled pritegne tritisočak Sassolungo, 3181 m. Na njegovi najvišji točki še nisem stal, smo pa z Borutom in Aleksandro nekoč opravili zanimiv krog čez Sassopiatto, 2958 m. Najprej smo se s pomočjo edinstvenih žičniških naprav prepeljali na škrbino Forcella del Sassolungo, 2681 m, potem pa sestopili do koče Vicenza, 2253 m. Po ferati Oscar Schuster, ovešenimi z jeklenicami, smo se potrudi­ V E S T N I K Podoživljanje gorniških aktivnosti Na težavnem vzponu se množica kolesarjev razredči. Foto Mitja Peternel li do najvišje točke. Južno pobočje nam je ponudilo udoben povratek do poti, ki nas je v dolgem prečenju pripeljala nazaj na izhodišče. Med obračanjem pedal v smeri sedla Gardena, 2131 m, zagledam Sass Rigais, 3025 m. Z Borutom in Jurijem smo ga obiskali pred enajstimi leti. Tedaj smo za dostop in sestop združili obe z jeklenicami opremljeni poti. V spominu mi je ostala imenitna tura s prekrasnimi razgledi. 44 Prijetno srečanje z najzvestejšima navijačema Ob izgubljanju višinskih metrov proti Corvari me ob cesti v Colfoscu pričakata Marko in Darko. Kratek, vendar zanimiv pogovor ob snidenju z njima mi da dodatno motivacijo, da tekmovanja ne zaključim že po obveznem krogu okoli gorske skupine Sella, pač pa se ponovno zapodim v že znani klanec proti prelazu Campolongo. Energije in tudi volje imam še dovolj. Iz Arrabe se ob razgledu na Monte Pelmo, 3168 m, in Civetto, 3220 m, spuščam proti kraju Cernadoi, kjer je razcep med srednjo in daljšo razdaljo Marato­ ne. Ker do tja prikolesarim pol ure pred napovedano časovno zaporo, se namesto proti bližnjemu Falza­ regu odpeljem proti oddaljenejšemu prelazu Giau, 2236 m. Ponujeno priložnost je treba izkoristiti! Za Giau sem že od prijateljev izvedel, do je to najdaljši in zaradi strmine najzahtevnejši vzpon na celotni trasi. Iz kraja Selva di Cadore do sedla se je namreč treba povzpeti za okroglih 10 kilometrov ter ob povpreč­ nem naklonu dobrih 9 % narediti več kot 900 višinskih metrov. Ker se v mišicah že nekoliko pozna utrujenost dotlej prevožene trase, v slogu skupine kolesarim ne­ koliko počasneje. Obenem vseskozi skrbim za zmeren srčni utrip, ki ne preseže 140 udarcev na minuto. V enakomernem ritmu se pripeljem na vrh prelaza. Eden izmed mitskih kolesarskih vzponov v Dolomitih je za menoj, zato si brez obotavljanja privoščim krajši postanek v okrepčevalnici. Številne dotlej porabljene kalorije je namreč treba ustrezno nadomestiti! Pri spuščanju proti Pocolu in Cortini d´Ampezzo opazim kralja Dolomitov – vršaca Antelao, 3264 m. Njegovo teme smo obiskali pred več kot desetletjem. Precej časa je že minilo od tedaj, a spomini na vzpenja­ nje po znamenitih Lastah so še povsem živi! Občutek, ko stojiš na vrhu je neprecenljiv. Razgled pa za bogove! Sledi še zadnji, daljši vzpon na prelaza Falzarego in Valparola, ki pa zaradi razpotegnjenosti in zmernega naklona ni prav posebej težaven. Število kolesarjev se je iz začetne gručaste oblike že zdavnaj preoblikovalo v dolgo, razpotegnjeno kačo. Ko vrtim pedala pod tri­ tisočakom Tofana di Rozes, 3225 m, v mislih ponovno plezam po zavarovani poti Giovanni Lipella, ki se mi je v spomin vtisnila kot ena bolj slikovitih v tem ma­ gičnem gorstvu. V zmernem tempu dosežem prelaz Falzarego, 2117 m, od koder je strmejši, a kratek vzpon na Valparolo, 2200 m, samo še formalnost. Sledi le še dolg, razgiban spust v dolino Badia. Za zaključek me čaka še strmina Mur dl Giat, ki jo je organizator nedvomno vključil za dodatno popestritev eventa. Čeprav so za mano števil­ ni prekolesarjeni kilometri ter predvsem številni višin­ ski metri, mi "klanček" ne povzroči prav nobenih težav. Motivacija je opravila svoje. Zadnji zloženi del po široki cesti do cilja v Corvari ob zavedanju, da mi je uspelo uspešno opraviti dotlej najzahtevnejši kolesarski podvig v življenju, mine presenetljivo hitro. Čeprav je telo utrujeno, sta srce in duša potešena. Ob ponovnem snidenju v Colfoscu mi je Marko za nagrado pripravil nepričakovan, nepozaben sprejem in dan je bil popoln. Morda pa bova imela prihodnje leto več sreče? Aleksandra se je z Lukom po skoraj treh tednih končno vrnila iz bolnišnice. Sinovo zdravstveno stanje se le postopno izboljšuje. Vsi skupaj si močno želimo, da bi čim prej spet postal naš običajni Luka. Čeprav je bila najdaljša razdalja Maratone dles Dolo­ mites prava preizkušnja moje trenutne psihofizične pripravljenosti, mi je največje zadoščenje za vloženi trud predvsem uspešno okrevanje najinega otroka. Z Aleksandro pa že načrtujeva sodelovanje na nasle­ dnji izvedbi tega množičnega kolesarskega dogodka. Upava le, da prihodnje leto ne bo večjih zapletov in da nama bo vendarle uspelo skupaj s številnimi drugimi rekreativnimi športniki prekolesariti eno izmed razdalj v čarobnem objemu dolomitskih vršacev. m Opomba avtorja: Članek je bil pripravljen v drugi polovici leta 2023, a je zaradi prostorske stiske objavljen šele v tej številki Planinskega vestnika. Žal je Luka, kateremu je posvečeno besedilo, v januarju 2024 za vedno zapustil ta svet. Kirgiški Yosemite Plezanje v stenah nad dolino Kara Su Lansko poletje je potekalo v znamenju odprave v Centralno Azijo. Tri tedne smo preživeli v kirgiškem pogorju Pamir Alai. Za večino udeležencev je bila to prva bolj divja odprava. S tem mislim, da smo imeli ob odhodu precej skope informacije o področju, plezali smo v odmaknjeni dolini, ki je bila praktično odrezana od sveta, daljše obdobje smo preživeli v istem baznem taboru, ekipa je bila številčna, logistika pa ni bila popolnoma jasna. Plezanje v steni je pomenilo zanašanje nase in na soplezalca, ker komunikacije z ostalimi člani odprave ni bilo. V primeru težav se nismo mogli zanašati na helikoptersko reševanje, saj v tej državi ne obstaja. Zaradi takšnih pogojev smo pridobili ogromno izkušenj in se naučili veliko stvari. Odločili smo se za dolino Kara Su na jugu države, ob meji s Tadžikistanom. Ta dolina je manj znana kot njena soseda Ak Su, ima pa tudi kakšno lažjo smer več in manj problemov s prečkanjem reke. Obe dolini sicer ponujata pravi stil plezanja v velikih stenah in sta tako po zahtevnosti plezanja kot po tipu kamnine (granitne poči) znani tudi kot centralno­ -azijski Yosemite. Gore so povsem primerljive z El Capitanom in Half Domom v Severni Ameriki. Pri organizaciji odprave smo imeli pomoč tamkajšnje agencije Ak Sai, toda na podlagi izkušenj z njo pa bi se sedaj raje odločili za agencijo Central Asia Tours. ALPINIZEM Urša Kešar Pogled na gore, kjer smo plezali. Na levi strani doline so Mali Asan, 3900 m, Asan, 4230 m in Usen, 4378 m, v sredini v soncu je Piramidalny, 5509 m, na desni strani pa Silver Wall, 3700 m in Yellow Wall, 3700 m. Foto Urša Kešar Do doline V Istanbulu smo zaradi slabega vremena zamudili let v glavno mesto Biškek, tako da smo potem z eno­ dnevno zamudo lovili let iz Biškeka na jug države, v Oš, in ga eno uro pred vzletom tudi uspešno ujeli. Iz Oša je sledilo šest ur vožnje do Batkena v mini busu brez ventilacije po delno asfaltirani, delno prašni Pogled s sedla na dolino Kara Su Foto Urša Kešar Karavshin, dolina Kara Su, 13. 7.–9. 8. 2023 Vodja odprave: Janez Toni (AO Rašica), člani odprave: Matevž Kramer, Katarina Kramer, Lucija Hrastnik, Benjamin Hrastnik, Marko Jereb, Neža Mulej, Danaja Kuhanec, Anže Slatinek, Gašper Reberšak, Jure Buda, Kristjan Matoz, Metka Ceklin, Miha Došler, Mitja Kelemen (vsi AO Rašica), Andrej Jež, Davo Mihev, Denis Arnšek, Matevž Gradišnik (vsi štirje AK Črna), Urh Primožič (AO Tržič), Urša Kešar (AO Kranj). Opravljeni vzponi · Mali Asan (Little Asan), 3900 m: West face corner and cracks, VIII-/VI+, S1 (vmesni del smeri do vključno 7. raztežaja; naprej neopremljeno), cca. 300 m · Yellow Wall, 3700 m: Temerova, VI+/I-III, 600 m · Silver Wall, 3700 m: Dišeči raz, III-IV, 800 m · Mali Asan: raz (brez imena), VI/IV-V, 400 m · Yellow Wall, 3700 m: Nizozemska, IV-V, 300 m · Nad baznim taborom: "Goveja rampa", III+, 130 m · Yellow Wall, 3700 m: Diagonal, VIII-/V-VI, 500 m · Mali Asan (Little Asan), 3900 m: varianta smeri Für einen Freund, VI, 450 m · Kotina, 4521 m: Črna Wolga, VIII-/VII, 1700 m · Greben, ki se ga vidi iz baze, IV+/II-III. Poleg tega smo poizkusili pristopiti na Pik Sibirski, 5010 m; dosegli smo predvrh na grebenu, 4830 m. Poizkušali smo še v vzhodnem grebenu Silver Wall, 3700 m in v smeri Gerbenko (Horbenko), VI/IV-V, 800 m v Asanu, 4230 m. Pomoč pri pregledu plezalnega območja: https://www.thecrag.com/ climbing/kyrgyzstan/area/6308551971 Priporočljiva agencija za pomoč pri organizaciji: Central Asia Tours Pogled na Kotino, 4521 m (izraziti vrh na levi) in Odesso, 4810 m (skrajno desni vrh). Vmes je vrh po imenu 1000 Years of Russian Christianity, 4507 m. Foto Urša Kešar makadamski cesti z občasnimi udarnimi jamami in temperaturo krepko čez 30 °C. To je bil zadnji kraj v tistem koncu, do katerega smo prispeli tretji dan po­ tovanja in ki je naslednji dan predstavljal izhodišče za odhod proti bazi. Tam smo nakupili hrano za tri tedne življenja v bazi za 21 ljudi. Prenočili smo pri prijazni družini, naslednji dan pa odšli s starimi sovjetskimi džipi proti dolini. Med vožnjo, ki nas je vodila čez visoke prelaze, smo vsto­ pili v vojaško varovano območje, saj je Kirgizija na tem delu v sporu s sosednjim Tadžikistanom. Ne tako dolgo nazaj (10–15 let) so v tem pogorju raz­ krinkali mamilarsko združbo, ki je tihotapila droge iz Kirgizije ravno čez Kara Su v Tadžikistan in spro­ žila oborožene spopade, poleg tega pa sta državi še vedno v sporu zaradi ozemlja, meje, razdelitve vode in drugih dobrin. Še bolj znana, vendar nesrečna zgodba iz doline Kara Su je o svetovno znanem ple­ zalcu Tommyju Caldwellu, ki so ga leta 2000 skupaj z nekaj soplezalci ugrabili teroristi, ostale v baznem taboru pa postrelili. Mi smo imeli precej več sreče, med našim bivanjem v bazi se ni dogajalo nič sumlji­ vega, čeprav občutki ob zavedanju preteklih dogod­ kov niso bili ravno prijetni. Na izhodišču so nas pričakali pastirji s konji za naše transportne torbe, pred nami pa je bila 16 km dolga pot s 1700 višinskimi metri vzpona, za katero smo po­ trebovali približno sedem ur. Za prehranjevanje v bazi je skrbela prijazna kuharica z družino, ki nam jo je pri­ skrbela agencija. Dostop je opravila skupaj z možem in otrokoma, starima pet in devet let. Čeprav sta rev­ ščina in skromnost ljudi dobro opazni, tudi pri njih ne gre brez najnovejše tehnologije. Cela družina se je občasno zabavala s tapkanjem po tablicah in telefonih, ki so se polnili s sončnimi celicami. Tako so razblinjali monotonost dni. Na dan smo imeli tri kuhane obroke. Gospa je bila izkušena odpravarska kuharica in nam je kuhala po lastnih načrtih, s katerimi nismo bili sezna­ njeni, vendar z njenimi jedmi zelo zadovoljni. Sama je sestavljala jedilnike in skrbela za obveščanje, če je katere sestavine pričelo zmanjkovati. V smeri Črna Wolga V baznem taboru na višini 2900 m je že bila ekipa ruskih in kazahstanskih alpinistov, tako da smo imeli vsaj nekaj informacij od "domačih", saj je bilo iskanje vodničkov precej težavno, kar pa je uporabnega, je v cirilici. Tudi ocene smeri so ruske, ki se precej razli­ kujejo od francoskih ali UIAA-ocen. V bazi signala ni bilo, za komunikacijo z zunanjim svetom smo imeli sa­ telitski telefon, na katerega smo prejemali vremenske napovedi in si izmenjevali sporočila z domačimi. Zato komuniciranje z navezami v stenah ni bilo mogoče. Prva dva dneva smo urejali bazo, zbirali informacije, spoznavali okolje in sosede ter začeli z bolj resnim raz­ mišljanjem o smereh in načrtovanjem vzponov. Lepo vreme je bilo napovedano za kar nekaj sledečih dni. Na odpravi sem bila v navezi z Andrejem Ježem (AK Črna) in Urhom Primožičem (AO Tržič). Ko smo bili že dodobra seznanjeni s stilom plezanja in ko smo dobili občutek o okolici, smo se odločili, da gremo pod steno gore Kotina, 4521 m, kjer smo želeli pre­ plezati smer Črna Wolga (VIII-/VII, 1700 m). Zaradi dolžine smeri smo bili pripravljeni na en bivak v steni, zato smo pripravili več opreme, ki smo jo že popoldne odnesli pod vstop v smer, saj smo si za dan dostopa želeli prihraniti moč in čas. Opremo smo tovorili v transportni torbi, ki smo jo v strmih delih stene vlekli za sabo, v položnejših pa nosili. Kmalu se je izkazalo, da vzpon ne bo potekal čisto po načrtih. Spodnji del stene ni bil tako težaven, kot je bilo mogoče sklepati iz ocen, vendar se je sredi plezanja vreme začelo kvariti. Zato smo začeli precej hiteti, da bi našli kakšno zavetje, ki pa ga strme plate niso ponujale. Ob 13 h, še ravno pravi čas, smo ga k sreči dosegli. Čas po dežju smo preživeli ob zbiranju vode, ki je v steni ni bilo, čeprav so Rusi zatrjevali, da se jo tam lahko dobi. Naslednji dan nam je zgornji del stene pripravil pre­ senečenje v smislu težavnosti. Pričakala nas je popol­ noma neopremljena stena, plezanje pa je bilo kon­ stantno težko do izstopa na vršnem grebenu, kakšne pol ure pod vrhom. Na vrhu smo se tako znašli šele ob 18. uri. Sledil je težaven spust po vrvi v neznano, saj terena nismo poznali in nismo vedeli, kje bi lahko bila morebitna sidrišča. Dodatno težavo je predsta­ vljala tudi grožnja, da se nam bo vrv zatikala, kar se v granitnih počeh zlahka zgodi in čemur smo se želeli na vsak način izogniti. Do bivaka smo prišli ob 23. uri, lačni in žejni, za nami pa je bilo okoli 600 m spusta. Na vrhu gore smo pred začetkom spusta zbrali za eno plastenko vode, vendar smo jo pri prekuhavanju po nesreči polili po skalah, za nameček pa še po spalkah. Naslednji dan smo si tako delili en deciliter preostale­ ga izotonika in tri čokoladice. Zjutraj smo se lotili še spusta čez spodnji del stene. Ta je bil malo položnejši kot zgornji in opremljen z navrtani­ mi sidrišči. To je sicer pomenilo en svedrovec v širnih platah, ki ga je bilo že izziv najti, potem pa smo morali vsi trije neudobno viseti na tem svedrovcu, kar je ote­ ževalo spust in izvajanje vrvnih manevrov. Vmes nas je ponovno presenetil dež z ledenim vetrom, ampak k sreči ni trajalo predolgo. Celotna smer je bila neopre­ mljena, razen spustov z zgornjega dela stene, ki so bili vsaj malo opremljeni, veliko pa smo zaradi varnosti morali dodati sami. Pod steno je bil najpomembnejši opravek najprej obuti čevlje, nato pa po dveh dneh in pol končno priti do vode in hrane! Opravili smo okoli 25 (1500 m) spustov po vrvi, saj je med spodnjim in zgornjim delom stene odsek, kjer se je možno spreho­ diti. Imeli smo srečo, da se nam je pri celotnem spustu vrv zataknila samo enkrat. Ravno za čas kosila smo prispeli nazaj v bazo in se razveselili ostalih članov, ki so nas pričakovali že od prejšnjega dne. Ko si tako oddaljen od sveta, se čas res ustavi, lahko se popolnoma posvetiš svojim željam in ciljem. Odprava je zato vsakemu ponudila edinstveno prilo­ žnost soočenja s samim seboj, kar je vsakega od nas obogatilo z novimi izkušnjami. Zahvaljujem se sople­ zalcema Andreju in Urhu ter vsem članom odprave za veliko novih spoznanj, predvsem pa Janezu Toniju, ki nam je odprl nov pogled na organizacijo tako šte­ vilčne odprave v neznanih koncih, njene prednosti in omejitve. m V E S T N I K Urh med plezanjem počí, široki le za prste Foto Urša Kešar 47 april 2024 P L A N I N S K I Andrej v zgornjem delu smeri Črna Wolga Foto Urša Kešar PO SEGI V NAR AVO Mojca Volkar Trobevšek Drevesna zgodba 48 Usedla se je na stopnice pred hišo, globoko vdihnila in si obula gojzarje. Gojzarji so bili njene magdalenice. Kadarkoli je skozi prste spustila rumeno-modre vezalke robustnih, a vendar udobnih usnjenih čevljev, se je v njej začel proces. Zavohala je gozdni zrak, ostro smolnato dišavo smrek in borovcev, sprhnelo zemljo, šelesteča gozdna tla in vonj vetrov, ki so pihali z gorskih grebenov nekaj kilometrov severneje. To je bil njen čas. Samo njen. Rahlo je padalo, vendar dan ni bil puščobno siv, čemeren in hladen. Ni bil eden tistih, ko te vse mine, še preden odpreš vhodna vrata. V zraku ni bilo značilne­ ga trohnečega vonja, ki diši po smrti. Jesen in zimo je že predihala in je bila umiranja do obisti sita. Dišalo je po novem. Kljub mokroti je narava ljubeče vabila. Od nekje je nekaj svetilo, slutila pa je, da se bo sčasoma po­ polnoma razjasnilo. Zagledala se je v prazen prostor pred hišo, na katerega je skromno posijal ozek pramen sramežljivega marčevskega sonca. Pred hišo, točno tam, kjer se je žarek razlil po mokri travi, je nekdaj raslo drevo. Velika in košata češnja, ki se je z listi nežno dotikala hiše in jo varovala pred žgočim soncem in ostrimi pogledi. Posadil jo je stari oče, leta nazaj, v upanju, da bo postala mogočna in rodovitna. Posadil je še druga drevesa, jablane in slive. Češnja je vse prerasla, postala največje drevo pri hiši in uživala spoštljive poglede mimoidočih ter postala del družine. Spomladi je zacvetela v belo razkošno drevo, poleti pogostila svoje ljudi s hrustljavimi sadeži in jih varovala pred puhtečo vročino. Jeseni je leno in počasi, brez velikega pompa, odvrgla vse svoje liste in se neslavno poslovila od še enega cikla rasti. Ni bila tako sijoče rumena ali globoko rdeča kot okoliški javori, samo porjavela je, odvrgla listje in utihnila do naslednje pomladi. S svojo razkošno krošnjo vejevja pa je bila tudi v kratkih zimskih dneh odlična kulisa sončnim zahodom, ki so se razlivali nad njo. Ponoči je bila tam, ždela je kot stražar in kot vratar, ponosna, ker je bila prvo, kar so obiskovalci zagleda­ li. Tako je nizala cikel za ciklom, leta in leta, dokler ni prišlo poletje, ki je nakazalo konec vseh ciklov. Prišlo je z zahoda, nenadoma in z vso silo. Divjalo je, dokler ni opravilo. Češnja se je dobro držala, to pač ni bil prvi vihar, ki ga je doživela. Po stari navadi se je z vsemi ko­ reninami in koreninicami oklenila zemlje in se nare­ dila še bolj trdno in mogočno ter čakala, da bo minilo. Tokrat ni minilo. Razgrajalo je naprej, se naselilo v vse njene koreninice in ostalo v njej kot poslednji zapis živega. Na videz močno drevo je postalo šibko. Ko­ reninice so bile prve, ki so popustile. Niso mogle več prenašati pritiska, razprle so svoje koreninaste prstke in odnehale. Za njimi pa še malo večje, potem koreni­ ne in največje korenine. Počasi se je mogočno drevo nagnilo proti hiši. Kot bi hotelo poljubiti svojo staro znanko, se je naslonilo nanjo in jo še zadnjič zavaro­ valo pred divjo igro narave. Ni ji hotelo škodovati, na­ slonilo se je ravno toliko, da sta drug drugemu nudila podporo. Na prvi pogled je bilo še vedno drevo z vsemi atributi. Listi so še vedno migotali v vetru. Deblo je še vedno stalo mogočno, a vendar ne več tako pokončno. Na prvi pogled je to še vedno bilo drevo, ki straži hišo in spremlja njene prebivalce, a samo na prvi pogled. V resnici se je stara češnja že zdavnaj poslovila. Iz dre­ vesnih žil je počasi odtekalo življenje in se vračalo nazaj v rodovitno zemljo, iz katere je prišlo. Češnja je bila le še kulisa, ki jo bo zdaj zdaj odneslo s prizorišča. In jo je. Tistega dne, ko so staro znanko, varuhinjo nočnih skrivnosti in igrivih pripetljajev malčkov, ki jih je vzela pod svojo krošnjo, po sili razmer morali pokončati z motorko, jo je objela. Še nikoli prej ni objemala dreves. Ko je slišala, da to ljudje počnejo, se je le nasmehnila in si mislila svoje. To drevo pa je bilo njeno, zato se je od njega hotela posloviti. Češnjo so drug za drugim objeli tudi vsi otroci, medtem ko je njen mož ogreval mrcino, ki bo dokončala začeto delo viharja. Prizor je bil tako grotesken, da so se na koncu s solzami v očeh režali svojemu nenavadnemu obredu. Tako se je spominjala grenko-sladkih poletnih pripe­ tljajev, ko je sopla po stezi navkreber po gozdni poti proti svojemu raju, za katerega ni vedel nihče. Samotna jasa z razkošnim gorskim javorjem se je raztezala od­ maknjena od naključnih pohodnikov in samo izurje­ no oko je opazilo komaj vidno potko, ki je skozi borov gozdiček pripeljala na obronke zelenega ovala. Rada je hodila sem gor. Stran od ljudi, stran od zunanjega sveta, ki jo je sicer ob vsakem dihu opozarjal, da mora, da se mudi, da ne sme oddahniti. Tu je samo bila. In tu so bila tudi drevesa, ki bi jih lahko ure in ure opazo­ vala. Veselila se je srečanja s svojim starim znancem in močno je bila radovedna, če že ima poganjke, tiste zelene brstke, ki se bodo kmalu razbohotili v razkošno krošnjo. Zanimiva so se ji zdela razgaljena drevesa. Tako izpostavljena, tako vsem na očeh, brez zaščite gostega listovja, ki bi vsaj za silo prekrilo njihov pravi obraz. Drevesa je še bolj spoštovala takšna, saj kljub svoji goloti niso izgubila dostojanstva. Dolgo je že ni bilo. Jeseni je občudovala žareče rumeno krošnjo tako dolgo, da jo je bolel vrat. Usedla se je k Na videz močno drevo je postalo šibko. Foto Andrej Trošt V E S T N I K so svoj zadnji žalostni sprevod doživela drevesa, ki so obkrožala njeno malo zatočišče. Izpod zapuščenih vej, ki niso bile vredne, da jih nekdo pospravi, so kukale prve kronice in s svojimi snežno belimi glavicami po­ skušale opravičiti večni krog narave. Kjer je prej raslo mogočno drevo, se je zdaj belil nizek štor, ki je v nebo vpijoče kazal svetu svojo častitljivo starost. Potrudila se je in preštela letnice. Sto triinštirideset. Več kot sto let več kot ona. Sesedla se je poleg štora, ni ji bilo mar za blatna tla in pršec, ki je še kar mokril njo in okolico. Vznemirjenost, bes in jezo je premagala žalost, ki se je vlekla še od poletja, ko so morali požagati njeno češnjo. Od nekdaj je žalovala za padlimi drevesi. Po­ drtimi. Posekanimi. Požaganimi. Pridružil se ji je sosedov macesen, njen otroški spremljevalec, domači bor, pa jablana, ki jo je posekal oče leta nazaj. Še vedno je pogrešala jablanove veje, ki so kukale skozi kuhinj­ sko okno in ji delale družbo, ko je lupila krompir in čistila solato. Večkrat se je spomnila teh svojih dreves, vendar še nikoli prej ni dojela, da nobenega od njih ne bo več nazaj. Šele ob tem štoru je spoznala nepovra­ tno minljivost in kruto igro narave, ki da in vzame, ne glede na to, kaj si mi mislimo o njej. Jasa je bila čudno prazna, noben žarek ni več posijal nanjo. Pomislila je na žgoče sonce, ki bo poleti preži­ galo zelen razrit travnik, ki se je raztezal pred njenimi očmi. Obdajala ga je sivina in niti brstički, ki so po­ ganjali na preživelem grmovju, je niso mogli spraviti v boljšo voljo. Tu ne bo več sence, sonce je izgubilo igrišče krošnje, skozi katero je iskalo pot in ob tem ustvarjalo čipkasto svetlobno pletenino. Pobrala se je s tiste jase, trdno odločena, da se ne vrne več. Zlomljena. Kot njena najljubša drevesa. m 49 april 2024 P L A N I N S K I deblu, se stisnila k njemu in poslušala šepetanje odmi­ rajočih listov. Pa ravno takrat, ko umirajo, so najlepši. Intenzivna modrina neba in kičasto zelena trava, ki sta tekmovali s toplimi toni poslavljajočih se dreves, so jo takrat napolnili za nekaj mesecev. V njej so prizori tistega odmika živeli skozi dolgo brezbarvno zimo. Želela si je obiskati svoje drevo pozimi, ko je odeto v debelo belo odejo zgledalo, kot da spi, pa je bila zima tako brezvezno dolgočasna, da si je privoščila le za ščepec snega, ki ga je prehitro pobralo. Premalo, da bi uspela najti čas za izlet do skrivne jase. Zato je bil šok še toliko večji. Katastrofo je zavohala že po nekaj metrih brezpotja. Tam, kjer bi morala biti nakazana gozdna stezica, je začelo smrdeti po nenaravnem. Mešanica kovine, nafte, izpuhov in človeškega pohlepa. Tako bi lahko opisala slutnjo, ki jo je zavonjala kmalu po tem, ko je prečila pobočje, da bi se izognila obljudenemu delu gozda. Zarila je v najstrmejši klanec gozdne strmine, da bi bila čim prej pri svojem drevesu. Bala se je. Slutnja se je uresničevala z globoko sledjo velikanske traktorske gume z verigami, ki ni obetala nič dobrega. Tam, kjer je bila še pred pol leta nedotaknjena narava, je zdaj kraljevala široka razrita gozdna cesta, posejana z ranjenimi vejami, ostanki smrečja in praznimi ben­ cinskimi kanistri. Vmes so svoj prostor našli še cigare­ tni ogorki in prazne pločevinke piva. V trenutku ji je bilo jasno, da jase ni več. Zasopla in premočena je zahlipala za svojim javorjem, do zadnje­ ga je upala, da se je našel čuteč gozdar, ki mu je pri­ zanesel. Zaman. Tudi njega ni bilo več. Pričakalo jo je razdejanje, ki ga ni pričakovala. Razrita, na silo utrta gozdna cesta se je nadaljevala v strmo vlako, po kateri IN TERVJU V alpinizmu se vse prepleta Marta Krejan Čokl Andrej Jež Staro se mora po vseh zakonih narave umikati novemu. Najboljša pot v napredek je izkoriščanje izkušenj in znanj starega v kombinaciji z energijo in zamislimi novega. V alpinizmu je to morda celo nuja, saj je plezalno "odraščanje" na lastno pest brez pomoči izkušenejših lahko izjemno nevarno. tako zelo občudujem. Predvsem zato, ker se človek, ki se odloči za tako skrajna dejanja ali način življe­ nja, kakršnega ima ali je imel on, zaveda, da zaradi (take) njegove odločitve trpijo drugi, njegovi najbližji. Mislim, da nihče ni odporen proti temu, pravzaprav se mi zdi nemogoče, da kdo ne bi bil vsaj malo em­ patičen. Andrej Jež Foto Marko Prezelj Kako na vse to gleda mlajša generacija nosil­ cev razvoja slovenskega alpinizma? Ima enake cilje kot generacija pred njo ali pa morda išče popolnoma drugo pot? 29-letni Andrej Jež, Korošec z (že do zdaj) nekaj izjemnimi vzponi in nominacijo za zlati cepin je eden izmed tistih, ki zagotovo gradijo prihodnost alpinizma.1 Andrej, če bi moral izbrati alpinista/-ko, katere/­ -ga način razmišljanja in plezanja ti je najbliže, koga bi izbral in zakaj? Marka Twighta.2 Navdušuje me predvsem njegova odločnost. Ki se kaže … Odmislil je ves svet za en sam cilj. To je izredno težka odločitev, zahtevno dejanje. Ravno to njegovo moč 50 1 2 Anja Petek, Andrej Jež in Aritza Monasterio so si s prvenstveno smerjo Fango Fiesta na perujski šesttisočak Hualcan prislužili nominacijo za zlati cepin 2023. Andrejev članek o odpravi je bil objavljen v lanskem januarskem Planinskem vestniku. Ameriški plezalec, avtor knjige Poljubi ali ubij. Si nekakšen samorastnik … Najprej si živel z mamo in bratom, v zgodnjih najstniških letih pa si se preselil na kmetijo, k tujim ljudem. Takrat si začel tudi plezati, kajne? Kako ti doživljaš to em­ patijo, sploh ker ne izhajaš iz tipične družine? Do koga čutiš odgovornost? Ne, plezati sem začel … No, z gorništvom sem začel že kot otrok. Najprej smo kot družina hodili v hribe, pozneje pa me je oče peljal v eno smer v južno steno Pece. Imel sem enajst let. Smeri nikoli ne bom pozabil, saj me od tistega trenutka naprej ni zanimal noben drug šport. Kar se tiče vpliva okoliščin, v katerih sem živel, lahko rečem, da je prevladalo tisto, kar je dobro. Mogoče se posledično v nekaterih okoliščinah zato laže odločam. Ko dojameš, da tvoja družina ni "klasična", in se sprijazniš s tem, lahko s tem dejstvom narediš, kar hočeš – jadikuješ ali vzameš, kar ti življenje ponuja. Odgovornost čutim predvsem do soljudi in moj moto je: Pomagaj, če lahko, in ne škodi drugim! Alpinizem je danes precej drugačen, kot je bil nekoč, zelo drugačen celo od tistega, kakršen je bil pred samo dvajsetimi leti. Kako gledaš na tako hitro spreminjanje te dejavnosti? Mislim, da se alpinizem spreminja hkrati z življenjem na splošno. Dandanes ljudje veliko časa preživijo v službah, težko dobijo dopust in to se zagotovo pozna v alpinizmu, saj je tam ravno čas ključnega pomena. Zdi se mi tudi, da pretiravamo s poudarjanjem var­ nosti, in to čisto povsod in čisto pri vseh stvareh. Ne govorim o tem, da ne bi smeli tako zelo paziti na varnost, govorim o tem, da nekako širimo miselnost, da ne bi smeli početi ničesar, kar je nevarno – če ka­ rikiram: morali bi biti samo doma. No, tragično je, da smo v zadnjem poletju na lastni koži izkusili, da tudi doma nismo varni. Zanimivo se mi zdi tudi, da je nekaterim ljudem nevarnost v službi sprejemljiva, nevarnost v hribih pa brezglavo tveganje ali celo znak samomorilnosti. Če je alpinizem nekoč pomenil predvsem razisko­ vanje, se zdi, da zdaj pogosto pomeni predvsem iskanje izzivov v vedno težjih smereh, raziskovalne komponente pa je vedno manj. Se strinjaš s tem? Se strinjam. To je predvsem posledica časa, ki ga ima plezalec na voljo. Marsikdo gre raje preplezat nekaj, kar je poznano, ker mu vzame manj časa in je hkrati tudi varnejše, česar pri kakšni novi smeri, sploh pr­ venstveni, ni. Zakaj oziroma kje se je po tvojem izgubila ta razi­ skovalna komponenta? Tudi na to vprašanje moram odgovoriti enako kot prej, zdi se mi, da je razlog za to – spet – pomanjkanje časa. Dejstvo pa je tudi, da raziskovanje s sabo prinese veliko tveganja, kar je v sodobnem času za marsikoga nesprejemljivo. Na to zagotovo v veliki meri vpliva trend, ki mu sledi način življenja dandanes, ne gre ravno za posameznike in njihov pogled na alpinizem. Če hočeš biti del družbe – kar je dejansko nuja – te ta vsaj delno posrka vase. Sploh če hočeš preživeti in zraven še koga preživljati. Kje najdeš večji izziv – v težavnosti ali odkrivanju sten, kjer še ni bilo nikogar, torej v raziskovanju? Oboje mi je izziv. Težko bi se odločil za eno možnost. Odkrivanje neznanega ima svoj čar ravno v tem, da je neznano. Saj je že življenje samo po sebi neznanka in pri vseh ljudeh v vsej zgodovini je bilo raziskova­ nje gonilo razvoja, napredka. Ko raziskuješ gore, ne veš, ali ti bo narava odkrila svoje skrivnosti, ti dovo­ lila pokukati v svoje skrite kotičke. Pri težavnosti je podobno, tam odkrivaš svoje lastne sposobnosti, meje – ne veš, koliko si zmožen, do kod ti bo dovolilo telo. V alpinizmu se tako in tako vse prepleta, vse, ne samo raziskovanje in težavnost. Če hočeš eno, moraš hkrati narediti še nekaj drugega ali celo veliko več drugega, da dobiš tisto eno. Si pri tem v svoji generaciji osamljen ali je več takih, ki razmišljajo podobno? Mislim, da nas je bolj malo, saj večina mladih dobrih alpinistov posveča čas predvsem ponavljanju težkih smeri. Zdi se mi, da večino mika tekmovalnost. Sta­ rejši razmišljajo drugače, ampak seveda niso več tako zelo dejavni. Velik pomen pri razvoju plezalk in plezalcev imajo alpinistični odseki oziroma njihove šole. Ali bi po tvojem mnenju bilo treba tam kaj spremeniti? Alpinistične šole so dobre. Če le želiš, lahko prido­ biš veliko znanja. Težave se pojavijo v nadaljevanju, takrat ko bi moral vsak pripravnik dobiti mentorja, ki bi mu približal alpinizem, mentorjev pa ni. Tu zelo pešamo. En razlog je očiten – iz prejšnjih odgovo­ Andrej v domačih Burjakovih pečeh Foto Tomo Jeseničnik Vrtoglava snežna strmina v švicarskih Alpah Foto Bor Levičnik Kot alpinistični inštruktor imaš verjetno svoj pogled na vzgojo in izobraževanje prihodnjih al­ pinistk in alpinistov. Kje vidiš največ pomanjklji­ vosti ali kaj bi najprej spremenil? Več prakse, manj teorije, predvsem pa nekoliko bolj odgovoren in realen pogled na (ne)varnosti. Moramo se zavedati, da je alpinizem v vsakem pogledu tako ali drugače nevaren, ampak če nekomu nenehno govo­ rimo samo o tem, ga odvrnemo od alpinizma. Da ne bo kdo razumel narobe: bistvo je, da se nevarnosti za­ vedamo (tako kot vsakič, ko sedemo v avto, ko pljuje­ mo z jadrnico, ko na glavo skočimo v morje …), hkrati pa se (na)učimo vsega, česar se lahko, da se jim izo­ gnemo. Čisto preprosto. Le tako bomo lahko doživeli vse lepote, vse prednosti, ki nam jih daje alpinizem. Ali jadranje ali vožnja z motorjem … Tvoje življenje je plezanje, časa za kaj drugega skoraj nimaš. Ampak živeti od tega za zdaj še ne moreš. S čim se preživljaš in kako usklajuješ obe področji? To je dokaj slaba stran alpinizma, saj ti vzame veliko časa in je vzporedno težko imeti še redno službo. Ve­ činoma delam priložnostna dela, na primer na raznih kmetijah, delo na višini, vodovodno inštalaterstvo in podobno. 52 Med maroškim nebom in skalo Foto Anže Klarič rov – drugi pa je velika odgovornost, ki je marsikdo noče (več) sprejeti. Zakaj? Že tisti, ki dandanes pride v alpinistično šolo, noče sprejeti odgovornosti, kako naj jo potem ta, ki ga vzame pod svoje okrilje? Pojavlja se vedno več groženj s tožbami, in to zaradi malenkosti. Mislim, da je to dovolj velik razlog, da alpinisti nočejo biti mentorji. Alpinistične šole in mentorstva so prostovoljni, znesek, ki ga prispevajo tečajniki, mogoče pokrije zgolj nekaj kosov opreme, ki se uporablja pri vajah in turah in je last inštruktorjev, ali pa kakšno pre­ nočevanje na taboru alpinistične šole. Bi se tu lahko kaj spremenilo? Mentor naj bi predvsem pomagal razvijati alpiniste. To je že od nekdaj prostovoljna dejavnost, ki pa jo je zdaj vedno težje izvajati. Ne le zaradi (ne)sprejemanja odgovornosti, ampak tudi zaradi služb, ki so postale celodnevne, razpotegnjene čez prosti čas, vse se draži in človek si težko privošči vožnjo do izhodišča in celodnevno turo s tečajnikom, zvečer ga čaka pa delo. S tem da je njegova družina seveda prioriteta. Ne vem, kako bi lahko kaj spremenili … Upam pa, da se bo, sicer bomo ostali brez mentorjev. Drži pa, da so na primer tabori, ki jih organizira PZS, odlična priložnost tako za mentorje kot mlade alpiniste. Tam se zberejo različni ljudje z različnih koncev Sloveni­ je, stroškov je manj, izkušenj, ki jih dobijo oboji, pa ogromno. Čemu si se moral odpovedati, da lahko počneš, kar počneš najraje? Predvsem sem se moral sprijazniti, da razkošja ne bo in da je skromnost tista, ki mora biti samoumevna. Hm, žal to marsikdaj povzroči tudi težave v partner­ skih odnosih. Da, ta tema je pogosto tabu. Bi mogoče vseeno povedal kaj več o tem? Partnerski odnosi trpijo v vseh pogledih, če si aktiven alpinist, sploh če se partner ne ukvarja s tem. Partner je dejansko zapostavljen, kar je zelo nepošteno do njega. Ampak drugače res ne gre. Partner mora biti dovolj samostojen in mora tak način življenja sprejeti, sicer zveza ne zdrži. Zelo pomembno je tudi zaupanje, brez tega ni nič. Alpinisti smo menda sebični … Ampak ali je izpolnjevanje lastnih želja res sebičnost? Si sebičen, če te tvoje dejavnosti izpopolnjujejo? Ali ta sebičnost v odnosu do drugega obstaja, če te oseba, ki postane tvoj življenjski sopotnik oz. sopotnica, takega spozna? In če se oba ukvarjata se tem? V vsakem primeru so prednosti in slabosti. Težava pri podobno mislečih je lahko raven plezanja ali različen pogled na alpinizem. Na primer potovanja, ki so del alpinizma, je težko uskladiti s partnerjem, ki ga pleza­ nje v gorah ne zanima. Verjetno si želiš živeti zgolj od plezanja? To so moje sanje, da. Kako bi jih lahko uresničil? Pravzaprav še ne vem. In to me zelo jezi. En način je zagotovo, da postanem gorski vodnik, ampak to pomeni manj plezanja "za dušo". Priznam, da me Opravil si že lepo število vrhunskih vzponov za­ vidljive težavnosti, preplezal veliko prvenstvenih smeri, bil udeleženec SMAR (Slovenska mladin­ ska alpinistična reprezentanca). Kje in v čem iščeš izzive v prihodnosti? Največji izzivi so nove smeri in neznana območja in enako velja za prihodnost, saj je to razvoj, napre­ dek. Z vsako novo izkušnjo si pripravljen sprejeti več neznank, saj z njimi rasteš, se razvijaš, postanejo ti domače … Že nekaj let si načelnik AK Črna na Koroškem, nimaš pa še niti trideset let. Prezgodaj, ravno ob pravem času? Kako to, da si se odločil za ta korak, ki nedvomno prinaša veliko odgovornost? Načelnik sem postal že pri dvaindvajsetih, kar je za­ gotovo prekmalu, vendar ni bilo druge možnosti, saj je vedno manj ljudi, ki so pripravljeni sprejeti tako ne­ V katero smer se bo po tvojem mnenju razvijal alpinizem v Sloveniji in v katero bi se moral, če sklepaš po sebi in svojih prepričanjih? Upam, da bodo starejše generacije vzele pod okrilje mlade vsaj toliko, da prebijejo led, da bodo lahko pot nadaljevale same. Se mi pa zdi, da ni tako zelo malo mladih, ki stremijo k temu, da bi postali dobri alpi­ nisti. Le bojim se, da je trenutno način življenja tako naravnan, da se nam niti svita ne, kako bi se lahko to spremenilo. Že sam pojem varnosti zlorabljamo, ko ga povezujemo z denarjem. Radi poudarjamo varnost, kar je seveda nujno in prav, narobe pa je, da že ob sami misli na nesrečo – te se žal pač dogaja­ jo – marsikdo takoj pomisli na priložnost, da bi dobil denar. To se seveda nanaša na grožnje s tožbami, ki sem jih že omenil. Bi se, če bi se lahko odločil še enkrat, o svoji alpini­ stični karieri odločil drugače? Ne. m april 2024 53 V E ST N I K Na ravni, na kateri plezaš, je težko ostati, če temu nisi zares podrejen. Koliko časa porabiš za trenin­ ge in kaj vse počneš? Bolj ali manj treniram vsak dan. Veliko časa preživim v plezališčih ali na umetni plezalni steni, kar kombi­ niram s tekom ali hojo na okoliške vrhove. Tako ali drugače treniram tri do štiri ure dnevno. Že jutro začnem z raztezanjem … hvaležno delo. Sprejemanje odgovornosti je zagotovo eno od najbolj nehvaležnih del, potem je birokracija, ki je je vedno več, mi pa jo vedno manj maramo. Za kakovostno delo se porabi veliko časa. V malih klubih se to pozna še bolj kot v večjih – manj je ljudi, manj je možnosti najti koga, ki bi sprejel kako zadolžitev. Dobro bi bilo, da bi bili mandati omejeni, ker imamo različni ljudje različne poglede, znanje … Mislim pa, da je naš klub dobro organiziran, kar dobra ekipa se je sestavila. P L A N I N SK I celo malo skrbi, da bi tak poklic spremenil moj zdaj­ šnji pogled na alpinizem, bojim se namreč, da bi bila sprememba slaba, ne dobra. Če imaš še družino, je to najbrž blazno težko usklajevati. Plezanje v francoskih Alpah, Aiguille du Dru Foto Borut Demšar ZGODOVINA Dušan Polajnar Novi znak ZGVS z letnico 1877 Simon Pintar, naš prvi vodnik z licenco Na novem znaku Združenja gorskih vodnikov Slovenije (ZGVS) iz leta 2016, ki je delo gorskega vodnika Danila Cedilnika – Dena, je na spodnjem delu napis "od leta 1877". V zapisu o gorskem vodništvu v Sloveniji, ki ga je pripravil gorski vodnik (GV) Janez Duhovnik, je navedeno: "Prvi vodnik, ki je pri nas dobil vodniško knjižico, je bil Simon Pinter iz Mojstrane." Nekaj časa me je gnala radovednost, da bi kot GV in domačin prišel do kaj več podatkov o Simonu Pintarju. Zadnja spodbuda je bilo predavanje zgodo­ vinarke Marije Mojce Peternel, domačinke z Dovjega, ki je predstavila knjigo o delovanju Kranjske sekcije Nemško-avstrijskega planinskega društva (DÖAV) in opisala prvi vodniški tečaj pri nas leta 1894 v Moj­ strani. Priimek Pinter mi ni zvenel domače, bolj bi šel v ušesa pri nas pogosti Pintar, kar se je izkazalo kot pravilno. Pri pregledu cerkvenih matičnih knjig sem ugotovil, da se je Pintar rodil v župniji Kranjska Gora. Upoštevati je treba različno zapisovanje imen, priimkov in krajev. Velikokrat so jih župniki zapisa­ li po posluhu in to pojasnilo je verjetno tudi za Pin­ tarja, ki ima v različnih dokumentih zapis v eni ali drugi obliki. V matičnih knjigah je navedeno Simon Pintar; v knjigi faranov Šimen Pintar; Agrarna sku­ pnost Dovje - Mojstrana, nadrobna delitev (10/1893) Šimon Pintar; objava gorskih vodnikov DÖAV za leto 1882 in 1884 Simon Pinter ter v knjigi Triglav gora in simbol Simon Pintar. Simon Pintar se je rodil 21. oktobra 1830 v kraju Gozd 36 pri Klemenjaku, župnija Kranjska Gora. Danes je 54 Hiša, v kateri je živel Simon Pintar v Mojstrani (pri Preckin) na desni, levo gostilna Šmerc. Foto Dušan Polajnar to hišna številka Belca 33 (Podkuže). Poročil se je z Ano Zima, stanovala sta v Mojstrani 51, pri Preckinu. Žena Ana mu je leta 1860 umrla, zato se je naslednje­ ga leta poročil z Mino Dolžan iz Mojstrane. Našega prvega gorskega vodnika Simona Pintarja je opisal v Planinskem vestniku št. 2, 1944 Josip Tomin­ šek, kateremu se moramo zahvaliti, da je prepisal in objavil njegovo vodniško knjižico št. 1, ki jo je izdalo dne 20. marca 1877 okrajno glavarstvo v Radovljici. Glasila se je na Simona Pinterja (po domače Preckin), kočarja v Mojstrani, hišna št. 51, rojenemu 1. 1830, oženjenemu poljskemu delavcu, s pripombo, da govori slovenski in nemški. Bil je tudi cerkovnik in sosed znane gostilne Šmerc. Knjižica vsebuje v nemškem, slovenskem in franco­ skem jeziku "red za gorske voditelje na Kranjskem" (Bergführerordnung für Krain — Reglement des guides par les montagnes Carnioles), s pripombo, da je usposobljen za ture na Triglav, Kepo, Stenar in Rožco (Terglou, Mittagskogel, Stajnar, Rosca). Nave­ dene so tudi tedanje vodniške tarife: Iz Mojstrane na Triglav 5 gld. 50 krajcarjev, s sestopom v Bohinj 7 gld.; na Kepo, Stenar ali na Rožco po 3 gld.; za druge ture april 2024 55 razvedri, da smo uživali najkrasnejši razgled. Vodnik Simon Pinter se sme vsakomur najbolje priporočiti, ne samo zaradi njegove previdnosti, ampak tudi zaradi voljnosti, s katero naju je, dasi je bil vsled ture, ki jo je z dvema drugima turistoma istega dne na Triglav izvršil, utrujen, vendar nama kazal pot na isti vrh in nama v vsakem oziru bil na uslugo." Podpis: Emil Bock, stud. med. in Dr. Johann Schiffrr k. k. Oberarzt. V nadaljevanju je okrajno glavarstvo v Radovljici 17. maja 1878 veljavnost knjižice potrdilo za leto 1878. Za to leto sta zapisani samo dve turi. 7. "Dne 8. sept. 1878 nas je peljal vodnik Pinter na vrh Triglava. Mi potrjujemo njegove vrline kot vodnika in priporočamo manj spretnim plezačem zlasti njegovo pomoč pri precej težavnem odstopu preko Grebena." Podpisi: Hermann Wallnorfer (?), D. Oe. A. V. Julius Krinninger (?), Gross Eduard, Oe. T. C. 8. "Simon Pinter me je peljal z mojo soprogo Katari­ no, za katero je še posebej skrbel Ivan Klančnik, dne 17. sept. 1878 na Veliki Triglav. Sigurnost, ki jo pov­ zroča njegovo spremstvo, spretnost, s katero on na te­ žavnih mestih podpira turista, in skrbnost, ki se ž njo posveča tej dolžnosti, upravičujejo, da se mu izda spri­ čevalo vrlega in zanesljivega vodnika. Prav veseli me, da morem to izreči. Dr. Franc Hiebler, odvetnik iz Gradca." V E ST N I K Novi znak Združenja gorskih vodnikov Slovenije Foto Dušan Polajnar P L A N I N SK I dnevno 2 gld. 50 kr. Pri vseh turah je vodnik dolžan, da se prehranjuje na svoje stroške. Prazni prostor v knjigi pa je bil določen za priporočila in mnenja, ki so jih vpisali turisti vodniku za izvršene ture. Izmed vpisov je en slovenski, en hrvaški, vsi drugi so nemški: 1. "Mojstrana, dne 1. avg. 1877. Podpisanec se je danes povzpel na Triglav. Dne 29. sept. ob treh popol­ dne smo odrinili z Dovjega in smo šli v Krmo (4 ure) do ovčjega stanu, kjer smo prenočili. Zjutraj ob 2. uri smo stan zapustili in smo dospeli ob ½7 na vrh Tri­ glava. Imetnik te knjižice se vsakemu turistu najbolje priporoča." Podpis Kari Stedefeld, član sekcije Praga nemškoavstr. planinskega društva." 2. "Podpisanci so dne 8. avg. 1877 polezli na Rožco. Vodnik Pinter jih je vodil v popolno zadovoljnost." Podpisi: Pirker, Skaberne, Fr. Krašan, Krob (?). 3. "Podpisanca sta 28. avg. 1877 srečno dospela na naj­ višji vrh Triglava in izrekata najlepšo zahvalo vrlemu, izbornemu vodniku Pinterju. Razgled je bil krasen. Odstopili smo v Bohinj na Srednjo vas. Tega sestopa pa nikomur ne nasvetujeva, ampak priporočava po­ vratek v Mojstrano." Podpis: Louis Vallant — Celje, Krieger — Ljubljana. 4. Brez datuma, pa vsekakor iz l. 1877. "Podpisanci so z vodnikom Simonom Pinterjem šli skozi Vrata na prelaz Luknjo in so od tam sestopili v Trento. Z vo­ dnikom so bili prav zadovoljni." Podpisi: V. Hansel, Jos. Priesel, Ernst Holzer. 5. (V slovenskem jeziku.) Dobesedno: "Podpisana dva sta dne 13. septembra (1877) na najvišji verhunec Triglavov srečno dospela, za kar priserčno zahvalo iz­ rekata izverstnemu ter vseskozi poštenemu vodniku Šimnu Pintarju, katerega vsakemu obiskalcu Triglava verlo priporočata." A. Dolinar, prefekt v Alojznici v Ljubljani, S. Elbert, Quintaner. 6. "Podpisanca sta pričela dne 13. septembra 1877 turo skozi Krmo ob 12. opoldne in sta prišla ob ¾ na 7 v Tri­ glavsko kočo Planinskega društva, kjer sta prenočila. Po 1 in ½ urnem plezanju sta prišla na vrh Velikega Tri­ glava. Močan vihar. Čez nekaj časa se panorama tako Znamenita gostilna Šmerc v času, ko se je naša planinska zgodovina še ustvarjala. Foto Fran Pavlin, razglednica iz leta 1914 56 Za leto 1879 so zapisane naslednje ture. 9. "Dne 20. julija 1879 sva šla jaz in moja sestra Netti z vodnikom Simonom Pinterjem, ki se je jako dobro izkazal, čez prelaz Luknjo v Trento. Blizu prelaza je bila zaradi debelega in mestoma trdega snega po­ trebna velika previdnost. Vendar smo partijo srečno končali. V Trenti (gostilna Parmotta – verjetno Pri Moti, op. ur.) naju je zapustil vodnik. Ta tura se zaradi divje scenerije zelo priporoča." Podpis: A. Kremžar z Dunaja. 10. "Bohinjska Bistrica 16. avg. 1879. Podpisani so z vodnikom Pinterjem polezli na Veliki Triglav. Dostop iz Mojstrane čez Krmo dne 15. avg. Prenočišče v koči. Odstop čez Belo polje, Toško planino v Srednjo vas. Imenovanega vodnika priporočamo kot v vsakem oziru zanesljivega, postrežljivega in vztrajnega moža." Podpis: Edmund Graf, podpredsednik Ö. T. C., Ludwig Kremmann, Johann Strauss. 11. "Dne 28. avg. 1879 sem odrinil z vodnikom Pinter­ jem ob ¼ na 3 popoldne z Mojstrane v kočo in 29. avg. zjutraj ob ¼ na 4 sem šel na vrh Triglava. Z vodnikom sem bil zelo zadovoljen in ga vsakomur priporočam kot skrbnega in pozornega." Podpis: Edmund Müller z Dunaja. 12. "Na dobro srečo! Skupno s svojo sestro Netko iz Ljubljane sem se z vodnikom Simonom Pinterjem popel na Triglav. Na Veliki Triglav smo splezali dne 17. julija ob ½ 6. uri ob sila neugodnih snežnih razme­ rah in pri hudem mrazu. A zrak je bil popolnoma čist. Prehod z Malega na Veliki Triglav je bil mestoma zelo nevaren in bi vsi pomisleki pri tej turi pač odpadli, ko bi sekcija Ljubljana na tem mestu potegnila žice. Koča je zanemarjena, malenkostna zaloga drv je vzrok, da vsakomur upade pogum pri kurjavi. Sicer še pripo­ mnim, da je moja sestra zajedno z menoj splezala na vrh in da za vse to jamčiva jaz in vodnik." Dovje, 19. sept. 1879. A. Kremžar, magistratni koncipist z Dunaja. Netti Kremžar iz Ljubljane. 13. "1880. Vodnik Simon Pinter naju je peljal 29. in 30. julija 1880 iz Mojstrane čez prelaz Luknjo in po Soči v Bovec. Izkazal se je kot vrl in vešč mož, ki se more vsakomur priporočiti. Manj priporočljiva je navede­ na tura, osobito žalostna puščava grušča, ki se razteza od Soče do Bovca." A. Oehme, inženir, Musy, inženir z Dunaja. 14. "Vodnik Pinter naju je peljal 21. avg. 1880 iz Moj­ strane v triglavsko kočo (Triglaf-Hütte). Megla. Dne 22. ob 9 sva odšla v Srednjo vas, kamor sva prišla ob 7 zvečer." Hermann Schlegel in Leopold Ehret, Mo­ nakovo." 15. "Vodja Pinter vodio je me od Mojstrane na Triglav dne 4. rujna 1880 i preko Kredarce u Vrata. Vodja se svakomu preporuča." Dr. Vinko Dvorak iz Zagreba. 16. "6. sept. 1880 vodnik Pinter naju je peljal skozi Krmo na vrh Triglava. Odstop skozi dolino Sedmerih jezer v Bohinj. Vodnik Pinter je odličen in zanesljiv človek, vljudnega vedenja in hvalevredne skromno­ sti." Podpis: C. Biedermann, Ö. T. C. in D. Ö. A. V., Leopold Erlinger, Ö. T. C. z Dunaja. 17. "Dne 20. in 21. julija 1881 nas je spremljal Simon Pinter kot nosač (vodnik je bil Skumavc) skozi Luknjo v Trento in čez Mojstrovkin prelaz v Kranjsko Goro. Dne 24. julija smo šli s Pinterjem kot vodnikom do Marije Terezije koče, dne 25. na vrh Velkega Triglava in preko doline Sedmerih jezer k Franc Ferdinando­ vi koči. Dne 26. čez steno Komarče k slapu Savice in po Bohinju na Bled. Dne 27. julija z Bleda čez dolino Radovne v Mojstrano. Pinter se mora v vsakem oziru najbolje priporočati." Podpis: Matilda Moth, hči dvornega svetnika z Dunaja. Ö. T. C. 18. Dva turista, Moritz Schmidt in Eugen Brietze, oba z Dunaja, priporočata, ne da bi označila posebej svoje ture, dne 5. sept. 1881 Pinterja kot zanesljivega in veščega vodnika. S tem je bila knjižica do zadnje strani popisana. O Simonu Pintarju lahko preberemo, da je bil za­ nesljiv, vešč vodenja, potrpežljiv, pošten, spreten in vztrajen gorski vodnik. V enem od zapisov je ome­ njena tudi njegova skromnost. Imeti je moral še druge lastnosti, ki so pretehtale odločitev okrajnega glavarstva v Radovljici, da so mu izdali vodniško knji­ žico s številko ena. O tem bo mogoče več znanega ob podrobnejšem pregledovanju arhivskih dokumentov tistega obdobja. Simon Pintar je umrl 27. aprila 1907, vzrok smrti je bila jetika. Dva dni pozneje je bil pokopan, obred je opravil dovški župnik Jakob Aljaž. V Mojstrani smo lahko ponosni, da poleg vodnika Janeza Koširja, ki je prvi dokumentirano preplezal Triglavsko severno steno, ohranjamo tudi spomin na Simona Pintarja, našega prvega gorskega vodnika s potrjeno licenco.1 m Viri Janez Duhovnik: 10 let Združenja gorskih vodnikov Slovenije (1993–2003) Marija Mojca Peternel: Knjige za gorohodce. Prvi planinski vodniki na Slovenskem. 2020. Zbornik ob 80-letnici PD Dovje Mojstrana. 2008. Nadškofijski arhiv Ljubljana Virtualna arhivska čitalnica VAČ Mittheilungen des DÖAV. 8/1882. str. 184 in 10/1884. str. 256. Evgen Lovšin, Stanko Hribar, Miha Potočnik: Triglav gora in simbol. 1979. Dr. Josip Tominšek: Gorski vodnik Simon Pinter. Planinski vestnik 2/1944. Robert Rot: Od robatega gorjana … do mednarodnega gorskega vodnika. PV 6/2020. Nemški in avstrijski planinski klub & "Sekcija Krain" v Ljubljani 1874 do 1901 Zahvala za pomoč Francu Juvanu, Mariji Mojci Peternel in Dušanu Škodiču. 1 Janez Košir (1888–1943) je 22. avgusta 1908 kot prvi dokumentirano izpričani Slovenec preplezal Triglavsko severno steno kot soplezalec nemških alpinistov F. Zimmra in G. Jahna po Nemški smeri. Devetnajstletni Košir je takrat sodeloval pri iskanju ponesrečenega alpinista Wagnerja. Čeprav priznavamo prvi vzpon čez Steno trentarskemu lovcu Ivanu Bergincu leta 1890, pa njegov vzpon ni dokumentiran. Na temo prvega slovenskega vzpona čez Steno je pisal Stanko Klinar v članku 90 let slovenskega vzpona čez Steno, Planinski vestnik 12/ 1997. ZGODOVINA PL ANIN S T VA Tudi o koči na Polhograjski Grmadi Dušan Škodič Koča kratke sape Na prelomu stoletja je Slovensko planinsko društvo (SPD) prvič preseglo tisoč članov, "pod streho" pa je imelo tudi več koč in zavetišč. Število objektov, ki jih je imelo SPD v lasti, je bilo pomembno. Treba je bilo nadoknaditi zaostanek za nemškimi sekcijami in naši planinci so bili v prvem desetletju pri gradnji koč neverjetno zagnani. Deset let po ustanovitvi je SPD že imelo na voljo petnajst planinskih koč, tri zavetišča in en bivak. To je pomenilo, da so "naši" v trudu za slovenski obraz gora že krepko vodili, saj so Nemci premogli pol manj planinskih koč. Na račun takšne količine pa je po pričakovanju trpela kakovost. Večina novih slovenskih koč je bila v primerjavi z nemškimi ne­ primerljiva. SPD so očitali prizadevanje, da bi rado z malo dela naredilo velik vtis. Janko Mlakar je v spo­ minih ob šestdeseti obletnici slovenskega planinstva zapisal, da so: "Alpenvereinovci radi očitali SPD, da ne zna drugega, kakor postavljati konkurenčne koče, v katere pa morajo slovenski turisti hoditi po nemških potih. V tem oziru jih je največ preslišal ravno Aljaž. Najbolj nerodno pri vsej tej zadevi pa je bilo to, da so Nemci imeli glede poti prav." Ob desetletnici, leta 1903, je SPD imelo na seznamu (v Planinskem vestniku se je ta pojavil pod arhaičnim naslovom Razkaz imovine Slovenskega planinskega društva, op. a.), naslednje koče in zavetišča: Orožnova koča na Črni prsti Triglavska koča na Kredarici Vodnikova koča na Velem polju Aljaževa koča v Vratih Kocbekova koča na Molički planini Mozirska koča na Golteh Gornjegrajska koča na Menini planini Koča na Rodici Koča na Boču Hausenbichlerjeva koča na Mrzlici Češka koča na Ravneh Trillerjeva koča na Krnu Tomčeva koča na Begunjščici Koča na Lisci Lučka koča Zavetišče v Planici Zavetišče na Polhograjski Grmadi K impozantnemu popisu so v prvih letih pri SPD radi dodajali še Aljažev stolp kot bivak v sili in umetno nare­ jeno votlino pod vrhom Triglava, Staničevo zavetišče. Koča SPD pod vrhom Polhograjske Grmade. Foto Anton Gregorec Mesto koče na Polhograjski Grmadi Foto Dušan Škodič Očitki Nemcev so bili utemeljeni. Kot sebi konku­ renčne koče (grajene po vzoru Nemško-avstrijskega Alpenvereina, DÖAV) so Slovencem priznavali Oro­ žnovo kočo (opremljena, brez provianta), Triglavsko Gornjegrajska koča na Menini planini Vir Europeana Jurkova koča na Lisci Vir Kamra.si 58 Lučka koča Vir Wikimedia kočo na Kredarici (oskrbovana), Vodnikovo kočo (opremljena, brez provianta), Kocbekovo kočo (oskr­ bovana) in Češko kočo (oskrbovana). Kmalu je zaradi porasta obiskovalcev tudi večina neoskrbovanih koč dobila zaloge hrane in pijače, ki so se načeloma do konca sezone porabile ali odnesle v dolino, saj so bili vlomi v koče v tistem času pogost pojav. Oskrba s hrano in pijačo v oskrbovanih kočah je bila tako kot v nemških urejena po Pottovem sistemu.1 V neoskrbovanih kočah je temeljila le na obstojnih živilih, torej raznih konzervah ter po navadi vinu in pivu. Pred poletno sezono leta 1895, so na primer pla­ nincem najavili, da jim bo v Orožnovi koči na voljo vrhniško pivo, črno istrsko vino v pollitrskih stekleni­ cah, konzerviran srbski džuveč in juha maggi, najver­ jetneje pa so ponudbo pozneje še dopolnili. Vse ostale koče na popisu so bile pretežno manjše lesene barake oziroma brunarice s tlorisom okoli 4 x 4 ali 5 x 5 metrov, s skromno opremo (miza, klop, ne­ katere večje so imele tudi kakšen pograd in zasilno kuhinjo). Veliko jih je po nekaj letih propadlo ali so jih pozneje nadomestile novogradnje. Takšne male koče, mnogokrat dimenzionirane kar glede na dolžino dobavljenih smrekovih plohov, so planincem ponujale minimalno zavetje, njihov po­ glavitni pomen pa je bil kajpak predvsem kljubovanje nemški navzočnosti v gorah. Podporniki Alpenve­ reina so se zaradi tega radi ponorčevali iz nepremič­ nin SPD, kakšna razgreta glava, ki se je lotila koče celo fizično, pa se je našla tudi na neslovanski strani planinstva na Kranjskem. Primer je Gornjegrajska koča na Menini planini, ki so jo nepridipravi poško­ dovali in pomazali z barvo še pred napovedanim svečanim odprtjem. Ta koča je bila za spremembo še kar prostorna brunarica z merami 5 x 5 metrov, železnim ognjiščem in podstrešno mansardico, kjer je bilo nekaj slamnatih ležišč, na voljo pa je bilo tudi nekaj jušnih konzerv in pivo. Denar za proviant se je puščal, tako kot je bilo v navadi v neoskrbovanih kočah, v posebni pušici, plačilo pa je temeljilo na za­ upanju. Gornjegrajska koča ni imela sreče, saj je bila pozneje večkrat tarča raznih vandalizmov, dokler ni bila leta 1920 namerno požgana. Krivcev menda niso nikoli našli, možno pa, da je šlo za stare zamere med "našimi in vašimi", saj je bilo Celje z okolico znano kot temelj spodnještajerskega nemštva, ki ga je izdatno podpihoval celjski nemški časopis Deutsche Wacht (Nemška straža). Leta 1902 je bilo zgrajeno tudi manjše zavetišče na Polhograjski Grmadi. Zanj danes ve le malokdo, pa tudi predstavljati si ga je težko na malem koničastem vrhu, ki ga radi obiskujejo pohodniki iz vse ljubljanske okolice. Skromna fotografija, ki jo je na dan odprtja 26. oktobra 1902 posnel znani planinec in amaterski fotograf Anton Gregorec, priča o mali kočici, ki je bila ugnezdena v sedelcu, kakšnih 20 metrov pod vrhom, kjer sta danes dve klopci. Zavetišče je bilo res skro­ mnih mer, saj je bilo štiri metre dolgo in le dva metra široko. V notranjosti je od opreme premoglo mizo in klopi, vhodna vrata pa so bila nizka, da se je bilo treba med vstopanjem kljub veliki skromnosti objekta prav ponižno prikloniti. Vreme je bilo na dan odprtja prav oktobrsko žalostno. Kljub slabemu vremenu na foto­ 1 M. M. Peternel. Zanimivosti iz zgodovine Kranjske sekcije. Planinski vestnik 10/2022. grafiji vidimo več deset, po tedanji modi opravljenih planincev. Tik nad vhodom v kočico je nameščena manjša tabla, na kateri piše, da je objekt last Slovenske­ ga planinskega društva, na slemenu pa plapola sloven­ ska trobojnica. Prepoznati je mogoče tudi oba svečana govornika, na tleh v sredini sedi prvi načelnik SPD Fran Orožen, desno od njega pa njegov naslednik, mladi Fran Tominšek. Kot je poročal Slovenski narod, se je odprtja udeležilo okoli 70 ljudi, ki so se proti Grmadi odpravili z vlakom iz Ljubljane do Medvod in čez Sv. Katarino ali tisti z gorenjskega od Škofje Loke čez Tošč na vrh, kamor so prispeli do 12. ure. Vse poti so bile za to priložnost na novo markirane. Kot sta poročala govornika, je SPD na Grmadi kupilo zemljišče leto pred postavitvijo, naredil pa ga je po­ sestnik in tesar Janez Dobnikar iz Topola – Sv. Kata­ rine. Grmado opišeta kot goro z zanimivo naravno vegetacijo, razmeroma nizko nadmorsko višino, a precej izpostavljenimi in skalnatimi pobočji, kar ji daje pridih visokogorja, zato naj bi bila za obisk pri­ merna predvsem spomladi in poleti, ko je v visoko­ gorju še sneg. Zaradi omenjenih karakteristik, naj bi Grmada predstavljala primerno območje za izobra­ ževanje in urjenje mladih planincev in začetnikov … Članek v Planinskem vestniku je vzneseno domoljub­ no razpredal tudi o pomenu kočice, ki bo pomagala ohraniti posest SPD v Polhograjskih hribih. "In ko diči sedaj vrh (Grmade) še prijazno zavetišče, ni dvoma, da postane še popularnejša, uspeh pa bo, da vzklije ljubezen do hribov v čim širših krogih, saj je predobro znano, s kakšno močjo da objame in prešine planin­ stvo vsakogar, kdor je že okusil čarobni njegov sad." Dan pozneje je o dogodku poročal tudi ljubljanski nemški časopis Laibacher Zeitung. Verjetno je bil na dogodku prisoten kdo od njegovih dopisnikov, saj sporoča, da je bilo med 70 udeleženci okoli 50 Lju­ bljančanov. Omenja tudi pevce, ki so zapeli nekaj pesmi, ki so bile sprejete z velikim odobravanjem, na koncu pa, da je znani amaterski fotograf posnel sku­ pinski posnetek. Pozneje se je pri Sveti Katarini razvilo veselo vzdušje in proti večeru so se izletniki vrnili v mesto zelo zadovoljni, čeprav jih je neprijazno vreme prikrajšalo za razglede. Kratek članek v Laibacherici je napisan popolnoma nacionalno nevtralno, saj se niti s črko ne obregne čez SPD, kar je za tisti čas kar presene­ tljivo. Kljub temu pa tako kot v primeru Gornjegrajske koče ni šlo brez nestrpnih izpadov. Vestnik je nasle­ dnje poletje poročal, da je bilo zavetišče tarča ljubljan­ sko-nemškega vandalizma, potrgane so bile oznake in nekateri kažipoti, miza vržena v dolino in notranjost ponečedena. Neznani "pristni ljubljanski Germaniči" so bili seveda ovadeni oblastem, z malim zavetiščem, ki je nekaj časa bogatilo nepremičninsko posest SPD, pa je najverjetneje opravila kar sama narava. Za razliko od pločevine na Aljaževem stolpu, za katero je župnik načelniku Kranjske sekcije trdil, da se zaradi nje ni vredno vznemirjati, ker jo bo v nekaj letih snedla rja, so bile smrekove deske na Grmadi v resnici kratke sape. Pet let po postavitvi je namreč Mozirska koča Arhiv PV Odprtje Hausenbichlerjeve koče na Mrzlici, 28. septembra 1899. Vir Kamra.si Kranjska sekcija na srečanju predstavnikov nemških planinskih sekcij na Jesenicah poročala, da je marsi­ katera slovenska koča, ki so jo sicer odprli z velikim pompom, že v kratkem času propadla, med njimi koča na Krnu, zavetišče v Planici in omenjena kočica na Polhograjski Grmadi, še vedno pa so vrisane na planinskih zemljevidih. m Zavetišče v Planici Vir PD Radovljica VARNO S T V GOR AH Mire Steinbuch Kako do varnejše hoje v gorah Delavnice na sejmu Alpe-Adria Kdor bo šel na Sv. Primoža ali Šmarno goro, s seboj ne bo nosil čelade ali kompleta za samovarovanje. Foto Oton Naglost Prenočevanje na prostem je plačal z ozeblinami. Foto Janez Javoršek Za ilustracijo in začetek dva primera nepotrebnih nezgod. Francoski državljan se je sredi novembra odpravil na Triglav. Se je pozanimal o razmerah, kakšen motiv je imel? Kaže, da ni računal na to, da je v hribih že zima, krajši dan in da bo potreboval primerno opremo. Njegova obutev je bila vse prej kot primerna. Prenočevanje na prostem je plačal z ozeblinami. Imel je popolnoma napačno predstavo o Triglavu, sicer se ne bi v snegu, ledu in brez prave opreme podal na nanj. Skupino belgijskih skavtov, starih od deset do triindvajset let, je med vzponom na Kriško goro do­ letela huda ura. Med bežanjem po poti so se izogibali padajočim vejam in podrtim drevesom. Razen enega, ki si je zlomil stegnenico, so jo dobro odnesli. Niso vedeli, da je za tisti dan napovedano hudo neurje z močnim vetrom, ki je v dolini odkrival strehe in v višjih legah podiral drevesa. Obema primeroma je skupna popolnoma napačna predstava o svetu, v katerega so se podali; niti pomislili niso, da morda niso zadostno pripravljeni in opremlje­ ni. So prizadeti vedno sami krivi za svoje nezgode ali bi morda v Sloveniji lahko izboljšali sistem obveščanja o vremenu, razmerah v gorah in uvedli svetovanje, kako varneje v gore? In prav o tem, kako povečati varnost v gorah, so govorili na letošnji delavnici. V drugem delu posveta o varnejši hoji v gore in o perečih zadevah na področju preventive so na posvetu o izzivih turizma v okviru sejma Alpe-Adria govori­ li Klemen Belhar, podpredsednik Gorske reševalne zveze Slovenije, Matjaž Šerkezi, sodelavec Planinske zveze Slovenije (PZS) za preventivo in usposabljanje, Matej Planko, vodja odbora za usposabljanje in pre­ ventivo PZS, Dušan Prašnikar, Gospodarska komisija PZS, Andrej Stritar, urednik kartografije PZS, Matej Kandare, GIZ Slovenia Outdoor, Damjan Omerzu, generalni sekretar PZS in Tadej Debevec, predsednik tehnične komisije Zveze gorskih vodnikov Slovenije. 60 Preventiva na področju varnosti je tek na dolge proge Tuje turiste, ki se zanimajo za izlet v gore, je treba pov­ prašati o cilju, izkušenosti, psihofizični pripravljenosti Planinske poti in ferate Področje planinskih poti ureja Zakon o planinskih poteh s podzakonskimi akti. Do leta 2021 je imel veliko pomanjkljivost, ker ni zgotavljal finančnih virov za izvajanje del. Po dolgoletnih naporih se je to spremenilo, tako da je PZS lani in letos prvič dobila namenska sredstva za vzdrževanje, kar bo pripomo­ glo k ohranjanju poti v dobrem stanju. Zakon zelo jasno določa kategorizacijo poti, ki se nanaša zgolj na Lahke poti so tiste, po katerih normalno hodimo, za napredovanje ali varovanje ne uporabljamo rok. Ne rabimo tehničnih pomagal in posebne opreme razen zanesljivih kakovostnih čevljev. Takih poti je pri nas po ažurnih podatkih iz aplikacije maPZS 9996 kilometrov. Zahtevne poti so naslednja kategorija. Teren postane bolj strm, uporabnik si zaradi varnosti pomaga z rokama. Na težjih mestih so vgrajena pomagala, jeklenice in klini. Čelada je obvezna. Takih poti imamo 84 kilometrov. Zelo zahtevne planinske poti so najvišja kategorija. Hojo dopolnjuje plezanje. Vgrajena so tehnična varovala, klini, jeklenice in skobe. Potrebna je ustrezna oprema (čelada, plezalni pas in samovarovalni komplet), ki jo moramo znati uporabljati. Imeti še ne pomeni znati! Teh poti je pri nas 51 kilometrov. Na terenu je težavnost poti označena na smernih tablah: zelo zahtevna ima trikotnik s klicajem, zahtevna trikotnik brez klicaja, lahka nima oznake. Vse planinske poti so označene s Knafelčevo markaci­ jo in z dodatnimi oznakami, npr. s številko ena (SPP), dodatnim poimenovanjem (Šaleška, Koroška …). Če je markacija podčrtana, pomeni, da je planinska pot dvonamenska, po njej je dovoljeno kolesariti. Komi­ sija za planinske poti PZS je med drugimi novostmi odobrila nove table na križiščih oziroma razpotjih, ki bodo večje, z osnovni podatki o lokaciji, koga klicati v primeru nezgode in QR-kodo z osnovnimi informa­ cijami. Planinske koče in novosti Pri PZS ima status planinske koče 159 objektov. Glede na dostopnost so koče razdeljene v tri kategorije. V Sloveniji približno polovica koč spada v tretjo ka­ tegorijo, ker so dejansko ves čas dostopne po cesti. Posodobljene smerne table so bolj zgovorne. Foto Mire Steinbuch V E S T N I K tehnično zahtevnost. Pri lahkih poteh se namreč ne upošteva vrste terena, višinskih metrov in dolžine. Ferate so športni objekti v naravi. Če (zelo) zahtevna planinska pot išče naravne prehode čez steno in jih primerno zavaruje, kjer je to nujno potrebno, ferata običajno v steni poišče atraktivna mesta, čeprav so gladka, brez stopov. Zanje je potrebno še več znanja (in moči). Ferate so večinoma proizvod turističnih centrov, lokalnih skupnosti ali drugih deležnikov v turizmu. Običajno se na začetku ferate pripneš na je­ klenico in ostaneš pripet do njenega konca. 61 april 2024 P L A N I N S K I in kilometrini gibanja v gorah. Večinoma se poudar­ ja opremo in obutev, malokdo opozarja na hrano in pijačo, ki prideta zelo prav, ko se tura iz nepredvidene­ ga razloga podaljša, včasih tudi v noč! In smo pri čelni svetilki. Vremenska napoved bi morala biti vsaj še v angleščini. Da ne bi ostala sama sebi namen, bi morali o njej obveščati v turističnoinformacijskih centrih, hotelih, penzionih, zasebnih sobah itd. Vsekakor je vremensko informiranje za tuje turiste treba izboljšati! Pravočasno obveščanje in preventiva na področju varnosti sta ključnega pomena za zmanjšanje števila nesreč. Planinskih turistov bo vedno več, Gospo­ darsko interesno združenje Slovenia Outdoor je leta 2023 zabeležilo 3,1 milijona klikov iz tujine na Slove­ nijo. Sistem Ourdooractive ima 14 milijonov članov, predvsem iz Nemčije, Avstrije, Švice. Od tam pride veliko obiskovalcev, zdaj že tudi z angleškega in fran­ cosko govorečega trga. Kot skupnost moramo biti na to pripravljeni in se primerno odzvati. Turizem je po­ membna gospodarska panoga, nesreče so pa strošek za državo in posledično za nas vse. PZS skrbi za celotno strukturo, planinske koče in poti, podaja vsebine o varnosti v gorah za planince in turiste. Govorimo, kako varneje v gore, in ne po­ polnoma varno, kajti stoodstotne varnosti ni. Konec koncev pa v planinarjenju mora biti malce adrenali­ na, sicer ne bi bilo tako privlačno. Temeljne informa­ cije, ki jih turistični delavci potrebujejo, so na voljo na spletni strani varneje.pzs.si, namenjene pa so pred­ vsem začetnikom. Kdor bo šel na Sv. Primoža ali Šmarno goro, s seboj ne bo nosil čelade ali kompleta za samovarovanje. Toda skupno vsem, ne glede na cilj, je: manjši nahrb­ tnik, brezalkoholna tekočina, kapa, rokavice, prva pomoč, čelna svetilka. Gorski reševalci se najpogoste­ je srečajo s takole situacijo: ljudje gredo na primer na Šmarno goro, srečajo prijatelja, se zaklepetajo in po­ zabijo, da se pozimi hitreje stemni. Svetijo si z mobil­ nim telefonom, dokler ne zmanjka baterije, nato po­ kličejo 112 … Ture so razdeljene v tri skupine: krajši izlet na bližnje vrhove, nekajurni izlet, celodnevni in večdnevni planinski izlet. Na spletni strani PZS je mala šola planinstva z raznimi vsebinami in filmčki, ki prikazujejo npr. uporabo pla­ zovne žolne, cepina, derez, kako se hodi v gore, kaj je pomembno, ko gremo v tujino, preverjanje vremen­ ske napovedi ipd. Poleg digitalne kartografije na tele­ fonu je v nahrbtniku priporočljivo imeti tiskano pla­ ninsko karto za takrat, ko se izpraznijo baterije. V prvo kategorijo spadajo visokogorske koče, ki so oddaljene vsaj eno uro hoje od javnih parkirišč ali javne ceste, kar pomeni, da so teže dosegljive. V drugo kategorijo sodijo sredogorske koče, do katerih je v zimskih razmerah vsaj ena ura hoje. Vse ostale koče so v tretji kategoriji. Kategorizacija planinskih koč Foto Mire Steinbuch 62 Pri PZS ima status planinske koče 159 objektov. Koča na Stolu Foto Oton Naglost V turističnem smislu so najbolj obiskane visokogor­ ske koče. Kategoriziranih je tudi 18 bivakov. Turistič­ ne agencije in TIC-i ne bi smeli spodbujati turistov k obiskovanju ali celo spanju v bivakih – ker da je ro­ mantično. To niso turistični objekti za prenočevanje ali žuranje, temveč zavetišča v sili. Odprtost koč je odvisna od dostopnosti. Vse infor­ macije o kočah (stiki, odprtost, rezervacije, defibri­ latorji …) so dostopne na spletni strani PZS (https:// www.pzs.si/koce.php) v slovenskem in angleškem jeziku. Osnovna funkcija koče je nudenje nočitve, gostinske oskrbe, sanitarij in zasilne prenočitve. Koče posoda­ bljajo, energetsko in okoljsko sanirajo. V zadnjih treh letih so 24 koč delno ali v celoti prenovili, morda se je standard bivanja v njih dvignil, a še vseeno ostajajo planinske koče. Večina ponuja osnovne jedi na žlico, tiste, ki imajo možnost, pa tudi kaj več. Cenovna politika je usmerjena v realne cene. Dejstvo je, da člani PZS in tujih planinskih zvez, ki so pogod­ beno zavezane k članskim popustom za domače in tuje planince, spijo in jedo ceneje kot nečlani. Od leta 2024 dalje je v sredogorskih kočah nova ka­ tegorija, in sicer družinska soba, ki ima sanitarije in tuš v sobi. V visokogorju država ne podpira luksuza, zato v kočah ni tušev. Trend pri ponudbi prenočeva­ nja postajajo ločene sobe, se pravi, da večje prostore predelujejo manjše sobe. V to jih sili povpraševanje na trgu. Že pred covidom, in zlasti pa po njem, se je število tujcev močno povečalo, število Slovencev pa se je celo malce znižalo. PZS ima za planinske koče nekoliko prirejen rezerva­ cijski sistem Bentral. Njegove odlike so enostavnost, praktičnost in preglednost pri obvladovanju rezer­ vacij, kar oskrbnikom olajša delo, saj kadrov primanj­ kuje. Poveča odgovornost obiskovalcev, da pravo­ časno odpovejo rezervacijo. Prilagojeni sistem PZS ima svoje posebnosti. Ob rezervaciji gost vidi končno ceno. Lahko naroči npr. polpenzion, označi članstvo v PZS ali sorodnih organizacijah, da se takoj upošteva popust. Vnesti mora številko kreditne kartice, s katero bo ob obisku plačal, in tako potrdi rezervacijo. Lahko jo odpove dan oziroma dva pred prihodom; o tem koče odločajo same. S pravočasno odpovedjo ni nobenih stroškov, sicer pa nenapovedana odpoved ni zastonj. Peš iz dolin do višin je akcija PZS, s katero skušajo v sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi turističnimi organizacijami doseči, da bo okoljski vpliv v smislu prometa čim manjši, in usmerjajo na javna prevozna sredstva, na doživetje gora iz doline, ne pa z zadnjega parkirišča. Aplikacija maPZS Eden od namenov aplikacije maPZS je, da nam olajša izbiro cilja oziroma izleta v hribe, če se še nismo od­ ločili, kam bi šli. To je spletna stran, online aplikacija, ki se naloži sama. Najprej se prikaže vsa Slovenija, na levi strani je seznam poti, ki so na razpolago. Aplika­ cija maPZS je bila zgrajena za planinske poti, vendar ni omejena samo nanje. V Sloveniji je na stotine raznih poti, s filtrom izberemo eno izmed različnih V zadnjih desetih, dvajsetih letih se je situacija s smetmi precej izboljšala, toda covidni čas je žal odplaknil dobro prakso ravnanja s smetmi, v gore prihajajo ljudje brez osnovne izobrazbe, kako ravnati s seboj prineseno raznovrstno embalažo in jo pogosto enostavno odvržejo kamorkoli. Še vedno velja, da smeti niso javno dobro, zato jih odnesemo s seboj v dolino! vrst poti. Za izbrano pot se prikažejo zemljevid, višin­ ski profil in tehnični podatki: zahtevnost, čas za tja in vrnitev po isti poti. V sistem je vgrajena formula, ki izračunava čas (a je subjektivna stvar posameznika) v obe smeri, vzpona in sestopa. Pokaže višinsko razliko, dolžino, vrsto podlage: steza, slabo uhojena steza, makadam … Zraven so lahko opisi, fotografije, vse, kar je bistveno za izvedbo varne ture. Statistika kaže, da je v sistemu trenutno 2090 markiranih planinskih poti, v njem so tudi pohodniške, turnokolesarske, tu­ ristične, romarske, gozdne, kolesarske poti. Eden od razlogov za nastanek aplikacije so podatki za tiskane karte gorskega sveta, ki jih izdaja PZS. Država takih podatkov nima, ker ne vodi teh evidenc. Izšlo je že nekaj tiskanih vodnikov, ki so povezani z maPZS. QR-kode prikažejo opis izleta, ki je v maPZS, in online informacije, kako je na poti. Aplikacija ima dostop do sistema, v katerem je skeniranih vseh 120 letnikov Planinskega vestnika, vsi članki so v eni bazi, ki je povezana z maPZS. S klikom na določen cilj, na primer Škrlatico, se odpre kazalo, v katerem so vidni vsi članki o Škrlatici, ki so bili kdajkoli objavljeni v Vestniku. Torej je maPZS enciklopedija vsega, kar je na terenu, kar je pomembnega za hojo v hribe; tega ni še niti v tujini. Ustvarjalci trdijo, da so podatki pre­ verjeni, ustrezno pripravljeni in na razpolago vsem, ki jih želijo uporabljati. To je temeljni arhiv skoraj vsega, kar se počne na terenu. Prednost PZS je v tem, da ni podjetje, ki mora delati dobiček, ampak je združenje, ki so mu pomembni cilji in finančna vzdržnost. Ta aplikacija je nastala predvsem zaradi osebnih za­ gnanosti in prostovoljnih ambicij. Nekatere zadeve pa žal stojijo, ker ni denarja za plačilo programerjev, ki so profesionalci in ne morejo delati zastonj. Kdo sme voditi v gorah in kam To je pomembno vprašanje, a resnici na ljubo je na tem področju v Sloveniji dejansko kar nekaj sive cone. Grafikon za izračun objektivnega časa vzpona in spusta Foto Mire Steinbuch Statistika poti v aplikaciji maPZS Foto Mire Steinbuch Obseg baze podatkov v aplikaciji maPZS Foto Mire Steinbuch Pri nas sta dve osnovi za legalno vodenje v gorah. Prva je Zakon o gorskih vodnikih, druga Zakon o športu, ki definira strokovne delavce v športu in tudi vodnike PZS. Na področju neprofitnega vodenja v gorah je za to področje pristojna PZS s potrjenimi progra­ mi izobraževanja za panogo planinstvo alpinizem. Usposablja vodnike, katerih interni naziv je vodnik Planinske zveze Slovenije. Usposabljanje se izvaja na Zakon o gorskih vodnikih definira, do katere težavnosti vodijo vodniki PZS Vodnik I. stopnje vodi lahke poti v kopnem in pozimi, s tem da sta za zimska vodenja dodatni omejitvi: nadmorska višina in območja, kjer ni nevarnosti plazov (sredogorje, do nižjih planinskih koč ipd.). Vodnik II. stopnje v kopnem vodi lahke, zahtevne in zelo zahtevne izlete, ferate do težavnosti B in lahka brezpotja. Pozimi so zajete lahke poti v zimskih razmerah. Dodatni modul razširi omenjeni nabor na ferate do težavnosti D in zahtevna brezpotja v kopnih razmerah, pozimi še na zahtevne poti in na lahke ter zahtevne turne smuke. Dodatna zakonska omejitev je, da ture, na katerih se uporablja vrvna tehnika, smejo voditi le gorski vodniki. prvi in drugi stopnji ter v dodatnem modulu. Večina od okoli 1500 vodnikov, ki je trenutno aktivnih, v glavnem deluje in vodi prostovoljno v okviru pla­ ninskih društev, a vse več se jih odloča za pridobitno vodenje v turizmu. Vodenje dveh gostov na SZ grebenu Planjave Foto Miha Habjan 64 Plezanje na Mojstrovko Foto Klemen Štular Iz primera Mala Mojstrovka smo se naučili, da je nekaj vodnikov oziroma organizacij, ki izigravajo sistem, na kar je treba ustrezno opozarjati. Letošnji dogodek je primeren korak k sodelovanju, ki bo morda privedlo do želenega cilja, tj. čim več obiskovalcev gorskega sveta in hkrati čim manj dela za gorske reševalce. Vsem nesrečam se ne da izogniti, lahko bi se vsaj tistim, ki so posledica neznan­ja in slabe oziroma nezadostne informiranosti. kajti na določeni ravni to pomeni garancijo visoko usposobljenega posameznika in hkrati zagotavljanje čim večje varnosti. Drugi vidik, ki je ključen, je, da imata oba profila, gorski vodnik in vodnik PZS, svoje omejitve. Ko se turistična agencija odloči za nudenje zahtevnih plezalnih ali zimskih tur, je smiselno in zakonsko potrebno, da najame gorskega vodnika tudi zato, da zavaruje svojo odgovornost. Vsi gorski vodniki so ustrezno odgovornostno zavarovani. Ko gre za lažje ture, ki jih lahko vodijo vodniki PZS, ni razloga, da v tem primeru ne bi najemali strokovnih delavcev v športu za področje planinstva. m april 2024 65 Prvič, dosežen je dogovor vseh deležnikov o skupni postavitvi informacijskih tabel na izhodiščih, tako da ne bo vsak postavljal svojih nekaj metrov stran od že obstoječih, kot se je v preteklosti večkrat dogajalo. Na njih bodo preverjene in poenotene informacije za obiskovalce. Drugič, povabilo Arsu, naj vremensko napoved in eventualne vremenske alarme za gorski svet napoveduje tudi v tujih jezikih. Tretjič, potrebujemo celovito in prijazno spletno orodje za komuniciranje in marketing na osnovi zanesljivih informacij; za učinkovito operativno delovanje se bo treba še dogovoriti. Četrtič, gorski vodniki imajo dobro podatkovno bazo, PZS in GIZ Slovenia Outdoor bi lahko vložila nekaj dela v podobno bazo planinskih vodnikov, ki izpolnjujejo pogoje in so zainteresirani za komercialno vodenje. V E ST N I K Zaključki letošnjega srečanja P L A N I N SK I Po pridobitvi usposobljenosti se vodniki vpišejo v razvid strokovnih delavcev v športu, ki ga vodi Mi­ nistrstvo za gospodarstvo, turizem in šport. Zdaj sta turizem in šport prvič pod enim ministrstvom, kar je za planinsko področje pozitivno. Z vpisom v seznam, ki je javno dostopen, je izpolnjen formalni pogoj, omogoče­ no je preverjanje, ali je nekdo, ki se izdaja za vodnika, za vodenje res usposobljen. Pri plačljivem vodenju je treba spoštovati nekaj dodatnih pogojev. Poleg usposo­ bljenosti, diplome, licence in vpisa v razvid je potrebna tudi ustrezna pravna organizacijska oblika, najpogo­ stejša je to status samostojnega podjetnika; treba je upoštevati omejitve pri težavnosti gorskih tur in omeji­ tve pri številu udeležencev na vodnika. Gorski vodnik je edini načrtno izobraženi profil za komercialno vodenje vseh težavnosti v gorah. Je pro­ fesionalec v gorskem svetu. V Sloveniji je trenutno okoli 80 gorskih vodnikov. ZGVS je članica med­ narodnega združenja gorskih vodniških organizacij IFMGA, ki pokriva profesionalno vodenje po vsem svetu, standardizira platformo in znanje, ki je potreb­ no, da nekdo postane gorski vodnik. Skrbi tudi zato, da lahko člani svojo vodniško dejavnost opravljajo po celem svetu. Usposabljanje traja okoli 80 dni, kandi­ dati torej lahko postanejo gorski vodniki v približno petih letih izobraževanja. Najpomembnejši pri vodenju sta varnost in odgovor­ nost. Spremstvo vodnika je brez dvoma dobra izbira, ZGODBE IZPOD HIMAL A JE Matjaž Čuk Skrivnostna pokrajina Baga La in Numa La Utrujen stopim iz letališke zgradbe. Vame butne zadušljiv, z vlago nasičen zrak katmandujskega predmestja. Radoveden pogledujem na množico ljudi. Me je kdo prišel iskat? K meni pristopi mož. "Namaste! Chabbi Bhat," se mi predstavi. Nisem ga prepoznal. V tem nikoli nisem bil dober. Obrazi mi gredo nekako iz glave. "Tak si kot nekoč!" mi namigne v taksiju. "O hvala, hvala! Ja, ja, deset let starejši …" Vedno sem sam prišel v hotel. Zdaj sem že gospod srednjih let, prišli so me iskat. 66 Slikovit začetek poti Foto Matjaž Čuk Sediva na vrtu hotela Thorong Peak Guest House in pijeva čaj. Chabbi mi predstavi vodnika. "Ga poznaš?" "Hmm, hmm … Makalu?! Oja, Buwanijev brat. Ups, se je pa naredil …" Misli hitijo nazaj. Kakšen je že bil? Z nosačem Lakpo sta bila veseljaka, rada sta ga dala na zob, nekajkrat kar preveč. Malce sem bil jezen, pa smo vse dobro zvozili. "Kje je pa Buwani, 'priden' bratec?" "Buwani živi in dela na Japonskem, poročen je z Japonko. Velik biznismen je!" Torej ni vzel tiste Nepalke, ki so mi jo predstavili za njegovo nevesto, zamomljam sam vase. "Pa Kamal Sherpa, kje je pa on?" "On dela v Maleziji. Šef je v zelo velikem podjetju!" Ja, dolgo me ni bilo … Dolpo, skrivnostna pokrajina na severu Nepala v bližini meje s Tibetom je burila mojo domišljijo že davno prej, preden mi jo je uspelo obiskati.1 Leta 2000 mi je obisk preprečila državljan­ ska vojna v Nepalu in moral sem čakati dolgih devet let, da se mi je končno le uresničila dolgoletna želja. 1 Dolpo je kulturno tibetanska pokrajina na visoki nadmorski višini v okrožju Dolpa v zahodnem Nepalu. Težko dostopno in redko obiskano območje ponuja starodavne in oddaljene vasi, bogastvo vrst divjih živali, lepe budistične samostane, zasnežene gore in čudovita jezera. Ljudje tega območja so preprosti in srčni z navdušujočo kulturo in tradicijo. Kulturne tradicije tega območja so v osnovi povezane s tibetansko kulturo. Spektakularni polet iz mesta Surkhet v prestolnico pokrajine Jumlo je presegel vsa moja pričakovanja. Nekajkrat je šlo za las. Vsaj meni se je tako zdelo, saj so bili vrhovi smrek na visokih gozdnih grebenih tako blizu, da sem skozi okno pilotske kabine napeto opazoval, ali nam jih bo uspelo preleteti. Zadnji ostri ovinek v zraku pred pristankom, ko se je jekleni ptič močno nagnil, je poskrbel za glasne vzdihe – le nekaj trenutkov zatem pa za gromki aplavz in olajšanje, ko smo končno dosegli trdna tla. Brez razburjenj in presenečenj nam je v tednu dni uspelo prilesti čez visoki prelaz Kagmara La v dolino reke Pungmo Khola, ob kateri smo potem prispeli v vas Ringmo. Jezero Phosumdo Tal je glavna atrakcija tega kraja in sklenil sem, da bo tu dan počitka. Zgodaj zjutraj sem odšel na prepovedano pot, v kraljestvo Mustang, kamor smejo le posvečeni. Nihče me ni videl, nihče me ni vprašal po dovoljenju, nihče me ni ustavil. Svojo samotno avanturo sem končal na visokem robu z nebeškim pogledom na slikovito pokrajino in še lepšim na jezero. Za kosilo sem se brez težav vrnil v vas. Vreme se je spremenilo. Zlovešča sivina je legla na gore in izpod temnih oblakov je začelo pršiti. Prelaz Baga La, 5219 m Foto Matjaž Čuk Dvomi Na tistem grebenu, kjer so bile še včeraj ovce … Le koliko ga je nasulo zgoraj? Prelaza sta gromozanskih 1500 metrov više! Danes na gremo nikamor. Čaka me dolg dan. A kljub dolgočasnemu dežju se nekaj dogaja. Danes je v moji soseščini kar pestro. Dopoldne je prišla skupina po­ hodnikov in z njimi cel kup nosačev, ki zdaj postopa­ jo tod okoli. Sosednja soba je namreč glavni prostor te pastirske kolibe – kuhinja. Notri je toplo, zato se okrog ognja gnete veliko premočenih in premraže­ nih domačinov. Topel čaj je tu zaklad – pogreje telo in privablja nasmeške na ustnice. Ob tem se razvije glasna debata. Kazalci na uri se premikajo in tudi po­ poldne pride. Vse bolj je mraz, dež pa je neizprosen – niti za trenutek ne poneha. Kot kaže, je tudi mojega, prijetno toplega gnezdeca pod streho konec. Les se je napil vode in začelo je kapljati na mojo spalno vrečo. Sprva po kapljicah, zdaj že lije v curkih. Hitro pospravim opremo, treba se bo preseliti v šotor. Sneži. Debeli kosmi padajo z neba. Ko čez pol ure pogledam iz šotora, je že vse belo. Težki, mokri sneg otresem s sten šotora. Zdaj me že pošteno skrbi. Kaj če sploh ne bomo mogli čez prelaz? To bi bilo pa res veliko razočaranje. Izpustiti najlepši del poti, ki sem si ga tako želel … Ne, ne, čakal bom. Če je zgoraj zapadlo meter snega, kar ne bi bilo prav nič čudno, kaj potem? To, da nam bo kdo pregazil pot in olajšal vzpon ni prav verjetno. Turisti so tu bolj redkost. V E S T N I K Prelaz Numa La, 5342 m Foto Matjaž Čuk 67 april 2024 P L A N I N S K I Jutro. Dežuje. Odložim odhod. Pa še kar pada in pada. Ne močno, a vztrajno in enakomerno. Kot da ne bo nikoli nehalo. Ob pol enajstih gremo. Do večera bomo poskušali priti do baznega tabora pod prelazom Baga La. V vodniku sem prebral, da ta pot spominja na Yosemite. Hmm, če bom želel videti, kako je tam, bom najbrž moral kar tja, v Ameriko … Danes ne bo nič z razgledi. Vidim le dežne kaplje, ki mi polzijo po anoraku, in megle, ki se leno vlačijo po dolini in grebenih. Vsak korak po blatni, spolzki poti mi je odveč. A to je treking. So lepi trenutki in tudi težki, neprijetni. Včasih nam je vroče, potem nas trese od mraza, vriskamo od veselja ob čudovitih trenutkih in se blazno dolgočasimo, ko čakamo, ker ne moremo nikamor. No, saj to je čar … Nepredvidljivo in zato za­ nimivo. Mokri od dežja in potu okrog treh popoldne prispemo do pastirske kolibe Yak Kharka. Po čaju in kosilu se odločimo, da bomo ostali kar tu. Izberem "sobo". Da, v narekovajih, saj je to skladišče za vso vrsto navlake, ki jo potrebujejo tu gori. Vseeno si uredim prav prijetno gnezdece, v katerem se počutim prav lepo. Le miru ni, vseskozi imam obiske. Dežuje vse močneje. Zgoraj sneži. Le kako visoko? Do koder vidim, to pa je le nekaj sto višinskih metrov, je še vse v redu. Smo le dobrih 3800 metrov visoko. Mogoče bo ponoči ponehalo in bo jutri lep dan. Hmm, nič ne kaže na to. Popoldne je dolgo in dolgočasno. Ne maram takih dni, ko pogledujem na urne kazalce. Ka­ pljanje po strehi se zavleče v noč. Tišino moti odda­ ljeno grmenje. V mojem gnezdecu je prijetno toplo. Ravno prav za odrešujoči spanec. Za vsakim dežjem posije sonce … Res? Da, da, enkrat prav gotovo! A danes ne. Vsaj pri nas ne. Dežuje še močneje kot včeraj. In belina je že presneto blizu. Varljivo zatišje na sedlu Pelungtang, 4505 m Foto Matjaž Čuk Vse večjim skrbem se pridruži še ena velika – bo tudi to noč padalo? Sredi noči se zbudim. Vse je mirno. Odprem zadrgo šotora. Hej, zvezde! Zvezde vidim! Vse polno jih je! Ne vem, ali bomo lahko že zjutraj šli čez prelaz, a to ni pomembno. Da je le končno nehalo padati. Uležem se nazaj. Ne morem zaspati. Nam bo uspelo? Mora nam uspeti! Nočem po isti poti nazaj. Hmm, če pridemo čez Baga La in nas potem ujame poslabšanje, smo v godlji. Misliti moram na vse, tudi na nosača. Nič, stran s temi mislimi, niti tega še ne vem, kakšno bo jutro. Zdaj moram spati. Čez kako uro ali dve me le zmanjka. 68 Baga La Jutro je … hmm, kako naj rečem … Nebeško! Kristal­ no čisto, strupeno mrzlo, brez oblačka. Pravi balzam za oči po 36 urah sivine in dežja. Vodnika vprašam, kakšen je danes načrt. "Ja, gremo čez!" pravi. "Kaj pa sneg?" previdno pripomnim. "Bomo naredili pot," odgovori nekoliko manj odločno. Prejšnji večer, ko je bil spet "v rožicah", je rekel, naj ne skrbim, da bo on naredil gaz. Ob osmih zapuščamo tabor. Pozni smo, po mojih načrtih bi morali hoditi že dve uri, a ob šestih je bilo v šotoru mojih fantov še vse tiho in mirno. Sonce nas objame še pred baznim taborom. Kako prijetno je po dolgem času spet okusiti toploto sončnih žarkov! Kmalu stopimo na prvi sneg. Zelo nizko je zapadel. Po poti žubori potoček. Na čelu kolone hodi nosač, še v opankah. Snega je že okoli deset centimetrov. Na 4600 metrov se udira že čez gležnje. Vodnik in drugi nosač sta daleč zadaj. Menda ima nosač težave. Tako bo šlo težko do vrha. Prevzamem vodstvo. Sneg je mehak in ni težak za hojo. Utiram gaz proti vrhu prelaza. To mi je vedno pomenilo izziv, čar. Hoditi po deviških belih poljanah, izbirati pot, kjer ni še nihče hodil. Dobro se počutim. Stopam korak za korakom, počasi, brez prestanka. Neizmerno si želim tega prelaza. Nič posebnega ni, a narava nam je pokazala zobe. Lahek, preprost cilj je kar naenkrat postal visoka, težko premagljiva ovira. Nad nami sta modro nebo in vedno več snega. Kje je zdaj vodnik, ki se je še včeraj tako hvalil? Daleč spodaj … Gazim naprej, zdaj do kolen. Sneg postaja neugoden, težak za hojo. Počasi me zmanjkuje. Vodnik in nosača se mi približujejo. Vidim vrh, a zdi se, da se mi tisti rob vedno bolj odmika. Ne, zdaj ne spustim nikogar predse. Zberem še zadnjo voljo in moč. Po osmih urah ob štirih popoldne stopim na rob. Baga La, 5219 m, to je moj prelaz. Sesedem se na vrhu. Uf, menda sem dal skoraj vse od sebe … Na vrhu je okrog osemdeset centimetrov novega snega. Časa za počitek ni. Čez dve uri bo trda tema. Pogled naokoli, obvezne fotografije za spomin in dol. Na vrsti je vodnik. Moji fantje nekaj mečkajo. "Kaj je? Zakaj ne gremo?" neučakano vprašam. "Močno se udira," pravi vodnik. "Tu je napihano, spodaj bo bolje!" odvrnem. Zdaj ni časa za mečkanje. Moramo dol! Spet stopim na čelo. Prvih nekaj metrov se mi udre do riti, nato je bolje. V precejšni strmini prečim rahlo navzdol proti stupi na rami. Med sneženjem se je sprožilo že nekaj plazov. Oddahnem si, ko je ta kočljivi del za nami. Proti taboru vodi strm kuloar. Pot pelje daleč naokoli. Predaleč za nas, a nimamo izbire. Moramo dol, drugače nas bo prehitela noč. Izbiram najboljše prehode. Izteka ne vidim. Dokler bo šlo, gremo naravnost navzdol. Ko je prestrmo, prečim v desno. Po nekaj zoprnih, kočljivih metrih, kjer so pod snegom drseče skale, pridemo na odprto pobočje. Zdaj vidim do dna. Ob pol sedmih, tik pred temo, smo na ravnem snežnem prostoru. Izšlo se je. Fantje postavijo šotora. Zadovoljen sem. Uspelo nam je. Neskončno sem utrujen, a kaj zato. Jutri bo nov dan, nov prelaz in nov boj. V bojazni, kakšno bo vreme, zaspimo. MAGNEZIJ Krka BODITE NEUSTAVLJIVI Numa La Jutro prinese olajšanje. Nebo je modro, brez oblačka. Vendar čutim težo včerajšnjega dne. Danes ne bom zmogel sam. Čevlji so mi ponoči v šotoru zmrznili, vezalke stojijo pokonci. Na hlačah imam desetcen­ timetrski kolobar ledu. Danes nujno potrebujemo sonce, zato se odpravimo šele ob devetih. Če ne bomo zmogli, bomo pa nekje prenočili. Pot preči strma pobočja okrog številnih robov. Ponekod, kjer ni dovolj snega, prav nemarno drsi. V dobri uri se spu­ stimo do reke. Zdaj se začne. Tisočmetrska strmina nas loči od vrha prelaza. Prvi koraki so počasni, težki. Utrujene noge ne ubogajo. Potem le steče. Počasi, počasi. Vodnik mi nekaj kaže. Drobne pike, precej visoko. Ljudje. Veliko ljudi. Ne maram gneče v gorah. A danes sem jih iz srca vesel. Ljudje pomenijo pot. Ljudje pomenijo, da ne bo treba gaziti. Ljudje pome­ nijo, da nam bo uspelo! Zdaj je treba samo še hoditi. Bela gaz se vije visoko v nebo. Rob tam gori, je videti nedosegljivo daleč. Včeraj poln moči in energije, danes sem kot izžeta cunja. Pomanjkanje motivacije? Ali zgolj to, da danes vem, da bom prišel gor, včeraj pa je bilo to zavito v tančico skrivnosti? Vlečem se proti tistemu robu kot megla. Veter mi piha v obraz, kot bi hotel izničiti moje počasne korake. A se premikam. In tudi tisti kup skal ni več nedosegljivo daleč. Danes ni popuščanja. Strmina vztraja do konca. Po petih urah in pol stojim na prelazu Numa La, 5346 metrov visoko. Pot navzdol je le še formalnost. Nosača sta me že zdavnaj prehitela. Razgled na novo dolino je čudovit. Pritiskam na sprožilec fotoaparata, a sem preveč utrujen, da bi v celoti dojel vso lepoto. Za to bo še čas. Spodaj vidim šotore. Le še deset minut. Izpraznjen sem, želim počiva­ ti. Veliko skrbi in naporov se je nabralo v teh dveh dneh. Baga La, Numa La, nič posebnega, sem si mislil, ko sem skoraj podcenjujoče doma na kavču načrtoval pot … Danes sem neskončno srečen in ponosen, da sem na drugi strani. Noč bo mirna in spokojna. Vseeno mi je, kakšno bo jutri vreme. m Natančnejša lokacija: Baga La, 5219 m, in Numa La, 5346 m, treking Dolpo, Nepal, oktober 2009 MAGNEZIJ + VITAMIN B2 www.magnezijkrka.si Prehransko dopolnilo ni nadomestilo za uravnoteženo in raznovrstno prehrano. Skrbite za uravnoteženo in raznovrstno prehrano ter zdrav način življenja. *Prodajni podatki ePharma Market Slovenija za leto 2023, prodaja v lekarnah, kategorija izdelki z magnezijem. 7 let DOŽIVE TJE Vid Legradić Krn in Plaski Vogel (desno) Foto Vid Legradić Lepota, ki ji je kos le malokaj Veliko Špičje 70 Kar dolgo sem si ga ogledoval. Od Zasavske koče, s Triglava, iz Doline Triglavskih jezer. Greben, tako privlačen in dostopen od Prehodavcev me je ob vsakem obisku vabil. Tako dolgo sem odlašal, da me je med gledanjem zemljevidov včasih zapekla vest. Nekega julijskega večera sem se odločil, da ga osvojim. Kar enodnevna tura naj bo, sem si rekel in med točenjem vode v kamelo razmišljal, koliko dodatnih čutar naj še vzamem s seboj. Obetal se je vroč dan, tisti pravi poletni dan, prepojen z modro in sončno barvo. Vesel sem bil, da ga bom užil sam. Vsi hribovski prijatelji so namreč že žulili jadranske plaže. Noč je bila kratka. Kljub zgodnji uri je toplota ju­ tranjega sonca grela celo v senčni Komarči. Ko sem dosegel Črno jezero, je z mene že teklo. Usedel sem se na enega od kamnov in ob umirajočem vetriču, ki je kodral gladino vode, še enkrat razgrnil zemljevid. Markirana pot, ki sem si jo izbral, naj bi bila po sple­ tnih informacijah delno opustela oziroma slabo vzdr­ ževana. Prst je sledil rdeči črti po zemljevidu, ki se je nad Dvojnim jezerom odcepila levo in se v pikicah plazila po plastnicah navzgor v pobočja Lepega Špičja. "Za danes boš ravno pravšnja," sem zamrmral in med zlaganjem stvari v nahrbtnik v kotu oči opazil vijoličasti kamen. Osamljen je skorajda svetil tam, malo niže doli na jezerski obali. Nekaj skokov po skalah je bilo treba, da sem prišel do njega, vodostaj Črnega jezera je bil že poletno nizek. "Not all those who wander are lost."1 Besede so bile na rožnato podlago zapisane s črnim al­ koholnim flomastrom. Kot navdušenec nad deli pisa­ telja J. R. R. Tolkiena sem natančno vedel, kdo je izrekel te besede in kako globok pomen so imele. Pred očmi se mi je pokazal bradati čarodej Gandalf iz Srednjega sveta, njegove modre besede so odmevale v ušesih. Že sem z mislimi zataval proti prstanu mogote in Megle­ nemu gorovju, ko me je imaginarni Gandalf s svojo ča­ rovniško palico kresnil po glavi in prestavil v resničnost. Kamne z napisi sem v gorah velikokrat zasledil v naravi angleško govornih območij, pri nas pa še nikoli. Razen na grobovih. Kot je kazalo, so pohodniki trend iz tujine zanesli tudi k nam. Vijoličasti kamen sem odnesel stran od vode in ga postavil v eno od manj vidnih razpok v bližnjih skalah. Tovrstna urbana kultura mi ni ravno pri srcu, saj po mojem mnenju predstavlja tujek v celoti narave. Tudi meni je pobarvan kamen ukradel pogled, ki je le trenutek prej užival v okolici. Je res treba, da 1 "Ni vsak, ki tava, izgubljen." človek venomer opozarja nase in pušča svoja sporoči­ la prav na vseh mogočih koncih in krajih? Naj narava sama pripoveduje zgodbe. V Lopučinski dolini sem bil hvaležen starim smrekam, ki so zaščitile pred soncem. Pri Dvojnem jezeru se je to razkošje končalo. Koča pri Triglavskih jezerih je pokala po šivih. Gostje in pohodniki od blizu in daleč so govorili v vsaj ducat različnih jezikih. Po eni strani sem bil vesel, da bodo lepote te doline ponesli v svet. Po drugi strani sem bil zaskrbljen, kajti ni jasno, kako številno množico ekosistem pod Triglavom lahko sploh prenese. Podrobnih raziskav, povezanih s to težavo, še ni. Za Dvojno jezero je bilo obiskoval­ cev zagotovo preveč, saj se je okrasilo s preprogami zelenih alg. Pridnim oskrbnikom sem zaželel uspešen dan in razmišljal, kaj bi se še dalo narediti z regulacijo obiska Triglavskega narodnega parka. Ljudem se ne more in se nikakor ne sme prepovedati vstop v gore. Morda pa bi za najbolj obremenjene pohodniške poti lahko izdajali dovolilnice, tako kot na primer v Peruju. Za pot Ink, ki običajno traja nekaj dni, se jih izda le šti­ risto na dan. Ko sem pred nekaj leti hodil po tej slavni pohodniški poti do svetega mesta, se mi je zdelo, da sem edini pohodnik. Čebljanje množice sem pustil za seboj in odkorakal više v dolino. Zdaj so se pogovarjali le še žvižgajoči svizci. Kmalu sem prišel do zadnjega pomembnej­ šega križišča na poti, točke, kjer se je moja pot od glavne poti na Prehodavce odcepila levo. Tukaj ni bilo nobene žive duše več. Vdihnil sem dehteč poletni zrak in vpijal barve gorskih cvetov. Julij je njihov mesec. Naletel sem na opustelo planino in pojedel energijsko tablico ter nagovoril kosmatega prijatelja, ki se je pojavil na enem od porušenih zidov. Postavil se je na zadnji taci in zbrano oprezal za ujedami. "V najhujši vročini imaš izmeno," sem tiho komenti­ ral med jemanjem fotoaparata iz nahrbtnika. Ko sem ga vklopil, je zvedavi svizec že izginil. Nekoliko razo­ čaran sem se spomnil na njegove sorodnike iz avstrij­ skih Alp, ki se za košček kruha ob cesti pod Velikim Klekom kar nastavljajo fotografu. Toda nekaj sekund, preživetih s pravim divjim svizcem, je bilo drugač­ nih. Močnejših. Naj tako ostane. Lepi trenutki se ne merijo v dolžini. Merijo se v moči doživetja. Začel sem se dvigovati. Sprva skozi macesnov gozd, ki je preraščal na desetine vrtač. Nato so prišli travni­ ki, tako polni cvetic, da so spominjali na raznobarv­ ne preproge. Svišči, Sternbergovi nageljni, lepnice in planike. Kopale so se v soncu, cvetele in se igrale v vetriču. Lepota, ki ji je kos le malokaj. Pot je bila speljana prav čez cvetove, zato sem skakal z enega kamna na drugega, da jih ne bi pohodil. Stena Velike­ ga Špičja se je približevala in po premaganem melišču sem končno stal na vznožju svoje gore. Opoldansko sonce je pripekalo, zato sem si pod čelado zataknil še športno ruto in si z njo pokril vrat. Poplezavanje je po dolgi hoji dobro delo, iskanje oble­ delih markacij in prave smeri pa je bilo ravno pra­ všnja možganska telovadba. Telo je ožemalo vodo iz svoje notranjosti, ko je z rokami iskalo oprimke. Bilo je pristno, lepo, nekje na meji med varnim in nevar­ nim. Dolina Triglavskih jezer je bila za mojim hrbtom zmeraj niže, pogledi pa so bili zmeraj lepši. Nekje na polovici te strme poti je stalo tudi obeležje umrlemu planincu. Naj se ne zgodi nikomur. Zaradi grušča po celi skali se mi je zdel najzahtevnejši zadnji del poti, ki se je deset minut pred mojim ciljem priključil grebenski poti s Prehodavcev. Tu sem zavil na levo in ob pogledih v Trento, Viš in na Krn dosegel 2398-metrski vrh Velikega Špičja. Pogled je tam šel še dlje, onkraj Triglava na severu in Bohinjsko-Tolmin­ skih gora z morjem v ozadju na jugu. Že res, da lepote Julijcev morda spominjajo na gorovja iz fantazijskih zgodb, a so še zmeraj resnične. Kot smo resnični tisti, ki jih obiskujemo. Zdaj vem, zakaj Veliko Špičje ime­ nujejo tudi Lepa Špica oziroma Lepo Špičje. m Čez škraplje pod Lepo špico Foto Vid Legradić S cvetjem posuta pot proti vrhu Foto Vid Legradić ZDR AVJE Petra Zupet1 Bolezen s številnimi obrazi Borelioza (Lymska borelioza) Lymska borelioza je bakterijska okužba, ki se prenaša na človeka z vbodom okuženega klopa. Kaže se lahko z utrujenostjo, glavobolom, zvišano telesno temperaturo in bolečinami v sklepih, lahko tudi z oteklimi bezgavkami in izpuščajem, imenovanim eritema migrans. Gozdni klop Foto Oton Naglost Lymsko boreliozo povzroča bakterija Borrelia burgdorferi. Najdemo jo po vsem svetu, je pa zlasti pogosta v Evropi, nekaterih regijah Združenih držav Amerike ter v nekaterih državah Azije. Lymska bore­ lioza se pojavlja preko celega leta, vendar je najpogo­ stejša od februarja do novembra. Mile zime in vlažne pomladi ojačajo dejavnost klopov. Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje2 je bilo lani pri nas 2509 prijav obolenja z lymsko bo­ reliozo. Zbolelo je 1365 žensk in 1144 moških. Največ prijavljenih primerov je bilo pri otrocih (od 1 do 4 leta) in starostnikih (od 65 do 74 let), sledijo odrasli, stari od 55 do 64 let in odrasli v starosti od 45 do 54 let. Najvišja stopnja obolevnosti je bila v goriški statistični regiji (283,4/100.000 prebivalcev), sledita gorenjska (188,9/100.000 prebivalcev) in primorsko­ -notranjska statistična regija (151,7/100.000 prebi­ valcev). Največ zabeleženih primerov lymske boreli­ oze je bilo v občinah Ljubljana, Kranj in Radovljica. V letu 2022 je bilo zabeleženih 4007 prijav obolenja z lymsko boreliozo. Način prenosa Bakterija se prenaša na človeka z ugrizom okuženega klopa; v Evropi je to klop vrste Ixodes ricinus. Klop se 1 72 2 Dr. Petra Zupet, dr. medicine, prof. športne vzgoje. https://nijz.si/nalezljive-bolezni/spremljanje-nalezljivihbolezni/tedensko-spremljanje-lymske-borelioze-inklopnega-meningoencefalitisa/. okuži s sesanjem krvi okužene živali, najpogosteje so to mali gozdni sesalci in ptiči, lahko tudi večje živali, ki predstavljajo naravni rezervoar za bakterije. Zaenkrat ni dokazov o prenosu bolezni s človeka na človeka. Borelioza med nosečnostjo ne predstavlja tveganja za zarodek, če je ustrezno zdravljena. Dejavniki tveganja za okužbo Lymsko boreliozo v prvi vrsti sicer povzroči ugriz okuženega klopa, vendar obstajajo določeni dejavniki tveganja, zaradi katerih smo lahko bolj izpostavljeni okužbi. Povečano tveganje za okužbo imajo posa­ mezniki, ki živijo ali obiskujejo regije z veliko razšir­ jenostjo klopov, pa tudi tisti, ki preživijo dolge ure na prostem v gozdovih in travnatih poljih. Tveganje se dodatno poveča, če v času aktivnosti v naravi ne upo­ rabljamo ustreznih sredstev za odganjanje žuželk in če nimamo na sebi primernih oblačil. Dovzetnost za okužbo Vsak, ki je izpostavljen ugrizom okuženih klopov, je dovzeten za razvoj bolezni. Predhodna okužba ne pušča zaščite pred boleznijo. Inkubacijska doba Pomembno je vedeti, da se bolezen ne pojavi takoj po ugrizu klopa, ampak z zamikom. Inkubacijska doba za prvo fazo bolezni je običajno od 3 do 32 dni po okužbi. Druga in tretja faza bolezni pa lahko nastopi­ ta šele mesece ali leta po okužbi. Simptomi in znaki bolezni Borelioza običajno poteka v treh fazah. V prvi fazi bolezni (3–32 dni po ugrizu okuženega klopa) se pojavijo značilne spremembe na koži. Nastane neboleča rdečina, ki se počasi širi po koži, na sredi bledi in dobi obliko kolobarja. Kožna sprememba je lahko ena sama ali pa jih je več na različnih delih telesa. Pomembno je, da razlikujemo med običajno alergično reakcijo kože, ki se na mestu ugriza lahko pojavi takoj, od kožnih sprememb, značilnih za bore­ liozo. Pomembno je vedeti tudi, da kožne spremem­ be niso vedno prisotne. V drugi in tretji fazi bolezni (po navadi tudi več mesecev ali let po okužbi) se pokažejo znaki prizadetosti številnih organov ali or­ ganskih sistemov: kože, živčevja, sklepov, mišic, tudi oči in srca. Diagnoza Na lymsko boreliozo običajno posumimo na podlagi pogovora in kliničnega pregleda. Dokažemo jo s pomočjo laboratorijskih testov za potrditev prisot­ nosti bakterije. Zdravnik ocenjuje tudi druge znake in simptome, kot so bolečine v sklepih ali mišicah, utrujenost, vročina ali izpuščaji. Natančna diagnoza je pomembna za načrtovanje ustreznega zdravljenja in za preprečevanje nadaljnjih zapletov. Zdravljenje Možnosti zdravljenja se razlikujejo glede na stopnjo lymske borelioze. Pomembno je zgodnje prepozna­ vanje bolezni, saj jo v prvi fazi praviloma zelo učinko­ vito zdravimo z antibiotiki, medtem ko bo pri napre­ dovani bolezni morda potrebno dodatno zdravljenje. Zdravnik vam lahko predpiše tudi zdravila za lajšanje simptomov, v nekaterih primerih pa priporoči fizi­ kalno terapijo ali spremembo življenjskega sloga za zmanjšanje učinkov bolečine in okorelosti sklepov ali mišic, ki jih bolezen povzroča. Preprečevanje okužbe Najbolj učinkovita ukrepa za zmanjšanje tveganja za boreliozo sta preprečevanje ugriza klopa ter hitra odstranitev že prisesanega klopa. Z upoštevanjem priporočil lahko zmanjšamo tveganje za okužbo. Nosimo svetla oblačila, ki naj pokrivajo čim večji del telesa, uporabljamo repelente (sredstva, ki odga­ njajo klope), ob vrnitvi iz narave opravimo temeljit pregled telesa – pozorni smo tudi na poraščene dele telesa, kožne gube, uhlje, pazduhe in dimlje. Kadar opazimo že prisesanega klopa, ga čim prej na pravi­ len način odstranimo, saj verjetnost prenosa okužbe močno zmanjšamo s čimprejšnjo odstranitvijo prise­ sanega klopa. Klopa pravilno odstranimo z uporabo koničaste pincete, in sicer tako, da ga primemo čim bližje koži in ga z enakomernim gibom izvlečemo. Pri tem ne smemo vrteti pincete levo ali desno, ampak potegnemo naravnost navzgor. Za odstranjevanje klopov s kože ne uporabljamo olja, kreme, petroleja ali drugih mazil. Cepiva, ki bi preprečilo bolezen, ni. Zato le previdno! m 73 april 2024 P L A N I N S K I V E S T N I K Incidenčna stopnja prijavljenih primerov lymske borelioze/100.000 prebivalcev po občinah, Slovenija, 1. 1. 2023–31. 12. 2023 Vir Nacionalni inštitut za javno zdravje, zajem zaslona PISMA BRALCEV 74 Spletni planinci Pred štiridesetimi leti sem se kot osemletni otrok odpravil z očetom in njegovimi prijatelji na Triglav. Spomnim se priprav na ta veličastni podvig. Prehodili smo vse koroške gore, Peco, Raduho, Olševo, Uršljo, celo v Kamniške smo šli, samo da se utrdi kondicija, da se uhodijo izposojeni gojzarji, da se prilagodi hruškasti rukzok iz platna z usnjenimi trakovi. Kakšna čelada, varnostni pas ali samovarovalni komplet! Čelado so uporabljali samo rudarji in holcarji, za nas je to bila to španska vas. Naš planinski podvig je trajal cele tri dni. Odhod s katrco, ki smo jo pustili na parkirišču pod slapom Savica, ter nadaljevanje v starem fičotu do Pokljuke. Takrat je bila še Jugoslavija, zato smo svojo cestno avanturo opravili po Sloveniji (ne skozi Avstrijo, kakor zdaj), avtocest seveda ni bilo. Od doma smo šli ob polnoči in se po šestih urah ur vožnje z vsemi postanki in nalivanji vode v hladilnik avtomobila z veseljem podali na pot izpred vojašnice na Pokljuki. V naših rukzokih so bile volnene nogavice, na roko pleten pulover, rženi kruh, domače klobase, mogoče kaka pašteta. Termovk Snow Monkey še ni bilo … V popoldanskih urah smo prišli v nabito polno kočo na Kredarici, takrat brez mobilnih telefonov in rezervacij prenočišč po medmrežju. Zaradi zasedenosti koče smo spali na klopeh v jedilnici. Vsi smo bili veseli iz čisto preprostega razloga: da smo na suhem in toplem, čeprav na trdem ležišču. Drugi dan je sledil vzpon na vrh naše najbolj veličastne gore v Jugoslaviji. Uspešno opravljen (še diham), čeprav takrat še ni bilo jeklenic, ampak samo razmajani klini. Ponosen oče je iz rukzoka vzel fotoaparat in za zmeraj ohranil ta posebni trenutek. To so bili res drugačni časi … Star fotoaparat, omejen samo na nekaj fotografij. Nadaljevali smo mimo Doliča do Koče pri Triglavskih jezerih. Dobili sobo in nam ni bilo treba spati na klopeh. Drugi dan smo se odpravili čez Komno do katrce, ki nas je čakala pod Slapom Savica. Potem so prišle na vrsto druge gore, druga izhodišča, fičo je svoje odslužil in zamenjal ga je yugo, oče je bil pa še vedno moj vodnik po gorskem svetu. Ti planinski izleti nam bodo ostali v spominu za zmeraj. Leto 2024. Kot delavec v planinskem društvu in delavec na planinskih kočah opazujem sodobne planince. Nekateri (poudarjam: nekateri) me pustijo odprtih ust. V nedeljo popoldne prideta v kočo, do katere ne vodi cesta, dva planinca, tik preden jo zapremo. Oba izmučena, saj sta imela za sabo uro in pol hoje. Moški v lahkih tekaških copatih, trenirki z logotipom pomembne znamke in tanki jopici. Gospodična v tankem trikoju in beli jakni s krznenim ovratnikom, v ličnem nahrbtniku pa majhen pudelj. Njune prve besede: "Uuuu, je bilo daleč od parkirišča, a imate kaj jesti, lepo prosiva. Ne na žlico, kaj bolj konkretnega – dunajc, pečenka, lignji, pomfri …" Še pred dobrim desetletjem smo bili veseli, če smo lahko spali na klopi v koči, zdaj pa se na lokaciji, kamor spravljamo material s tovorno žičnico, pričakuje ponudba "a la carte". Spet nedelja. Zima. Tik pred temo zaklepamo kočo, ko pristopi do nas družina. Oče, mama in sin iz Primorske: "O, a na tej gori je celo koča?!" Kaj jim naj odgovorim? "Samo slučajno to soboto in nedeljo, drugače je koča v dolini, jo v rukzoku odnesemo." Sploh niso vedeli, kam gredo, od avtomobila do koče so v zimskih razmerah potrebovali šest ur in pol, čeprav je hoda za največ dve uri. Menda so se izgubili vmes. Šli so na izlet, ker so na Facebooku videli lepe fotografije naših krajev. V pretankih oblačilih, v lahkih športnih copatih, brez svetilke, pijače, hrane in rezervnih oblačil, mama z žensko torbico, pri –4 stopinjah Celzija. Niso vedeli niti kje imajo avto niti ali so prišli iz Mežice ali Črne na Koroškem. Ko jih prosim za opis kraja, kjer so parkirali, dobim natančen odgovor: "Pri kmetiji, kjer imajo kozo in dva psa." Na koncu sem jih v trdi temi pospremil do svojega avta ter odpeljal v dolino. Po skoraj celi uri iskanja smo našli njihov avto. Odgovor na moje vprašanje, kaj bi storili, če v koči ne bi bilo nikogar: "Poklicali bi GRS." Takih in podobnih primerov je še ogromno. Nekateri "sodobni" planinci načrtujejo ture na osnovi fotografij, objavljenih na družbenih omrežjih. Najpomembnejše jim je, da imajo polno baterijo na telefonu, da lahko naredijo čim več fotografij (ne zaradi zemljevida). Uporabljajo derezice, cepin imajo na nahrbtniku kot modni dodatek … Fantje in dekleta, nehajte! Če hočete pokazati svojo izklesano (in razgaljeno) postavo, se lahko fotografirate tudi na klopci v parku. In primernejši portal za prikaz oblin je kateri od tistih za 18+, ne na primer Hribovc.si. S svojimi dejanji, deljenjem obdelanih in prirejenih fotografij in s tem netočnih informacij na družbenih omrežjih ogrožate ne samo sebe, ampak tudi druge obiskovalce gorskega sveta. Druge naivneže, ki slepo zaupajo vašim olepšanim opisom, v katerih izpustite podatek, da vas je zeblo in da niste vedeli, da je v tistih lepih koncih več kmetij, ki jih čuvata dva psa … Ogrožate člane GRS, ki nesebično pomagajo vsakič, ko jih kdo pokliče na pomoč, ali pa jim najmanj "ukradete" nekaj ur časa, ko vam morajo pomagati iskati kraj, kjer vas čaka avtomobil. Andrej Mlinar PLANINSKA ORGANIZACIJA Dejavnosti Planinske zveze Slovenije Skupščina PZS, ki bo v petek, 19. aprila, ob 17. uri v Kulturnem domu Cirkulane, ni volilna, ampak se bo na njej sprejemalo naslednje: vsebinsko in finančno poročilo organov PZS za leto 2023, poročilo nadzornega odbora PZS za leto 2023 ter okvirni vsebinski in finančni program dela PZS za leto 2025. V 25. nadaljevanju podkasta V steni je Miha Habjan gostil Petra Mikšo, alpinista in zgodovinarja. Mikša je kot izredni profesor zaposlen na oddelku za zgodovino FF v Ljubljani, je avtor številne strokovne literature in eden največjih poznavalcev slovenske planinske in alpinistične zgodovine. V 26. nadaljevanju pa je na vroči stol sedel HIKELITE NAREJEN ZA PLANINARJENJE V E S T N I K hoden tudi del Slovenske planinske poti, ki vodi iz Radvanja pri Mariboru. Zaradi podora je do nadaljnjega zaprta gozdna cesta med vasjo Zatolmin in planino Srednjica oz. Javorca, po kateri potekata planinska pot ter odsek Slovenske turnokolesarske poti. Cesti v dolini Kot in Krma sta zaprti za ves promet, saj na teh območjih še vedno izvajajo posek in spravilo lesa. Cesta v dolino Kot bo predvidoma odprta od 1. junija, v Krmo pa od 1. avgusta letos. Komisija za varstvo gorske narave je 3. marca opozorila na svetovni dan prostoživečih rastlinskih in živalskih vrst. Prostoživeče vrste nujno potrebujejo zaščito, saj se je na rdečem seznamu ogroženih vrst Mednarodne zveze za varstvo narave znašlo že skoraj 100.000 močno ogroženih vrst prostoživečih živali in rastlin. Skoraj 30.000 vrst že velja za ogrožene ali ranljive, več kot enemu milijonu rastlinskih in živalskih vrst pa grozi izumrtje. Naravovarstvena zveza Smrekovec (NZ Smrekovec), ki združuje društva PD Šoštanj, PD Velenje, PD Črna na Koroškem in PD Ljubno ob Savinji, je na letošnji skupščini s predsednico Klavdijo Šeruga dobila novo vodstvo. 21. marec je mednarodni dan gozdov, zato so ob tej priložnosti v Zavodu Štirna in Zavodu za gozdove Slovenije predstavili izobraževalno serijo Gozdarji za Naturo 2000 in primere dobre prakse upravljanja z gozdovi. Komisija za alpinizem (KA) je nadaljevala s pregledom vzponov in dogajanja v alpinističnih novicah. Med 20. in 31. januarjem so naši alpinisti in alpinistke pod vodstvom Gašperja Pintarja v Julijcih gostili angleške plezalce s Tomom Livingstonom na čelu, ki je bil že večkrat na obisku v Sloveniji in je v navezah z našimi alpinisti opravljal vrhunske vzpone. Med 16. in 18. februarjem so se alpinisti in alpinistke pod vodstvom Gašperja Ravnjaka kalili na zimskem alpinističnem taboru nad Bovcem. Vrhunska alpinista Luka Krajnc in Luka Lindič (oba AO PD Celje Matica), ki sta konec februarja v južni steni Poincenota v Patagoniji preplezala novo 500-metrsko prvenstveno smer Pot, sta postala ime tedna na Valu 202. www.factorystore.si Na voljo v trgovinah: Kibuba, Iglu Šport, Annapurna, Extreme Vital, Intersport, Hervis, Action Mama, Enduro, Elan, Amfibija 75 april 2024 P L A N I N S K I Gregor Šegel, član slovenske reprezentance v tekmovalnem lednem plezanju. V zadnjih dveh tekmovalnih sezonah se je večkrat uvrstil v finale kontinentalnega pokala, februarja letos pa se je v angleškem Sanderlandu zavihtel na sam vrh zmagovalnega odra v težavnosti. Odbor inPlaninec. Zadnjo februarsko nedeljo so se inPlaninci v veliki skupini podali na planino Kofce nad Tržičem. Mladinska komisija (MK) bo v šolskem letu 2024/2025 izvedla že 35. tekmovanje Mladina in gore. MK je povabila soorganizatorje za pomoč pri izvedbi regijskih tekmovanj MIG, ki se bodo odvila 16. novembra letos v treh regijah. Najboljši na regijskem nivoju se uvrstijo na državno tekmovanje. Seminar družabnosti, ki ga pripravlja MK, je bil prvi konec tedna v aprilu v planinskem domu na Boču. Namenjen je bil vsem, ki se ukvarjajo z vzgojo in izobraževanjem otrok in mladine, torej mladinskim voditeljem, mentorjem planinskih skupin in vodnikom planinskih skupin. Gospodarska komisija je v začetku aprila na Bledu organizirala dvodnevni seminar za oskrbnike in najemnike v planinskih kočah ter za ostalo osebje, ki dela v kočah. Med planinskimi temami o kočah, požarni varnosti, kuharskih značilnostih priprave jedi v kočah je bila dobrodošla tudi delavnica o obvladovanju stresa. Dom pri izviru Završnice je iskal pomoč pri strežbi, v kuhinji in pri urejanju sob. Najemnik Koče na Gozdu išče sodelavce za delo v strežbi za obdobje od maja do oktobra. Dom Valentina Staniča pod Triglavom razpisuje več prostih delovnih mest za poletno delo, Planinski dom pri Gospodični na Gorjancih pa v svojo ekipo vabi mlajši upokojenski par za pomoč pri delu v domu. Tudi oskrbnik Blejske koče na Lipanci išče pomoč pri delu v kuhinji, strežbi, urejanju sob in okolice. PD Radovljica je objavilo prosto mesto oskrbnika Roblekovega doma na Begunjščici za obdobje enega leta. Komisija za planinske poti. Planinska pot med Hudim grabnom in Andrejevim domom je bila zaprta zaradi sečnje in spravila lesa ter sanacije gozdnih vlak in prometnic. Zaradi sečnje in spravila lesa je bil nepre- Zimski tabor, ki je bil organiziran od 21. do 24. marca na Koči na Grohatu pod Raduho, je bil namenjen tečajnikom in pripravnikom alpinističnih odsekov. Po spremembi datuma je bil zbor načelnikov vseh registriranih alpinističnih odsekov in klubov 3. aprila na sedežu PZS. Drugi teden v aprilu je potekal tabor na območju Monte Visa ali Aoste, glavni namen tabora je bil plezanje kompleksnih skalnih in kombiniranih smeri ali/in grebenov. KA je alpinistike navdušujoče povabila na letošnjo jesensko žensko alpinistično odpravo v indijsko Himalajo. Vodji odprave bosta Anja Petek in Patricija Verdev, cilji so neosvojeni vrhovi in/ali nepreplezane severne stene v dolini Lalung. Kot možnosti za bolj preverjene cilje pa obstajajo na tem območju tudi doline Hagshu, Shafat … KA je objavila razpis za izpite v naziv alpinist, ki se bodo skupaj s pripravljalnimi seminarji začeli 20. aprila. Komisija za športno plezanje (KŠP). Leto 2024 je prineslo spremembe v slovenski paraplezalni reprezentanci; februarja letos je namreč reprezentanca opravila prvi trening pod vodstvom novega selektorja in trenerja Matjaža Vrhunca. Reprezentanca je bila ustanovljena leta 2016, do leta 2022 jo je vodil Jurij Ravnik, nato jo je tega leta prevzel Gregor Selak, leta 2023 pa je selektorsko delo nadaljeval Luka Mužar. Mini ekipi stalnih članov Tanje Glušič, Mateja Arha in Mance Smrekar sta se pridružila še Nataša Privošnik in Gorazd Dolanc. KŠP je 23. marca v Trening centru Šiška v Ljubljani organizirala tekmo državnega prvenstva v balvanskem plezanju za starejše kategorije. Komisija za gorske športe. Slovenska reprezentanca v tekmovalnem turnem smučanju je odlično nastopila na šesti tekmi svetovnega pokala, ki je bila 1. in 2. marca v avstrijskem Sc- Opravičilo V marčni številki Planinskega vestnika smo objavili novico, da je Bloudkovo nagrado za izjemen prispevek k razvoju športa v Sloveniji prejel nekdanji predsednik PZS Franci Ekar. Pomotoma smo zapisali, da je bil g. Ekar v preteklosti poleg drugih funkcij tudi predsednik PD Preddvor. Za neljubo napako se opravičujemo. Uredništvo hladmingu. Izstopata 15. mesto Ane Čufer v šprintih in 17. mesto Luke Kovačiča v vzponu, izkazala sta se tudi Rea Kolbl v šprintih in Klemen Španring v vzponu. Turnosmučarski memorial celjskih gorskih reševalcev je potekal 24. marca na Okrešlju, 6. tekmovanje Zelenica Ski Raid, državno prvenstvo v turnem smučanju, pa 1. aprila na območju Zelenice. 17-letna kadetinja Klara Velepec je na zadnji tekmi mladinskega svetovnega pokala 2023/2024 v tekmovalnem turnem smučanju v Moldeju na Norveškem osvojila še tretje odličje – bronasto medaljo s posamične tekme, potem ko je 13. marca osvojila srebrno odličje na tekmi v vzponu, dan pozneje pa še eno srebrno medaljo v šprintih. Srebro v šprintih je prva slovenska medalja v tekmovalnem turnem smučanju v tej disciplini, ki se bo premierno predstavila na zimskih olimpijskih igrah Milano-Cortina 2026. Velepčeva je januarja na evropskem prvenstvu postala evropska podprvakinja v vzponu in s tem Sloveniji prismučala zgodovinsko prvo medaljo v tekmovalnem turnem smučanju, februarja pa je na drugo stopničko v vzponu stopila tudi na tekmi mladinskega svetovnega pokala v Nemčiji. Sicer odlična gorska tekačica ima tako v svoji zbirki zdaj že pet žlahtnih odličij, in to v svoji prvi sezoni v tekmovalnem turnem smučanju. Planinska založba je povabila k sodelovanju na razpisu za odkup digitalnih fotografij za Planinski koledar 2025. Rok za oddajo je 20. april. Letos izdano knjigo Hodim, torej grem Marjana Bradeška je avtor skupaj z urednikom knjige in vodjo Planinske založbe PZS Vladimirjem Habjanom predstavil 20. marca na novinarski konferenci v naravi. Skupaj z novinarji so se odpravili na turo do Vrha Skopice med Trebušo in Čepovansko dolino. PZS je na svojih spletnih straneh poročala o praznovanju 120-letnice PD Šoštanj in o odprtju razstave z naslovom Gore in srčnost v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani ob 100-letnici PD Jesenice. PZS je povabila k udeležbi kanadske filmske turneje BANFF Centre Mo- untain Film Festival World Tour 2024, ki se je marca prvič ustavil tudi v Sloveniji. Zdenka Mihelič V SPOMIN Vojko Čeligoj (1938–2023) Konec leta 2023 se je od nas poslovil dolgoletni aktivni član in predsednik Vojko Čeligoj, planinec, numizmatik, kronist, raziskovalec lokalne zgodovine, pobudnik številnih akcij ter neusahljiv vir energije in idej. Intenzivneje je svojo planinsko zgodbo začel pisati kot pedagoški delavec na lokalni osnovni šoli, kjer je svoje znanje in ljubezen do hribov in gora delil z mladimi, k sodelovanju pa mu je uspelo prepričati tudi mentorje na ostalih ilirskobistriških šolah. Zavedal se je, da se prihodnost društva gradi z mladimi, ki jim ni bil le mentor, ampak tudi zgled. Z vzgojiteljicami lokalnih vrtcev je že leta 1974 začel akcijo Ciciban planinec, ki se je pridružila akciji Pionir planinec. Njegovo delovanje je bilo tudi sicer zelo široko; med drugim je sodeloval pri pripravi Poti prijateljstva Snežnik–Snježnik, organizaciji zelo odmevnih zimskih vzponov na Snežnik, bil je urednik Knjige o Snežniku, če omenimo le nekaj njegovih dosežkov. Za svoje delo je prejel številna visoka priznanja Planinske zveze Slovenije, med katerimi zagotovo najbolj sije svečana listina za življenjsko delo in zasluge na področju planinske dejavnosti v Sloveniji. S svojim vedno vedrim pogledom na življenje ostaja kot spomin v srcih številnih, ki smo ga imeli čast poznati in z njim sodelovati. PD Snežnik Ilirska Bistrica A K Š I N T I Č O P PLEZALNA ŠOLA V prihodnjih številkah Planinskega vestnika boste lahko prebrali … TEMA MESECA Johannes Frischauf INTERVJU Thierry Duffar, Drejc Kokelj, Klavdij Mlekuž in Klavdija Mlekuž Peroša, Gašper Pintar AKTIVNE IN ZABAVNE POČITNICE | ZA ZAČETNIKE IN IZKUŠENE MLADE PLEZALCE 10 TERMINOV PREKO CELEGA POLETJA | WWW.PLEZALNICENTER.SI TV Krpan urednistvo@produkcijakrpan.eu +38640 146 101 www.facebook.com/tvkrpan Z NAMI NA POT Bosna in Hercegovina, AAT, Uršlja gora 88,3 MHz, 96,9 MHz, 97,2 MHz, 99,5 MHz, 103,7 MHz, 105,1 MHz in 106,2 MHz. TELEVIZIJA Z MERO IN OBČUTKOM GLEJTE NAS V DIGITALNI SHEMI TELEMACH (PROGR.MESTO 750) PRI KABELSKIH OPERATERJIH (PROGR.MESTO 30) zimska doživetja narave vsak petek ob 17.05 h na radiu Ognjišče z Blažem Lesnikom http://oddaje.ognjisce.si/dozivetja Od Trente do Trojan, najbolj poslušana regionalna radijska mreža na Primorskem. RE A DY FOR MORE DISTA NCE SEBASTIAN KROGVIG ULTR A Shop the ULTRA collection here: Šport 11 • ExtremeVital • Kibuba • Rossi Sport • SportPoint Kranjska Gora • Bokal Sport • ActionMama • Enduro Prevalje