Poštnina plačana v gotovini
Leto
1926/27
Vaclav Winkler:
Slovenska sanja.
Mladčevska pravljica v treh slikah.
Osebe:
•Kralj Matjaž.
Pastir, varuh gora.
Jurij, kraški kamenar,
Marko, istrski ribič,
Tone, tolminski drvar,
Peter, trboveljski rudar,
Janez, gorenjski fant,
Štefan, Prekmurec,
Jovo, Belokrajinec,
Cvetko, dolenjski kmet,
Stojan, Korotanec,
Mladci.
Dva stražarja.
Zgodba je iz naših dni in se godi blizu Triglava, pod Triglavom in pri
Gospe Sveti.
Prva slika.
Gorata pokrajina. Skale rasto proti ozadju. Na levi ali desni par smrek. Vse diha samoto. Pozno popoldne, skoraj pod večer. Gore so v solncu in	krvavo	gorijo iz ozadja.
Jurij, Tone in Marko	pridejo	z desne. Marko udarja	na tamburo.
Jurij (ustavil se je in naslonil na	palico; ogromen je in	trd kot	kamen);
Kaj brenkaš žalostno	kot za	smrt? Udari trdo, da	se zgane	skalovje
in zakriči v nebo svojo bol in srd. Ali ne znaš kričati, Marko? Daj, zakriči!
Marko (za hip umolkne, nato zapoje kot da se je pravkar domislil);
Jadra bela izpod Velebita v kršno Istro zjutraj so prispela, stotine junakov so privela, sto junakov izpod Velebita.
Jurij (nekaj časa posluša, nato se razhudi); Ne znaš! Pa molči!
Tone (se je medtem razgledal po pokrajini, nato otožno); Prav kot pri nas. Samo vode ni, tiste vode, ki bi budila zjutraj in zvečer.
Jurij; Ne sanjaj, tolminska kri, ne sanjaj, da ne zaspiš.
Tone; Ne zaspim. Pot je bila dolga in težka, v kamenitih hribih nisem zaspal, v velikih poljih ne, tu tudi ne bom. Daj, povej, kod bomo še šli!
Jurij: Ko bi jaz vedel... (Marko udari v otožno pesem.) Kaj jokaš, Istran?
Marko (poglasno poje);
Tam je Istra, v kamen ukovana, s tihimi domovi v nizkih brdih, morje se peni ob njenih skalah,
v sinje morje-------------
Jurij; Ne joči! Ko bi bil jaz iz Istre: vse kamenje bi vzdignil in ga zalučal v morje, da bi pljusnilo čez ves svet. Razumeš, slišiš?
Marko (verno): Razumem in slišim.
(Iz ozadja se. razvname pesem. Stojan poje »Gor čez izaro«. Mladci na odru posluhnejo in sklonejo glave v žalostni melodiji.)
Tone (dvigne glavo); Korotanec je.
Jurij (sočutno); Tam gori je tudi hudo.
Tone: Hudo. Pa mi vsaj kričimo, ko nas	davijo, oni pa	molče.	Zato se
vidi, kako gasnejo.
Stojan (pride po skalah in še polglasno poje).
Jurij (mu gre naproti); Pozdravljen, prijatelji Odkod si? Kje si doma?
Stojan (bridkostno); Tam gori sem	doma. (Pokaže	z roko	na sever,) Iz Celovca sem, iz Borovelj sem,	iz Roža, iz Podjune,	iz Velikovca,	iz
Sinče vesi (se razvnema), od Žile, od Gospe Svete ... Včasih sem bil še iz Pustriške doline... (žalostno), Zdaj ne več. Zato ne, ker gas-nemo, tako gasnemo, da še Sveta Gospa ni več naša... (si zakrije obraz z rokami).
Tone: Tudi mi smo bili v Čedadu	in Vidmu, na	Špiku	smo se borili,	pa
že davno smo se umaknili za	Sočo, zdaj pa	še tam	gasnemo.
Marko: Nas so tudi uklonili. To je bilo še v tistih časih, ko je živel Veli Jože. Jpn—jik-vje...pometal v morje, pa ko .smo se med sabo sprli,; so bitrspet rrad~rrgtnT.~ Zdaj pa sploh-ne vemo, če smo še Istrani. I
Jurij (divje); Pred sto leti so nam drevje odnesli, zdaj	bi radi	še nas.
Na našem lesu gradijo svoje domove,	na naših hrbtih	jih pa	ne bodo.
Tone: Pravijo, da smo sinovi štiridesetih milijonov. Pa so nam odpeljali očete v tujino, sinove so nam pobili na vasi, šole nam potujčili, še moliti ne smemo po domače, \ln\potem še denar, za tuje grobove plačaj,« za tuje knjige plačaj, plačaj “terio, da bodo s tvojim denarjem tvoje-.odroke.4uje besede učili, in plačaj, plačaj! (Tako dolgo bo tako, da nas bodo na tisoče izgnali, druge pobili in potujčili in kar boste še videli od naše zemlje, to bo velik grob. Do neba bo rastel in kričal o pisani pravici.
Jurij: Še v cerkvi ni več domače besede. Duhovne so izgnali. Zato so jih, ker so vedeli iz svetega pisma: Udaril bom pastirja in razkropile se bodo ovce, Konec je. Zato sem zbežal s Krasa in iščem nekoga, ki bi mi vsaj besedico izpregovoril v tolažbo, samo drobtinico upanja naj bi mi dal.
Tone: Jaz tudi pravim: Konec je. Samo sodnega dneva je še treba .
Marko [zaplaka v pesem):
O pri nas pa zlato solnce gasne,___________
zlato solnce gasne v tiho morje.
Zbogom, Istra, zbogom, kršna Istra..j
Stojan: O tudi pri nas je hudo. Pravijo, da bo kmalu kameniti ribič v Celovcu oživel. Slovencev ni več.
Jurij: Pa smo sanjali, da bomo postavili v Krnskem gradu dom slovenskemu kraljul
Tone: To je prokletstvo: Nikdar nismo imeli svojega kralja. Še knezi so bili samo v Korotanu in niso videli čez hribove,
Marko (se zgane):	Dva	potnika gresta k nam. Trudna sta; komaj, da
bosta preplezala skale.
Jurij: Kaj iščeta tod? (Gleda.) Tam nekje iz notranjih zemlja sta. Obraz ju razodeva.
Tone: £>rngi—nosi^gosti.jTa mora biti nekje iz Gorjancev, j
Cvetko (upehan z leve/: Hvala Bogu! Strme so te skale.
Jovo (nosi v roki stare gusle): Gorjanci niso tako hudi.
Tone: Odkod pa vidva?
Cvetko: Z dolenjskih gričev prihajam. Ta pa ž gorjanskih.
Jurij: Prav z vseh strani se bomo zbrali.
(Marko in Jovo se tiho pogovarjata.)
Cvetko: Kar nas je v naših krajih, smo vsi bolni od težkih dni. Pol nas straži dom, da nas ne zarubijo, pol nas pase v polju, nekaj nas je v vinskih goricah — pa ko žulje preštejemo, je komaj toliko dozorelega, da dom obvarujemo. In še stradati moramo.
Jurij (kot da se je spomnil na nekaj temnega); Tudi pri nas. Pa pri nas še doma ne moremo obvarovati,.. Zato tonemo.
Cvetko: Pri nas pa romajo' tisoči od doma. Čezjrforje, na sever m Bog ve, kam še. Odidem,-fn se izgube.
Tone: Tu/li pri nas''odhajajo. Naveličajo se in gredo. NjihoVe domove pa kupijo tu/pr/ zato, da bomo čez deset let grob, velilr grob, bolj žalosten km	jesenska noč.
Cvetko: Vsa je	nezadovoljno in čaka. Čudežev čakamo.	Starce	poslušamo,
ko pojo o	Matjažu, in sanjamo. In	nekaj nas je iz	teh sanj vstalo in
smo odšli	po svetu, da poiščemo	nekoga, ki bo	utešil	našo bedo,
—“	Nekdo mora biti
Marko (nenadoma vzraste v pesem):
Veli Jože grad na gori zida, zida grad za svoje revne brate, poje pesem, da v gorah odmeva, poje pesem in na morje gleda.
Cvetko (kot_aam zase, ko Marko konča): To sem že nekoč slišal, pa ne vem, kjej (Štefan in Janez prideta z desne.)
Jurij: Saj sem dejal, z vseh strani se bomo zbrali.
Tone: Kdo pa sta? (Kot zase.) Ne poznam ljudi, preveč sem v gorp zakopan.
Štefan: Jaz sem Lendavčan.
Janez: Jaz pa sin zemlje, na kateri stojite. Triglav je v mojem varstvu. (Žalostno.) Pa ne bo dolgo, še par korakov in ga izgubim, (Z zaupanjem.) Če ne bo Matjaža prej.,.
Cvetko (skoraj radostno): Kaj tudi pri vas	mislite	nanj?
Janez: Samo še nanj. Zato hodim po gorah, da	bi prišel	do	njega. Ko
bi mi kdo pokazal pot,..
Štefan (hrepeneče): Pri nas ga tudi čakamo.
Marko (zamišljen); Matjaž... Ko bi stopil	dol k	nam in	nas	odrešil. Z
/eno besedo lahko naredi vse, z eno	besedo, kakor	Bog. Drugače
obupamo.
Šteian: Na marofe bi ne bilo treba hoditi, na grofovske rnarofe. Svoja polja bi imeli...
Jurij: Da, če bi živel kralj Matjaž!... Potem bi tudi pri nas ne ugašali eden za drugim, tudi Kras bi bil še gozdnat in les bi nam zorel.
Stojan: In na Gospe Sveti bi ga ustoličili. Po šest sto letih spet prvega domačega sinu.
Tone: Kaj sanjate, vsega je konec, samo sodnega dneva je še treba.
Cvetko: Ali pa Matjaža, da naredi čudeže.
Jovo (zasvira na gusle in poje):
Konja jaše kraljeviče Marko, konja jaše prek Gorjancev vedrih, prek Gorjancev do Ljubljane bele.
Tam pod Krimom zakriči Matjažu:
»Oj, Matjaže, oj, junače silni, vstani izpod gore kamenite, v tvoje zemlje so prišli viharji, hočejo ti .vso jo razdejati.«
Odgovarja mu pod Krimom speči:
»Moji vranci niso podkovani, moji meči nabrušeni niso, sedla vsa so v gorah razmetana, pa ne morem z vojsko v ravno polje.«
(Med petjem so stopili mladci okrog guslarja, ki je sedel na skali, in verno
poslušali s sklonjeno glavo. Medtem je prišel z desne s trdim korakom Peter in obstal tik gruče. Stisnil je pesti m začudeno poslušal.)
Peter (ko je Jovo nehal, plane med gručo in zakriči): Zakaj ni vstal? Saj ne maramo njegovih vrancev in mečev, samo njega bi radi!
Cvetko: Kaj bi tudi ti rad Matjaža?
Peter (se za hip umiri): Matjaža? (Se razvname.) Da, Matjaža, ki bi zakričal z veliko besedo, da bi ga čuli pod zemljo kopajoči, da bi vendar že posijalo solnce v tiste-čme-rove brez pomladi in zarje.
Janez: Poznam te, trboveljsko grozoto razodevaš.
Peter (burno): Ne samo trboveljsko, tudi zagorsko, hrastniško< šentjanško, jeseniško. Grozoto vseh tisočev, ki pod zemljo umirajo in v lesenih barakah, grozoto mladih in starih, grozoto mož in žena. In še otrok!
Tone (čudno žalosten): Konec je, konec ...
Cvetko: Če ni pomoči v kratkih dneh, je res konec.
(Iz daljave rahlo zvonjenje večernega zvona.)
Janez: Stoji (Posluša.) -Daleč ce sliši zvonjenje ...
Jurij (sede na skalo): Molimo .,. ^	—
Janez: Za srečo in blagoslov.
Jurij: Za Matjažev dan'.
(Nekaj jih sede po skalah, drugi stoje. Tone sede in si zakrije obraz z rokami.)
Mladci:	O	Vsemogočni in večni Stražar,
varuj nocoj nas in še vse te dni, da ne prihruje iz dalje vihar in nas z orjaško roko ne zdrobi.
Bodi nam solnce in mavrični svit, v naše poljane lijoči pomlad, vedno mogočen in z lučjo oblit, vedno zavetnik usmiljen, bogat.
Prosimo te — ne za krik milijonov, v bridki tegobi mrjočih in ne za nežno pesem zarje zvezda gasnočih:
naj v naših zemljah razgubi se črn mrak, v jutranjem solncu naj zgine teman, da bo se v vseh poljih jasnila pomlad, da zasijal nam Matjažev bo dan.
Janez: Za Istro te prosimo in za naše morje!
Mladci: Za Istro in morje!
Janez: Za soške doline in gore tolminskel Mladci: Za gore tolminske!
Janez: Za zemlje tam gori čez jezero, za Rož in za gosposvetske poljanel Mladci: Za gosposvetske poljane!
Janez: Pa še za vse zemlje od Mure do Kolpe, za polja zelena, cvetoča in za čakajoča!
Mladci: Za polja zelena!
Janez: In še za srečo in blagoslov troedine Moči!
Mladci: Za blagoslov troedine Moči! Tako bodi, tako bodi!
(Sredi molitve stopi na prizorišče pastir. Dolga bela brada mu pada do pasu. Opira se na palico. Ko začuje molitev, se odkrije in pobožno posluša.)
Pastir (ko so mladci vstali, se pokrije in stopi korak naprej): Koga pa iščete v teh gorah?
Janez: Kdo pa ste vi?
Pastir: Jaz sem varuh teh gora. Stražim jih že iz Matjaževih časov in srečnih dni.
Jurij (kot zamaknjen); Iz Matjaževih dni?
Pastir: O takrat so bili lepi dnevi. Vse je bilo zadovoljno, vse srečno, ker je bil Matjaž naš kralj. Kaj pa iščete v teh gorah?
Janez: Iz doline smo. Tam doli je povsod nezadovoljstvo, vse joka in čaka odrešenja. Če bo še nekaj časa tako, bo vsa naša zemlja velik grob, ki bo rastel iz grenkih solza in kletvin.
Cvetko: O Matjažu povejte, očka!
Vsi (eden čez drugega kriče): O Matjažu, o Matjažu!
Pastir: Kaj naj vam povem. Vse zgodbe so že zapisali dolinci, da jih otroci bero in verujejo vanje. Kar je pa starejših, so jim odrasli Marko: Očka, saj veste, povejte!
Pastir: O turških bojih že veste in o Alenčici. O Matjaževi pravičnosti tudi že. Prerokbo pa povem: Matjaž se bo resnično zbudil.
Jurij (plane pokonci); Se bo zbudil?...
Pastir: Bo se. Stara beseda pravi, da takrat, ko bo sila največja, ko bo narod pred smrtjo, ko bo samo še zadnjega udarca za smrt čakal... Janez (bolestno): To je danes. Lahko bi se zbudil. Samo, če res živi... Pastir: Živi. Videl sem ga že.
Vsi: Vi ste ga videli? Kje? Kdaj?	•	>
Pastir (resnobno in slovesno): Videl sem ga. Prerokba pravi, da ga bodo zbudili mladci,	slovenski fantje, rastoči	iz	domače zemlje,	iz	slovenske vernosti	in delavnosti. (Za nekaj	časa molk.)
Janez (plane nenadoma): Pokažite nam pot do njega, očka!
Vsi: Pokažite, pokažite pot!
Pastir: Ne vem. Ne boste ga zbudili. Močnejši	so	že prihajali	k	njemu	m
več jih je bilo,	pa niso ničesar opravili.	Ne	boste ga.
Tone: Bomo ga, bomo, samo pot nam pokažite!
Janez: Pokažite, očkal	,
Pastir:	Ne boste ga zbudili. (Po kratkem premolku.) Pa kaj boste z
Matjažem?
Marko (hitro): V Istro ga popeljemo!
Stojan: Pri Gospe Sveti ga ustoličimo.
Pastir: Stara beseda pravi, da se bo na Sorškem polju Matjaž bojeval s sedmimi kralji. Ko jih'premaga, potem bo mir na zemlji in zadovoljnost in sreča.
Tone: Potem bomo pri nas zopet slovenski govorili,
tl
Stojan: Slovenske šole bomo imeli.
Cvetko: In naši ne bodo hodili v svet,..
Peter (navdušeno): In pri nas ne bo več črnih, sajastih dni. — Očka, zbudite ga, pokažite pot!
Vsi (eden čez drugega); Pokažite!
Pastir (molči neodločen sredi gruče).
Jurij: Petstotisoč jih čaka Matjaža. Očka, pokažite pot, da bo Matjaž zrušil krivico, da	bomo imeli	spet svoj dom,
Peter (proseče): Da bo	malo solnca	vzšlo za tiste, ki so	vse dni pod	zemljo.
Pastir (po kratkem molku): Pojdem in pokažem,
Jurij (vzdigne roke): Solnce bo na Krasu!
Peter: Tisočem v Trbovljah, v Hrastniku, v Zagorjah, na Jesenicah bo vzcvetela pomlad!
Stojan: Pojdemo čez Ljubelj na Celovec! (Pljune v~ roke in stisne pesti.)
Pastir: Nocoj je kresna noč. V kresni noči se Matjaž zbudi. Pot v njegovo votlino je odprta	samo nocoj.	Lahko ga zbudimo.	Pojdite! (Gredo po
skalah gor v sredino ozadja.	Gledajo čez skale	v daljavo.)	Glejte,
tam, kjer gore žarijo, ona največja je Triglav, tam spi Matjaž.
Vsi (hrepeneče): Matjaž ... (Strmijo čez skale.)
Marko (koq’fcy slišno poje):
Jaz pa pojdem v istrske ravnine, zlato solnce bom razlil po brdih, zlato solnce, velik dar Matjažev.
(Pesem ugasne v tišino, mladci še vedno strmijo v daljavo čez skale, zbrani v lepi skupini in odhajajo.)
Zastor počasi pada.
Druga slika.
Matjaževa dvorana pod Triglavom. Matjaž sedi za mizo in spi. Brada mu
pada do tal. Na vsaki strani mize sloni po en stražar, oprt na sulico in spavajoč. Vhod z leve. V dvorani je polmračno.
Pastir (vstopi, se razgleda po dvorani, nato začne): Spi. Pa ne bo dolgo več. Vem, da se mora prerokba izpolniti, Samo ta mladina: zadnji hip so se sprli spodaj pod goro. Vsakdo bi rad prvi prišel do Matjaža. Koliko jih je šlo? (Pomisli.) Štirje, Da se izgube, seveda. Vedo, da samo jaz vem za Matjaža, pa ne ubogajo. Odtod tudi vsa njih žalost m nesreča. Sami sebe ne znajo brzdati, pa bi bili radi svobodni,' Še zimskega solnca niso vredni, ne pa Matjaža. (Misli.) Pa ne bom rekel, da niso močni v svoji vernosti. Saj so. Gori bi ukazali, naj se premakne, pa bi verjeli, da se bo. Da, veliki so v svoji veri, pa tudi nestrpni. (Se ogleduje po dvorani.) Matjaž spi. Vse je v redu. Lahko jih spustim v dvorano.
(Odide na levo. Nekaj časa molk. Nato se začuje zunaj pritajen šum. Nato
vstopi pastir.)
Pastir (z roko pokaže na Matjaža in reče slovesno in skrivnostno): Tukaj smo! (Mladci vstopijo. Pet jih je,-Jurin. ToneL Marko, Stojan in Jovo. Ko zagledajo Matjaža, začudeni obstanejo.)
Mladci (hrepeneče vzdihnejo): Matjaž!... (Jurij stopi naprej.)
Pastir (stopi k Juriju): Tiho! Sedaj spi. Prerokba pravi, da je treba izvleči meč na mizi.
Tone (burno): Izvlečemo	gal
Pastir (brani): Ne takoj.	— Pa	težak	je.
Jurij: Veliko nas je, bomo ga.
Pastir (skrivnostno): Polnoči moramo počakati. Opolnoči se zbudi Matjaževa vojska, samo	kralj še spi.	Vojska se	zbudi	in	vojaki se	vpra-
' šujejo, kako je na	svetu.	Potem spet zaspe.	In	od	polnoči do	ene
smemo zbuditi Matjaža.
Marko (ponovi): Od polnoči do ene.
Pastir: Samo takrat, tako pravi prerokba.
Stojan: Koliko časa bomo še čakali?
Pastir: Ne dolgo. Samo mirujtel
(Umaknejo se v kot in strnejo v gručo. .Nekaj časa molk.)
Marko (se zgane in vpraša Jurija): Ali si videl Matjaževo vojsko, ko smo šli skozi dvorane? Sila veliko jo je.
Tone (yzdihne): O, da bi že bila polnoč...
(Spet molk. Vsi strmijo v Matjaža.)
Jurij (preseka tišino); Bog ve, kje so oni štirje:
Pastir (očitajoče); Zakaj ste se sprli?
Tone:	Saj	se nismo. Tako počasi niso hoteli	kot mi,	pa so jo	kar	po
svoje	mahnili v hrib. Zato so se izgubili.
Pastir (odloči): Matjaž je za vse. (Kot v dvomu.) Da bi ga še zbuditi ne mogli... Sam prepir vas je. To je vaš stari slovenski greh.
Jurij (goreče kot da hoče vse dvome pregnati):	Pa	ga	vseeno	moramo
zbuditi!
Tone (v skrbeh); Da bi bila le kmalu polnoč! ...
Pastir: Saj bo. Tiho!...
(Nekaj	hipov molk. Nato zadoni nekje v daljavi rog,	votlo odmeva	po
dvoranah, raste v mogočen klic in	ugaša v	molk.
Prvi glasovi (kot da so se utrgali iz prepadov. Govore v ozadju in so zamolkli in nejasni): Kako je, bratje?
Drugi glasovi (odgovarjajo bolestno v daljavi): Tema je še...
Prvi glasovi (ugašajo v umirajoči šum): Zaspimo!
(Rog znova zapoje, skrivnostno in zatioklo, in utihne.)
Pastir (skoči pokonci): Tiho! Sedaj je čas! Kdo bo izdrl meč?
Jurij (plane); Jaz!
Pastir: Hitro!
//.fjanez (skoči k mizi, pograbi meč in ga skuša izvleči. Pa ne gr?.) rPastir: Pogum!
'Jurij	(se	muči);	Ne gre. (Omahne upehan v kot.)	Ne	morem.
(Za hip vse obstane, vsi se spogledajo.)
Tone (burno): Bom jaz. (Poskusi, vleče, pa izvleči ne more,) Trdno je.
(Obupno zmaje z glavo in se umakne.)
Stojan (že nekoliko dvomi): Čakajte. .. (Poskusi, pa kmalu odneha In se brez besede umakne.)
Jovo (stopi iz ozadja): Kaj ne/gre? (Tudi on ne izvleče.)
Marko: Kaj je res težko? (Prime samo meč, pa ga takoj spusti.) Ne bo šlo... (Za hip molkdr Jurij	(bruhne v	trdo vnr'aSanje): Kaj bo sedaj?
Tone	(se	prime	obup^jro za glavo): Konec je!
Pastir (odločno); Ne, ni! Vsi poskusite!
Jurij (*8=fctp=-pogleda- pastirja,-nato- Bkoči prvi-k. .meču-in -prime ža ročaj): Hitrö! (Mladci—stožijo" in- vlečeje.Pastir stoji -ob strani in- gleda.) Stojan: Dobro! Že gre! (Qatrina-do polovice--zasije; Stražarja ob—Matjažu dvigneta ghrve-,--a-naslednji hip mladci omagajo, spuste meč v nožnico:-stražarjema omahneta «davij Ne gre...
Pastir (jo načuden): Prekletstvo je ...
Jovo (se razžalosti v reenieo): Premalo smo močni...
Pastir (potrdij: Premalo, da! ,
Jurij (lužtj: Zakaj še onih ni?
Tone (natje. z glavo); Nič ne bo z Matjažem.
Marko (upajr Poskusimo še enkrat!
Pastir (ne veruje); Nič ne bo. Saj ne boste mogli.
Jurij (stisne, peati): Kaj smo zastonj prišli?
Pastir (jfl^tialSZi): liho! Ne kriči! (Maje z glavo.) Stari greh, stari greh...
Marko (ssJip.š«?. lazvnettv pesem, pa ne more in skoraj zajoka):,. Zbogom, Istra, zbogom, krjma Istra!...
Glasovi (v ozadju vzplamtijo v zategnjen krik); Stojte! (Čuje- se šum, žvenket orožja in rastoči nemir:)
Peter (v~ozadju preseka ropot): Naprej! Tam je luč!
Janez (mogočno v. daljavo, ..tolaži-tovariša-): Ne bojta se, Cvetko in Štefan, kar naprej! (Mladci pri -Matjažu začudeni poslušajo,)
Glasovi («—ozadju.-grozija): Stojte, pot k Matjažu ni za vas!
Peter (v ozadju 'divje-kriči): Naprej, k Matjažu!
Jurij (hoče-k-vratom na-le vok-Naši so! Pomagajmo jim. (P actir.-ga_zadržL)
Pastir: Tiho! Jenjaj, da še tebe ne zapode. Od polnoči do ene Matjaževi vojaki samo bde in slišijo dobro, če stopa kdo skozi njihove dvorane. Vaši tovariši so pa videli luč ob vhodu v prvo dvorano, zdaj pa drvijo mimo vojakov, ki jim pa branijo pot do Matjaža.
Glasovi (ohupno—kričijo): Držite jih!
Peter (v--ozadjuj: Naprej! (Plane.~z leve-na..oder.) Tu smo!
Stojan (razprostre- wfes)i Vendar že! Kod ste hodili?
(Janez, Cvetko in Štefan vstopijo.)
Janez (kat,„da.-pove.-vso misel.svoje duše: bruhne iz sebe):j Kje je Matjaž?
Pastir: Spi. — (Ko vidi, da se mladci nekaj pomenkujejo.) Zdaj pa hitro na delo! Ni več dolgo časa!
Jurij (je spet prvi pri meču); Vlecimo ...
Peter: Da Matjaža zbudimo? (Stopi: k mizi-) Dobro, dajmo! (Mladci- stopijo k. meču.)
Pastir (priganja); Hitro, mudi se! Preden pridejo Matjaževi vojaki sem, moramo izvleči meč. (Mladci vlečejo.)
Glasovi («liviaiu V_flZadla): K Matjažu so šli! Držite jih! Proč od našega kralja!
Jurij: Že gre! (Ostrina zasije, meč izvlečejo, Jurij ga obdrži v rokah in se nasloni nanj. Mladci omahnejo na vse strani. Dvorano razžari prečudna luč. Matjaž in stražarja dvignejo glave.)
Pastir (slevesiro): Rešeni smo! (Btesovi-Matfaževe-Vojske v ozadju se razjasnijo -v vriskanje za vstajenje!)
Jurij (čudno—ganjen): Zbudili smo gal (Rokažer.nadkraljjf.)
Peter (skoraj vriskajoče): Pri nas bo pomlad!
Matjaž (se je zavedel in izpregovori slovesno):	Kdo	me	budi?	Ali je
slednji čas?
Pastir (dregne Jurija); Govori!
Jurij (prosi): Kralj, na Krasu gasnemo od žalosti in trpljenja. Tujci nas davijo, pobijajo nas, domove nam požigajo.
Marko (stopi k Juriju): Pojdi z vojsko v dolino!
S	Matjaž	(premišljuje); Če je samo na Krasu taka silh ...
Marko: Tudi v Istri je. Vsi te čakamo...
Tone: Pa pri nas tudi. Od Kobarida, Bovca, Kanala pa do Gorice je vsaka beseda samo klic: Vstani in pridi!
Matjaž (pritrjuje); Vse vem. Včasih pošljem iz Gore poslance, da pogledajo, kako je po svetu. Povedali so mi o bridkostih, ki so pri vas doma. Zadnjega poslanca pa še ni( Črnosrajčniki-so ga-v -Trstu zaprli. Zato7 ker-4e--»lovenskLj£ayoriI H.
Stojan (prosi- bridhostno): Pa k ndm tudi pridi. Saj si včasih vedel za Gospo Sveto.
Matjaž (krepke): Še vem. Ko bom vstal, bom tam stoloval. (Nrodlnčonn ) Pa ne vem, če je že prišel moj čas.	'
Cvetko: Pri nas ni sreče. Ves rod bo izginil v tujino in se izgubil. Ti bi pa samo z besedo razjasnil mrak.
Šteian: Na m^rofih gasnemo, kralj, svojih polj nimamo. Od tvoje smrti smo reveži. Reši nas!
Janez: Vstani! Še tvojo goro bodo ugrabili, še pn-r—k-nrakriv, pn jP .tuj, čeva. last!
Peter (govori s čudno grozo): Stotisoči čakajo. Vsi tisti nebogljenci in raztrganci, vsi reveži in berači, sajasti mladci in starci, ki še govoriti ne morejo od bede. Vstani!
Matjaž (žalostno odkimava): Poznam vse zemlje in njih bridkosti, pa ne nftirem še.
. Jurij (besede mu gredo čudno do srca); Ne moreš? Da bomo samo še grob, da ne bo sledu za nami? Vstani!
Matjaž (obupnp,): Ne morem še!
Tone: Še moliti ne smemo po domače. Prekrstili so naša lepa slovenska imena in otroke so nam ukradli za tuj rod.
Jurij (goamri s kraško trdoto):	Ko si ti živel, je bil Kras še gozdnat.
Zdaj je trda skala, vroča od pekla in gorja	tujega	človeka.
Marko (trpko); Duhovnike so nam izgnali in fante	zaprli,	vse zato,	ker	so
domačo besedo govorili in peli. Vstani, kralji
Stojan: Zastrupljajo nas. Gospo Sveto so nam vzeli in tvojega prestola ni več.
Janez: Poginjamo! Vse kriči po tebi, ti pa nočeš! Obupali bomol S staro prerokbo smo se tolažili, če še ona ni resnična, potem je konec, potem se ves naš svet poruši.
Tone (teimroj: Potem je treba samo še sodnega	dne...
Cvetko: Pojdi na svet! Še mi izgubljamo domove,	mi, ki	nismo med	tujci.
Marko: Vstani, da	nam morje otmeš!
Piter (dvigne rake	k prošnji): Vstani,	saj	si	videl delavsko grozoto, žalost
lačnih otrok in--čul-!ijih_4nk.
Štefan: Včasih si bil pravičen. Vstani	še	danes	za pravico.
Matjaž (bridkostno	se brani); Ne morem,	še	ni	moj čas.
Jovo (je sedel medtem na tla v kotu in zapel, svirajoč na stare gusle);
V naše zemlje so mrakovi legli, bele dvore so z meglo zakrili, plaka deca, plakajo veliki, v goro črno kličejo Matjažu:
Vstani, vstani, da nas rešiš teme, da razjasniš nam zelena polja.
(Proti koncu pesmi preide v plač. Mladci so sklonili glave in žalostno poslušajo. Matjaž je skril obraz v roke.)
Marko (na glas zajoka).
Matjaž (s*-po kratkem molku vzravna in bruhne): Pojdem!
Mladci (planejo k njemu in vrisnejo); Matjaž!...
Matjaž: Pojdem, ker gasnete, pojdem, da prinesem srečo in zadovoljstvo. (Se„ obrne. k stražarju.) Povej, da odidemo! (Stražar odide. Matjaž vzame Juriju iz rok meč.)
Marko (se razvname v poglasno pesem);
Jaz pa pojdem v istrske ravnine, da napijem zlatega se solnca, | solnca zlatega v domači zemlji .
Matjaž (slovesno): Pri Gospe Svetiybo rroj grad. In meje bodo od Pustri-ške doline čez Kanal do Čedada in Vidma in do morja...
Jurij (prevzet od čudnega ganotja): Matjaž, Matjaž...
Pastir: Prerokba se izpolnjuje.
Matjaževa vojska (v ozadju vriska, nato se umiri v pesem):
Stotisoč nas iz gore gre, stotisoč na ravnö poljč, prebudi se, rod speči naš, saj vstal, saj vstal je kralj Matjaž!
(Med pesmijo zastor počasi pada.)
Tretja slika.
Gosposvetsko polje. Na sredi prizorišča prestol za kralja Matjaža. Ob kraju nekaj drevja, Dan, solnce sije.
Pastir (sedi na kamnu pod drevesom): Vse se je izpremenilo. Prav kot da je dahnilo v zimski mraz vroče poletno solnce in razgrelo polja in gore. — Na Sorškem polju je bil boj, pa je bil zadnji na tem svetu. Zato zadnji, ker Matjaževa pravica ne raste iz sile in krvi, ampak iz srca. — Mladci se morajo kmalu vrniti: na Sorškem polju so se takoj po boju razšli. »Vsak v svojo zemljo pogledamo,« so dejali, »in še nekoliko naprej!« Vem, da bodo zadovoljni, zato, ker se je svet izpremenil, se je izpremenil.
Janez (zavriska v ozadju).
Pastir (vstane): Prvi že vriska. (Pogleda.) Janez je.
Janez (pride. Veselo): Očka, kaj sedite tukaj v senci, kot bi nikamor ne mogli. Zavriskajte še vil (Zavriska.)
Pastir (zadovoljno); Hudo te je izpremenilo Matjaževo kraljestvo.
Janez: Kako bi me ne. Skoraj bi dejal, da je pri nas večna pomlad, samo solnce. Kamor pogledaš, te objamejo vedri obrazi in vesela beseda.
Pastir: Torej je le res Matjažev dan.
Janez; Da, očka, Matjažev dan z božjim blagoslovom. Prej smo tudi delali, pot smo lili na trdo zemljo, pa ni tako obrodila kot sedaj, zato smo kleli in se srdili s trpko besedo. Danes pojemo na polju, v solncu pojemo in v veselju in zemlja obrodi stoterno. (Zaupno.) Pa tudi za Triglav se ne bojimo več, daleč tja za Matajur smo razmaknili meje in spet dihamo s polnimi pljuči. Očka, ti ne veš, kaj se to pravi.
Pastir: Vem, vem. Tudi jaz sem sin rodu, ki je trpel in krvavel in se odrešil v vstajenju.
Janez: Mislili smo, da bo ves milijon, ki je bil zaprt v tesnobo meja, pog nil, pa ni. Zarastle so se mu krvaveče rane, razmaknil se je čez začrtane meje in zdaj živi kot je to v božjem pravu ukazano.
Pastir: Kaj pravijo ljudje?
Janez: Ker vojske več ne bo,	zato se vesele.	Svet je sit	krvi, zato	ne mara
več slišati o orožju. Še fantje na vasi se	ne stepejo	več, ker so postali
ljudje. Oderuhov ni več in brezsrčnežev tudi ne.
Stojan (poje v ozadju):
Čez gore je prišla pomlad, odeta vsa v solnčno jasnino, nasula je cvetja tja preko livad in roj na poljč in ravnino.
Janez (zakliče v ozadje): Pojdi sem! (Stojan nastopi.) Poješ. Včasih nisi.
Stojan: Vesel sem, ne tajim.	Pa kako bi ne	bil. Tisto žalost sem	zavrgel,
tisto črno žalost, ki me	je težila s črno	roko.
Janez: Pa zdaj ni več tako,
Stojan: Ni. Pol življenja smo šele zdaj spoznali, Ne veš, kaj se pravi, biti sam na svojem gospodar.
Janez; O vem!--------------
Stojan: Šole so spet naše, in kaj še — (nenadoma). Tiho! (V ozadju pesem.) Pojo!
Marko, Jurij, Tone (v ozadju pojo. Marko spremlja na tamburo):
Od Krna do Istre so kratke steze, vsak dan jih prehodi veselo srce, od Brd do Vipave, na Devinski grad, povsod je pomlad, o, povsod je pomlad.
Janez (se je vzradostil): Primorci gredo.
Stojan: Solnca so polni pa Vriskajo. (Marko, Jurij in Tone nastopijo in še poj6. Na odru stoječi se jim pridružijo v pesem.)
.
Vsi:	Iz	zemlje	domače	nam	pesmi rasto,
mogočno rasto nam v svobodno nebo, rasto, da bo v srcih res pomlad povsod, da vzrastel bo iz razvalin velik rod,
Jurij (ko končajo): Kako je zdaj pri nas lepo. Spet lahko pojemo in vriskamo.
Tone: Obupa ni več. Meje smo raztegnili daleč čez Km do Čedada in Vidma pa doli do morja.
Marko: In morje je spet naše. Zdaj lahko zajadramo in plovemo do daljnega zapada.
Jurij: Zdaj je na Krasu pomlad. (Vriska.)
Janez (v ozadju): O, pozdravljen, Cvetko!
Cvetko (nastopi): Bog z vami. Tudi tu vriskate kot pri nas. Daleč sem bil, še preko Gorjancev, doli do hrvatskib zemlja sem pogledal, pa je vse zadovoljno.
Tone: In kako je zdaj pri nas! Kot da nismo več utesnjeni v ozke meje, ampak razmaknjeni v neznane širine.
Jurij: Domovi so porušeni, pa jih bomo znova sezidali. Tujcev ni več! Marko (nenadoma v pesem):
Bori v črni gori so zapeli, o velikem solncu so zapeli, da je v pusta polja posijalo in meglene dni iz polj razgnalo, o solnce, solnce.
Stefan (plane še med Markovo pesmijo na oder, pa se za nikogar ne zmeni, temveč le na svoje orglice svira tudi potem, ko je že Marko končal.) Janez (trese Štefana): Odkod si prišel?
Stojan: Kako je pri vas?
Jurij: Daj no, govori! (Štefan še vedno svira veselo poskočnico in skače zdaj po eni nogi, zdaj po drugi.)
Tone: Globoko ti je segla Matjaževa beseda. (Vsi ga gledajo in se smehljajo. Marko polglasno brenka.)
Stefan (se počasi zresni): Nič več se ne bo treba truditi na morofih, Svojo zemljo imamo, da bomo lahko imeli dovolj kruha.
Janez: Vse je lepo, vse svetlo, vse zadovoljno.
Tone: Da bi bilo le večno tako!
Pastir (kot da se je zbudil iz san}): V prerokbi je pisano, da bo večno. Jovo (poje in nekoliko brenka na gusle; nastopi):
Konja jaše kraljeviče Marko, konja jaše v polje h Gospe Sveti, pa pozdravlja pobratima kralja:
Zdrav mi bodi, silni kralj Matjaže, zdrav mi bodi in zaupaj vame: sanjal sem o tvojem mladem rodu, da je rastel v zvezdnate višine, da je rastel v pesmi čez vsa polja.
Zdrav mi bodi, silni kralj Matjaže, zdrav mi bodi in zaupaj vame!
Peter (stopi krepko med pesmijo na oder).
Jurij (Petru): Kako je?
Peter: Solnce je v Trbovljah in v Hrastniku, v Šentjanžu in na Jesenicah. V rovih je solnce in lesenih barak ni več. Tudi lakote ne. Zavriskal bi, pa ne znam, ker sem stoletja molčal.
Pastir: Pa se boš še naučil, boš se, zato, ker bo Matjaževo carstvo večno. Peter: Večno? Nam, ki smo bili vedno v rovih, se ne zdi to resnica, Solnce nas bode v oči, da bi skoraj oslepeli.
Pastir: Ne boste. Svojo moč boste razrastli, da boste velik rod, drugim enak, da boste velikan s trdo besedo,	ne pa	nežen	otrok.
Peter: Še rok nimamo več sajastih. Kar je	črnine	v naših	krajih, je zdaj
božji blagoslov In delamo z veseljem.
Janez: Kot pri nas: zdaj pojemo pri delu,	včasih	nismo.
Jurij: Resnica, kar je prej težilo, to je zdaj vedra radost.
Tone: Še Soča poje veselejše kot prej.
Stojan: Tudi Drava, Daleč gori do Pustriške doline smo se vzpeli in visoko čez Ture, zato, ker smo bili tam nekoč doma.
Cvetko: Povsod je božji in Matjažev blagoslov. Zapoj, Jovo, o Matjažu zapoj!
Jovo: Ne vem, če znam še kaj. (Poje in svira):
Kralj Matjaže, vojvoda slovenski, o Matjaže, kralj pri Gospe Svefi, kralj Matjaže, naše duše sanja: dal si solnca nam in svetle zarje, daj nam, daj nam še velike pesmi, pesmi, ki orila bo čez gore, daj nam, daj nam, vojvoda slovenski.
(Mladci zvesto poslušajo.)
Jurij (Marku): Marko, še ti zapoj!
Marko: Znam samo tisto staro. (Začne. Drugi nehote stopijo v pesem in in pojo z njim vred.)
Kadar Matjaž pri nas bo kraljeval, takrat bo kmetič dobro kmetoval.
0 gora, gora visoka, o gora, gora globoka, odgrni nam Matjaža.
Ko pride kralj Matjaž spet k nam na svet, nam bo pravica oživela spet.
O gora, gora .. .
Ko pride iz gorč Matjaž nazaj, na svetu bo pomlad in večen raj.
0 gora, gora ...
Cvetko (ko nehajo peti, skoči nenadoma pokonci in plosne z rokama); Jovo, kolo zaigraj, Jovo, kolo!
Vsi (vsevprek); Kolo, kolo! (Primejo se za roko, samo pastir sede pod drevo. Jovo tudi sede in zasvira. Mladci plešejo in pojö):
V naših zemljah spet je dan, solnce zlato sije,	,
vsa v jasnini je ravan, polje v rožah klije.
Vsi smo vstali iz temine, zaželeli domovine, vsi od Soče in od Save, pa od Kolpe tja do Drave.
Mladčevsko smo jedro mi, zdrava kri v has polje, pesem vedra v nas kipi, vsi smo jasne volje.
Pastir (vstane); Nehajte, Matjaž gre. (Ko ga še ne slišijo.) Nehajte vendar.
(Mladci razpuste kolo.)
Janez (gleda); Kje je?
Pastir (kaže); Tam. (Tiše.) Saj je žc tu.
Janez: Saj res.
(Postavijo se v vrsto, pa ne v vojaško, ampak prosto.)
Matjaž (nastopi. Spremljata ga dva stražarja).
Mladci: Pozdravljen, kralj! Pozdravljen! Živel!
Matjaž (Juriju): Kako je v vaših zemljah?
Jurij: Vse je zadovoljno! (Matjaž sede na prestol.)
Pastir: Tudi jaz sem zadovoljen. Mojega poslanstva je konec. Matjaž je vstal, rešil vse in ne potrebuje me več. Praznih gora ne bom varoval. V dolino grem, na svoj dom grem. Tudi on je preživljal suženjske dni, pa je zdaj svoboden. Pa bi rad videl svobodnega,
Janez (hitro); Z mano pojdeš.
Jurij: Z nami.
Marko: V Istro te popeljemo!
Tone: Ti si nam pokazal pot.
Cvetko: V naše kraje pojdi. Kot za očeta bomo skrbeli zate.
Štefan in Peter: Z nami pojdi, z nami.
Pastir: Ne morem. Tudi vi ste hiteli najprej na svoj dom, pa bi jaz ne. Samo na svoj dom pojdem.
Tone (pokaže na Matjaža); Tiho!
Matjaž (govori svečano); Mladci, to bo beseda za ves rod, ne samo za vas. Niste me zbudili s staro prerokbo, tudi ne s črno žalostjo, ki ste jo razodevali, ampak s svojo vernostjo ste me, z vernostjo, rastočo že iz davnih dni, rastočo, venočo, pa nikdar ugašujočo. Zato bodite še verni, verujte v svojo rast, ki hoče do neba, ki mora do neba, ker je tako zapisano v starih prerokbah in v življenju, verujte v veličina svojega rodu, ker ste samo veja velikega debla, ker ste straža tega debla na skrajnem koncu. Zato morate biti veliki, veliki iz telesne moči, veliki v srcu in duši, zakopani do paisu v to grudo in kričoči v ves svet: Tu je središče sveta. Zato obljubite, da boste krepki in trdni v domačnosti svojega življenja in v vernosti svoji.
Mladci: Prisegamo! (Prste kvišku in roke.)
Matjaž: Potem prisegam tudi jaz, da bom vodil ta rod (dvigne roko k prisegi) k veličini, vernosti in domačnosti, da ne bo v'nas več sledu tuje mehkobe in sirupa. Tako mi Bog pomagaj!
Mladci! Tako bodi!	_
Zastor.
Br. Zoran:
Mladcem na pot v življenje.
Za naš praznik su. Alojzija.
Mladci na goro gredo, pesem pomladno pojo .. .
V dušah je solnce, u srcih ueselje, k Bogu kipijo misli in želje.
Strma, a krasna bo pot!
Angel vas čuvaj nezgod! o božjem objemu varno hodite, s šopkom dehtečim srca krasite!
Mladci, ko smeje se svet, varujte lilij en cvet: s svetlo zaveso ga zagrnite, radost, veselje vanj iztočite!
Božje podobe skrivnost sije naj v vašo mladost! Da vam sovražnik duše ne rani,
Deva Marija hodi naj z vamii
L
Katoliška mladina.
Po razsulu leta 1918. je v Novi Avstriji z vso silo izbruhnil na dan dolgo zadržani srd framasonov. Mislili so ti temni elementi, da je sedaj tukaj čas, ko se bodo pošteno znesli nad osovraženo Cerkvijo, toda všteli so se.
Brali smo po listih, koliko so storili veri sovražni ljudje, da bi pritegnili v svoj tabor zlasti mladino in ne moremo tajiti njihovega uspeha pri tem. Na tisoče in tisoče otrok so znali speljati v nedeljo mimo cerkve na svoja zabavišča, ustanovili so celo vrsto socialističnih vzgojevališč, zlasti pa so in še širijo nevero in nemoralnost potom tiska in predstav.
Mala planina.
Začetek kat. protiakcije je bil skromen. Mons. Mörzinger je ustanovil majhen religiozen listič, tednik. V dobi težke denarne krize je bilo že to drzno početje, Le redne podpore, ki so jih zbirale marijanske kongregacije, so omogočale redno izdajanje lista. Toda šlo je vedno bolje. V par letih se je list povečal od 4 do 24 strani. List je bil izprva namenjen odraslim, potem so dobili v njem svoj prostorček tudi otroci, s čemer se je križarska vojska pričela.
Gibanje se je razvilo tako, da so otroci pisali na uredništvo, stavili razna vprašanja, na katera naj bi list odgovarjal. V ta namen naj bi služil poseben oddelek za »otroško korespondenco«, Ta pa se je kmalu osamosvojila kot otroški listič na 4 straneh pod naslovom »Das Kleine Kirchenblatt« (Mali cerkveni list). Silno težko pričakujejo malčki sedaj vsak teden svoj
list, ki se tiska že na 16 straneh. Do zadnje črtice prebero razlago evangelija, verske in moralne sestavke, razna, poročila in svoja lastna pisma in odgovore na stavljena vprašanja. Samo to jih žalosti, da njihov listič še ne šteje 32 strani.
Pisma, ki so jih pošiljali malčki, so bolj in bolj naraščala in uredništvu je bilo nemogoče na ta način vsem ustreči. Urednik si je znal pomagati. Najel si je poseben lokal v mestu, kjer bi mogel zbrati vse otroke, ki bi imeli kake želje in bi jim tu odgovarjal na vprašanja.
Zamisel se je obnesla nepričakovano dobro. Na teh »Kinder-tagungen« (otroških zborovanjih) se je nabralo v tesen prostor kmalu do 1000 otrok in prostor je postal premajhen. Urednik je zato poskrbel za zborovanja v vseh krajih dunajskega mesta in odredil taisto tudi za deželo. Beseda, četudi lepa, nima na papirju življenja in le živa, izgovorjena, pride prav od srca in seže tudi do srca; beseda tega urednika pa ima na otroke še vse silnejši vpliv.
Ti sestanki nosijo trajno značilno potezo: udeležba je vedno številnejša, zborujoče navdaja veličastno navdušenje, govori se pa o tem, kako bi kaj storili za Jezusa Kristusa.
Prav nek poseben božji blagoslov spremlja to izredno delo. Z otroki pridejo zraven pogosto tudi starši in odrasli, socialisti in drugi, ki nikoli ne stopijo v cerkev in se ne udeleže nobenega katoliškega zborovanja. Tu sem pa jih privabi ljubeznivi prizor mladostnega navdušenja nedolžnega otroškega srca, ki je tako neprisiljeno, da nehote prevzame opazovalca.
Na zborovanju se razpravlja, preudarja, sklepa z vso resnostjo, ki jo je zmožen otrok. Za zaključek pa soglasno sprejme vsa četa zopet in zopet isto resolucijo: »Avstrija mora postati zopet katoliška!« Iz vseh grl zadoni kot en glas: »Da, to hočemo.« In odrasli govore: »Ti malčki bodo tudi dosegli, kar hočejo.«
Otroci v tem zmislu res tudi delajo. Od hiše do hiše hite in ponujajo svoj list. Stokrat jih odpode, a še se povrnejo. Za ljubljeni list preneso tudi batine, če treba. Vedo, kako* velik zaklad jim je. Mnogi namreč sploh ne bi slišali besede o Bogu, če bi jim ne govoril o tem njihov list, če bi ne hiteli na svoja zborovanja. In koliko je odraslih, ki bi morda nikoli ne čitali in zvedeli kaj dobrega, če bi jim ne vsilili otroci svojega lista. Naravnost misijonsko nalogo (vrši s svojim izrednim razpoloženjem. List se tiska v 200.000 izvodih in pride v roko najmanj 500.000 bralcem.
Kje ste, slovenski Mladci in Orliči, Mladenke in Gojenke, da bi se odločno branili za katoliško stvar?
Starc Tine:
Novomašnik Lojze.
Pred hišo sta sedela Lojze in Tine. Bila je sobota v juliju. Proti večeru je šlo. Po vasi so peli fantje, ki so se vračali z dela. Pri sv. Štefanu je zvonilo k večernicam. Dekleta v belem so hitela pod vasjo proti cerkvi. Dolgo ni hotelo biti mirno. Lojze se je bil vrnil dopoldne iz Ljubljane. Bil je novomašnik.
Sedela sta pred hišo in molčala. Gledala sta za solncem, ki je padalo za semiške vinograde,
Za roko je prijel Lojze Tineta in jo stisnil. Tine je pogledal in čakal. Pa ni nič rekel. Tine je razumel. Vedel je, da bi rad nekaj povedal, da bi rad zavriskal, pa se je bal, da bi zajokal. Z roko mu je vrnil pozdrav in molčal še on.
In Lojze se je naslonil nanj in rekel:	»Tine!«	Nič več.
»Kaj je, Lojze? Si vesel?«
In sta zopet molčala.
Na Kalu je zvonilo k sv. Florijanu. Molila sta. Pa ga je zopet prijel Lojze za roko.
»Veš, nocoj gem tako majhen in slab. Strah me je. Glej, mislil sem, da bom močan za to pot. Pa sem otrok.«
Ni mu odgovoril. Molčala sta kot ubita.
Pa je bil Lojze res otrok tisti večer. In je govoril Tinetu.
»Nazaj mislim, na naše dni, mlade naše dni. Ali še veš? Tu na vrtu. Igrala sva se. Oltar sva napravila in kelih in obleko. Jaz sem maševal, Ti si zvonil in plašč poljubljal. In mamica je prišla mimo in naju videla, Da bi mogel danes pobožati tisti njen smehljaj! Pa ni mamice. Vidiš, igra se nama je pa uresničila, Tine.«
Bila sta otroka, čista in vesela drug drugega.
#
V nedeljo zjutraj. Megla se je dvigala iz travnikov ob Kulpi. Solnce je vriskalo čez klanec kot razposajen fant, ki se vrača proti jutru tam po stezi izpod štrekljevske cerkve proti Kalu. Škrjanci so mu pripenjali pesem za klobuk. Cesta je vabila med njivami v cerkev. Nekje daleč je zvonilo.
Vstal je Lojze, novomašnik. Hladno mu je dahnilo v razgreta lica, ko je stopil na vrt. Pogledal je proti Gorjancem. Na široko je odprl prsi in vdihnil te lepote za ves dan. Nebo se je sklanjalo nad njim kot svež moder cvet. Stegnil bi se in ga odtrgal. »Ves svet je moj to jutro,« je krilil v solnce.
Po stezi je prišel Tine. Prijel je Lojzetu roko in jo poljubil. »Lojze, prijatelj, pozdravljen v svojem velikem jutru.«
#
Pred cerkvijo se je nagnetlo ljudstva. Dve smreki sta držali s cvetjem ovite besede: Bogu v čast, staršem v veselje,
Stadion v Atenah.	Dne 3. julija 1927 bo priredila O. P. večjo telovadno prireditev na svojem	lastnem orlovskem	stadionu	v
Ljubljani. Ne bo še	tako mogočen naš stadion, kot je atenski, ali po tej sliki si lahko predstavljate vso	lepoto in	koristnost
stadiona za velike	prireditve. Kdor more, naj pride 3. julija v Ljubljano, da mu bo dala	prireditev novega	poguma	in
poleta za odlično orlovsko delo.
fari v ponos! Solnce je obviselo nad cerkvijo. Dušeče je puhtelo iz tal. Ljudstvo se je zlilo v dve jezeri. Umolknili so. V zvoniku so prestali.
Po sredi sta stopala Lojze, novomašnik, in Tine, tovariš. Za njima je šlo spremstvo. Pred cerkvenim pragom je stala četica belih deklic. Z rožami v rokah so zaprle pot v cerkev. Iz srede se je izvila sestrica Tinka. Majhna je bila. Manjša kot sicer se je zdela Lojzetu. Skoraj je ne bi poznal. Negotovo mu je obstala noga pred belo gredico deklet. Tinka je stopila korak naprej. . Sklonila se je k bratu Lojzetu, novomašniku; da bi ga pozdravila. Pa ji ni šlo v besedo. Solze so ji zadušile pozdrav. Podala mu je križ in se skrila med tovarišice.
Lojze je stal in molčal. Trdo je prijel križ in skoraj mu je omahnila roka. Ljudje so molčali. Poljubil je križ in bilo mu je, da bi se zgrudil. Tine ga je podprl in rekel:
»Lojze, jaz ti bom Simon iz Cirene!«
Po cerkvi sta šla proti oltarju. Na koru je zagrmelo in zavriskalo: Novomašnik, bod' pozdravljen!
Fantje, domači, Lojzetovi tovariši iz mladih dni, so peli.
»Saj sem jih jaz naučil še takrat, ko smo bili otroci. Na vrtu je bilo. Moj je bil. In solnce je bilo. In trava in rože do glave. In mamica je bila. Takrat sem jih naučil. Jaz sem maševal, oni pa so mi peli.«
Lojze se je zamislil. Na koru je utihnilo. Na prižnico je stopil star gospod. Pozdravil je mladega mašnika Lojzeta, pozdravil njegove, pozdravil mamico v grobu. Lojze je utonil v misli in ni več slišal govornika.
Zbudil se je, ko ga je prijel za ramo stari Mihoč, sosed. Mokro je imel v očesu in je počasi priznal:
»Sosed si mi bil, pa te nisem videl do danes. Lojze, osemdesetleten te imam rad kot svojega.«
Oltar je bil v rožah in zelenju.
Naš vrt, je zamenjal Lojze in šel po stopnicah k oltarju. Na koru so zapeli otroci. Toplo kot pojejo mlada grla. Lojze je molil. Zakaj si žalostna, moja duša, in zakaj me vznemirjaš? Dvignil je roke in zapel. Gloria in excelsis Deo! Glas se mu je tresel. Na koru so odgovorili. Oče se je sklonil v klopi in zajokal v žuljavo dlan.
Zahvaljen, Gospod, za moja ‘stara leta, za te trde roke, Zahvaljen za ta moj dan!
Utihnile so orgle. Skozi okna je lilo solnce v oltar. Novo-mašnik se je sklonil do hostije, da bi jo posvetil. Pa se mu je zmračilo. Na vrtu je bil pod tisto belo jablano, v travi čez kolena. In Tine je klečal ob njem. Komaj je dosegel do klopi, ki je bila oltar. Pa je molil: Jezušček, bodi majhen kot sem jaz, da te bom dvignil in pokazal mamici, Tinetu.
Hitro je spoznal, da je v cerkvi in da posvečuje kruh. In je popravljal: Ti si majhen, Jezušček. Naj bom še jaz majhen! Pa bova bratca.
Dvignil je hostijo, Zvonček je zapel tenko do vrat. Bog je blagoslavljal množico.
Odmaknili so se od obhajilne mize. Družina je pokleknila, da bi prejela Boga iz rok novomašnikovih. Stopil je od oltarja. Prijel beli kruh in ga dal očetu. In je šel vdrugo v kelih in zajel za mamico. Pa je ni bilo. Sklonil se je v kelih in molil: Jezušček, ti sam pojdeš k nji in ji poneseš moj pozdrav. Jezušček, otrok!
In je dalje obhajal brate in sestrice od najmlajšega do najstarejšega. Pa je še eno hostijo vzel. In štel: Za Toneta, najstarejšega, mojega najljubega. Ki je trpel in krvavel devet let v zemlji. Da bi prejel Boga iz mojih rok. Pa ga ni.
Glava mu je padla na prsi, ko je položil Tonetovo hostijo v kelih. Obrnil se je in šel proti oltarju. Postaral se je bil za devet Tonetovih let, ko je trpel in krvavel zanj v tujini. Molil je za mamico, za Toneta, ki ju ni bilo.
*
Dolgo niso hoteli od cerkve. Bilo je že čez poldne, zunaj je zvonilo. Ljudje so kričali in se gnetli k vratom. Vsi bi bili še radi videli Lojzeta, ki je bil tako lep danes, tako njihov.
On pa je klečal s svojim bratcem Jezuščkom in se mu izjokal ves do dna.
B. E.:
Junijske rože.
Za praznik prešo. Srca Jezusovega.
Božji Zveličar biva nad nami, v Hostiji sveti Rešnje Tel6 ...
Cerkvice ljube, milosti hrami, tukaj na zemlji raj in nebo!
V vsakem svetišču bodi pozdravljen, miljeni Jezus, večni Gospod!
Hvaljen in moljen, ljubljen in slavljen, hvala, da ndme gledaš povsod!
Z blago ljubavjo v duši ostani, ti me zakleni v svoje Sreč!
Rod naš slovenski v veri ohrani, zvezde naj tvoje vedno žarč!
Lojze Golobič:
Plemenito srce.
Na bregu reke Soče so se pod vrbjem sešli vaški otroci. Tine je bil, Rafko, Ivica, Zora in drugi, Pod upognjeno črešnjo so imeli »šolo«; Iz bičja so si spletli stolce, za »učitelja« Tineta so postavili mizico. In vsak dan od tretje do četrte ure so sedeli v pletencih in v grobni tišini zrli v Tineta, ki je govoril. Tine je znal, kot ni znal nihče izmed njih. Niti kos, ki je brenkal mladi kosinji pesem, jih ni zdramil, niti škrjanec, ki ga je veter pognal pod solnce, jim ni ukral oči od Tineta,
Tine, štirinajstleten, je odprl knjigo in bral: »Če si zatajil svoj rod, ne boš našel mira ne na zemlji ne v zemlji; še morje te bo izpljunilo iz sebe kakor strašen gnus . ..«
Zaprl je knjigo:
»Pa kdo zataji? Povej, učenka Zora!«
»Zataji tisti, ki zataji...«
»Že prav. Pa kako se zataji?«
»Kot je Peter Jezusa,« se je spomnila gospoda Ivana, ki je z lece povedal,
»Prav! Pa veš, zakaj ga je?«
»Ker — hm, ker . ,.«
»Jaz vem,« je sunil kvišku dva prsta Rafko.
»No?«
»Ker se je bal, da bi ga Judje pretepli.«
»Prav, ker se je bal... Pa kdo je še zatajil?«
»Še jaz,« je v drugo sunil roko Rafko.
»No?«
»Tonin. Ronkov Tonin je 'dejal učiteljici, da je Tal jan, pa ni.«
»Fej!« je pljunil Tine.
»Fej, fej,« je vrelo pod črešnjo.
»Pa veste, zakaj je to storil? Ni se bal. Če bi se bal, ne bi bilo greh. Njega je bilo sram, da je naš, da je s kmetov, da nosi njegov oče žuljave roke, da njegovi govore le jezik za hlapce, kot pravi učiteljica, onega tujega pa ne znajo; zato ne mara biti Slovenec, ne mara biti Anton, Tonin je, Taljan je . . .«
»Fej, fej. ..«
Tam na strmem pečevju nad Sočo so gnale iz prgišča zemlje rože s širokimi kelihi; zvale so vabljivo. Dva dečka sta stegala roke po njih, Strmo se je sklonil eden; kot kača je visel nad penečo vodo. »Moja bo, hej,« je zaukal v globino.
»Tonin je tam,« je zazvonkljal srebrni glasek Ivice. »Rože lovi po pečevju.«
»O, res.« Vsi se ozro.
»Pa Nino je ž njim, Taljan. Ta ga je naučil, ta črnec je Tonina napravil Taljana . ..«
»Mir, otroci, šola je,« je opomnil Tine.
»Mama mia!« se je strašno utrgalo s pečevja. Taljan je blaznel, vil roke in zval: »Tonin, Tonin!«
Tonina pa ni bilo. Odtrgala se je skala, na kateri je visel in oba sta zletela v zeleno globino.
Mraz se je zajel v trepetajoča telesca šolarjev, brez besed so stali. Pa le za hip. Že je vrgel Tine suknjič z ramen in zvihral k vodi.
»Pusti ga, Tine, saj ni naš. Taljan naj gre ponj!«
Tine ni čul. Vrgel se je v valove in sekal vanje proti skali. Tam se je dvignila glava iz vode, pa spet jo je zagrnil val. Tine je udaril v vodo in že je držal Tonina. Blazen strah mu je oči v belo odprl; divje se je oklenil Tineta krog vratu. Tine je zavil smer. Težko je bilo breme, za hip je oba pokrila voda. Pa se je zopet pokazalo dvoje teles; Tine se je poganjal, a roke mu niso več prožno sekale v vodo, onemoglo so padale.
»Na skalo stopi,« so klicali učenci z brega.
»Zdaj, za razpoko se drži... Je že, tako!«
Še en val se je valil kot strašna kača; mimo bo šel. In Tine, štirinajstletni »učenik«, se bo vrnil pod črešnjo, morda tudi Tonin . ..
Val je hitel do skale. Sunil je vanjo in se prelomil v dva razpenjena curka. Ko je šel mimo, ni bilo več na razpoki ne Tineta ne Tonina. Oba je poplaknil in zavalil pod se kot dva suha lističa ...
Gori na pečevju je Taljanček vil roke in blaznel	v	valove:
»Tonin, Tonin...« Na bregu so zajokali učenci:	»Tine,	naš
učenik, naš Tine, Tine . . .«
R. Trnovčan:
Vas v solncu.
Kas je legla med hriboue in med polja kakor trudna ptica, o breg razsula je domove, v polje obrnila bela lica.
Okna v solncu ose zlato žarijo, strehe v motni luči se rdečijo, rože bele v ortih so vzcvetele, ceste so o belini zagqrele.
Iz gozdov dišijo svitli bori, hrastovje svoj prvi spev zveni, pesem vriska v zeleni gori — to je sanja iz pomladnih dni.
Vesela pošta Orličic in Orličev.
Šoštanj. — Pomlad je bila. Kamorkoli se je ozrlo oko, so se prikazovale nove spomladanske krasote. S prijateljem sva šla na božjo pot — Goro Oljko.1 Nekam vse bolj svečana se mi je zdela narava. Solnce, ki je dozdaj tužno tavalo zakrito za oblaki, je zopet poslalo svoje žarke na zemljo, da obude zaspani svet. In glej, tam za gozdom je vse polno zvončkov. Z drevesa na drevo skačejo ptički in kličejo: Pomlad, pomladi — Kmalu sva dospela do cerkve. Ljudje so se ravno gnetli vanjo. Hitro sva se še midva prerila noter, da ne zamudiva pridige. — Gospod župnik so pridigovali o ljubezni Matere božje do nas. 0 kako lepa je bila! Ozrl sem se na prijatelja. S solzami v očeh je nepremično zrl v govornika, ki je govoril s tako ganljivim glasom, da so tudi meni stopile solze v oči. — Posebno sem si zapomnil tele besede: »Mati božja nas tako ljubi, mi pa smo taki grešniki?« Bog živi!	Rudolf	Koren.
Ljutomer. — Prvič roma moje pismo h gospodu Anteju, ki je baje tako dober za naše pridne Orliče in mladce. Zato naj mu nese koš bratskih pozdravov. — Predragi! Nikar ne mislite, da spimo in ne delamo! Pa še kako! Vsako nedeljo telovadimo; malo poskačemo in nastopamo. To Vam je vrsta. Eden stoji lepše kot drugi. Zbere se do 20 Orličev, včasih pa 26, kadar je lepo vreme. Telovadimo po sporedu, kakršnega si pač pripravim. V čast mi je, da Vam smem navesti spored ene moje naraščajske ure. N. pr, 20. febr. 1927: od pol 11 do pol 12: 1, pravilno korakanje; 2, deklamacije; 3. obrati, zavijanje v štiristopu; 4. igra miš - mačka; 5. prva vaja 1927 (izpiliti); 6. nagovor, razgovor; 7. razhod. — Včasih tudi mečemo žogo, toda samo takrat, kadar smo pridni. Pripravljamo se za »roditeljski sestanek«. — Fantje, le s korajžo na delo za krepost duše in srca. Strumno korakajmo naprej po začrtani poti. Dečki, ne imejte strahu pred zaničevanjem tovarišev sokoličev; če je z nami Bog, kdo bo zoper nas? Naše vrste se morajo pomnožiti, zato bratci, pripeljite še vsak vsaj enega tovariša! — Pozdrav vsem pridnim Orličem. Bog živi! — Jakob Babič, vodja naraščaja.
Sv. Peter pod Sv. gorami. — Cenjeni gospod urednik! Prosim, uvrstite te vrstice med »Orličeva« poročila. To je prvo poročilo od bratov Orličev iz Šentpetra. Ustanovili smo orlovski naraščaj letos meseca februarja, ki šteje nad 20 članov. Upam, da se bo število še pomnožilo. Imamo skrbnega vodja, ki je obenem tudi vaditelj, katerega vsi ljubimo. Imamo vsako nedeljo po večernicah telovadbo, katere se pridno udeležujemo, Z velikim veseljem pričakujemo časa, ko bomo lahko telovadili v novem Društvenem domu, katerega upa naš orlovski odsek letos zgraditi. Imamo veliko gradiva že pripravljenega. Če bom čital te vrstice natisnjene v »Orliču«, Vam bom drugič kaj več napisal. — Vas pozdravlja. Bog živi!
Orlič Karel Geršak.
Sv. Peter pod Sv. gorami. — Gospod urednik! Danes se drugič oglašam v »Orliču«, Hočem Vam na kratko opisati, kako smo praznovali naš praznik sv. Jožefa. Zjutraj smo pristopili skupno z brati Orli k sv. obhajilu. Popoldne smo šli na izlet na razvaline gradu Kunšperk. Zbrali smo se pri cerkvi in potem skupno odšli. Vaditelj nam je povedal, zakaj so zidali gradove na tako strmih hribih. Povedal nam je tudi, kako so naši pradedi morali hoditi na tlako. Z velikim zanimanjem smo si ogledovali ostanke tega, nekdaj mogočnega gradu. Med potjo tja in nazaj grede smo prepevali. Bil je lep in vesel dan, Tudi naša srca so bila vesela. — Pošiljam vsem Orličem bratski pozdrav. Bog živi!	Karel	Geršak.
Dramlje. — Danes Vam prvič pišem v »Orliča«. Prosim, uvrstite te vrstice med »Orličeva« poročila, pam, da mi boste to željo izpolnili. Pisati Vam moram, kako je kaj pri nas, Tukaj v Dramljah ni nobenega
1 Gora Oljka pri Polzeli.
»krščanskega društva«. Tupatam omeni kdo kaj o orlovstvu, a tudi ta kmalu potihne; to pa zato, ker nimamo ne načelnice in ne načelnika. Upanje pa je le še v mojem srcu ostalo. Moja srčna želja se bo izpolnila, ako Bog da, da se ustanovi orlovsko društvo v Dramljah. — Vas pozdravlja.
Rozalija Kolarjeva.
Stari trg. — Izpod vrhov še vedno belega Snežnika in prijazne loške doline Vam pošiljamo pozdrave starotrški Orliči. — Vseh nas je 28, mladih, luštnih, pridnih fantičev, da nas je vesel Bog m naš vaditelj Jakob, ki nas z ljubeznijo in strogostjo vodi in ga imamo radi. — 25. marca smo imeli akademijo. Tudi naša krepka mlada četa je prikorakala s puškami, pojoč: Mi smo vojaki, korenjaki, v dvorano. Nastopili smo tudi pri prostih vajah. Škoda, da nas niste videli, gotovo bi nam ploskali. — V upanju, da se kdaj vidimo, Vam voščim vesele velikonočne praznike, obilo pirhov rdečih kot lica naša, Vaših dragih prijateljev iz Starega trga. — V imenu vseh
Janko in Srečko Palčič.
Središče. — Tudi pri nas so ustanovljeni mladci. Jaz sem tudi pri mladcih in moj manjši brat. Dosedaj je število narastlo na 18, počasi bo nas že več. Telovadbo imamo vsak ponedeljek in se je skoraj vsi udeležujemo. Vaditelja imamo zelo dobrega in ga tudi radi ubogamo. Kadar pa kaj naredimo, nas pa pošteno ošvrka s kakšno ostro besedo. Kako bomo kaj nadalje, bom Vam že poročal. Dragi Ante! Prosim Vas, denite te vrstice nekje v »Orliča«, ki ga tako težko pričakujemo. Poznam tudi tistega, ki piše samo K. R. — Vas pozdravljam in Vam kličem: Bog živi!
A. J., mladec.
Učitelj Trepur:
Stara navada — železna srajca.
Med strastmi, katere so tako močno razširjene med našo mladino, zavzema kaj važno mesto kajenje. Ni kmalu ene razvade, katera bi tako slabo vplivala na našo mladež, kakor je ravno ta. Kaj bi tudi ne. Povsod vidijo naši dečki, kako se po nepotrebnem spušča denar v zrak, kako se zapravlja s kajenjem težko prislužen denar, kaj je potem čudnega, ako v taki mladi duši nastane želja in hrepenenje storiti starejšim enako in se prej ali kasneje postaviti s cigareto v ustih. Tu ne pomaga nobena beseda in opominjanje, ampak tu igra glavno vlogo zgled starejših.
Čebularjev Dolfe je bil eden naših najboljših naraščajnikov. Ubogal je vedno in zraven bil vedno dobre volje. Prav vsi smo ga radi imeli, ker je bil tako vljuden in postrežljiv.
Nekega dne pri telovadni uri pa zavoha vaditelj pri njem tobakov duh. Takoj ga vpraša, kako je to, ko vendar dosedaj ni tega še nikoli opazil. Deček postane rdeč, znamenje, da je kriv in v zadregi govori nekaj o očetu in cigaretah, katere je moral iti očetu iskat. Seveda mu vaditelj tega ne verjame, posebno še, ker ga je poznal, da je vedno pri odgovorih gledal v obraz, ne pa v tla kakor danes. Posvari ga prav prijateljsko, naj se ne navadi kajenju, kajti stara navada je železna srajca. Nato pusti dečka pri miru, sklene pa nanj posebno dobro paziti, posebno da dožene onega zapeljivca, ki ga za-
peljuje. Pri prihodnji telovadni uri ga opazuje, a ne opazi nič sumljivega. Že se razveseli, češ, saj je bil samo zadnjič zapeljan, kar opazi, da ima nekoliko rumene prste. Povoha jih. Smrde po tobaku. Nato mu pretiplje žepe in najde nekaj ostankov cigaret in pol škatlice žveplenk. Sedaj ga pa vpričo cele čete pokara s pripombo, da ga bo moral naznaniti odboru kot kadilca, kateri se ne mara poboljšati. Kmalu se oglasi neki deček in pove, da na paši vedno kadita on in Čičmanov Tone. Ta zadnji deček je pa bil naislakši postopač in lenuh v vsej vasi. Zaradi tega ni nič čudnega, da je popolnoma navadil našega Dolfeta kajenja in slabega obnašanja.
Ker ni Dolfe hotel opustiti občevanja z onim dečkom, in ker je še vedno kadil in začel opuščati telovadbo in sestanke, zato ga je vaditelj naznanil odboru, kateri ga je izključil, dokler se ne poboljša. Vendar je malo upanja, kajti >'Navada postane železna srajca«.
Urednik.
Današnja številka je dvojna. Priobčujemo krasno simbolično orlovsko igro, ki jo je spisal naš pesnik Trnovčan - Winkler. Vsi odseki naj jo uprizorijo; tudi preko naših mej v sužnosti. — Zajemljiva je katoliška mladina. To je najuspešnejši način, kako naj se naša mladina katoliško vzgoji. Poslušaj Cerkev in duhovnike, udeležuj se samo katoliških prireditev, čitaj samo katoliške knjige in časopise, skušaj prodreti v bistvo katolicizma, ki je: za dobro stvar moram trpeti in se bojevati proti slabostim v sebi in slabemu vplivu od zunaj. Taka križarska vojska mora biti naša orlovska organizacija. V prvih vrstah pa naj korakajo naši kat. dijaki, ki bodo nekdaj vodniki slov. kat. ljudstva. — Za 1100 letnico rojstva sv. Cirila bomo v prihodnjem letu izdali posebno številko »Orliča«, da se bodo i mladci in Orliči zavedali dolžnosti, ki jo imajo kot Slovani do bratov, od katerih smo v Cerkvi ločeni. — S. Ljudmila. Vaše stvari še čakajo, pa bom priobčil. Pišete ljubko, morda malo preveč otožno. — B r. Mirko, Tebi sem že obljubil, da Ti bom priobčil pesem »Orel«, pa je bolje, da počakava še za eno leto. Da Ti. ne bom delal krivice in da bom vsaj malce držal obljubo, priobčujem prvo kitico:	ponosno	orel v zrak se dvij,at
po nebu semtertja mi šviga.
In lepo, lepo perje ima, to danes se drago proda.
»Sv. Jurij« tudi še ni goden. Čitaj in študiraj! — Vsem prijateljski pozdrav!
Ante.
\7QpRT\J A*	Slovenska sanja. — Mladcem na pot v življenje. —
V OLjUIiN/A.	Katoliška mladina. — Novomašnik Lojze. — Junijske
rože, — Plemenito srce. — Vas v solncu. — Vesela pošta Orličic in Orličev. — Stara navada — železna srajca. — Urednik.
»Orlič«, glasilo orlovskega naraščaja, izhaja vsak mesec. — Izdaja ga Društvena nabavna zadruga v Ljubljani, Ljudski dom (Rasberger), — Uredništvo in upravništvo: Ljudski dom, Ljubljana. — Naročnina za odseke, ki naroče vsaj 20 izvodov pod skupnim zavitkom, 8 Din letno, za vse druge 12 Din. — Urednik: A. Kordin, Marijanišče, Ljubljana. — Za Jugoslovansko tiskarno v Ljubljani: Karel Čeč.