Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani 1024Ć9 1 J v 42 1991 Dopisnica Carte postale Postcard Biblioteka Slovenske akademije znanosti in umetnosti NOVI TRG 4-5 61001 LJUBLJANA POŠTNI PREDAL 323 JUGOSLAVIJA Potrjujemo prejem naslednjih knjig: Nous avons l'honneur d'accuser reception des ouvrages mentionnes ci-dessous: We are in receipt ot the vvorks belovv mentioned: ARHEOLOŠKI VESTNIK 42, 1991 Ustanova Institution Institution Naslov Adresse Address "f/o 102469 SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI Razred za zgodovinske in družbene vede ZNANSTVENORAZISKOVALNI CENTER SAZU Inštitut za arheologijo ARHEOLOŠKI VESTNIK 42 1991 LJUBLJANA 1991 Izdala in založila Slovenska akademija znanosti in umetnosti in Znanstvenoraziskovalni center SAZU Glavni urednik Odgovorni urednik Tehnični urednik Uredniški odbor Prevajalci Lektorja Dragan Božič Stane Gabrovec Aleksander Leben Dragan Božič, Janez Dular, Timotej Knific, France Leben in Ivan Turk Adela Žgur, Erna Kožar (nemščina) in Ivan Šprajc (angleščina) Alenka Božič in Jože Dular Naslov uredništva Tisk Naklada Arheološki vestnik, Novi trg 5, SLO-61000 Ljubljana Tiskarna Tone Tomšič, Ljubljana 1200 izvodov ISSN 0570-8966 ® 1991 by Inštitut za arheologijo ZRC SAZU Natis odobrila Razred za zgodovinske in družbene vede SAZU na seji dne 15. 4. 1991 in predsedstvo SAZU na seji dne 17. 9. 1991 Natisnjeno s podporo Ministrstva za znanost in tehnologijo in Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU Po mnenju Ministrstva za informiranje je ta publikacija oproščena davka na promet s proizvodi Vsebina Starejša kamena doba Ivan TURK in Janez DIRJEC: Divje babe I - poskus uporabe statistične analize množičnih živalskih ostankov v paleolitski arheologiji. III. Kostni fragmenti..............................5 V Mitja BRODAR: Paleolitik Ciganske jame pri Željnah..................................23 Kovinske dobe Janez DULAR, Borut KRIŽ, Drago SVOLJŠAK in Sneža TECCO HVALA: Utrjena prazgodovinska naselja v Mirenski in Temeniški dolini..........................................65 Laszlo BARTOSIEWICZ: Živalski ostanki iz dveh halštatskodobnih naselbin v Sloveniji (Prevod) . . 204 Kristina MIHOVILIĆ: Nalazi prahistorijskih ostava na području Istre............207 Rimska doba Erna DIEZ: Kraljevič na gori Idi (Prevod).....................222 Pozna rimska doba Slavko CIGLENEČKI: Poznorimski depo z Rudne pri Rudnici..............225 In memoriam Đuro Basler (1917-1990) (Ante ŠKEGRO).....................233 Irma Čremošnik (1916-1990) (Iva MIKL-CURK)...................234 Stanislav Jesse (1919-1991) (France LEBEN....................235 Mirko Malez (1924-1990) (Ivan TURK)......................236 Rudolf Noll (1906-1990) (Iva MIKL-CURK)....................240 Knjižne ocene in prikazi Vertesszolds. Site, man and culture, 1990 (Ivan TURK).................241 J in Rihovsky: Die Sicheln in Mdhren, 1989 (Primož PAVLIN)..............243 Boris Ilakovac: Burnum II. Der romische Aquadukt Plavno Polje - Burnum, 1984 (Jana HORVAT) . 244 Conspectus formarum terrae sigillatae italico modo confectae, 1990 (Jana HORVAT, Iva MIKL-CURK) . 244 Joseph Aloysius Stanfield, Grace Simpson: Les potiers de la Gaule Centrale, 1990 (Iva MIKL-CURK) . 246 Slobodan Fidanovski: Rimska keramika Ulpijane, 1990 (Verena PERKO)..........246 Guido Barbieri: Scritti minori, 1988 (Marjeta ŠAŠEL KOS)...............248 J. Fitz: Honorific Titles of Roman Military Units in the 3rd Century, 1983 (Marjeta ŠAŠEL KOS) . . 248 Alice Sz. Burger, F. Fulep: Die romischen Inschriften Ungarns 4, 1984 (Marjeta ŠAŠEL KOS) ... 249 Luigi Moretti: Tra epigrafia e storia, 1990 (Marjeta ŠAŠEL KOS).............250 Supplementa Italica, Nuova serie, 4, 1988 (Marjeta ŠAŠEL KOS).............250 Supplementa Italica, Nuova serie, 5, 1989 (Marjeta ŠAŠEL KOS).............251 Pramene k dejinam osidlenia Slovenska z konca 5. a ž z 13. storočia 1, 1989 (Andrej PLETERSKI) . . 252 Contents Palaeolithic Ivan TURK and Janez DIRJEC: Divje babe I - an attempt to apply statistical analysis to the mass animal remains in the palaeolithic archaeology. III. Bone fragments (Summary)....................21 Mitja BRODAR: Die Hohle Ciganska jama bei Željne (Zusammenfassung)....................41 Metal Ages Janez DULAR, Borut KRIŽ, Drago SVOLJŠAK und Sneža TECCO HVALA: Befestigte prahistorische Siedlungen in der Mirenska dolina und der Temeniška dolina (Ubersetzung)........134 Laszlo BARTOSIEWICZ: Faunal material from two Hallstatt Period settlements in Slovenia .... 199 Kristina MIHOVILIĆ: Vorgeschichtliche Hortfunde in Istrien (Zusammenfassung)........213 Roman Period Erna DIEZ: Der Konigssohn auf dem Berg Ida...................219 Late Roman Period Slavko CIGLENEČKI: Der spatromische Hortfund aus Rudna bei Rudnica (Ubersetzung).....231 In memoriam Đuro Basler (1917-1990) (Ante ŠKEGRO).....................233 Irma Čremošnik (1916-1990) (Iva MIKL-CURK)...................234 Stanislav Jesse (1919-1991) (France LEBEN)....................235 Mirko Malez (1924-1990) (Ivan TURK).......................236 Rudolf Noll (1906-1990) (Iva MIKL-CURK)....................240 Book reviews Vertesszolos. Site, man and culture, 1990 (Ivan TURK).................241 Jiff Rihovsky: Die Sicheln in Mdhren, 1989 (Primož PAVLIN)..............243 Boris Ilakovac: Burnum II. Der romische Aquadukt Plavno Polje - Burnum, 1984 (Jana HORVAT) . 244 Conspectus formarum terrae sigillatae italico modo confectae, 1990 (Jana HORVAT, Iva MIKL-CURK) . 244 Joseph Aloysius Stanfield, Grace Simpson: Les potiers de la Gaule Centrale, 1990 (Iva MIKL-CURK) . 246 Slobodan Fidanovski: Rimska keramika Ulpijane, 1990 (Verena PERKO)..........246 Guido Barbieri: Scritti minori, 1988 (Marjeta ŠAŠEL KOS)...............248 J. Fitz: Honorific Titles of Roman Military Units in the 3rd Century, 1983 (Marjeta ŠAŠEL KOS) . . 248 Alice Sz. Burger, F. Fiilep: Die romischen Inschriften Ungarns 4, 1984 (Marjeta ŠAŠEL KOS) ... 249 Luigi Moretti: Tra epigrafia e storia, 1990 (Marjeta ŠAŠEL KOS).............250 Supplementa Italica, Nuova serie, 4, 1988 (Marjeta ŠAŠEL KOS).............250 Supplementa Italica, Nuova serie, 5, 1989 (Marjeta ŠAŠEL KOS).............251 Pramene k dejinam osidlenia Slovenska z konca 5. až z 13. storočia 1, 1989 (Andrej PLETERSKI) . . 252 Arheološki vestnik (Arh. vest.) 42, 1991, str. 5-22 5 Dhje babe I - poskus uporabe statistične analize množičnih živalskih ostankov v paleolitski arheologiji III. Kostni fragmenti Ivan TURK in Janez DIRJEC Izvleček V prispevku je kompleksno obdelana fragmentarnost množičnih okostnih ostankov jamskega medveda iz paleolitskega najdišča Divje babe I (Slovenija, SZ Jugoslavija) z uporabo statistične analize in na principu vzorčenja. Poseben poudarek je na kosteh okončin in na standardiziranju velikosti njihovih fragmentov z uporabo regresijske analize. Veliko fragmentira-nost vseh skeletnih delov so prej kot paleolitski prebivalci jame iz obdobja srednjega paleolitika in zgodnjega mlajšega paleolitika povzročile zveri in drugi naravni dejavniki. Abstract The paper presents an in - depth analysis of the fragmenta-tion processes of mass skeletal remains of the cave bear from the Palaeolithic site of Divje Babe I (Slovenia, NW Yugoslavia), with the application of statistical analyses and the principle of sampling. Focusing on the bones of the extremities. the author standardizes their fragment sizes, applying regression analysis. The agents of the intensive fragmentation vvere predators and other natural factors, rather than Palaeolithic inhabitants of the cave during the Middle Palaeolithic and the early stages of the Uppcr Palaeolithic, Ing. dr. Milji Brodarju in prof. dr. Francu Osoletu za njuni sedemdesetletnici I. UVOD Fragmentarno stanje osteoloških ostankov je značilno za večino paleolitskih in drugih arheoloških najdišč. Kljub temu niso bili kostni fragmenti iz naših najdišč doslej nikoli sistematsko obdelani in kvantifici-rani. Razlogov za to je nedvomno več, vendar bova omenila le najvažnejša: 1. večina najdišč vsebuje količinsko skromne osteološke ostanke; 2. kompleksna narava osteoloških ostankov zahteva statistično obravnavo in uporabo formalnih kvantitativnih metod, ki edine lahko dajo kolikor toliko zanesljive rezultate, v nasprotju z bolj priljubljenimi, vendar manj zanesljivimi intuitivnimi metodami. Namen najinega prispevka ni zgolj zapolniti vrzel na področju arheozoološke obdelave kostnih ostankov v Sloveniji in predstaviti začetno metodologijo za obravnavanje tega doslej malo upoštevanega področja, temveč tudi opozoriti na še neizrabljene analitične možnosti, ki jih kostno gradivo nudi, zlasti v paleolitski arheologiji. Tako je razumevanje in pravilno razlaganje fragmentarnosti osteoloških ostankov (cfr. Delpech, Rigaud 1974) tudi eden od pogojev za razumevanje in pravilno razlago kompleksnega stanja stvari v paleolit-skem najdišču in sil, ki so pri tem sodelovale. Zahvale: Raziskave v Divjih babah I financirajo in podpirajo: Astra, IMP-Črpalke p. o., Iskra-Commerce, Jugotekstil, Ljubljanska banka d. d., Mercator Sadje zelenjava, Petrol in Republiški komite za raziskovalno dejavnost in tehnologijo, vsi Ljubljana, Odbor za raziskovalno in inovativno dejavnost pri SO Idrija, Zidgrad Idrija, Elektrodistribucija Tolmin in Elektronadzorni-štvo Cerkno. Za terensko-tehnične izboljšave ima velike zasluge Kosta Bizjak, Energoinvest Ljubljana. Vsem v imenu Inštituta za arheologijo ZRC SAZU iskrena hvala. Za računalniško obdelavo teksta se zahvaljujeva Bredi Justin. Za kritične pripombe k rokopisu sva hvaležna dr. Katici Drobne. II. METODA Osnovne podatke sva črpala iz statističnih obrazcev, na katerih je popisano celotno osteodontološko gradivo, zbrano v letih 1984-1986 (Turk, Dirjec 1989, si. 2, op. 2). Na obrazcih so na ustreznih mestih vpisani vsi anatomsko določljivi kostni fragmenti jamskega medveda1. Pri dolgih kosteh okončin so posebej označeni proksimalni in distalni deli ter odlomki diafiz. Slednji skoraj izključno v obliki tulcev (cilindrov) (si. 1). Odlomke, ki ne obsegajo celotnega oboda kosti -po najini terminologiji iveri - sva praviloma uvrstila med nedoločljive fragmente. Vsi odlomki, razvrščeni po velikosti in stopnji oglajenosti robov prelomov, so zbrani v rubrikah določljivi (det.) in nedoločljivi (in-det.) fragmenti. Vse distalne fragmente dolgih kosti okončin sva izmerila s pomičnim kljunastim merilom, in sicer dolžino do 1 mm natančno, največjo distalno širino pri popolnoma ohranjenih epifizah pa z natančnostjo 0,5 mm. Širine tibije (vsa imena povzemava po Rigler 1985) nisva merila diagonalno, kot predlaga Dries-chova (1976, 61), temveč v projekciji sagitalne ravnine, kot je običajno za vse meritve dolgih cevastih kosti (Duerst 1926; von den Driesch 1976). Pri analizi odlomkov dolgih kosti okončin sva uporabila za našo dokumentacijo gradiva zelo primerno metodo Todd in Rapson (1988), ki sva ji dodala linearno regresijsko analizo (Blejec 1988). III. OPIS GRADIVA IN NJEGOVE ZNAČILNOSTI Samo standardizirani vzorec (Turk, Dirjec 1989) obsega 19.861 fragmentov, od katerih je bilo 32,5 % anatomsko določljivih.2 Vsi fragmenti sestavljajo po plasteh od 72 do 91 % vseh osteoloških najdb vzorca, iz česar je razviden njihov velik pomen in pomen pojava fragmentarnosti za najdišče kot celoto. Velikost fragmentov Pri obdelavi osteološkega gradiva sva vse kostne fragmente razdelila po velikosti v pet skupin (Turk et al. 1989a) in ugotovila, da je več kot 90 % vseh fragmentov v skoraj vseh plasteh manjših od 10 cm. večjih od 15 cm pa je le 0,1 do 4 % vseh odlomkov. Nekaj vmesnih odstotkov (0,3-13 %) sestavljajo fragmenti, ki so večji od 10 in manjši od 15 cm. V plasti 17 a, ki se odlikuje z največjo stopnjo fragmentarnosti (cfr. si. 2), je kar 90 % odlomkov manjših od 5 cm. Značilnost plasti 2-8 in 18-19 je, da je fragmentov, večjih od 5 in manjših od 15 cm, več kot v drugih plasteh. Največja nihanja fragmentarnosti po plasteh so povzročili odlomki manjši od 5 cm, za katere smo ugotovili s poskusnim sejanjem na terenu veliko propustnost brez uporabe sit. Zato moramo sliko fragmentarnosti obravnavati s previdnostjo in zgolj kot grobo orientacijo, na podlagi katere ni mogoče narediti nobenih zanesljivih sklepov. Ne moremo pa fragmentov, manjših od 5 cm, enostavno izločiti, ker je med njimi v plasti z največjo fragmentarnostjo še vedno 14 % anatomsko določljivih kosov, v drugih plasteh pa več kot 20 %, kar je precejšnji delež vseh določljivih fragmentov, ki jih je 32,5 %. SI. 1: Divje babe I. odlomki diafiz (tulci, cilindri) juvenilnih primerkov jamskega medveda. Foto C. Narobe. Fig. 1: Divje babe I. fragments of diaphyses (cylinders) of juvenile spccimen of the cave bear. Photo: C. Narobe. Fragmenti juvenilnih in adultnih primerkov Med fragmenti, ki pripadajo juvenilnim in adultnim primerkom, so velike kakovostne razlike v fragmentar-nosti (Turk et al. 1989a; Turk, Dirjec 1990). Tako npr. skoraj vsi cilindrični diafizni fragmenti pripadajo juvenilnim primerkom (si. 1). Podobne razlike so bile že ugotovljene tudi na drugih najdiščih z množičnimi ostanki jamskega medveda (Jequier 1975; Rakovec 1967) in med različno velikimi osebki v mnogih pleisto-censkih najdiščih (Klein 1989). Koncentracije fragmentov V Divjih babah I zaenkrat ni zanesljive povezave med majhnimi fragmenti in kulturnimi horizonti, čeprav smo kar v treh kuriščih (šestem, osmem in trinajstem) in v njihovi neposredni bližini zasledili povečano koncentracijo kostnih ostankov, predvsem odlomkov, manjših od 5 cm. Brez specialnih analiz ne bo mogoče ugotoviti, ali so ti majhni odlomki nastali pri namenskem razbijanju kosti ali zgolj naključno, zaradi temperaturnih obremenitev kosti, ki so se znašle v bližini kurišča (James 1989; Belluomini, Bacchin 1980; Shipman et al. 1984). V 6. kurišču smo našli le nekaj drobcev zoglenelih kosti ter več ožganih večjih fragmentov in celih kosti (deli lobanje, tri spodnje čeljustnice, tri dlančne kosti v anatomski legi, dve dlančni in ena dlančno-stopalna kost, dva prstna členka, ena zapestna in ena nartna kost). V 8. kurišču in v njegovi neposredni bližini smo našli več drobcev zoglenelih kosti in nobenih večjih ožganih kosti. V 13. kurišču smo naleteli samo na ožgan drobec kosti. V drugih kuriščih (Turk et al. 1989a, si. 3), ki smo jih odkrili pred letom 1984, žal nismo popisali vseh podrobnosti. Veliko zoglenelih drobcev, večinoma manjših od 1 cm, smo našli tudi izven kurišč, predvsem v horizontu E. Vendar je odstotek ožganih in zoglenelih kosti v celotnem vzorcu zelo majhen, le 0,17 %, kar lahko delno pripiševa tudi njihovi velikosti in terenski tehniki med izkopavanji (cfr. Gilead, Grigson 1984). Povečana fragmentarnost kostnih ostankov, ki jo spremlja naraščanje števila drobnih fragmentov, je bila že večkrat ugotovljena v plasteh s paleolitskimi ostanki in v kuriščih oziroma njihovi neposredni bližini (Ko-z!owski et al. 1982). Tudi ožgane in zoglenele kosti se pojavljajo od začetka pleistocena dalje, ne da bi jih zdaj še imeli za trden dokaz ostankov lovskega plena pračloveka (James 1989). Poleg zgoraj navedenega so v zvezi z neposredno vidnimi posledicami morebitne dejavnosti fosilnega človeka važni tudi skupki velikih fragmentov cevastih kosti, ki smo jih med izkopavanji ugotovili na številnih mestih izključno v plasteh 13 in 14. Gre samo za kaotične skupke bolj ali manj poškodovanih cevastih kosti odraslega jamskega medveda, ki so znani tudi iz številnih drugih najdišč in so se včasih postavljali v zvezo s kultom jamskega medveda (Jćquier 1975). Stopnja fosili/.acije Kostni fragmenti kažejo različno stopnjo fosilizacije (ohranjenosti organskega kolagena), ki sva jo približno ocenila na podlagi barve in zunanjega videza kosti. Značilno je, da so ostanki z različno stopnjo fosilizacije često pomešani v okviru istega izkopa in kvadranta. Med celotnim osteološkim gradivom sva razlikovala štiri barvne odtenke. 1. Skoraj naravna barva kosti se pojavlja predvsem v plasteh 10-14, 17 in 18-20. Kosti so lahko krhke in površinsko močno preperele, na stenah mozgovih kanalov pa imajo fosfatne prevleke. 2. Rumeno barvo imajo predvsem kosti v plasteh 2-6 in 17-20. So dobro ohranjene in dokaj svežega videza. 3. Rdečerjavo barvo imajo kosti predvsem v t. i. fosfatnih plasteh, kot so: 8, 11, 18 in 20. V plasteh 10-14 so na kosteh samo sledovi fosfatnih impregnacij, sicer so kosti rjave barve. 4. Sivorjavo barvo imajo samo kosti v plasteh 17 (s poudarkom na plasti 17 a2), 18 in 21. Kosti so trdne in brez sledov močnejšega preperevanja. Oglajenost Relativno veliko fragmentov vseh velikosti ima ogla-jene robove prelomov, ki so lahko nastali na različne načine in niso značilni izključno za jamska najdišča SI. 2: Divje babe 1, velikosti fragmentov v stratigrafskem nizu, izražene s povprečno težo fragmenta po plasteh (cfr. Turk et al. 1988). Fig. 2: Divje babe I, sizes of fragments in the stratigraphic sequence, expressed by the average vveight of a fragment in each laver. \ /" \ \ \ / 7 _ \ E L / T J__ - 0.80 _ ».10 - 1.40 - 1.70 - 2.00 - 2.40 - 2.70 _ 3-10 - 3.40 - 3.65 - 3.90 - 4.20 - 4.45 - 4.70 - 7.05 - 7.35 - 7.65 - 7.90 &30 8.60 8.90 MAX. FRAGMENTARNOST MIN. (icfr. Haynes 1983; Klein 1987). Najbolj pogost vzrok za ogladitve v pleistocenskih jamskih najdiščih je »bio-turbacija« (tacanje plantigradov), kar je tudi eksperimentalno potrjeno (Olsen, Shipman 1988). Kosti se najbolj ogladijo v grušču, ki ima velikost graha, najmanj pa v finem pesku (prav tam). Oglajenost, ki sva jo ugotavljala v standardiziranem vzorcu na podlagi vseh fragmentov (oglajenih in neoglajenih), večjih od 5 cm, je prikazana na si. 5. Giblje se v razponu od 0 do 83,3 %. Odstotek oglajenosti je zanesljiv pokazatelj stopnje fragmentarnosti v času pred vključitvijo kostnih odlomkovv sediment. Zato bi morali morda v bodoče vse analize fragmentarnosti delati izključno s temi fragmenti. Vendar tudi na ta način ne bi mogli popolnoma izključiti odlomkov, ki nastanejo zaradi preperevanja kosti na jamskih tleh in zaradi poznejše »bioturbacije« (Gifford 1980; Olsen, Shipman 1988). IV. VZROKI FRAGMENTARNOSTI Fragmentarnost v pleistocenskih najdiščih je kompleksne narave in kot tako jo moramo tudi preučevati (Hill 1978; Diez 1986; Turk et al. 1989a). Vzroki zanjo so številni in često med seboj prepleteni. Na kratko se bova dotaknila vseh ugotovljenih vzrokov za nastanek fragmentov v Divjih babah I. Preperevanje Mehansko-kemično preperevanje kosti sva ugotovila na podlagi razpok na kosteh, mikroskopskih kostnih drobcev (cfr. Turk et al. 1988) in koncentriranega kostnega drobirja, v sedimentu izjedkanih površin (Turk et al. 1989a, si. 21) ter površin na kosteh, ki se luščijo v plasteh. Kostni drobir sestavljajo drobci, manjši od 1 cm. Ugotovila sva ga lokalno v nekaterih kvadrantih na meji plasti 8 in 10, kjer se plast 9 izklini, ter v plasteh 13 in 14. Podoben kostni drobir poznamo iz Mokriške jame (Brodar 1959). Kostni fragmenti, katerih površine se luščijo v tenkih plasteh (po letnicah), so zelo redki in se pojavljajo samo v stratumih 10-14 in 17 a2- Izjedkane površine na kostnih odlomkih so značilne predvsem za plasti 10-14 in 20-21. Vpliv fosfatov na kemično razpadanje kosti v Divjih babah ni preučen (cfr. Rabeder 1985). Fosforna kislina ne topi samo karbonatnih klastov (Turk et al. 1989c), temveč tudi kosti. Fosfati lahko delujejo na kosti podobno kot na karbonatne klaste. Bolj so kosti razbite in manjši so fragmenti, bolj so lahko podvrženi delovanju fosfatov. Za preučevanje odnosa fosfati -kosti so zato važnejši drobci kosti kot cele kosti. Preliminarne analize, ki smo jih opravili v Divjih babah na podlagi zelo grobega sistema vzorčenja, ne kažejo povezave med fosfati in kostnimi drobci (Turk SI. 3: Divje babe I, kosti odraslih primerkov jamskega medveda, zdrobljene zaradi pritiska sedimentov. Iz različnih plasti. Foto C. Narobe. Fig. 3: Divje babe I, bones of adult specimens of the cave bear, smashed by the pressure of sediments. From different layers. Photo: C. Narobe. et al. 1988). Vendar so znani posamezni primeri, ko imamo v sedimentih relativno veliko kostnih drobcev in relativno nizke vrednosti fosfatov, kar ustreza negativnemu korelacijskemu odnosu (Goldberg 1979). Posedanje sedimentov Fragmenti, ki so nastali zaradi posedanja in pritiska sedimentov {cfr. Klein, Cruz-Uribe 1984), so bili ugotovljeni v različnih plasteh in na različnih mestih (si. 3). Dajo se zanesljivo opredeliti, ker se skoraj vedno najde skupaj (in situ) več odlomkov, ki pripadajo eni in isti kosti. Živali Kosti, ki so jih poškodovale in zdrobile živali, predvsem zveri, sva lahko ugotovila na podlagi odtisov zob in značilnih poškodb epifiz (Turk et al. 1989a, si. 20, 22) (si. 4). Kosti, obglodane od glodalcev, smo našli samo izjemoma na meji plasti 8 in 10 ter ob jamski steni v plasti 10. Kosti z značilnimi zverskimi poškodbami so izredno redke (samo 0,21 %), kar je verjetno značilno tudi za druga najdišča z množico ostankov jamskega medveda (Hiitter 1955) in neznačilno za nekatere druge zverske brloge, v katerih je odstotek obgrizenih kosti lahko precej večji (Jenkinson 1984). Vendar je treba razlikovati med drobljenjem in glodanjem kosti. Zveri, ki so sposobne zdrobiti cele kosti zato, da lahko použijejo mozeg in spongiozna tkiva brez glodanja, ki pomeni drugačen, postopen način prodiranja do mozga, pustijo na zdrobljenih kosteh le malo sledov svojih zob (Haynes 1980, 1983). Med take zveri prištevamo tudi danes živeče medvede. SI. 4: Divje babe I, diafize jamskega medveda, ki so jim zveri odgriznile epifizne dele: 1 radius subadultus, 2-4 femur juvenile. Značilne so polkrožne izjede z zaobljenimi robovi. Foto C. Narobe in M. Zaplatil. Fig. 4: Divje babe I, diaphyses of the cave bear with gnavving marks: 1 radius subadultus, 2-4 femur juvenile. Note the cliaracteristic semicircular indents with rounded edges. Photo C. Narobe and M. Zaplatil. a vsaka guba v sebi še posebej drobno nagubana. V Šikančevi zijalki je vsaj do določene mere možno povezati nastanek te plasti z napredovanjem in umikanjem ledenikov Logarske doline in Matkovega kota. Nastanka gub, posebej drobnega gubanja, pa ni bilo mogoče razložiti. Takrat smo le ugotovili, da je vprašanje, ali ta pojav sploh lahko pripišemo krioturbaciji. V Ciganski jami imamo izredno priložnost, videti v istem profilu poleg navedenega gubanja v plasti 4 še tipično sliko krioturbatnega gubanja v plasti 3. Oba pojava sta nedvomno različna. V gruščnato-ilovnatem kompleksu (plast 5) pod čisto ilovico razmerje med gruščem in ilovico ni povsod enako, ampak se močno spreminja. Gledano v celoti je zgornji del profila bolj gruščnat, spodnji del pa bolj ilovnat. Na nekaterih mestih je grušč skoraj popolnoma čist, vendar velja to le za zgornji del plasti. Na drugih mestih je pa obratno in je ilovice več kot grušča. Te spremembe so popolnoma neregularne in jih ni mogoče spremljati od profila do profila. Tudi velikost grušča se podobno neregularno spreminja. V splošnem velja, da je grušč v zgornjem delu plasti drobnejši in spodaj debelejši. Ta gruščnato-ilovnati kompleks je nekakšne rjavosive barve bledega videza. V zgornjem delu profila je viden temnejši pas, ki se vleče prek vsega profila. Temnejši je zaradi intenzivnejše rjavordečkaste obarvanosti. V tej rdečkasti progi je bila večina najdb spodnje kulturne plasti. Vendar je v zapisniku izkopavanja opozorjeno, da so bile najdbe tudi nad njo in pod njo. Če odštejemo barvo, ki tudi nima jasne meje, pa drugih argumentov za to, da bi šlo morda za posebno plast, ni. V tej progi smo našli veliko drobnih zrn okre in v zapisniku je opazka, da je morda povzročila to obarvanost razdrobljena okra. Kostni ostanki so bili v plasti redki. Z nekaj primerki je ugotovljen le svizec. Po ena najdba pripada lisici in ožje nedoločljivemu bovidu. V spodnjem delu kompleksa je še en pojav, ki ga je treba omeniti. V profilih x=+2.00 in x=+8.00, kjer smo šli z izkopom dovolj globoko, vidimo do 10 centimetrov debel pas limonitnih in z manganom obarvanih temnorjavih do skoraj črnih prog. V desnem oglu spodaj smo jih ravno še zadeli tudi v profilu x=+5.00 (si. 4). V bližini osi so najvišje, potem pa strmo padejo in se v loku spustijo proti horizontali. Ker je v teh najglobljih izkopih viden le manjši del profila, ne vemo, kako potekajo levo in desno od vidnega dela. Zaradi pojavov v višjih plasteh se kar vsiljuje domneva, da tudi potekajo valovito. Pri kopanju v globino se je pojavil problem talne vode. Vedeli smo, da v sosednji jami, v Blatnem rovu, voda stalno stoji. Zato smo lahko v približno isti višini pričakovali talno vodo tudi v Ciganski jami. Ko smo do nje prišli, se je pri merjenju pokazalo, da je višina vode v obeh jamah povsem enaka. V našem merskem sistemu je gladina talne vode pri z=—4,36. Ko smo to globino dosegli in nekoliko presegli, je sediment postal blaten, ni pa voda takoj zalila izkopa. V sedimentu je toliko ilovice, da je slabo prepusten in je voda zalila izkop do navedene višine šele preko noči. Zjutraj smo jo izmetali in lahko nadaljevali izkopavanje. S sprotnim izmetavanjem vode smo prišli do globine z=—5,40. Tukaj pa smo predrli večjo vodno žilo in voda je pričela vdirati tako hitro, da je nismo več obvladali. Z železnim drogom smo še poskusili SI. 6: Ciganska jama pri Željnah. Del profila x=+9.(X). Foto: C. Narobe. Abb. 6: Die Ciganska jama bei Željne. Teil des Profils x=+9.(K). doseči skalno dno jame. Zabili smo ga 70 centimetrov globoko v izkopani nivo in ugotovili, da v globini z=—6,10 skalnega dna še ni. Navedena opažanja kažejo vsaj v grobih obrisih potek dogajanj v jami. V trenutku, ko se je tekoča voda pretočila in zapustila jamo, s čimer je bila geneza jame zaključena, so nastale možnosti za normalno jamsko sedimentacijo. Ker skalnega dna nismo dosegli, sicer ne poznamo najglobljih plasti, toda vsaj za odko-pani del gruščnato-ilovnatega kompleksa lahko trdimo, da je nastal v takih razmerah. Tudi sledovi prve navzočnosti človeka v Ciganski jami kažejo na takratno suho stanje in gladino talne vode v večji globini. Nikakor ni izključeno, da so ljudje obiskovali jamo tudi že prej. Zdaj leži velik del teh plasti v vodi. kar pomeni, da se je gladina vode pozneje dvignila. Verjetno so se nekateri globlji rovi spet zaprli in se je morala voda zaradi tega dvigniti, ali pa se je cel jamski sistem tektonsko pogreznil. Sprememba višine vodne gladine je precejšnja. Največja globina, ki smo jo dosegli, je z=—6,10. Razlika do današnje gladine talne vode pri z=—4,36 znaša 1,74 m. Ta razlika je minimalna. Kolikor je dno še globlje, toliko večja je. Limo-nitno-manganski pasovi morda označujejo trajnejši nivo talne vode, ki je bil najbrž še višji od današnjega. Plast je morala biti pozneje podvržena močnemu dia- genetskemu gibanju, da so se ti pasovi raztrgali in prišli v današnji ponekod zelo strm položaj. Toda razen teh pasov v plasti ni videti nobenih znakov krioturbacije. Možno je pa tudi, da so ti pasovi nastali diagenetsko. Če ti pasovi res označujejo nekdanji nivo talne vode, bi pričakovali, da bomo tudi v današnjem nivoju talne vode videli nekaj podobnega. Po odstranitvi vode bi se v profilu morala videti tudi zelo tanka proga. Dejansko pa v profilu po odstranitvi vode ni več mogoče videti, do kam je segala. V zgornjem delu gruščnato-ilovnatega kompleksa s (spodnjo) kulturno plastjo pa poznejših dogajanj ni bilo. Sediment je ostal tak in v takem položaju, kakor je bil odložen. Razmišljanje o tem, kdaj in kako se je talna voda dvigala in morda potem spet spustila, ne privede do kolikor toliko utemeljenega rezultata. Le domneva je, da je prišlo do dviga talne vode šele po odložitvi vsega kompleksa v zvezi s poplavami, ki so sledile. Morda bodo geološka raziskovanja kdaj ugotovila, kaj se je takrat zgodilo v Kočevski kotlini in zakaj je po odložitvi gruščnato-ilovnatega kompleksa prišlo do velike spremembe v sedimentaciji Ciganske jame. Normalna jamska sedimentacija je bila nenadno ostro prekinjena. Jamo je zalila voda. Do katere višine je segala, ne vemo, vsekakor pa je bila toliko visoka, da je prekrila do takrat odložene sedimente. Nobenih SI. 7: Ciganska jama pri Željnah. Profil x= + 10.00. Foto: C. Narobe. Abb. 7: Die Ciganska jama bei Željne. Profil x= +10.00. znakov ni, da bi šlo za tekočo vodo, torej za ponovni pretok skozi jamo. Voda je morala biti stoječa ali skoraj stoječa. Ko se je poplava umaknila, je pustila za sabo tanko blatno plast. To se je moralo ponoviti velikokrat, saj je iz teh drobnih plasti nastala skoraj pol metra debela plast ilovice, kar nas navaja na misel, da gre za daljše časovno obdobje. Po drugi strani je tudi v poplavnem obdobju strop razpadal in bi morali biti med ilovico kosi grušča. Toda ilovica je popolnoma čista, iz česar lahko sklepamo, da prav dolgo to obdobje le ni moglo biti. Kakor se je voda nenadoma pojavila, tako se je poplavno obdobje tudi nenadoma končalo in spet se je, morda po prehodnem obdobju gubanja, začela normalna jamska sedimentacija. Zdi se, da je nastopilo mirno obdobje brez poplav in podorov. Že v začetku tega obdobja je v suho jamo spet začel zahajati človek. Drobnogruščnata plast, ki je zdaj nastajala, vsebuje ostanke teh obiskov od spodaj do vrha. Po odložitvi so se klimatske razmere spet spremenile in nastopilo je izrazito krioturbatno premikanje, ki je močno premešalo predvsem zgornji del plasti in ki se je umirilo že nekoliko pred začetkom nastajanja sigaste plasti. Kakor v mnogih drugih jamah tudi v Ciganski jami sigasta plast zaključuje serijo plestocenskih sedimentov. Ta zaključna siga, ki se mnogokrat imenuje atlantska, čeprav mora biti starejša, je v Ciganski jami s temnejšo progo jasno razdeljena na dva dela. O bivanju človeka v tem času ni sledu in mora biti proga posledica kakšne kratkotrajne klimatske spremembe. Epigenetske spremembe, ki jih vidimo v plasteh 5, 4 in 3, so vsekakor lahko nastale šele po odložitvi zadevne plasti. Upoštevajoč, da je za take spremembe potreben določen čas, se postavlja vprašanje, ali je po nastanku vsake plasti nastopil presledek v sedimenta-ciji, v katerem je prišlo do epigenetske spremembe, ali so morda epigenetski procesi tekli istočasno z odlaganjem naslednje plasti, ali pa sta se obe možnosti kombinirali. Najbrž to tudi ni bilo pri vseh treh plasteh enako. V doslej odkritih plasteh ni znaka, da bi mogle pripadati interstadialu Potočke zijalke. Da gre za mlajše plasti, potrjuje tudi dejstvo, da jamskega medveda ni, da pa nastopa severni jelen. Če v Ciganski jami sedimenti iz tega interstadiala sploh so, potem ležijo še globlje. Vsaj doslej znani del gruščnato-ilov-natega kompleksa in vse, kar je nad njim do sige, je bilo odloženo v drugi polovici wiirma. V spodnji kulturni plasti, ki je sicer skromna po številu najdb, je dovolj elementov, da jo uvrstimo v gravettien. Ta kulturna stopnja se pri nas začne z nastopom (ali vsaj kmalu po njem) drugega dela vviirma, saj vemo, da proti koncu interstadiala Potočke zijalke živi še aurig-nacien. V doslej znanih profilih ni nikjer diferenciranih sedimentov iz tega časa (izjema je Črni kal, kjer pa ni kulture). Zaradi tega tudi kronološka razvrstitev naših gravettienskih postaj ne more biti dovolj utemeljeno postavljena. Iz zgoraj navedenega pa izhaja, da je v profilu Ciganske jame dokumentirana cela vrsta pojavov iz tega časa, ki bi morda lahko pomenili trdnejšo kronološko podlago razvoja wiirmske polede-nitve po interstadialu Potočke zijalke. Zelo je zapeljiva misel, da plasti Ciganske jame pripadajo znanim razvojnim fazam. Plast 5 naj bi pripadala vviirmu II, plast 4 presledku wiirm II/III in plast 3 wiirmu III. Trditi se tega seveda ne da. Nasprotno, zelo dvomljivo je, ali iz take domneve sploh lahko izhajamo, saj se takoj pojavi problem, kako v kronološko shemo uvrstiti poznejše spremembe v plasteh. Neposredna povezava poplav s presledkom wiirm II/III tudi ni utemeljena, saj takega pojava iz tega časa še ne poznamo. Trenutno se moramo zadovoljiti z dejstvom, da smo vendarle dobili profil, v katerem je močno razčlenjeno obdobje pred koncem poledenitve. Podrobnejša razlaga, ki bi bila zdaj še preveč prepuščena domišliji, bo možna, ko bodo odkriti še drugi razčlenjeni profili iz tega časa. Če smo za Jamo v Lozi morali ugotoviti, da njen profil nikoli ne bo služil za oporo pri datiranju drugih postaj, je s profilom Ciganske jame prav nasprotno. Na svojo razlago bo moral sicer še počakati, toda nedvomno bo koristil pri spoznavanju tega, kakšen je pravzaprav razvoj drugega dela vviirma v Sloveniji. SI. 8: Ciganska jama pri Zeljnah. Profil x= +13.00. Abb. 8: Die Ciganska jama bei Željne. Profil x= +13.00. KULTURNI OSTANKI Najstarejšo navzočnost človeka dokazuje drobec ožgane kosti, ki je bil odkrit malo pod današnjim nivojem talne vode. Neposredno nad tem nivojem pa smo našli kar precej ožganih, pa tudi popolnoma kalci-niranih kosti. Če bo kdaj mogoče v tej globini pravilno sistematično raziskovati na večjem prostoru, bodo verjetno odkriti tudi kulturni ostanki. Za zdaj se moramo zadovoljiti z ugotovitvijo, da je človek že v tem času jamo obiskal oziroma obiskoval. Spodnja kulturna plast, ki leži skoro pol metra nad prvimi znaki človekove navzočnosti, je bila preiskana na površini 49 m2. Že pri izkopavanju smo opazili, da prihaja na dan drugačna sestava materiala, kot smo ga že poznali iz zgornje plasti in ga vidimo tudi v drugih postajah. Značilnost naših gravettienskih postaj je nastopanje svetlosivega marmoriranega kresilnika, ki ga v starejših kulturah ni. Ravno v Ciganski jami smo po poskusnem izkopavanju, pri katerem smo našli 10 predmetov (sedaj vemo, da je bila to zgornja kulturna plast), od katerih jih je bilo 9 iz tega kresilnika, že lahko trdili, da gre za gravettien, čeprav med najdenimi predmeti ni bilo značilnih tipov. V spodnji kulturni plasti pa tega materiala skoraj ni, saj sta od 114 najdb iz njega le dve (1,7%). Razen posameznih artefaktov in odbitkov, ki so iz drugih, boljših materialov, so vsi iz slabših vrst kremena, rožencev, tufov, zrnatega kremena, raznih silikatov itd. Močno prevladuje temna, skoraj črna barva. Skupno je bilo odkritih 114 sileksov, ki jih lahko razvrstimo takole: jedra 2 robni odbitki jeder 3 neobdelani odbitki in razbitine 87 ozke kline 9 klinice 2 strgala 1 praskala 1 vbadala 2 vbadalni odbitki 2 zajede 3 gravetirana klinica 1 izrobljena klina _1 Skupaj _114 Od obeh jeder nobeno ni tipično mlajšepaleolitsko jedro, od katerega bi lahko odbijali ozke kline (t. 1: 1)*. Večje število jeder dokazujejo še trije odbitki od roba jedra, od katerih sta dva iz omenjenega svetlosivega marmoriranega kresilnika. Imeli so torej dve jedri iz tega kvalitetnega materiala in od njiju nedvomno odbijali, toda odbitkov nismo našli. Morda so jim bili zaradi materiala dragoceni in so jih z jedri vred odnesli s seboj. Širokih klin ni, le edino strgalo (/. 1: 4) je na neposrečeno odbiti široki klini. Ozkih klin je 9. Dve sta retuširani po levem robu in parcialno še po desnem (t. 1: 9, 10). Dve majhni klinici pravih * Vse artefakte je narisala D. Knific-Lunder. retuš nimata (t. 1: 11). Na debelem odbitku trikotnega prereza je edino praskalo (t. 1: 2), katerega skoraj navpično čelo je izdelano precej grobo. Obe vbadali sta diedrični, kotno nekoliko nenavadno ob bazi (t. 1: 3), pri drugem gre za ogelno vbadalo na terminalnem delu slabo odbite kline (t. 1: 6). Dva vbadalna odbitka (t. 1: 8) dokazujeta, da so v jami delali tudi druga vbadala. Drugim artefaktom se pridružujejo še tri zajede (t. 1: 5). Pomembno je, da se v skromnem številu artefaktov nahajata tudi dva gravetirana artefakta. Majhna klinica s topim hrbtom je iz kvalitetnega rumenega kresilnika (t. 1: 7). Tudi izrobljena klina (t. 1: 12) je iz precej homogenega materiala. Na prvi pogled se zdi, da gre tudi za praskalo na klini, toda po natančnejšem pregledu moramo to misel opustiti. Zelo verjetno ne gre niti za prečno retušo. Kljub maloštevilnim artefaktom o kulturni pripadnosti gravettienu ne more biti dvoma. Pojavlja se vrsta važnih elementov gravettiena, čeprav le v posameznih primerkih. Za presojanje o tem, kateri razvojni stopnji gravettiena pripada oziroma za kakšno kulturno varianto gre, pa ni nikakršnih možnosti. Velika razlika v uporabljenem materialu nedvomno pomeni le to, da spodnja kulturna plast ne more biti neposredno povezana z zgornjo. Zgornja kulturna plast se razprostira po vsej odko-pani površini. Sonda b v jami dokazuje, da so najdbe tudi globlje v jami. Zelo verjetno so najdbe tudi še na drugi strani osi. Jasno je le. da najdbe ob steni proti Blatnemu rovu prenehajo. Kot kulturno plast moramo smatrati celotno plast 3, saj so najdbe povsod v njej. Ker je bila plast s krioturbatnim gibanjem premešana, prvotna lega najdb ni znana, zdi pa se, da je bila zgornja polovica plasti bogatejša. Zaradi mešanja tudi ni bilo mogoče ugotoviti, ali so bile najdbe prvotno morda v dveh ali celo v več ločenih nivojih. Drobci oglja so bili predvsem v zgornjem delu plasti pogosti, včasih tudi v gnezdih, vendar pravega ognjišča nismo zasledili. Okrog 1400 zabeleženim sileksom je treba prišteti še množico drobnih lusk. Če bi sediment izpirali, bi bilo tega drobiža gotovo še mnogo več. Svetlosiv marmoriran kresilnik, ki je značilen material gravettienske kulture pri nas, so obiskovalci Ciganske jame uporabljali v izjemnem obsegu. V tej plasti je več kot polovica (60%) vseh najdb iz tega materiala. Druge vrste kvalitetnih sileksov so bolj redke. Ostanek je iz slabših vrst kremena. Kot kulturna ostalina pa so najdbe razdeljene takole: prodniki in gomolji 7 jedra 23 robni odbitki jeder 34 razbitine 49 neobdelani odbitki 486 rabljeni odbitki 91 široke kline 8 ozke kline 142 klinice 181 koničaste kline 11 pecljate kline 10 prečno retuširane kline 4 strgala 8 praskala 42 praskala z vbadalom 3 jedro z vbadalom 1 vbadala 38 vbadalni odbitki 29 svedri 4 zajede 40 gravetirana orodja 164 razno 15 koščeno orodje 6 Skupaj 1394 Med prodniki in gomolji, ki jh je skupno 7, je cel nepoškodovan prodnik le eden. Drugo so le večji ali manjši deli s korteksom, ki ne kažejo sledov odbijanja. Vseh jeder je v inventarju 23 (t. 2: 1-5; 3: 1, 2). Velikih med njimi ni, so le manjša in majhna. Nekatera so tako izrabljena, da so le še ploščati ostanki, nekaj pa je razbitin. Jedra so večinoma nepravilne oblike z dvema smerema odbijanja. Nastopajo pa tudi taka s tremi smermi odbijanja. Pravilna prizmatična jedra (t. 3: 3) so tri in vsa zelo majhna. Znano je, da so včasih tudi na jedrih izdelana vbadala, vendar pa pri teh jedrnih vbadalih presoja o tem, ali gre za navadne ali vbadalne odbitke, ni zanesljiva. Iz Ciganske jame imamo dva taka primera (t. 2: 4; 3: 2). Število jeder in njihovih ostankov je razmeroma majhno, toda robni odbitki od jeder, ki jih je v inventarju 34 (t. 3: 3-10), dokazujejo, da jih je bilo več. Skoraj polovica robnih odbitkov je zelo majhnih, nekaj je pa toliko velikih, da dokazujejo tudi uporabo velikih jeder. Silekse, ki imajo ostre robove, ne kažejo pa odbojnih ploskev, smo označili kot razbitine. Nastali niso z odbijanjem, ampak so rezultat razbitja jedra. Takih kosov je 49. Kakor v večini postaj, je število neobdelanih odbitkov veliko tudi v Ciganski jami. Naštejemo jih 486. V inventarju je tudi večje število delno retuši-ranih odbitkov. Retuše ne izdajajo namena priti do določenega orodja, morda pa so nastale pri trenutni uporabi. Vseh teh rabljenih odbitkov, kakor jih imenujemo, je 91. Širokih klin, ki so v drugih gravettienskih inventarjih dovolj pogoste, v Ciganski jami skoraj ni. Sem smo uvrstili le 8 primerkov, pa še ti niso zelo izraziti (t. 4: 1). V posameznih primerih je široka klina uporabljena za izdelavo orodja (npr. vbadalo t. 13: 5). Ozkih klin je v inventarju 142 (t. 4: 2-11; 5: 1-12). Če upoštevamo, da je tudi mnogo orodij izdelanih iz ozkih klin, se to število še precej poveča. Kakor drugod, je tudi v Ciganski jami večina poškodovanih. Ohranjeni so le večji ali manjši odlomki. Nekaj pa je vendarle ohranjenih tudi celih in nepoškodovanih. Zelo velikih klin ni. Najdaljša meri 8 cm. Ker iz fragmentov, ki prevladujejo, ni mogoče zanesljivo določati dolžine, pravih podatkov o njihovi velikosti nimamo. Lahko navedemo le osebni vtis, da je povprečna velikost nekje pri 4 centimetrih. Velika večina klin ni posebej retuši-rana, nekatere so retuširane po enem robu, le redke pa po obeh. Omenimo posebej debelo, totalno retuši-rano klino (t. 7: 5). To klino bi brez nadaljnjega lahko uvrstili tudi med strgala, lahko bi se pa tudi odločili, da gre za praskalo na klini. Klinic naštejemo v inven- tarju 181. Kakor pri klinah je tudi tu mnogo fragmen-tiranih. Mnogo je nerodno odbitih in med njimi so take, ki bi pri nekoliko drugačnem kriteriju že spadale med odbitke. Večinoma so neobdelane. Pet primerov moremo označiti kot koničaste kline (t. 6: 7-11). Vse so lepo retuširane. Tudi za klino t. 6: 11, ki ima odlomljeno konico, lahko domnevamo, da je šla retuša do konca. Skupina sicer ni številna, vendar pa so artefakti tako izraziti, da je posebna skupina gotovo upravičena. Tudi v Ciganski jami smo poskusili ločiti skupino pecljatih klinic. Deset klinic ima ožji bazalni del in se terminalno razširijo. Od vseh ohranjenih je samo ena koničasta. Nekaj je pa fragmentov, ki so prelomljeni nad razširitvijo. Minimalna obdelava peclja je vidna le pri dveh. Obakrat je pecelj tako malo izrazit, da morda sploh ne gre za pecelj. Značilen in razmeroma pogost tip mlajšega paleolitika so prečno retuširane kline. V Ciganski jami so samo štiri take kline. Pri dveh (t. 7: 1, 2) je terminalna prečna retuša pravokotna na os artefakta. Pri prvem gre za navadno ravno retušo, medtem ko je pri drugem oblika izrazito konkavna. Pri naslednjih dveh (t. 7: 3, 4) prečna retuša ni narejena tako, kakor je običajno (odpade terminalni del), ampak nasprotno (retuša je na terminalnem delu in manjka bazalni del). Na obeh gre za ravno poševno retušo. Strgala v mlajšem paleolitiku nimajo tiste pomembnosti kakor v starejših kulturah. Poleg orodij, ki jih je razvil mlajši paleolitik, se pa vendarle vedno pojavljajo. V Ciganski jami jih naštejemo 8, niso pa zelo izrazita (t. 7: 6, 7). Bolj tipični sta le strgali t. 7: 8, 9. Prvo ima poškodovan terminalni del in se je morda končalo s konico. Na drugih primerkih, ki smo jih uvrstili med strgala, so robovi bolj ali manj retuširani in so lahko služili kot priložnostna strgala. Kakor v drugih gravettienskih postajah, so tudi v Ciganski jami praskala dobro zastopana. Vseh praskal je 42. Od teh je praskal na klini 23. Vsa praskala na klinah so nameščena terminalno z eno samo izjemo, ki ima bazo izdelano v praskalo (t. 8: 5). Velik del (14) je na tankih klinah (/. 8: 1-9, 11). Tri praskala so na debelih klinah (/. 8: 10; 9: 1, 2) in pet jih je na klinah z visokim trikotnim prerezom (/. 9: 3, 5, 6). Pri nekaterih je retuširan tudi en rob, medtem ko so tri retuširana na obeh robovih (t. 8: 6; 9: /). Praskalo t. 8: 2 pa ima na levem robu dve, na desnem pa eno zajedo. Na bazalnem delu kline, katere osnovna oblika zaradi totalne obdelave ni spoznavna, je krožno praskalo (t. 9: 7). Pravega pahljačastega tipa ni. Nanj samo spominjata praskali t. 9: 1, 2. Na koničasti klini (t. 9: 4) je konica izdelana v mikropraskalo. Od praskal na klini imajo nekatera značilnosti visokega praskala (t. 8: 10; 9: 5, 8). K visokim praskalom moramo šteti sicer krožno praskalo (t. 9: 10), ki bi ga skoraj lahko označili kot stožčasto praskalo. Namesto točkastega vrha ima kratek osnovni greben, proti kateremu radialno tečejo ozke praskalne retuše. K visokim praskalom spada tudi lepo dvojno praskalo 1. 9: 9. Dve praskali sta narejeni spodaj in zgoraj na tako kratkem odlomku kline s trikotnim prerezom, da je artefakt širši kot daljši. Obe praskali sta skoraj navpični in zato na risbi predvsem retuše spodnjega pra- skala niso dobro vidne. Vrsta praskal je na odbitkih. Odbitki so raznovrstni, kar kaže, da niso izbirali kakšne posebne osnovne oblike za izdelavo praskal, ki so raznovrstna tudi po izdelavi. Štiri zelo skrbno izdelana praskala so na majhnih odbitkih (t. 10: 1-4). Na večjih odbitkih so nekatera izdelana zelo skrbno SI. 9: Ciganska jama pri Željnah. Najdbe v zgornji kulturni plasti. Abb. 9: Die Ciganska jama bei Željne. Funde in der oberen Kulturschicht. ■+ 12,00 + 10,00 sonda 1963 10,00 12,00 (r. 10: 5-7), medtem ko so druga manj izrazita (t. 10: 9, 10). Končno je še nekaj primerkov, pri katerih se zdi, da je obstajal namen izdelati praskalo, pa delo ni bilo dokončano ali ni uspelo. Za dva ali tri primerke je uvrstitev med praskala lahko celo sporna. V celi zbirki je samo eno praskalo, ki je bilo izdelano v obliki majhnega oblica. Delež praskal med orodji je približno tak kot v drugih gravettienskih postajah. Oblikovno je zbirka praskal pestrejša. Poleg čistih oblik obstaja vrsta sicer dobro izdelanih praskal, ki se tipom le bolj ali manj približujejo. Kot kombinacija praskala z vbadalom so izdelani trije artefakti. Na klini z obema retuširanima robovoma (t. 11: 2) je v pravilnem polkrogu izdelano praskalo in na prelomu kline na desni strani je kotno vbadalo. Precej veliko, skoraj ravno praskalo t. 11: 4 ima na bazalnem delu dvakratno vbadalo na prečni retuši. Levi vbadalni odbitek je odbit zelo poševno, tako da gre skoraj že za plosko vbadalo. Majhno praskalo na klini (t. 11: 3) ima na bazalnem delu vbadalo. Tudi ta vbadalni odbitek je odbit precej poševno, tako da se tudi to vbadalo približuje ploskemu vbadalu. Ploščat ostanek jedra (r. 11: 1) ima na enem koncu dvakratno vbadalo. Precej velika je skupina vbadal. Vseh naštejemo 38. Skupina je oblikovno precej pisana. Ločna vbadala so 4 (t. 11: 5-7). Diedrična vbadala nastopajo v treh variantah: srednja vbadala, ki jih je 5 (t. 11: 8-10; 12: 1), kotna vbadala, ki jih je 6 (t. 12: 7-11), in ogelna vbadala, ki jih je 12 (t. 12: 2-6; 13: 1). Dvakratno vbadalo (t. 13: 3) je samo eno. Zanimivo je, da sta obe ploski vbadali (t. 13: 7, 8) na dobro retuširanih odbitkih. Sledita dve vbadali na prečni retuši (t. 13: 2) in eno dvakratno na prečni retuši (t. 13: 5). Dvojna so štiri vbadala. Prvo je kombinacija kotnega in ogel-nega (t. 13: 11), drugo je kombinacija vbadala na prečni retuši in kotnega vbadala, na tretjem sta srednje in ogelno vbadalo in na četrtem dve ogelni vbadali (/. 13: 4). Poseben primer je ogelno vbadalo na gravetira-nem robu (t. 13: 9). Tak primer poznamo že iz zgornjega kulturnega horizonta Ovčje jame (Osole 1962/63, t. 8: 8). Za večino vbadal velja, da so narejena s kratkimi odbitki, le pri nekaterih so odbitki srednje dolgi in le pri enem je odbitek dolg 4,5 cm. V drugih naših postajah nastopajo vbadalni odbitki le sporadično in so v objavah omenjeni le včasih. Menimo, da je v Ciganski jami upravičeno postaviti skupino vbadalnih odbitkov, saj jih je 29 (t. 14: 1, 2). Kratkih (pod 1 cm), kakršne vidimo na vbadalih, med njimi ni. Verjetno jih je precej med drobci, ki niso bili posebej registrirani. Večina je srednje dolgih, nekaj pa tudi daljših. Najdaljši meri skoro 5 cm. Svedri so razmeroma redko orodje. V Ciganski jami so samo štirje artefakti, ki jih lahko označimo tako. Artefakta (t. 14: 3, 5) imata posebej ostro izretuširani konici, ki sta mogli služiti za sveder. Na odlomku večjega artefakta (/. 14: 4) je pri prelomu nastala ostra konica. Z retušo na ventralni strani je ta konica prirejena za sveder. Namensko izdelana za sveder je bila lateralna konica na odbitku (t. 14: 6). Desno ob bazi ima ta sveder še lepo izdelano zajedo. Na raznih klinah ter na odbitkih najdemo precej zajed (t. 14: 7-10; 15: 1-10). Skupno jih je 40. Pretežno gre za majhne zajede, večjih je le 8. Nekatere so tako plitve, da se komaj odločimo za uvrstitev med zajede. Pojavljajo pa se tudi zelo globoko zajedene. Tudi izdelava ni enotna, od skrbno izdelanih pa do takih, ki so le nakazane. Pri nekaterih dobimo vtis, da sploh niso bile narejene, ampak so nastale kar z rabo. Zajede so ena od bistvenih prvin gravettienske kulture, toda v Ciganski jami kljub razmeroma velikemu številu dajejo vtis, da niso med osnovnimi orodji. Nastopajo tudi na raznih drugih orodjih, npr. na praskalu (r. 8: 2), ki smo ga že omenili. Skupina gravetiranega orodja je v Ciganski jami daleč najštevilnejša. Vseh artefaktov je v tej skupini 164. Ogromna večina so mikroliti, le 7 ali 8 je nekoliko večjih. Le v enem primeru gre morda celo za velik artefakt (t. 18: 32), odvisno od tega, kako velik je bil odlomljeni in sedaj manjkajoči del. Že zaradi številnosti je jasno, da mora biti tudi oblikovna pestrost precej velika. Temeljni tip med gravetiranimi orodji je gravet-tienska konica in v Ciganski jami je prav dobro zastopana. Izreden primerek je (/. 16: 1). Ozka klina je gravetirana po celi dolžini (3,5 cm) desnega roba. Nastali hrbet ne sledi obliki kline, ampak je šlo retuširanje v živo do osrednjega grebena. Zato je nastala izredno tenka konica in je velika sreča, da je ostala nepoškodovana. Enako tipične so še konice (/. 16: 2) (odlomljena konica), (t. 16: 3) (odlomljena baza) in (t. 16: 4); slednja ki je dodatno retuširana, ima razen tega, na kar še posebej opozarjamo, na ventralni strani ploskovno retušo bazalno in terminalno. Vrsta naslednjih (t. 16: 5-19) se osnovnemu tipu bolj ali manj približuje. Imajo raven hrbet in na konici, če že ni ostra, se vsaj vidi, da je izdelana. H gravetnim konicam prištevamo nadalje še štiri artefakte (t. 16: 20-23), ki se razlikujejo le toliko, da je hrbet neznatno usločen. Značilen tip gravettienske kulture so tudi izrabljeni artefakti, ki jih je v Ciganski jami 21 (trije niso narisani), kar je precej več kot v vseh drugih naših postajah skupaj. Drugje nastopajo le posamično; največ (trije) jih je v zgornjem kulturnem horizontu Ovčje jame. Med izrabljene konice, ki sicer drugje v tej skupini prevladujejo, morda lahko v Ciganski jami uvrstimo le en primerek (t. 19: 4), pa še ta ni prepričljiv, ker je konica artefakta ostala neizdelana. Štiri so brez terminalnega dela in bi obstajala možnost, da so bile to konice (t. 18: 32, 34, 35; 19: 2). Vsi drugi primerki, ki jih je kar 16, pa so nedvomno izrabljene kline (t. 18: 26-31, 33; 19: 1, 3, 5-8). Ker gre za majhne in zelo majhne primerke, lahko termin priredimo in rečemo izrabljene klinice. Večina ima izrabo bazalno (4 desno in 8 levo), pri štirih pa gre za terminalno izrabljene klinice, od tega pri treh na desni (t. 19: 6, 8) in pri eni na levi (/. 19: 7). Zelo številna je skupina nožičkov s topim hrbtom, ki jih naštejemo kar 71 (/. 16: 24-32; 17: 1-30; 18: 1-25). Po velikosti nekoliko odstopa lamela (t. 16: 24), ki je skoraj 4 cm dolga, drugi nožički pa so krajši od 3 centimetrov, medtem ko najmanjši dosegajo le 1 cm dolžine. Gre za klinice, ki imajo v vseh primerih en rob v celoti gravetiran. Skupina daje zelo enoten vtis, čeprav se seveda v podrobnostih posamezni primerki razlikujejo med seboj. Za celo skupino nožičkov s topim hrbtom je značilen raven hrbet. Pri šestih hrbet ni raven, ampak je pri treh konkaven (t. 19: 10-12), pri drugih treh pa vijugav, torej konveksno-konkaven (t. 19: 9, 13, 14). Ukrivljen hrbet obliko toliko spremeni, da se zdi upravičena samostojna skupina za to obliko. Še en tip gravetiranega orodja, ki nima ravnega hrbta, nastopa v Ciganski jami. Pri tej skupini gre vedno za konveksno usločen hrbet, ki se konča s konico. Takih artefaktov je 8. Pretežno gre za ostro konico (/. 19: 15, 16, 21-24). V enem primeru je konica precej topa (t. 19: 17), toda pri tem artefaktu gre za obrnjeno lego, saj je baza odbitka zgoraj. Pojav, da baza postane terminalni del artefakta, je redek, toda dogaja se. Zaradi siceršnje tipološke podobnosti z drugimi smatramo, da je tudi v tem primeru tako. Pri poškodovanem primerku (t. 19: 18) ni jasno, kakšna je bila konica. Iz naših najdišč doslej tega tipa konice še ne poznamo in zato tudi nimamo imena zanj. Gre za obliko, ki je blizu chatelperronski konici (Bre-zillon 1968, 306), oziroma obliko, ki jo v najmlajšem paleolitiku označuje Schvvabedissen (1954, 8) kot Fe-dermesser. Značilno za naše artefakte in navedena tipa je, da hrbet poteka v loku in da je konica potisnjena vstran, proti neretuširanemu robu. Naši artefakti se pa od navedenih razlikujejo v tem, da je hrbet na vseh po celi dolžini gravetiran. Ta značilnost jih močno veže na tip, ki ga Francozi imenujejo pointe des Cottes (Brezillon 1968, 323). Za to orodje pravi avtor tega termina Pradel, da nastopa hrbet na levi ali na desni strani (Brezillon 1968, 324), pri naših artefaktih pa vidimo, da je hrbet pri šestih na levi in pri dveh na desni strani. Do določene mere ugotavljamo sorodnost tudi s pointe de dard (Brezillon 1968, 205), pri kateri naj bi bila konica često na bazalnem delu. Ker torej našega termina še ni, bi lahko - vsaj začasno -uporabili za ta orodja izraz upognjena konica. V gravettienskih postajah se večkrat pojavljajo tudi grbaste oblike (Brodar 1987, 17), vendar pa nikoli v večjem številu, ampak le posamično. V Ciganski jami sta bili odkriti dve lepi grbasti konici (t. 19: 27; 20:1). V Ciganski jami imamo še štiri dobro izdelane artefakte posebnih oblik. Artefakt (t. 19: 19) je pravzaprav izrobljen, ima pa precej kratek, širok in odebe-ljen terminalni del, tako da bi ga kljub sicer ostri konici le težko uvrstili med izrabljene konice. Posebnost tega artefakta je tudi dve tretjini dolžine dolga izraba, kar je sicer značilnost kostenških konic in česar doslej pri nas še nismo našli. Drugi trije, ki jih v druge skupine ne moremo uvrstiti, so morda znanilci prihodnjega kulturnega razvoja. Prvi je krožni segment (t. 19: 26), ki pa zavzema kar polovico kroga in bi ga lahko imenovali polmesec. Drugi je delno poškodovan (t. 19: 20), zdi pa se, da je zelo blizu iztegnjenemu trikotniku. Poškodovan je tudi tretji, ki ima odlom-Ijeno konico (t. 19: 25). Na bazi je majhna zajeda in desni rob je gravetiran po celi dolžini. Po svoji obliki spominja na konico tardenois in morda gre za eno razvojnih faz tega tipa. Sledi še ena velika skupina orodij. Gre za 28 artefaktov, ki skupnih oblikovnih značilnosti nimajo, so pa nedvomno obdelani z gravetno tehniko (t. 20: 2-17). Uporabljene so klinice, ki so nepravilne na razne načine. Hrbet je samo parcialen ali pa je daljši. Kadar je daljši ali pa gre sploh po celi dolžini roba, se večkrat vidi, da prehaja v strmo retušo. Ob gravetiranih orodjih moramo omeniti še eno skupino artefaktov. Gre za 11 artefaktov (t. 20:18-25), ki bi jih po njihovi velikosti in videzu lahko uvrstili kar med gravetirane artefakte. Toda večkrat gre le za strmo retušo, večkrat pa kljub navpični retuši le za enosmerno obdelavo. Pri najtanjših je obdelava tako fina, da o hrbtu pravzaprav ne moremo govoriti. Uvrstili smo jih med razno. Kot razno smo označili še nekatere fragmente večjih artefaktov, katerih osnovne oblike ne moremo spoznati (npr. inv. št. 799 in 912). Poseben tip je artefakt (t. 15: 11), za katerega pa ne moremo biti prepričani, da je oblika res namerno izdelana. Zdi se, da je za gravettiensko kulturo naših krajev značilna skromna uporaba koščenega orodja. Vsaj našlo se je tega orodja zelo malo. V nekaterih postajah so le posamezni koščeni predmeti, v drugih pa še teh ni. V tem pogledu tudi v Ciganski jami ni veliko bolje, saj je bilo v sicer bogati kulturni plasti odkritih le 6 koščenih konic. Od teh je ena dvojna. Tanka koščena lamela je priostrena na obeh koncih (t. 21: 3). Površina ni bila oglajena, saj so na obeh straneh dobro vidni sledovi praskanja, torej osnovne obdelave s sileksom. Bolje obdelana in lepše oblikovana je konica (t. 21: 1), ki je izdelana iz roba neke tanjše kosti, saj so na poškodovani strani še vidni sledovi spongioze. Površina je glajena in le na nekaterih mestih so ostanki osnovne obdelave. Večji koščen fragment je ostal neoblikovan, le v dolžini 2 cm je dobro oglajena konica (t. 21: 7). Verjetno je bila zelo ostra in tanka, je pa vršiček žal odlomljen. Na zunanji strani kosti je ozek in plitek 3,2 cm dolg žleb, ki ni bil izdelan kot žleb, ampak je nastal z rabo. Kaj naj bi ob kosti ali z njo toliko drgnili, da je nastal žleb, si ne moremo zamisliti. Za izdelavo ostre konice so uporabili tudi proksimalni odlomek femurja marmotice (t. 21: 5). Ves odlomek je ostal neobdelan, le območje konice v dolžini 1 cm je obdelano. Tudi vršiček te konice je odlomljen, toda že iz ohranjenega dela vidimo, da je šlo za zelo fino orodje. Veliko bolj groba, zato pa odpornejša proti poškodbi je konica (/. 21: 2). Končno imamo še ozek odlomek tanke kompakte z iztegnjeno ostro konico. Obdelava ali morda le uporaba je vidna le na vršičku konice (t. 21: 4). Problematičen je trikotni odlomek kompakte (t. 21: 6) z nekoliko oglajenimi robovi in konico. Če bi bil odkrit v postaji s številnimi protolitskimi primerki, bi ga brez nadaljnjega uvrstili mednje. Toda v Ciganski jami protolitika ni. Naj omenimo še fragment kolka marmotice, na katerem so ena globlja in dve plitvi vdrtini, kakršne navadno pripisujemo stisku zverskih kaninov. Toda na nasprotni strani odtiske antagonistov zaman iščemo. Omembe je vreden še majhen odlomek sklepnega dela nedoločljive kosti, ki je preluknjan s popolnoma okroglo, dober milimeter veliko luknjico. Sum, da ne gre za naravni pojav, zbuja dejstvo, da se na eni strani luknjica začne tako, da delno prizadene tudi sklepno ploskev. Od vseh naših postaj gravettienske kulture je po številu odkritih predmetov najbogatejša zgornja kulturna plast Ciganske jame. Zgolj po številu ji je še najbližja Ovčja jama, toda po številu izdelanih artefaktov pa nikakor ne. Predvsem gravetiranih artefaktov je v Ciganski jami več kot v vseh drugih postajah skupaj. Malo je surovine, prodnikov in gomoljev. Zelo malo je tudi jeder. Precej več kot v drugih postajah je robnih odbitkov jeder. V zbirki je veliko število klin. Pravilnih, z vzporednimi robovi in negativi prejšnjih klin, pa med njimi skoraj ni. Tudi nobenega jedra nimamo, ki bi kazalo na tako odbijanje. Tega ne moremo razložiti z uporabo slabega materiala, saj so zvečine uporabljali odličen kresilnik, ki dovoljuje pravilno odbijanje. Zato je treba to dejstvo sprejeti kot značilnost kulture. Očitno je, da jim pravilnejše kline niso bile potrebne. Strgala so zelo nepomemben element, še posebej zaradi svoje neizdelanosti. Nasprotno pa so praskala zastopana dobro in v številnih variantah. Tudi vbadal je precej in kažejo pestro oblikovno sliko. Pač pa je izredno malo kombiniranih orodij, praskalo z vbadalom se pojavi samo trikrat. V splošnem so v naših gravettienskih postajah slabo zastopani svedri in tako je tudi v Ciganski jami. Zelo podobno je tudi s prečno retuširanimi klinami. Za zajede smo že rekli, da jih je sicer precej, da pa vendar njihova vloga ni tako pomembna, kot bi iz števila izhajalo. Nobenega dvoma ne more biti, da so najpomembnejši gravetirani artefakti. Poleg velikega števila, kar pomeni velik odstotni delež v vsem inventarju, jim daje posebno mesto še raznolikost njihovih oblik. Šele bodoče študije bodo morda lahko razkrile, koliko so nekatere oblike le naključne. Pri nekaterih gravetkah bi se morda dalo ugovarjati konici, češ da ni dovolj izrazita. Po drugi strani se morda zdi, da ima konico katera med lamelami. Te nejasnosti so deloma posledica poškodb, deloma pa številnih prehodnih oblik, ki otežujejo razlikovanje. K sreči je dovolj čistih oblik, ki pričajo, da nastopata oba tipa in je lahko do določene mere problematičen le njun številčni odnos. Posebnost Ciganske jame so gotovo izrobe. Ne le zaradi (za naše prilike) velikega števila, ampak še bolj zaradi skoro izključnega nastopanja izrabljenih klin. Izrobljena konica je samo ena, pa še ta ni zelo izrazita. Koščeno orodje igra podrejeno vlogo, kar se ujema z drugimi gravettienskimi najdišči pri nas. Podobno je tudi s koščki okre, ki jih najdemo povsod v gravettie-nu. Tudi najgloblje odkrite plasti smo prisodili drugemu delu wiirma. Če je tako, potem moramo tudi prvi ugotovljeni obisk človeka pripisati gravettienu, čeprav kulturnih ostankov nismo našli. Spodnja kulturna plast torej ni najstarejša faza gravettiena, ampak že neka naprednejša. Na tako interpretacijo navaja tudi izrobljena klina iz spodnje kulturne plasti, saj ta tip za začetek gravettiena ni značilen. Opozorili smo na veliko razliko v uporabljenem materialu med obema kulturnima plastema. Morda gre v zgornji kulturni plasti za nove priseljence, ali pa je časovna razlika med njima vendarle precejšnja. Množina mikrolitskih artefaktov v zgornji kulturni plasti kaže, da gre za že zelo razvit gravettien. Treba je pa opozoriti, da ga čisto na konec poledenitve ne moremo postaviti, saj je moral biti po odložitvi plasti še en mrzel sunek, ki je povzročil krioturbacijo v plasti 3. V zgornji kulturni plasti Ciganske jame smo registrirali skoro 1400 predmetov. Od tega je skoro 400 obdelanih, torej takih, da jih lahko označimo kot orodje. Ker imamo že za tri druge naše postaje izdelane kumulativne krivulje po metodi Sonneville-Bordes in Perrot (Brodar 1986, 47), smo to storili tudi za Cigansko jamo. Če smo imeli v Ovčji jami (sp. in zg.) in Jami v Lozi kar zadosti artefaktov, da je bilo preseženo minimalno potrebno število, je bilo število artefaktov iz Lukenjske jame precej premajhno. Spodnja kulturna plast Ciganske jame je veliko preskromna, da bi prišla v poštev. Zato pa v zgornji kulturni plasti takih težav ni, saj je minimalno število 100 trikrat preseženo. Med vsemi artefakti smo našli 308 takih, ki ustrezajo tipom v tipološki listi. V spodnji tabeli je navedena levo od imena številka tipa, desno pa število in odstotek od vseh upoštevanih. 1 praskalo na klini 10 3,24 2 atipično praskalo na klini 7 2,27 3 dvojno praskalo 1 0,32 5 praskalo na retuširani klini 5 1,62 8 praskalo na odbitku 9 2,92 9 krožno praskalo 2 0,64 16 oblič 1 0,32 17 praskalo-vbadalo 3 0,97 24 sveder 4 1,30 27 diedrično srednje vbadalo 5 1,62 28 diedrično poševno vbadalo 6 1,95 29 diedrično kotno vbadalo 6 1,95 30 ogelno vbadalo 6 1,95 31 dvojno diedrično vbadalo 1 0,32 32 ločno vbadalo 4 1,30 34 vbadalo ob ravni prečni retuši 2 0,64 41 večkratno vbadalo 5 1,62 44 plosko vbadalo 2 0,64 50 mikrogravetna konica 23 7,46 53 grbasta konica 2 0,64 56 izrobljena konica 1 0,32 57 izrobljena klinica 20 6,50 60 klina z ravno prečno retušo 2 0,64 61 klina s poševno prečno retušo 2 0,64 65 klina z retuširanim robom 6 1,95 66 klina z retuširanima robovoma 5 1,62 74 zajeda 40 13,00 77 strgalo 8 2,60 83 krožni segment 1 0,32 85 klinica s hrbtom 106 34,60 92 razno 13 4,12 Skupaj 308 100,00 Po teh podatkih je narisana kumulativna krivulja (si. 10). Veliko število odkritih sileksov je dajalo upanje, da bo mogoče najti precej odbitkov, ki bi se dali zložiti, kar bi morebiti izdalo kakšno podrobnost o nekdanjem življenju v jami. Po dosedanjih izkušnjah smo vse silekse po barvah razvrstili v večje skupine in potem v okviru teh skupin iskali tiste, ki naj bi bili odbiti od istega jedra, ter med njimi tiste, ki bi se dali zložiti. Rezultat tega dela je deset dvojic, ki jih sestavljajo inv. št. 81+82, 331+332, 349+384, 369+371, 479 +481, 653+1413, 1169+1237, 1187+1191, 1229+1396 in 1487+1490. Uspelo nam je torej sestaviti izključno le po dva odbitka, v nobenem primeru pa tri ali več. Razen tega je tudi število teh dvojic precej pod pričakovanji. V Ciganski jami so ljudje uporabljali, v mnogo večji meri kot drugod, svetlosiv marmoriran kresilnik. Če pogledamo cel kup teh odbitkov, je oznaka »svetlosiv« pravilna. Nastopajo pa vmes odbitki od bele do precej temnosive barve. Marmoriranje je različno po jakosti, še bolj pa po vzorcih. Ker vemo, da tudi v posameznih gomoljih variirata barva in vzorec, sledi iz tega, da je določanje tega, kateri odbitki so iz istega jedra, popolnoma nemogoče. Velike skupine okrog 800 sileksov torej ne moremo razdeliti na manjše skupine in ostane skupaj. Tako je ta skupina precej večja kakor, npr., vse najdbe iz Jame v Lozi. Sestavljajo jo predvsem majhni predmeti, kar pomeni, da sistematično iskanje stičnih ploskev skoraj ne pride v poštev in lahko kakšen posamezen primer zložitve najdemo le naključno. Gotovo smo v drugih skupinah kaj prezrli, še bolj gotovo pa je, da je v tej skupini precej odbitkov, ki se zložijo, pa so ostali neugotovljeni. Ugotovljenih deset dvojic torej ne daje realne slike. Če pogledamo, kje so ležali odbitki teh desetih dvojic, vidimo, da označujejo dve delovni mesti. Prvo je okrog 5 metrov za kapom, drugo pa globlje v jami, dobrih 10 metrov za kapom. Kaj novega iz tega ne zvemo, saj razporeditev vseh najdb (si. 9) precej bolje kaže na mesta intenzivnejšega dogajanja. Pri sondiranju leta 1963 je bilo poleg nekaj sileksov, ki so dokazali paleolitsko postajo, odkritih tudi precej kostnih ostankov. Celih kosti ni bilo, ampak le manjši in med njimi redki večji fragmenti. Šele v inštitutu smo pri čiščenju kosti na enem od večjih fragmentov opazili črte, ki so zbudile našo pozornost. Povsod, kjer se najde večja množina kosti, so vmes številne z raznimi odtiski in črtami. Med njimi so tudi črte, ki so zarezane s sileksom in so torej človekovo delo. Take zareze so pri nas redke. Nastanek vse množice drugih pa razlagamo z naravnimi pojavi. Zaradi pritiskov v sedimentih lahko rob zraven ležečega kamna, zlasti kadar se kost v ilovici zmehča, pusti na kosti sled. Večkrat opazimo v sedimentih diagenetske spremembe in predvidevamo, da jih je bilo še več, kot jih lahko zaznamo. Pri teh gibanjih so sosednji kamni razili površino kosti in pustili različno globoke in široke sledove. Tudi korenine, ki segajo včasih zelo daleč in globoko, lahko s svojim delovanjem (kadar se dotikajo kosti) pustijo sledove. Zelo mnogo je sledov, ki so jih pustili živalski zobje pri obglodavanju kosti. Kadar je zob zdrsnil, je nastala brazda. Črte, ki smo jih opazili na odlomku dolge kosti, najbrž severnega jelena, niso narejene s sileksom in bi jih mirno lahko pripisali enemu ali drugemu od navedenih pojavov. Toda naravno nastale črte nikoli nimajo SI. 10: Ciganska jama pri Željnah. Kumulativna krivulja za zgornjo kulturno plast. Abb. 10: Die Ciganska jama bci Željne. Kumulativkurvc fur dic obere Kulturschicht. kakšne smiselne razporeditve. V našem primeru pa (poleg raznih drugih črt) po dve črti, ena krajša in ena daljša, tvorita črko y; to se ponovi štirikrat (si. 11). Te štiri črke y so v vrsti in med njimi so približno enaki presledki. Čeprav »črke« niso narejene s silek-som, pa taka razporeditev zbuja dvom o naravnem nastanku in kar vsiljuje misel, da je to naredil človek. Črka y je sicer jasno oblikovana, vendar ne moremo misliti na pisavo. V času, ko so bili ti znaki vrezani, ali morda bolje vtisnjeni, o pisavi še ne more biti govora in tudi, če jih je res naredil človek, so morali imeti kakšen drug pomen. Pojava nismo znali razložiti, kost smo pa seveda shranili. Nekaj let kasneje (1968) so v dolini Rena, v naselju Gonnersdorf, našli skriljaste plošče z vgraviranimi risbami (Bosinski, Fischer 1974). V pretežni večini gre za stilizirane ženske postave. Takih različno stiliziranih risb iz raznih najdišč je bilo precej znanih že prej. Velika vrednost novih najdb je v njihovem številu, saj je bilo v tem najdišču odkritih več kot 200 risb. V tej množici nastopa cela vrsta variant prikazovanja. Poleg risb, ki človeško telo kažejo tako realistično, da dvoma o prikazovanem predmetu ne more biti, je tudi mnogo zelo stiliziranih. Stilizacija gre tako daleč, da ekstremno poenostavljene risbe niso več spoznavne. Ker pa nastopajo variante v celih serijah, so vsi prehodi evidentni. Tako je tudi za najpreprostejše, narejene z dvema črtama (večina primerkov na Abb. 5), jasno, da predstavljajo človeško postavo. Še pozneje, leta 1979, so našli pri kontrolnem izkopavanju v postaji Petersfels odlomek tibije severnega jelena z nekaj vrezanimi znaki. Albrecht in Berke (1980) in Albrecht (1983a) jih na podlagi gravur iz Gonnersdorfa razlagata kot štiri stilizirane ženske figure. Človeško telo je tu prikazano le z dvema črtama. Albrecht objavlja leta 1983 (1983b, Abb. 210) še dva kostna odlomka iz najdišča Petersfels s po dvema vrstama takih enostavno prikazanih figur. Izraža že pri Bosinskem izrečeno domnevo, da gre za vrsto plešočih žensk. Kost iz Ciganske jame smo gledali napačno in zato se nam je kazala »črka« y. Po navedenih primerih je rešitev preprosta. Kost moramo obrniti in imamo pred sabo oblikovno identičen pojav kakor v obeh nemških najdiščih. Razlika je le v izvedbi. Nemške risbe so vse vrezane s sileksom, v našem primeru se pa jasno vidi, da črt ni vrezal sileks. So zelo podobne črtam, ki jih povzročijo zverski kanini. Z volčjim podočnjakom je bilo npr. gotovo možno vtisniti (ker vrezati v tem primeru ne moremo reči) črte, ki jih vidimo na naši kosti. Kakor na mnogih drugih, so tudi na tej kosti naravne črte in odrgnine. Če vse to izločimo, vidimo, da so pred štirimi figurami še posamezne črte, za katere je težko reči, ali kaj predstavljajo. Morda so le poskus vtiskavanja. Vsekakor vidimo take primere tudi v Gonnersdorfu. Ob tem povejmo še, da se naše figure po dolžini nog in dolžini razkoraka popolnoma ujemajo z gonnersdorfskimi ter da so figure iz Peter- sfelsa v tem pogledu nekoliko samosvoje. * * * Kakor je že običajno pri vseh večletnih izkopavanjih, smo tudi tukaj pregledovali okolico, da bi dobili morda še kakšno postajo. Ker je vhod Ciganske jame odprt proti zahodu, ga obsije sonce šele okrog poldneva. Če upoštevamo še mrzel zrak, ki teče iz jame, je pri suhem vremenu povsod po dolinici prijetneje kot pa v jamskem vhodu. Zato je bila predvsem zanimiva sama dolinica, v kateri je vhod v Cigansko jamo. Ob robu dolinice pod skalnimi stenami smo izkopali šest sond velikosti približno 2.00 x 1.00 (si. 2, c-h). Vse so bile popolnoma negativne in s tem se je pokazalo, SI. 11: Ciganska jama pri Željnah. Kost s figurami. Foto C. Narobe. Spodaj so prikazane črte, ki jih je utisnil človek. Abb. 11: Die Ciganska jama bei Željne. Knochen mit Figuren.Unten sind die Linien dargestcllt, die vom Mcnschen eingedruckt vvorden sind. da današnji razmislek o tem, kje naj bi bilo prijetneje, očitno ne drži. Omeniti je treba, da so po pripovedovanju domačinov živeli cigani bolj ali manj stalno v jamah, ki jih je uničil kamnolom, v naši jami pa le občasno. Po tem bi mogli sklepati, da so bile za bivanje še primernejše kot naša Ciganska jama. Če je bilo tako tudi v pleistocenu, so morda tudi takrat ljudje raje živeli v njih. Ker poznamo primere, da je kamnolom odstranil samo zgornji del jame, sedimenti z najdbami pa so se ohranili (npr. jama Risovača v Srbiji), smo natančno pregledali vse območje kamnoloma. Na nekaterih mestih smo tudi poskusili kopati, toda na jamske sedimente nismo zadeli. Tako lahko le domnevamo, da je bila zaradi nepazljivosti ali neosveščenosti uničena paleolitska zapuščina. V bližnji okolici Ciganske jame je več majših jamskih vhodov, katerim domačini niso dali posebnih imen. Severno od ceste Kočevje-Zeljne, že blizu gostilne, je majhen griček, kjer potok prvič ponikne, in ob ponoru je majhna suha jama. V njej smo izkopali sondo, vendar smo ostali brez sleherne najdbe. V neposredni bližini smo leto pozneje za grmovjem našli še eno suho jamo, v kateri je bila nedavna navzočnost ciganov še dobro vidna. Toda tudi sonda, ki smo jo izkopali v njej, je bila popolnoma sterilna. Poskusili smo tudi na cestni strani istega grička, kjer pride po zelo kratkem podzemnem toku voda spet na dan. Poleg današnje jame je manjši opuščen kamnolom, kjer je bila včasih jama. Sonda na mestu bivšega vhoda (mesto so nam pokazali domačini) pa ni dala nobenega rezultata. Jugozahodno od Ciganske jame proti Šalki vasi je tudi nekaj manjših suhih jam. Izbrali smo dve in pri vhodih izkopali sondi. Toda tudi tukaj ni bilo sreče, našli nismo ničesar. Kljub razmeroma bogatim najdbam se zdi, da Ciganska jama ni bila stalno bivališče. Če se še spomnimo, da so drugje največja gravettienska najdišča (Willen-dorf, Včstonice, Predmost itd.) na prostem, je možno, da je tudi na Kočevskem stalno bivališče nekje na prostem. Zato smo pregledovali tudi Kočevsko in Ribniško dolino. Pri tem smo našli še nekaj jam in v treh (Merešloh in Mahovnik na robu Kočevja ter Živinski spodmol nad Zapužami) izvedli poskusna izkopavanja. Poročila o teh žal neuspešnih izkopavanjih so že objavljena (Brodar 1985, 26, 28). Na prostem smo našli precej mest, ki bi bila, po primerjavi s stanji najdišč drugod, primerna za paleolitsko poselitev. Toda golic ni in ker ni mogoče videti, ali sploh kje obstajajo sedimenti, nismo imeli nobene možnosti za morebitno poskusno izkopavanje. Tudi na površinske najdbe nismo nikjer zadeli. Precej naporno sondiranje in iskanje je ostalo brez uspeha. Če so na tem terenu še druga najdišča, bo do novega odkritja prišlo najbrž le po srečnem naključju. ALBRECHT. G. 1983a. Petersfels und Gnirshohle - Zwei Fundstellen vom Endc der Eiszeit aus dem Brudcrtal bei Engen. - Engen im Hegau 1, 91-106, Sigmaringen. ALBRECHT, G. 1983b, Die Jager der spaten Eiszeit. - V: Urgeschichle in Baden-Wiirllemberg, 331-353, Stuttgart. ALBRECHT, G., BERKE, H. 1980. Neue Venus-Gravicrun-gen auf einem Knochenfragment aus dem Magdalćnien von Petersfels. - Arch. Korrbl. 10/2, 111-115, Mainz. BOSINSKI, G., FISCHER, G. 1974, Die Menschendarstellun-gen von Gdnnersdorf der Ausgrabung von 1968. - Wiesba-den. BREZILLON, M. 1968, La dćnomination des objets de pierre laitlee. - Pariš. BRODAR, M. 1964-65, Poročilo o paleolitskih poskusnih izkopavanjih. - Arh. vest. 15-16, 167-174, Ljubljana. BRODAR. M. 1985, Iskanje novih paleolitskih postaj v letih 1971-1982. - Arh. vest. 36, 25-38. Ljubljana. BRODAR, M. 1986, Jama v Lozi. - Arh. vest. 37, 23-75, Ljubljana. BRODAR. M. 1987, Izrabljene konice. - Arh. vest. 38, 13-33, Ljubljana. NOVAK, D. 1956, Željnske jame. - Proteus 19/3, 79-83, Ljubljana. SCHVVABEDISSEN, H. 1954, Die Federmesser-Gruppen des nordwesteuropaischen Flachlandes. - Neumiinster. Die Hohle Ciganska jama bei Željne Zusammenfassung In der Nahc von Kočevje beim Dorf Željne im Siidcn Sloweniens ist ein groBeres Hohlcnsystcm, das noch heute wasseraktiv ist. Eincn Tcil dieses Systems hat aber das Wasscr schon langst verlassen und darin sind schon machtige Hohlen-sedimente. lm Eingang der Hohle Ciganska jama (Abb. 1 und 2) wurde im Jaht 1963 eine Sonde ausgegraben. Das Resultat war positiv und cs vvurde eine Palaolithstation fcstgestellt. Vom Jahr 1971 bis 1976, alljahrlich jc einen Monat, vvurden systematische Ausgrabungcn durchgefiihrt. Die Schichtcn licgcn hauptsachlich horizontal. Zuoberst licgt ein verhaltnismaBig dicker humoser Komp!ex (Schicht 1). Bei der Achse crreicht er stcllcnvveisc bis drciviertcl Meter Dicke. Gcgen die Wand zu wird er dunncr, ist jedoch noch immer bis 40 cm dick. Er fiihrt vorgeschichtlichc Reste. Der Kalksinter (Schicht 2) crschicn crst hinter der Traufe und ist crstmals im Profil x = +2.00 registriert. Von dort wciter lagert er im ganzen freigelegten Raum auf Pleistozan-sedimenten. Das charakteristischc Merkmal des Sinters in der Ciganska jama ist seine broselige Struktur. Ein dunklerer Strcifen in der Mitte teilt ihn in zvvei Teile auf. Schicht 3. Die gesamte Schicht besteht aus feinstUckigem Schutt. Stellenvveise ist der Schutt auch dicker und darunter sind vcreinzeltc groBere Steine. Der Lehmbeisatz ist gering. An einigen Stellen ist der Schutt fast rein, doch gibt es auch Stellen. wo der Lehmzusatz starker ist. Als Sondcrmerkmal ist anzufuhren, daB Schicht stark kryoturbatisch durchcinan-dergemiseht ist. Dcshalb konnte nicht fcstgestellt werden, ob in der Schicht vielleicht getrennte Kulturniveaus vvaren. Die Kulturrcste befinden sicli in der ganzen Schicht. so daB die ganze Schicht als Kulturschicht betrachtet werden muB. In kulturelem Sinn bezeichnen wir sic als oberc Kulturschicht. Unter der Fauna uberwicgen das Murmeltier und das Rentier. vvahrend der Hohlcnbar nicht vertreten ist. Die Holzkohlen-stuckchen gehoren fast ausschlieBlich der Kiefer (Pinus sp.) an. Schicht 4 ist hochst ungevvohnlich. Es handelt sich um angeschwemmten Lehm, der in diinnen heller und dunkler gefarbten Schichten abgelagert vvorden ist. Diese Schiehten erinnern stark an Bandertone. Vor der Hohle und unter der Traufe verlauft die untere und obere Schichtgrenze noch gerade. Weiter ins Innere der Hohle faltet sich die Schicht stark, was die veroffentlichten Profile illustrieren. Die Schicht enthielt keine Lebensspuren, sie ist vollig steril. Als Schicht 5 wird der ganze aus Schutt und Lehm beste-hende Komplex unter dem Lehm bezcichnet. Im Ganzen betrachtet. besteht der Oberteil mehr aus Schutt, der untere mehr aus Lehm. Ahnlich verhalt es sich mit der GroBe des Schuttes. Im allgemeinen gilt, daB der Schutt im Oberteil feiner, im Unterteil dagegen dicker ist. Im Unterteil ist noch die bis 10 cm dickc Zone von Limonit-Mangan-Streifen zu ervvahnen, die stellenweise eine schr steile Lage aufweisen. Dies zeigt auf irgendvvelche epigenetische Bewegungen. die jedoch ansonsten in der Schicht nicht wahrnehmbar sind. Die Schicht ist zweifellos als Resultat normaler Hohlensedimenta-tion cntstandcn, also in der trockcnen Hohle. Das Grundvvas-ser muB spater gestiegen sein und heute liegt der Unterteil (unter z = -4.36) im Wasser. Weil in den Aushub das Wasser eindrang, war es auch nicht moglich, tiefer zu graben. An Fauna gibt es wenig. Vertreten sind nur das Murmeltier, der Fuchs und cin enger unbestimmbares Bovid. Dagegen sind die Menschcnspuren zahlreicher. Der erste Besuch ist in Hohe der heutigen Oberflache des Grundvvassers festgestellt. Doch wurden lediglich angesengte und kalzinierte Knochen en-tdeckt. Falls es je zu umfangreicheren Forschungen in dieser Tiefe kommcn solite, sind auch Kulturreste zu ervvarten. Das Kulturniveau mit Artefakten wurde im Oberteil dieses Kom-plexes cntdeckt. Im Profil ist cs als dunklerer Streifen sichtbar. Es handelt sich indessen um keine Sonderschicht, nur die Farbung ist ein vvenig dunkler. In diesem Niveau, das vvir als untere Kulturschicht bezeichnen, befanden sich auch viele Ockerkorncr. Es vvurde die Vermutung geauBert, daB die dunklcre (mehr rotlichc) Farbe durch den zerbrockclten Ocker bewirkt vvorden ist. In den bisher freigclegten Schichten gibt es kein Anzcichen dafiir, daB diese Schichten dem Interstadial Wiirm I/I I, oder wie man fiir das slovvcnischc Gebiet besscr sagen konntc, dem Potočka-Interstadial angehoren konnten. DaB es sich nicht um iiltere Schichtcn handelt, bcstatigt auch die Tatsache, daB der Hohlcnbar nicht vorkommt, vvahrend das Rcntier auftritt. Falls in der Ciganska jama Sedimente aus diesem Interstadial uberhaupt vorhanden sind, dann liegen sie tiefer. Die aufge-deekten Schichten gehoren jedenfalls dem zweiten Teil des Wiirm an. Es vvare einfach, den Schutt-Lehm-Komplex dem Wiirm I, den angcschwemmtcn Lehm dem Wiirm I I/I 11 und dic fcinstuckige Schuttschicht dem Wiirm III zuzuteilcn; dies vvare jedoch nur cinc scheinbare Losung, es gibt ja keine Argumente fiir eine derartige Einreihung. Dabei bliebc unge-lost auch dic Fragc, vvohin die festgestellten epigenetisehen Prozessc einzureihen sind. Deshalb entseheidet sich der Autor nicht fiir dic genaue Einordnung, sondern stellt nur fest, daB im Profil gut der zvvcite Teil des Wurm aufgegliedcrt ist, was biseher in den Profilcn des slovvcnischcn Gebictes ausstand. Wenn cs auch nicht moglich ist, das Profil heute in scinen Einzelhciten zu erklaren, wird es aber kiinftig bcim feststellen der Entvvicklung des zvvcitcn Teiles des Wiirm von Nutzcn sein. Von der unteren Kulturschicht vvurden nur 49 m: der Oberflache crforscht. Insgesamt wurden 114 Silcxc entdcckt. AuBer einzelnen. aus besseren Ouarzartcn verfcrtigtcn Artefakten und Abschlagen sind alle iibrigen aus schlcchteren Matcrialicn. Dic Artefakte sind sparlich, es ist aber wichtig, daB darunter zwei gravettierte Artefakte sind, und zwar cinc Kcrbklinge und eine Klingenlamelle mit Riickcn. Da Schicht 3 stark kryoturbatisch durcheinandergemischt war, laBt sich nicht feststellen, ob es urspriinglich mehrere Kulturniveaus gab und deshalb fassen vvir alle Funde aus dieser Schicht als obcrc Kulturschicht auf. Dic ist betrachtlich reichcr als die untere, denn es vvurden ungefahr 1400 Gegcn-standc entdcckt. AuBer diesen registrierten Gcgenstandcn sind da noch sehr viele kleine Abfalltriimmer. Mehr als die Halfte (60 %) aller Stiicke ist aus hoehrangigem hellgrauem marmoriertem Fcuerstein verfertigt. Andere qualitatvolle Sile-xarten sind verhaltnismiiBig selten. Dann erortert der Autor eingehend die Artefakte nach ihren Einzeltypen. Sehr sparlich sind vertreten Rohmaterial, Gerolle und Knollen. Auch Kerne sind selten. In der Sammlung ist eine groBe Klingenzahl. RcgelmaBige mit Parallelkanten und Negativen der vorigen Klingen sind darunter fast nicht vorhanden. Es gibt auch keinen Kern, der auf solehes Abschlagen deuten vvurde. Das laBt sich nicht durch die Vervvendung schlechten Materials erklaren, es vvurde ja in groBem AusmaB vorziiglicher Feuer-stein vervvendet, der regulares Abschlagen gestattet. Infolge-dessen muB diese Tatsache als Kulturmerkmal aufgefaBt vver-den. Offensichtlich vvaren den Menschen regelmaBigere Klingen nicht notig. Die Schaber sind ein sehr unvvichtiges Element, besonders noch vvegen ihrer ungeniigenden Bearbei-tung. Im Gegenteil dazu sind aber die Kratzer gut und in zahlreichen Varianten vertreten. Auch die Stichel sind zie-mlich gut vertreten und ihr Formenbild ist mannigfaltig. Dagegen gibt es auBerordentlich vvenige kombinierte Wer-kzeuge, der Kratzer mit Stichel erseheint nur dreimal. Die Bohrer sind im allgemeinen in unseren Gravettestationen schlecht vertreten und so verhalt es sich auch in der Ciganska jama. Sehr ahnlich steht es auch um dic Klingen mit Endretu-sche. Fiir die Kerben haben vvir bereits gesagt, daB sie zvvar ziemlich zahlreich sind. daB aber dennoch ihre Rolle nicht so bedeutsam ist, vvie aus der Zahl hervorgehen vvurde. Es kann nicht bezvvcifelt vverden, daB die dominante Rolle den gravet-tierten Artefakten zufallt. AuBer ihrer groBen Zahl. vvas einen hohen Prozentanteil im gesamten Inventar bedeutet, verleiht ihnen eine Sonderstellung auBerdem dic Mannigfaltigkeit ihrer Formen. Kiinftige Studicn vverden erst ergriinden konnen. invviefern einige Formen lediglich zufallig sind. Bei einigen Mikrogravettespitzen konnte man vielleicht gegen dic Spitze einvvenden, sie sei nicht geniigend ausgepragt. Andererseits scheint es vielleicht, daB vvelehe von den Lamcllen eine Spitze aufvveist. Diese Unklarheiten sind teils die Folge von Bescha-digungen, teils hingegen der zahlrcichcn Ubergangsformen, vvelehe dic Unterschcidung erschvveren. Gliicklichervvcise gibt es genug reine Formen. die bezeugen, daB beide Typen auftreten und daB bis zu einem gevvissen Grad nur ihr Zahlen-verhaltnis problematiseh ist. Eine Besonderheit der Ciganska jama sind sicher dic Kerben. Nicht nur vvegen ihrer (fiir unsere Verhaltnisse) groBen Zahl, sonderen vielmchr vvegen des fast ausschlieBlichen Auftretens von Kerbklingcn. Die Kerbspitze ist nur mit einem einzigen Exemplar vertreten und noch dieses ist nicht sehr ausgepragt. Die Knochengeriite spielen eine untergeordnete Rolle, vvas mit andercn Gravettienfundorten bei uns iibereinstimmt. Ahnlich steht es auch um dic Ockcr-stiickchen. dic im Gravcttien iibcrall zu finden sind. Dic untere Kulturschicht enthalt zu vvenige Artefakte, daB sich ihr vvahres Bild sehen licBe und deshalb kann kein Kulturvcrgleich mit der oberen Kulturschicht gcmacht vverden. Jedenfalls ist aber zvvischen bcidcn ein groBcr Untcrschicd hinsichtlich des vervvendeten Materials, vvoraus dic Artefakte hergestellt vvurden, zu ersehen. Der hellgraue marmorierte Feucrstcin, der in der oberen Kulturschicht so ubcnviegt, vvurde in der unteren Kulturschicht fast nicht vervvendet, daraus sind namlich nur zvvei Abschlage verfertigt. Anschci-nend besteht zvvischen bcidcn Kulturschichtcn auch cin be-triichtlichcr Zeituntcrschicd, sie sind ja durch eine Schicht angeschvvcmmtcn Lchms gctrcnnt. Auch die tiefsten entdecktcn Schichten haben vvir dem zvvcitcn Teil des Wiirm zugcteilt. Wcnn dem so ist, dann miissen vvir auch den ersten festgestellten Besuch des Menschen (angesengte Knochen in Hohe des Grundvvassers) dem Gravcttien zuschrcibcn, obvvohl vvir keine Kulturreste gefun-den haben. Dcmnach ist dic untere Kulturschicht nicht die alteste Phase des Gravcttien, sondern schon eine mehr for-tgcschrittcne. Zu ciner solehen Interpretation deutet auch dic Kerbklinge aus der unteren Kulturschicht hin, denn dieser Typ ist fiir den Beginn des Gravcttien nicht charaktcristisch. Wir haben bereits auf den groBen Untcrschicd im vervvendctcn Material zvvischcn bcidcn Kulturschichtcn hingcvvicsen. Vielleicht handelt cs sich in der oberen Kulturschicht um ncuc Zusiedler. Die Menge der mikrolithischen Artefakte in der oberen Kulturschicht verrat, daB vvir es mit dem schon sehr entwickelten Gravettien zu tun haben. Es ist jedoch darauf hinzuvveisen, daB wir es nicht ans Ende der Vereisung setzen konnen, da nach der Ablagerung der Schicht noch eine Kaltephase folgen muBte, die die Kryoturbation in Schicht 3 hervorrief. In der Ciganska jama wurde schon im Jahr 1963 anlaBlich des Sondierens ein Knochenfragment gefunden, vvorauf einige Linien waren, welche Aufmerksamkeit erregt haben, obvvohl sie nicht mit dem Silex eingeschnitten sind. Auf diesem Knochen befinden sich auBer anderen Linien iiberdies vier Zeichen in Form des Buchstabens y, die in einer Reihe und in ungefahr gleichen Abstanden einander folgen (Abb. 11). Zur Zeit des Fundes gab es dafiir keine Erklarung. Spater, nach der Entdeckung der Gravuren in Gonnersdorf und der Veroffentlichung der Gravuren aus Petersfels erwies es sich, daB unser Knochen umgedreht werden muB. Demnach haben wir es mit einer identischen Erscheinung zu tun, wie sie in Gonnersdorf zu sehcn ist (Bosinski, Fischer 1974, Abb. 5), \vahrend die Gravuren aus Petersfels der Form nach ein wenig abvveichen (Albrecht, Berke 1980; Albrecht 1983 b). Ferner ist noch zu envahnen, daB in der Ciganska jama die Linien vvahrscheinlich mit einem Raubtierkanin eingedriickt vvorden sind, vielleicht des Wolfes. Wenn die fiir Gonnersdorf geau-Berte Meinung zutreffend ist, daB es sich um die Darstellung tanzender Frauen handelt, dann durfte die gleiche Erklarung auch fiir die Zeichnung aus der Ciganska jama gelten. Dr. Mitja Brodar Inštitut za arheologijo Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU Novi trg 5 SLO-61000 Ljubljana C2> Arheološki vestnik (Arh. vest.) 42. 1991, sir. 65-198 65 Utrjena prazgodovinska naselja v Mirenski in Temeniški dolini Janez DULAR, Borut KRIŽ. Drago SVOLJŠAK in Sneža TECCO-HVALA Izvleček Snov tega prispevka sodi v sklop naselbinske arheologije, upoštevajoč lego najdišč, značilnosti okolja, možne prostorske komunikacije itd. Obravnava poselitev prostora osrednje Slovenije (Mirensko in Temeniško dolino) s poudarkom na železni dobi, čeprav upošteva tudi ostale arheološke dobe (eneolitik. bronasto dobo, pozno antiko). Predstavljeni so rezultati sondiranj osmih utrjenih prazgodovinskih naselij. Težišče razprave je na kronološki razvrstitvi in stratigrafski situaciji le-tch. dotakne pa se tudi drugih problemov, kot so fortifikacije in odnos naselij do grobišč. Abstract The subject of the paper relates to the field of settlement archaeology, taking into account site location, environmental characteristics, possiblc spatial communications etc. The dis-cussion, comprising the area of central Slovenia (the valleys of the Mirna and Temenica) focuses on Iron Age settlement. but considers other archaeological periods as vvell (Eneolithic, Bronze Age, late Classical Antiquity). Presenting the results of test excavations at eight fortificd prehistoric scttlements, the paper centers on their chronological ordering and strati-graphic sequences; hovvever. other problems are also briefly addressed (fortifications, relationships between settlements and cemetcries). VSEBINA UVOD..........................................65 TEHNIKA IZKOPAVANJ ....................66 GEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI MIRENSKE IN TEMENIŠKE DOLINE....................68 NASELJA ......................................69 Kunkel pod Vrhtrebnjem ....................69 Sv. Ana nad Vrhpečjo........................76 Gradišče nad Gradiščem pri Trebnjem ... 81 Gradec pri Mirni..............................84 Kincelj nad Trbincem ........................90 Vesela gora v Brinju..........................94 Žempoh nad Ostrožnikom....................96 Križni vrh nad Belim Gričem................98 SKLEP..........................................105 SEZNAM LITERATURE......................109 KATALOG......................................110 Kunkel pod Vrhtrebnjem ....................110 Sv. Ana nad Vrhpečjo........................112 Gradišče nad Gradiščem pri Trebnjem ... 114 Gradec pri Mirni..............................119 Kincelj nad Trbincem ........................127 Vesela gora v Brinju.........•. . . . 129 Žempoh nad Ostrožnikom....................129 Križni vrh nad Belim Gričem................131 Table..........................................149 UVOD Zanimanje za utrjena prazgodovinska naselja ima pri nas že dolgoletno tradicijo, saj segajo začetki raziskav te problematike še v čas, ko se je v Evropi pravzaprav šele rojevala prazgodovinska arheološka znanost. V mislih imamo ustanovitev Prazgodovinske komisije pri dunajski Akademiji znanosti (1878), ki je že ob nastanku vključila v svoj program tudi raziskovanje kranjskih gradišč. Da je bilo delo zastavljeno nadvse resno, govore rezultati. Tako je že leta 1879 izšlo pomembno in še vedno ne povsem nadomeščeno delo o prazgodovinskih gradiščih in grobiščih na Kranjskem, ki je sad skupnih prizadevanj predsednika dunajske komisije Ferdinanda Hochstetterja in kustosa Kranjskega deželnega muzeja Karla Dežmana (Desch-mann, Hochstetter 1879). V članku so objavljeni rezul- tati njunih rekognosciranj in prvih izkopavanj naših železnodobnih najdišč. Žal se je po tem začetnem poletu, ko so bila grobišča in naselja obravnavana dokaj enakovredno, zanimanje raziskovalcev usmerilo skoraj izključno k nekropolam. Ta zasuk je bil za tisti čas razumljiv. Naselja namreč niso dajala atraktivnih najdb, novozgrajene muzejske palače pa so hlastale po novem gradivu. Tako je zanimanje za gradišča naglo zamrlo. Razen nekaj manjših kopanj (npr. na Magda-lenski gori, Cvingerju pri Dolenjskih Toplicah in Ku-čarju nad Podzemljem), ki sta jih opravila Pečnik in Szombathy, na njih namreč ni bilo opravljenih večjih raziskovanj. Zanimanje za naselja se je zopet povečalo šele s prihodom Walterja Schmida. Schmid je pravilno dojel, da poselitvene zgodovine ni mogoče pisati le na podatkih, ki jih je dalo izkopavanje gomil. Zato se je načrtno lotil raziskovanj naselij, in sicer že pred 1. svetovno vojno na Štajerskem, v tridesetih letih j>a tudi na Dolenjskem, Gorenjskem in Notranjskem. Zal Schmid svojih dognanj večinoma ni objavil. Izjema je pravzaprav le delo o pohorskih gradiščih (Schmid 1915) in objavi izkopavanj na Zgornji Kroni pri Vačah ter Ulaki (Schmid 1937 in 1939). O njegovi ostali dejavnosti pa se lahko poučimo le iz težko razumljivih zapiskov in skromnih časopisnih poročil. Slednja pa so večinoma pisali drugi in zaradi poljudnega pristopa nimajo večje znanstvene vrednosti. Po Schmidu je raziskovanje železnodobnih naselij zopet za dalj časa obmirovalo. Po drugi svetovni vojni je v Sloveniji sicer bilo nekaj manjših sondiranj, prvi resnejši premik pri preučevanju te problematike pa je opaziti šele konec šestdesetih let, ko je stekel veliki projekt naselbinskih izkopavanj v Stični. Dela je vodil Narodni muzej, pri raziskavah pa so vseskozi poleg domačih sodelovali tudi tuji strokovnjaki. Na stiškem gradišču je bilo v devetih letih izkopanih skupaj 22 sond. Z njimi je bil dodobra pojasnjen predvsem način gradnje obzidij, hkrati pa smo dobili tudi prvi resnejši vpogled v stratigrafijo in materialno kulturo naselja. To je seveda omogočilo preverjanje rezultatov o kulturnem in kronološkem razvoju železne dobe v osrednji Sloveniji, ki so bili narejeni z analizo gradiva iz nekropol. Projekt, ki smo ga na kratko poimenovali Utrjena prazgodovinska naselja na Dolenjskem, je v nekem smislu nadaljevanje stiskih prizadevanj. Že pri njegovem oblikovanju smo namreč stali pred dilemo, ali naj se po nekajletnem premoru lotimo notranjosti stiškega naselja ali pa naj težišče dela prestavimo na širši prostor. Jasno je, da bi bilo najbolje delati oboje hkrati, vendar za takšen podvig ni bilo dovolj ne sredstev in ne usposobljenih ljudi. Če smo se odločili za regionalni pristop, smo to storili iz posebnega vzroka. Ta pa je cilj naših raziskav, saj želimo z njimi izvedeti kaj več predvsem o kolonizacijskih procesih v železni dobi v osrednji Sloveniji. Za takšne analize pa dajejo raziskovanja enega samega najdišča premalo podatkov. Da smo locirali projekt na Dolenjsko, je prav tako več vzrokov. Prvi je gotovo pomembnost področja, saj je znano, da se je tod v železni dobi širila ena najpomembnejših jugovzhodnoalpskih kulturnih skupin. Drugi vzrok je raziskanost. Doslej je bilo namreč na Dolenjskem veliko izkopavanj, ki so dala izredno bogato gradivo, nezanemarljivo pa je tudi dejstvo, da je bilo v Sloveniji prav na Dolenjskem doslej registriranih največ železnodobnih najdišč. Končno velja tu omeniti še dobro izdelano kronološko shemo in tradicijo stiških naselbinskih izkopavanj, kar daje raziskavam dosti ugodnejša izhodišča, kot če bi projekt zakoličili na docela neraziskanem terenu. Kot je moč razbrati iz naslova, zaobjema projekt en sam segment poselitve, to je utrjena naselja in njim pripadajoče nekropole. Ta sklop je zanesljivo najpomembnejši, ni pa seveda edini. Raziskovanju neutrjenih zaselkov in ravninskih naselij smo se namreč zavestno odrekli in ga pustili za kasnejši čas, čeprav smo z dosedanjimi terenskimi obhodi dobili tudi za tak tip poselitve jasne indikacije. Prizadevanja ekipe, v kateri sodelujejo sodelavci Inštituta za arheologijo in Narodnega muzeja iz Ljubljane ter Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine iz Novega mesta, so torej v tej fazi dela usmerjena predvsem v evidentiranje, izmere in sondaže naselij, saj je mogoče le s kvalitetnimi podatki in kronološko jasno opredeljenimi najdišči izpeljati kasnejše poselitvene analize. Doslej so bila rekognoscirana obsežna področja v Mirenski in Temeniški dolini. Suhi krajini in v Beli krajini. Nekatera od dokumentiranih naselij so bila tudi sondirana. Tako smo leta 1988 raziskali Križni vrh nad Belim Gričem, Gradec pri Mirni in Kunkel pod Vrhtrebnjem. leto kasneje (1989) pa še Sv. Ano nad Vrhpečjo, Gradišče nad Gradiščem pri Trebnjem, Kincelj nad Trbincem, Veselo goro v Brinju in Žempoh nad Ostrožnikom (si. 1). Na vsakem od naštetih najdišč smo izkopali praviloma po eno sondo, da bi dobili vpogled v stratigrafijo in s tem tudi časovni razpon posameznega naselja. Rezultate raziskav in gradivo objavljamo v pričujoči razpravi. Ta pa ne bi mogla zagledati belega dne v tako kratkem času, če nam ne bi pri delu vztrajno pomagali številni sodelavci: pri vodstvu izkopavanj Janez Dirjec in Primož Pavlin, pri flotaciji paleobotaničnih vzorcev Pavle Kavšek, pri terenski risarski dokumentaciji Polona Bitenc, Irena Lazar, Andreja Dolenc-Vičič, Zvezda Modrijan ter Barbara Jerin. Slednji sta opravili v Narodnem muzeju tudi statistično analizo in inventarizacijo keramičnega gradiva. Risbe najdb je po predlogah Tamare Korošec in Devada Dervišiča izdelala Dragica Knific-Lunder, medtem ko je grafično interpretacijo tlorisov in profilov ob sodelovanju vodij posameznih sond podala Sneža Tecco Hvala. Vnos podatkov za datoteko keramičnega gradiva in tipkanje rokopisa je opravila Breda Justin. Pri izkopavanjih sta sodelovala tudi dva študenta arheologije, in sicer leta 1988 Peter Turk in leta 1989 Tone Velušček. Vsem na tem mestu: prisrčna hvala! Dular TEHNIKA IZKOPAVANJ Kot smo že omenili, je bil namen sondiranj predvsem ta, da dobimo vpogled v stratigrafijo in s tem tudi časovni razpon posameznega naselja. Temu cilju je bil zato prirejen način dela in sicer od tega, kam je bila locirana sonda, do postopkov pri izkopavanju. Sonde smo postavljali praviloma na robove naselij, to se pravi na tista mesta, kjer naj bi po dosedanjih izkušnjah pričakovali najbolje ohranjene plasti. Nekajkrat smo se odločili tudi za izkope teras, in sicer zato, da bi preverili, če so bile to površine, na katerih so stale hiše. Širina sond je bila standardna in je znašala 3 m. Pri takšni širini je namreč v globini čez dva metra še mogoče opraviti ročni transport (izmet) prekopanega materiala. Dolžine so bile seveda od sonde do sonde različne in smo jih prilagajali obliki terena in vegetaciji. Praviloma so merile med 10 in 15 metrov. Takšna velikost sond je seveda za preučevanje stratigrafije najdišča, kar je bil naš glavni namen, povsem zadovoljiva, postala pa je vprašljiva, kakor hitro smo zadeli na gradbene ostaline. Temelji hiš, ognjišča in razne jame so nam namreč skoraj praviloma izginjale v profilih, vendar pa jim nismo sledili, saj bi se s tem nepredvideno povečale izkopne površine, hkrati pa bi odstopili od vnaprej določenega obsega dela. Že pri prvih sondiranjih se je pokazalo, da mejam plasti pri izkopu skorajda ni mogoče slediti, ne da bi prej poznali profil. Barvne nianse in strukture sedimentov v dolenjskih naseljih so si namreč v večini SI. 1: Prazgodovinska naselja in grobišča v Mirenski in Temeniški dolini. Abb 1: Prahistorische Siedlungen und Griiberfelder in der Mirenska dolina und der Temeniška dolina. Gradec^ pri Mirni ('(B Gradijč^ nad Gradiš Trebnjem pri Zgornjem Z^bukovju J/ |enica m Kunkel V) pod Vrhtrebnjem Karlin O nad Brezj^mi prt Trebelnem primerov tako podobne, da bi pri stratigrafski metodi kopanja obstajala stalna nevarnost, da bi meje med posameznimi plastmi ustvarjali, namesto da bi jim sledili. Tako smo pri našem delu uporabili metodo kopanja po planumih. Posamezni režnji so bili debeli od 10 do 15 cm, večkrat pa tudi manj, pač odvisno od situacije, ki jo je narekoval terenski izvid. Najdbe smo dvigali po kvadrantih, velikih 1 m2, ki so bili tekoče oštevilčeni. Lego pomembnejših kosov smo dokumentirali tridimenzionalno. Po končanem izkopu smo s koreliranjem profilov in planumov določili potek plasti. Vanje smo projicirali najdbe in nato izoblikovali skupke. Tako je bil zopet vzpostavljen prvotni kontekst med posameznimi kulturnimi plastmi in njihovo vsebino. Temu je sledila analiza kulturnih plasti, ki so seveda med seboj v relativnem kronološkem odnosu. Rezultat analize je njihova združitev v posamezne poselitvene faze, s tem pa smo rekonstruirali potek dogajanj na tistem delu naselja, ki smo ga raziskali s sondo. Na koncu naj na kratko omenimo še naravoslovne raziskave. Ob njih se ne nameravamo obširneje zadrževati, saj bodo predstavljene v posebnih študijah. Tu bi omenili predvsem dve področji, ki sta z arheološkim izkopom v neposredni zvezi, in sicer zoologijo in botaniko. Kostno gradivo smo zbirali in dokumentirali na enak način kot arheološke najdbe. Kompleten material je bil predan v obdelavo Laszlu Bartosievvic-zu, ki bo rezultate objavil v posebni razpravi. Pomembno je tudi, da smo se pri projektu prvič sistematično lotili botaničnih raziskav. Ze na začetku del smo si namreč zastavili za cilj, da zbiramo rastlinske najdbe prav tako skrbno kot arheološke ostaline. V ta namen smo iz posameznih plasti redno jemali vzorce, da bi iz njih že na terenu ali pa po izkopavanjih s flotacijskim postopkom izločili semena. Ostanke rastlin smo dali v nadaljnjo obdelavo botanikom Biološkega inštituta ZRC SAZU. Tudi rezultati teh raziskav bodo izšli v posebni študiji. Dular GEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI MIRENSKE IN TEMENIŠKE DOLINE Mirenska dolina predstavlja na Dolenjskem eno bolje zaključenih geografskih enot. Na južni strani jo obroblja Krško hribovje, ki je prepredeno s številnimi grapami manjših potokov in ki doseže povprečne višine med 400 in 550 metri nad morjem. Hrbti med posameznimi dolinami so večinoma ploski, zato ni čudno, da se je na njih zgostila razmeroma močna poselitev, ki se kaže v dokaj velikih vaseh (npr. Trebelno, Čužnja vas, Malkovec). Približno enako visoko gričevje zapira Mirensko dolino tudi proti severu. Tudi tu so si potoki zarezali ozke in globoke grape, strma pobočja pa so povsod, kjer je za to ugodna lega, posajena z vinsko trto. Rečica Mirna izvira daleč na zahodu pod Presko nad Moravčami in teče v zgornjem toku po ozki dolini. Šele pri Mirni se dolina znatneje razširi in dobi obliko manjše kotline. Ta se nato razteza nekako do Pijavic oziroma do Tržišča, kjer se ravninski svet konča. Reka Mirna pa si je morala od tod naprej svojo pot proti Savi vrezati skozi ozko in težko prehodno deber. Tla sestavljata v glavnem apnenec in dolomit, vmes pa se pogosto pojavljajo tudi laporji in skrilavci, tako da je na tem območju razmeroma malo kraških pojavov. Številni manjši potoki, ki se s severnih in južnih pobočij stekajo v Mirno, so si v neprepustne sloje vrezali globoke struge, zato se gričevje spušča v dolino v številnih ozkih grebenih. Na njih se je, kot so pokazale naše raziskave, osredotočila prazgodovinska poselitev. Hribovje, ki obroblja dolino, pokriva v glavnem listnati gozd. Vendar pa so na ploskih grebenih velikokrat tudi njivske površine, medtem ko so prisojna pobočja, kjer je le mogoče, zasajena z vinsko trto. Dno doline ob reki Mirni prekrivajo travniki. To je razumljivo, saj je bilo območje vse do regulacije reke izpostavljeno pogostim poplavam. Njivske površine najdemo zato bolj na sušnih obrobjih, kjer jih zaradi višje lege povodnji niso mogle doseči. Mirenska dolina predstavlja zaradi vmesne lege najbolj ugodno povezavo med Zasavjem in Temeniško dolino, zato ni čudno, da vodijo iz nje v vse smeri številne poti. Proti Savi sta najpomembnejši tista čez Brunk na Radeče in prek Tihaboja ter Moravč na Litijo. Zlasti za slednjo lahko rečemo, da je imela zelo važno vlogo že v prazgodovinski dobi, saj se ob njej vrste pomembna najdišča. Smer ob sami reki proti Sevnici je bila zaradi ozke doline težje prehodna in je očitno pridobila na veljavi šele z izgradnjo moderne ceste in železnice. Povezave z jugovzhodom potekajo iz Mirenske doline po dolini Laknic. Tod lahko hitro dosežemo spodnji tok reke Krke in Šmarjeto, kjer je bilo na bližnjem Vinjem vrhu eno najpomembnejših železnodobnih središč Dolenjske. Ugodna je tudi pot proti jugozahodu, saj preval pri Gomili ne predstavlja nobene ovire, da ne bi mogli hitro doseči Trebnjega in s tem spodnji del Temeniške doline. Podobno kot Mirenska je tudi Temeniška dolina jasno zaključena geografska enota. Tu nas zanima predvsem njen spodnji del, se pravi področje med Veliko Loko in Mirno Pečjo, kjer se nahajajo tudi naša prazgodovinska naselja. Temeniška dolina je tu razmeroma ozka. Na severni strani jo obroblja nizko gričevje s ploščatimi hrbti in vrhovi, proti jugu pa se zlasti pri Trebnjem svet znatneje dvigne in doseže s Trebnim vrhom le nekaj manj kot 600 metrov nadmorske višine. Dno je plosko, zato se Temenica vijuga v neštetih okljukih. Ker pogosto poplavlja, se ob njej širijo v glavnem travniki, medtem ko so njivske površine pomaknjene bolj na obrobje. Zanimivo je, da dobiva Temenica v tem delu manj pritokov, pa še ti se stekajo vanjo le z leve strani. Tod se pač širi propusten kraški svet, ki vzhodno od Trebnjega popolnoma prevlada. Temenica namreč pri Ponikvah izgine pod površje, vendar pa je njen podzemski tok razmeroma kratek, saj ob južnem vznožju Sv. Ane zopet pride na dan. Temeniška dolina je bila od nekdaj pomembna prometna žila. Ob njej se namreč vrste prazgodovinska najdišča, tod se je vijugala trasa rimske itinerarske ceste med Emono in Siscijo, po njej pa sta speljani tudi današnji avtocesta ter železnica. Samo Trebnje predstavlja pomembno križišče: na eni strani proti Mirenski dolini, na drugi pa čez preval na Grmadi v Dobrniško kotlino in Suho krajino, prek katere drži najbližja pot v dolino zgornje Krke. Dular NASELJA Rezultati raziskav so za vseh osem naselij, ki jih tu obravnavamo, objavljeni po enotnem principu. Najprej je na kratko predstavljeno najdišče, se pravi njegova lega, značilnosti okolja, komunikacije, opis in prikaz dosedanjih raziskovanj. Temu sledi obravnava sond. Tudi tu je snov razvrščena po ustaljenem zaporedju: lega, terenski izvidi, časovna opredelitev. Na koncu je objavljen še seznam najdbenih skupkov, ki vsebuje podatke o njihovih legah v okviru kulturnih plasti, planumov in kvadrantov ter relativno časovno opredelitev v ustrezno poselitveno fazo. Kunkel pod Vrhtrebnjem Lega: Naselje leži severozahodno pod vasjo Vrhtreb-nje, in sicer na manjšem pomolu, ki se na severni strani naglo prevesi v močno strmino. Pobočja na zahodu in vzhodu so manj strma, proti jugu pa se pomol zlije s hribom. Na vzhodni strani je pod pomolom večja vrtača. SI. 2: Kunkel pod Vrhtrebnjem. Tloris naselja. M. 1:150(). Abb. 2: Kunkel unter Vrhtrebnje. GrundriB der Siedlung. M. 1:1500. Geološka zgradba: Hrib je iz apnenca. Skalnata sta zlasti skrajni severni predel pomola, pa tudi njegov osrednji del. Vegetacija: Listnat gozd s posameznimi smrekami. Voda: V bližnji okolici ni vode. Komunikacije: Kunkel ima dominantno lego nad Temeniško dolino, po kateri je v antiki tekla itinerar-ska cesta med Emono in Siscijo. Nedaleč stran je tudi preval, prek katerega vodi pot iz doline Temenice (Trebnjega) v Dobrniško kotlino. Opis: Naselje je postavljeno na naravni pomol, ki moli iz pobočja hriba, njegova oblika pa je povsem prilagojena terenu (si. 2, 3). Na južni strani, kjer je dostop v naselje najlažji, stoji močan oddvojni okop (višina 9 m, širina do 18 m), ki se na obeh robovih izklini v teraso. Grajen je iz kamna. Na vzhodnem delu ga je deloma poškodovala sedanja dovozna pot, več večjih vkopov pa je tudi na njegovem notranjem pobočju. Na vzhodni strani je obod naselja najprej ohranjen kot terasa, ki pa kmalu preide v nizek kamnit okop. Ta se nato na severovzhodni strani naselja zaključi, zato lahko domnevamo, da je bil na tem mestu vhod. Zal je danes že opuščena dovozna pot precej spremenila nekdanjo obliko terena, zato vrat ni več mogoče v celoti rekonstruirati. Od tod naprej je obod naselja ohranjen le kot rob krajše terase, ki pa se kmalu zaključi v naravnih skalah. Skrajni severni rob naselja namreč ni bil posebej utrjen, saj ga na tem predelu razmeroma dobro varujejo tudi po več metrov visoki skalnati skoki. Zahodni obod naselja je vseskozi ohranjen kot zelo lepa in dobro ohranjena terasa, ki jo je le na enem mestu poškodovala novejša pot. Terasa preide v jugozahodnem delu naselja v oddvojni okop, ki, kot rečeno, zapira dostop v naselje z južne strani. Kljub temu, da so vidni sledovi dovoznih poti kar na treh krajih oboda, pa je bil vhod v gradišče na skrajnem severovzhodnem delu naselja. Tu je vodila k vratom dostopna rampa tik ob robu severnega pobočja. Sam vhod žal ni več ohranjen, saj so z gradnjo nove poti, ki je bila položena na prazgodovinsko osnovo, odstranili del nasipa. Zid na površini ni viden, vendar ga lahko pričakujemo v sredini kamnitega okopa. Kamne lahko vidimo na površini tudi tam, kjer okop preide v teraso. SI. 3: Kunkel pod Vrhtrebnjem. Pogled na naselje z vzhoda. Abb. 3: Kunkel unter Vrhtrebnje. Ostseite der Siedlung. Notranjost naselja je razmeroma prostorna in rahlo pada od juga proti severu. Nasprotno pa se v zahodni polovici teren nekoliko hitreje prevesi proti robu naselja, tako da je za naravnimi skalami, ki štrle iz tal, tudi nekaj manjših teras. Sicer pa je notranjost prepredena s skalami, najbolj skalnat pa je seveda skrajni severni konec pomola. Dosedanja raziskovanja: Naselje do leta 1988 ni bilo raziskovano. Prvi ga omenja Jernej Pečnik (Pečnik 1889, št. 11). Najbližja grobišča: V bližnji okolici Kunkla ni znanih gomil, kar ugotavlja že Jernej Pečnik (Pečnik 1894, 10). Najbližje naselju sta osamljeni gomili pri vasi Grmada, daleč pod Kunklom (najdišče Trebanjsko bukovje pod Grmado). Sonda 1 Lega: Vzhodna stran Kunkla je odlično ohranjena, zato je obod naselja na tem predelu zelo jasen. Sledimo mu lahko po robu lepe terase, pod katero se širi približno 9 m široka in preko 3,5 m visoka ježa. Na daljšem odseku preide terasa celo v nizek okop, kar je bistveno vplivalo na odločitev, kam postaviti sondo. Prav kamnit okop je namreč dajal upanje, da sloji niso ohranjeni le na robu naselja, ampak tudi na terasi za njim, kar so kasnejša izkopavanja tudi v celoti potrdila. Lego sonde smo prilagodili vegetaciji, saj nismo hoteli po nepotrebnem sekati večjih dreves. Tako je bila 3 m široka in 17 m dolga sonda postavljena pravokotno na obod naselja, in sicer tako, da je sekala teraso, kamnit okop in pobočje pod njim (si. 2). Kopali smo jo po sistemu planumov. Merski sistem je bil postavljen tako, da je stala izhodiščna točka x = 0; y = 0 v notranjosti naselja, zato so vrednosti x naraščale proti vzhodu in y proti severu. Vse višine na sondi so bile merjene od iste osnove, ki pa ni imela izmerjene absolutne vrednosti (nadmorske višine). Terenski izvidi: Za ponazoritev dogajanj na tem predelu naselja smo uporabili južni profil (pril. 1A). Prvotna tla Kunkla so bila tako kot vsa bližnja okolica Vrhtrebnjega kraška. Na dnu sonde so namreč po njeni celi dolžini prišle na dan naravne skale, med katerimi so bili tudi večji bloki. Špranje med njimi je zapolnjevala mastna rdečerumena ilovica, ki je na nekaterih mestih zaradi oksidov dobivala tudi zelenkasto barvo. To so jalova tla, saj ni bilo v ilovici nobenih najdb. Na območju terase (med x = 0 in x = 3,8) je na prvotno površino naložena najstarejša kulturna plast. To je rumenorjava ilovica enotne strukture, ki je zapolnila kotanje in prekrila naravne skale. V njej ni opaziti nikakršnih gradbenih ostalin, nasprotno, plast je enotna, kar kaže na to, da se v času, ko je nastajala, na območju sonde ni odvijalo intenzivnejše življenje. Najdbe v tej plasti so redke. Omeniti velja posamezne drobce oglja in hišnega lepa ter nekaj netipičnih fragmentov keramike, ki pa so vsi črno žgani in porozni. Tako se po načinu izdelave močno razlikujejo od keramičnih najdb iz višjih plasti. Nekako pri x = 4 se plast zaključi ob fronti zidu. Žal pa je bil stik s kamni barvno tako nejasen, da kljub intenzivnemu preverja- nju ni bilo mogoče zanesljivo ugotoviti njune časovne soodvisnosti. Zgolj na osnovi keramičnih najdb, ki so bile najdene v plasti in ki po načinu izdelave resnično dajejo star videz, dajemo časovno prednost plasti. Kot že rečeno, pa obstaja ta važni detajl stratigrafije za zdaj še odprt. Med x = 4 in x = 10 se je že na površini kazala velika kamnita groblja, ki je dala slutiti, da se pod njo skriva obzidje naselja. Da je bila ta domneva pravilna, je potrdil izkop, ki pa ni odkril le enega, temveč kar dva zidova. Starejši je notranji zid. Postavljen je na raščena tla in ima ohranjeno le notranjo fronto, ki poteka na liniji x = 3,8. Sestavljajo jo srednje veliki kamni, ki so zaradi premikanja tal deloma že zdrsnili iz svoje prvotne lege, vendar pa kljub vsemu tvorijo dokaj navpično linijo. Zunanja fronta ni več ohranjena, saj je bila odstranjena pri gradnji mlajšega obzidja, ki stoji pred prvim zidom. Notranjost starejšega zidu je zapolnjena s kamni in temnorjavo zemljo. Vmes se pojavljajo tudi drobci hišnega lepa in koščki keramike, ki pa ni tipična. Kamni v notranjosti zidu so nametani drug vrh drugega in ne dajejo vtisa, da bi bili zloženi po nekem redu. SI. 4: Kunkel pod Vrhtrebnjem, sonda 1. Južni profil preko 1. zidu. Abb. 4: Kunkel unter Vrhtrebnje, Schnitt 1. Sudprofil durch die 1. Mauer. Gre torej za kamnito polnilo med obema frontama, kar je običajen način gradnje halštatskih zidov (si. 4). Za zidom, torej na terasi v notranjosti naselja, je stala stavba. S sondo smo je odprli le del, zato njenega tlorisa ne poznamo v celoti. Temelj hiše je bil kamnit. grajen v tehniki suhega zidu (si. 5/1). Poteka v smeri V-Z, odkrili pa smo ga v dolžini slabih treh metrov. Zid je debel v povprečju 30 cm, zgrajen pa je iz srednje velikih kamnov, ki so postavljeni tesno drug ob drugem. Na vzhodni strani sega temelj skoraj do obodnega SI. 5: Kunkel pod Vrhtrebnjem, sonda 1. A: tloris hiše. B: ruševine hiše. M. 1:50. Abb. 5: Kunkel unter Vrhtrebnje. Schnitt 1. A: GrundriB des Hauses. B: Hausreste. M. 1:50. + 111 + žganina s koščki oglja Brand mit Holzkohlepartickeln tlak Pflasterung ognjišče Herdstelle koščki lepa Huttenlehmbrocken prežgana zemlja gebrannte Erde močno prežgana zemlja stark gebrannte Erde črepinje Scherben oglje Holzkohle zidu naselja, medtem ko na zahodu izgine v profil sonde (si. 6). Na liniji x = 2,5 se na ta kamniti zid skoraj pod pravim kotom navezuje od 20 do 35 cm širok jarek, v katerem so bili ostanki zgorelega lesa in hišnega lepa (si. 5A). To je ležišče za temeljno bruno, ki je nosilo vzhodno steno stavbe. Južno od kamnitega zidu v planumu nismo zasledili obrisa jarka (tu je bila le zabrisana ploskev žganine), pač pa je zopet zelo dobro viden v južnem profilu na liniji x = 2,7 (prti. 1 A). Iz vsega tega lahko torej povzamemo, da je vzhodna stena hiše počivala na lesenem brunu, medtem ko je bil temelj predelne stene kamnit. Stavba je imela kamnito predelno steno očitno zaradi ognjišča, ki smo ga odkrili v jugozahodnem vogalu sonde. Kot je moč razbrati iz južnega in zahodnega profila, je bilo ognjišče skrbno izdelano (si. T). Manjša kotanja pod njim je bila namreč zapolnjena s kamni, s čimer je bila ustvarjena trdna in ravna podlaga (si. 8). Kamni so bili prekriti s plastjo močno prepečene ilovice, debele do 6 cm. Ker so bile temperature visoke, so poapneli tudi lomljenci pod ilovnatim premazom. Vse kaže, da je bilo ognjišče popravljano. Na nekaj mestih smo namreč odkrili ostanke še ene, nekoliko tanjše ilovnate prevleke, ki pa je bila bolj vijoličaste barve in je prekrivala spodnji premaz. Ognjišče je segalo vse do kamnov predelne stene (si. 5/1). Merilo je 0,9 x 0,8 m, vendar pa to ni bila njegova prava velikost, saj se je nadaljevalo tako v zahodni kot tudi v južni profil. Hišo je uničil požar. To lahko sklepamo na osnovi precejšnjega števila temnih, z ogljem pomešanih lis, ki imajo pravilne linije in so ostanki konstrukcije, ki se je podrla v notranjost stavbe (si. 5/1). Sicer pa je ruševina debela čez 10 cm. Nad površino zgorelega lesa se namreč po celi površini hiše vleče še plast zdrobljenega hišnega ometa z obilico keramičnih fragmentov in drobcev oglja. Najdbe so bile najštevilnejše prav na območju ognjišča. Tu je namreč ležalo med hišnim lepom precej črepinj, utež, vijček in več svitkov (si. 5B), torej klasični inventar prazgodovinske hiše. Celotna situacija je dobro dokumentirana tudi v južnem profilu (pril. 1A). Tla hiše leže na višini z = — 55, kjer se od poglobitve za temeljno bruno na x = 2,7 pa vse do ognjišča vleče tanek sloj žganine, ki je ostanek zgorele hišne konstrukcije. Ostale ruševine leže nad tem slojem. Debele so med 10 in 15 cm, prekrivajo pa celotno površino hiše. Ko je propadla stavba, je bil opuščen tudi starejši zid naselja. To dokazuje plast nad ruševinami, ki ne prekriva le podrte hiše, temveč se vleče tudi čez kamne prvega zidu. Drugi zid je bil postavljen pred prvega. Je dosti bolje ohranjen, kar zanesljivo govori za solidnejšo gradnjo. Obe fronti zidu sta zelo jasni. Zunanja, ki je v južnem profilu ohranjena v popolnoma navpični liniji, leži na x = 7,9, notranja, nekoliko izbočena, pa na x = 5,4. Tako je zid širok 2,5 m. Obe fronti zidu sta zgrajeni iz večjih, tudi nekaj stotov težkih skal, ki niso bile klesane, ampak le skrbno izbrane in spretno zložene v ravno vrsto (si. 9, 10). Pri podiranju zidu smo lahko opazili, da so kamni fronte pogosto moleli v notranjost, s čimer je bila omogočena boljša vezava in s tem tudi trdnost zidu. Notranjost je zapolnjena z manjšimi kamni, drobirjem in zemljo (si. 11, 12). SI. 6: Kunkel pod Vrhtrebnjem, sonda 1. Zahodni profil. M. 1:50. Abb. 6: Kunkel unter Vrhtrebnje, Schnitt 1. Westprofil. M. 1:50. + • • - Crepinje Scherben koitki lepa Huttentahmbrocker dE) živa skala gewachsener Fels temeljni kamni Fundamentsteine + prežgana zemlja gebrannje Erde oglje Holzkohle svetlorjava ilovica hellbrauner Lehm žganina s koftčki oglja Brand mit Holzkohlepartickeln sterilna tla ge^achsener Boden humus Humus ognjišče Herdstelle hiftni lep Huttenlehm temnorjava zemlja dunkelbraune Erde rumenorjava ilovica gelbbrauner Lehm žlindra Eisenschlacken Pril. 1: Kunkel pod Vrhtrebnjem, sonda 1. A: južni profil. B: tlak za 2. zidom in 2. zid. M. 1:50. Beil. 1: Kunkel unter Vrhtrebnje, Schnitt 1. A: Sudprofil. B: Pflaster hinter der 2. Mauer und die 2. Mauer. M. 1:50. prežgana zemlja VA gebrannte Erde pomuo ErdfuMung rumen« HovIc« gelber Lehm rjavordeča ilovica braunroter Lehm rdefierjava ilovica rotbrauner Lehm tlak Pflasterung žganina s koščki oglja Brand mit Holzkohlepartickeln sterilna tla gevvachsener Boden humus Humus V * ognjišče Herdstelle hišni lep Huttenlehm temnorjava zemlja dunkelbraune Erde rumenorjava ilovica gelbbrauner Lehm črepinje Scherben koščki lepa Huttenlehmbrocken živa skala gewachsener Fels lice zidu Mauerkante -4%, //// ' ""'/s Tudi ta drugi ali zunanji zid je bil postavljen na raščena ilovnata tla. Pri njegovi gradnji je bila odstranjena zunanja fronta in ves vrhnji del starejšega zidu vse do višine z = -40. Kamnit material je bil očitno uporabljen za gradnjo novega obzidja, vrh starejšega zidu pa je bil nato zravnan z nivojem notranjosti naselja in tlakovan z drobnim gruščem (pril. 1B. si. 13). S tem je bila za novo zgrajenim zidom narejena približno 1,5 m široka ravna in lepo tlakovana hodna površina. V polnilu pod tlakom, s katerim so zravnali neravno površino starejšega zidu. je bilo poleg temnor-jave zemlje in kamnitega drobirja tudi veliko hišnega lepa, fragmentov keramike in kosti. V času mlajšega zidu je v notranjosti naselja nastala do 30 cm debela temnorjava zemljena plast, ki se vleče od x = 0 pa vse do tlaka pri x = 3,9. Tudi v njej je precej drobcev hišnega lepa, žlindre, keramike in kosti, vendar pa so najdbe v sloju razpršene in ne sestavljajo kompaktnejših površin. To seveda pomeni, da v času, ko je bil v uporabi mlajši zid, na območju, ki smo ga raziskali s sondo, ni bilo stavbe. Plast je namreč nastajala postopoma, v njej pa so se z enakomerno gostoto nabirale tudi kulturne ostaline. SI. 7: Kunkel pod Vrhtrebnjem, sonda 1. Ognjišče. Abb. 7: Kunkel unter Vrhtrebnje, Schnitt 1. Hcrdstellc. SI. 8: Kunkel pod Vrhtrebnjem. sonda 1. Kamnita podlaga ognjišča. Abb. 8: Kunkel unter Vrhtrebnje, Schnitt 1. Hcrdpflasterung. Raziskave na Kunklu seveda niso zajele le zidu in prostora znotraj naselja, ampak so segale tudi na pobočje. Zato si oglejmo še situacijo v tem predelu sonde. Sliko dogajanj zopet najbolje pokaže južni profil (pril. 1A). V njem je namreč zarisanih več dobro ločljivih plasti, ki pa se jih skoraj ne da povezati v neko logično stratigrafsko celoto. Težava je predvsem v tem. da se vse plasti izklinijo dober meter pred obzidjem, zato povezave z gradbenimi fazami, ki smo jih ugotovili v notranjosti naselja, niso mogoče. Tudi tu se na dnu vleče pas jalove ilovice, ki jo v skrajnem vzhodnem delu sonde (med x = 11 in x = 17) zamenjajo raščene skale. Na to primarno osnovo hriba je bila potem nasuta rumenkasta ilovica. Nasutje, ki je pred zidom debelo čez dva metra, kaže v svoji strukturi več dobro ločenih plasti. Najnižje leži med x = 10.3 in x = 11 zelo tanek vrinek rumenorjave ilovice z nekaj manjšimi kamni. Podobne strukture je tudi plast, ki leži nekoliko višje, le da je še bolj temne barve. V njej je tudi obilo kamnov in drobirja. Ker plast ne seže do zidu, ni zanesljivo, kateri fazi pripada. Le z največjo previdnostjo bi jo lahko označili kot ruševine 1. zidu, ki so se ustavile pred vrsto večjih SI. 9: Kunkel pod Vrhtrebnjem. sonda 1. Zunanja fronta 2. zidu. čelni pogled. Abb. 9: Kunkel unter Vrhtrebnje, Schnitt 1. AuBcnfront der 2. Mauer, Frontanischt. SI. 10: Kunkel pod Vrhtrebnjem. sonda 1. Notranja fronta 2. zidu. čelni pogled. Abb. 10: Kunkel unter Vrhtrebnje, Schnitt 1. Innenfront der 2. Mauer, Frontansicht. skal pri x = 13,4. Nad to plastjo je namreč še eno dokaj močno nasutje rumene ilovice, ki na vrhu komaj opazno prehaja v nekoliko bolj rdečkast odtenek; zaradi višje lege bi sodilo k 2. zidu. Kot že rečeno, pa so to bolj ugibanja kot pa trdnejše ugotovitve, saj je bila ločljivost plasti tik pred obzidjem zelo slaba. Prav na vrhu se v tem predelu sonde med x = 8 in x = 17 vleče do 60 cm debela plast temnorjave zemlje in gozdnega humusa, v kateri je precej kamenja. To so ruševine 2. zidu, ki so se deloma zadržale na pobočju, v glavnem pa so se ustavile pred naravnimi skalami ob vznožju ježe. V nasutjih ni bilo najdb. Časovna opredelitev: Če na kratko povzamemo dosedanja izvajanja, ki smo jih ugotovili na osnovi terenskih izvidov, imamo na prostoru, ki je bil raziskan s sondo, naslednje poselitvene faze: Faza 1 a: najnižja kulturna plast na območju terase med x = 0 in x = 3,8; 1. zid; 1. nasutje na pobočju. Faza 1 b: hiša na terasi. Faza 2: 2. zid; pripadajoča plast na terasi v notranjosti naselja; 2. nasutje na pobočju. Faza 3: mlajšeželeznodobni horizont (dokazljiv s posameznimi najdbami iz humusa). SI. 11: Kunkel pod Vrhtrebnjem. sonda 1. Južni profil preko 2. zidu. Abb. 11: Kunkel unter Vrhtrebnje, Schnitt 1. Siidprofil durch die 2. Mauer. Faza 4: poznoantični horizont (dokazljiv s posameznimi najdbami iz humusa). Za absolutno kronološko razvrstitev pravkar izoblikovanih faz imamo na razpolago zelo malo oprijemljivih podatkov. Izkop je dal sicer veliko keramike, ki pa je razen nekaj izjem kronološko neopredeljiva, medtem ko je bilo kovinskih najdb zelo malo in še te so bile vse netipične. Težave nastopijo že pri datiranju najnižje kulturne plasti, ki pomeni prvo poselitveno fazo v naselju in za katero smo že ugotovili, da ni vsebovala tipičnih najdb, ampak le fragmente redukcijsko žgane porozne keramike. Vendar pa je prav lončenina take fakture zelo dobro datirana v gomili, ki jo je izkopal Narodni muzej v Stični (grobova 100 in 101), zato bi lahko tudi najstarejšo plast na Kunklu okvirno postavili na začetek halštatskega obdobja, to je nekako v horizont Podzemelj 2 (Dular 1982, 24 in 151). Začetek gradnje 1. zidu zaradi že omenjenih strati-grafskih težav ni čisto jasen, gotovo pa ne bomo daleč od resnice, če rečemo, da je bil postavljen sočasno ali pa kmalu po nastanku zgoraj opisane in časovno opredeljene plasti. Sodil bi torej v starohalštatsko obdobje. Problematično je tudi datiranje hiše na terasi, SI. 12: Kunkel pod Vrhtrebnjem. sonda 1. Pogled na očiščeni 2. zid od zgoraj. Abb. 12: Kunkel unter Vrhtrebnje, Schnitt 1. Blick an die 2. Mauer von oben. saj ni bilo v njenih ruševinah nobenih značilnih najdb. Zanesljivo lahko trdimo le to, da je stala takrat, ko je naselje na Kunklu obdajal 1. zid. V nasprotju z njegovim začetkom pa je propad 1. zidu in s tem tudi hiše časovno lažje določiti. Narekujeta ga namreč dva fragmenta rdeče-črno barvanih pitosov (t. 1: 6 in t. 2: 9), od katerih je bil prvi najden v polnilu tik pod tlakom, drugi pa v samem tlaku, ki je v času obstoja 2. zidu prekrival 1. zid. Smo torej v SI. 13: Kunkel pod Vrhtrebnjem. sonda 1. Pogled na delno odstranjeni tlak nad 1. zidom. Abb. 13: Kunkel unter Vrhtrebnje, Schnitt I. Teilweise beseitigtes Pflaster oberhalb der 1. Mauer. mladohalštatskem obdobju nekje med stopnjo Stična 2 in certoškim horizontom, ko je v uporabi takšna keramika (Dular 1982, 21). V isti čas sodi gradnja 2. zidu. Tudi to dokazuje fragment enake keramike (t. 1: 1), ki je bil najden ob njegovem vznožju in ki je lahko prišel na to mesto le ob gradnji, ko je bila odstranjena tudi zunanja fronta starejšega obzidja. Kakšen je bil konec 2. zidu, pa ne moremo reči nič določnejšega, saj nimamo na razpolago prav nobenih najdb. Nadvse skopi so tudi podatki o kasnejših poselitvenih fazah, ki jih zaradi skromnih ostalin nismo uspeli registrirati kot samostojne stratigrafske enote. Tu mislimo zlasti na čas mlajše železne dobe, v kateri je bil Kunkel zanesljivo obljuden, če je en sam tipičen fragment z glavničenjem okrašene posode dovolj za takšno ugotovitev (t. 5:16). Isto velja za pozno antiko, kamor zanesljivo sodijo železna sulična ost (t. 6: 11) in črepinje lonca (t. 6: 1-3), ki so bile najdene v humusu med kamni podrtega halštatskega obzidja. Seznam najdbenih skupkov: Skupek 1 Lega: iz 2. zidu Planum: 3-6 Kvadrant: 6A-C Faza: 2 Skupek 2 Lega: ob vznožju 2. zidu Planum: 6A SI. 14: Kunkel pod Vrhtrebnjem. sonda I. Južni profil preko nasipov na pobočju pred obzidjem. Abb. 14: Kunkel unter Vrhtrebnje. Schnitt 1. Siidprofil durch die Aufschuttungsschichten am Hang vordem Befestigungsvverk. Kvadrant: A5 Faza: 2 Skupek 3 Lega: najnižja kulturna plast na območju terase med x = 0 in x = 3,8 Planum: 7 Kvadrant: A2, A3, A4 Faza: 1 a Skupek 4 Lega: iz 1. zidu Planum: 6 Kvadrant: A4, A5, B5 Faza: 1 a Skupek 5 Lega: v tlaku, ki je prekrival 1. zid Planum: 2 Kvadrant: B4 Faza: 2 Skupek 6 Lega: polnilo (izravnava) pod tlakom, ki je prekrival 1. zid Planum: 4-5 in 5 Kvadrant: A4, A5, B4, B5, C5 Faza: 2 Skupek 7 Lega: tla hiše Planum: 4 in 4A Kvadrant: A2, A4. B3, B4 Faza: 1 b Skupek 8 Lega: ruševine hiše Planum: 3, 3A, 3B Kvadrant: Al, A2, A3, A4, BI. B2, B3, B4, Cl, C2, C3, C4 Faza: 1 b Skupek 9 Lega: tik pod tlakom nad 1. zidom Planum: 3 Kvadrant: C5 Faza: 2 Skupek 10 Lega: iz ruševin 2. zidu Planum: 3 Kvadrant: B7 Faza: ? Skupek 11 Lega: ruševine hiše (najvišje ležeči ostanki) Planum: 2 Kvadrant: BI, C2 Faza: 1 b Skupek 12 Lega: temnorjava plast v notranjosti naselja, ki sodi verjetno k 2. zidu Planum: 2 Kvadrant: A3, A4, B3, B4, C3, C4 Faza: 2 Skupek 13 Lega: humus in ruševine zidu Planum: 1, 1B Kvadrant: Faza: / Dular, Križ Sv. Ana nad Vrhpečjo Lega: Na skrajnem severnem koncu Mirnopeškega podolja se dviga kopast hrib, na katerem stoji podružnična cerkev sv. Ane. Vrh ima strma severna in južna pobočja, proti vzhodu in zahodu pa je dostop nanj lažji, vendar kljub temu dokaj strm. Ob južnem vznožju Sv. Ane je jama Zijalo, kjer priteče drugič na dan potok Temenica. Geološka zgradba: Hrib je iz apnenca. Vegetacija: Po južnem pobočju se širijo vinogradi, po severnem listnat gozd, na samem vrhu pa so vrtovi s sadnim drevjem. Voda: Izvir Temenice ob južnem vznožju hriba. Komunikacije: Naselje na Sv. Ani leži na prevalu med Trebnjem in Mirno Pečjo in tako zelo dobro obvladuje staro komunikacijo med obema dolinama potoka Temenice, ki ponikuje in izvira prav pod njegovim severnim oziroma južnim vznožjem. Vizualno obvladuje širok prostor, saj je z vrha dober razgled vse do Gorjancev in Kočevskega Roga. Opis: Naselje ima sklenjen obod (si. 16). Na zahodni in južni strani je ohranjen kot rob terase z močno, tudi do 8 m široko ježo. Ta postane izrazita zlasti v jugovzhodnem vogalu, medtem ko so jo na južni strani poškodovali z rigolanjem za vinograd in s kopanjem vojaškega jarka. Ko obod zavije proti severu, ježa postopoma slabi in se izklini v pobočju. Na vsej severni strani nasip ni ohranjen, ker je očitno zdrsnil po strmini. Rob naselja pa je kljub temu jasen, saj se razmeroma ravno zemljišče v notranjosti tako ostro prevesi v strmino, da ni nobenega dvoma, kod je potekal. Kje je bil vhod v naselje, ni čisto jasno. Pričakovati bi ga smeli na vzhodni strani, kjer pripelje na vrh tudi sedanja pot, vendar zgolj z rekognosciranjcm te domneve ni mogoče dokončno potrditi. Zanimivo je, da prav v profilu vseka dovozne poti, ki se je dokaj globoko zarezala v nasip, ni bilo niti najmanjšega sledu o kaki kamniti konstrukciji. Pod tankim slojem humusa se namreč nadaljuje do 40 cm debel sloj svetlejše, nato pa še plast nekoliko temnejše peščene zemlje, v kateri je polno kamnitega drobirja. Gre torej za nasip, ki je bil na tem mestu prerezan čez 1 m globoko in ki do te globine ni pokazal temeljev kamnitega zidu. Notranjost naselja je prostrana. Za robom se zlasti na južni strani širi skoraj ravna, do 25 m široka terasa, raven pa je tudi teren na vrhu okoli cerkve. Zanimivo je, da je na severozahodnem pobočju, torej že zunaj naselja, nekaj manjših teras, ki bi prav tako lahko bile ostanek nekdanje poselitve. Terase so široke le 2-3 m in dolge do 15 m. Najdbe v notanjosti naselja so na površini skromne (drobci keramike in hišnega lepa). Dosedanja raziskovanja: Naselje na Sv. Ani do sedaj še ni bilo raziskovano. Prvič ga omenja Alfons Mullner (Mullner 1879, 98 s). Najbližja grobišča: Nekropoli, ki smo ju lahko locirali le na podlagi Pečnikovih podatkov (Pečnik 1904, 32) in iz pripovedovanja domačinov, sta bili na jugovzhodnem pobočju Sv. Ane na ledini Laze. Gre za piano in gomilno grobišče, pri čemer velja poudariti, da gomile niso več vidne, ker so bile v preteklosti razorane. Sonda 1 Lega: Terasa, ki teče po južnem in vzhodnem pobočju Sv. Ane je zelo lepa, žal pa so jo med zadnjo vojno na več mestih močno poškodovali s kopanjem vojaških jarkov, zato je na njej za raziskovanje bolj malo ugodnega prostora. Odločili smo se da raziščemo nedotaknjen del na vzhodni strani naselja, nedaleč od mesta, kjer pripelje na vrh tudi sedanja pot (si. 16). Sonda je bila postavljena tako, da je sekala celo teraso in ježo pred njo, nismo pa je potegnili po pobočju. Bila je 9 m dolga in 3 m široka. Kopali smo jo po metodi planumov. Vrednosti x naraščajo proti vzhodu in vrednosti y proti severu. Vse višine so bile merjene od iste točke, ki pa nima izmerjene absolutne višine. Terenski izvidi: Na predelu terase, ki smo ga raziskali s sondo, je bilo dogajanje dokaj pestro. To nazorno kaže tudi severni profil (si. 17A), čeprav je bilo ločevanje posameznih kulturnih plasti, ki so si bile po barvnih odtenkih in strukturi zelo podobne, skrajno težavno. Prav na dnu sonde, kjer se tu in tam pojavljajo naravne skale, se vleče najprej sloj rdeče mastne ilovice, ki je jalova. Sterilna je tudi plast rumene ilovice nad njo, v kateri je precej kvarcitnega peska. Obe plasti padata razmeroma strmo od zahoda proti vzhodu, vendar pa je naklon večji od same konfiguracije hriba. Severni profil je torej na tem mestu presekal večjo kotanjo, ki so jo postopoma zapolnile šele kulturne plasti. Najnižja kulturna plast je debela do 50 cm. To je rjava zemlja dokaj enotne strukture, v njej pa se tu in tam pojavljajo manjši kamni. Leži vzporedno z jalovo osnovo, kar govori v prid dejstvu, da se je nalagala postopoma. To misel potrjuje tudi njena struktura, ki je enotna, torej brez vsakih sledov gradbene dejavnosti. Najdbe v tej plasti so bile zelo redke in razpršene. To najnižjo kulturno plast prekriva plast rjavočrne zemlje, ki se vleče od x = 5 pa do x = 8,3. Na začetku je razmeroma tanka, proti vzhodu pa se okrepi in doseže na tistem mestu, kjer je bila kotanja, čez 30 cm debeline. Med x = 7,6 in x = 6,2 je sloj prekinjen z gručo kamnov, ki so se posamič pojavljali v tej liniji po celi širini sonde in so najverjetneje del podrte konstrukcije (zidu?), ki pa ji nismo uspeli ugotoviti oblike. Ker je plast kompaktna in se v njej pojavljajo tudi najdbe (v glavnem fragmenti ostenij posod), jo moramo ne glede na to, da je naložena na dokaj strmo pobočje, označiti za ostanek bivalne površine. Plast višje je iz temnorjave zemlje. Po strukturi je enotna, brez vsakih gradbenih ostalin, kar je dokaz, da se je nalagala postopoma. Ker je skoraj v celoti zapolnila kotanjo, je na x = 7 debela preko 70 cm. V njej je bilo nekaj fragmentov keramike, preseneča pa dejstvo, da nismo v njej našli niti enega koščka hišnega lepa. Prostor, na katerem smo postavili sondo, torej v času njenega nastajanja ni bil intenzivneje poseljen. Pravkar opisane plasti je na x = 4 prekinil večji vkop. Gre za približno 50 cm globoko jamo, ki je imela banjasto dno. Na vrhu je bila široka 2 m, njeni robovi pa se iztekajo v humusu, ki jo prekriva. Jamo je zapolnjevala rjava, s kamnitim drobirjem pomešana SI. 15: Sv. Ana nad Vrhpečjo. Pogled na naselje z jugozahoda (foto: Jože Hanc). Abb. 15: Sv. Ana oberhalb Vrhpeč. Blick auf die Siedlung von Siidvvesten. zemlja. V njej ni bilo razen fragmenta latvice (t. 8: 5) nobenih najdb. Sodeč po polnilu in stratigrafskih detajlih gre za recentni vkop. Med x = 5 in x = 6 smo s sondo prerezali zid, ki se je vlekel po celi širini izkopa (si. 19). Kamni so se ohranili le v enem sloju, ležali pa so neposredno na plasti temnorjave zemlje (si. 17A). Zid ima jasno ohranjeno le notranje lice, medtem ko je bila zunanja fronta zaradi pobočja odnesena. To je zelo dobro vidno tudi v planumu 3 (si. 17B), kjer so posamezni kamni razmetani vse do vzhodnega roba izkopa. Na liniji x = 6,6 smo zadeli na dobro ohranjeno luknjo za stojko. Vkopana je bila v plast temnorjave zemlje, imela pa je tudi kamnite zagozde (si. 18). V isti črti kot je luknja (na x = 6,5), smo z južnim profilom prerezali sled vertikalno zabite stojke. Ta dva detajla zidne konstrukcije nam dovoljujeta sklep, da je nekoč zid segal vse do linije x = 6,5. Širok je bil torej slaba 2 metra, danes pa ga na zunanji strani skoraj polovica manjka. V skrajnem zahodnem delu sonde sta se v planumu 3 pokazala dva zelo jasna obrisa okroglih jam. Prva leži skoraj v sredini sonde in meri v premeru 1,5 m, drugo, enako veliko, pa seka čez polovico severni profil (si. 17B). Jami sta bili vkopani v jalovo rumeno peščeno ilovico, ki jo na globini z = —1,5 zamenja rdeča mastna ilovica (si. 17A). Imeli sta zaobljeno dno, zapolnjevala pa ju je črna, z ogljem pomešana zemlja. Vmes je ležalo tudi nekaj večjih kamnov. Robovi jam so segali do humusa (obris se izgubi nekako 20 cm pod rušo), zato s pomočjo stratigrafskih podatkov nismo mogli ugotoviti, h kateremu obdobju sodita. Vkop namreč ne seka nobene kulturne plasti, saj sega rumena, s kvarcitnim peskom pomešana jalova ilovica vse do humusa (glej si. 17A). Prav na vrhu se čez celo sondo vleče še plast humusa. Najdbe v njem so bile številne, vendar razpršene. Očitno gre za naplavine z višjih leg naselja. Časovna opredelitev: Stratigrafski podatki in najdbe omogočajo, da na Sv. Ani za zdaj izoblikujemo naslednje poselitvene faze: Faza 1: najnižja kulturna plast. Faza 2a: ostanek bivalne površine. Faza 2b: kulturna plast nad bivalno površino. Faza 3: mlajšeželeznodobni horizont (dokazljiv z najdbami v humusu); v to fazo sodi verjetno tudi zid. Faza 4: poznoantični horizont (dokazljiv z najdbami v humusu); v to fazo sodita verjetno obe jami v zahodnem delu sonde. SI. 16: Sv. Ana nad Vrhpečjo. Tloris naselja. M. 1:1500. Abb. 16: Sv. Ana oberhalb Vrhpeč. GrundriB der Siedlung. M. 1:1500. Časovna opredelitev najnižje kulturne plasti, za katero smo ugotovili, da je bila naložena postopoma, ni težavna. Redki, toda značilni fragmenti keramike (r. 7: 5, 6) jo namreč postavljajo v bakreno dobo ali še natančneje v horizont Resnikov prekop-b, če se poslužimo Parzingerjeve kronologije Ljubljanskega barja (Parzinger 1984, 33 s). Bolj problematična je datacija bivalne površine in plasti nad njo. V sami bivalni površini je bilo namreč najdenih nekaj črepinj (glej tudi keramiko v severnem profilu na x = 6 in z = -1,6, si. 17A), ki pa niso imele kake značilne oblike (fragmenti ostenij), zato jih natančneje kot v čas prazgodovine, ne moremo postaviti. Dokaj heterogene so bile tudi najdbe iz plasti višje. V njej so bili namreč najdeni fragmenti, ki nesporno sodijo v pozno bronasto dobo (t. 7: 10, 11, zelo verjetno tudi t. 8: 1), pa tudi kosi, ki so zanesljivo mladohalštatski (/. 8: 4). Prvi imajo namreč dobre paralele v dobovskem žarnem grobišču (Stare 1975, t. 12: 7; 15: 13; 26: 4 in 46: 6), gubanje pa je na Dolenjskem značilno predvsem za kačasti oziroma certoški horizont (Dular 1982, 85 s.). Heterogenost najdb je dokaz več, da je plast, v kateri ni tudi nobenih sledov gradbene dejavnosti, nastajala postopoma in da so najdbe prišle vanjo najverjetneje kot naplavine z višjih leg naselja. Opredelitev zidu se zdi lažja, ni pa popolnoma brez dilem. Ker leži na plasti, v kateri je bil prav pod njim najden fragment posode z nagubanim ostenjem (t. 8: 4), zanesljivo ni starejši od mladohalštatskega obdobja. Vendar pa v starejšo železno dobo očitno ne sodi. To namreč lahko sklepamo po njegovi obliki, saj so hal-štatska obzidja, kakršna poznamo na printer v Stični ali na Kunklu pod Vrhtrebnjem, drugačnih konstrukcij. V poštev pride torej opredelitev v laten oziroma v poznoantično obdobje. Glede na konstrukcijske detajle (predvsem luknja za stojko na zunanji strani zidu, ki je izrazito prazgodovinski gradbeni element), se bolj nagibamo k mnenju, da je zid latenski. Vendar pa je povsem jasno, da je treba za dokončni odgovor poča- kati na kakšno stratigrafsko bolje izdvojeno podobno konstrukcijo, ki bo potrdila ali pa ovrgla naše domneve. V zasutju obeh jam na skrajnem zahodnem koncu sonde je bilo nekaj keramičnih najdb, ki sodijo v starejšo in mlajšo železno dobo ter v pozno antiko (t. 8: 6-13). Poleg tega je bil na dnu jame, ki je ležala sredi sonde (na x = 1,0 in y = 2, 0), najden novec Valensa (364—378). Ta predstavlja jasen terminus ante quem non. Jami bi torej sodili v poznoantično obdobje, glede na stratigrafske danosti pa ne gre povsem izključiti tudi možnost, da sta recentni. Najdbe v humusu so bile številne in iz vseh doslej omenjenih obdobij (glej t. 9: 1-15 in t. 10: 1-17). Med njimi velja posebej omeniti zelo dobro ohranjen bronast pašni jeziček (t. 10: 17). ki sodi v poznolatenski čas (Nierhaus 1957. 100 ss). Skoraj identičen kos je bil najden tudi na dvorišču SAZU v Ljubljani (Puš 1966, 413 ss). Če na koncu povzamemo dosedanje izsledke, potem vidimo, da ima Sv. Ana nad Vrhpečjo dokaj pestro poselitveno zgodovino. Obljudena je bila že v eneoli-tiku, nato pa v pozni bronasti dobi, starejši in mlajši železni dobi in pozni antiki. Ta širok časovni razpon, ki seveda ni bil sklenjen, pa se da žal dokazati zgolj z najdbami, ne pa tudi s stratigrafijo. Na območju naselja, ki smo ga presekali s sondo, smo namreč ugotovili le eno samo bivalno površino, vse ostale plasti pa so bile nanesene postopoma. To dejstvo nam v marsičem otežuje preučevanje kontinuitete poselitve. Tako na primer ni jasno, ali je bil razvoj med pozno bronasto in zgodnjo železno dobo sklenjen ali pa je med tema dvema obdobjema večja časovna vrzel. Vprašljiva je tudi obljudenost najdišča v starohalštat-skent obdobju. Fragmenta fasetirane in žlebljene latvice (t. 9: 4, 5), ki sta bila najdena v humusu, bi sicer potrjevala to možnost, res pa je tudi, da se takšna ornamentika pojavlja že v pozni bronasti dobi. Problemi vsekakor obstajajo, kar pa je tudi razumljivo, saj z enim samim terenskim posegom ni moč razvozlati vseh vprašanj. SI. 19: Sv. Ana nad Vrhpečjo. sonda I. Planum 2, zid. Abb. 19: Sv. Ana oberhalb Vrhpcč, Schnitt I. Planum 2. Mauer. SI. 18: Sv. Ana nad Vrhpečjo, sonda 1. Planum 2, jama za stojko. Abb. 18: Sv. Ana oberhalb Vrhpcč. Schnitt 1. Planum 2, Pfostenloch. Seznam najdbenih skupkov: Skupek 1: Lega: temnorjava zemlja nad bivalno površino Planum: 7 Kvadrant: 9A, 9B, 9C Faza: / Skupek 2: Lega: najnižja kulturna plast Planum: podiranje zidu, najnižja kulturna plast Kvadrant: 6A, 7A Faza: 1 Skupek 3: Lega: kulturna plast nad bivalno površino Planum: 2, 4, 6 Kvadrant: 4A, 5A, 7B, 7C, 8B Faza: 2 b Skupek 4: Lega: jama ob severnem profilu med x = 2 in x = 4 Planum: 2 Kvadrant: 4A Faza: / Skupek 5: Lega: jama ob severnem profilu med x = 0 in x = 1,6 Planum: 6 Kvadrant: 1A Faza: 4 Skupek 6: Lega: jama v zahodnem delu sonde na x = 1,0 in y = 2,0 Planum: 4a in 5a Kvadrant: 1B Faza: 4 Skupek 7: Lega: humus med x = 0 in x = 9 Planum: 1, 2, 3 Kvadrant: 1A-C do 9A-C Faza: / Dular Gradišče nad Gradiščem pri Trebnjem Lega: Naselje leži na vrhu strmega hriba nekoliko odmaknjeno od glavnih poti, vendar z dobrim razgledom proti Mirenski in Temeniški dolini. Pobočja so strma, najlažji dostop pa je z vzhodne strani, kjer je ožje sedlo (si. 20). Geološka zgradba: Hrib je iz dolomitnega apnenca. Vegetacija: Severni del Gradišča prekriva listnat gozd, na južni strani pa so vinogradi. Voda: Na vrhu vode ni. Posamezni izviri so na pobočjih, vendar že nižje v dolini. Komunikacije: Naselje leži proč od glavnih cest in je odmaknjeno tudi od stranske poti, ki drži od Nemške vasi preko Rodin na Gomilo. Razglednost je odlična, saj je v optični povezavi s Kunklom pod Vrhtrebnjem in Kincljem nad Trbincem. Opis: Naselje leži na vrhu hriba in je skladno s konfiguracijo terena podolgovate oblike (si. 21). Obod je ohranjen le na severni strani, kjer raste gozd. Tu je njegov potek v osrednjem delu viden kot rob lepe 4-5 m široke ježe, za katero je manjša terasa. Na zahodnem delu Gradišča je obod večinoma uničen, vendar pa je na zemljišču še možno ugotoviti, kod je potekal. Dokaj spremenjena je tudi vzhodna polovica oboda, kjer so teraso uničili z gradnjo poti, poškodovali pa so jo še z vkopi pri kopanju peska za gradbeni material. Terasa je zopet ohranjena le na skrajnem vzhodnem delu naselja. Tu je bil po vsej verjetnosti tudi vhod in sicer na kraju, koder vodi v naselje sedanja pot. Po tej strani je namreč dostop na vrh najbolj ugoden, saj so vsa druga pobočja znatno bolj strma. Obod na južni strani so uničili z vinogradi. Ker ima vrh razpotegnjeno obliko, je notranjost naselja dokaj prostorna. Južno polovico so sicer močno spremenili z rigolanjem za vinograde in z gradnjo zidanic, severna stran pa je bolje ohranjena, saj se za robom vleče ozka terasa. Detekcija po notranjosti naselja ni dala nobenih kovinskih najdb, prav tako pa nismo našli niti drobca žlindre. Najdeni kovinski predmeti so bili namreč vsi recentni. Dosedanja raziskovanja: Naselje doslej še ni bilo znano. Odkrili smo ga z rekognosciranjem 1987. leta. Najbližja grobišča: V neposredni bližini Gradišča ni bila doslej odkrita nobena nekropola. Najbližji poznani gomilni grobišči sta gomili pri Rodinah, ki pa sta preveč oddaljeni, da bi ju lahko pripisali temu naselju (najdišči Petrovka pri Rodinah pri Trebnjem in Boravka pri Rodinah pri Trebnjem). Sonda 1 Lega: Naselje je dobro ohranjeno zlasti v gozdu na severni strani hriba. Sondo smo zato zakoličili v ta predel in sicer tako, da je presekala skoraj ravno teraso in dokaj strmo ježo pred njo (si. 21). Bila je 8 m dolga in 3 m široka. Kopali smo jo po planumih. Vrednosti x naraščajo proti severu in vrednosti y proti vzhodu. Vse višine smo merili od stalne točke, ki pa ji nismo izračunali absolutne višine. Terenski izvidi: Lociranje sonde na predelu, kjer je terasa izredno lepo ohranjena, je zbujalo up, da bodo plasti debele. Prav tako smo pričakovali, da bomo na tem predelu naleteli tudi na ostanke kamnite obodne konstrukcije, kar pa se je kasneje pokazalo za zmotno. Stratigrafijo najdišča lahko najbolje ponazorimo z zahodnim profilom. Prerez je namreč pokazal razmeroma enostaven vrstni red plasti, čeprav je bila ločljivost zelo slaba. Posamezne plasti so si bile po barvnih odtenkih zelo podobne, bolje pa so se dale razlikovati po svojih strukturah. Tla hriba pred poselitvijo niso bila ravna. Pri tem seveda ne mislimo zgolj na naklon terena, ki se na tem mestu postopoma spušča od juga proti severu, ampak tudi na razgibanost tal, saj je bilo v zelo zbiti in peščeni ilovnati osnovi več manjših žepov in kotanj. Na to sterilno osnovo je naložena plast temnorjave zemlje. V njej je precej kamnitega drobirja, tu in tam pa se pojavljajo tudi manjši kamni iz krušljivega apnenca. Ta plast je vsebovala največ kulturnih ostalin (keramike). Posamezne fragmente smo registrirali tudi v profilu (primerjaj si. 22). Plast zemlje ni bila naložena na sterilno osnovo povsod enako debelo. Najtanjša je bila v notranjosti naselja (med x = 0 in x = 2), najdebelejša pa na samem robu terase, kjer doseže debelino skoraj 180 cm. Med x = 3,6 in x = 6,6 rjava kulturna plast ni čisto enotna. V njej smo namreč uspeli dokumentirati nekaj temnejših in svetlejših odtenkov, ki pa se barvno komaj ločijo. Bolje jih je moč razlikovati po strukturi, saj sta temnejši lisi bolj mastni, medtem koje svetlejša bolj peščena. Na vprašanje, od kod te komaj zaznavne razlike, ne moremo odločno odgovoriti. Lahko bi bile namreč rezultat naravnih procesov, povsem pa ne smemo izključiti tudi človekove dejavnosti. Dejstvo je namreč, da na območju, kjer smo izkopali sondo, ni bilo nikakršnega sledu požara (hišni lep na primer povsem manjka), zato ta dejavnost v profilu morda ni mogla priti do jasnejšega izraza. Zahodni profil je na liniji x = 4,6 prerezal ostanek sprhnele stojke. Njen obris je bil v jalovi peščeni ilovici zelo jasen, na meji s kulturno plastjo pa se je sled za njim povsem izgubila. Stojka je bila spodaj zašiljena, tičala je med dvema manjšima kamnoma v primarni osnovi hriba. Ker je bila zabita prav na mestu, kjer se terasa prevesi v ježo, je najverjetneje ostanek lesene ograde, ki je obdajala naselbino. Zidu v sondi namreč nismo odkrili, zato je razlaga o leseni konstrukciji zelo sprejemljiva. To pa toliko bolj, saj drugače na mestu, kjer je stala, ne bi mogel nastati tako jasen rob terase. Sloji bi se namreč nalagali vzporedno s prvotno površino hriba. Razen stojke smo v sondi odkrili le še en poselitveni objekt. To je bila 1 m široka in 0,5 m globoka jama v skrajnem jugovzhodnem vogalu sonde. Vkopana je bila v sterilno osnovo, zapolnjevala pa jo je temnorja-va, s peskom pomešana zemlja. V njej smo našli fragmente ustja večjega pitosa. Časovna opredelitev: Kot smo poudarili že pri opisu terenskih izvidov, se je dala v sondi izoblikovati ena sama jasno zaključena plast, zato lahko najdbe obravnavamo skupno. Stratigrafske ugotovitve govore torej v prid zaključku, da naselje na Gradišču ni moglo obstajati dalj časa. To misel pa potrjuje tudi gradivo, med katerim ni kdove koliko pestrih oblik. Dokaj enotna je tudi faktura keramike, saj prevladujejo ok-sidacijsko žgane posode v glavnem rjavih odtenkov. Velika večina najdb je kronološko neobčutljivih. To velja tako za latvice kot tudi večino ustij in ostenij loncev, od katerih so nekatera okrašena z razčlenjenimi plastičnimi rebri. Za ta pa je znano, da se pojavljajo skoraj v vseh obdobjih. Poleg teh splošno razširjenih tipov se na Gradišču pojavlja tudi nekaj povsem specifičnih oblik, ki jih med gradivom z ostalih doslej raziskanih dolenjskih naselbin ni. Zato si jih velja nekoliko podrobneje ogledati. Na prvem mestu moramo omeniti fragmente pitosov oziroma loncev, ki imajo na notranji strani fasetirana ustja (npr. t. 11: 3, 4, 10 in t. 21: 10). Ta okras pri nas sicer ni neznan, poudariti pa velja, da nastopa razmeroma redko in še to v glavnem v žarnogrobiščnih SI. 20: Gradišče nad Gradiščem pri Trebnjem. Pogled na naselje z jugovzhoda. Abb. 20: Gradišče oberhalb Gradišče pri Trebnjem. Blick auf dic Siedlung von Sudostcn. oziroma zgodnjehalštatskih kompleksih (cfr. Stare 1975, t. 30: 8, 33: 2, 57: 3 itd. Dular 1979, t. 3: 1, 7: 6; Teržan 1990, t. 60: 10). Številnejši je v severni Bosni (Maric 1964, t. 2: 9-19), ki morda predstavlja tudi eno od njegovih izvornih področij. Druga oblikovna posebnost gradiva z Gradišča so poševni jezičasti držaji (npr. t. 17: 1-10). Takšne aplike bi zaman iskali v doslej sondiranih dolenjskih naseljih, pač pa so zopet domače v Bosni (Čurčič 1902, t. 6: 2; Maric 1964, t. 8: 1, 7; Radimsky 1896, Fig. 72) in na Štajerskem (Teržan 1990, t. 23: 16; 34: 16; 75: 3). Tod se pojavljajo v istem obdobju kot zgoraj omenjeno fasetiranje. Razmeroma številne in zato tipične za Gradišče pri Trebnjem so tudi sklede z izvihanim ustjem (t. 10: 2, 4, 9-12). Na Dolenjskem so bile takšne forme doslej neznane, najboljše paralele pa imajo na nekoliko oddaljenem Moravskem (Rihovsky 1982, t. 10: A2, 24: 21-22, 32: A2), kjer sodijo na konec pozne bronaste dobe. Kronološko poveden je tudi fragment manjše posodice (najverjetneje skodele) z rahlo izvihanim ustjem (t. 12: 2). Tako po načinu izdelave kot tudi po obliki ima tovrstno posodje najboljše paralele v podobni keramiki z nekaterih belokranjskih najdišč (Dular 1973, t. 2: 6, 5: 2, 6: 2), kjer sodijo take skodele v horizont Podzemelj. Če torej na koncu na kratko strnemo dosedanje izsledke, potem lahko zapišemo naslednjo misel: keramika z Gradišča pri Trebnjem ima dokaj enoten videz. Tiste oblike in ornamenti, ki smo jih kronološko opredelili, sodijo namreč na konec pozne bronaste oziroma na začetek železne dobe. Govorjeno v kronoloških shemah, ki veljajo za osrednjo Slovenijo, bi bil to čas horizonta Ljubljana II oziroma horizonta Podzemelj. Čeprav kaže gradivo močne žarnogrobiščne po- teze, pa ni za zdaj med njim ne starejših, prav tako pa tudi ne mlajših najdb. Gradišče pri Trebnjem je bilo torej poseljeno le krajši čas. Podobno situacijo smo odkrili tudi na Zempohu nad Ostrožnikom. Na vprašanje, kje tiče vzroki za tako kratkotrajno poselitev, za zdaj še ne moremo odgovoriti. Tu bo treba pač počakati na nadaljnje raziskave. Seznam najdbenih skupkov: Skupek 1 Lega: kulturna plast med x = 0 do x = 8 Planum: od 1 do 10 Kvadrant: od 1A-C do 8A-C Faza: 1 Skupek 2 Lega: jama ob vzhodnem profilu Planum: / Kvadrant: 1C Faza: 1 Dular Gradec pri Mirni Lega: Naselje leži na manjši vzpetini tik nad reko Mirno. Severna in vzhodna pobočja so zelo strma, dostop z ostalih strani pa je po zložnem terenu ugoden. Na vrhu je prostran plato. Geološka zgradba: Hrib je iz apnenca (si. 23, 24). Vegetacija: Listnat gozd. Voda: Reka Mirna, ki teče ob severozahodnem vznožju hriba. Komunikacije: Lega naselja je ugodna, saj leži na kraju, kjer se ozka dolina reke Mirne razširi v široko ravan. Tako z lahkoto nadzira dostop v rodovitno in prostrano Mirensko dolino, iz katere vodijo poti proti vzhodu (Sevnici), severu (Moravčam pri Gabrovki) in zahodu (Trebnjemu). SI. 22: Gradišče nad Gradiščem pri Trebnjem, sonda 1. Zahodni profil. M. 1:50. Abb. 22: Gradišče obcrhalb Gradišče pri Trebnjem, Schnitt 1. Wcstprofil. M. 1:50. Opis: Hrib ima obliko podolgovatega hrbta, ki se postopoma dviga od vzhoda proti zahodu. Sodeč po terenu, se je naselje lahko širilo po celem hribu, za poselitev pa je bila zelo primerna tudi manjša terasa na njegovem severnem pobočju. Prostora za naselitev je bilo torej dovolj. Utrdbeni ostanki so vidni le na samem vrhu Gradca, kjer je obod naselja ohranjen kot rob 5-6 m široke ježe, za katero se širi prostran, skoraj raven teren (si. 25). Drugod fortifikacijskih sistemov ni, kar pa še ne izključuje možnosti, da ne bi bil lahko poseljen tudi ostali del prostranega hrbta. Obod na samem vrhu je precej poškodovan. Močno so ga namreč načeli vojaški jarki, ki so bili med drugo svetovno vojno izkopani vzdolž celega oboda. Notranjost pa je, kot smo že omenili, skoraj ravna in zelo primerna za poselitev. Dosedanja raziskovanja: Naselje na Gradcu do leta 1988 ni bilo raziskovano. Prvič ga omenja Jernej Pečnik (Pečnik 1889, št. 126). Najbližja grobišča: Nekropola iz bakrene dobe, kamor Gradec sodi, ni znana. Pač pa se je najbližje železnodobno grobišče razprostiralo na območju Roj na drugi strani reke Mirne. Antične grobove omenja Pečnik na njivah pri cerkvi sv. Helene, ki pa jih nismo ožje locirali (Pečnik 1904, 37). Sonda 1 Lega: Kopasti vrh Gradca je nudil za raziskavo bolj malo ugodnega prostora. Med drugo svetovno vojno je bil namreč prav na kraju, kjer poteka obzidje, izkopan globlji vojaški jarek, ki je dodobra uničil arheološke ostaline. Jarek poteka okoli celega hriba, le na jugovzhodni strani se od roba nekoliko odmakne. Zato smo postavili sondo prav na to, kolikor toliko nedotaknjeno mesto (si. 25). Bila je 14 m dolga in 3 m široka, presekala pa je ježo, zid in teraso. Tako smo dobili profil, ki je razmeroma dobro pojasnil način gradnje zidu in zaporedje plasti, ki so se nabrale za njim. Sondo smo kopali po metodi planumov. Točka x = 0, y = 0 je bila v notranjosti naselja. Vrednosti x so naraščale od severa proti jugu, vredno- Sl. 24: Gradec pri Mirni. Pogled na naselje s severa. Abb. 24: Gradec bei Mirna. Blick auf die Siedlung von Nordcn. SI. 23: Gradec pri Mirni. Pogled na naselje z jugovzhoda (foto: Jože Hanc). Abb. 23: Gradec bei Mirna. Blick auf die Siedlung von Siidosten. sti y pa od zahoda proti vzhodu. Vse višine so bile merjene od stalne točke, ki ima nadmorsko višino 199 m. Terenski izvidi: Za ponazoritev dogajanj na tem delu naselja smo uporabili zahodni profil (pril. 2A). Prav na dnu se preko cele sonde širijo naravne skale. To je močno krušljiv apnenec, ki tvori prvotno površino hriba in ki je mestoma že preperel v rdečo sterilno ilovico. Najnižja plast s kulturnimi ostalinami se vleče na skrajnem južnem koncu profila med x = 10 in x = 14. To je ilovica, ki leži na naravni skali, v njej pa so bili razmeroma številni keramični fragmenti. Plast je debela v povprečju okoli 15 cm in na jugu izgine v profilu, medtem ko se na severni strani pri x = 10 postopoma stanjša in izklini. Struktura plasti je enotna, najdbe v njej pa so ležale razpršene v treh kvadrantih (13 C, 14 B, 14 C), kar govori v prid dejstvu, da je plast nastajala postopoma. Na to najnižjo kulturno plast je bilo postavljeno kamnito obzidje. Na njegove ostanke smo naleteli že kmalu pod humusom, pravi obris pa se je pokazal šele v planumu 5, ko je bila odstranjena večina ruševin (pril. 3B in si. 26). Še preden smo pričeli z izkopavanjem, je bilo moč iz konfiguracije tal razbrati, da se na kraju, kjer smo zakoličili sondo, rob terase naglo zasuče proti severovzhodu (si. 25). To ugotovitev je kasneje v celoti potrdil tudi izkop, ki je pokazal, da se pod površino skriva razmeroma dobro ohranjen zid, ki je imel prav na območju sonde svoj vogal. Zid namreč v vzhodni polovici sonde še poteka v smeri vzhod-zahod, nato pa se njegova smer ostro zalomi in pod kotom 115° nadaljuje proti severovzhodu. Zaradi takega poteka smo pri izkopavanju posvetili vso pozor- nost izkopu vogala. Na žalost pa je bila zunanja fronta, razen dveh kamnov na x = 12,7, že odnesena, zato vogala nismo ugotovili. Razmeroma dobro pa je bil ohranjen kot na notranji strani zidu, saj so ostali kamni fronte na svojem prvotnem mestu (pril. 3B). Zid je torej približno 1 m pred zahodnim profilom ostro spremenil svoj potek. Ta ugotovitev je pomembna, saj govori za razmeroma zahtevno gradnjo poligo-nalno zasnovanih obrambnih zidov, ki jih pri nas za zdaj v tem obdobju še nismo poznali. Ker je zid zahodni profil presekal skoraj pod pravim kotom, se je zelo jasno pokazala njegova struktura (pril. 2A). Razmeroma dobro je namreč vidna notranja fronta, ki se je ohranila v dveh temeljnih kamnih na x = 11. Nad tema kamnoma je plast zemlje in grušča, višje pa leži še en večji kamniti blok. Sodeč po grušču, ki je vmes, zgornji kamen ni na prvotnem mestu, saj je plast grušča in zemlje pod njim predebela (čez 20 cm), da bi ga lahko brez zadržkov označili kot del notranje fronte zidu. Očitno je torej, da je na to mesto zdrknil z neke višje lege. Tudi zunanja fronta se je ohranila le v temelju. To je velik kamnit blok na x = 12,65, ki leži neposredno na najstarejši kulturni plasti. Kamen nad njim je prav tako del fronte, ki pa ga je pritisk zemlje oziroma gruščnatega polnila že potisnil navzven. Notranjost SI. 26: Gradec pri Mirni, sonda 1. Planum 5, zid. Abb. 26: Gradec bei Mirna, Schnitt 1. Planum 5, Mauer. SI. 25: Gradec pri Mirni. Tloris naselja. M. 1:1500. Abb. 25: Gradec bei Mirna. GrundriB der Siedlung M. 1:1500. zidu je zapolnjena z gruščem, manjšimi lomljenci in temnorjavo zemljo ter kaže tako dokaj enotno strukturo (si. 27). V polnilu zidu ni bilo najdb. Ko je zid stal, se je za njim postopoma nabrala do 80 cm debela plast rjave ilovice. Ta plast leži v večjem delu sonde nad naravnimi skalami, deloma pa prekriva tudi rdečerjavo jalovo ilovico (npr. v zahodnem profilu med x = 1,2 do x = 3, 0). Tik za zidom v notranjosti naselja je naložena na najstarejšo kulturno plast, na kateri stoji tudi samo obzidje. Plast za zidom v notranjosti naselja ima enotno strukturo. To je, kot že rečeno, rjava ilovica brez večjih barvnih sprememb, kar govori v prid dejstvu, da se je nalagala postopoma. Najdbe v njej so zelo skromne in razpršene. V planumu 5, ki je prerezal prav to plast, vidimo, da se med x = 4 in x = 8 vzporedno z notranjo fronto zidu vleče pas kamnov, ki so mestoma celo dvojni (pril. 3B). Glede na lego in potek dajejo videz zidu. Ti kamni so se namreč v isti liniji posamič pojavili že v planumu višje (pril. 3A), okoli njih pa je ležalo precej lepa. Pri x = 5,6 y = 2,2 je bila tik ob vrsti kamnov manjša ovalna lisa z ogljem in drobci hišnega lepa, ki je morda ostanek stojke. Dokumentirali smo jo lahko v dveh planumih (pril. 3A in 3B). Iz vsega, kar je bilo rečeno, lahko torej povzamemo, da je vrsta kamnov lahko temelj stavbe, ki pa ji nismo uspeli ugotoviti ne velikosti in ne oblike. V to pravkar opisano plast rjave ilovice, ki je nastala za zidom, je bila vkopana večja jama s pečjo. Dokumentirali smo jo v planumu 4 (pril. 3A), kjer se je njen obris ohranil kot sled ovalne lise v severovzhodnem vogalu sonde. Jama je zelo dobro vidna tudi v severnem (pril. 2B) in vzhodnem (pril. 2C) profilu, kjer opazimo, da je imela banjasto dno. Z izkopom je nismo odprli v celoti, ampak le del, saj se je nadaljevala pod severni in vzhodni profil. Jama je bila zapolnjena s temnorjavo mastno zemljo, ki se je dobro ločila od okoliške rjave ilovice, v katero je bila vkopana. V zemlji smo našli precej drobcev hišnega lepa. V jugozahodnem delu jame je bila peč. Na njene ostanke smo zadeli že v planumu 4, v katerem se je pokazal kup močno prežganega lepa, ki je bil mestoma debel čez 10 cm (si. 28). Ležal je v polkrogu, ob njem SI. 27: Gradec pri Mirni, sonda 1. Profil preko zidu. Abb. 27: Gradec bci Mirna, Schnitt 1. Profil durch die Mauer. (deloma pa tudi na njem) pa je bilo nekaj kamnov (si. 29). Peč je bila zapolnjena z rjavočrno zemljo, kamni, prežganim ometom in drobci oglja. Oglje je ležalo tudi na dnu in ob robovih peči. Plast žganine je bila na nekaj mestih debela čez 2 cm, kar je dobro pokazal tudi prečni profil (si. 28). Na dnu peči smo našli ostanke razbitega, lepo okrašenega lonca (si. 30 in t. 25: 14). Na območju jame, ki jo lahko brez zadržkov interpretiramo kot bivalni objekt s pečjo, smo odkrili tudi obrise vertikalno zabitih stoj k. Dve sta se ohranili v planumu 4 (pri x = 1,1; y = 3,0 in x = 1,9; y = 2,7), obris tretje pa je viden v severnem profilu (pri y = 2,8). Njihove arhitektonske povezave z jamo, h kateri nedvomno sodijo, nismo uspeli razvozlati. Ko jame s pečjo niso več uporabljali, je bila čeznjo nasuta do 12 cm debela plast svetlorjave ilovice. To nasutje, v katerem ni bilo nobenih najdb, je dobro vidno v severnem profilu (pril. 2B), kjer se vleče čez celotno površino jame, torej od y = 1,4 do y = 3,5. Deloma smo ga uspeli registrirati tudi v vzhodnem profilu (pril. 2C), vendar pa ga je tu že po slabih sedemdesetih cm (pri x = 0,65) prekinila manjša jama. Ilovnato nasutje je pomembno zlasti zato, ker nam je uspelo z njegovo pomočjo v notranjosti naselja jamo s pečjo jasno ločiti od najvišje bivalne površine. Nad svetlorjavo ilovico, ki je, kot smo to že omenili, brez najdb, je namreč naložena še ena kulturna plast. Raztezala se je v dveh delih po celi površini sonde, kar je dobro dokumentirano zlasti v zahodnem profilu (pril. 2A). Gre za kompaktno plast temnorjave zemlje, v kateri je bilo veliko kosov hišnega lepa, keramike in kosti. Če gre v tem primeru za dva bivalna objekta (hiši), ni mogoče zanesljivo reči. Najdbe v plasti so ležale razpršene, večjih koncentracij nismo opazili. Prav tako nismo v tej plasti nikjer naleteli na ostanke arhitekture. Izjema je le tanek kol, katerega sled se pri y = 3,3 vidi v severnem profilu (pril. 2B). Kol je bil rahlo poševno zabit in sega iz kulturne plasti v nižje ležeče svetlorjavo ilovnato nasutje. Pomembna je ugotovitev, da sega ta najvišje ležeča bivalna površina pri x = 11 čez notranjo fronto zidu (pril. 2A). S tem je namreč jasno, da v času njenega nastanka obzidje ni bilo več v uporabi. Najvišje ležeči plasti (recentni humus in rjava zemlja pod njim) sta nastali z naravnim preperevanjem gozda. Najdbe v njih so sicer številne, po količini pa še zdaleč ne dosegajo pod njima ležeče najmlajše bivalne površine. Če na koncu na kratko povzamemo dosedanje ugotovitve, lahko na tem predelu Gradca izdvojimo naslednje poselitvene faze: Faza la: najnižja kulturna plast pod zidom tik nad naravno skalo. Faza lb: zid in pripadajoča kulturna plast v notranjosti naselja. Faza 2: jama s pečjo. Faza 3: najvišja bivalna površina. Časovna opredelitev: Posamezne faze, ki smo jih izdvojili s pomočjo stratigrafije, moramo vpeti še v širši kronološki sistem. To opravilo pa niti ni tako enostavno, saj nimamo za slovenski prostor za obdobje neolitika in eneolitika, kamor Gradec pri Mirni sodi, izdelane nobene moderne kronološke sheme. Vsi dosedanji poskusi so namreč narejeni brez sodobnih tipoloških analiz, podprti pa niso niti s stratigrafijo, zato je njihova uporabnost skrajno omejena. Izjema je Parzingerjeva razdelitev Ljubljanskega barja (Par-zinger 1984), ki sloni res zgolj na tipološki metodi, vendar pa je avtor preveril pravilnost svojih analiz s številnimi prepričljivimi in dobro datiranimi analogijami iz podonavskega in vzhodnoalpskega prostora. Dokler torej nimamo za širši predalpski prostor izdelane lastne kronološke sheme (stratigrafija Gradca je vsekakor korak k temu cilju), se bomo pač naslonili na razdelitev Ljubljanskega barja, čeprav se moramo zavedati, da razvoj na Dolenjskem in v Ljubljanski kotlini verjetno ni potekal povsem identično. Vendar pa so to že vprašanja, ki presegajo okvir tega odstavka, zato jih pač puščamo ob strani. Najnižja kulturna plast pod zidom tik nad naravno skalo, ki smo jo označili kot fazo la, je vsebovala razmeroma enotne najdbe. To so sklede in sklede z nogo, narejene iz prečiščene gline, z rdeče barvano površino (t. 22: 1, 2, 10). Vmes se pojavljajo tudi ustja in obodi loncev, ki so pogosto okrašeni z vtisi prsta in snopi topih vrezov (t. 22: 5, 12 in t. 23: 6 ). V tej plasti je bilo tudi nekaj fragmentov glinastih zajemalk (t. 23: 12, 13). Za vse te oblike najdemo najboljše paralele na najdišču Resnikov prekop (Korošec 1964. t. 4: 2; 7: 1; 8: 1; 14: 5; Harej 1975, t. 2: 1, 3, 4). Po Parzingerjevi kronologiji se takšne najdbe, kot smo jih našli v najnižji plasti na Gradcu pri Mirni, pojavljajo v obeh najstarejših časovnih horizontih Ljubljanskega barja, torej v Resnikovem prekopu-a in Resnikovem prekopu-b (Parzinger 1984, 32 ss). Vendar pa bo treba glede na številne nove okrasne motive, ki so tuji lengyelski kulturi (snopi vrezov pod ustjem, vtisi) misliti predvsem na mlajši horizont (Resnikov prekop-b). Kronološka vzporednost najstarejše plasti na Gradcu pri Mirni s I. in zlasti II. horizontom Ljubljanskega barja se zdi zato več kot verjetna. Kot smo že omenili, je bil na to najstarejšo poselitveno plast na Gradcu postavljen zid, za katerim se je naložil skoraj 80 cm debel sloj rjave ilovice. Najdbe v tem sloju so bile zelo redke, vendar pa se bistveno ne razlikujejo od gradiva iz najnižje kulturne plasti. Tudi tu smo namreč naleteli na rdeče barvane sklede (/. 24: SI. 28: Gradec pri Mirni, sonda 1. Tloris in profil peči. M. 1:50. Abb. 28: Gradec bei Mirna, Schnitt 1. GrundriB und Profil des Ofens. M. 1:50. + (D riava ilovica brauner Lehm hišni lep Huttenlehm temnorjava zemlja dunkelbraune Erde oglje Holzkohle živa skala gewachsener Fels 9* l koščki lepa Huttenlehmbrocken temnoriava (ilovnata) zemlja dunkelbraune lehmige Erde Pril. 2: Gradcc pri Mirni, sonda 1. A: zahodni profil. B: severni profil. C: vzhodni profil. M. 1:50. Beil. 2: Gradec bei Mirna, Schnitt 1. A: Westprofil. B: Nordprofil. C: Ostprofil. M. 1:50. svetlorjava ilovica hellbrauner Lehm rjavofirna zemlja schwarzbraune Erde rjavordeCa ilovica braunroter Lehm rjava (ilovnata) zemlja braune lehmige Erde rjava zemlja braune Erde rv oglje Holzkohle koSčki lepa Huttenlehmbrocken živa skala gewachsener Fels lice zidu Mauerkante Pril. 3: Gradec pri Mirni, sonda 1. A: planum 4. B: planum 5. M. 1:50. Beil. 3: Gradec bei Mirna. Schnitt 1. A: Planum 4. B: Planum 5. M. 1:50. humus Humus hišni lep Huttenlehm rjava (ilovnata) zemlja braune lehmige Erde temnorjava (ilovnata) zemlja dunkelbraune lehmige Erde rjava ilovica brauner Lehm temnorjava zemlja dunkelbraune Erde oglje Holzkohle koščki lepa Huttenlehmbrocken živa skala gevvachsener Fels 10, 11) in ostenja posod, ki so okrašene z vrezi oziroma vtisi (t. 24: 15), torej na značilen keramični repertoar, ki sodi v horizont Resnikov prekop-b. Drugačna je keramika iz jame s pečjo (Gradec -faza 2). Tu mislimo predvsem na dva lonca, ki sta okrašena z značilno lasinjsko ornamentiko (t. 25: 13, 14) in za katera na Ljubljanskem barju ni ustreznih paralel. Fragment skoraj enakega lonca je bil odkrit v Ajdovski jami (Korošec 1975, t. 13: 2), žal v strati-grafsko nejasni situaciji. Časovni odnos 2. faze Gradca z Ljubljanskim barjem zato ni povsem jasen. Predvsem se postavlja vprašanje, ali je to še vedno čas horizonta Resnikov prekop-b in ali je razvoj v Ljubljanski kotlini in na Dolenjskem res potekal popolnoma vzporedno. Kot bomo namreč videli v naslednjem odstavku, je najmlajša bivalna površina na Gradcu vzporedna s III. horizontom Ljubljanskega barja, to pa bi seveda pomenilo, da sodi 2. faza Gradca (jama s pečjo) nekako v čas med horizontoma Resnikov prekop-b in Maharski prekop-a. Problem je vsekakor zanimiv, pojasniti pa ga bo mogoče le z novimi podatki iz stratigrafsko dobro raziskanih najdišč. Najvišja bivalna površina na Gradcu pri Mirni (faza 3) je vsebovala zelo pestre oblike posod in ornamen-tov. Zanimivo je, da se v tej plasti tu in tam še vedno pojavljajo klasični lasinjski ornamenti (/. 34: 8, 10, 11), ki so bili značilni za prejšnjo fazo. Vendar pa so zelo redki, saj jih zamenja drugo okrasje, med katerim velja omeniti zlasti brazdasti vrez (t. 29: 14; 32: 13 in 34: 17), razčlenjena plastična rebra (npr. t. 27: 5, 6 in 32: 1) in metličenje (t. 29: 25, 26). Bistvena razlika je tudi v načinu izdelave posod, ki so sedaj večinoma temno žgane in pogosto porozne. Vmes so tudi nekateri dolbeni ornamenti, ki bi oblikovno sodili v krog tako imenovanega tipa Hrnje-vac kulture Retz-Gajary (po Dimitrijeviču) (/. 34: 20), vendar pa je prav ta pojem za zdaj časovno in kulturno tako zamegljen, da si z njim ne moremo veliko pomagati. Če ga že uporabljamo, potem bi morda na Dolenjskem govorili lc o ornamentalnem stilu, nikakor pa ne o kulturi. Vzporejanje z Ljubljanskim barjem nam omogočajo zlasti tipične oblike loncev in skled z izvihanim in rahlo odebeljenim ustjem (npr. t. 28: 12-14, 16), ki so značilne za horizont Maharski prekop-a (Bregant 1975, t. 14: 1, 8; 29: 8; Bregant 1974, t. 2: 5; 3: 2). Isto velja za razčlenjene držaje (npr. t. 30: 17-19), ki so na Maharskem prekopu prav tako zelo pogosti (Bregant 1975, t. 19: 7; 27: 1, 4, 8 itd.). H. Parzinger je v svoji študiji jasno pokazal, da moramo horizont Ljubljansko barje III (Maharski prekop-a) časovno vzporejati s stopnjo Boleraz v Podonavju (Parzinger 1984, 37 ss). Da sodi tudi najvišja bivalna površina na Gradcu pri Mirni prav v ta čas, dokazujejo še nekateri ornamenti (npr. razčlenjena plastična rebra pod ustji posod - glej t. 27: 5, 6 in 32: 1 - in vrezi v obliki ribje kosti t. 34: 16), ki sodijo prav tako med tipičen inventar skupine Boleraz. Čas, ko je bil Gradec pri Mirni obljuden, lahko torej vzporejamo s prvimi tremi horizonti Ljubljanskega barja. Gledano širše, je ta razvoj vpet med pozno lengyelsko in zgodnjo badensko kulturo. Seznam najdbenih skupkov: Skupek 1: Lega: iz rjavordeče ilovice pod zidom tik nad naravno skalo Planum: / Kvadrant: 13C Faza: la Skupek 2: Lega: pod ruševinami pred zidom Planum: / Kvadrant: 14B Faza: la Skupek 3: Lega: rjava ilovica za obzidjem v notranjosti naselja (spodnja plast) Planum: 5 in 6 Kvadrant: 8B, 10C Faza: lb Skupek 4: Lega: rjava ilovica za obzidjem v notranjosti naselja (zgornja plast) Planum: 4 Kvadrant: 2A, 3A, 3B, 3C, 6B, 7B Faza: lb SI. 29: Gradcc pri Mirni, sonda 1. Peč. Abb. 29: Gradec bci Mirna. Schnitt 1. Ofcn. SI. 30: Gradec pri Mirni, sonda 1. Fragmenti lonca na dnu peči. Abb 30: Gradec bci Mirna. Schnitt 1. Topffragmcntc im Ofcn. Skupek 5: Skupek 6: Skupek 7: Skupek 8: Skupek 9: Skupek 10: Lega: jama s pečjo med x = 9,7 in x = 12 Planum: 4, 5 Kvadrant: 1B, 3A, 1A, 2B Faza: 2 Lega: peč Planum: 4, 5 Kvadrant: 2B Faza: 2 Lega: humus med ruševinami zidu Planum: 4, 5 Kvadrant: 12B. 12C, 14A, 14B, 15C Faza: ? Lega: najvišja bivalna površina med x = 0 in x = 9 Planum: 2, 3, 4 Kvadrant: 4A-C do 12A-C Faza: 3 Lega: najvišja bivalna površina med x = 9 in x = 12 Planum: 2, 3 Kvadrant: 1A-C do 3A-C Faza: 3 Lega: humus Planum: 1/1 in 1/2 Kvadrant: 1A-C do 13A-C Faza: / Dular Kincelj nad Trbincem Lega: Kincelj je manjši hrib, ki se dviga severozahodno od vasi Trbinc. Vrh v bližnji okolici ni najvišji, saj ga presegata Trbinc na severovzhodu in Brezovački hrib na jugu. Njegova pobočja so dokaj strma, kar velja še posebej za zahodno stran, ki je obrnjena proti dolini potoka Vejar. Kincelj je razmeroma strm tudi na vzhodu, medtem ko se teren proti jugu bolj zložno spusti do manjše ravnice, sredi katere stoji vas Trbinc. Geološka zgradba: Hrib je iz apnenca. Vegetacija: Vrh Kinclja je porasel z mešanim gozdom. Na severni strani je pobočje travnato, na zahodu pa se do roba naselja raztezajo vinogradi. Voda: Potok Vejar ob severovzhodnem vznožju vrha. Komunikacije: Lega Kinclja je strateško ugodna, vendar pa je od doline Gomilščice, ki je glavna komunikacijska vez med Temeniško in Mirensko dolino, nekoliko odmaknjen, tako da je optično ne nadzira. Kljub temu pa je naselbina na Kinclju nad Trbincem osrednja postojanka, ki z zahodne strani obvladuje vstop v Mirensko dolino. Opis: Naselbina ima ovalno obliko. Obod gradišča je sklenjen in teče dobrih 50 m pod vrhom Kinclja (si. 32). Njegov potek je dobro viden zlasti na severni strani, kjer je ohranjen kot terasa z zelo lepim robom. Terasa je ohranjena tudi na vzhodu, vendar pa na tem predelu ni tako izrazita. Na južni strani je obod uničen. Na tem predelu je bila prav na njegovem robu zgrajena manjša zidanica, ob njej pa se seveda raztezajo vinogradi, ki so poškodovali naselbinske ostaline. Dohod do naselja ni jasen. Zdaj vodita vanj dve poti, vendar pa zgolj s topografskim opazovanjem ni mogoče ugotoviti, če je bil na teh mestih tudi nekdanji vhod. Verjetnejši je dostop na vzhodni strani naselja. V notranjosti se pobočje izza terase postopoma dvigne proti vrhu Kinclja. Izrazitejših teras oziroma manjših platojev v naselju ni. Dosedanja raziskovanja: Najdbe s Kinclja so bile znane že v preteklem stoletju. Tu je bil leta 1848 izkopan rimski napisni kamen (CIL 3. 3913 + add. p. SI. 31: Kincclj nad Trbincem. Pogled na naselje z juga. Abb. 31: Kincclj obcrhalb Trbinc. SUdscite der Siedlung. 1737), ki ga hrani Narodni muzej v Ljubljani (Freyer 1851, 1; Mullner 1879, 98 in 274), na hribu pa je bil najden tudi novec Anastazija I. (Hrovat 1885, 74) in štiri železne kopače (Deschmann 1888, 122). Avgusta 1980 je na vrhu Kinclja sondiral Davorin Vuga, vendar je bila 5 m dolga in 1 m široka sonda zaradi neprimerno izbranega prostora negativna (Vuga 1982, 155 s). Najbližja grobišča: Nekropola se je širila po njivah, ki se raztezajo ob južnem vznožju Kinclja. Področje nosi ledinsko ime Devce. Tod omenja skeletne grobove že Pečnik (Pečnik 1889, št. 22), na pomemben poznohalštatski grob s čelado pa so naleteli tudi 1973. leta pri kopanju zemlje ob poti na skrajnem severozahodnem območju njivske terase (Gabrovec 1990, 105 ss). Sonda 1 Lega: Sondo smo zakoličili v severozahodnem delu naselja (si. 32). Vrh Kinclja je namreč skalnat, saj kamnito osnovo prekriva le tanek sloj humusa, zato se nam je zdelo mesto ob robu še najbolj obetajoče. To je pokazala tudi manjša vrtina, ki smo jo napravili leta 1986; takrat smo ugotovili, da se na terasi raščena tla pričenjajo slab meter pod današnjo površino. SI. 32: Kinccij nad Trbincem. Tloris naselja. M. 1:1500. Abb. 32: Kincelj oberhalb Trbinc. GrundriB der Siedlung. M. 1:1500. Sonda je bila postavljena tako, da je presekala rob naselja. Segala je 3 m po pobočju in 4 m v notranjost po tamkajšnji nekoliko nagnjeni terasi. Bila je 7 m dolga in 4 m široka. Merski sistem je bil postavljen tako, da so vrednosti x naraščale proti severu in vrednosti y proti zahodu. Vse višine so bile merjene od stalne točke, ki pa ji nismo izmerili absolutne nadmorske višine. Terenski izvidi: Dogajanje na tem predelu Kinclja lahko najbolje ponazorimo na zahodnem profilu (si. 33). Le-ta je pokazal dokaj enostavno strukturo, saj so se v njem izluščile pravzaprav le tri plasti. Prav na dnu se vleče čez celo površino sonde najprej rumena peščena ilovica. To so raščena jalova tla hriba, ki rahlo padajo od juga proti severu. V tleh se pojavlja preperel kamnit drobir, tu in tam pa tudi večje naravne skale. Najstarejša kulturna plast, ki leži neposredno na sterilni ilovici, je debela v povprečju nekaj čez 20 cm. Sledili smo ji lahko od južnega roba sonde (pri x = 0) pa vse do linije x = 5,6, kjer se nenadoma zaključi. To je temnorjava zemlja dokaj enotne strukture, v kateri je bilo precej fragmentov keramike in hišnega lepa. Najdbe so zgoščene zlasti med linijama x = 2 in x = 3, kjer smo s sondo očitno presekali ostanke stavbe. Celotna situacija je dobro dokumentirana tudi v planumu 3 (si. 34). V njem so se namreč ob zahodnem profilu pokazali obrisi večje pravokotne lise temnorjave zemlje, ki je na južni strani jasno omejena, medtem ko se na severu staplja s črnorjavim humusom. Sredi lise je nekaj kamnitega drobirja in veliko koščkov hišnega lepa. Druga, nekoliko manj izrazita lisa se širi tudi ob vzhodnem profilu. Med njima je pri x = 3,4 in y = 2,3 ohranjena zelo lepa luknja za stojko. Luknja ima kamnite zagozde, sredino pa zapolnjuje črna zemlja. Dva obrisa stojk smo odkrili tudi južno od lise, medtem ko se je sled tretje zelo lepo ohranila v zahodnem profilu (na liniji x = 2,4). S sondo smo torej zanesljivo prerezali ostanke hiše. Žal ji zaradi slabe ohranjenosti in zato, ker se lisi nadaljujeta v oba profila, nismo mogli ugotoviti velikosti in oblike. V temnorjavi zemlji je bilo poleg hišnega lepa tudi precej fragmentov keramike, v vzorcih pa je bila ugotovljena tudi dokaj pestra prisotnost zoglenelih žitaric in drugih semen. Temnorjavo kulturno plast, h kateri sodijo tudi pravkar opisani ostanki hiše, prekriva na vrhu tenek sloj drobnega grušča (si. 33). Grušč se vleče čez cel profil vse do linije x = 5,8, kjer smo naleteli na zid. Grajen je bil iz dvojne vrste kamnov, od katerih so merili največji do 40 cm v premeru, večina pa je bila manjših (si. 35). Zid, ki je bil grajen v suhi tehniki, ni ohranjen v celoti, saj mu deloma manjkajo zunanji kamni (si. 36). Postavljenje bil na poravnano ležišče, ki je bilo vsekano v raščena tla hriba (si. 33). Prostor med kamni je bil zapolnjen s temnorjavim humusom, v katerem smo pri x = 5,7 in y = 2,3 našli bronast novec Arkadija (383-388) in majhen bronast okov (t. 38: 6). Nad plastjo grušča je naložena do 50 cm debela plast temnorjavega humusa (si. 33). V njem je bilo veliko preperelih korenin in tu pa tam drobni kamenčki. SI. 33: Kinccij nad Trbincem, sonda 1. Zahodni profil. M. 1:50. Abb. 33: Kincelj oberhalb Trbinc, Schnitt 1. Westprofil. M. 1:50. SI. 34: Kinccij nad Trbincem. sonda 1. Planum 3. M. 1:50. Abb. 34: Kincelj oberhalb Trbinc. Schnitt 1. Planum 3. M. 1:50. + + (S iira s P> <9-V, M rjava zemlja braune Erde polnilo Erdfullung rumena peščena ilovica gelbor sandiger Lehm humus Humus živa skala gewachsener Fels koščki lepa Huttenlehmbrocken luknja za stojko Pfostenloch +- + polnilo Erdfijfcjng rumena peftčana ilovica gelber aandiger Lahm Zelo številne so bile v tej plasti tudi najdbe. Gre seveda za fragmente keramike, ki so ležali enakomerno razpršeni po celi plasti. Poselitev je bila očitno višje na pobočju, najdbe pa so prišle na to mesto z denudacijo. Časovna opredelitev: S pomočjo stratigrafije in najdb lahko za zdaj na Kinclju izoblikujemo naslednje poselitvene faze: Faza 1: najnižja kulturna plast z ostanki hiše. Faza 2: mlajšeželeznodobni horizont (dokazljiv z najdbami v humusu). Faza 3: poznoantični horizont (dokazljiv z najdbami v humusu). Kronološka opredelitev edine stratigrafsko jasne plasti, h kateri sodijo tudi ostanki hiše, ni težka. Značilni kosi grobe hišne lončenine jo postavljajo v starejšo železno dobo. S pomočjo fragmentiranega loka samo- Sl. 35: Kincelj nad Trbincem, sonda 1. Planum 6. M. 1:50. Abb. 35: Kincelj oberhalb Trbinc, Schnitt 1. Planum 6. M. 1:50. SI. 36: Kincclj nad Trbinccm, sonda 1. Poznoantični zid. Abb. 36: Kincelj oberhalb Trbinc, Schnitt 1. Spatantike Maucr. strelne certoške fibule XIII. vrste (po Teržanovi), ki je bil najden v sami hiši (/. 37: 17), pa lahko to plast postavimo še bolj natančno, in sicer v mlajši del certoškega horizonta oz. v negovski horizont (Teržan 1976, 361 s). Po podatkih, ki smo jih dobili s sondo, je bil torej Kincelj prvič poseljen šele v mlajšem halštatskem obdobju. Obljudenost v mlajši železni dobi dokazujejo naplav-ljene najdbe v humusu (t. 38: 14-17 in 40: 19). Isto velja za poselitev Kinclja v pozni antiki (/. 38: 3, 5; 39: 2-6 in 40: 18), ko je bil na robu naselja zgrajen tudi temelj suhega zidu. Ta je po načinu gradnje in dimenzijah na moč podoben obzidju, ki je v pozni antiki obdajalo zgodnjekrščanski center na Kučarju nad Podzemljem (Ciglenečki 1986, 142 s). Seznam najdbenih skupkov: Skupek 1 Lega: najnižja kulturna plast z ostanki hiše Planum: 3, 4, 5 Kv: 2C, 3A, 3B, 3C, 3D, 4C, 4D Faza: 1 Skupek 2 Lega: humus med x = 5 in x = 7 Planum: 3, 4, 5 Kv: 5A-C do 7A-c Faza: / Skupek 3 Lega: humus med x = 1 in x = 4 Planum: 1, 2, 3 Kv: 1A-C do 4A-C Faza: / Vesela gora v Brinju Lega: Zahodno od Šentruperta se iz Mirenske doline dviga podolgovat hrbet, ki ga z vzhodne strani obliva Busenka, z zahoda pa Straški potok. Naselje je postavljeno na vrh vzpetine in vizualno obvladuje skoraj celo Mirensko dolino (si. 37, 38). Geološka zgradba: Hrib je iz dolomitnega apnenca, zato sta zaradi ugodnega dostopa na njegovem vzhodnem in zahodnem pobočju dva večja peskokopa. Vegetacija: Zahodna stran Vesele gore je travnata, vzhodna pa pogozdena (predvsem z listavci). Na samem vrhu so njive. Voda: Potoka Busenka in Straški potok v dolini ob vznožju Vesele gore. Komunikacije: Položaj Vesele gore je ugoden in pregleden, tako da naselje zlahka nadzoruje številne poti, ki se ob njegovem vznožju vijejo na vse strani Mirenske doline. Opis: Pri ogledu terena smo lahko ugotovili, da je bilo naselje zelo veliko, saj se je raztezalo po obeh platojih severno in južno od gradu (pril. 4). Severna polovica naselja ima obod razmeroma jasen. Ohranjen je vseskozi kot rob terase, nekoliko so ga poškodovale le stavbe južno in zahodno od cerkve, ki so tu postavljene na sam obod naselja. Po tem, kako poteka rob terase, je moč sklepati, da je bila severna, nekoliko višja polovica naselja posebej utrjena. Vhod vanjo lahko predvidevamo tik za grajsko stavbo, kjer se že sam teren razmeroma naglo dvigne iz spodnjega na zgornji plato. Tu vodi k cerkvi tudi današnja pot. Žal sam vhod ni ohranjen, saj je bil poškodovan pri gradnji gospodarskega poslopja, ki stoji prav na tem mestu. Ravno tako nejasen je tudi severni vhod. Močno je bil namreč preoblikovan, ko so razširili sedanjo pot, ki pelje iz Brinja proti Škrljevemu. K naselju je zanesljivo sodil tudi nekoliko nižji plato južno od gradu. Ta del nima ohranjenega oboda, saj je teren na robovih zaradi obdelovanja močno spremenjen. Na skrajnem južnem koncu te polovice naselja stoji gomili podobna tvorba s premerom 15 m. Če gre za gomilo, brez sondiranj ni mogoče ugotoviti, verjetneje pa je, da lahko v vzpetinici vidimo zaključek naselja. Notranjost gradišča je, kot smo že omenili, iz dveh polovic. Nižji, južni del je razmeroma širok in raven, vendar toliko preoblikovan, da ni od notranje ureditve ostalo nobenih sledov. Enako lahko ugotovimo tudi za severno polovico naselja, ki ima sicer jasne robove, je pa zaradi gradenj in obdelovanja polj prav tako močno spremenjena njena notranjost (si. 39). Dosedanja raziskovanja: Naselje na Veseli gori je bilo znano že zgodaj (Pečnik 1886). Doslej še ni bilo kopano. Najbližja grobišča: Glavna nekropola se je razprostirala ob južnem vznožju Vesele gore (najdišče Brezje pri Straži), osamljeni gomili pa ležita tudi severno od naselja (Rovnice nad Skrljevim). SI. 37: Vesela gora v Brinju. Pogled na naselje s severozahoda (foto: Jože Hanc). Abb. 37: Vesela gora in Brinje. Blick auf die Siedlung von Nordwesten. Sonda 1 Lega: Gradišče Vesela gora v Brinju zajema širok hrbet, na katerem stoji božjepotna cerkev sv. Frančiška in nekaj kmetij vasi Brinje. Sondo 1 smo postavili na zahodni rob naselja, kjer se plato stopničasto prevesi v dolino, in kjer smo iz same konfiguracije terena slutili, da je na robu gradišča še ohranjeno prazgodovinsko obzidje (pril. 4). Postavljena je bila tako, da je zajemala 8 m notranjega platoja gradišča, 3 m pa smo jo potegnili po pobočju izven naselja. Sonda je bila široka 3 metre, kopali pa smo jo po metodi planumov. Vse višine so bile merjene od stalne točke, ki pa ji nismo izračunali absolutne višine. Terenski izvidi: Severni profil (pril. 5), ki je rob naselja presekal pod pravim kotom, nam situacijo najlažje ponazori. Na dnu se po vsej sondi razprostira živoskalnata osnova hriba, ki je na nekaterih mestih (predvsem pri x = 0,6) le slabih 10 cm pod rušo. Med točkama x = 6dox = 11 se kamnita osnova hriba prevesi v dolino, nad njo pa se na nekaj mestih pojavi svetlorumena mastna ilovica (npr. pri x = 5,3, x = 8 in x = 10), v kateri je bilo nekaj kamnov različnih dimenzij, nekaj odlomkov prazgodovinske lončenine ter koščkov oglja. Med svetlorumeno ilovico se je nahajala temnejša rjava zemlja, v kateri je bilo precej skal in kamenja, pomešanega z recentnimi črepinjami, koščki oglja in redkimi živalskimi kostmi. Nad svetlo- Sl. 38: Vesela gora v Brinju. Pogled na naselje s severa Abb. 38: Vesela gora in Brinje. Nordseite der Siedlung. SI. 39: Vesela gora v Brinju. Notranjost naselja. Abb. 39: Vesela gora in Brinje. Innenbereich der Siedlung. SI. 40: Vesela gora v Brinju, sonda 1. Ostanki podrtega obzidja na pobočju. Abb. 40: Vesela gora in Brinje, Schnitt 1. Reste des zerstorten Befestigungsvverkes am Hang. SI. 41: Vesela gora v Brinju, sonda 1. Ostanki recentnega objekta na terasi v notranjosti naselja. Abb. 41: Vesela gora in Brinje. Schnitt 1. Rcste des rezenten Gcbaudes auf der Terrasse im Innercn dcr Siedlung. rumeno ilovico je ležala temnorjava zemlja. V njej je bil med x = 9inx = 11 večji kup kamnov, ki se je raztezal po celi širini sonde (si. 40). Množica kamenja predstavlja najverjetneje ostanke podrtega obzidja, ki pa je bilo v preteklosti s kraja, kjer je stalo, v celoti odstranjeno. Za njim se namreč niso, razen omenjenih ruševin, ohranili nobeni sledovi. Med kamenjem na pobočju je bilo več odlomkov lončenine, nekaj živalskih kosti ter tu in tam drobci oglja. Zanimiva je tudi situacija med x= 1 in x = 5,2. Tu smo namreč s sondo presekali večjo skalnato kotanjo, v kateri je bil zgrajen z malto vezan zid (si. 41), ki je ostanek neke recentne stavbe. Njena notranjost je bila zapolnjena z malto in kamenjem, med katerim je bilo tudi precej novejše lončenine. Časovna opredelitev: Kot smo že omenili, je bila večina prazgodovinske keramike najdena med ruševinami, ki so ležale na pobočju naselja. Žal pa so fragmenti tako netipični (glej t. 41), da kaj več kot to, da je bila Vesela gora poseljena v starejši železni dobi, za zdaj ne moremo ugotoviti. Kriz Žempoh nad Ostrožnikom Lega: Žempoh je najvišja točka podolgovatega grebena (kota 411 m), ki se od vasi Ostrožnik postopoma dviga proti jugu (si. 42). Pobočja hriba so z vseh strani zelo strma. Še najlažji je dostop s severne strani, od koder vodi nanj tudi sedanja pot. Geološka zgradba: Hrib je iz dolomitnega apnenca. Vegetacija: Vrh je porasel z mešanim gozdom, na vzhodnem in južnem pobočju pa raste vinska trta. Voda: Vode na vrhu ni. Najbližji izviri so globoko v dolini. Komunikacije: Žempoh dominira nad bližnjo okolico, vendar pa njegova lega ni izpostavljena. Ker leži v neposredni bližini Križnega vrha, je z naselbino na njem v vidni povezavi. V bistvu nadzira glavne poti, ki potekajo sredi Mirenske doline. Opis: Od prazgodovinskega naselja, ki se je širilo prav po vrhu Žempoha, sta ohranjeni na severni strani le dve terasi (si. 43). Obe se izklinjata v vzhodnem oziroma zahodnem pobočju hriba. Terasi sta lepo oblikovani in imata jasen rob. Zgornja terasa v bistvu zaključuje vrh Žempoha, ki je zaobljen in primeren za poselitev. Obe terasi zanesljivo nista ostanek obzidja. Zgrajeni sta bili le zato, da so pridobili tudi na tem predelu Žempoha zravnan in za poselitev primeren prostor. Obzidja torej naselje nima, zato tudi mesta, kjer je bil vhod, ni mogoče ugotoviti. Nekaj manjših teras (velikost 4 x 10 m) je tudi na jugovzhodni strani vrha, vendar pa se ne dajo povezati v nek zaključen sistem. Dosedanja raziskovanja: Naselje na Žempohu je bilo odkrito pri rekognosciranju 1986. leta, zato doslej še ni bilo raziskovano. Najbližje grobišče: Najbližje grobišče leži na skrajnem severnem koncu grebena na ledini Pašnik nad Ostrožnikom. To je plana nekropola iz časa kulture žarnih grobišč (Gabrovec 1973, 366 ss; Križ 1989, 207 s). Sonda 1 Lega: Za sondo je bil izbran prostor nekaj metrov pod vrhom hriba na njegovem severnem pobočju. Postavljena je bila v smeri sever - jug v dolžini 16 m in širini 4 m. S sondo sta bili presekani dve 4 do 5 m široki terasi in strmo pobočje med njima. Območje sonde je bilo poraščeno z gozdom. Relativne višine so bile merjene od stalne točke, ki pa ji nismo izmerili absolutne višine. Izhodiščna točka x = 0; y = 0 je bila postavljena na prelom zgornje terase v pobočje, tako da so vrednosti x naraščale v smeri proti severu, vrednosti y pa proti zahodu. Sonda je bila izkopana po sistemu planumov, ki pa so sledili pojavom naselbinskih sledov. Sonda je bila razdeljena na štiri kvadrante po 4 x 4 m, ti pa na mikrokvadrante, velike 1 x 1 m. Oznake A - D tečejo po osi y, številčne oznake od 1 do 4 pa po osi x. Terenski izvidi: Sonda je razkrila povsem enolično zaporedje plasti, katere debelino je krojila oblikova- SA 42: Žempoh nad Ostrožnikom. Pogled na naselje s Križnega vrha. Abb. 42: Žempoh oberhalb Ostrožnik. Blick auf die Siedlung vom Križni vrh. Pril. 4: Vesela gora v Brinju. Tloris naselja. M. 1:1500. Beil. 4: Vesela gora in Brinje. GrundriB der Siedlung. M. 1:1500. Pril. 5: Vesela gora v Brinju, sonda 1. Severni profil. M. 1:50. Beil. 5: Vesela gora in Brinje, Schnitt 1. Nordprofil. M. 1:50. + + ____o O -o P firepinje Scherben ožgana zemlja z ogljem in malto gebrannte Erde mit Holzkohle und Mčrtel oglje Holzkohle temnorjava zemlja dunkelbraune Erde humus Humus živa skala gewachener Fels S svetlorumena ilovica hellgelber Lehm oranžnordeča zemlja z malto orangerote Erde mit Mčrtel nost lapornate osnove, ki je bila v pretežnem delu sonde tudi dosežena. V predelih, kjer izkop ni segel do skalnate osnove, se je zaustavil v rumenkasti, z laporjevim drobirjem pomešani ilovnati mrtvici. Tudi plast nad njo po barvi in sestavi ni bistveno drugačna. Na vrhu jo zaključuje gozdni humus. Izkop ni presegel globine 0,60 m. SI. 43: Žempoh nad Ostrožnikom. Tloris naselja. M 1:1500. Abb. 43: Žempoh oberhalb Ostrožnik. GrundriB der Siedlung. M. 1:1500. Keramične najdbe so bile povečini raztresene po vsej debelini plasti med humusom in živo skalo. Nekoliko bolj zgoščene so bile v kv. l/Bi in 1/B2 (planum 1 in 2, globina izkopa od 0,05 m do 0,45 m) in na stičišču kv. 3/A do D 4 in kv. 4/A do D 1. Bivalna sled je bila v sondi zanesljivo ugotovljena samo v kv. 3 in 4 (si. 44). Izkazuje se z okoli 0,30 m globokim vsekom (poravnavo) v živi skali, ki je bil odkrit v dolžini 3,80 m, in ki se na zahodni strani zaobljeno zaključi. Do tega vseka se je širila 1,20 m široka lisa ijave, z ilovico pomešane zemlje, ki je vsebovala laporjev drobir in lončenino. Ob majhnih ploščatih lomljencih okoli x = 7,4 in y = 2,8, ki so tudi prinesena sestavina plasti, pa so ležali drobci oglja. Lončenina je pretežno groba. Ohranjena je v odlomkih ustij, dnov, ročajev in sten, od katerih so nekateri tudi okrašeni. Okras je bodisi bradavičast ali rebrast (členjena rebra). Poleg lončenine pripadata k hišni opremi tudi odlomka dveh glinastih svitkov in glinasti vijček stožčaste oblike (t. 43; 44: 1-7). Prav v istem predelu kot zgoraj opisana naselitvena sled se je nekaj centimetrov višje (planum 1, z = —467 do —468) pojavila v barvno in strukturno povsem enaki plasti (rjava, z laporjevim drobirjem pomešana ilovnata zemlja) skupina lončenine. Vsebovala je ustja različnih posod, jezičast držaj in ostenje, okrašeno z razčlenjenim rebrom (t. 42: 10-15). Poleg sta ležala tudi odlomka dveh glinastih svitkov (t. 42: 16-17), drobci oglja in glinastega ometa, kar kaže na neizrazito izoblikovano hodno površino (stavbe?). SI. 44: Žempoh nad Ostrožnikom. Sonda 1, planum 1. M 1:50. Abb. 44: Žempoh oberhalb Ostrožnik. Schnitt 1, Planum 1. M. 1:50. Opisani stratigrafski odnos napeljuje na pomisel o dveh zaporednih bivališčnih spremembah, povsem lokalno omejenih znotraj istega časovnega segmenta. Časovna opredelitev: Edini kronološko zares oprijemljivi kos (okras z razčlenjenim rebrom je v rabi daljši čas) je odlomek lončene kroglaste posode, ki je okrašen z nizom vrezanih trikotnikov (t. 43: 1). Lončene posode te vrste (oblika in okras ali samo oblika) so poznane iz žarnogrobiščnih nekropol Ozalj, Kru-pače in Treščerovac, časovno opredeljenih v fazo IV (Vinski-Gasparini 1973, t. 100: 2; 101: 4, 5, 7; Balen-Letunič 1981, t. 2: 7; glej še Dular 1978, 39). Okras lončenih posod s šrafiranimi trikotniki pa postavlja Biba Teržan v čas Ljubljane II, redke primere pa že v fazo Ljubljana I b (Teržan 1990, 41 s). Datacija ornamenta v Ljubljani se torej v grobem ujema s časovno opredelitvijo najdb iz obkolpskih nekropol. Seznam najdbenih skupkov: Skupek 1 Lega: razsuto v kv. 2 in 3 Skupek 2 Lega: razsuto v kv. 1, planum 1 in 2 Skupek 3 Lega: mlajša naselitvena sled Križni vrh nad Belini Gričem Lega: Križni vrh je najvišja točka podolgovatega grebena, ki se od vasi Slepšek postopoma dvigne proti jugu. Njegova pobočja so z vseh strani zelo strma in zato težko dostopna. Pot nanj vodi po grebenu s severne strani, kjer se tik pod vrhom teren razširi v nekoliko širši hrbet. Geološka zgradba: Dolomitni apnenec. Vegetacija: V spodnjem predelu naselja so njive, sam vrh pa je porasel z mešanim gozdom. Voda: Na Križnem vrhu ni tekoče vode. Komunikacije: Lega Križnega vrha je zelo razgledna. Vidno obvladuje osrednji del Mirenske doline in komunikacije v njej, v optični povezavi pa je tudi z naseljema na Žempohu na zahodu in Staro goro na vzhodu. Opis: Naselje na Križnem vrhu ima dva dela (pril. 6). Začenja se tik nad latensko nekropolo, kjer se strmo pobočje grebena nekoliko zravna in razširi. To je območje Orešnikovih njiv, ki je zaradi obdelovanja Plast: planum 1 Kvadrant: 3 in 4 Skupek 4 Lega: starejša naselitvena sled Plast: planum 2 in 3 Kvadrant: 3 in 4 Sonda 2 V sondi 2, ki je bila pravzaprav le očiščeni del profila nove vinogradniške terase na vzhodtjem pobočju Žempoha (za lego glej si. 43), je bila' odkrita 3,75 m dolga v lapornato osnovo vkopana kotanja, globoka še 0,40 m. V njej je bilo na skalnatem dnu v omejenih gručah nekaj zemljenega lapornatega drobirja, sicer pa je bila kotanja v celoti napolnjena z rdečkastorjavo zemljo, zelo podobno požarni ruševini (si. 45). V njej je bilo nekaj odlomkov keramike (t. 44: 8-11), podobne tisti iz sonde 1. Seznam najdbenih skupkov: Skupek 1 Lega: iz vzhodnega profila Svoljšak polj že močno spremenjeno. Prostor ni povsem raven, ampak pada od osrednjega grebena proti vzhodu in zahodu. Na severni strani je ta del naselja obrobljen z lepo polkrožno teraso, katere rob teče po liniji nekdanjega prazgodovinskega oboda. Nad tem spodnjim predelom naselja se dviga Križni vrh, ki ima dva, z manjšim sedlom ločena vrhova. To je drugi, višji del naselja, ki bi ga lahko označili tudi kot neke vrste akropolo. Na južnem vrhu ni ohranjenih nobenih teras, teren pa je precej prekopan. Nasprotno pa ima severno ležeči vrh obliko lepega platoja z jasnimi robovi, ki so zanesljivo delo človeških rok. Na jugozahodni strani je plato načet z manjšim vkopom. Pod tem vrhnjim platojem sta na severnem pobočju najprej dve manjši, vendar lepo oblikovani terasi. Se nižje je postavljena tretja terasa, ki pa je od vseh največja in ima zelo jasen rob. Kot prejšnji dve se tudi ta na robovih izklini v pobočjih. Vse tri terase so zelo primerne za poselitev in so na njih najverjetneje stale stavbe. Nekoliko nižje sta na severovzhodni strani še dve zelo majhni terasi, od katerih ima zgornja manjši recenten vkop. SI. 45: Žempoh nad Ostrožnikom. Sonda 2, vzhodni profil. M. 1:50. Abb. 45: Žempoh oberhalb Ostrožnik. Schnitt 2, Ostprofil. M. 1:50. SI. 47: Križni vrh nad Belim Gričem. Pogled na naselje z jugozahoda (foto: Jože Hanc). Abb. 47: Križni vrh oberhalb Beli Grič. Blick auf die Siedlung von Sudvvesten. SI. 46: Križni vrh nad Belim Gričem. Pogled na naselje z Žempoha. Abb. 46: Križni vrh oberhalb Beli Grič. Blick auf die Siedlung vom Žempoh. ju* » t >4 2f " »S mr ''»ive" r \ c ■2}PS r?t? m i' inSBSk Oboda naselja in notranje strukture zgolj s topografskim opazovanjem ni mogoče v celoti rekonstruirati. Potek je kolikor toliko jasen le na zahodni in zlasti severni strani, kjer se njivske površine končajo na robu terase. Sam vrh, kot kaže, ni bil posebej utrjen ali pa obzidje ni več ohranjeno. Leta 1986 smo na treh terasah naredili manjše vrtine. Rezultat na 1. in 3. terasi je bil zelo slab, pač pa je bilo na 2. terasi v sloju humusa precej keramike. Tik ob vrtini je bila na tej terasi na površini z detektorjem najdena tudi noga železne certoške fibule in na platoju bronast in železen obroček (glej t. 45: 10, 11). Detekcija je dala tudi nekaj kosov železove žlindre. Dosedanja raziskovanja: Naselje se omenja že zelo zgodaj (Deschmann 1888, 57; Pečnik 1889, št. 41). Na Križnem vrhu je leta 1935 raziskoval Walter Schmid. Odkopal je 6,9 m dolgo in 3,3 m široko hišo. Po podatku iz Jutra je našel halštatsko, latensko in rimsko keramiko ter železovo žlindro (Jutro, 2. 9. 1935, 2). Najbližja grobišča: Na grebenu, ki se od Križnega vrha postopoma spušča proti severu, je več nekropol. Najprej Pašnik nad Ribjekom (mlajša železna doba), nato Sv. Križ v Belem Griču (starejša železna doba) in končno Božji grob nad Slepškom (pozna bronasta in starejša železna doba). Za gradivo cfr. Gabrovec 1973, 365 ss. Dular Sonda 1 Lega: Na severni strani Križnega vrha (401 m) je več med seboj ločenih manjših teras, ki so poraščene z gozdom. Med njimi ni vidnih medsebojnih povezav. V siceršnjem reliefu Križnega vrha pa so dobro opazna posebnost. Na južnih pobočjih so namreč povsod vinogradi. Tod je podoba hriba povsem spremenjena. Vzhodni predel je prepaden; zelo strmo in za bivanje nelagodno pa je zunaj ostrega naselbinskega roba tudi zahodno pobočje. Terase so vsekakor delo človeških rok. Na prvi teh teras pod nižjim vrhom hriba, na njegovi severozahodni strani, je bila izkopana sonda 1. Vanjo je bila zajeta terasa v celoti. Izbiro prostora za sondo so narekovale predvsem najdbe iz topografske sonde (Janez Dular), ki so bile tu izkopane med meritvami in topografskim pregledom leta 1987. Sonda 1 je merila v dolžino 16 m, v širino pa 4 m. Razdeljena je bila na štiri kvadrante, velike 4 x 4 m, ki so ležali v smeri vzhod-zahod. Ob tretjem kvadrantu je bil izkopan manjši podaljšek proti severu (kvadrant 4), tako da je bila v tem predelu sonda široka 5,10 m (glej pril. 6 z vrisano lego sonde). Plitve plasti so narekovale tudi način kopanja. To je bilo predvsem sprotno prilagajanje klasičnega sistema kopanja po planumih hitro se spreminjajočim arheološkim pojavom. Za boljše lociranje najdb je bil vsak kvadrant posebej razdeljen na mikrokvadrante, velike hira, Izhodišče merskega sistema (x = 0; y = 0) je bilo v JV vogalu sonde, vrednosti x so naraščale od vzhoda proti zahodu, vrednosti y pa od juga proti severu. Vse najdbe so bile statistično obdelane, inventarizirani pa le tisti deli ločenih posod, ki so pripadali ustjem ali dnom ter okrašenim ostenjem. Poleg tega smo inventarizirali še nekatere dele posod, ki so bile posebej značilno žgane (siva latenska keramika). Najdbe hrani Narodni muzej v Ljubljani. Terenski izvidi: Na vzhodnem koncu terase (kv.l in del kv. 2, planum 1) je bil izkop že hitro pod plastjo gozdnega humusa na štrlinah žive skale in v rdečkasti ilovnati mrtvici ali v prav tako arheološko praznem laporjevem drobirju. Za skalo v tem predelu je bila značilna precejšnja poravnanost (umetna?) v smeri proti zahodu, torej proti kvadrantoma 3 in 5. Lončene črepinje so bile v tej plasti le naključno posejane (skupek 9). Opaznejša sprememba je bila zaznana v kv. 2/C4, D 3,4, kjer je na sivkasti površini ležalo precej odlomkov lončenine (planum 1 in 3). Ta po namembnosti nejasna tvorba se je že navezovala na stavbišče, odkrito v kvadrantih 3 in 5 (skupek 10). Vsa, za razumevanje dogajanj na terasi zanimiva odkritja so bila osredotočena na kvadranta 3 in 5. Izkop v kvadrantu 4 pa je rabil le za preverjanje, če so se stavbne ostaline širile morda tudi na severno stran. Ker pa se je terasa hitro prevesila v strmo pobočje, je bilo to težko pričakovati. V kvadrantih 3 in 5 so bile odkrite naslednje stavbne ostaline: a. Vsek v skalnato osnovo (planum 4 in 5, si. 49 in 50). Laporjeva osnova je bila v dolžini 6,20 m stopničasto zasekana in poravnana v teraso. Vsek, globok okoli 0,15 m, je tekel vzporedno z osjo x, torej v smeri vzhod-zahod (smer terase). Bilje zelo krevljast, vendar dovolj izrazit, da ga je bilo moč opredeliti kot izsekan rob stavbne terase. b. Luknje in opore za stojke (planum 1-4, si. 49). Kot sledovi lukenj za stojke so bile opredeljene temnejše okrogle lise, za opore pa skupine kamnov. Na planumu 1 je bila na x = 10,8 in y = 2,8 okrogla lisa s premerom 0,25 m, na x = 12,9 in y = 0,8 pa prav tako okrogla lisa s premerom 0,28 m. Na dnu slednje je plosko ležal 0,10 x 0,10 m velik ploščat odlomek laporja (z = -125). Na planumu 2 je na x = 11,3 in y = 1,6 prav tako bila ostro zamejena temnejša SI. 48: Križni vrh nad Belim Gričem. Notranjost naselja. Abb. 48: Križni vrh oberhalb Beli Grič. Innenbereich der Siedlung. lisa, plitvo poglobljena v trdno zmes zemlje in laporna-tega drobirja, pr. 0,50 m. Na njenem dnu je vodoravno ležala lapornata plošča, velika 0,23 x 0,22, db. 0,05 m (z = -124). Luknja je bila zasuta s sivo, z lapornatim drobirjem pomešano zemljo. Podoben vodoravno ležeč laporjev lomljenec (tokrat brez sledu poglobljenega vkopa) je bil odkrit na x = 12,5 in y = 1, 5, velik 0,20 x 0,22 m (z = —129). V to skupino lukenj in opor velja prišteti še dve skupini kamnov, in sicer na x = 14,2; y = 1,3 ter x = 14,1; y = 3,2. Prva skupina je bila zložena iz štirih lomljencev, velikih od 0,47 x 0,33 m do 0,30 x 0,23 m. Obkrožali so prostor, velik 0,10 x 0,10 m, čigar dno je bilo na višini -136. Drugo skupino je sestavljalo pet kamnov na površini s premerom okoli 0,60 m; ti so oklepali ploskev, veliko 0,20 x 0,20 m (—174). Razpon med obema skupinama kamnov je znašal 1,90 m. Druga skupina lukenj je bila odkrita s planumom 5 (si. 50), potem ko smo s skalne osnove v celoti odluščili sloj ruševin in sta bili skalna osnova in ilovnata mrtvica povsem razgaljeni. V skalni osnovi je bilo odkritih sedem lukenj. Označili smo jih glede na njihovo lego v mikrokvadrantu. Luknja 1 (x = 8,9; y = 1,3) je imela v tlorisu podolgovato ovalno obliko, dl. 0,38 m, šir. 0,23 m, gl. 0,21 m. Zasuta je bila z rjavo zemljo, samo na vrhu smo našli odlomke lončenine in dva glinasta vijčka (skupek 1). Luknja 2 (x = 9,8; y = 0,7) je imela v tlorisu nepravilno okroglo obliko s pr. 0,54 m do 0,65 m, gl. 0,54 m. Zasuta je bila z rjavo zemljo, pomešano z manjšimi kamni. Ob steno luknje je bil stisnjen kos laporja. V zasipu smo razen odlomkov lončenine našli še bronasto fibulo in kos železnega predmeta (neohra-njen; skupek 4). Luknja 3 (x = 10,5; y = 0,7) okroglega tlorisa s pr. 0,42-0,30 m, gl. 0,19 m. Zasuta je bila z rjavo zemljo, ki so ji bili samo na vrhu primešani drobci oglja, glinastega hišnega ometa in odlomki lončenine. Luknja 4 (x = 12,0; y = 1,0) je bila v tlorisu nepravilno okrogla, zanjo pa so izrabili zajedo v pregibu lapornatih slojev. Premer 0,34 m, gl. 0,32 m. Zasuta je bila z rjavo zemljo, v kateri smo na vrhu našli primešane odlomke oglja in drobce glinastega hišnega ometa. SI. 49: Križni vrh nad Belim Gričem. Sonda 1, planum 1-4. Latenskodobne stavbne ostaline. M. 1:50. Abb. 49: Križni vrh oberhalb Beli Grič. Schnitt 1, Planum 1-4. Latčnezeitliche Gcbaudereste. M. 1:50. + + siva zemlja graue Erde žganina s koščki oglja Brand mit Holzkohlepartickeln rjavosiva zemlja braungraue Erde dO temeljni kamni Fundamentsteine oO lapor Mer gel Crepinje Scherben oglje in ostanki lesa Holzkohle und Holzreste živa skala gewachsen< prežgana zemlja s kosi lepa gebrannte Erde mit Huttenlehmbrocken Luknja 5 (x = 12,0; y = 1,5) je bila okrogla s premerom 0,23 m, gl. 0,08 m. V zasipu (rjava zemlja) so samo na vrhu ležali drobci oglja. Luknja 6 (x = 13,8; y = 0,6), okroglega tlorisa, pr. 0,38 m, gl. 0,26 m. Zasuta je bila z rjavo zemljo, pomešano z laporjevim drobirjem. Na vrhu zasipa so bili drobci oglja in odlomki lončenine, ob robu pa ploščat odlomek laporja. Luknja 7 (x = 14,2; y = 1,8) je imela v tlorisu ovalno obliko, dolgo 0,44 m, široko 0,28 m. Na vrhu zemljenega zasipa je bilo nekaj drobcev oglja. Za teh sedem lukenj, bolj ali manj okroglih v tlorisu, zelo različnih po obsegu in globini ter po obliki v presekih (si. 51) - ena polkroglasta, tri plitve koničaste, dve globlji koničasti - je še najbolj verjetno, da so rabile kot luknje za stojke, čeprav njihova razmestitev po prostoru ni urejena primerno morebitni stavbni zasnovi. Tako kot je nezanesljiva njihova funkcija, je negotova tudi njihova časovna pripadnost. Vsekakor je možno, da so luknje časovno in s tem tudi operativno samostojna enota, lahko pa bi bile tudi sestavni del latenskodobne stavbne ostaline. Za prvo možnost govori predvsem njihov zasip, po barvi in sestavi enovit v vseh luknjah, pomembno pri tem pa je, da nima ruševinskih primesi. Poleg tega niso v skladu s tlorisno zasnovo latenskodobne stavbe. Njihov odnos z njo je dobro čitljiv v ruševinah (oglje, glinast hišni omet) in nekaterih predmetih samo na vrhu lukenj, tako da je videti, kot da so jih latenskodobne stavbne ruševine prekrile lep čas zatem, ko so luknje bile opuščene in zasute (npr. čas med vaško vozlasto fibulo in fibulo latenske sheme). Druga, torej latenskodobna možnost pride v poštev le, če našteti argumenti za opredelitev lukenj v halštatski čas niso dovolj prepričljivi. c. Ognjišče (si. 49). V kvadrantu 3 (x = 10,7 in y = 3,6) je bila odkrita skupina laporjevih ploščic, velikih do 0,10 x 0,08 m, zloženih v ovalu s premerom od 0,75 do 0,65 m (z =—166). Vse ploščice so bile močno prežgane, nekoliko manj prežgana pa je bila tudi zemlja okoli njih. Podložene so bile z vencem izrazito prežganih kamnov. Tudi med kamni in med ploščicami so ležali kosi prežgane zemlje (premaz?). Ploskev ognjišča je bila nagnjena po terasi za okoli 8 cm. Posamične ploščice laporja, prav tako prežgane, so razmetano ležale v ruševini še v drugih delih kv. 3. Tudi te bi lahko bile del raznesene ognjiščne plošče, manj verjetno pa je, da so ostanek hišnega poda. d. Ruševine. Ruševine sestoje iz oglja in prežganega glinastega hišnega ometa ter redkih kamnov. Pojavljajo se razpršeno po vsej stavbiščni ploskvi in osredotočene v SI. 50: Križni vrh nad Belim Gričem. Sonda 1, planum 5. Jame za stojke. M. 1:50. Abb. 50: Križni vrh oberhalb Beli Grič. Schnitt 1, Planum 5. Pfostcnlocher. M. 1:50. zgoščenih gmotah. Zoglenel les je najbolje ohranjen na vzhodnem robu stavbišča (si. 49). Tu leži vzporedno z vsekom terase v skalno osnovo, v nizu, dolgem 3 m (x = 9,5 do 12,5, y = 0,5 do 1,0; planum 3, 4; z = -112 do —115). Pri x = 11,5; y = 1,0 je oglje razsuto, vendar ohranja temeljno smer lege lesa (vmes so bili tudi drobci glinastega hišnega ometa), na x = 9,8 in y = 0,8 pa je v zoglenelih ostalinah lesa še dobro vidna njegova struktura (deska ali bruno), in sicer na dolžini 0,48 m. SI. 51: Križni vrh nad Belim Gričem. Sonda 1, preseki lukenj za stojke. M. 1:25. Abb. 51: Križni vrh oberhalb Beli Grič. Schnitt 1, Profile durch die Pfostenlocher. M. 1:25. živa skala getvachsener Fela črepinje Scherben Luknja za stojko 1 Pfostenloch Luknja za stojko 6 Pfostenloch Luknja za stojko 3 Luknja za stojko 5 Luknja za stojko 4 Pfostenloch Pfostenloch Pfostenloch Luknja za stojko 2 Pfostenloch lapor Mergel oglje Holzkohle rjavosiva zemlja braungraue Erde 13763369 Glinasti hišni omet, ki je druga bistvena sestavina ruševin, je razsut po vsem stavbišču, v dveh primerih pa je bil zgoščen v večji ploskvi. Posebno vidna je okroglasta ploskev ometa s pr. 0,67 do 0,72 m na x = 9,5; y = 1,7, v kateri ima več kosov odtise okroglih vej. e. Stavbišče Vsi našteti sledovi so bili osredotočeni na prostor, velik 6 x 4 m. Prva mera je hkrati tudi dokončna dolžina stavbišča, ki ga na vzhodni strani na liniji x = 8,7 začenja gmota glinastega ometa, na zahodni strani pa se končuje pri obeh kamnitih oporah na x = 14,7 (si. 49). Zanesljiv je tudi južni rob stavbenega prostora, opredeljen z vsekom terase v skalno osnovo. Le severni predel je v nagnjenem svetu neopredeljiv. Iz tako odčitanih ostalin moremo dolžino objekta, ki je tu stal, oceniti na okoli 5,40 m, širino pa na 2,50 m. f. Najdbe. Med najdbami je najpogostejša lončenina. Pogost je glinast hišni omet, nekaj pa je bilo tudi kovinskih predmetov in delov notranje hišne opreme. Izjemno redke pa so živalske kosti. Črepinje lončenih posod so ležale razpršene po vsem stavbišču. Bolj zbrane so bile v predelih z večjo koncentracijo glinastega ometa in oglja, kjer velja posebej omeniti značilno latensko sivo keramiko, narejeno na lončarskem kolesu (npr. pod zoglenelo desko oziroma brunom), in v gmoti ometa. Časovna opredelitev: Najstarejši predmet, ki pa stra-tigrafsko visi (predvideva se, da je sem zdrsnil z višje ležeče terase), je odlomek loka vaške vozlaste fibule (/. 45: 9). Na terasi sami torej ne opredeljuje ničesar, gledano z vidika poselitve Križnega vrha pa vendarle razteguje čas poseljenosti v zgodnja obdobja starejše železne dobe (horizont Podzemelj 2; prim. Gabrovec 1970, 27, karta 8, tip 5 a). V ta čas bi lahko sodila tudi katera keramičnih črepinj, npr. kos ročaja pekve (P 15764). Na vztrajanje poselitve pa kaže gumbast zaključek noge železne certoške fibule (t. 45: 11). SI. 52: Križni vrh nad Belim Gričem, sonda 2. Presek luknje za stojko. Abb. 52: Križni vrh oberhalb Beli Grič. Schnitt 2. Profil des Pfostcnloches. ."-g'2 ^ A ^g1 '''flfil M »11 Časovna opredelitev stavbnih ostalin na terasi, raziskanih s sondo 1, ni dvomljiva. Pomembno je vsekakor že to, da ni bilo znotraj zares tankega sloja stavbnih ruševin nikakršnih ločnic, da gre torej za enkratno bivanjsko dejanje, ki je lahko trajalo tudi skozi daljši čas. Spodnjo mejo bi mu lahko začrtala na lončarskem vretenu napravljena in sivo žgana latenska keramika (prim. Frey, Gabrovec 1969, 17 s), zgornjo pa fibuli tiste vrste (t. 45: 8 in 46: 19), kakršne Dragan Božič (Božič 1987, 878; si. 46: 18) vključuje v svojo stopnjo Mokronog III (Lt D, 1. st. pr. Kr.). Tja sodita tudi odlomka tako imenovanih auerberških ustij (t. 48: 3, 4) grobe porozne površine (prim. Frey, Gabrovec 1969, si. 3: 2) in fragmenta, okrašena z glavničenjem (t. 48: 8, 14). Dele tovrstnih lončenih posod s Križnega vrha hrani Narodni muzej v Ljubljani že v svojem starejšem fondu (t. 50: 11-13). Izvirajo iz sonde, ki jo je leta 1935 na Križnem vrhu izkopal Schmid. Odkril je 6,9 x 3,3 m veliko hišo, v kateri so bile poleg halštatskih tudi latenske črepinje (prim. Jutro 2. 9. 1935). Seznam najdbenih skupkov: Skupek 1 Lega: luknja 1 Planum: 5 Kv: 3 Skupek 2 Lega: luknja 5 Planum: 5 Kv: 3 Skupek 3 Lega: luknja 3 Planum: 5 Kv: 3 Skupek 4 Lega: luknja 2 Planum: 5 Kv: 3 Skupek 5 Lega: halštatskodobni bivalni horizont Planum: 1 Kv: 5/B4 Skupek 6 Lega: topografska sonda 1987 Planum: / Kv: / Skupek 7 Lega: iz latenskodobne hiše (neizrazite plasti) Planum: 1, 2, 3, 5 Kv: 3, 5 Skupek 8 Lega: iz latenskodobne hiše (v gmoti glinastega ometa in oglja) Planum: 1, 3, 4 Kv: 3 Skupek 9 Lega: zunaj latenskodobne hiše Planum: 1 Kvadrant: 1, 2 Skupek 10 Lega: hišno dvorišče Planum: 3 Kvadrant: 2 Skupek 11 Lega: na južnem robu latenskodobne hiše Planum: 3 Kvadrant: 3 Pril. 6: Križni vrh nad Belim Gričem. Tloris naselja. M: 1:1500. Beil. 6: Križni vrh oberhalb Beli Grič. GrundriB der Siedlung. M. Pril. 7: Križni vrh nad Belim Gričem. A: sonda 2, vzhodni profil. M. 1:50. B: sonda 2, planum 1. M. 1:50. C: sonda 2, južna preseka lukenj za stojke. M. 1:25. Beil. 7: Križni vrh oberhalb Beli Grič. A: Schnitt 2, Ostprofil. M. 1:50. B: Schnitt 2. Planum 1. M. 1:50. C: Schnitt 2, Sudprofil der Pfostenlocher. M. 1:25. + + + TlVl'|'l'|l,l ,1,1,1,1,1,1.1,1 |'| I i I'I'IV ,1,1,1,1,1,1,1,1 i,I, 1,1,1,1,I,I i iViViVi'.1 ,1,1,1,1,1,1,1,1 1,1,1,1,1 i ■ i • t ■ I 1 ITI ITI I 1,1,1,1 i;i;i!i! f IT ITI l'l'l'l'l'l j i V' Vi.1' "'■n friTi iTITl fTITl fTJFl rr>T" + + + s rjavosiva zemlja braungraue Erde živa skala gewachsener Fels črepinje Scherben humus Humus sterilna ilovica sterller Lehm lapor Mer gel siva peftčena zemlja graue sandige Erde sivorjava pefićena zemlja graubraune sandige Erde Sonda 2 Lega: Streljaj pod vrhom se strmina gozdnatih pobočij Križnega vrha ublaži in izteče v položno in blago, na severno stran nagnjeno teraso z njivami in travniki Križmaničevih, katerih domačija je postavljena prav na njen najbolj strm del na južni strani. Na zahodni strani teraso omejuje pot iz Belega Griča na Križni vrh, na vzhodni pa se spušča razčlenjeno pobočje v dol proti Ribjeku. Severni rob terase je ostro prelomljen, prelom pa je hkrati tudi meja sedaj zatravljene njive z gozdom. Sonda 2 je bila izkopana prav v tem konfiguracijskem členu, tako da je zajela del ravne terase (notranjost naselja), prelom (rob naselja) in samo kratek kos pobočja pod njim (pril. 6). Sonda je bila dolga 12 m, široka pa 3 m. Razdeljena je bila na tri kvadrante po 4 x 4 m (1 do 3, razdeljeni od severa proti jugu), vsak od njih pa še na mikrokvadran-te, velike po 1 x 1 m. Ti so bili označeni po osi x s črkami od A do D, po osi y pa oštevilčeni od 1 do 4. Točka x = 0, y = 0 je bila v JV vogalu sonde, vrednosti x so naraščale v smeri proti severu, vrednosti y pa od vzhoda proti zahodu. Višinska razmerja v sondi so relativna; izhodišče zanje je bil bližnji rob žive skale, ki pa nima izmerjene absolutne višine. Terenski izvidi: V sondi, kopani po sistemu planu-mov, sta bili odkriti dve naselbinski sestavini, prva v kv. 1 in druga v kv. 3. Prvo predstavlja na prostoru, velikem okoli 1 x 1 m ( planum 1; pril. 7B), razprostrta gruča delov lončenih posod. Fragmenti so ležali samo 0,20 m pod površino nekdanje njive (razor njive na x = 9,0), zato so v večjem delu odorani. Vsa lončenina iz te skupine (skupek 1; /. 49: 1-10 in 50: 1, 2) pripada masivnim, grobo izdelanim posodam. Na njih je značilen pravzaprav le okras, ki je omejen na členjena in gladka rebra, ob teh pa je na obodu večje posode tudi podolgovat držaj. Vsa ta lončenina je tičala v sivi plasti laporjevega drobirja tik nad skalnim ali ilovnatim (mrtvica) dnom sonde. Na liniji x = 8,5 sta bili odkriti dve luknji in še sled tretje pod vzhodnim profilom sonde (pril. 7A in 7C). Luknja na x = 8,5; y = 2,8 je bila v tlorisu nepravilno okrogla; njen premer je znašal 0,42 m, globina pa tudi 0,42 m (si. 52). Ob njene stene je bil zložen venec manjših lomljenih kamnov; od teh so bili nekateri prevrnjeni proti sredini luknje. Oklepali so prostor s premerom 0,15 m. Luknja je bila vkopana v sterilen rumenkast lapor, njen vrh pa je bil v sivem laporjevem drobirju (enako razmerje kot v kv. 1), v katerem so bili tudi posamični odlomki keramike (skupek 2). Luknja pri x = 8,5 in y = 1,6 je bila v tlorisu nepravilno okrogla, pr. 0,35 m, gl. 0,35 m. V sivkastem zemljenem zasipu je ležalo nekaj lomljencev, velikih do 0,18 x 0,12 m (pril. 7C). Sredini obeh lukenj sta bili 1,20 m vsaksebi. V približno takšni razdalji je bilo pričakovati, glede na pojav sive lise (laporjev drobir), še tretjo luknjo v kv. 3/B1. Pojav keramike v kv. 1 v sivem laporjevem drobirju nad trdno in sterilno osnovo je moč opredeliti kot ostalino nakdanje hodne površine, ki je nenasilno opustela in se zato v okolju ne da dobro omejiti. Luknje na robu naselbine pa so verjetno ležišča za stojke, ki so bile zagozdene in utrjene s kamni. Po debelini, povzeti iz prostora med zagozdami (okoli 0.15 m), so bile lahko stojke le del plotu. Ko je ta vaška ograja propadla, so se preko nje naložile iz notranjosti naselja drseče plasti, najprej grob laporjev drobir, čezenj siva peščena zemlja in končno njivski humus. V vseh so bili razpršeni odlomki lončenih posod (pril. 7A). Časovna opredelitev: Najdbe obeh opisanih področij (lončenina) so si oblikovno, po strukturi in okrasu (rebra) povsem podobne, zato je - to potrjuje tudi njihova stratigrafska lega - njihova sočasnost zanesljiva. Za časovno opredelitev prihajata v poštev okras in oblika posod. Krašenje posod z rebri, gladkimi ali členjenimi, je časovno dokaj razpotegnjeno. Križnemu vrhu sorodno lončenino ima že sosednji Žempoh (prim. t. 42-44), nato pa na primer Ljubljana, kjer je tudi najti primerjave za členjeno rebro na največjem obodu, okrepljeno z jezičastimi držaji, kakršno je na posodi na t. 49: 3 (cfr. Puš 1971, 85). Podrobnejše mesto znotraj obdobja Ha B je Križnemu vrhu težko odmeriti, sodeč po skromnem gradivu pa je treba misliti predvsem na njegov mlajši del. kar bi v grobem ustrezalo fazi Ljubljana II. Seznam najdbenih skupkov: Skupek 1 Lega: hodna površina Planum: 1 Kvadrant: 1 Skupek 2 Lega: okoli lukenj za stojke Planum: 1 Kvadrant: 3 Svoljšak SKLEP Dolenjska nudi zaradi geografske zaključenosti in tranzitne pomembnosti idealen poligon za preučevanje poselitvenih zakonitosti v prazgodovinskih obdobjih, od katerih velja še posebej izpostaviti železno dobo. Vendar pa zahteva prav študij kolonizacijskih procesov, ki so, kot vemo, rezultat geografskih, gospodarskih in družbenopolitičnih danosti, zelo natančne izhodiščne podatke, saj brez njih nikakor ni mogoče izpeljati resnejših analiz. Zbiranje in preverjanje starih zapiskov, terenska rekognosciranja, sondiranja in kronološko razvrščanje naselij so torej nujna preddela, da bi lahko dosegli zastavljeni cilj. V zadnjih letih je bilo rekognoscirano razmeroma obsežno področje osrednje Dolenjske. Poleg terenskih obhodov smo leta 1988 vključili v projekt tudi sondiranja, saj se je kmalu pokazalo, da najdbe s površine in iz manjših vrtin ne zadostujejo za natančno kronološko razvrstitev naselij. Z delom smo pričeli najprej v Mirenski in Temeniški dolini, torej v samem osrčju Dolenjske, kjer smo s terenskimi obhodi ugotovili za zdaj največjo gostoto železnodobne poselitve. V dveh letih smo sondirali osem naselij. Rezultati so vzpodbudni, čeprav je res, da imajo podatki, ki so pridobljeni z eno samo sondo, relativno vrednost. Tega smo se vseskozi zavedali, zato predvideva projekt tudi odpravljanje anomalij z dodatnimi sondažami, ki pa jih nameravamo po potrebi opraviti šele v drugem krogu raziskav. Področje, ki smo ga raziskali, je zaenkrat premajhno, da bi lahko opravili resnejšo analizo tipologije naselij in izkopanega keramičnega gradiva. Vendar pa se nam kljub temu zdi umestno, da že sedaj izpostavimo nekatere novosti, do katerih smo prišli pri naših raziskavah, saj bistveno dopolnjujejo predstavo o utrjenih prazgodovinskih naseljih v osrednji Sloveniji, kakršno smo imeli doslej. Sliko, kakšno je bilo utrjeno prazgodovinsko naselje na Dolenjskem, smo si namreč izoblikovali predvsem z izkopavanji Cvingerja nad Virom pri Stični. Dvaindvajset sond je dalo dober vpogled v strukturo njegovih zidov in razvojnih faz, zato je bilo pričakovati, da bomo na podobno situacijo naleteli tudi na drugih naseljih. Cilj naših sondiranj je bilo torej posredno tudi preverjanje stiškega modela, saj smo želeli ugotoviti, če so bila tudi ostala gradišča obljudena v istem obdobju in če so imela podobne obrambne sisteme. Časovna opredelitev naselij Kakšni so torej rezultati sondiranj? Prvo, kar moramo poudariti, je to, da so si naselja med seboj zelo različna. Pri tem seveda ne mislimo na razlike v legi, obliki in velikosti, ki nas trenutno ne zanimajo, ampak predvsem na razlike v kronologiji, se pravi v času. ko so bila obljudena. Rezultati analiz so grafično prikazani na sliki 53. Čeprav je grafikon do neke mere shematičen, pa je iz njega kljub temu dobro razvidna pestrost poselitvene strukture. Precejšnja novost je že to, da smo od osmih naselij kar na dveh (Sv. Ana in Gradec) ugotovili obljudenost v bakreni dobi, kar ni zanemarljiv odstotek. Vse kaže, da se bo tudi na Dolenjskem ponovila situacija iz Bele krajine, kjer je bilo z rekognosciranji in manjšimi vrtanji poleg železnodobnih odkritih tudi več utrjenih naselij iz eneoli-tika (Dular 1985, 18 s). Podobno lahko ugotovimo tudi za pozno antiko, saj so bili ugotovljeni poselitveni sledovi kar na treh točkah, in sicer na Kunklu, Sv. Ani in Kinclju. Glavna teža naših raziskav pa je bila seveda usmerjena k železni dobi, ki smo jo na grafikonu razčlenili nekoliko bolj podrobno. Dve naselji (Gradišče in Žempoh) sta bili obljudeni le kratek čas, in sicer na prehodu iz bronaste v železno dobo. Naselja, ki naj bi bila poseljena tako malo časa, doslej pri nas še niso bila odkrita, zato predstavlja ta tip poselitve tudi na Dolenjskem pomembno novost. Kje tiče vzroki za to, za zdaj še ne moremo odgovoriti. Tu bo vsekakor treba počakati na nove primere, saj je zgolj z dvema naseljema praktično nemogoče pojasniti detajle poselitvene strukture nekega obdobja. Zelo zanimivo poselitveno kontinuiteto ima tudi naselje na Sv. Ani. Omenili smo že, da smo na njej dobili ostaline iz bakrene dobe in pozne antike. Žal s sondo nismo imeli najbolj srečne roke, saj profil ni dal izpovedne stratigrafije. Sodeč po najdbah pa je bilo naselje zanesljivo obljudeno ob koncu pozne bronaste dobe. Poselitev na začetku železne dobe ni stoodstotna, medtem ko je življenje na Sv. Ani zanesljivo dokazano v mladohalštatskem in poznolaten-skem obdobju. Dve naselji, to sta Kunkel pod Vrhtrebnjem in Križni vrh nad Belim Gričem, kažeta poselitveno kontinuiteto skozi celo železno dobo. Njun začetek se pokriva z začetkom železne dobe, pri čemer je treba poudariti, da ima Križni vrh pred Kunklom verjetno rahlo časovno prednost. Toda medtem ko je poselitev Križnega vrha v halštatski in latenski dobi dokazana s številnimi najdbami, pa govori za obljudenost Kunkla v mlajši železni dobi le en sam fragment keramike. Poučna je tudi situacija na Kinclju nad Trbincem. Sodeč po podatkih, ki jih je dala sonda, je bilo naselje zgrajeno šele ob koncu starejše železne dobe. nato pa je bilo poseljeno še v latenski dobi in, kot smo omenili že prej, tudi v pozni antiki. Važen je predvsem čas izgradnje naselja, ki sodi v certoški oziroma negovski horizont, kar je na Dolenjskem zopet pomembna novost. Za Veselo goro v Brinju pa lahko za zdaj rečemo le to, da sodi v starejšo železno dobo, saj nam za natančnejšo členitev manjkajo trdnejši dokazi. Če sedaj strnemo naše ugotovitve v kratek zaključek, potem vidimo, da obstajajo glede na čas, ko so bila naselja obljudena, med njimi dokajšnje razlike. Vse kaže. da bo število naselij z ostalinami iz bakrene dobe in pozne antike precej večje, kot smo mislili doslej. Bistveno bo porasel tudi delež gradišč, na katerih so bili odkriti poselitveni horizonti iz latenske dobe. Ta ugotovitev ne preseneča, saj je bilo dosedanje razmerje med starejše- in mlajšeželeznodobnimi najdišči daleč od resnice, čemur je v dobršni meri botrovalo stanje raziskav. Novosti so se pokazale tudi v halštatski dobi, saj je jasno razvidno, da vsa naselja niso nastala hkrati, ampak da obstajajo med njimi tudi občutne kronološke razlike. Kakšna je bila intenzivnost poselitve v posameznih fazah, pa za zdaj še ne moremo govoriti, saj je s podatki iz ene same sonde praktično nemogoče izvesti takšne analize. Časovne korelacije med naselji in grobišči Razmeroma težko je tudi preučevanje kronoloških razmerij med naselji in pripadajočimi nekropolami. Glavna ovira je zopet raziskanost, saj imata le Žempoh in Križni vrh že izkopani grobišči, ki pa sta brez ohranjenih grobnih celot. Iz grobišča, ki jc pripadalo Kinclju, je doslej znan le en grob, nekropole ostalih petih naselij pa so neraziskane ali pa celo neznane. Vendar pa lahko ugotovimo, da se časovni razponi nekropol v glavnem ujemajo z razvojnimi fazami, ki smo jih ugotovili v naseljih. Tako imajo na primer grobišča, ki so pripadala naselju na Križnem vrhu, sklenjen razvoj, ki mu je mogoče slediti od pozne bronaste dobe (Božji grob nad Slepškom) preko starejše železne dobe (Sv. Križ v Belem Griču) vse do latenske dobe (Pašnik nad Ribjekom). Enako velja za naselje na Žempohu, ki ima sočasno nekropolo na Pašniku nad Ostrožnikom. Končno je tu še Kincelj SI. 53: Primerjalna kronološka tabela. Abb. 53: Chronologische Vergleichstabelle. tU ^ Z D it: < Z < < ^ LU > tO UJ o i O o. UJ •NI I cr > ■M DC < z - Lj. barje 1 v O Lj. barje 2 I Dr. Alice M. Chovke. BARTOSIEWICZ. L. 1985. Most na Soči: a preliminary faunal analysis of the Hallstatt Period settlement. - Arh vest. 36. 107-130. Ljubljana. BARTOSIEVVICZ. L. 1988. Water sicving experiment at Ormćnykut Site 54. - In: Archaeometrical Research in Hungary, 267-274. Budapest. BINFORD. R. L.. BERTRAM. J. B. 1977. Bone frequencies and attritional processcs. - In: For Tlieorv Building in Arclweology, /7-153, New York. BINFORD. L. R. 1978. Nunamiul Ethnoarchaeologv. - Stu-dies in Archaeology. New York. BOkONYI. S. 1974. History of Domestic Mammals in Central and Eastern Europe. - Budapest. DRIESCH. A. von den 1976. A guide to the measurement of animal banes from archaeological sites. - Peab. Mus. Buli. 1. Cambride MA. EFREMOV. I. A. 194«. Taphonomv. a new braneh of Pa-laeontology. - Pan-Amer. Geol. 74. 81-93. GRAYSON. D. K. 1984. Quamitative Zooarcliaeology. -Studies in Archaeological Science, New York. JAHNKUHN. H. 1969. Vor- und Fruhgtschichte vom Neoli-thikum bis zur Volkerwanderungszeit. - Deutsche Agrargc-schichte 1. Stuttgart. KOSSACK. G. 1959. Siidbavern walirend der Hallstattzeit. -Berlin. WILLIAMS, F. 1979. Reasoning with Statistics. - New York. London. Živalski ostanki iz dveh halštatskodobnih naselbin v Sloveniji Prevod UVOD Med poskusnimi izkopavanji, ki jih jc vodil dr. Janez Dular (InStitut za arheologijo ZRC SAZU. Ljubljana) v sodelovanju s prof. Dragom Svoljškom iz Narodnega muzeja v Ljubljani in prof. Borutom Križem (Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine. Novo mesto) na vrsti halštatskih najdišč na Dolenjskem (cf. J. Dular et al., Arh. vest. 42. 1991). so bili najdeni različno veliki vzorci živalskih kosti. Članek obravnava naselbinsko gradivo te vrste iz Kunkla pod Vrhtrebnjim in z Vesele gore v Brinju. Med izkopavanji na Veseli gori je prišlo na dan tudi nekaj srednjeveškega gradiva, ki na tem mestu ne bo obširneje analizirano, vendar jc zanimivo z vidika tafonomskega ovrednotenja gradiva. GRADIVO IN METODA Zastopanost favne na obeh najdiščih, pa tudi na Mostu na Soči. večji halštatski naselbini, ki je že bila analizirana (Bartosievvicz 1985, 108), je prikazana na tabeli 1. Glede na sorazmerno majhno število kosti, najdenih pri poskusnih izkopavanjih. so na tabeli navedeni samo primerki, ki jih je bilo mogoče določiti (NISP - number of identifiable specimens), njihovo število in procenti. Poleg angleških in latinskih imen za vrste je treba razložiti tri imena na tem seznamu favne. Ostanki ovce/koze so označeni kot Caprinae v primerih, ko ni bila mogoča identifikacija pod nivojem poddružinc. Kosti, ki jih ni bilo mogoče natančno opredeliti, so navedene kot ostanki »velikih« in »malih« sesalcev, definiranih na drugem mestu (Bartosievvicz 1985. 108. op. 1). Te kategorije so bile razširjene tudi na opredeljivi kostni material v kasnejši kvantitativni analizi: fragmentarnost je bila preučena na osnovi statistik velikosti fragmentov in ustreznih t-preizkusov (Williams 1979. 72). REZULTATI 1. Značilnosti favne Kljub majhnemu obsegu so zbirke, najdene med poskusnimi izkopavanji v halštatskih plasteh Kunkla in Vesele gore. presenetljivo podobne tistim z Mosta na Soči. kar zadeva zastopanost domačih živalskih vrst (tab. 1). Edino pomembno razliko predstavlja prisotnost kosti konja na Mostu na Soči. vendar majhen delež te vrste v večjem vzorcu ne preseneča, upoštevajoč statistično verjetnost (Grayson 1984, 138). Oscilacije v procentualni zastopanosti konja in psa si je mogoče razlagati tudi z nemesnim izkoriščanjem teh živali. Zastopanost favne v teh majhnih halštatskodobnih zbirkah z dveh obravnavanih najdišč je torej v skladu s prejšnjimi opažanji v večjem obsegu na Mostu na Soči. Majhna količina srednjeveškega gradiva sama na sebi ne vsebuje bistvenih podatkov o favni, izpričuje pa uživanje mesa domačih živali, predvsem goveda in drobnice. 2. Fragmentarnost Tafonoraija, koncept, ki ga je uvedel paleontolog Efremov (1940. 82). zadeva dejavnike, ki učinkujejo post mortem in ki vplivajo na naše zaznavanje živalskega gradiva. Med temi nas na tem mestu najbolj zanima fragmentarnost, saj so zbirke železnodobnih kostnih ostankov iz Slovenije često izredno slabo ohranjene in vsebujejo sorazmerni) visok procent neopre-deljivih primerkov, število merljivih kosti (tab. 2) pa jc majhno (Bartosievvicz 1985, 109). Med določljivostjo na taksonomski ravni in fragmentarnostjo je jasna logična zveza: bolje ohranjene kosti jc laže prepoznati. Dobro ilustracijo predstavljajo sorazmerno majhne srednje dolžine fragmentov ncopredeljivih kosti na tabelah 3 do .5 (srednje dolžine teh kostnih fragmentov, pripadajočih tako »velikim« kot »malim« sesalcem, so manj kot 4 cm). Eksperiment z izpiranjem je tudi pokazal, da se ob izključno ročnem nabiranju (kar velja za tukaj preučevane zbirke) fragmenti, manjši od 1.9 cm, izgubijo s 95 % verjetnostjo (Bartosicvvicz 1988. 269). Izkušnja pa kaže, da je v primeru ostankov velikih sesalcev (npr. kosti domačih živali) težko prepoznati celo nekoliko večje kose. ki jih i. natančnim ročnim nabiranjem zanesljivo najdemo. Čeprav naravni dejavniki, tako kot nihanja v temperaturi in pritiski zemlje, pa tudi nenamerno lacanje, nedvomno prispevajo k fragmentarnosti, se majhni kostni odlomki pogosto najdejo sami. brez ustreznih kosov znotraj iste enote. V preliminarni študiji Mosta na Soči je bila implicitno postavljena hipoteza, da je ta močna fragmentarnost nemara kulturno pogojena (Bartosievvicz 1985, 116), da so namreč razkosavanje in postopki, vezani na kulinarično tradicijo, bili glavni tafo-nomski faktor pri nastajanju velikega števila majhnih in zaradi tega ncopredeljivih fragmentov. Večje kosti so morda bile zdrobljene med sekundarnim razkosavanjem, ko je bilo potrebno pripraviti prikladncjšc kose za kuhinjski lonec. Prido- bivanje mozga ima lahko za posledico nastanek podobno majhnih fragmentov (Binford 1978. 153). Ta hipoteza je bila preverjena na gradivu iz Kunkla in z Vesele gore. V procesu identifikacije je bil vsak kostni fragment s teh najdišč razporejen v velikostne skupine z intervali 1 cm. Halštatskodobno gradivo iz ene in druge naselbine smo primerjali med seboj, pa tudi s kasnejšim (srednjeveškim) gradivom z Vesele gore. ki je nastalo v podobnih razmerah. Kot je mogoče videti iz statističnih parametrov, značilne razlike (P < 0,05). z eno samo izjemo, nastopajo samo med ostanki velikih in malih sesalcev (tab. 6 in 7). čeprav so dejanske razlike v teh primerih veliko manjše, kot bi bilo mogoče pričakovati na osnovi žive teže ali dimenzij celih kosti teh živali. To jc še ena zelo očitna ilustracija prejšnjih opažanj Binforda in Bertrama (1977. 98). Edina značilna razlika znotraj iste velikostne kategorije je bila najdena med ostanki malih sesalccv iz Kunkla in srednjeveško komponento z Vesele gore. Mere variabilnosti, navedene v tabeli 6, kažejo, da je bila fragmentarnost v Kunklu izredno homogena. Čeprav so bile srednje vrednosti za halštat-sko gradivo z Vesele gore podobno majhne, so bile vrednosti standardnih deviacij in koeficientov variacijc za te fragmente večje. Zaradi tega so sistematično večji srednjeveški fragmenti pokazali večjo prekrivanje v velikosti s halštatskim gradivom z istega najdišča, medtem ko je bilo mogoče ostanke malih sesalccv iz Kunkla razlikovati kot posebno skupino. ZAKLJUČKI Značilnosti favne iz halštatskodobnih naselbin Kunkel in Vesela gora kažejo izredno podobnost z večjim in zato bolj zanesljivim arheozoološkim vzorcem z Mosta na Soči. Opaziti je izredno prevlado ostankov domačih živali, med katerimi izstopajo govedo in drobnica kot glavni viri mesa. Pomen lova jc bil zanemarljiv. Vendar so bili jelenji rogovi sorazmerno pomembna surovina v železnodobni Srednji Evropi (Kossack 1959, 69) in so zastopani tudi v veliki zbirki z Mosta na Soči (Bartosievvicz 1985. 109). V gradivu iz Kunkla je bil identificiran samo en kos. ki bi prav lahko bil fragment odpadlega rogovja. Takšno obliko železnodobnega gojenja živali na zadevnem področju jc opisalo več avtorjev, povzel pa Bokonyi (1974. 73). Kaže. da je halštatsko prebivalstvo Srednje Evrope izkoriščalo veliko število domačih rastlin in živali. Jankuhn (1969. 76) poudarja pomen goveda, svinje, ovce in koze. Preučevanje fragmentarnosti v tem članku pa jc pokazalo, da moramo numerično prevlado odlomkov kosti goveda jemati z rezervo. Intenzivnejša naravna in umetna fragmentacija kosti večjih živali lahko vodi v preveč številno zastopanost velikih kopitarjev na osnovi NISP. Čeprav se to v praksi izravnava z občutno večjo količino mesa. ki ga dajejo te velike živali, ni mogoče kvantificirati točnega razmerja med ohranjenostjo. pogojeno z velikostjo, in dejanskimi razlikami v količini razpoložljivega mesa. Večjo stopnjo fragmentarnosti v halštatskem gradivu jc bilo mogoče deloma numerično dokazati. Zahvale: Za pomoč in podporo se želim zahvaliti prof. Dragu Svoljšku in osebju iz Narodnega muzeja v Ljubljani. Angleški tekst jc pregledala Dr. Alicc M. Choykc. Dr. Lžszlć Bartosiewicz Institute of Archaeology Hungarian Academv of Sciences Uri u. 49 H-1250 Budapest Arheološki vestnik (Arh. vest.) 42, 1991, str. 207-218 207 Nalazi prahistorijskih ostava na području Istre Kristina MIHOVILIĆ Izvleček Članek obravnava vse znane prazgodovinske zakladne najdbe iz Istre. Najstarejša najdba, skupina bakrenih sekir iz Boljuna, je bila tudi najprej odkrita. Poznobronastodobne zakladne najdbe sekir iz Oprtlja, iz Baredin pri Brtonigli in z Monte Maestk (Debeljak) pri Štinjanu so vse izgubljene, objavljene pa so bile le delno. V novejšem času odkriti najdbi s Kosmatega Kostela pri vasi Opatija (občina Buzet) in s Tivolija v Puli sta tukaj prvič objavljeni. Medtem ko vsebuje prva (Kosmati Kostel) samo železne predmete (sulične osti, odlomke krivih mečev in dele plavutastih sekir), se nahajajo v drugi (Pula-Tivoli) poleg bronastega in železnega orožja in orodja (bronaste sulične osti. del bronaste sekire, železne sulične osti, krivi meči in nabodala za raženj) še brezoblični kosi brona in železa. Obe sta zelo podobni notranjskima zakladnima najdbama s Tržišča pri Cerknici in z Gradišča pri Trnovem. Tudi datirani sta podobno, in sicer v čas okrog leta 6(X) ali v drugo polovico 7. st. pr. n. š. oziroma v tretjo razvojno stopnjo istrske skupine. Abstract The paper deals with prehistoric hoards found to date on the tcrritory of Istria. The oldest is a set of copper axes from Boljun. The Late Bronze Age hoards of axes from Oprtalj, Baredine near Brtonigla and Monte Maesta (Debeljak) near Stinjan are ali lost and have been only partly published. Closely examined and catalogued are the hoard with iron objeets from Kosmati Kostel, near the village of Opatija (municipality of Buzet), containing spearheads. machaira frag-ments and parts of vvinged axes. and from Pula-Tivoli. consi-sting of bronze and iron weaponry (bronze spearheads, a fragment of a bronze axe, iron spearheads and machairae, spits etc.) and amorphous bronze and iron lumps. The latter hoards are compared with those from Tržišče near Cerknica and Gradišče near Trnovo and similarly datcd to circa 600 B. C. or in the second half of the 7lh century (stage III of the development of Istrian group). Nalazi prahistorijskih ostava na području Istre, kao geografske cjeline, vrlo su rijetki, slabo su dokumentirani i većinom izgubljeni (si. 1). Od ranijih nalaza, sačuvana je samo ostava, ili dio ostave bakrenih sjekira iz Boljuna. Prema podacima Š. Ljubića u Arheološkom muzeju u Zagrebu, pohranjene su tri bakrene sjekire, nadene u Boljunu, a Muzeju ih je darovao Mate Mandić iz Kastva, tada urednik tršćanskog lista »Naša sloga«.1 Ostava Boljun, opčina Pazin (si. 2). a. Bakrena sjekira, prelomljena i popravljena. Težina 401 g (inv. br. 2753); b. Bakrena sjekira. Težina 397 g (inv. br. 2754); c. Bakrena sjekira. Težina 488 g (inv. br. 2755). Sačuvane sjekire tipološki djeluju kao prelazni oblik između lepezastih i plosnatih sjekira. Slične nalaze na području Caput Aclriae, tumače kao import iz eneolit-skih proizvodnih centara, kao što su Mondsee i Ljubljansko barje. Uobičajene su za eneolitik, odnosno u okviru kultura Remedello i zvonolikih čaša, za Italiju. U Istri se nalaz iz Boljuna dobro nadovezuje na pojedinačne nalaze ulomaka keramike ljubljanske kulture iz pećina kod sela Serbani, Cingarele i iz Nezak-cija.2 Drugi Ljubićev podatak o nalazu »mnogo bakrenih predmeta u Starom Draguću«, izgleda pretjeran, ali ga je, isto tako nemoguće provjeriti. Svi drugi izvori o nalazu iz Starog Draguća, godine 1878., spominju samo brončani bodež i sjekiru, znači, sasvim različit karakter materijala.3 Marchesetti spominje nalaz ostave 12 brončanih sjekira iz Oprtlja, koje su izgubljene,4 i zatim drugu ostavu, nađenu u Baredinama kod Brtonigle. Ovu posljednju, sačinjavale su 4 brončane sjekire, također nestale.5 U novijoj literaturi, došlo je do mišljenja naziva Baredine kod Brtonigle sa Brtoniglom, dva geografski vrlo bliska lokaliteta. Marchesetti u svom popisu spominje nalaz ostave iz Baredina, a crtežima je prikazao 3 brončane sjekire iz Brtonigle, za koje ne znamo ništa o okolnostima nalaza, dakle, čini mi se, ipak dva različita lokaliteta (si. 4).h Godine 1902., prilikom gradnje vojnih objekata, otkrivena je ostava brončanih predmeta na Monte Maesta (kota 60 m), kod Štinjana, u južnoj Istri, nedaleko Pule. Prema Gnirsovom opisu, Monte Maesta je zajedno sa susjednim vrhom, Monte Grosso (Debeljak - kota 67 m), bedemima bio povezan u jedinstveno naselje. Danas su tragovi potpuno nestali (si. 7: 7). Od sadržaja ostave sa M. Maesta, Gnirs je objavio 3 sjekire sa zaliscima, koje su u to vrijeme još bile kod nalaznika, a zatim ubrzo nestale (si. 3).1 Prema crtežima, obje grupe objavljenih sjekira, pripadaju tipovima kasnog brončanog doba. Sjekire iz M. Maesta (Debeljak), pripadaju tipovima sa zaliscima na sredini, sličnim nalazu na pr. iz ostave Merlara, datirane u Ha Al, odnosno protovilanovskoj kulturi 12. st. pr. n. e.,8 razdoblju koje odgovara Fazi II ostava sjeverozapadne Hrvatske,1' gdje su sjekire sa zaliscima na sredini, uobičajene. Prema poznatim okolnostima nalaza i sadržaju, većina tih ostava, kao i ostava sa M. Maesta (Debeljak), pripadale su ljevačima bronce.10 Zbog rijetkosti nalaza brončanih predmeta općenito na području Istre, odlučila sam se osvrnuti, također na grupu sjekira iz Brtonigle. Iako su nam okolnosti nalaza nepoznate, djeluju kao dio ostave. Par sjekira sa zaliscima (si. 4: a-b), izgleda nešto mlađi od onih sa M. Maesta. Zalisci su već više postavljeni i imaju istaknut prelaz u sječivo, tipičnu karakteristiku italskih sjekira. Slične su nalazima iz Cremone11 ili Piediluco,12 koje su uvrštene među tipove stupnja Terni II, datiranog u 9. st. pr. n. e.,13 iako se pojavljuju već dosta ranije, na pr. iz Monte Primo, sa nalazima protovila-novskih nekropola, datiranim u Ha A2,14 ili Frattesine, također datirane u 11.-10. st. pr. n. e.15 Ovim karakteristikama, par sjekira iz Brtonigle pripada italskom tipu sjekire sa zaliscima, koje sa Apeninskog poluotoka prodiru prema južnoalpskom prostoru i do zapadne Panonije.16 Za šuplju sjekiru iz Brtonigle (si. 4: c), tipološki najbližu paralelu nalazimo među predmetima iz Offen- Sl. 1: Nalazi ostava na području Istre. Abb. 1: Hortfunde in Istrien. [□] kasni encolitik/rano brončano doba spatcs Aneolithikum / Friihbronzezeit | kasno brončano doba Spatbronzezeit [■] starije željezno doba altere Eisenzeit stalla,17 gdje se nalazi također italski oblik sjekire sa zaliscima,18 datirane u kontekstu tipova i oblika Ha B3, južne Bavarske.1M Slični se oblici pojavljuju već u ostavama Faze IV, sjevernozapadne Hrvatske.20 Posljednji slučajni nalazi ostava u Istri, kronološki su mnogo mlađi od prethodno nabrojenih. Miniranjem stijena na sjeveroistočnoj padini Kosma-tog Kostela (Pietra Pelosa ili Petra Pilosa), općina Buzet, 1965. godine, otkrivena je ostava željeznih predmeta. Kosmati Kostel, naziv je utvrde,21 izgrađene na ostacima gradinskog naselja, smještenog na usamljenoj stijeni, kota 119 m, na ulazu u klanac kojim se potok Bračana ulijeva u rijeku Mirnu. Terase gradinskog naselja mogu se prepoznati još samo na sjevernoj strani prema selu Opatija (si 5: 1; 6).22 Pored podataka o samoj utvrdi, spominju se također nalazi grobnih urni. rimskog novca i staklenih balzamarija, na poljima u blizini Kosmatog Kostela.23 Grupa željeznih predmeta, nađena 1965., bila je spremljena u rascjepu stijene, na oko 5 m iznad doline Bračane. Sakupljene su 4 sjekire sa zaliscima, 8 ulomaka kopalja i vrh jednore-znog sječiva - mahaire.24 Ostava Kosmati Kostel25 (Pietra Pelosa, Petra Pilosa) kod sela Opatija, opčina Buzet (t. 1). Opis predmeta: T. 1 1. Željezno koplje (inv. br. P 278); 2. Vrh željeznog koplja (inv. br. P 284); 3. Željezno koplje (inv. br. P 281); 4. Dva ulomka željeznog koplja (inv. br. P 279); 5. Vrh željeznog koplja (inv. br. P 282); 6. Vrh željeznog koplja (inv. br. P 277); 7. Dio tuljca željeznog koplja (inv. br. P 283); 8. Vrh jednoreznog željeznog sječiva - mahaire (inv. br. P 280); 9. Dva ulomka željezne sjekire sa zaliscima (inv. br. P 276); 10. Željezna sjekira sa zaliscima (inv. br. P 273); 11. Željezna sjekira sa zaliscima (inv. br. P 274); 12. Dio željezne sjekire sa zaliscima (inv. br. P 275); 13. Dio željeznog koplja (inv. br. S 4254). Druga ostava, sakupljena je 1988. god., već u sekundarnom položaju, u nasipu ceste na području zvanom Proštin, sjeverno od Fažane, u trouglu kojeg zatvara raskršće ceste iz Fažane za Peroj i Vodnjan (si. 7: 22; 8). Trasa je pregledana detektorom za metale, u dužini od oko 100 m.2'' Na taj način, sakupljeno je pedesetak željeznih i brončanih predmeta, a svi su se nalazili u površinskom sloju nanesene jalovine. Pregledom računa u Arhivu Mjesnih zajednica i uzorkom šljunka, zaključili smo, da je materijal bio dovezen još 1984. god., iz kamenoloma granita koji se nalaze na sjevernom rubu Pule, odnosno točnije, iz kamenoloma Tivoli, kojeg koristi RO Istragradnja. Pregledom ostataka brežuljka kamenoloma Tivoli (kota 50 m), na sjeverozapadnom rubu kamenoloma, gdje je spomenute godine vadena jalovina, nakon bageriranja terena za nastavak eksploatacije, preostao je tanki sloj zemlje, gdje smo sakupili samo nekoliko ulomaka neizrazite prahistorijske keramike (si. 9). U dosadašnjim popisima gradinskih naselja i drugih vrsta prahistorijskih lokaliteta, to se područje ne spominje, ali je zato okruženo nizom izrazitijih gradinskih naselja od ranije poznatih, kao što su Šandalj i Vernal, istočno, i cijeli niz gradina južno, već nad pulskim zaljevom (si. 7). Ostava Tivoli, općina Pula (t. 2-4). Opis predmeta: T. 2 1. Brončano koplje sa facetiranim tuljcem (inv. br. P 38128); 2. Brončano koplje s listom ukrašenim motivom vučjeg zuba (inv. br. P 38100); 3. Fragmentirano brončano koplje (inv. br. P 38102); 4. Dio središnjeg rebra brončanog koplja (inv. br. P 38150); 5. Dio sječiva brončane sjekire (inv. br. P 38129); 6. Amorfno grumenje bronce (inv. br. P 38112, P 38132); 7. Dio lista željeznog koplja (inv. br. P 38125); 8. Željezno koplje (inv. br. P 38124); 9. Dio lista željeznog koplja (inv. br. P 38142); 10. Kratki list i dio tuljca željeznog koplja (inv. br. P 38120); 11. Dio lista željeznog koplja (inv. br. P 38144); 12. Željezno koplje (inv. br. P 38132); 13. Dio željeznog koplja (inv. br. P 38126); 14. Vrh željeznog koplja (inv. br. P 38116); 15. Fragmentirano željezno koplje (inv. br. P 38122); 16. Dio željeznog koplja (inv. br. P 38123); 17. Dio željeznog koplja (inv. br. P 38118). T. 3 1. Dio željeznog koplja (inv. br. P 38141); 2. Dio željeznog koplja (inv. br. P 38108); 3. Dio željeznog koplja (inv. br. P 38134); 4. Željezni ražanj (inv. br. P 38146); 5. Vrh željeznog ražnja (inv. br. P 38136); 6. Vrh željeznog ražnja (inv. br. P 38143); SI. 3: Monte Maesta, dio ostave (po A. Gnirsu). Sve bronca. Abb. 3: Monte Maesta, Teil des Hortfundes (nach A. Gnirs). Alles Bronze. SI. 4: Brtonigla (po C. Marchesetti)u). Sve bronca. Sve = 1 : 3. Abb. 4: Brtonigla (nach C. Marchesetti). Alles Bronze. Alles = 1:3. SI. 2: Boljun, ostava bakrenih sjekira (sve = 1:2). Abb. 2: Boljun, Hortfund der kupfernen Flachbeile (alles = 1:2). 7. Željezna mahaira (inv. br. P 38133); 8. Dio željezne mahaire (inv. br. P 38127); 9. Vrh jednoreznog željeznog sječiva (inv. br. P 38140); 10. Dio jednoreznog željeznog sječiva (inv. br. P 38135); 11. Dio jednoreznog željeznog sječiva (inv. br. P 38119); 12. Amorfni fragmenti željeza (inv. br. P 38113, P 38130). T. 4 Ulomci željeznih kopalja: 1. inv. br. P 38020; 2. inv. br. P 38106; 3. inv. br. P 38107; 4. inv. br. P 38148; 5. inv. br. P 38147; 6. inv. br. P 38105; SI. 5: Karta gradinskih naselja uz gornji tok rijeke Mirne. 1. Kosmati Kostel; 2. Meja; 3. Sv. Petar; 4. Buzet; 5. Sovinjak; 6. Sv. Stjepan. Abb. 5: Ringvvalle am Oberlauf des Flusses Mirna. 7. inv. br. P 38137; 8. inv. br. P 38109; 9. inv. br. P 38138; 10. inv. br. P 38139; 11. inv. br. P 38115; 12. inv. br. P 38145; 13. inv. br. P 38114; 14. inv. br. P 38117; 15. inv. br. P 38149; 16. inv. br. P 38110; 17. inv. br. P 38111. U sastavu ostave Tivoli, nalaze se tri brončana koplja i dio sječiva brončane sjekire, dok su ostali predmeti željezni. Koplje sa facetiranim tuljcem i središnjim rebrom (t. 2: 1), pripada italskom tipu koplja, uobičajenom za 8. st., iako se na istom području pojavljuje već u 9. st. pr. n. e.28 Više primjeraka se nalazi u sastavu ostave S. Francesco iz Bologne,29 zatim kao prilog u grobovima na području grada Rima, datiranim u III stupanj (8. st. pr. n. e.),30 ili na području Picenuma, u fazi Pičeno II, također 8. st. pr. n. e.31 Drugo brončano koplje, s ornamentiranim listom (t. 2: 2), izgleda sličnog porijekla, iako nisam susrela pravu paralelu u samom obliku predmeta. Sličan način ukrašavanja, motivom šrafiranog trokuta, dobivenog vjerovatno već kalupom, nalazimo na sjekirama sa zaliscima i ukrašenim sječivom, posebno tip Lago dell'Accesa32 datirane u drugu polovicu 8. st. pr. n. e., ili tip Arnoaldi B, datiran u puno 7. st.33 Među željeznim predmetima, nalazi se veći ulomak mahaire, sa ojačanim leđnim rubom (/. 3: 7) i 4 manje izrazita ulomka sječiva (t. 3: 8-11). Do sada je mahaira SI. 6: Gradine Kosmati Kostel i Sv. Juraj u pozadini. Abb. 6: Ringwallc Kosmati Kostel und Sv. Juraj im Hintergrund. 1 ■ - na područu Istre bila poznata iz nekoliko nekropola: Nezakcij (zona I, grob 12), Picugi (1/8,1/10, Pice 2/10), Beram (grob 48). Oblikom pripadaju tipu Tržišče -Donja Dolina, datirane su u razdoblje Ha C2,35 a razvile su se na poticaj nešto starijih picenskih primjeraka.36 Većinu nalaza ostave Tivoli, čine dijelovi željeznih kopalja različitih oblika (t. 2: 7-12; 3: 1-3; 4). Oružje općenito, slabo je poznato i dokumentirano na pod- Sl. 7: Prahistorijska nalazišta Pule i okolice: Abb. 7: Vorgeschichtliche Fundorte in Pula und Umgebung: 1. Tivoli; 2. Vernal: 3. Šandalj; 4. M. Giro; 5. Kaštel; 6. M. Zaro; 7. M. Grosso, M. Maesta; 8. Matagun; 9. M. Valmarin; 10. Turulu; 11. O. Veruda; 12. Vintijan; 13. Sv. Marina; 14. Kaštijun; 15. Turčan; 16. Kašteljer galižanski; 17. M. Mulino; 18. Castellier; 19. Kaštclir; 20. Magornjak; 21. Kaštelir; 22. Proštin -mjesto nalaza ostave Tivoli (der sekundare Fundort des Hortfundes Tivoli). M ostava Hortfund rt tumulus Grabhiigel # gradina Ringvvall ručju Istre. Željezna koplja se u glavnom samo spominju među nalazima na području nekropola Picugi, Nezakcij, po jedan primjerak izvan grobova u Bermu, Limskoj Gradini, Novoj Vasi.17 Među tipovima željeznog oružja, moramo izdvojiti oružje ili predmet sličan pilumu, sa tuljcem za nasađi-vanje i dugim šiljkom četvrtastog presjeka (t. 3: 4-6). Sličan predmet, popravljen, nalazi se u ostavi Gradišče kod Trnovog, među mlađim oružjem iz Šmihela,38 u grobu iz Sv. Lovrenca kod Prebolda, i vjerojatno se grupa od 5 željeznih osti sličnog tipa, nalazila u poznatom tumulu iz Gornje Radgone. Prema interpretaciji B. Teržan, trebali bi predstavljati tip ražnja, uobičajenog za istočno Sredozemlje, a spomenute grobne cjeline iz štajerskih nalazišta, s takvim tipom predmeta, datirane su u toku Ha C stupnja/' Ostava Kosmati Kostel (t. 1), za razliku od prethodne, sadrži samo željezno oružje: sjekire sa zaliscima, vrhove koplja i vrh jednoreznog sječiva, možda mahai-re. Željezne sjekire s visokim zaliscima. nastale su po uzoru na brončane. Obje vrste su vrlo široko datirane, od 8. do 6. st. pr. n. e. Brončane, bez ornamenta, predstavljaju karakterističan dio naoružanja stupnja Podzemelj 1. za Dolenjsku,4" ali traju i dalje. Željezne SI. 8: Fazana - Proštin, cesta po kojoj je sakupljena ostava Tivoli. Abb. 8: Fažana - Proštin, StraBe, wo dic Hortfundstiicke von Tivoli gefunden vvurden. SI. 9: Pula - Tivoli, sjeverozapadni rub kamenoloma. Abb. 9: Pula - Tivoli, Nordwestrand des Steinbruchcs. se u Hallstattu pojavljuju od stupnja Ha Cl in traju do Ha Dl/2,41 slično kao u Padovi42 i Este.43 Zanimljiva je nekropola Pozzuolo - Braida dellTstituto, gdje su česti grobovi sa željeznom sjekirom s visokim zaliscima, općenito datiranom u vrijeme između 7. i 6. st., obzirom na nalaze iz Hallstatta i Froga, a razdoblje odgovara fazi proširenja i maksimalnog razvoja naselja, kome nekropola pripada.44 Obje istarske ostave, po sadržaju su vrlo slične notranjskim dobro poznatim ostavama Tržišče kod Cerknice i Gradišče kod Trnovog.45 Ostava Tržišče je interpretirana kao ostava ratnika, i datirana u stupanj Notranjska 3, odnosno u drugu polovicu 7. st., ili oko godine 600.46 Slična interpretacija i datacija mislim da odgovara za istarsku ostavu Kosmati Kostel. Druga ostava, Tivoli, se ipak razlikuje. Pored brončanog oružja italskog porijekla, zajedno s većinom željeznim kopljima, mahairom, i ako prihvatimo interpretaciju, s tipom ražnja istočno mediteranskog porijekla, sadrži također amorfne komade metala. Takav skup predmeta može predstavljati ostavu obrtnika, i ujedno pokazuje jedan od puteva prodora tehnologije obrade željeza iz istočnog Mediterana, preko srednje italskog prostora i Istre, prema jugoistočnoalpskom prostoru. Obje istarske ostave, uklapaju se u III stupanj razvoja istarske skupine, u vrijeme pritjecanja i prevladavanja importiranog materijala iz srednje i sjeverne Italije, japodskog i jugoistočnoalpskog prostora, i vrijeme procvata najpoznatijih histarskih centara, kao što su Nezakcij, Beram, Picugi, Kaštel kod Buja.4s 1 Š. Ljubić, Popis arkeologičkoga odjela Nar. zem. muzeja u Zagrebu (1889) 104; J. Brunšmid, Vjes. Hrv. arh. dr. 6, 1902, 46, 66, si. 5; K. Vinski-Gasparini, List 11, za arheološku kartu Hrvatske (kopija u AMI - Pula); I. Marović, Vjes. arli. hist. dalm. 55, 1953, 132 s.; N. Petrić, Atti Cen. ric. st. Rov. 9, 1978-1979, 232. 2 M. Morctti, u: Preistoria del Caput Adriae (1983) 69 s.; B. Govedarica, Rano bronzano doba na području istočnog Jadrana (1989) 75. 3 T. Luciani, Provincia 12, 1878, 30; isti, Buli. paletn. it. 6, 31; Š. Ljubić, Viest. Hrv. ark. dr. 1, 1879, 25; C. Marche-setti, / castellieri preistorici di Trieste e della Regione Giulia (1903) 100. 4 C. Marchcsetti (nap. 3) 135; Z. Vinski. K. Vinski-Gaspa-rini. Opuse. areh. 1, 1956, 61, 66. 5 C. Marchesetti (nap. 3) 135; Z. Vinski, K. Vinski-Gaspa-rini (nap. 4) 61, 66. 6 C. Marchcsetti (nap. 3) 198 s., t. 11; 10, 11, 17; Š. Batović, God. Cen. balk. isp. 18/16, 1980, t. 4; 7, 13; isti, u: Praist. jug. zem. 4 (1983) 288. 7 A. Gnirs, Istria Praeromana (1925) 99 s., si. 57; Z. Vinski, K. Vinski-Gasparini (nap. 4) 61, 66; Š. Batović, God. Cen. balk. isp. 18/16, 1980, 28, 35, t. 4: 4, 5; isti, u: Praist. jug. zem. 4 (1983) 288 s., t. 42: 1-3. K H. Miiller-Karpe, Beitriige zur Chronologie der Urnenfel-derzeit nordlich und sudlicli der Alpen, Rom.-Gcrm. Forsch. 22 (1959) 193 s., si. 26: 12; t. 83: 1. 9 K. Vinski-Gasparini, Kultura polja sa žarama u sjevernoj Hrvatskoj (1973) 77 ss. 10 A. Gnirs (nap. 7). 11 H. Miiller-Karpe (nap. 8) t. 88: 27. 12 H. Miiller-Karpe (nap. 8) t. 50; 51. 13 H. Miiller-Karpe (nap. 8) 209, si. 47: 20. 14 H. Miiller-Karpe (nap. 8) 197 s., t. 57: A5-7. 15 M. De Min, u: 11 Veneto nelTantichita 2 (1984) 651 ss., si. na str. 658. 16 S. Gabrovec, u: Praist. jug. zem. 4 (1983) 80. 17 H. Miiller-Karpe (nap. 8) t. 173: Al. 18 H. Miiller-Karpe (nap. 8) t. 173: A5. " H. Miiller-Karpe (nap. 8) si. 61: 9-11. 20 K. Vinski-Gasparini (nap. 9) 164 ss., t. 106: Cl; 107: B4. 21 D. Klen, Buzet. zbor. 2, 1977, 29 ss. 22 C. Marchcsetti (nap. 3) 96; L. Morteani, Arcli. triest. 17, 1891, 484; B. Baćič, Izvještaj AMI, br. 219, 16-30. 9. 1957; K. Buršič, Buzet. zbor. 7-8, 1983, 241. 23 B. Benussi, Are h. triest., ser. 3, 14, 1927-1928, 266. 24 G. Zanco, Izvještaj AMI, br. 402, 10. 6. 1965. 25 Predmeti iz ostave Kosmati Kostel: t. 1: 1, 3, 5, 8-12, izloženi su u Zavičajnom muzeju u Buzetu, ostali su pohranjeni u AMI u Puli. Zahvaljujem se Branku Gulinu, nalazniku prvih predmeta, koji je i obavjestio AMI, Tomislavu Čižiću i Štabu Narodne obrane iz Rovinja, za posuđeni detektor, te svim kolegama iz Zavičajnog muzeja iz Rovinja i AMl-a u Puli. koji su sudjelovali u radu. 27 C. Marchesetti (nap. 3) 103 s.; A. Gnirs (nap. 7) 40, 99 ss. 28 H. Miiller-Karpe (nap. 8) 54, 70. 29 S. Tovoli, u: II Museo Civico Archeologico di Bologna, Guide 2 (1982) 259 s., si. na 262 s. 30 H. Muller-Karpe. Zur Stadtwerdung Roms (1962) 53, t. 17: Al; B4; 18: Al, B5, Cl. 31 D. Lollini, u: Jadranska obala u protohistoriji (1976) 123, t. 4: 6. 32 G. L. Carancini, PBF9I12 (1984) 98 s., t. 97: 3403, 3405. 33 G. L. Carancini (nap. 32) 103 ss., t. 100: 3437; 101: 3443. 34 A. Puschi, Atti mem. Soc. istr. areh. st. pat. 22, 1905, 125, 151 (br. 98-99); A. Amoroso, Atti mem. Soc. istr. areh. st. pat. 5, 1889, 235, t. 9: 4; K. Mihovilić, Zbor. Porešt. 2, 1987 , 44, t. 4: 1; M. Moretti, u: Preistoria del Caput Adriae (1983) 155, t. 43: 5; V. Kučar. Hist. Areh. 10/1, 1979, 97, 118, t. 6: 9. M. Guštin, Situla 14/15, 1974, 83 ss. 36 D. Lollini (nap. 31) 130. t. 7: 5, 6. 37 M. Hoernes, Min. Anthr. Ges. 24, 1894, 12 (5); A. Amoroso (nap. 34) 233, 259 s., t. 9: 21, 22; A. Puschi (nap. 34) 125; V. Kučar (nap. 34) 111 s., t. 19: 18; K. Mihovilić, Hist. Arch. 3/2, 1972, 41. t. 37: 30. 38 M. Guštin, Notranjska, K začetkom železne dobe na severnem Jadranu, Kat. in monogr. 17 (1979) t. 13: 10; 81: 15-24. 39 B. Teržan, Starejša železna doba na Slovenskem Štajerskem, Kat. in monogr. 25 (1990) 85, 89, 109 s., t. 78: 1, 2. 40 S. Gabrovec, u: Praist. jug. zem. 5 (1987) 38, si. 1: 10. 41 R. Peroni i drugi. Studi di cronologia hallstattiana (1973) 34. si. 3: 2; 36, si. 4: 2; E. F. Mayer, PBF9/9 (1977) 242 ss. 42 Padova preromana (1976) 231, t. 47: Al; 252, t. 53: 19. 43 O. H. Frey, Die Entstehung der Situlenkunst, Rom.-Germ. Forsch. 31 (1969) t. 3: 18; 4: 14. 44 S. Vitri, Atti Civ. Mus. St. Arte Trieste 14, 1983-1984, 199 ss., si. 31: 1-5. 45 M. Guštin (nap. 38) 34, t. 12: 9; 13; 36 s., t. 29-35; za podatke o ostavi iz Gradišča nad Trnovim, kod Ilirske Bistrice, zahvaljujem se Draganu Božiču, koji jc prema sačuvanim arhivskim podacima identificirao nalaz s grupom objavljenih, gore navedenih predmeta. Prema Moscrovim pismima Szom-bathyu, od 22. 9. 1886 i 19. 5. 1887, ostava jc nađena na Gradišču nad Trnovim, a sačinjavali su je 15 željeznih koplja i dio brončane sjekire, koje jc otkupio i uputio u Beč. Slijedeće godine, na tom jc području boravio J. Pečnik, koji je također saznao za nalaz i o tome obavjestio K. Dcžmana u Ljubljani i Centralnu komisiju u Beču, ali spominje 18 otkupljenih željeznih kopalja i dio brončane sjekire (Arhiv R Slovenije, Priv. A VIII, K. Dežman, Fasc. 3, pisma J. Pečnika, pismo od 14. 5. 1887; Arhiv R Slovenije, fond Centralna komisija. Kranjske najdbe, karton 60, sveženj Peč- nik. Subventionen, št. 522/87. Na kraju, ispravnost zaključka potvrđuju objavljeni crteži nekoliko predmeta i topografska skica mjesta nalaza: C. Moser, Mitt. Prahist. Comm. 1, 1903, 25 s., si. 46-49, 51. 46 M. Guštin (nap. 38) 31; isti. Arh. vest. 24, 1973, 474; S. Gabrovec (nap. 40) 158 s. 47 B. Čović, God. Cen. balk. isp. 18/16, 1980, 70 ss. 48 S. Gabrovec (nap. 40) 309 ss. Vorgeschichtliche Hortfunde in Istrien Zusammenfassung Den altesten erhaltenen Hortfund aus Istrien stellt eine Gruppe Flachbeile aus Kupfer dar, die im Archaologischen Museum in Zagreb aufbewahrt vverden (Abb. 2).1-2 In der Fachliteratur wird die Entdeckung mehrerer Kupfergegen-stande aus Stari Draguč ervvahnt;3 eine Angabe. die unprazise zu sein scheint. Es vvird vorausgesetzt, daB die verlorengegangenen Hortfunde aus Oprtalj und Baredine in die Spatbronzezeit gehor-ten.4-5 Wegen der haufigen Envahnungen in der neueren Fachliteratur6 habe ich in diesem Text den Fund aus Brtonigla ausgevvertet, woher ein paar Lappenbeile italischen Typs (Abb. 4. a-b), die den Zeitraum Ha A2/B111"16 kennzeichnen. und ein etwas jungeres Tiillenbeil (Abb. 4, c) stammen.17-20 In die Gruppe der spatbronzezeitlichen Hortfunde gehort auch der Fund aus Monte Maesta (Debeljak), der schon veroffentlicht vvorden, leider aber ebenfalls verlorengegangen ist - er umfasste drei Bcile mit mittelstandigen Lappen (Abb. 3).1 Diese gehoren in die Zeit der Phase II der Hortfunde in Nordwestkroaticn; nach den Fundumstanden gehorte der Hortfund einem BronzegieBer an.8-1(1 Neuere Hortfunde stammen aus Kosmati Kostel, wo nur Eiscnfundstucke entdeckt \vurden (Abb. 5, Nr. 1; 6; Taf. /)21-25 und aus Tivoli, wo man Bronze- und Eisengegenstandc ausfindig machtc (Abb. 7, Nr. 1, 22; 8; 9; Taf. 2-^).2fr-27 Die Bronzelanzenspitzen, aus dem Hortfund Tivoli stammend. sind italischer Hcrkunft (Taf. 2: 1, 2), und fiir das 8. und 7. Jahrhundert typisch.28-33 Unter den eisernen Gegcnstanden fallcn besonders Teile einschneidiger Kurzschwerter mit zum Griff hin gebogener Klinge auf (Taf. 3: 7-11), in Istrien bis zu dieser Zeit nur aus den Nekropolen bekannt und dem Typ Tržišče - Donja Dolina angehorend.34-36 ferner noch Lanzen-spitzen, die aber ein seltenes Fundstuck in Istrien darstellen (Taf. 2: 7-12; 3: 1-3; 4)?1 Besonders zu betonen ware noch ein BratspieG mit Tiillenschaftung (Taf. 3: 4-6). dessen Paral-lelen im Gebiet von Notranjsko (Innerkrain)38 und in den Grabern von Štajersko (Steiermark), im Laufe von Ha C39 zu finden waren. Der Hortfund von Kosmati Kostel enthalt neben Lanzenspitzen und Teilen einschneidiger eiserner Kurzschwerter, wie jener aus Tivoli, ebenfalls eiserne Lappenbeile, die aber noch immer nicht geniigend detailliert ausgear-beitet zu sein seheinen. Ein Vergleich mit dem haufigen Vorkommen jener Beile in der Nekropole von Pozzuolo -Braida deli' Istituto, wo sie zwischen dem 7. und 6. Jh. v. u. Z. datiert worden sind,4*^ scheint mir angemessen. Die Hortfunde Tivoli und Kosmati Kostel ahneln inhaltlich sehr den Hortfunden Tržišče bei Cerknica und Gradišče bei Trnovo in Notranjsko.45 Wahrend man Kosmati Kostel ahnlich wie Tržišče46 datieren und interpretieren kann, enthalt Tivoli aber eine Gruppe von Gegenstanden. die als Besitz eines Handwerkers interpretiert werden konnen und gleichzeitig auf eine der Durchbruchslinien hinweisen. auf denen die Techno-logie der Eisenbearbeitung aus der Richtung Ost-Mittelmeer iiber das zentrale italisehe Gebiet und iiber Istrien her in den Siidostalpenraum ihren Weg gebahnt hatte.47 Beide Hortfunde aus Istrien sind in die Entwicklungsstufe III der istrischen Gruppe einzubeziehen.48 Kristina Mihovilić Arheološki muzej Istre Mate Balote 3 YU-52(XX) Pula T. I: Kosmati Kostel kod sela Opatija, ostava. Sve željezo. Sve =1:2. Taf. 1: Kosmati Kostel beim Dorf Opatija, Hortfund. Alles Eisen. Alles =1:2. T. 2: Pula - Tivoli, ostava. 1-6 bronca, ostalo željezo. Sve =1:2. Taf. 2: Pula - Tivoli, Hortfund. 1-6 Bronzc, Rcst Eisen. Allcs = 1:2. T. 3: Pula - Tivoli, ostava. Sve željezo. Sve = 1:2. Taf. 3: Pula - Tivoli, Hortfund. Alles Eisen. Alles =1:2. T. 4: Pula - Tivoli, ostava. Sve željezo. Sve = 1:2. Taf. 4: Pula - Tivoli, Hortfund. Alles Eisen. Alles =1:2. Arheološki vestnik (Arh. vest.) 42, 1991, str. 219-224 219 Der Konigssohn auf dem Berg Ida Erna DIEZ Izvleček Med reliefi, ki so vzidani na pročelju župne cerkve v Vojniku pri Celju (nem. Hohenegg), je posebej zanimiv tisti, ki prikazuje Parisa. Žal je zelo slabo ohranjen. Pariš sedi na prestolu z visokim naslonjalom. Oblečen je v orientalno nošo, v rokah drži syrinx in pedum, poleg njega je upodobljen močno poškodovan Hermes. Le omenjena atributa označujeta na prestolu sedečega Parisa kot pastirja, zato lahko sklepamo, da ta relief ne prikazuje Parisa, ki je bil izpostavljen na gori Idi. Pariš iz Vojnika je upodobljen kot princ, ki ga je oče poslal past svoje črede, kar je v Iliadi omenjeno tudi za druge prince. Abstract One of the reliefs built into a wall of the parish church at Vojnik (Hohenegg) near Celje is of special interest, although in a rather bad condition. It represents Pariš, sitting on a throne with a high back. dressed in oriental fashion. holding a syrinx and a pedum. beside him the severely damaged figure of Hermes. The enthroned Pariš is depieted as a shephcrd only by these tvvo attributes. It may therefore be assumed that this Pariš represented in this relief, is not that version of Pariš, who was exposed on mount Ida. Hovvever. it is Pariš, the prince, who vvas sent out by his father to the flocks, as is mentioned in the Iliad of other princes as well. In memoriam Jaroslav Šašel An der Westfassade der Pfarrkirche der Marktge-meinde Vojnik/Hohenegg (Hoheneck) bei Celje/Cilli1 sind beiderseits des Portals mehr als ein Dutzend Romersteine, darunter allerdings einige nur kleine Bruchstucke, in die Wand eingelassen. Sie waren aus den Grundmauern der alten Pfarrkirche St. Bartho-loma zum Vorschein gekommen, die im ausgehenden vorigen Jahrhundert abgetragen und durch einen gro-Beren Neubau ersetzt worden ist. Seine Grundsteinle-gung fand, wie wir aus den Aufzeichnungen des Dom-probstes Ignaz Orožen erfahren,2 im August 1885 statt, doch geriet danach der weitere Bau ins Stocken. 1896 war er wohl vveitgehend fertiggestellt, denn in ihrer Ausgabe vom 8. November dieses Jahres berich-tet das Cillier Blatt »Deutsche Wacht«,3 daB die »gefundenen Romersteine hereits zu beiden Seiten des Kirchenportals pyramidenformig eingemauert wurden«. Und 1897 bringen die »Mitteilungen der K. K. Central-Commission fiir Erforschung und Erhaltung der Kunst-und historisehen Denkmale« die Notiz: »Bei der De-molierung der alten Pfarrkirche in Hoheneck bei Cilli vvurden in den Grundmauern mehrere romisehe Ornament- und Inschrift-Steine gefunden. Die Central-Com-mission interessierte sich fiir diesen Fund und erwirkte, daji mit Zustimmung des Lavanter furstbischoflichen Ordinariats die Steine an der Aufienseite der neuen Kirche an geschtttzter Stelle eingemauert wurden.«4 Damit war aber das Interesse an dem Fund offenbar vvieder erloschen, denn die sich nunmehr frči darbie-tenden Steindenkmaler fanden keinen Interpreten,5 blieben unpubliziert und unbeachtet. Sehrzu Unrecht, sind es doch reeht bedeutende Reste mehrerer stattli-cher Grabmonumente, die jenen von Šempeter kaum nachgestanden haben durften.6 Zeitlich-stilistisch sind die Denkmaler von Vojnik/Hohenegg unterschiedlich, aber sie sind durchvvegs von guter Oualitat. Und einige sind auch ikonographisch bemerkensvvert, wie besonders das groBe Reliefbild, das im folgenden besproehen vverden soli.7 Im »pyramidenformigen« Aufbau der Steine zu beiden Seiten des Kirchenportals ist als Mittelstiick je ein groBes, gerahmtes Bild angebracht; in den Abmessun-gen stimmen sie nahezu uberein, dem Thema der Darstellung nach sind es jedoch keine Gegenstiicke. An der reehten Seite ein gefalliges Bild, das keiner weiteren Erkliirung bedarf: Ein junger Diener in der Exomis, der mit Friichten angehaufte Korbe herbei-bringt; zwei hiingen an dem gesehulterten Tragholz, den dritten halt er in der gesenkten Linken. Der Erhaltungszustand des Bildes ist vorziiglich. Schlecht erhalten leider das links vom Portal als Mittelstiick eingesetzte, 1,12 m hohe und 0,77 m (ursprunglich ca. 0,90 m) breite zweifigurige Relief (Abb. /).x Das Gesicht der rechts dargestellten Figur ist abgeschlagen. Knie und Unterschenkel sind stark bestoBen, etwas beschadigt auch der reehte Unterarm und der reehte Handriicken. Durch Vervvitterung hat die Gestalt nur vvenig gelitten. Fast vollstandig zerstort aber ist die Figur links, und zwar von Menschenhand, denn bei der Zurichtung fiir eine zvveite oder dritte Vervvendung ist die rechts erhaltene Rahmeneinfas-sung (Br = 0,12 m) mit der kraftigen Wulstleiste hier weggeschnitten und ein breit in die Bildflache greifen-der Streifen - iiber die Relieffigur hinweg - abgearbei-tet worden, groBteils bis auf den Grund. Unterhalb der linken Brust der Figur eine groBere rechteckige Ausnehmung, unten. neben dem Rest des Gevvandsau-mes, ein tiefes Loch. Uber den Abarbeitungen eine Vielzahl parallel schraglaufender SpitzmeiBelkerben. besonders links, aber auch auf dem unteren und oberen Bildrahmen, der anscheinend von einer Spiel-art des norisch-pannonischen Volutenornaments be-kront war. Material des Stiickes, wie fast aller Denk-maler des Bereiches, ist der am Bachern/Pohorje ge-brochene mittelkornige sog. einheimische Marmor. Die relativ gut erhaltene Figur rechts im Bild sitzt - vor leicht konkavem, leerem Hintergrund - auf einem Thronsessel. der iiber einem niedrigen, gekehl-ten Podium raumandeutend schrag nach links gestellt ist. Seine hohe Riickvvand steigt gerade auf, die Seiten-wand ist offenbar massiv, die Armlehne und der nach unten sich verbreitende vordere Rahmen des Stuhles sind gerundet; vierkantig und schmal die anderen Einrahmungen. die Bodenleiste und die Ouerstreben in der Mitte der Stuhlvvange sovvie zvvischen der Rii-ckenlehne und der steilen Riickvvand. Unter der Sitz-flache ist in perspektivisch nicht ganz gelungener Wie-dergabe die Innenseite der rechten Seitenvvand zu sehen. Die mit vorgesetztem FuB zur Bildmitte hin gevven-dete thronende Gestalt tragt orientalische Tracht: Die sog. phrygische Miitze, den langarmeligen, iiber die Giirtung gezogenen Leibrock, den an der rechten Schulter mittels Rundscheibe geknupften Mantel. Beinkleider und knochelhohe Schuhe. Der vveite Mantel aus sichtlich schvverem Wollstoff, der beim Sitzen als Unterlage dient, staut sich am linken Unterarm und hiingt seitlich in einem Bausch durch; von beiden Seiten iiber die Oberschenkel gelegt, hangt er in zvvei symmetrischen, durch eine tiefgebohrte Vertikale ge-trennten, ornamental gefalteten Zipfeln zvvischen den Beinen herab. Die an die Brust gefiihrte reehte Hand des Thronen-den umfaBt eine Syrinx, die linke halt das an den Oberschenkel gelehnte gekriimmte Ende eines Hirten-stabes, der neben dem Stuhl auf das Podium aufge-stiitzt ist. Sehr schade, daB unter der hohen phrygi-schen Miitze das von lockigem Haar gerahmte Gesicht abgeschlagen ist, - es vvar jugendlich-bartlos. Die links im Bild unmittelbar neben dem Thron stehende Gestalt ist so schvver beschadigt, ja verstiim-melt, daB sie nur mehr schvver auszunehmen ist. EinigermaBen deutlich ist an der frontal gegebenen Figur die linke Korperseite: Die UmriBlinie des Kopfes oder Gesichtes (die Kopfhaltung bleibt ungevviB), der Schulter und des Oberarmes; bei versehiedenem Licht-einfall vviederholter eingehender Betrachtung vermeint man auch den abgevvinkelt vor den Korper gehaltenen Unterarm zu erkennen. Darunter sind leichtgeschvvun-gene Faltenziige des kurzen Gevvandes zu sehen. Auf-fallig ist eine verhaltnismaBig groBe rundbogige Erho-hung iiber der linken Schulter. Die jiinglingshafte Gestalt in ungriechischer Klei-dung auf dem Thronsessel mit den Attributen des Hirten, Panflote und Pedum in Handen. ist vvohl niemand anderer als der Sohn des Troerkonigs Pria-mos, Pariš Alexandros. Er, der in der llias (4, %) einmal selbst |3aaiXetj(; genannt vvird,9 fiihrte in der Berglandschaft des Ida, siidostlich der Troas, ein Hir-tendasein. Dort suehten ihn auf GeheiB des Zeus und vom Gotterboten Hermes geleitet. die um den Titel der Schonsten vvetteifernden Gottinen auf, Hera, Athena und Aphrodite, und Pariš entschied sich fiir Aphrodite, die ihm als Lohn die schonste Frau ver-sprach. Der verhangnisvolle Schiedsspruch hatte den trojanisehen Krieg und den Untergang Trojas zur Folge. Das Parisurteil vvar ein sehr beliebtes Thema der bildenden Kunst.10 Es ist auf griechischen Vasen aller Epochen dargestellt,11 auf vielen etruskisehen Spie-geln, auf Reliefsteinen und Sarkophagen, in der pom-pejanisehen NVandmalerei, auf romisehen Mosaiken, Gemmen und sogar auf Miinzen.12 Ganz seiten hinge-gen in den an mythologischen Darstellungen sonst so reichen romisehen Provinzen.13 In Noricum. im Landbezirk der Stadt Flavia Solva, ist der hohe, reichverzierte Wandpfeiler eines stattli-chen Grabmonuments auf uns gekommen,14 der zwar nicht das Parisurteil, aber den Aufenthalt des Pariš auf dem Berg Ida zeigt. Er sitzt in der fiir ihn charakteristischen orientalisehen Tracht mit phrygi- Abb. 1: Rclicfstcin an der Pfarrkirchc von Vojnik mit Darstellung des Pariš auf dem Berg Ida. SI. I: Reliefni kamen na župni cerkvi v Vojniku z upodobitvijo Parisa na gori Idi. scher Miitze in sinnender Haltung auf einem Felsblock unter einem Baum. den knorrigen Hirtenstab in der Linken, zu seinen FiiBen ein Hund. Links neben ihm steht ein Syrinxblaser im schlichten Dienergevvand. In einem durch Bodenformation getrennten unteren Bild-abschnitt in landschaftlicher Szenerie eine Rinderherde und - ein Bar. Nach mehrfacher literarischer Uberlie-ferung15 ist der auf dem Ida ausgesetzte neugeborene Priamossohn von einer Biirin gesaugt vvorden, bevor ihn ein Hirt fand und aufzog. Ihre Darstellung hier ist aber m. W. singular. Auch unser Reliefstein im engeren Bereich des municipium Claudium Celeia zeigt Pariš auf dem Berg Ida, wenn auch ohne Andeutung einer Landschaft. vor neutralem Hintergrund, nicht auf einem Felsblock sitzend, sondern auf einem Thron, ohne Hund und ohne Herde. Allein das Pedum und die Syrinx bezeich-nen ihn als Hirten. Die links neben seinem Thron stehende Gestah ist sicher kein einfacher Hirt; aller Wahrscheinlichkeit nach ist es vielmehr der Gotterbote Hermes. Das eigentiimliche bogenformige Gebilde iiber der Schulter diirfte das verschlungene Ende des Heroldstabes sein, das er in der Linken halt. VVahrend das Solvenser Denkmal ein idyllisches Bild des die Herde hiitenden Pariš in der friedvollen landlichen Abgeschiedenheit des Ida gibt, steht auf dem Celeienser das iudicium Paridis unmittelbar bevor: Hermes ist an den thronenden Priamossohn herangetreten, um die Ankunft der Gottinnen zu verkiinden; Pariš unterbricht das Flotenspiel und ver-nimmt die Botschaft. Zwei verschiedene, zeitlich aufeinanderfolgende Szenen sind zur Darstellung gebracht. VVesentlicher ist jedoch, daB den beiden norischen Denkmalern offen-kundig auch zweierlei, voneinander abweichende Sa-genversionen zugrundeliegen. Nach der gelaufigen traumte die schwangere Gattin des Priamos, sie werde eine brennende Fackel gebaren, deren Feuer die ganze Stadt in Brand setzen wird.16 Um das Unheil abzuwen-den, wird der Neugeborene auf dem Ida ausgesetzt, aber von Hirten gefunden und als ihresgleichen aufge-zogen. Dieser allgemein bekannten Sage von der Kind-heit und Jugend des Pariš folgt das Bild auf dem Wandpfeiler aus Solva, in dem auch die Barin, die Nahrmutter des kleinen Ausgesetzten in den ersten Tagen, aufscheint. DaB der kleine Priamossohn vvegen des unheilvollen Traumgesichts seiner Mutter ausgesetzt wurde, ist aber nicht die urspriingliche Sage, sie ist dem homeri-schen Epos fremd und hat sich wahrscheinlich erst im 6./5. Jh. v. Chr. entvvickelt.1 Hingegen geht aus der Ilias hervor, daB mehrere Fiirstensohne (z. B. auch Anchises und Aeneas)18 auf dem Ida Herden gehiitet haben. Vom jungen Pariš erziihlt noch der spatantike Epiker Kolluthos19 ausdriicklich, daB er die Schafe seines Vaters hiitete und hegte. Die Fiirstensohne sind und bleiben freilich auch als Hirten Prinzen. Auf schvvarzfigurigen Vasen halt Pariš zuvveilen ein Zepter in der Hand.J) Auf dem Reliefstein an der Kirche von Vojnik/Hohenegg hat Pariš dieses Abzeichen seiner Wiirde nicht, aber wie er in gelassener Haltung auf dem breit ins Bild geriickten hohen Thron sitzt, ist er ganz Konigssohn. Die Annahme, daB hier nicht der ausgesetzte, unter Hirten aufgewachsene Pariš dargestellt ist, sondern der von seinem Vater zum Hiiten der Herden auf den Ida hinausgeschickte Prinz, erscheint durchaus berechtigt. Dann aber nimmt das an sich bescheidene Reliefstiick aus dem norischen Celeia eine Sonderstel-lung ein und ist trotz seines fragmentarischen Erhal-tungszustandes ein bemerkensvvertes, fiir die Paris-lko-nographie vvichtiges Denkmal. 1 Etwa 7,5 km Luftlinie nordlich der Stadt. 2 Das Bislhum und die Diozese Lavam, Teil 8: Das Dekanat Neukirchen (1893) 228. 3 Jg. 21. 1986. Nr. 90. - Den Hinvvcis auf diese Zeitung verdankc ich J. Šašel. 4 Miti. Zentr. Komm. N. F. 23. 1897, 54, Notizen Nr. 38. 5 Der einzige Inschriftstein an der Kirche von Vojnik ist in Band 28, 1977 dieser Zeitschrift (103-105) publiziert: H. GraBl (Graz): Neue stadtisehe Bcamtc auf einer unveroffent-lichten Inschrift in Celeia. 6 Vgl. auBer den beiden groBen Reliefbildern das Gebiilk-stiick (links oben) oder den breiten Pfeiler mit den dichten Weinranken, zwischen denen sich Eroten tummeln (links unten querliegend), und besonders auch das an die Spitze der linken »Pyramide« gestelltc Bruchstuck, das nach den beban-derten Fasces, die einer der dargestelltcn Manncr tragt, vom Grabdenkmal eines Duumvir i. d. herriihrt. 7 Fiir die schon vor Jahren erteilte Publikationserlaubnis habe ich Frau Vera Kolšek, Pokrajinski muzej Celje zu danken. s Photo: P. Felix Vongrey. 9 Vgl. Schol. ud II. 5. 64 (Erbse); Alexandros, Konig der Troer - Menelaos, Konig der Achaicr. 10 s. Ch. Clairmont, Das Parisurteil in der antiken Kunst (1951). Diese Monographie enthalt einen 288 Nummern um-lassenden Katalog und eine Zusammenfassung der aus den versehiedenen Darstellungen gewonnenen Erkenntnisse. -Ubersichtlich: F. Brommer, Denkmalerlisten zur griechischen Heldensage 3 (1976) 352-358. " Vgl. auch I. Raab. Zu den Darstellungen des Parisurteils in der griechischen Kunst. Arch. Stud. 1 (1972). 12 Clairmont (Anm. 10) 86f., K 276-281; Brommer (Anm. 10) 357. Aus der Zeit von Antoninus Pius bis Gordian III., gepragt in Kleinasien und Alcxandrien. 3 Von den wcnigen in Brommers Denkmalerlisten (Anm. 10) 352 aus den Provinzen angefuhrten Reliefs sind die in Budapcst und Komarom (Komarno) Schopfungen der Klein-kunst (das Bronzeplattchen aus Intercisa in Budapcst sicherlich lmportvvare) und die Deutung dreier Steinreliefs (Tricr und Mainz) auf das Parisurteil ist nicht gesichert. 14 E. Diez, J h. Osterr. arch. Inst. 40, 1953. 86. 89ff., Abb. 23. - W. Modrijan, E. Weber, Die Romersteinsammlung im Egeenberger Scliloflpark (1981) Nr. 112, S. 21ff. (mit Abb.). * Lycophr., Alex. 138. - Apollod., Bibl. 3, 12, 5, 4. -Aelian, var. Iiist. 12, 42. 16 H. Hunger. Lexikon der griechischen und romisehen Myihologie1 (1975) 305. 17 C. Robert. Bild und Lied. Archaologische Beitrage zur Gescliichte der griechischen Heldensage (1881) 233ff.: Exkurs 4, Die Jugend des Pariš. - Ders., Die griechische Heldensage 3/2 (1923) 978ff. - Vgl. RE 18 (1949) 1489ff. (E. Wust). Is Robert, Bild u. Lied 234 und Heldensage 978, Anm. 3. 19 Collulh.. rap. Hel. (Orsini) 103-106: »Zu beiden Seiten des Flusses (i. e. der am Ida entspringende Skamandros) lieB er sie weidcn und zahlte einerseits getrennt die Herden der Stierc und anderseits getrennt umsorgte er die Herden der Schafe«. 211 Clairmont (Anm. 10) 104 mit Beispielen. Kraljevič na gori Idi Prevod V zahodni fasadi župne ccrkvc trga Vojnik pri Celju1 je na obeh straneh portala vzidanih v steno več kot ducat rimskih kamnov; nekateri so le majhni fragmenti. Izvirajo iz temeljev stare župne cerkve Sv. Jerneja, ko so jo proti koncu prejšnjega stoletja podrli in nadomestili z večjo novo stavbo. Iz zapiskov stolnega prosta Ignaca Orožna2 izvemo, da so opravili polaganje temeljnega kamna v avgustu 1885. vendar je nato gradnja zastala. Leta 1896 je bila cerkev najbrž v glavnem gotova, kajti v številki z dne 8. novembra t. 1. poroča celjski časopis »Deutsche Wacht«.3 da so »najdene rimske kamne že na obeh straneh portala piramidasto vzidali.« In 1897 je v Mittheilungen der K. K. Ccntral-Commission fiir Erforschung und Erhaltung der Kunst- und historisehen Denkmale izšel tale zapisek: »Pri demoliranju stare župne cerkve v Vojniku pri Celju so našli v temeljih več rimskih kamnov z ornamenti in napisi. Centralna komisija se je zanimala za to najdbo in izposlovala, da so s privoljenjem Lavantinskega knezoškofijskega ordinariata kamne vzidali na zaščitenem mestu zunanje struni nove cerkve.«* S tem pa je zanimanje za najdbo očitno spet splahnelo, kajti kamniti spomeniki, ki so bili zdaj prosto na očeh. niso našli interpreta,5 ostali so neobjavljeni in se zanje nihče ni zmenil. Zelo po krivem, saj so prav pomembni ostanki več imenitnih nagrobnikov, ki so najbrž komaj zaostajali za onimi v Šempetru.'' Časovno-stilistično so spomeniki iz Vojnika sicer različni, so pa vsi kakovostni. Nekateri so tudi ikonografsko pomembni, še posebno veliki relief, o katerem bomo govorili.7 V »piramidasti« zgradbi kamnov sta ob vsaki strani cerkvenega portala kot srednjik nameščena velika uokvirjena reliefa; po merah se oba skoraj ujemata, po tematiki upodobitve pa sta si močno vsaksebi. Na desnem jc prikupen prizor, ki ne potrebuje obsežnejše razlage: mlad sluga v kratki suknji brez rokavov (exomis) prinaša zvrhane košare sadja; dve mu visita na nosilni palici prek rame, tretjo drži v povešeni levici. Relief je v izvrstnem stanju. Nasprotno je žal slabo ohranjen levo od portala kot srednjik vstavljen 1,12 m visok in 0,77 m (prvotno približno 0,90 m) širok relief z dvema figurama (si. /).s Obraz desne figure je odbit, koleno in golen sta močno obtolčcna. nekoliko poškodovana tudi desni podlaket in hrbet desne roke. Prepercvanje je lik le malo prizadelo. Skoraj popolnoma uničena pa je leva figura. Poškodbo jc povzročila človeška roka. kajti pri pripravi za drugo ali tretjo uporabo je bil na desni ohranjeni okvir (š. = 0,12 m) s širokim žlebičem tu odsekan, nato pa je bila prek reliefne figure večinoma prav do dna izklesana široka proga. Pod levim delom prsi te figure je večja pravokotna vdolbina, spodaj, poleg ostanka roba oblačila, pa globoka luknja. Po izklesani progi je množica vzporednih poševno potekajočih zarez od dleta, posebno na levi. pa tudi na spodnjem in zgornjem okviru slike, ki ga je, kot se zdi, kronala inačica noriško-panonskega volutnega ornamenta. Spomenik je, kot skoraj vsi s tega območja, iz na Pohorju lomljenega srednje-zrnatega, tako imenovanega domačega marmorja. Relativno dobro ohranjena desna figura sedi - pred rahlo vbočenim, praznim ozadjem - na prestolu, ki je postavljen na nizek, nažlcbljen podstavek tako, da je usmerjen poševno na levo. Njegova visoka zadnja stena se dviga ravno navzgor, stranska stena jc očitno masivna, naslon za roko in sprednji okvir stola, ki se navzdol razširi, sta zaokrožena; četverorobi in ozki so drugi okviri, letve ob tleh in prečne opore na sredi stolove stranice ter med hrbtnim naslonom in strmo zadnjo steno stola. Pod sedno ploskvijo jc vidna perspektivično ne povsem posrečena upodobitev notranje strani desne stranske stene. Oseba na prestolu z naprej postavljeno desno nogo jc obrnjena proti sredini reliefa in odeta v orientalsko nošo (tako imenovana frigijska čepica, opleček z dolgimi rokavi, potegnjen prek pasu. plašč, spet na desni rami z okroglo sponko, hlače in do glcžnjev segajoči čevlji). Širok plašč iz vidno težkega volnenega blaga, ki pri sedenju služi kot podlaga, sc nabira ob levem podlaktu in visi ob strani nakopičeno čezenj; z obeh strani položen čez stegna visi med nogama v dveh simetričnih, z globoko vertikalo ločenih, ornamentalno nagubanih škricih. Na prsi naslonjena desnica moža na prestolu oklepa Panovo piščal, levica pa drži na stegno oprti ukrivljeni konec pastirske palice, ki je naslonjena na podstavek poleg prestola. Velika škoda jc, da je odbit obraz pod visoko frigijsko čepico, ki ga obdajajo kodrasti lasje. Bil jc mladosten - golobrad. Levo na reliefu neposredno poleg prestola stoječa postava je tako močno poškodovana, že kar okrnjena, da jo je mogoče le slabo razločiti. Kolikor toliko razločna je na frontalno podani figuri leva stran telesa: obris glave ali obraza (drža glave ostaja negotova), rame in nadlakta; pri ponovnem natančnem ogledu ob različnem vpadanju svetlobe sc zdi zaznaven tudi spodnji, pred telesom v kotu držani podlaket. Pod njim so vidne rahlo razgibane gube kratkega oblačila. Pozornost zbuja sorazmerno velika vzboklina v obliki okroglega loka nad levo ramo. Mladcniška postava v negrški obleki na prestolu z atributoma pastirja, Panovo piščaljo in pastirsko palico v rokah jc verjetno sin trojanskega kralja Priama, Pariš Alexandros. Pariš, ki jc v lliadi (4, 96) enkrat imenovan PaaiAeuc;,9 jc živel kot pastir v goratih predelih Ide, jugovzhodno od Troadc. Tam so ga na ukaz Zeusa in pod vodstvom božjega sla Hermesa obiskale boginje Hera, Atena in Afrodita, ki so tekmovale za naslov najlepše, in Pariš seje odločil za Afrodito, ki mu jc za nagrado obljubila najlepšo ženo. Posledici usodne razsodbe sta bili trojanska vojna in propad Troje. Parisova razsodba je bila v likovni umetnosti zelo priljubljena tema.10 Prikazana je na grških vazah vseh obdobij, na mnogih etruščanskih zrcalih, na reliefnih kamnih in sarkofagih, na pompejskih stenskih slikarijah, na rimskih mozaikih, gemah in celo na novcih.12 Prav redko pa je bila odkrita v rimskih provincah, sicer tako bogatih mitoloških upodobitev." V Noriku. v okrožju mesta Flavia Solva, se nam jc ohranila visoka, bogato okrašena stranica imenitnega nagrobnika," ki sicer ne prikazuje Parisovc sodbe, pač pa njegovo bivanje na gori Idi. Sedi zamišljen na skalni kladi pod drevesom, oblečen v zanj značilno orientalsko nošo s frigijsko čepico, z grčasto pastirsko palico v Icvici in s psom ob nogah. Na levi stoji poleg njega igralec na piščal v preprosti služabniški obleki. V spodnjem, s prikazom tal ločenem predelu reliefa sta v podeželski scencriji čreda govedi in - medved. Po večkratnem literarnem izročilu" je na Idi izpostavljenega novorojenega Priamovega sina dojila medvedka, preden ga je našel in odgojil neki pastir. Upodobitev medvedke je pa, kolikor vem. tukaj enkratna. Tudi reliefni kamen v ožjem območju Klavdijevega municipija Cclcje prikazuje Parisa na gori Idi, vendar brez nakazovanja pokrajine, pred nevtralnim ozadjem; ne sedi na skalni kladi, ampak na prestolu, brez psa in črede. Samo pastirska palica in piščal ga označujeta za pastirja. Levo poleg njegovega prestola stoječa postava gotovo ni preprost pastir, marveč po vsej verjetnosti božji sel Hermes. Čudni predmet v obliki loka nad njegovo ramo je najbrž prepleteni konec glasniške palice, ki jo drži v levici. Medtem ko predstavlja spomenik z območja Flavie Solve idilično podobo Parisa, ki v mirni podeželski odročnosti gore Ide pase čredo, pa prikazuje spomenik iz okolicc Celeje trenutek pred Parisovo sodbo: Hermes je pristopil k Priamo-vemu, na prestolu sedečemu sinu, da mu naznani prihod boginj; Pariš neha igrati na piščal in prisluhne sporočilu. Prikazani sta dve različni, časovno zaporedni sceni. Bolj pomembno pa je, da sta podlagi za oba noriška spomenika očitno tudi dve različni verziji pripovedke. Po običajni se je noseči Priamovi soprogi sanjalo, da bo rodila gorečo baklo, ki bo s plamenom upepelila vse mesto.16 Da bi odvrnili zlo, izpostavijo novorojenca na Idi, vendar ga najdejo pastirji in vzgojijo kot sebi enakega. Tej splošno znani pripovedki o otroštvu in mladosti Parisa sledi relief na stranici z območja Solve; na njej je prikazana tudi medvedka, rednica malega izpostavljenca v prvih dneh. Pripovedka o tem, da je bil mali Priamov sin izpostavljen zaradi usodnih sanj svoje matere, pa ni prvotna; Homcrjevemu epu je tuja in se je najbrž razvila šele v 6./5. st. pr. n. š.17 Iz Iliade izhaja, da jc paslo več knežjih sinov (npr. tudi Anhiz in Enej)18 na Idi črede. O mladem Parisu pripoveduje še poznoantični epik Kolluthos,ll) da je pasel in redil ovce svojega očeta. Knežji sinovi pa seveda so in ostanejo tudi kot pastirji princi. Na vazah s črnimi figurami drži Pariš včasih žezlo v roki.20 Na reliefnem kamnu cerkve v Vojniku Pariš nima tega znaka svojega dostojanstva, toda po tem, kako v mirni drži sedi na široko v relief pomaknjenem visokem prestolu, je vseskozi pravi kraljevič. Domneva, da je tu ni prikazan izpostavljeni, med pastirji odrasli Pariš, temveč princ, ki ga jc oče poslal na Ido, da bi pasel njegove črede, se zdi popolnoma upravičena. Potem pa dobi sam po sebi skromni relief iz okolice noriške Celeje posebno mesto in je kljub fragmentarni ohranjenosti za Parisovo ikonografijo zelo pomemben spomenik. Prof. Dr. Erna Diez Karl-Franzens-Universitat Graz Institut fiir klassische Archaologie Universitatsplatz 3 A-8010 Graz Arheološki vestnik (Arh. vest.) 42, 1991, sir. 225-232 225 Poznorimski depo z Rudne pri Rudnici Slavko CIGLENEČKI Izvleček Na gradišču Rudna pri Rudnici je bil leta 1986 odkrit dcpo, poškodovan pri gradnji gozdne poti. Ohranjene železne najdbe (dolgo železno rezilo, ključ, zapah idr.), keramični in stekleni fragmenti ter osem Valentinijanovih in Valensovih novcev kažejo na izredno redko kombinacijo predmetov v depoju. Posebej pomembno je dolgo železno rezilo, ki ga redke analogije drugod opredeljujejo kot orodje za kalanje lesa. Ostale skromne sporadične najdbe kažejo, da je bilo prazgodovinsko gradišče v poznorimskem času uporabljeno kot pribežališče. Postojanka sodi med točke, pri katerih je bila za obrambo izkoriščena le naravna strmina in prazgodovinski okopi. Najdba poškodovanega depoja, katerega zakop postavljamo v zadnja desetletja 4. st. n. š., prispeva k natančnejši opredelitvi začetnih faz uporabe višinskih utrdb. Abstract In 1986 a hoard was diseovered on the hill-fort of Rudna near Rudnica; it was damaged by the construction of a forest track. The iron finds preserved (a long blade, a key, a bolt etc.), ceramic and glass fragments and eight coins of Valenti-nianus and Valens exhibit a very rare combination of objeets. The long iron blade, defined by rare analogies from other sites, as a tool for splitting wood, is of special importance. Other scanty and sporadic finds show that the prehistoric hill-fort was reused in the Late Roman period as a refuge. It belongs to the group of sites, on vvhich only natural terrain and prehistoric ramparts were used for defense. The discovery of the damaged hoard. which must have been buried in the late 4"' century A. D., contributes to a more accurate delimi-tation of the initial phases of the use of hill fortifications. V arheološki stroki botruje odkritju različnih depoj-skih najdb največkrat naključje. Strokovno izkopane so le tiste, ki so bile najdene pri arheoloških izkopavanjih. Splet okoliščin je povzročil, da smo 8. 8. 1986 pri ogledu hriba Rudna pri Rudnici, ki je dotlej veljal le za prazgodovinsko gradišče, našli ostanke delno uničenega poznorimskega depoja. Ker smo se vračali z arheološkega izkopavanja v Hrastju pri Bistrici ob Sotli in bili zato ustrezno opremljeni, smo ostanke takoj dokumentirali in izkopali.1 Gradišče Rudna leži v pobočju hribovitega masiva Rudnice, ki se razprostira med naseljema Podčetrtek in Loka pri Žusmu. Edina večja vas se imenuje prav tako Rudnica in leži na nadmorski višini 550 m. V bližini vasi, nekaj sto metrov proti jugovzhodu, je na gozdnem grebenu prazgodovinsko gradišče, ki so ga zaradi ugodne obrambne lege v poznorimskem času uporabili za pribežališče.2 Nadm. viš. znaša 547 m, nad okolico pa se hrib na severozahodni strani dviguje le okrog 25 m. Na vseh drugih straneh pobočja strmo padajo v dolino. V prazgodovinskem času je bil na severozahodni strani zgrajen okop, ki varuje najlaže dostopni del grebena. Drugje ni bil potreben. Le na južni strani sta vidni dve večji izravnavi terena. Morda gre za naselbinski terasi. Velikost utrjenega prostora je 150 x 15-30m. Po oblikovanosti se gradišče deli na dva dela: nekoliko širši severni del, primernejši za bivanje, in mnogo ožji južni del na grebenu, ki se zaključuje s prej omenjenima terasama. Gradišče je bilo prvič ugotovljeno leta 1976, pri sistematični arheološki topografiji celjske regije.1 Takrat sem na podlagi najdenih atipičnih črepinj lahko ugotovil le pripadnost prazgodovinskemu času. Že prej omenjena ekskurzija arheologov leta 1986 pa je povsem naključno te skromne podatke v mnogočem obogatila. Pri pregledu na novo urejenega kolovoza, ki poteka vzdolž celotne dolžine grebena, a znotraj gradišča, smo z detektorjem za odkrivanje kovin zadeli na ostanke depoja (železno orodje, keramika, steklo, novci). Depo je bil zakopan zelo plitvo v zemljo, zato je bager pri gradnji del depoja najverjetneje uničil oziroma premaknil. A. Dcpo4 1 * 2 Cen 364-375 * 3 Cen 364-367 * 4 Cen 364-367 Tes Con Valcnlinianus I. 5 - 8 Cen 364-375 ? Najdbe Valentinianus I. ? RIC ? ? Valens RIC 18b/iii RIC 16c ali Valens TES? CON S RIC? 1. Tip Securitas Reipublicac. Pol. peč.: 5. T.: 1.92 g. Zelo močno izrabljen. 2. Pol. peč.: 12. T.: 1.57 g. Izrabljen. 3. Pol. peč.: 12. T.: 2.84 g. Izrabljen. 4. Pol. peč.: 6. T.: 1.62 g. Izrabljen. 5. Pol. peč.: 5. T.: 1.81 g. 6. T.: 1.66 g. 7. T.: 1.16 g. 8. Pol. peč.: 6. T.: 0.84 g. 9. Železno, masivno, dolgo rezilo (si. 7: 1); 10. Železen ključ (si. 7: 2); 11. Železen zapah (si. 7: 4); 12. Fragmentirana železna ploščica s sledovi treh pravokotnih odprtin (si. 7: 3); 13. Železen trakasto oblikovan kolobar (si 7: 5); 14. Del ustja in ostenja lonca iz sivorjavo žgane porozne gline (si. 7: 8); 15. Del ustja lonca iz sivorjavo žgane porozne gline (si. 7: 7); 16. Del ustja lonca iz sivorjavo žgane peskane gline (si. 7: 9); 17. Del ostenja posode iz rumeno žgane gline z rdečim premazom (si. 7: 10); 18. Del dna in ostenja svetlozelene, pravokotno oblikovane steklenice (si. 7: 6); B. Posamezne najdbe: 19. Bronast masiven obroček (si. 8: 1); 20. Železen predmet (si. 8: 4); 21. Železna pločevina, stisnjena v svitek (recentna?) (si. 8: 7); 22. Pravokotno oblikovana bronasta pločevina z bronasto zakovico (si. 8: 2); 23. Bronast predmet (si. 8: 3); 24. Železen pravokoten ingot (si. 8: 5); 25. Svinčena utež z vdelanimi železnimi žicami za pritrditev (si. 8: 6). Najdbe hrani Pokrajinski muzej Celje. Med najdenimi predmeti je posebej zanimivo dolgo železno rezilo, kije v inventarju naših najdišč neznano. Podobno orodje je skicirano le v knjigi pridobitev Narodnega muzeja in je bilo najdeno pri gradnji hotela Union v Ljubljani.5 Tudi drugje so tovrstni predmeti redek pojav. Med gradivom nemških najdišč omenja Pietsch dva podobna kosa6, vendar ni noben v celoti podoben našemu primerku; razlikujeta se po oblikovanosti ušesa za nasaditev. Najboljšo primerjavo predstavlja podobno rezilo iz pomembnega depoja Dolihenovega svetišča v Spodnji Avstriji, v kraju Mauer an der Url; uho je tu podobno, le nekoliko bolj rombično oblikovano. Podrobneje se je s tovrstnimi predmeti ukvarjal Pohanka, ki je njihovo upodobitev zasledil na treh rimskih nagrobnikih v Karnuntu.8 Pri opredeljevanju je poiskal tudi razpoložljive primerjave in ugotovil, da so ti predmeti izredno redki. Pietsch in Pohanka se strinjata, da je rezilo služilo za kalanje lesa, najverjetneje strešnih skodel. Pri tej trditvi se opirata na primerjave v etnološkem gradivu vzhodnoalpskega območja, ki izpričuje njegovo uporabo do sedaj. Pohanka je pritegnil v razpravo tudi ugotovitve Takacsa, ki je pokazal, da ponekod na Madžarskem, zahodno od Donave, uporabljajo to orodje za rezanje bičja, krčenje grmovja in košnjo trave na skalnih in neravnih zemljiščih.9 V našem primeru se zdi verjetneje, da je bilo rezilo uporabljeno za kalanje lesa, saj je izredno ostro, odlično ohranjeno in ne kaže znakov večjih poškodb, ki bi bile nedvomno opazne, če bi ga uporabljali za krčenje grmovja ali podobno delo. Depo se dobro uvršča v serijo depojev z železnim orodjem, ki so bili pri nas večkrat najdeni in so posebej pogosti v pozni antiki (Tinje, Vranje, Polho-grajska gora, Unec, Trbinc).10 Žal ti časovno niso posebno natančno opredeljeni; datiramo jih lahko zgolj posredno, na podlagi starosti najdišča ali ponekod tudi na podlagi lege v zaključeni naselbinski plasti (Tinje). Večina predmetov je atipična in zato datacija otežena. Depo z Rudne je torej še posebej dragocen, ker kljub skromnim najdbam datira enega izmed prvih pribežni-ških sunkov v višinske utrdbe. Zanimiva je predvsem njegova sestava, saj je kombinacija novcev in železnega orodja v depojih tega obdobja izjemna. Posebnost je depo iz Konigsforsta Si. 1: Rudna pri Rudnici. Pogled na gradišče s severozahodne strani. Abb. 1: Rudna bei Rudnica. Blick auf den Ringvvall von der Nordwcstseite. pri Kolnu, v katerem so poleg orodja (ok. 100 kosov) našli več kot 3500 novcev.11 Datacija je olajšana z osmimi novci, ki predstavljajo terminus post quem. Druge najdbe k podrobnejši data-ciji ne prispevajo ničesar. Dolgo železno rezilo bi po primerjavi z zgoraj navedenim depojem iz Mauer an der Url sodilo lahko še v prvo polovico 3. st. Kaj je mogoče reči o poseljenosti gradišča Rudna v rimski dobi? Glede na izredno skromne posamezne rimske najdbe smemo soditi, da je bilo gradišče v poznorimskem času le bežno obiskano. Tudi pri obrambni arhitekturi ni videti sledov poznejših zidanih konstrukcij. Torej so podobno kot drugod izrabili le naravne danosti postojanke in star prazgodovinski okop. Povsem podobno stanje smo ugotovili pred nedavnim na gradišču Veliki vrh nad Osredkom pri Podsredi, le da so bile tam najdbe še zgodnejše, datirane večidel v drugo polovico 3. st.12 Najdišče bi zato smeli uvrstiti v skupino starih prazgodovinskih utrdb, ki so bile v poznorimskem času obiskane le krajši čas in niso nikoli prerasle v prave utrjene poznoantične naselbine. Posredno kažejo najdbe na bližnji zaselek, od koder so se prebivalci zatekali na Rudno, vendar je njegova lega povsem neznana. Možno je tudi, da so se sem zatekli prebivalci iz zaselkov in vil v območju ožjega Obsotelja.13 V bližnji soseščini - ok. 3 km zračne črte - je v poznoan-tičnem obdobju nastala izredno velika postojanka, Tinje nad Loko pri Žusmu.14 Ali najdišči časovno vsaj deloma sovpadata ali pa je Rudna starejša od Tinja, je po današnjem poznavanju nemogoče reči. Tudi druge možnosti, ki se nakazujejo ob bližini obeh najdišč, so zgolj spekulativne. Vsekakor je obiskanost Rudne v drugi polovici 4. st. dejstvo, ki bogati že sicer izredno pisano podobo poznoantične poselitve v jugovzhodnem delu celejanskega zaledja. SI. 2: Rudna pri Rudnici. Del okopa na severozahodni strani gradišča. Abb. 2: Rudna bei Rudnica. Teil des Walles auf der Nordvvestseite des Ringwalls. 1 Izkopavanje in georezistenčne meritve rimske vile v Hras-tju pri Bistrici ob Sotli 1986. V ekipi smo bili: Darja Pirkmajer, Bogo Žontar, Franci Zidar, Vesna Koprivnik in Slavko Cigle-nečki. Gradivo z Rudne je zrisala Dragica Lunder Knific. 2 Prva omemba depoja: S. Ciglenečki. Var. spom. 29, 1987, 281. 3 Zahvaljujem se svojemu očetu, ki je po večkratnih poizvedovanjih v vasi izvedel za redko uporabljani toponim Gradišče, kar me je spodbudilo k ogledu hriba. 4 Najdbe je določil Andrej Šemrov iz Numizmatičnega kabineta v Narodnem muzeju v Ljubljani. 5 Na najdbo me je prijazno opozoril Dragan Božič (Inštitut za arheologijo ZRC SAZU). Glede na obroček, ki je viden na skici, je možno, da je imelo to orodje drugačno funkcijo. 6 M. Pietsch. Saalb. Jb. 39. 1983, 75. 7 R. Noll, Das Inventar des Dolichenusheiligtums von Mauer an der Url (Noricum), Rom. Limes in Osterr. 30 (1980) 108. Nr. 88, Taf. 45. 8 R. Pohanka. Rom. Osterr. 9/10, 1981-82, 188 ss. 9 Ib.. 193. 10 Kratek pregled železnega poznoantičnega orodja in depo-jev z njim gl. pri S. Ciglenečki. Balcanoslavica 10, 1983, 45 ss. 11 Temeljna obravnava v Bonner Jb. 184, 1984, 335ss, posebej še 413. 12 S. Ciglenečki, Arh. vest. 41, 1990, 147 ss. 13 Isti. Hdhenbefestigungen aus der Zeit vom 3. bis 6. Jh. im Ostalpenraum, Dela 1. razr. SAZU 31 (1987) 140, prim. tudi si. 167. 14 Ib., 43 ss. 15 Prim. razprostranjenost najdišč pri S. Ciglenečki, D. Pirkmajer. Arh. vest. 38, 1987, 217 ss, si. 13. SI. 3: Rudna pri Rudnici. S puščico je označeno mesto najdbe depoja. Abb. 3: Rudna bei Rudnica. Mit dem Pfeil ist die Fundstelle des Hortfundes bezeichnet. SI. 4: Rudna pri Rudnici. Dvigovanje ostankov depoja. Abb. 4: Rudna bei Rudnica. Hebung der Hortfundreste. SI. 5: Rudna pri Rudnici. Geodetski posnetek gradišča. Abb. 5: Rudna bei Rudnica. Geodatische Aufnahme des Ringvvalls. SI. 6: Rudna pri Rudnici. Lega najdb v ostanku depoja. Abb. 6: Rudna bei Rudnica. Lagc der Fundc im Hortfundrcst. Q 0 lOcm 1 I I SI. 7: Rudna pri Rudnici. Dcpo. 1-5 železo, 6 steklo, 7-10 glina. Abb. 7: Rudna bei Rudnica. Hortfund. 1-5 Eisen, 6 Glas, 7-10 Ton. SI. 8: Rudna pri Rudnici. Posamezne najdbe. 1-3 bron, 4-5, 7 železo, 6 svinec in železo. Abb. 8: Rudna bei Rudnica. Sporadische Funde. 1-3 Bronze, 4-5, 7 Eisen, 6 Blei und Eisen. Der spatromisehe Hortfund aus Rudna bei Rudnica Ubersetzung Die Entdeckungen unterschicdlicher Hortfunde sind mci-stens dem Zufall zu verdanken. Fachmannisch ausgegrabcn sind nur jene, die bei archaologischen Ausgrabungcn geborgen wurdcn. Ein Zusammcnwirken von Umstanden hat bcvvirkt, daB vvir am 8. 8. 1986 bei der Bcsichtigung der Anhohe Rudna bei Rudnica, die bis damals nur als vorgeschichtlicher Ringwall betrachtct wurdc, die Reste eines teilweise zerstorten spatro-misehen Hortfundes fanden. Da wir auf dem Heim\veg von archaologischen Ausgrabungen in Hrastjc bei Bistrica ob Sotli vvarcn und deshalb dic entsprcchcnde AusrUstung hatten. haben wir dic Reste sofort dokumentiert und ausgegrabcn. Der Ringwall Rudna liegt auf dem Abhang des gebirgigcn Massivs der Rudnica, dic sich zvvischen den Ortschaften Podčetrtek und Loka pri Žusmu erstreekt. Das cinzigc groBere Dorf hciBt gleichfalls Rudnica und liegt 550 m u. M. In der Niihc des Dorfcs, einige Hundert Meter gegen Sudostcn, befindet sich auf dem bevvaldetcn Bergkamm ein vorgeschichtlicher Ringwall, der wegcn seiner gunstigen Verteidigungslage in der spiitromischcn Zeit als Flichburg genutzt vvurde,- Die Meercshohc betragt 547 m, wogegen sich dic Anhohe an der Nordwestscitc nur ungefahr 25 m Ubcr dic Umgcbung erhcbt. Auf allcn andercn Seiten fallcn dic Abhange stcil ins Tal ab. In vorgeschichtlichen Zcitcn wurde auf der Nordvvestseite ein Wall errichtet, der den leichtest zugiinglichen Tcil des Kammcs schiitzt. An anderen Stellen war er nicht notig. Nur auf der Siidseitc sind zwei groBere Terrainebnungen sichtbar. Viel-leicht handelt es sich um zwei Siedlungsterrassen. Das befe-stigte Areal ist 150 x 15-30 m groB. Seiner Ausgestaltung nach zerfallt der Ringvvall in zwei Teile: den etwas breitercn, fiirs Wohncn entsprechendcren Nordteil und den betrachtlich sehmaleren Siidtcil auf dem Kamni, den dic zvvei vorenvah-nten Tcrrassen abschlicBen. Der Ringwall vvurde erstmals im Jahr 1976 anlaBlich der systematischcn archaologischen Topographic der Celje-Region fcstgestellt.1 Damals konnte ich aufgrund der gefundenen atypischen Scherben lediglich dic Zugehorigkcit zur vorge-schichtlichcn Zeit feststellen. Die schon oben crwahnte Exkur-sion der Archaologen im Jahr 1986 hat indessen vollig zufallig diese beschcidcncn Angabcn in manchcrlei Hinsicht berei-chert. Bei der Uberpriifung des aufs ncue regulierten Fahrwc-ges, der entlang der gesamten Lange des Kammcs, doch innerhalb des Ringvvalls verlauft, trafen wir mit dem Metall-suchgerat auf dic Reste eines Hortfundes: Eiscngerate, Keramik, Glas und Miinzen. Der Hortfund war sehr seicht in die Erde vergraben, deshalb hat der Baggcr vermutlich cinen Tcil des Hortes zerstort bzw. versehoben. Fundc A. Hortfund4 Valcntinianus I. 1 - * 2 Cen 364-375 ? RIC ? ? Valens * 3 Cen 364-367 Tes RIC18b/lll TES? * 4 Cen 364-367 Con RIC 16c CONS Valcntinianus I. oder Valens 5 - * 8 Cen 364-375 ? RIC ? ? 1. Typ Securitas Reipublicae. Ststl.: 5. G.: 1.92 g. Sehr stark abgenutzt. 2. Ststl.: 12. G.: 1,57 g. Abgenutzt. 3. Ststl.: 12. G.: 2.84 g. Abgenutzt. 4. Ststl.: 6. G.: 1,62 g. Abgenutzt. 5. Ststl.: 5. G.: 1.81 g. 6. G.: 1.66 g. 7. G.: 1,16 g. 8. Ststl.: 6. G.: 0.84 g. 9. Eiserne, massive, sehr lange Klinge (Abb. 7: 1); 10. Eiserner Schliissel (Abb. 7: 2); U. Eiserner Riegcl (Abb. 7: 4); 12. Fragmenticrtes Eisenplattchcn mit Spurcn drcicr rcch-teckigcr Offnungcn (Abb. 7: 3); 13. Eiserner bandartig gestalteter Ring (Abb. 7: 5); 14. Tcil der Miindung und Wandung cines Topfes aus graubraun gcbranntcm porosem Ton (Abb. 7: 8); 15. Tcil einer Topfmiindung aus graubraun gcbranntcm porosem Ton (Abb. 7: 7); 16. Teil einer Topfmiindung aus graubraun gcbranntcm. mit Sand vcrmischtem Ton (Abb. 7: 9); 17. Teil einer GcfaBvvandung aus gelb gcbranntcm Ton mit rotem Uberzug (Abb. 7: 10); 18. Teil des Bodens und der Wandung einer hcllgriinen. rcchtcckig geformtcn Flaschc (Abb. 7: 6); B. Sporadische Funde: 19. Klcincr massiver Bronzcring (Abb. 8: 1); 20. Eiscngegenstand (Abb. 8: 4); 21. Eisenblcch. zu einer Rollc gepreBt (rezent?) (Abb. 8: 7): 22. Rcchtcckig geformtcs Bronzeblcch mit Bronzcnietc (Abb. 8: 2); 23. Bronzcgcgcnstand (Abb. 8: 3); 24. Eiserner rechteckiger Ingot (Abb. 8: 5); 25. Blcigewicht mit cingcarbcitcten Eisendrahtcn zum Be-festigen (Abb. 8: 6). Die Fundc vervvahrt das Rcgionalmuscum in Celje. Unter den gefundenen Gcgcnstanden ist besonders interes-sant die lange eiserne Klinge (Abb. 7: 1), die im Inventar unserer Fundorte unbckannt ist. Ein uhnliches Gcrat ist nur im Buch der Envcrbungen des Narodni muzej (Nationalmu-scums) skizzicrt und wurde bcim Bau des Hotels Union in Ljubljana gefunden.5 Auch andernorts sind derartige Gegcnstandc cinc seltene Erscheinung. Unter dem Material der deutschen Fundorte crwiihnt M. Pictsch zwei iihnlichc Stiickc.'' Keincs ist jcdoch zur Giinzc unscrem Exemplar iihnlich; sic untcrscheiden sich davon nach der Ausgestaltung der Schafttiillc. Die beste Analogic stellt die iihnlichc Klinge aus dem wichtigen Hortfund des Dolichcnusheiligtums in Niedcrostcrrcich dar. im Ort Mauer an der Uri; die Tiillc ist hicr ahnlich. nur etwas mehr rhombisch ausgcstaltct.7 Eingchendcr bcfaBtc sich mit derartigen Gcgcnstanden R. Pohanka, der ihre Darstellung auf drei riimischcn Grabstcincn in Carnuntum aufspurte." Bei ihrer Einordnung machte cr auch die vcrfiigbaren Analogien ausfindig und stclltc fest. daB diesc Gegcnstandc auBcrorden-tlich sclten sind. Pictsch und Pohanka stimmen darin ubcrcin. daB diesc Klinge zum Holzspaltcn diente. hochstvvahrschein- lich der Dachschindeln. Fiir diese Behauptung fiihren sie Analogien im ethnologischen Material des Ostalpenraumcs an, das ihrc Vcrvvendung bis heutc bezeugt. Pohanka zog in die Diskussion auch die Feststellungen von L. Takacs hinzu. der nachgcwiesen hat, daB manehenorts in Ungarn. westlich der Donau. dieses Gcrat als Rohrhaucr. zum Ausrodcn von Buschwerk und Mahcn des Grascs auf felsigen und unebenen Grundstiicken vervvendct vvird.'' In unscrem Fali scheint die Klinge wahrschcinlichcr zum Holzspaltcn vcrwcndct vvorden sein, denn sie ist auBcrordentlich seharf. vorziiglich crhalten und weist keine Anzcichen groBerer Bcschadigungcn auf. die zvveifcllos wahrnehmbar vvarcn. falls sie zum Ausrodcn des Buschwcrks oder fiir eine ahnliche Arbcit venvendet wordcn vvarc. Der Hortfund rciht sich gut in die Seric der Hortfunde mit Eisengeraten cin. die bei uns ofters gefunden vvorden sind und besonders haufig aus der Spatantikc stammen (Tinje, Vranje. Polhograjska gora, Unec, Trbinc).'" Leidcr sind diesc zeitlich nicht besonders genau cingeordnct, ihrc Datierung ist nur mittelbar moglich, aus dem Kontcxt des Fundortes. oder manehenorts auch aus ihrer Lage in der geschlosscnen Sicd-lungsschicht (z. B. Tinje). Die meisten Gegcnstandc sind atypisch und dcshalb ist die Datierung crschwert. Ebcn des-halb ist der Hortfund aus Rudna noch besonders vvcrtvoll, da er trotz den beseheidenen Fundcn cinen der crsten StoBe von Zufluchtsuchenden in die Hohenbefestigungcn daticrt. lntc-rcssant ist vor allem die Zusammensetzung des Hortfundes. denn die Kombination von Miinzcn und Eisengeraten ist in den Hortfundcn dieser Periode cin Ausnahmefall. Insbeson-dcrc konncn wir den Hortfund aus Konigsforst bei Koln hervorheben, wo auBer Gcratcn (ca. 1(X) Stiick) mehr als 3500 Miinzcn gefunden vvurden." Die Datierung erleichtern acht Miinzcn. die den lerminus post quem darstellen. Die ubrigen Fundc tragen zur gcnaucren Datierung gar nicht bei. Die lange Eisenklingc kiinnte nach dem Vergleich mit dem oben crvvahntcn Hortfund aus Maucr an der Uri noch in die erste Halfte des 3. Jh. gehorcn. Was lieBc sich iiber die Bcsiedlung des Ringvvalls Rudna in der Romcrzcit sagen? In Hinsicht auf die auBcrordentlich beseheidenen sporadischcn romischcn Fundc diirfcn wir an-nehmen. daB der Ringwall in der spiitromischcn Periode nur voriibcrgchcnd aufgcsucht wurdc. Auch die Vcrtcidigungsar-ehitektur wcist kcinc Spurcn spaterer gcmaucrtcr Konstruktio-nen auf. Dcmnach wurdcn ahnlich wic andcrswo lediglich die natiirlichcn Gcgcbcnheitcn und der alte vorgeschichtliche Wall ausgcnutzt. Eine ganz iihnlichc Situation stclltcn wir unlangst auf dem Ringwall Veliki vrh iiber Osredek pri Podsrcdi fest, nur daB dort die Fundc aus noch friiherer Zcit stammten, groBtentcils daticrt in die zwcite Hiilftc des 3. Jh.12 Wir diirftcn den Fundort in die Gruppe der alten vorge-schichtlichcn Befcstigungcn cinrcihcn, die in der spiitromischcn Periode nur fiir cinc kiirzcrc Zcit bcsucht vvurden und sich nie zu richtigen bcfcstigtcn spatantiken Sicdlungcn entvvickcl-tcn. So deuten die Funde mittclbar auf cinen Wciler in der Niihe hin, von wo die Einwohner auf Rudna Zuflucht suchten, seinc l^igc ist jcdoch vollig unbckannt. Es ist auch moglich, daB hicrhcr die Bevolkcrung aus den NVcilern und Villcn im Bercich des engeren Sotlagcbictcs fliichtctc." In naher Nach-barschaft - ca. 3 km in Luftlinic cntfernt - entstand in der spatantiken Periode eine auBcrordentlich groBc Anlage, Tinje iiber Loka pri Žusmu.14 Ob die zwci Fundorte zeitlich zumin-dest tcilwcise zusammenfallen oder ob Rudna ttltcr ist als Tinje, liiBt sich nach dem heutigen Wissen nicht sagen. Auch die anderen Moghchkcitcn. die durch die Niihc bcidcr Fundorte angcdcutet vverden. haben cinen lediglich spekulativen Charaktcr. Dcnnoch ist das Aufsuchcn von Rudna in der zvvciten Hiilftc des 4. Jh. eine Tatsachc. die das schon ohnehin bunte Bild der spatantiken Bcsicdlung im Siidosttcil des Hintcrlandcs von Cclcia bcrcichcrt.ls Slavko Ciglenečki Inštitut za arheologijo Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU Novi trg 5 SLO-61000 Ljubljana Arheološki veslnik (Arh. vest.) 42, 1991, str. 233-240 233 Đuro Basler (1917-1990) »Nije visok tko na visu stoji Nit je velik tko se velik rodi,... A velik je tko se malen rodi Al kad pane, golem grob mu treba!« 3. veljače 1990. godine u Koševskoj bolnici u Sarajevu je, nakon krače bolesti u sedamdeset trećoj godini, usidrio svoj životni brod u vječnu luku mira naš Đuro Basler. Otišao je tiho i dostojanstveno, kako je i živio. Na osmrtnici koja nas je duboko potresla, ispod križa i palme, skromni tekst: »Umro je Dr Đuro Basler. Ožalošćeni: porodica Basler.« I ništa više. Skromno i dostojanstveno je sahranjen u rodnom mjestu (Bos. Brod) u obiteljskoj grobnici. Đuro nije bio ni društveno-politički radnik (ako se izuzme kraća činovnička karijera u Bosanskom Brodu i Tuzli), nije bio ni sveučilišni profesor, a nije postao ni akademik. Ali bio je čovjek, divan prijatelj, učitelj i izuzetni stvaralac. Bio je miljenik svojih bosanskoher-cegovačkih kolega arheologa i širokog kruga kulturnih i javnih radnika. Njegovo je ime ušlo u Enciklopediju Jugoslavije. Izuzetne napore ovog stvaraoca, osobito u zadnje vrijeme kada je izuzetno mnogo stvarao, njegovo srce više nije moglo izdržati. Svoj posljednji rad »Paleolitik u geološkom profilu sjeverne Bosne« nije uspio dovršiti. Nekoliko dana iza njegove smrti ugledala je svjetlo dana njegova posljednja monografija »Kršćanska arheologija« (II dopunjeno izdanje), a nekoliko mjeseci ranije predstavio je bosanskohercego-vačkoj javnosti izuzetnu fotomonografiju »Sarajevska katedrala«, posvećenu 100-godišnjici ove sarajevske i bosanske kršne ljepotice. Svojevrsni je to epitaf ovom čovjeku. Đuro Basler je dijete njegove Save. Potekao je u činovničkoj obitelji iz Sijekovca kod Bosanskog Broda. Uskoro, nakon završetka gimnazije u Slavonskom Brodu, upisuje se na Zagrebačko sveučilište, gdje studira dvije godine arhitekturu. Potom prelazi na studij arheologije na istom sveučilištu. 1982. godine je doktorirao na temu: »Paleolitske kulture u jadranskoj regiji Jugoslavije«, na zadarskom Filozofskom fakultetu. U njegovu stvaralaštvu, može se reći, postojala su tri razdoblja. U vremenu dok je radio u Republičkom zavodu za zaštitu spomenika kulture (1950-1959) bavio se, uglavnom, konzervatorskim radovima-pa je proputovao skoro cijelu Bosnu i Hercegovinu uzduž i poprijeko. Tako je radio na konzervaciji kasnoantičkog privredno-stambenog kompleksa na Mogorjelu kod Čapljine, te srednjovjekovnih gradova u Jajcu, Dobo-ju, Doboru, Tešnju, Ključu na Sani, Vranduku i Ostrošcu kod Cazina. Najuspješnija faza njegova stvaralaštva je dok je radio u Praistorijskom odjelu Zemaljskog muzeja u Sarajevu u vremenu od 1960-1983. godine. Ovdje rukovodi sektorom za istraživanje paleolitika. Obavio je značajan broj iskopavanja, od kojih se posebno ističu ona na Crkvini u Makljenovcu kod Doboja (bilo je to otkrivanje prve paleolitske stanice u Bosni i Hercegovini). Maloj gradini u Kulašima kod Prnjavora, Visokom brdu u Lupljanici kod Dervente, Kadru kod Odžaka, Badnju kod Stoca i Crvenoj Stijeni kod Petroviča na vrelu Trebišnice (Crna Gora). Otkrio je prva nalazišta srednjeg i mlađeg paleolitika i istražio desetine paleolitskih stanica u sjevernoj Bosni. Tako je sjevernu Bosnu, izuzetno bogatu ovim staništima prapovijesnog čovjeka, uveo u evropsku arheološku kartu. Dao je posebno značajne priloge i jugoslavenskoj arheologiji svojim sintezama »Nalazišta paleolitskog i mezolitskog doba u Bosni i Hercegovini«, »Paleolitske i mezolitske regije i kulture u Bosni i Hercegovini«, »Nalazišta paleolitskog i mezolitskog doba u Crnoj Gori« i »Paleolitske i mezolitske regije i kulture u Crnoj Gori« (Praistorija jugoslavenskih zemalja 1). Bio je redaktor I toma ovog kapitalnog djela i član redakcionog odbora i jedan od autora »Arheološkog leksikona Bosne i Hercegovine« što ga je izdao Zemaljski muzej 1988. godine. Značajni su i njegovi sintetski radovi »Kasnoantičko doba u Bosni i Hercegovini« (Kulturna historija Bosne i Hercegovine, Sarajevo 1966) i »Paleolitsko doba« i »Kasnoantičko doba« (Kulturna istorija Bosne i Hercegovine od najstarijih vremena do pada ovih zemalja pod osmansku vlast, Sarajevo 1984). Odmah uz ove stoji monografija »Arhitektura kasnoantičkog doba u Bosni i Hercegovini«, Sarajevo 1972. Đuro Basler je bio redaktor i koautor »Enciklopedije likovnih umjetnosti« i »Likovnoj enciklopediji Jugoslavije«. Brojni su njegovi radovi razasuti po različitim naučnim i stručnim publikacijama u BiH, Jugoslaviji i Svijetu, a najviše ih je u Glasniku Zemaljskog muzeja u Sarajevu. Đ. Basler je dao značajan doprinos izučavanju hele-nizma na istočnojadranskim prostorima. Istražio je veliku labeatsku nekropolu od 131 grobne cjeline u Velikim Ledinama u Gostilju kod Titograda (Glas. Zem. muz. 24, 1969) i uz ovaj rad vrlo uspješno izradio samostalno 30 tabli ilustracija. Značajan doprinos kulturnoj javnosti dao je i svojim radom o rimskom metalurškom pogonu i naselju u dolini Japre (Glas. Zem. muz. 30-31, 1975-1976). U treću grupu njegovih radova spadaju, ne manje značajni prilozi iz srednjovjekovne arheologije i historije, u prvom redu stećaka: »Neke likovne paralele na stećcima« (Naše starine 13, 1972), »Gnostički elementi u temeljima naučavanja Crkve bosanske« (Radovi 3, Zenica 1973). Potpisujući vrlo često svoje radove sa Juraj Kujun-džić objavljivao je u publikacijama bosanskih franjevaca: »Apokaliptička poruka stećaka« (Dobri Pastir 24, 1974), »Visočka biskupija« (Dobri Pastir 25, 1975), »Orfički elementi u simbolici stećaka« (Dobri Pastir 26, 1976), »Katedrala sv. Petra u Vrhbosni« (Nova et Vetera 27, 1978), »Katolička crkva u Bosni pod konac srednjeg vijeka« (Nova et Vetera 29, 1979), »Crkvene prilike u Bosni za vrijeme ranog srednjeg vijeka« (Nova et Vetera 30, 1980) i dr. Đuro Basler bio je i uredživač brojnih izložbi, od kojih u zadnje vrijeme ističemo onu prigodom 100-go-dišnjice franjevačkog Muzeja na Humcu i »Blago bo-sanskohercegovačkih franjevaca« (1989) koje su imale veliki kulturni odjek. U zadnje je vrijeme srejdivao franjevačke numizmatičke zbirke u Kr. Sutjesci, Fojni-ci. Kreševu i Širokom Brijegu. Đuro Basler je bio i predavač na katoličkim fakul-tima u Sarajevu, pa je za svoje studente priredio i priručnik »Kršćanska arheologija« Mostar 1986 i 11 izdanje, 1990 i priloge »Arheološki spomenici na području Trebinjske biskupije« (Studia Vrhbosnensia 2, 1988), »Arheološki spomenici kršćanstva u Bosni i Hercegovini do XV. stoljeća« (Studia Vrhbosnensia 4, 1991). Kako reče na ispraćaju iz Sarajeva njegov kolega arheolog akad. A. Benac, otišao je »jedan od posljednjih pravih polihistora« Herceg-Bosne. Iz naše sredine otišla je jedna draga osoba, čvrstih životnih principa, častan, pošten i voljen čovjek, naučnik i izuzetni kulturni radnik. Ante ŠKEGRO Irma Čremošnik (1916-1990) V visokem poletju, med oddihom v Slanem pri Dubrovniku, je nenadoma umrla Irma Čremošnik, dolgoletna kustodinja Zemaljskega muzeja u Sarajevu. Na ta dopust je odhajala polna načrtov za prihodnost, ne sluteč, da je prihodnost že tu. Toda tudi brez vsega tistega, kar je še nameravala, je bila njena strokovna pot bogata in zlasti zelo delavna. V sarajevski Deželni muzej je prišla kmalu po vojni; pred tem je bila kratek čas profesorica v srednji šoli in sodelavka zveznega inštituta za varstvo kulturnih spomenikov. Do upokojitve je vodila sarajevski kusto-diat za antično materialno kulturo, drobne najdbe. Nekaj časa je kot muzejska svetnica vodila tudi antični oddelek tega velikega in uglednega muzeja in sodelovala pri celi vrsti znanstvenih in publicističnih projektov. Ti so dokumentirani v Glasniku Zemaljskog muzeja in v drugih časopisih, strnjeno pa zbrani v Arheološkem leksikonu Bosne i Hercegovine (Sarajevo 1988). Ukvarjala se je s problematiko strukture poselitve Bosne in Hercegovine, ki je bila zaradi rudnih ležišč za Rimljane posebej zanimiva, prispevala je k vojaški zgodovini. Morda je posebej pomembno, da je bila med prvimi v Jugoslaviji, razvajeni zaradi dobro ohranjene monumentalne antične arhitekture, ki je opozarjala tudi na pomen zelo neuglednega arheološkega gradiva, kakršno je rimska keramika. To delo jo je privedlo tudi med ustanovne člane združenja Rei cre-tariae romanae fautores. Segala je tudi prek okvirov rimske dobe; poznavanje rimskega bronastega gradiva jo je npr. spodbudilo k zanimanju za japodsko nošo. Pisala je tudi za širšo javnost, mdr. je pripravila monografski prikaz rimskega stenskega slikarstva in mozaika v Bosni in Hercegovini. Najbolj vznemirljive rezultate je verjetno dosegala v poznejših fazah svojih raziskav, ko jo je študij rimske in poznorimske »kuhinjske« keramike vse bolj opozarjal na zgodnjesrednjeve-ška najdišča podobne lončenine ali lončenine, ki se je razvila iz rimskodobne. Od tod je bil le korak do domnev o staroslovanskih naseljih z zemljankami. Monografsko delo o teh problemih je, kot kaže, žal ostalo bolj ali manj njena namera. S slovensko arheologijo je bila ves čas trdno povezana. Izhajala je namreč iz družine ljubljanskega univerzitetnega profesorja zgodovine. Družina se je sicer ustalila v Ljubljani v času, ko je Irma že odšla na samostojno pot, vendar se je tudi ona z leti vse bolj štela za Ljubljančanko. Rada je prihajala debatirat o tem ali onem h kateremu od nas, v Arheološkem vestniku je tudi objavljala. Toda tisto bistveno, kar se mi zdi, da moram zapisati v njen spomin, je dejstvo, da je nesebično opozorila na nekatere smeri, o katerih kaže razmišljati ob problemih pozne antike in zgodnjega srednjega veka, tudi slovenske arheologe. Prav gotovo se bo marsikaj iz njenih opažanj in ugotovitev še spreminjalo in povsem spremenilo, saj gre za živ tok ene od ved. A pot je bila začrtana, smer ocenjena in prisluhniti smo morali. Zdaj počiva med nami. V tem dejstvu ni zgolj simbolika. Živi v delu arheološke generacije, ki pravkar dosega svoj najvišji vzpon. Iva MIKL-CURK Stanislav Jesse (1919-1991) V petek, 22. svečana 1991 smo se kolegi in prijatelji na ljubljanskih Žalah poslovili od Staška Jesseta. Zahrbtna bolezen je skoraj dvainsedemdesetletnemu Stašku pretrgala življenje 19. februarja 1991. Ne samo mene, tudi druge je prizadela puhla osmrtnica SAZU in ZRC SAZU, ki je oznanjala, da je umrl eden njenih upokojencev, vendar brez navedbe njegovega naziva in strokovnosti. Staško je v tridesetih letih službovanja pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti storil pač marsikaj koristnega. V njegov spomin in v znak spoštovanja naj ga po smrti vsaj v našem glasilu skromno predstavimo. Staško Jesse je bil rojen 13. septembra 1919 v Ljubljani. Po ljudski šoli in štirih razredih klasične gimnazije se je izšolal za zobnega tehnika in začel svoj poklic opravljati leta 1938. Po vojni je dokončal večerno delavsko gimnazijo in opravil višji tečajni izpit. Se med delom pri dentistu dr. Ivanu Radovanu se je leta 1948 vpisal v tedaj ustanovljeno arheološko skupino humanističnega razreda filozofske fakultete v Ljubljani in 25. oktobra 1954 diplomiral iz predzgodo-vinske in vzporedno staroslovanske arheologije pri prof. dr. Josipu Korošcu. Leta 1950 je Staško opustil službo zobnega tehnika in se zaposlil kot honorarni pomožni asistent pri Sekciji za arheologijo Inštituta za zgodovino SAZU. Že kot študent sem se z njim seznanil »na Olimpu« - v prostorih tretjega nadstropja stavbe na Novem trgu 4, kjer je tedaj domovala Sekcija za arheologijo. Nato se je sekcija preselila »v Had«, spodnje prostore stavbe na dvorišču SAZU, kjer so bili prej laboratoriji Kemičnega inštituta. Skupaj smo v teh prostorih sodelovali četrt stoletja, in vse do zadnjega snidenja na njegovem dvorišču v Gregorčičevi ulici sva ostala živa prijatelja. Že med študijem je Staško s prof. Korošcem sodeloval na izkopavanjih: leta 1949 v Ljubljani in na Ptujskem gradu ter še opravljal arheološko topografijo Zasavja v okolici Litije in Šmartnega; leta 1950 je ponovno sodeloval pri izkopavanjih na dvorišču SAZU, pa še na Turnišču pri Ptuju. Skupaj smo doživljali dneve in noči v Predjami (1951) in teptali blato na kolišču pri Blatni Brezovici (1953). Tudi sam je opravljal topografijo Ljubljanskega barja in vodil sondiranja posameznih kolišč; tako smo v letih 1953 in 1954 odkrili tri nove koliščarske naselbine (Maharski in Resnikov prekop ter Kamnik po Krimom). Rezultate, ki jih je treba še danes upoštevati, jo dvakrat sproti objavil v Arheološkem vestniku. Po diplomi je Staško postal redni asistent, in kljub slabovidnosti, še naprej tudi terensko deloval. S sodelavci je hodil na topografske oglede arheoloških najdišč po Sloveniji, sondiral je v Rašici pri Velikih Laščah in bil s prof. Korošcem na izkopavanjih na Drulovki (1956); znova je sodeloval pri izkopavanjih na dvorišču SAZU, z dr. Staretom v Dobovi in z menoj v jamah na Lubniku (1959). V naslednjih letih je terensko delo, tudi zaradi zdravja, vse bolj opuščal. Opravil pa je obilo drugega dela. V laboratoriju Sekcije se je takoj lotil prepariranja lesa in izdelovanja mavčnih odlitkov keramičnih posod. Prevzel je skrb za knjižnico: katalogizacijo, izposojo in zamenjevalno službo. Vseskozi je sodeloval pri ustvarjanju Arheološke karte Slovenije in z njim sva zastavila in tudi dokončala arheološko terminologijo za Slovar slovenskega knjižnega jezika. Izredno veselje in posluh je imel za bibliografske in redakcijske posle, opravljal jih je žvižgajoč ali preklinjajoč, odvisno od gradiva in počutja. Dvajset letnikov Arheološkega vestnika (1951-1971) je redigiral in tehnično uredil, vmes še kakšno drugo arheološko publikacijo razreda za zgodovinske in družbene vede SAZU, in skrbel za bibliografijo jugoslovanskega arheološkega tiska. Bibliografske prispevke k jugoslovanski arheologiji je od 1950 do 1971 sproti priobčeval v posameznih zvezkih Arheološkega vestnika. To je bil čas, ko je tovrstna bibliografija v Starinarju (glasilu Arheološkega inštituta SAN) silno zaostajala. Staško Jesse je leta 1966 napredoval v višjega strokovnega sodelavca SAZU, leta 1974 pa prenehal »združevati delo in naloge« v Inštitutu za arheologijo. V sekcijsko in inštitutsko kroniko, ki jo je začel pisati leta 1959, je ob odhodu 8. julija 1974 med drugim užaljeno zapisal: »... Končno je kronist le odšel iz inšituta, v veselje preostalih ter v zadovoljstvo odhajajočega«. Prevzel je mesto samostojnega referenta za tisk publikacij v oddelku za načrtovanje in usklajevanje raziskovalnega dela SAZU. S svojo izkušenostjo in natančnostjo je - kljub muham nekaterih urednikov akademijskih publikacij (Letopis, Dela, Razprave, Traditiones, Acta carsologica. Geografski zbornik idr.) - skrbno vodil redakcijske posle in bdel nad tiskom. Le Arheološki vestnik, novi urednik in nekateri delavci inštituta so se mu, morda neupravičeno, neskončno zamerili. Povsem se je spremenil. Je bolezen načenjala njegovo blago nrav? Vsemu navkljub se je konec leta 1980 upokojil. Ni miroval. Arheološki tisk ga je še vedno privlačil. Tehnično je uredil nekaj izdaj Katalogov in monografij v založbi Narodnega muzeja, pa tudi publikacijo Arheološka zaščitna raziskovanja na Ljubljanskem barju, ki jo je izdala Katedra za prazgodovinsko arheologijo filozofske fakultete. Z redakcijo le-te se je vrnil na barjansko območje, v prazgodovinsko obdobje, med življenje koliščarjev, ki ga je kot arheolog pred štiridesetimi leti ondod pričel raziskovati. Staško, zadnje čase smo te starejši kolegi in prijatelji vedno bolj pogrešali. Nič več te nismo srečali na emonskih tleh in po ulicah stare Ljubljane. Tvoj značilni pozdrav s kretnjo roke je otrdel, tvojega pogleda iznad očal ni več in tudi tvojega odzdrava »Počakaj še malo, še nekaj ti imam povedati« ni več. Ostal je le svetel spomin nate. France LEBEN Mirko Malez (1924-1990) Paleolitska stroka je po smrti dr. Djura Baslerja izgubila 23. avgusta 1990 še enega nadvse dragocenega človeka, akademika prof. dr. Mirka Maleza. Kot predstavnik povojne generacije sem še imel priložnost, da sem z obema osebno sodeloval in ju tako spoznal tudi z najbolj pristne človeške strani. Z akademikom Malezom sem navezal stike nekaj let pred njegovo smrtjo, ko sem z novimi paleontolo-škimi najdbami iz slovenskih jam obiskal njegov zavod in kasneje njegova širokopotezna izkopavanja v Vindi-ji. Čeprav je bila med nama velika razlika v letih, v akademskih nazivih in v strokovnosti, me je, proti pričakovanju, sprejel kot starega, dobrega znanca. S simpatijo je spremljal dogajanja v slovenskem paleolitiku in dal priznanje še tako skromnemu dosežku. Ob neki priložnosti mi je celo ponudil v obdelavo celotno paleolitsko gradivo iz Vindije ali Šandalje. Tik pred smrtjo je napisal članka o najdbi fosilnih ostankov alpskega volka iz novega paleolitskega najdišča v Sloveniji in me širokogrudno vzel za soavtorja. To je bil njegov zadnji prispevek k slovenski paleolitski stroki, ki mu je bila vzor. pri kateri se je učil in jo nazadnje v določenem smislu celo prekosil. Ena njegovih poslednjih velikih želja, ki se mu, žal, ni izpolnila, je bila, da bi videl Potočko zijalko. Morda ni zgolj naključje, da je v najpomembnejši hrvaški paleolitski provinci, Hrvatskem Zagorju, tudi rojstni kraj Mirka Maleza. Rodil se je 5. novembra 1924 na pol slovenskim staršem v vasi Ivanec pod goro Ivančico v neposredni bližini znamenite Vindije, ki ji je posvetil velik del svoje raziskovalne energije. Tu je v skromnih razmerah začel svojo življenjsko pot in znanstveno kariero. Na njej mu ni bilo nič podarjeno, temveč si je vse pošteno zaslužil s svojo nadarjenostjo ter s trdim in garaškim delom. Njegovo pravo znan-stveno-strokovno delo se je začelo šele doma, po končani službi, kot mi je sam zaupal. V znanost je stopil sorazmerno pozno, ker je zavrla njegovo šolanje vojna. Že v gimnaziji se je kot član Planinskega društva Ivančica v rojstnem Ivancu začel zanimati za speleologijo in arheologijo. Pri tem ga je spodbujal njegov mecen in mentor S. Vukovič. Iz zgodnjega povojnega obdobja so njegova prva objavljena dela v časopisih Srednješkolac (Zagreb) in Varaždinske vijesti (Varaždin) pod mentorstvom gimnazijskega profesorja Vukoviča. Prvič je stopila v njegovo življenje tudi jama Vindija, ki jo je arheološko-amatersko raziskoval S. Vukovič. Po končani gimnaziji se je leta 1948 vpisal na Prirodoslovno-matematično fakulteto zagrebške univerze, na kateri je v petih letih diplomiral, star 29 let. Kot študent je zelo aktivno sodeloval pri Jamarski sekciji Planinskega društva Želježničar (Zagreb) in bil med idejnimi pobudniki prvega planinsko-speleolo-škega časopisa Speleolog, ki je začel izhajati leta 1953. Istega leta je Malez diplomiral in postal asistent pri Geološko-paleontološki zbirki in laboratoriju za kras, ki sta se predvsem po njegovi zaslugi razvila v Zavod za paleontologijo in geologijo kvartarja pri JAZU z bogatimi paleontološko-arheološkimi zbirkami in strokovno usposobljenim kadrom. V študentskih letih je napisal vrsto člankov in prispevkov za revijo Naše planine (Zagreb). Ti so dejanski začetek njegovega eksplozivnega pisanja s končnim rezultatom več kot 420 znanstvenih, strokovnih in poljudnih objav v domačih in tujih revijah, zbornikih in knjigah. Od tega več kot 70 s paleolitsko tematiko. Speleologija je bila ena od pomembnejših dejavnosti Maleza v desetletnem obdobju med diplomo in doktoratom. Logična posledica tega je bilo odkritje novih paleolitskih najdišč na Hrvaškem, posebej jame Veter-nica. Iz tega obdobja so tudi prvi Malezovi članki s paleolitsko tematiko. Leta 1963 je doktoriral s temo Stratigrafska i paleontološka proučavanja diluvijalnega nalazišta u pećini Veternici (Medvednica). Delo še danes velja za vzorno obdelavo paleontološkega gradiva iz paleolitskega najdišča. Ko je leta 1968 postal dopisni član JAZU, je njegova bibliografija štela že 141 enot. Za seboj je imel pomembna paleolitska odkritja v Romualdovi pečini, Sandalji, Veliki pečini in Veternici. Potrebno je poudariti, da je vse izsledke svojih izkopavanj takoj preliminarno obdelal in objavil. Tak način dela ima sicer svoje pomanjkljivosti, zaradi česar se vsi niso vedno strinjali z njim. Sadovi znanstvenoraziskovalnega dela pa obstajajo še naprej, ne glede na to, da se spreminjajo razlage odkritega. Malez je bil neutrudljiv delavec, ki ni počival na lovorikah svojih dosežkov. Obratno, vsako napredovanje je vzel kot obveznost, narediti več in več. Tako spada obdobje, v katerem je od dopisnega napredoval do rednega člana JAZU (1979), med njegova najbolj delovna. Tedaj je dosegel največ tudi v raziskavah in objavah paleolitskih najdišč. Vrhunec njegovega terenskega udejstvovanja so bila nedvomno izkopavanja v Vindiji. Tedaj so napeljali v jamo elektriko, zgradili mini železnico za odvoz nakopanega materiala, organizirali spiranje jamskih sedimentov, postavili pred jamo pravi terenski laboratorij in kupili vso potrebno opremo in stroje. Skratka, po tujih vzorih je uvedel za naše razmere pravo tehnološko revolucijo v paleolitsko terensko delo. Pri tem so mu pomagale njegova organizacijska sposobnost, vztrajnost in delavnost. Njegov velik prispevek iz sedemdesetih let so tudi objave poročil o krapinskih paleolitskih najdbah v stratigrafskem in paleontološkem kontekstu. V osemdesetih letih se krivulja Malezove strokovne dejavnosti še vedno strmo dviga. To je bil čas neumornega pisanja: 160 prispevkov z raznovrstno tematiko, ki se v glavnem nanašajo na njegovo sprotno in preteklo terensko dejavnost. V ospredju so prikazi najdb fosilnih hominidov na Hrvaškem. Vse pomembnejše pleistocenske ostanke človeka (Vindija, Velika pečina, Šandalja itd.), razen krapinskih, je s svojo srečno roko odkril Malez. Zato ni presenetljivo, da ga je leto dni pred smrtjo priznala tudi tujina. Postal je dopisni član Avstrijske akademije znanosti. Mirko Malez je bil ves čas svojega službovanja razpet med terenskim in kabinetnim delom. Povsod je bil enako uspešen in nikoli ni na račun enega zanemarjal drugega. Paleolitska arheologija je samo manjši del njegovega zelo kompleksnega opusa, ki zajema še kvartarno geologijo, kvartarne in terciarne vretenčarje, fosilne hominide in speleologijo. Pomembne so njegove stratigrafske razprave o ključnih paleolitskih najdiščih na Hrvaškem: Krapini, Šandalji, Veliki pečini, Veternici in Vindiji, podprte s številnimi radiokarbon-skimi datacijami. Vsa našteta najdišča, razen Krapine, je tudi sam izkopaval in predvsem paleontološko vzorno obdelal. Redki posamezniki se lahko pohvalijo s toliko odkritji paleolitskih najdišč kot Malez. Skoraj vsa najdišča v Istri, Dalmaciji in na otokih poznamo po njegovi zaslugi. Dodati je treba še nekatera najdišča v Hrvatskem Zagorju, Slavoniji in Bosni. Med njimi so zelo redke najdbe iz starejšega paleolitika. Trajno priznanje je dobil z uvrstitvijo svojih odkritij v svetovno zakladnico paleolitika. Tako so od vseh jugoslovanskih paleolitskih najdišč v delu The Times Atlas of Archaeo-logy samo Krapina, Šandalja, Vindija, Veternica, Velika pečina in Crkvina. Po Malezu ostaja tudi Zavod za paleontologijo in geologijo kvartarja pri JAZU (sedaj HAZU), v katerem je našla zaposlitev vrsta novih, visoko kvalificiranih strokovnjakov, ki jim je bil sam mentor. Iskreno jim želim, da bi uspešno nadaljevali delo, ki ga je tako velikopotezno začel Mirko Malez, vendar ga zaradi usodne bolezni ni mogel dokončati. Izbrana bibliografija Mirka Maleza (paleolitik) 1956 Die Hohle Veternica, eine neue palaolithische Fundstelle in Kroaticn. - Buli. sc. Cons. Acad. Youg. 3/1, Zagreb 1956, str. 11-12. Palaolithikum in Samobor bei Zagreb. - Buli. sc. Cons. Acad. Youg. 3/2, Zagreb 1956, str. 49-50, 1 si. 1959 Das Palaolithikum der Veternicahohle und der Barenkult. - Quartar 10/11 (1958-1959), Bonn 1959, str. 171-188, 7. si. Tri svjetski poznata prethistorijska nalazišta Hrvatskog zagorja. - Zagorski koledar 1960, Zagreb 1959, str. 82-95, 7 si. 1960 Entdeckung des ersten palaolithischen Fundortes in Dalma-tien. - Buli. sc. Cons. Acad. Youg. 5/4, Zagreb 1960, str. 102-104. 1 si. 1961 Pećina Veternica kao paleolitsko nalazište s tragovima kulta medvjeda. - Drugi jugoslavenski speleološki kongres, Split (1958), Zagreb 1961, str. 123-138, 4 si., 4 t. 1964 Šandalja bei Pula - ein neucr und wichtiger paliiolithischer Fundort in Istrien. - Buli. sc. Cons. Acad. Youg. 9/6, Zagreb 1964, str. 154-155, 2 si. 1966 Tvvo ncw Paleolithic sites at Sinai. - Buli. sc. Cons. Acad. Youg., (A), 11/4-6, Zagreb 1966, str. 102-105, 3 si. Soavtor: I. Crnolatac. 1967 Palcolit Velike pećine na Ravnoj gori u sjevernozapadnoj Hrvatskoj. (Das Palaolithikum der Hohlc Velika Pećina auf der Ravna Gora/NW Kroaticn). - Arh. rad. raspr. 4/5, Zagreb 1967, str. 7-68, 11 si., 8 t., 1 pril. Paleolitska nalazišta Hrvatske. (Palaolithische Fundstcllen in Kroaticn). - Arh. vest. 18, Ljubljana 1967, str. 255-284, 1 zmd., 1 tabela, 6 t. 1968 Tragovi paleolita u Romualdovoj pećini kod Rovinja u Istri. (Palaolithische Spuren in der Romualdohohle bei Rovinj in Istrien). -Arlu rad. raspr. 6, Zagreb 1968. str. 7-26, 5 si., 4 t. 1969 Paleontološka i paleolitska istraživanja u 1966. godini. -Ljet. JAZU 73 (1966), Zagreb 1969, str. 377-384, 8 t. Paleontološki i prethistorijski nalazi u pećinama Velebita. - V: Poljak, Ž. Velebit, Zagreb 1969, str. 97-100, 1 si. Rezultati određivanja apsolutne starosti pleistocenskih naslaga Šandalje II kod Pule u Istri. (Die Ergebnisse der Bestimmung des absoluten Alters der pleistozanen Schichten von Šandalja II bei Pula in Istrien). - Geol. vjes. 22 (1968), Zagreb 1969, str. 121-133, 1 si. Soavtor: J. C. Vogel Šandalja bei Pula - eine bedeutende Ansicdlung der jungpa-laolithischen Jager in Istrien. - 5. Internationaler Kongress fiir Spelaologie., Stuttgart (1969), (Abh. 3, Sek. Speliiogenese, Hohlenbesiedlung), Miinchen 1969, 7 str., 2 si., 2 t. Uber das Palaolithikum der Hohle Velika Pećina auf der Ravna Gora in NW-Kroatien. - Actes du IV Congres International de Speleologie en Yougoslavie (1965), 4/5, Biospeleolo-gie-Speleologie Prehistorique, Ljubljana 1969, str. 371-377, 2 si., 1 t. 1970 Die Ergebnisse der Radiokarbonanalysen der quartarcn Schichten der Velika Pećina in Nordwest-Kroatien. - Buli. sc. Cons. Acad. Youg., (A), 15/11-12, Zagreb 1970, str. 390-391, 1 si. Soavtor: J. C. Vogcl Izveštaj o paleontološkim i paleolitskim istraživanjima u 1968. godini. - Ljet. JAZU 74 (1968), Zagreb 1970, str. 429-435 , 4 t. Paleolitik na području istočne obale Jadrana. (Das Palaolithikum im Gcbiete der Ostkiiste der Adria). - V: Adriatica praehistorica et antiqua. Zbornik radova posvećen Grgi Novaku, Zagreb 1970, str. 1-16, 4 si. Paleolitska kultura Krapine u svjetlu novijih istraživanja. (Die palaolithische Kultur von Krapina im Lichtc neuerer Untcrsuchungcn). - V: Krapina 1899-1969, Zagreb 1970, str. 57-129, 50 t. Paleontološka, paleolitska i speleološka istraživanja u 1967. godini. - Ljet. JAZU 74 (1967). Zagreb 1970, str. 419-428, 8 t. Rezultati radiokarbonskih analiza kvartarnih naslaga Velike pećine u sjeverozapadnoj Hrvatskoj. VII kongres geologa SFRJ, Sadržaji referata, Zagreb 1970, str. 18-20. Rezultati radiokarbonskih analiza kvartarnih naslaga Velike pećine u sjeverozapadnoj Hrvatskoj. (Die Ergebnisse der Radiokarbonanalysen der quartaren Schichten der Velika Pećina in Nordvvest-Kroatien). VII kongres geologa SFRJ, (Predavanja) 1, Zagreb 1970, str. 167-175, 1 si. 1971 Gornjovirmska fauna i tragovi paleolitika u Gornjoj bijam-barskoj pećini kod Olova u Bosni. (Die Jungwiirmfauna und die Spuren des Palaolithikums in der Oberen Bijambarehohle bei Olovo in Bosnien). - Rad JAZU 358, Zagreb 1971, str. 209-248, 4 si., 1 tabela, 2 t. Naseljavanje dinarskog krša u pleistocenu. (The colonization of Dinaric Karst in the Pleistocene). - V: Simpozij o zaštiti prirode u našem kršu (1970), Zagreb 1971, str. 63-^80, 6 si., 16 t. Naseljavanje istočne jadranske obale u paleolitu. - Zbornik za nar. život i običaje 45, Zagreb 1971. str. 503-513. 10 si. Paleolithique et Mesolithique. - VIII'' Congres International des Sciences Prehistoriques et Protohistoriques. Epoque prehi-storique et protohistorique en Yougoslavie. Recherches et resul-tats. Beograd 1971, str. 245-264. 1 zmd. Soavtor: F. Osole Šandalja pres de Pula - station paleolithique. - VIII'' Congres International des Sciences Prehistoriques et Protohistori-ques. Epoque prehistorique et protohistorique en Yougoslavie, Recherches et resultats, Beograd 1971, str. 122-124. Velika pećina a Ravna Gora, Goranci - station palćolithi-que. - VIII' Congres International des Sciences Prehistoriques et Protohistoriques, Epoque prehistorique et protohistorique en Yougoslavie, Recherches et resultats, Beograd 1971, str. 124— 127,' 1 si. 1972 Eine neue palaontologisehe und palaolithische Fundstelle in Westbosnien. - Buli. sc. Cons. Acad. Youg., (A), 17/7-8, Zagreb 1972, str. 229-231, 4 si. Soavtorja: M. Rukavina, T. Slišković. Nova dostignuća u istraživanju paleolitika u nekim pećinama Hrvatske. - Program 6. kongresa speleologov Jugoslavije, Lipica, 1972. Postojna 1972, str. 34-35 (ciklostil). 1973 Paleontološka i paleolitska istraživanja u 1972. godini. -Ljet. JAZU 77 (1972), Zagreb 1973, str. 279-289, 8 t. Prvi ljudi na teritoriju Like, Lika u prošlosti i sadašnjosti (Plitvice 1971) - Zbor. Hist. arhiva 5, Karlovac 1973, str. 121-130, 3 si., 4 t. Rasprostranjenost paleolitika i mezolitika u širem pojasu naše Jadranske obale. (Verbreitung der palaolithischcn und mesolithischen Lokalitaten im Gcbiet der Ostkiiste der Adria). - Vjes. arh. hist. dalm. 68 (1966), Split 1973, str. 7-26, 6 si., 10 t. Rcsults of investigations on the Palcolithic in some caves of Croatia (Yugoslavia). - 6tli International Congress of Speleology, Olomouc 1973, Eta, Archeology/Paleolithic man in the karst, Abstract of papers 165, Olomouc 1973, str. 165. 1974 Istraživanje paleolitika i mezolitika na području Liburnije. (nem. povzetek brez naslova). - Libur. teme I, Opatija 1974, str. 17—49, 18 si., 12 t. Nova dostignuća u istraživanju paleolitika u nekim pećinama Hrvatske. (New achievements in investigations on the Palaeo-lithic in some caves of Croatia). - Acta cars. 6, Ljubljana 1974, str. 257-270, si. 3. Noviji rezultati istraživanja paleolitika u Velikoj pećini, Vetcrnici i Šandalji (Ncuc Ergcbnissc der Paliiolithikum- Forschungen in Velika Pećina, Veternica und Šandalja [Kroa-tien]). - Arh. rad. raspr. 7, Zagreb 1974, str. 1-AA, 12 si., 81. Noviji rezultati istraživanja paleolitskih nalazišta na području Riječke regije. (Ncuere Ergebnisse der Erforschung palaolithischer Fundorte in dem Gebiet von Rijeka). - Vij. muz- konz. Hrv. 23/5, Zagreb 1974, str. 93-98, 8 si. Paleolitsko nalazište Lopar na Otoku Rabu. (The Palaeolit-hic site of Lopar, Island of Rab). - Vij. muz. konz. Hrv. 23/5-6, Zagreb 1974, str. 98-103, 3 si. Tardigravetijen Lopara na otoku Rabu (The Tardigravettian of Lopar, island of Rab). -Arh. rad. raspr. 7, Zagreb 1974, str. 45-74, 2 si., 8 t. Tvvo nevv sites of Pleistocene Fauna and of the Palaeolithic in Bosnia. - Buli. sc. Cons. Acad. Youg. (A) 19/3-4, Zagreb 1974, str. 80-83 , 4 si. Soavtorji: D. Rukavina. T. Slišković, A. Kapel. Uber die Bedeutung der Entdeckung von Gerollgeraten in den Villfranchiumschichten der Šandalja I in Istrien (Kroatien, Jugoslawien). - Buli. sc. Cons. Acad. Youg., (A), 19/3-4, Zagreb 1974, str. 79-80, 2 si. 1975 Neki problemi paleolitika na istočnoj obali Jadrana. (Einige Probleme des Palaolithikums an der Ostkiiste des Adriatischen Meeres). - Rad JAZU 371, Zagreb 1975, str. 121-153, 15 si., 4 t. Otkriće najstarijeg kamenog oruđa u južnoj Istri. (Entdeckung des altesten Steingcrates in Sudistricn). (La seoperta di antichissimi utensili litici nell'Istria meridionale). -Jadr. zbor. 9, (1973-1975), Pula, Rijeka 1975, str. 297-308, 3 si., 4 t. Tragovi paleolitika u Lici i susjednim oblastima. (Spuren des Palaolithikums in Lika und den benachbarten Gebieten). -Arheološka problematika Like, Izd. Hrv. arh. dr. 1 (Otočac, 1974), Split 1975, str. 9-18, 6 si. 1976 Ergebnisse der Palaolithikum-Forschungen in einigen H6-hlen Kroatiens (Jugoslawien). - Proceedings of tlie 6'1' International Congress of Speleology, Olomouc (1973), (VI) Papers of the Section Speleo-Archaeology. Ea: Paleolithic man in the Karst, Ea 005, Praha 1976, str. 39^t6, 3 si. Prilog poznavanju nekih problema paleolitika na istočnoj obali Jadrana. (Bcitriige zur Kcnntnis ciniger Probleme des Palaolithikums an der Ostkiiste der Adria). - Materijali 12 (1972), Zadar (1972), Zadar 1976, str. 9-15, 1 si., 6 t. 1977 Naseljavanje Požeške kotline u paleolitiku. - V: Požega 1227-1977, Slavonska Požega 1977, str. 76-83, 17 si. Soavtorja: M. Poje, D. Rukavina. Naseljevanje Požeške kotline u paleolitiku. (Dic Bcsiedlung des Talkcssels von Slavonska Požega im Palaolithikum). -Vjes. muz. Pož. kot. 1, Slavonska Požega 1977, str. 15-23, 13 si. Osnovne crtc paleolitika i mezolitika na području Istre. (I tratti carattcristici del paleolitico e del mesolitico sul territorio deM'lstria). - Znanstveni skup Noviji rezultati u proučavanju povijesti i kulture Istre, Prilozi za povijest i kulture Istre, Materijali 1, Pula 1977, str. 16-17 in 66-68. 1978 Fossile Mcnschcn aus Nordwestkroatien und ihrc quartar-gcologischc, palaontologisehe und palaolithische Grundlagc. - Colleg. antr. 2, (1978), Zagreb 1978, str. 29-41, 8 si. Fossile Mcnschcn aus Nordvvcstkroatien und ihrc quartar- geologische, palaontologisehe und palaolithische Grundlagc. - Proceedings of tlie Ist Congress of European Anthropology, Zagreb, Yugoslavia, September 1-3, 1977, Zagreb 1978, str. 49. Novija istraživanja paleolitika u Hrvatskom zagorju (Neuere Untersuehungen des Palaolithikums im Kroatisehen Zagorje). - Arheološka istraživanja u sjeverozapadnoj Hrvatskoj, znan. skup. Varaždin 22-25. X. 1975, Izd. Hrv. arh. dr. 2, Zagreb 1978, str. 9-69, 40 si. Paleolitički ostaci na području zagrebačke regije. Sinopsisi referata. - Obavij. Hrv. arh. dr. 10/2, Zagreb 1978, str. 11-12. Stratigrafski, paleofaunski i paleolitski odnosi krapinskog nalazišta. (Stratigraphische, palaofaunistische und palaolithische Verhaltnisse des Fundortes Krapina). - V: Krapinski pračovjek i evolucija hominida, Zagreb 1978, str. 61-102, 19 si., 1 pril. 1979 Gospodska pećina - novi lokalitet paleolitika u Dalmaciji. (Die Hohle Gospodska Pećina - eine neue palaolithische Fundstelle in Dalmatien). - Vjes. arh. Iiist. dalm. 72/73, Split 1979, str. 5-11, 2 si. Kvartargeološki i paleolitski odnosi u Gospodskoj pećini iznad izvora Cetine (Dalmacija). (Ouartargeologische und palaolithische Verhaltnisse in der Hohle Gospodska Pećina oberhalb der Quelle der Cetina[Dalmatien]). - Krš Jugoslavije 10/2, Zagreb 1979, str. 45-76, 4 si., 3 tabele, 6 t. Osnovne crte paleolitika i mezolitika u Hrvatskoj. (Grun-dziige des Palaolithikums und Mesolithikums in Kroaticn). -Rad JAZU 383, Zagreb 1979, str. 117-153, 8 t., 1 pril. Paleolitsko doba u Makedoniji. Prirodni okviri, rad na istraživanju i nalazišta paleolitskog doba u Makedoniji. - V: Praist. jug. zem. 1, Paleolitsko i mezolitsko doba, Sarajevo 1979, str. 407-417. Paleolitsko i mezolitsko doba u Hrvatskoj. Prirodni okviri, Rad na istraživanju paleolitskog i mezolitskog doba u Hrvatskoj, Nalazišta paleolitskog i mezolitskog doba u Hrvatskoj, Paleolitske i mezolitske regije i kulture u Hrvatskoj. - V: Praist. jug. zem. I, Paleolitsko i mezolitsko doba, Sarajevo 1979, str. 197-295, 6 si., 3 tabele, 18 t. 1980 Prethistorija. Serija vodiča, Arheološki muzej Zagreb, Zagreb 1980, 66 str., 42 si. Šandalja - Yugoslavie. - V: Les Premiers Habitants de l'Europe 1500000 - 100000 ans, Publ. Soc. des Amis du Musee de l'Homme, Pariš 1981, str. 29-31, 3 si. Soavtor: M. Paunović 1981 Paleolitik na području Zagreba. (Palaolithikum auf dem Gebiet von Zagreb). - Arheološka istraživanja u Zagrebu i njegovoj okolici, Znanstveni skup od 14-16. studenog 1978. u Zagrebu, Izd. Hrv. arh. dr. 6, Zagreb 1981, str. 65-108, 23 slik. 1982 Bukovac. - V: Enciklopediju Jugoslavije 2, Bje-Crn, Zagreb 1982, str. 570-571. Šandalja. - V: Origine et Evolution de l'Homme, Labora-toire de Prehistoire du Musee de l'Homme, Museum National d'Histoire Nuturelle, Pariš 1982, str. 149. 1983 Hušnjakovo. - V: Šumarska Enciklopedija 2, Grad-PI, Zagreb 1983, str. 105-106, 1 si. Prilog poznavanju kulta spiljskog medveda u paleolitiku Hrvatske. - Zbornik za narodni život i običaje Južnih Slavena 49. Zagreb 1983, str. 333-347, 5 si.. 4 t. Razvoj kvartara, fosilnog čovjeka i njegovih materijalnih kultura na tlu sjeverne Hrvatske. - V: Varaždinski zbornik 1181-1981, Varaždin 1983, str. 129-144, 12 si., 6 t. 1984 Kult spiljskog medvjeda u paleolitiku Hrvatske. Lov u prethistoriji. - Lovački vjesnik 42/1-2, 3, Zagreb 1984, str. 12-14, 3 si. in str. 44-45, 2 si. Kvartarnogeološka, paleontološka i paleolitička istraživanja u spiljama Hrvatske. (Ouartargeologische, palaontologisehe und palaolitisehe Forschungsarbeiten in den Hohlen Kroa-tiens). - Deveti jugoslavenski speleološki kongres, Karlovac 1984, Zagreb 1984, str. 169-183, 6 si. Paleolitik i mezolitik okolice Ruševa u Požeškoj kotlini. -Pož. zbor. 5 (1984), Slavonska Požega 1984, str. 69-93,13 si. Soavtorja: J. Kunkera, D. Miletić. Spilja Vindija kao kultno mjesto neandertalaca. - Sažeci predavanja 9. kongresa speleologa Jugoslavije, Izd. Speleol. dr. Hrv. 2 (1984), Zagreb 1984, str. 33-34. 1985 Spilja Vindija kao kultno mjesto neandertalaca. (The Vindija Cave as a Cult Place of a Neanderthal Man). - God. Grad. muz. Var. 7, Varaždin 1985, str. 31^17, 8 si. 1986 Kvartarnogeološka osnova prethistorijskih istraživanja na području sjeverne Hrvatske. - Obavij. Hrv. arh. dr. 18/2, Zagreb 1986, str. 11-12. On the Possibility of the Existence of a Skull Cult in Neanderthals from the Vindija Cave (Croatia, Yugoslavia). (O mogućnosti postojanja kulta lobanje kod neandertalaca iz spilje Vindije /Hrvatska, Jugoslavija/). - Colleg. Antr. 9 (1985), 2, Zagreb 1986, str. 231-240. 4 si. 1987 Geološki, paleontološki i prethistorijski odnosi otoka Raba. (Die geologisehe, palaontologisehe und vorhistorischc Bezie-hungen der Insel Rab). - Rabski zbornik, Zbornik radova znanstvenog skupa o otoku Rabu, 25.-27. 10. 1984, Zagreb 1987, str. 141-146, 3 si. Paleontološke, paleolitičke i arheozoološke osobitosti zapadne Istre (Pcculiarita paleontologichc, paleolitiehe cd ar-chcozoologichc dell'Istria Occidentale). - Zbor. Porešt. 2, Poreč 1987, str. 9-32, 12 si. Potočka zijalka. - V: Šumarska Enciklopedija 3, Plj-Žut, Zagreb 1987, str. 26. Pregled paleolitičkih i mezolitičkih kultura na području Istre. (Ubersicht der palaolithischcn und mesolithischcn Kulturen in Istrien). - Arheološka istraživanja u Istri i Hrvatskom primorju, Izd. Hrv. arh. dr. 11 (1986), Pula 1987, str. 3-47, 23 si. Velika pećina. - V: Šumarska Enciklopedija 3, Plj-Žut, Zagreb 1987, str. 570, 1 si. Veternica. - V: Šumarska Enciklopedija 3, Plj-Žut, Zagreb 1987, str. 571-572. Vindija. - V: Šumarska Enciklopedija 3, Plj-Žut, Zagreb 1987, str. 572. 1988 Hušnjakovo. - V: Enciklopedija Jugoslavije 5, Hrv.-Janj., Zagreb 1988, str. 469^70, I si. Kvartarno-gcološka osnova i naseljavanje Brodskog Posavlja u paleolitiku i mezolitiku. - Obavij. Hrv. arh. dr. 20/2 (1988), Zagreb 1988, str. 15. Soavtor: Lcnardić-Fabić J. Lov na nosoroge u prethistoriji na tlu Hrvatske. - Lovački vjesnik 46, Zagreb 1988, str. 408-410, 5 si. Prethistorijske koštane rukotvorine iz spilje Vindije (Hrvatska, Jugoslavija). (Vorgeschichtlichc Knochenartefakte aus der Hohle Vindija [Kroaticn, Jugoslavvicn]). - Rad. Zav. znan. rad JAZU 2, Varaždin 1988, str. 217-252, 14 si., 3 t. Riječko područje u paleolitičko i mezolitičko doba. - V: Povijest Rijeke, Rijeka 1988, str. 35-38, 4 zmd. Ivan TUR K Rudolf Noll (1906-1990) Profesor Noll je izšel iz dunajske akademske šole klasične arheologije po prvi svetovni vojni, iz šole, ki je dala svetu mdr. tudi Erno Diez, Mario Schindler, Edith Thomas, Tihamerja Szentlelekyja, Antuna Bauerja. To šolo jasno opredeljuje njeno začetno zanimanje zgolj za arheologijo umetnostnih stvaritev sredozemske antike in nadaljevanje ob domačih starinah, ko je obdonavska republika prenehala biti velesila. Zato je bil profesor Noll pri svojem študiju dodatno pozoren na tisto čudovito dvojnost, ki označuje rimske starine srednje Evrope, na dvojnost njihovih korenin, rastočih iz krajevnega izročila in iz odsevov klasične antike. Njegova poklicna pot je bila tesno povezana z eno najpomembnejših klasičnih arheoloških zbirk v tem delu sveta. Po drugi svetovni vojni je vse do upokojitve vodil zbirko antik dunajskega Umetnostnozgodovin-skega muzeja. Od njegovega strokovnega dela navadno najprej srečamo njegovo pozno objavljeno, a zato izpopolnjeno disertacijo Frilhes Christentum in Osterreich (1954). Mnogokrat uporabljamo tudi razstavne kataloge muzeja, v katerem je delal (Vom Altertum zum Mittelalter [Antikensammlung 1, Ftihrer 8, 1958-1974], Die griechischen und lateinischen In-schriften der Wiener Antikensammlung [2. izd. 1968] ali Kunst der Romerzeit in Osterreich [Salzburg 1949]). Bogataje tudi bera njegovih strokovnih člankov; enega med njimi je objavil tudi v tej reviji in ga namenil profesorju Klemeneu v spomin (Zwei unscheinbare Kleinfunde aus Emona, Arh. vest. 19, 1968, 79 ss). Med drugimi članki odbiram le posamezne naslove: Goldene Herkuleskeulen, Jb. Rom. Germ. Zentmus. 31, 1984, 446 ss; das romerzeitliche Graberfeld von Salurn, Arch. Forsch. Tirol 2, 1968, 76 ss; Ein Armreif aus Flavia Solva mit NVeihinschrift an Herkules, Schild von Steier 9, 1959/61, 35 s; Eine Sigillataschiissel mit Eigentumsvermerk und Preisangabe aus Flavia Solva, Germania 50, 1972, 148 ss; Romerzeitliche Griiber aus dem Raum von Vindobona - mit einem Exkurs: Goldene Kratere als Nadelkopfe, Germania 66/1, 1988, 69 ss. V člankih, kot vidimo po naključno izbranih naslovih, je predstavljal bogate zbirke svojega muzeja, med njimi tudi skupino miljnikov iz Ivence ali ptujske svečnike s kristogramom. Objavljal je tudi posamezne drobce, ob katerih je mogel človek z njegovim znanjem in posluhom za duha antike razkriti obsežna obzorja starega sveta. Zlasti je znal biti pozoren na stilne in umetnostne posebnosti, pa tudi na epigrafsko gradivo. Tudi v zadnjem življenjskem obdobju je še sledil enemu izmed biserov antične umetne obrti, črnilnikom z niellom (drobec enega je bil nekoč najden tudi na Ptuju). Delo profesorja Nolla je trdno vgrajeno v preučevanje rimske dobe srednje Evrope, hkrati pa nas opozarja, da nekaterih obveznih smeri v preteklost, smeri, ki vodijo prek arheološkega predmeta, iz raziskovanja ne moremo odmisliti, pa naj si še tako utiramo tudi nova pota. Naj si še tako prizadevamo dopovedati sebi in drugim (nemara tudi zaradi občutka, da je o stari zgodovini že vse povedano in da je danes duhovno izročilo antike tako izpraznjeno in izrabljeno, da ne more pomeniti več nikakršnega izziva sodobnemu človeku), da arheologija ni disciplina, ki pomaga pisati zgodovino, ostaja besedno in likovno snovanje antike eden od strženov, na katerih sloni vsa naša veda. Stržen naši vedi je ustvarilo razumevanje predmeta na podlagi zapisanih miselnih vzorcev in analize likovne umetnosti antike in tej disciplini je namenil profesor Noll vso delovno vnemo. Zapisati moram tudi, da ni imel rad le lepih predmetov. Zelo rad je imel tudi svoje kolege. To je dokazoval vsakokrat, ko nam je prišel naproti po notranjem stopnišču v velikem Umetnostnozgodovinskem muzeju, ko je odpiral depoje in vitrine, pomagal z nasveti in z literaturo, posebej tedaj, ko v Ljubljani nismo imeli tako rekoč še nobene od temeljnih monografij za obdelavo rimske materialne kulture. Ta odličnik duha, ki je dokazoval odličnost tudi s svojim vedenjem, je svojo naklonjenost kolegom brez zadržkov razdajal tudi nam, Klemenčevim učencem. Rada se spominjam krožka, polnega smeha, v versajski Oranžeriji ob zdaj že odmaknjenem 8. kongresu klasične arheologije (1963), pa tudi ne tako daljnega dobrohotnega zanimanja za to, kaj je pri nas novega, leta 1986, ko smo preučevalci limesa hodili po dunajskih ulicah za ohranjenimi sledovi Vindobone. Profesor Noll in njegovo delo sta trajno zaznamovala tudi preučevanje rimske dobe v Sloveniji. Iva M1KL-CURK Arheološki vestnik (Arh. vest.) 42, 1991, str. 241-252 241 Vertesszolos. Site, man and culture. Edited by Miklos Kretzoi and Viola T. Dobosi. Akademiai Kiado, Budapest 1990. 555 strani, slike, table, priloge, tabele po poglavjih. Vćrtesszolos sodi med najpomembnejša paleolitska, paleontološka, paleobotanična in paleoantropološka srednjepleisto-censka najdišča v Evropi. Iz tamkajšnjega kamnoloma lehnjaka so razni zbiralci dolgo odnašali paleontološke in paleobota-nične ostanke; leta 1962 je geolog M. Pecsi našel paleolitske artefakte in jih pokazal paleolitskemu arheologu L. Vertesu. Ta je naslednje leto organiziral obsežna multidisciplinarna izkopavanja tistega, kar je v kamnolomu še ostalo. Večmesečna izkopavanja so se zavlekla do leta 1968, ko je Vertes, zaradi prevelikih delovnih obremenitev, nepričakovano preminil. Pri izkopavanjih je sodelovalo 21 raziskovalcev različnih usmeritev. Rezultat marljivega, več deset let trajajočega mul-tidisciplinarnega dela so številni strokovni članki o najdišču in tu predstavljena monografija. Zaradi kompleksne vsebine publikacije, povezane z naravo arheološkega dela, je branje zelo naporno in zamudno. Zato želim dati bralcem Arheološkega vestnika tudi krajšo strnjeno informacijo o najdišču. Najdišče je sicer že predstavila Viola T. Dobosi (c/r. L' Antliropologie 92, 1988, Pariš, 1041-50). V prikazu se bom držal poglavij, kot si sledijo v knjigi. Travertinsko najdišče Vertesszolos je nastalo na pleistocen-skih terasah rečice Atalćr, pritoka Donave, kjer so bili občasni (termalni?) izviri vzrok za nastajanje lehnjaka. Ta seje ohranil v debelini ok. 10 m skupaj z različnimi vložki v obliki presedimentirane puhlice in drobnih peskov {fig. 2b). Formacije lehnjaka neskladno prekriva wtirmska puhlica. Arheološko in paleontološko najbolj pomembne so plasti lehnjaka na t. i. V. terasi. Kronologija teras rečice Ataler je ključnega pomena za datacijo (arheološkega) najdišča, ki ima z geološkega vidika zelo jasno stratigrafijo. Zaradi pomanjkanja direktne starostne evidence je manj jasna kronologija pleistocenskih teras I-V. V. terasa naj bi nastala v Giinzu in je paleomagnetno datirana v epoho Matuyama (str. 53). Spodnji, arheološko bolj ali manj sterilni lehnjaki so se začeli morda odlagati v sredini intergla-ciala Giinz/Mindel. Kompleks s paleolitskimi najdbami naj bi potem nastal v začetku (anaglacialu) mindelske poledenitve (str. 39). Kompleksu pripadajoča puhlica in lehnjak sta paleomagnetno datirana v epoho Brunhcs, zato celoten kompleks z arheološkimi horizonti vred ne more biti starejši od ok. 700 ka (str. 39, 554). Spodnja serija lehnjaka je datirana še z metodo Th/U in ESR, in sicer več kot 350 ka oz. 333 ka v Nemčiji (str. 28, 545) in 185-210 ka v Kanadi (str. 551). Kompleks s paleolitskimi najdbami je tako star od 200 do 600 ka oz. od 350 do 700 ka. Cc bi obveljala mlajša datacija, je treba premakniti paleolitske najdbe v Mindcl/Riss in Riss oz. v izotopsko stopnjo 7 do 6 (c/r. str. 551). Gcokronološkc ugotovitve M. Pćcsija sc zdijo rahlo anahro-nistične, saj slonijo izključno na klasični Penck-Briicknerjcvi kronologiji pleistocenskih poledenitev in se ne ozirajo na novejše ugotovitve o bistveno večjem številu ledenih in med-ledenih dob, kot jih ima izpopolnjena Pcnck-Briicknerjcva kronologija. Rastlinske makro ostanke je podrobno obdelal lstvžn Sko-flek. Makrofosilov jc 6600 in pripadajo 190 različnim vrstam. Med njimi jc pet novih, nekatere med njimi so imenovali po Vćrtcsu. Prevladujejo odtisi listov, ki so prikazani na risbah in fotografijah. Na podlagi makrofosilov jc bila narejena zelo nepopolna klimatska krivulja (fig. 29) in izračunana povprečna letna paleotemperatura, ki se bistveno ne razlikuje od sedanje (str. 113). Klima naj bi bila ves čas nastajanja lehnjaka mediteranska oz. submediteranska. To sc ne ujema z Jđnossy-jevo opredelitvijo klime na podlagi favne v najdišču Vćrtesszolos 11 in Kretzoijcvo opredelitvijo klime na enaki podlagi v najdišču lil (glej spodaj). V ekvivalentih paleolitskih horizontov je veliko ostankov vodnih rastlin, ki dokazujejo obstoj vod v bližnji okolici. To je potrdila tudi analiza favne. V samih arheoloških plasteh pa ni bilo nobenih rastlinskih makro ostankov, kar je po svoje presenetljivo (str. 528). Pelodne analize je naredila Magda Jiiral-Komlćdi. Za interpretacijo je bil primeren samo cn profil. Njegova pelodna sestava ni značilna za interglacialnc. temveč prej za intersta-dialne razmere. Samo na podlagi peloda je nemogoče ugotovili, kateremu glacialu pripada interstadialna flora. Avtorica se je odločila za mindelski (elsterski) glacial (str. 129). Lesno oglje se ni ohranilo, razen v vviirmski puhlici (str. 137 ss). Pepel v arheoloških plasteh ni rastlinskega izvora (str. 528), odkritih pa je bilo veliko ostankov t. i. kurišč, v katerih so bili samo zogleneli fragmenti kosti (str. 519 ss in 532). V ločenih poglavjih so podrobno obdelani ostanki školjk in polžev. Tudi med njimi so bile ugotovljene nove vrste, od katerih so nekatere poimenovane po Vertesu. Vertesszolos se z 81 vrstami polžev uvršča med temeljna nahajališča srednje-pleistocenske malakofavne na Madžarskem. Vretenčarsko favno, s poudarkom na sesalcih, sta obdelala Miklos Kretzoi in Denes Janossy. Ostanki favne so bili odkriti predvsem na treh mestih: Vertesszolos I (arheološko najdišče), Vertesszolos II (naravno paleontološko najdišče brez posega človeka) in Vertesszolos III (najdišče odtisov nog). V najdiščih I in II je zastopana skoraj vsa znana srednjepleistocenska megafavna Evrope (str. 524). V najdišču III, ki je tudi pomembno arheološko najdišče, je bilo odkritih 106 odtisov nog različnih pleistocenskih živali. Število odtisov posameznih živalskih vrst se ne ujema s pogostnostjo fosilnih ostankov iz najdišča 1 in II (c/r. str. 251). Najdišče III je dalo tudi 2525 ostankov mikrofavne, med katerimi močno prevladujeta artikčni vrsti Microtus gregalis in Ocholona. Kretzoi zato uvršča najdišče III v mrzlo fazo Tarko svoje favnistične kronologije (str. 246). Najdišče II je stratificirano najdišče pleistocenske favne s skromnimi paleolitskimi ostanki. Zato Vertesa ni preveč zanimalo in ga je prepustil v izkopavanje in obdelavo sodelavcu D. Jžnossyju. Na njem je bilo odkritih 1830 taksonomsko določljivih kosov, ki pripadajo 62 vrstam, od tega je 42 sesalskih. in več tisoč nedoločljivih odlomkov. Sesalska megafavna je zastopana z 19 vrstami, sicer prevladujejo mali sesalci (str. 190). Pomembna je najdba ostankov sabljastozobega tigra na najdišču I in II, ki je prvi dokaz za sočasnost te velike srednjepleistocenske mačke in vrste Homo ereetus v Evropi (str. 210 s). Med posameznimi plastmi ni razlike v sestavi favne. Zaradi velikega števila medvedjih ostankov, predvsem juvenilnih, in ostankov drugih zveri Janossy domneva, da so bile v travertinu jamc-brlogi, živali pa naj bi se zadušile s C02, ki je uhajal iz vrelcev (str. 214). Po Kretzoiju v najdišču II ne bi bilo brlogov, pač pa naj bi to delovalo kot naravna past za zveri (str. 524). Pomembni so Janossyjevi kronološki in palcoklimatološki sklepi temelječi na odnosih mikro in makrofavne najdišča Vćrtesszolos II. Z njimi je dopolnil svojo diskontinuirano kronologijo favnističnih faz srednjepleistocenske biharijske favne v Karpatski kotlini (str. 215 s). Kronologija seveda ni brez pomanjkljivosti. Glavna šibka točka je verjetno korelacija s klasično alpsko (klimato)kronologijo, ki samemu avtorju povzroča nepremostljive težave. Neustreznost kombinacije različnih kronoloških sistemov (alpskega in biostratigrafskega) je več kot očitna. Jannosyjevo vztrajanje pri alpski kronološki shemi, ki jo Kretzoi v svojih poglavjih ne omenja niti z besedico, postane razumljivo iz pregleda citiranc literature, ki je vsa, razen avtorjevih del, starejša od leta 1975 oz. 1965. Najdišče II pripada po Janossyju mrzlemu obdobju faze Tarko (str. 216). Na si. 14 (str. 216) sc poleg faze Tarko pojavi še faza Vćrtesszolos s stratotipom v istoimenskem najdišču. Najdišče I je po Janossyju starejše od najdišča II. To se ne sklada popolnoma s kronologijo, ki jo predlaga nekaj strani naprej Kretzoi (str. 246). Obe diskontinuirani kronologiji, zasnovani na biostratigrafskih enotah, sta kronološko in klimatsko zamaknjeni za eno fazo. Dokler faze ne bodo potrjene na kontinuiranem profilu, bo problem ostal nerešljiv. Najdišče 1 je dalo plcistocensko favno, ki zelo verjetno predstavlja kuhinjske ostanke vrste Homo ereetus. Zato je bilo to najdišče deležno posebne pozornosti Vćrtesa in Krctzoija. ki jc najdbe paleontološko obdelal kot celoto brez poudarka na stratigrafiji. Obsega ok. 2000 taksonomsko določljivih ostankov megafavne, ki večinoma pripadajo konju (Equus mosbachensis) in navadnemu jelenu (Cervus elaphus ssp.). Mikrofavna je v primerjavi z megafavno stratificirana v 8 plasteh in razdeljena v dve zbirki, ki med seboj nista neposredno primerljivi zaradi različnih stratigrafskih oznak. Obe zbirki sta samo sumarno obdelani, kar jc po svoje velika škoda, zaradi večjega potenciala paleoekoloških informacij, ki ga vsebuje mikrofavna v primerjavi z megafavno. Kronološki in paleoklimatološki sklepi Kretzoija se, kot rečeno, razlikujejo od Janossyjevih sklepov glede najdišča II. Najdišče I pripada na podlagi makrofavne zanesljivo srednje-pleistocenski biostratigrafski biharijski stopnji. Mikrofavna omogoča celo natančnejšo opredelitev v mlajšo biharijsko stopnjo. Favna najdišča 1 nakazuje spremembe klime od zmerno tople v fazi Včrtesszolos k mrzli v fazi Uppony. Slednji pripada po Kretzoiju tudi najdišče II (str. 246), ki ga Janossv uvršča v kronološko starejšo fazo Tarko (str. 216). Iz različne kronološke interpretacije favne je razvidno, da je ta lahko makrokronološko izredno pomembna za grobo delitev pleistocena v Karpatski kotlini in v širšem evropskem območju (navsezadnje so bile paleolitske najdbe pravilno datirane šele na podlagi spremljevalne favne), da pa ni primerna za podrobnejšo kronologijo v okviru glacialno-interglacialnih ciklusov. Najdišči I in II sta oddaljeni drugo od drugega samo 100 m, vendar so med njima značilne razlike, ki jim je Kretzoi posvetil posebno poglavje (str. 523 ss). V lehnjaku so se fosilni ostanki ohranili in situ, ker postsedimentacijski premiki niso bili več možni. Kosti so bile na splošno v zelo slabem stanju. Še najbolj so se ohranili zobje. Značilna je odsotnost fosilnih ostankov srednje velikih živali, ki jo Kretzoi ne zna ustrezno razložiti. Po mnenju nekaterih gre verjetno za naravni proces, ki ga srečujemo v večini pleistocenskih najdišč in se verjetno intenzivira s starostjo najdišča. Zobu časa in predvsem plenilcem lahko uspešno kljubujejo samo ostanki velikih in malih sesalcev, medtem ko so srednje veliki najbolj izpostavljeni. Okostne ostanke v najdišču 1 je hipotetično akumuliral Homo ereetus. Vse kosti so bile razbite in premešane. Značilni so majhni fragmenti (10-15 cm in pod 5 cm), ki so pogosto zogleneli, ker naj bi kosti služile za kurjavo. Okostni ostanki v najdišču II so se hipotetično akumulirali zaradi naravnega poginjanja živali. Kosti so cele in pogosto v anatomskih legah. Sestava favne v obeh najdiščih je izrazito komplementarna. To bi si lahko razložili z razlikami v načinu akumuliranja ostankov ali kronološko. 95 % favne je tuje okolju vrelcev in je lahko prišla v obe najdišči samo od daleč. Množično pojavljanje nosoroga na najdišču I in popolna odsotnost na najdišču II naj bi bila posledica različnih ekoloških razmer v času nastajanja obeh najdišč. To seveda pomeni tudi kronološko razliko med najdiščem 1 in II. V tafocenozi najdišča I sta združeni tudi dve vrsti bobra (Castor in Trogontlierium), ki živita v popolnoma različnih okoljih. Najdeni sta bili v istih plasteh. Presenetljiva je popolna odsotnost ostankov hijene na obeh najdiščih, ki se razlaga ekološko. Po mojem bi jo lahko razložili tudi s tekmovanjem v prehranjevalni niši med človekom in medvedom na eni strani (prvi prevladuje na najdišču I, drugi na najdišču II) in hijeno na drugi strani. Če je megafavno v najdišču I akumuliral človek, potem je težko razumeti, da na arheološko prav tako pomembnem najdišču III z okrog 2000 orodji skoraj ni ostankov megafavne oziroma niso nikjer našteti. Omembe vredna je tudi paradoksalna hipoteza o lovu na velike in nevarne sesalce v starejšem paleolitiku in na vedno manjše in manj nevarne v poznejših obdobjih paleolitika. Paradoks je v tehnično-intelektualnih zmožnostih, ki so bile v starejšem paleolitiku na bistveno nižji stopnji kot v srednjem in mlajšem paleolitiku. Kretzoi ugotavlja v poglavju o lovu (str. 527 s), da Homo ereetus iz Včrtesszolos I z orodjem, ki je bilo najdeno, ni mogel pobiti velikih in nevarnih sesalccv. Pri razmišljanju o možnih načinih lova navaja tudi originalno misel, ki je analitično še popolnoma neobdelana, je pa, po mojem, izredno perspektivna: človeške izumrle prednike bi morali namesto skozi prizmo historičnih primitivnih lovcev in nabiralccv preučevati skozi prizmo živalskega sveta. Med najpomembnejše najdbe, po katerih je postalo najdišče Včrtesszolos svetovno znano, nedvomno sodijo osteoodontolo-ški ostanki vrste Homo ereetus. Predstavljajo jih štirje fragmenti mlečnih zob, najdeni v vzorcu sedimentov iz plasti 1 v najdišču I (str. 253 ss in 266), košček zobnega emajla in okcipitalna kost odraslega osebka, najdena v dveh kosih po miniranju (?) leta 1965 v neposredni bližini najdišča 1 (str. 269). Nobena najdba ni bila odkrita in situ med izkopavanji. Ostanke je obdelal Andor Thoma; datira jih v Mindel I/l 1 in razvojno uvršča med primerke H. ereetusu in (arhaičnega) H. sapien.su z najboljšimi paralelami v gradivu Bilzingslcbena in Petralone. Citirana literatura jc vsa starejša od leta 1979 in, razen Stringerja, ne upošteva nobenega od svetovno znanih paleoantropologov, ki so sc ukvarjali z ostanki arhaičnih hominidov. Kot zanimivost naj omenim, da Vertes ni mogel mimo tako popularnega kulta lobanje (str. 532). Paleolitskim najdbam je posvečena dobra polovica celotne monografije. Arheološka študija (L. Vertes in Viola T. Doboši) je razdeljena v več poglavij, v katerih so po delih objavljeni posamezni podatki, zato tudi pozoren bralec zelo težko dobi jasno predstavo o arheološkem najdišču kot celoti. Glavnina vseh paleolitskih najdb je bila na najdišču Včrtesszolos 1 in III (str. 397 ss in 448 ss). V najdišču I so bile štiri plasti z najdbami: plast 1 v blatu, plast 2 in 3 v lehnjaku in plast 4 v puhlici (str. 365 ss). Višinska razlika med najnižjo (plast 1) in najvišjo plastjo (plast 4) je 3,6 m. Arheološke plasti so temnejše barve od drugih in debele 20-30 cm (str. 519 ss). V najbogatejši plasti 1. ki vsebuje 4911 orodij, je bila ugotovljena tudi hodna površina z ostanki kurišč in z velikim številom kosti ter orodij (str. 272 in priloge). Na orodjih ni bilo nobenih naravnih poškodb, medtem ko so bile kosti močno razbite. Kostni fragmenti so bili veliki povprečno 5 cm in pogosto zogleneli, ker naj bi kosti služile za kurjavo. V številnih domnevnih ostankih kurišč (str. 519 ss) niso namreč našli niti drobca lesnega oglja. Manjkanje lesnega oglja je Vertes prepričljivo razložil z eksperimentom. Kar pogrešam, je jasna arheološka stratigrafija. Za paleolitsko najbogatejše najdišče I žal ni niti ene reprodukcije profila s kompletno arheološko stratigrafijo. Večina reproduciranih paleolitskih profilov se namreč nanaša na najdišče III, v katerem so bile ugotovljene tri plasti s paleolitskimi najdbami: plast 1, 4 in 5 (str. 448 ss). Te v risbah profilov niso oštevilčene. Manjkajo tudi višine in v nekaterih primerih celo merilo. Zato si bralec z ilustracijami profilov bolj malo pomaga. Splošen vtis je ta, da je bila arheološka stratigrafija močno komplicirana (v najdišču III predvsem zaradi krioturbacije) in da je že izkopavalcem povzročala določene preglavice. Druga arheološka najdišča (II, IV in V v tekstu in VI-VIII na prilogi 1) so nepomembna zaradi skromnega števila najdb. Vertes je funkcionalno razlikoval nekatere plasti v najdišču I od nekaterih plasti v najdišču III na podlagi stanja in števila živalskih okostnih ostankov. Ene naj bi vsebovale bivalne, druge mesarske ostanke. Na najdišču I jc bilo skupno raziskanih 126 m: arheoloških plasti. Tehnika terenskega dela je na kratko opisana na str. 265. Važno je, da so večino sedimentov iz paleolitskih plasti v najdišču I in 111 sprali. Paleolitske artefakte je zelo izčrpno obdelala Viola T. Dobosi. Risbe so v merilu 2 : 1, ne ravno najboljše reproducirane fotografije pa so brez merila. Izhodišče študije jc Včrtcsova tipologija, ki jc nastajala tako rekoč med izkopavanji. Z njo je bilo klasificirano celotno gradivo in hkrati kodirano na takrat moderen sistem luknjičastih kartic. Tak način klasificiranja se je pri poznejšem ovrednotenju gradiva pokazal kot preveč tog in celo neprimerljiv z drugimi, podobno zasnovanimi sistemi klasificiranja za posamezna najdišča na Madžarskem (n. pr. Tata), ki jih je prav tako izdelal Včrtes v 60-ih letih (cfr. str. 364 in 366). Včrtesov sistem klasificiranja artefaktov jc v glavnih obrisih takšcnle: Razlikuje standardna in nestandardna orodja. Standardna orodja so vsi tisti artefakti, ki imajo nedvomne značilnosti orodij. Teh jc 5819 in se delijo v 50 tipov. Med tipi so tudi zelo poudarjene skupine starejših, srednjih in mlajših paleolitskih tipov orodij (str. 357). To se mi s stališča klasifikacije ne zdi ravno posrečeno, glede na nesporen starejšcpaleolitski izvor najdišča. Na takšni podlagi lahko pridemo do predvidenih rezultatov, kar sc v publikaciji dejansko zgodi (str. 356 ss). Med 50 orodnimi tipi jc 15 takih, ki so zastopani z manj kot 30 primerki. Zato lahko podvomim o njihovi upravičenosti in objektivnosti klasifikacije. Standardna orodja so dodatno opredeljena s 50 atributi, ki sc nanašajo na obliko in retušo. Nestandardna orodja so vsa tista orodja, katerih artificicl-nost jc bila potrjena izključno na podlagi arheološkega konteksta najdb. V nearheološkem kontekstu bi bili to navadni prodniki (ccli ali razbiti). Teh jc 3071 in se delijo na 9 tipov. Z manj kot 30 primerki so zastopani trije tipi. Posebna skupina so odbitki, odkruški ipd. Kategorija zase so koščena orodja, 93 po številu. Klasificirana so podobno kot standardna kamena orodja in prikazana na slabo reproduciranih fotografijah. Med njimi so samo 4 primerki z oglajenimi robovi. Analitično vrednotenje paleolitskega gradiva ne temelji toliko na tipologiji in njenih atributih (oblika, retuša) kot na surovinski podlagi in metričnih značilnostih artefaktov (dolžina in razmerje dolžina/širina). Orodja so narejena pol na pol iz jeder in odbitkov. Med standardnimi orodji je 46 % prodnjaških orodij, ki so klasificirana kot prodnjaki, polprodnjaki, dvostranski prodnjaki idr. Taki klasifikaciji nekateri nasprotujejo (c/r. The archaeology of human origins. Papers by Glynn Isaac. Edited by B. Isaac, Cambridge etc. 1989, str. 67). Razna strgala so zastopana s 37 %. Skoraj 12 % je t. i. mlajšepaleolitskih orodnih tipov. Pri enih in drugih gre po mnenju nekaterih bolj za »ad hoc« orodja kot za tisto, kar običajno razumemo pod temi tipolo-škimi oznakami. Pestnjaki so zastopani samo s tremi primerki Med nestandardnimi orodji je 20 % clactonienskih odbitkov. Orodni tipi iz različnih plasti in predelov najdišča so analizirani s kumulativnimi krivuljami, vendar so si vse krivulje zelo podobne. Edina vidnejša tipološka razlika je med najstarejšo plastjo iz najdišča 1 in III, ki jc bila tudi statistično potrjena s preizkusom hi-kvadrat. Ugotovljene razlike in njihova kronološka razlaga so verjetno že določene z Vertesovim klasifikacijskim sistemom. Oblika in retuša. ki dopolnjujeta sistem klasificiranja, sploh nista analizirani in potemtakem navidezno brez analitične vrednosti. Artefakti so narejeni predvsem iz kvarcita lokalnega izvora (51 %) in iz kresilnika (45 %). Značilna so tudi orodja iz apnenca. T. i. starejšepaleolitska orodja so pretežno iz kvarcita, t. i. mlajšepaleolitska pa iz kresilnika (str. 368), kar pa ne drži za vse plasti (str. 369). Večina orodij kljub veliki starosti ni niti patiniranih niti preperelih niti oglajenih (str. 534). Vsi artefakti so zelo majhni (povprečna dolžina je 26,43 mm). Prodnjaki so veliki povprečno 32,81 mm, praskala 23-26 mm. V statistiki metričnih podatkov ni bistvenih razlik med standardnimi in nestandardnimi orodji. Zanimiva jc statistična primerjava velikosti orodij med najdiščema Vćrtesszolos (st. paleolitik) in Tata (sr. paleolitik): kamena industrija Tata se manj razlikuje od kamene industrije Vertesszolos, kot se med sabo razlikujejo industrije iz posameznih plasti v najdišču Vćrtesszolos (preizkus t). Pri tem spomnimo, da je Vertes opredelil Vćrtesszolos prvotno v moustćrien in so ga šele najdbe biharijske favne prepričale o njegovi večji starosti. Analiza dolžin artefaktov iz različnih plasti in delov najdišča z uporabo testa t ni dala ravno prepričljivih rezultatov. Značilne razlike se ponekod razlagajo kronološko, drugod se zopet trdi, da statistično značilne razlike niso kronološko pomembne. Tako lahko nehote dobimo občutek, da vse te mere nimajo pravega smisla in da jc bila velikost artefaktov odvisna izključno od velikosti prodnikov, iz katerih so bili narejeni. Avtorica to povezavo nekje sama zanika, drugje zopet nakaže. Zato bi bilo morda s tem v zvezi zanimivo primerjati velikosti kvarcitnih orodij z velikostmi orodij iz kresilnika. Zaradi posebnosti kamene industrije Vćrtesszolos jc Vćrtes predlagal zanjo tudi posebno ime industrija Buda, in sicer po najdišču Buda Vžrhcgy, kjer je bila prvič odkrita leta 1939. Vćrtesszolos je stratotip industrije Buda. Njena glavna značilnost so majhna, primitivna prodnjaška orodja, ki jih spremljajo (navidezno) bolj razvita (ad hoc) orodja na odbitkih. Kot večina poglavij jc tudi vrednotenje paleolitskega gradiva rahlo anahronistično, saj sloni na podatkih in literaturi pred letom 1970 (str. 531 ss). V precej obsežnem poglavju je predstavljena lateralna in vertikalna razporeditev paleolitskih artefaktov, klasificiranih in analiziranih po Vćrtcsovcm sistemu. Najdišče jc tako vsestransko obdelano in publikacija bo služila kot trajen vir informacij. Jin Rihovskv: Die Sicheln in Mdhren. Prahistorische Bron-zefunde 18/3. C. H. Beck. Munchen 1989. XI, 114 strani, 81 tabel. Po romunskih (M. Petrescu-Dimbovija) in po prvem delu srednjeevropskih (M. Primas) so v tretjem zvezku osemnajstega oddelka serije Prahistorische Bronzefunde predstavljeni moravski srednjebronastodobni in žarnogrobiščni srpi. Katalog obsega 1258 enot (celi srpi, fragmenti, kalupi). Večina (86%) izvira iz depojev, 7% iz naselbin, 1% z grobišč (od teh le en srp in dva fragmenta iz treh žganih grobov); za 5% najdiščne okoliščine niso znane. Na Moravskem so zastopane tri družine srpov. Najštevilnejši so jezičastoročajni, sledijo gumbasti in le izjemoma kavljasti. Avtor je izdelal za posamezne družine srpov tristopenjsko tipološko delitev (skupina, tip, različica). Kriteriji pri tipologiji gumbastih srpov so bili: velikost srpa. oblika rezila, oblika in lega gumba, oblika in zaključek ročajne plošče, lega in potek reber in mesto ulivanja. Glede na velikost srpa in obliko rezila so gumbasti srpi razdeljeni v pet skupin (I - v obliki noža za trto, II - z ukrivljenim srednjim delom, III - plamenaste oblike, IV - enakomerno zakrivljen, V - miniaturni srp). Skupine se delijo na tipe. Prve tri skupine so razdeljene na tip 1 z razširjeno ročajno ploščo in tip 2 z nerazširjeno ročajno ploščo; četrta in peta glede oblike baze ročajne plošče na tip 1 z ravno bazo, tip 2 z ovalno bazo, tip 3 z vbočeno bazo, tip 4 s poševno odrezano bazo, tip 5 s koničasto bazo, tip 6 s podaljšano koničato bazo in tip 7 z bazo posebne oblike. Tipi se glede položaja gumba na ročajni plošči delijo na različici a in b (a - gumb na sredini ročajne plošče, b - gumb na začetku hrbtnega rebra). Jezičastoročajni srpi so glede na velikost, prehod med rezilom in ročajem in potek notranjega ročajnega rebra razdeljeni v šest skupin (I - stopničasto oddeljen ročaj. II - zunanje ročajno rebro prehaja v hrbtno rebro bolj ali manj lomljeno. III - rezilo je oddeljeno od ročaja z ravnim notranjim ročajnim rebrom, ki poteka do hrbtnega rebra. IV - ročajna rebra nakazujejo prehod v rezilo. V - notranje ročajno rebro poteka do konca rezila, VI - miniaturni srp). Skupine so razdeljene na tipe in različice. Pri skupini I tip 1 pomeni popolno oddelitev od rezila, tip 2 pa polovično oz. delno. Skupina II ni razdeljena na tipe, ampak le na različici a in b, ki pomenita število ročajnih reber (2 oz. 3). Skupine III—VI so glede na to, ali imajo luknjo za zakovico in jeziček ali ne, razdeljene na 4 tipe (l - z jezičkom in brez luknje za zakovico. 2 - z jezičkom in z luknjo za zakovico, 3 - brez jezička in brez luknje za zakovico, 4 - brez jezička in z luknjo za zakovico). Tipi so po številu ročajnih reber razdeljeni v tri različice (a -dve, b - tri. c - štiri rebra). Kavljasti srpi so po obliki rezila razdeljeni v dve skupini (I - z rahlo ukrivljenim rezilom. II - z močno ukrivljenim rezilom). Skupini se po obliki prehoda zunanjega ročajnega rebra v hrbtno rebro delita v dva tipa. Tip 1 ima skoraj pravokoten prehod, tip 2 zaokrožen, lokast prehod. Različici (a, b) pomenita dolžino ročaja (a - daljši ročaj, b - krajši ročaj). Kataloški del utreza standardom dosedanjih zvezkov serije (opis, namembnost, datacija. razprostranjenost), le da je namembnost za vse skupine srpov povzeta v uvodnem poglavju in jo nadomeščajo najdiščne okoliščine. Standarden je tudi del s seznami literature (do vključno leta 1983), revij, serij in krajev. Na prvih 53 tablah je predstavljena večina gradiva, sledijo jim karte razprostranjenosti, ki žal pokrivajo samo Moravsko (t. 54-57). Na tablah 58-79 jc dvajset depojev in ena grobna celota, tabla 80 jc kombinacijska tabela srpov in depojev, delo zaokrožuje tipološko-kronološka pregledna tabela (t. 81). Primož PA V LIN Ivan TURK Boris Ilakovac: Burnum 11. Der romisehe Aquadukt Plavno Polje - Burnum. Berichl iiber die Forscliungen 1973 und 1974. Ostcrreichische Akademie der Wissenschaften. Schriften der Balkankommission. Antiquarische Abteilung 15. Osterreichi-sehe Akademie der NVissenschaften, Wien 1984 . 54 strani, 31 slik. 3 priloge. Knjiga izčrpno prikazuje akvedukt, ki je oskrboval z vodo rimski vojaški tabor Burnum. Izhodišče raziskave je bila natančna topografija s sondiranji na izbranih mestih. Topografija je v delu temeljito predstavljena po odsekih, z ustreznim slikovnim gradivom in načrti. Vodovod je tudi dobro dokumentiran s tehničnimi podatki. Burnum leži na robu kanjona reke Krke. vendar višinska razlika med taborom in vodo znaša kar 100 m. Izviri na Plavnem polju so v zračni črti oddaljeni 19,6 km in ležijo 171 m višje kot Burnum. Vodovod je potekal po 32.6 km dolgi trasi, tako da je enakomerno izgubljal višino. Geografske ovire so graditelji obvladali na različne načine. Dvige v terenu so premagali z globokimi vseki v skalo, na pobočjih je bila izklesana polica, po kateri je potekal kanal, v ravnini je bil kanal speljan po nasipu, predele, ki so preveč padali, pa so izravnali z masivnim nasipom. Po dveh tehničnih detajlih, to je poteku po nasipu in tesnenju z glino, se burnumski vodovod razlikuje od drugih akveduktov rimske Dalmacije. Na nekaterih mestih so ob kanalu odkrili tudi globoke kolcsnice, ostanke ceste, ki je spremljala vodovod in je služila za dovoz materiala ob gradnji. Tik ob trasi leži tudi osem opuščenih kamnolomov, ki so jih verjetno izrabljali ob gradnji. Vendar le-ti, glede na preračunano maso, še vedno niso zadoščali za celotno količino porabljenega gradiva. Pred taborom je bil zgrajen castellum aquae. ki jc služil kot vodni rezervoar in kot čistilna naprava za odlaganje sedimentov. omogočal pa je tudi hlajenje vode. Vodovod je bil načrtovan in narejen istočasno z vojaškim taborom v Burnumu, po koncu panonsko-dalmatskega upora, v prvi polovici 1. st. n. š. Velika vrednost dela je prav v vzorni celoviti predstavitvi vodovoda, tako da so poleg natančne topografije objavljeni tudi konstrukcijski in geodetski podatki. Juna HORVAT podobnost sigillatc z aretinsko sigillato. Razprostranjenost posameznih oblik pa je tudi morala presegati lokalne okvire. Italsko sigillato so razdelili na 54 oblik po oblikovnih značilnostih, ne pa po fakturi keramike ali kronologiji. Oblike so razvrščene vizualno, čeprav se kronološki razvoj v mnogih primerih ujema s tipološkim zaporedjem. Združene so v osem širših skupin, ki se deloma pokrivajo s starejšo razvrstitvijo na servise. Oblike so oštevilčene in razložene z risbami ter opisi. Vsak narisani kos je označen s tridelnim številom, od katerega prvi del predstavlja obliko, drugi podobliko in tretji del individualno številko primerka. Sistem je zelo uporaben, saj omogoča poznejše uvrščanje novih podoblik oziroma identifikacijo kosa samo po obliki ali pa tudi po podobliki. Vsaka oblika je poimenovana v štirih jezikih: nemško, angleško, italijansko in francosko. Sledijo opisi oblike in podoblik. K definiciji so avtorji vključili tudi izvorno področje, datacijo, seznam risb, seznam najpomembnejših in najbolj oddaljenih najdišč (tako da se da dobiti približno sliko razširjenosti) ter nazadnje konkordanco s starejšimi tipologijami. Tipologiji sledijo ekskurzi o žigih, o okraševanju gladke sigillate, o velikostih posod in tri pomožne tipologije, v katerih so razvrščena dna gladke sigillate, ustja in dna reliefno okrašene italske sigillatc ter vrči. Delo se zaključuje s konkordan-cami z dosedanjimi tipologijami. Vsebina prispevkov posameznih avtorjev jc usklajena do največje možne mere, besedil pa niso prevajali, ampak so objavljena v jezikih, v katerih so bila napisana (nemško, angleško, italijansko). Conspectus je premišljena in zelo uporabna knjiga, ki jc dosegla namen, ki so si ga zastavili avtorji. Sistematizirano je predstavila dosedanje vedenje in presegla okvire starejših tipologij s tem, daje izrabila njihove najboljše dele in zapolnila nekatere praznine. Priročnik omogoča tudi nespecialistom hiter pregled nad italsko terro sigillato. specialistom pa nudi na enem mestu zbrane najsodobnejše poglede in poenoteno hrbtenico raziskovanja - tipologijo. Tako bo ta knjiga vodič vsakemu arheologu, ki se bo ukvarjal z rimsko arheologijo, ne glede na to. ali se želi posebej posvetiti keramiki ali ne. Jana HORVAT Conspectus formarum terme sigillatue italico modo confec-tae. Romisch-Germanische Kommission des Dcutschcn Ar-chaologischcn Instituts zu Frankfurt a. M., Materialicn zur romiseh-germanisehen Keramik, Heft 10. Habelt, Bonn 1990. 210 strani, 7 slik, 5 razpredelnic, 63 tabel, 2 prilogi. Od prve Loeschckejcvc tipologije italske sigillatc leta 1909 sc jc pojavila cela vrsta novih, ki so se med seboj sicer dopolnjevale, a same zase ostajale nepopolne. Arheolog, ki jc hotel izrabiti prednosti tcrre sigillatc za datacijo najdišč in za spoznavanje ekonomskih tokov, jc torej moral obvladati različne tipologije in poznati njihova posamezna šibka mesta. Avtorji Conspecta. sami najboljši poznavalci italske sigillatc, menijo, da je dozorel čas za pregledno predstavitev dosedanjega znanja in za oblikovanje nove tipologije, ki bo združila obstoječe. Conspectus je zasnovan kot priročnik, katerega jedro je tipologija italske sigillate in sigillatc, delane drugod v imperiju na italski način. Zelo dragoccna so uvodna poglavja, ki dajejo zanesljivo sliko vedenja o tcrri sigillati. Poglavje o proizvodnji sc ukvarja z razvojem italske sigillate, od začetkov, vključno s črno sigillato, prek klasičnega obdobja do poznega časa. Razvoj je opisan pregledno, po fazah in po posameznih delavniških središčih. Med proizvodnjo izven Italije je izčrpncjc upoštevana predvsem delavnica v Lyonu, La Mucttc. Poseben del jc posvečen raziskavam kemične sestave keramike, ki je najbolj zanesljiv kazalec izvora tcrre sigillatc. Poglavje o datacijah sežeto predstavlja absolutno datirana najdišča, zaključene skupine gradiva, grobove in naselbine s stratigrafijo. Nova tipologija italske sigillate jc prikazana v obliki kataloga s slikovnim gradivom, ki ga spremljajo opisi in kratek komentar. Pogoj za vključitev v tipologijo jc bila zadostna vizualna Raziskovanje rimske keramike jc z izidom te knjige opazno napredovalo. Dobili smo zanesljivo, brezhibno oporo pri nadaljnjem delu. Ko izražam vsestransko priznanje tej knjigi, bi želela vendarle (a) zastaviti nekaj vprašanj avtorjem, in to takih vprašanj, ki bi jih poznejše razprave in objave lahko pojasnile. Ker pa poznamo našo prakso, bi rada (b) tudi bralcc knjige pri nas opozorila na nekaj dejstev. Ob površnem branju ali celo taki rabi tabel bi bile lahko posledice v nekaterih povezavah škodljive. a) Ko beremo o padski in pozni padski sigilati, za severovzhod imperija prav gotovo najbolj pomembni italski zvrsti, pogrešam večji poudarek na vlogi, ki jo mora pri opredeljevanju igrali faktura, »fabrikat«. Žal ločevanje ni povsod tako preprosto, vsaj moje izkušnje tako govore, kot so pravila sortiranja, ki jih jc bilo mogoče zgraditi na podlagi gradiva s Štalenskega vrha. Avtorji prispevka o kemičnih, pedoloških in drugih eksaktnih raziskavah nas v Conspcctusu pravilno opozarjajo na dejstvo, da plasti, v katerih so sigilato našli, lahko vplivajo na njeno naravo. Po mojih opažanjih lahko te okoliščine sigilato tako spremene, da je to vidno tudi s prostim očesom. Vem sicer, da je knjiga namenjena prikazu oblik, a ker - nedvomno pravilno - povzema tudi vse drugo, kar jc za razsikovalno delo pomembno, moram opozoriti na pomen faktur. Pri prikazu oblik 39-46 bi želela brati o dejstvu, ki ga pri nas zelo hitro opazimo, namreč da so pri teh oblikah fakture zelo različne, tako različne, da bi dovoljevale misliti, da sc jc proizvodnja nekako razpršila, in to nc šele v provinci, ampak še v Padski nižini. Enakega poudarka bi si želela tudi pri prikazu oblik 20.4.2-20.4.4 ali 34.1.2 in 34.2.2, četudi si skupine, kar sc mi zdi spet pomembno, med seboj niso nikoli enake. Tudi v poznih razvojnih fazah (če smemo temu tako reči) in v enakih kronoloških sklopih po mojih izkušnjah faktura krožnika z izvihanim ustjem (F 43 nekako) in skodelice s poudarjenim robom (F 34 torej) ni nikoli enaka ali povsem enaka. Druge značilnosti spremljajo končne faze vsake od oblik, ki so v padski proizvodnji zadnje. Spet drugačne in še dodatno težavne za določanje so, vsaj v naši Istri, pozne oblike 47 in 48, saj se po fabrikatu in premazu mnogokrat približujejo že drugim sredozemskim namiznim keramikam. V poznih fazah padske proizvodnje mora tičati torej še precej ugank. Ali je torej mogoče (saj imamo vendarle knjigo o tipih v rokah), da je v razvoju posameznih tipov kaj več pravil? V Emoni je bilo npr. moč slediti razvoju nekaterih značilnosti oblik 26, 36, 4, 6 in 20. Ali je kje drugje tudi tako? Ponovno poudarjam, da v Emoni ni mogoče postaviti vse sigilate v grobovih, ki so vsebovali novce iz 2. stoletja, v to isto stoletje. Še vedno vztrajam pri datacijah iz RCRF, Acta 17-18 in Arh. vest. 30. Malce problematično sc mi zdi naštevanje najdišč v kataloškem delu. Bolje bi bilo. ko bi bila odlična uvedba referenc še malo razširjena, med najdišči pa naj bi bile navedene predvsem dobro datirane celote. Za uporabnost knjige nasploh je povsem brez pomena, za delo v naših krajih pa ne to, da je oblika 49 iz Trebnjega navedena kot zgled. In vendar je ta najdba, čeprav gotovo izvira iz grobišča, brez spremnega gradiva, v Ptuju smo pa isto obliko našli (Čas. zgod. narod. NV 1, t. 1: 1) v zaključeni izraziti plasti iz 1. stoletja. Vprašanje je tudi, ali je krater iz Novae res aretinsko delo (F 52.2.1). Kvaliteta reliefne keramike iz Viminacija, ki jo obdeluje Lj. Bjelajac, namreč narekuje nekaj previdnosti. b) Vse bralce pri nas bi posebej opozorila na navodila za rabo knjige na str. 45 (Ph. Kenrick). Prehitra odločitev za eno obliko je škodljiva. Zelo koristen za prakso je dodatek o nogah, ki ga je napisala S. Zabchlicky-Schcffenegger. Za opredeljevanje jc, kot smo že slišali, faktura zelo pomembna. Bolj kot doslej je treba upoštevati tudi v plasteh drugega in poznejših stoletij najdeno italsko sigilato. V 2. stoletju njena navzočnost v plasteh ni nujno vselej sekundarna. Pozni izdelki tu lahko dobijo dodatne kronološke potrditve o dejanskem koncu izdelave v Padski nižini, zelo kvalitetne izdelke starejših faz so pa lahko v naselbinah še dolgo rabili. Vsekakor nas napredek raziskovanja v drugih, velikih razi-skovalskih središčih ne odvezuje naloge, dobro obdelati in objaviti naselbinska izkopavanja po naših krajih. Vsega ni moč razumeti s pomočjo Gomolavc in Burnuma, pa tudi mednarodni javnosti jc treba ugotovitve predstavljati tako. da jih bo sprejela. Še vedno velja slavica non leguntur, na kar nas umestno že dolgo opozarja M. Zaninovič. Die Erforschung der romisehen Keramik ist durch das Erscheincn dieses Buchcs einen betrachtlichcn Schritt wciter gekommen. Wir haben eine verlasslichc, perfekte Stiitze fiir dic wciterc Arbeit bekommen. Mcinc Anerkennung der geta-nen Arbeit auBernd, stelle ich (a) den Autorcn jedoch einige Fragen, wclche spater cinmal durch »Feinarbeit« gcklart vver-den konnten, und mache weiter (b) - die Praxis kennend -dic Benutzer in meiner Heimat auf Einiges aufmcrksam. Durch sehnelles Lesen oder sogar oberllachliches Vervvendcn der Tabcllen konnte dics namlich folgenschwcr vverden. a) Bei der Vorstcllung der Padana und »Tardopadana« (was meiner Meinung nach eine trcffende Bezeichnung ist), der fiir den Nordosten des Impcriums jcdcnfalls wichtigsten Gattung, vermisse ich cinc grosscre Betonung der Bedcutung des »Fabrikats«. Lcidcr ist das nicht ubcrall so einfach-vvenig-stens ich sehe das hierzulande so - vvic es von Magdalcnsberg aus zu scin scheint. Im Bcitrag iiber die naturvvissenschaftli-chcn Analysen vverden vvir (S. 29-30) ja richtig auf die Veranderungcn durch die Bodenlagerung aufmcrksam ge-macht. Meiner Erfahrung nach konnen diese, auch mit dem blasscn Augc crkcnnbarcn Untcrschiedc, an verschicdcncn Fundstellen betrachtlich ins Gevvicht fallcn. Ich vvciss, es ist von Formen dic Rede, aber dic Grundcharakteristikcn von anderem vverden jedoch (und zvvcifclsohnc richtig) erortert. So vviirde man bei der Entvvicklung der Formen 39 bis 46 eine grosscre Betonung der Tatsachc vviinschen, dass cs sich hicr vvegen des sehr versehieden seheinenden Fabrikats schon auch in der Pocbene um cinc Aufsplitterung der Produktion han-dcln konnte. Dassclbe diirftc auch fiir dic Formen 20.4.2-20.4.4 ocjer 34.1.2, 34.2.2 gcltcn, obzvvar bcidc Gruppen von Formen (also cinc Abstufung der Form 43 etvva und cinc der Form 34) auch in spaten Entvvicklungsformen (vvenn das so behauptet vverden darf) und in einem ehronologiseh gleichzu-setzenden Komplex und vveiter noch - vvichtig - meiner Erfahrung nach an demselben Fundort immer voneinander versehiedene Fabrikate aufvveisen. Die spate Entvvicklung oder das Absterben der Steilrandteller und Kragenschalen vvird durch andere Charakteristiken als die Spatphasen der Barbotineteller kundgegeben. Wieder anders und durch be-zeichnendes Annahern den friihercn mediterranen Keramik-sorten vvird z. B. auf der VVestkiiste Istriens das Fabrikat der Spatphasen von Form 47 und 48 gekennzeichnet. Meiner Meinung nach stecken in den Spatphasen der Tardopadana noch etliche Ratsel. Weiter vviirde mich interessieren, ob man doch nicht. da es sich um eine vorvviegend typologische Aufarbeitung handelt. im allgemeinen mehr von der Entvvicklung der einzelnen Typen beobachten kann. In Emona konnte man z. B. chrono-logische Feinheiten in der Entvvicklung der Formen 26 und 36 (der senkreehte Wandteil vvird mit der Zeit sehrager nach ausscn gcneigt bzvv. das ganze Gefass vvird flacher, seichter) und auch eine gevvisse Entvvicklung bei den Formen 4. 6 un 20 beobachten. Kann das auch andcrsvvo stimmen? Weiter moehte ich nochmals betonen, dass in Emona sicher-lich nicht alle Sigillaten in den durch Miinzen ins 2. Jahrhundcrt datierten Grabern so datiert vverden konnen, vvic dies beim oberflachlichen Lesen des Padana-Kapitels scheinen konnte. In den Emonenser Graberfeldern handelt es sich auch um einen gevvissen (obzvvar kleinen Prozentsatz) von gestorten. sekundar vermisehten (besondes im altergrabenen Fonds im Nationalmuseum, von S. Petru in Katalogi in monografije 7 publiziert) oder unsichcr gedeuteten (Einzelfragmcnte vverden als Beigabe gedeutet) Grabern. Ich halte so an den Daticrun-gen der RCRF Acta 17-18, 1977, und des Arh. vest. 30, 1979, fest. Wciter finde ich das Aufzahlen der Fundorte im Katalogteil manehmal leicht problcmatich. Die perfekten Referenzen sol-Iten liebcr noch ervveitert vverden. bei den Fundorten dagegen solite man sich auf datierte Kontexte besehranken (Z. B. die Form 49 von Praetorium Latobicorum ist. obzvvar zvviefclsohne vom Graberfeld stammend. doch ein Streufund; dagegen stammt dieselbe Form z. B. in Poetovio-nach Čas. zgod. narod. NV 1, 1965, Taf. 1: 1 aus einer ca. bis zu den Flavicrn datierten. gesehlossenen Schicht. Dies konnte, ich vveiss es genau, klcinlich klingen. doch kann es fiir die Forschung hierzulande nicht ohne Nutzen bleiben.) Zuletzt vviirde ich noch dic Dcutung der Form 52.2.1 bzvv. den Krater aus Novae doch - vvenn jetzt nicht schon durch sichere naturvvisscnschaftliche Analysen bestatigt-unter ein Icichtes Fragczcichcn stellen. Dazu vviirde mich dic Oualitat der Reliefkeramik (anderer Formen) von Viminacium, vvelehe Lj. Bjelajac bcarbeitet, veranlassen. b) Aufs genauestc solite die Anlcitung Ph. Kenricks auf S. 45 beachtet vverden! Das Zuvveisen auf eine obcrflachliche Weise ist schadlich. (Dabci solite man dem Conspectus bzvv. Susanne Zabehlicky-Schcffencggcr tur den Zusatz iiber Fussty-pen besonders dankbar sein.) Es soli sehr genau auf das Fabrikat geachtct vverden. Man muss bei den Sicdlungsgrabun-gen aufs ncue auch dic den jiingeren Siedlungsschichten beigemcngten padanisehen Scherben genau beachtcn. Es vviirc namlich keinesfalls notig. dass alle entvveder sehr spate oder auch sehr gute padanisehe Sigillaten in den Schichtcn des 2. Jh. tatsiichlich da nur sekundar erseheinen. Dic ersten konnen tatsachlich lange in Gebrauch geblieben und die zvvcitcn dagegen ein Bevveis mehr fiir die Lange der Produktionsdaucr scin. Ali die Aufarbeitungcn, vvelehe in anderen vvisscnschaft-lichen Zentrcn im Gangc sind. nehmen uns die Pflicht. gutc Grabungsaufarbeitungcn vorzubereiten. nicht ab. Die Ge-schehnissc konnen nicht bloss durch Gomolava oder Burnum gcklart vverden. Und vveiter: auch die ncuestcn Datcn solltcn moglichst friih und anschaulich dem internationalen Forschcr-publikum vorgcstcllt vverden. Slavica non leguntur behauptet M. Zaninovič vvohl mit Recht immer vvicdcr. Iva M1KL-CURK Joseph Alovsius Stanfield, Grace Simpson: Les potiers de la Gaule Centrale. Revue archeologique Sites, Hors-serie No. 37 (Recherches sur les ateliers des potiers de la Gaule centrale, tome IV). 1990. 451 strani, 175 celostranskih tabel, več risb med besedilom. Terra sigillata iz srednje Galije je nemara vsaj tistim, ki smo kdaj delali v predelih, ki se jih že dotika nadih rimske Panonije, prvo. na kar pomislimo ob pojmu terra sigillata. V tistih krajih jc bila in je še vedno nekaj, na kar se pri kopanju najprej ujame oko celo popolnega laika. Polna rdeča barva, čvrst premaz z leskom in zlasti reliefni okras - vse to pritegne. V reliefnem okrasu srečujemo še dobro spoznavne like bogov, živali, simpozijev, ki so pojem antične monumentalne umetnosti, in sem in tja preberemo med viticami še ime lončaija ali podjetnika. Od leta 1958 dalje je opredeljevanje reliefnih posod iz tega izdelovalnega kroga po vsem imperiju vodilo, lahko rečemo, kar brezhibno vodilo, delo J. A. Stanfield, G. Simpson. Central Gaulish Potters. Knjiga, do katere smo mogli pri nas dolgo le z medbibliotečno izmenjavo, je bila zaradi svoje uporabnosti tudi siccr malokdaj takoj dosegljiva na policah v knjižnicah. Poleg tega je. seveda v določenih razsežnostih, zastarela. Tako so bile zahteve po ponatisu vse glasnejše. To so storili v Franciji, ob izdaji jim je pa pomagal širši uredniški odbor, ki mu je predsedoval Eric Birley. Ta odbor jc usmerjal prenavljanje knjige, ki ga je zdaj. tudi za leta 1945 umrlega Stanficlda. v celoti opravila Grace Simpson. Knjiga jc zdaj bistveno razširjena z uvodnim poglavjem, v katerem so korekture k dataciji. Sledi zgodovina knjige in bibliografija. Tudi ta je razširjena s seznamom del. ki so izšla 1958-1989. Sledi razdelek z razčlenitvami stila mojstrov iz Trajanovega časa in razdelek z razčlenitvami mojstrov iz Hadrijanovega in poznejšega časa. Ob tem. ko želim tudi našo arheologijo opozoriti na pomembno izdajo, se mi zdi pomembno poudariti dvoje. Sigilata se je zdela - občasno - orodje za raziskovanje, ki samo po sebi skoro vselej zadošča za datiranje, pa tudi za interpretacije trgovskih potov in gospodarskih tokov. Toda nadaljnja raziskovanja vedno spet opozorijo na meje, prek katerih ne moremo. Tako temeljne razprave, zlasti one o neokrašeni sigilati in o sredozemskih faktorijah. v zadnjem času vse bolj poudarjajo potrebo po naravoslovnih raziskavah pred interpretacijo najdb. Ob tem pa vemo. da so naravoslovne raziskave po eni strani zelo zahtevne in samo rezultati zelo majhnega števila izredno specializiranih laboratorijev v svetu so zares uporabni. Tudi ti laboratoriji pa za začetek vsake analize potrebujejo arheološko interpretacijo gradiva, ki ga analizirajo. Tako sc nam naenkrat zazdi, kot da jc vse proučevanje sigilate in s pomočjo sigilatc začaran krog brez izhoda. Kljub temu jc tcrra sigillata odlično kronološko in interprctacijsko pomagalo, le ob začetku dela moramo biti pozorni na vse več podatkov. Za metodološki vzorce pri tem lahko služi tudi razvoj vedenja o srednjegalski sigilati. Vedenje o srednjegalski sigilati ima odlično kronološko podlago, kajti teh izdelkov jc bilo največ med uvoženimi dobrinami v posameznih, tudi zelo kratkotrajnih vojaških postojankah v Veliki Britaniji. Take kronološke sheme, kot so jo omogočile te postojanke, v krajih okrog Clermont-Fcr-randa v Franciji, kjer so srednjegalsko sigilato delali, nc bi bilo nikoli mogoče zgradili, saj je med odpadki lončarij praviloma še marsikaj, kar na prvi pogled z značilnim stilom dclavnic nima niti najrahlejšega stika. Datacija britanskih postojank se jc z leti še izpopolnila in izostrila. Tako jc, zanimivo, treba začetek dclavnic v Lczouxu v marsikaterem pogledu pomakniti za nekaj let nazaj in vse bolj jc jasno, da jc le ena skupina manufaktur, tistih - mi bi na podlagi našega gradiva rekli, najbolj značilnih - okrog Patcrna II in Laxtucissc ali Cinnama, delala do leta 190. Pri tem je zanimivo opozoriti na novo interpretacijo dejstva, da so delavnice nehale delati, ko so dosegle svojo popolnost in največji obseg izvoza, tako rekoč nenadoma. To G. Simpson povzema po Birlcyu in prenehanje delavnic naj bi bilo povezano s proskripcijami. ki so zadele podpornike premaganega Albina s strani zmagovalnega Septimija Severa. Tudi nova stilna analiza na podlagi starih, odličnih Stanfiel-dovih in dodanih novih risb kaže. da je treba šc pri srcdnjc- galskih lončarjih nekoliko bolj paziti na dejstvo, da vsi mojstri niso razvijali osebnega stila. Vendar pa še vedno drži, da je bila organizacija izdelave v srednji Galiji taka, kot smo jo pred časom napačno prenašali na vso sigilato: mojster je ustvarjalno sestavljal motive v kalupu in jih ročno povezal po svojem okusu z določenimi veznimi elementi, potem pa tudi naprej nadziral proces proizvodnje. Tako je ravno pri tej sigilati, to kaže tudi nova obdelava, pomot pri opredeljevanju izvora malo ali vsaj mnogo manj kot pri više organiziranih in bolj specializiranih lončarskih združbah v Italiji ali južni Galiji. Poudariti želim tudi. da popravki v knjigi potrjujejo objavljene analize ptujske srednjegalske sigilate. Poleg nekaj zgodnjih primerkov je skoro vsa srednjegalska sigilata s tega področja iz zadnje faze velike skupine lezujskih delavnic in sodi tako v čas po prvem sunku markomanskih vojsk. Z velikim uvozom te sigilate, prav gotovo po zgornji Donavi, so v Panoniji in v velikih vojaških oporiščih, med katere je Petoviona gotovo sodila, oskrbovali armado in nekoliko tudi krpali rane markomanskega vdora. Pri nas, v zaledju limesa, se torej drugače kaže tisto, kar je pred časom opazil Denes Gablcr v vojaških postojankah ob Donavi, ko je zapisal, da je bila lezujska sigilata povezana le z žganino prvega markomanskega vdora. Verjetno moramo misliti na to. da so v času markomanskih vojn obdonavske postojanke večkrat gorele in v njih tudi sigilata, ki so jo tedaj vozili še izključno ali vsaj mnogo več iz srednje Galije kot iz rastočega Rheinzaberna. Tistemu, ki ga podrobnosti teh vprašanj manj zanimajo, bo pa staro uvodno poglavje k prenovljeni knjigi dragocen priročnik, ki na kratko povzame bistveno o sigilati. na novo pa opozori tudi na nerešene probleme. Iva MIKL-CURK Slobodan Kidanovski: Rimska keramika Ulpijane. Centar za arheološka istraživanja, knjiga 10. Beograd 1990. Slobodan Fidanovski je sodelavec Prištinskega muzeja in je pripravil študijo o rimski keramiki Ulpiane, izkopani v letih 1978/79. V uvodu nam oriše zgodovino tega mesta, ki jc bilo ustanovljeno v začetku 2. st., živelo polnih pet stoletij, potem pa bilo porušeno v avarsko-slovanskih vdorih. Zraslo naj bi na območju staroselskc naselbine, nastale zaradi rudarstva. Ta domneva pa ni bila potrjena z arheološkimi izkopavanji, ki so zajela le manjši del mestne naselbine. Ustanovitev mesta sega v Trajanovo dobo, katere značilnost je bila pospešena urbanizacija provinc. Ulpiana jc bila v začetku manjše rudarsko mesto, ki pa jc verjetno že v času Trajana postalo municipij. Mej njenega ozemlja še nc poznamo natančno; verjetno je zajemalo celo Kosovsko kotlino. Na jugu sc je na Kačaniku stikalo z ozemljem Scupija, na severu pa s postajo Ad Fincs pri sedanji Kuršumliji. Zahodna meja sc jc, kot domnevamo, nahajala v območju Prekoruplja vse do Mctohijskc kotline, vzhodna in južna pa sta tekli po Binački Moravi. Mesto jc ležalo ob ccstah Naissus-Ulpiana-Scupi in Naissus-Lissos; v imenu postaje Viciano sc skriva tudi njegovo ime. Vrhunec razvoja jc doseglo v 3. in 4. st., ko jc bilo drugo po velikosti v novo nastali provinci Dardaniji. Bilo jc mesto krščanskega mučcnca Flora in jc kmalu postalo episkopalni sedež. Imena škofov srečamo med seznami udeležencev zbora v Serdici 343, na carigrajski sinodi sc pojavi ime škofa Pavla leta 533. Jordancs omenja v svojih spisih o gotskih vojnah porušenjc Ulpiane 471. Marcclinova kronika pripoveduje, da so leta 441 hunske vojske vpadlc v Ilirik, uničile Singidunum in Naissus in osvajale Ulpiano. Po tem času je bilo mesto delno obnovljeno, večjo obnovo pa je doživelo v času ccsarja Justinijana. v prvi polovici 6. st. Meščani so ga v znak hvaležnosti poimenovali Justiniana Secunda (Prokopij, De aedificiis, IV). Staro, dotrajano mestno obzidje iz začetka 3. in konca 4. st., ki jc bilo poškodovano tudi v potresu leta 518, so obnovili in utrdili. Mestu pa ni uspelo zdržati slovanskih vpadov. Kmalu po obnovi je prišlo do prvega slovanskega vpada v Ilirik (547/8), temu pa je sledil še drugi vpad konec osemdesetih let 6. st.; tedaj so Slovani pridrli vse do solunskega obzidja. Kljub hudim preizkušnjam je mesto še naprej životarilo, toda konec 6. in v začetku 7. st. se je prebivalstvo večidel umaknilo iz njega pred novimi avarsko-slovanskimi vpadi. Verjetno je dokončno opustelo v času vladanja cesarja Herakleja, ko so opustela skoraj vsa mesta vzhodnobalkanske regije. Prva arheološka izkopavanja so se začela v letu 1954; tedaj sta muzej Kosova in Narodni muzej iz Beograda izkopavala šest let. Dela so začeli na severni nekropoli, kjer so odkrili tri zgradbe, dve sta bili sepulkralne narave, ena pa neugotov-ljive. Pozneje so izkopavali še obzidje in določili njegovo debelino (3 m); na vsake 27,3 m je imelo okrogel stolp. Znotraj obzidja je bila odkrita zgodnjekrščanska bazilika z narteksom, datirana v čas Justinijanovih obnov. Zgrajena je bila na ruševinah starejše stavbe z mozaiki. Na prostoru bazilike so odkrili sledi term. Z izkopavanji sta bili locirani južna in zahodna nekropola, vzhodno od mesta pa leži le delno raziskan kastrum velikosti 400 X 400 m. z okroglimi stolpi na vogalih in pravokotnimi ob straneh. Z izkopavanji so dokazali tudi predmestno naselbino. V šest let trajajočih izkopavanjih od leta 1954 do 1959 je bilo najdene veliko keramike, vendar avtorjeva študija zajema le gradivo iz let 1978/79; s starejših izkopavanj so objavljena le kratka poročila. Zaradi siromašne tehnične dokumentacije in redukcije izkopanega keramičnega gradiva (metanje proč?) avtor domneva, da bi bilo za študije tega gradiva potrebnih veliko naporov, rezultati pa bi bili bržkone slabi. V tej publikaciji predstavljeno gradivo zajema predvsem bolje ohranjene značilne kose keramike, ki olajšujejo določanje oblik posodja. Izjema so le sigilate, pri katerih so upoštevali vse še tako neznatne fragmente. Gradivo izvira iz prostora med baziliko in stavbo neznanega namena, torej iz severnega predela mestne naselbine. S študijem keramike jc bila potijena stratigrafska slika. Avtor deli keramično gradivo na fino namizno posodje in kuhinjsko keramiko ter na drugo. Določil je tipologijo, predvsem enostavnih oblik, ker je sicer gradivo zelo fragmentarno ohranjeno. Nekatere tipe posod je avtor določil z analogijami posodja iz sosednjih provinc. Gradivo Ulpiane sega od konca 1. do 5 st. Določenih jc bilo šest slojev profila, numizmatično gradivo je redko, sloj 5 je bil s keramiko in novci datiran v drugo polovico 3. in prvo polovico 4. st., sloj 6 pa jc s pomočjo keramike in zgoraj ležečih mozaikov datiran v drugo polovico 4. in začetek 5. st. V prvem sloju prevladuje fina rdeča keramika in najdenih je bilo tudi nekaj prazgodovinskih kosov. V poglavju o teri sigilati obdela avtor skupaj italsko in galsko; med prvo šteje primerke padanskega kroga delavnic, med drugo pa reliefno okrašeno fino namizno posodje. Avtor ne razlikuje jasno italskoga in galskega posodja, saj ni ohranjen noben žig. Med delavnicami galskega kroga pa omenja La Graufescnque za južne centre ter le okvirno srednje- in scvernogalskc kroge proizvodnje. Pri fakturah te keramike govori o glazuri, prav tako imenuje premaz v prevodu. Premaz jc v angleščini pravilno poimenovan slip. Tudi Olga Brukncr v delu Rimska keramika u jugoslovcnskom delu provincijc Donje Panonije govori o glazuri na sigilatah. vendar bi zaradi ločevanja od keramike, ki je premazana s pravo, npr. svinčeno glazuro, tu morali govoriti o premazu, ker se tehnična postopka nanašanja premaza in glazure, pa tudi njuni kemični naravi povsem razlikujeta. Med žigosano keramiko prišteva avtor provincialno proizvodnjo rdeče premazane keramike, okrašene z žigosanjem, ki jc bila imitacija dragih uvoženih sigilat in - razen enega primera - večidel v obliki širokih skled. Avtor govori o dveh vrstah te keramike, starejši, finejšega videza in boljše fakture, ter mlajši, ki jc slabša. Obe vrsti sta tudi stratigrafsko potrjeni. Slikana keramika jc v Ulpiani redka in jo delimo na dve vrsti glede na način slikanja, obliko posod in stratigrafsko lego. Vprašanje izvora tovrstne keramike pušča avtor odprto. Marmorizirana keramika jc sicer po izdelavi blizu slikane, a ker jo tako poimenujejo tudi drugi avtorji in ker jc slikanje le imitacija marmoriziranja površine keramike, avtor ime pušča. Tako kot drugi avtorji, npr. Irma Črcmošnik in Olga Brukner, deli tovrstno keramiko v dve skupini; razlikujeta se pa po finosti in oblikah posodja. V zvrst rdeče premazanega posodja (tu uporablja izraz premaz in v prevodu slip) uvršča avtor tudi afriško sigilato in je ne ločuje od izdelkov domačih delavnic rdeče premazanega posodja. kar jc neumestno; vsekakor bi jo moral uvrstiti med sigilate. Že na začetku pa pove. da je bila tovrstna keramika poleg kuhinjske najštevilnejša. Ko omenja ornamentacijo tega posodja, se ustavi pri ornamentu, izvedenem s koleščkom, in pravi, da je ta način okraševanja značilen za afriško rdeče premazano posodje in da je očitno, da gre za posodje tujega izvora. Vsem tem opisom in primerjavam bi se izognil, če bi afriško sigilato ločil od provincialne rdeče premazane keramike, kar je glede na fakture pravzaprav lahko. In tako srečamo med finimi tipičnimi formami afriških sigilat tudi vrčke, sicer rdeče premazane, toda druge (domače) proizvodnje. Za te izdelke sicer avtor omenja, da so drugačne fakture, a še vedno jih druži v istem razredu. O izvoru te keramike meni. da študije niso dovolj poglobljene. in se zato ne opredeljuje. Naše študije afriških sigilat segajo v šestdeseta leta, ko je Irma Čremošnik zelo natančno in za takratne čase zelo dobro opredelila afriške sigilate Višičev in Mogorjela. Prav tako je njena zbirka teh sigilat v Zemaljskem muzeju vsakomur lahko dostopna in zagotovo odličen začetek za študij tovrstne keramike in njenih analogij. V zvrsti sivo premazane sigilate srečamo tudi makedonsko sigilato iz 4. in 5. st., ki jo spet zaradi podobnosti premaza druži z domačo proizvodnjo tovrstnega posodja. Med kuhinjsko posodje prišteva lonce in vrčke iz bolj ali manj prečiščene in peskane gline, domače proizvodnje. Te keramike je bilo zelo veliko v vseh plasteh. Sem prišteva tudi posodje za pripravo hrane - terilnice, pa tudi pokrove in pitose. Na kratko govori o amforah, ki jih ločuje po stratigrafski legi, in omenja pogostnost najdb amfor narebrene površine, v pozni antiki zelo razširjenih v vzhodnem Sredozemlju in ob Črnem morju. Če se spomnimo vseh pomembnih študij amfor zadnjega časa (Riely, Peacocke. Panella) in rezultatov, ki so jih te sistematične študije dale, potem je res škoda, da se jim avtor ni natančneje posvetil. Tako npr. ob amfori t. 35; 3 domnevamo, da gre za zelo razširjeni tip LR 2, kar pa bi bilo še jasneje, če bi v katalogu lahko prebrali tudi natančen opis fakture. Zelo pogrešam tudi opis barv, če meritve le-teh niso bile možne. Ob katalogu bi rada omenila, da avtor ni dosleden, saj ponekod manjkajo opisi faktur in predvsem barve. V katalog tudi ne spadajo opombe in navajanje avtorjev, ki so se z določeno obliko oz. zvrstjo ukvarjali (npr. amfora t. 35: 3). Tabela keramičnih tipov bi najbrž dobila večji smisel, če bi avtor navedel ob tipih tudi stratigrafske podatke. Predvsem pa imam pomisleke v primerih, ko so med tabele tipov domačih delavnic stlačeni tudi importi, ki so v tuji literaturi že dolgo poimenovani, datirani in obdelani. To najbrž ni smiselno. Table ponekod prikazujejo gradivo v navpični legi. kar je seveda neobičajno in moteče. Risbe so ustrezne in jasne ter povedo včasih cclo več kot tekst. Tako na t. 23: 5 morda lahko prepoznamo vzhodno sigilato (ES B?), žal pa posoda nima opisa v ustreznem katalogu. Angleški prevod je z nekaterimi tiskarskimi napakami narejen le za študijo keramičnega gradiva in ne tudi za uvodno predstavitev najdišča in zgodovine raziskav, prav tako tudi ne za katalog, kar bi bilo glede na cirilico za tujce nadvse pomebno. Publikacija jc lepa in predvsem že dolgo pričakovana zaradi novih spoznanj o keramiki. Bilo bi nadvse zaželeno, da bi ji avtor dodal še študijo amfor, saj bi tako opravil prav pionirsko delo na tem področju! Verena PERKO Guido Barbieri: Scritti minori (Raccolti pcr iniziativa della Scuola di Spccializzazionc in Archcologia dell'Univcrsita di Roma - La Sapienza). Vctcra (Riccrche di storia, epigrafia e antichita a cura di S. Pancicra) 3. Ed. Ouasar, Roma 1988. 506 strani. 33 slik. Ugledni italijanski zgodovinar in klasični filolog Guido Barbieri je eden zelo zaslužnih preučevalccv rimske prozopo-grafije. avtor osemsto strani obsegajoče knjige Lalbo senatorio da Settimio Severo a Carino (193-285), Roma 1952, ki desetletja po izdaji ostaja standardno delo za študij senatorjev 3. stoletja. Tretji zvezek zbirke Veiera (za prva dva glej prikaz v zadnji številki Arh. vest.) prinaša Barbierijeve izbrane študije. Scritti minori, večjega in manjšega obsega, ki jih je avtor objavljal v različnih, bolj ali manj dostopnih italijanskih revijah, kar je gotovo eden od razlogov, zaradi katerega so se njegovi prijatelji in kolegi odločili za izdajo večjega dela njegovih spisov. B. je nekaj let poučeval grško in rimsko zgodovino na univerzi v Messini, dolga leta v Neaplju, zadnjih sedem let pred smrtjo, ki ga je zatekla leta 1985, pa je bil direktor Inštituta za arheologijo v Rimu, Scuola Nazionale di Archeologia. Ta knjiga je več kot oddolžitev vzorniku in strokovnjaku, ki so ga spoštovali: njegovo delo je v njej predstavljeno koherentno, ker povezuje v smiselne celote študije, v katerih se je avtor vračal k istim problemom, ki pa so izhajale z večletnimi, oz. celo večdcsetlctnimi presledki v različnih revijah. Predgovoru, ki ga je napisal Silvio Pancicra in ki vsebuje najvažnejše Barbierijeve življenjepisnc podatke in marsikakšno podrobnost, zanimivo za osvetlitev njegovega načina dela. sledi bibliografija Barbicrijevih del; sestavila sta jo njegova nekdanja študenta Elvira Leone in Antonio Licordari. Z zvczdico sta označila spise, zbrane v pričujoči zbirki. Iz tega je razvidno, da so spuščene predvsem recenzijo in številne voces na črko L za Dizionario Epigrafico di Antichita Romane. ki jih je večinoma napisal B. sam. nekatere v soavtorstvu z E. De Ruggierom. Lucus Feroniae z A. M. Sgubini Morctti, pomembno Lex . ki je takorekoč krajša monografija, pa z G. Tibilettijcm. V zvezi z drugimi izpuščenimi študijami obžalujemo. da se izdajatelji niso odločili še za članek Sulionomastica delle famiglie senatorie iz zbornika L 'onomastigue latine. Pariš 1975. Morda jc bilo tako zaradi pomanjkanja prostora, morda zato. ker ne bi povsem ustrezal merilom, ki so si jih zastavili pri izboru. Spisi so zbrani v tri večje skupine: prvi del so študije o poznoantičnem zgodovinskem delu Historiu Augusta in njenih virih. V drugem delu so zbrane študije, ki se nanašajo na probleme 3. in 4. stoletja po Kr.. in v tretjem, ki nosi naslov Scritti vari, trinajst različnih epigrafskih študij, ki večinoma obravnavajo kariere, cursus honorum. različnih osebnosti in z napisi dokumentiranih oseb. Avtorja Barbierijeve bibliografije sta sestavila tudi indekse, ki so nepogrešljivi sklepni del vsake strokovne publikacije. Vsebujejo kazalo modernih avtorjev, seznam citatov iz antičnih avtorjev, seznam citiranih napisov in papirov in splošno kazalo. Med spisi iz prvega dela, ki obravnavajo zapleteno problematiko Scriptores Historiae Augustae, nedvomno najbolj spornega spisa grško-rimske literarne zapuščine, bi posebej omenila dve študiji: I. II problema del cosidetto ultimo grande storico di Roma (izšla je 1934), s katerim se je pozneje ukvarjal v več študijah R. Symc, izhajajoč v veliki meri tudi iz Barbierijevega dela. Že B. je prepričljivo zavrnil argumente tistih, ki so skušali dokazovati, da jc bilo glavni vir za življenjepise HA analistično zgodovinsko delo tipa Tacitovih Analov, in sc jc bolj nagibal k tezi, da jc bil glavni vir vladarskih življenjepisov delo biografskega značaja. 2. Še vedno nenadomeščena in temeljna za študij HA je Barbicrijeva študija o Mariju Maksimu, ki jc izšla 1954. V njej je avtor zbral vso cvidcnco, ki sc nanaša na Marija Maksima, ki jc bil hkrati znani in v HA često citirani avtor vladarskih življenjepisov in eden pomembnejših generalov Scptimija Severa. Njegov cursus honorum jc epigrafsko nekajkrat dokumentiran. B. je zbral med drugim tudi vsa mesta v HA. na katerih je Marij Maksim citiran, in na podlagi analize teh citiranih odlomkov dokazal, v nasprotju s tedaj prevladujočim mnenjem, da Marij Maksim ni bil glavni, temveč le stranski vir prvega dela življenjepisov HA, iz katerega so Scriptores HA občasno črpali, običajno takrat, kadar so želeli osvetliti manj pomembne podrobnosti. Med članki drugega dela. ki obravnavajo probleme 3. in 4. stoletja po Kr.. je zanimiva študija o okoliščinah Galijenovc smrti in konsekracije. B. dokazuje, da si je Klavdij 11., čeprav je sodeloval v zaroti proti Galijenu. prizadeval prikazati svoje nasledstvo kot legitimno in je skušal v tem smislu vplivati na sočasno historiografijo. Do monografije A. R. Birleya o Scptimiju Severu je bila študija Aspetti della politica di Settimio Severo, ki je izšla 1952 v reviji Epigraphica. klasična za poznavanje zgodovine severskega obdobja in je bistveno dopolnila tedaj najpomembnejšo Hascbrockovo monografijo o Scptimiju Severu (Untersuchungen zur Geschichte des Kaisers Septimius Severus, Heidclberg 1921). Barbierijeva študija temelji na prozopografski analizi novih senatorjev, predvsem tistih, ki so bili sprejeti v senat bodisi po adlectio bodisi s podelitvijo latus clavus, in upraviteljev provinc. Analize so pokazale, da je Septimij Sever podprl upravičene aspiracijo afriškega plemstva in plemstva iz vzhodnih provinc, ki je želelo svoj delež pri upravljanju rimskega imperija. Vendar vladar nikakor ni namerno zapostavljal italskoga plemstva, saj so opravljali senatorji italskoga in. npr., hispanskega porekla pomembne vojaške in administrativne funkcije. Med spisi iz 3. dela naj omenim študijo o upravni pripadnosti provinc Ponta-Bitinije in Licijc-Pamfilije v 2. stoletju po Kr., o L. Emiliju Frontinu. prokonzulu Azije, o funkciji prefekta orae maritimae, o treh hispanskih plemenih s podobno zvenečim imenom, o napisih na vodovodnih ceveh v Ostiji. o novi epigrafsko dokumentirani ekvestrski karieri, o pesniku Scptimiju Nestorju in o karieri stotnika na napisu iz Ostije. Barbicrijevi Scritti minori dajejo prerez čez avtorjevo delo. v katerem bo vsak. ki se ukvarja s tem ali onim vidikom rimske zgodovine, literarne zgodovine in epigrafike, našel kaj zanimivega in poučnega. Njegov opus ni tako obsežen kot bibliografije nekaterih drugih velikih strokovnjakov za antično zgodovino, posebej tistih, ki niso bili univerzitetni učitelji, ampak so se lahko svobodncjc posvetili znanstvenemu delu. Barbicrijevi izbrani krajši spisi so le del njegovega strokovnega dela. Drugega dela nc moremo meriti z bibliografskimi enotami. jc pa po svoje še dragocenejši: odslikava sc v diplomskih nalogah in doktoratih njegovih študentov in v neštetih urah priprav predavanj in seminarjev. Vse, kar je B. napisal, je pretehtano in argumentirano. Nič sc ne ponavlja, nič ni odveč in vse jc šc zdaj aktualno. Marjeta ŠAŠE L KOS J. Fitz: Honoriftc Titles of Roman Military Units in the 3rd Century. Dr. Rudolf Habclt, Akadčmiai Kiado. Bonn, Budapcst 1983. 327 strani. Veliko število vojaških napisov iz 3. stoletja po Kr., na katerih sc omenjajo različne vojaške enote. kaže. da so le-tc nosile častne naslove, tvorjene iz vladarskih imen. Zgodovinar sc vpraša, ali so imeli ti naslovi globlji pomen, ali pa so jih dobile enote avtomatično, ob nastopu novega vladarja. Prvi. ki sc je resneje ukvarjal s to problematiko, jc bil G. Bersanetti (v dveh kratkih člankih: I soprannomi imperiali variabili degli auxilia dell'csercito romano. Athenaeum. N.S. 18, 1940, 105 ss.. in Sui soprannomi variabili delle legioni. ib., 21, 1943, 79 ss.), ki pa je zbral premalo gradiva in ga ni ovrednotil. Fitzova knjiga je v ccloti posvečena tej tematiki, v njej jc zbrano vse razpoložljivo gradivo, avtor pa je dobljene rezultate tudi ovrednotil. Knjiga jc razdeljena na dva glavna dela. V prvem avtor obravnava vse dokumentirane vladarske častne naslove vojaških enot, v drugem pa razprostranjenost teh naslovov, osebe oz. enote, ki so postavljale napise, na katerih so ti naslovi dokumentirani, in mesto častnega vzdevka v okviru celega naziva vojaške enote. Sledijo zgodovinski sklep in indeksi, na začetku knjige pa so predgovor, seznam kratic in daljše uvodno poglavje. Avtor že v uvodu deloma odgovori na zastavljeno vprašanje: gradivo jc nedvoumno pokazalo, da teh naslovov niso nosile vse vojaške enote in da jim nikakor niso bili podeljeni takoj po nastopu novega vladarja, pač pa so avtomatično prenehali biti sestavni del titulatur vojaških enot po vladarjevi smrti. S pomočjo 17 tabel, na katerih so numerično oz. procentualno prikazane različne kombinacije podatkov, vzetih iz zbranega gradiva, je avtor dokazal, da so razpoložljivi napisi trdna in dovolj reprezentativna evidenca za raziskovanje pomena teh častnih naslovov. Na podlagi teh tabel je tudi dokazal, da so napisi vojaških enot brez teh naslovov načeloma zgodnejši in da so jih dobile kot nagrado za lojalnost do vladarja, oz. za večje vojaške uspehe. Prvi del študije se deli na 21 poglavij; v prvem so zbrani vojaški napisi z vladarskimi vzdevki iz 1. in 2. stoletja (Domi-tiana, Commoda), ki so se kot častni vzdevek vojaških enot pojavljali le izjemoma. V drugem poglavju so našteti vladarski vzdevki pod Septimijem Severom; v tretjem je zbrano epigraf-sko gradivo, v katerem je omenjen vzdevek Antoniniana: vojaške enote so razdeljene po provincah, in sicer so zbrani ne le vsi napisi vojaških enot s tem vladarskim vzdevkom, temveč tudi vsi tisti v ustrezna leta natančno umeščeni napisi, na katerih se ti vzdevki ne pojavijo. Zbranim napisom sledi kratko ovrednotenje in tabele, na katerih je prikazano, katere vojaške enote - po provincah, po enotah in po letih - so vzdevke nosile, in katere ne. Na enak način avtor obravnava vladarske vzdevke Severianu, Maximiana, Pupiena in Balbina, Gordiana, Philippiana, Deciana, Galliana Volusiana, Vale-riana Galiiena, Postumiana, Telriciana, Ciaudiana, Aureliana, Probiana, Cariniana Numeriana (?) in Diocletiana Maximiana. Posebna poglavja posveti tudi negotovim vladarskim naslovom. napisom, ki jih ni vključil med relevantno gradivo, in vzdevkom, ki sc pojavljajo na napisih, ki beležijo cursus honorum različnih vojaških osebnosti. V drugem delu knjige podatke iz prvega dela ovrednoti, zgodovinske ugotovitve pa strne v zadnjem poglavju. V 3. stoletju je vladarski častni vzdevek prvi podelil Karakala kohortam v Rimu in enotam ob Renu in Donavi, ki so ga podprle v boju proti bratu Geti. Sporadično sta takšne naslove že prej podeljevala Domicijan in Komod; Karakala je to prakso obnovil in zelo razširil. Po smrti Gete jc ponovno podelil vzdevek Antoniniana večjemu številu vojaških enot leta 216. Natančen vzrok za to drugo podelitev ni znan, vendar ga gotovo ni mogoče povezovati z bojem proti uzurpatorju. Ni gotovo, in to velja tudi za druge vladarje, ali je treba podeljevanje teh vzdevkov povezovati z vojaškimi akcijami proti notranjemu ali zunanjemu sovražniku. Najbolj kompleksni so ti vzdevki pod Aleksandrom Severom, ko so bili v rabi istočasno trije: Sever uma, Alexandriana in Severiana Alexan-driana. Marsikaj v zvezi s podeljevanjem vladarskih častnih naslovov ostaja prej ko slej nepojasnjeno, ni pa dvoma, da jc Fitzova študija na tem področju temeljna; dragocena je kot zbirka gradiva, kot analitično ovrednotenje tega gradiva, navsezadnje pa tudi zato, ker nakaže tudi vsa tista vprašanja, na katera sedaj še ni mogoče z gotovostjo odgovoriti: odgovore nanje bodo dali novi napisi in nove študije. Knjigo deloma dopolnjuje študija B. Lorincza, Zu den Kaiserbeinamen der romisehen Truppen im 3. Jahrhundcrt, Acta arch. Acad. sc. Hung. 37. 1985. 177-189. Marjeta ŠAŠE L KOS Alice Sz. Burgcr, F. Kiilep: Die romisehen Inscliriften Un-garns. 4. Licferung: Das Gcbict zvvischen der Drau und der Limcsstrccke Lussonium-Altinum, R1U 4. Akadćmiai Kiado, Dr. Rudolf Habclt. Bonn. Budapest 1984. 191 strani (fotografije na str. 143-191). Ena prioritetnih nalog moderne epigrafike jc objavljali na novo najdene rimske napise in nadaljevati Mommsenovo delo, oz. ga preseči. Mommscn jc s svojim korpusom latinskih napisov celega imperija (Corpus inseriptionum Latinarum, C1L) postavil temelje za študij antične zgodovine v najširšem pomenu besede. Brez njega bi si študija določenih specialnih ved sploh ne mogli zamisliti, npr. vojaške zgodovine, prozopo-grafijc, onomastike. upravne zgodovine, zgodovine kultov rimskega imperija. Mommscn si je postavil za objavo latinskih napisov določene kriterije, ki so bili v njegovem času, ko je strokovnjake zanimala predvsem vsebina napisa, popolnoma zadovoljujoči. Če bi bili kriteriji zahtevnejši, bi takšnega projekta kljub odličnim sodelavcem, ki jih je imel. verjetno ne mogel dokončati. Od izida C1L-a (ok. leta 1902) do danes je bilo najdenih, kot kažejo številke, približno dvakrat toliko napisov, kot jih je objavljenih v Korpusu. Mommsenovo delo je mogoče nadaljevati na dva načina: dopolnjevati njegovo zbirko po več ali manj enakih kriterijih ali pa izdajati regionalne zbirke napisov, t. i. nacionalne korpuse, ki vsebujejo tudi vse napise, že objavljene v CIL-u, kar je upravičeno, ker obravnavajo spomenik bolj celovito, z vseh vidikov, ne le s stališča napisa. Odličen zgled za Addita-menta ad CIL je objava vseh v Jugoslaviji najdenih in objavljenih latinskih napisov od leta 1900 do 1970, ki sta jih v treh zvezkih Situle (5., 19. in 25.) izdala Ana in Jaro Šašel. Mommsenove kriterije izdajanja napisov sta v mnogočem izboljšala, opisi spomenika so izčrpnejši. napisom zahtevnejše vsebine je dodan komentar, ki je več kot dobrodošel, saj je pogosto napis razumljiv šele s pomočjo komentarja. Neprecenljiva zasluga tovrstih izdaj je omogočiti širši strokovni javnosti dostop do napisov, ki bi bili, raztreseni po lokalnih publikacijah, za znanost bolj ali manj izgubljeni. Tem publikacijam pa manjkajo fotografije spomenikov, zato t. i. regionalnih korpusov napisov, pri katerih so fotografije eden pomebnih sestavnih delov publikacije, ne morejo nadomestiti. Vzorni v tem smislu so Roman Inscriptions of Britain, RIB, v katerih so objavljeni vsi rimski napisi Britanije. Objaviti napise cele province v enem ali dveh zvezkih je po vsej verjetnosti mogoče le v primeru Britanije, ki je znana po relativno majhnem številu kamnitih spomenikov. Običajnejc je objavljati napise po antičnih mestih in njihovih agrih (npr. G. Alfoldy. Tarraco. in Supplementa ltalica), ali po antičnih regijah province (npr. Inscriptions de la Mesie Superieure) ali po modernih upravnih enotah. V zadnjo kategorijo sodi tudi serija Die romisehen Inscliriften Ungarns, RIU in 4. zvezek te serije, o katerem nekaj besed. Vsi. ki se ukvarjajo s provincialno zgodovino in arheologijo, bodo veseli novega zvezka panonskih napisov s področja med Dravo in delom limesa med postojankama Lussonium (Duna-komlod) - Altinum (Kolked). ki ustreza današnjim upravnim enotam Somogy, Tolna in Baranya. Spomeniki (skupaj 101), ki niso izgubljeni, so objavljeni s fotografijami in z risbami napisa. Glavni cilj moderne publikacijo antičnih napisov je s tem izpolnjen in to je vsekakor zelo hvalevredno. Strokovnjaku pa je nekoliko žal (toliko bolj to velja za širši krog porabnikov te publikacije), da si madžarski kolegi niso postavili nekoliko zahtevnejših kriterijev za izdajanje napisov, kar tempa izdajanja posameznih zvezkov gotovo ne bi upočasnilo, pač pa bi bistveno prispevalo k popolnejši izdaji napisov. Knjiga obsega brez fotografij 139 strani, vendar bi se njen obseg še zmanjšal, če bi bili opisi spomenikov, besedila napisa in risba razporejeni smotrno po celi strani, ne pa paralelno: na levi strani opis in besedilo, na desni risba. Ker pogosto prihaja do neskladja med dolžino enega in drugega, ostaja pogosto po pol strani na vsaki drugi strani, na tisti torej, na kateri jc besedilo napisa, prazne, neredko kar dve tretjini in celo tri četrtine, včasih pa ostane prazen prostor tudi na desni, kjer so risbe. To ne le, da ni smotrno, ampak tudi ni v duhu prepotrebne moderne ekološke zavesti: 100 napisov je več ali manj minimum za samostojno publikacijo te vrste, zato bi bilo pametno takšnemu zvezku dodati napise še ene regije. Ob tem, ko se želi o epigrafskem spomeniku vedeti čim več in jc računalniška obdelava spomenikov pokazala, da je včasih za ustrezen opis nekoliko bolj zapletenega spomenika potrebnih tudi sto podatkov, jc presenetljivo, da se opisi v knjigi omejujejo na najpotrebnejše podatke, skoraj v smislu Mom-msenovega korpusa. Ni jasno, zakaj se tekstnokritični komentar v ničemer ne loči od besedila napisa, npr. z drugačnim tiskom, in zakaj ne stoji, kot običajno, za besedilom napisa, temveč pred njim. Besedilu napisa ni dodano nobeno, tudi najnujnejše pojasnilo; to jc gotovo največja pomanjkljivost publikacije. Šc več, pri napisih, ki so danes izgubljeni, je navedena zgolj zaporedna številka (številke tečejo od prvega zvezka dalje, v tem so napisi od 949 do 1050) in reprodukcija objave napisa v CIL-u. Ker avtorja ne objavljata niti modernega prepisa napisa, ostaja besedilo pogosto slabo razumljivo. Osnovni komentar bi pojasnil marsikakšno dvoumnost, težje mesto v besedilu oz. posebnost besedila, tako pa si mora bralcc pomagati sam. Koliko uspe, ni odvisno le od njegovega znanja, temveč često od bibliotek, ki jih ima na razpolago. Študentu bodo vrata do razumevanja marsikakšnega napisa ostala zaprta. Knjiga se začenja s kratkim zgodovinskim pregledom omenjenih treh regij, sledijo napisi z risbami oz. reprodukcijami iz CIL-a. Na koncu kataloga napisov jc konkordančna tabela številk napisov iz CIL-a in R1U. Indeksov ni, ti bodo sledili, ko bo zbirka madžarskih napisov zaključena. Pač pa sledijo fotografije vseh ohranjenih napisov (teh je precej več kot polovica, od tistih, objavljenih v CIL-u, jih je danes zgubljenih 23%, od preostalih 16%). Fotografije so kakovostne in omogočajo popolno preverjanje čitanja. Napisi so predvsem nagrobniki in votivni oltarji, nekaj je vladarskih počastilnih napisov, ki so jih dale postaviti različne panonske vojaške enote. Napisi so važen vir za študij panonskega prebivalstva in kultov, razprostranjenih v prvih treh stoletjih po tem delu Panonije, zato je knjiga kljub navedenim pomanjkljivostim vsaki knjižnici, ki skrbi za literaturo s področja antične zgodovine, nujno potrebna. Marjeta ŠAŠEL KOS Luigi Moretti: Tra epigrafia e storia. Scritti scelti e annotati. Vetcra 5. Edizioni Ouasar, Roma 1990. Luigi Moretti je eden najuglednejših in najbolj zaslužnih sodobnih italijanskih epigrafikov, avtor publikacij, kakršne so Iscrizioni agonistiche greclie, Iscrizioni storiclie ellenistiche 1 in II in Inscriptiones Graecae Urbis Romae v več zvezkih. Brez njih ne bi smela biti nobena resna strokovna knjižnica. V 5. zvezku zbirke Vetera so objavljeni njegovi izbrani krajši spisi, ki jih jc avtor sam dopolnil z opombami, v katerih jc upošteval vso poznejšo strokovno literaturo o obravnavanih problemih. Podobno kot 3. zvezek zbirke Vetera, ki prinaša izbrane spise G. Barbierija. je tudi ta razdeljen na tri dele. z Moret-tijevo bibliografijo na začetku in indeksi na koncu knjige. V bibliografiji so študije, ki so ponatisnjene v pričujočem zvezku - če odštejemo recenzije in voces za razne leksikone, ki so v celoti spuščeni, gre za manjšo polovico celotncga opusa -označene z zvezdico. Prvi del nosi naslov Storia e civilta nell'eta ellenistica; v njem je zbranih devet člankov, v katerih avtor obravnava najrazličnejše, pomembnejše ali obrobne, probleme hclcnistične civilizacijo. od Makedonije do Licije in Circnajke. Vsakokrat mu je za izhodišče ta ali oni napis, ki ga je prvi izdajatelj interpretiral nepopolno ali drugače, Moretti pa skuša besedilo s pomočjo svojega širokega znanja grške in latinske epigrafike in literature, vsestranskega poznavanja tematike in zdrave mere domišljije osvetliti še z drugih plati in do zadnjih možnosti izrabiti potencial napisa. Pri tem se teoretično lahko kdaj moti, zato v dvoumnih primerih sam poudarja, da gre zgolj za hipoteze, velikokrat pa prihaja do nepričakovanih rezultatov. Marsikaj novega ugotavlja v zvezi z zgodovino Licije in njenega koinona. predvideva njeno vojaško moč in število njenega prebivalstva. V sociološko usmerjeni študiji o odnosih med državljanom in polis v helenističnem obdobju utemeljuje razvoj teh odnosov, ki so bili v klasičnem obdobju popolnoma drugačni in mnogo aktivnejši kot pozneje. V hclcnizmu so te odnose usodno zaznamovala socialna nasprotja, ki so postajala vse hujša, polis pa nanje ni mogla bitveno vplivati, ker jc bila v rokah premožnih slojev. Od tod izvira končno tudi propad grške polis, katere predstavniki, aristokracija, so paktirali z makedonsko in rimsko državo v zameno za stabilen politični in socialni položaj. V dveh člankih Moretti obravnava institucijo dobrodclništva, evergetizma, ki jo jc podpirala stoična filozofija. V enem od člankov obravnava prve stike Rima z otokom Hios, v drugem gimnaziarhični zakon v Beroji, povsod najde na podlagi že objavljenih napisov nove povezave in nove zgodovinske podatke. V drugem delu. Iscrizioni greche e latine di eta imperiale, jc zbranih dvanajst študij, ki so posvečene različnim temam, podobno kot v prvem delu, le da avtor v njih obravnava dogodke iz poznejšega obdobja. Poleg dveh člankov s tračan-sko tematiko (o Iračanih na grških in latinskih napisih iz Rima. ter Thrakikš, v katerem interpretira tri grške napise iz Tracije) in dveh pomembnih člankov, enem o azijskih deželnih zborih, koina. in drugem o fragmentih o stoletnih igrah, ki jih jc dal slovesno prirediti Avgust leta 17 pr. Kr., bi posebej omenila študijo z naslovom Statistica demografica ed epigrafia: durata media della vita in Roma imperiale, v kateri je Moretti kot eden prvih bolj podrobno preučil podatke o doseženi starosti moških in žensk v mestu Rimu. ki so jih zbrali že pred njim (A. De Marchi za Rim, W. R. MacDonell za Rim, Hispanijo, Luzitanijo in Afriko in R. Etienne za Burdigalo). Opozoril je na vse tiste vidike takšnega študija, ki zabrišejo dejansko stanje umrljivosti v antiki, npr. nezadovoljivo dokumentirana umrljivost novorojenčkov in dojenčkov na eni strani. in. morebiti, starih ljudi na drugi, ter dejstvo, da pri omembi starosti prevladujejo številke, deljive s pet. Podatke o doseženih letih je razdelil po posameznih letih, posebej za moške in posebej za ženske in na podlagi statističnega izračuna. pri čemer jc dobil krivuljo obdobij večje (npr. med 20. in 25. letom) oz. manjše umrljivosti, ugotovil povprečno starost prebivalcev mesta Rima, ki je znašala manj kot 22 let in je bila glede na podobne izračune za druge predele imperija ena najnižjih. V članku Vicus cornicularius je zbral štiri napise, v katerih je ta vicus omenjen, in ga lociral v tretjo regijo mesta Rima. ki je obsegala področje Koloseja in griča Oppija. Podobno kot drugi, že znani vici mesta Rima. npr. frumentarius, oz. unguentarius, naj bi imel ime po izdelovalcih koščenih predmetov, dasi takšen pomen za besedo cornicularius. ki pomeni sicer vojaške in civilne funkcionarje, še ni dokumentiran. V članku Due iscrizioni latine inedite di Roma objavlja poleg napisa iz časa kratkotrajne vlade Septimija Severa in obeh sinov, Karakale in Gete, konec leta 209 in začetek 211, zelo važen napis, ki sta ga dala Asklepiodot, Komodov a rationibus, sicer neznan, in Kleandcr, nasprotno zelo znana osebnost iz časa Komodove vlade, postaviti za konzula z imenom T. Aius Sanctus. Njega Moretti identificira z že znanim Sanktom iz P.Oxy 635 in P.Berol. 13942 (v obeh primerih je bil gentile le nepopolno ohranjen) ter z Attijcm Sanktom iz HA, vita Commodi 1,6 (naj bi bil Komodov orator), kjer jc bilo ime, kot kažejo variae lectiones, očitno napačno zapisano. Tretji del nosi preprost naslov Epigrapliica. V njem so zbrani Morcttijevi prispevki za revijo Rivista di Filologia e d'Istruzione Classica. Objavljal jih je pod naslovom Epigrapliica, oštevilčene od 1 do 28. po dva in dva v istem zvezku revije, od leta 1964 do 1984. V njih obravnava prav toliko različnih tem. od interpretacije nagrobnih formul, do zgodovine Ahajskc zveze, od Gclijev iz Korinta, ene najuglednejših korintskih rodbin (enemu njenih članov je Arijan posvetil spis o Epiktctu), do Antcnoridov v Akvileji (=prebivalcev Akvileje, potomccv mitičnega prednika Antcnorja). V enem od prispevkov piše, da jc bil Germanik. za katerega sicer patronat nad kakšnim drugim mestom v imperiju ni dokumentiran, patronus rimske kolonije Palrae, pomembnega grškega pristanišča in ene redkih rimskih kolonij v matični Grčiji. Celotno delo dopoljnjujejo razčlenjeni indeksi, ki omogočajo podrobnejši pregled nad delom, kot ga daje kazalo. Knjiga jc po mojem mnenju vsestransko odlična. V njej so zbrani članki, ki vsebujejo marsikakšno dragoceno historično spoznanje. Dasi v večini niso objavljeni v težko dostopnih revijah, pa njihova teža vendarle pride še bolj do izraza, čc so zbrani na enem mestu, razdeljeni po poglavjih, ki posamezne članke povezujejo vsaj okvirno v bolj zaključene cclotc. Predvsem pa takšna publikacija omogoča pregled nad delom strokovnjaka, ki jc prispeval marsikaj tehtnega k boljšemu poznavanju hclcnistične in rimske zgodovine ter epigrafike in ki ga gotovo občudujejo tudi tisti, ki se včasih z njim ne strinjajo. Marjeta SAŠE L KOS Suppleinenta Italiea, Nuova serie, 4 (Unione accademica nazionale). Edizioni Ouasar, Roma 1988. 343 strani s fotografijami. Leta 1981 jc izšel prvi zvezek v novi seriji epigrafske publikacije Supplementa Italiea in prinesel nove napise iz treh italskih mest: Ferentinum, Pisaurum, Falcrii Novi. ter dodatek k imenskemu kazalu CIL 5. Njegov izid je za italijansko epigrafiko neke vrste prelomnica, ker pomeni nov - in, kot se jc izkazalo, uspešen - poskus evidentiranja in ažurnega objavljanja novih latinskih napisov, ki so jih italijanski muzeji in razne javne in zasebne zbirke prepolni. Hkrati tečejo veliki projekti bolj ali manj počasi naprej. Pripravlja se nova izdaja posameznih zvezkov monumentalnega dela Corpus inseriptio-num Latinarum in Inscriptiones ltaliae, vendar je to delo zaradi obsežnosti obsojeno na počasno izhajanje; Supplementa Italica naj bi njihovo izhajanje olajšala in s tem pospešila. Pobudniki te nove serije so si zamišljali, da bi zvezki izhajali hitreje, vendar je drugi lahko izšel šele leta 1983, tretji pa 1987, ravno pričujoči, četrti, pa kaže, da je izdajateljem uspelo najti dovolj sodelavcev in da bodo poslej zvezki hitreje sledili drug drugemu. Izdajatelja, dva izmed najvidnejših italijanskih epigrafikov, Margherita Guarducci in Silvio Panciera. sta v uvodni predstavitvi izrazila upanje, da bosta izhajala po načrtu letno po dva zvezka. Četrti zvezek prinaša epigrafske novosti iz štirih italijanskih mest: iz Sulmone in Trebule Suffenas, obe mesti sta bili v 4. regiji (Sabina et Samnium)'. iz Albingauna v 9. regiji (Liguria) in iz Belluna v 10. regiji (Venetia et Histria)-, z njimi vred je v Supplementa Italica sedaj ažurirana epigrafska dediščina že devetnajstih italijanskih mest. Vsak od naštetih epigrafskih prikazov mest v 4. zvezku je delo drugega avtorja. Napise iz Sulmone objavlja Marco Buonocore, iz Trebule Suffenas Maria Grazia Granino Cecerc, iz Albingauna Giovanni Mennella in iz Belluna Luciano Lazzaro. Na začetku vsake od štirih enot so našteti korpusi, ki so s pričujočim delom dopolnjeni, predvsem CIL. Sledi seznam epigrafskih del in najvažnejša bibliografija, ki se nanaša na zgodovino mesta. Seznamu teh del sledi kratek zgodovinski oris antičnega mesta, s katerim želi avtor predvsem dopolniti že obstoječi zgodovinski oris v Korpusu. Temu opisu sta vedno dodana še geografska skica in seznam nahajališč spomenikov in krajev, kjer se le-ti hranijo. Sledijo popravki in dodatki k že objavljenim napisom v Korpusu in drugih standardnih epigrafskih publikacijah, in šele nato nova besedila. Novi spomeniki so objavljeni po kriterijih, ki so skupni vsem zvezkom serije Supplementa Italica in ki se v malenkostih razlikujejo od drugih modernih izdaj napisov. Na prvem mestu je seveda natančen opis spomenika z navedbo materiala in z merami. Pri vseh spomenikih, ki niso zgubljeni, jc posebej poudarjeno tudi dejstvo, da si jih je avtor kljub poprejšnjim objavam ponovno ogledal; avtopsija namreč pogosto prinese kaj novega in na njej temeljijo vse moderne objave napisov. Brez odstavka si sledijo navedbe objav napisa; preglednejše bi bilo, ko bi bile objave, ki so pogosto številne, s presledkom ločene od opisa. Sledi besedilo napisa in fotografija (kadar napis ni zgubljen, sicer reprodukcija risbe napisa, če le-ta obstaja). Zadnji odstavek jc namenjen komentarju, pri čemer pa tekstno kritični komentar ni ločen od komentarja, ki osvetljuje vsebino napisa. Tudi tu bi presledek prispeval k večji preglednosti. Vsaki enoti posebej so dodani indeksi, in sicer imenski (posebej gcntilna imena, posebej cognomina in supernomina), tribus, vladarji in vladarska hiša, državna organizacija, vojaška organizacija, municipalna sfera, kolegiji in poklici, slovar pomembnejših besed in jezikovnih posebnosti ter pomembnejši pojmi, ki sc sicer ne pojavljajo v besedilu napisa, pa želi avtor nanje posebej opozoriti. Napisi so najrazličnejši, enako korektno kol pomembna besedila so objavljeni tudi najmanjši fragmenti, pri katerih nista ohranjeni več kot dve črki. Sulmona je znamenita kot rodno mesto pesnika Ovidija. Ta nomen gentile jc v mestu dokumentiran. Nenavadna je najdba fragmenta Dioklecijanovega edikta de pretiis v grščini. Vrsta napisov izvira iz svetišča Herkula Kurina, kjer je bila najdena na ometu tudi vrsta grafitov s prošnjami k bogu. kot kažejo tisti, na katerih jc ohranjenega več besedila. Zanimiv jc grafit z ostanki, kot vse kaže, Ovidijcvih heksametrov. Za nas jc med sulmonskimi napisi gotovo najbolj zanimiv nagrobni cippus Murrana in njegove žene Melusc, ki sta si ga bila dala postaviti za življenja. V dolgem napisu je opisana nesrečna usoda, ki ju je oropala vseh šestero otrok in jima pustila le majhnega vnuka Thiasa. Murranus sc proti koncu napisa označi kot homo barbarus natu Pannunius (nam. Pan-nonius) in prosi tiste, ki bodo napis brali, naj mu odpustijo jezikovne napake, ker je priseljen iz tujih krajev. Trcbula Suffenas, danes Ciciliano, je bila ožja domovina ugledne senatorske družine Plavcijev Silvanov (Plautii Silvani), Urgulanija, mati Marka Plavcija Silvana (cos. 2 pr. Kr.). pa je bila celo ena najboljših prijateljic vladarice Livije. Imena njihove družine se nekajkrat omenjajo na napisih iz mesta. Zanimiva je tanka zlata ploščica z upodobitvijo gole moške postave, okoli katere se ovija kača (morda bog časa Aion) in ki jo obkroža v grških črkah vrezana magična formula z imenoma Iao in Aonaei. Med napisi iz Albingauna (danes Albenga), glavnega mesta Ligurov, je - v nasprotju s prejšnjima dvema mestoma - cela vrsta poznoantičnih krščanskih nagrobnikov, med katerimi je tudi zadnji datirani epigrafski spomenik pred langobardsko invazijo, nagrobnik za štiriletnega dečka Mavrijana iz leta 597 oz. iz 15. leta Mavricijeve vlade. Sledijo napisi iz Belluna, ki so za nas posebej zanimivi, ker sodijo v širšo soseščino vzhodnoalpskega območja. Trije napisi so vrezani v živo skalo na gorah Civetta. Coldai in Col de Davagnin in so mejniki med mestnima agroma Belluna in Julija Karnika. Nenavadna sta napisa, posvečena luventuti divinae. Dva napisa sta počastitveni bazi za enega najuglednejših mestnih prebivalcev, rimskega viteza Marka Karminija Pudenta (M. Carminius Pudens), ki je bil med drugim tudi patronus Tergesta. Četrti zvezek Supplementa Italica prinaša skupno čez 326 novih napisov (nekaj napisov ima skupno številko, ločeno z a in b), največ iz Trebule (134), najmanj iz Belluna (24). Vsi prispevajo svoj majhen, a dragocen delež k osvetlitvi zgodovine antične Italije, zato lahko le želimo, da bi serija redno izhajala še naprej. Marjeta ŠAŠE L KOS Supplementa Italica, Nuova serie, 5. Edizioni Quasar, Roma 1989. 261 strani s fotografijami. Peti zvezek te serije prinaša grške in predvsem latinske napise petih mest antične Italije, ki so bili najdeni po izidu zadnjih epigrafskih korpusov za obravnavana območja: 7 iz mesta Rubi. zdaj Ruvo, iz 2. regije Apulije in Kalabrijc (avtorice Marcelle Chelotti), 38 iz mesta Regium lulium, zdaj Reggio Calabria. iz 3. regije Lukanije in Brucijev (avtor M. Buonocore), 57 iz mesta Superaequum. zdaj Castclvccchio Subequo, iz 4. regije Sabine in Samnija (M. Buonocore). potem 95 iz mesta Forum Novum. zdaj Vescovio, iz iste regije (avtor G. Filippi) in 9 iz mesta Feltria. zdaj Feltre, iz 10. regije Vcnccijc in Histrije (avtor L. Lazzaro). To jc skupaj 206 novih napisov, opremljenih z natančnimi opisi, z dobrimi fotografijami, komentarjem in podrobnimi indeksi. Poleg tega prinašajo uvodna poglavja, kot jc v tej zbirki običajno, dopolnitve k zgodovinski podobi mesta ter k napisom, že objavljenim v standardnih zbirkah. Tudi v tem zvezku jc objavljenih nekaj zelo zanimivih novih besedil. Za nas je npr. zanimiva nagrobna stela iz mesta Rubi. ki sta jo dala postaviti svoji dekli Dasumius Capriolus in Dasumiu Nais. Dasumius naj bi bil gentilicij, tvorjen iz mesap-skega korena, vsekakor so imena iz istega korena (Dassus, Dasus, Desumena) znana tudi v Iliriku. Stela, žal fragmentarna, je okrašena na podoben način z bršljanovo vitico. ki izhaja iz kantara in obdaja napisno polje, kot ccla vrsta nagrobnih spomenikov v ilirsko-panonskem prostoru, posebej v Dardani-ji. V mestu Regium lulium jc bil najden napis osvobojcnca druge Avgustove žene Skribonije, ki je preživela v tem mestu ob hčerki Juliji, pregnani iz Rima zaradi nemoralnega vedenja, zadnja leta pregnanstva. Na drugem nagrobniku iz istega mesta so ohranjena imena Julijinih osvobojencev in Livijincga osvobojcnca. ki jc bil pred Julijino smrtjo verjetno njena last. Več jc posvetil vladarjem s krajšo ali daljšo titulaturo. nekaj je republikanskih napisov, najstarejše je posvetilo Hcraklu iz Superaequa, datirano v 3. stoletje pr. Kr. Pomemben je cursus honorum rimskega viteza iz avgustejskega časa, Kv. Oktavija Sagite. Iz drugega napisa tudi izhaja, da je za svoje rodno mesto, kjer je bil duumvir quinquennalis, marsikaj napravil: dal je obnoviti forum in bazilike, nekaj jih je dal na novo zgraditi, in dalje tlakovati pot do svetišča Rome in Avgusta. Iz mesta Forum Novum sta zanimivi posvetili Germaniku in Druzu ter napis na mozaičnih tleh, ki omenja, da jih je dal zgraditi C. Vibius C. f. Celer, član mestnega senata stotih mož (centumviri), na lastne stroške. Iz istega mesta je tudi napis, na katerem je omenjenih več članov družine Furii, ki je imela velika posestva tudi v Dardaniji. Iz Feltrije je zanimivo lepo ohranjeno kamnito srce z vrezanimi rimskimi številkami CCC in LIV, verjetno nepristno. Edinstveno jc posvetilo Ani Pereni (Anna Perenna), boginji morda etruščanskega izvora, ki je sicer znana le iz antične literature, iz Ovidija in Makrobija in iz Fastov. Zanimivo je tudi daljše fragmentarno nagrobno besedilo iz 1. 323 po Kr. (datirnao z omembo konzulov), na katerem je omenjeno volilo kolegiju fabrum in centonariorum z razmeroma visoko obrestno mero 12 %. Z denarjem naj bi v spomin na umrlega Hostilija Flaminina opravili določene svečanosti in naročila iz oporoke umrlega. Napisi z denarnimi volili, ki naj bi se v spomin na umrlega porabila za posebne svečanosti, so posebej pogosti v severni Italiji, med najbolj vzhodno najdenimi nagrobniki takšne vrste je napis Cezernija Primitiva iz Gameljn pri Ljubljani. Peti zvezek Supplementa Italiea tako kot vsi prejšnji povsem ustreza današnjim visokim kriterijem izdajanja grških in latinskih napisov. Tiskan je na kakovostnem papirju in opremljen z večinoma kakovostnimi fotografijami. Napisi vsakega mesta imajo svoje oštevilčenje in so opremljeni z ločenimi indeksi. Za marsikaterega uporabnika bi bilo bolj priročno, če bi številke napisov v zvezku tekle kontinuirano in če bi imel vsak zvezek Supplementa Italiea na koncu enoten indeks. To pomanjkljivost bodo, kot je razvidno iz napovedanih nadaljnjih zvezkov, odpravili z dodatnimi združenimi indeksi. Citiranje standardnih epigrafskih publikacij bi bilo lahko krajše, saj se jc vrsta kratic v strokovni literaturi že ustalila, npr. ZPE, ILS (brez omembe avtorja), in nekaj drugih. Sicer tudi za ta zvezek velja vse to, kar smo že omenili v zvezi s četrtim zvezkom (glej zgoraj). Z izidom petega zvezka so bili zbrani oziroma ažurirani napisi 24 italskih mest. Spričo dejstva, da jc potrebno na enak način obdelati 500 mest, zajema opravljeno delo siccr manj kot dvajsetino, hkrati pa prinaša več novega, kot so do sedaj v precej daljšem času prinesli zvezki sicer nedvomno odličnih Inscriptiones ltaliae. Torej projekt vendarle napreduje relativno hitro in bo verjetno čez čas tudi končan; hvala za to gre avtorjem in izdajateljem, ne nazadnje pa tudi založbi, ki skrbi, da so knjige vzorno natisnjene. Marjeta ŠAŠEL KOS Pramene k dejinam osfdlenia Slovenska z konca 5. až z 13. storočia, I. zvazok - Bratislava, hlavne mesto SSR a Zapado-slovensky kraj. Archeologicky ustav SAV, Nitra 1989. 521 strani, 1 zemljevid. 100 slik. Inštitutsko delo pomeni tudi izdajanje temeljnih del, za pripravo katerih je potrebna tolikšna količina ja avtor rezultate ipresega zmogljivosti posameznika. Imeti pregled nad terenskim gradivom jc temelj vsakega nadaljnjega arheološkega dela višje stopnje. Slovaški arheološki inštitut iz Nitre se je tako lotil objave pregleda arheoloških najdišč in možnih arheoloških najdišč iz obdobja od naselitve Slovanov (domnevno že v 5. st.) do vpada Tatarov v 13. st.. ki je povzročil določen strukturni prelom v slovaški zgodovini. Delo se nekoliko zgleduje po podobni objavi najdišč z ozemlja nekdanje NDR iz 7.—12. st., ki ji je časovni okvir prav tako narekovala slovanska navzočnost. Vprašanje, ali je smiselno na terenu zajemati le najdišča določenega obdobja, je seveda lahko snov posebne razprave. Vsekakor bi bilo pričakovati predstavitev Slovaške tudi v drugih arheoloških obdobjih. - Začetek naslova »Viri...« (zgledovanje po nemškem ».. . Quellen . ..«) seveda ne ustreza vsebini. Ne gre za načrtno objavo najdišč s katalogi gradiva in risbami, načrti, slikami. Pred nami je seznam najdišč z najnujnejšo prostorsko, časovno, geološko in vsebinsko opredelitvijo ter z navedbo novejše literature in elaboratov v arhivu Arheološkega inštituta SAV. Za popestritev je dodanih nekaj načrtov najdišč, ki so zgolj okrasnega pomena. Nekateri arheološko bogato posejani kraji so predstavljeni s posebnimi zemljevidi. Škoda je, da tako niso predstavljena vsa najdišča. Morebitnim obiskovalcem bi bilo iskanje preccj skrajšano. Pregledne karte administrativnih enot so namreč povsem slepe: vsebujejo le mejo in točke najdišč. Delo temelji na podatkih iz literature in arhiva inštituta. Le del najdišč je bil terensko pregledan. Predstavljeni so tudi kraji, ki jih omenjajo pisani viri do 13. st., ker bi se po logiki morale tam razkriti najdbe obravnavanega obdobja. Rezultat je precejšnja gostota točk. Doslej je bila v 1. delu v dveh zvezkih obdelana Zahodna Slovaška, naslednja dela bosta posvečena Srednji in Vzhodni Slovaški. Tedaj bo dana možnost najbolj približne orientacije po »arheološki ponudbi« tega časa na Slovaškem. Slovakom samim pa bo omogočeno nadaljnje načrtno topografsko delo na terenu, ki se ga delno že lotevajo. - Delo nudi uporabno izhodišče za nadaljnje poglabljanje v problematiko slovaškega ozemlja in napoveduje neizogibno prihodnost, ko bomo jemali v roke prave izdaje arheoloških virov in nam ne bo treba loviti člankov in člančičev po vseh mogočih revijah. Andrej PLETERSK1 I