Gimnazija Novo mesto

Stezice 

maj 2019 


Stezice 


Gimnazija Novo mesto 
maj 2019


23 



Beseda urednice................................................................7 
Pustovanje......................................................10 
Okrogla miza....................................................................12 
Dan GIMNM puloverjev..............................................13 
Intervju z Albino Simonic...........................................14 
Intervju z Nastjo Medle.................................................21 
Intervju z Jonom Judežem..........................................27 
Intevju z Luko Hadlom................................................32 
Prostovoljstvo na Gimnaziji Novo mesto.............36 


O Jani Dular in o Afriki...............................................38 


Kako letijo fazani ali kako ukaniti življenje, da je 
prijaznejše do gimnazijca?.........................................39 
Tisti od tm dol.................................................................42 
Iz filmskega sveta..........................................................43 
Dan števila pi.................................................................47 
Natecaji...........................................................52 
Po stezah umetnosti......................................................58 


Po poteh literature.......................................................62 



Neža Cerinšek 
ODGOVORNA UREDNICA 
Stezice so glasilo dijakov Gimnazije Novo mesto. 
NASLOV UREDNIŠTVA 
Gimnazija Novo mesto (za revijo Stezice) 
Seidlova cesta 9, 8000 Novo mesto 
MENTORSTVO IN JEZIKOVNI PREGLED 
Natalija Petakovic, prof. 
OBLIKOVANJE 
Žan Prosen 
UREDNIŠKI ODBOR 
Leja Verbic, 4. D, Kim Malnaric, 4. B, Lara Bukovec, 4. B 
Anita Koprivec, 3. A, Tara Cerinšek, 1. C,Hana Klemencic, 1. K 
Ajda-Lea Jakše, 1. C, Neža Cerinšek, 4. C 
FOTOGRAFIJE 
Maja Hocevar, 4. Š, Zala Zupan, 4. C, Nuša Plankar, 4. K, Neža Cerinšek, 4. C, arhiv šole 
NASLOVNICA 
Maja Hocevar, 4. š 
TISK 
Grafika Tomi 
NAKLADA 
250 izvodov 
BESEDA UREDNICE 


Šestic. Obljubim, že šestic sedim pred nepopisanim listom in skušam v najglobljih 
kotickih svojega jaza poiskati besede, ki se bodo nasmejano in dobrodušno držale 
za roke in tako za vas spletle povedi, ki bodo nagovorile, spodbudile, opogumljale, 
bodrile, tolažile, ucile … In ne prevec zamorile! (Slab poskus, Neža, precej slab!). Še z 
vecjo odgovornostjo kot lani, saj so to moje zadnje besede, ki bodo svoje domovanje 
poiskale na zacetku Stezic, moja zadnja priložnost, da nagovorim tebe, ja, ravno tebe, 
ki zdaj to bereš in cakaš, da bom koncno povedala kaj pametnega in prenehala z 
brezveznim razmetavanjem s papirjem ( jaz, ravno jaz, ki verjamem, da je tišina 
mnogokrat vec vredna in zgovornejša kot vsake besede). No … Ce do zdaj še nisi obupal, 
pocakaj še malo. Zdaj bom pa res zavihala rokave in odgovorno opravila svojo 
nalogo urednice. Zdaj! 

Torej … Štiri leta. Tako dolgo mi gimnazija že leze pod kožo in postaja del mene. 
Naseljuje moje predale, omare in vcasih tudi posteljo – saj veste, še nekaj ur, ko naj bi 
vstali, mi pa še ponavljamo snov in se borimo s spancem. In uspelo ji je! Naselila se je 
v meni, z mojim jazom si podaja roko. Postala je del mene, ki ga imam rada. Ja, res-
nicno rada! Imam jo rada, a zdaj odh jam. Hvaležna, polna vtisov in zgodb. Mnoge 
bolecine, ki so tacale po pesku mladosti, je odpihnil veter casa. Vse, ki so še tam, 
ostajajo kot svarilo in so kontrast vsej sreci, ki je zato še vecja. In ni bila nikoli prej 
tako silna, srcna. Surova. Mora boleti, da je lahko lepo. Kar želim povedati … Vredno 
je, lepo je. In smejim se zdaj, ko to pišem. A tudi jocem hkrati. Krivulja, ki jo je težko 
razložiti, a obstaja in vesela sem, da je tako. Cetudi ni vse vedno lepo in niti slucajno 
ni enostavno, je lepo takšno, kot je, zato ker je. 

Kar skušam povedati je, da ne obupaj. Da se bori s svojo voljo, vztrajnostjo in v vsem 
tem poišci svoj glas. Pusti solzam, da ustvarjajo strugo po licu, dovoli jim, da zalijejo 
bolecino, ki bo cez cas zagotovo ovenela in pustila sreci, da se razraste, ko boš tako 
želel. 

Zanimivo je, kako zdaj, proti koncu gimnazijske poti vsakdanja opravila dišijo po 
prelomnem, pomembnem … Kako svet postaja velik, si med vsakim šcetkanjem zob 
recem: »Le še nekajkrat kot gimnazijka.« In kako so vonji naše hiše ucenosti na Seidlovi 
9 postali bolj izraziti, v vsakem kotu in lustru in tabli domuje drug spomin, ki 
ga prej sploh nisem opazila, in kako zanimivo je, da cakanje pred kavomatom, hoja 
po stopnicah vse do knjižnice in druga na prvi pogled ne najlepša opravila postajajo 
prijetna. 

In v teh dneh nikakor ne moremo mimo besede matura, ki v resnici ždi nad nami 
že celo leto. Vsa štiri leta … Zato vsem maturantom želim srecno in upam, da boste 
cez nekaj let ob našem srecanju zadovoljni s svojim življenjem, s sami seboj, boste 
iskreni, srcni in srecni, dobri do sebe in drugih. 

In tako kot se lovimo s casom, je bilo letos tudi s Stezicami, ki smo jih ob vseh obveznostih 
skoraj potisnile na stran, a si nato obljubile, da jih ne bomo zatajile, in so 
tako dišece in gladke tu pred vami. 


Uredniškemu odboru se je pridružilo še nekaj ustvarjanja željnih deklet, medtem ko 
so druga zaradi kupcije s casom raje odšla, s sem prepricana, da bodo Stezice vseeno 
z veseljem prebrala. Hvala tudi Žanu, ki je letos prevzel vlogo oblikovalca in ustregel 
mnogim mojim uredniškim muham.. 

Cetudi bomo letos skoraj zagotovo s kriticnim ocesom listale po tej številki, upam, 
da si jo bomo ponosno ogledovale cez nekaj let in da bom takrat tudi sama z vec prizanesljivosti 
brala te vrstice, ki pa zdaj izgubljajo nit, a upam, imajo srce in sporocilo. 
A so zmedene in opotekajoce kakor moje misli, ki želijo vse povedati, a ne zmorejo. 
Nekatere stvari se lahko le zacuti in to jih napravi cudovite 

Za konec še hvala. Za vse grenko in sladko. Bolece, skelece, cudovito. Hvala za vso 
to zmešnjavo, ki trenutno živi v meni. Hvala profesorjem, ki bodo kdaj protagonisti 
pripovedi o gimnazijskih letih našim otrokom. Srcna hvala sošolcem, vsem nasmejanim, 
objokanim, zaspanim, navihanim, zaljubljenim, razocaranim obrazom, 
ki ustvarjajo to zgodbo. Zgodbo Gimnazije Novo mesto – hvala ti za obcutek, da 
sem pripravljena, da grem, ki v teh dneh vsaj malo diši po trdnosti in varnosti. Daje 
pogum kljub neznanemu. A zdaj je cas. Za slovo. Da obrnem novo stran. Hvala za 
potrpežljivost in mnogo užitkov ob branju vam želim. 

Z radostjo, 

Neža Cerinšek 


8 9 



PUSTOVANJE 


Tistega marcevskega torka je bilo na gimnazijskih hodnikih moc videti vse od hipijev, 
zdravnikov, zaspancev, protestnikov do tistih, ki so pobegnili iz casovnega stroja 
ali opozarjali na aktualno afero s kebabom. Razredi so v svoje predstavitve vkljucili 
glasbo, sodeloval pa je tudi marsikateri profesor. Kljub temu da so bile vse maske 
zanimive, je bil za zmagovalca pustnega tekmovanja okronan 1.c, drugo mesto je zasedel 
2. c, tretje uvršcen pa je 3. š. A so v tej raznolikosti vsakršne besede odvec, zato 
z vami delimo nekaj trenutkov, ujetih v fotografski objektiv. 

11 
DIJAŠKA ORGANIZACIJA 

OKROGLA MIZA 

V sredo, 30. 1. 2019, je DOGNM organizirala okroglo mizo z naslovom Novo mesto – 
mesto priložnosti. Gostje so bili župan Mestne obcine Novo mesto Gregor Macedoni, 
vodja obmocne izpostave javnega sklada za kulturne dejavnosti Novo mesto Klavdija 
Kotar in predsednik DNŠ Jan Kruljac. Sama okrogla miza je bila izpeljana na podlagi 
izvedene ankete, ki so jo rešili dijaki in profesorji. S pomocjo anketnih vprašanj in 
odgovorov sta povezovalca Matija Radež in Anja Mitrovic sestavila vprašanja za okroglo 
mizo. Tudi mnenja profesorjev so jima bili v veliko pomoc. Pogovor je 
bil razdeljen na 6 okvirnih tem, in sicer javni prevoz, cestna infrastruktura, športna 
infrastruktura, kultura, mladi in Novo mesto ter kaj bi nas obdržalo v Novem mestu 
po študiju. 

Okrogla miza se je zacela z debato o javnim prevozom, ki je za gimnazijce zelo 
pomemben in je problem v celotni Sloveniji. Obcina se trudi vzpostaviti najboljše, 
kar se da, ampak vcasih je to preprosto nemogoce. Kot nova pridobitev Novega mesta 
bo tudi 9 novih postaj za elektricna kolesa, ena tudi v neposredni bližini Gimnazije. 
Novo mesto naj bi se razvijalo tudi v cestni infrastrukturi, saj so na mizi že nacrti 
za gradnjo dveh obvoznic. Ena na vzhodu pri Locni in druga na zahodu mimo 
Precne. Z gradnjo obvoznice na zahodu bi tako tudi povecali dostopnost do novozgrajenega 
Olimpijskega centra v Cešci vasi, ki privablja ljudi iz vse Slovenije, saj 
ima odlicne pogoje za treniranje pozimi. Prav tako pa je tam v nacrtu tudi gradnja 
bazena, ki bi bil dober del celotnega centra v Cešci vasi. V nacrtih je tudi prenova 
športnega dela Loke. 

Pri pogovoru smo se dotaknili tudi kulture. Klavdija Kotar nam je predstavila delo in 
dejavnosti JSKD Novo mesto. Spadajo med 8 najvecjih v Sloveniji in sodijo na 1. mesto 
po številu izobraževalnih programov. Njihova ponudba je zelo široka - od risanja, 
slikanja, sodobnega plesa, mozaika, literarnih delavnic do študijskega centra … Vse 
delavnice do brezplacne, zato smo vsi vabljeni k udeležbi in sodelovanju. 

V Novem mestu pa je pomembna tudi dijaška organizacija - DNŠ. Znani so po organizaciji 
razlicnih dogodkov, kot so smucanje, Kolektivc, Zebra, Grem domov v Novo 
mesto … Letos se bodo lotili novega projekta – enomesecni dogodek poleti, na katerem 
se bomo lahko udeležili razlicnih glasbenih in drugih kulturnih prireditev. Prav 
tako bo letos ponovno odprt Lokal Patriot s prenovljenim programom in na novi 
lokaciji. Odprl se bo tudi mladinski center – OTON, ki bo namenjen vsem mladim. 

Leto bo tako prineslo veliko novosti in priložnosti za udeleževanja mladih na vseh 
podrocjih. S sodelovanjem lahko ustvarjamo prihodnost Novega mesta in se po 
koncanem študiju vracamo. Po raziskavah o kvaliteti življenja je Novo mesto na 
prvem mestu, kar nam daje vedeti, da je življenje tu polno priložnosti, služb v podjetjih, 
kot so Krka, Revoz … Sami moramo biti tisti, ki sodelujejo, išcejo 
navdih, smo kreativni. 

Za konec pa morda še misel župana: »Vec kot bo aktivnih, boljše okolje lahko 
ustvarjamo«, ki tako vse spodbuja k udeleževanju dogodkov in podajanju mnenj o 
izboljšavah. 

- Leja Verbic, 4. d 
25. november - dan GIMNM puloverjev 
Naše življenje je polno dogodkov, ki nas spremljajo vsak dan, polno spominov, ki nas 
prevevajo iz ure v uro. Nov dan, nov dogodek, novo doživetje. Vsak dan nas spominja 
na nekaj nam pomembnega. Morda ga praznuje cel svet ali pa samo ena država. Dogodke 
postavimo na nek datum, da bi se jih ljudje tudi cez 100 let še zmeraj spominjali 
in jih obeleževali. Tako smo novomeški gimnazijci dolocili 25. 11. za dan gimnazijskega 
puloverja. Dan, ko gimnazijci zjutraj vzamemo iz omare svoj pulover in ga še 
bolj kot kateri koli drug dan s ponosom oblecemo. Pulover je nastal ob 270-letnici 
naše šole, na šolskem natecaju, kot plod ustvarjalnosti in domišljije dijakov. Predstavlja 
nas že nekaj let. Z matematicnim znakom na hrbtu kažemo širino našega 
znanja in obzorij ter medpredmetnega povezovanja. Dijaki se ne ucimo izkljucno 
samo ene stvari pri enem predmetu, ampak to povezujemo tudi z drugo snovjo. 
Tako so povezani tudi dogodki, ki so se dogajali v preteklosti. V istem dnevu se je lahko 
na enem koncu sveta dogajala vojna, medtem ko so na drugem ljudje proslavljali 
neodvisnost. Pozitivni dogodki lahko tako zbližajo cele narode in se ta zapiše 
zgodovino kot nekaj cudovitega. Na drugi strani pa zapišemo tudi grenke dneve, ki 
so se morali zgoditi. Naš življenjski krog je tak, rodi se zvezda, medtem ko druga 
umre. 25. 11. ni samo dan gimnazijskega puloverja, ampak je mnogo vec. Obeležujemo 
tudi mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami. V Bosni in Hercegovini 
praznujejo državni praznik, v Indoneziji dan uciteljev, na Tajskem pa dan spomina 
na kralja Vajiravudha. 

Ni pa vsepovsod ta datum zaznamovan z veseljem. V Bakuju so imeli tega dne leta 
2000 zelo mocan potres. Leta 1998 se je sesula turška vlada in še bi lahko naštevala 
dogodke, tako pretresljive kot vesele. Zgodovina nas je naucila, da se je mnogo stvari 
potrebno spominjati, ne glede na njihov predznak. 

- Leja Verbic, 4. d 

Spomini - knjiga, ki 
se je ne da vrniti 
INTERVJU Z ALBINO 
SIMONIC 


Gimnazijska knjižnica je vedno bila in vedno bo prostor oddiha, prostor miru in 
zatišja pred ocenami. Tu nisi nikoli sam s knjigami, vedno je tu še nekdo, ki ti ob še 
tako groznem dnevu nariše nasmeh na obraz. Dolga leta je bila to Albina Simonic ali 
za vecino dijakov kar »Binca«, ki je za vsakogar našla kakšno prijazno besedo. Ker se 
je v zacetku letošnjega šolskega leta iztekla njena delovna doba na Gimnaziji Novo 
mesto, smo se v uredništvu Stezic odlocili prisluhniti njeni zgodbi. Prijazna 
Belokranjka me je na megleno jutro najinega intervjuja, s širokim nasmeškom na 
obrazu, pricakala s sveže pripravljeno kavo in zvrhanim krožnikom rogljickov. 
Prihajate iz Semica, kjer ste tudi obiskovali gimnazijo. Kakšna so bila vaša 
gimnazijska leta? Ste bilivzorna ucenka, ki je že od mladih nog ticala v kn-
jigah, ali ste kdaj tudi kaj ušpicili? 
Najprej povem, da nisem hodila na gimnazijo v Semicu, temvec v Crnomlju. Bila 
sem povprecna dijakinja, vecinoma prav dobra, dobra sem bila v tretjem letniku, se 
mi zdi. Drugace pa sem bila strašna športnica in temu primerno smo tudi kakšno 
ušpicili (smeh). Drugace pa sem imela knjige in slovenšcino zelo rada že od osnovne 
šole, ker smo imeli zelo dobro profesorico za slovenšcino, ki me je tudi navdušila za 
slovenski jezik in branje. Kot srednji od treh sem bila že takrat strašno odgovorna 
in sem se zato kar malo zatekala v ta svet knjig, pravljic in zgodb. 

Omenili ste, da ste se ukvarjali tudi s športom. S cim natancno? 

Z vsem. Mene so poznali po tem, da edino o plavanju nocem veliko slišati. Plavala 
sem zelo slabo. Drugace pa z vsemi drugimi športi, predvsem pa sem zelo rada 
smucala. To je bilo poleg atletike moje najljubše podrocje. 



Pot vas je kasneje privedla v Novo mesto. Koliko casa že opravljate svoje delo 
na gimnaziji? Ste bili zaposleni tudi kje drug je? 
Na gimnaziji sem, se mi zdi, da 25 let. Vec. Morala bi izracunati, ne vem natancno. 
Mislim, da sem prišla leta 1995. Prej sem delala v Knjižnici Mirana Jarca, kjer sem 
delala že med študijem, potem pa so mi ponudili prosto delovno mesto na novomeški 
gimnaziji, kjer sem ostala in ob delu doštudirala. Bila sem redno zaposlena, 
vendar sem vzporedno študirala še na fakulteti. Delala sem diplomsko nalogo o gimnazijski 
knjižnici; knjižnica v Gimnaziji Novo mesto kot dedišcina franciškanov. 

Kakšni pa so bili vaši obcutki, ko ste sprejeli delo na gimnaziji? 

Prva 4 leta sem delala polovicno v knjižnici na OŠ Center in polovicno v knjižnici na 
Gimnaziji Novo mesto, kjer je bila moja sodelavka Agna Škof, ki me je veliko naucila. 
Predvsem odnosov do ljudi. Nanjo imam res lepe spomine. Ko se je ona po štirih 
letih upokojila, sem jaz prevzela celotno knjižnico. Gimnazijo sem že malo poznala, 
in odkar pomnim, sem zelo rada delala z mladimi. Saj sem bila tudi na osnovni šoli 
rada, ampak tam sem imela prvi, drugi in tretji razred, delo z gimnazijci pa mi 
je bilo v vecji izziv. Sama sem bila bolj drobckana in majckena in se spomnim, da 
ko sem prvi teden prišla v službo, me seveda vsi profesorji še niso poznali. Takrat je 
bilo strogo prepovedano hoditi po šoli v cevljih. Ko sem šla po hodniku, me je ustavil 
eden od profesorjev, zelo znan po svoji strogosti. In je rekel: .Vi, kar preobut se, kar 
preobut.. Jaz pa sem mu komaj izjecljala, da sem tu v službi (smeh). 

Kaj vas pri delu najbolj razveseli? 

Najbolj sem vesela, ce je knjižnica polna 

dijakov. To me res razveseli. Veselim se 

tudi vsake nove knjige. Strašno sem vesela, 

ce je knjižnica polna, ker to pomeni, da di


jaki nekaj delajo umirjeno, da berejo, ce že 

ne berejo, se pa vsaj ucijo. In navsezadnje 

je knjižnica tudi tisti prostor, kjer zagotovo 

kakšno knjigo le pogledajo. Vesela sem 

tudi, ce tocno prinašajo nazaj knjige, da ne 

rabim vsakega opozarjat. Res, moje delo je 

tako lepo, res sem zelo hodila v službo in 

vem, da jo bom pogrešala. Že sedaj vem. 

15 

Vam je morda kdo kdaj stopil na žulj? 

Tu sem malo razocarana tudi sama nad sabo, ker nisem bolj vztrajala, da bi se v šoli 
zacela uvajati kakšna bralna znacka. Nekaj casa smo sicer imeli projekt, v katerem so 
si dijaki lahko sami izbirali naj knjigo. Opažam, da naši dijaki berejo takrat, ko imajo 
cas. Razumem, da morajo že tako prebrati vsa domaca branja, prebrati maturitetna 
besedila, poleg vsega pa se še uciti. Vem, da se je tistemu, ki že tako sedi cel dan pri 
knjigi, težko usesti in še naprej brati. Mladi ljudje se morajo gibati. Najvec pa berejo 
med pocitnicami. Vsekakor pa moram omeniti, da se najde tudi nekaj strastnih bralcev. 
Spomnim se, da smo enkrat delali anketo skupaj z Gimnazijo Bežigrad ter še z 
nekaterimi drugimi in smo tudi tukaj vsi ugotovili isto: dijaki berejo, ko imajo cas. 
Na žalost je naše šolstvo usmerjeno tako, da ne podpira prevec leposlovnega branja. 


Nekako velja splošno mnenje, da knjižnicarji veliko berejo. Vi bi se s tem 
strinjali, kajne? 


Oj ja, berem kar veliko in tudi zelo rada. Zame je branje eno samo cudovito popotovanje. 
Poleti imam zelo rada kriminalke, drugace pa je zame zagotovo najvecji slovenski 
pisatelj Lojze Kovacic s svojimi Prišleki. Zanje bi mu dala Nobelovo nagrado za 
književnost. Tudi sicer zelo rada berem slovenske avtorje. 


Knjižnica je zagotovo najlepši prostor na gimnaziji. Ste imeli tudi vi prste 
vmes pri izbiri sedanje lokacije in njeni opremi? 
Cist nic. Z Agno nisva smeli narediti nicesar. Jezili sva se, ceš da zakaj pa naju nic ne 
vprašajo, ker v bistvu je sedanja knjižnica zelo lepa, ni pa funkcionalna. Prostor, kjer 
je ucilnica, bi midve cisto drugace uredili, ker pa je fond locen, se na to ne da vplivat. 
Ampak dijaki se navadijo. Vsako leto sproti se naucijo, kje kaj stoji. Spomnim se, da 
je bilo tukaj, še preden sva prišli, veliko podstrešje. Vse je bilo zanemarjeno, povsod 
so bile miši … Ko pa sva se po dveh letih obnove vrnili v šolo, je bilo bivše dijake, vsi 
vprašajo: »Profesorca, k mate še tiste stole?« Tako da ti stoli so res zakon! to res nekaj 
najlepšega, kar sem kdaj videla. Predvsem pa ti stoli. Še danes, ko srecam 

Naše uredništv o se že vrsto let zbira v vaši knjižnici. Ste si kdaj mislili, da 
boste tudi vi kdaj pristali v Stezicah? 

Niti ne. Vedno se mi je zdelo, da je to dijaški casopis in oni že vedo, kaj dijaki berejo. 
Sem si pa morda sedaj, preden grem, potihoma želela, da bi me omenili. Res sem 
pocašcena. 

Kot ste že rekli, vaše delo ne vkljucuje samo stika 
s 
dijaki. Se vam zdi, da senjihov odnos skozi leta 

knjiga-
z
mi, temvec tudi 
kaj spreminja? 
Se mi zdi, da ne. Jaz nimam obcutka. Vendar pa bi lahko rekla, da smo s sedanjimi 
generacijami morda res malo bolj sprošceni. Jaz sem sicer vedno zelo lep odnos 
z dijaki. Vedno mi je bilo tako lepo delati z njimi in mislim, da me je to ohranjalo 
mlajšo .Tudi karakterno sem ostajala na istem nivoju. Dijakom je treba prisluhniti in 
pomagati, kdaj tudi »skricat«. Predvsem pa jih usmeriti, saj so naši dijaki zlati. Vsem 
kolegom pravim, da je privilegij uciti na gimnaziji. Nekateri pravijo, da je mladina 
žleht. Jaz nisem nikdar imela tega obcutka, vedno se mi je zdelo, da ste krasni. (nasmeh) 


Kaj pa njihove bralne navade? 

Tu sem malo razocarana tudi sama nad sabo, ker nisem bolj vztrajala, da bi se v šoli 
zacela uvajati Kakšna bralna znacka. Nekaj casa smo sicer imeli projekt, v katerem so 
si dijaki lahko sami izbirali naj knjigo. Opažam, da naši dijaki berejo takrat, ko imajo 
cas. Razumem, da morajo že tako prebrati vsa domaca branja, prebrati maturitetna 
besedila, poleg vsega pa se še uciti. Vem, da se je tistemu, ki že tako sedi cel dan pri 
knjigi, težko usesti in še naprej brati. Mladi ljudje se morajo gibati. Najvec pa 
berejo med pocitnicami. Vsekakor pa moram omeniti, da se najde tudi nekaj strastnih 
bralcev. Spomnim se, da smo enkrat delali anketo skupaj z Gimnazijo Bežigrad 
ter še z nekaterimi drugimi in smo tudi tukaj vsi ugotovili isto: dijaki berejo, ko imajo 
cas. Na žalost je naše šolstvo usmerjeno tako, da ne podpira prevec leposlovnega 
branja. 



Katere knjige pa so bile popularne med dijaki pred približno 30 leti? 

Dolgo casa je bila popularna vsa tematika v zvezi z drogami. Takrat je bila to tabu 
tema, in ko se je pojavila kakšna taka knjiga, so jo z veseljem prebrali. Kasneje je bila 
strašno popularna knjiga Mi, otroci s postaje Zoo. Znanstvena fantastika še vedno 
ohranja svojo priljubljenost. Potem pa seveda, ko se je pojavil Harry Potter, je tudi 
ta zavzel svoj prostor v gimnazijski knjižnici. Spomnim se, da ko so se v Sloveniji 
podeljevale Kresnikove nagrade za najboljši roman, so tudi naši dijaki prebrali vse 
nagrajene knjige. 

Veliko dijakov se vas bo spomnilo po piškotih in materinskih nasvetih, ki jih 
tako radodarno delite.Od kod takšna prijaznost? 


Jaz sem pred 14-15 leti prebolela raka. In takrat sem si rekla, da ce mi pa Bog da, da 
ostanem živa, ce me Bog pusti na tej zemlji, me je zagotovo pustil z razlogom, da 
pomagam ljudem. Pomagam svoji družini, prijateljem in tudi vsem ostalim. Drugace 
pa že po naravi nisem rada v konfliktih in reeees imam rada dijake. Tako lepo je delat 
z vami, res, to mi je bilo vedno v užitek. Pa ko vidiš otroka, ki ima probleme … ker jaz 
sem si vedno mislila, kaj pa ce bo moj otrok kdaj potreboval kako pomoc … kaj pa je 
to takšnega, ponuditi malo tople besede, da je cloveku lažje. 

Letos se poslavljate od gimnazije. Že veste, kaj boste poceli v pokoju? 

Ne, (smeh) verjetno vse in nic. Predvsem sem si rekla, da si bom prvo leto res 
privošcila. Ker se bom upokojila ravno pozimi, bo seveda prišlo na vrsto moje ljubo 
smucanje. Vsekakor bom šla tudi v naravo. Vec casa bom preživela tudi z vnuckoma, 
s katerima res zelo uživam. Z možem si bova verjetno privošcila tudi kakšno 
potovanje v toplejše kraje. Drugace pa cisto umirjeno življenje. Pa spala bom zjutraj 
(smeh). 

Kaj pa boste najbolj pogrešali? Je kaj, cesar absolutno ne boste pogrešali? 

Ne bom pogrešala vstajanja na uro in vožnje cez Gorjance. Ceprav zelo rada vozim, 
ampak pozimi je grozno. Pogrešala bom dijake. O tem sem prepricana. Pogrešala 
bom stik s knjigo. Saj kot laik greš v knjižnico, vendar je to drugace, ko knjigo kupiš, 
prebereš, pogledaš … Predvsem pa dijake. Res vas bom pogrešala. Upam, da me boste 
kdaj prišli tudi še kaj pogledat in da se me boste spomnili tudi po 
kakšni dobri besedi. Predvsem pa si želim, da še naprej hodite v knjižnico. Vsak 
clovek je nadomestljiv, to vemo; prvi mesec pogrešaš, potem pa postane rutina in gre 
naprej. Bom pa res vesela vsakega obiska, vsakega telefona, vsake slike, ki bo prišla, 
da vem, kaj bo naprej z vami. Bo hudo. Drugace pa so bili krasni, krasni dnevi, ko 
smo šli v hribe, maturantski plesi … To je 30, 40 let cudovitih spominov. 

Ta klepet mi še danes ostaja v spominu, ko te dni zrem skozi zasneženo 
okno naše knjižnice. Kot bi bilo vceraj, ko sva klepetali in obujali spomine 
na njeno poklicno pot na Gimnaziji Novo mesto. Verjetno sedaj že uživa 
svoj zasluženi pokoj na kakšni smukaški strmini ali ob prijetni družbi svoje 
družine. Binca, hvala za vse! 

- Lara Bukovec, 4. b 
Binci! 

Kadar se sramežljivo-zaspani soncni žarki vec ne morejo ali vec ne trudijo skriti za debli 
dreves Ragovega loga, se tisti, ki se ne spojijo s skrivnostnimi meglicami Krke, skozi steklo 
pretihotapijo v najbolj prikupen, prijeten, domac, dišec prostor naše gimnazije, ki je tudi v 
casu, ko svetlobo v polnosti prepoji sramežljivost, soncen in ljubec. 

Kako je to mogoce, se sprašujete. Ali luci temnega jutra zmorejo najti pot do srca? 
Pravzaprav ne, cetudi skušajo. Ampak svetlobo v agregatnem stanju upanja, nasmeha, 
nasveta in objema tja ponesejo iskrive oci cudovite ženske, sijajne poslušalke, gospe, polne 
nasvetov – vas, naše knjižnicarke Albine, Bince, kakorvamzradostjo pravimo tisti, kise med 
tisocerimibesedami, ujetimiv platnicahknjig, pocutimo silno domace innadvse prijetno. Pa 
ne zaradi knjig samih, temvec zaradi srcnosti in srece, ki se spoji z upi v prihodnost, s 
pohvalo, s spodbujajoco besedo, ki se izvaših ust razširiv naše srce, v ocehprižge iskro inna 
lica nariše nasmeh. 

Kateri prostor pod soncem še zmore tako lepo sešiti vonj caja ali kave s presenetljivo 
udobnimi naslanjaci? Kaj se zgodi tu, v knjižnici – sobi, ki zaradi neskoncnosti casov in 
dimenzij nima meja in skoraj zmore seci do neba na Seidlovi 9, da se minute odmora silno 
skrajšajo inkarnekamzbežijo, ase znotraj tehistihminutustvarjajo spomini, kise pripenjajo 
kakor broška na suknjo našega življenja, ki jo bomo slekli ob koncu našega obstoja? Nekaj 
neopisljivo lepega, cutecega, enkratnega, prepojenega s srcnostjo … Ni jih besed, ki bi 
opisale te cudovitosti. 

So pa brez datuma – te besede namrec, saj bomo vse to, kar smo cutili in živeli tu in je 
bogatilo dninašega, vcasihsivegagimnazijskegavsakdana, s seboj ponesliv življenje, se jih 
spominjali, jihpodoživljali, o njihpravilisvojimotrokom, se zavamioziralis svojimiprijatelji 
in jim pripovedovali o vas, najboljši knjižnicarki, kar jih premorejo knjižnice in knjige in 
zgodbe o teh. Vas nato iskreno objeli, kakor to pocnete vi, in z vami obujali spomine, se 
pogovarjali o sedanjosti, ki je bila v gimnazijskih letih še prihodnost. 

Lahko paBinciizprihodnosti, kibo tudimordaobujalaspomine inse spominjalanas, dijakov, 
ki smo vsaj njeni, namignemo, da so se te kopice samoglasnikov in soglasnikov rodile dan 
prednjeno upokojitvijo, v mesecu, ki bi mu vcasih pravili listopad, na dan, ko je Finska leta 
1917 razglasila neodvisnost, in v letu, ko praznujemo 100. obletnico Cankarjeve smrti. 
Soncnižarkibodo ostajalisramežljiviinzaspanikakordijaki, kibodo ravno takšniprihajaliv 
prostore šolske knjižnice, ki bo še vedno prikupna, prijetna, domaca, dišeca, cudovita, a ne 
tako soncnainljubecakotdo zdaj, ko nas je polegsijajnihnaslanjacev, kiostajajo, tupricakal 
vonj po kavi in caju, po piškotih in modrosti, po sreci, pogovoru, ljubezni do življenja, 
spodbudi, besedah poguma in dejanjih srca, ki ste nam jih dali vi, naša draga Binca. 
Radi vas imamo! Hvala! 

-Neža Cerinšek, 4. c 


20 
N 
J 
T 
S 
A 
M 
A 
E 
L 
D 
E 
N 
J 
T 
S 
A 
M 
A 
E 
L 
D 
E 
O POTOVANJU PO KEMIJSKI 
OLIMPIJSKI POTI 


Tako modra, tako skromna. Nadarjena, enkratna. Osredotocena na cilje, ki si 
jih zada, želje, ki jih z veliko vnemo izpolni. Pogovori z njo so prijetni in se lahko 
vnamejo v obsežno debato. O kemiji, prihodnosti, sreci, življenju. Tudi ta, 
ki ga bom danes delila z vami, o njej - o Nastji, bodoci zdravnici, ki bo oktobra 
sedla v klopi ljubljanske medicinske fakultete, je na plano prinesel mnogo zanimivih 
in obsežnih odgovorov. 

V lanskem šolskem letu je bil eden tvojih izjemnejših dosežkov udeležba na 
mednarodni kemijski olimpijadi 2018. Zanima me, kako so potekale prip-
rave, ali je bila udeležba tvoja dolgoletna želja ali se je ideja o tem zgodila 
spontano. 
Rekla bi, da so se stvari v povezavi s kemijsko olimpijado v vecini odvijale precej 
spontano. Vse skupaj se je zacelo januarja v drugem letniku, ko smo se intenzivno 
pripravljali na državno tekmovanje iz naravoslovja in nam je profesorica Klemenciceva 
predlagala, da bi se mogoce v sklopu teh priprav udeležili tudi prvega 
izbirnega testa za kemijsko olimpijado. Tega se lahko namrec udeleži kdorkoli. 
Kot nekdo, ki se zelo rad loteva novih izzivov, sem se tega testa z veseljem udeležila 
in ga precej uspešno rešila, tako da se mi je uspelo uvrstiti v naslednji krog in dobiti 
možnost, da se udeležujem priprav, ki potekajo na Fakulteti za kemijo in kemijsko 
tehnologijo. To je bila po moje ena kljucnih prelomnic, saj sem tako spoznala kemijo 
iz neke druge perspektive. No, ce je bilo v drugem letniku v povezavi s tem res še vse 
zelo spontano, pa je nato v nadaljnjih dveh letih uvrstitev na olimpijado postala neka 
tiha želja. Tako sem v tretjem letniku na izboru, ki ga poleg uvodnega izbirnega testa 
sestavljata še dva, osvojila sedmo mesto, v cetrtem pa tretje, kar je pomenilo, da sem 
prišla med štiri predstavnike Slovenije na kemijski olimpijadi. 

Kako so potekale priprave? 
Vse skupaj se zacelo konec januarja, ko je bil na vrsti splošen del priprav, kar pomeni, 
da se na pripravah obravnava neka snov, ki je nadgradnja srednješolske kemije. Po 
tem delu je sledil drugi izbirni test, ki se že upošteva pri koncni razvrstiti. V drugem 
sklopu pa so priprave potekale tako, da smo reševali pripravljalne naloge, ki jih pripravi 
organizator kemijske olimpijade. Te naloge nekako zaobjamejo znanje, ki je 
pricakovano na sami olimpijadi. Sklepno dejanje je bil tretji izbirni test, ki je potekal 
nekje v drugi polovici aprila. V zadnjem mesecu pred odhodom na olimpijado pa so 
bile na vrsti še prakticne priprave. Te smo imeli nekajkrat na fakulteti, prav tako pa 
sem imela možnost uporabe šolskega laboratorija. 



22 23 
Kaj je tvoje življenjsko vodilo? Tvoja 
motivacija, tvoj zagon? 
Vedno se držim nacela, da delam, kar me 
veseli in kar me bo veselilo tudi cez tri 
mesece ali pa cez sedem let. Je pa res, da 
je takšnih aktivnosti in reci kar precej. Na 
splošno se otresam stvari, ki mi prinašajo 
samo trenutno zadovoljstvo in ki mi niso 
zares ljube. Stremim k temu, da grem 
zvecer lahko mirna in izpopolnjena spat. 
To pa se zgodi takrat, ko vem, da sem iz 
dneva iztržila maksimum in da so vse potrebne 
reci »pod streho«. Takrat se niti ne 
sprašujem, kaj to pomeni za naslednji dan. 
Kaj storiš, ko se ti zdi, da si izgubila 
nit, in se sprašuješ, ce ima tvoje delo 
sploh smisel? Ali kdaj pride do tega? 
Seveda. Takrat se vprašam, kaj bi pocela, 
ce ne bi pocela tega, kar pocnem, in ali 
bi imelo to drugo pocetje kakšen vecji 
smisel. Po navadi je odgovor ne, ce pa je 
odgovor pritrdilen, potem se posvetim 
cemu drugemu. Na stvari, ki jih delam v 
svojem življenju, gledam zelo crno-belo 
– ali je da ali pa ne, ni neke vmesne variante, 
saj se le tako lahko posvetim vsemu 
celostno. Glede tega sem izrazita perfekcionistka. 
Si že kot majhno dekletce sanjala o 
svetu znanosti ali te je zanimalo še kaj 
drugega, morda nenavadnega ali kaj, 
cemur danes sploh ne posvecaš vec 
pozornosti? 
Zanimalo me je vse. Dejansko. Odrašcala 
sem v vaškem okolju v neposrednem stiku 
z naravo in res veliko casa sem preživela 
zunaj ter opazovala svet okoli sebe. Bila 
sem zelo svoboden otrok. 
Si izjemna, predana in vztrajna dijakinja. 
Na katere dosežke si v casu gimnazijskega 
šolanja najbolj ponosna? 
Najbrž bi izpostavila uvrstitev na kemijsko 
olimpijado, zlato Preglovo priznanje v vseh 
štirih letih gimnazije in pa raziskovalno 
nalogo, ki je bila skoraj dveletni projekt in je 
zaslužila Krkino nagrado ter prvo mesto na 
Srecanju mladih raziskovalcev Slovenije. Ti 
so bili mogoce najbolj izstopajoci, je bilo pa 
v štirih letih še veliko takšnih in drugacnih 
dosežkov, ki so mi prinesli notranje zadovoljstvo. 
Kaj bi sporocila Nastji izpred 5 let, ki 
je razmišljala o gimnazijskem šolanju? 
Kaj bi ji položila na srce glede življenja, 
odnosov, ucenja, raziskovanja? Kaj pa 
želiš danes sporociti Nastji v prihodnosti? 
Naj bo malce bolj pogumna, kot je bila ta 
Nastja, ki je ravnokar zakljucila gimnazijo, in 
naj se malo manj obremenjuje s tem, kar si 
mislijo ostali ljudje. Drugace pa bi ji sporocila, 
da je bila dobro pripravljena na življenjsko 
pot gimnazijke in da je vse izpeljala, kot 
je bilo potrebno. No, ce sem iskrena, nekaj 
spodrsljajev in trenutkov, na katere nisem 
ponosna, je bilo, ampak verjamem, da so se 
ti zgodili z razlogom. Nastji v prihodnosti pa 
želim, naj še vedno verjame, da so vsi ljudje 
v svoji osnovi dobri, ceprav je to zelo naivno 
mišljenje, ter da naj še vedno gleda na svet z 
odprtim srcem in naj nikoli ne dopusti, da bi 
jo tuja ucenost, kot bi rekel Cankar, zapeljala 
na kriva pota. 
Opiši olimpijsko izkušnjo. Po cem si jo boš najbolj zapomnila? 
To je zagotovo izkušnja, ki si jo bom zapomnila za vse življenje. Celoten dogodek 
je potekal deset dni, od tega sta bila tekmovanju namenjena le dva dopoldneva – 5 
ur za prakticni test in 5 ur za teoreticni test. Ves ostali cas je bil namenjen razlicnim 
aktivnostim, od turisticnih obiskov Prage in Bratislave do športnih iger. Poleg tega 
pa je bil to tudi cas, ko smo udeleženci iz vseh delov sveta navezovali stike in pletli 
prijateljstva. Še posebej pa smo se imeli priložnost povezati znotraj slovenske ekipe, 
ceprav moram priznati, da me je bilo predtem kar malo strah, kako se bom znašla 
med tremi fanti, ki so res pravi geniji. Z nami je bila vseh deset dni tudi ceška vodicka, 
ki je v vsem casu, ki smo ga preživeli skupaj, postala naš peti clen. Sklepno dejanje 
olimpijade je bila zakljucna slovesnost, na kateri so najboljšim podelili medalje. 
Naša ekipa je osvojila dve srebrni in eno bronasto. Kljub temu da mene med dobitniki 
ni bilo, pa sem bila res ponosna, da sem bila del te olimpijske zgodbe. Težko bi se 
odlocila, kaj si bom najbolj zapomnila, saj je bila celotna izkušnja enkratna. 
Poznamo te kot marljivo, delavno, osredotoceno dijakinjo. Kdo pa je Nastja 
izven šole? Kaj so tvojestrasti, sanje, želje, cilji? 
Hmm … Hci, sestra, prijateljica … vcasih se mi zdi, da sem še vedno samo majhna 
deklica s prevelikimi sanjami. Nasploh bi rekla, da sem bolj sanjac kot pa nekdo, ki bi 
si postavljal trdne cilje. 
Kje se vidiš v prihodnosti? Cez 1, 5, 10, 30, 60 let? 
Cez eno in pet let najverjetneje na faksu. Kasneje v življenju pa upam, da postanem 
odgovorna, zavzeta in srcna zdravnica. Ob tem bi si želela, da bi imela kdaj tudi 
možnost raziskovalnega dela. No, navsezadnje pa je prva stvar, ki jo vidim v prihodnosti, 
ko zaprem oci, družina in topel dom. 
Kdo so tvoji vzorniki? 
Težko bi rekla, da imam kakšnega vzornika, ki bi mi predstavljal glavno vodilo za 
življenje. Išcem pa posamezne navdihe pri raznoraznih ljudeh – od znanstvenikov, 
športnikov, umetnikov pa vse do danes nadvse priljubljenih blogerjev in t. i. »influencerjev
«. Najraje pa se zgledujem po ljudeh, ki so del mojega vsakdana. Predvsem 
želim ostati zvesta sama sebi in slediti svojemu srcu, pa ceprav se to sliši nadvse 
klišejsko. 
Ali je bila kemija od nekdaj tvoja strast? 
V bistvu sem se takoj, ko smo jo dobili v ucni program, torej v 8. razredu, zaljubila 
vanjo. So mi bile pa že pred tem zelo zanimive vse stvari povezane z njo. Spomnim 
se, da smo v 6. in mislim da tudi v 7. razredu v sklopu dela z nadarjenimi ucenci 
obiskali festival znanosti v Cankarjevem domu ter Inštitut Jožef Štefan in tudi Kemijski 
inštitut. Takrat se mi je vse, kar smo slišali in spoznali, zdelo blazno zakomplicirano 
in zapleteno, a po drugi strani tako zanimivo, da sem vse informacije sprejemala 
z ušesi na pecljih. Res sem se veselila, ko se je predmet naravoslovja razclenil 
na fiziko, kemijo in biologijo. Vsi trije predmeti so mi bili všec (in so mi še vedno), 
a nekako je vedno prednjacila kemija. Ne poznam tocnega razloga. Morda zaradi 
uciteljice, ki se je zares trudila, da bi naredila kemijo zanimivo, morda pa zgolj zaradi 
dejstva, da sem pri kemiji ucno snov vedno obdelovala z lahkoto.

25 
In ko smo že pri nasvetih in modrostih. Kaj bi rada sporocila gimnazijcem 
in tistim, ki se odlocajo za to smer izobraževanja? Ali pa tistim, ki jih prav 
tako kot tebe zanima raziskovanje, znanost? 
Naj bodo radovedni in naj se bodo pripravljeni vkljucevati v razne aktivnosti. Gimnazija 
ponuja marsikaj, ampak nekaj samoiniciative je še vseeno potrebne. Polagam 
jim na srce, da se na gimnaziji vsakdo »najde« in spozna svoje poslanstvo, svoje interese 
ter da konec koncev ni tako težko, kot vsi pravijo. Z malo pameti in malo ucenja 
se da priti skozi. Vsem bodocim znanstvenikom in raziskovalcem pa: sprašujte, 
opazujte in ne bojte se »misliti iz škatle«. 

Cesa te je poleg novih matematicnih formul, kemijskih procesov in … kopice 
novih informacij še naucila gimnazija? 
Gimnazija je bila zame precej prelomno življenjsko obdobje. Moje življenje se je v 
teh štirih letih zelo spremenilo. Bila so tudi obdobja, ko sem te spremembe težje 
sprejemala. V tem casu sem odrasla. Ce povzamem nekaj besed, ki sem jih povedala 
na maturantskem plesu v govoru razrednicarki Branki Klemencic, ki se ji moram 
tudi na tem mestu zahvaliti, da sem danes tu, kjer sem: življenje ni zgolj kemija, ni 
zgolj znanost in ni samo šola. Življenje so tudi ljudje, ki nas obkrožajo, ljudje, ki jih 
imamo radi. To so tisti ljudje, ki nas pospremijo skozi vzpone in padce ter nam dajo 
brezcasno popotnico za življenje. In tocno takšne ljudi sem jaz spoznala v gimnaziji. 

Nastji sem se natej tocki zahvalila. Vam, ki ste prišli do koncategaintervjuja, palahko 
malce hudomušno pripomnim: »Sem vam rekla!«, saj so besede, ki jih je natem listu 
papirja pustila moja sogovornica vse in še vec, kar sem vam na zacetku obljubila. 

-Neža Cerinšek, 4. c 

26 
INTERVJU Z 
JONOM JUDEŽEM 


Gimnazijec, ki je uspešnost na podrocju fizike nadgradil z uvrstitvijo na 
svetovno olimpijado iz astronomije in astrofizike, po srcu pa tudi geograf, 
plesalec, prostovoljec in še bi lahko naštevali … Ker je Gimnazija Novo mesto 
pisana zakladnica raznih talentov, sem se z nadobudnim naravoslovcem in 
bodocim astrofizikom Jonom Judežem v zatišju fizikalne ucilnice, njegovem 
drugem domu, pogovarjala o njegovem življenju, ciljih, motivaciji in še mar-
sicem. Po vljudnostnem pozdravu in merici šal za sprostitev vzdušja, se je 

Ko kje zasledim tvoje ime, so moja prva asociacija priznanja, uspehi ... Mi 
lahko malo poveš, na katerih tekmovanjih si se najbolje odrezal? 

Ja, ponosen sem na svoje dosežke, saj so plod mojega vloženega truda. Do sedaj 
sem osvojil 37 zlatih priznanj na razlicnih tekmovanjih v znanju matematike, fizike, 
logike, kemije, biologije, geografije, zgodovine, slovenšcine ... In sicer sem v zadnjem 
triletju osnovne šole dosegel 17 zlatih, v gimnaziji pa še dodatnih 20. Letos sem 
na državnem tekmovanju iz astronomije dosegel 2. mesto in 2. nagrado in se uvrstil 
na Sanktpeterburško astronomsko olimpijado ter na izbirne teste za mednarodno 
olimpijado iz astronomije in astrofizike. Dosegel sem najvišji seštevek tock in 1. mesto 
v državnem izbirnem postopku ki je obsegal državno tekmovanje, kvalifikacijski, 
teoreticni in prakticni krog SAO, teoreticni in prakticni izbirni test ter Messierov 
maraton. S tem rezultatom sem se uvrstil v petclansko ekipo, ki bo Slovenijo zastopala 
na svetovni olimpijadi iz astronomije in astrofizike IOAA 2019. Veliko mi pomeni, 
da sem v vseh 4 letnikih Gimnazije osvojil zlato priznanje iz geografije, letos pa 
sem se z visoko uvrstitvijo na državnem tekmovanju uvrstil še na Geografsko 
olimpijado srednje, južne in jugovzhodne Evrope. 

Kako ti uspe tekmovati na toliko podrocjih? 

V osnovni šoli sem sodeloval na prav vseh tekmovanjih, s prehodom v gimnazijo in 
postopnim odrašcanjem pa sem ugotovil, da mi je številcnost tekmovanj lahko 
prevelik zalogaj. Posledicno je prišlo do izbiranja, na katera tekmovanja bom šel, z 
vsakim letom sem se bolj specializiral. Zadnji dve leti me je na novo pritegnila astronomija, 
aktiven pa sem ostal na podrocju fizike, matematike in geografije. Dejstvo 
pa je, da je v višjih letnikih cedalje težje posegati po najvišjih dosežkih. Vzrok temu 
vidim v specializaciji dijakov za posamezna podrocja. Tekmovanja so pridala velik 
del k spoznavanju, kaj mi je všec v življenju, kakšna bo moja študijska pot. Odlocil 
sem se, da se bo nadaljevala v Ljubljani na Fakulteti za matematiko in fiziko, program 
fizika, smer astronomija. 



28 29 
Kolikor vem, na fakulteti za fiziko v Novi Gorici izvajajo precej vec prakticnega 
dela kot teoreticnega, kar pripomore k boljšemu, stvarnemu predstavljanju 
fizike. Ali bi ta informacija lahko vplivala na ponovno odlocanje 
med fakultetami? 
S Fakulteto za matematiko in fiziko v Ljubljani sem že pobliže seznanjen. Zaradi raznih 
priprav, ki so tam potekale, sem se spoznal s profesorji, v letih sodelovanja sem 
spletel kar nekaj novih prijateljstev, zato je moja koncna odlocitev Ljubljana. Hkrati 
se že izjemno veselim novih izzivov, ki me tam cakajo. 
Kakšna pa je skrivnost tvojih uspehov? Koliko dela in ucenja je zanje potrebno? 
Skrivnost uspehov je verjetno dejstvo, da uživam v pridobivanju novega znanja in 
mi ucenje ali reševanje nalog ni v breme, ampak mi je pozitiven izziv. Notranja motivacija 
me žene, da razvozlam neznano oziroma se dokopljem do rešitve naloge. 
Vsak clovek ima svoj nacin ucenja in dela. Jaz osebno pri ucenju ne morem sedeti pri 
miru. Zame deluje sprehajanje, kakšna stvar, povedana na glas, ali pa kaj narisanega 
za boljše razumevanje. Kar pa se tice priprav na tekmovanja, me predpisana snov kar 
potegne vase, da zacnem v njej uživati. Poglobim se v znanje in veckrat pogledam 
širše ter odkrijem še kaj novega. Ko mi uspe, sem nepopisno vesel, saj v vsako tekmovanje 
vložim kar nekaj dela. 
Kateri dosežek na tekmovanjih iz znanja ti najvec pomeni? 
V drugem letniku sem osvojil prvo mesto na državnem tekmovanju iz naravoslovja 
in se uvrstil na EUSO naravoslovno olimpijado, ki je potekala v Copenhagnu na 
Danskem, ter se vrnil z bronasto medaljo. To je bil zagotovo prelomni dogodek v 
mojem življenju, kar se tice dosežkov. Na tem tekmovanju sem se res odlicno pocutil 
in navezal stike s podobno mislecimi dijaki iz vse Evrope. Resnicno pa se veselim 
izkušnje svetovne olimpijade iz astronomije in astrofizike, ki me caka avgusta in 
geografske olimpijade v juniju. 
Od kod pa crpaš motivacijo? 
Nikoli me ni motivirala želja premagati druge, vedno sem tekmoval le sam s sabo. Le 
samemu sebi sem se želel dokazati. Sam si rad postavljam izzive, ki jih potem dosegam. 
Uživam v druženju s prijatelji, ki sem jih spoznal na raznih tekmovanjih. V 
zadovoljstvo mi je zavedanje, da mi bo nauceno koristilo v življenju. 
Kaj pa družina, je imela velik vpliv nate? 
Zelo so mi pomembni urejeni odnosi v družini. Starši so me že od malega podpirali 
in spodbujali. Mati me je še posebej spodbujala k vpisu na gimnazijo, saj jo je tudi 
sama obiskovala. Na misel mi v casu odlocanja glede srednje šole ni prišla nobena 
druga, saj sem stremel k splošni razgledanosti in odlicnosti, kar gimnazija dokazuje 
dan za dnem. Svoja znanja z veseljem predajam sestri Mariji, ki bo prihodnje leto 
prišla na našo gimnazijo, in bratu Filipu, ki je trenutno tretješolec. 
Si clovek mnogih podrocij. Kako pa bi se opredelil? Si bolj naravoslovec ali 
družboslovec? 
Res uživam v naravoslovju in vecino svojega casa posvetim le-temu. Fizika in astronomija 
sta mi blizu, ker sta prakticni znanosti, hkrati pa še izjemno odprti za 
nova odkritja. Pritegne me tudi lingvistika, ki povezuje tako logiko kot jezikoslovje, 
zato sem zelo vesel, da sem se letos tudi na tem podrocju uvrstil na izbirne teste za 
lingvisticno olimpijado. Hkrati pa mi je kot del družboslovnih ved všec pedagogika, 
rad besedno ustvarjam, osvojil sem tudi zlato Cankarjevo priznanje. Presenecen 
sem bil, da so me pritegnili tudi psihologija in sociologija, filozofija. Sam ugotavljam, 
da lahko prav na vsakem podrocju najdem nekaj zase. Redno spremljam aktualno 
dogajanje v Sloveniji in po svetu, žalosti me, kako smo kljub tehnološkemu napredku 
ujeti v preteklih vzorcih. Socialne težave ljudi in nemiri po svetu me razburjajo, zato 
razmišljam o malih korakih, ki bi pripomogli na poti do bolj pravicne družbe. In kot 
enega kljucnih ciljev si postavljam željo, da bi pridobljeno znanje nekega dne lahko 
uporabil, pridal svoj delcek k spreminjanju sveta na bolje. 
Ce preusmeriva pozornost na šport. 
Jeeeej! 
Zasledila sem, da si bil zelo uspešen v plesu. Mi poveš kaj vec o tem? 
Deset let sem treniral standardne in latinsko-ameriške plese, plesal sem na mnogih 
tekmovanjih. Žal mi je, da sem lani opustil to dejavnost, saj nisem imel vec dovolj 
casa za treninge. Nabralo se je dela za šolo, ki pa jo postavljam absolutno na prvo 
mesto. Menim pa, da jo šport lahko koristno dopolnjuje. Kljub zacasni prekinitvi 
plesne poti, komaj cakam, da s plesom nadaljujem kot študent. Športa pa s tem zagotovo 
nisem postavil v ozadje, saj se rekreativno ukvarjam s kolesarstvom. Zelo sem 
ponosen na naziv kolesarskega sodnika pripravnika. Pomagal sem namrec že na številnih 
dirkah, tudi v tujini. Letos nameravam opraviti izpit za sodnika, saj me to delo 
res veseli. Soditi nameravam na cestnih dirkah in na velodromu (pista). 
Kako pa si predstavljaš zdravo življenje? 
To, da svoj cas porabiš tako, da ti potem ni žal. Poleg tega mora zdravo življenje vsebovati 
zadostno mero športa, tega nikakor ne gre zanemariti. Hkrati se mi zdi zelo 
pomembno, da naše možgane ohranjamo v teku, da se ukvarjamo z miselnimi izzivi. 
To za mlajše generacije ni prevelika težava, lahko pa predstavlja težavo starejšim. Zatorej 
spodbujam ohranjanje razmišljanja.

30 31 
Si kdaj napet v šoli, živcen? Delaš kakšne tehnike sprošcanja napetosti? 
Seveda sem živcen pred testi in spraševanji, tako kot vsi drugi. Do sedaj pa je vedno 
delovala taktika, pocakaj, da mine. Nikoli se namrec nisem zavestno, aktivno boril 
proti stresu pred ocenjevanjem v šoli, vedno sem ga imel za konstruktivnega. Ko sem 
bil mlajši, sem imel pred tekmovanji ogromno treme, situacijo sem doživljal zelo 
stresno. Do zdaj pa sem ta strah pred tekmovanji skoraj v celoti premagal, tako dandanes 
na tekmovanja hodim z veseljem, užitkom in zadovoljstvom, obcasno cutim le 
sled stresa. Doma mi kot tehnika sprostitve služi igranje klavirja, saj sem ga igral pet 
let v Glasbeni šoli Marjana Kozine, zato se danes lahko lotim igranja skladb, ki me 
pritegnejo. 
Kakšna je tvoja organizacija, kako si razporediš cas, kaj vse vkljucuje tvoj 
delavnik? 
Nerad si delam casovne omejitve, okvirje, urnike. Z leti sem namrec ugotovil, da mi 
svobodna razporeditev casa, brez striktno zacrtanih meja, najbolj odgovarja. 
Pa ti vse zastavljeno tudi uspeva? 
Velikokrat se cemu na racun uspeha odpovem. So dnevi, ko bi si res želel iti na svež 
zrak ali na sonce, a se moram temu odreci. Kljub temu sem vesel opravljenega dela 
in ne obžalujem odpovedi, saj se zavedam, da so nujne. 
Aktiven si tudi na podrocju prostovoljstva. Mi poveš kaj vec o tem? 
Že vec let kot prostovoljec na vsakih štirinajst dni z veseljem hodim v OŠ Šmihel, 
kjer se v podaljšanem bivanju z otroki igram in jim pomagam pri domacih nalogah. 
Pripravil sem tudi fizikalno delavnico za otroke. Izvajali smo razne poskuse z magneti 
in spoznali njIhovo uporabo v vsakdanjem življenju. Nad delavnico so bili res 
navdušeni, tako da jim bom v prihodnjem tednu pripravil še astronomsko. 
Skoraj vsak clovek se nad necem še posebej navdihuje. Kaj je tvoj vir navdušenja? 
Moja strast in vir zanimanja so trajekti. Že od malega sem bil na morju vedno impresioniran 
nad veliko stvarjo, ki se premika in je glasna. Z odrašcanjem sem se poglabljal 
še v druge vidike trajektov, npr. mehanizacijo, fiziko, tehniko in tudi socialni 
vidiki delovanja posadke so mi zelo zanimivi. Že šest let tako na dopustu 14 dni prostovoljno 
pomagam na vsaki dve uri privezovati in odvezovati trajekt in z gotovostjo 
lahko recem, da ne zamudim nobenega. S posadko sem spletel prijateljske vezi ter 
pridobil njihovo zaupanje, tako da mi obcasno pustijo poprijeti za krmilo. 
Torej hobi za prihodnost? 
Vsekakor bi v življenju rad pocel nekaj, kar bi bilo vsaj malo povezano z morjem. 
Kakšen pomen ima zate branje? 
Poglobim se v dela, ki jih jemljemo v šoli. Najljubšega žanra nimam, zagotovo pa 
imam raje starejša dela od novejših, zdijo se mi namrec kvalitetneje spisana. Ceprav 
dolocene moderne knjige nadvladajo stare klasike, sem še vedno bolj na strani 
klasicnih del. Glede napredka v tehnologiji branja knjig moram reci, da ostajam na 
strani trdo vezanih knjig in nisem pristaš e-knjig. Fizicna knjiga se mi zdi veliko vec 
vredna in bolj uporabna. 
Kaj pa mi lahko poveš o glasbi? Predstavlja velik del tvojega življenja? 
Ko sem plesal, mi je bila zelo pomembna glasba za doloceni ples. Lahko pa recem, 
da so mi vsi žanri glasbe dokaj všec. Zelo pri srcu mi je klasicna glasba, na vprašanje, 
katera glasba mi je bolj všec: slovenska ali tuja, pa odgovarjam, da sta obe vrsti glasbe 
potrebni. Nikakor ne smemo zanemariti naše kulture, a s poslušanjem tuje glasbe ni 
nic narobe. Najbolje je najti zdravo ravnovesje. 
Glede na to, da letos koncuješ gimnazijsko izobraževanje, mi povej, kaj bi 
rekel samemu sebi pred prvim vstopom v svet novomeške gimnazije. Kakšen 
nasvet bi si dal, bi kaj spremenil? 
Morda le to, da bi se malo manj sekiral za nepomembne stvari in da se ne bi bal 
osredotociti se na podrocja, ki me zanimajo. 
Kot kaj se vidiš v prihodnosti? 
Profesor fizike ali morda raziskovalec, ceprav bi kot tak najverjetneje pogrešal delo z 
ljudmi ali otroki. 
Kakšen nasvet za prihodnost daješ vsem gimnazijcem, ki to berejo? 
Na srce jim polagam, da prebudijo v sebi tisti otroški raziskovalni duh, otroško radovednost 
in naj jim ne bo nerodno, da jih nekaj zares zanima. Vsaka pot je svojstvena 
in le na podrocju, ki ti je v veselje, lahko narediš nekaj dobrega in uspeš. 
Z navdušenjem z obeh strani se je koncal najin pogovor, za vas, bralce Stezic, 
pa upam, daste se kaj naucili iz izpovedi predstavnika »starejše generacije«. 
- Anita Koprivc, 3. a

32 33 
INTERVJU Z 
LUKOM HADLOM 
Kljub uspehu, s katerim se redkokdo kosa – 3. mesta na Evropski naravoslovni 
olimpijadi ne doseže vsak, ostaja skromen in zvest samemu sebi. Sicer z besedami 
upravlja racionalno, a lahko vsemu, kar pove, odlocno prikimamo. Prepricana sem, 
da bomo ime fanta, ki o prihodnosti govori previdno, vsaj v naravoslovnih krogih 
zagotovo še slišali. 
Zanima me, kako si se pripravljal na EUSO, ali si pricakoval ta uspeh in ali je dogodek 
izpolnil tvoja pricakovanja. 
Dvakrat sem se udeležil skupnih priprav za vse slovenske tekmovalce, enkrat na 
Gimnaziji Vic in enkrat na FKKT, vecina priprav pa je potekala v šoli in doma - v 
šoli s prakticnimi vajami in spoznavanjem teorije, doma z branjem nalog s prejšnjih 
olimpijad. Upal bi si reci, da takega uspeha 
nisem pricakoval. Tudi med samim tekmovanjem sem racunal, da bomo z malo srece 
dosegli srebrno medaljo, torej uvrstitev v boljšo polovico ekip, na tretje mesto nisem 
niti pomislil. Pricakovanja pa je olimpijada presegla tudi z zanimivostjo nalog in kot 
celota. 
Kako je potekala Evropska naravoslovna olimpijada? Cesa novega/zanimivega si se 
med tekmovanjem naucil od svojih vrstnikov? Kaj se ti je zdelo najbolj zanimivo? 
Olimpijada je potekala osem dni, od sobote do sobote, vštevši dneva prihodov in 
odhodov. Dva od preostalih dni, ponedeljek in sreda, sta bila tekmovalna. V nedeljo 
so potekale zacetne ceremonije in dejavnosti v samem mestu Ljubljani, medtem ko 
so mentorji prevajali ponedeljkove naloge. Podobno je bilo v torek, le da je dejavnosti 
nadomestila ekskurzija v Škocjanske jame in na obalo. Cetrtek je bil namenjen bolj 
športnim dejavnostim, na primer plavanju in kegljanju. V petek smo si dopoldne 
ogledali Muzej iluzij, popoldne pa je potekala zakljucna prireditev z razglasitvijo rezultatov. 
Samo tekmovanje je potekalo po tri ure, v katerih smo morali rešiti tri ali 
štiri naloge, od katerih je bila ena obarvana bolj biološko, druga bolj kemijsko, tretja 
in drugi tekmovalni dan še cetrta pa bolj fizikalno. Glavna stvar, ki sem se je naucil od 
vrstnikov, je bila, kako se igra enko, dalec najbolj zanimivo pa je 
bilo opazovati in poslušati razlicne navade in jezike tekmovalcev iz drugih držav. 
Lovilec znanja, nabiralec uspehov, 
ljubitelj naravoslovja

34 35 
Kot vemo, si dosegel velik uspeh. Kaj ti ta pravzaprav pomeni? 
Uspeh mi pomeni dokaz zmožnosti in zato sem nanj lahko ponosen. 
Kdo je Luka poleg tega, da je izvrsten naravoslovec – kemik, fizik, matematik … Kaj 
so tvoje strasti, sanje, želje in cilji? Kaj pocneš v prostem casu? 
Moja glavna strast je pridobivanje znanja, še posebej uporabnega. Dokaj rad eksperimentiram, 
a se omejim na stvari, ki niso pretirano nevarne. Hobije predstavlja 
osnovno programiranje (obdelava podatkov in podobno), sestavljanje mehanizmov 
iz LEGO-kock, branje, poigravanje s kalkulatorjem … Za sprostitev enkrat tedensko 
jaham, rad tudi potujem. Fiksnih nacrtov še nimam, tako da so cilji zaenkrat omejeni 
na delo, v katerem bi vsaj malo užival ter po možnosti dosegel nekaj omembe 
vrednega, predvsem pa na to, da bi bil v življenju srecen. 
Kje se vidiš v prihodnosti? Cez 5, 10, 30, 60 let? 
Cez pet let nameravam študirati, kaj, še ne vem, a najverjetneje fiziko, mogoce kemijo. 
Ker se svet tako hitro spreminja, si kakšnih daljših napovedi ne upam postavljati. 
Najvec, kar si upam reci, je, da bom cez trideset let najbrž nekje zaposlen. 
Ali so te naravoslovne vede zanimale že prej? Kdo te je navdušil zanje? 
Naravoslovje, na zacetku še posebej fizika, me je zanimalo, odkar pomnim, saj me 
zanj že ves cas navdušuje oce. 
Kaj si si želel postati kot otrok, si se tudi v preteklosti kot decek videl v teh naravoslovnih 
vodah? 
V predšolskem obdobju me je s svojimi oddajami o živalih navduševal Steve Irwin, 
svoje želje prvih nekaj osnovnošolskih let pa imam celo zapisane. Vpogled razkrije, 
da so se gibale od paleontologa do fizika in izumitelja, tako da je naravoslovje že od 
nekdaj del mojih nacrtov. 
Kdo so tvoji vzorniki? Kaj je tvoje vodilo, ki te motivira? 
Težko bi rekel, da imam nekega fiksnega vzornika, to vlogo vecinoma prevzamejo 
prej omenjeni cilji. Ce bi moral izbrati nekoga, bi bil to verjetno fizik Richard Feynman. 
Podobno velja glede vodil. Najbolj me motivira že omenjena želja po pridobivanju 
nekega uporabnega znanja, tocno dolocenega vodila pa nimam. 
-Neža Cerinšek, 4. c

DIJAKI Z VELIKIM SRCEM 


O prostovoljstvu na Gimnaziji Novo mesto 


Cigani kradejo. Tujci jemljejo delovna mesta poštenim Slovencem. Uporabniki 
Rdecega križa samo izkorišcajo pomoc, da pridejo do poceni hrane. Brezdomci so si 
sami krivi za svoj položaj, zakaj bi jim pomagali! 

Morda nekateri res, ne zanikam, vendar pa so to v veliki vecini popolnoma neutemeljene 
obtožbe. Ce bi si ljudje vzeli cas in podrobneje spoznali te ljudi, si ogledali 
njihov vsakdan ter se z njimi vsaj malo pogovorili, bi jih zagotovo veliko spremenilo 
svoje mnenje. Poleg vsega pa bi postali bogatejši za nove izkušnje in znanje, ki 
jih bodo v prihodnosti lahko s pridom uporabili pri svoji poklicni poti. Najlepše od 
vsega pa sta veselje in hvaležnost ljudi, katerim je pomoc namenjena. Do spoznanja, 
da se vse dobro povrne, so prišli tudi Gimnazijski prostovoljci, ki so se v preteklih 
mesecih udeleževali prostovoljnih akcij. Teh pa na Gimnaziji ni malo. Sodelovali 
so na mnogih projektih: 72 ur, Božicek za starejše, druženje z uporabniki Rdecega 
Križa, poleg tega pa so po nekaj ur tedensko namenili tudi utorstvu dijakov iz mlajših 
letnikov, obiskovanju otrok na pediatricnem oddelku v bolnici, ucni pomoci 
romskim otrokom iz naselja Brezje in otrokom tujcev na DRPD-ju, druženju z otroki 
v varni hiši, varovanci VDC-ja Crnomelj ter varovanci Delovnega centra Draga. 

Izmed vseh prostovoljnih del je bila najdlje trajajoca akcija 72 ur, kjer je ekipa prostovoljk 
v le 72 urah z akcijo »manj sveck za manj grobov« zbrala zavidljivo vsoto 
denarja, ki so ga nato poklonile varovancem delovnega centra Draga. Otroke so 
tudi obiskale in z njimi preživele cudovito popoldne, v katerem so imele priložnost 
spoznati njihove gibalne in komunikacijske omejitve ter bile deležne njihovega pristnega 
veselja ob prepevanju pesmi in branju pravljic. 

Božicek za starejše je prostovoljni projekt, v katerem je sodeloval celoten 4. b razred. 
Dijaki so zbrali denarne prispevke vseh gimnazijcev in z njimi kupili prirocna darila 
za starostnike iz Novega mesta, ki so božicne in novoletne praznike preživeli v samoti. 
Darila so dijaki prvih letnikov popestrili pri likovnem pouku, vsak starostnik 
pa je dobil tudi licno izdelano vošcilnico. Prostovoljke so nato starostnike obiskale na 
njihovih domovih ter prisluhnile njihovim zgodbam. 

Zakaj bi pomagal drugim? Kako naj si vzamem cas za prostovoljstvo, ko pa mi zaradi 
šole in ucenja že tako primanjkuje prostega casa? Ali sem pravi clovek za delo z otroki? 
Kako naj se odlocim za smer študija in poklic? Zakaj bi delal zastonj? Si se že kdaj 
ubadal s temi vprašanji? Morda ti mnenja prostovoljk dajo kakšen navdih. ;) 

- Lara Bukovec, 4. b 
»S prostovoljnim delom se ukvarjam že od samega zacetka 
osnovnošolskega šolanja. Prostovoljstvo je sicer delo, za 
katerega ne dobim materialnega placila, vendar menim, 
da dobim veliko vec kot to. Dobim nasmehe, objeme, 
veliko novih poznanstev, ki jih v življenju najbolj cenim. 
Prostovoljno delo mi prinaša tudi veliko izzivov, hkrati pa 
me bogati kot osebo. Že od zacetka šolanja na Gimnaziji 
sem prostovoljka v bolnišnici Novo mesto. Pri veckratnih 
srecanjih z bolnimi sem ugotovila, da me prostovoljno 
delo bogati na vseh podrocjih. Otrokom krajšam cas s 
pogovorom, igro ali ucenjem. S tem, ko spoznavam druge 
ljudi, spoznavam tudi sama sebe. Prostovoljstvo zame 
nima gumba za ustavitev. Ima pa gumb za sodelovanje. 
Ob slabem dnevu mi pomagamo drugim, hkrati pa drugi 
pomagajo nam. S prostovoljstvom se lahko ukvarja vsak 
posameznik, pomembno je le, da ga opravlja z veseljem in 
dobro voljo. V svojem natrpanem urniku mora najti cas in 
ga nameniti osamljenemu cloveku. Zavedati 
pa se mora, da ne glede na to, koliko da, vedno konca z 
necim vecjim. To je bistvo prostovoljstva in 
tudi razlog, zakaj se sama ukvarjam s prostovoljnim delom.
« 

Aja Barbic, 4. b 

»Prostovoljstvo je že od nekdaj del mojega 
življenja; pradedek, dedek, oce, brat in za njimi 
tudi jaz, vsi smo v casu svojega delovanja zelo 
aktivni v gasilskem društvu. Do pred dvema 
letoma sem sama predvsem tekmovala, od 
nesrece naprej pa sem se zacela izobraževati, 
opravila tecaj, da sem lahko prevzela vodenje 
mladine. Drugace pa pomagam tudi v društvu 
CUDV Draga, kjer krajšam cas mladostnikom 
in otrokom s posebnimi potrebami. Tretje leto 
sem prisotna tudi v Splošni bolnišnici Novo 
mesto na nevrološkem oddelku, kjer se pogovarjam 
in krajšam cas bolnikom. Nekaj let sem 


aktivna tudi na Rdecem križu. Sodelujem na 

“Že lani sem razmišljala o vkljucitvi k 

raznih dobrodelnih prireditvah in akcijah, 

prostovoljni skupnisti, ki poteka na šoli. 

kot so Tabor mladih, Drobtinica in 72 ur brez 

K temu me je dokoncno prepricala ena 

kompromisa. Vsem, ki razmišljajo, da bi se 

izmed sošolk, ki pri tem sodeluje že dalj

vkljucili v prostovoljne dejavnosti, jim to srcno 

casa. Sedaj redno obiskujem DRPD, kjer 

priporocam, kajti dobili bodo mnogo vec, kot 

pomagam otrokom tujcem pri ucenju 

bodo dali. Na vprašanje, zakaj sem prostovoljka, 

in domacih nalogah. Pri prostovoljstvu 

bi odgovorila, zakaj NE, cas za soljudi je potre


rada sodelujem, ker je lepo vedeti, da 

no najti. Ce ga imamo za televizijo, racunalnik 

pomagaš drugim. Ceprav mi prostovol


in telefon, potem lahko najdemo tudi kakšno 

jstvo vzame le 2 šolski uri, mi spoznanje, 

uro ali dve na teden, ter tako s prijazno 

da sem opravila družbeno koristno delo, 

besedo cloveku polepšamo dan.« 

prinese veliko zadovoljstvo.” 

Mojca Muhic, 3. c 

Tea Pirc, 3. a 


“Ce želite biti hitri, pojdite sami. Ce 
želite priti dalec, pojdite skupaj.” 


O Janu Dular in o Afriki 
“Tudi danes sem se zbudila še pred soncnim vzhodom. Gledam v temo in skušam 
razlociti sence prvih jutranjih žarkov. Vse me boli in po rokah, ki mi pocivajo ob 
telesu, imam kurjo polt. Jutro je hladno in zebe me, a sem vesela, saj to pomeni, da 
bo morda deževalo. V trebuhu me zašcemi in želodec mi glasno zakruli. “Tiho!” mu 
recem, strah me je, da bom s hrupom zbudila speco sestrico. Gledam jo, kako mirno 
spi, in razmišljam, kaj naju caka danes. Primem njeno nepremicno rocico in jo 
stisnem ter nama zaželim, da se bova kmalu najedli polente in sladkega fižola.” 
Predstavljaj si, da je to jutro tvoje, da je to jutro tvoj vsakdan. Nepredstavljivo, kajne? 
Živimo v svetu, ki je prerasel socutje, ljubezen in medsebojno pomoc in pozabljamo 
si priznati, da smo ranljivi. Vsak se ukvarja s svojimi problemi, ki pa jih pred drugimi 
uspešno skriva, zato se nam zdi, da smo v stiski sami. 

Temu pasivnemu razmišljanja naše družbe pa se je odrekla mlada Dolenjka Jana Dular, 
ki se je leta 2009 odlocila, da kariero pravnice zamenja za pomoc afriškim otrokom, 
ki so živeli v zelo slabih razmerah. Življenje v vaseh je bilo težko, ljudje so bili 
neizobraženi in niso znali obdelovati zemlje, zato so bili lacni, otroci pa slabo razviti 
in bolni. Jana je s svojimi srcnimi dejanji omogocila lepšo prihodnost mnogim otrokom 
in njihovim staršem, poskrbela pa je tudi za sirote in otroke s posebnimi 
potrebami. Prebivalce majhnih afriških vasic je preskrbela s hrano, dolgorocno pa jih 
je naucila obdelovanja njiv in gradnje hiš ter zgradila kokošnjake in kupila kokoši, da 
so otroci lahko uživali jajca. Jana se uspešno spopada tudi z nerešenim problemom 
afriškega šolskega sistema, ki najrevnejšim otrokom ne omogoca niti osnovne izobrazbe. 
Leta 2011 je samostojno zgradila izobraževalni center ELA, ki letno omogoci 
šolanje kar 200 afriškim otrokom, ki bi sicer ostali nepismeni, hkrati pa s šolskimi 
potrebšcinami, kupljenimi s prostovoljnimi prispevki, dodatno oskrbi kar 850 otrok. 


Pomemben korak je naredila tudi na podrocju pomoci otrokom s posebnimi potrebami, 
ki do tedaj niso bili deležni posebne oskrbe. Jana ne le da uresnicuje svoje 
sanje, ampak pomaga tudi drugim, da so korak bliže mirnemu in dostojanstvenemu 
življenju. Najbolj jo navdihujeta otroška sreca in hvaležnost ter dejstvo, da ljudje 
kljub vsakodnevnim tegobam niso pozabili na toplino in socutje. Jana je našo šolo 
obiskala med vsakoletnim obiskom Slovenije, nam predstavila svoj program 
prostovoljstva in nas pozvala, naj tudi mi pomagamo afriškim otrokom. Napisala je 
tudi knjigo The warm heart of Africa (Toplo srce Afrike), ki ne govori le njene zgodbe, 
temvec ima tudi dobrodelen namen. Izkupicek od prodaje je namrec namenjen 
nadaljevanju njenih velikih humanitarnih projektov. Afrika naj ne bo le pušcobna 
in revna ter celina družbenih razlik, temvec naj postane tudi dežela priložnosti za 

mlade, ki bodo z našo pomocjo kmalu živeli boljše življenje. 

-Tara Cerinšek, 1. a 
KAKO LETIJO FAZANI ali KAKO 
UKANITI ŽIVLJENJE, DA JE PRIJAZNEJŠE 
DO GIMNAZIJCA? 


Predvsem za nas »fazancke« je življenje na Gimnaziji lahko skrajno naporno. Pre-
hod iz osnovne šole v srednjo šolo, še posebej na gimnazijo, je lahko za mnoge zelo 
stresen, saj smo pri tem deležni mnogih sprememb, novih konceptov, pristopov, 
novih sošolcev in profesorjev – vse je tako novo, sveže in drugacno. Mnogi pravijo: 
»To je gimnazija, ni kar neka šola kar tako - to je gimnazija, ki vzgaja, nas uci delavnosti, 
strokovnosti, marljivosti, vestnosti, odgovornosti … «. 

Vse je zelo resno, uceno, uniformirano, digitalizirano, skorajda znanstveno. Pogrešamo 
domacnost, pristnost, majhnost ter utecenost osnovnošolskih vsebin. Mucno je 
že samo zbujanje in vstajanje iz tople postelje še skoraj sredi noci ter zvonjenje budilke 
ravno med najlepšimi sanjami, kar te že na zacetku dneva (ali sredi noci) lahko 
spravi v slabo voljo. Potrebno se je še na hitro obleci, umiti, si pripraviti torbo za v 
šolo (narediti še kakšno domaco nalogo, ce prejšnji dan ni bilo casa), potem pa še 
cakanje na avtobus v mrzlih jutranjih urah in neskoncno dolga vožnja do šole … Pouk 
se pricne že ob 7. uri zjutraj, pa še priti je potrebno do Novega mesta! V domacem 
kraju osnovne šole pa smo do te ure lahko celo spali. A si lahko predstavljate! Po 
možnosti na poti ujamemo vse rdece luci na semaforju in pridemo v razred kakšno 
minutko za profesorjem. Na dnevnem redu je še osem šolskih ur, ki jim vcasih kar ni 
in ni konca. Ko pridemo domov, pa se ucenje razvlece tudi v pozne nocne ure, 
saj je snovi za predelati na pretek. In tako dan za dnem, iz tedna v teden, prevozili 
pa smo šele štiri mesece nove, drugacne in ovinkaste poti. Iz vseh predstavljenih 
razlogov, ki tarejo mene in vse moje sošolke in sošolce, sem se odlocila zbrati nekaj 
nasvetov, kako bi si olajšali bivanje na gimnaziji – pravijo, da tu vzklijejo in dozorijo 
le najboljša semena. Pa preidimo k bistvu: 

1. Šolsko torbo si pripravi zvecer, saj tako prepreciš, da boš zjutraj pozabil na kakšen 
zvezek (vcasih se spomniš še narediti kakšno domaco nalogo, ki si jo spregledal), 
v njej pa imej tudi toaletno torbico z osnovnimi artikli (robcki, vazelin za ustnice, 
obliž, kremo za roke ipd.) ter dežnik. 
2. Zvecer si pripravi oblacila, ki jih boš naslednji dan nosil v šoli. 
3. Telefon z alarmom daj na drug konec sobe, da se zagotovo zbudiš in ne zaspiš 
nazaj, kar pa je pozitivno tudi zaradi škodljivega vpliva sevanja. 
4. V rokovnik si napiši zaposlitve, zadolžitve in aktivnosti za ves teden, prav tako 
nacrt glede narocila tedenske malice. 

5. Vsako jutro si zaželi lep in uspešen dan, povej si, da si edinstveno in neponovljivo 
bitje, kar bo pripomoglo k boljšemu osebnemu razpoloženju, delovanju in samozavesti. 
6. Da si zjutraj hitreje pocešeš lase, si pomagaj s sprejem za lažje razcesavanje, na 
zalogi pa imej tudi šampon za suho umivanje las, ce zjutraj ugotoviš, da so že mastni 
in nimaš casa, da bi si jih na hitro umil. 
7. Zvecer si nareži sadje in ga daj v hladilnik, tako imaš zjutraj že pripravljen zdrav 
zajtrk, priporocljivi pa so tudi jogurt in posodica s polnovrednimi kosmici iz žitaric 
ter plastenka vode. 
8. Vsako jutro spij vodo s citrusi, da si preskrbljen z osnovnimi vitamini. 
9. Ko se uciš, imej pospravljeno sobo (ce ne gre drugace, se uci v sestrini ali bratovi 
sobi, ki je pospravljenja), kljub temu da velja pravilo, da se je najbolje uciti vsak dan 
na istem mestu. 
10. Med ucenjem poslušaj instrumentalno glasbo za sprošcanje. 
11. Med branjem žveci žvecilni gumi, saj so tako možgani bolj aktivni. 
12. Med ucenjem bodi obut v nogavice in copate, da te ne bo zeblo in se boš lahko 
100 % posvetil ucenju ter se pri tem pocutil udobno in toplo, na stolu pa imej manjšo 
odejo, da se lahko pokriješ, še posebej v teh mrzlih, mrzlih zimskih dneh. 
13. Za ucenje si napiši barvne zapiske ali miselne vzorce. 
14. Ko se uciš, na telefonu ugasni WI-FI, da ne sprejemaš obvestil, ki bi lahko preusmerila 
tvojo pozornost in te zmotila pri ucenju. 
15. Doloci, koliko casa se boš ucil in si odmeri tudi prosti cas – ne pozabi na gibanje 
na svežem zraku. 
16. Nad pisalno mizo si nalepi motivacijske citate, da te bodo spodbujali pri ucenju 
tudi ko bo še tako utrujajoce. 
17. In nenazadnje, ne pozabi na komunikacijo s prijatelji in s svojo družino – ni dobro, 
da si samo zaprt v sobi in posvecen ucenju, potrebno je komunicirati tudi s prijatelji 
in z družinskimi clani ter se predvsem s starši pogovarjati o vsakdanjih pripetljajih, 
dogodivšcinah in problematikah. 
Drage dijakinje in dijaki, teh 17 tock je kar vrelo iz mene, kar pomeni, da so ti 
nasveti resnicno preizkušeni in dragoceni. Nihce nas ne more razumeti tako, 
kot se lahko razumemo med seboj, ker smo v isti vlogi, v enaki situaciji in 
okolišcinah. Verjamem, da nam bo vsem skupaj lažje, ce si bomo meds eboj 
pomagali, komunicirali, se bodrili, vzpodbujali, motivirali in ce bomo drug 
drugemu prijatelji. 

Imamo že enotna oblacila - tople puloverje, ki nas grejejo, imamo voljo in 
hotenje in imamo globino svojih src – imamo skupen prostor, obsijan z zlato 
svetlobo na kocu tunela, kamor pridemo po štirih letih naših skupnih poti … 

-Ajda- Lea Jakše, 1. c 


TISTI OD TM DOL 

Pogovor z bivajocim v azilnem domu 

Raznolikost je del našega vsakdanjega življenja. Tako v kulturi kot ljudeh, ki živijo 
na našem ozemlju. Slovenija je z migracijami v zadnjih letih postala zelo raznolika 
dežela. Migranti po navadi ne pridejo v Slovenijo prostovoljno. V to jih silijo razmere 
in okolišcine. Prvi koraki v novi državi so za vsakogar težki, ampak na vse se da 
privaditi. Za to poskrbijo v ustanovah, ki tem ljudem pomagajo k hitrejši integraciji 
in socializaciji. Tudi v Sloveniji imamo azilne domove, najvecji je v Ljubljani na Vicu. 
Trenutno je v domu 150 ljudi, od tega najvec moških. Sprejemanje novih ljudi poteka 
pod velikim nadzorom. Ljudi imajo na zaprtem oddelku en teden, kjer so zelo 
omejeni, saj lahko grejo ven le petkrat na dan. Najvec ljudi prihaja iz Alžirije, Pakistana, 
Sirije, Irana, Iraka, Afganistana … Delijo jih v dve skupini - na begunce in ekonomske 
migrante. Ljudje in predvsem mediji tem ljudem dajejo negativen predznak, 
ceprav jih ne poznajo. Ne poznajo njihovih zgodb in travm, ki so jih morali preživeti, 
da so prišli do sem. Vsaka zgodba je individualna, na svoj nacin težka in travmaticna. 
Taka je tudi zgodba 48-letnega Iracana. Razmere v Iranu trenutno niso najboljše, še 
posebej ce si Kurd. Ceprav je Iran dežela raznolikih narodnosti, kot so Kurdi, Turki, 
Perzijci in drugi, najvecji problem za oblast predstavljajo ravno Kurdi. Nedolžni 
ljudje so dan za dnem utišani, zaprti zaradi svojega mišljenja, govora, oblek … Ljudje 
pa si želijo le svobode. Ravno želja po svobodi je pripeljala v Evropo tudi njega. 
Ciljna država je bila Nemcija, posebej zaradi velike ponudbe dela, vendar je bil po 9 
mesecih poslan nazaj v Slovenijo, kjer je sedaj 6 mesecev. Njegova pot v Evropo je 
bila težka, kruta, polna nevarnosti, ki si jih ne znamo predstavljati. Od džungle, rek 
do gora … nic ni smelo biti ovira na poti do cilja. 2 meseca hoje in le malo potovanja 
z avtom. Kdo od nas si lahko predstavlja kaj takega? 4 ali 5 dni brez hrane in pijace, 
zgolj ti in boj za preživetje. In nenazadnje, ali je vse skupaj res vredno 3500 evrov 
na osebo? Za nas nekaj cisto nepredstavljivega. On je potoval s svojim sinom, medtem 
ko so oce, žena in hcerka še zmeraj v Iranu in cakajo, kdaj se jima bodo lahko 
pridružili v Sloveniji. Slovenijo ceni bolj, kakor jo mi sami državljani. Ljudje so bili 
do njega prijazni in so z njim ravnali cloveško, cesar v drugih državah ni doživel. 
Da niso vsi ljudje enaki in nasilni, dokazuje njegovo življenje in ambicije za prihodnost. 
Odpreti restavracijo z iransko hrano in se pogovarjati z mladimi o Kurdih (kar 
je pri nas dokaj nepoznano), sta njegovi najvecji želji. Vsekakor pa si želi v Sloveniji 
spoznati še druge Iracane in imeti zopet ob sebi svojo družino. V njem tli tudi 
kancek upanja na ponovno vrnitev v Iran, vendar le v primeru spremembe oblasti. 
Azilni dom mu ponuja tudi ucenje slovenšcine in matematike 5 x na teden. Kljub do-
brim socialnim delavcem v azilnem domu pa se v njem ne pocuti najbolje. Obcutek 
je kot v zaporu, saj si tako omejen in na vsakem koraku lahko srecaš varnostnika. Ob 
zakljucku najinega pogovora pa si je še zaželel, da bi mi bolje poznali Kurde in se vec 
izobraževali tudi o drugacnih kulturah. 

- Leja Verbic, 4. d 
IZ FILMSKEGA SVETA 


Kritike aktualnih filmov 


ZVEZDA JE ROJENA (4. 5/5 *) 

Po vecinski zdolgocasenosti gledalcev med gledanjem dve uri in cetrt dolgega filma, 
je udaren konec poskrbel za to, da smo vsi kot pribiti v joku obsedeli na stolih in se 
zaprepadeni le stežka pobrali iz dvorane. Da bi film pustil na nas takšen vtis, si želimo 
vsi. 
Zgodba »Zvezda je rojena« je v slabem stoletju in posnetih že 4 razlicicah istoimenskega 
filma (original iz leta 1937, 2. iz 1954 z edinstveno Judy Garland in predhodnik 
letošnjega iz leta 1976 z Barbro Streisand) postala pravi mit Hollywooda, ki se ga 
gledalci kar ne navelicajo. Je zimzelena zgodba o tragicni romanci med zvezdniškim 
pevcem, katerega življenje jadrno pada proti dnu (v tem filmu Bradley Cooper), in 
nadobudno pevko, katere kariera se naglo vzpenja v višave (Lady Gaga). 
Zvezda je rojena je režijski prvenec Bradleyja Cooperja (zvezdnik franšize Prekrokana 
noc), ki je film tudi produciral in blestel v glavni vlogi kot Jackson Maine. Njegov 
Jackson je clovek, cigar talent in uspeh ne moreta uravnotežiti njegove globoke 
mržnje do lastne biti, Ally pa je polna upanja, s prav toliko talenta, vendar z vecjo 
zmožnostjo kontrolirati ga. Igralca imata cudovito kemijo, ki nam dopušca verjeti v 
vse plasti njune ljubezni. 
Izbira Lady Gaga se je izkazala kot genialna; snela je masko mega pop zvezdnice in 
se pokazala v novi, prizemljeni in ranljivi luci, kar daje njenemu liku - Ally Campana 
- pridih avtenticnosti. Cooper je igral na veliko noto in uspelo mu je zgodbi dati 
zasluženo velicino: intimnost kot tudi kinematografsko velikopoteznost- od intimnih 
trenutkov med ljubimcema, ko svet izgubi pomen, do enormnosti sveta, ki jo lahko 
zacutita na skupnih nastopih na Jacksonovi turneji. Scene s koncertov so odlicne dajo 
nam visceralen obcutek, kako je biti na odru, doživljati cunami adrenalina in 
adoracije. Naj kot zanimivost dodam, da so te scene iz dejanskih glasbenih festivalov, 
npr. Coachella. Skladbe so me s svojo lepoto in bolecino presunile. Oba pevca sta 
vse pesmi odpela v živo in me navdušila z mocnima in lepima vokaloma. Prepricana 
sem, da lahko za najbolj udarni pesmi Shallow in zakljucno I’ll never love again 
pricakujemo najmanj nominacijo za Oskarja, nasploh pa je celotna glasbena podlaga 
cudovita in kvalitetna. 
Filmu bi lahko zamerili nekaj pomanjkljivosti, kot denimo ponavljajoc se scenarij, 
delno plitvost zgodbe (pomanjkljivo se dotakne Jacksonovega alkoholizma in depresije 
ter odnosa z njegovim starejšim bratom) ter ne dodobra izpeljane teme, katere 
ozadja ne spoznamo. Vendar pa pozitivni aspekti vsekakor izpodrinejo slabe in 
kot celota je to odlicen film, vsekakor vreden vašega casa. 


4544 
BOHEMIAN RHAPSODY (3. 5/5 *) 

Film je poklon legendarni skupini Queen ter ekscentricnemu glavnemu pevcu Freddyju 
Mercuryju, ki je kljuboval stereotipom, zavracal družbene norme ter postal ena 
najbolj vplivnih in oboževanih osebnosti prejšnjega stoletja. 
Ozirajoc se na mnoge dobro publicirane težave, na katere je film naletel od 
oznanitve produkcije 2010 do koncanega izdelka 2018 (Malek je zamenjal Sacho 
Barona Cohena, ki je prekinil sodelovanje, režiser Dexter Fletcher je že proti koncu 
snemanja zamenjal od projekta odstranjenega Bryana Singerja), marsikdo meni, da 
je velik uspeh, da je bil film sploh dokoncan. Rami Malek, ki je upodobil Mercuryja, 
je vlogo odigral briljantno in me s svojimi eksaktnimi posnemanji Mercuryjevega 
eksplozivnega nacina nastopanja, ekstravagantnega vedenja in energicne odrske 
prezence popolnoma navdušil. 
Nastopi, še posebej tisti z Live Aid-a, so bili velicastni in bodo gotovo navdušili vse 
oboževalce. Glavni problem filma je, da ostaja v varnih okvirjih in ne pojasni kompleksnega 
odnosa med Mercuryjevim hedonizmom, prikrito homoseksualnostjo ter 
odrsko in zasebno prezenco. Film se v prvi vrsti poklanja Mercuryju kot zabavljacu 
in ne ravno Mercuryju kot osebi. Zmotilo me je tudi, da se Mercury že od zacetka 
zdi popolnoma formiran kot glasbena osebnost in stoodstotno samozavesten, da se 
bo vse izšlo fantasticno. Dialog je na momente tako klišejski in visokoletec, da izgubi 
verodostojnost. 
Zmotilo me je, da so zadnja, najbolj ustvarjalna leta njegovega življenja po diagnozi 
z AIDS-om prikazana le bežno. Bližajoca smrt ga ni zavrla, v njem je prebudila še 
vecjo ustvarjalno silo in življenjski žar (Navsezadnje je bil Mercury clovek, ki je na 
svojo diagnozo odgovoril s pesmimi Who Wants To Live Forever? in The Show Must 
Go On). 
Film je vreden ogleda, vendar so previsoka pricakovanja odvec. Ceprav sem sama 
pred ogledom vedela bore malo o življenju Queenov in sem se ogleda veselila, me je 
film pustil mlacno. Vsekakor pa utemelji zapušcino enega najbolj legendarnih bendov 
vseh casov, katerega spevne melodije bodo še dolgo odzvanjale v srcih ljubiteljev 
glasbe, sanjacev in outsajderjev, med katere so se prištevali tudi Queeni sami. 

VDOVE (4/5 *) 
V cikaškem kriminalnem podzemlju 4 možje umrejo po katastrofalno neuspeli tatvini. 
Njihove vdove so prisiljene zbrati 2 milijona €, ki so jih njihovi možje ukradli 
kriminalnemu mogotcu, saj je denar zgorel. Podajo se na lasten podvig - oropati 
politicno vplivno družino – vzporedno pa v ozadju poteka izprijena politicna tekma 
za dušo mesta. Scenarij je z Oskarjem nagrajeni režiser Steve McQueen (Dvanajst let 
suženj) po predlogi britanske istoimenske nadaljevanke (1983) spisal v sodelovanju s 
kraljico kriminalk Gillian Flynn (Gone Girl). 
Fantasticno zasedbo sestavljajo oskarjevka Viola Davis v glavni vlogi kot žena voditelja 
tolpe Harryja (Liam Neeson), Elizabeth Debicki - vdova ter žrtev psihicno in 
fizicno nasilne zveze, iz katere se je naucila, da mora biti lepa in ne sme postavljati 
vprašanj, Michelle Rodriguez - vdova, ki ji je mož po smrti zapustil same dolgove, 
Cynthia Erivo - mati samohranilka, ki se pridruži roparskemu podvigu, Colin Farrell 
v vlogi kandidata za župana iz ugledne, premožne družine, Brian Tyree Henry kot 
njegov nasprotnik in lokalni šef kriminalne združbe ter moj osebni favorit Daniel 
Kaluuya (Crni panter), ki blesti kot psihopatski Jatemme - brezcutna in krvolocna 
desna roka slednjega. 
Dogajanje je postavljeno v Cikago leta 2008 (ko je stopnja umorov v mestu doživela 
porast za 15 %). Mesto uporabi kot pesimisticno metaforo za Ameriko v mikrokozmosu 
in iz ozadja vešce opozarja na revšcino, nasilje, korupcijo ter kaj pomeni biti 
manjšina v modernih ZDA. izpostavila bi enega najpretresljivejših prizorov, ko v ozadju 
spremljamo razvnet pogovor o politicni moci, pred našimi ocmi pa se mestna 
pokrajina spremeni od obubožanih slumov do premožnih cetrti v le dveh minutah 
vožnje, kar pripoveduje kruto zgodbo neenakosti in družbenega prepada. 
Režiser se vedno znova vraca k istemu vprašanju: Kako dobro poznamo ljudi, ki 
jih ljubimo? Ljudi, ki trdijo, da imajo radi nas? Inscenacija je odlicna kot je tudi 
stilisticno realisticno in surovo – mojstrsko snemanje. Premika se v pocasnem, 
razmišljujocem tempu, gnanem od bridkosti, groze in obupa bolj kot od poznanih 
motivov pohlepa, ambicije in upora. Dve uri minita kot bi mignil in mini-serija 
bi bila mogoce še boljša izbira za tako kompleksno zgodbo, saj se nekatere scene 
proti koncu zdijo prenagljene, koncni obracuni potrebujejo vec globine in liki vec 
karakterizacije. Ogled bi vsekakor priporocila, vendar se ne nadejajte zabavnega, z 
akcijo nabitega filma v stilu franšize Oceanovih. Pripravite se na moralno zahteven, 
temacen in hipoma srhljiv triler, raziskujoc cloveške slabosti in težave- tako na osebni 
ravni kot tudi na ravni širše družbe. 


SMRTONOSTNI STROJI(2. 5/5 *) 

Kataklizmicna 60-minutna vojna je razdejala svet, kot so ga poznali nekoc. V postapokalipticnemu 
svetu so preživeli nekdaj staticna mesta razvili v mobilna, ki se 
borijo za preživetje, in vecja predatorska mesta (London), ki pod filozofijo &quot;municipalnega 
darvinizma&quot; lovijo manjša z namenom zaseci njihove surovine. 
Premisa, ki temelji na prvem delu istoimenske tetralogije britanskega pisatelja in 
ilustratorja Philipa Reeva iz 2001, je odlicna, vendar pa film žal vecinsko ni dosegel 
visokih pricakovanj oboževalcev knjižne predloge niti oboževalcev YA postapokalipticne 
fikcije, ki je nasploh po priljubljenosti pocasi v zatonu. Visokoproracunska 
produkcija se je kljub priznanim umetnikom, pridruženim ekipi z izgubo, ocenjeno 
na 125 mio dolarjev, uvrstila med najvecje flope preteklega leta. Pod režijo se je podpisal 
z oskarjem nagrajen mojster posebnih ucinkov Christian Rivers (King Kong), 
kot producent in scenarist pa je pri produkciji sodeloval Peter Jackson, režiser trilogij 
Gospodar prstanov in Hobit ter King Konga. 
V ospredju spremljamo zgodbo dveh popolnoma disparatnih ljudi: Hester (igra jo 
Hera Hilmar) ter Toma (Robert Sheehan), katerih usodi se združita, ko skušata skupaj 
prepreciti zaroto vodilnega zgodovinarja Londona Valentina (Hugo Weaving, ki ga 
poznate kot agenta Smitha iz Matrice) proti staticnim mestom na Daljnem vzhodu. 
Zgodba, originalno polna zarot in politike, je prvotno ciljala na odraslo publiko, a je 
bila zaradi zahtev studia Universal prirejena za otroke in najstnike. Z žalostjo povem, 
da me je film kljub fascinatni, edinstveni zgodbi zaradi mnogih napak nekoliko 
razocaral. Pomanjkljivo orisana zgodovina in razvoj tega futuristicnega sveta se 
odražata v nedorecenosti kompleksne zgodbe, katere temeljitejše pojasnilo bi bilo 
potrebno za razumevanje dogodkov, odvijajocih se v filmski sedanjosti. Tako se film 
bolj kot zacetni film serije zdi kot epski zakljucek, kjer so nam bila vsa pomembna 
dejstva dana že v predhodnih filmih. Menim, da bi bila za takšno zapleteno zgodbo 
boljša izbira miniserija, kjer bi ta svet in dogajanje v njem lahko natancneje raziskali. 
Prav tako vecina likov, ki jih je morje, kljub odlicnim igralcem ni dodobra razvitih 
(kar je seveda v filmu težko prikazati) ter tako izpadejo enodimenzionalni in 
nezapomljivi. Morda najbolj izstopajoc lik, s katerim gledalci najlažje socustvujejo, 
je Shrike, od mrtvih obujen morilski robot. Njegovo bridko življenje in iskrena 
ljubezen do cloveške deklice sta globoko ganljivi. Vizualno osupljiv film v steampunk-
futuristicnem stilu je prava paša za oci, cudoviti pa so prav tako kostumi, 
vizualni efekti in dizajn produkcije. Ce vas je zgodba pritegnila, vam srcno priporocam 
branje istoimenske serije, ki ima že desetletje veliko oboževalcev in vas bo 
gotovo navdušila. 

-Kim Malnaric, 4. b 
46 
DAN ŠTEVILA PI 
14. marca praznujemo dan števila pi, saj v angleškemu zapisu ta datum zapišemo kot 
3.14, kar je enako najbolj znanemu približku te matematicne konstante. V letošnjem 
letu smo ta dan obeležili z recitiranjem decimalk števila pi, z natecajem za najboljšo 
pito in najboljšo piezijo. Triclanska komisija se je odlocila, da je najboljšo piezijo 
prispevala Lara Strniša, na drugo mesto se je uvrstila Zoja Retelj, na tretje pa Enej 
Zemida. Osemindvajset dijakov se je odlocilo sodelovati na natecaju za naj pito. Po 
mnenju komisije je najboljšo spekla Mojca Muhic, drugo mesto je osvojila pita Lare 
Gašpar, tretje mesto pa sta si razdelila Arne Gašperšic in Nastja Lavric. Za deklamiranje 
števila pi so se opogumili trije dijaki. Najboljša je bila Špela Muhic s 146 pravilno 
deklamiranimi decimalkami. 
TEBI 


Boš v meni, 
z menoj, 
odkrivala pi, 
iskala sanje, 
kot nekoc? 
Potihoma, 
nezavedno 
odvržeš utopljeno bit 
in jaz poskušam tebe cutiti, 
ne videti. 
Tvoj ali moj nekdanji jaz? 
Se obupano sprašuješ. 
Cutiš nostalgijo, 
ki iznenada preplavi telo. 
V elegicnem poljubu, v dotiku 
obcuduješ mir, 
nenamerno razodeneš bol, 
vzbudiš svojo, 
v nevednosti ubito ljubezen, 
in zlomljenim, 
krvavecim 
košckom srca 
oblikuješ svoj svet. 


Lara Strniša, 2. d 


PIEZIJA 


Vau! 
A! 
Piši! 
Zloge izmišljuj si, 
Besede crkam daj. 
Himna, komedija, tragedija, 
Piezija, pravljica. 
Kaj to boš sestavil? 
Piši, gazelo to napiši! 
Glej! 
Ali pac? 


Razmisli res, pi piezijo izmišljuj raje. 
Pretehtaj si možnosti, rimarije. 
Piši o ljubeznih! 
Sovraštvu, cudakih 
O! 
Nikoli. 


Zoja Retelj, 1. d 



PRETEKLOST, SEDANJOST, PRIHODNOST 


Iti v zoro, 
v konec poznanega, 
na lepoto sveta. 


Tam vidiš galerijo harmonije, radosti, odlocitev, 


Dan, ki gre. 
Pretekli udar custev, 
ki zmeraj urok nad nas posiplje. 
Dan, ki zakriva skrivnost, zaide. 
Prihodnost bo narejena, 
nedvomno bila v odlocitvi vsakega. 
V upanju prestopit dan izjemnega zacudenja. 


Iti bližati dnevu. 
V zapušcenem mraku razumeti, 
ko skrivnosti poslovijo cudesom casa. 
Preboleli bomo muke, smrti, trpljenja. 
Ko smo najhujšega tekmeca ustavili, 
z zmagam prevladali srecni, 
se združimo skupaj, 


Za prihodnost svobodam izjemnega življenja. 


Cudoviti darovi so trajanja sedanjosti. 
Raj vsem kulturam iz sveta. 


Naš svet, je z mislimi obdarovana kletka ujetega cloveštva. 
Pobegnit si z jezo, silovito aspiracijo svobodne bodoce zarje. 


V dar, ki neomejen je, 
smo naklonjeni voditi usodam, 


naše obstoje kontrolira univerzum ali odlocamo sami zase. 


Lastno prihodnost pridobimo, kadar gremo predpisano usodo opustiti. 


Enej Zamida, 1. d 



1. mesto 
3. mesto 
4. mesto 

Recept za drugouvršceno pito 


-ta Einstein ( jabolcna pita) 

SESTAVINE 

Testo 

350 g moke 
pol zavitka pecilnega praška 
1 zavitek vaniljevega sladkorja 
120 g sladkorja v prahu 
150 g margarine 
2 rumenjaka 
4 žlice kisle smetane 

Nadev 

jabolka 
80 g sladkorja 
1 žlica drobtin 
šcep cimeta 

POSTOPEK IZDELAVE 

Moko in pecilni prašek presejemo na delovno površino. Dodamo 
margarino, sladkor, vaniljev sladkor, rumenjaka in kislo smetano ter 
zamesimo testo. Testo naj malo pociva na hladnem. Medtem naredimo 
jabolcni nadev. Jabolka naribamo, dodamo sladkor, cimet ter 
drobtine. Testo razdelimo na dva dela in razvaljamo. V pekac položimo 
prvo plast, nadevamo z jabolcnim nadevom ter pokrijemo z 
drugo plastjo. Pecemo pri 180 stopinjah približno 60 minut. 


Lara Gašpar 

50 51 



NATECAJI 


EVROPA V ŠOLI 


Na letošnjem natecaju Evropa v šoli so naše dijakinje dosegle izvrstne uspehe. Tema 
natecaja za šolsko leto 2018/2019 je bila Snemimo roza-modra ocala: Ustvarjajmo 
družbo enakih možnosti in priložnosti za dekleta in fante. 
Na likovnem natecaju je 1. mesto dosegla Neža Hocevar z delom Stopimo skupaj, 
na literarnem natecaju je 2. mesto dosegla Eva Šubic z delom Za boljši svet, na fo-
tografskem natecaju pa je 3. mesto dosegla Živa Valentincic z delom Moc je v meni. 
53Foto: Živa Valentincic, Moc je v meni, 3. mesto 
Obtožena carovništva, 
gleda, kako se njena ljubezen 
do zdravilstva in ljudi 
topi v ognjenih zubljih. 


Umre z upanjem, 
da bodo nekoc razumeli, 
ogenj 
v njenih oceh. 


S kroglo v glavi 
ve, da še ne more oditi 
iz mesta, 
ki se mu pravi svet. 


Ker je prevec bitk 
ostalo 
nedokoncanih. 
Malala odpre oci. 


Danes pokajo žulji 
mnogih generacij, 
slavnih in pozabljenih žensk. 


Storjene krivice, 
so prinašale moc. 
Njihovi bolecini, 
je vladal pogum. 


ZA BOLJŠI SVET 

Vezalo jih je 
vedenje, da je cas, 
da cloveštvo izbere 
novo pot. 


Tako izpod njihovih žuljev 
pocasi nastaja 
zaceljena družba. 


Kjer ima vsak izbiro 
med roza in modro, 
med starim in novim, 
med tipicnim in drugacnim. 


Svet, 
kjer so stereotipi, 
vedno bolj bledi. 


Vendar žulji, 
še vedno ostajajo. 
Majhni in neopazni, 
veliki in boleci … 


Vztrajno krvavijo 
in opominjajo, 
da je vcasih 
zakon le na papirju, 
enakost samo v zraku, 
pravice lokalne, 
namesto globalne. 


Zato vsak dan 
pojdimo v svet, 
z upanjem in vnemo, 
dolžnostjo in pravico, 
da bomo tudi danes 
soustvarjali 
boljši svet. 


Svet, ki daje, 
enake možnosti, 
enakim ljudem. 


Saj smo vsi eno. 
Vse nas poganja 
isti utrip 
ljubezni in svobode. 


Vse nas poganja 
isto srce. 


Naj bo prav tvoj žulj tisti, 
ki bo spremenil svet. 


Eva Šubic, 2. b 


NATECAJ ZA NAJBOLJŠE LJUBEZENSKO 
PISMO 


Dijakinja Neža Cerinšek, 4. c je na Literarnem natecaju za najboljše ljubezensko 
pismo 2018, ki ga organizira društvo KD Josipine Turnograjske v sodelovanju z Obcino 
Preddvor in Zavodom za turizem Preddvor, dosegla 1. mesto v kategoriji srednja 
šola. Letošnja temanatecaja je bila ljubezen do samega sebe. 

Vsem, ki si v podobnih mislih pravijo jaz. Tudi tebi! 
Preden sem se odlocila zazreti vase in na listu udomaciti te besede, ki jih pišem 
zdaj, sem se dolgo spraševala, ce je to sploh vredno, smiselno, pravicno … Zakaj 
bi pisala nekomu, ki ga v resnici ne maram, ki ga ne ljubim, ne spoštujem in ne 
cenim. Da bi lagala? Cetudi sem to jaz. Ravno zato, ker sem jaz. 
In naj naslovnik tokratnih besed ne bom jaz danes, temvec dekletce, ki je v svet 
radovedno zrlo mnogo dni pred vceraj. Ampak zakaj je tolikokrat lažje ljubiti to, 
kar je ovito v celofan nostalgije, cetudi takrat, ko temu ni bilo tako, tudi ni bilo 
mogoce govoriti o silni in iskreni ljubezni. 
Na vprašanje, kdo so moji vzorniki, rada v jeziku sarkazma odgovorim, da sem 
to jaz cez 30 let. V upanju, da bom cez 30 let tako dober, srcen, pošten clovek, 
da je to pravi odgovor. In da bo meni cez trideset let navdih moj duh v mojem 
telesu cez 60 let, saj nikdar ne moreš biti popolnoma zadovoljen s tem, kar si, 
cetudi zadovoljen s tem, kar imaš. Tako tudi up, da mi bo lastna koža najljubša 
obleka, prelagam na dan, ki si pravi nikdar. 
Se pa vseeno sprašujem, kaj je razlog, da ljubezni do sebe ne gojim, za razliko 
do razlicnih odtenkov sebe, za katere sem silno hvaležna. 

MOJ JEZIK, katerega zvena se nikdar ne navelicam. Slovenšcina, ki se ji rada 
poklanjam, v kopreni njene melodije si ustvarjam zapušcino, tu išcem tolažbo, 
pogovor, pletem kupcije in ustvarjam upe za prihodnost. Pišem o vsem in 
vsakomur, ki ga ljubim, obcudujem, mu zaupam. V ritmu njene bolecine 
raztapljam besedo, da dobim tolažbo, odgovor, pojasnilo, potrditev. Da 
zmagam bitko, izbrišem krivico, ustvarim resnico, ki ne boli. V njenem ritmu so 
pisali mnogi umetniki, znanstveniki, modreci, ki jih spoštujem. Pišejo moji 
starši, babice in dedki, sorodniki, prijatelji, znanci, ki mi z nasmehom pozdrava 
polepšajo dan, ki jim rada darujem košcek svojega srca. Bodo pisali in brali moji 
otroci. Zgodbe, ki so nastale v srcih tistih, ki so si ponosno rekli Slovenci ravno 
zaradi našega skrivnostnega, enkratnega jezika, so mi barvale otroštvo. Jo tako 
ljubim, ker je moja. Cetudi ne ljubim sebe. A mi njen spev mi daje možnost, da 
pišem tudi o sebi. Torej? 

MOJA KRI, ki v sebi skriva tudi tisto moje babice in dedka, mojih staršev … 
Prednikov, ki jih ne poznam, a jih imam rada. Me zanimajo njihove zgodbe. Ja, 
tiste, ki jih obožujem. Ce zanikam ljubezen do sebe, torej tudi zanikam ljubezen 
do njih. Jih tajim … A tega ne bom dopustila! Ne bom pozabila svojih korenin. 
Prav, priznam. Ocitno se vsaj malo ljubim. 

MOJA PRIHODNOST, ki se bo utelesila v mojih otrocih. Za katere vem, da jih 
bom oboževala, cetudi si danes še niti zvezde ne lastijo. Prihodnost, ki jo bodo 
bogatili spomini na današnje dni in ji dajali vrednost upi, sanje, želje in cilji. 
Mnogi pišejo pisma sebi ob domnevno pomembnih prelomnicah in se v njih 
sprašujejo, kaj in kdo bodo takrat, si obljubljajo, da vse enkrat mine – tudi 
najbolj trpke skrbi, se pozabijo najbolj ostra razocaranja in zacelijo najgloblje 
rane. 

Jaz pa to pismo pišem sebi v tem trenutku. Saj je to vse, kar bom in sem bila. 
Vsemu, kar sem. Kar je moj jezik, moja kri in prihodnost. Moj jaz, ki zdaj po 
svetu pušca zgodbo mojih prstnih odtisov, ki pletejo misli za moje ljube, ki še 
niso uzrli modrine neba, zame cez 30, 60 let. Za dan, ki mu danes pravim 
nikdar. Trenutek, ko mi bo preostalo le bitje mojega srca in bo to v tej drobni 
pršici neutelešenega edina melodija – zato vredna, zato neprecenljiva. 
Do takrat pa bova z jazom še naprej razmišljala. In, upam, ustvarila kaj 
cudovitega. Vrednega nasmeha, spomina. Vrednega ustvarjanja utripa srca. 

- Neža Cerinšek, 4. c 

HAIKU NATECAJ 

Gimnazija Vic in Cankarjev dom sta tudi v letošnjem šolskem letu razpisala natecaj 
za najboljšisrednješolski haiku v slovenskem, angleškem, španskem in nemškem 
jeziku. Na natecaj je prispelo 269 haikujev. Žirija je nagradila 23 haikujev, med njimi 
tudi haikuje Petre Hrastar, Andreja Kaferleta, Eve Novak in Ane Šenica iz 4. a. 

Zwei alte Herzen 
schlagen verbunden lauter. 
Meine Grosseltern. 


Dve stari srci 
skupaj mocno bijeta. 
Babica in dedek. 


Petra Hrastar, 4. a 


Es donnert und blitzt. 
Niederschlagswahrscheinlichkeit. 
kurz kurz kurz Kurzschluss 

Grmi in se bliska. 
Velika verjetnost padavin. 
kratek kratek kratek stik 


Andrej Kaferle, 4. a 


Die schwarzen Locken 
zieren dein hübsches Gesicht. 
Giftige Zunge. 

Crni kodri 
krasijo tvoj ljubki obraz. 
Strupen jezik. 


Eva Novak, 4. a 

Die Kunst bewundern. 
Durch die Galerie gehen. 
Du bist die Schonste. 


Obcudovati umetnost. 
Hoditi skozi galerijo. 
Ti si najlepša. 


Ana Šenica, 4. a 



PO STEZAH UMETNOSTI 


59
Utrip kulture se je letos z radostjo podil med gimnazijskimi hodniki. Gledališka skupina 
Goga je z nitjo Prešernovega dne spletla poezijo, razmišljanja o prozi in glasbo 
ter ob kavi, caju, suhih hruškah in piškotih pripravila prireditev, ki se je odvila kot 
lahkoten in brezskrben pogovor. Raznolikost je programu dodala glasbena skupina, 
katere melodija se je ovila okrog vokalov pevk, dogodek pa je v obliki scenarija in 
režije povezala Neža Cerinšek. 

Srecni smo lahko tudi, da šolska knjižnica ustvarja vzdušje, ki je v petkovih vecerih k 
sebi povabilomlade pesnike, interprete, pevce, glasbenike, ki so na GIMNM KANTU 
v intimnem in carobnem vzdušju delili svoja razmišljanja o življenju, svetu, cutenju... 

Pevskemu zboru so se v avtorskem muzikalu Neže Cerinšek In obrneš novo stran 
pridružili plesalci, pevci, glasbeni sestav in solisti, ki so 22. marca vse koticke velike 
dvorane Kulturnega centra Janeza Trdine preželi z mladostjo, igrivostjo, glasbo 
in plesom, ko so z nami delili zgodbo o bežanju, iskanju, odkrivanju, spoznavanju, 
mladosti. Življenju. 
Hvala gimnaziji, mentorjem in vsem, ki nas podpirate in nam prisluhnete, da v 
svetu, ki mu vcasih težko sledimo, ustvarjamo svoj, cuten, doživljajev in izrazov poln 
mozaik sveta. 

GIMNM KANT 

Šepet misli, ki dobiva zven s pomocjo glasu, inštrumentov ter publike in ga podpira 
razgled na mestne hiše, Ragov log in našo prelepo reko Krko se zbudi skoraj vsak 
mesec. No, takrat uzre luc kanavtorski vecer v naši šolski knjižnjici: GIMNM KANT. 
Na njem razlicni umetniki pokažejo svoje talente, navdušujejo in zabavajo goste. 

Nekaj talentov izhaja iz glasbenega koticka. Tam se ponavadi sliši zvok kitare in petja, 
saj se pojejo poznane ali pa celo nove, navdihujoce pesmi/skladbe naših gimnazijcev. 
Na knjižnih omarah pa se iskrijo risbe in slike naše nadobudne ustvarjalke (Špele 
Kajtna). Sliši se branje poezije in proze avtorskih ali pa nadvse priznanih del, kjer 
ponavadi svoj del doda tudi naš profesor Robert Šupe ter tako vecer naredi še bolj 
nepozaben. Na žalost ta dogodek ni vsak mesec, toda kreator teh vecerov profesor 
Tomaž Koncilja se vsakic potrudi, da je vecer res poseben. V mesecu marcu smo si 
lahko ogledali GIMNM PIKANT in v vzdušju dneva števila PI poslušali PI-ezijo ter se 
kot vedno posladkali s piškoti in cajem. 

- Hana Klemencic, 1. k 

6160Foto: Robert Kokol, Foto Asja Foto: Robert Kokol, Foto Asja 

PO POTEH LITERATURE 


OPAZOVALNICA 


Ostri piši vetra so dvigovali zaplate zlatega peska visoko v rano rdece nebo in jih v 
vrtincih premetavali naokoli, dokler se niso pocasi posedle nazaj na hladne jutranje 
sipine, od koder jih je vzdignil nov sunek zahodnika. Zrna in suhe kepe so se vrtincili, 
se kotalili, jadrali na svežem zraku, pristajali na tla, ponavljali zacaran krog vedno 
znova in znova, kot je to obicajno za vsa jutra. Ponoci v pušcavi ni vetra. 

Nebo je bilo prepolno oblakov, vsak se je vil v svoji posebni obliki in skoraj nedolocljivi 
barvi, kot bi umetnik vzel vse barve s palete, jih zlil v velik vrc in ga nato 
prekucnil na obzorje. Med meglicami in mavricnim puhom je nad horizont lezla velika 
rumena krogla, pocasi in lenobno se je vlekla navzgor in s svojim žarom razstirala 
meglicno zaveso. Kakor tista uveljavljena zvezda, ki je že sita nastopov, a vseeno ne 
more brez blešcecih žarometov in zlošcenega odra. Balter je s svojega položaja lahko 
videl cez nešteto in še enkrat toliko sipin, pešcenih dolin in 
posušenih štrcljev osamljenih grmickov. Žive barve vzhoda so ga slepile, daljnogled 
je le s težavo držal pred ocmi. Zenice so ga skelele in pred ocmi so mu poskakovale 
cudne crne packe, a je v svojem delu vseeno vztrajal. 

“Oci to bo stopilo,”; je pripomnil Gallen in z rezilom svojega žepnega noža postrgal 
po ovalnem kosu 
lesa. Ostra železna konica se je zarila v mehek material in v njem pustila globoko 
sled. Balter je z 
obraza umaknil bakreno pripravo in si pomel utrujene veke. 
“;Kaj pa naj delam? Kaj predlagaš?” 
“Nekaj, kar te ne bo trajno oslepilo.” 
“Ravnokar sem dobil noro idejo. Kaj pa, ce bi dejansko opravljala svoje delo?” Konice 
bledikavih las so se spustile s strehe opazovalnice, sledilo jim je široko porjavelo celo, 
ozek potolcen nos in prelepe oci barve razburkanega morja, ki so zdaj nepotrpežljivo 
merile Gallena in njegov pipec. Mladenic je premeril partnerja, kolikor ga je pac 
viselo iz nizke plocevinaste strehe, nato pa pospravil nož v nahrbtnik in skocil na 
noge. 
“Vcasih si tako zamorjen, bratec.” Lahkega koraka je pristopil k ograji in Balterja sunil 
v stegno, da mu je ta podal zarjavel daljnogled. Gallen ga je usmeril proti pisanemu 
obzorju in ob nenadno povecani kolicini svetlobe so se mu zarosile oci. Njegove niso 
bile tako udarne kot bratove, Gallenove šarenice so se svetlikale nežno rumeno, so pa 
bile popolni kontrast njegovim dolgim nocnim lasem, ki so bili 
zdaj spodviti v ohlapno figo na zatilju. Gallen je bil replika oceta. Balter je bil bolj 
podoben materi. Crnolasec je pripravo zopet podal bratu. 
“Že leta jih ni bilo. Lahko bi nehali zapravljati cas in se posvetili pomembnejšim zadevam.” 
“Dobro veš, kako starešine prezirajo tveganje. Dokler stoji Prisla in Downingovo 
oporišce, stojijo tudi opazovalnice.” 

“Nesmiselno je. Popolna potrata casa in energije.” Gallen se je s komolci naslonil na 
ozko leseno ograjo in si ogledoval svoje urejene nohte. 
“Kot da imaš kje za biti,” je Balter odvrnil z navihanim nasmeškom in si cevi znova 
pristavil k ocem. Blešceca krogla se je komaj opazno dvignila, ravno toliko, da ne bi 
mogli trditi, da je ostala na mestu. Gallena so pocasi zaceli najedati živci. 
“Mogoce pa imam. Ne da bi ti vedel.” Balterjev pogled je šinil po rumenih sipinah 
vzdolž razpotegnjenih barvastih oblakov. 
“Ne, nimaš. In vedel bi.” Gallenov melodramaticen vzdih je zmotil ubrano zavijanje 
vedno mocnejšega vetra. Balter ni niti trenil. 
“V treh urah boš že lahko v Liscini topli posteljici.” Ko so njegovi valovi znova šinili 
po oddaljeni ravnini, je stresel z glavo in pomežiknil. Ni bil preprican, ali je videl 
prav. 
“Kako zaboga pa veš za Lisco??” Mladenicev obraz se je namršcen obrnil navzgor, 
pripravljen, da bratu razpara creva. Balter je znova zaokrožil s pogledom, dokler se 
ni ustavil malce desno od po pozornosti hlepece zlate žoge. Vid ga ni varal. Nad horizontom 
so lebdele tri drobne crne pike, ki so vsako sekundo kancek zrasle. 

Gallen je Balterja prijel za nogo, da bi ga potegnil na plošcad, a ga je ustavil bratov 
pridušen šepet. 
“Streljaj.” Sprva se Gallenu ni zdelo, da sliši prav. Balter se je gotovo hotel le izogniti 
pogovoru o Lisci in kako je prišel do informacije, da se Gallen rad zadržuje v okolici 
in notranjosti dekletove hiše. Znova je potegnil bratovo nogo, tokrat siloviteje. Balter 
se še vedno ni premaknil. Ko je skozi daljnogled znova pogledal proti pikam, so bile 
te že za pol vecje. 
“Streljaj.” Gallen se je ustavil. 
“Pa saj ne misliš ... “ 
“Streljaj, Gallen, streljaj!” Balter se je oprijel droga in z enim gibom je bil že na 
plošcadi. Ob njegovim trdem pristanku se je prebudil tudi Gallen. Ceprav je v 
njegovi glavi vršelo od panicnih vprašanj in bojazni, ga je adrenalin vendarle pripravil 
do premika. Zgrabil je povezan lok in iz toka na tleh potegnil dolgo pušcico. 
Medtem je Balter že potegnil zatice in podrl pol strehe, ki je bila zdaj nevarno 
nagnjena. 
“Prekleto, Gallen, premakni se!” Fant je v naglici poprijel za tetivo in konico lesene 
pušcice usmeril proti zahodu. Tetivo je potegnil nazaj s tako silo, da je nekaj niti v 
vrvici popokalo, nato pa izpustil pušcico, katere vitko telo je poletelo v zrak natancno 
v nastavljen cilj. 

Balter je odvil lestev, ki je z vso svojo težo udarila v pesek in dvignila oblak prahu, in 
se zacel naglo spušcati. Poskakoval je kot divja opica, spušcal vedno vec stopnic, pri 
tem mu je v glavi plesala nejasna slika treh crnih pik. Take podobe ni videl že zelo 
dolgo. 

Zadnja dva metra lestve je preskocil in trdo pristal na neravno podlago, da so se mu 
stopala ugreznila v mlacno pešceno morje. Brat mu je sledil takoj, ko je podrl drugi 
del strehe, s sabo je nosil daljnogled. Balter je pograbil za škripec in ga zacel hlastno 
obracati. Zarjavela kovina se je sprva nevarno upirala in že je Balterjevo telo oblila 
panika, ko se je vrv le zacela navijati in kolesje vztrajno vrteti. Gallen je medtem dvignil 
bakren daljnogled. 
“Zaboga, kako so blizu!” Ob bratovem morilskem pogledu je utihnil, 


si obesil napravo okoli vratu in zacel navijati lestev. 

Plošcad je bila v pol minute na tleh, Balter je snel škripec in ga zaril v pesek, kolikor 
globoko je dosegel. Pike so bile zdaj že dovolj velike, da si lahko brez daljnogleda razlocil 
rjav trup z dvema širokima kriloma in velik dvokrak propeler. Brata sta se dobesedno 
vrgla na plošcad z zdaj tako nizko streho, da drugega kot ležati nista mogla. 

Hrup bencinskih motorjev se je vecal in vecal in Gallen je nehote zadržal dih. Balterju 
sta misli premetavali dve vprašanji: ali sta slucajno na kaj pozabila in so piloti to 
opazili ter ali so njuni sovašcani še pravi cas zagledali opozorilno pušcico. Po toliko 
letih miru so se vsi malce polenili, vkljucno z Balterjem samim. A ravno zaradi takih 
primerov ne bi nikoli smeli iz forme. Nihce ni pricakoval tega preleta. A so vseeno 
prišli. Civilizacija še ni obupala. 

Balter je pogledal proti mlajšemu sorojencu, ki je kukal skozi luknjo v ograji in opazoval 
vedno manjše silhuete letal. Dobro je vedel, da bratu po glavi roji isti do zdaj 
taktno potlaceni strah, ki pa ni okleval ob nenadni vrnitvi. Je njihova krinka po vseh 
teh letih koncno razkrita? Bo danes ta dan, ko bo njihova mala vas sredi pušcave po 
vseh desetletjih skrivanja postala vidna in bodo življenja njenih prebivalcev znova v 
nepopisni nevarnosti? 

ROBOT 

Nekje po praznini vesolja je plula ladja. 

Ta ladja ni bila ne posebno velika, ne posebno razkošna. V njej je bilo ravno dovolj 
prostora za nekaj raznovrstnih predmetov in za enega srednje velikega robota. 

Blip 

Robot se je vkljucil in malo pogledal naokoli. V notranjosti ladje je bilo vse tocno 
tako, kot je bilo zadnjic, le zunaj je nekaj svetlih pik ugasnilo, nadomestile pa so jih 
druge, na pogled ravno takšne, svetle pike. 

Robotu je bilo dolgcas. Ob svojem nastanku je bil najinteligentnejša stvar, ki se je 
kdaj pojavila na planetu, poslali pa so ga v to neskoncno tavanje. Potem, ko je nekaj 
ur razmišljal o tem, kako zdolgocasen je, si je, da bi si krajšal cas, že dva tisoc sedemstoosemnajstic 
povedal lastno zgodbo. 

Prihajal je s planeta po imenu Zemlja, na katerem so živela bitja, ki so sama sebe 
klicala »ljudje«. Ti ljudje so imeli zelo nenavaden odnos do drugega življenja v vesolju 
– vcasih so zagreto hoteli vzpostaviti stik z njim, pošiljali so vse vrste signalov in 
poslušali na vse nacine, ki so si jih zamislili, spet drugic pa so se obnašali, kot da jih 
nic ne bi moglo zanimati manj. A scasoma so ugotovili, da to drugo življenje mogoce 
ne bo razumelo njihovih elektromagnetnih signalov. Potrebovali so nekaj 
stvarnejšega, nekaj trdnejšega. Spomnili so se, da so njihovi predniki nekoc že poskusili 
nekaj takega, saj so na vesoljsko plovilo pritrdili plošco z vsemi, po njihovem 
mnenju nujnimi, informacijami. A kaj, ko so s plovilom kasneje izgubili stik in niso 
vedeli, kaj se je z njim zgodilo! »Poskus je bilo treba ponoviti, tokrat z novejšo in naprednejšo 
tehnologijo,« so govorili. Tako so nekaj let kasneje v vesolje poslali novo 

poslali novo plovilo, natovorjeno z njihovimi najpomembnejšimi tehnološkimi 
dosežki in opremljeno z najnovejšimi pripomocki za razlago njihove kulture morebitnim 
vesoljcem, ki bi jih plovilo srecalo. Ti pripomocki so vkljucevali tudi najnaprednejšega 
robota, ki so ga kadarkoli ustvarili. Kar pa je tega robota naredilo tako 
posebnega, ni bilo fizicno, ampak njegova umetna inteligenca. Ta je bila tako napredna, 
da je lahko že iz najmanjšega prenosa informacije med dvema bitjema in 
opazovanjem hkratnih sprememb v njunih telesih ugotovil celotno strukturo jezika, 
vkljucno s posebnostmi sklanjatev in najpogostejšimi psihološkimi vzorci. Lahko bi 
rekli, da je bil potomec tiste prve umetne inteligence, ki se je pojavila v laboratoriju 
in je zmogla le toliko kot trileten otrok. Kje so bili tisti casi! Ob izstrelitvi so bili 
roboti, ki so bili mnogo pametnejši od ljudi, že nekaj vsakdanjega, opravljali pa so 
vec nalog, kot si jih je obicajen clovek lahko zamislil. Pogosto se je spraševal, ali se 
je nemara v dolgih letih od zacetka njegove odprave na Zemlji pojavil tudi robot, ki 
je izpolnil tisto globoko skrito željo vseh robotov, odkar so presegli cloveštvo, in se 
ljudi koncno znebil. V ponos bi si štel, ce bi lahko rekel, da je eden od clenov v verigi, 
ki se zacne najvecjim dosežkom cloveštva in konca s sredstvom njegovega propada. 
A tega žal nikoli ni mogel izvedeti. Usojeno mu je bilo, da tava po praznini vesolja, 
dokler v nekaj ne zadene ali pa ga najdejo vesoljci. Edina dobra stvar, ki jo je v svojem 
položaju našel, je bila ta, da so ljudje iz strahu pred razpadanjem svoje pošiljke 
ladjo pospešili do bajnih hitrosti. Robot se je zato dolgocasil le sto let za vsak milijon, 
ki je pretekel zunaj ladje. 

»Mogoce ne bi bilo slabo, ce bi lahko kaj spremenil« si je še rekel, preden se je za nekaj 
stoletij spet izkljucil. 

- Luka Hadl, 3. a 
65 

ZIMSKA TIŠINA 


Sivi oblaki nebo so zakrili 
in bele snežinke spet ples svoj plešó. 
Nalahno, da ne bi koraki zmotili, 
zmotili tišine, ki bdi nad zemljó. 


Plašc beli si šiva zdaj drevje odkrito, 
ko veter se z vejami golimi igra. 
A vcasih pa sunek zapiha srdito, 
srdito še bolj kakor mora iz sna. 


In megla zavija ves svet v tišino 
kot mati, ki spravlja otroke spet spat. 
Se zdi, kot da pada vse v spanca globino, 
v globino vsa zemlja in prav vsak nje sad. 


Vse mrtvo in tiho, že skoraj strahotno 
je rastje vse zemlje, ki tiho zdaj spi. 
In zdi se cloveku resnicno samotno, 
samotno kot roža, ki v snegu cveti. 


- Jan Trputec, 3. a 
TESNOBA 


Tišina je težka 
kot pleca so sužnja. 
Na prsih kot kamni 
sedijo pravila. 


Vdih vsak je bitka. 
Prerezana krila 
so kožo in cas 
s krvjo napojila. 


Minljivost ne prizanaša. 
Pricakovanje se z obupom veže. 
Gostoto praznin pricevanja 
polnijo mnoga, 
presilna vprašanja. 


- Neža Cerinšek, 4. c 
POGREB MRAVLJAM 


Je bil v gozdu gospod, 
ki se je spotaknil cez hlod, 
in s telesom v mravljišce zaril 
in nekaj mravelj ubil. 
Žrtev je tisti dan veliko padlo, 
in nekaj mravelj si je zadalo, 
da se mu bo hudo mašcevalo. 
Ko so moževe noge vstale, 
so mravlje na njih svojo pot ubrale. 
Ene do vrata, 
druge do golega podplata. 
So pikale in hodile, 
a vse na koncu, 
so se pocasi, 
potihoma 
zgubile. 


-Anonimno 
PRVA MISEL 


Si moja prva misel, 
zjutraj moja prva beseda, 
ah zakaj, zakaj, 
v moji glavi je toliko nereda.


 -Hana Klemencic, 1.k 

CEBELICA MAJA 


Stric mi je nekoc rekel: 
»Vse živali crknejo 
in poginejo, 
samo cebele umrejo.« 
Le malo ljudi 
imam za cebele. 


- Eva Novak, 4. b 
OPROSTI MI 


Oprosti mi. 
Saj veš, da misel 
ne ve, kaj naj naredi, 
ko beseda iz ustnic mi spolzi. 
Zato nepremišljeno pride kaj na glas, 
ko je najmanj, 
in res najmanj primeren cas. 
In oprosti mi, 
za vse tegobe, 
kakšne težke dobe, 
saj vem, 
da vcasih recem vse narobe. 
In oprosti mi. 
Saj veš, da za vsako kršitev, 
karma na seznamu te dobi. 
In vsakega doleti, 
meni najveckrat, 
ko težka beseda od ustnic mi spolzi. 


- Hana Klemencic, 1. k 
NAMIŠLJENI JAZ 


Spet kažeš svoj namišljeni jaz, 
ko solze pritekle bi rade kot plaz. 


Povej mi kaj je narobe, 
povej mi naglas. 
A ti praviš, 
da žalost zacelil bo le cas. 


A ko nekaj se pozabi, 
lahko hitro se v misli vrne, 
in ti spet glavo narobe obrne. 


Tako spet hodi tvoj namišljeni jaz, 
in kaze svoj lažnivi, veseli obraz. 


- Hana Klemencic, 1. k 
66 

HOCEM TE 


Teden nazaj sem te gledala kot boga, 
pazila sem, da sem okoli tebe VEDNO 
nosila svoj najboljši nasmeh in 
parfum, za katerega je trgovka rekla, 
da je ženstven, 
ceprav mi je šlo ob njegovem vonju 
na BRUHANJE. 


V petek sva bila na tisti zabavi, 
pogovarjala sva se in – kar naenkrat – 
POLJUB! ki se ni hotel koncati 
in se je razvlekel preko lic in vratov 
mimo prepletenih rok do mojih prsi 
in tvojega hrbta in se je ulegel na 
mojih BOKIH in hotel zlesti še NIŽJE, 
ampak mu nisem dovolila. 


Vceraj si me vprašal, 
ce se cesa spomnim, 
in jaz, KOZA, sem se zlagala, 
rekla, da je kriv MALIBU, 
ki ga drugace sploh ne pijem, 
in ti si mi VERJEL kar tako ali 
pa si hotel ŠE ENKRAT ponoviti 
dogodke tiste noci, 
ker tudi ti 
nisi hotel 
pozabiti … 


- Eva Novak, 4. b 
GARDEN FULL OF BLOOMING FLOWERS 


Garden full of blooming flowers: 
Orchids, lilis, roses, secrets, 
Surrounding growing stony towers, 
Telling stories to late hours. 


All the birds 
High in the trees, 
Wounded, sadding 
Song they sing. 


Song of life, 
Which long is past, 
And of strife, 
That is yet to less. 


Garden full of blooming flowers: 
Orchids, lilis, roses, secrets, 
Surrounding growing stony towers, 
Telling stories to late hours. 


Never at ease 
When night he sees-
With him is only moon; 
Loneliness heart will overtake soon. 


Dark hallways wanders he alone; 
She won’t return now she is gone. 
Her haunting voice roaming rooms, 
His silent ache- are darkest tunes. 


Garden full of blooming flowers: 
Orchids, lilis, roses, secrets, 
Surrounding growing stony towers, 
Telling stories to late hours. 


-Tia Primc, 3. a 

OBSOJAM TRENUTEK 

Obsojam trenutek, ko v uho mi zašumi jesenski zrak 
Na obrazu je strah vzbujajoca odsotnost vsega otroškega, 
ki nedokoncana 
zavira podplat ravno takrat, ko se mi upogne koleno 
Rekli so, da prevec sanjam 
Da predolgo casa nizam nakljucja s pogledi, potapljajocimi se v dolino 
reke in da 
ni casa, da bi si naredila venec, ker se je park zaprl zaradi suhosti svoje 
zemlje, v kateri negibnost prinaša tiho razdejanje 
in ostanem pri vodnjaku 
in išcem zarjo v odsevu plamenov na vodi pa vseeno se je rodil otrok, ki 
ne bo slišal vesel morja zaradi kirurga, ki je operiral v bogastvu 
Nic ni naprodaj 
Neravnine pa so zastonj 
Onstran parka 
je svet zmehcan 
zmehcan 

zame 
na meni 
z mano 

v meni 
skozi mene potuje lok casa, jaz pa klicem v daljavo in se cudim, ker je že 
pozno. 

- Maja Hocevar, 4. š 
70 
71 




Vse se zacne s sanjami. 

- Larry Niven 
72 
73 



74