tvojih željah... A vendar, dete, vendar te vprašam: ali ga hočeš, ko striček prosi zanj?... Le voulez-vous?...»
Tedaj je Stana zažarela kakor roža pred vhodom v hladnico. Z blaženim smehljajem se je nagnila stričku na prsi, položila mu roko okoli vratu in zašepetala:
«Oui, mon oncle...»
L. Annaeus Seneka — A. Sovre:
Apokolokyntosis — Potikvitev
Satira na cesarja Klaudija smrt ter njegovo pot v nebesa in pekel.
Leta 41. po Kr. je poslal cesar Klaudius Seneko v izgnanstvo na Korsiko. Seneka je bil kot velekapitalist, finančnik in diplomat vajen razkošnemu življenju v Rimu; lahko si je torej misliti, kako silno ga je kazen zadela. Osem let je moral prebiti na divjem, samotnem otoku. Leta 49. ga je Klaudius sicer poklical nazaj, ali Seneka mu izgnanstva ni nikoli pozabil. Najhuje pa ga je grizlo to, da je moral kot dvorni retor in vzgojitelj mladega Nerona sestaviti ob Klaudijevi smrti poveliču-jočo osmrtnico. Toda kruto se je maščeval. Skoraj da neposredno po cesarjevi smrti se je pojavil v rimski javnosti paskil — da ga je napisal Seneka, ni nihče dvomil —, v katerem je izbrizgal pisec na cesarja ves strup smrtnega sovraštva. Poroga je tako ujedljiva, da je po njej domala nemogoče objektivno orisati Klaudi-jevo osebnost; zakaj neprestano se vsiljuje človeku žalostna nakaza idiota na prestolu, narisana v satiri z naravnost grozljivo umetnostjo. Že naslov «Apokolo-kyntosis» sam je strupen dovtip, narejen po «apo-theosis». Kolokvnte pomeni tikvo, bučo, ki je bila in je še simbol gluposti. Pisec hoče torej reči, da Klaudius ne zasluži izpremembe v boga, temveč v tikvo. Poleg Petronijevega Trimalchiona je Potikvitev najboljša antična zabavijica in — dasi brezmejno zlobna — ena najbolj duhovitih političnih satir v svetovnem slovstvu.
Uvod
abeležiti hočem kašnjim v spomin, kaj se je primerilo v nebesih dne 13. oktobra 54., ob svitu nove dobe, na pragu -<i do srečnih zlatih časov. Peresa mi ne bo vodil ne prikup ne odkup: kar bom napisal, je do mrvice res. — Ako me kdo vpraša, odkod moja vednost, mu najprvo, če me ne bo volja, sploh odgovoril ne bom. Kdo neki me more siliti? Mar nisem svoboden, kar je odbilo n j e m u, ki je na sebi dokazal, da je res, kot pravi pregovor: Za kralja ali norca je treba, da se človek rodi? Če se
712
*
mi bo pa le zljubilo odgovarjati, porečem pač, no — kar mi bo bašte v lape prišlo. Kdo je že kdaj od zgodopisca zahteval zapriseženih prič?
Pa denimo, da bi moral končno vendarle navesti poroka: le-tu se obrni do njega, ki se mu je prikazala Drusilla na svoji poti v elizij.1 Potrdil ti bo, da je videl tudi Klaudija, kako je «z racavim korakom» rogačkal2 proti paradižu. Mož mora hoti ne hoti vedeti vse, kar se koli v nebesih zgodi: saj je gradbeni inšpektor za Appijevo cesto, po kateri sta šla, kakor veš, tudi Divus Augustus in cesar Tiberius med bogove.3 Zato pa, kar vprašaj ga — a na samem — pa boš zvedel: vpričo drugih ti nikar črhnil ne bo. Zakaj odkar je v senatu prisegel, da je bil pri Drusillinem vne-bohodu resnično navzoč, a mu vesele novice živ krst ni verjel, se je slovesno pridušil, da v bodoče ne mrkne več, pa če bi našel na sredi trga človeka ubitega.
Od njega torej sem slišal zgodbo, ki jo objavljam — tako točno in brez utaje, kakor gotovo želim možu zdravja in sreče.
Že so po krač ji stezi se krčili Solncu obtoki,
ure naraščale vdilj, somornemu spancu prijazne,
Luni kraljici vse dalje šireč zmagovito gospostvo:
grbava zima je slačila kras bohotni jeseni,
že vinogradnik kolon, ki mu trs je po volji prezorel,
redko je grozdje obral, zakesnele trgatve pridelek.
Toda razumel me boš nemara laže, ako rečem: mesec je bil oktober, dan trinajsti, ura — te ti pa ne utegnem natančno povedati, zakaj prej se bodo filozofi zedinili, ko pa kazali dve uri enako.  Vsekakor je bilo med dvanajsto in enimi popoldne.
«Viš ga, trlepa,» boš dejal; «pokaži mi poeta, da bi mu ne bilo premalo, opevati zgolj solnčne vzhode in zahode: še poldnevu ne privošči pokoja, ti pa kaniš kar tako smukniti mimo te lepe ure?» Prav: pa se zgodi po tvojem:                                                •
Že polovico obloka so Phoibu prekrožili belci: bliže mrakovom noči potresaval dremotno je vajet, zviška krečoč se navzdol s plamenico po dragi poševni,
ko je pričel Klaudius naganjati dušo, ali pravih vrat ji ni našel.
1  Kaligulova sestra. Senator Livius Geminus je prisegel, da jo je videl na poti v nebesa. Leta 54. je bil očividno «curator viae Appiae».
2  Klaudius je šepal. Cit. po Verg. Aen. II, 724, kjer drobni mali Iulus ,non passibus aequis' poleg očeta Aeneje.
3  Prvi je umrl v Noli, drugi v Misenu; trupli so prepeljali po Appijevi cesti v Rim.
713
Predigra v nebesih in njen konec na zemlji
Tu pomigne Merkurius, ki je imel s Klaudijevimi talenti zmeraj veselje, eni izmed treh rojenic na samo.
«Preteto si trda,» jo prime, «da moreš mirno gledati, kako se trapi siromak nadložni. Kaj res ne bo konca njegovemu trpljenju? Štiri in šestdeseto leto že teče, odkar se preklata z dušo. Zakaj si mu gorka — njemu in državi? Naredi vendar, da astrologi vsaj enkrat pogode, ko mu, kar je že cesar, iz leta v leto in mesec za mescem zvonijo k pogrebu. Sicer pa ni čuda, če se motijo, in mu nikdo ne ve ure: saj ga ima vse za ničeta, ko da bi sploh rojen ne bil.4 Stori, kar moraš storiti, in .pošlji mu smrt, da kdo boljši zavlada v izpraznjenem dvorcu*.:*5
«Jaz bi mu,» odvrne Klotho, «bome da rada primaknila pedenj časa ali dva, da bi utegnil porimčiti še tistih pet tujerodcev, ki jih še ni — Klaudius si je bil namreč vtepel, da mora videti v togi vse Grke in Francoze, Španjole in Angleže —, toda ker je že sklenjeno, da ostani nekaj Nerimcev za seme, in tudi ti tako hočeš, pa bodi.»
Tu odpre pušico in vzame tri preslice iz nje: na eni stoji ime Augurinus, na drugi Baba, na poslednji Claudius.6
«Tej trojici hočem še letos prestriči nit, in to v kratkih presledkih: anti nečem, da bi hodil brez spremstva na pot. Ne bilo bi pravično, da bi nenadoma ostal sam, ko je imel še pred kratkim tisoč ljudi okoli sebe, da so ga stregli spredaj in zadaj. Začasno si bo moral pomagati pač s tema pajdašema.»
Rekši pretrga namotek, nasukan na gnudno vreteno, v znak, da je proč pakneštvo, dognano norčavo življenje. Lachesis pa, ki ovija vezilo prebujne ji kodre, lavorov venec pierski noseče nad belim očeljem, seže po volni, bleščavi ko sneg: z blagoslovljeno roko vsuče si nit, in glej: nit v novi se barvi leskeče. «Čudo, prečudo,» ji vzklikate sestri ob divni osnovi: saj se preprosta ji runa pretvarja v sijajno kovino, zlate vekove lijoč iz kodelje po čudežnem vlaknu.
* Klaudius je bil izdal strog zakon proti vedežem, zato je umljivo, da so mu želeli smrt. Za pravilno postavitev horoskopa je važen rojstni datum — «hora natalis»; iz nje se da izračunati «hora fatalis» — dan smrti. Pisatelj se kruto ponorčuje, češ, kdo pa ve za Klaudijevo rojstno uro, ko se vendar živ krst ne zmeni zanj, prav ko da bi ga na svetu ne bilo. Človeku pa, o katerem se «dvomi, ali je sploh rojen», je težko postaviti horoskop.
5  Cit. po Verg. Georg. IV, 90, nanašajoč se na matico čebel.
6  Augurinus neznan, Baba notoričen idiot; trojica tvori norčevski ABC.
714
Dalje, vse dalje teko predicam blagotni prameni: polnih se rok vesele, jim sladka zabava je posel. Samo po sebi odseda se prelo: brez truda se spušča nitka za nitjo voljno raz gladko plešoče vreteno, dokler ne prejdejo Nestorju let, da, sivcu Tithonu. K delu pripeva jim Phoibos: vesel, da obeta se sreča, strune zdaj ubira vzigran, zdaj sestram volno podaja. S pesmo jih mami in krati jim čas, da pozabijo dela.
V  tem ko obsipajo brata z zahvalo za godbo in pesem, roka naprede jim več ko navadni odmerek človeku. Phoibu je obilje pogodu: «Ne jemljite proč,» se zavzame, «ah, ne utesnjujte v obor kratkoživih pozemeljskih bitij NJEGA, ki je kakor jaz, po licu dvojnik mi in stasu,
v glasbi in z grlom mi kos. On blažene vrnil bo čase, trudne potešil in vzel onemelim zakonom molcavost. Kar je Danica med drobnico zvezd, ki zbeže, ko zašije, kar je Večernica roju družic, ki jih zopet privabi, ali kar S o 1 n c a ognjeni pogled je vesoljstvu, ko zarja, rožnemu jutru rodnica, prežene temačne mračine, belcev bleščečo se vprego spustivši iz svetle ograde: to bode Romi njen car: le-tak se pokaže ji NERO.
V soju spokojnem žareč odseva čarobno milobo lice njegovo in til, z valujočimi kodri obzarjen.»
Tako je pel Apollon. A Lachesis, ki ji je bil za čudo lepi mladec sami všeč, je dajala iz polne roke, da, še iz svojega mu je primaknila nemalo let. Glede Klaudija pa vsi v en glas, češ, naj «s pobožno radostjo ga iz dvorca poneso».
Mož je res izbrljuzgal dušo, in bilo je konec njegovemu pri-vidnemu životarstvu. Zadahnil je, poslušajoč komedijante: zdaj menda razumeš, odkod moj strah pred umetnostjo.
Poslednje besede na zemlji je izjecal, ko se mu je baš utrnil
- krepek glas iz tistega dela telesa,  s katerim je laže govoril:
«K-k-križem balta», je zastokal, «z-zdaj sem se pa p-p-podelal, če
se ne motim». Ali se je res, ali ne, ne vem: gotovo pa je, da je v
življenju vse pogovnal.
Klaudius v nebesih
Odveč bi bilo pripovedovati, kaj se je nadalje zgodilo na svetu. Saj še vsi pomnite, nevarnosti pa tudi ni, da bi padlo komu iz spomina, kar mu je vtisnila vseobČa radost: svoje sreče človek nikoli ne pozabi. Poslušajte rajši, kako se je vedlo rajnemu v nebesih. Za resničnost poročila vam jamči moja priča.
715
Vratar naznani Iuppitru, da stoji tuj moški zunaj, čudne postave in do dobrega siv. «Nekaj pomrmrava, vrag si ga vedi kaj: kake grožnje ka-li, ko ti venomer pokinkuje z glavo. In šepast je na desno nogo. Vprašal sem ga, kako se piše, pa mi je tako nerazločno in skrotovičeno odgovoril, da ne vem kam ž njim. Jaz ne razumem njegovega jezika: Grk ni, Rimec tudi ne, sploh nobenega znanih narodov.»
Iuppiter ukaže Herkulu — le-ta je prepotoval križem svet in je očividno poznal vsa plemena —, naj stopi ven in poizve, kakega porekla je prišlec. Herkules gre in pokuka skozi linico.
«Sveta nebesa,» se prepade, «mar se nisem še z vsemi pošastmi rval? Kakšna nepogledna prikazen! Kako to raca! In ta glas, zmeden in kosmat, da ni nikamor podobno. S kopnega ni, spaka, brž iz morja. Pa ne, da bi me čakalo trinajsto delo ka-li?»
Šele ko ga natančno razgleda, se mu zazdi, da ima nekaj človeku podobnega pred seboj. Stopi torej izza vrat in ga — Grku prava malenkost — nagovori s Homerjevim verzom: «Kdo si in kakih ljudi? Kje rodno je mesto ti, starši?»
Klaudius se razveseli, da imajo v nebesih tudi filologe, pa se zanadeja, da se bo še njegovi «Zgodovini»T našel prostorček. Zato mu sam odvrne s Homerjem, rekoč: «Vihra zanesla me je od Ilija prav do Kikonov». Primernejši bi bil vsekakor naslednji stih v Homerju: «...tu sem porušil jim mesto, podavil meščane».
Že je domala ukanil Herkula — bog ni bil nikoli kdo ve kako ubrisane glave —, da ni stala Malaria poleg, ki je edina izmed bogov prišla ž njim8 — vse ostale je pustil v Rimu.
«Oho,» se oglasi, «kujon laže kakor najet. To ti jaz povem, ki sem prenekaj let preživela ž njim. Možak je iz Lyona, ti pravim, pristen Galec, ko le kaj. Zato je tudi ravnal po galsko: zavzel je Rim. No, in da leže med Xanthom9 in Rhone-o tisoči milj, vendar veš: saj si preštorkljal toliko sveta ko redko kateri mezgar po poklicu.»
Klaudija popade togota: silovita brundava izraža njegovo ihto. Kaj momlja, ni moči razumeti: toda de jati hoče Malarijo ob glavo. Kajti znana kretnja — edino za to je njegova drgečoča roka še dovolj krepka —, s katero je navadno obsojal na smrt, pomeni ukaz, naj se ženska okrajša do vrata. Ali — ko da stoje sami ministri okoli njega: tako malo se zmeni kdo za njegove pomige.
7  Klaudius se je bavil tudi z zgodopisjem.
8  Imel je po večini mrzlico; po ofieielnem naznanilu je tudi umrl zbog nje.
9  Reka v Troadi, odkoder pravi Klaudius, da je prišel.
716
«Slišiš, mož,» ga ustavi Herkules, «okani se abotnosti! Pomisli, da si v kraju, kjer ,miši železo glodajo*. Na dan z resnico, če ne, ti izprašim norčavosti!» Da pa bi dal svoji zahtevi večjo učinkovitost, se ustopi v pozo trageda ter zadeklamira:
«Bo kaj? Govori: kje ti je tekla zibel? Brž,
če ne, te s temle tršem ob tla položim:
preneki divji kralj je klecnil v smrt ob njem.
Ne renči! Kdo razberi tvoj grgravi golč?
Katere zemlje rod te je kimavca skotil?
Na poti v daljne kraje h kralju treh teles,10
ki vzel sem mu slavno čredo kraj Španskega morja
ter jo prignal do Argov, mesta ob Inachu,
sem videl gorsko sleme nad strugo dveh voda,
stoječe Phoibu — kadar vstane — na pozdrav:
mogočne Rhone burni val drevi pod njim,
Saone tok pa, oklevajoč, kam bi zavil,
splakuje z rahlim božanjem tihotni breg.
Je mar le-ta dežela vzdojila ti duha?»
Tako je govoril, še koli korajžno in odločno. Posebno lahko mu pa le ni pri srcu, in kar strahoma čaka ,brljuzge od bedaka'.11
Ko vidi Klaudius junačino, kako se repenči, ga pri tej priči mine burkavost. Brž prepozna, da je — kakor mu tudi v Rimu ni bilo enakega — njegova veljava le-tu kaj piškava, in da je petelin pač le na svojem gnojišču gospod.12 Poskusi mu torej, kolikor ga je razumeti, takole do živega:
«Ljubi Herkules, ti vzor junaka med bogovi! Upal sem, da mi pomoreš pri drugih, in če bi zahteval kateri poroka od mene, sem mislil baš tebe predlagati, ker me najbolje poznaš. Blagovoli se samo spomniti, da sem bil jaz tisti, ki je cele dneve, še o počitnicah, vodil sodne razprave pred tvojim svetiščem v Tiburu.13 Ti veš, koliko muk sem prebil, ko sem noč in dan poslušal govore advokatov. Če bi bil ti kedaj padel v to družbo, bi bil, kakor si že korenjak, vendar rajši praznil Augi jeve kloake. Koliko več govna sem moral izkidati jaz! Ker pa nameravam ...
10  Geryon.
11  Parodija fiiapov nAijytfv na tragiški &eov nX^y^v = udarec od božje roke.
12  Aluzija na Klaudijevo galsko domovino: petelin = galska ptica.
13  Klaudiju je bila prava strast, voditi sodne razprave. Še meseca julija in avgusta, ko so bile sodne počitnice, si ni dal miru. Pri tem pa je kaj rad delal <po okrajšanem postopku*, da je namreč zasliševal le po eno stranko, pogosta pa tudi nobene.
717
Tu je v izvirniku precej široka vrzel, v kateri manjka konec Klaudijevega govora in začetek zbornične seje v nebesih. Klau-diju se posreči, topoumnega Herkula pregovoriti, da mu obljubi pomoč, ko bo prosil za apoteozo. ,Hercules comicus' je velik požeruh in kar mrtev na ženske: verjetno je torej, da mu skuša cesar s te strani priti do živega in da mu ponudi ne vem kakih kulinaričnih in erotičnih oblizkov. Ob kratkem, Herkules mu odpre ter ga povede proti kuri ji, kjer je zbran veliki bogovski svet. Iz prvega stavka po vrzeli pa se da sklepati, da jima bogovi ne puste do sebe — menda so videli klavrno cesarsko prikazen pa so se zbali — in da Herkules v zbornico vdre. Tu pojasni, kaj bi Klaudius rad, in predlaga, naj se prošnji ugodi. Razvije se živa debata. Tekst se nadaljuje s tem, da baš eden izmed bogov zavrača Herkula:
«...ni čuda, da si vdrl v zbornico: saj ni noben zapah varen pred teboj. Pa povej nam vsaj, kakšen bog, hočeš, da postani ta pavluha. ,Epikurski' ne utegne biti, zakaj pisano je, da bodi ,bog sam brez posla, da ga pa tudi drugim ne prizadevaj'.14 Pa tudi stoiški ne, ker bi moral biti po Varronovi definiciji ,okrogel, brez glave in predkožka'.15 Apropos, glave: saj je nima, kakor vidim, in srca tudi ne. Potakem vendar nekaj stoiškega boga. — Borne, če bi samega Saturna prosil za apoteozo, pa bi mu še izpodletelo, dasiprav je njegov mesec vse leto obhajal v vlogi veselega Kurenta,16 nikar da bi mu jo dovolil Iuppiter, kateremu je indirekt-no oponesel incest: saj je del svojega zeta Silana zgolj radi tega ob glavo, ker je imel ta sestro, izredno ljubko dekle, ki jo je ves moški svet nazival Venero, samemu pa je bila za — Iunono. «Prav mu je,» ga čujem ugovarjati, «zakaj se je pa baš nad sestro spravil?» Gliipan, po svetu poglej! V Athenah je napol dovoljeno,
14  Po Epikurovem nauku je bog bitje, ki o%ts airb ngayfia rt e%et o$ze &XXa nagexei. S Klaudijem se ujema stavek le v svojem prvem delu, v drugem pa ne, češ, sam res nima nikakega posla, pač pa ga drugim prizadeva — s svojim nadlegovanjem za apoteozo.
15  Po Chrysippu je iskati boga v vesoljstvu — mundum ipsum animo et sensibus praeditum ... rotundum ... deum — v tem ko so stoiki antropomor-fizem kot smešnost odklanjali. Klaudius ima človeško postavo, torej tudi stoiški bog ne more biti. Tisto z glavo in predkožkom je očividno šala, naperjena proti antropomorfskim upodobitvam bogov, zlasti bermam, ki so jih oblikovali z glavo in phallom.
16  Tako zvana «Saturnalia» so se praznovala meseca decembra v spomin na zlate Saturnove čase. Bili so hrupni dnevi s pitjem in petjem in raznovrstnimi burkami; med drugim je bil običaj, da so ob saturnalijih gospodarji stregli sužnjem pri mizi. Klaudius je vse življenje obhajal Saturnov praznik, t. j. vedno je veseljačil in bil v svoji gluposti sluga svojim slugam.
718
v Alexandriji pa sploh.17 «Toda v Rimu je čistost doma: še miši skrbe za snago, ko žrmlje oblizujejo.» Kaj, tako-le da bi nas učilo morale? Reva še tega ne ve, kaj se v njegovi spalnici godi, pa ti ,iztiče po nebeških conah'. Po bogovstvu ga skomina: premalo mu je, da so mu na Angleškem postavili tempelj, kjer ga barbari molijo in časte, da si ,milost butca pridobe'.»18
Tu pride Iuppitru na misel, da bi se debata in glasovanje prav za prav ne smela vršiti, dokler je kak zasebnik v kuri ji.
«Gospoda senatorji,» se oglasi, «dovolil sem vam, da zastavljate vprašanja: vi pa se vedete ko v beznici. Zahtevam, da se ravnate po pravilniku. Kaj si bo vendar mislil ta človek o nas, pa bodi, kdor koli?»
Nato potisnejo Klaudija iz dvorane, in prvi, ki dobi besedo, je oče Ianus, designiran konzul za na 1. julija popoldne, prekleto prevejan lisjak, ki gleda vsevdilj ,naprej, obenem pa navzrit'. Njegov govor je bil kaj spreten — kaj bi ne bil, ko je pa na Foru živel19 — in tako nagel, da stenograf ni mogel pobirati besed za njim. Zato ga tudi jaz ne priobčim, ker ga ne maram preoddati v drugačni obliki, nego mu jo je umeril govornik. Skratka, razpredal je podolž in počez o dostojanstvu bogov, in da te časti ne gre podeljevati vsakemu Pepetu ali Janezu. «Njega dni,» je zaključil, «apoteoza ni bila kar si bodi: dandanes pa počenjate otročjo komedijo ž njo! Zato pa, da ne poreče kdo, češ, Ianus govori iz osebnih, namesto iz stvarnih razlogov, izjavim, da sem za naslednji predlog:
Nihče le-onih, ki ,žive od sadežev zemlje', ne postani posihmal več bog. Kdor bi se dal temu ukrepu nakljub za boga bodi že imenovati bodi izvoliti ali celo slikati, se izroči premrlom, ob prihodnjih igrah pa jih dobodi med gladiatorskimi novaki s šibo po zaplati.»
Za lanom je bil vprašan po mnenju Vike Pote sin Diespiter, tudi designiran konzul, drugače pa borzni senzal, ki je živel ob kupčiji z državljanskimi pravicami. K njemu se je ljubeznivo prihulil Herkules in ga narahlo potrzal za uho, nakar je Diespiter svoj votum takole formuliral:
«Ker je božanski Klaudius po krvi v sorodu z božanskim Au-gustom in nič manj s svojo gospo babico, ki jo je sam povzdignil
17  Cimon n. pr. je imel svojo po poli sestro Elpiniko za ženo, pri Ptolemaj-cih pa je bil zakon med bratom in sestro običajen.
18  Slična parodija kot v opombi 11.
19  Ianov lok je stal na severnem koncu fora blizu govorniške tribune, torej na kraju, kjer je imel bog dovolj prilike, da se je izuril v govorništvu.
719
v bogovski stan, božansko Augusto, dalje, ker tudi osebno vse zemljane po modrosti nemalo prekaša, in je končno v javnem interesu, da bodi kedo tu, ki utegne z Romulom ,vrelo repo otepati',20 glasujem za to, da se prevzemi božanski Klaudius z današnjim dnem med bogove, ob vseh ugodnostih, ki jih uživa kateri koli od onih, kar jih je bilo pred njim po redu in obredu posvečenih, akt o apoteozi pa da se uvrsti med Ovidijeve Meta-morfoze.»21
Mnenje se je kresalo ob mnenju, in že se je nagibala zmaga na Klaudijevo plat, zlasti ker je Herkules, videč, da se kuje njegovo železo, pridno agitiral od boga do boga: «Pa mi vendar ne misliš delati skaze, le j ga! Moje tepke zorijo: če ti bo treba kesneje kake usluge, se ti rad oddolžim. Roka roko umiva.»
Končno je prišel na vrsto Divus Augustus. Vstal je s sedeža ter sprožil naslednji govor, pravi biser retorične umetnosti:
«Visoka zbornica! Vsi veste in mi utegnete podpričati, da še nisem izpregovoril, kar sem v nebesih: zmeraj hodim po svojem poslu. Danes pa se ne morem potajiti ne zadrževati več boli, ki je še hujša, ker ji je primešana grenka kaplja sramu. Zato torej sem ustvaril mir na kopnem in na morju, zato udušil državljansko vojno in utrdil moralnost z zakoni, zato olepšal mesto s krasnimi zgradbami, da — pa saj ne najdem besed, slavni zbor, da bi se po volji izrazil: sleherna je premedla za mojo pekočo ogorčenost. Ne morem drugače, ko da si pomagam z znanim izrekom velikega govornika Messale Korvina: «Hudič naj vzame tako vlado.»22 Ta človek, čislani senat, ki se dela, ko da bi si še muhe ne upal pregnati z nosa, ta človek je tako hladnokrvno pobijal ljudi, kakor dviguje kuže nogo ob kantonu. Pa kaj bi govoril o umoru vseh premnogih veljakov? Saj ne utegnem objokovati še njegovih javnih morij, če se spomnim strahot, ki jih je prizadel moji hiši. Zato hočem o onem molčati in govoriti le o rodbinski nesreči; kajti ,srajca mi je bliže mimo suknje*.
Ta malopridnik — le poglejte si ga —, ki se je toliko let skrival pod plaščem mojega imena, mi je v zahvalo usmrtil dve pra-vnukinji, Iuliji, eno z mečem, drugo z gladom, in umoril enega prapravnuka, Lukija Silana. Je li bil ta res kriv, presodi ti, Iup-
20  Namesto ambrozije: aluzija na Klaudijevo požrešnost in na navado Romula, ki je imel na zemlji rad repo in te navade tudi v nebesih ni opustil.
21  Ovidius opeva Romulovo in Caesarjevo apoteozo, zato naj se jima pridruži še Klaudius s svojo.
82 Zabavno na teh besedah je, da jih je zabrusil Korvinus Augustu samemu« ko se je odpovedal časti mestnega prefekta.
720
piter: zakaj njegova zadeva je močno podobna tvoji, to moraš priznati, če si pravičen.
Povej mi, .božanski' Klaudius, kako si mogel izrekati smrtne obsodbe nad svojimi neštetimi žrtvami obojega spola, premer si njih zadeve preiskoval, da, preden si sploh koga zaslišal? Kje je taka navada? V nebesih gotovo ne. Poglej ga Iuppitra, koliko let že vlada, pa je edino Vulkanu zlomil nogo, ko ga je ,čvrsto po-padel za stegno in zadegal z nebeškega praga', in nad ženo se je nekoč razjezil, pa jo je v eter obesil. Mar jo je s tem že umoril? Ti pa s i Messalino, ki sem ji bil jaz praujec, prav kakor tebi. «0 tem mi ni nič znanega,» porečeš. Naj te vragi odero! Tvoja pozabljivost je še sramotnejša, nego da si moril.23 — Zmeraj je pobiral stopinje za rajnim Kaligulo: ta je spravil svojega tasta s sveta, Klaudius še zeta povrh; Kaligula je prepovedal Krassovemu sinu pridevek Magnus: Klaudius mu je ime vrnil, zato pa glavo vzel. Usmrtil je v eni hiši troje ljudi, Krassa, Magna, Skribonijo, sicer same pridaniče, ali vendarle plemiče, in Krassus je bil vrh vsega še taka tapica, da bi bil domalega dober za cesarja.
In tega človeka hočete napraviti za boga? Poglejte si vendar to posodo žalosti! Kaj ga ni bog ustvaril, ko je bil najbolj slabe volje? Skratka: tri besede naj mi gladko ponovi, če more, pa mu grem za hlapca. Kdo neki bi častil to pokveko po božje? Če boste takimle podeljevali božanstvo, bo izgubil svet vero še v vaše bogovstvo. Da končam, visoki zbor: če mi priznavate, da sem se vedel med vami kot mož, ki je vreden svoje časti, in da nisem nikoli nikomur povedal svojega mnenja preodkrito v brk, maščujte krivico, ki sem jo pretrpel. Moj predlog se glasi» — čita iz beležnice:
«Uvažujoč dejstvo, da je Tiberius Klaudius umoril svojega tasta Appija Silana, svoja zeta Magna Pompeja in Lukija Silana, tasta svoje hčere Krassa Frugija, podobnega mu kot jajce jajcu, dalje taščo svoje hčere Skribonijo, svojo ženo Messalino in nešteto drugih, kojih imen ni bilo mogoče ugotoviti, oddam svoj votum v tem smislu, naj se uporabi proti inkulpatu vsa strogost, ki se izražaj tako, da se mu ne dovoli pravni lek sodne obravnave, temveč da se brez odloga izženi s striktno določbo, da mu je Olympos v treh, nebeški rajon pa v tridesetih dneh za vselej zapustiti.»
23 Suetonius pripoveduje o Klaudijevi pozabljivosti neverjetno anekdoto, češ, da je cesar nekaj ur po podpisu smrtne obsodbe Messalini pri večerji čisto nedolžno vprašal, zakaj gospa ne pride jest — cur domina non veniret.
46
721
Predlog se sprejme. Božji sel pograbi Klaudija nemudoma za vrat in ga odžene iz nebes v pekel, ,odkoder ni se pre še nihče vrnil*.
Intermezzo v Rimu
Ko stopata po Sveti ulici nizdolu, vpraša Merkurius nekoga, kaj pomenijo množice, ki valovijo po Foru. Pa ne, ko bi bil danes Klaudijev pogreb? Da, pogreb, pa še pravi vzorek po sijaju in utratku: že na prvo oko vidiš, da nosijo boga na pokop. Toliko je krdelo sviračev, trobentačev in drugih piskačev, tako hrupen njihov koncert, da ga utegne celo Klaudius slišati. Vedra lica vsepovsod, sama zidana volja: kakor osvobojen se izprehaja rimski narod po Foru. Le Agathon in še nekaj rabulistov se joče, ¦ joče res prav od srca. Pošteni juristi pa prihajajo iz svojih skrovišč, vsi bledi in pretrgani, komaj še z iskro življenja v sebi, kakor po hudi bolezni. Eden od njih opazi, kako stikajo oni po-štenjakarji glave, pa stopi bliže in jih ošine: «Saj sem vam pravil, da ne bo večen predpust.»
Ko vidi Klaudius svoj pogreb, se mu posveti, da je ž njim v resnici proč. V tem trenutku zagrmi mogočen koral, oglasi se žalna pesem v anapestih:
Tecite, solze, zabuči, narek,
razlegni se krik stoglasno čez trg:
preminil je mož blestečih vrlin,
po junaštvu heroj, da pod solncem nikdo
mu do glave ni bil.
Sam parthovski vstaš, od NJEGA razbit,
mu ni v teku bil kos, dasi nagel ko blisk.
Z begotno ostjo je Peržana sledil,
z nezgrešljivo roko napenjal je lok,
da je Medec sovrag, od strelice zadet,
strmoglavil se v prah, četudi plašan
je pestri hrbet okrenil na beg.
Ukazal je, in glej: Britannije rod
prek daljnih voda,
Brigantije moč, njen sinji oklep
uklonila sta til pod Rome igo:
še Ocean sam vztrepetal je pred njim
in rimske sekire neznano močjo.
Objokujte moža, ki je brže od vseh
razsojati umel pravici v priklad,
ko le eni od strank je nastavljal uho,
722
nobeni celo. Ej, kje je jurist, da bo leto in dan nam pravde ravnal? Že umika se, glej, podzemeljskih senc mrakotni sodnik, da mu stol prepusti, kralj Minos, nekoč Krečanom gospod. Ah, bij se ob grud z žalujočo roko, rabulistovskih trum kupljiva svojat; žaluj tudi ti, o modni poet, posebno pa vsi, ki kocke vam met natrpal je v žep dobiček bogat.
Klaudius v peklu
Klaudius je bil hvalnice silo vesel. Rad bi bil še dalje gledal, ali nebeški birič je položil roko nanj ter ga odvedel čez Martovo polje — z ogrnjeno glavo, da bi ga kdo ne spoznal. Med Tiberom in Arkadami sta krenila v spodnji svet. Cesarjev oprosčenec Nar-kissus je bil že prej po bližnjici odšel doli, da bi gospoda sprejel, ko prispe. Res mu priteče naproti, ves v pomadah, kajti prišel je naravnost iz kopalnice.
«Kolika čast za moj preprosti dom,» pozdravi.
«Popašči se,» povzame Merkurius, «in javi, da sva tu.»
Ni še dobro izrekel, že Narkissa ni več. Svet v podzemlje je vseskoz položen, pot torej lahka, in Narkissus je stal kljub pro-tinu kot bi trenil Ditu pred vrati. Na pragu je čuval Kerberus ,stoglava zver*, kakor jo nazivi je Horatius. Sel se malce prepade — bil je vajen le belemu naročnemu ščenetu —, ko zagleda črno mrcino, vso kocasto, da bi je človek res ne srečal rad v temi. Končno pa le na vsa usta zakliče: «Klaudius je tu.»
Vrata se odpro, in iz njih se vsuje pisan trop, ploskajoč in vriska je: «Našli smo ga, aleluja!» Bili so: designirani konzul K. Silius, pretor n. r. Iuncus, Sex. Traulus, M. Helvius, Trogus, Kotta, Vettius Valens, Fabius, sami rimski vitezi, ki jih je bil dal Narkissus usmrtiti. V sredi pojočih je stal pantomimec Mnester,24 ki ga je bil Klaudius radi lepšega okrajšal za glavo. — Vest o njegovem prihodu se je po bliskovo raznesla. Družba jo ubere k Messalini: na čelu oproščenci Polybius, Myron, Harpokras, Amphaeus in Pheronaktus — vse te je bil poslal Klaudius naprej, da bi ne bil brez služinčadi —, za njimi prefekta Iustus Katonius in Rufrius Pollio, dalje cesarjevi prijatelji Saturninus Lusius in Pedo Pompeius in Lupus in Keler Asinius, sami konzuli n. r., na
24 Ljubovnik Klaudijeve žene, cesarice Messaline.
46*
723
koncu pa nečakinji po bratu in sestri, oba zeta in tasta in tašči ter domalega vse sorodstvo po krvi. Izprevod sreča Klaudija.
«Glej, glej,» se razveseli le-ta, «kamor pogledam, sami prijatelji. Odkod pa vi v ta kraj?»
«Ti to vprašuješ, zverina?» se oglasi Pedo Pompeius. «Kdo drugi nego ti nas je poslal sem, krvnik vsem prijateljem! Naprej, pred tribunal! Jaz ti pokažem, kje imajo naši sodniki stolce!»
Tira ga pred Aeakov oder — sodnik baš zaslišuje po Korneli-jevem zakonu o zavratnih morilcih — ter zahteva nemuden postopek. Obenem predloži obtožnico: 35 senatorjev da je umorjenih in 221 vitezov, drugih meščanov pa ,ko listja in trave'.
Zagovornika Klaudius ne najde. Končno stopi njegov stalni ff gost P. Petronius naprej, mož prave klaudijske zgovornosti, ter prosi za odgoditev. Se ne dovoli. Obtožbo prevzame ob pritrju-jočem vzklikanju Pedo Pompeius. Petronius počne odgovarjati. Aeakus, pravični sodnik, mu vzame besedo ter Klaudija obsodi, zaslišavši le eno stranko, rekoč: «Za zob daj zob, oko za oko, da pravdi zadoščeno bo.»
Gluha tišina leže na poslušalce. Vse odreveni kakor ukopano: kaj takega spodnji svet še ni doživel.
Klaudiju se zdi stvar bolj krivična ko nova.
Gre še za določitev kazni. Vname se dolga debata, v kateri kar dežuje nasvetov.
«Sisyphus že dovolj dolgo tovori.»
« Tantalus bo od žeje poginil, če mu ne pomoremo.»
«Podložite ga Ixionovemu kolesu za coklo !»25
Nobeden teh predlogov ne obvelja, češ, veteranom med kaznjenci ne gre podeljevati amnestije, sicer bi utegnil Klaudius tudi zase kdaj kaj podobnega upati. Sklene se torej, da se najdi zanj povsem nova kazen, kako na veke prazno delo, mamljiva utvara za katero njegovih strasti — ali brez konca in brez učinka. Nato ga Aeakus obsodi na igro v kocke iz kockovnice brez trdnega dna.
Klaudius počene in počne igrati: toda kocke mu venomer uhajajo, ne da bi se mu le enkrat posrečil vržaj, kajti
komaj pripravi si met, da poveznil škrebljočo bi kupo, zine varljivo ji dno, in kocki mu padete na tla. Brž ju pobere, a kaj: ko poskusi ju znova iztresti, večno po učinku hlepeč, na večno pripravo obsojen,
25 Ixion je onečastil Iunono ter je bil za kazen razpet na kolo, ki se je večno vrtelo.
724
že ste ga ukanili spet: med samimi prsti uhaja kober slepilni vsevdilj, ko da tat mu neviden ga izmika. Slično izmuzava se Sisyphu, komaj prisope vrh gore, skalnato breme z ramen, varajoč na veke nosilca.
Nenadoma se pojavi Kaligula ter ga reklamira sebi za hlapca. S seboj ima priče, ki so videle, da jih je dobil Klaudius z bičem in leskovko od njega in še zaušnic povrhu. Prisodi se Kaliguli. Kaligula ga podari Aeaku, ta pa ga izroči svojemu oproščencu Menandru za podajača pri sodnih preiskavah.
Ivan Zoreč: Obisk
(Odlomek iz povesti.)
Kakor daleč sega rodoljubna misel, se odpira, oži in širi ljubka dolina, polna belih vasi in veselih ljudi. Po sredi doline, med polji in travniki, skozi hoste in vrtove se krivulja tenka rečica. Na obeh straneh, okoli in okoli vzhaja sključeno hrbtičje valovečega hribja, grivasto obraslega tu, gladko ostriženega tam. Iz lok in dobrav sopejo plahe meglice, se obešajo po drevju in otožno umirajo.
Umirajo v prezgodnji jeseni, ki se ji poletje še noče prav umekniti, noče, ne more umekniti, ker se še ni napilo vse lepote in ljubezni iz prelepe zemlje.
Halo ...! Po dolgem deževju se je nebo ubrisalo od vseh megla, solnčni dnevi so šli v dežel...
Le še neki beli oblački so zaostajali kakor zgubljene ovčice in hiteli k solncu, pa so se kmalu poredno razbežali po modrem nebesu; solnce je milo gledalo za njimi in jih lovilo in zavračalo s svetlimi dolgimi rokami.
Bil je lep dan, nebeščani sami nimajo zmerom takega. Pogled mu je bil gorak in mehak ko pogled Kristov, mil in prisrčen ko ljudskošolska molitev.
In tačas je ob razvalinah starega gradu na hrbtičku zelenega grička stal človek, tiho bolan, otožen in v oči motan, stal razoglav in drhtel za rodoljubno mislijo:
«Zemljica naša, zbegana, greha in kreposti polna...!»
Z očmi, polnimi solza in ljubezni, je šel od lepote do lepote po rodni zemlji in druga je bila večja od druge.
Grički, vsi vinski od zorečega grozdja, so vriskali in peli, hramčki, bele pikce v zeleni brajdi, že vedeli, kako in kaj, a rdečeglave cerkvice so iznad košatih češenj in lip po vrhovih z
725