1031 Janez Menart NA SVOJ PETINŠTIRIDESETI ROJSTNI DAN LIPE Vse bistvo vseh teh mojih let v vrsticah dveh lahko podam: od zunaj me je žrl svet, a znotraj sem se sam. O, grenka žalost! Ob pogledu spet duh sestavlja davne hipe: za vodo so cvetele lipe in somrak je dehtel po medu. Na mizi vino in kozarci; orkester, ki doni po hali; do dne smo pili in plesali in jaz sem dvoril tisti stvarci. Iz pesniške zbirke »Pod kužnim znamenjem«, ki bo še letos izšla pri Državni založbi Slovenije in v katero je avtor izbral svoje, večinoma 'še neobjavljene stihe zadnjih petnajstih let, objavljamo nekaj krajših pesmi, ki naj našemu bralcu nakažejo ustvarjalno misel, značaj in tematski razpon te zanimive nove knjige. Nove pesmi 1032 In kje je žalost? Lepa stvar, ki z njo sem plesal vse do zore, teh lip več gledati ne more, jaz pa, ki gledam jih, sem star. OBISK Kamnit, izlizan staroveski prag; mrakobna, vlažna veža, velban strop, plesniv, napet omet, zatohel zrak; dvorišče med zidovi, kakor grob; stopnišče, kot pahljača stare dame iz stebra razpotegnjeno v polkrog, obgnit držaj, soj vrat, ki pade name; in rjast gank, vkovan v baročni slog. Pogled tja čez — zid, okenca brez šip; pogled navzdol — poraščen kamnast tlak; pogled navzgor — zid, okna, dimnik, hrib — in vsepovsod plesnoba, hlad in mrak. Stopničke, kot rov v hišo. Smrad. Trohnoba. Hodniček, niša, mračna vrata v klet. Da, to bo kuhinja. In tole soba. Sem sonca ni bilo že tristo let. Kaj pa bi radi? pravi in odklepa. — Nič, malo gledam ... Tu sem stanoval... — O, kar poglejte! — Vidim . .. Hvala lepa, pa brez zamere . . . Kakšne le! — No, prav. — Za vodo sije sonce in jesen žari v kostanjih. Listje v reko seda. Jaz sem ubežal bedi tistih sten. A sredi njih je še ostala beda. Kot da njih moč je dedna, neminljiva: ko kdo jim ubeži, je drug ujet. Usoda za usodo v njih se skriva. In hiša stala bo še tristo let. Janez Menart 1033 Nove pesmi DVOM Vse je. Vse ni. Vse je in ni. Kaj je? Kaj ni? O, dvom! Vse mrtvo in vse živo, nesporno in vprašljivo, seciraš kakor anatom. Pogled tvoj v bistvo vrta, skalpel med sklepi škrta in pika v bolno tkivo. Tvoj nož kirurški reže, odstranja, čisti, veže m išče, kaj je živo. A tisto, kar ostane, ostane s šivom rane, z zloveščo brazgotino. Zašite sanje, upi, zaceljeni obupi, spomin na bolečino. Pokvečene vizije, skažene iluzije, zverižen, šepast svet. A komaj je kaj celo, že spet je pod skalpelom, ki reže spet in spet. IN ČE ... In če to stvarstvo sploh ne more v mere, ki vanje tlači ga človeški duh? Če so sistemi, sklepanja in vere, le strah pred ničem, spretno skrit v napuh? 1034 Ce Bog z nesmrtno dušo se ne rima, če Bog in duša sta le plod idej? Če Bog res je, a človek duše nima? Če snov ni mrtva in je duša v njej? Če človek je le drobec sanj tvarine, ki nove sanje sanja spet in spet, če le kot sanja blisne in premine v možganih stvarstva, ki njih del je svet? Mar ni potem vse večja milost biti neobčutljiva, topa tvar svetov, kot se iz nezavednosti zbuditi v trpečo sanjo, ki jo sanja snov? PRED GROBNICO VICTORJA HUGOJA Tvoj prah je položen v tla Panteona, v hram slave, kot moj svet ga ne pozna. Kjer sem doma, živita dva milijona; na tvoj pogreb sta več kot dva prišla. Četudi bi imel tvoj silni dar. ne mogel bi, kot ti, postati večen; ne bom dejal, da tega ni mi mar, pa tudi ne, da sem zato nesrečen. Usoda pač vpisuje čas in kraj, ko nas priglaša na volilno listo; ta je izbran v senat, drug le v okraj, in isto, kar storita, žal, ni isto. A tudi če bi ti bil na okraju — glej, sem že snel klobuk: bas, comme il faut! Čeprav volilni zakon loči naju, ti mirno spi, jaz pa bom že kako. GOLI ČAS Minil je čas ekstaz, boginj in sanj, duha nič več mamljiv privid ne vabi: čar čustev je razpadel od spoznanj in vsaka stvar, ki je, za nekaj rabi. 1035 Nove pesmi Iz bilk, ki prej so v mislih klile v cvet, zdaj zmerom zraste pesa, grah, krompir. Enakost, bratstvo, lepši svet in mir so le na kruh lenuhov mazan med. Iskriva britev bistrega duha kmetavzom šili kole za ograjo. Boginje, ki bleščale so z neba, so zdaj doma in kuhajo; če znajo. Še gaj umrlih, dom minulih dob, nič več ni kraj sanjavih modrovanj; le zadnji prostor je, ki ležeš vanj in mirno spiš, dokler kdo plača grob. SPOZNAL SEM ... Spoznal sem nično, klavrno usodo vseh tistih, ki živeli so nekoč, in tistih, ki nekoč živeli bodo, spoznal usodo lastno in nemoč. A rad imam, da dež mi v šipe trka, da žarek sonca leze čez parket, in všeč mi je, ko vidim, da se črka dopleta s črko v smiselnost besed. In rad imam ljubezni bežne hipe in praznost, ki se porodi iz njih, in zgrbljen list, ki ga zanese v šipe, da škrtne kot pero, ki piše stih. Rad se zaganjam v ničeve opravke, ki mi nameče jih vsakdanji dan, rad izgovarjam nepomembne stavke, ki zanje vem vnaprej, da so zaman. Rad sem v nemirnih sapah smet usode, čeprav me včasih je vrtincev strah, četudi vem, da bom prešel brez škode, kot je zapisano, iz praha v prah.