741 TEORIJA IN PRAKSA let. 56, 2/2019 ki je sicer znal misliti in dojeti držav- no ureditev, ni pa uvidel, da gre v re- snici za to, kako prevzeti oblast – tako nekako bi navsezadnje lahko para- frazirali slovito Marxovo 11. tezo o Feuerbachu, v skladu s katero naj bi filozofi vselej samo interpretirali svet, šlo pa naj bi za to, da ga spremenimo. Kakor meni Komel, je Heglovo vpra- šanje države notranje povezano z vprašanjem prevzema državne obla- sti, in zato je alternativa med državo ali revolucijo vselej že napačna, saj gre za fenomena, ki ju je nujno misliti »v njuni spekulativni enotnosti« (135). To je, vsaj po moji oceni, tudi ena od osrednjih in najbolj dragocenih po- ant knjige, saj navsezadnje naslavlja tudi našo današnjo situacijo, ki bi jo morda lahko povzeli z vprašanjem, ali smemo od prostega, »naravnega« teka državne ureditve, kjer vsako- kratna menjava vladajočih političnih barv pravzaprav ohranja temeljni status quo, pričakovati radikalno dru- gačno pojmovanje subjekta in druž- bene produktivnosti ali, če zapišem naravnost, pravičnejšo razdelitev bla- ginje in dolžnosti. Knjiga pa ima še eno izjemno plat. Pomembna in zanimiva je tudi zato, ker spekulativna, filozofska vprašanja iz heglovske in postheglovske tradi- cije ves čas obravnava (tudi) skozi literarna dela. Shakespearjev Hamlet, Goethejev Faust, Schillerjevi Razboj- niki postanejo tako gledališki okvir, v katerem se odvija Heglova teorija dejanja, njegova filozofija prava in države ter seveda revolucije – to pa je obenem kar najbolj zvesto duhu Hegla samega, saj jih je navsezadnje Gregor MODER Oddelek za filozofijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani Mirt Komel Giljotina duha: Hegel in francoska revolucija Analecta, Ljubljana 2018, 144 strani, 16,00 EUR (ISBN-13: 978-961-6376-81-5) Thus conscience does make cowards of us all, And thus the native hue of Resolution Is sicklied o‘er, with the pale cast of Thought, And enterprises of great pitch and moment, With this regard their Currents turn awry, And lose the name of Action. Hamlet Nova knjiga izjemno plodovite- ga avtorja, filozofa dotika – Poskus nekega dotika (2008), Sokratski doti- ki (2015) – nas postavi pred nemara najstarejši vprašanji civilizacije: ali je prevzem oblasti nujno zločinsko de- janje in ali si sploh katero koli drugo delo zasluži ime dejanja? Komelovo kratko in hitro berljivo delo se vpi- suje v serijo raziskav, ki z različnih vidikov osvetljujejo razmerje med Heglovo filozofijo države in njego- vim občudovanjem francoske revolu- cije, kakršni sta denimo študiji Joachi- ma Ritterja (2015) in Rebecce Comay (2015). Komel zelo odločno zavrne stare floskule, s katerimi se je pogo- sto diskreditiralo Hegla kot nekoga, BOOK REVIEWS 742 TEORIJA IN PRAKSA let. 56, 2/2019 oblasti, kot mu pripada po očetovi smrti? Zakaj Klavdija ubije šele, ko je zanj že prepozno, ko je že smrtno zastrup ljen? Interpretacije, po katerih je Ham let nezmožen dejanja, ker pre- več premišljuje, namesto da bi ravnal (in ki izvirajo pri Goetheju), pozablja- jo, da je kraljevič pravzaprav nagle je- ze in da je vsekakor zmožen brez od- lašanja zabosti nepovabljenega gosta ( Polonija za zastorom) ali si izmisliti zvijače in v smrt pognati neljuba mu zasledovalca (Rozenkranca in Gilden- šterna). Zakaj torej ne ubije Klavdija? Zakaj ne prevzame oblasti? Zakaj raje igra nekakšnega dvornega norca? Hamletov položaj je po svoje po- doben položaju Ojdipa iz Sofoklove- ga Kralja Ojdipa – tudi pri Ojdipu sta namreč v igri umor očeta in prevzem oblasti. Pri Ojdipu je prevzem obla- sti v Tebah po eni strani neizbežna nujnost, kakor jo narekuje Usoda, po drugi strani pa najhujši zločin – umor očeta in krvoskrunski zakon z materjo. Ojdip je tako ujet med kladivo in nakovalo. Pri Hamletu pa je položaj dvakrat zapleten, saj prev- zem oblasti ni samo njegova pravica, temveč obenem tudi dolžnost, saj bi z dejanjem maščeval umor očeta. Pri Hamletu protislovja med nujnostjo prevzema oblasti in očetomorom sploh ni – ravno narobe, obe nareku- jeta dejanje! Toda natančno v tem je ves zaplet: Shakespearjeva igra nam nekako za nazaj pokaže, da Ojdip ni bil le nekdo, ki je imel v življenju pač to neverjetno smolo, da je lahko prišel in moral priti na oblast le s kr- voskrunstvom, temveč da je dejanje prevzema oblasti kot tako absoluten tudi sam tako razumel. Komel si ta okvir postavi že v izhodišču, saj v uvodu navaja fragment iz zgodnjega Heglovega obdobja, besedilo, ki se ga je oprijela oznaka »Najstarejši pro- gram sistema nemškega idealizma« in ki velikopotezno navaja, da je najviš- je dejanje uma estetsko dejanje, saj je ideja, ki združuje vse, ideja lepote (str. 7). Čeprav je knjigi sem in tja mo- goče očitati razdrobljenost argumen- tacije, prav zaradi bogastva literarnih referenc, so tovrstni skoki pravza- prav njeno bogastvo in prednost, v katerem se nedvomno pokaže tudi Komelova naklonjenost literaturi: navsezadnje gre za pisatelja, ki je bil z romanesknim prvencem Pianistov dotik (2015), prevedenim v več tujih jezikov, nominiran za kresnika, letos pa je izšla tudi njegova prva kriminal- ka Medsočje (2018). Kombinacija filozofske in lite- rarne misli Komela v resnici še bolj približa Heglu. Ne glede na to, ko- likšen pomen pripišemo Heglove- mu programskemu fragmentu – in stališča so si glede tega vprašanja izrazito navzkriž –, je nesporno, da je bila svetovna umetnost, še zlasti dramatika, Heglu ne samo dobro poznana in pri srcu, temveč da jo je povsem resno razumel kot svojsko obliko dojemanja resničnega, kot čutni, pa vendar nujni izraz duha. V zvezi s tem je po mojem zelo zani- miva Komelova navezava Heglove teorije dejanja na Hamleta in Kralja Ojdipa. Pri Shakespearju se vpraša- nje lahko glasi nekako takole: zakaj natančno Hamlet ni zmožen dejanja – namreč uboja Klavdija in prevzema 743 TEORIJA IN PRAKSA let. 56, 2/2019 bi bilo dejanje nesmiselno ali da se z njim ne bi nič spremenilo, temveč za to, da nikoli ne doseže načrtovanega namena – temveč neki drugi namen. Dejanje nikakor ni brez smotra, ven- dar pa je ta smoter dejanju samemu, pa tudi njegovemu izvajalcu, nepre- diren. V tem se kaže Heglov pojem zgodovine kot paradoksne enotnosti vidika nujnosti in kontingence; če- prav v potopljenosti v zgodovinski in politični kontekst nikakor ni mogoče napovedati, kakšne bodo posledice dejanja, in je vse v radikalnem pogle- du neodločeno, pa so stvari za nazaj, z vidika že izvršenega dejanja, s po- gleda nazaj v zgodovino, vselej vide- ti tako, kakor da se drugače sploh ne bi mogle zgoditi. V takem dojemanju zgodovine in dejanja bi nemara lahko našli uporaben namig tudi za našo današnjo, po vsem videzu sodeč do- cela brezizhodno situacijo. Še vedno, kljub izkušnji svetovne finančne kri- ze, ki je v naših krajih izzvenela šele pred nekaj leti, je upor proti samou- mevnostim neoliberalnega kapitaliz- ma zatrt že v kali in poskusi drugač- ne formulacije napredka so vnaprej obsojene na posmeh političnih in finančnih elit, pa tudi prebivalstva ne aktivirajo. Toda kljub temu da je v trenutnih parametrih dejansko nemo- goče formulirati radikalno drugačen politični program, radikalno drugač- no razumevanje »trga« in »gospodar- stva« in vloge finančnega sektorja v njiju, to še zdaleč ne pomeni, da smo nujno obsojeni na resignacijo. (Po- litično) dejanje je še vedno mogoče, čeprav je res, da ni mogoče predvi- deti njegovih posledic, in čeprav ga zločin. Pri Hamletu se zdi, da ga k dejanju ne sili le naravna pravica do samoobrambe ter pravica do dan- skega prestola, temveč tudi dolžnost maščevanja, ki mu jo je naložil mrtvi oče – pa kljub temu okleva. Kakor da odsotnost razlogov proti dejanju sa- mo še bolj razgali zločinskost dejanja kot takega. »Vest,« pravi Hamlet, »nas iz vseh dela bojazljivce.« Toda preveč poceni bi bilo Hamletovo teorijo dejanja zreducirati na oklevanje zaradi abstraktnih mo- ralnih zadržkov, češ umor je umor, pa tudi če je upravičen – navsezad- nje, spomnimo se, da niti pri uboju Polonija ali skrivanju njegovega tru- pla niti pri odstranitvi Rozenkranca in Gildenšterna takih zadržkov ni bi- lo. Revolucionarni, nasilni prevzem oblasti – natančno to je navsezadnje okvir Komelove knjige, ki določa tu- di moje tukajšnje branje Hamleta – ni zločin v vsakdanjem pomenu izraza, saj ne gre za neko posamično kršitev zakonov tiste države, temveč je abso- lutni zločin, zločin, ki spodje temelje celotnega reda in ga rekonstituira. Mi- slim, da je s tega specifičnega vidika mogoče Shakespearjevega Hamleta brati tudi kot delo, ki nam v gledali- škem jeziku razgrne in predstavi etič- no brezno kot edini mogoči temelj revolucionarnega, novo državno ure- ditev utemeljujočega dejanja. Ampak naj se vrnem h Komelu, ki se v svoji obravnavi Hamleta obrne k Heglovi teoriji dejanja in poudari, da je subjektovo dejanje v svojem bi- stvu spodletelo, tako da tudi ni mogo- če predvideti njegovih posledic. Pri spodletelosti dejanja ne gre za to, da 744 TEORIJA IN PRAKSA let. 56, 2/2019 LITERATURA Comay, Rebecca (2015): Hegel in fran- coska revolucija. Problemi 53 (7–8): 5–58. Komel, Mirt (2008): Poskus nekega dotika. FDV, Ljubljana. Komel, Mirt (2012): Diskurz in nasilje. Analecta, Ljubljana. Komel, Mirt (2015): Pianistov dotik. Goga, Novo mesto. Komel, Mirt (2015): Sokratski dotiki. FDV, Ljubljana. Komel, Mirt (2018): Medsočje. Goga: Novo mesto. Ritter, Joachim (2015): Hegel in francoska revolucija. Problemi 53 (7–8): 59–92. ni mogoče formulirati kot afirmativni seznam konkretnih ukrepov. Morda bi lahko celo rekli, da je naša situacija z nekega vidika hamletovska: bolj ko se (politično) dejanje kaže kot očit- no nesmiselno in spodletelo, bolj se obenem kaže tudi kot zgodovinsko nujno. Komelova knjiga, ki dopolnju- je njegov prejšnji prispevek za zbirko Analecta, Diskurz in nasilje (2012), nas vabi misliti natančno to protislov- no enotnost nujnosti in kontingence.