r
PRILOGA
7N
domovi m
Leto 111.
V Liabliani. dne 3, novembra 1927
Štev. 44
Nesreča italijanske ladje „Princese Mafalde"
Kakor stare pravljice, se nam zde v današnjih časih pripovedo« vanja o nekdanjih nesrečah, ki so sc kaj pogosto dogajale na morju, ko so se potapljale ladje. Že davno so minuli časi, ko je veljal stari pregovor: »Kdor moliti ne zna, naj se na morje poda!« V času visoko razvite tehnike, ko drčijo po ce* stah težki avtomobili z velikansko brzino, ko se ljudje dvigajo visoko v ozračje in se potapljajo v neskončne morske glo« bočine, so tudi plovbo ta* ko izboljšali, da se pri količkaj pazljivosti vod* stva ladij ni več treba bati prevoza preko mor« j a iz starega v novi svet, ali obratno. Prenehalo je obupno plakanje pri od« hodu, pa naj si bo radi nevarnosti, kakor tudi ra= di bojazni, da se vec ne vidijo. Ali vendar nesre« ča nikoli ne počiva, člo« vek nikdar ne ve, kdaj in kje ga čaka bela žena. Taka nesreča pa sc je
dogodila v noči od pre«	P >	f
teklega torka na sredo, ko je morje zahte« valo ogromno žrtev več sto ljudi.
Kakor je bilo končno ugotovljeno, pa no* si za vso to nesrečo odgovornost samo ma« lortiarnost italijanske mornarice/ki si, kakor pač vsa denašnja Italija domišljuje, da je neoporekljiva in najpopolnejša.
O veliki pomorski nesreči smo prejeli prva poročila že v sredo , ali seveda drugače pobarvana, kakor se je dogodila nesreča v resnici V prvih listih je bilo polno italijan« ske samohvale in pisali so o posadki, ki je postopala naravnost figarsko in zločinsko, kakor o največjih junakih.
Ladja »Princessa Mafalda« je bila zgraje« na 1. 1908. v Genovi ter je bila že precej za* starele vrste. Dolga je bila 150 m« široka 17 m in je imela 9200 ton; torej ni bila za pri« števati med največje parnikc. 10.500 konj« skih sil ji je dajalo brzino 18 milj na uro. Na njo so imeli po izjavi paroplovnc družbe sprejeti 1460 potnikov: v I. razredu je bilo prostora za 130 oseb, v II. za 125, ostalo pa za 3 razred. To število je seveda znatno pre« tirano. Ladja je vozila po večini izseljence iz Genove v južno Ameriko. V uporabi je bila na tej poti že 15 let.
Po službeni izjavi italijanske paroplovnc družbe je bilo na njeni sedanji plovbi, ko se
je dogodila nesreča, 968 potnikov in 240 mornarjev. Bilo jih je seveda mnogo več, med njimi kakih 50 Jugoslovenov. To so Itali« jani poročali radi tega, da bi ublažili nesrečo. Poleg tega so poro* čali, kako junaško se je vedel kapetan Guii, ki je zapovedoval ladji, in pa ostali oficirji in moštvo. Iz strahu in da omilijo ne« srečo, ki se je zgodila po njihovi krivdi, so hoteli vse zatajiti.
Trdili so, da so poročila svetovnih časopisov neresnična in da je
ni. smel zvedeti, na to pa se
Pozorišee nesreče ob brazilski obali
utonilo samo par potnikov, ostali pa so bili rešeni, seveda v prvi vrsti po zaslugi njihovega vojaštva.
Ali nič ni tako prikrito, da bi končno ne bilo očito. Oeiyidci, ki so bili med srečnimi, da so si oteli življenje, pripovedujejo o
nesreči seveda vse druga« če. Po njihovih poročilih je bilo sledeče:
Okoli pol osmih zve« čer je bilo, ko so revnejši sloji v tretjem razredu že odhajali k počitku, dočim je gospoda prvega in dru« gega razreda plesala in se zabavala na najrazličnej« še načine. Kar so občutili posetniki ladje močan su« nek, a nihče ni vedel, kaj da se je-zgodilo prav za prav. Ker ni bilo nobenih signalov, so sc mnogi po« mirili, le nekaterim je bil ta pojav sumljiv . in so odhiteli proti krovu iad« j.e, da dobe pojasnilo od kapetana ladje. Ali ko so prišli na stopnišče, že so jih ustavili mornarji in niso pustili dalje. Nihče kaj se je zgodilo. • Takoj je dogodil zločin, kakršnega ne pomni zgodovina pomorstv-a. Ob« oroženi mornarji so odhiteli v spodnji dei ladje, kjer so bivali v tretjem razredu rev« nejši sloji, in jim zaprli vse izhode. Lahko si predstavljamo strah, ki se je polotil ubo« gih ljudi, ko so slišali zunaj vpitje in klica« nje na pomoč, sami pa so bili Zaprti, ujeti v kletk in so le to vedeli, da so zapisani smrti. Odigravali so se strašni prizori. Vpit« je, jok, kletev, vse se je mešalo nied pol blazno, nesrečno družbo ubogih. Med tem pa so mornarji že spuščali v vodo rešilne čolne, kamor so sprejemali visoko gospodo in tiste, ki so več plačali. S krova ladje so z brezžičnim brzojavom, z radio«aparati kli« cali pomoč, ki se je odzvala in rešila pre« cejšen del potnikov. Predno pa je prišla res šitev, je poginilo mnogo ljudi. Radi zmede* nosti načelstva ladje in pa nediscipline vo* jaštva in mornarjev so bili rešilni čolni pre« napolnjeni in so se prevrnili, nekateri ob« upanci pa so se hoteli rešiti na ta način, da so poskakali v morje in se hoteli rešiti na raznih plavajočih predmetih, kakor na des« kah, tramih in sličnem. Zašli so pa v drugo nevarnost. Na kraju morske nesreče so se že zbrale velike krvoločne ribe, morski vol« kovi in pričeli so grabiti in trgati nesrečneže. Bili so v vodi grozni prizori. Na brezžične brzojavne klice so proti kraju nesreče pri« hiteli vsi parniki, katere je dosegla brezžična vest o nesreči. Prvi je bil na mestu junaški kapetan francoske ladje »Formosa«. Z grozo je doznal, kaj je storil kapetan »Mafalde«, da je zaprl tretji razred, in brzo rešil uboge nesrečnike. Poleg francoske ladje so yprispele na kraj nesreče ena nemška, angleška in braziljska ladja.
Desno:
Starodavni mestni stolp v Mariboru,
ki je služil mestni obrambi proti se-verozapadu, kjer sta se spajala severni in zapadni mestni zid.
Levo:
Pred cerkvijo na Sv. Planini zbrani planinci ob otvoritvi planin, koče.
Inž. M. Schneller,
načelnik gradben, oddelka direkcije držav, železnic v Ljubljani, je imenovan za direktorja žel. direkcije v Sarajevu.
Desno;
Otvoritev novega planinskega zavetišča na Sv. Planini nad Zagorjem,
kamor so prišli člani plan. društev celo iz Zagreba.
Umorjena Cecilija Ivačkž na mrtvaškem odru.	Planinski dom na Kovcah nad Tržičem so zgradili za planinstvo vneti Tržiča-
od in ga v kratkem slovesno otvorijo.
Levo;
Hiša t Cecilije Ivačič v Stari vasi pri Vidmu.
ki ga je kralj Aleksander poklonil revnim dijakom.
Akademski dom v Beogradu,
i®! i -
Mirni Kleinova iz Kranja, ki jo je njen ljubljenec ustrelil v Zagorju.
Marmornata soha na grobu — na pokopališču v Ljubljani.
Levo: Z bršlinom in divjo trto ovit nagrobni
spomenik v Ljubljani. Desno: Nagrobnik z bronastim kipom na ljubljanskem pokopališču.
O. Kastelic iz Ljubljane, ki jO
ustrelil svojo ljubijnko M. Kleino-vo in tudi sebe te.ko ramil, a bo
najbrže ostal pri ?iv'i nh!.
Gostje ob proslavi 701etnice šole v Podzemlju.
Zgoraj desno: Trojni grob — pisatelja Ivana Cankarja in njegovih prijateljev pesnikov Dragotina Ketteja in Murna - Aleksandrova na pokopališču v Ljubljani.
Osnovna šola v Podzemlju v Beli Krajini
ob 70!etnici ustanovitve.
1» bi
v Newjorku v Ameriki s 37 nadstropji. Ž. nadstropja so nameščene zaloge z* blago, za uradi in banke, počcnfci u 23. nadstropjem so bogato opremljena stanovanja, obdana z vrtovi.
Yelikan*kl Cvet vsesvetarlce, ki ga znajo mestni vrtnarji vzgojiti umetno, da ie Se enkrat tako velik, kakor ga vidimo na naši sliki
Levo:
Dva metra dolgo pipo
je dobil v dar angleški ministrski predsednik od visokošolcev v Btrmingema.
Desno:
Krizantema — pri nas pod imenom «vsesve-tarica» — znana lepa cvetica, vzgojena v obliki drevesca.
Desno:
Brezposelni delavei pred pokopališčem v Ljubljani iščejo pred Vsemi sveti zaslužka pri popravljanju grobov.
Levo:
Kostanjarica v Ljubljani, ki puče kostanj vso zimo in jo obiskujejo posebno radi otroci — da si privoščijo za dinar: užitek in ogrejejo roke