•1••••>••»•>»•>•£••*•»»•••>»•>•©••••*•>•>»•>.©«>•>•>••••••^ 
Andrej Pančur 
NA POTI 
K MODERNEMU 
NEDELJSKEMU 
POČITKU 
Nedeljski počitek in 
posvečevanje nedelj 
"V delavnicah in tovarnah ropota v nedeljo ta- 
ko kakor v delavnike. Iz tovarniških dimnikov 
se vali dim v nedeljo kakor drugekrati. Na uli- 
cah se dela tlak, tesarji sekajo, zidarji in drugi se 
spenjajo po hišah in strehah, kakor bi šlo za sta- 
vo, hlapci vozijo po ulicah glino in gnoj ali s 
kratka, ni morebiti ne jednega hlapčevskega de- 
la, katero bi se ne opravljalo v nedeljo kakor v 
delavnike."1 Nedeljski počitek, kakor ga pozna- 
mo danes, je bil torej v sedemdesetih letih prejš- 
njega stoletja v slovenskih deželah avstrijske 
polovice Habsburške monarhije še povsem 
neznan. Šele v naslednjih desetletjih je nato dr- 
žava postopoma uredila to področje. In v tem 
prispevku bomo spoznali prav ta prehod od 
splošno razširjenega nedeljskega dela do prvih 
začetkov modernega nedeljskega počitka. 
Vendar nedeljski počitek ni iznajdba moder- 
ne industrijske družbe. Njegove korenine sega- 
jo prav do Svetega pisma, po pričevanju katere- 
ga je Bog v šestih dneh ustvaril svet. "Sedmi dan 
je Bog dokončal delo, ki ga je naredil, in počival 
je sedmi dan od vsega dela, ki ga je storil. Blago- 
slovil je sedmi dan in ga posvetil, kajti ta dan je 
počival od vsega svojega dela, ki ga je storil, ko 
je ustvarjal."2 Bog sedmi dan torej ni le počival, 
temveč ga je tudi blagoslovil in s tem posvetil. 
Zato ta dan ni le navaden dan počitka. Da pa iz- 
brano ljudstvo tega ne bi pozabilo, mu je med 
desetimi božjimi zapovedmi naložilo tudi tole 
tretjo: "Spominjaj se sobotnega dne in ga posve- 
čuj! Šest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela, sed- 
mi dan pa je sobota za Gospoda, tvojega Boga: 
ne opravljaj nobenega dela, ne ti ne tvoj sin ne 
hči ne hlapec ne dekla ne živina ne tujec, ki biva 
znotraj tvojih vrat! Kajti v šestih dneh je Gospod 
naredil nebo in zemljo, morje in vse, kar je v 
njih, sedmi dan pa je počival. Zato je Gospod 
blagoslovil sobotni dan in ga posvetil."3 
Ta božja zapoved je veljala le za Jude.4 Na vsak 
sedmi dan, torej ob sobotah, niso smeli oprav- 
ljati nobenega dela. Tega so se bolj ali manj dr- 
žali tudi prvi kristjani. Vendar so bile za kristja- 
O neposvcčevanjl nedelj, Slovenec, št. 61, 4. junij 1878. 
Sveto pismo Stare in Nove zaveze, Svetopisemska druž- 
ba Slovenije, Ljubljana, 1996, str. 53- 
Sveto pismo Stare in Nove zaveze, o.e., str. 127. 
Sobotni počitek naj bi jih tudi spominjal na osvobodi- 
tev iz egiptovskega suženjstva. "Spominjaj se, da si bil 
suženj v egiptovski deželi in teje Gospod, tvoj Bog, od 
tam izpeljal z močno roko in z iztegnjenim laktom! Za- 
to ti je Gospod, tvoj Bog, zapovedal obhajati sobotni 
dan. " Sveto pismo Stare in Nove zaveze, o.e., str. 235- 
18 ZGODOVINA ZA VSE 
ne še pomembnejše nedelje, ko so se z verskimi 
obredi spominjali Jezusovega vstajenja in pri- 
hoda svetega Duha med apostole. Nedelja je bi- 
la zato tudi praznik odrešenja. Toda na ta dan je 
bila za kristjane obvezna le prisotnost pri Božji 
službi, torej le posvečevanje nedelje, nedeljski 
počitek pa ni bil obvezen. Nedelja, katere bistvo 
je bil verski obred, se je tako bistveno razlikova- 
la od sobote, katere bistvo je bil počitek. Posve- 
čevanje in počitek sta bila še ločena. Ker pa so 
se kristjani hoteli ločiti od judovske tradicije, je 
skozi dolgotrajen proces sobotni počitek poča- 
si prešel na nedeljo. Šele od četrtega stoletja da- 
lje se je nedelja začela uveljavljati kot dan počit- 
ka. Nedelja je tako sčasoma postala dan posve- 
čevanja in počitka.5 
To prestavitev sobotnega počitka na nedeljo 
je bilo seveda nujno potrebno upravičiti in 
spraviti v sklad s Staro zavezo. Ko je Jezus "po 
svojem vstajenji odprl studenec večnega življe- 
nja, ki je vsahnil in njega žive vode razlil nad 
apostelje, ko so namreč prejeli darove svetega 
Duha, nehala je dolžnost praznovati soboto ka- 
kor v starem zakonu, nedelja je stopila na to me- 
sto."6 Vendar to ni bila nikakršna usodna spre- 
memba, kajti Jezus je rekel: "Ne mislite, da sem 
prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, 
temveč dopolnit sem jih prišel."7 Namesto staro- 
zaveznega strahu Nova zaveza poudarja ljube- 
zen. S spremembami, ki jih je prinesla Nova za- 
veza, se je spremenil tudi dan počitka. 
V srednjem veku je bil nedeljski počitek ure- 
jen po kanonskem pravu. Kanonsko in državno 
pravo sta bila takrat še enotna in cerkveni pred- 
pisi o nedeljskem počitku so bili obvezujoči tu- 
di za državne zakone. Z novim vekom pa sta se 
cerkveno in državno pravno področje vse bolj 
ločevala in država je prevzemala vse več pristoj- 
nosti, čeprav je bilo področje nedeljskega počit- 
ka še povsem prežeto s krščansko tradicijo. 
Vendar se je z začetki industrializacije nedeljski 
počitek vse bolj umikal v ozadje. Nov način in- 
dustrijske proizvodnje je v pogojih svobodne 
konkurence od delavcev zahteval neprekinje- 
no delo. Delovni ritem stare agrarne družbe je 
vse bolj stopal na stranski tir. Vse manj ljudi je 
spoštovalo nedeljski počitek.8 
Vendar z napredovanjem industrializacije ni 
bil na umiku le nedeljski počitek, temveč je z 
uveljavljenjem liberalnih idej postajalo vse bolj 
sporno tudi posvečevanje. Vse močnejši so bili 
ugovori proti temu, da država s svojimi zakoni 
državljanom nalaga prisotnost pri nedeljski ma- 
ši. V Habsburški monarhiji je tako 21. decembra 
1867 državni zakon verske zadeve dokončno 
prepustil posameznikovi odločitvi. "Nikogar se 
ne more prisiliti k cerkvenemu bogoslužju ali k 
sodelovanju pri cerkveni slovesnosti, v kolikor 
oblast, ki je po zakonu za to pooblaščena, ne 
določi drugače."9 Obvezno posvečevanje ne- 
delj je bilo s tem odpravljeno. Sedaj je bilo po- 
trebno ukiniti le še obvezen nedeljski počitek. 
To je bilo urejeno 25. maja 1868 z verskimi za- 
koni, ki so med drugim določili tudi tole: "Niko- 
gar se ne more prisiliti, da se vzdrži dela ob 
praznikih njemu tuje cerkve ali verske skupno- 
sti. Vendar je ob nedeljah med božjo službo po- 
trebno prekiniti vsako ne nujno potrebno javno 
delo. Nadalje se mora za praznike med glavnim 
bogoslužjem v bližini božje hiše opustiti vse, 
karkoli že lahko ima za cerkev ali versko skup- 
nost za posledico motenje ali oviranje prazno- 
vanja. Isto je potrebno upoštevati pri tradicio- 
nalnih prazničnih procesijah po trgih in cestah, 
po katerih se premika sprevod."10 S tem zako- 
nom so bili dani vsi pogoji za neomejeno ne- 
deljsko delo.11 
Vendar takšno stanje ni moglo trajati prav dol- 
go. Tradicija nedeljskega počitka je bila v ljudeh 
pregloboko zasidrana. In tudi cerkvene zapove- 
di o nedeljskem počitku so veljale še naprej. Za- 
to se je že v sedemdesetih letih preteklega sto- 
5 Schnarrer, Johannes Michael: Freiraum für Gott: Die 
drei monotheistischen Weltreligionen und die Transze- 
denzerfahrung. - Der Tag des Herrn. Kulturgeschichta 
des Sonntags, Böhlau Verlag Wien, Köln, Weimar, 
1998, str. 26-28; Holly, Johannes: Sonntagsheiligung: 
"Tag des Herrn " Gebot der Kirche. - Der Tag des Herrn. 
Kulturgeschichte des Sonntags, Böhlau Verlag Wien, 
Köln. Weimar, 1998, str. 43-47, 84-85; Pribyl, Herbert: 
Der Sonntag als der Tag der wöchentlichen Arbeitsru- 
he. - Der Tag des Herrn. Kulturgeschichte des Sonntags, 
Böhlau Verlag, Wien, Köln, Weimar, 1998, str. 99-104. 
6 Nedelja, Slovenec, št. 135, 14. junij 1884. 
7 Sveto pismo Stare in Nove zaveze, o.e., str. 1482-1483- 
8 Pribyl, Herbert: Der Sonntag als der Tag der wöchentlic- 
hen Arbeitsruhe, o.e., str. 108-109- 
9 Reichsgesetzblatt, št. 49, 21. december 1867, tien 14. 
10 Verski zakoni so objavljeni v knjigi: Vocelka, Karl: Ver- 
fassung oder Konkordat? Der publizistische und poli- 
tische Kampf der österreichische Liberalen um die Reit- 
gionsgesetze des Jahres 1868, Verlag der österreichisc- 
hen Akademie der Wissenschaften, Wien, 1978, str. 
203. 
11 Pribyl, Herbert: Das Verbot der Sonntagsarbeit aus 
rechtshistorischer Perspektive - Der Tag des Herrn. Kul- 
turgeschichte des Sonntags, Böhlau Verlag, Wien, Köln, 
Weimar, 1998, str. 192-193- 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 19 
letja oblikovala široka fronta privržencev po- 
novne uvedbe nedeljskega počitka, ki naj bi ga 
država z zakoni zopet zapovedala. Glavnina za- 
govornikov nedeljskega počitka je prihajala iz 
vse močnejših in s tem vplivnejših konservativ- 
nih in katoliško usmerjenih gibanj. Zato so seve- 
da hkrati močno agitirali tudi za ponovno uved- 
bo obveznega posvečevanja. Vendar so se z raz- 
vojem moderne, sekularizirane družbe verski 
razlogi za uvedbo nedeljskega počitka vse bolj 
umikali pred socialnimi, zdravstvenimi in kul- 
turnimi. Kljub njihovim pritiskom se je moderni 
nedeljski počitek razvil povsem ločeno od ob- 
veznega nedeljskega posvečevanja. Staro nede- 
ljo agrarne družbe, ki je bila povsem v zname- 
nju verskega praznovanja, je postopoma vse 
bolj izrivala nedelja kot prvenstveno dneva 
prost dan. Vendar je bil kljub temu uspešen boj 
za nedeljski počitek tesno povezan z neuspe- 
šnim bojem za posvečevanje. Pri katoliških pri- 
vržencih nedeljskega počitka so bili verski raz- 
logi namreč še vedno v ospredju. 
Prepoved opravljanja 
hlapčevskih del 
Kot smo videli, je tretja božja zapoved ob ne- 
deljah prepovedovala opravljati vsa hlapčevska 
dela. Hlapčevska dela so "vsa dela pri katerih je 
bolj izurjenih telesnih moči in čilih udov nego 
izobraženega duha treba, in katera opravila bolj 
telesnemu nego duševnemu blagostanju kori- 
stijo."12 To so torej vsa fizična dela in ne le po- 
drejena - hlapčevska opravila, kakor bi lahko so- 
dili iz imena samega. V nasprotju s fizičnimi deli 
so lažja umska dela dovoljena. Kdor bi kršil to 
božjo zapoved, naj bo ostro kaznovan: "Kdor 
koli bi ta dan delal, mora umreti."13 
Vendar je prepovedano opravljati le zares ne- 
potrebna fizična dela. Tako so dovoljena dela, 
ki so v posredni ali neposredni zvezi z božjo 
službo (zvonjenje, lepšanje oltarjev, čiščenje 
praznične obleke14 itd.), s katerimi pomagamo 
posameznikom ali skupnosti (strežba bolni- 
12 P. E. H. O. S. •.: Šest vprašanj o posvetovanji nedelj in 
praznikov, Slovenec, št. 65, 13- junij 1882. 
13 Sveto pismo Stare iti Nove zaveze, o.e., str. 143- 
14 Janez Trdina seje bridko pritoževal nad nesnažnostjo 
takratnega dolenjskega prebivalstva. Vendar v nasprot- 
ju z običajnimi delavniki za nedelje in praznike pou- 
dari: "O praznikih mora biti vse čisto i dolnje kiklje, 
umiva se tada i posoda, otirajo noži in vilice, pometa 
pridno. Misli se, delavnik je kmet, praznik gospod, 6dni 
v dreku blatu, 1 dan v škrlatu in zlatu. Za važno in po- 
trebno smatra se dvojna obleka, delavna in praznič- 
kom, pomoč revežem, naravne nesreče) in brez 
katerih ne bi mogli preživeti (npr. hišna dela, 
kot je kuhanje). "Pregrešno pa je opravljanje ta- 
cili hišnih del, katera niso neizogibno potrebna, 
kakor npr. pomivanje sobnih tâl, pranje, suše- 
nje in likanje obleke in perila, pečenje kruha, ali 
kositi ter seno domov voziti, kakor tudi grozdje 
trgati."15 Le, če poznamo te prepovedi, lahko ra- 
zumemo sledeče zgražanje: "O času košnje in 
tudi pozneje o času žetve videl si ljudi, kako so 
trumoma mrvo sušili in jo kakor tudi snopje ob 
nedeljah vozili domov, in to tudi o takih dnevih, 
ko ni bilo nikakoršne sile, ko je vreme kazalo 
najlepše."16 Takšno početje je bilo namreč po- 
vsem v nasprotju s cerkvenim naukom. Cerkev 
namreč ni zanimalo, da so kmetje zaradi ne- 
predvidljivega vremena hoteli seno čim prej 
spraviti na varno, temveč je v njihovem početju 
videla le nepotrebno nedeljsko delo in s tem kr- 
šitev božje zapovedi. Tej obsodbi bi se kmetje 
lahko izognili le, če bi prej zaprosili za dovolje- 
nje. Opravljanje nepotrebnega nedeljskega de- 
la namreč ni grešno le takrat, ko ga odobri pri- 
stojna cerkvena oblast, ki ima edina pravico od- 
ločati o duhovnih stvareh. 
Prepoved opravljanja del, 
ki skrunijo svetost in ovirajo 
praznovanje 
Ob nedeljah je prepovedano opravljati tudi 
vsa tista dela, s katerimi skrunimo svetost nede- 
lje in oviramo praznovanje. To so v prvi vrsti pi- 
jančevanja in podobne razuzdanosti, kajti "ne- 
delje in prazniki so "dnevi Gospodovi", torej sa- 
mo službi božji in blagorju naše duše posveče- 
ni. Mnogo nesramnosti in izpridenosti kaže člo- 
vek, kateri prav na "Gospodov dan" nesramno 
in razuzdano živi. In žali Bože, kolikrat se to 
zgodi!"17 Zelo številne so bile tako pritožbe nad 
neizmernim pijančevanjem ob nedeljah in tudi 
drugih cerkvenih praznikih. "Od kar so se začeli 
nedelje in prazniki oskrunjevati brez vse kazni, 
je tudi ljudstvo zlasti mlado, čez dalje bolj divje 
postalo. Množili so se uboji, pijančevanje, ter z 
njimi druge nesreče in znana slovenska pobož- 
nost in čednost je čedalje bolj pojemala in gini- 
na. " Trdina, Janez: Podobe prednikov. Zapiski Janeza 
Trdine iz obdobja 1870 -1879, 2. knjiga, Knjižna zbir- 
ka Krt, Ljubljana, 1987, str. 535-536. 
15 P. E. H. O. S. •.: Šest vprašanj o posvečevanji nedelj in 
praznikov, Slovenec, št. 65, 13- junij 1882. 
16 Križevopri Kostanjevici, Slovenec, št. 98,31. julij 1883. 
17 P. E. H. O. S. •.: Šest vprašanj o posvečevanji nedelj in 
praznikov, Slovenec, št. 66, 15-junij 1882. 
VSE ZA ZGODOVINO 
20 ZGODOVINA ZA VSE 
la."18 Prav tako kot danes je bil alkoholizem tudi 
v preteklosti večna nadloga slovenskega člove- 
ka. Alkohol je bil že tako ali tako eden glavnih 
vzrokov za najrazličnejše zločine. V očeh kato- 
liške Cerkve pa je bil greh, ki ga je zločinec sto- 
ril pod vplivom alkohola, še toliko večji, če ga je 
storil prav na božji dan. 
Moralni ideal Cerkve o Bogu všečnem preži- 
vetju nedelje je bil povsem jasen: "Delavec stopi 
v cerkev, kjer sliši besedo božjo, svete pesmi 
doné mu na ušesa, raduje se nad lepoto domače 
cerkve. Še bolj kakor vse to, ganejo ga besede 
pridigarjeve, ki ga spominjajo na njegovo reše- 
nje, goji veseli up v njem. V krogu domačih ve- 
seli se ta dan..., to praznovanje poživi duha in 
telo" in "po tem počitku se delavec zopet popri- 
me dela z novo močjo."19 Vendar je bil ta ideal 
povsem drugačen od realnosti slovenskega 
kmečkega sveta. 
Janez Trdina tako v svojih Podobah predni- 
kov opisuje najrazličnejše nemoralnosti ob ne- 
deljah in praznikih. Na množičnih cerkvenih 
shodih je tako z vseh strani privrela prava mno- 
žica romarjev20. Na cilju so se romarji najprej 
udeležili maše. Vendar maša ni vedno potekala 
brez grešnih motenj. Ljudje, za katere v cerkvi 
ni bilo dovolj prostora ali celo namenoma niso 
odšli v cerkev21, "pazijo malo na pridige, se raje 
pogovarjajo in smejajo, tudi kleti se sliši dosti- 
krat." 22 "Hudič prekleta kanalja, sakrmenska se- 
ma, pri moji duši, frdamana pizda meša se v pe- 
klenski harmoniji" z molitvijo. Tisti ljudje, ki so 
k maši že prišli pijani,23 so se "(vsi vinjeni) smija- 
li,  razgovarjali, obračali".  Kramarji, lectarji24, 
18 Slovence, št. 57, 20. maj 1882. 
19 Nedelja, Slovenec, št. 135, 14. junij 1884. 
20 Ob prazniku Marijinega vnebozetja 15. avgusta 1872 
naj bi se npr. pri romarski cerkvi na Dobrovi pri Ljub- 
ljani zbralo celo okoli 15000 romarjev. Glej Knez, Dar- 
ko: Božja pot na Dobrovi pri Ljubljani-Marija v Leščev- 
ju, Kronika, št. 2, 40, 1992, str. 116. 
21 Podobno je leta 1892 v svojem pastirkem pismu ugotav- 
ljal tudi ljubljanski škof Jakob Missia. "Jih je pa mnogo, 
ki sicer pridejo do cerkve, potem pa, in sicer tudi med 
božjo službo, ostanejo zunaj cerkve..., da ondi vse mo- 
goče burke ugajajo ter si kratek čas delajo, svoja opravi- 
la oskrbujejo, bližnjega obirajo itd. " Missia, Jakob: Po- 
večuj nedelje in zapovedane praznike, Domoljub, št. 8, 
21. april 1892, str. 92. 
22 Trdina, Janez: Podobe prednikov, 1. knjiga, Knjižna 
zbirka Krt, Ljubljana, 1987, str. 183. 
23 Postopek motenja maše "se začne v oslariji, izvrši pa v 
cerkvi in konča v sodniji. " Oslarije pa počitek ob nede- 
ljah, Slovenski gospodar, št. 32, 6. avgust 1885, str. 247. 
24 Prodaja leda in drugih vrst peciv ob nedeljah ludi za 
cerkvene oblasti ni bila sporna. VŠkofji Loki je bilo tako 
kruharice, kuharice, mesarji in krčmarji so se z 
mislijo na dobiček zunaj že pripravljali na pro- 
dajo. Umazani psi so se okoli mesarjev podili za 
ostanki, na smrt obsojeni kozlički so žalostno 
meketali. Med duhovnikovo pridigo gre "nekaj 
ljudi pit, ostalim se dremlje in zija, mala množi- 
ca pozornih smeje se grmenju kaplanovemu zo- 
per pijance."25 Ljudje že komaj čakajo na konec 
obreda.26 
Župnik, ki je med mašo doživel takšen kraval, 
je bil lahko še srečen. Ob božični polnočnici na 
Raki naj bi leta 1869 po obilnem popivanju priš- 
lo v cerkev več pijanih kot treznih ljudi. Nakar 
začneta s kora dva "pijanca kozljati na ljudi. Stra- 
šen vrišč. Smeh vrsti se s kletvijo, na zadnje splo- 
šen pretep pri orgijah in pod njimi. Polovica lju- 
di pobegne iz cerkve nazaj v krčme."27 Kaj so si 
mislili nesrečni župniki (kateri po večini tudi 
niso bili abstinenti28) o takšnih faranih, lahko sa- 
mo ugibamo. Vendar verjetno nič kaj dobrega. 
Po končani maši so tisti verniki, ki so imeli kaj 
denarja, odšli nakupovat k stojnicam okoli cerk- 
ve. Tisti, ki so na romanje prišli s čisto verskimi 
nameni, so molili. Drugi so se pogovarjali ali pa 
so legli k počitku. Okoli so se potikali berači, z 
različnimi sumljivimi "gnjusnimi ranami, bole- 
činami in teles, napakami. [...] Več beračev je bi- 
lo jako podobno rokovnjačem, nekterim bral si 
lahko na obrazu grdo pijančevanje in kurbanje, 
nekteri so godrnjali, nekteri kleli, nekteri motri- 
li spekulativno svoje občinstvo, malokteri res 
molili, prav mnogi pa na ves glas kričali."29 Veli- 
ko ljudi je odšlo v gostilne pit in plesatin mnogi 
parčki so naskrivaj ljubimkali. "Prav romar ne je 
in ne pije druzega kot kruh in vodo. Ali zdaj se 
ob nedeljah in drugih cerkvenih praznikih pri cerkvi 
prepovedano prodajati vsakovrstno robo, izjema je ve- 
ljala le za peciva. Sterle, Meta: Mali kruhek na Loškem, 
Loški razgledi, 28, 1981, str. 245. 
25 Trdina, Janez: Podobe prednikov, 1. knjiga, o.e., str. 
148. 
26 Tudi Missia je opazil, da so se nekateri vem iki izogibali 
aktivne prisotnosti pri maši. "Žal, da se ne opazuje rav- 
no redko, da si poiščejo mladi ljudje v cerkvi najraje 
odročne prostore, terse ne vedejo tam nič lepše, kakor 
mnogi zunaj cerkve. Kak kot, kor, prostor za orgijami 
itd. je mnogim najljubši. "Missia, Jakob: Posvečuj nede- 
lje in zapovedane praznike, Domoljub, št. 8, 21. april 
1892, str. 92. 
27 Trdina, Janez: Podobe prednikov, 3- knjiga, Knjižna 
zbirka Krt, Ljubljana, 1987, str. 748. 
28 "Sploh se opazuje, da se na cerkvenih shodili ne le kmet- 
je ampak tudi duhovni naj raje upijanijo. "Ibidem, str. 
767. 
29 Trdina, Janez: Podobe prednikov, 1. knjiga, o.e., str. 
210. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 21 
čedalje bolj o takih prilikah hudo pijančuje in 
na vse pretrge jebači."30 Čeprav se vsi romarji ni- 
so vdajali grešnim zabavam, je bilo potencialnih 
kandidatov za pekel prav veliko, kajti "pilo se je 
strahovito. Ob petih popoldne videl sem že do- 
sti pijanih deklet. Ena pala mi je pred noge, češ 
da jo lomi božjast, druga butila v me in mi zvrni- 
la skoraj merico na cesto. Ena pripovedovala 
glasno, da so lahko vsi okoli slišali, kako je da- 
nes srečna", ker jo obletava toliko mladeničev. 
"Bila je strahovito navdušena od vina, ljubezni 
in veselja. Strastno radostnih punie videl sem še 
drugih. [...] To se ve da so s hčerkami vred upija- 
nile se tudi matere." Zato je bilo pravo čudo, da 
"vkljub silni gneči, silni pijanosti in vroči krvi 
mladih ljudi obojega spola ni se zgodil [...] no- 
ben pretep, noben nered, celo kupica ni se ubi- 
la nobena ne."31 
Takšni grešni dogodki so bili glavna skrb ka- 
toliških moralistov. Z moralno gorečnostjo so 
ostro nastopali proti njim. V ta namen so služile 
tudi poučne zgodbice iz časopisov, zlasti iz 
Zgodnje danice. Ne moremo dvomiti, da vsaj 
podlaga teh zgodb ne bi bila resnična. Nedelje 
in prazniki so bile namreč skoraj edine prilož- 
nosti, ko so se kmečki ljudje lahko sprostili. Pri- 
pravne priložnosti za izmik iz enoličnega vsak- 
danjika so bili tudi prosti večeri in noči pred 
prazniki. Ljudje so že zvečer prenehali z delom 
in dosti jih je nato odšlo v gostilne, na plese in 
podobne veselice. Z alkoholom se seveda ni 
varčevalo. Marsikateri so zato po celonočnem 
veseljačenju ob nedeljah dopoldne utrujeno 
"smrčali, namesto da bi bili šli k Božji službi."32 
Duhovniki s takšno prakso niso mogli biti zado- 
voljni, kajti katoliški predpražniki so bili name- 
njeni predvsem za verno pripravo na same 
praznike. Za vzor takšnim nemoralnim veselja- 
kom naj bi bili "mnogi", ki "še zmeraj bolj zgo- 
daj od dela prenehajo, grejo v cerkev, k litani- 
jam, k spovedi, doma molijo zvečer rožni venec 
itd."33 
Ker se je veliko popivanj končalo s pretepom, 
so moralisti zgodbe iz takratne črne kronike 
spretno speljali na svoj mlin. Značilno za te pri- 
povedi je, da se je druščina malopridnežev od- 
pravila k maši, "pa te lepe cerkve še od znotraj 
videli niso, še ne vedeli, kdo je pridigal; toliko 
več so skerbeli za kerčmo, in domu grede več 
kerčem obišejo in razsajajo."34 Prekomerno po- 
pita pijača se je v takšnih primerih pogosto spo- 
jila z junačenjem in izzivanjem na boj drugih, 
prav tako pijanih in pogumnih rivalskih skupin 
ali posameznikov. Zmaga v pretepaških bojih je 
bila namreč na podeželju zelo cenjena. To se le- 
po vidi iz Tavčarjevega romana Cvetje v jeseni, 
kjer se glavni junak v nedeljo stepe s tremi izzi- 
valci in je pri pretepu "nastopil tako junaško, da 
mu nasprotniki še krivcev vzeti niso mogli. Več- 
je slave v pogorju doživeti ne moreš!"35 Zato so 
skupine pijanih mladcev občasno prav iskale 
pretepe in nesreča je bila tako vedno pred vrati. 
Ko takšna dva vročekrvneža "skup prideta, se 
ga kar lóti in začne pretepati." Eden "pa kar nož 
zgrabi in mu trebuh prereže, da je v štirih dneh 
umerel!"36 Včasih z nasprotniki ni bilo milosti. 
Potolči jih je bilo treba do konca. "Ko pobijavci 
gredo nazaj, še nekoliko postoje govoreči: sej 
sta že "gin", - vzame še eden težki kamen in pra- 
vi: ga moram še bolj - tega močnega. In res je še 
s kamenom mu na persi tolkel in hodil po 
njem. "37 
Seveda se ni prav vsa vaška mladina udeleže- 
vala teh pijanskih pohodov. Udeležence pa je 
konservativno moralistični Rodoljub preprosto 
ožigosal za večinoma nezakonske otroke. To ni 
nič čudnega. Pankrti so bili na vasi že tako in 
tako stigmatizirani. Ker so nezakonske matere 
ponavadi cele dneve služile vsakdanji kruh, so 
bili pogosto tudi prepuščeni sami sebi. V tak- 
šnih primerih je bilo prav lahko za morebitne 
napake nezakonskih otrok okriviti njihovo po- 
manjkljivo vzgojo. Zato je logično, da je bila sla- 
ba vzgoja kriva tudi za razgrajaštvo zakonskih 
otrok. Sporna je bila zlasti premila domača 
vzgoja, ki ne uporablja več palice in otrokom ne 
vbija več strahu pred Bogom. Doma naj bi se 
takšni pobalini celo naučili kleti duhovščino in 
zaničevati vero. Ker skoraj niso hodili v šolo, 
jim je manjkala tudi šolska vzgoja. Poleg tega pa 
naj bi bila tudi šolska vzgoja prav tako premila 
kot domača. Predvsem pa jim je manjkala cerk- 
vena vzgoja. "Cerkve se ogibali, v ssv. bratovši- 
30 Ibidem, str. 39- 
3\ Ibidem, str. 184-185. 
3~ Šiba Božja zarad nedeljskega skrunjenja, Zgodnja dá- 
nica, št. 7, 13- svečan 1880, str. 55 
33 Zoper skrunjenje nedelj in praznikov, Zgodnja dánica, 
št. 30, 25- mal. serpan 1884, str. 237. 
34 Kaj se godi s takimi, ki Gospodove dneve oskrunjajo!, 
Zgodnja dánica, št. 35, 2. vinotok 1881, str. 280. 
35 Tavčar, Ivan: Cvetje v jeseni, Izbrano delo, 3- knjiga, 
Mladinska knjiga, Ljubljana, 1974, str. 182. 
36 Zopet nekaj zoper skrunjenje nedelj in praznikov, 
Zgodnja dánica, št. 40, 7. vinotok 1881, str. 318. 
37 Kaj se godi s takimi, ki Gospodove dneve oskrunjajo!, 
Zgodnja dánica, št. 38, 23- kimavca 1881, str. 304. 
VSE ZA ZGODOVINO 
22 ZGODOVINA ZA VSE 
nah nobeden ni bil; čeravno so bili ss. misijoni, 
so le toliko zraven hodili, da so jih ljudje vidili, 
in so se s tem norca delali, smejali."38 Za moralni 
propad mladine naj bi bila torej kriva slaba 
vzgoja. Pri tem so tudi poudarjali, "da ogromna 
večina hudodelcev ni posvečevala nedelj in 
praznikov."39 Za neznanski razmah kriminala 
(nad čemer so se takrat vsi pritoževali) naj bi bi- 
lo po tej logiki krivo predvsem neposvečevanje 
nedelj in praznikov. 
Kdo vse se je pregrešil z delom in 
odsotnostjo pri službi božji 
Kot smo videli, je po cerkvenem nauku ob ne- 
deljah prepovedano opravljati vsa nepotrebna 
dela. In kdo so bili grešniki, ki se tega niso drža- 
li? Razen pogostih pritožb nad kolektivno koš- 
njo ob nedeljah, so se na podeželju pogosteje 
pritoževali nad dejanji posameznikov. Tako je 
npr. bogat kmet v nedeljo najel voznike za pre- 
voz peska za novo hišo. "Imeli so konje vpreže- 
ne celi dan, dajali so pohujšanje trem faram."40 
Nekatere voznike je premamil zaslužek, nekate- 
ri (verjetno kmetovi dolžniki) so bili v to prisi- 
ljeni, dosti pa jih za nobeden denar ni hotelo 
poprijeti za vajeti. Kljub takšnim pregreham je 
bil splošni vtis za kmečki svet vseeno pozitiven. 
"Ta lepa navada po kmetih, ktere liberalni duh 
ni okužil, hvala Bogu velja še zmeraj."41 Glavna 
legla pregrehe naj bi bila v mestih. 
Čeprav je Cerkev ob nedeljah prepovedovala 
trgovati, so bile prav pritožbe nad odprtimi tr- 
govinami takrat zelo pogoste. "Judovsko-kup- 
čijski duh vlada svet. [...] Ne edinega Boga časti 
sedanji svet, ampak razne bogove; med njimi je 
tudi Hermes, bog kupčije. [...] Pa kaj je ljudem 
dandanes mar za mašo in verske reči; le materi- 
jalne koristi; trebuh je najimenitnejši del človeš- 
kega telesa in kupčija škode ne sme trpeti. [...] 
Vera in Bog ne veljata nič več, samo kupčija 
velja vse."42 
Trgovci naj bi imeli trgovine odprte le zaradi 
svojega pohlepa. Vendar sta za kupčijo vedno 
potrebna dva: prodajalec in kupec. Krivi so bili 
tako tudi okoliški prebivalci Ljubljane, ki so v 
mesto hodili nakupovat. "Meščani sami obleke, 
železnine itd. ne iščejo tedaj. Ko bi torej okoli- 
čani ne dajali potuhe, pa bi štacune dotične bile 
zaprte." Zato Slovenec apelira prav na te okoli- 
čane, naj se odpovejo nedeljskim nakupom in s 
tem pripomorejo, "da ostane Ljubljana, kteri 
kupčije in trgovine ob nedeljah celó nič treba 
ni, še v prihodnje bela."43 Pisca tega poziva pri 
tem ni prav nič zanimalo, kdaj bodo prišli po 
nujnih nakupih v mesto tisti podeželani, ki zara- 
di delovnih obveznostih čez teden tega ne mo- 
rejo storiti. 
Vendar po katoliškem nauku tudi za trgovine 
veljajo izjeme. "V nedeljo naj bi le tiste prodajal- 
nice bile odprte, [...] ki imajo živež na prodaj ali 
so pa za zdravje potrebni, kakor lekarne."44 To- 
rej so ob nedeljah in praznikih lahko odprte le 
tiste trgovine, katerih prodajno blago je nujno 
potrebno za blagostanje in zdravje ljudi. 
Prav tako pogosto kot nedeljsko trgovino so 
borci za nedeljski počitek obsojali nedeljsko 
delo obrtnikov. "Kaj treba, da čevljarski pomoč- 
niki v nedeljo celo dopoludne delajo in razbija- 
jo podplate, popoludne pa krvavo zaslužene 
novce zapijajo in kar jim še čez ostane, v pone- 
deljek poganjajo!"45 Stara pravica rokodelskih 
pomočnikov, da se ob nedeljah zvečer povsem 
zapijejo in nato plavi ponedeljek "prespé, da se 
jim razkadi preobilo zavžita pijača"46, je bila to- 
rej še zelo živa. Moralistom je pri tem šlo v nos 
dopoldansko delo, ko je v cerkvi potekala maša, 
še bolj pa skrunjenje nedelj s popivanjem in po- 
čitek naslednji dan, ko bi vendarle lahko poči- 
vali že v nedeljo in delali v ponedeljek. Zato so 
plavi ponedeljek imenovali tudi rogati ponede- 
ljek, "ker le rogati, živinski ljudje počenjajo tako 
rogovilsko prekucovanje, da nedeljo Bogu 
ukradejo in delajo, v ponedeljek pa namesto de- 
la postopajo in pijančevajo."47 Proti temu se je 
potrebno boriti z vsemi sredstvi. Prvi pogoj je, 
da mojstri sami vestno posvečujejo nedelje in 
praznike in s tem dajejo dober zgled svojim po- 
močnikom. Pri sprejemanju novih pomočnikov 
jim morajo povedati, da pri njih ne bodo imeli 
plavega ponedeljka. S tem bi začeli boj proti tej 
38 Ibidem. 
i9 P. E. H. O. S. •.: Šest vprašanj o posvečevanjl nedelj in 
praznikov, Slovenec, št. 68, 20. junij 1882. 
40 Z Dolenjskega, Slovenec, št. 258, 8. november 1884. 
41 Zakaj hočejo liberalci odpraviti praznike?, Zgodnja da- 
nica, št. 38, 20. kimovca 1878, str. 302. 
42 Sistematično in oficijelno skrunjenje nedelj in prazni- 
kov, Novice, št. 18, 3- maj 1876, str. 141. 
43 Slovenec, št. 68, 23-junij 1881. 
44 Slovenec, št. 135, 14. september 1883. 
45 Ibidem. 
46 Blagoslovljenje nove hiše rokodelskih pomočnikov, Slo- 
venec, št. 196, 30. avgust 1887. 
47 Zgodnja dánica, št. 8, 23. svečana 1872, str. 63. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 23 
stari, vendar moteči pravici rokodelskih po- 
močnikov. 
Poleg pritožb nad trgovskim in obrtniškim 
delom so bile prav tako pogoste pritožbe nad 
nedeljskim delom v uradih. Razen zelo težkega 
umskega dela, to delo ni bilo tako sporno kot 
fizično. Zato je bil tudi ton argumentov proti 
nedeljskemu delu v uradih nekoliko drugačen. 
Nedeljskemu delu v trgovinah in delavnicah so 
med drugim nasprotovali tudi zato, ker naj bi 
motilo službo božjo in nedeljski počitek, zaradi 
česar ljudje ne gredo pobožno in spoštljivo k 
maši. Toda za blagor kristjanove duše je "neo- 
gibno potrebna božja beseda, namreč: pridige, 
molitev, sv. maša in sv. zakramenti", če ne "tak 
človek vedno bolj in bolj propade in nekristi- 
jansko živi."48 In prav ta argument pride pri ne- 
deljskem delu v uradih v prvi plan. Avstrijski 
uradi so bili namreč odprti tudi ob nedeljah. "Če 
se pa vendar izjemno enemu ali drugemu dovo- 
li pol dneva počitka, ne pozabi se rajše mu po- 
poldan prosto pustiti, in tako ne more spolniti 
svoje glavne verske dolžnosti."49 
Zaradi ob nedeljah odprtih uradov niso bili za 
nedeljski počitek prikrajšani le uradniki, tem- 
več tudi državljani, ki so v uradih imeli različne 
opravke. "Še celo kmečke tožnike kličejo po 
sodnijah ta dan v razgovor-, za vzrok pa navaja- 
jo, da ima kmet ta dan najlepšo priložnost."50 Po 
mnenju katoliških piscev zato zelo trpi zlasti du- 
hovno-versko zdravje uradnikov. "Z daljšo pi- 
sarniško službo postane prav stroj, avtomat. 
Uradnik nima priložnosti, da bi svojega Boga 
častil, ljubil, on ima le svoj bireau in je dosti, 
druzih viših duševnih potreb mu ni treba zna- 
ti."51 
Pritožbe pa niso letele le na račun umskih dr- 
žavnih delavcev, temveč še bolj na račun fizič- 
nih državnih delavcev, ki so bili zaposleni pri 
državnih železnicah, na pošti in pri telegrafiji. 
"Železnica vozi blago ob praznikih, kakor ob 
delavnikih, pošta sprejema na velikonočno ne- 
deljo pisma, kakor vsak drugi dan in telegraf de- 
la na božični dan, kakor na pepelično sredo." 
Vse to bi lahko počakalo brez vsake škode, "in 
uradniki bi našli čas, da bi spolnili krščansko 
dolžnost!"52 Ker je po cerkvenem pravu ob ne- 
deljah prepovedano delati, bi resnična krščan- 
ska država to morala prepovedati tudi po držav- 
nemu pravu. Zato so privrženci nedeljskega po- 
čitka zahtevali, da država prepove ob nedeljah 
prevažati nepokvarljivo blago. Dovoljen bi bil 
le prevoz hitro pokvarljivega blaga. Bile so tudi 
ideje, da bi se omejil potniški promet, oziroma 
da bi se ta promet ob nedeljah zaračunal dražje 
in ne ceneje, kot je bilo takrat v navadi. "Zabav- 
ni vlaki se navadno le ob nedeljah odrede in v ta 
namen se tudi voznina zniža."53 Za pošto in tele- 
graf bi veljal skrajšani delavnik in višje tarife. S 
tem bi uporabnike prisilili k pošiljanju resnično 
nujnih sporočil. 
Če so nekoč vojaki ob nedeljah imeli skupno 
službo božjo,54 so se v obravnavanem obdobju 
že vrstile pritožbe, da se vojaki in zlasti oficirji 
ne držijo več nedeljskega počitka. "Danes je ne- 
delja - dan Gospodov - vse miruje in počiva od 
svojega dela ter se pripravlja na delo v prihod- 
njem tednu, samo naši brambovci nimajo miru 
niti sami, niti ga dajo drugim. Zvon vabi v cer- 
kev k popoldanji službi Božji od vojašnice pa se 
razlega: ajc - cvaj, ajc - cvaj itd. V drevoredu tik 
pokopališča trobentajo pa spet trobentači, ka- 
kor da bi bil sodnji dan in bi budili mirno poči- 
vajoče"55, torej mrtve. Ne samo torej, da vojaki 
ne hodijo k maši in delajo, se pravi vadijo vse 
dneve, temveč s svojimi vajami celo motijo ne- 
deljski mir poštenih meščanov. 
Dovoljene in nedovoljene zabave 
Posebno delikatno je bilo vprašanje nedelj- 
skih zabav. Tako je bilo grešno "predolgo traja- 
joče igranje, ako tudi je igra sama ob sebi ne- 
dolžna in dovoljena. Isto tako prepovedane so 
javne zabave, tekanje in plesanje, vdeležitev iz- 
letov", če ljudi odvračajo od udeležbe pri sveti 
maši. "Bog res dovoljuje kristijanom v nedeljo 
ali praznik nedolžno zabavo", vendar na ta dan 
ni dovoljena samo zabava. Če bi bilo drugače, 
"ne bi bila nedelja ali praznik "Gospodov dan", 
P. E. H. O. S. •.: Šest vprašanj o posvetovanji nedelj in 
praznikov, Slovenec, št. 67, 17. junij 1882. 
49 Posvečcvanje nedelj po železnicah, tovarnah, prodajal- 
nicali, delavnicah, Zgodnja dánica, št. 19, 11. vel. travn 
1888, str. 148. 
Posvečcvanje nedelj in praznikov, Slovenec, št. 116, 18. 
oktober 1881. 
51   O neposvečevanji nedelj, Slovenec, št. 62, 6. junij 1878. 
52 Sistematično in oficijelno skrunjenje nedelj in prazni- 
kov, Novice, št. 18, 3. maj 1876, str. 141. 
53 Posvečcvanje nedelj po železnicah, tovarnah, prodajal- 
nicah, delavnicah, Zgodnja dánica, št. 19,11. vel. travn 
1888, str. 148. 
54 Tako se spominja dopisnik k.-: iz Gorenjske, Zgodnja 
dánica, št. 21, 22. vel. traven 1891, str. 165. 
55 Iz Novomeške okolice, Slovenec, št. 95, 28. avgust 1880. 
VSE ZA ZGODOVINO 
24 ZGODOVINA ZA VSE 
temuč dan veselja."56 Za takratni nazor katoliške 
cerkve o nedeljski zabavi je značilen odgovor 
ameriškega katoliškega škofa o odprtju svetov- 
ne razstave v Philadelphiji tudi v nedeljo: "Ni- 
mam nobenega vzroka, zakaj bi se razstava ob 
nedeljah popoldne ne odperla, potem ko je 
ljudstvo dopoldne imelo zadosti priložnosti v 
cerkev iti. Nedelja ni le dan za službo Božjo, te- 
muč tudi za nedolžno razvedrenje ter poči- 
tek."57 To je praktično edini dan, ko se revno de- 
lovno ljudstvo lahko razvedri in počiva. Vendar 
pri tem razvedrilo kot "dopuščena in postran- 
ska stvar ne sme postati glavna"58, ne sme posta- 
ti pomembnejša stvar od maše. 
Vendar ni pomemben le način praznovanja, 
temveč tudi pogostost praznovanj. Pisec v Slo- 
vencu tako ugotavlja, "da se oglašajo konserva- 
tivni in liberalni časniki ter duhovni in svetni 
možje veljaki in glasno kličejo: preveč veselic!, 
preveč praznikov!"59 Veselic ne sme biti niti pre- 
malo in niti preveč. Toda sedaj jih je odločno 
preveč. Pisec nato pravilno ugotovi, da so se tu- 
di na Slovenskem začela množiti različna druš- 
tva, ki porabijo vsak primeren (oziroma nepri- 
meren) trenutek za veselico. Vse več je bilo 
društvenih veselic, plesov, maškarad, različnih 
obletnic, odkrivanj spominskih obeležij, polet- 
nih izletov, prireditev v "dobrodelne" namene 
in podobno. Družabne prireditve sicer niso sla- 
be same po sebi, temveč je to odvisno od vrste 
zabave. Ker "ena in ista veselica ali tudi njena 
sestra slavnost ne more biti veselica vsem različ- 
nim ljudem"60, naj se ljudje udeležujejo le vese- 
lic, ki so primerne za njihov stan in dohodek. 
Ker naj bi takratne praznične veselice spodbu- 
jale prvenstveno le slepo zabavo in ne posveče- 
vanje, naj bi takšne veselice ljudi prej utrudile 
kot odpočile. Naporne veselice škodujejo pre- 
moženju in zdravju, človek se naslednji dan 
zbudi nezadovoljen s samim seboj in nesposo- 
ben za delo. Zato tudi ni opravičila za veselice, 
ki se kitijo s plaščem krepitve narodne zavesti. 
"Silno drago je plačana taka zavest."61 S takšnimi 
veselicami izginja verski značaj nedelj in ljudje 
izgubljajo vero. "Vsakemu [...] mora privoščiti 
vsak pametni človek pošteno zabavo, [...] da jo 
vživa le ob pravem času, na način njemu prime- 
ren in v pravi meri: ker mu je koristna in potreb- 
"62 
56 P. E H. O. S. •.: Šest vprašanj oposvečevanji nedelj in 
praznikov, Slovenec, št. 66, 15. junij 1882. 
57 Više-pastirska beseda o posvečevanji nedelj, Zgodnja 
dánica, št. 30, 28. malega serpana 1876, str. 236. 
58 Nedelja, Slovenec, št. 136, 16. junij 1884. 
59 Preveč praznujemo in premalo, Slovenec, št. 41, 20. fe- 
bruar 1885. 
60 Preveč praznujemo in premalo, Slovenec, št. 42, 21. fe- 
bruar 1885. 
61 Preveč praznujemo in premalo, Slovenec, št. 44, 24. fe- 
bruar 1885. 
na. 
Zato so po časopisih tudi enoglasno obsojali 
lovce, ki so že zgodaj zjutraj odhiteli na nedelj- 
ski lov. "Tudi utegneš srečati tu in tam kacega 
zelenca s torbo pod pazduho in puško čez ra- 
mo, ki hiti na vse zgodaj na lov, in ne veš, če je 
bil pri sv. maši, ali ne?"63 Pri tem seveda ni bila 
sporna sama lovska zabava, saj je bil celo pres- 
vetli cesar navdušen lovec, temveč izostanek 
pri jutranji maši. 
Do tukaj je vse jasno. Zabave, katerih namen 
je le gola zabava, niso dovoljene. Vendar nasta- 
ne problem, ko je potrebno pojasniti, kakšne 
vrste razvedril ne žalijo svetosti posvečenih ne- 
delj in so zato dovoljene. Nekateri zapisi iz 
Zgodnje danice tako celo v najbolj skrajni obliki 
nasprotujejo vsakršni zabavi brez verskega obe- 
ležja. "Ne plezaj ob nedeljah po drevesih brez 
potrebe; - ne hodi se pa tudi drugam potikat, 
igrat, kopat se po leti itd.; ampak hodi z dobrimi 
kristjani vselej pridno k sv. maši, h keršanskemu 
nauku; tudi rad obmoli kaki križev pot, rožni ve- 
nec, beri keršanske bukve."61 Tudi katoliški mo- 
ralisti niso našli enotnega odgovora na vpraša- 
nje, kakšna je lahko nedeljska zabava. 
Zdravstveni razlogi za 
nedeljski počitek 
Pri zagovarjanju nedeljskega počitka je kato- 
liški nauk poleg povsem verskih in moralnih 
uporabljal tudi zdravstvene razloge. Z onečaš- 
čanjem nedelj človek ne ogroža le svoje duhov- 
nosti, temveč tudi lastno zdravje. "Poskušnja 
uči, da človek ne telesno in ne duhovno ne srne 
neprenehoma delati in moči natezati, ako hoče 
ostati zdrav in za delo zmožen."65 Po napornem 
delu človek nujno potrebuje dan počitka. Za 
mnoge66 naj bi bil najprimernejši dan za počitek 
62 Ibidem. 
63 Nekteri dregljeji nedeljoskruncem, Zgodnja dánica, št. 
28, 9. mal. serpan 1880, str. 222. 
64 Zgodnja dánica, št. 40, 7. vinotok 1881, str. 318. 
65 Posvečevanje dni Gospodovih in telesno zdravje, Zgod- 
nja dánica, št. 39, 29. kimovca 1882, str. 305. 
66 Poleg vseh mogočih avtoritet je avtor omenil celo anar- 
hista Pierra Josepha Proudhona. P. E. H. O. S. •.: Šest 
vprašanj o posvečevanji nedelj in praznikov, Slovenec, 
št. 67, 17. junij 1882. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 25 
prav vsak sedmi dan. Človek, ki šest dni dela in 
nato en dan počiva, bo na daljši rok naredil veli- 
ko več kot tisti, ki dela nepretrgoma. 
Brez nedeljskega počitka "se razširjajo tako 
imenovane poklicne ali stanovske bolezni, de- 
lavna moč se usušuje in življenje se pokrajšuje." 
Takšnih izmozganih delavcev se povrhu tudi 
"kužne bolezni naj rajši primejo,... ker utrujeni 
in izpiti organizem se otrovni bolezni naj manj 
ustavljati premore."67 Vendar ne izčrpava le tež- 
ko fizično delo. Zdravju škodljivo je tudi delo v 
"temnih, smrdljivih" uradih, "kjer se po dnevu 
in po noči sveti z otrovajočim plinom" in kjer 
"zgrbančene, shujšane in kašljive postave"68 niž- 
jih uradnikov neprenehoma pisarijo. Njihovo 
zdravje je celo bolj ogroženo kakor zdravje de- 
lavcev, ki delajo zunaj na čistem zraku.69 
Vendar ni škodljivo le neprestano delo. Če bi 
nasprotno nekdo "svojih moči nikdar ne rabil 
za delo, ali jih rabil premalo, spet ne gre: ker bi 
odrevenele."70 Potemtakem človek ne sme dela- 
ti niti preveč niti premalo. Prav tako mora člo- 
vek prosti čas preživljati umirjeno in ne sme pi- 
jančevati. Zgoraj opisane pijanske veselice na- 
mreč človeka zelo utrudijo, kar poslabša zdravs- 
tveno stanje veseljakov. Zato celo "tri petinke 
vseh bolezen, katerim je navadno ljudstvo pod- 
vrženo, izvira iz premnogega popivanja."71 
Zaradi vseh teh razlogov so zagovorniki ne- 
deljskega počitka leta 1882 navdušeno pozdra- 
vili resolucijo higienskega kongresa v Ženevi, 
ki je iz zdravstvenih in ne verskih razlogov pri- 
poročal nedeljski počitek. "Ako ni počitka v ted- 
nu, škoduje to zdravju in delavni moči na drugi 
strani, človek boleha, prekmalo opeša in prez- 
godaj umrje."72 
Božji blagoslov in božja kazen 
Po skrajnem katoliškem nauku od posvečeva- 
nja ni odvisno le človekovo duhovno in telesno 
zdravje, temveč celo "delež ali kletev božja; ke- 
dor jih po ukazu Boga in svete njegove cerkve 
praznuje, tega Bog blagoslovi, kedor se pa po 
teh ukazih ne ravna, tega zadene božja kletev."73 
Tretjo božjo zapoved morajo spoštovati tako ti- 
sti, ki hočejo po smrti oditi v nebesa, kot tudi 
tisti, ki hočejo že sedaj imeti mir na zemlji. Če se 
bo človek ob posvečenih dnevih pohlepno gnal 
za dobičkom, ne bo obogatel. Takrat zasluženi 
denarci "so ukleti in nimajo obstanka in blago- 
slova, temuč še pravično pridobljene goldinarje 
požirajo in vso srečo od hiše preganjajo."74 
Nekoč (pred letom 1848) naj bi v pobožni de- 
želi (na Slovenskem) vladal duh posvečevanja 
nedelj in praznikov. Nihče ni delal in vsi so od- 
šli k maši. Zato so bili tisti časi "polni nebeškega 
blagra in blagoslova, kajti v plačilo posvečeva- 
nja nedelj in praznikov je Bog blagoslovil zem- 
ljo in vsa dela človeških rok. Ne kmetijske buk- 
ve, ne umetno obdelovanje polja, - ampak Bog 
je"75 prinašal ljudem blagostanje. Nato pa je pri- 
šel čas, ko so ljudje pozabili posvečevati nedelje 
in praznike. "To je zakrivil duh časa76; zakrivilo 
liberalno postavodajalstvo; zakrivilo je tudi po- 
hujšanje."77 Ljudje so pod vplivom novih brez- 
božnih idej vedno bolj pozabljali na Boga. "Bog 
pa pozablja človeštvo, ter ga prepušča njego- 
vim lastnim močem in otemnjenemu razumu."78 
Nad nesrečne ljudi je zato Bog pošiljal mnogo- 
tere nesreče. In če so se takratni ljudje pritože- 
vali, da je nesreč in kriminala iz leta v leto več 
(prav tako kakor danes), naj bi bila po mnenju 
katoliških moralistov to posledica skrunjenja ne- 
delj in praznikov, ki jim nujno sledi božja kazen. 
67 Posvetovanje dni Gospodovih In telesno zdravje, Zgod- 
nja dánica, St. 39, 29. kimavca 1882, str. 305- 
68 O neposvečevanji nedelj, Slovenec, št. 61, 4. junij 1878. 
Da neprestano delo škoduje zdravju, potrjujejo tudi so- 
dobne izkušnje. Tako danes poznamo menedžersko bo- 
lezen, bolezni delavcev za tekočim trakom, nedeljsko 
nervozo in podobno. Več o tem glej Roth, Gottfried: Fe- 
ierabend und Sonntagsruhe aus der Sicht des Arztes. - 
Der Tag des Herrn. Kulturgeschichte des Sonntags, 
Böhlau Verlag Wien, Köln, Weimar, 1998, str. 245 - 
252. 
70 Preveč praznujemo in premalo, Slovenec, št. 41, 20. fe- 
bruar 1885. 
71 P. E. H. O. S. •.: Šest vprašanj o posvečevanji nedelj in 
praznikov, Slovenec, št. 68, 20. junij 1882. 
72 Slovenec, št. 111,3- oktober 1882. 
73 P. E. H. O. S. •.: Šest vprašanj o posvečevanji nedelj in 
praznikov, Slovenec, št. 69, 22. junij 1882. 
74 Zgodnja dánica, št. 49, 9 gruden 1881, str. 392. 
75 Zakaj hočejo liberalci odpraviti praznike?, Zgodnja dá- 
nica, št. 38, 20. kimovca 1878, str. 302. 
76 Močno je bilo razširjeno razočaranje nad vse bolj ma- 
terialističnim, racionalističnim in dobičkožcljnim sve- 
tom, kjer je vse manj verske duhovnosti. "Naš vek je pa 
menda postavil delo na božji prestol, a krščanski prego- 
vor "moli in delaj" je presukal, da se glasi "delaj a ne 
moli". "Nedelja, Slovenec, št. 135, 14. junij 1884. Po pre- 
pričanju katoliško usmerjenih avtorjev sta namreč za 
cvetoče gospodarstvo potrebna tako delo kot vera. 
77 Z. E: Iz Zališke okolice, Slovenec, št. 13, 18. januar 
1886. 
78 Posvečevanje nedelj po železnicah, tovarnah, prodajal- 
nicah, delavnicah, Zgodnja dánica, št. 19,11. vel. travn 
1888, str. 148. 
VSE ZA ZGODOVINO 
26 ZGODOVINA ZA VSE 
Poleg grešnega ljudstva je Bog kaznoval tudi 
grešne posameznike. V to so vsaj verjeli bojev- 
niki za moralni preporod. Da bi v to prepričali 
tudi druge, so uporabljali najrazličnejše zgodbi- 
ce o nesrečah, ki so se zgodile kršilcem nedelj- 
skega počitka. "Skrunivec tako drugače ne čuti, 
kakor če ga butiš z betom po debelokožnem 
herbtu. Ta bet bodi kak izgled, ki kaže, kaj si je 
ta in uni skrunivec nakopal."79 Pri tem jih ni za- 
nimalo, da je bilo veliko nesreč tudi ob drugih 
dnevih. Zanimale so jih le nesreče ob nedeljah, 
iz katerih so lahko izpeljali preprost sklep: to je 
božja kazen. Takšna kazen je človeka lahko do- 
letela tudi zaradi na prvi pogled povsem banal- 
nega razloga. Tako kot je tistega, ki je v nedeljo 
splezal na češnjo, "ne iz lakote, ampak iz pože- 
lenja po sadji", nakar "resk! se veja ulomi, - tresk! 
možak telébi visoko na tla in se tako hudo pobi- 
je"80, da umre. Vendar je bila v očeh pripovedo- 
valca te zgodbe takšna kazen za takšno dejanje 
povsem upravičena. Ob nedeljah se je lahko 
opravljalo le zares nujno delo. In ker možakar 
ni bil lačen, mu ni bilo potrebno splezati na dre- 
vo. Povrhu pa je že samo poželenje hud greh, ki 
ga Bog ne more spregledati. 
Takšne zgodbe so verniki slišali pri marsikate- 
ri nedeljski pridigi. Predvsem pa so jih lahko 
prebrali v skrajno katoliški Zgodnji danici. Pi- 
sec, ki je v konservativnih Novicah v povsem ka- 
toliškem duhu napisal članek o problemu ne- 
deljskega počitka, je tako celo zapisal, da je pri- 
pravljen "na psovko: "viš ga viš trcijala" in na za- 
bavljico "Novicam", da tako pridigo vzamejo v 
svoj list, ki bi pristojna bila le "Danici"."81 Kljub 
takšni reputaciji Zgodnje danice najdemo neka- 
tere zgodbice tudi v milejšem Slovencu.82 Oglej- 
mo si nekatere tipične. 
Kot smo videli, so kmetje ob nedeljah pogo- 
sto želi aH kosili. Po teh opravkih se odpravita 
tudi dva kmeta z voloma. Ob tem se še nesram- 
no norčujeta iz drugih ljudi, ki so šli v božji 
hram. Vendar nista delala dolgo. Vanju je na- 
mreč udarila strela. Ljudje "zagledajo na bliž- 
njem polji plamenit vertinec; tečejo na mesto, 
in najdejo ubita dva vola in enega človeka s po- 
tertimi nogami; zadi za njim pa čern kup, in to je 
bilo sežgano truplo enega skrunivcev."83 Božja 
kazen je zadela tudi lovce, ki so se namesto k 
maši že zgodaj zjutraj odpravili na lov. Nekomu, 
"kteremu je bil lov kakor rokodelstvo", se je pri 
strelu puškina cev "razletela in zdrobila mu je 
desno roko"84, katero so mu morali kasneje 
odrezati. Drugemu, ki je ljudem govoril, da ima 
on v hribih službo božjo, nekoč na lovu spodr- 
sne, "pade - puška se sproži - lovec v noge zadet 
se zgrudi na tla."85 Po groznih bolečinah nato v 
bolnišnici umre. Nič bolje se ni godilo delav- 
cem, ki so v nedeljo delali železniški most. Šest 
jih je padlo v globoko jamo na kamenje. Eden je 
umrl, trije pa so bili težko poškodovani.86 Božja 
kazen je tako lahko zadela tudi tiste, ki so bili 
samo posredno krivi. Po vsej verjetnosti na- 
mreč delavci niso prostovoljno delali, temveč 
jih je v to prisilil delodajalec. Vendar (v tolažbo 
umrlemu delavcu) pred Bogom ni kriv le tisti, ki 
greši z nedeljskim delom, temveč tudi tisti, ki je 
drugim ukazal delati.87 Še več, greši celo tisti, ki 
ne prepreči delati svojemu uslužbencu, ki dela 
iz lastnega nagiba.88 Kdor pa je v teh zgodbah 
preživel nesrečo, je nujno spoznal božjo vse- 
mogočnost in se je zato svojega greha milo ke- 
sal. "Prosil je nosiče, naj ga spravijo v cerkev, da 
bo prosil Boga za odpuščanje in pa svoje doma- 
čine, ki jih je zasramoval in pohujšal."89 Dosti jih 
je nato umrlo šele po večdnevnih strahovitih 
mukah. 
Slabi zgledi doma in dobri v tujini 
Po prepričanju katoliških zagovornikov ne- 
deljskega počitka so ljudje, ki ne posvečujejo 
nedelj, tudi brez vere. Katoliška cerkev namreč 
posveča obredom veliko pozornost. Posamezni 
vernik svoje vere ne more izražati sam v nepo- 
sredni povezavi z Bogom, temveč le preko 
Cerkve. Zato je vernikova prisotnost pri maši in 
drugih cerkvenih slovesnostih zelo pomem- 
75 Nekteri dregljeji nedeljoskruncem, Zgodnja dánica, št. 
28, 9. mal. serpan 1880, str. 222. 
80 Zgodnja dánica, St. 40, 7. vinotok 1881, str. 318. 
81 Sistematično in oficijelno skrunjenje nedelj in prazni- 
kov, Novice, št. 18, 3. maj 1876, str. 141 • 142. 
82 Zelo sočne tuje zgodbe je tako zapisal P. E. H. O. S. •.: 
Šest vprašanj o posvečevanji nedelj in praznikov, Slove- 
nec, št. 69, 22. junij 1882; št. 70, 24. junij 1882. 
8i Šiba Božja zarad nedeljskega skrunjenja, Zgodnja da- 
nica, št. 7, 13- svečan 1880, str. 54. 
84 Nekteri dregljeji nedeljoskruncem, Zgodnja dánica, št. 
28, 9. mal. serpan 1880, str. 222. 
85 Zgodnja dánica, št. 49, 9- gruden 1881, str. 392. 
86 Nekteri dregljeji nedeljoskruncem, Zgodnja dánica, št. 
28, 9. mal. serpan 1880, str. 222 • 223- 
87 P. E. H. O. S. •.: Šest vprašanj o posvečevanji nedelj in 
praznikov, Slovenec, št. 71, 27. junij 1882. 
88 Iz pastirskega lista milogosp. Tcržaško-Koparskcga ško- 
fa, Zgodnja dánica, št. 9, 28. svečana 1879, str. 70. 
89 Šiba Božja zarad nedeljskega skrunjenja, Zgodnja dá- 
nica, št. 7, 13. svečan 1880, str. 55. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 27 
bna.90 "Kder se nedelje in prazniki ne posveču- 
jejo kakor Bog veli, ondi ni vere, ondi je konec 
krščanstva", kajti "vera brez dejanj je prazna, [...] 
je mrtva in "mrtva vera ne stori človeka izveliča- 
"91 nega. 
Neposvečevanje izredno negativno vpliva na 
družino, družbo in državo. "Ker brez posveče- 
vanja nedelj in praznikov ne more vere biti, [...] 
s tem pa nered v družini, občini in državi nasta- 
ne, prav zato je res, da brez vere, brez posveče- 
vanja nedelj in praznikov mora družbinsko in 
državno življenje propasti."92 Kjer ni vere tudi ni 
pravega družinskega življenja. Zato je posveče- 
vanje nedelj tako pomembno. Čez teden so dru- 
žinski člani zelo zaposleni, oče je v službi, mati 
je zaposlena z domačimi opravili in otroci s šo- 
lo. Tako ne najdejo dovolj časa za resnično dru- 
žinsko življenje. "Nedelja pa jih zopet vse zdru- 
žuje [...] krog domačega ognjišča in pri mizi, 
kjer se skupaj zabavajo in vesele." Hodijo na 
sprehode, se pogovarjajo, nedolžno zabavajo, 
predvsem pa pozabijo na kruti vsakdanji delav- 
nik, tako da "se vender jedenkrat razvedri od 
skerbi nagubano čelo."93 Šele ob nedeljah lahko 
starši najdejo čas za krščansko vzgojo svojih po- 
tomcev. Zato je lahko trdna samo tista družina, 
ki posvečuje nedelje in praznike. Boj za zdravo 
družinsko življenje je bil potemtakem eden 
glavnih argumentov v borbi za nedeljski poči- 
tek.94 
Če propade vera, ne propade le družina, tem- 
več tudi celotna družba in država. Zato država, 
90 "Čaščenje in vdanost smo dolžni Bogu z dušo in s tele- 
som; dolžni smo mu jo vsak zase in za vse skupaj. Saj 
smo z dušo in s telesom božja lastnina; in kakor posa- 
mezni, tako Je tudi celota, tako je tudi človeška družba 
kot taka njegovo delo. Zarad tega se mora vršili češče- 
nje božje ne le notranje, v srcu, ampak mora se kazati 
tudi na zunaj, in zato ni le dolžnost posameznikov, 
ampak tudi cele družbe." Za čaščenje je odmerjen "do- 
ločen čas in skupen kraj, na katerem se zbiramo ter na 
jeden in isti način opravljamo bogoslužje. " Missia, Ja- 
kob: Posvečuj nedelje in praznike, Domoljub, št. 8, 21. 
april 1892, str. 89. 
91 P. E. H. O. S. •.: Šest vprašanj oposvečevanji nedelj in 
praznikov, Slovenec, št. 67. 17. junij 1882. 
92 P. E. H. O. S. •.: Šest vprašanj o posvečevanji nedelj in 
praznikov, Slovenec, št. 70, 24. junij 1882. 
93 Družina in nedelja, Zgodnja dánica, št. 39, 27. kima- 
vec 1889, str. 306. 
9/i Tako že na prvem avstrijskem katoliškem shodu na Du- 
naju leta 1877 in tudi kasneje na drugem avstrijskem 
katoliškem shodu leta 1889. Celerin, Alfred: Die öster- 
reichische Katholikentage des 19. Jahrhunderts, Disser- 
tation zur Erlangung des Doktorgrades an der philo- 
sophischen Fakultät Wien, Wien, 1955, str. 57, 93- 
ki se bori proti veri, škoduje sama sebi. "Skru- 
njenje nedelj in praznikov ni samo dovoljeno, 
temuč po vladi sami nekako sankcijonirano, ker 
pusti po svojih poštnih in telegrafičnih uradih 
delati, naj je še tako velik praznik."95 Borci za ne- 
deljski počitek so bili zlasti alergični na ta slab 
zgled, ki ga je z zaukazanim nedeljskim delom 
dajala država svojim državljanom. Če državni 
uslužbenci ob nedeljah ne bi delali, bi njihove- 
mu zgledu sledili tudi drugi. Tako pa s svojim 
delom v greh zavajajo tudi druge. Zaradi druž- 
benega ugleda uradništva pa je to še bolj pere- 
če. Čeprav v pogledu skrunjenja nedelj na 
Kranjskem v primerjavi z velikimi mesti monar- 
hije "ni še celó tako hudo, vendar je razvad vže 
dokaj, in ako se sproti ne bodo pošteni katoliča- 
ni ustavljali tej napaki, utegne se vdomačiti in 
pripraviti v navado. Zgled vleče."96 Navade viš- 
jih slojev posnemajo nižji, navade mest podeže- 
lje. In ko se nekdo okuži z neposvečevanjem, 
prenaša to "bolezen" dalje. "Kakor se razširja 
kužna bolezen, tako tudi oskrunjevanje nedelj. 
Mogoče, da le ena oseba, ktera s tako nalezljivo 
boleznijo pride v kraj okuži celo okolico."97 
Slabi zgledi so se tako pričeli širiti tudi na po- 
deželje. Dosti gospodarjev naj bi ne bilo več po- 
božni vzor otrokom in hlapcem. Janez Trdina je 
opazil tudi tole: "Gospodarji in gospodinja me- 
nijo se tod presneto malo, kako opravlja druži- 
na božjo službo, na mnogih mestih jim je vse 
eno, če so dekle (hlapci so že takó bolj svobod- 
ni) pri pridigi ali ne - mnoge gredo le k suhi ma- 
ši in ne skrivajo tega nikomur, ne boje se za to 
ne zamere ne sramote. Pogosto zabavljajo gos- 
podarji vpričo družine zoper pope."98 
V nasprotju z negativnimi zgledi iz domačih 
logov so katoliški pisci pogosto omenjali dobre 
zglede iz tujine. Svetel zgled so jim bile seveda 
države z urejeno zakonodajo o nedeljskem po- 
čitku. Najsvetlejši zvezdi sta bili Anglija in Zdru- 
žene države Amerike.99 Pri tem so poudarjali, da 
čeprav v Angliji spoštujejo nedeljski počitek, 
95 Sistematično in oficijelno skrunjenje nedelj in prazni- 
kov, Novice, št. 18, 3- maj 1876, str. 141. 
96 Posvečevanje nedelj in praznikov, Slovenec, št. 116, 18. 
oktober 1881. 
97 Z. F.: Iz Zališke okolice, Slovenec, št. 13, 18. januar 
1886. 
98 Trdina, Janez: Podobe prednikov, 1. knjiga, o.e., str. 
173. 
99 Obširneje so razmere in zakoni teh dveh držav opisani 
v P. E H. O. S. •.: Šest vprašanj o posvečevanji nedelj in 
praznikov, Slovenec, št. 72, 1. julij 1882, št. 73, 4. julij 
882. 
VSE ZA ZGODOVINO 
28 ZGODOVINA ZA VSE 
"vendar Anglija bogati tako strašansko"100 in ni 
obubožala. Opis tujih zgledov se je vedno kon- 
čal z retoričnim vprašanjem: če oni lahko pod- 
pirajo pravično stvar, kako to, da tega ne stori- 
mo tudi mi? S tem so hoteli med bralce vnesti 
občutek sramu, kajti zgledne države so bile v 
veliki večini nekatoliške, se pravi protestantske. 
Za zgled so postavljali celo osovraženo Prusi- 
jo101 in osovražene Jude102. "Sicer ni lepo, če mo- 
ramo katoličanom drugoverce v izgled postavi- 
ti, a vendar so nam res v lep izgled v tej reči."103 
Kajti res je sramotno, če lahko oni tako vestno 
posvečujejo nedelje in praznike, "katoličan pa 
[...] Božjo zapoved in svoje zveličanje zaverže s 
hlapčevskim delom ob svetih dnevih in s pijan- 
čevanjem o ponedeljkih!"104 Navdušeno se je ta- 
ko leta 1879 pisalo o mednarodnem protestant- 
skem shodu v Bernu, kjer so se zavzeli za strogo 
posvečevanje nedelj. "Tako se za praznovanje 
dné Gospodovega potegujejo celó protestantje 
in sploh drugoverci, celó marsikateri liberalci; 
koliko gorečniši bi morali v ta namen biti katoli- 
čani, da bi bili vredni tega imena."105 
Boj za ponovno zakonsko ureditev 
nedeljskega počitka 
Kot smo videli, je pri posvečevanju nedelj ob- 
stajal velik razkorak med realnostjo in idealom, 
med dejanskim stanjem in stanjem, kakršno bi 
po katoliških nazorih moralo biti. Zato se je 
med zagovorniki posvečevanja vse bolj širilo 
prepričanje, da je za blagor ljudstva to potrebno 
spremeniti. Vprašanje nedeljskega počitka je 
"postalo silno nujno, ter se obravnava po javnih 
shodih, po državnih zbornicah, društvih itd." 
Tudi uredništvu Slovenca se je tako zdelo po- 
trebno spregovoriti o posvečevanju nedelj in 
praznikov, čeprav naj bi bili ti nazori za nekate- 
re ljudi "preveč - krščanski Toda čedalje bolj 
prevladuje prepričanje, [...] da namreč ne bode 
bolje na svetu, dokler svet zopet ne postane bolj 
100 Zakaj hočejo liberalci odpraviti praznike?, Zgodnja da- 
nica, it. 38, 20. kimovca 1878, str. 302. 
101 O neposvečevanji nedelj, Slovenec, št. 61, 4. junij 1878; 
Poročilo pripravljalnega odbora o I. slovenskem kato- 
liškem shodu, kateri se je vršil 1892. leta v Ljubljani, 
Ljubljana, 1893, str. 104 -105. 
102 Slovenec, št. 68, 23- junij 1881; Posvečevanje nedelje, 
Slovenec, št. 8, 11. januar 1890. 
103 Slovenec, št. 135, 14. september 1883 
104 Zgodnja dánica, št. 8, 23- svečana 1872, str. 63 
105 Zgodnja dánica, št. 39, 26. kimovec 1879, str. 311. Glej 
šeP. E. H. O. S. •.: Sest vprašanj oposvečevanji nedelj in 
praznikov, Slovenec, št. 77, 13-julij 1882. 
krščansk."106 Slovensko katoliško časopisje je ta- 
ko z veliko naklonjenostjo omenjalo škofovska 
pastirska pisma, ki so povsem v duhu katoliške- 
ga nauka govorila o tem problemu.107 Ker so se 
zagovorniki nedeljskega počitka zavedali, da 
lahko s svojimi zahtevami uspejo le na politični 
ravni, so z naklonjenostjo spremljali vse pobu- 
de v tej smeri. 
Posvečevanje nedelj je že leta 1877 s posebno 
resolucijo odločno zahteval prvi avstrijski kato- 
liški shod na Dunaju.108 Še pomembnejše je bilo, 
da se je leta 1883 na obrtni anketi obrtnega od- 
seka Dunajskega državnega zbora večina go- 
vornikov iz socialnih, gospodarskih in verskih 
razlogov zavzela za uvedbo nedeljskega počit- 
ka.109 Slovensko katoliško časopisje je tudi toplo 
pozdravilo peticijo predarlskega deželnega 
zbora dunajskemu državnemu zboru"0, sprejet- 
je resolucije v istemu deželnem zboru111 in za- 
konski predlog v tirolskem deželnem zboru112. 
Tudi slovenskih pokrajin ta prizadevanja po za- 
konski regulaciji nedeljskega počitka niso pu- 
stila ob strani in marsikatero društvo je v držav- 
ni zbor poslalo peticijo.113 
Če se je še leta 1873 v svojem pastirskem pi- 
smu goriški škof Andrej Gollmayr pritoževal, da 
ni slišati, "da bi se bili kjerkoli delavci pritožili 
706 P. E. H. O. S. •.: Šest vprašanj o posvečevanji nedelj in 
praznikov, Slovenec, št. 78, 15- julij 1882. 
107 Iz pastirskega lista premilostnega vikšega škofa Goriš- 
kega, Zgodnja dánica, št. 10, 7. sušca 1873, str. 73 • 74; 
Iz pastirskega lista milogosp. Teržaško-Koparskega ško- 
fa, Zgodnja dánica, št. 9, 28. svečana 1879, str. 69 - 70; 
št. 12, 31. sušca 1879, str. 93; Posvečuj dan Gospodov! 
[krški škof], Zgodnja dánica, št. 8, 20. svečana 1880, 
str.57-58;št. 9, 27. svečana 1880, str. 65-66;št. 10,5. 
sušca 1880, str. 73 74. 
108 "Der Katholikentag sieht in allgemeiner Aufrechterhält 
tung der Sonntagsheiligung nicht nur die Befolgung ei- 
nes religiösen Gebotes, sondern erkennt in der Ver- 
nachläßigung derselben auch eine folgenschwere 
Schädigung der sozialen und wirtschaftlichen Ord- 
nung. Er betrachtet es daher für eine wichtige Pflicht 
der Katholiken, auf eine energische Gesetzgebung zum 
Schutze der Sonntagsheiligung hinzuwirken. "Resoluci- 
ja je citirana iz: Celerin, Alfred: Die österreichische Kat- 
holikentage des 19. Jahrhunderts, o.e., str. 58. 
109 Pribyl, Herbert: Das Verbot der Sonntagsarbeit aus 
rechtshistorischer Perspektive, o.e., str. 193-194. 
110 Slovenec, št. 71, 3-julij 1880. 
111 Slovenec, št. 135, 14. september 1883. 
112 "Po tej postavi se bo smelo ob nedeljah le izjemno delati 
in to le proti za polovico povišani plači. " Slovenec, št. 
95, 30. avgust 1881. 
113 Npr. leta 1881 Katoliška politična čitalnica iz Čepova- 
na in decembra 1882 Kranjsko obrtniško društvo. Izza 
svete Gore, Slovenec, št. 130, 22. november 1881; Slove- 
nec, št. 145, 28. december 1882. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 29 
zavoljo delovanja ob nedeljah114 in prazni- 
kih"115, pa je lahko že konec istega desetletja ka- 
toliški tisk z neprikrito simpatijo gledal na pri- 
zadevanja delavcev, ki so se bolj ali manj v krš- 
čanskem duhu borili za nedeljski počitek. Tako 
je npr. Slovenec podprl peticiji delavcev iz 
Prostëjove na Moravskem116 in iz Usti na Labem 
na Češkem, ki so ju naslovili na državni zbor. 
Svojo zahtevo so po eni strani utemeljevali s 
človekovimi pravicami, češ da so razumno mi- 
sleči in čuteči ljudje in ne stroji, po drugi strani s 
pravico, ki da jo imajo kot verni kristjani. "Prav 
tako: naj se delavci sami potegujejo za svoje na- 
ravne in kršanske pravice in gotovo se jim ne 
bodo odrekle, če se bodo le vstrajno za-nje po- 
tegovali."117 Vendar se za nedeljski počitek niso 
potegovali le verni delavci. To seveda ni bilo 
prav nič presenetljivega, "ker obravnavano 
vprašanje v resnici ni religiozno, temveč social- 
no."118 Povsem jasno je namreč, da "nedeljsko 
delo ni v prid onim, ki delajo, ampak le onim, ki 
delo dajejo."119 Zato so bili tudi delavci zaintere- 
sirani za nedeljski počitek. In ta svoj interes so 
javno izražali. Tudi na združitvenem kongresu 
avstrijske socialdemokratske stranke na prelo- 
mu let 1888/89 v Hainfeldu so se odločno zav- 
zeli za nedeljski počitek.120 
Prizadevanja za boljšo zakonsko ureditev ni- 
so potekala samo na državni ravni. Pomembna 
je bila tudi občinska in deželna raven. Čeprav so 
se tu morali trdno držati okvira državnih zako- 
nov, so vseeno imeli dovolj moči, da so z dolo- 
čenimi uredbami poskusili izboljašati obstoječe 
stanje. Slovenec je tako navdušeno pozdravil 
odločitev ljubljanskega magistrata, ki je Kranj- 
ski stavbni družbi prepovedal delati ob nede- 
ljah in praznikih. Ta se "je zoper to prepoved 
sicer pritožila do mestnega odbora, češ, da se ji 
114 Vendar so se že leta 1869 dunajski tiskarski stavci na 
zborovanju odločili, da ob nedeljah ne bodo delali. Te- 
ga sklepa so se tudi uspešno držali, zaradi česar so sko- 
raj vsi dunajski časopisi dolgo časa ob ponedeljkih iz- 
hajali šele popoldne. Klcnner, Fritz: Die österreichisc- 
hen Gewerkschaften. Vergangenheit und Gegenwarts- 
probleme, 1. knjiga, Verlag des österreichischen Ge- 
werkschaftsbundes, Wien, 1951, str. 58-59. 
115 Iz pastirskega lista, Zgodnja dánica, št. 10, 7 sušca 
1873, str. 73. 
116 Slovenec, št. 1, 2. januar 1882. 
117 Prošnja za posvečevanje nedelj in praznikov, Slovenec, 
št. 110,4. oktober 1881. 
118 Die Sonntagsruhe, Marburger Zeitung št. 135, 10. no- 
vember 1882. 
119 Izza svete Gore, Slovenec, št. 130, 22. november 1881. 
120 Prlbyl, Herbert: Das Verbot der Sonntagsarbeit aus 
rechtshistorischer Perspektive, o.e., str. 196. 
silno mudi, ker ima dovršiti veči stavbe, kakor 
pošto, klavnico itd."121 Slovenec pa ji namesto 
tega raje predlaga, naj zaposli več delavcev ali 
pa prepusti gradnjo družbi, ki bo to storila. 
Pozdravljeno je bilo tudi priporočilo deželnih 
vlad iz Koroške in Štajerske svojim občinam, da 
naj ob škofovem obisku za časa birme strogo 
prepovedo vsakršno preglasno in nedostojno 
veselico.122 Da je bila takšna prepoved res na 
mestu, pričajo zapiski Janeza Trdine o birmah 
na Dolenjskem, ki v najbolj grobih oblikah ver- 
jetno niso odstopala od slovenskega povprečja. 
Po končanem obredu so namreč botri družno z 
birmanci zavili v najbližjo krčmo, kjer so druž- 
no popivali ves popoldan in celo noč. "Otroci 
plesali na cestah in v veži, odrašeni v hiši, male 
deklice ob mizo pokale in klicale vina, češ saj ni 
vsak dan firma. [...] Pijani botri in otroci rešetali 
so sim ter tje kaj zabavljivo obnašanje škofo- 
vo125 in dr. duhovnikov. [...] Sploh je kazalo ve- 
denje ljudi, da smatrajo ta zakrament kot navad- 
no komedijo, veselico"124 z neizmernim popiva- 
njem. 
Vendar najrazličnejši ukrepi, ki so bili sprejeti 
v moralni blagor ljudstva, med ljudmi niso ved- 
no naleteli na odobravanje. Janez Trdina tako 
poroča o ljudskem srdu na duhovnike. Ljudje 
so se jezili, "kaj je začela duhovščina delati "žeg- 
narjem" napote, zmanjševati slovesnosti in gro- 
ziti se celo z odpravo te starinske šege." Ker je 
Trdina poznal slabe strani dolenjskega značaja, 
da duhovščini pri njenih prizadevanjih prav, 
kajti "ona ima dober vzrok nasprotovati tej raz- 
vadi, ali ljudje ne spoznajo tega in jo za to zani- 
čujejo in z grdimi pridevki pitajo."125 
Zakon o nedeljskem počitku 
Z majem 1884 je prišel med dolgotrajno raz- 
pravo o noveli obrtnega zakona iz leta 1859 v 
pretres tudi nedeljski počitek. Čeprav se med 
pripravo zakonskega predloga za nov obrtni za- 
kon v obrtnem odboru sploh ni razpravljalo o 
nedeljskem počitku in liberalni poslanci niso 
imeli niti ene pripombe126, so na presenečenje 
121 Slovenec, št. 70, 28. junij 1881. 
122 Slovenec, št. 57, 20. maj 1882. 
123 Leta 1878 je bil ljubljanski škof Zlatoust Pogačar. 
124 Trdina, Janez: Podobe prednikov, 3- knjiga, o.e., str. 
867. 
125 Ibidem, str. 920. 
126 -Qledó praznovanja nedelj ni bilo nobenega oporeka- 
nja od nobene strani, ker so tudi liberalni poslanci 
VSE ZA ZGODOVINO 
30 ZGODOVINA ZA VSE 
vladne koalicije med specialno debato ostro 
nasprotovali zakonskemu predlogu. Posveče- 
vanje nedelj (ne nedeljski počitek) so celo kate- 
gorično zavračali. Nedeljski počitek je bil tako 
ena glavnih točk liberalnega napada na obrtno 
novelo. 
Najprej je predlog napadel nemški liberalni 
poslanec Michael Matscheko. Ob podpori svo- 
jih liberalnih kolegov je predlagal korenite 
spremembe 75.§ zakonskega predloga, ki je 
urejal področje nedeljskega in prazničnega po- 
čitka. S svojim predlogom je hotel že vnaprej 
določiti izjeme za nedeljski počitek, torej tista 
dela, ki se bodo lahko opravljala tudi ob nede- 
ljah. Pri natančnem določanju izjem naj bi po- 
leg ostalih pristojnih ministrstev namesto mini- 
strstva za bogoslužje in uk odločale trgovske in 
obrtne zbornice, kjer so prevladovali večji pod- 
jetniki, ki bi seveda v svojo korist radodarno do- 
ločali izjeme. Predvsem pa je preprosto ovrgel 
določilo o pravici delavcev do obiska maše.127 
Ta predlog je seveda povzročil burno razpra- 
vo.128 Čeprav pri glasovanju liberalci s svojimi 
predlogi niso bili uspešni, so bili nekateri njiho- 
vi argumenti (kot bomo še videli) v javnosti kar 
odmevni. 
Poslanci s slovenskega ozemlja sicer v razpra- 
vo niso posegli. Vendar lahko njihova stališča 
spoznamo pri glasovanju o liberalnemu predlo- 
gu za zamenjavo prvotnega pojma dopoldan- 
ska maša s pojmom prva jutranja maša. Nemški 
in italijanski liberalni poslanci so tako večino- 
ma glasovali za zamenjavo, vsi slovenski in dru- 
gi vladni poslanci so bili večinoma proti. Libe- 
ralni predlog tako tudi s podporo slovenskih 
glasov ni uspel prodreti.129 Po razpravi je tako 
državni zbor sprejel paragraf o nedeljskem in 
sprevideli, da ne glede na cerkveno zapoved mora ime- 
ti delavec vsaj en dan na teden čisto prosti čas, da se 
odpočije od dela in da se nekoliko pobriga za svojo dru- 
žino. "Praznovanje nedelj in praznikov za delavce, Slo- 
venec, št. 82, 9. april 1884. 
127 Stenographische Protokolle des Hauses der Abgeordne- 
ten des österreichischen Reichsrathes, IX. Session, 374. 
Sitzung, 19. maj 1884, str. 12963-12965 
128 O krajšem opisu razprave glej: Ebert, Kurt: Die Anfänge 
der modernen Sozialpolitik in Österreich, Die Taaffesc- 
he Sozialgesetzgebung für die Arbeiter im Rahmen der 
Gewerbeordnungsreform (1879-1885), Verlag der 
österreichischen Akademie der Wissenschaften, Wien, 
1975, str. 219-223. 
129 Za so tako glasovali: Burgstaller, Coronini, Lax, Moro, 
Schmidercr, Schwegel, Taufferer in Wran. Proti so bili: 
Godei, Hohenwart, Klun, Nabergoj Obreza, Pfeifer, Po- 
klukar, Raič, Tonkli, Valussi, Windischgrätz. Stenograp- 
prazničnem počitku v sledeči obliki: "Ob nede- 
ljah mora prenehati vso130 obrtniško delo. Od 
tega so izvzeta vsa čistilna in vzdrževalna dela, 
ki jih izvajajo na obrtnih lokalih in delavnih na- 
pravah. Vendar je trgovski minister v sporazu- 
mu z notranjim ministrom in ministrom za bo- 
goslužje in uk pooblaščen, da dopusti tudi ob 
nedeljah obrtniško delo za nekatere vrste obrti, 
pri katerih je nemogoče prekiniti obratovanje 
ali pri katerih je z ozirom na konzumenta ali jav- 
ni promet nujno neprekinjeno obratovanje. Ob 
praznikih moramo pomožnim delavcem dati 
potreben čas, da izpolnijo njihovi veri ustrezno 
dolžnost obiska dopoldanske službe božje."131 
Nemški liberalci so med razpravo v državnem 
zboru tako ostro nasprotovali uvedbi nedeljske- 
ga počitka. Slovenski liberalci jim pri tem niso 
sledili. Takrat med Slovenci skoraj ni bilo slišati 
povsem liberalnih idej o nedeljskem počitku. 
Pisec v liberalnem Slovenskem narodu je med 
drugim zapisal: "Tretja Božja zapoved nam sicer 
zapoveduje, da naj praznike posvečujemo ter 
se vzdržemo vseh hlapčevskih del. Da je pa pro- 
dajanje "hlapčevsko opravilo", to bi bila najno- 
vejša iznajdba novodobnega fanatizma. Štacu- 
nar prodaja lehko svoje blago, a "nedeljskega 
miru" ne bode motil. V gostilnicah, na plesiščih, 
tam se upije, razsaja, ter dela "božjemu dnevu" 
nečast."132 Ta misel je samo v tem naravnana 
proti katoliškemu nauku (vendar zato še ni libe- 
ralna), da v imenu nakupovalnih navad na po- 
deželju za nedelje zahteva prosto prodajo vsega 
blaga in ne le zares nujnega. 
Nedeljskega počitka pa ni zagovarjal le libe- 
ralni Slovenski narod, temveč tudi slovenski li- 
beralci. To se je jasno pokazalo med vročo de- 
bato med liberalnim Ivanom Hribarjem in kato- 
licističnim Karlom Klunom v kranjskem dežel- 
nem zboru. Tu je namreč Hribar sprožil pobu- 
do za spremembo nekaterih zakonskih uredb. 
Vendar spopad, ki se je pri tem razvil, ni potekal 
toliko na idejni kot na strankarski in osebno ri- 
valski ravni. Hribarjevi nazori o nedeljskem po- 
hisehe Protokolle des Hauses der Abgeordneten des 
österreichischen Reichsrathes, IX. Session, 374. Sitzung 
19 maj 1884, str. 12980-12981. 
130 S tem ni mišljeno le obrtniško, temveč tudi industrijsko 
delo. 
131 Reichsgesetzblatt, št. 22, 8. marec 1885, člen 2, 75. §• Ce- 
lotni zakon je objavljen v knjigi: Ebert, Kurt: Die 
Anfänge der modernen Sozialpolitik in Österreich, o.e., 
str. 274. 
132 -ski.-: Nedeljski mir, Slovenski narod, št. 191, 24. avgust 
1885. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 31 
čitku so bili namreč skoraj povsem v skladu s 
katoliškimi. Svoj predlog je utemeljeval tako z 
gospodarskimi, zdravstvenimi in humanitarni- 
mi razlogi kot tudi z verskimi.133 "Pravi liberali- 
zem [...] še nikdar ni bil proti posvečevanju ne- 
delj; ampak to je tisti lažiliberalizem, katerega je 
slovenska napredna - ali če hočete - liberalna 
stranka vedno obsojala, s katerim nikdar ni sim- 
patizovala in kateri tudi še dandanes obsoja."134 
Zato je poslancem slovenske katoliške stranke 
očital, da kljub stališčem, ki jih drugače tako 
vneto zastopajo, pisno niso hoteli podpreti nje- 
govega predloga. 
Zaradi teh besed je bil kmalu ogenj v strehi. 
Takšen napad ni mogel ostati brez odgovora. 
Karel Klun je tako gromovniško in užaljeno za- 
vrnil njegov predlog kot povsem nezadosten. 
Zanj je smiselna le popolna zapoved posveče- 
vanja nedelj in praznikov. V zagovor svojih 
strankarskih tovarišev (in predvsem sebe135) je 
celo nespametno poudaril, da se v državnem 
zboru tako in tako pripravlja sprememba zako- 
na. Če Hribar misli resno, potem se ne bi zavze- 
mal le za neznatno spremembo uredbe, temveč 
za celostno spremembo zakona.136 Hribar mu 
seveda ni ostal dolžan. "Tudi meni bi bilo ljubše, 
ako bi bil mogel staviti predlog, da se popolno- 
ma posvečujejo nedelje in prazniki, ali obrtni 
red je tak, da, taka razširjatev ni mogoča, in to 
vé"137 Klun prav dobro. Zahtevati je potrebno 
realno. Boljša je popravljena uredba v roki kot 
novi zakon na strehi. 
Da so se tudi drugi poslanci strinjali s Hribar- 
jevimi predlogi, je razvidno iz tega, da so pred- 
loge poročevalca Povšeta in s tem tudi Hribarja 
povsem podprli. Vendar vest nekaterih poslan- 
cev s tem še ni bila pomirjena. Res jih je moralo 
133 "Z verskega stališča zaradi tega, kar se mora delavcem 
in učencem v fabrikall in drugih obrtnih zavodih, ka- 
kor služečim sploh, dati prilika, da zadosti ob nedeljah 
in praznikih svojej verski dolžnosti. " Obravnave dežel- 
nega zbora kranjskega, 34. zvezek, VII. seja, 26. januar 
1894, str. 128. 
134 Ibidem, str. 130. 
135 Hribar je tako v svojem odgovoru omenil, da je svoj 
predlog dal "Klunu in Žitniku, in dobro vem, da je gos- 
pod Žitnik rekel gospodu kanoniku Klunu, da je pred- 
log tak, da se lahko podpiše. Ali gospod kanonik Klun si 
je stvar premislil in si poiskal razlogov za to, daje odre- 
kel svoj podpis" in predloga celo ni posredoval naprej 
svojim strankarskim tovarišem. Obravnave deželnega 
zbora kranjskega, 34. zvezek, XV. seja, 17. februar 
1894, str. 393- 
135 Ibidem, str. 389-393- 
137 Ibidem, str. 393- 
boleti, da so takšen povsem katoliško nazorsko 
obarvani predlog izstavili prav njihovi liberalni 
nasprotniki.138 Kot je domneval že Hribar,139 je 
nato Slovenec povsem enostransko objavil le 
Klunov140 in Povšetov141 govor in je Hribarjeve- 
ga povsem zamolčal. Diskreditacija njegovih 
stališč se je s tem nadaljevala. 
Neizpolnjena pričakovanja 
S tem, ko je avstrijska vlada že 21. junija 1884 
uvedla nedeljski počitek v rudarstvu in je z zgo- 
raj opisanim zakonom sprejela nedeljski poči- 
tek tudi za industrijo in obrt, je avstrijska zako- 
nodaja v primerjavi z drugimi državami142 nare- 
dila odločilen korak v smeri sodobne družbe.143 
Vendar katoliško misleči ljudje z novim zako- 
nom že od vsega začetka niso bili povsem zado- 
voljni. Namesto posvečevanja nedelj in prazni- 
kov je bil namreč uveden le nedeljski počitek. 
"Deloma mislilo se je, da bode imela postava o 
nedeljskem počitku versko podlago; in to bi bi- 
lo tudi naj bolj naravno. Sedanja postava pa in 
vse pripadajoče ministerske naredbe abstrahu- 
jejo popolnem od omenjenega stališča."144 Če- 
prav so se vladne stranke pogumno spoprijele z 
žalostnimi razmerami na tem področju, je spre- 
jeti zakon odločno premalo. "Da taka postava 
ne popravi več tega, kar je prejšnja skazila, to je 
jasno. Ona je delala v roke oskrunjenju nedelje, 
ta pa omogoči delalcu samo, da si odpočije, nič 
drugega. Prejšnja je pohujšala ljudi, ta pa jih ni 
vzboljšala."145 Zato so se vedno znova pojavljale 
zahteve po uvedbi resničnega posvečevanja ne- 
delj in praznikov146, čeprav je bilo to povsem 
138 Hribarjev predlog so tako podprli še: Tavčar, Šuklje, Vi- 
šnikar, Svctec, Lenarčič, Vošnjak, Bleiiveis-Trsteniški. 
139 "Mojega odgovora seveda na bode tam ¡v Slovencu], in 
tisti, ki bodo čitali" Klunov govor, "bodo res morali mi- 
sliti, da smo radikalci pagani in socijalisti." Ibidem, str. 
394. 
140 Nedeljski počitek. Govor poslanca Kluna v deželnem 
zboru, Slovenec, št. 45, 24. februar 1894. 
141 Nedeljski počitek. Govor poslanca Fr. Povšeta v dežel- 
nem zboru, Slovenec, št. 47, 27. februar 1894. 
142 Razen Anglije in Združenih držav Amerike je samo še 
Švica odšla z zakonom iz leta 1877 v to smer. 
143 Ebcrt, Kurt: Die Anfänge der modernen Sozialpolitik in 
Österreich, o.e., str. 223- 
144 Postava o nedeljskem počitku, Slovenski narod, št. 234, 
14. oktober 1885. 
145 Nedelja pa drž. zbor, Slovenski gospodar, št. 13,31- ma- 
rec 1887, str. 97. 
146 To je leta 1893 na obrtni anketi na Dunaju npr. predla- 
gal tudi zastopnik konservativnega obrtnega društva v 
Ljubljani in mizarski mojster Josip Regali. Z njim sta se 
strinjala tudi zastopnik zadruge krojačev, klobučarjev 
in krznarjev Franc Sturm in zastopnik katoliških roko- 
VSE ZA ZGODOVINO 
32 ZGODOVINA ZA VSE 
nemogoče v družbi, ki je zagotavljala versko 
enakopravnost. Delojemalcem se je z zakonom 
lahko zagotovil le potreben čas za obisk ma- 
se.1 
Še hujše pa je bilo, da se razmere resnično ni- 
so pretirano izboljšale. Avstrijski škofje so se že 
leta 1885 pritožili, da delajo "mnogi obertniki, 
zlasti o dopoldnevih, ko vsaktere prodajalnice 
(štacune) stoje odperte, rokodelci očitno delajo 
svoje navadne šumeče dela, včasih celo blizu 
cerkve! Delajo se celo očitne stavbe, in še tudi, 
ko bi se z delom lahko prenehalo. Promet po 
železnicah in parnikih je ob nedeljah še vedno 
bolj pogost kakor druge krati, ko bi se vendar v 
marsikterem oziru lahko skerčil. Kraji so celo, 
koder ljudje brez strahu na polji delajo, pa brez 
kake sile, ter se pohujšanje širi."148 
Z leti se ta nedeljska podoba ni prav nič spre- 
menila. "Bodisi praznik ali ne, vzlic temu se de- 
la." m Veliko trgovin je bilo še naprej odprtih, 
tovarne so še naprej delale s polno paro, grad- 
bena dela so potekala z nezmanjšano močjo, že- 
lezniški in drugi promet je obratoval s polno hi- 
trostjo, uradi so bili še naprej odprti in celo vo- 
jaki so marširali dalje. Nekateri delavci so se si- 
cer pritoževali nad nedeljskim delom, "a zapre- 
tilo se jim je, da bode odpuščen vsakdo, kdor ne 
bo delal tudi v nedeljo." 15° Na področju nedelj- 
skega počitka ni bilo torej nič novega. Še bolj je 
to veljalo za posvečevanje. "Praznik posvečuje 
pri nas le še ubogi kmet in semtertja kaka verna 
družina, mnogi stanovi imajo pa ravno ob nede- 
ljah in praznikih največji - delavnik."151 Nedelje 
so se še kar naprej množično skrunile z lovom 
in planinarjenjem, "vse vré na kmete. Krčme, 
gostilne, beznice so natlačene, povsodi je hrup, 
vrišč in polno zabav."152 
delskih družb v Ljubljani, Novem mestu, Šentvidu in 
Vrhniki Janez Rebek. Predstavnik pomočniškega oddel- 
ka kmetijske zadruge v Ljubljani Alojzij Lenček pa pos- 
večevanja nedelj ne bi zakonsko zapovedal, temveč bi 
to prepustil posameznikovi odločitvi. Obrtna enketa, 
Slovenec, št. 169, 26. julij 1893- 
147 Beilagen zu den stenographischen Protokolle des Hau- 
ses der Abgeordneten des österreichischen Reichsrat- 
hes, XI. Session, 1894, št. 927, str. 3- 
148 Kaj pravijo avstrijanski škofje o zanemarjanji ss. za- 
kramentov, o hlapčevskih delih ob nedeljah in prazni- 
kih? Kaj dalje o narodnosti, Zgodnja dánica, št. 30, 24. 
mal. serpana 1885, str. 233- 
149 Posvečevanje nedelj, Slovenec, št. 8, 11. januar 1890. 
150 Poročilo pripravljalnega odbora o I. slovenskem kato- 
liškem shodu, kateri se je vršil 1892. leta v Ljubljani, 
o.e., str. 102-103- 
151 Ibidem, str. 105- 
152 Posvečevanje nedelj, Slovenec, št. 8, 11. januar 1890. 
Krivdo za ne preveč razširjen nedeljski poči- 
tek je nosil sam zakon. Slabosti zakona so so- 
dobniki že kmalu spoznali. Takoj po tem, ko je 
zakon 8. marca 1885 stopil v veljavo, so se priče- 
li oglašati najrazličnejši nezadovoljneži. Že ce- 
lotna obrtna novela je bila vzrok za različna ne- 
zadovoljstva. Nič čudnega, saj je bilo pri množi- 
ci nasprotujočih si interesov zelo težko ugoditi 
vsem po vrsti. Zato je bila tudi vladna politika 
deležna različnih obsodb. "Pazljivemu opazo- 
valcu našega socijalnega življenja odkriva se če- 
dalje bolj, da se državniški zdravniki, ki hočejo 
celiti skeleče rane družbinskega trupla, hujši 
bojijo vsekako potrebne bolestne operacije - 
nego bolnik sam. [...] To slednje kaže se nam 
prav očitno pri postavi o nedeljskem počit- 
ku."153 
Nezadovoljstvo s sprejetim zakonom se je po- 
javilo že zelo kmalu po objavi zakona. Čeprav je 
kar nekaj časopisov trdilo, "da je postava jako 
imenitna za velike obrtnike in fabrikante", pa 
tega ne bi mogli reči za naše katoliško časopisje, 
"saj je večinoma vse ostalo, kakor je bilo."154 Za- 
kon je veljal le za industrijo, obrt, trgovino in 
promet in je tako izključeval kmetijstvo in tudi 
uradništvo in vojaštvo. Zato so še naprej veljale 
vse pritožbe o nedeljskem delu v teh panogah. 
Tako je še naprej veljal negativni zgled države, 
ki ga z nedeljskim delom uradništva daje svojim 
državljanom.155 
Kot smo videli, so bila po novem zakonu od 
nedeljskega počitka izvzeta vsa čistilna in vzdr- 
ževalna dela na stavbah in delovnih napravah. 
Toda "Bože, kaj se še vse pod imenom ""stroje 
snažiti" ne snaži, to pa se ne da niti popisati!"156 
Tovarnarji so si zakon razlagali zelo na široko. 
Tako so npr. v nedeljo delavci "čistili" oziroma 
barvali ograjo Tschinklove tovarne kavinih su- 
rogatov v Ljubljani. Glavni krivec za nedeljsko 
delo pa je bilo določilo zakona, da trgovski mi- 
nister v dogovoru z notranjim ministrom in mi- 
nistrom za bogočastje in uk lahko z uredbo do- 
loči, katere gospodarske panoge so izvzete od 
obveznosti nedeljskega počitka. In te pravice se 
je trgovski minister "posluževal v obilni meri. 
153 Polovičarsko delo, Slovenski narod, št. 163, 21. julij 
1885. 
154 Slovenec, št. 125, 5. junij 1885- 
155 Beilagen zu den stenographischen Protokolle des Hau- 
ses der Abgeordneten des österreichischen Reichsrat- 
hes, XL Session, 1894, št. 927, str. 5. 
156 Delo v tovarnah ob nedeljah in praznikih, Slovenec, št. 
211, 14. september 1889. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 33 
Oziralo se je vse preveč na želje in zahteve po- 
sameznikov, naredilo se je toliko izjem od ne- 
deljskega počitka", da je navsezadnje temeljni 
zakon "ostal izjema, izjeme pa zakon."157 Zakon 
je s tem v resnici skoraj že postal farsa.158 
Časovna omejitev 
nedeljskega počitka 
Predvsem je bilo pomembno, da je že prva za- 
konska uredba 27. maja 1885 določila čas traja- 
nja nedeljskega počitka. "Nedeljski počitek se 
mora začeti najkasneje v nedeljo ob šesti uri zju- 
traj in sicer za vse delavce istočasno in mora od 
njegovega začetka trajati celih 24 ur."159 Vendar 
je bila že od vsega začetka prav ta časovna ome- 
jitev nedeljskega počitka zelo sporna. 
Že konec istega leta se je proti njej postavilo 
Österreichischen Reformverein (Avstrijsko re- 
formno društvo). Ker je delavec, ki preneha z 
delom šele ob šesti uri zjutraj, preveč utrujen, 
da bi se lahko udeležil dopoldanske maše, naj 
nedeljski počitek traja od polnoči do polnoči.160 
Skoraj istočasno kot na Dunaju je enako zahte- 
vo na Slovenskem postavil kmetovalec F. Z. iz 
Zatiške okolice. "Le to je naravno in krščansko; s 
tem je mogoče pravo posvečevanje nedelj."161 
Pozneje so se pojavile celo zahteve po podalj- 
šanju nedeljskega počitka. Tako so na drugem 
avstrijskem katoliškem shodu leta 1889 na Du- 
naju zahtevali, naj počitek poteka od šeste ure v 
soboto zvečer do šeste ure v ponedeljek zju- 
traj.162 Na drugem štajerskem katoliškem shodu 
v Gradcu so celo zahtevali, da morajo obrtni de- 
lavci končati delo najkasneje v soboto ob šti- 
rih.163 Po pričakovanju predlagateljev takšnih 
sprememb bi seveda delavci tako pridobljeni 
prosti čas morali izkoristiti na pobožen in mo- 
ralno neoporočen način. Zato je bilo potrebno 
preprečiti popivanja. V tem smislu moramo tu- 
di razumeti zahtevo po brezpogojni prepovedi 
157 Poročilo pripravljalnega odbora o I. slovenskem kato- 
liškem shodu, kateri se je vršil 1892. leta v Ljubljani, 
o.e., str. 100, 102. 
158 Cclerin, Alfred: Die österreichische Katholikentage des 
19. Jahrhunderts, o.e., str. 93- 
159 Reichsgesetzblatt, št. 83, 27. maj 1885, § 1. 
160 Peticija za posvečevanje nedelj, Slovenec, št. 2, 4. ja- 
nuar 1886. 
161 Z. R: Iz Zatiške okolice, Slovenec, št. 13, 18. januar 
1886. 
162 Katoliški shod na Dunaji, Slovenec, št. 101, 3- maj 
1889. 
163 Katoliški shod v Gradcu, Slovenec, št. 126, 6. junij 1891. 
prodajanja žganja od sobote popoldne do po- 
nedeljka zjutraj, ki so jo izrekli na prvem sloven- 
skem katoliškem shodu164 in o kateri se je kasne- 
je podobno izjasnil tudi kranjski deželni zbor.165 
Vendar je kljub vsem tem zahtevam ostala stara 
časovna omejitev tudi v novem zakonu iz leta 
1895 povsem nespremenjena.166 
Izjeme 
Zakonska uredba, ki jo je trgovski minister iz- 
dal 27. maja 1885, je natančno naštela vse izje- 
me, ki so bile dovoljene po zakonu o nedelj- 
skem počitku. Med vsemi izjemami so največ 
razburjenja povzročile prav izjeme v trgovini. 
Uredba je namreč pri prodaji na drobno dovoli- 
la celodnevno nedeljsko delo za trgovine z vse- 
mi vrstami živil, mineralnih vod in cvetja. Za vse 
druge trgovske dejavnosti (tudi proizvajalci, 
npr. obrtniki so lahko prodajali svoje izdelke)167 
pa je čas prodaje omejila do 12. ure.168 Da bi tr- 
govski minister odpravil vse dvome o nedelj- 
skem delu za trgovske dejavnosti, je 30. julija 
1885 z novo uredbo vse to še enkrat natančneje 
poudaril in pri tem opozoril, da to velja le za tr- 
govino na drobno, torej za trgovino, ki se ozira 
na konzumenta.169 
Vendar teh uredb vsi niso sprejeli z naklonje- 
nostjo. Pisec iz Kobarida je tako opozoril na 
probleme trgovcev v vaseh in trgih. Po novem 
bodo namreč ti trgovci v primerjavi s svojimi to- 
variši po mestih zelo na slabšem, kajti podežela- 
ni ne gredo po nakupih ob delavnikih, temveč 
šele ob nedeljah, ko gredo k maši. Zato imajo 
trgovci v vaseh in trgih šele ob nedeljah pravi 
delavnik. V nasprotju z njimi pa trgovci v mestih 
prodajo največ čez teden, ker veliko meščanov 
prav ob nedeljah odide na oddih na podeželje. 
"Če torej trgovec na deželi počiva v delavnik, a 
po novi postavi naj počiva še v praznik, tedaj 
bode vedno le počival, a blago naj bode proda- 
164 Poročilo pripravljalnega odbora o I. slovenskem kato- 
liškem shodu, kateri se je vršil 1892. leta v Ljubljani, 
o.e., str. 111. 
165 Obravnave deželnega zbora kranjskega, 34. zvezek, 
XV. seja, 17. februar 1894, str. 393. 
166 Reichsgesetzblatt, št. 21, 16. januar 1895, § 1, člen 2. 
167 Po mnenju nekaterih obrtnikov obrtništvu zelo škodi, 
da obrtniki lahko prodajajo svoje izdelke, ne morejo Jih 
pa izdelovati. S tem so na dobičku le trgovci - konfekcio- 
narji. Zlasti v velikih mestih veliko obrtnikov ne proda- 
ja svojega blaga, temveč dela za konfekcionarje, ki so 
("o groza!") skoraj vedno Judje. Postava o nedeljskem 
počitki, Slovenski narod, št. 234, 14. oktober 1885. 
168 Reichsgesetzblatt, št. 83, 27. maj 1885, i 2, Bil, 12. 
169 Reichsgesetzblatt, št. 108, 30. julij 1885. 
VSE ZA ZGODOVINO 
34 ZGODOVINA ZA VSE 
jal mišim in podganam."170 Pisec se je s temi svo- 
jimi opažanji skoraj povsem približal nekaterim 
spoznanjem nemškega liberalnega poslanca 
•••• Mengerja, ki je bil med ostro debato v dr- 
žavnemu zboru eden od stebrov liberalnega na- 
pada na predlagani zakon o nedeljskem počit- 
ku.171 Predvsem pa so te misli izpiljena verzija 
totalnega odklanjanja nedeljskega počitka zara- 
di škode, ki bi jo počitek prinesel gospodarstvu. 
"Toda posebno v mestih, trgih in župnijskih va- 
seh Spodnje Štajerske spada nedelja dopoldan 
k najboljšim poslovnim uram in gotovo ne bi bi- 
lo v gospodarskem interesu, da otežimo tudi še 
ta promet."172 
Vendar je navsezadnje ta argument moral 
upoštevati tudi trgovski minister, ki je 21. sep- 
tembra 1885 izdal novo uredbo.173 Če je bilo po 
prejšnji uredbi ob nedeljah dovoljeno cel dan 
na drobno prodajati živila, mineralne vode in 
cvetje, je bilo po novem za ostale trgovske de- 
javnosti določeno tole: "Nedeljsko delo se za 
prodajo blaga a) v krajih, kateri po vsakokrat- 
nem zadnjem ljudskem štetju štejejo najmanj 
20.000 prebivalcev, dovoli v sedanjem dopust- 
nem obsegu, toda najdlje do 12. ure opoldne, b) 
in se v preostalih krajih dovoli v sedanjem do- 
pustnem obsegu, toda najdlje do 5. ure popol- 
dan."174 S tem naj bi omilili škodljivi vpliv zakona 
o nedeljskem počitku za podeželsko trgovino. 
Vendar tudi ta uredba v korist manjših kra- 
jev175 ni povsod naletela na dober odziv. "Je 
morda to še vedno nedeljski počitek, če se" za 
kraje, ki imajo manj kot 20000 prebivalcev "pro- 
170 -ski.-: Nedeljski mir, Slovenski narod, št. 191, 24. avgust 
1885. 
171 Stenographische Protokolle über die Sitzung des Hau- 
ses der Abgeordneten des Òsterreichischen Reichsrat- 
lies, IX. Session, 374. Sitzung, 19- maj 1884, str. 12969- 
12973- 
172 Wiesthaler, Franz: Klerikale Heiligung des Sonntages, 
Marburger Zeitung, it. 49, 23- april 1882. 
173 Zanimivo je, da se je v boju proti nedeljskemu počitku 
zgornji argument kljub temu obdržal, čeprav je avtor 
vedel vsaj za obstoj nove uredbe. "Die Kaufmann auf 
dem Land und in kleineren Städten, der am Sonntag 
Nachmittag oft mehr einnähme als in der ganzen übri- 
gen Woche, da gerade Sonntag Nachmittags Landvolks 
und Arbeiter nach der Stadt oder dem Pfarrorte kom- 
men. "Höllrigl, Franz: Die Sonntagsruhe und das Klein- 
gewerbe, Marburger Zeitung, št. 133, 8. november 
1885 
174 Reichsgesetzblatt, št. 143, 21. september 1885, člen 2. 
175 Ob ljudskem štetju leta 1880 so razen Trsta, Ljubljane 
in Gorice imeli vsi drugi kraji na Slovenskem manj kot 
20000 prebivalcev. Melik, Vasilij: Rast mestnega prebi- 
valstva na Slovenskem pred prvo svetovno vojno, Eko- 
nomska revija, VII, 1956, str. 517-519- 
dajalnica zapre v nedeljo zvečer?"176 Proti temu 
je leta 1894 v kranjskem deželnem zboru nasto- 
pil tudi Ivan Hribar. "Kolikor je meni znano, pri- 
hajajo k našim župnim cerkvam vsi farani k ju- 
tranji in dopoldanski službi Božji, in to priliko - 
ker so ob delavnikih vsled opravkov pri gospo- 
darstvu zadržani - uporabljajo, da si nakupijo, 
kar mislijo da bodo potrebovali za prihodnji te- 
den. Popoludne skoraj nikdo ne pride v cerkev, 
ki bi že tam ne bil zjutraj ali dopoludne. [...] Ob 
nedeljah dopoludne prodajalci na kmetih nima- 
jo veliko opraviti."177 Tudi za podeželje naj bi bil 
torej dopoldanski obratovalni čas povsem za- 
dovoljiv. 
12. maja 1894 je trgovski minister z novo 
uredbo spet hotel odpraviti negodovanja: "Ne- 
deljsko delo se za prodajo blaga a) v krajih, kate- 
ri po vsakokratnem zadnjem ljudskem štetju 
štejejo najmanj 20.000 prebivalcev, dovoli v se- 
danjem dopustnem obsegu, toda najdlje do 12. 
ure opoldne, razen pri trgovanju z živili spet za 
največ dve uri po šestu uri zvečer, b) in se v 
preostalih krajih dovoli v sedanjem dopustnem 
obsegu, toda najdlje do 3. ure popoldan."178 Se- 
veda tudi te spremembe niso mogle zadovoljiti 
vseh kritikov obstoječega zakona. Nedeljski de- 
lovni čas trgovskega osebja je bil še naprej zelo 
dolg. To je bilo za zagovornike nedeljskega po- 
čitka še tem bolj zaskrbljujoče, ker je prav po- 
možno trgovsko osebje tudi ob običajnih dne- 
vih delalo izredno dolgo, celo do 17 ur na 
dan.179 
27. maja 1885 je uredba trgovskega ministra 
natančno naštela tudi celo vrsto del v industriji 
in obrti, ki so lahko potekala tudi ob nedeljah. 
Mnoga industrijska opravila namreč zahtevajo 
neprekinjeno delo. To za kritično javnost ni bi- 
lo problematično. Zahtevala je le, da se delav- 
cem omogoči udeležba pri maši in da posame- 
zen delavec ne sme delati vsako nedeljo, tem- 
več se morajo delavci izmenjavati. Poleg tega ta- 
krat na Slovenskem še ni bilo veliko takšnih 
obratov, ki bi motili slovensko javnost. Povsem 
drugače pa je bilo z nekaterimi obrtnimi dejav- 
nostmi. 
176 Postava o nedeljskem počitki, Slovenski narod, št. 233, 
13. oktober 1885 
177 Obravnave deželnega zbora kranjskega, 34. zvezek, 
VII. seja, 26. januar 1894, str. 129. 
178 Reichsgesetzblatt, št. 85, 12. maj 1894, člen 1. 
179 Beilagen zu den stenographischen Protokolle des Hau- 
ses der Abgeordneten des österreichischen Reichsrat- 
hes, XI. Session, 1894, št. 927, str. 2. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 35 
Nekateri, zlasti seveda obrtniki - mojstri, ki jih 
je novi zakon najbolj prizadel, so nedeljskemu 
počitku celo naravnost nasprotovali. Pri tem so 
poudarjali razliko med obrtjo in industrijo. No- 
vi zakon je povzročil, da "je postalo veliko tiso- 
čev malih obrtnikov občutno oškodovanih v 
njihovi obrti, da bo veliko tisočev obrtnikov 
moralo propasti, če se te reči ne spremenijo."180 
Prav je, da se za industrijo, ki vsakodnevno serij- 
sko izdeluje svoje blago, vpelje nedeljski poči- 
tek za izmučene delavce. Vendar je isti zakon za 
obrtništvo poguben. Obrtniško delo je namreč 
zelo podvrženo sezonskemu povpraševanju. 
Zato obrtnik mnogokrat sploh nima dela. "Pri- 
dejo pa zopet časi, ko se pomočnik in mojster 
ne pokažeta na dan niti ob nedeljah, kajti vesela 
sta, če po dolgem prestanku par tednov pride, 
da moreta zaslužiti si kaj za nazaj ali pa za na- 
prej."181 Takrat pomeni vsaka nedelavna nedelja 
za obrtnika izgubo dohodka, ki ga ob delavni- 
kih ne more več nadoknaditi. Zato je za obrtniš- 
tvo nova zakonska uredba naravnost "gmotno 
škodljiva. To pa velja tudi za pomočnike pri ro- 
kodelstvu, ki imajo že sedaj žalibog več nego 
preveč neprostovoljnih praznikov v letu."182 
Vsi se s takšnimi argumenti seveda niso stri- 
njali. Tako se pisec v Slovenskem narodu po- 
vsem strinja, da so nekatere izjeme (promet, go- 
stinstvo) sicer nujne, toda, za božjo voljo, ali res 
prav vse? Zato se "pomočniki, za koje pa obstoji 
izjema, da morejo ob nedeljah pol dne ali pa ce- 
li dan delati, kakor pri brivcih, fotografih itd., 
pritožujejo se pa z opravičenjem, da je njih delo 
tudi delo, kakor je delo mizarja, urarja itd."183 Ali 
morata fotograf in frizer res delati celo nedeljo? 
Prav tako kot pri izjemah, ki jih dovoljuje kato- 
liški nauk, se je tudi pri novem zakonu pojavilo 
neizogibno vprašanje o resnični nujnosti tak- 
šnega dela za normalno delovanje celotne druž- 
be. Vedno več ljudi je menilo, da gre pri izjemah 
prej za udobnost konzumentov kot za resnične 
potrebe.181 Ljudje so preprosto udobno navaje- 
ni na veljavne obratovalne ure. Zato pri stro- 
780 Der Menger'sclic Antrag über die Sonntagsruhe und 
die Arbeiter, Marburger Zeitung, št. 142, 29. november 
1885. 
181 Postava o nedeljskem počitku, Slovenski narod, št. 234, 
14. oktober 1885. 
182 Iz obrtniški/i krogov, Slovenski narod, št. 159, 16. julij 
1885. 
183 Polovičarsko delo, Slovenski narod, št. 163, 21. julij 
1885. 
184 Beilagen zu den stenographischen Protokolle des Hau- 
ses der Abgeordneten des österreichischen Reichsrat- 
hes, XL Session. 1894, št. 927, str. 3- 
gem nedeljskem počitku "ne bode nihče imel 
škode; kajti občinstvo navadilo se bode kupova- 
ti in naročevati svoje potrebščine druge dni, ker 
bi se v nedeljo sploh ničesar ne dobilo."185 
Kot smo že videli, je bila ena najbolj vztrajnih 
zahtev prav odprava točenja alkoholnih pijač 
med nedeljskim počitkom in celo v soboto zve- 
čer. Po zakonski uredbi za gostinstvo nedeljski 
počitek namreč ni veljal.186 Posledica tega je se- 
veda bila, da "so žganjarije, pivarne, gostilne 
lehko odprte, kjer se celo mej "božjo službo" 
popiva in razgraja."187 Zato so bili ljudje, ki so od 
nedeljskega počitka pričakovali tudi moralni 
preporod, seveda močno razočarani. Čeprav so 
se zavedali, da je zaradi potreb ljudi ob nedeljah 
gostilne nemogoče zapreti, pa so pričakovali, 
da bi bile lahko zaprte vsaj med mašo. "Toliko je 
mogoče, toliko pa je tudi za blagostanje ljudstva 
potrebno." S tem ne bo nihče oškodovan. "Kdor 
čuti potrebo do oštarije, lehko ji ustreže ali že 
poprej ali pa poznej, kedar ne bo nikomur za 
napolik. V obče pa ne prinese nikomur dobič- 
ka, veliko po oštarijah posedati."188 Proti celo- 
dnevnemu nedeljskemu delavniku gostiln je 
potekala precejšnja agitacija. Skoraj ga ni bilo 
shoda o nedeljskem počitku, kjer ne bi zahteva- 
li tudi omejitve točenja alkoholnih pijač. Močno 
so se zavzemali tudi za gostilniške delavce, ki so 
običajno delali tudi od 15 do 18 ur na dan, med 
pustovanji pa nepretrgoma 36, celo 48 ur. Ker 
popolnega nedeljskega počitka za njih pač niso 
mogli zahtevati, so za njih predlagali vsaj izme- 
nični počitek.189 
Boj za novi zakon 
Nezadovoljiva ureditev nedeljskega počitka 
je spodbudila množično agitacijo za novo za- 
konsko ureditev tega problema. Do leta 1894 
naj bi tako v državni zbor prišlo "nad tisoč peti- 
cij, z nad 300.000 podpisi, ki vse merijo na to, da 
se jim tudi omogoči nedeljski počitek."190 Öster- 
185 Polovičarsko delo, Slovenski narod, št. 163, 21. julij 
1885 
186 Reichsgesetzblatt, št. 83, 27. maj 1885, §2, • 5. 
187 Ta citat iz Mengerjevcga govora je avtor na široko pou- 
daril, -ski.-: Nedeljski mir, Slovenski narod, št. 242, 23. 
oktober 1885. 
188 Oštarije pa počitek ob nedeljah, Slovenski gospodar, št. 
32, 6. avgust 1885, str. 247- 
,si> Beilagen zu den stenographischen Protokolle des Hau- 
ses der Abgeordneten des österreichischen Reichsrat- 
lies, XL Session, 1994, št. 927, str. 5. 
190 Obravnave deželnega zbora kranjskega, 34. zvezek, 
XV. seja, 17. februar 1894, str. 389. 
VSE ZA ZGODOVINO 
36 ZGODOVINA ZA VSE 
reichischen Reformverein, prvo dunajsko druš- 
tvo, ki je povsem prisegalo na antisemitski pro- 
gram,191 je že v začetku leta 1886 državnemu 
zboru poslalo peticijo. Njene zahteve so se že 
skoraj povsem ujemale z vsemi bodočimi zahte- 
vami po popravi spornega zakona in uredb.192 
Problem krščanskega nedeljskega počitka je v 
sledečih letih postal eden najbolj perečih social- 
nih problemov, ki so jih obravnavali na katoliš- 
kih shodih po Avstriji. Pri tem je v ospredje ka- 
toliškega boja vse bolj prihajalo krščanskoso- 
cialno gibanje. Krščanski socializem se je od se- 
demdesetih let najprej začel razvijati na Dunaju 
v krogu ljudi, katerih neformalni idejni vodja je 
bil Karl Vogelsang. S svojimi idejami je vplival 
že na prvi avstrijski katoliški shod leta 1877, kjer 
je bil nedeljski počitek že deležen večje pozor- 
nosti. Drugi avstrijski katoliški shod leta 1889 na 
Dunaju pa je bil že povsem v znamenju Vogel- 
sangovih idej. Tako so udeleženci imeli prilož- 
nost "občudovati prve naše učenjake, ki ne mla- 
tijo v svojih govorih prazne slame, marveč s svo- 
jo temeljitostjo imponujejo celó zagrizenim 
nasprotnikom."193 Poleg mnogih perečih vpra- 
šanj, ki so takrat mučila katoliško javnost, je 
shod v posebnem odboru z vso pozornostjo 
obravnaval tudi socialno vprašanje. V tem od- 
boru so poleg agrarnega, delavskega in obrtniš- 
kega vprašanja enako pozornost namenili tudi 
posvečevanju nedelj in praznikov. Kot o ostalih 
socialnih problemih so tudi glede posvečevanja 
sprejeli posebno resolucijo. V njej so seveda 
zahtevali nedeljski počitek v povsem katoliš- 
kem duhu.194 
191
 Reform verein je bil v tem času že v zatonu. Vendar sa- 
ma ideja obrtniškega antisemitizma s tem ni zamrla, 
prej nasprotno, v drugih društvih seje bogato razvijala 
naprej. S tem tudi zahteve po strožjem nedeljskem po- 
čitku niso potihnile. Več o društvu glej Boycr, John W.: 
Political Radicalism in Late Imperial Vienna, Origins of 
the Christian Social Movement 1848 - 1897, The Uni- 
versity of Chicago Press, Chicago, London, 1981, str. 90 
•98. 
192 Peticija za posvečevanje nedelj, Slovenec, št. 2, 4. ja- 
nuar 1886. 
19$ Katoliški shod na Dunaji, Slovenec, št. 101, 3- maj 
1889. 
194 "Einschränkung der Gewährung von Ausnahme für 
das gesetzliche Verbot der Sonntagsarbeit, Aqusdeh- 
nung dieses Verbotes auf die christliche Feiertage, 
Sonn- und Feiertagsruhe für Privatbeamte und öffent- 
lich Bedienstete sowie für die Bediensteten der Trans- 
port- und Verkehrsanstalten, Dauer der Ruhezeit von 
18 Uhr das Vorabends bis 6 Uhr des folgendes Werkta- 
ges. " Celerin, Alfred: Die österreichische Katholikentage 
des 19- Jahrhunderts, o.e., str. 98; Katoliški shod na Du- 
naj!, Slovenec, št. 101,3- maj 1889- 
Posvečevanje je bilo odslej stalna zvezda 
spremljevalka katoliških shodov po Avstriji. Po- 
dobne resolucije so tako sprejeli na drugem šta- 
jerskem katoliškem shodu leta 1891 v Gradcu,195 
leta 1892 na tretjem avstrijskem katoliškem sho- 
du v Linzu,196 leta 1894 na prvem češkem kato- 
liškem shodu v Brnu197 in še istega leta na pr- 
vem dolnjeavstrijskem katoliškem shodu.198 
Vsi ti shodi se niso zgledovali le po drugem 
avstrijskem shodu. Leta 1891 je namreč papež 
Leon XIII. objavil delavsko okrožnico Rerum 
novarum. "Ta je najdaljši pa tudi naj važniši in 
naj tehtniši enciklika sedanjega namestnika Kri- 
stusovega."199 Njen vpliv je bil takojšen in zelo 
odmeven. Zato so bili tudi vsi shodi povsem 
prežeti z njo. Okrožnica seveda obravnava tudi 
nedeljski počitek, saj "je ob praznikih nujno po- 
treben počitek po delu in trudu. Vendar naj te- 
ga nihče ne razume kot večje uživanje lenega 
brezdelja in še manj kot brezdelnost, po kateri 
mnogi hrepene in je pospeševanje pregreh in 
prilika za zapravljanje denarja, pač pa samo kot 
z vero posvečen počitek po delu. 2 vero pove- 
zan počitek kliče človeka od bremen in poslov 
vsakdanjega življenja, da ga dvigne k premišlje- 
vanju o nebeških dobrinah in da spodobno in 
dolžno časti večno božanstvo. To je bistvo in 
smisel počitka, ki ga je treba izpolniti ob prazni- 
kih."200 
Čeprav je bila za uradno cerkveno razumeva- 
nje socialne problematike ta okrožnica velika 
prelomnica, pa v resnici ni prinašala nič revolu- 
cionarno novega. Pri razlagi perečih sqcialnih 
vprašanj svojega časa se je v obilni meri nasla- 
njala prav na nauk avstrijskih krščanskih sociali- 
stov.201 Pri razlagi nedeljskega počitka pa je po- 
segla še bolj v preteklost. Če ta del okrožnice 
195 Katoliški shod v Gradcu, Slovenec, št. 126, 6 junij 1891. 
196 Katoliški shod v Lincu, Slovenec, št. 186, 17. avgust 
1892; Celerin, Alfred: Die österreichische Katholikenta- 
ge des 19. Jahrhunderts, o.e. str. 134. 
197 Sklepi brnskega katol. shoda, Slovenec, št. 182, 10. av- 
gust 1894. 
198 Resolucije I. dolenjeavstrijskega katol. shoda, Slovenec, 
št. 279, 5. december 1894. 
199 Zgodnja dánica, št. 22, 29. vel. traven 1891, str. 174. 
200 prevod okrožnice se nahaja v Družbeni nauk Cerkve, 
Mohorjeva družba, Celje, 1994, str. 55-56. Celotna 
okrožnica je bila v slovenščino prevedena že takoj leta 
1891. O nedeljskem počitku tako glej Leon XIII.: Delav- 
sko vprašanje, Ljubljana, 1891, str. 35-36. 
201 Poleg katoliških socialnih reformatorjev iz Avstrije 
(med katermi je bil najpomembnejši Karl Vogelsang), 
so bili pomembni še različni misleci iz Nemčije, Franci- 
je, Belgije, Amerike in drugod. Kremžar, Marko: Izho- 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 37 
primerjamo z zgoraj prikazanim katoliškim 
naukom, ne zasledimo nikakršnih sprememb. 
Vendar to moč in ugled socialnega sporočila 
okrožnice prav nič ne zmanjša. Okrožnica je bi- 
la katoliškemu gibanju dolgo časa prva zvezda 
vodnica. Tisti del okrožnice, ki je govoril o ne- 
deljskem počitku, pa je povzročil, da so mnogi v 
državnem zboru še glasneje zahtevali zaostritev 
obstoječega zakona. 
Zahteve na Slovenskem 
Množično gibanje za izboljšanje zakonodaje 
o nedeljskem počitku tudi slovenskega ozemlja 
ni pustilo ob strani. Če že ne drugega, so zahte- 
vali vsaj strogo spoštovanje obstoječega zako- 
na.202 Tako kot drugje po Avstriji se je strožje 
spoštovanje nedeljskega počitka najglasneje 
zahtevalo na katoliških shodih. Slovenci so se v 
kar precejšnjem številu udeležili že avstrijskih 
katoliških shodov, kjer po vsej verjetnosti niso 
nasprotovali sprejetim resolucijam o posveče- 
vanju nedelj. Te zahteve so Slovenci z vso od- 
ločnostjo ponavljali tudi na domačih lokalnih 
shodih. Tako npr, leta 1890 na tretjem shodu ka- 
toliškega političnega društva v Ljubljani203 in le- 
ta 1891 na tretjem shodu konservativnega obrt- 
nega društva v Ljubljani.20' V širšem avstrijskem 
okviru pa je bil najpomembnejši prvi slovenski 
katoliški shod leta 1892 v Ljubljani. 
Ta prizadevanja je odločno podprla tudi naj- 
višja cerkvena oblast na Slovenskem. Leta 1892 
je tako na pomembnost posvečevanja nedelj in 
praznikov v pastirskem pismu opozoril sam 
ljubljanski škof Jakob Missia.205 To je bilo v času 
njegovega škofovanja v Ljubljani le eno od nje- 
govih mnogih pomembnih pastirskih pisem, "v 
katerih se je dotaknil vseh velikih pastoralnih 
dišča in smer katoliškega družbenega nauka, Družina, 
Ljubljana, 1998, str. 55-57, 62; Bader, Erwin: Christlic- 
he Sozialreform. Beiträge zur Sozialphilosophie in ei- 
ner veränderten Welt, Herder, Wien, 1991, str. 69, 75. 
202 "Več katoliških meščanov" je takšno zahtevo poslalo 
ljubljanskemu magistratu. "Torej kot katoličani in tudi 
kot državljani avstrijski odločno zahtevamo od obrtne- 
ga urada mestne gosposke Ljubljanske, da izvršuje 
obrtno postavo in da gleda, da se praznujejo nedelje." 
Poslano, Slovenec, št. 116, 24. maj 1887. 
203 Povšo, Fr.: Nedeljski počitek, Slovenec, št. 115, 21. maj 
1890; III. shod katoliškega političnega društva v Ljub- 
ljani, Domoljub, št. 10, 14. maj 1890. 
204 Konservativno obrtno društvo, Slovence, št. 275, 1. de- 
cember 1891. 
205 Missia, Jakob: Posvečuj nedelje in zapovedane prazni- 
ke. Domoljub, št. 8, 21. april 1892, str. 89 • 94. 
problemov, ki so pretresali avstrijsko družbo in 
našli odmev tudi v njegovi škofiji."206 Zato prav 
to njegovo pastirsko pismo kaže, kakšen velik 
pomen je problem posvečevanja imel v takrat- 
nih širših katoliških krogih. Škofove želje iz pa- 
stirskega pisma so že čez nekaj mesecev glasno 
odmevale na prvem slovenskem katoliškem 
shodu. 
Na tem shodu so začrtali idejne smernice, ki 
so še dolgo potem prevevale krščanski sociali- 
zem na Slovenskem. Vendar na shodu oznanje- 
ne resolucije niso bile plod vase zaprtega slo- 
venskega duha, ki ne sprejema idej širšega sve- 
ta. Ravno nasprotno. Takratno slovensko ozem- 
lje je bilo trdno vpeto v okvir velike Habsburške 
države in preko nje v srednjo Evropo in širni 
svet. Avstrijski problemi so bili tudi naši proble- 
mi, zato so bili takšni tudi odgovori. Slovenski 
krščanski socializem je nazorsko izhajal iz av- 
strijskega. Resolucije drugega avstrijskega kato- 
liškega shoda so zelo odmevale med delom slo- 
venske katoliške inteligence. Socialne resoluci- 
je tega shoda, med drugim tudi resolucija o ne- 
deljskem počitku, so bile skoraj povsem v so- 
glasju z resolucijami prvega slovenskega kato- 
liškega shoda. 
Poleg drugega avstrijskega shoda je na slo- 
venske socialne resolucije seveda močno vpli- 
vala tudi delavska okrožnica papeža Leona XIII. 
Med govorniki na shodu je bila okrožnica naj- 
večja avtoriteta, na katero so se sklicevali. Tudi 
poročevalec o nedeljskem počitku Kalist Medic 
se je opiral na njo. Sprejeta resolucija je zaradi 
verskih, moralnih, premoženjskih in zdravstve- 
nih razlogov zahtevala spremembo obstoječe 
zakonodaje. S tem bi se tudi nedelje in prazniki 
posvečevali veliko bolj vestno. V ta namen je 
potrebno čimbolj omejiti nedeljsko delo v trgo- 
vinah, delavnicah, tovarnah, uradih, na železni- 
ci in drugje v prometu. Od sobote popoldne do 
ponedeljka zjutraj naj se prodaja žganja po- 
vsem prepove. Naj se tudi poskrbi, da se bodo 
delavci, ki bodo morali delati tudi ob nedeljah, 
"primerno vrste, da bode vsakteri delal le sled- 
njo drugo ali tretjo nedeljo, ali pa le pol dné."207 
206
 Dolinar, France M.: Skrb za prenovo cerkve v ljubljan- 
ski škofiji, Missicv simpozij v Rimu, Mohorjeva družba, 
Celje, 1988, str. 124. 
207 Poročilo pripravljalnega odbora o I. slovenskem kato- 
liškem shodu, kateri se je vršil 1892. leta v Ljubljani, 
o.e., str. 110-111. 
VSE ZA ZGODOVINO 
38 ZGODOVINA ZA VSE 
Zakon o nedeljskem počitku je bil le del obrt- 
nih zakonov. Z zahtevami po spremembi obrt- 
nih zakonov je zato pod vprašaj prišel tudi ob- 
stoječi zakon o nedeljskem počitku. Od 10. ma- 
ja do 25. avgusta 1893 je na Dunaju potekala 
obrtna anketa, s katero je obrtni odsek državne- 
ga zbora hotel od delavcev, pomočnikov, obrt- 
nikov, trgovcev in tovarnarjev izvedeti, kaj me- 
nijo o spremembi obstoječih obrtnih zakonov. 
Od tridesetih obravnavanih vprašanj se je ose- 
mindvajseto ukvarjalo z nedeljskim počitkom. 
Seveda so bili povabljeni tudi zastopniki Kranj- 
ske, Spodnje Štajerske, Goriške in Trsta. Vsi so 
"zahtevali popolen nedeljski počitek ne samo 
za obrtnike, ampak tudi za tabačne trafike in lo- 
terije, češ da mora država vsem drugim dober 
zgled dajati."208 
O nedeljskem počitku je razpravljal tudi de- 
želni zbor na Kranjskem. 26. januarja 1894 je v 
njem Ivan Hribar podal že zgoraj omenjeni sa- 
mostojni predlog o dodatnih naredbah glede 
nedeljskega posvečevanja. Predlog je 17. fe- 
bruarja prišel v razpravo, kjer je o njem v imenu 
upravnega odseka poročal Franc Povše. Dežel- 
ni zbor je nato od vlade zahteval, da naj se živil- 
ske trgovine, tobačne trafike in loterije zapirajo 
že opoldne. Natančno naj se upošteva že spreje- 
tih zakonov, da imajo ob nedeljah zaposleni 
pravico do obiska maše. Zakon o nedeljskem 
počitku naj velja tudi za praznike.209 
Ponovna ureditev 
17. aprila 1891 je češki poslanec Max Hajek 
skupaj s štiriindvajsetimi tovariši v državnem 
zboru vložil predlog za spremembo obstoječe- 
ga zakona o nedeljskem počitku. V njem se je 
zavzel za uslužbence v trgovskih dejavnostih,210 
ki so bili z nedeljskim delom izredno obreme- 
njeni. Ta predlog sta toplo pozdravila tudiZgod- 
nja danica2n in Slovenec. "Da bo ta predlog na- 
šel podporo v zbornici, sme se upati, ker tudi 
konservativna stranka, kakor tudi tako imeno- 
vana krščansko-socijalna bodeta za to glasovali, 
seveda s primernim obzirom na resnične potre- 
205 Obrtna etiketa, Slovenec, št. 169, 26. julij 1893- 
209 Obravnave deželnega zbora kranjskega, 34. zvezek, 
XV. seja, 17. februar 1894, str. 389. 
210 Delali bi lahko najkasneje do 12. ure. Beilagen zu den 
stenographischen Protokolle des Hauses der Abgeord- 
neten des österreichischen Reichsrathes, XI. Session, 
1891, št. 39. 
211 k.-: Iz Gorenjske, Zgodnja dánica, št. 21, 22. vel. traven 
1891. 
be in razmere posameznih mest in krajev."212 
Do 24. aprila 1894 je v državni zbor prišlo že 41 
peticij, ki so podpirale predlog, med njimi tudi 
peticija Konservativnega obrtnega društva iz 
Ljubljane. Vendar so bila tudi nasprotovanja ze- 
lo močna. Iz Štajerske je prišlo kar 44 peticij, 
"katere so se v interesu podeželske trgovine, 
posebno v gorovju, izrekle proti predlogu Haje- 
ka."213 Med njimi jih je bilo kar 13 iz Spodnje Šta- 
jerske, katere so poslala tako društva obrtnikov 
kot trgovcev.214 Če bi se ozirali le na število peti- 
cij, bi pričakovali, da so bili ljudje na Sloven- 
skem večinoma proti strožjemu nedeljskemu 
počitku. Vendar ne smemo pozabiti, da so bili 
proti temu le lastniki trgovin in obrtni mojstri, 
ki bi jih zaostritev zakona neposredno prizade- 
la. Zato so tudi množično podprli organizirano 
akcijo zbiranja podpisov. Njihovi uslužbenci so 
seveda mislili povsem drugače. 
5. aprila 1894 je enaindvajset poslancev pod 
vodstvom Rudolfa Polzhoferja v državnem zbo- 
ru vložilo predlog za uvedbo nedeljskega počit- 
ka za uslužbence v gostinstvu, ki v primerjavi s 
svojimi kolegi v trgovskih dejavnostih niso bili 
prav nič manj obremenjeni.215 Oba predloga je 
nato obravnaval obrtni odsek in o problemu 
poročal državnemu zboru. V nasprotju s predla- 
gateljema, ki sta zahtevala le delno spremembo 
zakona, je obrtni odsek predlagal, da se z izred- 
nim zakonom nedeljski počitek povsem na no- 
vo uredi. Podal je že tudi oris zakonskega pred- 
loga.216 Vlada je nato obrtnemu odseku predlo- 
žila svoj zakonski predlog. 19. decembra se je v 
državnem zboru končno pričela razprava,, v ka- 
tero pa poslanci s slovenskega ozemlja na žalost 
niso posegli.217 Razprava se je kmalu zaključila 
212 Uravnava nedeljskega počitka, Slovenec, št. 102, 6. maj 
1891. 
213 Beilagen zu den stenographischen Protokolle des Hau- 
ses der Abgeordneten des österreichischen Reichsrat- 
hes, XI. Session, 1894, št. 927, str. 3. 
214 Tri iz Maribora, dve iz Lenarta in po ena iz Rogaške 
Slatine, Šoštanja, Središča, Kozja, okolice Celja, Laške- 
ga, Vranskega in Ptuja. Beilagen zu den stenographisc- 
hen Protokolle des Hauses der Abgeordneten des öster- 
reichischen Reichsrathes, XI. Session, 1894, št. 927, str. 
9-17. 
215 Beilagen zu den stenographische Protokollen des Hau- 
ses der Abgeordneten des österreichischen Reichsrat- 
hes, XI. Session, 1894, št. 866. 
216 Beilagen zu den stenographischen Protokolle des Hau- 
ses der Abgeordneten des österreichischen Reichsrat- 
hes, XI. Session, 1894, št. 927, str. 6. 
217 O povzetkih glavnih govorov glej: Državni zbor, Slove- 
nec, št. 291, 20. december 1894; Državni zbor, Slove- 
nec, št. 292, 21. december 1894. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 39 
in l6. januarja 1895 je bil zakon potrjen.218 Naj- 
pomembnejša novost je bila razširitev nedelj- 
skega počitka tudi na trgovske dejavnosti. Mno- 
ge izjeme so seveda obstajale še naprej, vendar 
jih je vlada sedaj natančneje določila. Področje 
nedeljske zakonodaje je bilo s to zaostritvijo 
prepovedi nedeljskega dela vse do propada 
monarhije v glavnih potezah urejeno. Vlada je 
le še izdala posamezne uredbe, s katerimi je na- 
tančneje določila izjeme ali s katerimi je nedelj- 
ski počitek razširila še na nekatere gospodarske 
panoge.219 Te uredbe so le dopolnile in razširile 
obstoječi zakon iz leta 1895.220 
Z zadovoljivo ureditvijo nedeljskega počitka 
je boj za primerni nedeljski počitek v primerjavi 
z drugimi perečimi socialnimi problemi vse 
bolj stopal v ozadje. Če so na prvem sloven- 
skem katoliškem shodu nedeljskemu počitku 
namenili posebno resolucijo, so na drugem 
shodu leta 1900 v Ljubljani ta problem omenili 
le še v okviru sklepov o problemih obrtniškega 
in delavskega stanu.221 Vendar s pojemanjem 
boja za nedeljski počitek boj za posvečevanje 
nedelj in za nedeljski počitek, ki bo povsem v 
znamenju katoliških nazorov, še ni bil končan. 
Cerkev je tudi v 20. stoletju svoje vernike in 
družbo vedno znova opominjala, da naj ob ne- 
deljah ne delajo brez potrebe in da naj vestno 
hodijo k službi božji.222 
Zusammenfassung 
Auf dem Weg zur modernen Sonntagsruhe 
Die Wurzeln der modernen Sonntagsruhe 
reichen bis zum dritten Gebot der Heiligen 
Schrift zurück. Im mittelalterlichen Europa war 
der Sonntag nicht nur ein Tag der Ruhe, son- 
dern auch ein Tag Gottes, an dem der Besuch 
der Sonntagsmesse für alle Christen obligato- 
risch war. Sonntagsheiligung und Sonntags- 
ruhe waren eine untrennbare Einheit. Doch mit 
218 Reichsgcsetzblatt, št. 21, 16. januar 1895. 
219 Pomembna je bila npr. uredba iz 28. aprila 1895 o raz- 
širitvi nedeljskega počitka tudi na krošnjarstvo. Kol- 
mer, Gustav: Parlament und Verfassung. Peti del 1891- 
1895, Akademische Druck- •. Verlagsanstalt, Gradec, 
1978, str. 450-451. 
220 Pribyl, Herbert: Das Verbot der Sonntagsarbeit aus 
rechtshistorischer Perspektive, o.e., str. 198-202. 
221 Poročilo • II slovenskem kalol. shodu, ki seje vršil leta 
1900 v Ljubljani, Ljubljana, 1901, str. 83, 84. 
222 Pred kratkim je o tem spregovoril tudi papež Janez Pa- 
vel II. Glej Hočevar, Tone: "Nedelja naj bo spet dies Do- 
mini.'", Delo, št. 155, 8. julij 1998 str. 20. 
dem Beginn der Industrialisierung rückte die 
Sonntagsruhe immer mehr in den Hintergrund. 
Die neue Art der industriellen Produktion unter 
den Bedingungen der freien Konkurrenz ver- 
langte von den Arbeitern die ununterbrochene 
Arbeit. Immer weniger Menschen achteten die 
Sonntagsruhe. Mit dem Fortschreiten der Indus- 
trialisierung war aber nicht nur die Sonntags- 
ruhe im Rückzug, sondern es wurde durch die 
Durchsetzung liberaler Ideen auch die Sonn- 
tagsheiligung strittig. Die Einwände gegen den 
Staat, der durch Gesetze seinen Staatsbürgern 
die Pflicht des Besuchs der Sonntagsmesse auf- 
erlegte, wurden immer häufiger. In der öster- 
reichischen Hälfte der Habsburgermonarchie 
wurde daher in den Jahren 1867/68 die obligate 
Sonntagsheiligung und Sonntagsruhe abge- 
schafft. Dadurch waren die Grundbedingungen 
für eine unbegrenzte Sonntagsarbeit geschaffen. 
Doch konnte eine solche Regelung nicht 
lange Bestand haben, da die Tradition der 
Sonntagsruhe in der Bevölkerung zu stark ver- 
ankert war. Auch die kirchlichen Vorschriften 
über die Sonntagsruhe galten immer noch. Be- 
reits in den siebziger Jahren des 19. Jahrhund- 
erts bildete sich daher eine breite Front der 
Anhänger der Sonntagsruhe, die vom Staat die 
erneute gesetzliche Verpflichtung zur Sonn- 
tagsruhe forderten. Das Gros der Verfechter der 
Sonntagsruhe kam aus den Reihen der erstar- 
kenden konservativen und katholisch orientier- 
ten Bewegungen. Sie agitierten darum auch für 
die erneute Einführung der Sonntagsheiligung. 
Mit der Entwicklung der modernen säkulari- 
sierten Gesellschaft traten allerdings die religiö- 
sen Gründe für die Sonntagsruhe im Vergleich 
zu den sozialen, gesundheitlichen und kultur- 
ellen Gründen in den Hintergrund. Trotz des 
konservativ-katholischen Drucks entwickelte 
sich die moderne Sonntagsruhe vollkommen 
getrennt von der verpflichtenden Sonntags- 
heiligung. Der traditionelle Sonntag der Agrar- 
gesellschaft, der ganz im Zeichen der religiösen 
Feier stand, wurde schrittweise durch den 
Sonntag als einen in erster Linie arbeitsfreien 
Tag verdrängt. Dennoch blieb der erfolgreiche 
Kampf für die Sonntagsruhe eng mit dem 
erfolglosen Kampf für die Sonntagsheiligung 
verbunden, denn bei den katholischen Verfech- 
tern der Sonntagsruhe standen religiöse Grün- 
de noch immer im Vordergrund. 
Die Kirchenlehre verbietet nicht jegliche 
Sonntagstätigkeit, sondern nur eine unnötige. 
VSE ZA ZGODOVINO 
40 ZGODOVINA ZA VSE 
Natürlich aber waren die Meinungen darüber, 
welche Tätigkeit nötig ist und welche nicht, 
selten einhellig. Im allgemeinen entrüstete man 
sich über die Sonntagsarbeit der Händler, Ge- 
werbetreibenden, Bauern, Beamten, Eisen- 
bahner und sogar Soldaten. Auch verschiedene 
Feiern - vor allem wilde Trinkgelage und über- 
mütige Schlägereien - durch die angeblich die 
Heiligkeit des Sonntags geschändet und die 
Sonntagshandlungen gestört wurden, waren 
vielen ein Dorn im Auge. Der Besuch der Sonn- 
tagsmesse mit anschließendem Besuch des 
nächstgelegenen Gasthauses war insbesondere 
am Land die klassische Art, den freien Sonntag 
zu verbringen. 
Wegen der großen Kluft zwischen der Reali- 
tät und dem Ideal der Sonntagsheiligung, wie 
sie von den Verfechtern der katholischen Welt- 
anschauung verstanden wurde, gelangten letz- 
tere zu der Überzeugung, daß die Sonntags- 
ruhe zum Wohl des Volkes wieder gesetzlich 
verankert werden müßte. Auf der gesetz- 
gebenden Ebene kam dieses Problem dann bei 
der zweiten Gewerbenovellierung im Jahr 1885 
zur Sprache, wobei die verpflichtende Sonn- 
tagsruhe (nicht aber die Sonntagsheiligung) 
gesetzlich festgelegt wurde. 
Dennoch waren die Verfechter der Sonntags- 
ruhe mit dem neuen Gesetz nicht zufrieden, da 
es auch Ausnahmen vorsah. Die von der ver- 
pflichtenden Sonntagsruhe ausgenommenen 
Wirtschaftszweige wurden vom Handelsminis- 
tern im Anschluß an das Gesetz in sehr groß- 
zügiger Weise festgelegt. Am meisten Aufreg- 
ung herrschte über die Ausnahmeregelungen 
im Handel. Die Anhänger des Handels be- 
schwerten sind, daß die Geschäfte wegen der 
ländlichen Einkaufsgewohnheiten den ganzen 
Sonntag geöffnet sein müßten. Die Anhänger 
einer strengen Einhaltung der Sonntagsruhe 
beklagten wiederum, daß die Geschäfte sonn- 
tags zu lange geöffnet sind. Ähnliche Streitig- 
keiten gab es auch hinsichtlich der gewerb- 
lichen Tätigkeit. Die Regierung versuchte die 
Verhältnisse durch zahlreiche Verordnungen 
zu regeln, doch konnte sie damit die Verfechter 
der Sonntagsruhe nicht zufriedenstellen. 
Der heftige Kampf für eine erneute gesetzliche 
Regelung der Sonntagsruhe, der auch von den 
slowenischen Liberalen unterstützt wurde, führte 
im Jahr 1895 zu einem neuen Gesetz, das in den 
wesentlichen Zügen bis zum Ende der Monarchie 
in Geltung blieb. Dadurch verlor der Kampf um 
die Sonntagsruhe allmählich seinen Schwung. 
VSE ZA ZGODOVINO