Č sp
GL SLG Celje 1951/52
792(497.4 Celje)
219520022,2
, v v
1 Q	a	isce ce	e
COBISS o			
GLEDAL I Š KI LIST
LETO VI.	1951 ic 1952	ŠTEV. 2.
PECIJA P. PETROVIČ
/
»Le počakaj malo! Boš videla, kako se razpletajo štrene! Kako se razvozlavajo vozli!«
III., 4.
PREMIERA: ČETRTEK 18. OKTOBRA 1951 OB 20
PECIJA P. PETROVIČ
PLOHA
Vesela vaška igra v treh dejanjih
	O S	! E B E :
Korenov Tone . . .		.	. Frjnc Mirnik
Anka, njegova žena		
Korenov Marko, njegov	tast .	. . Janez Škof
Neža, Markova {žena .	.	v	.	.	.	Anica Golobova
Petričev Jože ....		Peter Božič
Micka, njegova žena		
' Urša, njegova tašča		
Ciganka			. . Marija Goršičeva
Režija: Milan Skrbinšek, član SNG Ljubljana — Sceno po načrtih
\
akad. slikarja Marjana Pliberška izdelalo tehnično osebje pod vodstvom odrskega mojstra Franja Cesarja — Slikarska dela izvršil Ivan Dečman — Lasnijar: Riko Grobelnik — Razsvetljava: Bogomir Les — • Inspicient: Tone Vrabl — Šepetalka: Tilka Svetelšek.
Fedor Gradišnik:
mn O avtorju „PLOHE“||in
Petar Petrovič-Pecija je starejšemu gledališkemu občinstvu Celja dober znanec, saj so bile svoj čas njegove realistične drame iz kmečkega življenja Like: »Gozd«, »Mrak«, in »Duše« tista dela jugoslovanske književnosti, ki so imela na celjskem odru najveoji uspeh. S svojo močno realistdko, s katero slika • pisatelj duševno življenje svojih kmečkih rojakov, njihove boje za zemljo in ljubezen, je vedno močno vplival na srca poslušalcev. V svojih delih ne rešuje kakih posebnih problemov, vse je le življenje človeka, prikovanega k svoji grudi, za katero se bori do poslednje srage; iz te borbe za svoj dom izvirajo vse male in velike strasti, sovraštvo in ljubezen, da, zlasti ljubezen..
V Pecijinih kmečkih dramah so prizori, ki so v slikanju erotičnega življenja na vasi edinstveni v jugoslovanski književnosti. Z močno, sugestivno dramatiko zna Petrovič kakor malokateri dramski pisatelj najkočljivejše erotične momente prikazati tako, da jih odene s posebno, de njemu lastno liriko in dosega s to svojo Notranjo odrsko tehniko neobičajno silne vtise v dušah ipublike. Vsako Pecijino delo izgubi v prevodu na svojem čaru, kar ima svoj posebni slog, svoj liski jezik, ki ga ni mogoče prevesti tako, da bi mogel podati tiste lepote v izrazu, ki so le Pecijina last in ga ne more nikdo posnemati.
Prav zaradi posebnosti Pecijinega jezikovnega sloga, ki ga more pravilno izraziti le velik umetnik govora z natankim in ostrim posluhom za lepoto tega posebnega izražanja, so dosegali največje uspehe v mjegovih (delih veliki (igralci hrvatskega narodnega gledališča v Zagrebu: Josip Pavič, Mila Dimitrijevičeva in Josip Maričič. Spominjam se gostovanja teh umetnikov v Celju leta 1926., ko so v Mestnem gledališču uprizorili Pecijino komedijo »Vozel« (»Čvor«) in istega leta ciklus enodejank »Vragolije«. To sta bila dva praznika za vse, ki so se divili visoki umetnosti in lepoti jezika. Pred uprizoritvijo ciklusa »Vragolije« je imel Pecija (Petrovič, ki je prišel s hrvaškimi umetniki v Celje, predavanje: »O erotiki v iSteratburi«. Seznanil je občinstvo z erotičnimi motivi v svetovni književnosti od Aristofana do najmodernejših pisateljev. Svoje predavanje je končal z besedami: »Ništa nije tako ružno, što se ne bi dalo It.jepo reči!« S tem stavkom je Peclja označil vse svoje literarno delo.
Vaška vesela igra »Ploha« ima vse značilnosti Pecijinega sloga in njegove komike. Z najpreprostejšimi sredstvi, z naravnimi situacijam!!, ki jih ustvarja življenje isamo, dosega pisatelj pri gledalcu salve smeha. Najkočljivejša mesta so podana s toliko naravnostjo in naivnostjo preprostega človeka, da prav s tem dosega to, zaradi česar je delo napisano: prisrčen, zdrav smeh.
Petar Petrovič je rojen 21. VIII. 1877. v Otočcu v Liki. Diplomiral je za inženirja na gozdarski fakulteti v Zagrebu. Njegovo
.Jurčič-Kersnik-Gradišnik: »Rokovnjači
Na semnju v Kamniku (I. slika)
Blaž Mozol: »Ha, ha, rokovnjače imamo, rokovnjače — jaz pa trideset j	kron! Juh! (IV..slika)
Režija: Fedor Gradišnik — Scena: Marjan Pliberšek
Nande: »Prijatelji, vi ga sodite, jaz ga ne bom!« (V. slika)
Polonica: »Nande, Nande! Nande moj!« (VII. slika)
Foto Pelikan
literarno delo je zelo. obširno. Napisal je sledeča dramska dela, ki so bila uprizorjena na vseh večjih jugoslovanskih odrih z velikim uspehom: »Rkač«, drama v treh dejanjih; »Ruška«, drama v treh dejanjih; »Suza«, tetralogija (štiri enodejanke); »Duše«, drama v treh dejanjih’ »Mrak«, drama v treh dejanjih; »Gozd«, drama v treh dejanjih: »Ploha«, vaška veseloigra v treh dejanjih; »Vozel«, komedija v treh dejanjih; »3:1«, komedija v treh dejanjih; »Stojanka«, drama v, enem dejanju; »Mača«, drama v enem dejanju; »V starem gnezdu«, drama v treh dejanjih; »Težko mi je«, komedija v treh dejanjih; »Nihče se rie javlja«, šala v treh dejanjih; »Kolona mladosti«, šala v treh dejanjih; »Bečaruša«, igra s petjem v treh dejanjih; »Vragolije«, ciklus enodejank; »Zemlja«, slika v treh dejanjih. Spisal je. tudi »Pravljice izpod naših gora«, v raznih dnevnih časopisih in revijah pa: nad tisoč novel, humorističnih feljtonov in pripovedk. Dramo »Rkač« je uporabil hrvatski skladatelj Anton Dobronič za libreto svoje opere »Goran«. Veseloigra »Ploha« je prevedena na slovenski, češki, bolgarski, nemški in (madžarski jezik. NafiiizČripndišo Študijo o delih Petra Petroviča Pecije sta napisala dr. Prohaska in Grabovski v reviji »Swiat Slav-janski«. Dvakrat je prejel Peclja Demetrovo literarno nagrado in sicer leta 1915. za dramo »Gozd« in leta 1916. za dramo »Mrak«.
Kot človek je Peclja izredno blaga duša, velik ljubitelj narave in odkrit, oduševljen prijatelj Slovencev in slovenske, zlasti koroške narodne pesmi. Ko je pred petindvajsetimi leti prihajal v Celje na počitnice, sem spoznal njegovo zlato srce in postala sva si prijatelja. Teh prelepih časov se spominja v pismu, ki mi ga je pisal, ko sem mu sporočil, da igramo v celjskem gledališču njegovo »Ploho«. Petinsedemdesetletni pisatelj mi piše med drugim Sledeče:
»Tvoje drago pismo, ki sem ga prejel ipred nekaj dnevi, me je nekoliko ožalostilo. Spomnilo me je moje mladosti in mojih mladih dni, ki se nikdar več ne povrnejo. A ti spomini so mučni in grenki ... Da, da... »kje so tiste stezice«... ko smo za časa mojega bivanja v lepem Celju gledali z gradu prelepi slovenski svet, poslušali meni tako drage slovenske pesmi in pili sladko štajersko vino.. . Ničesar na svetu si" v tem trenutku ne želim bolj vroče kot to, da bi mogel priti v Celje... ali glej! ne morem. Toda. da bom na dan premiere z dušo in vsemi mislimi pri vas — to je gotovo — se ipravi, če bom še živ ...
V ostalem tečejo dnevi... drug iza drugim, dokler ne pride poslednji,... Da.,, hvala bogu! Zelo redkokdaj zapuščam sobo... čitam stare dobre knjige, eseje, potopise, življenjepise velikih mož, zgodovino, filozofijo... od časa do časa pa se ozrem ha preteklih petinsedemdeset let... nazaj v preteklost, v kateri je bilo tudi nekaj cvetja,— tioda zdaj »so pa rožce minule...«
Tako konča njegovo pismo.
Kakor on nas. se bomo na dan premiere tudi mi spomnili osivelega pisatelja Pecije im mu v duhu stisnili roko v zahvalo za vesele ure, ki nam jih je dal s svojo »Ploho«.

Milan Skrbinšek:	IGrRA^LSKA UMETNOST
Sicer zapusti rajši to pot na katero si morda lahkomiselno krenil; lahkomiselno že z ozirom na sebe samega, to se pravi — na ves smisel tvojega nadaljnega življenja, a vsega obsojanja vredno lahkomiselno glede na kulturni greh, ki ga boš storil, ko se boš uvrstil med one, ki naj bi dvigali našo celotno gledališko kulturo vedno više, ne pa da bi jo s svojo umetnostno nebogljenostjo zadrževali v njenem poletu kot — okorna zavora.
Moralna odgovornost odrskih tvorcev je težka in velika. In nikdar ji ne boš zadostil v polni meri, te si se odločil delati na tem kulturnem polju zgolj zato, ker te ta poklic samo mika, bodisi zaradi družbenega ugleda, bodisi zaradi — slave!
Zavedati se' je treba, da je med vsemi umetnostnimi panogami gledališka najbolj živa, ker je ipio vplivu svojih umetnin najneposred-nejša, segajoča naravnost in globoko v srce in duhovnost občinstva.
Če se ozremo na druge umetniške panoge: na pesnikovanje, komponiranje, Slikanje in kiparjenje ter primerjamo z njimi odrsko ustvarjanje, vidimo, da sta pesnik in beseda, komponist in nota, slikar in barva, kipar in gmota dve telesno ločeni stvari, ki stojita druga izven druge, da se sicer ob ustvarjanju umetnine približujeta, se tvarno dotikata in tudi duhovno vežeta, a se, ko je umetnina gotova, spet ločita.
Igralcu pa je njegov material, s katerim ustvarja, on sam: ves, z vso svojo tvarno, čutno, čustveno in duhovno bitnostjo; torej ves njegov biološki organizem, kakor tudi tega organizma fizične in abstraktne funkcije in vidne in slišne dokumentacije, ki so posledica fizičnih in psihičnih, oziroma psihofizičnih procesov njegove bitnosti. Skratka: v drugih umetnostnih panogah je ob zaključku umetnostnega ustvarjanja umetnina kakor žlahten sad, ki se loči od drevesa, ki ga je rodilo — igralčeva umetnina pa je kakor drevo samo, ki se preoblikuje od vloge do vloge v najrazličnejše umetnostne like. Če pa ne govorimo v prispodobi, moramo reči, da stoji pri drugih umetnikih umetnina tako s svojo obliko in vsebino, kakor tudi s svojim vplivom na dojemalca umetnine izven njenega ustvarjalca, pri igralcu pa sta oblika in vsebina njegovo umetnine združena v njem samem, to je — v živem umetniškem liku, ki ga odrski umetnik na odru ob vsaki ponovitvi predstave z vso svojo tvarno in duhovno bitnostjo pred občinstvom vedno znova ustvarja.
In tako je tudi potek ustvarjanja posamezne umetnine pri drugih umetnikih — izvzamemo samo umetniške izvajalce glasbenih umetnin
in umetniške plesalce — enkraten, med tem ko ustvarja igralec ob vsaki ponovitvi dela, v katerem nastopa, vsakokrat znova*
*
Vsak umetnik mora seveda svoj material dobro poznati ter ga tudi strokovno obvladati, da se ga lahko s pridom poslužuje, poznati mora dobro njegovo sestavo in fizično zmogljivost, da mu more vdihniti svojega duha.
Ze zgolj tvoren učinek gmote jeza bistvo umetnine važen; ne toliko z ozirom na objekt, kakor na umetniško-etični namen, ki lebdi ustvart jalcu v mislih ter dobiva svoj izraz in se izkristalizira polagoma v njegovi domišljiji; to se pravi: glede na duhovno vsebino umetnine.
Saj je jasno, da umetnik — tudi odrski — ni zgolj posnemale^ narave, ki bi skušal zgolj vnanjo podobo narave točno poustvarjati; temveč mu je narava v svojem najširšem smislu le vir, iz katerega črpa one oblike, ki so v svojem bistvu za njegovo umetnino važne in nujne, ki pa zado.be ob umetnikovem oblikovanju podobo, ki je sicer naravni adekvatna, a je toliko žlahtnejša, v kolikor jo očisti vseh tistih za objekt nebistvenih pritiklin, ki bi duhovno vsebino umetnine zameglile, ker bi obračale razumsko, optično in akustično pozornost dojemal ca umetnine od najpoglavitnejšega v njej, to je — do duhovne vsebine, pri dramskem delu torej od ideje, ki ji je hotel dati pesnik V delu 'živega izraza — pri režiserju in igralcu pa od tistih notranjih pcudhrkov celotne predstave in posameznih človeških podob, ki so živi nosilci ideje.	,
Da bomo mogli ugotoviti svojstvo igralčevega materiala, ga bo treba analitično obravnavati, preden si ga ogledamo v njegovi sintezi
Igralec daje svojim podobam izraza tako v čutno kakor čustveno in duhovno zaznam!jivi obliki.
Čutno ga dojema občinstvo optično in akustično, z vidom menjajoči se Obrazni in telesni izraz, s sluhom pa zvok njegovih besed in njegovih vzklikov, smeha in jeze. Čustveno ga sprejema s svojim srcem (če se zadovoljimo s to neznanstveno razlago), duhovno pa z
umom.	,
A ti elementi igralčevega ustvarjanja so v medsebojni vzročni in obenem oplajajoči se zvezi tako, da je celotna umetnina igralčeve igre skupen izraz več ih činiteljev, tako čutne kakor duhovne, to se pravi fizične in abstraktne narave.
*
Takoj v začetku odstavka naj poudar im, da beseda kot zaznam-Ijivo zvenenje, ki ga tvorijo skupine različnih slišnih glasnikov ter stavek in odstavek kot zaključena vrsta besed oziroma stavkov, zgolj po sebi še niso del igralčeve umetnosti, temveč so samo posoda za
* Tu seveda ne govorim o onih tudi na odru se kazajočih — ko-mediantih, ki stoje sicer zaradi svoje virtuoznosti žal premnogokrat v središču odrskega dogajanja, a so v umetniškem dogajanju na odru. vedno le brezdušni obrobni spremljevalci ostalih živih človeških podob v predstavi.
čustva in misli ter iz teh izvirajoče kakovosti posameznega lika in .celotne žive predstave.
Ko začnemo s preiskovanjem in ugotovitvijo, kakšne fizične kakovosti naj bo beseda, se zavedajmo, da umetnikova ustvaritev, pa naj bo čustveno še tako vplivna in smiselno še tako globoka, še ni umetnina, če ne izžareva one obstreti, ki jo imenujemo — lepota!
Ne gre samo za tisto lepoto govora, ki se naslanja na lepo izreko glede na čisto plastičnost in čisti ter fonetično pravilni zvok posameznega glasnika. Potrebno je zelo paziti tudi nato, kako se glasniki v izreki med seboj vežejo, kako 'prehajajo drug v drugega, kako se zlivajo v zloge in besede ter kako se vežejo besede v stavke.
To so stvari, ki bi se jim moral igralec še posebej priučiti, ker so čisto naravna in zato nujna posledica fizioloških zakonov. A igralec, ki je čuvar pravilne in s tem lepe izreke našega jezika, se mora teh zakonov tudi zavedati, da se mu posamezni glasniki in s tem besede ne izmaličijo v nelepe spake, kakor jih slišimo v narečjih.
Ce ne upoštevamo teh tehniških pravil, ne bomo dovolj razumljivi ter bomo tako oškodovali občinstvo za marsikatero na odru , izgovorjeno in morda za potek drame tehtno misel; a če bomo površni v fonetično pravilni izreki, bomo škodila pestri barvitosti živega jezika na odru, ter ga tako oškodovali na njegovi lepoti!
Fedor Gradišnik:
Zgodovina celjskega gledališkega
Drugi zvezek zbirke »Slovenske pesmi« je izšel leta 1864. prav tako v založbi knjigatržca J. Tarmana v Celju in je posvečen »častitljivemu gospodu Davorinu Terstenjaku.«
Citalniški pevovodja Gregor Tribnik je izdal leta 1864. zbirko dvajsetih moških zborov pod naslovom:
»Slovenske pesmi« za četvere moške glase. Zbral, nekaj lastnih pridjal in izdal Gregor Tribnik, posestnik glasbine učilnice v Celji. Tiskom jermenskega monastirja v, Beču 1864. Cena 50 kr.
12.	julija 1863. je priredila čitalnica besedo v spomin apostolov Cirila in Metoda, o kateri poročajo »Novice« v navdušenih besedah. Slavnostni govor je imel Davorin Terstenjak, navzočih je bilo zlasti mnogo gostov iz Žalca. Sv. Jurja in Laškega, iz Slovenske Bistrice pa dr. Jože Vošnjak. V farni cerkvi so\ »pevci naše čitavnice z mnogimi drugimi rodoljubi prvikrat slovensko mašo prepevali, ktero je naš pridni in za slovensko petje že mnogo zasluženi g. Tribnik navlašč za to slovesnost zložil bil, tako lepo in izvrstno, da so vsi, Slovenci in Nemci, ki so jo slišali, njemu kakor pevcem glasno in zasluženo pohvalo dajali.«
(Nadaljevanje)
Ta Tribnikova »Slovenska maša« je izšla v tisku 1. 1864. in so vse te muzikalne publikacije celjskih čitalničarjev danes velika bibliografska redkost.
Tudi na literarnem polju je bitalniška doba razgibala celjsko okolico. Večkrat imenovani ljudski pesnik Anton. Grabič je pričel pri-občevaiti svoje Ipesmi v »Novicah«, njegov .istenovsikli itovariš Josii) Iskrač, mlinar v Česnicah pri Frankolovem pa je izdal v zbirki »Iz domačih in tujih logov« Antona Janežiča v Celovcu 1. 1863. ^od psevdonimom J. Frankolaki epsko pesnitev v 15 spevih »Veronika Besen iška«. |
Leta 1864. je dr. Benjamin Ipavec napisal prvo slovensko opereto »Tičnik, ki jo je izročil v uprizoritev ljubljanskemu čitalniškemu odru.
(Kakor je bilo živahno delovanje celjske čitalnice na kulturnem polju, tako 'tudi politično niso držali rok križem. Zlasti dr. Kočevar in Davorin Terstenjak sta uporabila vsako priliko posebno ob društvenih , izletih in ibesedah v celjski okolici, da sta dramila ljudstvo k ljubezni do slovenstva in k borbi za narodne pravice. Leta 1862. je umrl častni član celjske čitalnice knezoškof Anton Martin Slomšek. Na njegovo mesto je bil imenovan dr. Josip Stepišnik, brat celjskega župana. Čitalničarji so upali, da bo vreden naslednik velikega Slomška in in pravičen našim narodnim zahtevam. Da so ‘bil v svojih nadah prer varani, nam priča dopis »Iz slovenskega Stajerja« v »Novicah«, dne 11. III. 1863. štev. 10: »Novi naš knezoškof opominjajo prav lepo v svojem prvem pastirskem listu nemško in slovensko stran doljnega Stajerja k vzajemni spravi, k miru in ljubezni med seboj. Razmere med tema dvema Strankama pa žalibog niso še povsem take, da bi te lepe besede kar meso postale. Naj je le pravica na vsaki strani, pa bo vse dobro! Dobili pa smo gori omenjeni pastirski list v nemškem in slovenskem jeziku. Oba .sta si z ozirom na jezični lišp močno različna. V nemškem jeziku se kažejo knezoškof, rekel bi, v svojem škofovskem ornatu, v slovenskem pa v navadni vsakdanji obleki. (Podčrtal F. G.) Ker pa s tem viši pastir nekako nižjo stopnjo omike svojih slovenskih ovčic priznavajo, se je nadjati, da bodo tudi dosledno ravnali, in posebno za omiko brez svoje krivde zaostalega slovenskega naroda skrbeli v duhu rajnega Slomšeka, ki so se vsi darovali za , blagor njegov.«
Boj za enakopravnost slovenskega jezika v šoli, v cerkvi, v uradih — to je bila kardinalna točka vsega političnega delovanja takratnih voditeljev. V naših krajih, v Celju in v Savinjski dolini je bil ta boj še posebno težak zato, ker naš meščan, kmet in delavec še ni bil toliko zaveden, da bi znal pravilno ceniti in spoštovati svoj materni jezik in je bil v čutu manjvrednosti sredi nemških priseljencev, ki so imeli v rokah vso gospodarsko in politično moč, do slovenskega jezika mlačen in brezbrižen. Tem bolj moramo ceniti napore čitalničarjev, ki so s svoj iirti besedami dramili nezavedno ljudstvo iz mlačnosti in narodne brezbrižnosti k spoštovanju slovenščine in k borbi za priznanje njene ■enakopravnosti z nemškim jezikom.
Ob prvi obletnici čitalnice, dne 16. februarja 1863., ko je bilo na slavnostni besedi zlasti »lepega spola toliko, da še pri nobenih naših
besed ne tolilko, je govoril župnik Davorin Terstenjak o osodi jezikav in djal, da noben narod izprva ni svojega jezika iprav cenil, in pravice, ki mu gre, skazoval. Tako so Rimljani raj še grški jezik, Nemci dolgo časa francoski govorili, in še le čez leta in leta so svoj lastni materni jezik izza peči poklicali in ga za, mizo posadili, in taka je bila tudi z našim domačim jezikom ...«
S takimi in podobnimi govori so voditelji ob vsaki priliki skušali ljudstvu dopovedati, da je slovenski jezik prav toliko vreden kot nemški in da je naša prva dolžnost, da ga ljubimo in spoštujemo, a ga obenem tudi negujemo in izpopolnjujemo.
Ker iso prireditve čitalnice pritegovale od besede do ibesede večji krog obiskovalcev,-so postali prostori pri »Zamorcu« pretesni in začeli so iskati nove društvene prostore. Tako se je čitalnica I. 1863. preselila v Tapajnerjevo hišo nasproti kolodvora (danes OF dom), kjer je imela mnogo večje prostore za svoje prireditve .Do uprizoritve kakšne gledališke igre pa kljub temu še vedno ni prišlo; da pa je o tem bilo govora med čitalničarji in da so si želeli tudi te panoge društvenega udejstvovanja, nam priča besedilo o »besedi«, ki je bila 10. junija 1864. (»Novice« 20. junija 1864. Štev. 29): »Da bi le skoraj spet kake »besede« v čitavniol celjski doživeli! Pa saj ne dvomimo nad tem, ker smo še celo in sicer radostni slišali, da ravnateljstvo namerava k drugim že pri nas navadnim veselicam še vpri-hodnje male gledališčne igre pridružili. Bog daj srečo! To bo novo netilo Iskrenega In živahnega kretanja čitavnice naše!« (Podčrtal F. G.
Toda kljub temu gledaliških iger še ni bilo!
Dne 18. decembra 1864. je bil občni Zbor čitalnice. V sejnem zapisniku je ta občni zbor le kratko zabeležen. O kakšnih posebnih sklepih ailii da bi se bila ob tej priliki vršlila kakšna gledališka predstava, ni v zapisniku niti besede. Pač pa so priobčile »Novice« dne 28. XII. 1864. štev. 52. poročilo o občnem zboru, liz katerega zvemo, da je bila po občnem zboru prva gledališka predstava celjske čitalnice. Poročilo pravi: Z 18. dnevom t. m. (18 XII. 1864.) se je začela za čitavnico celjsko nova doba: že toliko zaželjene glediščne igre so tudi vendar enkrat v naši čitavniol se prikazale in vesel začetek je storil se z veselo igro »Domači prepir«. Pa o tem več prihodnji-krat.«
(Nadaljevanje sledi)

Direktor Tovarne perila tov. Zoran Vudler je Mestnemu gledališču nakazal 5000 dinarjev kot prispevek iz čistega dobička Revije oblačil 1951. Ko se darovalcu iskreno zahvaljujemo, ga hkrati stavljamo za vzgled drugim organizatorjem družabnih prireditev.
V SEZONI 1950 — 1951 SO NA NAŠEM ODRU NASTOPILI:
1 Božič Nada: Romihova (Operacija), Gospa Dupuy (Siromakovo jagnje), Kuščarica (Rokovnjači).
2.	Božič Peter: Koatja (Operacija), Stric Matic (Rdeča kapica), De-champs (Siromakovo jagnje).
3.	Božič Silvan: Medved (Rdeča kapica), III. vojak (Siromakovo jagnje).
4.	Burdych Evgen: Gavrič (Rokovnjači).
5.	Cesar Franjo: I. hlapec (Utopljenca), I. vojak (Operacija).
6.	Červinka Zora: Kamizija (Operacija), Jera (Rdeča kapica), Gospa Poljakova (Rokovnjači).
7.	Domjan Franc: Franc (Utopljenca), Kuščar (Rokovnjači).
8.	Drozg Janez: Gašper (Pastirček Peter in kralj Briljantin), Volk (Rdeča kapica). Sluga pri Foucheju (Siromakovo jagnje), Obloški Tonček (Rokpvnjači).
9.	Fazarinc Dragica: Katrica (Utopljenca).
10.	Filipič Tone: VIagar (Rokovnjači).
11.	Frece Marica: Vodetova (Utopljenca), Pogačarica (Rokovnjači).
12.	Furman Milan: Klavora (Operacija), Prolog (Rdeča kapica), Ber-thier (Siromakovo jagnje), Vernazz in Birič (Rokovnjači).
13.	Gobec Olga: I. vila (Rdeča kapica).
14.	Golob Ana: Hanča (Pastirček Peter in kralj Briljantin), Strina Mina (Rdeča kapica), Kregarica (Rokovnjači).
15.	Golob Janez: Cipcop^(Pastirček Peter in kralj Briljantin), II. škrat (Rdeča kapica).
16.	Golob Karl: Orožnik (Siromakovo Jagnje), Kregar (Rokovnjači).
17.	Golob Lojze: Cipcop (Pastirček Peter in kralj Briljantin), I. škrat (Rdeča kapica).
18.	Gombač Branko: Štifler (Utopljenca), Lajtnant Foures (Siromakovo jagnje), Ferdinand (Rokovnjači).
19.	Goršič Marija: Serafina (Operacija), Dobra vila (Rdeča kapica), Bel-■lillota (Siromakovo jagnje), Rezika (Rokovnjači).
20.	Gradišnik Fedor: Buča (Utopljenca), Descazes (Siromakovo jagnje).
21.	Grein Silvin: I. vratar (Rdeča kapica).
22.	Grobelnik Gustav: Štefan Pečenka (Utopljenca), Lovec (Rdeča kapica), Fouche (Siromakovo jagnje), Štefan Poljak (Rokovnjači).
23.	Jeram Ivan: II. hlapec (Utopljenca), Strežnik (Operacija).
24.	Kerin Desa: Nanča (Pastirček Peter in kralj Briljantin).
25.	Klobučar Franc: III, hlapec (Utopljenca), II. vojak (Operacija).
26.	Kotnik Bogo: IV. vojak (Siromakovo jagnje), Peter Toča (Rokovnjači.
27.	Kozodcrc Erika: Nona (Rokovnjači).
28.	Koželj Breda: II. vila (Rdeča kapica).
29.	Maček Jožko: Briljantin (Pastirček Peter in kralj Briljantin).
30.	Mimik Franc: Ratek (Operacija), Dupuy (Siromakovo jagnje), Dr. s Burger (Rokovnjači).
31.	Peer Volodja: Pastirček Peter (Pastirček Peter in kralj Briljantin;, Lisjak (Rdeča kapica), Kofendež (Rokovnjači).
32.	Petretič Guliča: Lizika (Pastirček Peter in kralj Briljantin), Majda (Rdeča kapica).
33.	Podbrežnik Minka: Micika (Utopljenca).
34.	Sadar Angela: Hudamora (Pastirček Peter in kralj Briljantin), Babica (Rdeča kapica).
35.	Sedej Avgust: Mrvar (Pastirček Peter in kralj Briljantin) Jaka Smola (Utopljenca), I. vojak (Siromakovo jagnje), Boječ (Rokovnjači).
36.	Smrečnik Rado: Boter Botež (Rdeča kapica), II. vojak (Siromakovo jagnje), Rak (Rokovnjači).
38. Tonjuti Franjo: Robič (Utopljenca), II. pisar (Siromakovo jagnje).
30. Uršič Tone: Senica (Utopljenca), I. pisar (Siromakovo jagnje), Pogačar' (Rokovnjači).
40 Vernik Cvetko: Anton (Utopljenca), Tomaž Velikonja (Rokovnjači).
41.	Vrabl Tone: Notar'(Utopljenca), Sluga pri Belliotti (Siromakovo jagnje), Rak (Rokovnjači).
42.	Vrečko Bogdana: Permetova (Operacija), Majda (Rdeča kapica), Po-lonica (Rbkovnjači).
43.	Zadravec Sonja: Žaba (Rdeča kapica).
44.	Zorko Tone: Boter Bodež (Rdeča kapica), Mulej (Rokovnjači).
45.	Žnuderl Rasti: II. vratar (Rdeča kapica).
H GRADNJI
frtecLatiške^a pMfoftja
»Nio zdaj pa bo...«. tako približno in z očitnim zadovoljstvom ugotavljajo vsi, "ki z živim zanimanjem spremljajo delo na obnovi našega gledališkega poslopja, — vsi, ki jim je naše gledališče tari srcu in, ki iskreno žele, da bi Celje čimprej dobilo dostojen hram kulture, žarišče čiste umetnosti in slovenske besede.
Odkar je iznad sivih betonskih temeljev prizidka na Šlandrovem trgu začela rasti rdeča stena zidne opeke, ko se je začelo dvigati nadstropje na nadstropje, je postala stvar resda otipljivejša: zamisel postaja stvarnost in tako so neverni Tomaži ostali na cedilu.
Ljudi, ki so bolj »od daleč« sodelovali pri obnovitvenih delih na gledališču, je bilo mnogo in če jih poslušaš in odgovarjaš na radovedna vprašanja ugotoviš razveseljivo dejstvo, da se Celjani vseh plasti res živo zanimajo za naš bodoči teater, da postaja ta teater obča last, nekaj, na kar Celjani težko čakajo — in roko na srce, — za kar so tudi že nekaj žrtvovali. Saj se mnogi izmed radovednih obiskovalcev z že kar malce hudobnim samozadovoljstvom potrkajo na prsi: »O, saj smo tudi mi že nekaj prispevali, saj plačujemo«
itd. Pri tem seveda nikoli ne pozabijo pripomniti, da bi bilo docela pravilno, da se jim z ozirom na doprinešene »žrtve« zajamči enoletno obiskovanje predstav v sedežih »bolj spredaj« gratis in franco. Nekateri pa žele v ta namen skromen sedež v »loži« kar za par obdobij vnaprej. — Sugestija gledališki upravi, kako si lahko zagotovi polno hišo ...!
Pri vsem tem ipa se človeku nehote vsiljuje primer, ko je po požara Narodnega divadla v Pragi praško ljudstvo z lastnimi sredstvi, brez podpore takratne Avstro-Ogrske monarhije zgradilo nov, impo-zantnejši Talijin hram. Na kaj so bJli in so še ponosni Pražani? Vprašajte jih — pa Vam povedo, da so ponosni na svoj divadlo; prav nič pa ne povedo o svojih »žrtvah«, ker vsega, kar so storili niso tehtali, ampak so delali po načelu — naj ne ve levica.. .
Sicer pa tudi takih pri nas ni malo. Vrsta onih, ki so doslej že prispevali lepe vsote počasi, a vztrajno raste. Sicer to niso bili posamezniki, pač pa kolektivi, a v njih so odločal; nesebični ljudje, ki bodo na svojo odločitev lahko vedno ponosni. Ti kolektivi so: Sind. podr. MLO, ki je dala 3500 din, Sirud. podr. OLO 10.000 din, Planinsko društvo 1000 din. Potrošniška zadruga 100.000 din, Tovarna perila 10.000 din« Inštalacije MLO 20.000 din ter Topilnica ih valjarna cinka 50.000 din, skupno torej 194.500 din. To so vsekakor posnemanja vredni primeri, katerih želimo še več. Pri tem naj še omenimo, da sodelovanje podjetij našega področja ni tako zgledno, kot bi upravičeno smeli pričakovati z ozirom na okoliščine v katerih MLO obnavlja gledališko poslopje. Tu mislimo predvsem na časovno omejeno dodeljevanje manjših kontingentov delovne sile. Ob tem vprašanju namreč tempo obnove največ trpi. Prav posebno pa moramo poudariti široko razumevanje direktorja Tovarne emajlirane posode tov. Peperka in njegovega sodelavca tov. ing. Pompeta, nadalje vodstvo Spl. gradb. podjetja »Beton« in Cinkarne. Toda to so samo tri izmed mnogih...1
Ne bi bilo odveč opomniti tudi sindikalne podružnice, da s prostovoljnim dedom češče kot doslej priskočijo na pomoč. Dela ne manjka in, če hočemo, da bo gledališče v prihodnjem letu izročeno svojemu namenu, bo treba še trdo prijeti za delo.
Ob koncu nekoliko statistike:
%
Opravljanih je bilo doslej približno 60.000 delovnih ur. Vgrajenega je bilo 450 m'1 betona, izkopane 370m3 zemlje, vzidano 45.000 komadov opeke. Za dela v mavcu je bilo doslej porabljenega 30.000 kg mavca, nekaj nad 4000 kg betonskega železa. V celoti je bilo doslej porabljenega 70.000 kg cementa. Te številke naj dokažejo, da je bilo doslej opravljeno precejšnje delo in, da nimajo prav oni. ki nergajo in »zaskrbljeno« majejo z glavo, češ »saj nikamor ne gre«, pri vsem tem pa nočejo prijeti za lopato ali kramp. —
Vsem pesimistom v brk pa povemo: »Zdaj pa zares bo!«
Tone Uršič
Pregled naših prireditev v sezoni 1950— 19?1.
rt
fi
!.
O
s S!
_ s« e £r
a> a.S
£ g-
ed
rt § ^ rt ^
im
m
'V
ed u ^
6'E.I
rt ^
■■k cS
rt t, o K
■SS-gs
««.E
o>5 u
O ►
•2 S 12
05
m
K
05
r-
2
rr
eo
o
cd
(M
SJi
.*>Z
5»
•"S s s £ =
V U 00
oico •
£
|t
"S
Q
bfi
Ed
a
5
.rt
.rt
c
O
.rt
fc
o
O
tn
S
>
<
v •S
rt >£
ii
Se 5 g g’? žs
rt
tfi
E g
1^ C N
^ a
■M O)
5r ^
I °
§ B M
O
Š u
:3 m
(S 5 g s Iš
O ►rt
•S c u s o c
£'f
s 2 g £ &<
£ '
i!
s*
N xn <o o
S •-5S
£
g o
u :?
O (£
n 7;
§i
Eh >
M CU
•»■n
a
rt
0 3
2
1
.rt
rt
o.
O
«•2
lil
eS-S
O C ^
iju
iii
0
1
o
J*
rt
>o
0)
'O
s
° š £ r ° K
N n C ^
g «
H >
X* c? a
xn <v >
2E« o CQ
I-5-
^ « g
ŽSrž
*o
^ §
Ii
O
s
.rt
§•
o
rt
£
o
m
x
,1^ I O.S
ii'
s
.rt
C
O
o
&
•rt’
a
š’ jz
rsj ^
»ZLATARNA« Celje-Gaberje — tel. 152. — Srebrn in zlat nakit, prstani, srebrno jedilno orodje
»INŠTALACIJE« Celje, Vodnikova ul., tel. 56
Toplovodne in sanitarne naprave, ključavničarstvo, strojno ključavničarstvo, strojna precizna mehanika
»TOVARNA TEHTNIC IN SIT« Celje. Mariborska 2. — Industrijsko izdelovanje tehtnic, pločevinastih in žičnih sit
»CEMENTNINE«, Celje, Cankarjeva ul., tel. 257
Kamnoseški, cementni in pečarski izdelki
»TOVARNA POHIŠTVA« — Celje, Razlagova ul., tel. 161. —r Sobno in stavbno pohištvo, tapetniški izdelki
»LESNO PREDELOVALNO PODJETJE« Celje, Mariborska c., tel. 386. — Sodarski, strugarski, kolarski jn žagarski izdelki, smuči in tesarstvo
»TOVARNA PERILA« Celje, Zavodna, tel. 310 in 328. — Konfekcija vseh vrst perila in oblek
»TEKSTILNA TOVARNA« Celje, Sp. Hudinja, tel. 181. — Tkalnica bombaža, okrasnih trakov in vrvic
»OBLAČILA« Celje, Cankarjeva ul., tel. 258,
Šivalnica perila, izdelovalnica prešitih odej, čevljarstvo, pletilstvo, moško in žensko krojaštvo
»AGENTURA LOKALNIH PROIZVODOV« Celje, Ljubljanska c., tel. 127. — Nalbava surovin, ' prodaja lokalnih proizvodov, prirejanje gospodarskih razstav, izvozni in uvozni posli
SVET ZA LOKALNO INDUSTRIJO
MLO CELJE
Gledališki list izdaja Mestno gledališče v Celju. Odgovorni urednik: Gustav Grobelnik — Tisk Celjske tiskarne v Celju.