NARODNA IN UNIVERZITETNA ICNJlslulH
67
I 117 986l982
V tej številki Mladike boste našli na štirih notranjih straneh posebno mladinsko prilogo, ki so jo napisali in uredili mladi. Dali so ji naslov RAST, ki so ga povzeli iz Kosovelovih verzov — »in skozi tebe kipela bo rast« in »da občutim v sebi le eno veličast vesoljstva tihega: Rast«.
Prepričani smo, da boste tudi to prilogo radi vzeli v roke in jo z zanimanjem prebrali.
Sped. in abb. postale Gr. III/70 - Periódico mensile / Poštnina plačana v gotovini - Skupina ill/70, Maggio / Maj 1982
IZ VSEBINE:
® UPRAVNE VOLITVE NA TRŽAŠKEM
® MEDJUGORJE, 25.3.1982
® V TEM SE JE KOCBEK ZMOTIL
® JADRAN
IN ZDRUŽEVANJE
• VEST — REŠITELJICA PROPADAJOČIH TEMELJNIH VREDNOT
® PRILOGA RAST 1-1982
pi s ma p d sm® pisma p n s m<sip
Pisma v tej rubriki izražajo mnenja dopisnikov in ne obvezujejo uredništva.
MLADICA
IZHAJA DESETKRAT V LETU LETO XXVI - ŠTEV. 5
KAZALO
Upravne volitve na Tržaškem 61 Magda Jevnikar: »Poti so prazne, čas je že pred
zimo«...........62
Medjugorje, 25. marca 1982	64
Pod črto: Zibelka prava; V tem se je Kocbek zmotil 65 Anton Kufolo: In večno šumi
Nadiža [12)..............66
Mogoče ne veste, da ... 68 Olga Lupine: Naš jezik	.	.	69
Ivan Peterlin: Jadran in »združevanje«	....	70
Vladimir Kos: Vprašanje iz
filozofije .................70
Vinko Ošlak: Vest — rešiteljica propadajočih temeljnih vrednot.............71
Staro in novo..............73
-M-: Oddelek za staro glasbo
gost DSl ...................73
Antena.....................74
Martin Jevnikar: Zamejska in zdomska literatura (Venceslav Sejavec; Ivanka Jermol Zavadlav)	.	.	77
Ocene: Ivo Jevnikar: Zemljevid evropskih manjšin
in narodov .................79
Čuk na Obelisku	....	80
Na platnicah: Pisma; Listnica uprave; Za smeh
Priloga: Rast 1-1982, pripravlja uredniški odbor mladih.
Str. 1-4.
Uredništvo in uprava: 34133 Trst, ul. Donlzettl 3, tel. 768189
Lastnik: SLOVENSKA PROSVETA
Registrirano na sodišču v Trstu št. 193
Član USPI (Zveze italijanskega periodičnega tiska)
Posamezna številka Mladike stane 1000 lir. Celoletna naročnina za Italijo 8.000 lir: nakazati na poštni tekoči račun 11/7019 — »Mladika« — Trst. Letna naročnina za Jugoslavijo 250 ND. Druge države 12 US dolarjev (ali e-nakovreden znesek v tuji valuti).
tisk »graphart«, trst, rossetti 14
ODGOVOR »GLASU IZ KOROŠKE«
»Če slovenska Cerkev noče zavzeti stališča do tez dr. Grmiča, potem ni razumljivo, čemu tudi laiki ne molčijo k tej zadevi...« pravite v svojem ponovnem — za objavo žal predolgem — dopisu o našem zadevnem razpravljanju.
Naše nemolčanje Vam bo mogoče »razumljivejše«, če boste pomislili:
1]	da, če se slovenska uradna Cerkev še ni javno izjavila o tezah dr. Grmiča, to še daleč ne pomeni, da je do teh tez nevtralno razpoložena.
2)	da bi bilo za slovenski duhovni prostor hudo nenormalno, če bi še tako izzivalna stališča dr. Grmiča ne naletela na noben odmev;
3J da so tudi laiki del Cerkve in da si kot laiki lahko privoščijo sproščenost, ki si jo mora uradna Cerkev iz očitnih, tudi političnih, razlogov o-mejevati;
4) da ne glede na svojo specifično teologijo predstavljajo stališča dr. Grmiča neko kulturno držo, ki se bije s tradicionalno nerežimskostjo slovenske kulture in ki ne more pritegniti niti liberalno ali socialistično u-smerjenega intelektualca.
IN VENDAR ...
V osmi številki Naših razgledov z dne 23.4.1982, pod rubriko »Replika-Zmrzovalna skrinja za poezijo« si avtor članka gospod Marko Kravos krepko privošči literarnega kritika tov. Matjaža Kmecla, ko ta govori o poeziji v zamejstvu.
Gospod Kravos je zadel v črno, ko piše, da »so kritiki v centrali Slovenije malo dojemljivi«, saj »ne razumejo, kako naj se nujno specifično družbeno življenje v literaturi, ki nastaja na slovenskem severu in zahodu (op. na Koroškem in na Tržaškem ter Goriškem).«
Ni tu moj namen, da bi ocenil članek; opozoril pa bi rad na del tega,
kjer se laskavo izraža o Vaši cenjeni reviji.
Med drugim pravi:
»Druga zamejska prednost je, da ni nikjer domačega papirnatega prostora za objavljanje (razen katollško-krščanske družinske revije Mladika)«.
In spet: »Tretja ugodnost biti "zamejski” pesnik: ko izdaš knjigo, te včasih niti domače lokalno časopisje ne povoha (tako je bilo kar z nekaj knjigami Miroslava Košute ali z zadnjo knjigo Hergoldove — izjema je spet že omenjena Mladika.«
Tako odkritemu priznanju ni kaj dodati. Vzemite na znanje to in kljub vsem težavam nadaljujte in vztrajajte z Vašim nadvse hvalevrednim delom.
A. M.
ZGODOVINA PRIMORSKE
V spominski notici ob smrti g. Lojzeta Rozmana, župnika v Trebčah, PRIMORSKI DNEVNIK z dne 5. maja pohvalno navaja odstavek iz knjige SLOVENSKA.ISTRA V BOJU ZA SVOBODO, po katerem je pokojni duhovnik bil »lojalen do NOB in zaveden Slovenec tudi v najtemnejših fašističnih časih«.
K tej novici je treba dodati, da je bil ta duhovnik, »lojalen do NOB in zaveden Slovenec«, v prvih povojnih letih, ko je bil župnik v Dekanih, ši-kaniran, preganjan in na koncu po neuradnem »ljudskem sodišču« obsojen na smrt, tako da je moral čez noč pobegniti iz Dekanov in se zateči v Trst.
Zgodovina Primorske se bo pisala tudi iz takšnih dejstev.
A. Š.
Dalje na 3. strani platnic
SLIKA NA PLATNICI: Podelitev literarne nagrade Vstajenje tržaški pesnici Bruni Pertot: (od leve) predstavnik openske Hranilnice inž. Milan Sosič, predsednik komisije prof. Martin Jevnikar, nagrajena pesnica Bruna Pertot.
REVIJO IZDAJA UREDNIŠKI ODBOR: Marija Besednjak, Lojzka Bratuž, Ivo Jevnikar, Saša Martelanc, Marij Maver (odgovorni urednik), Albert Miklavec, Franc Mljač, Aleksander Mužina, Sergij Pahor, Danilo Pertot (uprava), Ivan Peterlin, Maks Šah, Drago Štoka, Marko Tavčar, Zora Tavčar in Edvard Žerjal (likovna oprema). Vsi pisci sodelujejo brezplačno.
Upravne volitve na Tržaškem
Spet je pred nami volilna preizkušnja in spet utrujajoče odmevajo propagandna gesla volilne kampanje, ki se je tokrat po daljšem obdobju ponovno razživela s protislovensko gonjo. Upali smo že, da je naše sodržavljane končno srečala pamet, da je zmagala razsodnost in čut do sočloveka in da se volilci ne bodo več prepustili sovražni propagandi krogov, ki si hočejo z vihtenjem zastave skrajnega nacionalizma graditi volilne uspehe in si zagotoviti politično prihodnost.
Zaradi tega smo mnenja, da je sedanja volilna preizkušnja prišla v nepravem trenutku, pri tem pa je treba poudariti, da imajo za to precejšnjo odgovornost brez dvoma tudi komunisti, ki so to krizo sprožili (vsaj na tržaški pokrajini). V nepravem trenutku pa je prišla predvsem zato, ker je volilna kampanja z vsemi svojimi ostmi prekinila treznejšo razpravo o globalni zaščiti slovenske manjšine. Nacionalistična gonja, ki je izbruhnila tako silovito na dan, je dokazala, kako zelo je italijanski Trst še vedno protislovensko nastrojen. Čeprav nočemo posploševati, je vendarle ta italijanska fohija še tako živa in zakoreninjena, da jo morajo vse stranke — tako vsedržavne kot krajevne — hočeš nočeš upoštevati (čeprav hočejo nekatere to dejstvo prikrivati) že zaradi bližnjih volitev, ki so za vse prava neznanka. Sam zaščitni zakon ne bo nič pomagal, če ga ne bo spremljalo zares novo vzdušje, kakršnega si naši sodržavljani ne znajo zamisliti, ali pa nočejo. Dokaz za to je nedavna razsodba tržaškega sodnika, ki je ponovno zavrnil pravico Slovencu, da hi v lastnem jeziku spregovoril pred sodno oblastjo, čeprav je le malo časa prej bila objavljena razsodba ustavnega sodišča, ki nam je to pravico priznalo tudi ne glede na sedanjo stopnjo pravne zaščite naše manjšinske skupnosti. Če niti sodniki ne spoštujejo pravomoč-nih sklepov ustavnega sodišča, potem pa je vsako zaupanje odveč.
Kot je nekdo pametno zinil med nedavnimi polemikami ob predstavitvi zakonskih predlo-
gov za našo manjšinsko zaščito, je pri nas potrebna vsestranska politika, ki naj doseže, da se italijanska večina na ravni posameznika in družbe čimbolj približa naši stvarnosti in našim značilnostim in se tako prepriča, da je zaščita ne samo potrebna in pravična, temveč tudi primerna, koristna in za večino nenevarna, če ne morda za načrte tistih, ki hočejo še naprej podžigati ogenj protislovenskega nacionalizma.
Zaradi tega si slovenska demokratična javnost teh volitev ni mogla želeti ne samo zato, ker se moramo bati še hujšega protislovenskega preokreta (LzT je celo prisilila Gruber-Ben-covo, da je umaknila svoj predlog zaščitnega zakona), ki bi spet zavrtel nazaj kolo zgodovine, temveč ker smo kot demokrati prepričani, da je treba probleme sožitja in sodelovanja med strankami reševati Jtudi s kompromisi in počasnim zbliževanjem, ne pa z ostrinami polemike, ki jo narekuje vsaka volilna kampanja ali po volitvah logika številk in bolj ali manj zaznavni premiki volilcev.
Kot zunanji opazovalci sodimo, da je stranka Slovenske skupnosti vseskozi zastopala to politiko in se potegovala za njeno uresničitev, kjerkoli so široke koalicije bile možne in potrebne tudi slovenskim koristim.
V znamenju te demokratične politike in trdnih zahtev po uveljavitvi naših zahtev ho Slovenska skupnost šla na prihodnje volitve, da potrdi svojo prisotnost v javnem življenju, ki je tudi potrditev prisotnosti Slovencev na tem teritoriju, da bi v naši stvarnosti držala živo zvestobo slovenstvu, ki mu strežejo po življenju ne samo tisti, ki se s protislovenskimi besedami postavljajo v bran italijanstva, temveč tudi naše lastno nezaupanje, naši dvomi, naše odpadništvo pa tudi naša politična demagogija, ki nam preprečuje, da bi se trezno in s pogledom v prihodnost lotili problemov našega današnjega obstoja.
MAGDA JEVNIKAR
[\| ve no la
»Poti so prazne, čas je že pred zimo...«
Kdor je sedel za okroglo, rdeče pogrnjeno mizico na velikem trgu, ki se odpira proti Jadranu, ni mogel mirno strmeti v kozarec pred sabo, kajti življenje okrog njega — klici razposajenih otrok, podečih se za golobi, zaskrbljeni koraki in opomini staršev, klepet ljubkih mamic in smeh otroško igrivih dedkov, — to življenje, ki je ob nedeljskih popoldnevih presenetljivo pisano in glasno, je v osamljenem gostu vzbujalo zanimanje in težko prikrito željo, da bi se še sam vključil vanj. Gost se je večkrat zagledal v jasno modre, široko razprte otroške oči, toda že v naslednjem trenutku je otrok odkril novo zanimivost in stekel za njo, mož pa je spet ostal sam. In veselje, da čuti v udih novo moč, moč sončnih žarkov in prijetne toplote, se je počasi prevesilo v tiho, skelečo bolečino. Sam je bil, sam je sedel pri rdeče pogrnjeni mizici in srebal čaj. Včasih mu je le uspelo, da mu je kdo vrnil nasmeh in pogled, toda trenutek nato se je novi, še niti porojeni sogovornik ozrl drugam. Tako je mineval nedeljski popoldan. prepoln zvokov in barv, prepoln tišine in osivelih misli.
»Smem, je časopis vaš?«
Ozrl se je in zagledal prijazen obraz, ki se je sklanjal k njemu. Presenečeno je obstal in komaj pokimal. Roka je segla po dnevniku in spet obmirovala. Mihael, tako je bilo ime kavarniškemu gostu na trgu, je začel z zanimanjem motriti sogovornico. V resnici ta ni bila ne posebno privlačna in ne kaj dosti željna nadaljnjega razgovarjanja. Zatopila se je v branje časopisa in le od časa do časa zašelestela z obračanjem listov. Mihael ni vedel, kaj bi. Popoldan, ki ga je preživel v tihi in žalobni samoti, ga je težil. Ure in ure je iskal priliko za pomenek z gosti, ki so sedeli pri bližnjih mizicah, toda sleherni poskus je bil jalov. Zdaj pa, prav v trenutku, ko se že odpravlja domov, glej, ga nekdo kar sam nagovori. Novo upanje se je zaiskrilo v njem, ni pa hotel biti vsiljiv. Prijazni obraz se mu je ob vračanju časopisa še enkrat, tokrat že spodbudne j e nasmehnil. Medlem ko sta si izmenjavala običajne uvodne stavke, ki jih slišiš vedno, ko se pogovarjata odrasla neznanca, si je Mihael dodobra ogledal prijazni obraz. Zdaj se mu je zdel celo lep in privlačen. Pogovarjala sta se kakih deset minut, ko je ona nenadoma vstala in se poslovila. Mi-
hael jo je gledal, kako odhaja, in žal mu je bilo ob misli, da ne ve, kako ji je ime. Toda že v naslednjem trenutku ga je potolažila odločitev, da jo bo jutri čakal na istem mestu. Upal je, da ne zaman.
Včasih se narava zaroti proti človeku in mu prekriža načrte !!! Naslednjega dne je tako močno deževalo, razbesnela se je prava poletna ploha, da je Mihael dospel do kavarne premočen. Sedel je za mizico pri vratih in se med listanjem revije nestrpno oziral naokrog. Naliv je bil res neprijeten in je marsikoga odvrnil od sprehoda po lužastih pločnikih. »Toda vseeno,« je nejasno tlelo v njem, »mogoče le pride!«
Ob osmih zvečer je nebo zažarelo v čudovitem zatonu, toda bilo je prepozno.
Brezplodno čakanje v deževnem popoldnevu je Mihaela spravilo v izredno slabo razpoloženje, ki se je vleklo tja v naslednji dan. Načrtno se je izogibal trgu in kavarni ob morju, ker ni hotel tvegati ponovnega razočaranja.
Tako je bilo nju.no četrtkovo, naključno srečanje, pravo presenečenje. Zagledal jo je na cesti, kako je kakih deset metrov pred njim počasi stopala, obložena s težkima torbama. Pohitel je za njo in ji, začudeni, odvzel breme z rok. Videli je bila vesela, da hodi zdaj ob njej, vendar ni znala prikriti nekakšne živčne zaskrbljenosti. Ko jo je vprašal, ali jo sme pospremiti do doma, se je v zadregi nasmehnila in večkrat odkimala.
Mihael se je spet znašel sam sredi zatohlega, soparnega mesta, kjer je vsakdo imel svojo pot in se ni menil zanj.
Mihael je bil prijeten, sivolas sedemdesetletnik. Pred kakim mesecem je ovdovel. Ženina smrt ga je strašno prizadela. Nekaj dni je bil kot brez uma. Ni hotel jesti, sedel je doma in ni maral ljudi. Sosedje so v skrbi zanj obvestili sina, ki je živel v Milanu z mlado družino, naj kaj ukrene zanj. Sin je takoj prihitel v Trst, si ogledal očeta — našel ga je v stanju popolne nemoči — in odločil, da oče pač sam ne more ostati. V Milanu bi se seveda ne znašel; veliko mesto, slab zrak, promet, atentati, skratka, rešitev je videl le v kakem dobro oskrbovanem domu za starce, kjer bi imel redno hrano, čist zrak in zdravniško pomoč. Sino-
vo prigovarjanje je Mihaela najprej začudilo, da se je prvič po hudi izgubi zasmejal, nato, pa pretreslo. Vedel je za tiste »dobro oskrbovane domove za starce«, nekakšne ječe ali hiralnice, v katerih te vse tako lepo prepriča, da je še najbolje čimprej umreti. In strah pred takim samomorom ga je tolikanj pretresel, da je znal najti spet sebe in svojo moč. Sina je pomiril in prepričal, da mu je dobro in da bo počasi poiskal primeren dom; le ob tej obljubi je mladi nadebudni inženir pristal, da se odpelje.
Tako je Mihael poskušal premagati otrplost in brezup, ki sta se ga bila polastila ob ženini smrti; hotel si je zagotoviti osnovno pravico do življenja. Spopasti se je moral z neizmernimi težavami vseh vrst: od gmotnih, kajti ženina bolezen je osušila tudi njuno skromno premoženje, do duševnih, saj ga je Anina smrt pustila v popolni samoti, sin je bil namreč zagledan le v svojo bodočnost.
Življenje ostarelega vdovca je bilo za Mihaela naravnost strašno. Nikjer nikogar, da bi mu bilo do njega; nikjer ničesar, kar bi moral nujno postoriti. Osamljen in odvečen je preživljal popoldneve po barih in kavarnah, včasih v družbi mož, njemu podobnih in zato preža-lostnih, včasih pa kar sam. Gospa Neva, tako je bilo ime novi znanki, je v takem položaju por menila pravo rešitev, oprijel se je misli nanjo kot brodolomec deske. Že takoj ob četrtkovem srečanju ji je izdal, da je vdovec in da je zelo srečen, ker jo je spoznal.
»Toda ne zato, ker ste ženska, ne, meni je dovolj kdorkoli...« je tako nerodno izjavil, da jo—je prizadelo.
Začela so se naposled njuna srečanja, včasih bežna in hladna, včasih pa jima je le uspelo, da sta se sproščeno zapletla v razgovor. Pogosto sta se ujela v kaki misli. Ko pa sta obujala spomine na preteklost, sta bila otožna in zamišljena, kot znajo biti le osamljeni ljudje. Njuna generacija je doživela marsikaj hudega: dve vojni, fašizem, obmejne spore in negotovost, gospodarsko krizo povojnega Trsta, nikoli izpolnjene obljube — in še težave današnjega dne. Kako hiteti za vsemi temi dogodki, kako razumeti in sprejemati spremembe, ko je vse tako vrtoglavo, novo in nestalno? Kako živeti v svetu, ki je za njiju postavljen na glavo, pa čeprav bi ju hoteli drugi prepričati, da stojita na glavi onadva in ne svet.
Take in podobne misli so se pletle med Nevo in Mihaelom in v teh razgovorih sta našla uteho in varnost. Nevina življenjska zgodba je bila pretresljivo preprosta. Poročila se je izredno mlada, imela je sina in hčer, za katera je morala po moževi prezgodnji smrti sama skrbeti. Zdaj je babica že skoraj odraslih vnukov, ki jo imajo silno radi, tako vsaj trdi, toda ne prav veselo.
Postopoma sta se navezovala drug na drugega. Nista se spraševala, kam to vodi, vedela
sta le, da jima je prijetno prebiti kako urico skupaj. Njuna samotna otoka sta ozelenela, kot bi ju prebudila nenadejana pomlad.
Že je bil mimo avgust, nato september, narava je zažarela v ognju jesenskih barv in se pripravljala k počitku. Mraz in zima sta bila pred vrati. Popoldnevi njunih pomenkov so se redčili, kajti včasih ju je pregnala burja, drugič je zapadel sneg. Ni jima bilo lahko prihajati na dogovorjeno mesto, kajti v kosti se jima je zajedal mraz. Nevo je rahel prehlad spravil v posteljo. Takrat se je Mihaelu zazdelo povsem naravno, da jo obišče. Njen prijazni pozdrav ni mogel prikriti zadrege, da je zdaj on v njeni sobi. Mihael je začutil, da nekaj ni v redu. Kakšen prizor! Neva je slonela na blazinah, on pa je okleval, ali naj sede k njej. Bilo jima je, kot bi se bila pomladila za celih petdeset let. Z občutkom krivde in sramu, da počenjata nedovoljene stvari, sta se kot mladostnika veselila — in hkrati bala lastne sreče — da sta skupaj. Mihael je zaslutil, da ni nihče v družini vedel zanj. Le tako si je mogel razlagati začudenje Nevine hčere, ko ga je zagledala pred vrati. Hotel se je pošaliti na ta račun, pa ga je ustavil pogled na Nevin zbegani obraz. Brez besed ga je spraševala, kaj bosta zdaj. Že ji je začel pripovedovati, da jo bo vsak dan obiskoval, ko so ga njeni ugovori utišali. In hči? In zet? Pa saj si v svoji hiši! Da, a kaj porečejo drugi? In vnuki? Saj nisva otroka, dovolj sva stara! Seveda, prav zato, stara sva, prestara za tako! Mogoče res, a vendar...
Kot tatova ali zarotnika sta se polglasno pogovarjala in neprijetno jima je bilo poslušati korake pred vrati in hrup družine pri večerji.
Ni minilo veliko časa, da sta se morala spoprijeti s stvarnostjo. Hči in zet sta le s težavo prikrivala negodovanje, naposled pa je Nevina hči prišla na dan z jasno besedo. Po tolikih letih se je Neva znašla v že skoraj pozabljeni vlogi šibkejšega. Občutek je imela, da stoji pred oživelo materjo, saj je bil hčerin način govorjenja prav tako odločen in ukazovalen. Očitala je Nevi, da dela sramoto družini, da sosedje namigujejo na zadnja dogajanja v hiši in da je vsem že nerodna pred ljudmi. Neva je take stavke že nekoč davno slišala. Mar ni bilo vse to že pokopano, ali res do smrti ne bo samostojna; ji bo mar vedno kdo govoril, kako naj se odloča? Hotela bi se upreti, zahtevati svoje, vzpostaviti spet pravi odnos med materjo in hčerjo, toda njena vzburjenost je položaj le še poslabšala. Hči je surovo pripomnila, češ da se je materi zmešalo. In ko se je pomirila, je spregovorila, kot bi šlo za bolnika:
»Mama, bi rada živela sama v svoji sobici z vrtom, v družbi takih tvojih let? Imela bi bolničarko in zdravniško oskrbo?«
Te besede so napravile na Nevo porazen vtis. Zelo se je prestrašila. Da dela družini sra-
moto? Da jo imajo za neprištevno? Ali ni to samo izgovor, da se je rešijo? Ne, ni mogoče! Vedno je vsem pomagala, celo življenje jo je vodila le želja, da bi izpolnila svojo materinsko dolžnost. Kaj vse je pretrpela kot mlada vdova ... Plačilo za vse to ne more biti tako kruto! Za nesporazum gre ...
Toda motila se je; napetost se je v družini še stopnjevala. Položaj je postajal nevzdržen. Podvomila je vase in se obtoževala. Leta in leta samoodpovedi so jo težila in silila, da je bila tudi tokrat pripravljena odstopiti od svojega. V nekaj dneh se je tudi njej sami zazdelo prijateljstvo z Mihaelom sila neprimerno in noro. Predstavljala si je vsa namigovanja, posmehe in opombe, ki bi jo stalno spremljali. Hči, zet in vnuki so njena družina, njen dom in njen smisel. In končno: njo da bi vzel Mihael na stara leta? Ob prvi bolezni bi se vse skupaj podrlo! Načrti so za mlade, ne zanjo! Postalo ji je jasno, da sporazum ni mogoč. Ona sama je leta in leta pridigala odpoved, nesebično predanost družini in žrtve. Kako naj postavi vse to na glavo? Saj bi bila še sama sebi smešna in zoprna! ... Njuna samotna otoka! V zimskem času sta kot začarana ozelenela; ob prvem mrazu pa je čar splahnel. Vsakemu cvetu je dano, da cvete le določeno dobo. Letni časi so danost. Ona je zdaj okleščeno drevo brez poganjkov, drevo, ki je dalo od sebe že vse. Drevo, ki čaka na poslednji vihar, iz katerega ve, da ne bo izšlo kot zmagovalec.
Medjugorje
25. marca 1982
(Iz pripovedovanja slovenskega romarja)
V jugoslovanskem tisku, celo katoliškem, je Medjugorje nekako utihnilo, čeprav se v to malo hercegovsko vasico, kraj domnevnih prikazovanj Matere božje, še naprej zgrinjajo romarji. Med njimi je tudi čedalje več Slovencev. Eden med njimi, intelektualec, ki je obiskal Medjugorje na praznik Marijinega oznanjenja z večjo romarsko skupino, nam je posredoval nekaj vtisov. Razume se, da povedano zavezuje samo njega, ne pa revije. (Uredništvo)
... Domačinov, Medjugorčanov, ne smeš spraševati, ali verjamejo v prikazovanja: utegnejo te grobo zavrniti. »Zakaj pa ste prišli sem, če dvomite?« mi je zabrusila skupina žensk, ko sem jih ogovoril na cesti, dvomeč. Ko sem šel obiskat ViOko, eno od vidkinj, sem na poti k njeni hiši doživel podoben odgovor, le da so me
-------pod črto
ZIBELKA
Dne 3. maja se je pred tržaškim kazenskim sodiščem, ki so ga sestavljali predsednik dr. Brenči in sodnika dr. Nicotra in dr. Gulotta, obnovila razprava proti prof. Samu Pahorju, ki je bila prekinjena 8. marca 1977 zaradi spora glede uporabe slovenščine pred sodnimi oblastmi. O zadevi se je pred nedavnim izreklo ustavno sodišče, o čemer je Mladika podrobno poročala v letošnji 2.-3. številki. Kljub določenim nejasnostim je bilo v ustavni razsodbi zapisano, da »minimalna zaščita že sedaj dopušča, da se pripadniki slovenske manjšine tudi v odnosih s krajevnimi sodnimi oblastmi poslužujejo svojega materinega jezika in da prejemajo odgovore od oblasti v tem jeziku: ustno neposredno ali s pomočjo tolmača, pismeno z italijanskim besedilom, ki ga spremlja pre-
- pod črto--------------
PRAVA...
vod v slovenski jezik«. Še prej pa je v njej rečeno, da noben pripadnik slovenske manjšine na Tržaškem ne more biti kaznovan zaradi uporabe materinščine pred sodnikom, ker bi bilo to v nasprotju tako z logiko kot s pravnimi načeli. Uporaba slovenščine naj bi bila v Trstu že omogočena tudi zato, ker sodišče razpolaga s tolmači.
Predmet obravnave je znan: prof. Pahor je od mestnega redarja zahteval uporabo slovenščine; na prvostopenjski razpravi leta 1974 je bil obsojen na 60.G00 lir kazni, češ da ni hote! izročiti osebnih dokumentov redarju; v prizivu pa je prišlo še do vprašanja rabe slovenščine na sodišču, ki jo sedanja določila iz fašistične dobe prepovedujejo, o čemer se je izreklo ustavno sodišče.
Zgodilo pa se je, da je zdaj, ob omenjenem nadaljevanju obravnave, kazensko sodišče odreklo Pahorju o-be pravici: potrjena je bila prvostopenjska obsodba, kar zadeva zaplet z redarjem, prepovedana pa je bila tudi uporabe slovenščine pred sodnim zborom. Še več: predsednik dr. Brenči, ki se je tudi omalovažujoče izrazil o Pahorjevem prizadevanju za pravice slovenščine, je dal obtoženca izgnati iz sodne dvorane, ko je dosledno zahteval tolmača (vendar pa je mogel branilec odv. Škerlj nekaj minut govoriti v slovenščini, a vedno brez tolmača, medtem ko je v italijanščini nastopil odv. Battello). izgon iz dvorane med kazensko obravnavo je — mimo moralnega in političnega pomena — obtožencu odtegnil možnost obrambe, ki je temeljna pravica v italijanskem pravnem redu.
O razsodbi ustavnega sodišča je bilo v Mladiki že zapisano, da kot
zdaj zavrnili moški: trije, lapše oblečeni, na ofeo uradniki. »Niste videli, kako je bil zjutraj križ na griču ves bel?« so mi postregli iz vsekakor nenavadnim dokazom.
Že mesece tisti cementni križ — zgrajen je bil seveda pred vojno — preseneča Medjugor-ce: ljudje ga videvajo žareti v različnih barvah, včasih pa se vrti.
Če vprašaš duhovnika, kaj je pravzaprav na stvari, ti odgovori hladno, skoraj neprijazno': »Nikar ne sprašujte nas! Vprašajte ljudstvo!«
In ljudstvo verjame v nadnaravnoist dogodkov bolj, kot verjame v kam e nit e poljane okrog Medju go rja.
Vicka je osemnajstletno dekle, izrazito lepo. Izročil sem ji vrečko svetinjic, da bi jih dala blagoslovit »Gospe«.
»Oču,«(l) mi je prijazno obljubila.
Ob cerkvi v Medjugo.rju se človek vpraša: le komu je prišlo na misel, da bi jo zgradil tako veliko za faro z nekaj nad tisoč dušami? lin kako je slikarju prišlo na misel, da bi na kompoziciji nad vhodom naslikal Marijo, stoječo na oblaku nad vasjo, ko je vendar cerkev posvečena sv. Jakobu?
Zidaj je ta cerkev natrpana že dve uri pred začetkom maše. V veliki večini so mlajši ljudje: stari so redki. Štirje duhovniki spovedujejo kar na stolih v prezbiteriju.
Vzdušje Lurda: temperatura je tu celo višja.
Hotel sem prisostvovati »videnju«, zato sem se že dve uri prej umestil v kapeli, ¡kamor prihaja vsak dan Vicka z dvema mlajšima s o vidcema. Maša v cerkvi se je začela, /ko je Vicka začela moliti sedem očenašev. Vrata v cerkev so bila ta čas zaprta. Maša je bila nekje pri berilu — s sluhom sem lahko sledil poteku onkraj vrat —, ko je Vicka nenadoma (morda pri petem ali šestem očenašu) padla skupaj s spremljevalcema na 'kolena: ne, ko da bi pokleknila, kakor s-podkošena. Tišina, ki je nastopila, je trajala kake štiri minute. Potem sem opazoval Vleko, ko je šla k obhajilu: globoka, a povsem normalna pobožnost. Po maši je pristopila k meni, da mi je izročila vrečko s svetinjicami.
»Marija je bila vesela, da so bili v Medju-gorju tudi Slovenci: blagoslavlja vas in vaše drage ...«
Kaj naj še povem?
Da je lirib nad Medjugorjem že večkrat gorel, ves v plamenih, a ko so prišli tja gasilci, ni bilo tam nikakršnega ognja.
Da se od 24. junija lani »Gospa« samo petkrat ni prikazala, a sicer vsak dan, nekako med šesto in sedmo uro zvečer.
Da je osebje v hotelu v bližnjem ČitluJku, ko sem omenil Medjugorje in kako gledajo oni na nas, spoštljivo odgovorilo: »Da, dogajajo se nenavadne stvari... A vi ste pač naši gostje ...« 1
1) Bom
- pod črto - pod črto -
V tem se je Kocbek zmotil
»interpretativna razsodba« formalno ne veže vseh sodnikov, vendar se ti običajno držijo mnenja najvišjega varuha ustave, pri razhajanjih pa skoraj redno uveljavlja njegovo tolmačenje kasacijsko sodišče.
Značilno je, da je ravno tržaški sodni zbor »sprevidel«, da pravilneje tolmači zakone in ustavna načela kot ustavno sodišče v Rimu! Zadeva se ne bo končala pri tem, ker je že napovedan priziv na kasacijsko sodišče, a do končnega sklepa bodo pretekla verjetno še kaka tri leta, pravica do uporabe slovenščine v javnosti pa bo medtem — ustavi in ustavnemu sodišču navkljub — ostala pod vprašajem. Politične sile, ki si želijo globalno zaščito (taka ali drugačna zakonska zaščita je pač postala neodložljiva) na najnižji stopnji, pa imajo zdaj še nekaj časa, da svoje načrte zakonodajno izpeljejo ...
IVO JEVNIKAR
»Zdaj šele sem občutil, da je v naši zgodovini nastal definitiven prelom. Puška v njihovih (gre za partizane, op. ur.) rokah ni le obrambno sredstvo proti okupatorju, temveč je tudi simbol nove sile v Slovencih ... konec je slovenskega pesimizma, konec drobnjakarstva, konec solzavosti, konec moralne nesvobode ...«
Retorika, čeprav Kocbekova, žal. Nova sila v Slovencih: mar na Tržaškem? Ali na Koroškem? Ali pri tistih 70.000, ki so zamenjali domovino Slovenijo za mačeho Nemčijo? Konec slovenskega pesimizma: toda ali je bila slovenska umetnost kdaj tako ubita kakor je današnja? Konec drobnjakarstva: kdaj smo bili Slovenci tako razparcelirani, tako zaprovinciali-zirani, tako kulturno razcefrani kakor danes? Konec solzavosti: in samomori med mlado generacijo? Da o moralni svobodi sploh ne govorimo ...
Uvodne besede sem navedel iz nekega nedeljskega Primorskega dnevnika, kjer jih je prof. Jože Pirjevec v
svoji — sicer dobri — narodnoobramb-ni+ubriki navedel, da bi podkrepil svoj optimizem. Pravi namreč, da je med Bartolovo in njegovo generacijo neka razlika, »da je prišlo do bistvenega premika v našem položaju ... seveda mislim tu na osvobodilno borbo našega naroda itd.«.
Prof. Pirjevca bi vprašali: v čem vidi tisti bistveni premik? Morda v pošastnem padcu natalitete, da smo postali narodna skupnost edinčkov? V nezadržnem upadanju števila učencev naših šol? V klavrnem obnašanju našega dijaštva, ki klati med sabo po italijansko? V brezbrižnosti istega dijaštva do vsega, kar se tiče naše narodne kulture? V naglem praznjenju Slovenskega gledališča? Ali še konkretno: v poraznem obiskovanju predavanj o zgodovini slovenskega časnikarstva, ki ga je letos organizirala Narodna in študijska knjižnica?
Ali ne bi enkrat že nehali z optimizmom, s katerim se samo zaslepljujemo, situacije pa niti za las ne spremenimo?
n: I a d i k a
65
Anton Kufolo
In večno šumi Nadiža
Dnevnik beneškoslovenskega duhovnika	12
15.	oktobra 1943
ZOPET ROMANJE AEROPLANOV
Oblačno — skozi oblake grmijo bombniki čez Mijo. Ljudje so se zatekli v podskale na strugi Nadiže. Po vseh vaseh iščejo jame in zavetišča po potokih in po hribih. Nikjer ni bilo slišati eksplozij. Prišla je novica, da sta Žaga pri Bovcu in Sužid pri Kobaridu porušena od bomb. Topovi streljajo izza Čedada proti Mažerolam. Partizanov ni po dolini. Vsi so na meji pri Sv. Kvirinu in na Karkošu, Stari gori in tako dalje.
ITALIJANSKI GARIBALDINC!
Neka brigada italijanskih garibaldincev se je priklatila v dolino in je nasilno ljudem odnašala živež, obleke in druge potrebščine po Špetru, Barnasu in v Bijačah. Potegnila se je čez Vrh proti Mažerolam. Slab vtis je napravila, ker slovenski partizani do sedaj niso stikali po hišah ali ropali.
16.	oktobra 1943
BREZ AEROPLANOV
Ker je megleno in oblačno, ni aeroplanov. Tu pa tam se sliši streljanje pušk in topov izza Čedada in Karkoša pod Staro goro.
Dvema angleškima majorjema in petim častnikom sem dal kosilo. Reveži so prestrašeni, ker se boje vdora Nemcev. Le major Ballantyne je pogumen.
PETA KOLONA NA DELU
Z alarmantnimi novicami begajo naše partizane in ljudi več ali manj znani elementi iz faši-stovskih vrst. Seveda delajo podtalno. Naši partizani so v tem pogledu preveč zaupljivi in gluhi. Da bi jim vsaj zažugali, jih nekoliko ustrašili. Ti nemški zavezniki, bivši hierarhi, hočejo oslabiti partizanske vrste, da bodo lažje zasedli deželo Nemci in bodo oni zopet prišli do veljave.
VZNEMIRLJIVE NOVICE
Vznemirljive novice nam prihajajo iz Čedada. Nemcem prihajajo vsak dan nova ojačenja — po mestu postavljajo barikade in okoli mesta bunkerje, kakor da bi se bali napada. Tudi nocoj slišimo streljanje od Sv. Kvirina in Karkoša.
18.	oktobra 1943
STRAH PRED NEMCI
Ljudje so prepričani, da naši partizani ne bodo kos nemški vojski, ki razpolaga v Čedadu s številno artilerijo, s tanki, oklopnimi vozovi, ae-roplani itd.
Tudi jih ni mogoče več slepiti in strašiti, ker že imajo med nami peto kolono. Ljudje se pripravljajo na nemški vdor. Pripravljajo skrivališča, skrivajo in zakopavajo obleko, živež itd. Vsi smo v skrbeh, zlasti fantje in mladi možje, ki si pripravljajo brloge v gozdovih in skalah.
22. oktobra 1943
PARTIZANI SO NAS ZAPUSTILI
Kar čez noč so brez hrupa izginili vsi partizani. Pomaknili so se v breginjski kot, tudi mejo pri Sv. Kvirinu in Karkošu so popolnoma izpraznili. Snoči so pognali v zrak vse mostove po cestah in potokih. Sedaj imajo Nemci prosto pot in gorje nam! Danes je šlo skozi našo vas 30 italijanskih oficirjev in vojakov proti Mažerolam. Pravijo, da so pobegnili Nemcem in da grejo k partizanom. V strahu čakamo, od kod bodo prihrumeli Nemci.
26.	oktobra 1943
NEMCI PR! SV. KVIRINU
Partizani iz Podutanske doline so bili postavili straže pri Mostu Sv. Kvirina.
Danes so prišli Nemci na petih kamionih ter s par oklepnimi vozovi in topovi nepričakovano do naše meje in kakor besni streljali na hiše in po polju. Obkolili so patrolo partizanov, a le-ti se je posrečilo izviti iz obroča in vsi so se rešili. Po izvršenem napadu so se zopet pomaknili v Čedad. Ne ve se, koliko mrtvih in ranjenih so odpeljali. Od partizanov je bil ubit neki fant iz Srednjega ali Tarbija, od civilistov pa domači kovač, ki se je skrival v svoji hiši. Ranjene so bile od ročnih bomb nekatere ženske, ki so se tiščale v nekem zaklonišču.
Najbrž so Nemci nameravali vdreti v dolino, ker so bili baje od petokolonašev obveščeni, da ni več partizanov. Ker pa so pri Sv. Kvirinu naleteli na hud odpor, so se bali priti v zasedo in so preračunali, da jabolko ni še zrelo in so se
povrnili v Čedad. Hvala Bogu, še nocoj bomo mirno spali.
28.	oktobra 1943
MITING
Od vasi do vasi hodita izobražen partizan in partizanka, baje s Kranjskega doma. V vsaki vasi vabita na miting, kamor prihajajo vsi mladi in stari. Tak miting sta imela nocoj v dvorani naše gostilne. Vse hiše so zaprte in vsi so prišli na zborovanje. Dvorana je zasedena do zadnjega kotička in natrpane so tudi sosednje sobe. Partizan je predlagal, naj se imenuje komisija za nabiranje živeža za partizane. Ljudje so takoj izvolili pet mož s predsednikom na čelu. Nato je začel predavanje o... novem redu, pri katerem je odkrito povedal, da bomo vsi enaki. Kdor bo na primer imel dve kravi, bo eno moral dati takoj sosedu, ki nima nobene. Ravno tako njive in drugo. Povedal je tudi, da ženo, če ti ni všeč, v novem redu lahko zapodiš in si izbereš drugo. Povedal je več takih neumnosti. Naši ljudje, ki so vsi mali posestniki in globoko verni, so bili presenečeni, ker so imeli vse drugačno pojmovanje o partizanstvu. Povrnili so se vsi žalostni na svoje domove in komentirali te čudne novice. To predavanje je več škode storilo partizanstvu kot vse pete kolone.
NEUMNA PARTIZANKA!
Do sedaj so imeli zlasti domači partizani veliko spoštovanje do duhovnikov in jih niso nikoli šikanirali. Tudi duhovniki so partizane podpirali na vse načine. Sedaj pa je vsa dolina pod vplivom tujih partizanov, ki imajo bolj odklonilno zadržanje do duhovnikov, in dosledno so tudi duhovniki bolj rezervirani do partizanov. Danes je šla gruča partizanov in partizank skozi Ažlo in srečala ondotnega dušnega pastirja, zavednega Slovenca, ki se je vračal iz cerkve. Neka partizanka je stopila predenj z namerjeno puško in mu zapovedala, naj sezuje čevlje. Pred puško duhovnik ni mogel ugovarjati, sezul je čevlje in šel bos domov. Adijo partizanski ugled v Ažli in po vsej Benečiji, tembolj ker je aželski gospod celo zbiral živež za partizane in jih je imel vedno po hiši. Vse polno jih je bil poskril in tvegal zanje lastno življenje, ko so bili Nemci 6. oktobra zasedli Ažlo.
Ali so znoreli ti ljudje?
JABOLKA IN ŽGANJE
Vsled deževnih pomladi že deset let nismo videli jabolk, letos pa se drevesa kar lomijo pod težo lepih in zdravih »sevk«. Toliko jih je, da ne moremo najti prostora, kjer bi jih shranili, ker pogrešamo kupcev. Ljudje pa si znajo pomagati in pravijo: »Blago ni siromak«. Že toliko mošta so stisnili, da so v zadregi za posodo. Tudi žganje noč in dan kuhajo po dvoriščih — prvič po letu 1866 jih nihče ne nadleguje. V Čedad vlači-
jo jabolka in jih prodajajo po 7 lir, z žganjem pa kupujejo v Furlaniji moke, soli, sladkorja.
Izvrstno lepo nam je prišel Bog na pomoč v teh časih, ko nihče ne skrbi za nas in nam vsi le odnašajo.
3.	novembra 1943
NEMCI ZA HRBTOM
Vahti so nam prinesle slabe novice. Pravijo, da sta bovški in že tudi kobariški kot že v rokah Nemcev, ki so se preriii skozi Učjo (Rezijo) ali Beli potok. Partizane so presekali na dvoje: nekateri so se premaknili v severno Benečijo, drugi pa proti Brdom. Po Nadiži imajo zdaj odprto pot.
Tudi čez Stol so prišli v Kot in iznenadiIi partizane (naše), ki so bili v Stanoviščah. Več partizanov so pobili in tudi več domačinov. Stanoviš-ča so popolnoma požgali.
To bi bili partizani lahko preprečili, ako bi bilo vodstvo bolj previdno. Niti sanjalo ni, da lahko pridejo Nemci tudi čez Stol.
Pri nas je vse še mirno kakor pred nevihto.
3.	novembra 1943
STARO GORO OBSTRELJUJEJO
Popoldne so Nemci privlekli topove v Šenčur in začeli streljati na staro romarsko cerkev Matere božje na Stari gori. Ljudje so se zgražali. Na srečo se je pri streljanju en top razpočil, ubil enega Nemca in težko ranil več drugih. Opustili so streljanje in se vrnili v Čedad. Mati božja je zmagala!
9.	novembra 1943
NEMCI ZASEDLI NADIŠKO DOLINO
Konec je naše sreče, naše svobode, našega miru! Nemci so prišli z veliki močmi od Robiča in zasedli Podbonesec: čez Livek so prepodili majhne oddelke partizanov iz sovodenjske doline in se po njej spustili v Špeter, kjer so se združili z onimi, ki so z oklopnimi vozovi in topovi prišli iz Čedada.
10.	novembra 1943
PRVO SREČANJE
Srečal sem Nemce na poti v Tarčet. Pozdravil sem jih z »Gutten Morgen«. Debelo so me premerili z očmi in molče šli naprej. Ko sem se povrnil domov, mi je gospodinja povedala, da so šli tudi okoli naše hiše. Ustrelili so dve kokoši in ju odnesli brez »boglonaj«.
11.	novembra 1943
ROPAJO
Danes oboroženi Nemci stikajo po vasi in streljajo kokoši. Tudi nekaj koštrunov in ovac so odpeljali, ljudem pa niso hudega storili.
Mladi so, otročji obrazi, povečini Avstrijci, zlasti častniki in podčastniki. Je tudi mnogo Poljakov, Mongolov, Slovencev in drugih narodnosti. Prava babilonija.
KOSTA ZAŽGANA
V	Kosti pri Gorenjem Barnasu so Nemci naleteli na patrolo partizanov. Niso jih ujeli. Zažgali so vas in niso pustili ljudem, da bi odnesli pohištvo ali odpeljali živino. Vse hiše in hlevi so zgoreli, vsa živina. Tudi neki starček je zgorel.
12.	novembra 1943
NA STARO GORO STRELJAJO
Zopet Nemci iz čedajske okolice, s topovi. Ljudje s solznimi očmi gledajo iz vse Benečije kope dima, ki se dvigajo nad cerkvijo in samostanom. Tudi strojnice regljajo po obronkih Stare gore.
OBISK KIRGIZA
V	mojo hišo je prišel nemški vojak, ponudil sem mu stol in kozarec vina. Veselega obraza je bil in takoj sem spoznal, da ni Nemec. Začela sva se pogovarjati v vseh mogočih jezikih — le nemškega nisva znala. Največ sva se pogovarjala s pomočjo rok.
Je izobražena oseba s Kavkaza, po narodnosti Kirgiz. Pravil je, da je iz Tiflisa in da stanuje v isti ulici, kjer je hiša maršala Stalina. Zajet je bil pred dvema letoma pri Priluki. Solze so se mu vlile, ko mi je pravil, da ga ima mama za mrtvega in joče za njim, on pa je pri najboljšem zdravju. Radovednost me je gnala, da sem ga povprašal po več rečeh. Solze so mi bile priča, da je dober človek in da me ne bo izdal.
Vprašal sem ga: »Zakaj sodelujete z Nemci, ki so vaši sovražniki? Saj po vojni ne boste mogli več k svoji mami«.
Odgovoril mi je: »Saj prav iz ljubezni do mame sodelujem. Nemci so nam dali na izbiro ali sodelovati ali poginiti v taborišču. Izbral sem prvo, Nemcem pa delam več škode kot koristi«.
Nadalje sem mu rekel: »In kaj mislite o Stalinu?«
Odgovoril mi je: »Stalin je zelo razumen človek. Brez njega bi mi ne bili izobraženi. Sedaj se morajo vsi pri nas šolati do 18. leta. Stalin skrbi za vse: moja mat: je imela 7 otrok in za vsakega je dobivala po 2000 rubljev na leto, če bi jih imela 8, bi dobivala po 4000 rubljev za vsakega« .
Nadalje sem ga vprašal: »In kako sodite o Nemcih vi, ki jih dobro poznate«?
Odgovoril mi je: »So prave zverine brez srca, brez usmiljenja, hudiči peklenski so, ki bi radi pobili vse ljudi«.
Vprašal sem ga še o gospodarskih in kulturnih razmerah njegove dežele. Ni jih mogel prehvaliti, v vsakem oziru. Po njegovem mnenju so na Kavkazu nebesa na zemlji. Prijazno sem se ločil od ubogega sužnja. Obljubil mi je, da se bo povrnil, če bo mogel.
(se nadaljuje)
V slovenska obzorja in čez
Mogoče ne veste, da„„
—	bo rimski slovenski cerkveni zavod Slovenrk v letošnji jeseni priredil simpozij s kakimi tridesetimi udeleženci o škofu Antonu Martinu Slomšku.
—	je italijanski ilustrirani tednik OGGI objavil odlomke iz korespondence nedavno umrlega pesnika, nobelovca Eugenia Montaleja, polne dvoličnosti, prostaškosti in obrekljivosti.
—	je italijanska založba L.I.E.F. (Borgo s. Lucia 38/40 36100 Vicenza) izdala izredno obsežno in ilustrirano knjigo o kardinalu Stepincu (STEP1NAC, Un innocente condannato, di Neki Istranin, 568 strani, 40 ilustracij, cena lir 15.000).
—	je bil frančiškanski pater Zovko, župnik v Medju-gorju, ki je bil nedavno obsojen v zvezi z znanimi dogodki, pred nekaj tedni izpuščen iz zapora.
•— bo zaradi velikega povpraševanja izšla v ponatisu na Koroškem knjižica o povojnem taborišču v Teharjah pri Celju.
—	nedavno umrli dr. Metod Mikuž, čeprav je bil uradni zgodovinar revolucije, ni imel dostopa do arhivov Centralnega komiteja ZKS.
—	je pisatelj Bojan Štih objavil v mariborski reviji DIALOGI anonimno pismo, kjer je o znanem partizanskem komisarju in poznejšem profesorju na ljubljanski slavistiki Dušanu Pirjevcu - Ahacu rečeno med drugim, da je Pirjevec — med vojno Kardeljev kurir — na smrtni postelji zahteval duhovnika, pa mu ga žena glede na razne okol-nosti ni hotela poklicati.
—	je pomožni dušni pastir za slovenske vernike v Barkovljah Giannini, sicer profesor fiziologije na medicinski fakulteti tržaške univerze, pristen Italijan, ki se je dobro naučil slovenščine.
—	je emigrantski pisatelj Ferry Biikvič, ki živi kot profesor germanistike v ZDA, poslal založbi Slovenske kulturne akcije v Buenos Airesu 900 strani obsegajoč rokopis novega romana VOJNA IN REVOLUCIJA.
—	je v dolgem sestavku v reviji »2000« neomarksi-stični ideolog dr. Tine Hribar zavrnil »teologijo socializma« dr. Grmiča, čaš da gre samo za navidezno modernizacijo tradicionalnega cerkvenega nauka.
—	se je Slovensko gledališče v Trstu dogovorilo s predstavniki slovenske Cerkve, da bodo nastopili po cerkvah v Sloveniji z Mrakovim »Procesom«, s katerim je nastopilo po cerkvah na Tržaškem, a da je potem tik pred nastopom dogovor odpovedalo.
—	je fašistovski prvak Almirante ob svojem zadnjem shodu v Trstu 18. aprila letos, potem ko je kot običajno napadel Slovence, konča! svoj shod s prijetnim kosilom v slovenski gostilni »Subart« pri Sv. Ivanu.
NAS JEZIK - Piše Olga Lupine
Pri prebiranju našega dnevnega tiska ste najbrž že opazili, da so se nekatere besede kar udomačile v izrazju naših časnikarjev, kjer je to prav in kjer ni. Najbolj kvaren vpliv pa imajo take besede in besedne zveze na uporabnike jezika v vsakdanjem govoru, ko se te besede začno uporabljati v napačnih zvezah. Takim besedam pravimo modne besede in poplava teh je vse pogostnejša. Nekatere besede časnikarji vrinjajo v vsako zvezo, pa naj so na pravem mestu ali pa tudi ne.
V	slovenščini je dana možnost za razločevanje besed, prave besede imajo ustrezne vezave. V resnici pa modne besede delajo slovenščini velikansko škodo, saj spodrivajo rabo drugih besed. Za mnoge modne besede kot so beležiti, soočati se, ocenjevati, stopnjevati in druge je značilno, da pravzaprav nimajo določene vsebine, temveč si jih vsak razlaga po svoje in jih sprejme, ker se s svojo nedoločenostjo dajo uporabljati vsevprek. To pa je siromašenje jezika, ki bi ga morali najbolj poklicani preprečiti. Žal pa je resnica taka, da se tisti, ki bi morali bogatiti jezik, opirajo vse bolj na tuje izraze in jim je vse manj jasna raba nekaterih besed.
V	papirnato izrazje spada beseda pogoj, ki se je le preveč razširila tja, kjer nima nič iskati. Pogoji izpodrivajo možnosti, razmere ali okoliščine. Tako ta modna beseda izpodriva druge, žive, ustreznejše izraze, ki imajo vsak svojo jasno določeno vsebino.
Do nejasnih besednih zvez ne bi prišlo, če bi nekaterim piscem bilo kaj do pravilnega jezika. Modna beseda vsakdan se zdi piscu kulturnih člankov v dnevnem časopisju posebno imenitna, zato jo večkrat zapiše. Takole piše — tako postanejo zanje brezskrbnost in iracionalnost bled spomin in prepustijo mesto ostrim robovom vsakdana. V začetku stavka je napačna množin-ska oblika števila glagola postati — piše: postanejo brezskrbnost in iracionalnost, ko je jasno, da gre za dvojinsko obliko, zato je prav — postaneta.
Nas pa tokrat zanima beseda vsakdan. Kaže, da pisec sklanja besedo dan napačno — dan, dana, danu ... — pri tem pa nas pošteno bolijo ušesa, ali ne? Odkod bi sicer dobil besedo vsakdana, vsakdanu, če ne bi napačno sklanjal. Nič manj imenitna ni beseda vsakdanjost, ki bi jo časnikar moral zapisati namesto vsakdana, pa še ustreznejša je, le kaže, da piscu zveni premalo modno.
Nekaterim časnikarjem se ne zdi nič narobe, če besedo pogoj zapišejo tam, kjer bi bila potrebna beseda razmere. SP 62 jo zavrača, ko se beseda pogoji uporablja namesto razmer ali okoliščin in možnosti. Ne smemo pa misliti, da je sploh nepotrebna. V pravilni slovenski zvezi je pogoj nekaj, kar mora biti uresničeno, da se lahko izpolni nekaj drugega. Zgled — službo je dobil s pogojem, da ne bo zamujal. Kakšni so tvoji pogoji?
Da ne bo tisk deležen le graje, naj povem, da se le še najde kdo, ki piše prav. Zadnjič je časnikar v članku pravilno uporabil besedo pogoj — v prihodnjih tednih bodo stanovalcem, ki ne izpolnjujejo pogojev za socialno najemnino, poslali zahtevo po plačevanju višje najemnine. Le predlog po je tu narobe uporabljen, v tem stavku bi moral stati predlog za — zahteva za plačevanje najemnine. In še zgled — ne izpolnjuje pogojev za socialno najemnino približno vsak osmi stanovalec.
Ni pa prav, če pišemo in govorimo o pogojih, kjer bi morali uporabiti razmere ali okoliščine in možnosti. Ni prav, če rečemo — tekma je odvisna od vremenskih pogojev — odvisna je od vremenskih razmer in ne pogojev. Narobe je — delavci so delali v slabih delovnih pogojih; prav —• v slabih razmerah. Po radiu napovedujejo, da ne bo pogojev za jadranje. Prav bi bilo —■ ne bo možnosti za jadranje. In spet beremo — otroci žive v neprimernih pogojih. Jasno je, da gre tu za neprimerne razmere, v katerih žive otroci. Pogoji niso v tej zvezi ustrezna beseda. Včasih je treba le malo logično premisliti vsebino stavka, pa ne delamo nepotrebnih napak.
V zamejskem tisku lahko najdemo še več primerov za napačno rabljene pogoje — Kulturni dom bo omogočil najboljše pogoje, za razvoj slovenske narodnostne manjšine. Tudi v tem primeru gre za možnosti, pogoji nimajo tu nič iskati. In še nekaj primerov, ko so pogoji spodrinili možnosti —• našim zdomcem bomo ustvarili kar najboljše pogoje za vrnitev v domovino. Prav bi bilo, ko bi časnikar zapisal možnosti. Tudi v naslednjem primeru bi časnikar moral izbrati možnosti namesto pogojev — za takšen razvoj šolstva ni nobenih pogojev. Mišljene so bile možnosti za razvoj šolstva. In še — gledališčniki nimajo pogojev za nova načrtovanja; prav bi bilo — nimajo možnosti za nova načrtovanja.
Poglejmo še, kako pogoji spodrivajo razmere ali okoliščine. Športni poročevavec takole piše —■ zaradi neugodnih pogojev je bil start otežkočen; časnikar je mislil na razmere, zapisal pa pogoje. Več slabih zgledov si iz dnevnega časopisja lahko izpiše vsak sam, saj se kar ponujajo. Želeti bi bilo le, da bi kaj zaleglo proti tej neustrezni in napačni rabi. Ali pa je z njo tako kot z zmajem s sedmerimi glavami?
IVAN PETERLIN
5p@ri
Jadran in »združevanje«
Povod za današnje razmišljanje mi je dal utrinek iz našega športnega sveta, točneje naša košarkarska ekipa Jadran. Nepoučenim maram takoj pojasniti, da tu ne gre za kako običajno ekipo, za izraz nekega posameznega društva. Jadran je združena formacija, neke vrste slovenska zamejska košarkarska reprezentanca. Gre torej za ekipo, v kateri igrajo naši najboljši dolgini, atleti, ki so se formirali pri najrazličnejših. slovenskih klubih. Do tu še nič takega, me bo morda kdo izpodbijal. Pa vendar gre za nekaj drugega: ta združena ekipa — Jadran —• se je izkazala za neke vrste magnet, za fenomen, ki je okrog sebe zbral ogromno privržencev, sprožil je val navdušenja, plaz odobravanj ljudi, ki nastopom sledijo na domačih tekmah in na gostovanjih. Sredi mesta, v tržaški športni palači, odmeva na tekmah slovenska beseda, bučno slovensko navijanje. In če se človek sprehodi med številno publiko, opazi, da je med ljudmi veliko takih, ki se na šport razumejo bolj malo in katerih nisi doslej srečal še v nobeni športni areni. Prav presenetijo te, saj še zdaleč ne bi slutil, da jih lahko zanimata žoga in košarkarski koš. In ko jih vprašaš, zakaj sledijo tekmam, je odgovor običajno zelo kratek: »Ker naši mulci igrajo dobro in iker je to naša ekipa.«
Ko pomislim na to publiko dvatisočih ja-dranovcev se hočeš nočeš moram zamisliti. V našem zamejskem športnem prostoru srno našli nekaj svojega, nekaj čisto slovenskega, nekaj ¡kvalitetnega, pa čeprav gre »samo« za športno predstavo. Kar sama se mi vsili primerjava z našim kulturnim življenjem. Kakšna razlika! Kako smo na tem področju še daleč od kakega »Jadrana« in to kljub toči besed o nekem skupnem in enotnem zamejskem kulturnem prostoru, ki je bil in ostaja le na papirju. Dovolj je, ¡da se ozremo na naše osrednje Prešernove proslave. Ni nam dano, da bi jih organizirali tako, da bi bil volk sit in koza cela, torej skupno, s skupnimi močmi. Koliko dvojnih miklavževanj imamo po naših vaseh, koliko ideološko razcepljenih pevcev, ki očividno lahko zapojejo Prešernovo Zdravljico na dvojen način, pri tem pa kajpak pozabljajo na verze, ki jih v pesmi izustijo in ki govorijo prav v obratni smeri.
Besede »združevanje« naš vsakdanji zamejski slovarček ne premore. In kako smo pri vsem protislovni! Na vseh koncih in krajih se razpisujemo o raznih anketah, o številkah, ki jasno govore o demografskem upadanju in seveda o tem, kako naši razredi na slovenskih osnovnih
šolah izginjajo. Pa smo resnično ob tem zaskrbljeni in zaprepaščeni? Mislim, da gre vsak številčni opomin prerad mimo naših oči, ušes in, zakaj ne, tudi mimo naše vesti. Pri nas pač kraljuje razdvojenost, ki nas vodi že v take ¡komične viške, da se moramo javno kregati celo z raznimi pustnimi odbori.
Že davno od tega so naši predniki povsem točno doumeli pravilnost združevanja ¡sil: o tem priča bogata in tehtna dokumentacija vseh naših zadrug, ko so naši ljudje prav v zadružništvu videli veliko možnost samoobrambe lin zaščite. Po drugi strani pa je res tudi to, da že od nekdaj velja pregovor, ki pravi nekako takole: »Trije Slovenci —■ dva pevska zbora, dve politični stranki itd.«
Le kdaj bomo s takim početjem prenehali? Mogoče nikdar. Vendar se bomo prav gotovo, ko bo žal prepozno, kregali tudi ob tem, kdo je bil takrat proti takemu združevanju in Ikdo je bil za.
Nam pa zaenkrat ne preostaja drugega kot to, da še naprej hodimo na Jadranove tekme in da še naprej prenašamo ironične nasmeške naših vodilnih ljudi, ki znajo športni špektaikel vedno zviška ignorirati, pri tem pa pozabljajo na odgovor dvatisočih navdušencev: »Na tekmo grem, ker je to NAŠA ekipa.«
VLADIMIR KOS
Vprašanje iz filozofije
Človeško srce,
ki biješ, biješ in biješ
ponižno
za kri, ki je clih življenj,
čuteče polje ravnine, gorsko ozadje nagibov, pristan,
in dejanj morje, srce,
o,	srce, ki služiš
mislim, željam, odločitvam,
ker človek je duh zemlje,
povej mi,
Srce
Učlovečenega Božjega Sina —
Te ljubim, Usmiljenje?
Vest - Rešiteljica propadajočih
temeljnih vrednot VINKO OŠLAK
Tako daleč smo že od krščanskega slovarja, da moramo posebej poudariti, da nimamo v mislih časopisne ali radijske vesti ampak vest, odtisnjeno kakor monotipija v dušo vsakega človeka posebej. In da z vrednotami ne mislimo na valuto, vrednostne papirje ali zlatarske izdelke, ampak na tiste temeljne aksiome bivanja, brez katerih se naše življenje iz vzvišenega dramskega prizora sprevrže v nesmiselni bilijard.
Naslov našega premišljanja predpostavlja propadanje tega, čemur smo rekli, da je aksiom, da je temeljna informacija, ki vzdržuje in ureja naše življenje. Premislimo, ali osnovni moralni zakoni, kot so zakon resnice, pravice, svobode in harmonije, res propadajo! Ali propada tudi povzetek teh zakonov, vrhovni zakon stvarstva in človečnosti, ki je ljubezen?
Besedo »vrednota« je pri nas uvedel v filozofsko izražanje profesor France Veber. Zamenjala naj bi klasični pojem »najvišje dobro«, ki ga poznamo že iz antike, povzema pa ga tudi sv. Tomaž v znamenitem trojstvu: verum - bo-num - pulchrum (resnično - dobro - lepo). Vrednota je torej isto kot »dobro«. Najvišja ali temeljna vrednota je potemtakem isto kot »najvišje dobro«. Najvišje dobro pa ni sestavljeno, tako kot so sestavljene njemu podrejene dobrine. Najvišje dobro je torej enovito in nerazstavljivo. Če ga pa ni mogoče razstaviti, potem tudi ne more biti podvrženo razkroju. Reči smemo: najvišje dobro je bit, ki je ni mogoče pomanjšati, odtujiti, osvojiti ali razkrojiti. Je blago, ki ne more propasti; ki ga ne morejo požreti molji in rja, ki ga ne morejo ukrasti tatovi...
Pozneje bomo izvedeli, kak vzvišen pomen ima spoznanje o absolutni zavarovanosti najvišjega dobrega ali po naše, najvišje oz. najbolj temeljne vrednote, za vse naše življenje. Zdaj pa se najprej vprašajmo, kakšen pomen sploh ima za nas vrednost o tem pojmu? Kaj si lahko z njim pomagamo?
Rimski državnik in filozof Marcus Tullius Cicero je napisal o vprašanju, ki ga tukaj v neprimerno skromnejši moči in obsegu pretresamo, knjigo z naslovom: DE FINI-BUS BONORUM ET MALORUM, po naše: Največje dobro in največje zlo, ki je v prevodu dr. Frana Bradača in Toneta Ločnikarja izšla tudi v slovenščini. V tej imenitni knjigi pravi Cicero o pomenu tega razpravljanja takole:
»Naš Lucij potemtakem prav ravna, ko želi, da razpravljamo predvsem o najvišjem dobrem. Če je to dognano v filozofiji, potem je dognano vse. Če namreč pri drugih stvareh kaj prezremo ali česa ne vemo, škoda pri tem ni večja od vrednosti stvari, ki smo jo prezrli. Če pa ne vemo, kaj je največje dobro, potem tudi ne moremo vedeti, kako naj si uredimo življenje. Zmeda, ki izvira iz tega, je tako velika, da smo v negotovosti, v kateri pristan naj se zatečemo. Če pa spoznamo namen stvari in vemo, kaj je največje dobro in največje zlo, potem smo si našli tudi pravo življenjsko pot in spoznali smotrnost vseh dolžnosti«.
Navedek iz Cicera nam je pripomogel do novega enačaja. Najvišje dobro je v bistvu isto kot zadnji namen, zadnji smisel našega obstoja. Vprašanje o najvišjem dobrem je potemtakem tudi vprašanje o smislu, ki mora celovito in brez ostanka zaobjeti, opravičiti in pomiriti naše bivanje.
Vprašanje o smislu človeškega življenja In o smislu univerzuma, v katerem se to življenje odvija, so že velikokrat razveljavljali kot nesmiselno in lažno vprašanje. Tomaž Šalamun je to razveljavljanje v svoji zbirki Poker prignal do stavka, kot je tale:
»Ali ste že videli stol, ki bi tekal od kopalnice proti kuhinji in histerično spraševal, kaj bo z mojim posmrtnim življenjem?«
Vendar: luksus ironije si lahko privošči pesnik v kakem prelomnem času, ko se začne krhati kaka na silo vzpostavljena mitologija. Nam pa, ki se takega odkrhavanja raje ne bomo udeleževali, ker smo videli že vse preveč Molohov samodejno pasti po tleh, ostane vprašanje o smislu slejkoprej najbolj smiselno izmed vseh mogočih vprašanj. Če bi bilo človeško življenje samozadostno zaokroženo in dopolnjeno v sebi, bi nikomur ne moglo priti na misel, da bi iskal zunaj tega toplega kroga, med mrzlimi obrazi ozvezdij, še kako drugo bit, ki naj bi dajala naši biti poslednji smisel. Prav nagonska potreba po takem iskanju in vpraševanju, ki je močnejša od vsega, kar nas k čemerkoli žene, opredeljuje že tudi odgovor. Če smo bolj kot vodo in kruh, bolj kot spol in srečo, nagnani iskat smisel, potem ta smisel neovrgljivo je, saj je nagon tega iskanja našemu jazu bližji in zahtevnejši, kot nam je telo in kot so nam udje.
Morda se zdi taka razlaga pretirana. Kadar smo v dvomu, je najbolje, da se damo poučiti od koga, ki misli drugače kot mi. Odprimo brošuro marksističnega pisca Jožeta Štera: Morala za vskadanjo rabo, kjer bomo na 29. strani našli takšenle zagovor smisla:
»Da denar, bogastvo, ni največja sreča, ampak človečno delo, potrjuje tudi naslednji zanimiv poizkus (v kapitalizmu): za desetkratno plačo so izbrali prostovoljce; njihova naloga pa je bila delati majhne, a zelo natančne proizvode, pri čemer je bila pomembna kvaliteta in ne količina. Vsak dan so po opravljenem delu izdelke kolektivno pregledali in ocenili ter jih nato pred očmi njihovih ustvarjalcev uničili. In rezultat: nihče ni vzdržal več kot trideset dni«.
Kaj pa, če bi komurkoli izmed živečih zavrteli film, ki bi v nekaj minut skrčil dogajanje, ki traja v naravi sto ali tisoč let? Če bi vsakdo v vsej možni jasnosti videl, kako je z njim vred izničeno vse, kar je v življenju naredil; pa tudi vse, kar je naredilo človeštvo, ki mu je pripadal? Najbrž imamo vsi toliko pojmovne zmožnosti, da nam za kaj takega ni potrebna filmska projekcija. Vsi se lahko vživimo v resnico, da usoda naše civilizacije in kulture ne more
biti v osnovi nič drugačna kot je bila usoda keltske ali rimske dobe. Čez tisoč let ne bo ostal kamen na kamnu!
In kako to, da potem kljub temu že tisočletja vztrajamo pri delu in bojih, v trpljenju in dolgočasju, ko pa oni delavci iz poizkusa niso vzdržali več kot mesec? Lahko je posamezna dejanja oropati smisla. Ne moremo pa odvzeti smisla celoti našega bivanja. Vsakdo, vernik ali dvomljivec, v svojih globinah enako močno čutita, da je človeško življenje, vzeto v celoti, nedvomno smiselno. Kdor bi čutil drugače, bi se zrušil, spodsekan od meča ničnosti.
Zdaj se lahko povrnemo k našemu začetnemu vprašanju. Vprašanje, ki se je porodilo iz osuplosti nad tem, da se naša življenjska stavba na ravni osebe in na ravni občestva vse bolj ruši in pogreza, bomo po vsem tem, kar smo malo prej rekli, postavil! malo drugače. Rekli bomo: kaj je tisto, kar propada tako, kakor da bi propadala temeljna vrednota, kakor da bi propadalo najvišje dobro, kakor da bi propadal smisel? Upam, da smo dovolj jasno uvideli, da vrednota ali dobro ali smisel ne more propadati, ker je nekaj ravno toliko vredno, dobro in smiselno, kolikor je enovito, trajno in absolutno nad vsem, kar je sestavljeno, začasno in relativno.
Poglejmo na druga področja človeškega dela, kjer bomo morda našli ustrezno primerjavo za to, kar iščemo. Recimo takole: ali propadajo fizikalni zakoni, če se rušijo mostovi in hiše? Nikakor ne. Most se je zrušil zaradi tega, ker graditelj ni poznal ali pa ni upošteval teh zakonov. Prav zrušitev zaradi neznanja in neupoštevanja najbolj prepričljivo dokazuje, da zakoni še vedno veljajo.
Če na našem nebesu ne vidimo zvezd, ne pomeni, da bi se kozmos spremenil v nič. Le zrcalo na našem teleskopu je umazano in ni več zmožno odražati resnice zvezdnega neba...
In če v našem življenju vidimo, da se vedno bolj širi trpljenje; da je vedno več laži in vedno več grdobije, prav tako ne smemo misliti, da je Tomaževo trojstvo BONUM -VERUM - PULCHRUM nehalo veljati. Prav zaradi tega, ker ti vrhovni moralni in bivanjski zakoni še vedno v polni meri drže, se naši mostovi podirajo in se naše nebo za-temnjuje. Prav nenaden in boleč vzdig naše skodelice na kozmični tehtnici dokazuje, da so na nasprotni strani uteži še vedno prisotne in enako težke — in da smo le mi izgubili na svoji bivanjski in moralni teži.
Človek ne mara zakonitega in posledičnega sveta. Rad bi tak svet, na katerem bi most držal tudi z napačnim statičnim izračunom, kjer bi zvezde svetile tudi skozi blatno steklo. Človek bi rad čarobni svet.
Torej ne propadajo temeljne vrednote, kakor se marsikdaj v svoji malovrednosti bojimo, ampak propada naš organ, s katerim zaznavamo pomen in težo temeljnih vrednot. Temu organu, temu čutilu, ki zaznava in razpoznava resnico, pravico in dobroto, pravimo vest. V Filozofskem leksikonu dr. Janžekoviča je vest opredeljena takole:
»Vest je prirojena zmožnost presojati, kaj je nravno dobro, kaj slabo, kaj človeka plemeniti, kaj mu je v sramoto, kaj sme, ali celo mora storiti, česar ne sme«.
Seveda besede »prirojena« ne smemo razumeti, kakor da se nam je ta čut spontano razvil v naravnem boju za ohranitev. To bi bilo nesmiselno, saj je brezvestno bitje v fizičnem boju za obstoj pred onim z občutljivo vestjo v
izraziti prednosti. Vest nam je torej prirojena z namenom, ki daleč presega fizično preživetje. Vest, ki je na tem svetu kajkrat največji rizični faktor, če ne smemo izraziti v zavarovalniškem jeziku, je onkraj vidnega in začasnega oči-vidno faktor največje gotovosti in varnosti.
Vest pa ohranja svojo občutljivost samo, če jo voljno poslušamo in se v dejanjih po njej ravnamo. Tisti, ki mora zgodaj vstajati, si kupi budilko. Toda če bo le nekajkrat preležal njeno zvonjenje, je potem pri najboljši volji ne bo več slišal. Tako nekako je tudi z vestjo. Sama v sebi sicer še vedno zvoni svoj moralni alarm, vendar je ne slišimo več, če smo jo prej dostikrat prezrli, čeprav smo jo še razločno slišali.
Že na začetku smo rekli, da ima to, kar smo spoznali o razmerju med vrednoto in vestjo; da namreč ni podvržena propadanju vrednota ampak naš čut zanjo, naša vest; da je vrednota konstanta, vest pa spremenljivka, in ne narobe, kakor običajno mislimo, izreden pomen za našo duhovno in vsakdanjo življenjsko orientacijo.
Pomislimo, koliko bojev je bilo bojevanih za »obrambo vrednot«. Koliko verskih in ideoloških vojn smo zaplodili iz malovernega strahu, da bi utegnil kdo onečastiti in ogroziti vrednoto! Koliko vrednot smo izgubili iz našega duhovnega in življenjskega območja, ko smo se šli zanje bojevat drug proti drugemu, namesto da bi jih drug z drugim uresničevali. Koliko nesmiselnih vojska smo poslali na Jutrovo, da bi nam izpod saracenske oblasti oteli »Sveto mesto«, ko smo v lastnih prsih zidali grešni Babilon... Iluzija, da se je treba za kakršnokoli vrednoto bojevati, je izvor največjih grdobij in podivjanosti; kakor je na drugi strani zavest, da so vrednote v resnici nedotakljive in ne potrebujejo našega grotesknega meča, izvor največje človečnosti, ki se izraža v široki bratski strpnosti do drugih in drugačnih, ter v izpolnjevanju naročila delfskega oraklja: SPOZNAJ SAMEGA SEBE! Ko človek preiskuje svojo notranjost, izostruje svojo vest, postaja prizanesljivejši in dobrohotnejši do drugih, iz njega se vse bolj umika prenagljeni sodnik. Kup kamenja, s katerim je še malo prej hotel kamnati svojega bližnjega, bo uporabil za zidanje prijazne hiše, v kateri bo gostoljubno sprejemal ranjene popotnike tega krutega sveta.
Če kdajkoli, nam je danes, ko soodloča o naši usodi nekaj stikalnih gumbov, nadvse potrebno spoznanje, da nihče na svetu ne ogroža vrednot, ampak da je ogrožena zgolj naša volja k dobremu — in naša vest, ki bi naj to dobro spoznala. Spoznati moramo, da ni pomembno, pod katero oblastjo je božji grob, temveč le to, pod katero oblastjo je naše srce. Namesto da tarnamo, kako vrednote vse bolj izginjajo, se jih raje dejavno oprimimo.
Domišljati si, da so vrednote potrebne naše bojevite pomoči, pomeni toliko kot klatiti s prekljo po meglenicah. Usmeriti se moramo k notranjosti, v območje naše vesti. Vest pa se ne prebuja in ne ostri kar tako sama od sebe. Treba jo je kreditirati z dejanji, ki so po svoji naravi taka, kakor da jih je navdihnila že dodobra prebujena vest. Vsak motor je treba na neki način zagnati z močjo od zunaj, preden začne vleči sam. Motor vesti zaženemo tako, da brezpogojno uveljavljamo kriterij vrednote, ki jo imamo za najvišjo. Tako bo naše iskanje sklenjeno: uresničena vrednota bo postala rešiteljica propadajoče vesti...
staro in novo O NARAVI IN ČLOVEKU staro in
Igralcem golfa je že dolgo znano, da ima že rabljena in torej hrapava žogica večji domet kot popolnoma nova in gladka. Prav zaradi tega prihajajo danes žogice že iz tovarne umetno hrapave.
Na prvi pogled se zdi, da se pojav bije s splošnim čutom: hrapavost vendar povečuje trenje in trenje zmanjšuje hitrost in s tem domet žogice. Vse to je seveda res, je pa tudi le del resnice. Zrak leteči žogici zmanjšuje hitrost, se ji upira, še drugače kot z običajnim trenjem in ta drugi upor zračnega sredstva, ki je povezan z vrtinci, zna biti večji pri gladki kot pri hrapavi žogici.
Pravzaprav je tako: pri majhnih hitrostih prevladuje običajno trenje in takrat se žogici obnašata »normalno«, to pomeni gladka je hitrejša; pri velikih hitrostih pa prevladuje drugi upor in ta favorizira hrapavo žogico.
Zato se nikar preveč ne zanašajmo na tkim. »zdravi čut«!
* * *
Zakaj so rdeče krvničke tako zelo majhne (7 tisočink milimetra v premeru) ? Zakaj dojenčke tako zelo oblačimo? Zakaj se vsakokrat, ko nas zebe, zvijemo v klobčič?
Vprašanja se tičejo velikosti in oblik živih bitij in čeprav na videz zelo različna, premorejo skupen odgovor.
Predstavljajmo si kocko z robom 1 m. Njena prostornina znaša 1 m3, njena površina, sestavljena kot je iz šestih kvadratov, pa 6 m2.
Razrežimo kocko na 8 manjših, vendar enakih kock! Če vsako od njih primerjamo z začetno, ugotovimo, da se je njena prostornina 8 krat zmanjšala, njena površina pa samo 4 krat. Lahko zaključimo: majhna telesa imajo sorazmerno večjo površino kot velika, enako oblikovana telesa.
Pravzaprav ni v tem nič čudnega: ko smo veliko kocko razreza-
li.	se celotna prostornina ni nič spremenila, povečala pa se je površina, saj smo pri rezanju razgalili. sveže ploskve.
Vrnimo se k začetnim vprašanjem! Naloga rdečih krvničk je, da prenašajo kisik po telesu. Ker ga oddajajo skozi svoje površje, učinkoviteje opravljajo to svojo funkcijo, če jih je raje veliko število malih krvničk kot pa majhno število velikih.
Proizvajanje telesne toplote pri človeku (in toplokrvnih živalih)
je odvisno od njegove (njihove) prostornine. Skratka: večji možakar več poje. Pač pa izgublja človek toploto skozi kožo, pa naj si bo to neposredno ali posredno, s potenjem in izhlapevanjem potu. Dete ima v primerjavi z odraslim sorazmerno večjo površino, zato je pri njem izguba toplote učinkovitejša kot njeno proizvajanje. Izgubi. se zoperstavimo s povečano toplotno izolacijo —• z obleko.
Ko se zvijemo v klobčič, se naša prostornina seveda nič ne spremeni. Zmanjša pa se naša površina in. s tem toplotne izgube. Ko se poleti zleknemo na plaži, ravnamo ravno obratno. Takrat pač želimo čimveč toplote izgubiti.
Katerikoli otrok razlikuje med tigrom in levom. Še celo izkušen biolog pa bo težko ločil enega od drugega, če smo ju, preden smo mu živali pokazali, odrli.
To je dokaz, kako važna je v naravi zunanjščina, videz. Pa saj ne more biti drugače: vrsta živalskih osebkov od lastnih mladičev, zakonskega druga, pripadnika istega krdela in vrste do pripadnikov drugih vrst. plena, mora vedeti, s kom ima opravka.
Oddelek za staro glasbo gost DSI v Trstu
V torek, 6. aprila, so lahko obiskovalci DSI v Trstu doživeli nekoliko izjemen glasbeni večer. Predstavila se jim je namreč skupina mladih glasbenikov, ki se posveča izključno stari glasbi. Z besedo stara glasba označujemo navadno vso glasbo, ki je nastala pred razcvetom klasicizma in romantike, torej nekako pd gregorijanskega petja do baroka. Zakaj to zanimanje za staro glasbo, ki je v zadnjih desetletjih zajelo veliko število glasbenikov po vsem svetu? Ali ima stara glasba še kaj povedati modernemu človeku? Na podobna vprašanja je skušal na torkovem večeru odgovoriti prof. Miloš Pahor, ki skupaj s prof. Dino Slamo vodi oddelek. Iz njegovih besed je izhajalo, da nima ta povratek v preteklost pravzaprav ničesar
opraviti s kakim zapoznelim konserva-tivizmom, niti ni to filološka operacija. To je pravzaprav že popolna glasbena vzgoja, ki hoče mladega glasbenika vzgojiti izven ustaljenih kalupov romantičnega virtuozizma in sentimentalizma. V stari glasbi je tako mogoče odkrivati spodbude tudi za sodobnega duha, predvsem neko poduhovljenost, ki je tesno povezana z globoko ponotranjenostjo. Preveč smo vajeni samo romantične glasbe, kjer včasih iskanje neposrednega efekta, lepega zvoka, samodopadnega virtuozizma in neposrednega stika s poslušalcem oškoduje globine glasbenega izražanja.
Jasno je, da zahteva pravilen pristop do stare glasbe veliko strokovno pripravljenost. Gre za poseben na-
čin petja in igranja. Treba je tudi igrati na ustrezne instrumente, posebej primerne za izvajanje take glasbe. Tu je treba poudariti, da si člani oddelka nekatera taka glasbila sami izdelujejo. Predstavili so nam tako celo vrsto viol da gamba in da braccio, ki so si jih sami izdelali in na katerih sedaj igrajo. Mislim, da je vsaka beseda o zahtevnosti te obrti povsem odveč. Poleg viol smo na večeru slišali tudi vrsto najrazličnejših kljunastih flavt. Ni manjkal seveda clavi-cembalo, poslušali pa smo kratko skladbico tudi na klavikordu. Zraven instrumentalistov je nastopila tudi skupina pevcev s serijo zahtevnih pesmi renesančnih madrigalistov.
— M—
enanmtteiriiiiantenaiiiriteDiiiantenasiiriiteiriiian
Gostovanje belgijskega društva »Slomšek«
Mladi plesalci društva »Slomšek« iz Belgije
POIMENOVANJA
SLOVENSKIH ŠOL
Že nekaj let se skoraj vsako pomlad vrstijo na Tržaškem in Goriškem poimenovanja slovenskih šol po znamenitih slovenskih osebnostih. Tako je bilo tudi letos v maju: poimenovali so slovensko osnovno šolo v Barkovljah po F. S. Finžgarju; tisto v Mavhinjah po J. Murnu - Aleksandro-vu in ono v Domju po Mari Samsi. Zdaj, ko imamo šole in smo jih tudi poimenovali, bo treba poskrbeti, da ne bodo ostale prazne, saj je število u-čencev po nekaterih naših vaseh že tako padlo, da so nekatere šole v resni nevarnosti, da jih zaprejo, ali da v najboljšem primeru postanejo enoraz-rednice.
STATISTIČNI KOLEDAR
JUGOSLAVIJE
Sredi aprila so v Beogradu prepovedali razpečevanje Statističnega koledarja Jugoslavije za leto 1982, ker omenjena izdaja zveznega zavoda za statistiko vsebuje politični zemljevid SFRJ, na katerem ni označena socialistična republika Srbija, pa tudi ne meje njenega ozemlja, kar je vzbudilo velik odmev in vznemirjenje v javnosti.
V tednu po veliki noči sta so na Tržaškem in Goriškem mudila pevski zbor in folklorna skupina prosvetnega društva »Slomšek«, ki ju sestavljajo slovenski izseljenci v Belgiji. Skupini sta nastopili 14. aprila v Marijinem domu pri Sv. Ivanu v Trstu, 16. aprila
pa v Katoliškem domu v Gorici. O-bakrat sta navdušili občinstvo s programom slovenskih pesmi in ljudskih plesov. Rojaki iz Belgije so se pri nas ustavili cel teden in si ogledali naravne lepote in zanimivosti naših krajev.
Pevski zbor društva »Slomšek« med nastopom v Marijinem domu pri Sv. Ivanu
v Trstu
Predsednik ZCPZ Zorko Harej pozdravlja pevce mešanega zbora Slomšek iz Belgije. Na skrajni desni izseljenski duhovnik Vinko Žakelj
Nagrada iz Černetovega sklada
f ANTON PAVŠIČ
Na veliko soboto je v Gorici umrl v 95. letu starosti upokojeni šolski ravnatelj Anton Pavšič, doma iz Lok nad Kromberkom. Njegova stroka so bile naravoslovne vede in matematika, ki ju je dokončal na dunajski univerzi. Od leta 1947 do upokojitve leta 1956 je bil najprej profesor, nato pa ravnatelj na slovenski strokovni šoli v Gorici.
MRAKOV »PROCES« V MENGŠU
Medtem ko je tržaško Slovensko stalno gledališče odpovedalo že dO' govorjeno gostovanje v Ljubljani z Mrakovo tragedijo »Proces«, ki so jo z uspehom odigrali v številnih cerkvah na Tržaškem in Goriškem, po-roča ljubljanska Družina, da je isto delo naštudirala in kar trikrat izvajala v župnijski cerkvi v Mengšu tam-kajšnja mladina pod vodstvom režiserja Fajderja.
NAGRADNI NATEČAJ SKA
Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu razpisuje dvoje nagradnih natečajev. Prvi je literarni in zadnji rok za oddajo rokopisov je 31. oktobra. Drugi natečaj je za razprave in eseja iz problematike slovenskega ideološkega zdomstva. Zadnji rok oddaje je 31. decembra. Spise je treba poslati na naslov: Slovenska kulturna akcija, Ramón Falcón 4158, 1407 Buenos Aires, Argentina. Nagrade so 500, 300 in 200 ameriških dolarjev za vsak natečaj.
Župnik Franc Vončina blagoslavlja prapor p. d. Mačkolje ob njegovem razvitju preteklega 25.4.
Letošnjo nagrado iz Černetovega sklada so v ponedeljek, 5. aprila, na kratki svečanosti, ki je bila v Peterlinovi dvorani v Trstu, podelili Trinko-vemu koledarju ob tridesetletnici njegovega izhajanja. Nagrado je sprejel
f LOJZE ROZMAN Po dolgi bolezni je 3. maja letos umrl v Trstu dolgoletni župnik v Trebčah g. Lojze Rozman. Rodil se je leta 1911 v Šmihelu pri Postojni. Delal ie tiho, bil je izredno skromen, a plemenit, globoko veren in narodno zaveden.
sedanji urednik koledarja župnik Jožko Kragelj, ki se je ob koncu zahvalil za priznanje. Kratek oris Trinkove-ga koledarja v tridesetih letih izhajanja je za to slovesnost napisal prof. Pavle Merku.
ALOJZ REBULA
V ITALIJANŠČINI
Tržaški dnevnik II Piccolo je v torek, 20. aprila, v rubriki »Kaj pripravljajo pripovedniki naše dežele« v članku s fotografijo predstavil tržaškega pisatelja Alojza Rebulo in objavil odlomek iz njegovega zadnjega romana Zeleno izgnanstvo v prevodu Diomire Fabjan-Bajc. Napovedujejo, da bo v jeseni izšel pri založbi Bompiani prevod Rebulovega najdaljšega teksta »V Sibilinem vetru«. Pred dnevi pa je tržaški avtor podpisal pogodbo z založbo Jaca book za izdajo italijanskega prevoda knjige Smer nova zemlja.
SLOVENSKI KULTURNI KLUB
Slovenski kulturni klub je v aprilu pripravil sledeče večere: 16. aprila je predaval o energetski krizi inž. Franko Piščanc; 23. aprila je pripravil filmski večer inž. Marjan Jevnikar; 30. a-prila pa so svojim sovrstnikom poročali mladi, ki so se udeležili pomladanskega seminarja FUENS v Belgiji. Kulturni večeri SKK so vsak petek ob 19. uri.
Urednik župnik Jožko Kragelj se zahvaljuje za nagrado iz Černetovega sklada, ki so jo letos podelili Trinkovemu koledarju, ob 30-letnici izhajanja
Literarna nagrada »Vstajenje«
Nagrado Vstajenje za leto 1981 je komisija, ki jo sestavljajo prof. Z. Harej, M. Jevnikar, dr. Anton Kacin, prof. Zora Tavčar in Ljubka Šorli, podelila tržaški pesnici in pisateljici Bruni Pertot za njeno dosedanje pesniško in prozno delo, posebej pa še za knjigo črtic »Dokler marelice zorijo«, ki je izšla lani pri Mohorjevi
»MIRIJADE«
Pred kratkim je izšla v samozaložbi tretja knjiga tržaške avtorice Marije Mislej z naslovom »Mirijade«. Gre za zbirko 44 osebno obarvanih in občutenih črtic.
MLADINSKI ZBOR
GLASBENE MATICE
Mladinski zbor Glasbene matice v Trstu, ki ga vodi Stojan Kuret, je na »Evropes Musikfestivalu« v Belgiji v hudi konkurenci številnih zborov zasedel v svoji kategoriji prvo mesto.
f METOD MIKUŽ
V začetku aprila je v Ljubljani umrl upokojeni univerzitetni profesor dr. Metod Mikuž. Star je bil 72 let. Bil je najprej duhovnik, leta 1942 je odšel v partizane, po vojni pa je zapustil duhovniški poklic in leta 1956 postal redni profesor zgodovine NOB na filozofski fakulteti ljubljanske univerze.
družbi v Gorici. Nagrado, za katero je dala denar na razpolago Hranilnica in posojilnica na Opčinah, so svečano podelili v Peterlinovi dvorani v Trstu preteklega 19. aprila. O pesniškem in proznem delu nagrajenko je obširno spregovoril Zorko Harej, odlomke iz njenih del pa je prebrala Matejka Maver.
SLOVENEC — AMERIŠKI ŠKOF
Sredi aprila je papež Janez Pavel II. imenoval za pomožnega škofa v Clevelandu v ZDA slovenskega duhovnika Edvarda Pevca. Pevec je sin slovenskih izseljencev, rodil se je v Clevelandu 16. aprila 1925, vendar odlično obvlada slovenščino in se prišteva k Slovencem,-
GORIŠKO JURJEVANJE
Vsakoletni skavtski praznik, ko stopajo v organizacijo novi člani, »jurje-vanje«, so imeli letos kot prvi gori-ški skavti in skavtinje. Že 30. aprila popoldne so imeli svoj program v Doberdobu in okolici, saj jih je veliko tudi prespalo pod šotori. Prvega maja pa so imeli obrede obljub v .Jam-Ijah. Med 260 udeleženci jih je kar nad devetdeset obljubilo: dobra polovica je bila volčičev in veveric, ki so iz veje najmlajših prestopili v srednjo starostno vejo skavtske organizacije, ostali pa so bili novi.
KULTURNI VEČERI DSI
V Peterlinovi dvorani v Donizettijevi ulici se je tudi aprila zvrstila cela vrsta zanimivih in lepo obiskanih ponedeljkovih večerov. Prvi ponedeljek v mescu je bil posvečen skladu Dušana Černeta; 19. aprila pa ie bila svečana podelitev nagrade Vstajenje tržaški pesnici Bruni Pertot; o obeh prireditvah poročamo posebej. 26. a-prila je bila okrogla miza o Benečiji v vojnih letih 1943-1945, ki sta jo vodila prof. Marino Oualizza in Pavel Petričič. Prvi ponedeljek v maju je DSI posvetilo večer spominu pred desetimi leti umrlega Otona Muhra, profesorja latinščine in grščine na slovenskih višjih srednjih šolah v Trstu in Gorici. O njem so spregovorili Saša Martelanc, Alojz Rebula in Vinko Beličič.
SREČANJA TRŽAŠKIH
IN GORIŠKIH SKAVTOV
Slovenska zamejska skavtska organizacija, ki povezuje skavte in skavtinje na Tržaškem in Goriškem, je vse od ustanovitve živa stvarnost, ne le uradna zveza. Med drugim dejansko zbližuje našo mladino v obeh pokrajinah. To se je ponovno pokazalo na dveh lepih, dobro pripravljenih in obiskanih pobudah. Dne 28. marca ie bilo na stadionu »1. maj« v Trstu športno srečanje za srednje stare člane in članice iz obeh pokrajin. V različnih panogah se je pomerilo 250 udeležencev, ki so imeli ob začetku tudi sv. mašo.
Najmlajši člani in članice s Tržaškega in Goriške pa so se zbrali na športnem srečanju na gmajni pri Bazovici dne 25. aprila. Udeležencev je bilo okoli 150. Tudi to srečanje ni bilo posvečeno zgolj telesni sprostitvi. Na prostem so imeli volčiči in veverice tudi sv. mašo; na dan, ki je v Italiji posvečen spominu padlih za svobodo, pa so se poklonili spominu bazoviških junakov na kraju, kjer so bili ustreljeni.
NAŠE PEVKE
NAGRAJENE V MARIBORU
Ženski zbor Igo Gruden je pod vodstvom Matjaža Ščeka nastopil na slovenskem festivalu zborovske glasbe NAŠA PESEM 82 v Mariboru in bil nagrajen s priznanjem, ki dokazuje njegovo stalno rast.
Podelitev literarne nagrade Vstajenje: govori prof. Martin Jevnikar
Zamejsko in zdomska literatura
MARTIN JEVNIKAR	------------------------------
Venceslav Sejavec: Grmada - kres
Goriški pesnik Štefan Tonkli je leta 1981 izdal novo pesniško zbirko v samozaložbi —■ kakor vse prejšnje — pod psevdonimom Venceslav Sejavec in z naslovom Grmada-kres (kres je treba brati od spodaj navzgor). Knjižico 35 strani je natisnila Grafica Goriziana.
Zbirka je že enajsta (o prejšnjih glej Ml. 1976, 1977-80) in kakor zadnje tri obsega večinoma starejše pesmi več ali manj priložnostne vsebine. Pesniških naslovov je 19, pesmi pa 25.
Zbirko odpira Gramada kres..., ki jo je Zorko Harej uglasbil za moški zbor Fantje izpod Grmade. Grmadin kres je prebudil fante, da so premagali sovražnika, zdaj je grmadin kres spet vzžarel: »zdaj pesem je in src odmev«, poje pa jo »slovenski sin«. V štirih pesmih poje o soški fronti med prvo svetovno vojno, ko je Soča tekla v potokih krvi, Marijina cerkev na Skalnici ali Sv. Gori je bila porušena, toda v novo cerkev se je Marija begunka spet vrnila med Goričane.
V ciklu Izidorju Zavadlavu poje v osmih pesmih o Izi-
dorju Zavadlavu, o katerem piše v opombi, da je bil župnik «na Gorenjem polju v Soški dolini, ki so ga komunisti umorili na samotni poti, ko se je vračal domov z Marijinega Celja nad Kanalom 15. septembra 1946«. Pred vojno je delal v Anhovem, kjer je bilo vse sivo, vse cement, sivkast dim je legal tudi na ljudi, župnik pa je dvigal njihove duše »v svet skrivnosti«. Med vojno je trpel zaradi grozot, vdal pa se je v božjo voljo: »Zate bom živel In umrl«.
Izrazito poučna je pesem Ljubi vse, prigodnici sta Msgr. Antonu Rutarju ob železni maši 1910-1980 in Novomašniku 1980. Daljša pesem Postonjska jama, v kateri opeva naravne lepote in človeško ribico, ki je »v vsem čaru — slepa«. Človek bi moral skrbno čuvati božje stvarstvo. Nekatere pesmi so podobne molitvam in prošnjam, da bi znal vdano prenašati trpljenje, da bi postala bolečina zanj »najskladnejša čaša vina«.
Zbirka ne prinaša novih spoznanj, vendar je napisana toplo in prizadeto, misli so plemenite, podane v realističnem jeziku.
Ivanka Jermol Zavadlav: To usoda je hotela
Pred nedavnim je prišla iz Štandreža pri Gorici lična pesniška zbirka, razmnožena na ciklostil, s tiskano naslovno stranjo in ovitkom in z naslovom Ivanka Jermol Zavadlav To usoda je hotela, Štandrež 1976- 1980. Strani je 48, vseh pesmi pa 45.
Na Goriškem ime Ivanke Zavadlav v kulturnem življenju ni novo, saj je redna sodelavka domačega štandreške-ga zvona, ki ga izdaja Slovensko prosvetno društvo Štan-drež od januarja 1970. Zavadlavova se je oglasila že v prvi številki z dvema pesmima, pozneje jih je priobčila še celo vrsto. Enako sodeluje že vrsto let v mladinskem Pastirčku, ki je začel izhajati 1946 v Gorici, se preselil v Trst in pred nekaj leti spet vrnil v Gorico.
V pesništvu je Zavadlavova samouk, saj se lahko pisanju posveča le v času, ki ji ga dopuščata gospodinjstvo in delo na polju. Z branjem se je sama tako izobrazila in izpopolnila, da ji verzi gladko tečejo in ie tudi njen pesniški izraz bogat. Ker se je učila pri naših klasikih, zelo pazi na obliko, ritem in rimo, važna pa je zanjo tudi vsebina. Pesmi je za zbirko temeljito izboljšala, dodelala, včasih skrčila.
Za uvod v zbirko je postavila naslednje verze: »Pesem moja, / skromna si, / a občutena / pa ne toži, / tudi taka / boš živela, / kotiček / svoj imela.« Tudi v naslednji Moje punčke — pesmi izjavlja, da so njene pesmi preproste, toda polne vrednot. Pove pa tudi, zakaj poje, kaj so zanjo pesmi:
»tolažba ste, uteha, ob vas mi stvarnost neha.
Pot ste v žive sanje, kjer ni skrbi vsakdanje, kjer moje je življenje: po pesmi hrepenenje«.
Pesmi so njena srčna potreba, vanje se zateka pred težavami življenja, ki je bilo z njo zelo neusmiljeno. V njih se izpoveduje, zateka v lepši svet, v svet poezije, po katerem hrepeni.
Na prvem mestu so izpovedne pesmi, globoke in pretresljive, saj ji je usoda zarezala globoke rane, »do smrti mi duša je strta«, ko pa zapojejo slavčki, se ji počasi rane celijo: »Vsi upi mi spet zagorijo«. Poslavlja se od matere in jo prosi odpuščanja, »da bo lepši nate mi spomin ostal«. V tujem kraju si je ustvarila nov dom, v mislih pa se vedno vrača nazaj in k prijateljicam. Njen rojstni kraj je idilično lep, v jasni noči obuja spomine nanj:
»Z gorenjepoljskega zvonika ubrano zadone zvonovi, z Jelenka zašume vetrovi...
Spet v soncu vstaja tvoja slika«.
V Domači vasi opeva lepoto vasi in izraža željo, da bi ohranila v nas lepe navade in narodno zavednost. Boli jo, da je vzela zima ptičku družico in srnici mater, vendar ne more pomagati, treba se je vdati, češ »to usoda je hotela«. Skrbi jo, kaj bo s svetom:
»Hudobija se razcveta, egoizem nas pesti.
Kaj naj človek si obeta, če resnice se boji?«
Skrbi jo, kam vodi razvoj, »napredek prodirno staro spodbija«, »spreminja se s časom šega, navada«, umori in ropi so »rana boleča«. Sin je bil podoben bohotnemu cvetu: »V vrtu krasni cvet je ovenel; sin v poslednjem domu zdaj prebiva, se molitev moja v up preliva: v vrtu večnosti bo spet vzcvetel«.
Ker živi pesnica sredi narave, ji je ta blizu, opazuje cvetlice in drevesa, spreminjanje letnih časov, predvsem pa občuti razlaščevanje kmečke zemlje. Spomladi si kmet urno zaviha rokave in odhiti na delo:
»Srce za zemljo mu je vneto, nad njo mu hrbet se krivi, vse kmečko delo mu je sveto, v kmetijo vlaga vse moči«.
Toda lepo štandreško polje so razlastili za nove hiše, ceste, tovarne in to je kmeta strlo:
»Vse njive razorane, vse gosto posejane — s koruzo, žitom? Ne!
Tam rastejo moderne hiše, zdaj kmet solze si briše...
Upira tožen v to pogled, nekdaj vesel, zdaj strti kmet«.
Na tistih njivah pa, ki so ostale, žanjejo stroji in lajšajo kmetu življenje, odpravljajo pa stare navade in tudi za Boga Tii-več časa.
Dve pesmi je posvetila češnjam, ki spremenijo go-riško okolico v snežno belino, zrele pa so »dragulji rdeči«.
Tretji ciklus so nabožne pesmi, predvsem božične in Miklavževe. V njih je preprosta, iskrena, navezana na izročilo, večkrat se ji pesem izteče v prošnjo ali molitev. Tako prosi Sveto družino:
»Družina sveta nazareška, žarek sreče pošlji svoj!
Vere svete živ studenec naj družinam zgled bo tvoj!«
Sveti križ naj bo vsem luč in pesnica prosi posebno za tistega, »ki v temi zmote blodi, / seje svetu rane žgoče«. Zvezda nad hlevčkom naj bo svetilnik vsem in jih vodi »v zavetje pristana, / do vere luči«.
V	drugem delu je 16 pesmi pod skupnim naslovom Tončkove dogodivščine in njegove sanje. V njih je ustvarila prikupnega fantka Tončka, ki je poln življenja, radovednosti, včasih razposajen in razigran, vendar nikoli hudoben. Pesmi so polne igrivosti, Zavadlavova je znala zajeti pravi metrum in ton, otrokovo zanimanje <in ravnanje. Tako lovi Tonček veter, nagaja noni, hodi v šolo, se podi za metuljem in potepta vrtne gredice, sreča kosmatinca, nagaja petelinu, da ga okljuva, obdari ga Miklavž, na vseh mrtvih dan gre na pokopališče in moli za rajne. V sanjah hodi po luni, zgrabil ga je kit za nogo, namočil dež, ko je šel na piknik, med smučanjem je padel v prepad in preganjajo ga petice.
Tako je knjiga mnogovrstna’, snovno bogata in raznolika. Čutiti je, kako se Zavadlavova mora izpovedovati, zajemati iz sebe, ker je njena notranjost tako bogata, da hoče na dan. Občutljiva pa je tudi za razmere okrog sebe in lepoto narave. Zato so pesmi doživete 'in tople, podane v realističnem jeziku in ustaljeni obliki. Vendar pa uporablja vrsto lepih primer in pesniških figur.
V	knjigi sta sliki Anhovega in Štandreža.
namteMantenaonteMantenaorteinacin
LIBERO POLOJAZ — 70-letnik
Znani tržaški trgovec in gospodarstvenik Libero Polojaz je 28. aprila stopil v sedemdeseto leto. Jubilant je v tržaških gospodarskih krogih zelo znana in spoštovana osebnost, cenijo ga pa tudi vsi tisti Slovenci, ki so kdaj spoznali njegovo širokogrudnost, ko je šlo za najrazličnejše naše kulturne potrebe. Gospod Polojaz je predsednik upravnega sveta Tržaške kreditne banke.
f SREČKO REJC
6.	maja so v Gorici pokopali dolgoletnega župnika v Nabrežini g. Srečka Rejca. Bil je doma Iz Idrije, kjer se je rodil leta 1904. Leta 1934 so ga fašistične oblasti za pet let konflnl-rale v notranjost Italije. Leta 1940 so
ga ponovno obsodili, internirali in nato mučili. Po koncu vojne je od leta 1945 do upokojitve upravljal župnijo sv. Roka v Nabrežini. Pokojni je bil živa priča trpljenja slovenske duhovščine pod fašizmom.
SLOVENEC PREDSEDNIK FUENS
Federalistična unija evropskih narodnostnih skupnosti ima prvič v svoji zgodovini (ustanovljena je bila leta 1949) slovenskega predsednika, predstavnika Narodnega sveta koroških Slovencev in ravnatelja državne gimnazije za Slovence dr. Reginalda Vospernika, ki je bil več let eden izmed podpredsednikov FUENS. Vospernik je bil izvoljen na kongresu v Strass-burgu, ki je bil od 26. do 28. aprila.
Že prej, v tednu pred Veliko nočjo, je bil v nemško govorečem predelu Belgije vsakoletni seminar mladinske komisije FUENS, ki se ga je udeležilo tudi zastopstvo Slovencev tako iz Italije kot iz Avstrije (včlanjeni sta Mladinska sekcija Slovenske skupnosti in Koroška dijaška zveza). Namesto podpredsednika iz vrst SSk, ki ni več kandidiral, je zdaj zastopana Koroška s podpredsednikom Francem VVakounigom.
DRUŠTVO
SLOVENSKIH ZDRAVNIKOV
Sredi aprila je bil v Trstu ustanovni občni zbor Društva slovenskih zdravnikov v Italiji. Njegov prvi predsednik je postal dr. Rafko Dolhar.
ene©©eiri]eocene©oeiii]@ocene©(S@in)eocene
IVO JEVNIKAR
Zemljevid evropskih manjšin in narodov
Medmanjšinska zveza Federalistična unija evropskih narodnostnih skupnosti (FUENS) je imela že pred kakimi desetimi leti v načrtu, da pripravi poseben evropski jezikovni atlas, tako kot je že prej omogočila izid znanega priročnika o evropskih manjšinah (Handbuch der europäischen Volksgruppen, Dunaj 1970, ki ga je uredil Manfred Straka). To bi bilo novo, učinkovito sredstvo za spoznavanje manjšinske stvarnosti. Maja 1976 pa je moralo vodstvo FUENS vzeti na znanje, da -načrt ni izvedljiv, zato se je odločilo za manjši atlas, pri katerem naj bi sodelovala strokovnjaka
T.	Veiter in R. Grulich. Marca 1977 je bil izdelan prvi poskusni primerek. Sklenjeno je bilo, da se izda zemljevid evropskih manjšin, po dve strani v dvobarvnem ali tribarvnem tisku pa naj bi bili posvečeni vsaki manjšini, tako da bi bile na podrobnih zemljevidih označene tudi za manjšino pomembne točke (šole, društva, cerkve ipd.). Za koordinatorja naj bi bil Grulich, vsaka včlanjena manjšina pa naj bi imenovala strokovnjaka, ki bi sodeloval pri podvigu.
Tudi pri tem načrtu se je nekaj očitno zataknilo, saj dolgo ni bilo nič slišati. Leta 1979 pa je v Gradcu izšla Karta evropskih narodov in jezikov s posebnim ozirom na narodnostne skupnosti, ki nosi na več mestih oznako, da ¡o je s sodelovanjem Federalistične unije evropskih narodnostnih skupnosti izdelal Manfred Straka (Manfred Straka, Karte der Völker und Sprachen Europeas unter besonderer Berücksichtigung der Volksgruppen, Akademische Druck-u. Verlagsanstalt, Auersperggasse 12, 8011 Graz, 1979, cena 345 šilingov).
Gre za večbarvni zemljevid Evrope v velikosti 85 cm x 65 cm. Na njem ima podlaga le najnujnejše podatke: državne meje, nekaj mest in rek. Barvno pa so prikazani različni narodi, jeziki, manjšine oz. mešana področja. Zraven je še 16 strani dolga brošura. V njej avtor tolmači najprej pojme, kot so narod, etnija, manjšina. Pri tem opozarja na klasifikacijske težave. Pravi na primer, da so izkušnje z nacizmom jasno začrtale ločnico med skupnostmi, ki sodijo v nemški kulturni in jezikovni prostor, ne spadajo pa v nemški narod, ali pa tega vsaj ne čutijo. To je vprašanje znanega odnosa med Avstrijci in Nemci, med Nemci in manjšinami v Belgiji in Franciji itd. Po Strakovem mnenju pa obstaja tudi nasprotni primer: ne torej več narodov z istim jezikom, temveč isti narod z različnimi jeziki ali močno različnimi narečji. Pri tem navaja Okcitance, ki jih ima za Francoze ravno toliko, kolikor ima Piemon-teze za Italijane. Vendar je taka opredelitev Okcitancev zelo sporna.
Avtor v brošurici dalje navaja pregled in razporeditev evropskih narodov, ki jih našteje 63 (nadaljnji štirje se slučajno znajdejo na zemljevidu, ki pač prikazuje tudi del Male Azije in Severne Afrike). Pri tem gre od evropskih staronaseljencev (Baski) preko indoevropskih jezikovnih
skupin (Kelti, Romani, Germani, Slovani, baltski skupini, Albanci, Grki) do kavkaških, ugrofinskih in drugih skupin. Sledi še statistični pregled številčnosti narodov in jezikov, nato navajanje bibliografije in svetovalcev (v bibliografiji je naveden tudi zemljevid manjšin v Italiji, ki ga je izdal v nekem italijanskem tedniku leta 1978 prof. Samo Pahor: avtor pa se med drugim zahvaljuje tržaškemu profesorju Maksu Šahu, ki pa — po lastni izjavi — ni bil povabljen k temeljitemu sodelovanju).
Zemljevid in brošura sta nekoliko razočarala, saj ne dajeta take slike manjšin, kot se je v načrtih FUENS prvotno obetalo, ko bi bila vsaka manjšina podrobno obdelana. Istočasno pa je treba povedati, da zgoraj opisano težko rojevanje zemljevida priča, da gre za zelo težavno, pionirsko delo. Sam avtor omenja, da razen moskovskega Atlasa narodov mira iz leta 1964 po vojni ni izšlo nobeno podobno delo. Zato zasluži Straka priznanje.
Ravno težavnost dela pa bi zahtevala od njega precej več previdnosti. Ko se danes govori o jezikih, narodih, jezikovnih skupinah, se je treba zavedati, da gre za občutljive, velikokrat sporne opredelitve, ki bi jih bilo treba v znanstvenem delu opreti na temeljito prikazane vire, da se lahko še vsakdo poglobi v vprašanja in si izdela o njih vsestransko sliko. Še najbolj je to razvidno pri statističnih podatkih, ki jih avtor nikjer ne utemeljuje! O narodnih manjšinah in narodih brez države imamo danes na razpolago vrsto priročnikov (tja do samosvojega pregleda narodov v knjižici rajnega F. Fontana Ethnisme) in posebnih razprav, številčno stanje delno prikazujeta tako knjižica Nationale Minderheiten in Europa R. Grulicha in P. Pulteja kot znana študija o pravicah oseb, ki pripadajo etničnim, verskim in jezikovnim manjšinam, ki jo je pripravil F. Ca-potorti za Podkomisijo za boj proti diskriminacijam in za zaščito manjšin pri OZN. Nujno bi bilo, da bi svoje podatke Manfred Straka podprl z viri, po možnosti tudi nasprotujočimi si viri, ki so na tem področju največkrat prisotni.
Kako pride avtor do podatka, da je Slovencev v Italiji 53.000? Da jih je v Jugoslaviji 1.933.000, na Koroškem pa 17.014 (str. 14), ko pa nekaj strani prej trdi, da je število koroških Slovencev težko določljivo in da govorijo slovenski viri o 80.000- 100.000 koroških Slovencih, avstrijski pa tudi o manj kot 10.000?
Giede Slovencev je treba še povedati, da avtor sploh ne pozna Slovencev na madžarskem državnem ozemlju in manjše skupnosti na avstrijskem Štajerskem. Čeprav v brošuri omenja med Slovenci pod Italijo tudi tržaške Slovence, ima na zemljevidu celotno tržaško ozemlje barvo italijanske skupnosti. Podobnih primerov bi se dalo najti še več: Makedoncev znotraj bolgarskih mej ne najdemo, Gradiščanski Hrvati nimajo označenih delcev na Češkem in na Madžarskem. Zaman iščemo na zemljevidu tudi Italijane in Madžare v SRS.
Agencija za pomirjenje živcev
TELEVIZIJSKA ZNAČKA ČUKA
ČUK je uvedel značko za najkvalitetnejše televizijske nastope Slovencev v zamejstvu.
Nagrajenec letošnje pomladi: Bogo Samsa.
Utemeljitev: ker je na okrogli mizi na koprski televiziji — TV Koper-Capodistria — s svojo bleščečo italijanščino in s svojim kulturnim prijemom ugledno zastopal tržaške Slovence v očeh njihovih italijanskih someščanov.
Opis značke: Špacalova kraška žbnnca, okrog nje pa dvojezičen napis: »ME NE FREGO — KORAJŽA VELJA«.
SLOVENSKI STARŠI, POZOR!
Otroci so pri vas že redki gostje. A zato jim tudi dajete čedalje redkejša imena. Ker v slovenščini — pa tudi v drugih slovanskih jezikih — ni dovolj osebnih imen, ki bi ustrezala imenitnosti vaših malčkov, in da bi vam v bodoče ne bi bilo treba preveč iskati, Vam ČUK prilaga se-znamček imen, med katerimi boste gotovo našli katero, ki bo ustrezalo vašemu okusu.
FANTKI	PUNČKE
Folklando	Malvina
Renaultek	Miramara
Gecovinko	Melonka
Suzukec	Melancana
Berlinguerček	Almiranta
Progrešček	Jaruzelka
Kavasačko	Gilerka
Craxinko	Oberdana
Deandrejček	Belmonda
Naftko	Šrilanka
Kongresko	Bandaranajka
Dolarin	Kopejka
Atomko	Nevtronka
Interinko
Programček
Resolucij
Mobutko
Revolučko
Milanosa
Federacija
Akcija
Mitteranda
Standarda
GLOBALNI ZAKON
Po predložitvi številnih zakonskih predlogov za zaščito slovenske manjšine, se je nazadnje zbudila še KD. No, in prav v pustnih dneh so v Rimu začeli razpravljati. In kako so začeli in s katerim osnutkom? Najprej so vzeli v roke škarje in vse predloge in jih razrezali po posameznih členih. Nato so vse zmešali in s kupa vzeli le 21 členov, ki naj predstavljajo bodoči zaščitni zakon. Vse ostalo pa so zažgali in merodajni možje so se s pepelom potrosili po temenih, rekoč: »Vse sam pepel in pepel bo ostal!« Nato so takoj začeli z razpravo in sprejeli prve člene:
Čl. 1 — Slovenski manjšini v Italiji se priznava pravica, da se sme še naprej boriti za svoje pravice do končne zmage.
Čl. 2 — Vse slovenske ustanove vseh vrst smejo podeljevati zaslužnim Slovencem, na kateremkoli področju, najrazličnejša odličja, vključno z naslovi, ki so bili že nekoč v rabi, kot so: dvorni svetnik, plemeniti iz Samatorce, Botača itd. Najvišji cerkveni dostojanstveniki pa smejo zopet prevzeti naslov knezov svetega rimskega cesarstva.
Čl. 3 —- Ponovno se uvedejo krajevni in deželni prazniki, ki so prišli iz navade. Prav tako se vzpostavijo kot praznični in dela prosti dnevi krajevni, pokrajinski in deželni patroni ali zaščitniki.
Čl. 4 — Ker kaže zadnje ljudsko štetje očiten padec števila Slovencev zaradi razporok, splava in asimilacije, se prizna vsem, ki se bodo izjavili, da so Slovenci, oprostitev dedne nasledstvene takse ali davka ob podedovanju nepremičnin.
Čl. 5 — Po slovenskih naseljih, kjer so že postavili razne športne objekte, smejo nastopajoči govoriti tudi slovensko, čeprav je v športnih ekipah vključen tudi le en sam tujec — Italijan.
Do tod ni bilo težav. Ovire pa so nastopile že pri
5.	členu, ko je bilo treba določiti, za katere pokrajine naj veljajo gornji členi. Komisija se je razšla s sklepom, da se zopet sestane, brž ko bo kakšna skupina predložila svoj zaščitni načrt za rešitev slovenstva.
Društvo slovenskih izobražencev napoveduje 17. študijske dneve
DRAGA '82
ki bodo ob koncu prvega septembrskega tedna od 3. do 5. v mesecu. Organizatorji so dokončno osvojili lani preizkušeno uvodno petkovo predavanje, kar pomeni, da bomo tudi letos imeli štiri referate, ki bodo uglašeni na aktualne teme življenjske prakse in filozofsko-kulturna in politična vprašanja. Probleme slovenske manjšinske stvarnosti in splošnejša vprašanja bodo obravnavali ugledni strokovnjaki.
V pripravi je bilten letošnje DRAGE, ki bo izšel junija in bo prinesel podroben program, v tisku pa je že zbornik DRAGA 81 z lanskimi referati in zapisom diskusije.
DRAGA 82 se bo začela v petek, 3. septembra, v kasnih popoldanskih urah na sedežu DSI v ulici Donizetti 3 v Trstu, otvoritev bo v soboto, 4. septembra popoldne na vrtu Finžgarjevega doma na Opčinah, sledilo bo drugo predavanje, tretje in četrto predavanje pa bosta na sporedu v nedeljo, 5. septembra.
pismaposmo
OB ODHODU DR. MIKUŽA
Ne bom rekel žal besede o pokojnem bivšem duhovniku dr. Metodu Mikužu: večni sodnik naj mu bo milostljiv, kakor naj bo nam vsem. Samo nekaj bom pripomnil k članku, ki sem ga bral v ljubljanskem DELU. Namreč k trditvi, da je bil dr. Metod Mikuž v svojem seminarju — učil je namreč zgodovino na ljubljanski univerzi — svojim učencem »učitelj življenjske modrosti«.
Ne! Človek, ki zataji nazor, za katerega se je svobodno odločil, je lahko tudi dober človek in dober profesor, a nikakor ne more biti učitelj življenjske modrosti.
L. V.
RESNICA IN DEMAGOGIJA
Prisostvoval sem letošnji podelitvi nagrade VSTAJENJE, ki jo je zasluženo prejela pesnica in pisateljica Bruna Pertot v klubu Slovenskih izobražencev v Trstu. Presunile so me besede, ki jih je po prejemu nagrade spregovorila slavljenka. Rekla je namreč več ali manj dobesedno: »Na to svojo knjigo (DOKLER MARELICE ZORIJO, op. ur.) gledam kot na dokument, ob katerem bo mogoče nekoč reči: Knjiga Iz časa, ko se je v Bar-kovljah (avtorica je Barkovljanka, op. ur.) še govorilo slovensko ...» Kakšna žalost v teh besedah! In vendar moram g. Pertotovi zanje čestitati, ker so besede resnice. Edina slovenska zamejska resnica je namreč ta! Ne pa demagogija tipa: BORILI SE BOMO, NE BOMO SE UKLONILI, ZAHTEVA-
MO itd. Resnica je samo ta, da se slovenstvo na Tržaškem naglo pogreza, hitreje kot pod fašizmom, kljub bombastičnim naslovom Primorskega dnevnika, večjezičnim jurišem Partizanskega pevskega zbora, avtobusom gledalcev Slovenskega gledališča s Koprskega Itd.
G.	V.
RECIMO BOBU BOB
V	reviji TEORIJA IN PRAKSA, str. 1496, je Janko Prunk napisal sestavek o Edvardu Kocbeku. Proti koncu pravi: »Zgodovina bo šele prinesla ob-jektivnejši odgovor na to, ali je vodilna družbena sila KPS tedaj res morala zavrniti kritično soočanje s Kocbekovimi pogledi, ali pa bi bilo za slovensko družbo bolje, da bi se soočanje in dialog nadaljevala. Izid Kocbekovih novel Strah in pogum ... je bil nekaterim družbenim predstavnikom dobrodošel povod za napad nanj ...«
No, glede onega odgovora menda res ne bo treba čakati sodbe zgodovine. Namesto zamegljevalne množine »družbeni predstavniki« pa bo na mestu stvarna ednina: Edvard Kardelj. (Mene je Edvard Kardelj sovražil,« je bila ena zadnjih besed, ki jih je Edvard Kocbek izrekel nekemu svojemu znancu).
P. š.
CHOPINOVI TONI
NA 9. KONGRESU
SLOVENSKIH KOMUNISTOV?
V	tržaškem dnevniku IL PICCOLO sem prebral nekaj reportaž, ki jih je Sergio Canciani napisal z 9. kongresa Zveze komunistov Slovenije v Ljubljani. Canciani zna pero zasukati z eleganco. Obenem pa zna tudi nekaj dru-
gega: ljubeznivo voditi za nos bralca, ki je o situaciji v Ljubljani pač Informiran, kolikor ga more informirati slovenskim razmeram popolnoma odtujeni IL PICCOLO.
S slovenskim bralcem tega lista pa je drugače: čisto jasno zaznava na nosu neki dotik.
In tako sem v Cancianijevih reportažah naletel na obrate, kjer mi je ob njegovi eleganci šlo na smeh.
Na primer ob oznaki že priletnega Jožeta Smoleta kot o »novi vzhajajoči zvezdi (astro nascente!)« na nebu jugoslovanske politike, ko Jože Smole res ni nov, pa tudi zvezda ne, če ga vidiš na televizijskem ekranu.
Ali ob trditvi, da ima povojna slovenska Cerkev sicer nekaj bleščečih koncilskih imen, a oznanjevanje prepušča konservativcem.
No, nasmeh mi je postajal nekaj več kot nasmeh, ko sem v eni zadnjih reportaž bral, kako je Canciani zaznal med diskutanti pod stropom Cankarjevega doma nekakšne »poljske tone«.
V. L.
Lastnica uprave
Tudi tokrat z zadovoljstvom ugotavljamo, da moramo seznam podpornikov Mladike podaljšati še za štiri imena. Pri poravnavi naročnine so nam nakazali višje vsote: Mirko BREZIGAR iz Vicenze 25.000 Lir, Lucia no PAVIO iz Gorice 15.000, Ana ZAHAR iz Zabrežca 15.000, Nataša SOSIČ iz Trsta 15.000 Lir, »S.K.« iz ZDA 76 dolarjev.
Sami so »zaokrožili navzgor« svojo naročnino in s tem primaknili po
2.000	Lir za tiskovni sklad: Milan Tul, Bogomila Švab, Vera Oblak, Finžgarjev dom, Mario Kralj, Josipina Sus-si, Gizela Škof.
Za tiskovni sklad Mladike so darovali tudi: Robi Šturman iz Trsta
10.000	Lir, Tončka Curk iz Trsta 2.000,
N.N. 1.000 Lir.
V	spomin na sedmo obletnico smrti brata Dušana Černeta je darovala Nada Roberts iz ZDA 38 dolarjev za Mladiko.
V	spomin na pokojnega Jožeta Peterlina daruje L.S. 20.000 Lir za Mladiko.
Od obrtniških izkušenj v trgovinsko dejavnost
3to"tbCc
Anton Koršič
Serijsko pohištvo Pohištvo po meri Preureditve
POSEBNI POPUSTI !!! OBIŠČITE NAS !!!
TRST
Prodajalna: ul. S. Cilino, 38 telefon 54390
Dom in delavnica: ul. Damiano Cniesa, 91 telefon 571326
Križanka
1	2	3	4	5	6	7		□	9		10	11	12	13
14								15		□	16			
17			J	□	18					19			□	
■	20				□	21							22	
23	□□			□	24					25		26		
27	28	29		30	□□		31			3			33	□
3			□	35	36			■	37		38		39	
40			41			□	42	43		44	■	45		
	□	46			47	48					■	49		
50	L					ŠT“								
(K3.)
VODORAVNO: 1. Strmeti, upirsti pogled; 9. Slovenski knez ob Blatnem jezeru; 14. Del radijskega aparata, predhodnica tranzistorja; 16. Prvotni prebivalec Peruja; 17. Islandski ep; 18. Najzoprnejše pri učenju jezika; 20. Župnija; 21. Poroki, ohceti; 22. Samo, edino; 24. Pcložaj, rod, poklic; 25. Tam (lat.); 27. Zaslon; 31. Telegraf in telefon; 32. Slovanski kralj; 34. Bolezen železa; 35. Pripušča svetlobo in omogoča razgled; 38. Je močnejša od roke; 40. Plačilni, dohodkovni; 42. Barva prsti; 45. Skrajno negostoljubni vzklik; 46. Predlog; 47. Mehiška žgana pijača; 49. Črnilo (angl.); 50. Žlahten plin; 51. Veter nosi listje.
NAVPIČNO: 1. Nižje hudobno božanstvo; 2. Skandinavsko ime; 3. Položaj; 4. Pobočje, ježa; 5. Čufar Tone; 6. Latinska umetnost; 7. Debel, rejen; 8. Uvajajo in širijo novosti; 9. Nemški filozof; 10. Župančičev otroški junak; 11. Začetek štetja; 12. Lojze Krakar; 13. Pisatelj Bobrov; 15. Osnovni energijski delec; 19. Eksotični ptič, svet starim Egipčanom; 23. Najmogočnejši Celjan; 26. Bogat, premožen; 28. V
katerem kraju; 2D. Zadnja točka seje; 30. Ne (lat.); 33. Voda, zemlja, zrak in ... 36. Ni riba; 37. Tema za pogovor med Reaganom in Brežnjevom; 39. Gre po stezi čez polje zeleno; 41. Nasprotje noči; 43. Angleško ime; 44. Gorje po latinsko; 48. Emilio Sal-gari.
Rešitev križanke iz prejšnje številke:
VODORAVNO: 1. Izmakniti; 9. Sisek; 13. Zver; 14. Emir; 15. Glup; 16. Trhel; 18. Alah; 19. Imam; 21. Oh; 22. Naivec; 24. N.R. 25. Fl; 26. Karantanija; 29. Krč; 30. N.Z.; 31. Ga; 32. OA; 33. Bron; 35. Sultan; 38. Frida; 39. Sok; 42. Sivka; 43. Leži; 44. Okla; 46. Tla; 47. Dati; 49. Juan; 50. Amie; 52. Maj; 53. Essay; 54. NUK; 55. Ta.
NAVPIČNO: 1. Iztok; 2. Zvrhan; 3. Meh; 4. Arena; 5. Ne; 6. Imava; 7. Tilen; 8. Iracionalen; 9. S.G.; 10. Ilir; 11. Sum; 12. Epafrodit; 17. Langus; 20. Mična; 23. Italija; 24. NA; 27. Rž; 23. Ja; 29. Križaj; 33. Breda; 34. Osoje; 36. TV; 37. Akti; 38. F.L.; 40. Okus; 41. Klas; 45. Ana; 48. IRA; 51. Mi; 52. M.K.
Počitniški dom »Pri sestrah«
vas vabi na Belopeška jezera
Naslov: 33010 BELA PEČ - FUSINE V. R. via Laghi 1 Telefon 0428/61027 - 059/695791
za emeBu Bini „
Med prijatelji: »Ti, kako se že imenuje žival, ki menja barvo?«
»Jo že imam: semafor!«
»Podaril sem zaročencema krasno srebrno posodo za sadje. In ti?«
Škot pa: »Nekaj, kar se darilu prilega: kilogram krasnega sadja«.
Profesor: »Kaj je postal sin Lu-dovika XIV., ko je ta umrl?«
Dijak: »Sirota.«
Pepek prosi mamo za 209 lir.
»Kaj si napravil iz tistih, ki sem ti jih dala včeraj?«
»Dal sem jih starki na vogalu ...« »Priden, Pepek.«
Pepek spet čez nekaj časa prosi: »Mama, veš tista starka na vogalu...«
»Toda zakaj se zanimaš ravno za to starko?«
»Veš, sladoled prodaja.«
»Kako se dobro loči zlat prstan od ponarejenega?«
»Na zastavljalnico ga neseš.«
»Gospod policaj — izdihuje otrok — zgubil sem se. Ste morda videli kako gospo brez otroka?«
»Sinoči je bilo pa res imenitno! Naše žene niso vedele, kje se zabavamo.«
»Kako lepo! Verjamem. In kje ste bili.«
»Tudi nobeden od nas se ne spominja, kje smo bili.«
»Kaj pa tako dolgo gledate v reko?«
»Očala so mi padla v Seno.« »Toda Sena je v Parizu. Tu smo v Londonu in ta reka je Temza.«
»Oh, kdo bi to mogel ločiti brez očal.«
Rešitev NAGROBNIKA iz prejšnje številke: JURIJ PREŠEREN.
CENA 1COO.- LIH