Bolezni čebel
POAPNELA ZALEGA
dr. OURO SULIMANOVIČ
V	preteklem letu smo imeli izreno veliko primerov okužbe čebel s povzročiteljem poapnele zalege, zato me je veliko čebelarjev prosilo, da bi o tej bolezni napisal in objavil nekaj več. V začetku smo bili prepričani, da je ta zahteva neutemeljena, ker smo v preteklosti (Sulimanovič '86) že precej pisali o tej bolezni čebel. Ker pa se je v tem času v čebelarsko organizacijo včlanilo veliko novih mladih čebelarjev in
so se nekoliko spremenili tudi način in pogoji zatiranja te bolezni, je to vzrok, da se zopet lotevamo te teme.
Poapnela zalega je nalezljiva bolezen večinoma pokrite čebelje zalege. Povzroča jo glivica Aschosphaera apis. Plesen preraste telo ličinke in jo spremeni v trdo belkasto mumijo, ki je podobna koščku apna. Čebele izvlečejo spremenjene ličinke iz celic in jih nosijo iz panja, zato lahko čebelar
najprej opazi obolelost družine na žrelu panja in pred panjem. Povzročitelj je zelo odporen, za svoj razvoj v ličinki pa potrebuje določene pogoje.
V	zadnjih letih je zaradi prevelike uporabe antibiotikov in akaricidov in zaradi premajhne skrbi za selekcijo čebel pri čebelah porušeno biološko ravnovesje, zato poap-nela zalega postaja iz leta v leto večji problem.
Poapnela zalega je bila opisana kot bolezen čebelje zalege že na začetku tega stoletja, vendar je bila takrat zelo redka in ni povzročala večjih škod. Šele v zadnjih nekaj letih se je močno razširila v čebelnjakih mnogih dežel.
Do nedavna je vladalo prepričanje, da v Avstraliji ni poapnele zalege, zato so veljala zelo stroga pravila o uvozu čebel in čebeljih pridelkov, da bi tako preprečili vnos te nevarne bolezni. Ko pa so strokovnjaki skušali izolirati povzročitelja te bolezni v zdravih čebeljih družinah, so ga našli, vendar ni povzročil bolezni. Ta primer jasno kaže, da morajo na družino delovati še neki neugodni pogoji, da se bolezen razvije. Heath je leta 1 985 poročal o razširjenosti poapnele zalege v Evropi. Navedel je, da so bolezen opazili v Švici, na Poljskem, v Franciji, ZSSR, ČSR, Grčiji, Italiji, Norveški, Angliji in Škotski. Verjetno zaradi nepoznavanja stanja ni navedel Madžarske in Jugoslavije. Že leta 1 977 pa je Kordos poročal, da se poapnela zalega hitro širi tudi na Madžarskem. Pri nas je prvi poročal o težavah s poapnelo zalego v svojem čebelnjaku Čanadija. Ob tem je tudi navedel, da je pregledal veliko čebelnjakov med Dravo in Savo in da so le redki čebelnjaki brez poapnele zalege. Po tej prvi objavi se je pojavilo veliko člankov in referatov o tej bolezni, ki opisujejo poapnelo zalego kot nevarno in pomembno čebeljo bolezen.
POVZROČITEU
Povzročitelj je plesen, ki je bila opisana že na začetku tega stoletja in sojo imenovali Pericystis apis. Kasneje so ugotovili, da ta plesen sodi v rod Ascosphaera, zato se danes imenuje Ascosphaera apis. Na hranilni podlagi raste v obliki dolgih niti, ki na koncu tvorijo razmnoževalne organe, polne spor. Spore so zelo trdožive in lahko v zemlji prežive 15 let in več. Takoj ko najdejo primerno podlago, vzklijejo in ras-
tejo. Omenjeno plesen so odkrili v veliki večini čebeljih družin, čeprav so družine zdrave.
Širjenje in razvoj bolezni
Povzročitelj pride v zdravo čebeljo družino po različnih poteh. Vir okužbe so propadle čebelje ličinke, ki jih čebele zmečejo iz panjev in na katerih se razvijejo spore.
Spore raznaša veter po okolici, čebele pa jih lahko prinesejo v panj s cvetnim prahom, medom ali z vodo. Okužbo lahko prenaša tudi čebelar, in sicer s prenosom satja iz panja v panj, s čebelarskim priborom, s krmljenjem z okuženim medom in cvetnim prahom, pri združevanju ali jača-nju družin.
V	družini prenašajo spore odrasle čebele krmilke z medom, cvetnim prahom in vodo, ko krmijo starejše ličinke. Na ta način se ličinke najpogosteje okužijo v starosti od 3 do 4 dni. V črevesu okužene ličinke spore vzklijejo in prodrejo čez steno črevesa v telo ličinke. Belkaste niti plesni na koncu povsem prerastejo telo ličinke in ličinka odmre dva dni po tistem, ko se je iztegnila in so jo čebele pokrile s pokrovcem. Odmrla ličinka je v začetku belkasta in mehka, kasneje svetlorumena in hrustava, nato pa otrdi kot apno ali kreda. Ko začne plesen tvoriti spore na površini, se barva spremeni v zelenkasto in nato v črno. Čebele zmečejo ličinke iz panja že pred vzklit-jem spor, če je družina še močna, tako da se proces nadaljuje izven panja. Čeprav se poapnela zalega šteje med obolenja zalege, ne pa odraslih čebel, pa Takaki s sodelavci (85) poroča o možnosti nepravilnega razvoja kril pred izleganjem. Krila naj bi bila poškodovana zaradi delovanja povzročitelja poapnele zalege.
Marta Gilliam (85), vodilna strokovnjakinja za raziskovanje poapnele zalege, je s poizkusom dokazala, da pri vnašanju istega števila povzročiteljev v panj včasih prihaja do razvoja bolezni, včasih pa za čebeljo družino ni nobenih posledic. Iz tega lahko sklepamo, da je biološko stanje čebeljih družin najpomembnejši dejavnik za razvoj bolezni ali za odpornost.
Med strokovnjaki v svetu vedno bolj prevladuje prepričanje, da je povečana uporaba antibiotikov v čebelarstvu eden od glavnih vzrokov za povečano širjenje poapnele zalege. Ta domneva je precej
verjetna, ker antibiotiki uničujejo tako škodljive kakor tudi koristne bakterije v črevesju čebel, zaradi tega pa lahko nastanejo ugodni pogoji za razvoj plesni, ker so uničeni njihovi naravni zaviralci. Ta pojav je sicer dobro znan tudi humani in veterinarski medicini. Za čebele je zelo pomemben tudi čistilni nagon. Čebele, ki marljivo čistijo satje in odmrlo zalego odstranjujejo iz panja, s tem odstranjujejo tudi vir okužbe. Če čebele ne čistijo dovolj dobro, pa se okužba širi. Obstaja še možnost, da je vzrok širjenja poapnele zalege tudi pretirano zdravljenje z različnimi zdravili proti va-roozi, kar zmanjšuje biološko ravnovesje čebelje družine.
ZNAKI BOLEZNI
Zelo je pomembno, da bolezen odkrijemo čim prej in da tudi takoj ukrepamo. V začetku je pred žrelom ali ob njem le nekaj ličink, kasneje pa lahko najdemo odmrle ličinke tudi v pokriti zalegi. Ko je bolezen zelo razvita, lahko vidimo, da je zalega raztresena, nekatere celice so delno odprte, v
njih so bele suhe ličinke, pokrovčki pa so vlažni. V tem stanju je veliko suhih belih ličink že na podnici. Tako obolelo družino je že težko zdraviti.
ZDRAVLJENJE BOLEZNI
Osnovno zdravljenje družin se vedno začne že pred pojavom bolezni, in to tako, da skrbimo za močne in zdrave družine z zadostno količino hrane in zalogo cvetnega prahu. Dotok hrane v panj mora biti stalen. Panji morajo biti suhi z dobrim zračenjem. Če so matice stare, jih zamenjamo z mladimi. Ne dodajajmo antibiotikov preventivno, dodajajmo pa vitamine, in to predvsem vitamin Č. Za zatiranje poapnele zalege so v zadnjem času na Madžarskem in na Japonskem začeli uporabljati dve novi sredstvi. Več podatkov o teh sredstvih bomo dobili na naslednjem mednarodnem kongresu Apimondie, zato bomo o njiju poročali v eni od naslednjih številk.
Pčela 10/89 Prevedel: J. Mihelič