Poštnina plačana v gotovini. Izhaja vsak petek. Leto VIII. št. 9. Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 17 Naročnina četrtletno 15 din za pol leta 30 din za vse leto 60 din Posamezne številke 1.50 din V zamejstvo celoletna naročnina 90 din Ljubljana, 3. marca 1939. Belgijska notranja kriza Belgija ni bila ustanovljena leta 1830. toliko zaradi »Belgijcev«, torej zaradi ljudstva, ki naj si kot enolen narod ustvari svoj dom, temveč je bila poklicana v življenje zaradi večje varnosti Anglije, ki je čutila potrebo, da vboda v Kanalski preliv na obrežju evropskega kontinenta nima v rokah nobena srednjeevropska velesila. Stoletno življenje Belgije pa ni uresničilo verjetne tilie želje botrov države: da bi postalo ljudstvo te države en narod. Ljudstvo te države je temveč ostalo to, kar je bilo v začetku; tam, kjer je bilo flamsko, je ostalo flamsko, tam, kjer je bilo valonsko, je ostalo valonsko. Oba naroda Belgije štejeta skoraj enako število pripadnikov, Flamcev je nekoliko več, pa nimajo glavnega mesta, Bruslja, in industrijskih krajev ob meji z Nemčijo, Valoncev je pa nekaj manj, ali so zato glavno mesto in vsi industrijski kraji ob meji z Nemčijo njihovi. Ko so Nemci leta 1914. vdrli v Belgijo in jo zasedli z izjemo ozkega pasu na zahodu, so hitro spoznali, da morejo v deželi žeti uspehe dolgotrajnejšega političnega učinka, le, če izrabijo tihi boj med Flamci za svoj narodni obstanek in med Valonei, ki so poskušali svoj prednostni položaj 1,1 vsplošn° veljavo francoščine v vsej deželi obdržati. Vendar bi bila huda zmota misliti, da so Nemci botri nasprotstva med Flamci in Valonei. Vsak narod gleda v resnici na narodnostne spore med manjšimi tako, kakor mu velevajo lastne koristi. Tako so tudi Nemci v Belgiji stali na strani Flamcev zaradi tega, ker govorijo Valonei francosko. To je pa spričo prednostnega vpliva Valoncev v Belgiji pomenilo prevladovanje francoskega kulturnega vpliva. Pred veliko vojno se je politično življenje Belgijcev motalo v troboju političnih strank, ki so bile organizirane ne glede na narodno pripadnost po socialnih in verskih, oziroma gospodarskih -stališčih. Bile so to socialistična, katoliška in liberalna. Številčno sta se kosali med seboj le prvi dve, delavsko-socialistična in kmečko-katoliška, prva pretežno valonska, druga pretežno flamska, medtem ko se je igrala meščansko-!iberaIna, skoraj izključno valonska stranka, jezik na tehtnici. Ker se ravna priimek po očetih, jezik pa po materah, smo tudi v Belgiji doživljali podobne pojave, kot na Češkem: če je imel Belgijec flamsko ime, je bil skoraj zanesljivo Va,lonec, če pa je imel valonsko (francosko) ime, je bil najbrž flamske narodnosti. 1 udi na Ceskem imamo javne delavce, ki nosijo češko ime, pa. so Nemci, in take z nemškimi imeni, pa so Čehi. Omenjena vodoravna porazdelitev Belgijcev med tri velike stranke sc pa po veliki vojni ni takoj začela krhati v neko novo, navpično, po na-rodnosti usmerjeno. Najprej se je pojavil v katoliški stranki odcep n a jr e a k c i o n a r n c jš ih, malomeščanskih sil fašističnega mišljenja. Ta odcep je edini resnični nasledek tuje okupacije med veliko y°jno. Moralna zamaščenost katoliške stranko, ki je Ibila po vojni vodilna in katere voditelji so precej koruptno izrabljali začetno povojno konjunkturo za svoje osebne pride, je povzročila v lastnih vrstah opoiz.cijoDe-grellovii. ljudi, ki so po zgledu nemških nacionalnih socialistov zidali svojo privlačnost med propadajočim malim meščanstvom vprav na pregrehah pokvarjene meščanske demokracije. Vendar je ostal v deželi po odhodu nemških okupacijskih oblasti virulenten nov, močnejši flamski narodni čut, ki je vedno bolj glodal tradicionalno Ir,strankarsko zunanjost belgijskega političnega motanja. Toda dokler so mogle tradi- •toua ne stranke krotiti flamsko-valonska nasprotji f r™ naročju, za Belgijo ni bilo notranje stiske takega pomena m globine, da bi odstopi vlad Prtiip j v parlamentu pomenili kaj več kot raz- Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta 17 Poštnočekovni račun: Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) r Ljubljani toliško stranko, da je odvrgla najbolj korumpi-ranc voditelje, ljudi, katerih politična modrost se je uresničevala v preprostem prelisičevanju drugega pogodbenika in v izrabljanju oblasti za poslovne namene nekaterih vodilnih bančnih rodbin, prezračil je tudi ostali dve stranki, ki nista bili dosti boljši, in pripravil je vse tri stranke do večje znosi jivosti med seboj. Najvidnejši izraz tega »nadstrankarskega« politiziranja je bila volilna bitka med Van Zeelandom in med De-grellom za mandat v Bruslju. Ta bitka pa je Belgijce — in to je bilo za tradicionalne stranke bolj usodno — zdramila iz privajenega strankarskega životarjenja in motanja: opozorila jih je na obstoj vprašanj, ki se ne dajo rešiti v oklepu strankarske pripadnosti, opozorila jih je na to, da so vprašanja, kjer nima vprašanje strankarske pripadnosti nobenega zvoka več. In tako vprašnje je latentni boj med Flamci in Va-lonci za politično enakopravnost Flamcev. Vse pridobitve Flamcev po vojni niso1 mogle zamašiti dejstva, da so Valonei privilegirani samo zaradi tega, ker je bila politična moč v rokah Valoncev. Flamci so začeli pritiskati vedno huje, vedno ostreje, dokler niso v zadnjih dneh razbili — oklep tradicionalnih strank. Socialisti in pripadniki katoliške stranke, ki pripadajo k flamski narodnosti, so brez ozira na lastni stranki namreč izdali skupno deklaracijo z zahtevo flamske politične enakopravnosti in kulturne ločitve. Valonski politiki, zlasti župan v Liegeu, ki smo ga poznali med vojno po imenu Liittich, so že slutili bližajočo se neogibnost in so v okrilju »Gibanja za valonsko obrambo« napravili celo načrt kulturne ločitve med Flamci in Valonei. Ta ločitev naj bi prihranila potrebo politične enakopravnosti, ki je izvedljiva samo v — federaciji. S skupno izjavo flamskih socialistov in pripadnikov katoliške stranke pa je valonski načrt, o katerem je razpravljal tudi že parlament, obtičal v zagati, kajti dognano, je, da ne zadošča, oziroma — točneje — da ne zadošča več. Belgijska notranja stiska danes ni več stiska razmerja med tamošnjimi strankami, temveč je stiska razmerja med Flameiin Valonei zaradi dosedanje nepravilne unitaristične državne ureditve Belgije. Belgija je potrebovala nad sto let, da je dospela do te stopnje razvoja. To j c umljivo: bila je ustanovljena umetno, ne zaradi sebe, temveč zaradi konkurenčnih prizadevanj med velesilami. Dasi pa je bila umetno ustanovljena, je vzdržala doslej vse naskoke na sebe, ne da bi bila prišla njena notranja ureditev v stisko. Proti vodilu narodne samoodločbe — ki so si ga Nemci osvo/ili šele leta 1938.! — pa njena notranja ureditev ne more vzdržati več. # Danes je Belgija na vrsti, da se prilagodi v notranji ureditvi vodilu narodne samoodločbe. Udarnici, po katerih se bo izvršila njena prilagoditev, sta federalistična ureditev oblasti in avtonomna ureditev kulturne ločitve. Vprav te dve udarnici sta zelo poučni in značilni. Vedeti moramo namreč, da je služila Belgiji za1 dosedanjo ureditev upravljanja in oblasti za zgled Francija. Le-ta je vzorec unitaristične ureditve, vzorec, ki so ga posnemali povsod, kjer so sledili unitarističnim naukom, ne da bi bili prej povprašali po vzrokih, ki so v Franci ji takrat, ko se je urejala, to je po veliki revoluciji, opravičevali unitaristično ureditev. Čeprav je Belgija na vrsti, ne pravi nihče, da se — razkraja. Ker je nastala umetno, bi pa bilo še prav zapeljivo, misliti tudi na to. Če tedaj njena stiska ne pomeni razkrajanja, bi bilo pač najboljši dokaz zoper tiste, ki vidijo državotvornost izključno samo v unitarizmu. Za nas, na primer, je napisal pred malo leti bivši podban dr. Pirkmajer v strokovnem sestavku trditev, da bi vsaka višja avtonomnost od tiste, ki dovoljuje pokrajinam nadzorovano razpolaganje z največ 25% Dohodkov skupnega državnega preračuna, povzročila ne samo nevarnost za obstanek države, temveč bi pomenila naravnost prekršitev mednarodnih obvez države. Te trditve dr. Pirkmajer ne samo ni z ničimer dokazal, temveč je z očitno njeno abotnost jo pokopal tudi resnost svojega sestavka. Čeprav je pa bila abotnost njegove vrhunske trditve proti prirodnemu upoštevanju pogojev nastanka naše države javno ugotovljena, je tudi še ni preklical. Zato ima za nas poseben pomen okol-nost, da so neki krogi zaupali dr. Pirkmajerju napravo načrta za bodočo ustavo. Če je to res, ne vemo; ker pa velja dr. Pirkmajer v tako imenovanih nacionalnih krogih za strokovnjaka upravne vede in prakse, smemo zazdaj novici verjeti, tembolj ker unitaristično usmerjeni ljudje med nami ne vidi jo v ustavah drugega, kakor akade-mično ogrodje zvijač za upravljanje države. Spričo prizadevanj, ki jih napoveduje sedanja vlada glede namere, da prispeva k pogojem za novo dobo razvoja v državi, imamo vtisk, da bi mogel biti načrt bodoče ustave iz take roke kočljiva stvar. Zato upamo, da se bo ravnal dr. Pirkmajer, pa naj potem v svojemu načrtu brani katere koli smernico, po zgledu župana iz Liegea, ki je svoj načrt, kakor hitro ga je izdelal, tudi takoj — objavi!. D. I. š. Državni dohodki Pričujoči sestavek .priolbčujemo tem rajši, ker gleda načelno .pravilno na vprašanje financiranja samouprav. Slej ko prej pa smo mnenja, ■da prave enakopravnosti ne bo, dokler ni finančna samouprava izvede.ua do konca. Uredništvo. Če hočemo pravilno oceniti mogočosti, katere posle bi lahko oddelili od državne uprave in jih prenesli na samoupravo, moramo predvsem vedeti, kaj zmoremo in koliko prispevamo že danes za opravljanje teli poslov. To nam je potrebno vedeti zaradi tega, ker smo si danes vsi na jasnem, da Slovenija ne prenese novih bremen in da prenos poslov od države na samoupravo ne sme biti zvezan z novimi dajatvami. Razume se, da mi tukaj ni mogoče naštevati v podrobnostih vsega tega. kar Slovenija danes (Ičijc državi. IIoccttl to iuipi‘t\vili sčuho v vccjili obrisih in pričakujem, da bo to zadostovalo za razumevanje vprašanja samega. Narodna skupščina rvno obravnava novi preračun, in zato morem vzeti z izhodišče državne dohodke, kakor so predvideni v načrtu preračuna, ki je skupščini predložen. Po tern preračunu bo država imela tele dohodke: na neposrednih davkih 3.025 milijonov; na užitni ni 1.010 milijonov; na taksah 1.260 milijonov; na monopolih 2.215 milijonov; pri državnem gospodarstvu 4.253 milijonov in na raznih dohodkih 144 milijonov; skupaj torej 12 milijard 941 milijonov, kolikor naj bi znašali tudi izdatki. Nas zanima sedaj, koliko prispeva k tem državnim dohodkom Slovenija. To ni ravno lahko določiti, ker za ta namen ni na razpolago potrebni hpodatkov. Vendar pa bom najbrž vsaj približno zadel, če domnevam, da bo Slovenija k tem dohodkom morala prispevati v tisti izmeri, kakor je prispevala v prteeklih letih, za katera že imamo obračune in je mogoče določiti to razmerje. Po teh podatkih prispeva Slovenija k neposrednim davkom približno 14, k užitnini 15, k taksam 13, k carinam 20, k monopolom 12 in k državnemu gospodarstvu nad 20 odstotkov. V številkah je videti potem prispevek Slovenije takole: neposredni davki 423 milijonov; užitnina (trošarina) 151 milijonov; tfl&dm- Ua§& Nogavice, rokavice, vsakovrstno damsko in moško perilo, žepni robci, brisače, ščetke, krojaške in šiviljske potrebščine kupite najugodneje Pr> VMUm, JtfuMicuta ob vodi, blizu Prešernovega spomenika takse 164 milijonov; carino 203 milijone; monopoli 266 milijonov; državno gospodarstvo 850 milijonov; skupaj 2 milijardi 57 milijonov. To je vsekakor prav čeden znesek in naš sedanji banovinski preračun, ki z vsemi gospodarskimi ustanovami vred dosega komaj 195 milijonov, proti njej ne predstavlja niti 10 odstotkov. Nasproti celotnemu državnemu preračunu je ta znesek v razmerju 16 odstotkov. Število prebivalstva Slovenije nasproti državni celoti pa je v razmerju 8 odstotkov. Po mojem mnenju ni nobenih stvarnih razlogov, da od gornjih šestih vrst državnih dohodkov ne bi bilo mogoče nekaterih odel it i od srednje državne uprave in jih popolnoma prepustiti samoupravam, ki bi jih potem tudi po svoji lastni uvidevnosti in volji predpisovale in pobirale. Čisto gotovo pa je, da so mnenja o tem, katere vrste dohodkov naj država prepusti samoupravam, lahko hudo različna, in tudi koristi posameznih pokrajin na tej razdelitvi ne soglašajo. Zaradi, tega se pač vsa ta vprašanja morejo rešiti le sporazumno. Za Slovenijo bi Ibilo najbolje, če bi se sploh spremenil ves ustroj financiranja osrednje državne uprave na ta način, da bi za dohodke v celoti skrbele le samouprave in bi potem one razmerno prispevale sredstva za potrebe osrednje uprave. Najbrž pa ta način razdelitve financ pri nas za-zdaj ne 'bo prišel v razpravo, zato se tudi podrobneje z njim ne bom ukvarjal. Prihajam tedaj naravnost na posamezne vrste državnih dohodkov, pri čemer se bom držal gornjega vrstnega reda. Glede neposrednih davkov je ravno pretekli teden docent g. dr. V. Murko v svo jem predavanju, ki ga je imel v okviru našega Socialno ekonomskega instituta, izrečno naglasil, da je sedanji zakon že sam na sebi hudo krivičen. Da smo dobili takšen nesodoben zakon o neposrednih davkih, pač ni nič čudnega, če se pomisli, da so se pri sestavljanju tega zakona hoteli spraviti pod en klobuk najskrajnejši davčni sestavi, to ze najbolj zastarel turški, ki je poznal le desetino in pa ko- likor toliko moderni avstrijski, ki je poznal naj-pravičnejši način obdavčitve po osebni dohodnini. Od izenačenja davčne zakonodaje smo Slovenci pričakovali veliko olajšanje, tocia ta pričakovanja se niso uresničila, in breme neposrednih davkov je ostalo nespremenjeno, spremenil se je le način obdavčenja. Z odpravo osebne dohodnine je uvedel novi zakon še krivice v medsebojnem domačem razmerju obdavčenja. Težko si morem predstavljati, da bi mogli uveljaviti takšen davčni zakon, ki bi enako odgovarjal Skoplju, ki je do pred kratkim poznalo samo desetino oziroma ena jstino, in Ljubljano, kjer je osebna dohodnina 'bila pomembna postavka. Zato bi se vprašanje neposrednih davkov moglo za nas najbolj pravilno urediti gotovo le, če bi se prepustilo samoupravam, ki bi neposredno davke vpeljale po svojih različnih potrebah. Kar sc užitnine (trošarine) tiče, sploh ni nobenega, razen čisto fiskalnega, razloga, da bi jih država morala pobirati. Potrebe posameznih pokrajin so tako različne, da je pobiranje užitnine s strani države za nekatere v občutni meri krivično. O kakšnem izenačevanju cen s pomočjo pobiranja državne užitnine tudi ne more biti govora, ker tako že danes samouprave pobirajo še svojo posebno užitnino po svojih lastnih vidikih in potrebah. Zaradi tega so tudi cene posameznih užitnin-skih predmetov v različnih krajih zelo različne. Užitnine bi se država torej morala brezpogojno odpovedatj. Za takse obstojijo precej podobni razlogi, kakor za uzitmno, da se tudi prepustijo samoupravam. 1 v Carine bi z ozirom na carinsko enotnost državnega ozemlja morale seveda še naprej ostati državi. 1 ae pa bi si samouprava morala zagotoviti vec.fi vpkv na določanje carin. i J rflv. tako bi se tudi v bodoče mogli prepustiti dohodki monopolov državi. Neizogibno potrebna pa je preosnova uprave monopolov in revizija monopolski h predmetov. Pod državnim gospodarstvom so poleg železnic, in pošt upoštevani tudi gozdovi in rudniki ter razna državna podjetja. Železnic in pošt ne bi kazalo deliti, pač pa bi bilo nujno potrebno preurediti upravo in uveljaviti načelo, da posamezna železniška in poštna ravnateljstva iz svojih dohodkov v prvi vrsti krijejo lastne potrebe'in šele po pokritju teli oddajajo viške dohodkov centrali. Rudnike in gozdove, kakor tudi nekatera druga državna podjetja pa bi vsaj deloma kazalo prepustiti samoupravam. Na ta način bi od dohodkov, ki jih danes dobiva država iz Slovenije, odpadlo na našo samoupravo blizu 800 milijonov dinarjev. Z ozirom na to pa je popolnoma jasno, da se morejo tudi proračunske postavke izdatkov popolnoma drugače oddeliti, kakor pa je to mogoče predvidevati, če se začne naj prvo razmotrivati državne izdatke.. A. Bercieri. Pripombe k slovenskemu političnemu programu i. Narod brez političnega programa. Slovenci smo z vstopom v to državo postali državni narod. Postali smo to Ibrez izročila, brez politične vzgoje v tej smeri in brez ustrezajočih naprav. Bili smo soustanovitelji te države, a brez svojega političnega koncepta in brez prave volje do polnega političnega življenja kot državni narod in brez zavesti o tem, kaj hočemo in kaj je naša zgodovinska naloga v tej državi. Pač pa smo prinesli sabo vso navlako starih strankarskih ideologij in v tej smeri oblikovano kulturno, prosvetno, gospodarsko in društveno življenje kar je neverjetno oviralo notranjo in zunanjo strnitev naših narodnih moči na en skupen narodno in državnopolitični cilj. Iz vseh teh razlogov nismo mogli postati v pravem pomenu besede državotvorni, dasi smo na zoprn način tekmovali v poudarjanju svojega patriotizma. V svoji kratkovidnosti smo bili naravnost priprega hegemoni-stieni in koristolovski politiki, ki je izpodkopavala moralne osnove te države in iz države Srbov, Hrvatov in Slovencev hotela napraviti Veliko Srbijo. Dali smo se izigravati proti svojim naravnim zaveznikom, in kar je bilo za nas najbolj usodno: nikdar nismo nastopili kot enota s katerimi koli skupnimi zahtevami, in vedno je bila kak politična skupina pri nas pripravljena, skočiti slovenski vladni skupini v hrbet, če bi se bila ta odločneje zavzela za naše pravice. Zato nosimo svoj delež krivde, da so postale notranje razmere v državi nevzdržne. -v V takem položaju SO' nas zalotili veliki politični dogodki, ki so korenito spremenili politično lice Srednje Evrope in do osnov zrušili staro razmerje političnih sil. Slovenci smo se čez noč zna-šli v vse težjem narodnem položaju, kakor je bil prejšnji, ko smo računali z vplivom demokratičnih sil zahodne Evrope. Notranjepolitična vpra- šanja v drža vi so c Iml »na za nas vse večji pomen. Zaradi zunanjega položaja je postala ureditev sožitja državnih narodov neodložljiva nujnost. Vsako zavlačevanje lahko postane v današnjem položaju za državo in vse njene narode usodno. Nobena resna, politična skupina tudi pri Slovencih sc ne sme več izmikati pred vprašanji načelnih pogojev za trajen sporazum med narodi, te države. Dovolj je bilo slepomišen ja v tem oziru. Slovenci nimamo danes nobenega skupnega narodno, in državnopoliličnega programa, ne minimalnega stvarnega, ne v obrisih načelno nakazanega, niti nima takega programa nobena naša politična skupina, morda ena zato no. ker ne more z njim na dan, druga, ker nc čuti potrebe po njem in ji današnja mešanica pojmov in načel njeni politiki najbolj ustreza. Nam pa. je danes najbolj treba jasnosti, jasnosti v vseh načelnih stvareh narodnega in državnega življenja. Ko stopamo v dobo velikih odločitev v našem državnem življenju, mora biti prva skrb vseh poštenih Slovencev, da najdemo neko osnovo za združitev vseh naših političnih sil, za mogočost skupnega nastopa. I udi najmočnejša skupina ni Dr. Jos. Regali: Ob dvajsetletnici slovenske »Narodne galerije" (Nadaljevanje.) Vzrokov, da sedanja zbirka »Narodne galerije« ni popolnejša in boljša, je več. Eden izmed glavnih vzrokov je, da so neki ljudje ovirali resnično delo ali sploh niso delali, čeprav bi bili dolžni izvrševati vsaj sklepe odbora in odsekov, če že sami nimajo iniciative. Delo odbora in odsekov, ko je bilo v najboljšem tiru, je pretrgal že tolikokrat omenjeni občni zbor 1. 1928., ko so bili vrženi iz odbora ljudje, ki so bili edini sposobni kaj ustvariti. L. 1933. je pa preprečil jugo s 1 o v en a rs k i vijak nadaljnje pravilno delo, ko je že prej pritiskal od strani na takratni oclibor. Z vsem tem je bilo v zvezi tudi pomanjkanje in pičlost denarnih sredstev, ki bi jih bilo dosti več nabranih, če ne bi bilo omenjenih dogodkov. Bilo je pa zamujenih tudi iz drulgih vzrokov preče i priložnosti za pridobitev umetnin, ker se tiisiti, ki bi bili lahlko stvar izpeljali, niso ob pravem času in zadosti pobrigali. Tako je bilo n. pr. z Ilovškovo »Sveto druižino«, ki je v cerkvi sv. Petra v Ljubljani. Ob svojem času bi bili to znamenito Ilovškovo delo, ki ga je vlaga uničevala, mogli pridobiti v zameno za posnetek, pozneje je pa zapihal drug veter in ga cerkveno predstojni-štvo ni bilo več pripravljeno odstopiti. Tudi Ce-bejevo »Assunto« iz Kopanja bi se bilo najbrž dalo pred 15 leti dobiti za »Narodimo galerijo«, pozneje 1. 1931. ko je »nabiralni odsek« mene pooblastil, da naj pridobim to umetnino, ni bilo mogoče ničesar doseči že zaradi bolezni kopanjskega župnika. Tudi v Planini nisem mogel glede Bergantove (ali pa Cebejeve) »Marijine zaroke« I. 1931. vkljub dobrim osebnim zvezam, ničesar doseči. Nastopil je ze drug čas in tudi v Ljubljani so se postavili od- ločilni krogi takrat že na stališče, da ne gre jemati iz cerkva umetnin in jih spravljati v galerijske zbirke, ko nekaj let prej še tega mnenja niso poudarjali tako odločno. To stališče ima v resnici veliko zase, in gotovo bi bilo nemogoče misliti na to, da bi n. pr. podobo čudodelne Matere božje iz Breizij prenesli od tam ka.m drugam, vendar je pa že pred več desetletji monakovski kardinal dovolil iz svoje stolne cerkve prenesti znamenite^slike v pinakoteko. Vsaj knkšim posebna dela in pa kakšna dela mojstrov, katerih del drugod ni mogoče dohiti, posebno če vise v kakšnem stranskem oltarju, če tudi v farni cerkvi ali pa v kakšni podružnici tudi v glavnem oltarju, bi bilo vseeno potrebno spraviti v »Narodno galerijo«, če bi ta dala napraviti natančen posnetek in pa primerno odškodnino, ker ho drugače vrhovni zavod slovenske oblikujoče umetnosti za vselej nepopoln. Za pridobitev Mecinigerjeve »Immaculate« iz Brežic, 'ki pa ne visi v cerkvi, se ni nihče zadosti pobrigal, čeprav je neki ud »nabiralnega odseka« to oblju-.bil. Seveda pri vsem tein ni mogla nastati »dvorana slovenskih madon«. Prav tako je bila zamujena leta. 1932. priložnost, da bi »Narodna galerija« prišla do Kavčičeve »Snlomonve sodbe«. Kakor sem že zgoraj omenil, sem našel to sliko, ki je izmeti najvažnejših Kavčičevih del, I. 1932. v skladišču dunajske »Galerije 19. stoletja«. Še ti«_ti dan sem začel obdela-vati ravnatelja te galerije, da bi odstopil »Salomonovo sodbo« slovenski »Narodni galeriji«. Ko mi je pomagal še Franz Caucig, ki je sam umetnostni kritik, sem čez nekaj dni pripravil ravnatelja »Galerije 19. stoletja«, dvornega svetnika dr. Haberditzla, da je v načelu pristal na to. da bi prepustil »Salomonovo sodbo« tako, da bi »Narodna galerija« kupila nekaj nemško-avstrijskih novejših umetnin, ki bi jih določil on, ker jih je potreboval, in bi nato zamenjal te umetnine za »Salomonovo sod bo«.. Čeprav me ni nihče za ta pogajanja pooblastil, sem se vseeno spustil vanja, se-jda pod pogojem, da jih odobri »Narodna, gale- ve< rija«, ker sem vedel, da je treba kovati železo, dokler je vroče, in ker sem spoznal, da sem naletel kot nalašč na pravi trenutek, ko je rabila »Galerija 19 .stoletja« tiste stvari za dopolnitev svoje zbirke, sredstev za nje pa ravno tisti čas ni imela . na razpolago. Šlo je pa seveda za višino zneska, ki bi ga naj žrtvovala »Narodna galerija«. Navsezadnje je dr. Haberditzl hotel od mene izvedeti ceno, ki jo ima pri nas kakšna dobra slovenska slika iz preteklosti in enake velikosti, kot je »Salomonova sodba«, in je bil pripravljen to vsoto vzeti za podlago. Seveda mu take cene nisem mogel imenovati, ker starih slik te velikosti, to je 3.35X2.42 m, pri nas ni veliko ali pa nič. Imenoval sem mu pa ceno manjših baročnih slik, ki merijo po kakšna 2 ma. Nazadnje sva se zedinila po telefonu, prav preden sem sedel na vlak, da bi vzeli za podlago znesek 40.000 dinarjev za »Salomonovo sodbo«. Bil sem v resnici vesel dobre kupčije za »Narodno galerijo«. Ugotovil sem namreč, kar sem zapisal tudi v svojem sestavku »O nekaterih slikah Franceta Kavčiča (Cauciga) in nekaj o njegovi rodovini« v Zborniku za umetnostno zgodovino I. 1933.. da je France Kavčič dobil za svojo sliko »Sapho«, ki je bila leta 1801. obešena v »Galerijo patriotičnih ljubiteljev umetnosti v Pragi in je merila le 152.19X^4.25 cm — 1.62 m2, 1000 go Id., kar bi zneslo i■ 1932. celih 100.000 dinarjev. »Salomonova sodba«, ki meri 8.10 nr, je pa petkrat tako velika kot »Sapho« in bi bila torej vredna takrat, ko jo je France Kavčič dovršil, kakšnih 5000 goldinarjev, in torej I. 1932. kakšnih 500.000 dinarjev! Dobili bi jo pa lahko za 40.000 dinarjev! Dunajčani niso leta 1932. prav nič cenili klasicizma in tudi »Galerija 19. stoletja« ni imela in tudi ni mislila napraviti kakšnega (»hlel-lca za klasicistično slikarstvo. Ko sem prišel v Ljubljano, sem takoj stvar sporočil predsedniku dr. Windischerju. in sem ga pripravil clo tega, da se je odločil, da bo sam iz svojega žrtvoval za. »Salomonovo sodbo« 40.000 dinarjev. (Dalje prihodnjič.) Štev. 9. SLOTM5^_ Stran 3 domišljajo, da Lom o premagali vse ovire brez velikih naporov in žrtev. Seveda je prvi pogoj za zbližan je neka mera dobre volje brez stranskih računov in tiliili pridržkov in neka mogočost svobodne izmene misli in mnenj. Brez tega ne moremo razčistiti ozračja, ki nas danes duši. Kdor eno želi in nam drugo odreka, ne misli resno. danes dovolj močna, da bi sama prevzela vso od-dogornost pred narodom in zgodovino za te od-lčitve. Ali naj nas najdejo zgodovinski dogodki zopet nepripravljene? Ni danes tako važno in tudi čas eš ni prišel, da bi izdelali kake podrobne ustavne načrte, a neka osnovna spoznanja in zahteve bi nam morale biti vsem skupne, kakor so danes skupne Hrvatom. Samo politični otroci si Gospodarstvo državnih denarnih zavodov Ob padcu Stojadinovičeve vlade so napravili naložen v domačih pupilarno-varnih^ dmiarnih za-tudi hrvaški listi velik obračun z jugoslovenskim vodih je znatno pospesil naso denarno stisko in centralizmom Zlasti »Hrvatski dnevnik« in »Ob- nazadovanje slovenskega gospodarstva. Znano je, zor« sta prinesla dovolj določnih podatkov in ste- da Slovenija m mogla dobiti od te banke skoraj vilk. Te številke sicer po veliki večini za nase nobenih kreditov, tudi Hrvaška Jih je dobila le bralce niso kdove kaj novega, posebno kolikor se malo, in medtem ko so na primer 1. 1934. znašali ■ ' - - njeni krediti v vsej državi 2816 milijonov, jih je odpadlo na Slovenijo in Hrvaško skupaj komaj kih 10%, čeprav je imela banka največji dotok se tičejo naših slovenskih razmer in teža\. Zanimive so pa vendarle, ker kažejo ves načrt in sestav jugoslovenske unitaristične politike v luči neovr-ženih dejstev in številk tako rekoč v zgoščeni obliki. Zato bomo nekaj teh številk in dejstev ponovili in jih hkrati mestoma spopolnili in primerjali s številkami in dejstvi, ki smo jih sicer že navedli, ki pa jih naši bralci morebiti lk nimajo preveč živo v spominu. Za danes nekaj številk in dejstev iz področja državnih denarnih zavodov. . Narodna banka, glavni naš denarni zavod, ki ima edini pravico izdajati bankovce, je popolno-111 av rokah belgrajskih delničarjev. Zanimivo je, kako so delili njen čisti dobiček. Medtem ko je bila udeležena država leta 1929. s 60% pri dobičku, tako da je dobila 42 milijonov, delničarji pa 28 milijonov dinarjev, se je to v dobi stiske močno spremenilo v škodo države. L. 1937. je na primer bila udeležena država; pri dobičku samo še z 38%, kar je zneslo 13 milijonov dinarjev, medtem ko so dobili delničarji 62% ali 24 milijonov dinarjev. Pravilno kaže »Hrvatski dnevnik« na to, da so dobivali delničarji te banke ne glede na stisko celotnega gospodarstva velike dobičke v času, ko zasebne banke dividend niso skoraj nič izplačevale. Pa tudi država je prejela malo, iz cesar sledi, da je bilo breme gospodarske stiske prevaljeno največ na državno blagajno, to se pra-vi, na plačevalce davkov. Uprava Narodne banke je sestavljena tako, da ni bil še nikoli guverner niti Hrvat niti Slovenec. Pa tudi sicer nimajo ne Hrvatje ne Slovenci nobene odločilne besede pri upravi tega zavoda, ki odloča o denarni in es-komptni politiki naše države. Od kreditov, ki so znašali do 1500 milijonov dinarjev jili je dobil “©igrud sam do polovice, in v časih največje stiske so dobivali belgrajski pridobitniki kredite po 6%. Za časa Sto j adi novica se je to še poslabšalo, in medtem ko so bili za njegove vladavine Belgradu povišani krediti za 136 milijonov, so bili na Primer Zagrebu znižani za 90 milijonov. V zadnjih |®t*h je odpisala Narodna banka za okoli 100 mi-'Joiiov kreditov, od teh v Zagrebu samo okoli 1%, v Ljubljani pa sploh nič. V Sloveniji je namreč Narodna banka odšla marveč zmerom s čistim dobičkom, ki pa je seveda imel za nalogo, da krije odpise v Belgradu. To pa pomeni, da slovenski pridobitnik ne dobi pri njej kredita, če ni stoodstotno varen in torej dobiček stoodstotno gotov, v Belgradu pa ga tamkajšnji pridobitnik prav hi h ko dobi, pa če more nuditi varnost ali ne. Predlanskim smo poročali, kako je na primer dobil neki posestnik iz belgrajske okolice na svoje posestvo, ki ga je sodišče ocenilo z dobrimi tremi milijoni, posojilo od treh državnih denarnih zavodov. med njimi seveda tudi od Narodne banke, v šestkratni vrednosti posestva. To se pravi, da je bilo pet šestin posojenega denarja že od prvega dne zgubljenih. Ker traja ta denarna politika že dvajset let, in ker se, kolikor se spreminja, spreminja samo se na slabše, ne bo drugega izhoda, da si osnujemo za svoje ozemlje Slovenci in Hrvatje samostojne emisijske banke, kakor jih ima Amerika še danes in kakor jih je imela prav do zadnjega se zmeraj Italija. Da so razlagali enakopravnost pri Privilegira-ni agrarni banki na podobne načine, utegne komaj koga iznenaditi. Od 15 udov uprave jih je II Srbov, 3 Hrvatje in I Slovenec. V nadzorstvu je Srbov, 1 Hrvat, a noben Slovenec. Ravnatelji, inšpektorji in vladni komisar so sami Srbi- Po lastnih podatkih od 17. IV. 1937 je dala posojil Srbiji in Črni gori 344 milijonov dinarjev, Vojvodini in Sremu 387.400.000 din, Hrvaški, Slavoniji in Dalmaciji 146,900.000 din, Bosni in Hercegovini. 131.300.000 din, a Sloveniji celili 7,200.000 Podobno gospodari seveda tudi Poštna liraniI-^'^•Jpd kredita 1533 milijonov dinarjev sta prejeli Slovenija in Hrvaška komaj kake 4%. Zato 'Mr* i I)n^avil Li zavod v Belgradu palačo, ki je veljala nad 70 milijonov. Skoraj odveč je, mislimo, spet pristavljati, da se tudi njen denar zbira mjveč iz slovenskih in hrvaških pokrajin. nrwhe num,|a ,v glavnem nositi; slovensko življenje v prihodnjih dneh A's e vse to predvsem velika premišljenost. Vsak korak v slepo je lahko zelo, zelo škodljiv. Oblikovati je namreč treba duhovno podobo mladega slovenskega človeka, ki živi na tej majhni plati slovenske zemlje in gleda s svojimi očmi na vse nevzgojno, nemoralno in zgrešeno, ki se dogaja danes med nami! Na to vse in še na marsikaj drugega sem se spomnil, ko mi je hčerka, ki hodi v osmi razred gimnazije v Ljubljani, pripovedovala o novih ukrepih, ki naj varujejo dobro vzgojo mladih deklet. Ne morem se spoprijazniti z vzgojno platjo grožnje, da bodo tista dekleta, ki jih bo profesor videl na ulici v moški družbi brezpogojno izključena. Vse to pač danes ni nič več vzgojno, še manj pa koristno in pravilno! Tudi kazen mora biti vzgojna, nikoli pa se ne sme izroditi, v bič, ki neprestano grozi mlademu človeku! Odločno sem proti krniti! Knuta se je povsod maščevala! Najbolj se je pa vedno maščevala v vzgoji! Danes, ko se prav za prav vse naše javno življenje dogaja v luči neprestanega poudarjanja svobode in človekove osebne vrednote, je takšen sestav resnično zastarel, pa tudi zgrešen in naravnost rasti naše mladine škodljiv! Vzgojno skrbstvo po naših gimnazijah pa mora danes še posebno upoštevati svobodo in človekovo osebno vrednoto! V nasprotnem primeru bo šla vzgoja v tem času v negativno smer! In v tem primeru gotovo postaja živi jensko važen latinski rek: »Caveant consules . ..«! ini i- ; i r , ’v v' lc.l l,ulllti smo ^.vijcnju v prinonnri.ii dneh Na Pisali zlasti, ko je dobila izključno pravico, da morajo misliti vzgojitelji profesorji ličilolii V" vf nalaga pri njej ves sirot,nski denar. Takrat je hovniki itd. J J ’ P™10801-.)1’ učitelji, du- to banko imlcni sto miliionnv y_*i. t ^ 1 SSJtW 22* pridobivajte nove naročnike nedolg 1-.U"ko nekiM s\° nnfijonov dinarjev naših i> m ta odtok denarja, ki je bil dotlej dinarjev. Uradništvo in jugoslovenstvo Angleški list o novi Adamičevi knjigi »Hrvatski dnevnik« od 1. tega meseca poroča o načrtu zakona, s katerim je hotel dr. Stojadinovic prepovedati finan.nim nameščencem sleherno politično dejavnost. Pravi, da so ta predlagana določila popolnom av skladu z drugimi njegovimi načrti zoper politično svobodo uradništva in meni, da bi bil pod takimi, pogoji sploh najbolje vzeti glasovalno pravico, če že ne smejo brez strahu glasovati po svoji vesti. Vendar pa tega ni hotel napraviti noben režim, ker je pač zmeraj računal na uradniške glasove, brez katerih bi bil slabo shajal. Res, treba je uradništvo depolitizirati, toda tako, da je napredovanje uradnikov odvisno od njihove sposobnosti in pridnosti, ne pa od strankarske pripadnosti. Danes so na uglednih mestih mnogi, ki so prišli nanja samo zaradi svojih zvez in servilnosti, kar je zelo škodljivo za upravo. Dalje piše »Hrvatski dnevnik«: Nesposobni in brezobzirni niso samo zavzemali nezasluženih položajev, ampak so celo dosezali, da so jim bili zaupani tudi posebni posli. Zato ni nolben čudež, iče niso bile šolske knjige zmeraj na potrebni višini in da je bilo v njih mnogo netočnosti. Politi-karjenje v najslabšem pomenu besede se je tako razvilo, da so morali ugovarjati celo zastopnike katoliške in islamske veroizpovedi. Hrvaški rodoljubi so bili po pravici ogorčeni, kako se uče njihovi otroci iz šolskih knjig ali popolnoma napačno ali površno prikazano zgodovino svojega naroda. Zamolčevali so se najvažnejši dogodki iz hrvaške zgodovine, zapostavljalo se je hrvaško knjištvo, šlo se je mimo hrr vaške umetnosti, zamolčevalo se je mnogo tega, kar je vsakemu Hrvatu drago in s čimer se ponaša. Nasledek tega je bil, da se ni moglo vršiti sodelovanje med domom in šolo, 'ker je vsak vlekel na svojo stran. ■Starši, ki imajo glavno pravico do vzgoje otrok, so se morali nenehoma vojskovati s šolo, tako da je za mladino znaten del tistega, česar se je morala učiti, pomenil samo zgubo časa. Zato si ni težko predstavljati, kakšni so bili videti marsikateri učitelji in profesorji v očeh svojih učencev. Mladina je že po svoji naravi opozicionalna, in je srečna, če lahko ugovarja svojim učiteljem. Tega se nikoli ne moremo popolnoma izogniti, toda to razmerje se lahko ublaži tako, da se ne daje preveč snovi za ustvarjanje takega upiranja. A te snovi je ibilo preveč. Namesto resnice so mladini •često podajali tendenciozne predstave, včasih v tako neinteligentni obliki, da je mladina zoper to spontano reagirala. V tem pogledu je bilo napravljenih do sedaj prav mnogo napak, ki jih je treba popraviti. Vzroke je treba odstraniti V svojem uvodniku od 19. p. m. zatrjuje »Jutro«, ko govori o vladni deklaraciji: Dctnontaža centralističnih ustanov, ki so v zadnjih letih tako občutno omejevale naše gospodarsko in s tem tudi socialno ravnotežje, spada med glavne pripravljalne naloge za konsolidacijo naših notranjih razmer. Ne vemo, kam je dejalo »Jutro« naglas na »centralistične ustanove«, ali na zaimek »ki«, a zdi se nam, da je dvoumnost nameravana, ki naj pusti odprta vratca za centralistične stranske skoke. Sicer pa je gotovo eno, da so te centralistične ustanove, katerih demontaža je za našo konsolidacijo neizogibna, skozi in skozi delo jugosloven-skega unitarističnega nacionalizma, natančno tistega, ki mu je »Jutro« teden prej prepevalo čast in hvalo. Treba je torej demontirati tega, vir in vzrok zgubljenega gospodarskega in socialnega ravnotežja. Tudi psihologično je to. nujna pred-postava. Kajti samo popolna demontaža jugoslo-venarstva bo ustvarila tisto nastrojen je, ki mora biti za veliko delo notranjega pomirjenja. Potem pa nam bo vse drugo navrženo. Spet dvojna obremenitev Lanske jeseni je sklenila vlada postaviti po vsej državi velikanske siloje, to je shrambe za razne pridelke, ki naj omogočijo, da se ti pridelki na gospodarski način hranijo, a obenem tudi na ta k način, da so kupcu in prodajalcu lahko in takoj na razpolago. 1 i silo j i bi se seveda postavili z državno pomočjo, to se pravi z denarjem vseh davkoplačevalcev. Že takoj takrat smo opozorili na nevarnost, ki tiči za vsemi centralistično sklenjenimi in upravljanimi napravami in torej gotovo tudi na to. Bali smo se, da bo Slovenija spet prikrajšana in da bomo dobili kvečjemu kakšno maloto, kakor zmeraj pri takih zadevali. Bili smo pa še preveliki optimisti. Za Maribor je bil na primer zasnovan velik silo za sadje. Pa n ebo nič z njim, kakor poroča »Vcčernik«. Državnega siloja v Mariboru ne bo. Kar jih bo postavila država bodo stali na jugu. Pač pa bomo smeli sami napraviti tak silo iz svojih sredstev. To se pravi, iz sredstev zasebnikov in zadrug in s pomočjo podpore banovine, minovina bo pa seveda mogla dobiti denar za to podporo samo iz banovinskih davkov. In tako bomo »Slovenci spet kedaj obremenjeni na dve strani. ene, večje dajatje bodo šle za siloje na jugu druge, manjše, pa za naše domače. Le da so prve po navadi tako velike, da že za domače kar nič ne ostane. Angleški listi o novi Adamičevi knjigi Pod naslovom »An immigrant« poroča »Manchester Guardian« od 17. t. m. o knjigi slovensko-ameriškega pisatelja Louisa Adamiča »My America 1928—1938« takole: V prejšnji knjigi »Smeh v gošči« pripoveduje gospod Adamič o svojih mladih dneh na Kranjskem in o svojdi prvih skušnjah kot izselnik v Združenih državah. To delo je deloma avtobiografično, vendar ni toliko poročilo o njegovem lastnem življenju, kolikor opis tistih značilnosti Združenih držav, ki jih ima on za najpomembnejše. »Gošča« prejšnje knjige je bila Adamičeva adaptivna dežela, ki svojim bralcem ne daje vzroka za mnenje, da se mu zdi ta prispodoba danes neprimerna. Očitino pa je, da on globoko veruje v Združene države in njihno prihodnost in da bo raje 'živel tam, kakor kjer koli drugje na svetu. To delo je samo nekaj ,ka!kor gošča, ker ni imel pisatelj nobenega jasnega načrta pri pisanju. Zdi se, da je vodil zelo natančen dnevnik, prav tako kot zbirko pisem in kot navadno knjigo, tako da lahko reproducira znaten del razgovorov in obravnav, pri katerih je bil udeležen. On je izvrstno opazujoč človek in sposoben, da razmišljuje bistro o vsem, kar vidi itn sliši. Knjiga obsega mnoge spretne odstavke opisujočega poročanja in nekaj prvovrstnih svojstvenih orisov, med katerimi sta najpomembnejša o Johnu L. Le-wisu in guvernerju Fhilipu La Folette-u. Predmet, s katerim se ukvarja, je skoraj samo naselniško vprašanje (zlasti glede na otroke naselnikov), socialni 111 gospodarski nasledki »depresije«, delavsko gibanje in ameriški komunizem. Adamičevo poročilo o tem, kar je našel v Združenih državah, poslane zlasti zanimivo in tehtno zaradi primerjav, ki jih dela z razmerami v svoji rodni Jugoslaviji ne samo za svoje mladosti, ampak tudi za obiska v tej deželi pred neka j leti. H. W. H. Laška knjiga in njeni bralci Tiska in izda se v Italiji prav dosti knjig. Po stanju iz leta 1937. je ugotovljeno, da se največ knjig in brošur tiska na Nemškem, namreč 25.400. Na Angleškem je bilo istega leta izdanih 17.000, na Francoskem 9.000, v Ameriki 8.000, na Poljskem 7.000. na Nizozemskem 6.000, na, Danskem 3.000 knjig in brošur. Takoj za Nemci in Angleži, torej že na tretje mesto, pa je treba postav i t i Italijo, ker je izdala onega leta 10.000 knjig in brošur. Te številke so za našo sosedo vsekakor častne, le ena stvar pa je, ki jim ta dobri vtisk zmanjšuje v precejšnji meri. Na podlagi poizvedovanj mednarodne zveze knjižnih založb je ugotovljeno, da se knjige ne berejo v nobeni državi Evrope tako malo kakor v Italiji. Tam pride po en bralec knjige komaj na vsakih 1.600 ljudi. Fašistični tisk si razlaga to dejstvo po svoje in gleda v tem seveda zgolj dobre strani. »Lavoro lascista« na primer p i še, da je to le dokaz velike bistroumnosti laškega ljudstva. Vsak povprečni Lah da razume vsako stvar nenavadno hitro in z veliko lahkoto, in prav zaradi lega da mu. hi treba dosti branja. Vsi drugi narodi daso v tem pogledu za Lahi dokaj zaostali. Sicer pa pravi list, da je samo fašistično življenje že tako napeto in polno dogodkov, da za lenarjenje s knjigo v roki ne ostaja časa. Bibliotekar. Knjiga o slovstvu V založbi Jugoslovanske knjigarne je izšla »Slovstvena zg od vi na Slovencev, Hrvatov in Srbov v vprašanjih in odgovorih«. Knjiga obsega 163 strani in stane 32 dinarjev. Po osinutiku slovenskega pisatelja dr. Ivana Preglja jo je priredili za tisk dr. France Tomšič. Kakor je že iz zgoraj navedenega naslova! razvidno, je prirejena knjiga v kaitehetični obliki, to je v obliki vprašanj in odgovorov, nekaj, kar ji daje prednost zlasti kot učni knjigi, saj tak način, ki je kakor razgovor, vsebino gotovo poživlja, Štev. 9. tim*1 i? w'd6ga 'brallca' KaJti tem, zlasti študenti 1 J,?a \ Prvi vrsti namenjena. Iz prav temu 1 lb° TT *«• Ml vJen« £ep£- £ * Mali zapiski Laški in slovenski prijatelji knjige v Italiji Na osnovi poizvedovanj mdenarode zveze knjižnih zalozil) je ugotovljeno, da se knjige ne berejo v nobeni države Evrope tako malo kakor v Italiji. tam k0rmai vsakih l.OUO ljudi, to pa ki j uh temu, da hi lili prodal V™00 k'/jiS in brošul‘ in je bila po prodaji tretja na svetu. karIn1fere.i° izredno osti kljub vsem težavam, ki jih imajo. Lanska da soVsitlrDSM ''^7 Ljubljani je pokazala, deseti K' j;,I'V.4c Krajine izdali v zadnjih dvajseti hleti.h okoli šest sto slovenskih kniis in n nov»PAaševna ‘Čne ka.151t>vosti* Naklada tel. izdaj se Č .; T ,,IJC I" njJh ie ibil<> tolikšno, da se računala na vsakega tamkajšnjega Slovenca že kar po dve kupljeni 111 prebrani knjigi. Te kratke številke nam delajo vsekakor čast pred vsem kulturnim svetom. In če si mislimo od števila bralcev Italije odštete vse narodne manjšine, bo prišel po en bralec laško narodnosti morda komaj na vsakih pet tisoč Lahov. Bibliotekar. Glavne napake češke politike. • Na vanju nove češke enotnosine stranke I Ce °'S ()Vafki z«nanji minister dr. Chwalkovsky o nalogah češke politike. Pri tem se re dotaknil tudi napak prejšnjih preveč centra-listicmh vlad vi n, ccs da je napačno pojmovanje. 111 odlašanje glede rešitve manjšinskih'vprašani veljal republiko tretjino državnega ozemlja in vec kakor tretjino narodnega premoženja. ,-n •ie,bi^ inAnU -a ograza fašizem, tedaj bo mnogo pripomogel, da se ohrani mir. Zahtevati, da pride svet tudi sovjetski Kusi.,, na pomoč, če bi ga ogražali isti napadalci, bi bula potem Stalinova velika pravica. Centralizem v Španiji Zdaj, ko je general Franco zasedel vso Katalonijo, je izdal dve naredbi. S prvo jc odpravil katalonsko avtonomijo, z drugo pa jc prepovedal rabiti katalanščino kot uradni jezik v Kataloniji. Na njeno mesto stopi seveda španščina. S tem je uveden v Španiji najstrožji centralizem, strožji celo, kakor je bil pocl prejšnjimi diktatorskimi. in generalskimi vladavinami. Te vladavine in njih centralizem, ki je hotel zbrisati dva naroda, Katalonce in Baske, z lica španske zemlje, so pa že pred nekaj leti pognale Španijo v revolucijo in državljansko vojno. Zakaj naj bi bilo poslej drugače? Urednik in izdajatelj: Vitko K. Musek, Ljubljana. NOVA ZALOŽBA V LJUBLJANI b z. 2 o. z. KONGRESNI TRG Priporoča Ivana Cankarja zbrane spise 20 zvezkov z uvodi in opombami Iz. Cankarja Tl spisi niso samo na5 najobšlrnejšl narodni tekst, ampak so najpogumnejša Izpoved slovenskega duha. Iz lastne založbe se še posebej priporočajo: F. S. Finžgarjevi zbrani spisi (8 zvezkov); Fr. Stelč, Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih; Stanko Vurnik, Uvod v glasbo; Jak. Kelemina, Literarna veda. Posebentpddelek za pisarniške potrebščine 1 'S Pl 2fl I _ _