UDK 808.63-3(091) Velemir Gjurin
Filozofska fakulteta, Ljubljana
ALI JE RINI JEV KODEKS TUDI SLOVENSKI SLOVAR
Bezlajeve hipoteze, da so v Knjigi zdravilnih rastlin Benedikta Rinija (15. stol.) nekateri izrazi slovenski, in ne hrvaški čakavski, ni mogoče potrditi. Skoraj vse od nekaj čez dvajset besed oz. pisavno odraženih oblikoglasnih značilnosti, ki naj bi bile slovenske, je mogoče z enako ali večjo utemeljenostjo pripisati narečjem vzdolž hrvaškega obinorja, kolikor ne gre sploh za ne dovolj prepričljive razvozlave zapisov in etimologije.
F. Bezlaj's hypothesis that the 15th century herbal Liber de simplicibus Benedicti Rinii contains several botanical terms which are Slovene rather than Croatian (Caka-vian) cannot be sufficiently vindicated. Almost all of the twenty odd lexical or (mor)phonological particulars which have been presumed to be Slovene can either be equally well or better explained by the dialects along the Croatian seashore or they must remain open to suspicion as insufficiently convincing etymologies or decipherments of the original spelling.
0 Liber de simplicibvs Benedicti Rinij medici et philosophi veneti, rokopis v Narodni knjižnici sv. Marka v Benetkah (Mss. latini Cl. 6, N° 59; manoscritti inarciani 2548), je dobil svoje ime po nadpisu v verzalkah nad uvodnim delom. Uvodu v tem Rinijevem kodeksu (kakor se tudi imenuje) sledi abecedno kazalo strokovnih izrazov, ki bralca pošilja k zaporedno oštevilčenim podobam rastlin (kartam), na hrbtni strani katerih so v levem stolpcu grški (v latinici), latinski, arabski (v latinici), slovanski (/clauonice, v latinici), izjemoma tudi nemški in še bolj izjemoma še kateri (npr. »romane, calabrice, ytalice«) izrazi za upodobljeno rastlino, včasih tudi njen plod ali celo izdelek iz nje ipd. Pri nekaterih geslih ta ali oni od glavnih štirih jezikov manjka, zlasti slovanski; tudi zaporedje jezikov ni zmeraj enako in rubrika za posamezni jezik se lahko v istem geslu pojavlja po večkrat; nekateri pripisi so očitno iz poznejšega časa in najbrž od druge roke. Desni stolpec gesel je pisan raz-pravno (enciklopedični podatki). Z nekaterimi izrazi sega slovar prek rastlinskega imenja v strogem smislu, npr. z Muca 'moka', Cruch 'kruli', Chelche 'kolke (= otre, tul je)'. Slovarju dajejo — poleg njegove starosti ter številnosti m nezgoljevropskosti v njem uslovarjenili jezikov — posebno slovarskozgo-dovinsko vrednost kakovostne upodobitve rastlin (njih umetninskost je občudoval npr. znani angleški estet John Ruskin). — Na koncu kazala piše: Explicit tabula libri de fimplicib(us) plantar(um) nico lai rochabonella Co(r?)-nicla nenfis phifici. To in še nekaj drugih stvari kaže, da je pravi avtor najbrž Nikola Rokabonela (Nicolö Roccabonella, rojen 1386 v Coneglianu, umrl 1459 v Benetkah), ki je med 1449 in 1453 živel v Zadru.
0.1 Za Slovence je Rinijev kodeks postal zanimiv, ko je Bezlaj pred dvajsetimi leti prvič namignil, da se zdi. da so v »najstarejšem rokopisu, ki upošteva južnoslovanska rastlinska imena .. in ga je leta 1415 napisal Benečan Rinij«, ta imena »čakavska in slovenska« (Bezlaj 1967: 151). Pozneje je Bezlaj v sodelovanju z V. Suyerjem — kakor kaže, še zmeraj na podlagi drugotnih
virov1 — v posebnem članku (Bezlaj-Suyer 1973/74)2 skušal svojo hipotezo utemeljiti z razborom nekaj več kot dvajsetih izrazov oziroma oblikoglasnih, besedotvornih in podobnih značilnosti, ki bi utegnile biti prej slovenske kot hrvaške (čakavske). Pri tem je Bezlaj navedel med drugim Putančeve besede, da je Rinijev rokopis velik terminološki in hkrati prvi hrvaški slikovni slovar (Putanec 1962: 504); tako je bilo — najbrž nezavedno3 — implicirano, da se slovensko slovaropisje začenja prav z Rinijevim slovarjem, saj se začetek pisanja le-tega postavlja v leto 1415 (Minio 1952/53: 53), torej celo pred nastanek glos in glosarčka v Stiškem rokopisu.
0.2 Zanimivo je, da na Knjigo Benedikta Rinija delno spominja Ljubicev opis »debelejšega rokopisa s slovenskim izgovorom iz 15. stol.«, katerega lastni prepis je Ljubic, kakor sam trdi, zaupal Trdini, nakar se je izgubil.4 Fekonja (1886: 44) je, že po izidu Šulkovega Imenika bilja, javno pozival, ne »bi li nas g. Trdina znal o tem kaj pobliže izvestiti«. Ta rokopis pač ne more biti istoveten z Rinijevim; je pa ravno Ljubic iz Rinijevega prepisal vsa imena za Šulka in je potemtakem bržkone zaslužen tudi za bežni opis slovarsko-tehnične podobe, kakor ga daje Šulek: »Na svakom listu naslikana je prekrasno (per magistrum Andream Amadio, Venetum, pictorem sublimem) pojedina biljka, a na drugoj strani je opis biline i kako se zove arapski, grčki, latinski, hrvatski (sclavonice) i gdješto njeinački (teutonice)« (Šulek 1879: XVIII). Šulek je v svoj Imenik rastlin sprejel večino Rinijevih slovanskih ustreznic in ni prav nič dvomil o njih hrvaškosti, čeprav je pripomnil, da nekaterim »neima više traga u današnjem hrvatskom jeziku, al jim nalazimo premce u jeziku češkom« (Šulek 1879: IV). Minio (1952/53: 55) je domneval, da so češki izrazi v Riniju od istega vira, kakor naj bi bili nemški: od za-drskega trgovca z zelišči in zdravili Johanna Reinliardta (sinu Hermanna R.) iz Aschaffenburga. Toda drugega dokaza, kot da je Nemčija »un paese vicino alla Boeinia«, Minio ne navaja (poleg tega je Asclmffenburg blizu Frankfurta, torej ne ravno blizu Češke). Verjetno nobena od Rinijevih slovanskih ustreznic ni češka. A po mojem (Gjurin 1986: 375—6) tudi za njih slovenskost za zdaj ni trdnih dokazov: Bezlaj se je deloma opiral na drzno dekodiranje za-
1	V knjižnici Oddelka za slovanske jezike in književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani so zdaj dosegljive črno-bele fotokopije besedilnega dela in nekaterih podob Rinijevega kodeksa. Berljivost slovanskih izrazov je otežena ali onemogočena le na par mestih, pač pa je v glavnem zabrisana razlika v barvi oziroma svetlosti črnila (prvotnih in poznejših) zapisov.
2	Kadar se v pričujočem članku sklicujem samo na stran brez omembe avtorja in letnice, je mišljen prav ta članek Bezlaja in Suyerja.
3	Bezlaj niti enkrat ne uporabi besede slovar, ampak imenuje Rinijevo delo le rokopis, kodeks ali herburij.
* »U knjižnici sv. Marka u Mletcih nalazi se poveči rukopis iz XV. stol. slovenskim izgovorom napisan, i isto onako latinskimi pismeni. Taj rukopis prepisali još g. 1859, a kašnje moj prepis uz prošnju povierih momu onda prijatelju i kolegi Prof. Trdini u Rieci; no taj prepis neznam kako propade. Kašnje višeputa baveč se u Mletcih zapitah u Marciani, da mi onaj stari rukopis pokažu, ali nemogoh ga se više doćepati. Ondašnji knjižničar ili bolestan ili odsutan; podknjižničar, surov, izpričavao se, du o njem ni nežna; pristav grof Soranzo, udvornik do mire, uloži sve sile, da gu iznadje, no u službi nov, sav trud mu il bali. J edini, koi se je mojoj želji mogao te po svom zvanju morao odazvati bješe ondašnji pisar Lorenzi, ali ta kukavica voli ono vrierne službeno, za koje placu vuče, potrošiti na prepišivanja za novac.« (Ljubič 1864: 545.)
pisov in etimologiziranje tako dobljenega, še več pa na prvine, ki se dajo enako dobro ali bolje razlagati z narečji vzdolž hrvaškega obmorja.
1	Y Rinijevi besedi Serifa/pa, po Šulku skrižalica, vidi Bezlaj »verjetno genetiv *krželjca«, kar »ne more biti nič drugega kot današnje slovensko križič, kržeč, kržič, krišič, keršec itd.« (Bezlaj-Suyer 1973/74: 190).2 Toda Šulek (1879) ima iz več virov od Senja do Dubrovnika potrjeni pomensko ustrezni obliki skrižalina, skržalina ter od drugod s srbohrvaškega govornega področja še druge oblike s s-. Bezlaj sicer izvirnika (tj. fotokopij) v času pisanja ni imel v rokah, toda že na podlagi prepisov pri de Toniju (1919: 190—279, 1923: 275—398, 1925: 123—176, zlasti pa Indice alfabetico 206—264) je razvidno, da pri Riniju ni podobnih zapisov z nemim s.
2	Zapis Velcoftini ulafi naj bi morda bil *velhot'ini via si iz *velhot 'Venera', narejeno (tip velmoža) iz hot 'priležnica, (cerkvenoslovansko) sla' (str. 191; Bezlaj 1976: 200). Pri Riniju je ta izraz v predzadnji vrstici 264. gesla, pod njo je še prapraça mala. Više je med grškimi ustreznicami tudi Adia(n)-tum, kar pravzaprav pomeni 'neomočen' (Webster 1976: 26), vendar v smeri *vl?>gZkZ (prim, pri Pleteršniku volgäk, volhak, volhkost) zapisa Velcoftini pač ne kaže razvozlavati, kljub občasnemu Rinijevemu -el- (že Bezlaj, str. 189, je opozoril na tclfticoren in Chclche). Pri predpostavki, da je Vel- (ali morda vel- — med nekaterimi velikimi in malimi črkami je v tedanjem pisanju težko razlikovati) pravzaprav latinski vel 'ali', pritegnjen pomotoma k desno od njega stoječi sopomenki iz niza slovanskih izrazov v kaki starejši pisni predlogi5 (prim., da se v geslu navaja pod spornim izrazom še sopomenka prapraça mala), je mogoče v preostanku coftini videti npr. tudi obliko gospini (vlasi), ki v vseh pogledih ustreza sopomenki gospin vlas (Šulek jo navaja iz Stullijevega Rjecsoslôxja, izšlega v Dubrovniku 1806), pomensko pa npr. slovenski sopomenki lasci device Marije. Resda bi bilo v takem prepisu sumljivo veliko napak, toda tudi Bezlajevega t pisava ft ne upravičuje, in dejstvo je, da nekaj zapisov pri Riniju je skvarjenih."
2.1 Bezlaj je sam napisal (str. 191), da »bo šele analiza grafike v originalu pokazala, če je [njegova| vabljiva domneva upravičena«. S ft se ć (Velco/ïini) v Riniju sicer ne zapisuje. S ti je zapisan vsaj enkrat v Jagnetie zeglie (= ja-njeće), in sicer gotovo od mlajše roke. Praviloma se piše s ch: Schyreniça bela, Schienzi pitomi, Schyr pitomi/dioiy, Bliufch, Tofch (= vse šč), Brochy pit orni, lechya in Lecha vodena, Chnegich (= knegić od knego ali pa knežic, gl. Skok 1972: 109), oehyas itd. Res imamo poleg Schyr tudi Stir congfchi,
s Prim, pri Bezlaju: »Tudi slovanska imena dajo slutiti, da so bila vsaj deloma prepisana iz starejših beneških predlog. Drugače bi si težko razložili, da najdemo npr. med arabskimi sinonimi za Tanacetum vulgare obliko Sebenich .. Samo skrben
in natančen seinitološki pregled arabskega gradiva pri Riniju bi pokazal, ali je primer Sebenich osamljen. Tudi za Dictamnus albus, ki se danes imenuje slovensko jesenik, jesenek in sbh. jesenak, .. je kasnejši pripis med arabskimi imeni jasena, jaseni«
(str. 187—8). Sebenik, če je tako brati, je res naveden med arabskimi ustreznicami,
lafena in le'feni pa sta jasno označena s fclauonice, a ju je de Toni (1923: 349) pomotoma priključil k arabskim ustreznicam, ki stoje nad slovanskima.
6 Že Šulek je tožil, da »se jedva domišljaš, kako da jih pročitaš« in da jih nekaj ni »nikako umio odgonetnuti« (Šulek 1879: XVIII, IV). Vendar je nekaj zgledov, s katerimi Šulek potrjuje to skrivnostnost, v resnici zapisanih povsem sistemsko, npr. Ermang (rmanj) in Tuçang diuiy: v izglasju je pri Riniju -nj zapisan z istima črkama kot sredi besede, le da stojita v obrnjenem zaporedju (prim. Copitgnac gorfehi)-, tako tudi -Ij-. Çulg beli (= žulj), proti Ripagl (ripalj) od poznejše roke.
toda to sta oblikoglasni, ne zgolj pisni različici. Prav izjemoma je ć pisan s samim c (oz. cy = c(i): Scyençi morfchi, konec prve in začetek druge besede sta slabo vidna, toda Scy- je razločno). V nekaj besedah na -ić je ć zapisan s ç, če drži Šulkovo branje: Bofuriç, Sicaoiç, Pachyç, Sançumiç (Sançuniç?); ker Šulek za te besede nima potrdila od drugod, jih je mogoče razlagati tudi drugače, zlasti ker ima Rinij (poleg Chnegich) npr. tudi Sicauięa bela in Pachyçe ( = sikavica, pačice), pri čemer je glas c zapisan z regularnim znamenjem zanj v c-jevski priponi (gl. § 3.1.2). Skok (1971: 180) navaja božurica 'svinja, ki se kolje o božiču'. Manj nam pomaga običajna dalmatinska oblika božurak, čeprav pomeni isto kot *božuric: pri Riniju sicer izglasni -k je izjemoma zapisan tudi s ç (lifgnaç 'lešnik'), toda moti to, da bi bil a,zapisan z i, prim, vendarle § 4.3 in § 3.1.7. Pri Pachyç moti tudi to, da bi bil isti glas (paćić) v isti besedi različno zapisan. Nasprotno pri Sançumiç (sansumić) črka ç za različna glasa manj moti, ker je tudi sicer podobno obremenjena v tipu Svonçaç (zvončac) in npr. hapaksu Çubconçchi (zub konjski). Prim. §§ 3.1.5—6.
3—4 Pri oblikah Driuo/Drieuo 'drevo', Orich 'oreh', in »opozicij|i| divji proti pitom ,cultus\ kar navaja Pleteršnik za slovensko Istro«, Bezlaj pripominja, da »nikoli ne bomo mogli z gotovostjo vedeti, iz katerega jezikovnega okoliša so bile prevzete« (str. 190).7 Tudi oblike >vulcli .. ali podsolnaç .. so v tistem času seveda bile mogoče tudi še v Dalmaciji« (str. 189). In če »je ime očun ohranjeno v slovenščini, je bilo seveda pred pol tisočletja lahko znano tudi dalje na jugu« (prav tam).8 Takih primerov je pri Bczlaju še nekaj:
7 Ta citat se začne: »Pri vseh teh oblikah nikoli ne bomo mogli ..«. Ni jasno, na katere vse oblike iz dotlejšnjega razpravljanja se nanaša; npr. ali tudi na ut 'od' (Drieuo ut cetrun/narançe), kjer Bezlaj pripominja, da je ta »redukcija enklitike .. sumljiva za čakavščino«; ali tudi na zveze Vulçge iabolcha oble/Dele, ki »govore za slovensko izgubljanje neutra, ki je zaradi današnje razširjenosti nastopilo verjetno že zgodaj«; itd.
" Pri Riniju je v geslu 14 Lochyon popravljeno v Lochyon, če smemo zaupati de Toniju (po fotokopiji sodeč, bi bilo prej obratno: p v o): >Lochyon herba |lokjon) [corretto in lochyun] ..« (de Toni 1919: 202, oglati oklepaji njegovi). De Toni si lokjon razlaga iz lok 'česen' (!: »aglio«) in v opombi dodaja: razen če gre za napačen prepis besede ochy on, kakor bi kazala poprava v lochyun, ki približuje »il nome dello zafferano a quello del colchico (ochun a c. 35 b), che in questo codice è chiamato tedescamente zafferano selvatico«. Tudi pri »karti 35 bc ima de Toni napačni prepis Ochun; pri Riniju je dejansko Ochyon (geslo 36), in ta zapis Šulek pod geslom Očun pravilno citira, le namesto velike začetnice ima malo, na str. XVIII pa citira med neuganljivimi primeri lochyoon (torej d in o v zaporedju, namesto prekrivno!), pri tem pa tudi že ugiba: »ako nije očun ... jer je .. nalik na crocus«. Bezlaj je to napačno citiral: »Pri Šulekovem oehyun .Colchicum' .. namesto ochun pravi de Toni.., da je Šulek skombiniral to iz dveh imen. Za Crocus sativus je slovansko ime lochyon, korigirano že pri Riniju v lochyun, kar Šulek sploh ne navede« (str. 188). Po Bezlaju nas poleg kačun, močunec in drugih slovanskih oblik tudi >*ločun ne preseneča; izoliruna arhaična beseda se je naslonila na katerokoli bolj domačo osnovo« (prav tam: 185, 189). Mogoče in verjetno; toda v geslu 438 najdemo pri Riniju Lanchyel, kar de Toni (1925: 162) razvozlava v ankiel; ankiel navaja Šulek ne iz Rinija, marveč iz drugih dalmatinskih virov, medtem ko Rinijevo obliko, napačno prepisano kot zanchyel, navaja pod Zankiel brez sopotrditev od drugod, sklicujoč se na poljsko zankiel, zaradi česar imu v kazalu pod Rhus Cotinus ne zankiel, ampak zankiel. Tu imamo očitno (pri Riniju) enak nepričakovani vzglasni l pred samoglasnikom kakor v ločun. Da ne gre za italijanski spolnik, zmotno vzet za del slovanske besede?
3.1 Tako je npr. na splošno lahko res, da »Benečan 15. stol. ne bi bral.. cerna.. kot črna, ampak prej černa« (str. 190), toda kaj, ko je ravno črn tudi čakavsko (in kajkavsko) (Skok 1971: 277). Tudi ni čisto res, da v Libru de simplicibus »|s]edij pod c nima nobene posebne fonetične vrednosti; pri Riniju je tudi Cemerica« (prav tam). Ne povsem izčrpna razčlemba kaže, da zaznamuje ç naslednje:
5.1.1	Praviloma glas č, in sicer: a) ne pred samoglasnikom, izvzemši besedo cvi(je)t ter priponi -acl-ec in, redko, -ak: Çrifgna; luçcha, Conoplicha hotoçcha, hotoçchi paprut, Otoçcha paprat, Smriçche, sem moramo šteti tudi Volçy bob, prim. Vulçge iabolcha oble/vele, in morda tudi Of ça (pifdiça), če je to ovčja pizdica, kar se zdi verjetnejše od de Tonijeve (1923: 294) domneve oocija pještica (Šulek je izraz izpustil), je pa seveda lahko tudi ovča; Co-romaç flatchi (izjemoma podvojeno: coromaçç), Smriç (glufaç), (Çvit) fmriç; b) pred zadnjim samoglasnikom, vštevši položaj pred zastopnikom jera/jora v obrazilu -acl-ec in izvzemši obrazilo -(i)ca: Maçur, Spinaça, Gufomaça, narança, Tuçang, Melênçane; -čacj-čec: Lubçaç (diviy) dvakrat, Svonçaç, Cameniçaç, Scoçeç.»
3.1.2	Glas c v omenjenih c-jevskih priponskih obrazilih, prim, poleg že navedenega: Odfenaç, Sminaç, (Smriç) glufaç, Podfolnaç dvakrat, Jefinaç, Rugnavaç, Treputaç in Triputeç, Sulçeç; malatraviça, Digniça, Lipaviça, (Brofcva) glauatiça, Pafuiça vel pafq(ui)ça, Sulteniça, Stercauiça, Bocviça (vodena in uela), puchauiça; prapraça (mala), Prapratça; tako tudi v stranskih sklonih teh besed, torej tudi pred sprednjimi samoglasniki: Preftaçi, Scyençi morfchi, Pachyçe, Jauorniçe, Micuniçe, Slive modriçe, Soch od pfe-niçe, toda pomotoma gliubice;10 zunaj teh obrazil pa redno v besedi cvi(je)t: Çuit, Çvit (fmriç), Çviet ot fipca (de Toni napačno Vret od sipka), enkrat pomotoma Pervi cvit.u
3.1.3	Glas ć v samo (?) štirih besedah na -ič, če drži Šulkovo branje: Bofuriç, Sicaviç, Pachyç, Sançumiç (Sançuniç?) — gl. tu §2.1.
3.1.4	Glas ž samo (?) dvakrat: poleg Çulg beli12 še çelud (nad ç je morda se črtica?) kot poznejši pripis ali morda prepis starejšega Xelud v istem geslu (prim, baxouina za bažovina): črka x je bila v takratnem rokopisu podobna črki ç, če je bila ta bolj hitro, manj pazljivo pisana.
3.15 Glas z izjemoma v besedi baç 'bezeg' (prim naše krajevno ime Bazovica) in v vzglasju zveze Çubconçchi ( = zub konjski);13 Šulek vidi tudi v 1 er ft od çachara 'sladkorni trs' glas z, toda tu bi bil mogoč tudi glas c (kar bi dalo v bistvu regularen zapis) ali dz, ali celo s.
' Pri Riniju je res nekaj oblik z -eç, ne pa tudi »celo Scoççt, kar ima Bezlaj (str. 191) od de Tonija (1923: 321, oz. Scoçc v 1925: 254): Rinijevo geslo 240 ima dejansko Scoçeç ali pa, manj verjetno, celo Scoçaç (fotokopija na tem mestu ni čista), m tudi v geslu 54 je Scoçeç (kot pri de Toniju 1919: 226).
10	V geslu 217; vendar (od poznejše roke) gliubięa bila, gliubiça futa v geslih 56 in 57.
11	Po drugi strani je enkrat Çafaran diviy (geslo 15), pri Šulku brano cafaran, toda prim, pri Šulku iz hrvaškoobmorskih virov čafran poleg cafran.
1г »Če primerjamo branje Çugl beli (žulj?) pri de Toniju, cugl beli pri Šuleku, •nu (sc. Šulku] lahko očitamo vsaj površnost« (str. 188) — kot nalašč tu je Bezlaju menda ponagajal tiskarski škrat: de Toni (1919: 224) ima pravilno po Riniju Çulg, in tudi Šulek je izpustil le sedij: culg. Prim, tu op. 6.
" De Toni (1919: 239) napačno piše in bere Çubcon conchi oz. zubkon konjski. » Riniju je na robu še »pojasnilo«: Zub cögfchi. Oblika črke -i v Çubconçchi je čudna.
3.1.6	Glas s zaznamuje črka ç namreč, kot rečeno, pri Çubconçchi in San-çumiç, poleg tega pa še v Sançun/Sançon — pri Šulkn sansun, toda »ne zna se gdje se tako govori« (Skok 1973: 201) — in Çlenovitaç (Šulek: slanovitac).
3.1.7	Glas k po pomoti (namesto črke c brez sedija14) enkrat v Boçoiça ftridna ob siceršnjem rednem bocoiça in že v istem geslu tudi buchviça (in ch za k je zelo običajen15) in enkrat v lifgnaç 'lešnik' (prim. Lisca 'leska') ob dejstvu, da bi v množini *lifgnaçi šlo za glas c. Včasih se zdi še kak -aç mogoče brati kot -ak (Serpaç, Vrisaç), vendar nas zunanji razlogi bolj ali manj močno vračajo k branju -ac. Pri Greço feme (ali Grcço?) gre verjetno za pomoto namesto Geręco, pod vplivom latinskega grece, ki stoji redno pri grških ustreznicah.	«
3.2 Očitno je torej, da črka ç razen v redkih izjemah zaznamuje oba trda nezveneča zlitnika. Oba — ali pa edinega (cakavizem).16 V obeh primerih je malo verjetno, da ne bi potem veljala enaka nevtralizacija tudi pred sprednjimi samoglasniki17 (in Bezlaj je morda mislil zgolj na ta položaj oziroma na to, da sedij pod c nima vrednosti glede č-ja proti c-ju, ne pa obeh proti'k-ju). Stanje je tam tako:
3.2.1	Pri besedi 'rdeč'18 je enkrat ç (Mach çerlyeni 'rdeči mak'),19 vsaj štirikrat pa c (Sandali cerlyeni, Rofa cerlyena, oiole cègliene, Cerlena meta).
3.2.2	Pri čemerika imamo trikrat ç (Çemericha cerna, çemeriche bele, Gorfchy çemerica) in dvakrat c (Cemerica polina mala in uela; tu je čudno zapisano tudi poljna: z -li-).
3.2.3	V besedi za 'črn' je zmeraj črka c (papar cerni, Çemerica cerna).
3.2.4	ç imamo še v tipu Sulçeç in v: Pafie mliçe, ffençiuo fei je, Çeçunca, ciçech, ceuçech, Pçeligna metta, Gorçiça, Toriçiça. (Pri Toriçiça (toričica) bi ob
14	Črka c je glas k ne pred sprednjimi samoglasniki: Cofiach, Conoplica ho-toçcha, lochyca, drieoo ut Tcugne. Brofcon glauatiça. Sipac. Drienac, Schyaoilyac, Bafelac (tako Šulek. de Toni napačno -ch). Muca 'moka' (šulek ni sprejel), Planica. Izjemoma imamo tako pisan glas k tudi pred sprednjimi samoglasniki, bolje rečeno: dvakrat pred odrazom za zlogotvorni r (ceruauaç, Dracugna ceru — obakrat gre za drugačno, poznejšo pisavo, kar kažeta s svojo drugačno obliko veliki A besede Aut, ki stoji pred ceruauaç, in veliki I) pri Dracugna), enkrat pa je pomotoma izpuščen h (Kufopafmorfci). Dvočrkje ch razen glasu ć zaznamuje namreč tudi glas k: hi sic h cafli, Gorcha meta, curiach, Indich, ChiTfeliça. Crufche, Tcliugna (poleg u t Tcugne), zub cógfchi (= konjski), Pelin morfclii, derua labucha. Ch je pogosto tudi h: Pe-techooa noga, Cruch, Clunel, Crehen s popravkom v Chrehen (kren : hren ?), chraft, Orich, orhic (lapsus) od indie, Veho. Prim. Grach lofegnach (drugi ch je k). Nasprotno je glas h zapisan s c zelo redko: Gracor, Selye pocoda (?), morda Coost (toda Šulek bere — in Skok sprejema — kot kooxt). Izjemoma je glas k zapisan še drugače (s črko k, ali z x pri Alexander, ali s q pri Kotqua).
18 Gl. op. 14. Ce je res Ofelp(er)dch (s prečrtanim p kot okrajšavo za per) brati -prdac, potem ch vsaj enkrat odraža tudi glas c.
le Prim.: »Beneške grafične substitucije so zelo nedosledne in ne dopuščajo nobene gotovosti pri razlikovanju c in čt (str. 190).
17 V vsakem primeru imamo takšno nevtralizacijo v stranskih sklonih, ko se tja prenaša ç iz imenovalnika: Drieoo ut narançe (= č) proti Soch od pfeniçe (= c).
15	»Pri Riniju je za .rdeč' dosledno rabljena oblika čerlen .. Pri Trubarju imamo
zlierlen, pri Megiserju zherlènt (str. 190). Vendar gre pri Riniju skoraj gotovo za
crljen. Prim, tudi, da je v Registru Biblije (Dalmatin 1584: Cc iiij) zherlénu v slo-vensko-bezjaškem stolpcu, medtem ko je hrvaško-istrsko-dulmutinsko-kraški stolpec
pri geslu Erdézhe prazen.
" Bezlaj (str. 190) ima napačno Mach cerlyeni.
1 oriça mala in oelica (torica) lahko pomislili na zmotno podvojitev pri prepisovanju: Toriç(iç)a.)
3.2.5 Črko c imamo še v Bafelcena meta (Šulek je bral baselčena, prav pa bo baselčeoa, kakor ima Skok 1971: 116), Madnaç in Vodeni macinaç, Ceperli, ceuçech, ciçech, Miffeciuo zeglie, Tranu od ceruarof, Cincibar, lue cefan 'česen', Ciceoarda coriena, Cefuina, ceflica, Cetron, Drieuo ut cetrun, Cefulja. V več tell primerih bi bilo pač mogoče videti tudi glas c, kakor ga naj bi imeli v lutrocel. Šulek sicer povsod bere č, tako tudi pri Ancipres in Cerfol, čeprav sam navaja iz dalmatinskega vira tudi cerefolj, Skok (1971: 56) pa navaja ancipres/ancipres za Istro, in podobno bi našli citrun itd.20
3.3 Kolikor bi torej vseeno tvegali in se oprli na pisavo v Riniju, bi prej rekli, da je v zapisih tipa cerlijen in cern treba videti glas c. Seveda je bolj zanesljiva »obratna« trditev: v ç pred sprednjimi samoglasniki ni mogoče videti glasu c, razen kolikor gre za cakavizem, ali morda v posameznih izjemah (Mach çerlyeni), in seveda ko je ç v priponi (§ 3.1.2—3) in sprednji samoglasnik v končnici.
4.1 Bezlaj (str. 192) opozarja, da »uporablja Rinij vedno meta in nikoli metva«, da je metoica v slovenščini znano le na severovzhodu, nasprotno pa je na »srbohrvaškem ozemlju .. razširjeno metoa«, meta pa »samo sporadično«. loda po Skoku (1972: 415) je oblike brez -d- najti ravno na otokih (Rab, Cres)
•	n v Istri, Šulek pa navaja Meta pisana iz gradiva dalmatinskega zeliščarja di Visianija, ki je črpal iz rokopisa Bartuloviča iz Makarske, iz herbarija (»ex parvulo herbario«) Barbierija iz Trogirja in iz Stullijevega slovarja (Dubrovnik). — Podobno je z opozorilom, da »Rinij uporablja v pomenu ,herba' dosledno zelje.. Samo v pomenu ,herba' pozna fele Megiser.., pri Gutsmannu
•	• je to še strunski pomen. Zu srbohrvaščino poznata ta pomen samo Belo-stenec in Stulić. Vendar je med današnjimi ljudskimi fitonimi izpričano več z zelje sestavljenih imen kakor v srbohrvaščini« (str. 191). K temu je treba pripomniti, da ima Šulek za hrvaško obmorje izpričanih kup rastlinskih imen z zelje. Npr. za zelje tatarsko navaju kot vire »ljekar|a[ samostana Franje-vacah v Dubrovniku« Kuzmiča in dubrovniška zdravnika Aquilo in Buča (poleg Stullija); za zelje veliko navaja iste tri vire in še rokopis Pizzellija (dubrovniškega ljudskega zdravnika), v kuterem se nazivi »prilično slažu s onimi što jih ima u drugih dulmutinskili Ijekarušali«, pa Durantejev Herbario z obrobnimi hrvaškimi glosami iz frančiškanskega samostana v Visovcu v Dalmaciji, pa še Lamblov »popis hrvatskih imenah dalmatinskoga bilja .. najpače na otocili dalmatinskih«; za zelje ojetrnje (oitrnje) navaja poleg Ku zniica, Pizzellija in Aquile-Buća še obrobne glose v italijanski botanični knjigi, »što ju je imao samostan isusovacah u Dubrovniku«; za zelje volujsko (prim, volvi faicli = ooluj jazik21 v Riniju) nuvaja hrvaške pripise pod slikami rastlin v neki knjigi knjižnice samostana v Visovcu; za zelje zmajno navaja dalmatinskega di Visianija; za zelje željudooo navaja v Zadru izšlo knjigo splitskega profesorja Pettra, ki je po lastni izjavi črpal iz di Visianija, iz nekega (očitno Stullijevegu) slovarja in od »der Einwohner«; za zelje že-
-4' Samo pisno je črka c za glas č pred sprednjim samoglasnikom v mliciach, Meta macia, Muciu meta; v tukih primerih zastopa i glas j. Prim, sicer Vulçge (rolçge?) iabolclia in Of ça pifdiça (kur je pa najbrž ovču).
11 Tu ni pomote v zapisu: Skok (1971: 781) navaju metatetični >zajîk (Buzet — Sovinjsko polje)«, Sulek pu npr. za(j)ik z dalmatinskih otokov, pasji zajik s Cresa.
lučno navaja Bartulovica iz Makarske — itd. itn. skoraj od gesla do gesla. Kar pa se tiče izrazov z zelje, ki jih Bezlaj citira iz Rinija, kaže primerjava s Šulkom tole: Smerdechye fei je in Iarabigne zeglie nista potrjena od drugod v istem pomenu, pač pa se navajata za slednjega sopomenki jarebinjak in jarebinje seme, med drugim iz Kuzmiča in Pizzellija; podobno se za ffençiuo felje navaja v istem pomenu všenčioec iz Istre in Lambla ter Usenčivac iz Lambla in Sabljarja (slednji je največ zbiral po Dalmaciji in Istri); za Sti-vanfco felie se najde v istem pomenu zelje ivanje (Aquila-Buć, Kuzmič, Dubrovnik), ivanje zelje (Pizzelli, Bartulovic, Dubrovnik, Sabljar) in zelje ivanj-sko (di Visiani in Vodopicev nabor flore »južne Dalmacije«); (glavoboglno zeglie ima sopomenko glavobolja iz gradiva, zbranega v Karlovcu in,Virovi-tici); Belo felje je samo iz Rinija, toda zelje bielo in bilo v istem pomenu imata tudi dalmatinske vire. Vsaj pet nazivov je potrjenih v Rinijevi obliki in pomenu: lagnetie zeglie je med hrvaškimi imeni, »koje je izpisao franjevac Anselmo de Canali iz staroga herbarija .. ljekar[a] Fr. Kussicza«; Petrouo felie ima Stulli; Miffeciuo zeglie22 imajo (z. misečno) Pizzelli, Aquila-Buč, Vodopic in di Visiani; Strafno felje uela ima v istem pomenu Bartulovic, povrh pa je sopomenka strašno zelje npr. v pripisih dveh knjig v frančiškanskih samostanih v Visovcu oz. Senju in menda tudi v Danilovem (Zadar) gradivu, kamor je prišla najbrž iz »starije biljaruše .. iz Makarske«; Ranno felye ima Šulek potrjeno iz Istre. Brez potrditve ostaneta le čudno Selye pocoda in tudi čudno Vridofno felie.
4.1.1 Vridofno felie bere Šulek kot vridovno. Bezlaj (str. 191) pravi, da »je mogoče dvomiti v Šulekovo branje« in navaja sam po sebi pripričljiv argument, da gre za slovenski kalk (britofno zelje) izpričanega nemškega Kirchhof sblume: opre se na občno ime britih < britof 'ograjen prostor pri cerkvi', ohranjeno na Krasu, kjer so zgoščena krajevna imena Britof, italijansko Centa 'pas'.23 A če primerjamo pri Riniju v geslu 273 kar dvakrat zapisano Mer-tofnica, moramo brati pač f za v, saj je mrtovnica potrjena še od drugod pri Skoku (1972: 471), prav tam mrtva (prehod v u-jevsko sklanjatev) z lokacijo »Sinj, Vranjic«.24 Tudi Nifnica (geslo 230) bi težko brali drugače kot nivnica (Šulek dopušča tudi niznica, ker ima iz Rinija prepisano »nisniça ali nifnica« v slovarskem delu, v uvodu pa tudi »nifuica (metvica)«, česar v geslo metvica ni sprejel). Sicer pa Bezlaj ves čas napačno piše vritofno, česar nimata ne Šulek ne de Toni, ampak oba d namesto t, kakor Rinij (pač pa Šulek dodaja: »i.[li] felcet, ker je Rinijev i tu res bolj zakrivljen). — Fritna meta je po Bezlaju (str. 192) »treba po vsej verjetnosti brati Britna in pridevnikov tipa *brit6nZ namesto *brit6kZ je v slovenskih zahodnih narečjih izredno veliko«. Tu naj bi torej kot b brali črko f (in ne črko v kakor zgoraj). Res bi
a Bezlaj ima Missecino po de Toniju in Šulku. Vendar se mi zdi u razločen, če primerjam u in n v Sclauonice, ki stoji poleg te besedne zveze in je od iste roke.
43 Krajevni leksikon Slovenije izkazuje npr. tudi Brit(i)h, Briteh, Atlas Slovenije pa več zaselkov Britof v jugovzhodni Sloveniji. Glede zunaj tega ozemlja stoječega Britof a na Gorenjskem prim. Bezlaj (1976: 45): »tpn. Britof, it. Centa .., toda Britof pri Kranju v 15. st. Na Milecht.
14 Tu Skok primerja »slov.|ensko| mrtooje .Myrtenwald', neologizam?«, ne da bi povedal, od kod ima. Cigale (1860: 1027) navaja pod Mirtenioald poleg mirtoo gojzd tudi mirtovje z i, za njim Pleteršnik mirtovje z ustreznico Myrtenwald (z y). Skok ima torej od Pleteršnika, a napačno (tudi v popravkih v Skok 1974 nepoprav-ljeno).
britna meta s stališča slovenščine ustrezalo za pomen 'vratič (Tanacetum vulgare)', zaradi grenke substance tanacetina. (Prim. Gorcha meta (Rinij 270) za drugo rastlino.) Toda zares izpričano imamo samo briden z -d-, to pa pozna tudi srbohrvaščina. Šulek je dekodiral sritna in uvrstil pod Meta sridnja, morda delno na podlagi latinskih Rinijevih ustreznic Matricaria media in /ie|r]fca [(anct)œ marie (herba f(an)cte marie ima namreč Rinij tudi kot ustreznico h caloper). Tudi Šulek je torej bral -t- kot d.25 Če tako branje dopustimo (npr. kot piščevo pomoto), hkrati pa »dosledno« vztrajamo pri branju /-ja kot d,26 dobimo vridna meta, in če sopomenka Pif ana meta, ki je v Riniju v istem geslu št. 271 zapisana tik nad Fritna meta, res »zasluži pozornost zaradi verjetnosti pomena ,huda, zla', ohranjenega v slovenščini« (str. 192), potem se pisana in vridna pomensko nekako ujameta (prim, slovensko vred, srbohrvaško vrijed '(po)škod(b)a'). De Toni (1923: 340) je bral vritna in zato zmotno zatrdil, da je to Šulek klasificiral kot 'konjska meta (Mentha crispa)', kajt i šulek s tem pomenom navaja Meta vrtna iz Murkovega slovarja. Za t- i. zlogotvorni r bi bila pisava -ri- pri Riniju nenavadna, toda vsaj kar zadeva črko za samoglasniški del postavljeno za r, se primeri najdejo: Tren arbor proti Ternulye fructus (oboje v istem geslu št. 192).27 Sicer pa navaja Sulek Gori-guzica polska 'kamilica (Matricaria chamomilla)' kot gloso v Du-rantejevem Herbariju iz samostana v dalmatinskem Visovcu, tako da niti
25 Šulkov vzglasni s je mogoče upravičiti toliko, kolikor je veliki f podoben s-ju, kakršnega Rinij občasno piše na koncu besede (gl. npr. obilico takih besed (tipa Sucus) v geslu št. 340). Ne poznam sicer primera, ko bi imel Rinij tak s prenesen na začetek besede; bi pa bil povsem mogoč.
(Tako je npr. prenesen na začetek neki drugi tip končnega s v Soch ternulje nefrelle (geslo 192), zaradi česar je de Toni (1923: 295) to bral Bocli, in v viole suote, ki jih je de Toni (1919: 228) bral buote (geslo 57). Sok v Sulka seveda ni prišel, viole pa so pri njem suote, a razbrane kot žute. Prim, pri Bezlaju: »Sele analiza izvirnika bo pokazala, ali je pravilno de Tonijevo branje viole buote ali Sulekovo suota .. kot sinonim za gliubięa suta-, -l- je izpuščen tudi v .. basam in na drugem mestu bere de Toni Boch .., kjer gre očitno za sok-, viole buote more biti *žo(l)te ali *žo(y)te< (str. 189). Finka (1971: 30, 22) omenja čakavske govore, kjer se sredibesedni l izgublja, tudi ko je vidna etimološka zveza z izvorno besedo (dočič < dolčič), ne daje pa takih primerov pri besedah z etimološkim v teh ima čakavščina načeloma u, ponekod pa el, ol, tudi lu. Ali bi suote govorilo za prehajanje v u prek uo? Bezlaj (n. m.) navaja tudi >Volçge iabolcha oble ali volçge iabolcha velet-, de Toni (1923: 394) ima Pri oblih Volçge, toda pri velih Vulçge; Šulek (1879: 119) ima obakrat vulçge. S fotokopij je videti, kot da bi pri Riniju (gesli 371—2) obakrat bil sprva o, vendar popravljen v u. Pač pa je v geslu 338 Volçy bob.)
Beseda sridnja je (domnevno) še v Boçviça ftridna buchviça (geslo 322), torej spet nepravilno zapisana. Po mojem je v Fritna meta kljub vsemu res Fr-, ker je enak duktus kot tu dovolj pogost pri besedah na F(r)- v Rinijevem uvodnem kazalu.
20 Fonetično je to seveda lahko f npr. pri Trava od ceruarof, Of ça pifdiça in Crifça (= krivca; poznejša roka je tu prečrtala f in pred besedo pripisala If; iskrica; da je popravek napačen, je pisal že de Toni). F sem zasledil še v Garofali, kjer imamo Puč tudi fonem f, in v sumljivem Sfleticos, kar Šulek razbira kot spletikos, vendar nima potrdila od drugod in za Geranium columbinuin oz. G. rotundifolium (oz. po de Tonij u G. molle) tudi med sopomenkami nimu nič podobnega (Skok besede ni upošteval). De Tonijev Mechinf (de Toni 1923: 361) je napačno dešifriranje Rinije-vegu Mechine 'otrobi' (= mekin(j)e); do napake je prišlo zato, ker se zadnjega e-ja v Mechine tišči del b-ja besede Cantabr(um) iz vrstice niže, pa je e videti kot f, in ker Šulek Mechine ni sprejel, je ostal de Toni brez pravega vodila (prim, tu op. 29 in na kar se nanaša).
" V Drin in drinulye je prejkone treba videti prevoj drèn-, ne drn-.
zveze z rit (beseda se rabi npr. tudi v Istri) ne kaže apriori zavrniti, čeprav bi bila tvorjenka iz predložne zveze oritni dovolj nepričakovana. Ko Rinij govori »de camomilla« (geslo 275), navaja kot slovansko ustreznico Camomilla, kar je sicer res najbrž hrvaška kamomil(j)a, kakor meni Šulek, lahko pa bi bila tudi latinska Camomilla, ki se v istem geslu navaja med latinskimi ustreznicami (in bi bila pomotoma prepisana v spodnjo slovansko rubriko)28; saj se štiri gesla prej (271) kot ustreznica slovanskega Fritna meta in latinskega Matricaria media pojavi »arabski« Sebenich, in sploh je v tem delu v Riniju precej zmešnjav, kakor je razvidno iz de Tonijevih komentarjev. Vprašanje je, ali je Fritna meta sploh res 'vratič' in v ustreznem geslu. Tudi npr. Boçviça ftridna buclwiça, zanimiva zaradi besede sridnja (po Šulku), spet pisane narobe, ne spada v geslo 322, kjer se dejansko nahaja (prim, dfc Toni 1923: 364).
4.2	Bezlaj očita Šulku, da je »namesto beli tarn zapisal kar beli trn; verjetno bi takšna grafika za r — sonans kmalu vzbudila dvome v |Šulkove| trditve. Skrivnostno ime caroiça .., ki ga je po Šuleku celo Skok sprejel v svoj etimološki slovar ([1972:| 55), je treba torej brati *kroica in ga včle-niti v beneškoslovensko sfero« (str. 188). Ne glede na to, da ima Rinij, kot rečeno, tudi Tren in Ternulye in ceru (krv) ipd., se postavlja vprašanje, zakaj je potrebna včlenitev v beneškoslovensko sfero, ko pa Bezlaj sam dodaja: »Sporadično se takšni refleksi pojavljajo tudi ponekod na čakavskem ozemlju.« Poleg tega je neskladno, ali vsaj neenoumno, če Bezlaj pozneje pravi: »Malo je verjetno, da bi zapis Ermanga, kar je dal Šulek pod Rmanj, ».. odražal izreko katerega hrvaškega narečja. Za slovenščino takšna vokalizacija ni nič nenavadnega« (str. 191). Ni sicer čisto jasno, kakšna vokalizacija (tr?, ar?), toda zapisana je na za hrvaščino navaden način, če smemo soditi po tem, kar piše Skok (1973: 149) pri krajevnem imenu Rmanj: »Latinske su grafije Ermen (1449), Frmeny, .. Ermin (1431). Piše se i .. Erman (1494) i .. Orman (1495), Hermann, Hermanj, Ermain. Svc te grafije predstavljaju u er / or hrv. sonantno f«.
4.3	Dokaj močne adute za slovenskost izraza ima Bezlaj (str. 189—90) v »primeru Pisgi iasilra .. (Šulek bere pesyrazika) .. Slovensko je danes pasji jezik .. Najbolj verjetna rekonstrukcija branja bi bila * pasji jezik(a) .. To je nedvomno samo v slovenščini mogoča oblika z grafično substitucijo -i- za stari polglasnik«. V Riniju v resnici stoji Pifgi iafika, prim, tu fotografijo in na njej k v kinogloffa v 6. vrstici; Bezlaj je bil pač prisiljen zaupati de Tonijevemu iasilra, navedenemu kar dvakrat (de Toni 1923: 332, 1925: 248). Kot se vidi s fotografije, taka pomota Neslovana ni presenetljiva; de Toni (1923: 333) je bil namreč prepričan, da Šulek tega izraza zaradi neraz-berljivosti ni sprejel v slovar, in je — nebogljen brez Šulkove predrešitve2* — skušal izraz povezati z bi/, 'grah'.30 Vendar Bezlaj tudi Šulku ni citiral na-
De Toni (1923: 342) je slovanski izraz pozabil prepisati — ali pa je mislil, da je latinski!*
" »De Toni sicer očita šuleku pomanjkljivo botanično znanje. Kar stošest|d|eset rastlinskih species je napačno identificiral po Linnéjevem sistemu. Vendar se pri branju slovanskih imen opira na Šuleka in samo izjemoma predlaga drugačno deši-f raci jo« (str. 188).
30 »11 seeondo nome slavo [prvo je Ganes] non fu registrato dalio Šulek perché irreconoscibile. Forse dériva da bii (pisello) per l'aspetto degli achcni miniaturi« (de Toni 1923: 333).
tančno, v resnici Sulek bere pesyriazika (pod Pasji jezik) in pisgriasika (na str. XVIII). To niti ni pomembno; treba pa bi bilo navesti, da je oblika jazik z je- > ja- (tudi) čakavska, in opozoriti na zapis Pissirit 'pasji rat' iz 1080 pri Skoku (1972: 611). Seveda pa bi bil enkraten zapis z -i- v Riniju, kjer je npr. tudi Pa/ie mliçe, prav lahko kar pomota. (Manj verjetno je izpadel a: *Paifgi; pajsji navaja Skok (n. m.) za Istro.)
5 Vse to ne zanika popolnoma, da bi bilo lahko to ali ono v Rinijevem slovarju slovensko, kajti: »Ostro ne bo mogoče nikoli začrtati meje med obema jezikovnima področj[e]ma [sc. slovenščine in čakavščine] pred več kot petsto leti« (str. 192). Toda dokler se ne nabere trdnejših dokazov, mora Liber de simplicibus Benedicti Rinii ostati le hrvaški jugoslovanski slovarskozgodovin-ski mejnik.'1
Atlas Slovenije, 1985. (Ur. Borut Irgolič in dr.) Ljubljana. III + 367 + II str. Bezlaj, France, 1967: Eseji o slovenskem jeziku. Ljubljana. 187 str. ---, 1976: Etimološki slovar slovenskega jezika, I, A—J. Ljubljana. XXX + (II) +
---, 1982: Etimološki slovar slovenskega jezika, II, K—O. Ljubljana. 267 str.
Bezlaj, France, in Vaso Suyer, 1973/74: Liber de simplicibus Benedicti Rinij. V: Jezik
in slovstvo X1X/6—7, str. 185—192. Ljubljana. Cigale, Matej, 1860: Deutsch-slovenisches Wörterbuch. Ljubljana. XIV + 2012 str. Dalmatin, Jurij, 1584: Register .. V: Biblia .., str. Cc 3v—Dd iijv. Wittenberg.
S1 Prav tako ga za zdaj ni mogoče imeti za »|d]okaz širše pismene rabe na območju Ba — to je na slovenskem beneškem zahodu .. Primeri, kakor beli tarn, scrisalca itd., kažejo nemara tudi po pisavi nu Bs« (Pogorelec 1974: 5).
Naoedenke
236 str.
de Toni, Ettore, 1919: II Libro dei semplici di Benedetto Rinio. V: Memorie della Pontificia Accademia Romana dei Nuovi Lincei (Serie seconda) V, str. 171—279. Rim.
---, 1923: II Libro ..V: Memorie .. VI, str. 275—398. Rim.
---, 1925: II Libro .. V: Memorie della Pont. Accademia delle Scienze Nuovi Lincei
(Serie seconda) VIII. str. 123—264. Rim.
Fekonja, Andrej, 1886: O početkih slovenske književnosti. V: Ljubljanski zvon VI/1—2 in 4—7, str. 42—49, 105—107, 231—235, 281—286, 355—360, 418—423. Ljubljana.
Finka, Božidar, 1971: Čakavsko narječje. V: Cakavska rič I/l, str. 11—71. Split.
Gjurin, Velemir, 1986: K začetkom slovenskega slovaropisja. V: Slavistična revija XXXIV/4, str. 365-92.
Krajevni leksikon Slovenije, I. knjiga, 1968. (Ur. Roman Savnik in dr.) Ljubljana. 489 str. + 13 zemljevidov.
Ljubić, Šime. 1864: Ogledalo književne poviesti jugoslavjanske na podučavanje mla-deži. Reka. 587 str.
Minio, Michelangelo, 1952/53: Il quattrocentesco codice »Rinio« integralmente rivendi-cato al medico Nicolö Roccabonella. V: Atti dell'lstituto Veneto di Scienze, Lettere ed Arti CXI, str. 49—64. Benetke.
Pleteršnik, Maks, 1894—95: (ur.) Slovensko-nemški slovar. Ljubljana. XVI + 883 + 978 + IX str.
Pogorelec, Breda, 1974: Razvoj funkcionalnih zvrsti slovenskega knjižnega jezika. Prinatis k: X. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Preduvanja. Ljubljana. 11 str.
Putanec, Valentin, 1962: Leksikografija. V: Enciklopedija Jugoslavije, 5, str. 503—508. Zagreb.
Skok, Petar, 1971: Etimologijski rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika. I, A—J. Zagreb. XXXVIII + (II) + 791 str.
---, 1972: Etimologijski .., II, K—poni1. Zagreb. 703 str.
---, 1973: Etimologijski ... III, poni2—Z. Zagreb. 703 str.
---, 1974: Etimologijski .., IV, Kazala. Zagreb. (XVI) + 839 str.
Šulek, Bogoslav, 1879: Jugoslavenski imenik bilju. Zagreb. XXIV + 564 str.
Webster's Third New International Dictionary, 1976. Springfield, Massachusetts. 86 a + 2663 str.
RIASSUNTO
Vent'anni fa (1967) F. Bezlaj aveva accennato all'eventualità che «nel più antico manoscritto che riportasse termini botanici slavomeridionali» (vale a dire il Liber de simplicibus Benedicti Rinii medici et philo so phi veneti, delia prima metà del quattrocento e che si conserva nella Bibliotece Nazionale s. Marco di Venezia) taluni termini (fitonimi) indicati con sclauonice fossero anche sloveni (e non soltanto croati ciacavi). Più tardi il Bezlaj cercô di comprovare in un articolo a parte (Bezlaj/Suyer 1973/74) la propriu ipotesi: sulla scorta della trascrizione che Ettore de Toni aveva futto (1919—1925) dei termini del codice »Rinio» riportava e commentava un po' più di venti parole ovvero particularité (morfo)fonologiche che sarebbero Slovene. In tal modo, per quunto non esplicitamente, fuceva del codice «Rinio» — che è in sostanza un grande dizionario (illustrate) plurilingue — anche la più antica opera lessico-grafica slovena (se non si prenda in considerazione il più che esiguo glossarietto e le poche glosse dei primi del XV sec. del manoscritto di Stična, cfr. Gjurin 1986). Il présente saggio dimostra invece — rifacendosi tra l'ultro anche all'analisi delle peculiarità grafiche del Liber e al confronto coi termini croati riportati dal dizionario dei termini hotunici delio Šulek (Sulek 1879) — che tutti gli esempi cituti dul Bezlaj si possono ascrivere con uguule o maggiore legittimitù ai dialetti della fascia costiera croate quando non si tratti in genere di una non abbastanza convincente decifrazione delle note e di unu controversa etimologia.