Desetletje po sporu z Informbirojem je bilo prelomno obdobje v zgodovini druge Jugosla- vije. Vodstvo komunistične partije je tedaj opu- stilo togo posnemanje sovjetskega sistema, ju- goslovanski socializem pa je začel dobivati dru- gačno podobo od tiste v Sovjetski zvezi. Kljub temu je bila neposredno po sporu z Informbiro- jem politika jugoslovanskih voditeljev vse prej kot premočrtna. Na eni strani so zavračali sovjet- ske obtožbe in neusmiljeno preganjali zagovor- nike resolucije Informbiroja, na drugi strani pa popravljali napake, ki jim jih je očital Stalin, ter s številnimi ukrepi dokazovali svojo poslušnost Moskvi. Takšno držo so jim narekovale tako ideološke vezi s Sovjetsko zvezo kot strah pred oboroženim posegom z Vzhoda in s tem pove- zano izgubo oblasti. Poudarjene stalinistične metode, ki so se jih še bolj kot prej oprijeli po sporu s Stalinom, so politično in gospodarsko krizo samo še bolj poglobile, zato so bili kmalu prisiljeni poiskati drugačne rešitve. Obenem je na jugoslovanske oblasti pritiskal Zahod, ki je v zameno za gospodarsko, politično in vojaško pomoč pričakoval koncesije v obliki demokrati- zacije politične ureditve. Prisiljeni in odločni iznajti alternativo sovjet- skemu modelu socializma so jugoslovanski vo- ditelji na pragu petdesetih let ubrali vrtoglavo pot ideoloških iskanj. Krivdo za deformacije sovjetskega sistema so videli predvsem v zavero- vanosti v močno državo, zato so začeli v nas- protju s sovjetskim centralizmom poudarjati Marxovo tezo o odmiranju države, po kateri naj bi funkcije države postopoma prevzel delavski razred. Temu so se skušali približati z uvedbo sa- moupravljanja in družbene lastnine ter z decen- tralizacijo oblasti. Samoupravljanje je bilo naj- prej uvedeno v gospodarskih podjetjih, vendar so bila pooblastila delavskih svetov sprva bolj ali manj simbolična, domala vsa gospodarska giba- nja pa je še naprej usmerjala centralna oblast. Politični voditelji so sklenili poenostaviti tudi orjaški državni aparat. Poleg tako imenovane reakcije so namreč najhujšega sovražnika socia- lizma videli v birokraciji, ki se, če se ji ne prireže- jo krila, slejkoprej razvije v vladajoči družbeni sloj. Kritika stalinizma je spodbudila tudi razmišlja- nja o ločitvi partijske in državne oblasti, ki sta se dotlej tesno prepletali. Na šestem kongresu no- vembra 1952 se je Komunistična partija Jugosla- vije (KPJ) deklarativno odpovedala neposredni oblasti ter se preimenovala v Zvezo komunistov Jugoslavije (ZKJ). Njena temeljna naloga naj bi postalo idejno usmerjanje in vzgoja množic v duhu socializma, s preimenovanjem pa so želeli njeni voditelji tudi navzven poudariti novo vlo- go partije. V sklepih šestega kongresa se je zrca- lila povrnjena politična samozavest in vizionars- tvo tistega časa, čeprav za tako globoko rekon- strukcijo družbe, kot so jo napovedovali, ni bilo resnične volje in pripravljenosti. Notranji ustroj 82 ZGODOVINA ZA VSE partije je zato ostal skoraj nedotaknjen. Temeljil je na načelu tako imenovanega demokratičnega centralizma, po katerem so bili višji organi na- drejeni nižjim, manjšina pa se je morala prilaga- jati sklepom večine, čeprav je bila znotraj partije dovoljena nekoliko svobodnejša razprava kot prej. V nasprotju s sklepi šestega kongresa sta se še vedno prepletali tudi državna in partijska ob- last, edina zares avtonomna institucija sistema pa je bil Izvršni komite Centralnega komiteja (CK) ZKJ. V začetku petdesetih let je prišlo do radikalnih premikov predvsem v ideologiji, praksa pa je za njimi precej zaostajala, saj je partija dovoljevala demokratizacijo le znotraj okvirov, ki so še za- gotavljali njen politični monopol. Kljub temu je politična odjuga zajela domala vsa področja družbenega življenja, med njimi tudi pravosod- je in kazensko pravo, ki sta bila dotlej le podalj- šani roki revolucionarne oblasti. Politična kazenska represija je bila v Jugoslavi- ji najostrejša v prvih letih po drugi svetovni voj- ni, ko je komunistična partija prevzela oblast, obenem pa tudi popoln nadzor nad pravosod- jem. Njena politična represija je pravno slonela predvsem na zakonu o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo,1 ki je politične delikte opre- deljeval nadvse ohlapno ter s tem zajel domala vse dejanja, za katera je oblast menila, da jih je treba preganjati. Ker do leta 1951 ni bilo popol- nega kazenskega zakonika, so posamični zako- ni obravnavali tudi druge skupine kaznivih de- janj. Varstvu države so bili poleg zakona o kazni- vih dejanjih zoper ljudstvo in državo namenjeni tudi zakon o zaščiti ljudskega premoženja, za- kon o prepovedi izzivanja nacionalne, rasne in verske nestrpnosti ter zakon o zatiranju nedovo- ljene špekulacije in gospodarske sabotaže. De- cembra 1947 je zvezna skupščina sprejela splo- šni del kazenskega zakonika,2 ki se je prav tako zgledoval po sovjetski zakonodaji. Obsegal je le nekaj načelnih določb o kaznivih dejanjih, ka- zenski odgovornosti in sankcijah, že te pa so re- sno ogrožale temeljne pravice in svoboščine dr- Uradni list DFJ, 1945, št. 66. Več o materialnem kazen- skem pravu: Ljubo Bavcon, Ivan Bele, Peter Kobe, Mari- jan Pavčnik: Kazenskopravno varstvo države in njene družbene ureditve; politični delikt, Ljubljana 1987, str. 175-177; Ljubo Bavcon, Alenka Šelih: Kazensko pravo; splošni del, Ljubljana 1999, str. 92-93; Ljubo Bavcon: Materialno kazensko pravo v času dachausklh proce- sov, v: Dachauski procesi; raziskovalno poročilo z doku- menti, Ljubljana 1990, str. 118-124. Uradni list FLRJ, 1947, št. 106. žavljanov. Zakon denimo ni spoštoval načela, da ni kaznivega dejanja in kazni zanj brez ustrezne- ga zakona, temveč je uveljavil analogijo oziroma sklepanje po podobnosti kaznivih dejanj. S tem je poteptal načelo zakonitosti in odprl vrata sa- movolji, že tako represivni zakoni pa so postali zaradi možnosti ekstenzivne interpretacije še ostrejši. Revolucionarna oblast je v praksi zavrgla na- čelo delitve oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno, namesto tega pa uvedla enotno oblast. Sodstvo je izgubilo vsakršno samostojnosti, kajti »ljudska oblast« je bila, kot se je avgusta 1945 izrazil poslanec začasne ljudske skupščine, ka- sneje minister za pravosodje, Frane Frol, »enot- na in nedeljiva in vedno pridržana ljudstvu, za- to je potemtakem tudi sodna funkcija vedno po- vezana z izvorom oblasti: z ljudstvom«.3 Politič- no zvestobo sodstva si je oblast zagotovila tudi z drugimi ukrepi, zlasti z uvedbo instituta sodni- kov laikov, sodnikov brez pravne izobrazbe, vča- sih celo brez vsakršne izobrazbe, ki pa so bili to- liko bolj predani novi politični ureditvi. Dejan- sko so bili sodniki laiki politični aktivisti, ki so z izrazito enostranskim sojenjem in nepoznava- njem zakonov resno ogrožali pravno varnost dr- žavljanov. Pomanjkljivosti instituta sodnikov lai- kov je oblast zaznala razmeroma zgodaj, saj se je že oktobra 1947 v poročilu slovenskega mini- strstva za pravosodje znašla ugotovitev, da sod- niki laiki nepravilno uporabljajo zakone in izre- kajo kazni, ki jih zakon sploh ne pozna.4 Zaradi nepravilnosti v njihovem sojenju so se kmalu pojavile zahteve po večji strokovnosti in siste- matičnem izobraževanju sodnikov laikov. Na pragu pomladi 1948 je slovensko pravosodno ministrstvo poročalo, da »smo s čiščenjem in prevzgojo pravniškega kadra pri naših sodiščih dosegli, daje odpadla potreba po političnih akti- vistih pri sodiščih, kar so sodniki nepravniki spr- va dejansko bili Začeli smo uveljavljati načelo, da veljajo tudi za sodnike nepravnike enaki kri- teriji kot za sodnike pravnike in da ne moremo več ločiti pri sodniku politične izgrajenosti na eni strani in njegovega strokovnega znanja na drugi strani.«5 Kljub dodatnemu izobraževanju in nenehnim opozorilom so sodniki laiki po- navljali napake, zato so začele oblasti razmišljati o ukinitvi tega instituta. Tik pred njegovo načel- 3 Treče zasedanje AVNOJ i zasedanje privremene narod- ne skupštine, 7.-24. 8. 1945, str. 383- 4 Roman Ferjančič, Lovro Šturm: Brezpravje; slovensko pravosodje po letu 1945, Ljubljana 1998, str. 19. 5 Prav tam, str. 114. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 83 no odpravo leta 1951 je bilo med jugoslovanski- mi sodniki 21 odstotkov laikov, vendar se je nji- hov delež po posameznih republikah precej raz- likoval. Daleč največ sodnikov laikov je bilo med bosansko-hercegovskimi sodniki, kar 60 odstot- kov, njihovo število pa je obenem doseglo tudi 40 odstotkov vseh laikov na jugoslovanskih so- diščih.6 Pod vplivom sovjetske teorije je leta 1948 na- stal tudi zakon o kazenskem postopku.7 Pravice obdolženca in vlogo odvetnika je postavljal v ozadje, bolj kot običajno pa je v predhodnem postopku poudarjal vlogo javnega tožilca in or- ganov državne varnosti, ki naj bi delovali pod to- žilčevim nadzorom. Dejansko je imela v prvih povojnih letih Uprava državne varnosti (UDV) odločilno vlogo v celotnem kazenskem postop- ku, saj je javno tožilstvo njene odločitve nemalo- krat zgolj pravno formuliralo, sodišče pa potrdi- lo pred javnostjo. Tedanji zvezni javni tožilec Jo- sip Hrnčevič je v spominih zapisal, da je bila pri pomembnejših kaznivih dejanjih preiskava v ro- kah UDV, v postopkih, ki so bili sproženi z na- menom zaplembe premoženja, pa se je celo do- gajalo, da so javni tožilci v sodelovanju s partij- skimi komiteji in UDV vnaprej določili, koga in kako kaznovati ter od sodišča zahtevali le izvrši- tev.8 V političnih sodnih procesih je preiskava pogosto potekala le v smeri obremenjevanja ob- toženca, ta pa je bil zaradi nedosledne zakono- daje z obtožnico nemalokrat seznanjen šele na glavni obravnavi. Sodniki, med katerimi je bilo precej nepravnikov, so se ob zanemarljivi vlogi odvetnikov mnogokrat opirali le na trditve jav- nih tožilcev, sodbe pa prepisovali iz obtožnic, kar pomeni, da mnogim obtožencem niso sodi- la sodišča, temveč javni tožilci.9 Nezakonitost in samovolja sta se razrasli zlasti v političnih sodnih procesih. Mednje so sodili procesi proti kolaborantom in vojnim zločin- cem, sojenja nasprotnikom komunizma ter sod- ni procesi, sproženi z namenom zaplembe pre- moženja. Nedolgo zatem so se jim pridružila so- jenja komunistom, med katerimi so bili daleč 6 Četvrti plenum CK KPJ, 3- -4. 6.1951, v: Sednice Central- nog komiteta KPJ (1948-1952), Beograd 1985, str. 529. 7 Uradni list FLRJ, 1948, št. 97. Več o procesnem kazen- skem pravu: Peter Kobe: Kazensko pravni sistem, orga- ni kazenskega pregona in pravosodja v času dachau- skih procesov, v: Dachauski procesi, str. 91-106. 8 Josip Hrnčevič: Svjedočanstva, Zagreb 1986, str. 122, 127-128. 9 R. Ferjančič, L. Sturm: Brezpravjc, str. 28-33- najobsežnejši tako imenovani Dachauski proce- si med letoma 1947 in 1949. Neposredno po spo- ru s Sovjetsko zvezo se je krog političnih nas- protnikov razširil tudi na komuniste, ki so zago- varjali resolucijo Informbiroja. V brezglavem strahu so oblasti preganjale tako resnične kot namišljene »informbirojevce«, število notranjih sovražnikov pa je tako naraslo, da ga sodišča kmalu niso dohajala. Oblast je zato del pristoj- nosti prenesla na upravne organe, ki so brez vsa- kršne sodne obravnave pošiljali ljudi na tako imenovano družbeno koristno delo na Goli otok ali v kak drug kraj. Po doslej znanih podat- kih je bilo kaznovanih 16.288 oseb, število vseh, ki so jih jugoslovanske oblasti obravnavale zara- di »informbirojevstva«, pa presega 55.000. Med kaznovanimi je bilo Slovencev razmeroma ma- lo, le 3-4 odstotka, precej večji, kar 65 odstoten, pa je bil delež Srbov in Črnogorcev.10 Klasični kriminal je bil v prvih povojnih letih deležen precej manjše pozornosti, čeprav se je zaradi neurejene zakonodaje pogosto dogajalo, da so skušali javni tožilci tudi najbanalnejšim kaznivim dejanjem pripisati politično težo. Vo- dilni hrvaški politik Vladimir Bakarič je februar- ja 1951 v zvezni skupščini grajal takšne poskuse javnih tožilcev, saj so po njegovih besedah debe- li premazi politične barve prek običajnega kri- minala zmanjševali težo storjenih kaznivih de- janj, kaznim pa nadeli privid trenutnega politič- nega oportunizma.11 Bakaričeva kritika javnih tožilcev sodi v čas, ko je jugoslovanski politični vrh že opustil po- snemanje sovjetskega vzora in začel iskati alter- nativni model socializma. Val sprememb je zajel tudi pravosodje in kazensko pravo, ki sta dotlej nosila izrazit sovjetski pečat. Eden najpomem- bnejših partijskih dokumentov, ki je posegel na to področje, je bila Resolucija o nadaljnji krepi- tvi pravosodja in zakonitosti, sprejeta na četrtem plenumu CK KPJ junija 1951.12 Resolucija je v marsičem spremenila dotedanji koncept pravo- sodja, saj so se partijski voditelji zavzeli za utrdi- tev zakonitosti in izpopolnitev sodne zakonoda- je, poudarili pa so tudi, da morajo biti sodniki ne le predani socializmu, temveč tudi pravno 10 Radovan Radonjič: Izgubljena orijentacija, Beograd 1985, str. 74-77. 11 Treče redovno zasedanje Veča naroda i Saveznog veća; stenografske beleške, 25.-27. 2.1951, Beograd 1951, str. 30-31- 12 Resolucija IV. plenuma CK KPJ o nadaljnji krepitvi pravo- sodja in zakonitosti. Komunist, V, 1951, št. 2-3, str. 1-4. VSE ZA ZGODOVINO 84 ZGODOVINA ZA VSE izobraženi, s čimer je bil vsaj načelno opuščen institut sodnikov laikov. Preiskavo o kaznivih dejanjih naj bi prevzela sodišča, funkcija javne- ga tožilca bi bila omejena na zastopanje obtož- be pred sodiščem, dotlej stigmatizirani odvetni- ki pa naj bi dobili več prostora v kazenskem po- stopku. Uvodni referat četrtega plenuma je pripravil zvezni notranji minister in načelnik UDV Alek- sandar Rankovič. Ta je za tisti čas dokaj odkrito govoril o napakah in slabostih v delovanju pra- vosodja in organov kazenskega pregona, ven- dar je bilo v njegovih besedah precej spreneve- danja. Tako je denimo Goli otok opisal kot »delo- višče socialistične izgradnje, kjer je zaporni- kom, poleg koristnega fizičnega dela, omogoče- no tudi kulturno-prosvetno življenje«}0 V nada- ljevanju je povedal, da je napočil čas, ko je treba okrepiti pravosodje, utrditi zakonitost in zaščiti- ti pravice državljanov ter s tem preprečiti samo- voljo in nezakonitost. Sodišča so namreč po nje- govi oceni mnogokrat sodila površno in pod vplivom lokalnih oblasti, njihove odločitve pa so se opirale bodisi na premoženjsko stanje, raz- redno pripadnost ali preteklost posameznikov, ne pa na konkretna kazniva dejanja. Poleg tega so se sodniki nemalokrat zadovoljili zgolj z iz- sledki UDV in obtoženčevim priznanjem, za ma- terialno resnico pa jim ni bilo mar. Rankovič je priznaval, da je številne napake zagrešila tudi UDV, ki ji je sam načeloval. Tajna policija na- mreč pogosto ni spoštovala zakonov, čeprav se i>v nobenem primeru ne nahaja nad oblastjo in zakonom, temveč je po svojem značaju in nalo- gah predvsem poklicana, da ščiti interese ljud- ske skupnosti in da se strogo drži zakona«.14 Zla- sti, kritičen je bil do neupravičenih aretacij, saj je bilo po podatkih javnega tožilstva in ministrstva za notranje zadeve leta 1949 kar 47 odstotkov aretacij neutemeljenih. Poleg tega je UDV pogo- sto kršila zakonske roke pri prijavljanju aretacij tožilstvu ter izsiljevala sojenja, četudi je šlo za neznatna kazniva dejanja. Skrb zbujajoče stanje v pravosodju je bilo po Rankovičevem mnenju posledica vpletanja lo- kalnih oblasti v delo sodišč, saj so ponekod sod- niki iz strahu pred morebitno nepravilno odlo- čitvijo pričakovali povsem konkretna navodila, kako naj sodijo. Rankovič je zato izrecno zavrnil vsakršen poskus neposrednega vpletanja v delo 13 Sodnice Centralnog komiteta KPJ (1948-1952), str. 514. 14 Prav tam, str. 522. sodišč z lokalnih oblastnih pozicij, ne pa tudi z najvišjih. Obenem je poudaril, da »neodvisnost naših sodišč ne pomeni in ne sme pomeniti nji- hove neodvisnosti od pridobitev ljudske revolu- cije, od interesov delovnih množic, niti njihove izoliranosti od družbenih in političnih doga- janj naše socialistične graditve.«15 Zavzel se je tudi za strokovno izpopolnjevanje sodnikov, ki bi morali biti hkrati dobro seznanjeni s politič- no usmeritvijo. Pogoj za mesto stalnega sodnika naj bi postala pravna izobrazba, od tega načela pa bi smeli odstopiti le ob resničnem pomanjka- nju strokovnega kadra. Poleg tega bi morali prei- skavo prenesti na sodišča in poskrbeti za zako- nitost predhodnega postopka, okrepiti pa bi morali tudi vlogo odvetnikov. Utrditev ugleda sodišč, krepitev zakonitosti in demokratizacija pa nikakor ne pomenijo popuščanja sovražni- kom socializma, je bil odločen notranji minister, »nasprotno, prav sodišča, ki bodo imela veliko avtoriteto in bodo svoje delovanje utemeljevala na spoštovanju zakonitosti - bodo in morajo biti najstrožji in najbolj neusmiljeni sovražnik vseh pojavov, ki povzročajo škodo socialistični skup- nosti ali ogrožajo njen obstoj«}6 V razpravi po Rankovičevem referatu se je od- nosa lokalnih partijskih organizacij do sodišč dotaknil tudi Josip Hrnčevič. Po njegovem mne- nju se je ta odnos omejeval zgolj na direktive, »takšno komandiranje pa ni prihajalo le s strani lokalnih organov. Vemo za razne stvari. Na pri- mer, ne le da so sekretarji menili, da morajo celo v mesecih odrediti kazen, ki jo bo izreklo sodiš- če, kar je resnično povsem narobe, temveč so takšne direktive prihajale tudi od zgoraj.«v Po- leg tega se je postopek pred sodišči pogosto od- vijal v povsem napačno smer, saj je bil usmerjen predvsem k dokazovanju krivde obtoženca, obramba pa ni imela nikakršne veljave. Zakaj je imela partija odklonilen odnos do odvetnikov, je skušal pojasniti Miloš Minié. Odrinjenost od- vetnikov je opravičeval z njihovo »idejno zaosta- lostjo«,18 čeprav so v resnici odvetniki tedaj velja- li za vnajprej sumljive, pritiskom pa so bili pod- vrženi zlasti tisti, ki so zagovarjali politične pre- stopnike. Mnenjem o sovražnosti odvetnikov je priteg- nil tudi Edvard Kardelj. Poudaril je, da bo treba izbiri odvetnikov v prihodnje nameniti več po- 15 Prav tam, str. 527. 16 Prav tam, str. 542. 17 Prav tam, str. 546. 18 Prav tam, str. 555- VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 85 zornosti, kajti »če ne dosežemo kvalitete kadrov v advokaturi, jo bomo morali enkrat razpustiti. Zdaj je celotna dejavnost advokature uperjena proti nam.«19 Govoril je tudi o napakah v siste- mu pravosodja, zlasti o premoči javnih tožilcev in mačehovskem odnosu do sodnikov, ki so bili slabo plačani in odrinjeni v povsem neprimerne prostore, za nameček pa so se v njihovo delo vpletale lokalne oblasti. Kardelj je menil, da bi morala vrhovna sodišča postati samostojnejša, vendar bi jih morali prej politično in strokovno utrditi, kajti »dati jim zelo pomembne naloge, pustiti pa slabe kadre, /../to bi praktično pome- nilo oslabiti naš sistem. Tukaj ne smemo imeti iluzij. Ko govorimo o neodvisnosti sodišč, ne go- vorimo o neki administrativni neodvisnosti. Tu gre, po mojem mnenju, predvsem za neodvi- snost sodišč od lokalnih faktorjev. To je najvaž- nejše. Sodišča morajo delati na podlagi zakona, pa tudi na splošni liniji partijske politike.*20 Ker naj bi vrhovna sodišča politično usmerjala delo nižjih sodišč, bi morali biti med vrhovnimi sod- niki tudi člani partijskega vodstva, pri čemer »ne pravim, da bi morali biti vsi (vrhovni sodniki) člani CK, temveč da bo vsaj čvrsto jedro, na kate- ro se bo Partija mogla opreti.« Partija namreč ni nameravala spustiti vajeti iz rok, njeni voditelji pa tega niti niso prikrivali. Kardelj je, denimo, svoj pogled na neodvisnost sodstva izrazil z be- sedami: »Bili bi iluzionisti infrazerji, če bi rekli, da želimo povsem neodvisna sodišča, vendar moramo preprečiti, da bi lahko vsak lokalni or- gan, kolikor bi hotel, vplival na njih.«21 Z načelno prepovedjo vmešavanja lokalnih oblasti v delo sodišč je bil resda storjen korak k njihovi neodvisnosti, vendar o pravi samostoj- nosti sodstva ne moremo govoriti, ker so morala sodišča še vedno odločati v sozvočju s partijsko politiko. Oblast se je namreč odpovedala le ne- posrednemu poseganju v njihovo delo, ne pa tudi posrednemu vplivu nanje, saj so morali sodniki poleg strokovnih izpolnjevati tudi poli- tične pogoje. Premik k neodvisnosti sodstva je pomenila tudi opustitev instituta sodnikov lai- kov, čeprav je bilo še konec leta 1952 na jugoslo- vanskih sodiščih prek 11 odstotkov sodnikov brez pravne izobrazbe.22 V Sloveniji je bil odsto- tek sodnikov laikov nekoliko nižji, zato so slo- venski partijski voditelji že aprila 1952 ugotavlja- li, da vprašanje strokovnosti sodnikov ni več ak- tualno. Bolj vprašljiva naj bi bila njihova politič- na primernost, kajti na Hrvaškem so se po bese- dah Mirka Zlatnarja »pri reorganizaciji orienti- rali samo na strokovnost terso natrpali sodišča s pravniki, ne glede na to, alije član Partije ali ne. Tako so si v sodno službo natrpali veliko lju- di, ki so negativni, ter so glede tega dosti na slab- šem kot pri nas.«2i Da bi si zagotovila vdanost sodnikov, jih je skušala oblast čim več pritegniti v partijo, kajti, kot je na seji politbiroja CK KPS 18. maja 1951 povedal Boris Kraigher, »morajo biti sodišča ta- ko formirana, da se na njih lahko zanesemo kot na UDV«.24 Leta 1954 je bila na slovenskih sodiš- čih skoraj polovica stalnih sodnikov članov ZKS, kar je v primerjavi z letom 1951, ko je bila v parti- jo včlanjena tretjina sodnikov, opazen porast.25 Še več skrbi so oblastem povzročali odvetniki, saj so se po Kraigherjevih besedah v njihovih vr- stah združevali »klerikalni in liberalni elementi v zelo rafinirani, ne konkretno organizirani, to- da praktično vsakodnevni akciji proti socializ- mu«.26 Kljub zahtevam po večji neodvisnosti sodišč in prepovedi vmešavanja lokalnih oblasti v nji- hovo delo je šel razvoj marsikje svojo pot. Navo- dila od zgoraj so bila namreč nejasna in dvoum- na, odločitev o tem, kje je meja med neposred- nim vpletanjem v delo sodišč in posrednim po- litičnim vplivanjem, pa je bila največkrat prepuš- čena lokalnim partijskim komitejem, ki so si pri- poročila višjih forumov pogosto razlagali po svoje. Tako se je denimo konec leta 1951 v Tr- bovljah zgodilo, da se je moral neki sodnik za- govarjati pred okrajnim komitejem, češ da je ne- pravilno sodil, zalegla pa niso niti opozorila predsednika okrožnega sodišča in okrožnega tožilca o nedopustnosti takšnega ravnanja. Spet drugje so po mnenju partijskih voditeljev neod- visnost sodstva razumeli preveč dobesedno, saj so »nekako dvignili roke od sodišč«.27 79 Prav tam, str. 567. 20 Prav tam, str. 564. 21 Prav tam, str. 565. 22 Šesto redovno zasedanje Veča naroda i Saveznog veća; stenografske beleSke (knjiga druga), Beograd 1953, str. 238. 23 ARS I, fond CK ZKS, Sk. 2, Seja organizacijskega sekre- tariata CK KPS, 28. 4. 1952, str. 2 24 ARS I, fond CK ZKS, šk. 2, Seja politbiroja CKKPS, 18. 5. 1951, str. 1. 25 R. Ferjančič, L. Šturm: Brezpravjc, str. 57. 26 ARS I, fond CK ZKS, Sk. 1, VIL plenarno zasedanje CK KPS, 26.-27. 1. 1952, str. 8. 27 Prav tam, str. 26. VSE ZA ZGODOVINO 86 ZGODOVINA ZA VSE Že tako omejeno neodvisnost sodstva je red- kokdo spoštoval, sodne odločitve pa so napada- li celo v tisku. Nestrinjanje s posameznimi odlo- čitvami sodišč se je nemalokrat sprevrglo v udri- hanje po sodstvu, ki da ne razume revolucionar- nih sprememb v družbi, podlega preživeti mi- selnosti in se zateka k formalizmu, s katerim ščiti predvsem nasprotnike socializma. Nič bolj spoštljivi do sodstva niso bili najvišji partijski voditelji. Tako je denimo član CK ZKJ in eden vplivnejših partijskih ideologov Milentije Popo- vič julija 1953 v Naši stvarnosti ostro napadel so- dišča, trditve o njihovem nerevolucionarnem sojenju in formalizmu pa je podkrepil s tremi, po njegovem mnenju nepravilnimi sodnimi odločitvami. V prvem primeru naj bi neki »reak- cionar« javno razglašal, da se bo kralj Peter vrnil, hkrati pa žalil Tita. Ogorčen nad njegovimi bese- dami, ga je neki komunist pretepel in bil obso- jen na deset mesecev zapora, »reakcionar« pa naj bi ostal na prostosti. K formalizmu naj bi se sodišče zateklo tudi v drugih dveh primerih, ko je nekega »špekulanta« iz povsem formalnih raz- logov oprostilo davka oziroma ko je na zaporno kazen obsodilo komunista, ki naj bi v času ob- veznih odkupov nadlegoval nekega »vaškega mogotca«. Takšna sodna praksa je bila po Popo- vičevem mnenju posledica nepravilnega razu- mevanja sprememb, ki so se zgodile v preteklih letih, zato se je spraševal, ali so sodniki in odvet- niki sploh dorasli zahtevam časa in ali se ni mor- da prav zaradi njihove buržoazne miselnosti so- vražnik že vtihotapil v socialistično življenje.28 Površnim ocenam in udrihanju vsevprek se je na zasedanju zvezne skupščine septembra 1953 uprl predsednik vrhovnega sodišča FLRJ Josip Hrnčevič. Čeprav se je strinjal, da mora biti delo sodišč podvrženo nadzoru javnosti, je opozoril, da kritiki mnogokrat ne ločijo resničnega for- malizma od namišljenega. O pravnem formaliz- mu bi namreč lahko govorili le tedaj, ko sodnik zaradi površnosti, zmede in zunanjega pritiska pred seboj ne vidi bistva odnosov, o katerih od- loča, v takšnih primerih pa zakon omogoča pri- tožbo na višje sodišče, obnovitev postopka in druga izredna pravna sredstva, s katerimi je mo- goče preprečiti ali vsaj omejiti krivice. Na očitke, da sodišča izrekajo preblage kazni, je Hrnčevič odgovoril, da so dolgoletne zaporne kazni že sa- me po sebi dovolj hude, predvsem pa, da na- men kaznovanja ni maščevanje, temveč odvra- čanje od kaznivih dejanj ter izolacija in prevzgo- ja storilca. Strogo spoštovanje zakonov je nekaj povsem drugega od pravnega formalizma, je poudaril predsednik vrhovnega sodišča, vprašal pa se je tudi, kaj bi ostalo od zakonov, če jih ne bi spoštovali. Zakoni namreč zagotavljajo svo- bodo in pravice državljanov, z njihovim nespo- štovanjem pa bi odprli vrata samovolji in brez- pravju 29 Zaradi kritik, kakršna je bila Popovičeva, se je marsikateri sodnik spraševal, ali so represivne metode iz časov obveznih odkupov res stvar preteklosti in ali ni morda načelo enakosti pred zakonom zgolj deklarativno. V polemiko o pra- vosodju v Naši stvarnosti sta se zato vključila sodnik vrhovnega sodišča FLRJ Vladimir Kalem- ber in sodnik vrhovnega sodišča LR Srbije Tiho- mir Janič, ki sta dokazovala enostranskost Popo- vičeve kritike in svarila pred brezpravjem, v ka- terem bi se znašli, če bi dopuščali samovoljo lo- kalnih aktivistov. Opozorila sta tudi, da primeri, ki jih je navedel Popovič, niso bili niti posrečeno izbrani niti natančno opisani. V prvem primeru je namreč komunist vinjenemu »reakcionarju« povzročil hude telesne poškodbe, zato mu je so- dišče odmerilo temu primerno zaporno kazen, zaradi besed, ki jih je izrekel v pijanosti, pa je ka- zen štirih mesecev zapora doletela tudi »reakcio- narja«. V drugem primeru je sodišče razveljavilo odločbo davčnega organa, ker je bil »špekulan- tu« davek odmerjen brez ugotovitve davčne os- nove, v tretjem primeru pa je sodišče ugotovilo, da je organ odkupa resnično grobo ravnal z »vaškim mogotcem«.30 Kako majhen vpliv so imeli pozivi k spoštova- nju zakonitosti in kako omejena je bila neodvi- snost sodstva, dokazuje Titov govor v Trebinju 3. oktobra 1954. Predsednik republike je povedal, da kljub zahtevam po strogem spoštovanju za- konov, ki varujejo državno ureditev in interese državljanov, nekateri s pomočjo sodišč še ved- no zlorabljajo njihove pomanjkljivosti. Z delom sodišč, ki da nepravilno interpretirajo sociali- stične zakone in se za nameček upirajo javni kri- tiki, zato ni bil zadovoljen. »V naši državi je sle- herni človek podrejen javnemu mnenju, mne- 28 Milentije Popovič: O nekim pojavama iz oblasti pravne i sudske prakse. Naša stvarnost, VII, 1953, št. 7, str. 125- 130. 29 Šesto redovno zasedanje Veča naroda i Saveznog veća, str. 255-260. 30 Vladimir Kalember, TihomirJanič: Povodom napisa »O nekim pojavama iz oblasti pravne i sudske prakse*. Na- ša stvarnost, VII, 1953, št. 11, str. 103-112. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 87 nju skupnosti, kritiki. So mar sodniki kaj druge- ga,« se je spraševal ter nadaljeval, da »imamo tu- di take sodnike, ki ne zaupam, da imajo pri iz- polnjevanju svoje dolžnosti dobre namene; saj imamo celo vrsto dokazov, kako so izrabljali svojo sodno prakso. /../Ne bom jih omenjal, re- čem pa, naj si zapomnijo, da imamo v naši skupnosti tudi vrhovno nadzorstvo, in sicer ljudstvo - temu nadzorstvu pa se ne bo izognil nihče; in ti ljudje ne smejo prav nič godrnjati, zakaj ljudstvo ima pravico, da jih nadzoruje in da pove, kaj je pravično in kaj ne.«il Milejše sodbe, ob katere so se spotikali celo najvplivnejši politiki, so bile plod nove kazen- ske zakonodaje oziroma politične sprostitve po prelomu s stalinizmom. Marca 1951 je zvezna skupščina sprejela kazenski zakonik,32 ki je v splošnem delu odpravil analogijo ter s tem ome- jil samovoljo in nezakonitost. V nasprotju s sta- rim kazenskim zakonikom je obsegal tudi po- sebni del oziroma seznam prepovedanih dejanj in kazni zanje, zajel pa je tudi klasična kazniva dejanja, za katera so dotlej sodili na podlagi predvojne kazenske zakonodaje. Novi kazenski zakonik je vnesel precejšnje novosti na področ- je kaznovanja, saj je ukinil kazni izgube držav- ljanstva, odvzema prostosti s prisilnim delom, izgube čina in državne službe, razen za tujce pa tudi kazen izgona. Smrtne kazni sicer ni odpra- vil, vendar so jo smela sodišča izrekati le kot skrajni ukrep za najhujša kazniva dejanja, sod- nik pa je imel vedno na izbiro kazen dosmrtne- ga zapora. Kot stranska kazen je še vedno obsta- jala kazen izgube državljanskih pravic, ki je zaje- mala odvzem volilne pravice, pravice oprav- ljanja voljenih funkcij in javnega nastopanja, ka- zen konfiskacije premoženja pa je bila lahko izrečena kot stranska kazen le za tista kazniva dejanja, kjer je bilo to izrecno določeno. Kazen- ski zakonik je v naslednjih letih doživel nekaj sprememb, kazensko represijo pa je omilila zla- sti leta 1959 sprejeta novela kazenskega zakoni- ka,33 ki je ublažila kazni za nekatere delikte, zmanjšala število kaznivih dejanj, za katera se je lahko izrekla smrtna kazen, odpravila izvršitev smrtne kazni z obešenjem ter namesto dosmrt- nega zapora uvedla dvajsetletno zaporno kazen. Septembra 1953 je zvezna skupščina sprejela tudi novi zakonik o kazenskem postopku.34 Naj- pomembnejše novosti so bile prenos preiskave v roke sodišča, razširitev pravice do obrambe, omejitev trajanja pripora in preiskovalnega za- pora, pravica do pritožbe ter pravica po krivem obsojenih ali nezakonito zaprtih do odškodni- ne. Zakonik o kazenskem postopku je precej omejil vsemogočnost javnih tožilcev, čeprav so ti zadržali pomembno pooblastilo, da lahko z zahtevo o poizvedbah sprožijo kazenski posto- pek, ne da bi bila njihova zahteva podvržena nadzoru. Javni tožilec je imel glavno besedo v predhodnem oziroma pripravljalnem postop- ku, saj je odločil, kateri organ bo opravil poi- zvedbe, pri čemer je imel na izbiro preiskoval- nega sodnika ali organ za notranje zadeve. Kot je v dopisu Borisu Kraigherju julija 1953 zapisal podpredsednik zveznega izvršnega sveta Alek- sandar Ranković, pa so lahko organi za notranje zadeve »v nujnih primerih« začeli poizvedovati tudi brez zahteve javnega tožilca. Drugi del predhodnega postopka, preiskavo, naj bi vodilo okrožno sodišče po senatu ali preiskovalnem sodniku, pri čemer je Ranković poudaril, da mo- ra imeti preiskovalni sodnik ustrezno strokovno izobrazbo »in druge kvalifikacije«.3* V sozvočju s tem navodilom je Državni sekretariat za pravo- sodno upravo LRS izdelal načrt, koliko preisko- valnih sodnikov bi bilo treba izvoliti na posa- meznih okrožnih sodiščih in kdo bo lahko kan- didiral za preiskovalnega sodnika. Ker je pravni- kov primanjkovalo, so maja 1953 sklenili, da »bi bilo potrebno zato kandidirati za preiskovalne sodnike tudi takšne tovariše, ki imajo na eni strani dovolj izkustva z dosedanjim preiskoval- nim delom pri UDVali javnem tožilstvu, na dru- gi strani pa študirajo na pravni fakulteti kot izredni študenti ter imajo vse izglede, da bodo pravno fakulteto tudi dovršili.«06 Pri prenosu preiskave na sodišča pa se je očitno zatikalo, saj 31 Josip Broz Tito: Borba za mir in mednarodno sodelova- nje (Vili knjiga), LJubljana 1959, str. 298. 32 Uradni list FLRJ 1951, št. 13- Več o KZ iz leta 1951: L. Bavcon, A. Šelih: Kazensko pravo, str. 93-94; L. Bavcon, I. Bele, P. Kobe, M. Pavčnik: Kazenskopravno varstvo države in njene družbene ureditve, str. 177- 185. 33 Uradni list FLRJ, 1959, št. 30. 34 Uradni list FLRJ, 1953, št. 40. Več o ZKP iz leta 1953: P Kobe: Kazensko pravni sistem, organi kazenskega pre- gona in pravosodja v času dachausklh procesov, v: Dac- hauski procesi, str. 106. 35 ARS, kabinet Borisa Kraigherja, 1953/1, dok. 117/53, prepis dopisa ZIS (kabinet Aleksandra Rankoviča), str. 1-2. 36 ARS, kabinet Borisa Kraigherja, 1953/1, dok. 117/53, dopis Državnega sekretariata za pravosodno upravo, 10. 7. 1953, str. 1-2. VSE ZA ZGODOVINO 88 ZGODOVINA ZA VSE je slovenski partijski vrh še leta 1958 ugotavljal, da poteka zelo počasi.37 Čeprav je nova kazenska zakonodaja precej omejila samovoljo, je nekatera kazniva dejanja, zlasti tista zoper ljudstvo in državo, še vedno opredeljevala ohlapno. Kljub temu se je v petde- setih letih število političnih deliktov skokovito zniževalo ter v Sloveniji s povprečno 8,5 odstot- nega deleža v kriminaliteti med letoma 1947 in 1949 zdrknilo na 0,3 odstotka vseh kaznivih de- janj. Pred sprejetjem popolnega kazenskega za- konika leta 1951 so slovenska sodišča zaradi po- litičnih kaznivih dejanj vsako leto obsodila prib- ližno 1000 oseb, leta 1952 je njihovo število pad- lo na 207, naslednje leto na 91, v letih 1954 in 1955 pa na 44 oziroma 45 oseb.38 Pretirano zate- kanje k represiji tudi ni bilo več potrebno, saj se je oblast večine političnih nasprotnikov znebila v preteklih letih, nova miselnost pa je že dodo- bra prepojila zavest ljudi, ki so vsaj na področju politične delinkvence redkeje prihajali navzkriž z zakonom. V nasprotju s trendi v kaznovalni politiki je v začetku petdesetih let naraslo število političnih sodnih procesov proti katoliškim duhovnikom, ki so jim sodili bodisi zaradi kolaboracije, so- vražne propagande ali zlorabe vere v politične namene. Sodni procesi proti njim sovpadajo z najhujšo zaostritvijo odnosov med državo in ka- toliško cerkvijo, ki je konec leta 1952 privedla celo do prekinitve diplomatskih odnosov z Vati- kanom.39 Sredi petdesetih let je pritisk oblasti na katoliško cerkev popustil, hkrati pa je upadlo tu- di število sodnih procesov proti duhovnikom. Znižanje števila obsojenih zaradi političnih deliktov ni bilo le plod liberalnejše kazenske za- konodaje, temveč tudi posledica izločitve ilegal- nih prehodov državne meje iz skupine politič- nih kaznivih dejanj. V prvi polovici leta 1951 so slovenska sodišča po starem zakonu o kaznivih i7 ARS I, fond CK ZKS, šk. 8, Seja izvršnega komiteja CK ZKS, 6. 6. 1958, str. 7. 38 Podatki so povzeti po: ARS, kabinet Mihe Marinka, šk. 30, dok. 73/50, Poročilo o stanju in delu javnih tožil- stev v LRS v letu 1949, str. 8; Statistični letopis LRS (1955), Ljubljana 1955, str. 328; Jugoslavija 1918- 1988; statistički godišnjak, str. 431 in 433; Ljubo Bav- con: Ko se pojavijo kljukasti križi. Sobotna priloga, 11. 9 1993, str. 25 39 Mateja Rezek: »Vprašanje svobode vere je vprašanje os- voboditve cerkve od Vatikana;- odnosi med državo in katoliško cerkvijo 1949-1953- Zgodovinski časopis, 1999, št. 3, str. 367-390. dejanjih zoper ljudstvo in državo obsodila 330 oseb, od 1. julija 1951, ko je stopil v veljavo novi kazenski zakonik, pa 114 oseb. Če bi med poli- tične delikte sodil tudi ilegalni prehod meje, bi bila številka neprimerno višja, saj je bilo samo v drugi polovici leta 1951 zaradi tega obsojenih kar 723 oseb.40 Število nedovoljenih prehodov državne meje je v petdesetih letih vseskozi na- raščalo in postajalo pereč politični problem, za- to so mu v najvišjih partijskih forumih namenjali precej pozornosti. Oktobra 1956 so slovenski politični voditelji ugotavljali, da gre predvsem za ekonomsko emigracijo, da je med prebežniki kar 80 odstotkov delavcev, med njimi tudi kvali- ficirani in visoko kvalificirani, 73 odstotkov pa da je mlajših od 25 let.41 V petdesetih letih je naraščala tudi klasična kri- minaliteta, resen problem pa je postajal zlasti ta- ko imenovani gospodarski kriminal. Po poroči- lih slovenskega notranjega ministrstva je število gospodarskih prestopkov samo v letu 1952 nara- slo za 42 odstotkov, kar so skušali na eni strani pojasniti kot novo obliko sovražnega delovanja, na drugi strani pa kot posledico dejstva, da »je tudi zahtevnost ljudskih množic danes večja, in ker vsem potrebam ni mogoče ugoditi, krenejo nekateri na kriminalno pot«.42 Število kaznivih dejanj zoper gospodarstvo je naraščalo tudi v naslednjih letih, sredi petdesetih let pa je celo preseglo četrtino vseh kaznivih dejanj v Sloveni- 43 Ji- Po sprejetju novega kazenskega zakonika leta 1951 so sodišča izrekala tudi občutno milejše kazni. Obsodbe na smrt in dolgoletne zaporne kazni so bile odtlej razmeroma redke, zlasti če jih primerjamo z obdobjem med letoma 1945 in 1951, ko so slovenska sodišča z usmrtitvijo kaz- novala kar 211 oseb, od tega 203 osebe zaradi političnih kaznivih dejanj. Po letu 1951 v Slove- niji smrtnih kazni zaradi političnih deliktov ni bilo več, izrečenih pa je bilo 12 obsodb na smrt za druga kazniva dejanja, zlasti za umore.44 Med zadnjimi, ki so bili v Sloveniji obsojeni na smrt 40 ARS, kabinet Mihe Marinka, šk. 35, mapa 225/52, Ana- liza statističnih podatkov o delu sodišč LR Slovenije v letu 1951. 41 ARS I, fond CK ZKS, šk. 7, Seja izvršnega komiteja CK ZKS, 29. 10. 1956, str. 1. 42 ARSILI, A-13-0, inv. 1559, Letno poročilo 1952, str. 4-5 43 ARS 111, A-13-0, inv. 1560, Letno poročilo 1955, str. 2. 44 Spisek obsojenih oseb, nad katerimi je bila izvršena smrtna kazen v času od 1945, v: Zdenko Zavadlav: Par- tizani, obveščevalci, jetniki; iz dosjeja Zavadlav 1944- 1994, Ljubljana 1996 (Dokumenti in priloge). VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 89 zaradi kaznivih dejanj zoper ljudstvo in državo, sta bila Miha Štrumbelj in Franc Zupančič iz oko- lice Novega mesta. Novembra 1950 jima je ljub- ljansko okrožno sodišče izreklo smrtno kazen z obešenjem zaradi umora krajevnega aktivista OF, usmrčena pa sta bila 1. februarja 1951.45 V Ju- goslaviji je bila zadnja smrtna kazen za politični delikt izvršena leta 1954,46 za klasična kazniva dejanja pa so jo jugoslovanska sodišča izrekala tudi kasneje. Na ozemlju Jugoslavije je bilo do- mala vsako leto izrečenih in izvršenih nekaj smrtnih obsodb, medtem ko je bila v Sloveniji zadnja smrtna kazen izvršena 30. oktobra 1959. Doletela je tridesetletnega Franca Rihtariča iz Očeslavcev, ki je pri poskusu pobega prek meje na radgonskem mostu ustrelil miličnika, mari- borsko okrožno sodišče pa ga je spoznalo za krivega tudi vrste drugih kaznivih dejanj, zlasti vlomov in ropov.47 Zadnji slovenski obsojenec na smrt je bil usmrčen trideset let pred formalno odpravo smrtne kazni v Sloveniji. Medtem ko je število obsojenih zaradi klasič- nih kaznivih dejanj v petdesetih letih naraščalo, je politična delinkvenca upadala. S kakšnimi po- litičnimi kaznivimi dejanji so imeli organi pre- gona opravka v drugi polovici petdestih let, pri- poveduje poročilo Državnega sekretariata za notranje zadeve LRS iz leta 1955. Politična kazni- va dejanja so bila v poročilu ocenjena kot ma- lenkostna, saj so dosegla le 0,24 odstotni delež v kriminaliteti. Omejevala so se predvsem na so- vražno propagando, pri čemer so bile najbolj razširjene »alarmantne in omalovažujoče raz- lage, s katerimi skušajo sovražni elementi zame- gliti uspehe naše države v zunanji politiki in slabiti naša prizadevanja pri izgrajevanju in krepitvi družbenega upravljanja in komunalne ureditveni. Pomemben del sovražne propagande so bile tudi »razne šovinistične nacionalistične parole in tolmačenja raznih pojavov v naši no- tranji politiki in gospodarstvu.« Obenem so pis- ci poročila opozarjali, da »nekaterisovražno na- strojeni ali odkrito sovražni ljudje poizkušajo dobiti pozicije v raznih državnih, družbenih, znanstvenih in kulturnih ustanovah v interesu širjenja svojega vpliva«, čemur bo treba v pri- hodnje nameniti več pozornosti.48 O upadanju politične delinkvence so govorila tudi poročila 45 Prav tam; glej tudi: Slovenski poročevalec, 13- 11. 1950, str. 4. 46 Ivan Janković: Smrt u prisustvu vlasti; smrtna kazna • Jugoslaviji i svetu, Beograd 1985, str. 201. 47 Slovenski poročevalec, 17. 4. 2959, str. 6. 48 ARS III, A-13-0, inv. 1560, Letno poročilo 1955, str. 1 in 2. slovenskega vrhovnega sodišča. V poročilu za leto 1958 je denimo zapisano, da je »t.i. politični kriminal padel na minimum in da gre pri tej vr- sti kriminala predvsem za sovražno propagan- do, torej za verbalne delikte največkrat alkoho- lu vdanih 1er živčno in psihično neuravnosveše- nih oseb.«49 Med tedaj razmeroma redkimi političnimi sodnimi procesi v Sloveniji najbolj izstopa pro- ces proti Jožetu Pučniku leta 1959. Pučnik je bil sodelavec Revije 57,50 ki je združevala krog mlaj- ših intelektualcev, zlasti literatov in filozofov. Ti so s svojim pisanjem kmalu zbudili pozornost oblasti, ki je od začetka petdesetih let resda do- voljevala nekakšen tihi pluralizem v kulturi, ven- dar je bila meja njene tolerance razmeroma niz- ka in precej spremenljiva. Revija 57 in Jože Puč- nik sta tolerančni prag kmalu prestopila. Okto- bra 1958 je bila zadnja številka revije zaplenjena, Pučnik pa aretiran. Obtožnica je Pučnika breme- nila sovražne propagande in združevanja zoper ljudstvo in državo, za katero je bila po ka- zenskem zakoniku iz leta 1951 zagrožena kazen najmanj petih let strogega zapora, v skrajnem primeru pa celo smrtna kazen. Sestavljena je bi- la na podlagi poročila UDV, ki je kot ključna obremenilna dokaza navedla Pučnikov članek Naša družbena stvarnost in naše iluzije ter nje- govo pismo znancu. V sicer neobjavljenem član- ku je Pučnik pisal o partiji, ki se je povsem odtr- gala od družbe in postajala vse bolj nezaupljiva, prepad med dejanskim in normativnim stanjem pa se je poglabljal. S člankom je dregnil v zelo občutljivo točko politike, v nedotakljivost parti- je, zato je oblast v njem videla nevarnost za orga- niziranje opozicije. Slednje je UDV dokazovala zlasti s Pučnikovim pismom znancu, v katerem je govoril o urejanju konfliktov v podjetjih, ome- njal pa je tudi možnost stavke. Iz tega je bila iz- peljana obtožba, da je ustanavljal ilegalne skupi- ne in jih pripravljal na upor. Omemba stavke je oblasti močno vznemirila, saj so se komaj leto dni pred tem soočile s prvo veliko delavsko stav- ko v socialistični Jugoslaviji, ki je močno omaja- la prepričanje, da v socializmu ne more priti do nasprotij med delavskim razredom in njegovo »avantgardo«. O Reviji 57 so v najvišjih sloven- skih političnih forumih precej razpravljali. Oce- njevali so jo kot nevarnost, ki jo je treba čimprej odstraniti, še več pozornosti pa so namenili 49 R. Fcrjančič, L. Šturm: Brezpravje, str. 68. 50 Več o tem: Mateja Rezek: Ideološko ozadje ukinitve Re- vije 57. Nova revija, 1994, št. 151-152, str. 194-206. VSE ZA ZGODOVINO 90 ZGODOVINA ZA VSE vprašanju, kako v prihodnje preprečiti takšne primere. Edvard Kardelj je na devetem plenumu CK ZK Slovenije grajal neodločnost in popustlji- vost političnih voditeljev, ki »zamujamo, da bi z odločnejšo uporabo radikalnejših sredstev uda- rili tam, kjer je to potrebno. Ker zamujamo, ima- mo potem težje posledice. Tu mislim na Revijo 57. /.../'Treba je postaviti jasno mejo, kaj lahko v imenu demokracije še trpimo, kaj pa je treba v imenu socializma preprečiti.«?1 Politični vodite- lji Pučniku morda res niso sami odmerili kazni, posredno pa so na sodišče vplivali že s pogo- stim in nadvse zaskrbljenim obravnavanjem pri- mera. Marca 1959 je bil Pučnik pred okrožnim sodiščem v Ljubljani obsojen na devet let stroge- ga zapora, leta 1962 mu je bila kazen znižana na sedem let, leta 1963 je bil po petih letih zapora pogojno izpuščen, že naslednje leto pa je bil za- radi člankov v Perspektivah znova zaprt za dve leti. Kazen bi lahko doletela tudi druge sodelav- ce Revije 57, vendar se je oblast odločila kazno- vati samo Pučnika. Njegovi članki so bili namreč najbolj neposredni in zato najnevarnejši, poleg tega pa Pučnik, v nasprotju z nekaterimi drugi- mi sodelavci revije, ki so izhajali iz družin vpliv- nih politikov, ni imel nikakršnega političnega zaledja. Dolgoletna zaporna kazen je bila ek- semplarična in je služila kot grožnja vsem, ki bi se utegnili preveč svobodno izražati, kar pome- ni, da je kazensko pravo še vedno služilo kot sredstvo političnega pritiska. S tem namenom ga je oblast uporabljala tudi kasneje, čeprav si ga v Sloveniji nikoli več ni privoščila v tako rigoroz- ni obliki. Jugoslovansko pravosodje in kazensko pravo sta se v petdesetih letih otresla stalinističnega dogmatizma, vendar je bila pot do neodvisnosti sodstva in spoštovanja zakonitosti še dolga. Re- solucija o krepitvi pravosodja in zakonitosti, ki so jo partijski voditelji sprejeli junija 1951, je na- mreč demokratizaciji odprla vrata predvsem na deklarativni ravni, neodvisnosti sodstva pa je položila precej majave temelje, saj je dopuščala posredno politično vplivanje na sodišča, ki se je lahko kaj kmalu sprevrglo v neposreden pritisk. Odprta je ostajala tudi možnost politične zlora- be kazenskega prava, čeprav si jo je po letu 1951 oblast privoščila razmeroma redko. V primerjavi s prvim povojnim obdobjem so bile spremem- be na zakonodajni ravni precejšnje, vendar se pravosodje in kazensko pravo v praksi nista 51 ARS I, fond CK ZKS, šk. 7, IX. plenum CK ZKS, 5. 12. 1958, str. 73- približala ravni v demokratičnih državah. Neod- visnosti sodstva in demokratizaciji nasploh je namreč na poti stalo načelo enotnosti oblasti, še bolj pa politični monopol komunistične partije, ki se je poistovetila z državo. Zusammenfassung Die Unabhängigkeit der Justiz auf dem Prüfstand Das Rechtswesen und das System der politischen Strafrepression injugoslaivien (1948-1959) An der Schwelle der fünfziger Jahre hörte die KPJ-Führung auf, das sowjetische System rigide nachzuahmen und begann nach einem alterna- tiven Modell des Sozialismus zu suchen. Den ra- dikalen Veränderungen in der Ideologie folg- ten auch Veränderungen in der Praxis, die aller- dings den ideologischen beträchtlich nachhink- ten. Dennoch umfaßte das politische Tauwetter nahezu alle Bereiche des gesellschaftlichen Le- bens, darunter auch das Rechtswesen und das Strafrecht, die bis dahin ein ausgesprochen so- wjetisches Gepräge hatten. Die politische Strafrepression war in Jugosla- wien in den ersten Jahren nach dem Weltkrieg am schärfsten, als die kommunistische Partei die Macht und gleichzeitig die völlige Kontrolle über das Rechtswesen übernahm. Die politische Repression der Partei beruhte rechtlich vor al- lem auf dem Gesetz über Straftaten gegen das Volk und den Staat aus dem Jahr 1945, welches politische Delikte äußerst unpräzise definierte und damit nahezu alle Taten umfaßte, von de- nen die Machthaber meinten, sie müßten ver- folgt werden. Da es bis zum Jahr 1951 kein voll- ständiges Strafgesetzbuch gab, behandelten ein- zelne Gesetze auch andere Gruppen von Straf- taten. 1947 wurde nur der allgemeine Teil des Strafgesetzbuches verabschiedet, der lediglich einige grundsätzliche Bestimmungen über Straftaten, Straffähigkeit und Sanktionen be- inhaltete, die aber die Grundrechte und Freihei- ten der Staatsbürger bereits ernstlich gefährde- ten. Das Gesetz übernahm zum Beispiel nicht den Grundsatz, wonach es keine Straftat und Strafe ohne entsprechendes Gesetz gibt, son- dern führte eine Analogie bzw. Schlußfolge- rung zu ähnlichen Straftaten ein. Damit trat es den Grundsatz der Gesetzmäßigkeit mit Füßen und öffnete der Willkür Tür und Tor. Die ohne- VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 91 hin repressiven Gesetze wurden wegen ihrer möglichen exzessiven Auslegung noch schärfer. Unter dem Einfluß der sowjetischen Theorie entstand 1948 auch das Gesetz über das Strafver- fahren, das die Rechte des Beschuldigten und die Rolle des Verteidigers in den Hintergrund drängte, während es die Rolle des Staatsanwal- tes und der Organe der Staatssicherheit mehr als üblich hervorhob. Die Organe der Staatssicher- heit sollten unter Aufsicht des Staatsanwaltes tä- tig sein, hatten aber in Wirklichkeit eine ent- scheidende Rolle im gesamten Strafverfahren, da die Staatsanwaltschaft nicht selten nur die Entscheidungen der Staatssicherheitsorgane ju- ristisch formulierte und das Gericht sie vor der Öffentlichkeit bestätigte. Da die revolutionären Machthaber das Prinzip der Gewaltentrennung in der Praxis aufhoben, hatte die Legislative kei- nerlei Selbständigkeit. Die politische Treue der Justiz sicherten sich die Machthaber auch mit anderen Maßnahmen, insbesondere mit der Einführung von Laienrichtern ohne juristische - nicht selten auch ohne jegliche andere - Ausbil- dung, die der neuen politischen Ordnung um so ergebener waren. Die Ansichten der Obrigkeit über das Rechts- wesen änderten sich am Beginn der fünfziger Jahre. Eines der wichtigsten Dokumente, das in diesen Bereich eingriff, war die Resolution über die weitere Stärkung des Rechtswesens und der Gesetzmäßigkeit, angenommen am 4. Plenum des ZK KPJ im Juni 1951. Die Parteiführung setz- te sich für eine Festigung der Gesetzmäßigkeit und eine Ergänzung der Gesetzgebung ein. Sie betonte außerdem, daß die Richter nicht nur dem Sozialismus ergeben, sondern auch juri- stisch geschult sein müssen, womit die Instituti- on der Laienrichter zumindest prinzipiell abge- schafft war. Die Gerichte sollten die Untersu- chung von Straftaten übernehmen, die Funkti- on des Staatsanwaltes sollte auf die Anklagever- tretung vor Gericht beschränkt werden und die bisher stigmatisierten Anwälte sollten im Straf- verfahren mehr Gewicht bekommen. Außer- dem wies die Parteiführung ausdrücklich die Einmischung lokaler Behörden in die Arbeit der Gerichte zurück - nicht aber die Einflußnahme der höchsten Stellen. Durch das prinzipielle Ver- bot der Einmischung lokaler Behörden war zwar ein Schritt zur Unabhängigkeit der Gerich- te getan, doch kann man nicht von einer echten Selbständigkeit der Justiz sprechen, da die Ge- richte immer noch in Übereinstimmung mit der Parteipolitik entscheiden mußten. Obwohl deklarativ eine größerer Unabhän- gigkeit der Gerichte und ein Verbot der Einmi- schung von lokalen Stellen gefordert wurden, ging die Entwicklung oft einen anderen Weg. Die Anleitungen von oben waren nämlich un- klar und zweideutig und die Entscheidung, wo die Grenze zwischen unmittelbarer Einmi- schung und mittelbarer politischer Einflußnah- me zu ziehen war, blieb meist den lokalen Parteikomitees überlassen. Die eingeschränkte Unabhängigkeit der Gerichte wurde nur von wenigen respektiert und Gerichtsentscheide wurden sogar in der Presse angegriffen. Der Dissens mit einzelnen Gerichtsentscheidungen schlug nicht selten in eine allgemeine Kritik an der Justiz um, die die revolutionären Verände- rungen in der Gesellschaft nicht verstünde, der überlebten Denkweise unterliege und bei For- malismen Zuflucht suche, die vor allem die Geg- ner des Sozialismus schützten. Die milderen Urteile, an denen sogar die ein- flußreichsten Politiker Anstoß nahmen, waren die Folge der neuen Strafgesetzgebung und des politischen Tauwetters nach dem Bruch mit dem Stalinismus. Das 1951 verabschiedete neue Strafgesetzbuch schaffte im allgemeinen Teil die Analogie ab und schränkte damit Willkür und Ungesetzlichkeiten ein. Im Gegensatz zum alten Strafgesetzbuch beinhaltete es auch einen besonderen Teil mit dem Verzeichnis der verbo- tenen Taten und der damit verbundenen Stra- fen. Zwei Jahre danach wurden ein neues Ge- setzbuch über das Strafverfahren angenommen, das die Allmacht der Staatsanwälte einschränk- te, den Gerichten die Untersuchung übertrug und das Recht des Beschuldigten auf Verteidi- gung ausweitete. Damit rückte das Strafgesetz- recht zumindest auf gesetzgebender Ebene vom Stalinismus ab. In den fünfziger Jahren nahm die Zahl der politischen Delikte sprunghaft ab und fiel in Slowenien von einem fast 10% Anteil an der Kri- minalität auf 0,3% aller Straftaten. Eine übertrie- bene Zufluchtnahme zur Repression war auch nicht mehr notwendig, hatte sich doch die Ob- rigkeit in den Jahren zuvor des Großteils der politischen Gegner entledigt. Außerdem hatte die neue Denkweise das Bewußtsein der Men- schen bereits durchdrungen, so daß sie zumin- dest im Bereich der politischen Delinquenz sel- tener mit dem Gesetz in Konflikt kamen. Die Gerichte verhängten auch spürbar mildere Stra- fen. Todesurteile waren von nun an verhältnis- VSE ZA ZGODOVINO 92 ZGODOVINA ZA VSE mäßig selten, besonders im Vergleich zur Peri- ode zwischen 1945 und 1951, als slowenische Gerichte über 211 Personen die Todesstrafe ver- hängt hatten. Nach 1951 gab es in Slowenien kei- ne Todesstrafe für politische Delikte mehr, wäh- rend im übrigen Jugoslawien die letzte Todes- strafe für eine politische Straftat 1954 vollstreckt wurde. Für die „klassischen» Straftaten verhäng- ten Gerichte auch weiterhin Todesstrafen. In Slowenien wurde die letzte Todesstrafe 1959 vollstreckt und formal wurde die Todesstrafe erst 1989 abgeschafft. Das jugoslawische Rechtswesen und Straf- recht schüttelten in den fünfziger Jahren den stalinistischen Dogmatismus ab, doch war es noch ein langer Weg bis zur Unabhängigkeit der Gerichte und der Achtung der Gesetzmäßigkeit. Die von den politischen Führern im Juni 1951 angenommene Resolution öffnete nämlich nur deklarativ einer Demokratisierung das Tor und stellte die Unabhängigkeit der Gerichte auf tö- nerne Füße, da sie den mittelbaren politischen Einfluß auf die Gerichte zuließ, der sich nicht selten zu direkter Einflußnahme ausweitete. Auch die Möglichkeit des politischen Miß- brauchs des Strafrechts blieb bestehen, auch wenn sich dies die Obrigkeit nach 1951 verhält- nismäßig selten erlaubte. Im Vergleich zu den ersten Nachkriegsjahren waren die Veränderun- gen auf der gesetzgebenden Ebene beträcht- lich, doch näherten sich Rechtswesen und Straf- recht in der Praxis keinesfalls dem Niveau de- mokratischer Staaten an. Gegen die Unabhän- gigkeit der Justiz und die Demokratisierung überhaupt stand nämlich der Grundsatz der Parteieinheit, vor allem aber das politische Mo- nopol der kommunistischen Partei, die sich mit dem Staat gleichsetzte. VSE ZA ZGODOVINO