Glasnik S.E.D. 3S/3.4 1998, stran 52 TEMA Si.D. nadvse plodna, jc Zdenka Sertič prepletala dve komponenti: likovno in strokovno s posebno navezanostjo na muzejsko gradivo. Ustvarjala je raznovrstno in včasih tako kompaktno tkivo, da v njem ni lahko razločiti osnove od volka. Dejstvo, da njena dela izvirajo iz etnografskega gradiva, katerega največji del jc ohranjen v Muzeju in s katerim zato za vedno ostajajo povezana - ne glede na njihovo trenutno pripadnost, kakor tudi dcjslvo, da jc cclotcn opus Zdenke Sertič obeležen s preteklostjo in pričevanjem dejavnosti, uvršča njena dela in tudi ves muzejski fundus v skupen korpus hrvaške kulturne dediščine. S tem, ko je del te dediščine dostopen javnosti, se del njenega opusa in njeno delovanje v Muzeju razstavljata s kritičnimi presojami tistih, ki se s to dediščino ukvarjajo. Kolofon razstavi;: Avtorja koncepta razstave in katalogih lekstov: Ivanka Ivkanec, Zlatko Milcusnie Avtorica likovne postavitve razstave: Diunu Heide, višji pre,:arator Avtor multimedialnesa programa: Zlatko Miteusnič Irena Destovnik PREDSTAVIIEV "NARODOPISNE ZBIRKE SLOVENSKE PROSVETNE ZVEZE" IZ CELOVCA Avtorica v svojem prispevku predstavi Zgodovino "Narodopisne zbirke Slovenske prosvetne zveze" iz Celovca, ki obsega 539 predmetov koroške ruralne kulture in je bila zbrana v petdesetih letih pod vodstvom Jerneja Šušteršiča. Zbirka je bila osemdesetih letih konservirana in restavrirana, vsebinska ureditev, ki ima za alj postavljanje tematskih razstav o načinu življenja koroških ljudi in poglobljene lokalne m tematske raziskave, pa sega v leto 1996. Takrat je bila prvič postavljena tudi tematska razstava z naslovom "Ko ho cvetel lan ", ki trenutno gostuje po Sloveniji, kjer bo ostala vse do konca leta ¡999. Avtorica v zvezi s tem opozori tudi na odgovornost avtorja za promocijo razstave. Kratka zgodovina zbirke Predmete koroške ruralne kuliure, ki sestavljajo "Narodopisno zbirko Slovenske prosvetne zveze" iz Celovca, so koroški in ljubljanski dijaki ter študentje na predlog in pod vodstvom takratnega študenta etnologije in filozofije Jerneja Šušteršiča zbrali v času od leta 1951 do 1953 na celotnem dvojezičnem območju južne Koroške. Cilj njihovega zbiranja je bil postaviti muzej koroških Slovencev in s tem. kot so zapisali, afirmirali identiteto slovenske narodne manjšine v Avstriji, iz začetnega navdušenja nad opravljenim delom seje kaj hitro razvil mačehovski odnos listih, ki so o usodi zbirke odločali, vsi načrti zbiralcev v zvezi z njeno postavitvijo pa so naleteli na gluha ušesa. Predmeti su bili vse do leta 1978 povsem neprimerno shranjeni v prostorih Kulturnega doma v Zituri vasi v Podjuni in kasneje v prostorih Slovenske kmelijske šole v Podravljah. Leta 1993 so dobili stalne prostore v "K&K" - Kulturnem in komunikacijskem centru, ki ga je Slovenska prosvetna zveza odprla v Šentjanžu v Rožu. V osemdesetih letih jc bilo pod vodstvom Franceta Goloba iz Slovenskega etnografskega muzeja iz Ljubljane rcslavriranih in konzerviranih okoli 430 predmetov. Resi a vri ran i predmeti so bili v letih od 1984 do 1991 skupaj s konservatorsko dokumentacijo predstavljeni na petih različnih razstavah, ob katerih so izšli tudi razstavni katalogi. IE! TEMA Glasnik S.E.D. 38/3.4 ¡998. stran 58 Vsebinska ureditev zbirke Z "Narodopisno zbirko SPZ" sem se seznanila konec leta 1993 kot študentka etnologije, in sicer pri predmetu Muzeologija. Slovenska prosvetna zveza, ena od obeh osrednjih kulturnih organizacij koroških Slovencev, seje za sodelovanje pri postavitvi razstav obrnila na Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Dr. Janez Bogataj je med petimi predlogi za postavitev priložnostne razstave ob otvoritvi Kulturnega in komunikacijskega centra leta 1995 izbral predlog takratne študentke Ane Šundov. postavitev pa sva pripravili skupaj z Mojco Ramšak, Ob tej priložnosti je bilo razstavljenih le nekaj izbranih predmetov iz zbirke, ki pa so med obiskovalci iz vrst domačinov sprožili bogate komentarje. Niso govorili o razstavljenih predmetih, temveč o življenju, ki je bilo povezano z njimi. Treba je vedeti, da se je v tem območju kmečki model gospodarjenja obdržal še tja do šesldcsetih let 20. stolelja. kar omogoča raziskovanje s predmeti iz zbirke povezanega življenja tudi s pomočjo ustnih virov. Ker sem se prav tiste dni odločala o vsebini diplomske naloge, odločitev ni bila več daleč. Cilji vsebinske ureditve zbirke Za cilj vsebinske ureditve zbirke sem si postavila do te mere spoznati materialni, ekonomski in družbeni kontekst posameznih predmetov, da bodo pripravljeni za postavitev posameznih tematskih razstav. Z muzeološkim jezikom bi se reklo, da so me zanimale "življenjske zgodbe" posameznih predmetov. Z njihovo pomočjo postavljene razstave naj bi govorile o pogojih in kvaliteti načina življenja ljudi določenega območja v določenem zgodovinskem obdobju in ne o predmetih kot takih. Predmeti naj bi bili le nosilci zgodb o življenju njihovih izdelovalcev in uporabnikov. Zbiralci so pred petinštiridesetimi leti za vsak pridobljeni predmet na takoimenovani inventarni karton zapisali najbolj temeljne podatke o posameznem predmetu, to je številko, naziv, mere, material in pa tudi podatek o imenu darovalca in kraju izvora. To so bili podatki neprecenljive vrednosti in zelo mi je žal, da so se vsi drugi zapiski teh študentskih ekip izgubili. Sprva sem nameravala raziskovati po istih vaseh ali celo hišah, kjer so bih predmeti pridobljeni, pa se ta načrt ni izkazal kot najboljši, minilo je namreč preveč časa. Sledila sem napotkom ljudi, ki so vedeli, kdo lahko o posameznem področju največ pove. Pri delu sem si pomagala tako, da sem v depoju fotografirala vse predmete in pri pogovorih z ljudmi uporabljala kontaktne fotografije. Na temelju razgovorov z ljudmi in ustrezne literature sem za vsak posamezen predmet iz zbirke izdelala takoimenovani predmetni zapis ali karton. Teh kartonov je 457, čeprav sem v seznamu po zaporednih številkah upoštevala 539 predmetov. (Kartonov namreč nisem izdelala 2a 82 panjskih končnic, s katerimi se je podrobno ukvarja! in o njih tudi pisal dr. Gorazd Makarovič iz Slovenskega etnografskega muzeja.) Na prvi strani kartona so podatki o etnološki klasifikaciji predmeta, namembnosti, materialu, velikosti, izdelovalcu in času izdelave, stanju ohranjenosti v sedanjem času ter fotografija. Na drugi strani kartona je Glasnik S.E.D. 3S/3.4 1998, stran 54 TEMA Si.D. X. ■J \ i poleg opisa predmeta zapisana "življenjska zgodba" z vsemi podatki, ki predmet umeščajo v prostor in čas, neke vrste zapisan scenarij, ki se ga da za vsako posamezno pnstavitev prevesti v ustrezen muzejski jezik. Po etnološki klasifikaciji so predmeti razvrščeni na 19 etnoloških področij, in sicer na prehrano, čebelarstvo, vinogradništvo, poljedelstvo, živinorejo, lov. rokodelstvo in obrt, gozdno gospodarstvo, promet, notranjo opremo, industrijo, nošo, vrtnarstvo, stavbarstvo, pravne norme, letne šege, likovno umetnost, branje ter igro odraslih in