Resnlca Branka Bjeliča
Živeti med prijatelji
»Sreča?« se je za hip zamislil Branko Bjelič. »Sreča nl v materlalizmu. Morda v tem, da se lahko mlrno, odkrito pogovorim
Ijudmi, da živim med prijateljl, da ni so-vraštva. Nemara tudi imeti družino, vnuke.«
Sreča je torej živeti polno, koristno In odgovomo življenje. In ta resnica se zanes-Ijivo odraža tudi v obrazu, kretnjah in rav-nanju Branka Bjeliča. Miren, širok v rame-nih, tehten v dejanjih — so značilnosti moža, ki mu je življenje steklo 5. maja 1922 v vasi Janljija blizu Bosanskega Petrovca.
•  Drugi otrok izmed sedmih v kmečki dru-žini. Pravzaprav so živele tri družine skupaj:
•  »Oče je kmetoval, strica pa sta bila gozdna delavca.« Tudi mlademu Branku je bil kaj kmalu usojen gozd. Vihteti sekiro, ppdirati
visoka debla, spati v lesenih barakah na nase-kanem vejevju. Za meter drv 10 dinarjev. Naj-prej v temnih gozdovih Grmeča, kasneje v Sr-biji in Makedoniji:
•  »Slabo se je takrat godilo nam, gozdnim težakom. Nekoč sva se s stricem zvečer, bilo je v kičevskih gozdovih, zarila v vejevje, zjutraj pa sva se znašla pokrita z 20-centimetrsko snežno odejo. Takrat sem spoznal, da živimo dobesedno brez strehe nad glavo.«
•  Pa vendar so starejši pripovedovali, kako bo nekoč drugače. Toda tisto drugače se je začelo kaj klavrno in prav vse si je bilo treba priboriti. Prve dni vojne je mladi Branko mogei z visokega hriba opazovati ropotajoče kolone Nemcev, ki so hitele v Sarajevo:
•  »Na postankih so lomili lesene dele orožja naše vojske in jih metali v ogenj. Uspelo mi je rešiti tri puške.«
•  27. julija 1941 jo je Brankopdbral tja. kjer se je najbolje znašel. V gozd. V gozd in parti-zane. Zakaj? >*4 ,  ..,,...
.       ".55,
•  »Nisem vedel nafanko. Vsijnoji so tako storili, boj je obetal boljše kot doslej, nisem imel kaj zgubiti. Bilajeto 1. podgrmeškačeta.«
Kasneje 1. udami bataljon in II. krajiška bri-gada. Borec, delegat voda, komisar bataljona. Gozdar Branko na koncu krvave poti kapetan I. razreda:
•  »Zahodna Bosna, centralna Bosna, Črna gora, Srbija, Hrvaška in konec vojne na avstrij-ski meji pri Dravogradu.«
Tako je bil Branko med tistimi vojaki Evrope, za katere se je svetovno klanje končalo šele 15. maja 1945:
•  »V kotlini med Dravo in nami se je pre-dalo 60.000 ustašev in druge svojati.«
•  Najtežje je bilo v partizanih prenašati la-koto. Tudi po mesec dni niso videli kruha. Kra-jiška brigada se je pogosto gibala na terenih, kjer tisti, ki bi radi dali, niso imeli, tisti, ki so imeli, pa niso hoteli dati:
•  »Vendar pa smo pred koncem VI. so-vražne ofenzive enkrat le imeli srečo. Iz Sara-jeva je hitela kolona vozil, polna hrane za so-vražnikovo vojsko. V nekaj minutah smo jo za-jeli in transport dobesedno pojedli...«
•  Mir. Radost, veselje, sreča biti živ. Ure- ' sničenje ciljev. BrankO Bjelič je ostal vojak. Takrat je temeljito spoznal Slovenijo. Tudi. Ijudi:
•  »Veš, za časa tržaške situacije sem bil v Sežani. Imel sem občutek, kot da bi bil doma. Bili smo kot eno. Vojska in Ijudstvo. Nepozab-no.«
•  1965. leta polkovnik Branko Bjelič sleče uniformo. Zdaj je bil čas poskusiti še druge plati življenja. Se veseliti boja med človekom in težko ribo, stikati po gozdnih poljanah za go-bami. Delovati kot občan v krajevni skupnosti. Torej dela in veselja vrh glave:
•  »In, vidiš, v krajevni skupnosti krajan lahko masikaj uresniči. Tukaj smo si najbližji, najbolj se med seboj poznamo. Najbolj vemo za svoje težave. Vendar prav tukaj tudi čutimo odgovornost in neodgovornost najvišjih vod-stev, dobro ali slabo skrb za človeka. Ljudje namreč ne želijo ali zahtevajo preveč. Hočejo le tisto, kar je najnujnejše. To pa moramo za-gotoviti. V-naši republiki in v drugih republi-kah.«
•  Branka je kadarkoli moč najti v prostorih karajevne skupnosti dr. Petra Držaja. NUn je delovna moč. Ni, ker deluje prostovoljno In je, ker deluje z veseljem in posluhom ža težave drugih. Živeti med prijatelji je polno in kpristno življenje.                    '
Tekst in foto: Bogomir Šeflc