LJUBLJANSKI ČASNIK.
_ _ • _ • . .
M 74.	T petih IS. Grudna	1SSO.
„Ljubljanski časnik" izhaja vsak teden dvakrat, in sicer vtorik in petik. Predplačuje se za celo leto pri založniku Jožefu Blassniku 6 gold., za pol leta 3 gold., za četert leta 1 gold. 30 kraje. Za polletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajta še 15 kraje. Celoletno plačilo za pošiljanje po cesarski pošti znese 7 gold., za pol leta
3 gold. 30 kraje., za četert leta 1 gold. 45 kraje. — Vsaka cesarska pošta prejme naročilo in denar, in ako se na pismo zapiše, de so naročivni denarji (Pranumera-tionsgelder) v njem, ni treba nič poštnine plačati.
Vratlne naznanila.
7. decembra 1850 bo v c. k. dvorni in deržavni tiskarnici na Dunaju CLV. del občniga deržavniga zakonika in vladniga lista, in sicer v edino-memškem kakor tudi v vsih devetih dvojnih izdanjih izdan in razposlan.
Zapopade pod
Št. 456. Razpis ministra denarstva od 23. novembra 1850, s kterim se vhodnina za bi-serke poniža.
Št. 457. Ukaz ministra denarstva od 27. novembra 1850 s kterim se vpeljnina palmo-viga olja poniža.
Št. 458. Razpis ministra bogočastja in uka od 25. novembra 1850, s kterim se po najvišjem sklepu od 23. t. m. samostan Saletiank v Padui smertnine oprosti.
Št. 459. Razpis ministra denarstva od 3. decembra 1850, s kterim se naznani ravnanje 2. decembra 1850 pod redno številko 437 srečkanih denarničnih obligacij čeških stanov raznih obresti.
S tem delam se tudi popravki mnogih tiskar-nih pogreškov izdajo, ki so se v nemške iz-danje cesarskiga ukaza od 24. julija 1850, (s kterim se za Hervaško in Slavonsko pristojnost in ravnanje sodnij v kazenskih rečeh vredi) v CII. del občniga deržavniga zakonika in vladniga lista, ki je 5. augusta 1850 v edino - nemškem in 12. septembra 1850 v horvaško-nemškem dvojnem izdanju pod št. 312 na svitlo prišel, vlezli.
Potem je bilo 2. decembra 1850 madjarsko-nemško dvojno izdanje III. dela občniga deržavniga zakonika in vladniga lista izdano in razposlano, ki je 8. januarja 1850 v edino-nemškem, 28. septembra 1850 v slovensko-nemškem, in 24. oktobra 1850 v talijansko-nemškem dvojnem izdanju izdano in razposlano; potem je bilo 3. decembra 1850 česko-nemško-dvojno izdanje II. dela, ki je 6. januarja 1850 v edino-nemškem , 6. septembra 1850 v slovensko-nemškem in 27. septembra 1850 v talijansko-nemškem dvojnem izdanju na svitlo prišlo, izdano; poslednjič je bilo 5. decembra 1850 talijansko- in poljsko-nemško dvojno izdanje XLVII. dela občniga deržavniga zakonika in vladniga lista, ki je 26. aprila 1850 v horvaško -, serbsko - in roman-sko-nemškem dvojnem izdanju in 14. oktobra 1850 v češko - in slovensko-nemškem dvojnem izdanju na svitlo prišlo, v c. k. dvorni in deržavni tiskarnici izdano in razposlano.
Pregled zapopada v teh treh delih , namreč v III. pod št. 3., v II. pod št. 2 in v XLVII. pod št. 144 in 145 zapopadenih razpisov je bil že pri naznanilu edino-nemškiga izdanja naznanjen.
Dunaj 6. decembra 1850.
Od c. k. vredništva občniga deržavniga zakonika in vladniga lista.
9. decembra 1850 bo v c. k. dvorni in deržavni tiskarnici na DunajuLXXVII. in CXX.del
občniga deržavniga zakonika in vladniga lista, in sicer pervi v češko-, talijansko-, madjar-
sko- in slovensko-nemškem, poslednji v talijansko-, poljsko-, slovensko-, horvaško- in serbsko-nemškem dvojnem izdanju izdan in razposlan.
Od LXXVII. dela, ki pod
Št. 243. Zapopade cesarski patent od 7. maja 1850, s kterim se nova zemljišna postava za horvaško-slavonsko in banaško-serb-sko vojaško mejo izda, je bilo 26.junija 1850 edino-nemško, potem horvaško-, serbsko- in roinansko-nemško dvojno izdanje, in od CXX dela, ki pod
Št. 346. Ukaz ministerstva notrajnih oprav od 13. septembra 1850 zapopade, s kterim se po naj višjem sklepu od 8. septembra 1850 odločbe čez vravnavo politiških oskerbnih go-sposk na Ogerskem izdajo in naznanijo, je bilo 14. septembra 1850 edino-nemško, potem češko-, madjarsko- in romansko-nemško izdanje izdano in razposlano.
Dunaj 7. decembra 1850.
Od c. k. vredništva občniga deržavniga zakonika in vladniga lista.
II. decembra 1850 bo v c. k. dvorni in deržavni tiskarnici na Dunaju CXVI. del občniga deržavniga zakonika in vladniga, lista in sicer za zdaj v edino-nemškem izdanju izdan in razposlan.
Zapopade pod
Št. 460. Ukaz ministra denarstva od 23. novembra 1850, veljaven za Ogersko, serbsko vojvodino in temiški Banat, čez odmerje-nje in pobiranje vžitnine od vina in mesa v krajih, kjer stanuje čez 2000 duš.
Tudi 11. novembra 1850 se bo ravno tu CLVII. del občniga deržavniga zakonika in vladniga lista, in sicer za zdaj tudi v edino-nemškem izdanju izdan in razposlan.
Zapopade pod
Št. 461. ltazpis ministra denarstva od 5. decembra 1850, s kterim se odločbe čez ravnanje nabraniga premoženja sirot od strani finančnih gosposk naznanijo.
Dunaj 10. decembra 1850.
Od c. k. vredništva občniga deržavniga zakonika in vladniga lista.
Politiške naznanila.
Avstrijansko cesarstvo.
Dopis iz Vipave.
Zapisnik,
napisan pri c. k. okrajni sodnii v Vipavi 28. novembra 1850 pri javni ravnavi čez Antona Ilepiča iz Gradiša zavoljo nezvestobe.
Pričijoči: Janez Irkič, c. k. persednik kakor sodnik. Franc Pire, perseženi pisar. Dr. Janez Mele, c. k. deržavni pravdnik. Toženi: Tone Bepič.
Priče: Franc Kodre, Jožef Neuinan, Valentin Gril, Miha Burja, Franc 1'etkovšek,
Jakob Petrič. Začetek ravnave ob lla/4 uri dopoldne.
Dr. Janez Mele, deržavni pravdnik, pove sledečo tožbo: Tone Repič iz Gradiša, logar (borštnar) vipavske grajšine je nekaj karlov (žagavcov), in scer Jakobu Petriču izvipav-skiga terga , pred dvema letama 2 karla, eniga za 50 kr. in druziga za 1 gold. 10 kr., oba vkupej za 2 gold., in Valentinu Grilu iz vi-pavskiga terga 4 karle za 4 gold. prodal. Tudi je zatoženi Mihatu Burju v vipavskim tergu 3 karle za 3 gold. in Francetu Pet-kovšku od ravno tam 4 karle za 4 gold. in 20 kr. v pretečenim poletju prodal. Vsi ti karli, za ktere je Tone Repič vkupej 13 gold. in 20 kr. vzel, niso bili njegovi, ampak vipavske grajšine; torej on ni imel pravice si tega denarja prideržati in si ga prisvojiti, in, ker je on to storil, se je on prestopka nezvestobe po §. 211 kazenskiga zakonika II. dela kriviga storil.
Čez to je toženi Tone Repič vprašan, in po opominvanju resnico govoriti, pove: de se on Tone Repič imenuje, de je 32 let star, katolške vere, oženjen , logar vipavske grajšine, de on stanuje v Gradišu pod h. št. 33, in de on še nikolj ni bil v kakšini sodni preiskavi ali kazni. Dalej on pravi, de je res on pred nekim časam 2 karla, in sicer eniga pred dvema letama za 1 gold. 10 kr. in druziga vlani za 50 kr., vkupaj za 2 gold. Jakobu Petriču iz vipavskiga terga prodal. Čigava sta ta dva karla bila, on ne ve. Dalej Tone Repič pravi, de je on vlani poleti Valentinu Grilu 2 karla prodal; koliko je on od Grila za-nje dobil, se več ne spomni. Dalej pravi Repič, de ni res, de bi bil on Grilu 4 karle za 4 gold. prodal. Tudi obstoji zatoženi, de je on vlani Mihatu Burju 3 karle za 3 gold. in vlani poleti Francetu Petkovšku 4 karle za 4 gold. in 20 kr. prodal, in pravi, de on vedil ni, čigavi so ti karli bili, in de jih je zavoljo tega vzel in prodal, ker s šteinpeljskim znamnjem vipavske grajšine prevideni niso bili, in ker je iz tega vzroka mislil, de so kontrobantarski, in de so brez pravice iz boršta vipavske grajšine, ki se „SIapniški hrib" imenuje, izpeljani bili. Dalej on pravi, de je od gospod Jožefa Neu-mana, nadlogarja (Oberforster) vipavske grajšine povelje imel, karle, kteri se brez štem-peljskiga znamnja iz grajšinskili gojzdov izpeljejo , rubiti in jih prodati. Bepič pravi dalej, de je on, če se ne moti, od Valentina Grila za 2, njemu prodana karla, enkrat 50 kr. in drugič 1 gold. 40 kr. prejel, de je pervih 50 kr. Jožefu Neumanu odrajtal, druzih 11 gold. pa sebi prideržal, ker je mislil, de mu je Jožef Neuman rekel, de bo ta denar njegov (Repičev) in ker on prav zastopil ni, de ima le tretji del tega denarja njemu ostati.
Čez to je Jakob Petrič vprašan, in po opombi resnico storiti, on pravi: de mu je Tone Repič res pred 2 letama en kari za 1 gold. 10 kr. in pred poldrugim letam eniga druziga za 50 kr. prodal, in de je on ta dnar Repiču tudi precej plačal. Čigavi de so karli bili, mu Kepic ni povedal.
Potem je Valentin Gril vprašan in po opominvanju resnico govoriti, on pove: de mu je
Tone Repič res en dan mesca maja lanskigaj leta 2 karla za 50 kr. in 14 dni po sv. Simonu lanskiga leta spet 2 karla za 1 gold. 40 kr. ali pa za 2 gold. prodal, na kar se on več ne spomni. Obojni ta denar je on Repiču precej plačal. Repič mu ni povedal, kje je on te karle dobil.
Potem je Miha Hurja vprašan, in po opo-minvanju resnico govoriti, on pravi: de mu je Tone Repič res vlani mesca avgusta 3 karle prodal. Koliko je on Repiču za-nje dal, več ne ve, in se le toljko še spomni, de mu je okoli 8 dvajsetic za-nje dal. Od kod je Repič te karle dobil, mu on povedal ni.
Dalej je Franc Petkovšek vprašan, in po opombi resnico storiti, on pravi: de mu je Tone Repič en dan lanskiga poletja 4 karle za 4 gold. 20 kr. prodal, in de mu je on ta denar precej plačal. Na dan in na mesec kdaj mu je Repič te karle prodal, se Petkovšek več ne spomni. Repič mu ni povedal, kje je on te karle dobil.
Čez to je gospod Jožef Neuman vprašan, in po opominovanju resnico govoriti, on pravi: de je Tone Repič od njega res dovoljenje imel, kontrabandirane karle, ktere bo on brez les-niga štempeljna vipavske grajšine dobil, preč vzeti, in jih precej prodati, de bi pa Repič bil moral ves za karle potegnjeni denar Neu-manu dati, de bi ga bil on razdelil in dve tretjini v denarnico vipavske grajšine odrajtal in de je tretja tretjina Neumanu in Repiču po enakih delih, — vsakimu po eni šestini — šla. Dalej pravi Neuman, de je on Repiču rekel, de naj pridno iše kontrebandirane karle in de mu bo zavoljo tega tudi svoj del prepustil, tako de bo Repič celo tretjino dobil. Tone Repič bi bil moral ves denar Neumanu izročiti, in ta bi bil dve tretjini v grajšinsko de narnico položil, eno tretjino pa Repiču nazaj dal; on pa tega storil ni, ampak je od vsiga denarja, kar gaje od Petriča, od Grila, od Burja in od Petkovška, vkupej 11 gold. 50 kr. za karle prejel, le 1 gold. 40 kr. Neumanu odrajtal, ostalih 10 gold. 10 kr. je pa za-se prideržal, in si jih prisvojil. Potem je gosp. Franc Kodre, oskerbnik vipavske grajšine vprašan, in po opominvanju resnico go voriti, on pravi, de on v imenu vipavske grajšine od toženiga Toneta Repiča dve tretjini za prodane karle potegnjenih denarjev, t. j 6 gold. 47 kr. za odškodvanje tirja; tretja tretjina, t. j. 3 gold. 23 kr. naj pa Repiču ostane.
Zatoženi pravi, de on per per pervim govorjenju ostane, in de nima nič druziga povedati.
Dr. Janez Mele, deržavni pravdnik na-svetva, de se ima Tone Repič po postavah kaznovati.
Konec ravnanja ob 1 uri popoldne.
Potem razglasi sodnik sledečo
Sodbo: V imenu Njih Veličanstva Cesarja avstrijanskiga se za pravo spozna:
Tone Repič iz Gradiša pod h. št. 34 , logar vipavske grajšine, oženjen, 32 let star. katolške vere, še nikolj sodno preiskan ali kaznovan, je prestopa nezvestobe po §. 21 kazenskiga zakonika II. dela kriv, in je v obziru na večkratno ponovljenje njegoviga pre stopka in na njegovo poprejšno pošteno živ ljenje na 14 dni v ječo obsojen, in dolžan vipavski grajšini 6 gold. 47 odškodvanja plačati in vse stroške današnje pravde pover-niti *).
*) Cela ravnava je bila v slovenskim jeziku, tudi zapisovavec je zapisnik, kakor ga tukaj podamo, v slovenskim jeziku pisal, in tako
sto bilo ustinenost in javnost kazenskiga rav
nanja v vsih svojih načelih popolnama izpe ljane. Poslušavci in svedoci (pričevavei)
Dunaj 5. decembra. Poruski kralj je poklical deržavni zbor skupej, je klical armade i orožju in vse je mislilo, de se bodo koj, udarili. Pa zdaj stopi, grozovitni stric iz severa na noge in njegove besede imajo toliko veljave, de poruska vlada v kratkim času zo-jet mir ljubi in ga ohraniti hoče, „zato ker ima boj, če je tudi srečen, vender veliko nad-og za nasledke". Govorjenje je sicer v Be-rolinskiin dvoru še nekoliko časa orožano in jo boju hrepeneče, pa preinembo serca že govor kralja iz prestola naznani, ki je bil tako tiho deržan, de ga clo, kakor se govori, bližnji strežnik le na pol slišal. Še bolj očitno je pa zdaj poruska vlada željo razo-dela, de bi tisti govor nič vspeha ne imel, ker je možem, ki bi jo znali vender le v nevaren prepir s severnim velikanam zamotati, namreč nadležnikam deržavniga zbora zopet za en mesec slovo dala. V tem mescu pa že upa iz močvirja, v kterim se ji zlo pogrezuje, na terdo zemljo priti, kjer bo vunajne nevar nosti oprostena, in kjer ji tudi ne bo potreba, se na ošabne poslance ljudstva ozirati, ampak kjer bo v srečni samostojnosti zopet svoj veto in jubeo izgovarjala.
Ker je strah pred Rusi vojsko zdaj skoraj negotovo storil, začnejo avstrijanske in nemške ljudstva zopet lagleje dihati. Trepet je zgi nil, skerbi so polegle in avstrijanska banka se je obderžala. Konec uniga tedna je bilo še od kufra 12 aggio, tako de so ljudje že vrajcarje spravljati jeli in de je cena jedi od dne do dne bolj rastla. Pa zdaj je to jenalo, zlato in srebro sta padla skor zopet na po-prejni kup in kebrov je vnovič dovolj. S tem so Dunajčani zadovoljni. Za politiške reči se malo menijo in clo vpeljanje gledišnih postav in odprava prisege na ustavo pri vojašnji je e po predmestjih nekoliko nepomenljive zdra-ženosti obudilo.
Vojšaki so zlo nehali prihajati, letopničarje še vedno vidimo. Posadka Dunaja obstoji iz 12 bataljonov granatirjev, med kterimisetud dve kompaniji čverstih mož domorodniga, Iju-bljanskiga regimenta znajdete. Število topov na ozidju notranjiga mesta se je zlo pomanjšalo. Komaj trideset jih še proti predmestjem moli.
Profesor Galba, ki je na vseučilišu tisto politiko prednašal, ki iz pameti izvira, je od ministra uka svoje službe odstavljen. Med vsemi učeniki je imel on nar bolj prijeten je zik, in nar bolj zanimivo prednašanje, zatorej je pa tudi več kot pet sto zapisanih po-slušavcov imel. Ril je mož neizrečene svo-bodoljubnosti, ki je tudi svojim učencam silno svobodne predmete v razgovarjanje dajal. Pa ravni ti razgovori so bili vzrok, de gaje ministerstvo odverglo. Sicer je bil pa Galba velik sovražnik Slovanov, ki mu ni moglo glavo iti, de bi tudi oni kaj pravic imeli. To se je posebno lansko leto pokazalo, ko jere kel, de naj eden učencov v prihodnosti Nem-cov in drugi o prihodnosti Slovanov govori Če je ravno takrat naš rojak Svetec jasno ve liko pomembo in važnost slovanskiga naroda dokazal, je vender Galba z glavo stresal in v eno mero naprej svojo misjon Nemcov v izhodne kraje zagovarjal.	1).
Terst. Nekteri kupci v Terstu so une dni zlo veliko pri banknotih zgubili. Tak strah jih je napadel, de so banknote prodajali, za kolikor so mogli, in v 12 urah po 12 do 20,000 gold. zgubili.
Austrijanska. Med ukazi, ki se vsak dan pričakujejo, bo te dni naznanjena vravnava kamorne prokurature, ki se že več dni priča-
sc po dokončani ravnavi veseli razšli ter so vidili , de je tudi njih jezik pravice sodniškiga
jezika zadobil.
Pisavec.
kuje. V vsaki kronovini bo en kamorni pro-curator, v stolnem mestu bo pa središna gosposka, ktere vodja bo predsednik.
*> Njegovo veličanstvo je ukazalo, de se ma s tistimi vradniki, ktere je vstaja iz ka-uga kraja pregnala, de so svoje mesto za-justili, v vsem ravno tako ravnati, kakor, de bi bili neprenehama svojo službo opravljali.
*	Višjim deželnim sodnijam je minister pravosodja naročil, de naj spraznjene službe naglo spet podele, de ne bo nikjer pomanjkanja vradnikov.
*	Govori se, de bo prišel ukaz na svitio glede rednih šolskih zborov, pri kterih se bo pogo-
irjalo o šolskih zadevah.
*	Na avstrijanskem je deželni poglavar kan-tonske poglavarje opomnil, de naj se ostro po postavah, ki so za posle dane, ravnajo. Patent reda za posle od 27. marca 1784 se bo z noviga natisnil, de se bodo gospodarji in posli podučili, zraven se pa opomne, de §§. niso več v moči, ki govore od telesne kazni, ker se z vstavo ne vežejo. Razpis deželniga poglavarja se konča z podučenjem na župane, de naj nobeniga posla, naj je domače ali tuje občine, v občini v službo ne puste, ako nima spričbe, de ga je prejšni gospodar iz službe pustil.
Ogerska. „Presb. Ztg." prinese sledeči razglas:
Visoko tretje vojaško poveljništvo se vidi primorano , češki časopis „SIovan", vredovan od Dr. Havlička na celem Ogerskem za čas obsedniga stanu prepovedati. Kar se s tem očitno na znanje da. Presburg 7. decembra 1850. Od c. k. vojaškiga poveljništva. Sedmograško. Civilni in vojaški poglavar na Sedmograškem je vsim politiškim uradam ukaz poslal, de se imajo ob krajih cest drevoredi nasaditi, ker se bodo s tem snežni zameti overali, ker bodo kraji bolj prijazni postali in trudni in spehani popotniki bodo zamogli pod senco dreves počiti.
Tuje dežele.
Bosna. Iz zanesljivih virov se zve iz Vin-kovca, de je Omer paša vstajnike popolnama potolkel. Kolikor jih je še ostalo, so na vse kraje razpodeni. V zgornji in spodnji Tuzli, v Rrodu, Gradačacu in Zvorniku je Omer paša posado pustil. Že 28 pr. m. je Omer paša siviniu Mahmud pašatu iz Tuzle in Alai begu iz Gradača in Vinkovc naznanil, de zamoreta brez over v Tuzlo in Gradačac se podati. Omer je naznanil, de želi, de bi ju kmalo na odločenem mestu vidil. Mahmud je sicer iz začetka nekoliko obupen bil, pa kmalo je moral boljše skleniti, ker seje 30. opoldne že na pot podal. Mahmud je, kakor se povsod pripoveduje, naj bogateji Bošnjak, ker je njegovo posestvo čez 2 miljona goldin. vredno.
* V Reichsztg." se piše iz Bosne konecno-vembra :
Vi že veste, de se je Omer paša v Posavini z vstajniki 19. t. m. sedem ur terdo bojeval. Zvedilo se je, de ta bitva ni bila v Modriču, ampak pri lesu Vučjaku blizo Kotorskiga pri grajšini Rustem Bega, toraj na levem bregu Bosne. Vstajniki so , pripovedujejo 400 mož zgubili, med tem ko so bili med vojaki le trije rnertvi in osem ranjenih, kar se vender ne more verjeti, ker Seraskier zavolj krajne lege ni mogel topov porabiti in ker so vstajniki gojzd posedli in so toraj zamogli več škodovati kakor škode terpeti. Al zmaga je bila popolnama. Omer paša se je, kakor pravijo, namenil 20. Bosno prestopiti, se terdnjave pri Modriču umakniti in naravnost proti Gradaču in Tuzli udariti. Več glavarjev vstajnikov je Seraskieru v roke padlo , med njimi Kadi iz Tuzle.
Oddelik Ibraliim pašata, ki je 17. septembra iz Sarajeva proti Tuzli se napotil, se je pri Vlasenici terdo z 4000 vstajniki bojeval, ktere je zmagal in zlo potolkel, lbrahimpaša je ukazal vjetimu Kadiu iz Beline inmuselimu iz Sebenice glavo odsekati in mesto požgati ter je 30 vjetih v Sarajevo poslal.
Pripoveduje se tudi, de so dva tovora odrezanih glav v znamnje zmage poslali, kterih pa jez nisim vidil. Akoravno je zmagal, se je paša , ki se na vojsko le malo razume, predaleč med vstajnike upal, tako, de so ga vstajniki od vsih strani zajeli in de zdaj pomoči prosi iz Sarajeviga; težko, de mu je dobro steklo, ravno tako malo zamore Omer paša zdaj od posebnih dobičkov govoriti, ker njegove zmage vedno nove trume vstajnikov bude.
V Hercegovini na mostu čez Narento se dan na dan bojujejo. Vedno se ranjeni Arnauti v Sarajevo vozijo. Ranjen poveljnik Skender Beg leži ondi pri svojih vojakih. Zadeve v Hercegovini bi se znale pomeniti zavolj tega, ker je nov vezir Bosne, Hajredin paša z 1000 vojakov z turškega parobroda v Dalmacii na suho stopil, ki se ima v Mostar podati. Na tako vižo se bo mogel stari trinog Ali paša Stolcevič na eno ali drugo stran oberniti. Ako je v Bosni zapert, ga bo Haireddin paša oprostil in na parobrodu v Carigrad poslal. Pa temu se bo on gotovo zoperstavil, ker ve, de bi svojo službo na tako vižo zgubil in bo z vstajniki potegnil, in svojo srečo poskusil; ker, ako se v Carigrad poda, ga ne bo več nazaj, to mu je dobro znano. Znabiti de bodo Hercegovino z Bosno zedinili, kakor je bila pred letam 1831. Govori se zdaj zlo od tega.
Pri vsih teh zmedih je uboga dežela v veliki stiski, ki ima že tako komaj kaj zgubiti. Kupčija vedno peša, konj ni za dobiti, ker so jih za vojaške potrebe porabili. Blago na volovih prenašajo. Vsak kmet, ki blago na konjih prinese, ga odloži nekoliko ur pred mestam, ko se boji, de bi mu vojaki konj ne pobrali; blago, ki ni njegovo, osodi izroči, in ne tirja plačila za prenašbo blaga. Glavno mesto je le zavolj tega mirno, ker se boji, topov, ki so na berdu Gorica nastavljeni, in ako bi vstajniki vžugali, bi gotovo z njimi potegnilo. V Sarajevem se je od nove deželne vredbe harads (osebni davek) naznanil. Pri kristjanih ga bodo duhovni in župani pobirali , nobena turška gosposka se ne bo smela v to reč mešati. Temeljna podstava tega davka je zapisnik prebivavcov, in vsaka moška oseba mora od desetiga do šedesetiga leta 15 pia-strov plačati (1 gold. 20. kr.), sami slepci, bebci in kruljevi so tega davka oprosteni.
Iz Travnika se zve, de nad Fazli pašatam ondi ostro čujejo. Ker je bil Miriliva Mu-stafa paša iz svoje službe djan, ki je zdaj v taboru v Sarajevem zapert, sla s tem dva naj perva in naj bogatejši glavarja Bosne odstranjene.
* Z bosniške meje se piše 4. decembra: Povem vam nekoliko o stanju v Bosni. Vaše novine, ktere smo danes prijeli povedo, de je Omer paša puntarje v Vučjaku potolkel. In jez vam zamorem naznaniti, de je Omer paša po tej bitvi v Dobor prispel po dvodnevnem streljanju čez Bosno most naredil in z svojo vojsko, ki kakih 10,000 mož šteje na desni breg te reke šel, v selu Modriču je obkope napravil, in od tod puntarje raztiruje. Vse se vidi, de bo Omer paša skoraj mir storil. 5. decembra se pise: Potem ko je Omer paša Gradačko nahio umiril, in v njej potrebne carske oblasti postavil, se je namenil v Gra-čanico , kamor je srečno brez vsiga upora prišel, ker se malo pomudi, dokler ne pridejo poglavarji tuzlanske nahije se mu poklonit. Sinoč sim bral lastnoročno nemško pismo Omer
pašata iz Gra čanice, pisano Ahmed Efendiu, tolmaču belgradskiga pašata, ki je bil dolgo v Brodu, Županji, Rajevemlu in v Bači. Pismo je sila lepo pisano. Ko piše, de je vstaja že potlačena in de bo še danes v Tuzlo prišel, pristavi v pismo šaljivo še to: ^Pozdravite mi mojiga ljubeznjiviga prijatla Vavis pašata, de mu svetujem, de naj za nekaj časa ne je rib iz Save, ker so se one z mešam Bošnjakov redile, ktere sim jez pri Doboru v Bosno zatiral.
*	Iz bosniške meje se v „Agr. Ztg." piše 3. decembra: En oddelk vstajnikov, obstoječ iz 1000 mož, ki so se v Kazimu zbrali in hotli pašatu iz Tuzle v pomoč iti, se je že pod poveljstvam Kadia Kapica in Dizdara Vra-nograškiga iz Kazina napotil in Tuzlanskimu pašatu pridružil. Tisti vstajniki pa, ki se v Bužimu zbirajo, se bodo še le v saboto, 7. t. m. pod poveljstvam Ale Kediča dvignili in naglo naprej podali. Število vstajnikov v Bužimu znese kakih 3000 mož.
20. novembra je Omer paša na berdu Pod-novlje, dve uri od Derventa vstajnike, kterim je Adže Murat Begovič zapovedoval, zagrabil in potolkel. Od 800 mož vstajnikov, ki so berdo posedli, je Murat Begovič padel in razun mertvih je bilo še 200 ujetih, kterim je Omer paša ukazal, glave odsekati.
Zavolj tega je bil Aga Osman Bey silno serdit in je drugi dan berdo z 15,000 vstajnikov naskočil in Omer pašata, ki je imel 9000 vojakov do Derventa zapodil, kjer je Omer paša 300 mož, 7 topov in 42 konj zgubil. Pravijo tudi, de so vstajniki Omer pašata zajezili.
Rusovska. Novice iz Ruskiga pripovedujejo od vedniga vojaškiga gibanja proti mejam. Iz Varšave se je mnogo vojakov proti zahodu napotilo, al v terdnjavi so se vojaki napolnili. Poveljnik terdnjave je general Simonič (Dal-matinec).
Nemška. Ladenberg je iz ministerstva na Poruskem stopil. Poruski kralj je začasno na njegovo mesto Manteuffelna zvolil in deržav-nimu ministerslvu sledeče naznanil:
Kakor težko mi je tudi, Vas viditi, se iz mojiga deržavniga ministerstva ločiti, vendar Vam ne odrečem prošnje, s ktero ste me mnogokrat prosili, iz deržavniga ministerstva stopiti, sklep Vam bom, de bo le Vaš naslednik zvoljen, naglo naznanil. Do tistiga časa pa upam, de boste nepolitiške opravila Vašiga ministerstva opravljali. Od predsedništva ministerstva, kteriga sim Vam začasno izročil, Vas že zdaj odvežem, in to sim deržavnimu ministerslvu naznanil.
Potsdam 4. decembra 1850.
Friderik Wilhelm od Manteuffel.
Deržavnimu ministru Ladenbergu.
Na Schlesvvig-Holsteinskem je bil general Horst za višjiga vodja izvoljen. General VVillisen je svoje mesto zapustil in se že v Altono podal.
*	Poruski vojaški oddelk v Badnu se je 4. t. m.razšel. Dozdajni vodja general Schrecken-stein se je v Frankobrod podal.
*	Novice iz Berolina pravijo, de se bodo pogovori v Draždanah 18. t. m. začeli. Nekteri diplomati se že imenujejo, ki se bodo pri pogovorih vdeležili, od pruske strani grof Alvensleben, odHanoveranske paMiinchhausen.
V Kasselu se že vradniki podpisujejo, ki bodo volitnimu knezu prošnjo poslali, de bi se v glavno mesto povernil.
*	Iz Fulde se piše: Vendar enkrat so dolgo pričakovane novice prispele. Če so za vse vesele, tega še ne vem. šlišimo le toliko, de ste se Avstrija in Porušijo v kurheških zadevah zedinile. Pruski vojaki so se jeli umi-kovati.
* „Reichszeitg." piše: Vse naznanila, ktere iz verjetnih virov dobimo, kažejo na mir. Strah, kteriga več časopisov naznanuje, je netemeljit, ker je negotovost vsak dan veselejši.
Poruski kabinet kaže dobro voljo in že se je potrebno storilo, de se bodo priprave k vojski kmalo opustile.
Ta doba je že prišla. Vojaki se več po severni železnici ne vozijo, in kakor slišimo se bo deželna bramba v prejšni stan postavila in graničari se bodo spet domu vernili.
To bo gotovo mnogo pripomoglo, javno zaupanje buditi in vterditi.
Turška. Iz Carigrada se piše v „Journal des Debats" 20. novembra: Ker drevi paro-brod od tukaj odrine, imam priložnost naznaniti, na kako vižo so bili vstajniki v Alepo kaznovani. 7. novembra na večer je vojaški poveljnik, Kerim paša vodjem vstajnikov poročil, de želi, de bi z njimi govoril. Oni, prepričani, de se jim ne bo nič zgodilo, ker se nove vstaje boje, so ga ubogali. Kerim paša jih da zapreti. Ko vstajniki to zvedo, se z noviga dvignejo in tirjajo — bilo jih je okrog 10,000 — z orožjem v roci,de naj se vodji oproste. Kerim paša pa je bil pripravljen na to in na mesti jim odgovoriti, jih z 4000 turškimi vojaki napade. Bitva je 24 ur terpela in je bila strašna. 1800 vstajnikov je mertvih na bojišu okležalo, tri četer-tine mesta, Karba, Bab-Cousa,El Bab-Neiz-ab je bilo med bitvo večidel razdjaniga. — Prebivavci in vstajniki, kterim je smert prizanesla, so se v beg spustili. Konjki se za njimi uderejo. — Med to bitvo se ni nobenimu kristjanu nič žaliga zgodilo. — Vse imetje se je vstajnikam vzelo, de bodo kristjane odško-dovali, ki so toliko zgubili, de bodo mogli razrušene cerkve spet sozidati in rodovinam 13 kristjanov pomagati, ki so 14. in 15. umorjeni bili.
„ Journal de Constantinople" od 24. pr. m. poterdi,de je bil tudi drugi poskus vstajnikov v obličju mesta udušen od vojakov, tedaj se zamore reči, de je mir vstanovljen. Vstajniki so v poslednji bitvi 3000 ovac zgubili. Abdalla Beg ki se je pri teh dogodbah zlo sumljivo obnašal in posebno nemirne novice raz-našal, je bil v ječo veržen. Med tem, ko angleški časopisi ravnanje turških gospod v tej dogodbi hvalijo in turški vladi srečo vošijo, de je v Azii fanatizem in v Bosni fevdalne prizadeve udušila,se portofoglio maltese" zoper turške gosposke in častnike zlo pritoži v tej zadevi. „ Journal de Constantinople" pa Turke zagovarja. — Iz Carigradn se pripoveduje, de so vstajniki le zavolj tega tako terdo na noge stopili, ker je Kerim paša njih vodje v pogovor povabil in jih potem ukazal zapreti.
Razne naznanila.
—	Od nekterih delov deržavniga zakonika in vladniga lista so že vsi spečani, tako de se bodo mogli v drugo natisnili.
—	Sliši se, de bo gospod minister kupčije prihodnje leto oberniško razstavo v Londonu osebno obiskal.
•— Iz Pariza se v „Magyar Hirlap" piše, de se je v Londonu demokratiško društvo vsta-novilo, kterimu je nekoliko bogatih ogerskih obertnikov pristopilo. Enako društvo se tudi v Parizu vstanovljuje, ki bo kmalo svoje postave razglasilo.
Popravek.
V vradnem listu „Ljubljanskiga Časnika11, št. 30 se je v sostavku „Tirjanje izplačve nekdajnim podlo inikam reda nemških kri-sšaneov, sledeča vas&na pomota prigodita;
bere se namreč „od leta 1847 do zdaj" na-
mesti ,.noter do leta 1&47".
— 296 ~
'MfiEl UIT.
Navada, ki smo jo do zdaj imeli, vse slovstvene dela hvaliti, je imela res po eni plati to dobro, de je pisatelje v pridnost spodba-dala; pa po drugi plati je ta navada vender tudi mnogo zlega prinesla. Pisatelj je smel že hvale pričakovati, de je le pisal in mu je bilo pri tem večidel malo mar, de bi bil tudi zares dobro in izverstno pisal. Ker je pa ravno to poglavitna reč pri pisanju, je mogla omenjena navada veliko slabih nasledkov imeti. Gotovo je pri tem edino prava pot, de se to, kar je zares dobro, povzdiguje, tisto pa, kar je slabo, odloči in zaverže. To ne koristi po naših mislih le slovstvu, ampak tudi vsak dober pisatelj mora želeti, de je nekoliko razločka med presojo njegovih del in med tisto navadnih pisavcov. To nas pripravi, slovenske pesnike v kratkim pa resnično po vsih prednostih in slabostih pretresti.
Tu ni govorjenja od narodniga, ampak od umetniga pesništva. De bi bili stari Slovenci v tej reči umetnike imeli, se nikjer ne najde in je tudi neverjetno. Pri teh naravnih ljudih je vsakdo občutke svojiga serca v mične pesmi zlagal in jih tudi sam prepeval. Mladenč je zdihoval po deklici, ta po rožicah in pomladi; možak je dela dedov oznoval in zapuše-na žena je svojiga rajnciga obžalovala. Tako je biio to naravno pesništvo splošno in vender po razmerah in okoljšinah posamesno. Vsak je bil svoj pesnik, kadar ga je občutlej gnal; pa duh naših dedov še ni bil tako mnogover-sten, de bi se bili tudi ptujih občutkov navdah-nuli. Umetno pesništvo se ni tedaj vkoreni-niti moglo.
Pa ljudstvo je iz tega naravniga stanu stopilo in je bilo pripravniši za umetno pesništvo. Zdaj se tudi perve znamnja te poezije pokažejo. Pesmotvorci so bili koledniki in pesmi kolednikov so ravno pervo umetno če ravno še zlo neopiljeno pesništvo. Pa ta poezija se je malo zapisovala in se je tudi sčasama z narodno tako raztopila, de se večidel ne ve, kje de je meja med njima. Deržimo se tedaj le zapisanih pesem.
Pervi spis v vezanim govoru je po naši vednosti prerokovanje svete Šembilje.
Ta spis smo vidili blizo Krašnje in je gotovo eden nar starših spominkov slovenskiga slovstva, zakaj njegova letna številka je 1492. Kdo de je pisatelj te prerokbe bil, se na tanko ne ve. Vjemanje zadnjih besedi verste je večidel na tanko, jezik je krepek in clo kmetiški, govor ne diši dosti po nemšini, pa v latini-zmih plava, tako rekoč. Sicer je pa zapopa-dek malo pesniški, kakor že predmet ne pripusti. Vsako leto so ogenj, povodenj, potres in turške „ burje" napovedane. Ljubljana se kakih petkrat z ljudmi in hišami vred pogre-zne, le samostanam je ohranjenje zagotovljeno. To kaže, de je bil pisavec nar bolj gotovo kak mnih, ki je na ljudi, ki so bili po turških napadih zlo podivjačeni, svoj žolč razlik Celi spis ni druziga, kakor vezana proza, brez posebne važnosti in viši pomembe.
Drugo umetno delo v tej reči smo dobili v Blagajevih bukvicah in sicer juterno pesem k materi božji. Pa ne le pesem sama na sebi ni dosti vredna, ampak tudi jezik je silno popačen, če ravno nekoliko menj, kakor v Trubarjevih in Kastelicovih knjigah, med kterima je Blagaj svoje zlo neznane povestice na svetlo dal. Čudno je, de od Truberja in Dalmatina nobene pesme nimamo, ko je vender verski prepir drugot toliko svete poezije zbudil.
Leta 1750 je spisal nekdo precej pesem, ki pa niso natisnjene bile. Vidili smo jih pri nekim kmetu na Gorenskim. Opomina vredne ste le pesmi na sv. Katarino in pa od hudiga potresa. Jezik je bolj čist kakor v poprejnih in pesem od potresa je clo z nadušenjem pisana.
Zdaj pridemo do tistiga časa, ki se navadno za pervo dobo slovenskiga pesništva ima. Začetnik te dobe je Pohlin, navadno Pater Mar-kus imenovan. Tega moža je pozneje Kopitar zlo prijel in mu vse zasluge odrekel in vsi drugi so v eno mero za Kopitarjem trobili. Pa če se pomisli, de tisti čas Pohiina v slovnici nihče prekosil ni, de so v bogatii jezika takrat vsi za njim bili in de je v pridnosti in prizadevi, slovenšino na noge spraviti, on veliko pred drugimi pisavci: tistiga časa ne moremo ne le s Kopitarjem potegnuti, ampak le
terditi, de je Pohlin pervi zbuditelj sloven skiga slovstva v osemnajstim stoletju. Ker tu le od njegovih pesem govorimo, moramo sicer reči, de je v njih malo življenja, še menj gibčnosti in clo nič pesniškiga duha; pa vender se vidi iz vsake verste prizadevanje, jezik včistiti in olepotiti. Kar obleko zadene, se tudi Pohlinu nikakoršna napaka ne more očitati. Če bi bil Markus le nekoliko pozneje živel, bi bil brez dvombe tudi on na pot sto pil, ki si jo je Vodnik izvolil.
Času postanemo zdaj nekoliko nezvesti in vzamemo rajši reči skupej, ki so si v rodu. Duhovni naslednik Pohiina je Dajnko iz šta jerskiga. Ta je vidil lepoto narodne poezije in se je zbiranja slovenskih narodnih pesem poprijeti sklenil. Pa de bi se bil Ie sklepa deržal, zakaj preveč svoj narod čislamo, kakor de bi njemu pesmi pripisovali, ki so brez tistiga cvetja, ki je gotova lastnost narodne poezije. Dajnko je narodne pesmi slišal, pa ni njih duha razumel. De se pesmi Slovencov niso na tanko vezale, de niso bile verste pov-sot odmerjene in de je bilo marsikaj na pa pirju okorno viditi, kar je v ustih ljudstva gladko teklo: to so bili vzroki, ki so Danjko-ta in za njim tudi Koritkota pripravili, zlato narodnih pesem v železo pretopiti. Tudi se zdi, de je Dajnko teh tak imenovanih narodnih pesem veliko sam skoval. Tudi to njegovo lastno delo ni ravno zlo umetno narejeno, in dostikrat ne druziga kot vezana proza. Jezik je terd, okoren in clo tu in tam nerazumen, pa vender je v tistih pesmah, ki so po vsi podobi njegova last, veiiko več življenja, kakor v popačenih narodnih. Le malo njegovih pesem je, ki te presoje ne zaslužijo. Pesniški duh veje le vškerjančku in v malo dru-gih.
Obernimo se k Jarniku. Tu še le prav za prav pervikrat vidimo se umetno poezijo zares umetno razviti. Pesem ni več prozaiški spis, pri kterim so si zadnje besede verst podobne, ampak duh pisanja se spremeni. Bravec je povzdignjen, njegov duh zemeljsko pozabi in se navda božjih občutlejev. Pesem ni več golo popisovanje narave ampak ona piše iz tega popisa vodila, po kterih se ravnati imamo. Pri Jarniku se nam razodeva še le tisti duh, za kteriga nimamo druge besede, kakor ime „pesniški", ki ga pa v vseh žilicah in čutnicah svojiga bitja občutimo. Tako sodimo mi boljši Jarnikove pesmi, pa žali Bog, de je boljših le majhno število. Veči del njegovih poezij je pa tudi suh, brez posebniga smisla in brez visokosti, če ravno se tudi tem gibčnost in lahkota govora odreči ne sme.
(Dalje sledi.)
Ženitba Slavenov in posebno Rusov.
(Dalje.)
Z osemnajstim stoletjem so se ženitvanske navade začele preminjati in tuje šege so spo-drinule kmalo stare domače običaje. Menili so, da se bodo z vpeljavo novih reči, umetnosti in učenosti razširile, da se bode ljudstvo oinikalo. Te nove oblike so se že pri ženit-vanju carevne Ane, hčere Petra velicega jasno pokazale, ker so bile popred hčere ruskih knezov zavezane, vedno device ostati, v tem času pa so se že tujim vladarjem v zakon dajale. Ženitba carevne Ane, ki se je še ko je nje oče živel, z vojvodom Schlesvvig-Holstein-Gottorpa zaročila, se je še le po smerti Petra velicega obhajala. V poletnem poslopju se je velika dvorana v ta namen pripravila, ki je bila 20 sežnjev dolga in 7 široka. Knez Menčikov je bil vodja. Dvorana se je z bogatimi progami pogernila nevestno nebo je kin-čal gerb in krona cara, nebo ženina nevestnemu nasproti pa vojvodska krona. 18. maja 1725 so naznanili klicarji s trombami in talam-basi ženitvanje. 21. maja ob 7 uri zjutraj se zberejo v pripravljeni dvorani povabljeni maršali, starašini, vojskovodji, deržavni vodji in tuji ministri; žene so še le proti enajsti uri skupej prišle. Proti dvanajstem se poda knez Menčikov s general prokuratorjem Japušinskim v poslopje ženina, od kodar se je vse v poslopje neveste podalo. Vojvoda gre v stanice carevne in od tod v velko cerkev sv. Trojice, ki še zdaj, priča tako imenitne dogodbe, stara in poderta od bek obdana stoji. Nevesta se
tudi na pot poda, spremljena od dvorkinj in
svojih žlahtnic. Na glavi ima carsko krono, z brilanti okinčano. Cesarica Katarina 1. je bila v černi obleki, pred njo so nesli zastavo. Zaročil je carevno z vojvodom nadškof Teofan, vsi viši duhovni so bili pričijoči. Po dokončanej slovesnosti pripne cesarica zaročenima red sv. Katarine na rudečem traku na persi in jima srečo vošči. Zdaj dvorniki z svojimi voščili pristopijo. Ko se iz cerkve podajo, grome topovi iz Petro-Pavlove terdnjave in drugih krajev. Novozaročena se vsedeta, ko prideta v velko dvorano, nevesta z svojim spremstvom pod svoje in ženim z svojimi pod svoje nebo, nato se gostija prične. Ob sedmih gre cesarica v sredo svojih stražnikov. V tem trenutku začne iz zemlje iz dveh virov belo in rudeče vino teči. Stražniki pozdravijo cesarico z strelom. Cesarica pomigne in naenkrat prinesejo stražniki težko obložene mize z pečenimi vo-lovi in ovni stražnikom v postrežbo, ki cesarico pozdravijo. Ob devetih spusti cesarica novozaročena, ki sta se v carskem vozu v vojvodsko poslopje peljala. Po gostii so se v vert na sprehod podali. Tretji dan je bila velka gostija pri vojvodu, cesarica je imela posebno mizo, v sredi novozaročenih, velke kneginje, velcega kneza Petra in meklenbur-ške vojvodinje. Pervi carstva, poslanci in dvorniki so pri posebnih mizah sedeli. Pri gostii ni bilo druge godbe kakor trombe in gro-meči topovi. Tako je bila ženitba končana. Mnogi ki so bili pri ženitbi, so prijeli red sv. Ane pervega reda in višjo stopnjo. Sad tega zakona je bil Peter III.
(Dalje sledi.)
Nekaj od slovenskih narodnih pesem.
Gotova je, da „Ost-Deutsche Post" Slave-nom ni prijazna in vendar nekdo, ki sam pravi, da slovenskega ne razume, ki je pa Griina Anastazia prestavljene slovenske narodne pesmi bral, takoie piše od Slovencih v omenjeni časopis: „Narod, kterega pesniški dnh tako veličastno skoz pokrov svojega groba predere, se sme za novo pridobljeno deželo, za vmno-ženje moči, izvirnosti in krasote v kraljestvu človeškega napredka in dušne omike pozdraviti"! (Ein Volk, dessen poetisehe Psyche in soleher Verkliirung den Deckel ihres Sarges bricht, ist als eine neugewonnene Provinz, als ein neuer Zu\vachs an Kraft, Eigenthiim-lichkeit und Schonheit im Reiche des menseh-lichen Fortschrittes und humaner Bildung zu begriissen!)
Navratilova slovnica.
Res je, de imamo slovnic že na kupe, mnogo več kakor nam jih je potreba. Marsiktera bi bila le še za Deukaliona ali paHefesta. Navratilovo slovnico pa moramo z serčnim vese-jem pozdraviti, posebno zato, ker je nalašč za sodniške vradnike pisana, in vse zapopade, kar mora ti vediti, ako hoče v slovenskem jeziku svoja opravila zverševati. Kako prav pridejo povabila, imeniki, razsodbe itd. kakor iudi mali slovar sodnih izrekov v slovenščini manj izobraženemu sodniku! To delce je tedaj gotovo lep pripomoček, posebno omenjenim vradnikom. Sicer je pa tudi zlo umevno, kratko in vendar tako popolnoma doveršena, da se ne moremo zderžati, je vsacemu, ki želi, se slovenskega jezika kmalo in popolnoma naučiti, živo priporočiti. Velja 30 kraje, in se dobi na prodaj v Ljubljani pri vsih knjigokup-cih, kakor tudi v drugih večih slovenskih mestih.
Telegrafiško kurzno naznanilo deržavnih pisem 11. Grudna 1850.
Deržavne ilolžne pisma po 5 od 100 (v srebru) 96 » » » » 4 '/, » »	» 83
» » » » 4 » »	» —
Obligacioni avstrijanskili pod /	.
in nad Anizo, čeških. mora v- l P° * ,, od l0°/ _ 6ld skih, silezkih, štajarskih,ko- T * * i/ * * ~ roških, krajnskih, goriških in \ a '< ^ dunajske višje kamorne urad-nije.
Bankne akcie po 1159 gold. v srebru.
linama cena 11. Grudna 1850.
V dnarju
Cesarskih cekinov agio (od 100 gold.) 39 gld.
Srebra	» » » » 30 »
»2 » » 1 40 17,» » J —