KATOLJŠK CERKVEN LIST.
Danica izhaja vsak petek na celi poli, in velja po pošti za celo leto 4 gld. 60 krM za pol leta 2 gld. 40 krM z v tukarnici sprejemana za leto 4 gold., za pol leta 2 gld., zaeetert leta 1 gl.; ako zadene na ta dan praznik.
za cetert let» 1 rld. 30 kr izide Danica dan poprej.
Tečaj XXXV.
V Ljubljani, 22. grudna 1882.
Ust 51.
Hpiriturot Storniek, učenih mioren-mkega fezika in sto renski pisaietj.
Slomšek je že kot bogoslovec podučeval svoje to-varise v slovenskem jeziku, a sdaj kot špirituval je to opravilo s velikim veseljem in trudom nadaljeval. Veliko si je prizadeval, da bi se bogoslovci temeljito naučili slovenščine ter tako postali ¡zgledni pridigarji; vedno je naglašal, da naj pridigarji govore v lepi gladki in vsorni slovenščini. *) Spisal je v ta namen malo slovensko slovnico, ktero so našli po njegovi smerti v njegovi zapuščini. Po njegovem navodu so bogoslovci L in II. leta prestavljali poetične in prosaične dela v slovenščino, ktere prestave je potem v peterih sbirkah izdal. Med temi deli se je „Keršansko devištvo" in „Življenja srečen pot" prav mnogo med Slovenci rasširilo, ter večkrat bilo natisnjeno. Bogoslovci III. in IV. leta pa so izdelovali pridige, ktere je Slomšek pregledoval, ter so jih v slovenskih nrah govorili za poskušnjo. V teh nrah je skerbni špirituval bogoslovce tudi podučeval v pedagogiki, homiletiki. Tudi cerkveno in koralno petje, v kte rem je bil strokovnjak, je podučeval bogoslovce.
Ker so tudi svetni ljudje poznali Slomšekovo učenost in miloserčnost. prosili so ga, da naj bi jih učil slovenskega jesika. Slomšek jim je s veseljem to ieljo spolnil, ter vstanovil drugi tečaj za vnanje poslušavce, posebno za j uri ste, ki so se pripravljali na sodniiske poskušnje, in druge visoke cesarske vradoike. Vlada je namreč Slomšeku dala privoljenje, da samore dajati veljavna spričevala o znanji slovenskega jesika.
Oglejmo si pa sdaj spirituvala Slomšeka ko slovenskega pisatelja ali literata. Veliko ačl je on spisal, poskušal se v rasnih tvarinah in oddelkih slovenskega leposnanstva. **) Romanov ni pisal, katere pa slasti dan-
*) In concionibna ne atamnr ver bi« vnlgartbua vel ple-beji»; ergo nec y er bi s obscoeoit, apurcis etc., aed cibum verbi divini proponamua in vaae mnndo et aplendido. Qu od aatem non est interpretandum ¡ta, ae u uti lieeret constructione, pro-nunciatione aut vocabolis plene alienia, eieati paaüm hodie no-vatores. quibua migne quod croatisent indignan« ezprobrat.
♦*) Quam Slomšek optime noviaaet, verbum volare, Ii teran» manere, ideo thesauro* acientiarnm ae ezperi auarum literia mandavit, ex quibua gena Slovenorom
danes zeI6 spisujejo nekteri pisatelji in s njimi begajo možko in žensko mladino. Oziral se je na vse druge literarne dela, ktere so tadanji Čas slovenski pisatelji na svitlo dajali. Reči se tudi mora, da so slovenski učenjaki tadanji bili prav posorni na Slomšekove dela.
Slomšek je isdal leta 1832 sbrane pesmi, tudi Aha-celove pesmi imenovane, ktere so bile večkrat natisnjene. Te pesmi so ae hitro razširile med slovenskim ljudstvom, ktero je stare slabe pesmi opuščalo. Ce pomislimo, koli kanj vpliva imajo pesmi med ljudstvom, moramo pač pri poznati, da ima Slomšek velike saslure sa slovenski narod, čegar ljubljenec je kmalo postal. •)
Dal je tudi na svitlo „Evangeljsko hrano", v kteri razlaga nedeljske in prasniške Evangelije, prav primčroo, pod učno in ginljivo. Duhovni in svetni ljudje so jo radi prebirali. Bil je plemenit visok vradnik, Nemec po rodu, a tudi slovenskega jesika smoien, kteri je posebno cenil „Evang. hrano", ter jo bral vsako nedeljo, kedar ni mogel biti pri pridigi. Kot špirituval je Slomšek pripravljal gradivo sa druge spise, ktere je pozneje na svitlo dal, kakor isverstno „Apostoljsko hrano", pedagogiko, homiletiko in druge dela, po kterih je njegovo i mi saslovelo po vsih slovenskih pokrajinah.
Slomšek je v svojih spisih posebno gledal na to, da narodu res podaja koristnih naukov, da um jasni in serce blaži, nagiba in vnema za dobre dela in vsorno keršansko življenje; in res, mora se pripoznati, da je silno dobro vplival na oliko in izobraženost slovenskega ljudstva v keršanskem duhu. Vse prihodnje čase bodo labko Slovenci zajemali koristne nauke iz njegovih knjig. Kako vse drugač delajo marsikteri dandanes, ki po ptu-jem kopitu z mesenimi spisi ' tvo mehkužijo. Škoda, da Slovenci premalo kupujejo Slomšekove dela, ktere je hotel gospod vikarij Lendovšek v Ptuju izdati v 14 sno-
aqnam aapientiae et doctrinaa salutares. Utinam eruditi dote« aequali modo aperirent fontem auae doctrinae ad adver-sarioa refntandoa et popalom christianum in via reritatia et jnatitiae eooaervandum!
*) Slovenci ao hitro eposnali Slomšeka po njegovih
spiaib, kteri ao romali od hiše do hiše; ailno ae je toraj ljudstvo veselilo, ko je bil Slomšek povadignjen na škofovaki eedei, pa tndi m» glaano jokali po cerkvah, ko ao m leta 1862 duhovni paatiiji naznanili šaloatno norico, dt je Slomlsk nmrrL.
lčih po 20 pol, ter je to delo blezo zastalo. Kako vse oljši duh bi prišel med mladino, ako bi se Slomsekove dela obilniše brale! Naj bi si nekteri v tem oziru včst nekoliko bolj resnobno izpraševaii.
Kdor koli pazljivo bere Slomsekove knjige, bode spoznal, kako je pisal v slovenskem duhu, kako v kratkih besedah veliko pove, iz domačih krajev in šeg jemlje pojasnovanja, podobe itd.; po njegovih spisih se nam je treba ravnati. •)
Po svojih govorih in spisih pridobil si je Slomšek toliko veljavo v slovenskem narodu in v katoliški cerkvi da smemo nanj obračati Mojzesove besede (iz V. bukev, V. 15, 18^: Prophetam de gente tua et de fratribus tuis suscitabit ti bi Dominus. — Preroka izmed tvojega naroda, izmed tvojih bratov ti bo obudil Gospod.
Ako se pomisli, kako čisto in neomadežano nravo je Slomšek učil, koliko si je ustmeno in s spisi, z mi-sijoni in po vsih potih in načinih prizadeval ves narod slovenski zboljšati in povzdigniti; menda ne bo pre-derzno, če tudi zanj porabimo besede Mojzesovo (V. buk. 5, 15): Prophetam de gente tua et de fratribus tuis suscitabit tibi Dominus. Preroka izmed tvojega naroda, izmed tvojih bratov ti bo obudil Gospod.
O v č i c a.
(Pi«. M. Skalovič.) (Dalje.)
39. Večinoma so ovce ali bele ali čeme volne. Čeme premene pozneje barvo v rujavkasto in naposled stare škabe v sivkasto. Malo jih je pikastih, pa ko se ostrižejo, se volna razdeli samo v dvoje, v belo in černo.
Ni treba velike bistroumnosti, da se po teh barvah razdele in razločujejo ovčice Kristusove. Bele — nedolžni, čeme — grešniki, rujave — spokorniki, pikaste — omahljivci. Pa kakor je rekel naš Zveličar v priliki od ljulike in pšenice: „Pustite oboje skupaj rasti do žetve" (Mat. 13, 30), tako tudi na ovcah ostane pomešana volna do striženja. — Bela je barva nedolžnosti, čistosti, svetosti, pripodoblja zmago svetlobe čez temo. „Bodi tvoja obleka vedno bela" (Eccl. 8, 9), pravi sv. pismo, ter hoče reči, da naj bode snažna. Zveličani v nebesih imajo belo obleko: „Kdor bo premagal, bode v belo oblečen, in njegovega imena ne bom zbrisal iz bukev življenja«. (Skriv. razod. 3, 4.) „Potem sem jih videl veliko trumo, ktere nihče ni mogel prešteti, iz vseh narodov in rodov, in ljudstev in jezikov stati pred sedežem in pred Jagnjetom, bili so oblečeni v bele dolge oblačila." (Isto 7, 9.) Bela je barva deviške čistosti. Marija, kot devica, ima belo obleko, in isto tako angelj, ki jo pozdravlja. Pri svetem kerstu podi mašnik ker-ščencu beli pertič, rekoč: „Sprejmi belo obleko, katero neomadežano prinesi pred sodnji stol Gospoda našega Jezusa Kristusa, da prejmeš večno življenje". Podoba milosti božje in dušoe svetosti in čistosti. Belo je podoba svitlobe, zato pravimo: po čemi noči pride beli dan; ali če hočemo reči, da je stvar očitna, pravimo: to je jasno kot beli dan. Ko se je Jezus spremenil na gori Taboru: „se je svetil njegov obraz, kakor solnce in njegove oblačila so bile bele ko sneg" (Mat. 17. 2);
*) Kdor pa je Slomšeka pridigovati slišal, ne bo pozabil njegove šege v tem opravilu. Kakor je rekel sv. Avguštin, da bi bil želel slišati pridigovati sv. Pavla, tako je tudi lahko mnogim izmed nas žal, ako nismo slišali pridigarja Slomšeka, če prav so mnogi še o njegovem času živeli.
nekteri prestavljajo: „bele kakor luč". Tudi angelj i, kot svitle nebeške bitja so bili v belo oblečeni, kadar so se ljudém prikazovali: „Angelj Gospodov je prišel iz nebes in pristopi vsi odvalil kamen od vrát, in je sedel na njem. Bilo pa je obličje njegovo kakor blisk in obleka njegova bela kakor sneg.'- (Mat. 28, 2-3.) Od todi pride, da so najvikši namestniki in služabniki Božji, kralji in duhovniki, nosili bele oblačila (v starih časih). Pri starih Peržanih íe bila bela obleka kraljevo znamenje. Sveti oče papež imajo belo obleko. — Dné 21. januvarija (sv. Neže dan) prinese kapitelj preč. lateranske cerkve v Rimu dva bela janjčeka, kot vsakoletni dar iz dohodkov cerkvenih sv. Neže zunaj mestnih zidov. Volna teh dveh jagnjet se porabi za tako imenovane „palije" (neka versta stole) za sv. očeta, za patrijarhe in nadškofe in nektere škofe, ki imajo ta privilegij. p0 gv. maši jih blagoslové s posebnim blagoslovilom in potem jih redé v ta namen. — Slovencem in sploh Slovanom je bela barva jako priljubljena, saj glavno mesto na Kranjskem nosi že davno imé: „bela Ljubljana". V narodnih pesmih se velikokrat ponavlja: beli grad, beli dvor itd.
Cerno nasproti pomenja dušno in telesno temo, je podoba noči, smerti, žalosti in velikrat tudi hudobije. Tako pravi pesem isterska: „Pala je černa noč na travco zeleno, — travca ne more rast', a se ne zeleni; tako i moje serce, ko se ne veseli." (Volčič.) V tem pomenu, kakor žalovaje zaradi m nožih hudobij, katerih neke so prav čeme ko pekel, nosijo duhovniki katoliški navadno černo obleko. Cerna je barva smerti, ker se na serce vleže „černa tuga", kadar koga izmed naših drazih smertna kosa pokosi. Pa tudi onim, ki se oskrunijo s kacim velikim hudodelstvom, pravimo, da imajo černo dušo, in ako se ne spokoré, preden jih černa zemlja požrč, pojdejo v černo temno brezno, iz katerega nikoli ni rešitve več in kamor ne prodere nijeden žarek bele večne svitlobe. Zató opomin j perve adventne nedelje: „Noč je prešla, dan se je približal. Verzimo tedaj od sebe dela teme, in oblecimo orožje svitlobe. Kakor po dnevu pošteno hodimo, ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v kregu in nehvaležnosti; temuč oblecite Gospoda Kristusa." (Rim. 13, 13.) Te besede so tako presunile sv. Avguština, da je iz temnega nejevérca postal velik učenik sv. Cerkve, ki se sveti kot svitla zvezda med množico svetnikov nebe-ških-	(Konec prih.)
Ogled po Slovenskem to dopis!.
Ix Ljubljane. (Iz Lichtenturnske uboŽnice.) To napravo sta une dni obiskala c. kr. deželni predsednik gosp. Winkler in njegova blaga gospa soproga, ktera sta vse poslopje ogledala in po želji g. predsednika so otroci imeli malo poskušnjo iz raznih tvarin v slovenskem jeziku; tudi pismene naloge so bile natanko pregledane. Gospod predsednik je v govoru do otrčk naznanil svojo zadovoljnost z nauki in obljubil, da hoče Njih veličanstvo prositi, da bodo o svojem prihodu v Ljubljano tudi to napravo s svojim obiskanjem počastili. Bili so vsi osrečeni otroci in njihove učiteljice od te obljube in tako prijaznega obnašanja slavnih obisko-vavcev.
O tej priliki naj se popravijo tudi neke razširjene pomote. Usmiljene Sestre so res oddale vlogo do deželnega zbora, ktera pa je obsegala le edino prošnjo: „Slavni deželni zbor naj bi dobrotno določil, če taisti deželne vstanovne gojence namčrja oddati zanaprej Vin-cencijevi družbi, ali ne. Pristavljeno je bilo, ako se gojenci izročč Vincencijevi družbi, da dosedanja pogodba
s slavnim deželnim odborom gre h koncu in s tem tudi njihova odgovornost neha, kajti zanaprej bode njihova delavnost pri tej odgoji zgoii službena, brez lastne odgovornosti. Kongregacija je dobila dalje ustmeno vprašanje, pod kterimi pogojami bi po dosedanji pogodbi gojence še ohranila, ako bi se si. deželni zbor ne odločil za njihovo izročilo do Vincencijeve družbe; na to
i'e odgovorila, da mora začasno pogodba jenjati in se ;aj stanovitnega v tej reči dognati, — toliko bolj, ker kongregaciji je od magistrata došla zahteva, da začasna vravnava (provizorium i mora nehati. Ker pa se kaj določnega drugač skor ne d& doseči, razun z napravo lastne ubožnice, bi kongregacija bila pripravljena tdko zidati, ako bi ji si. zbor dovolil za to napravo posojilo 15—18 tisoč gold. iz deželnega sirotišnega zaklada, in ravno tako pomagal k poplačevanju tega posojila z zagotovilom določenega števila deželnih vstanovnih gojencev na gotove leta. To tedaj je bil predlog, ne prošnja. Na ugovor, da večina usmiljenih Sester v teh napravah ni zmožna slovenščine, se odgovarja s tem, da izmed 64 usmiljenih Sester je ¿3 Slovenk, 4 Čehin)e in 7 Nemkinj, in da Cehinje že gladko govorč slovenščino, in izmed 7 Nemkinj so se dozdaj 4 že naučile toliko slovensko, kolikor je potreba pri njihovih opravilih.
Prošeni smo nadalje še povedati, da za sprejemo v hiralnico sv. Jožefa se zahteva po 40 kr. na dan od 06ebe; le samo, ako je kdo s to pogodbo sprejet, da bo tudi pogreb zanj naprava oskerbela, plačuje po 50 kr. (Nameri se namreč rado, da kteri že malo dni ali tednov po svojem vstopu umerje.)
Zlata maša v Moravčah 1882- (Dalje.) Videli smo, kako ginljiva je bila predslovesnost zlate maše vravnana po milgsp. proštu Jož. Zupanu, zdaj pa se ozrimo še nekoliko na slovesnosti same.
Že 4. in 5. avgusta so bile Moravče v praznični opravi; postavljali so se slavoloki, mlaji, izobešale zastave, priravnavali lepi in pomenjivi napisi po mnozih hišah in poslopjih, in bilo je vse živo in veselo v pripravljanji na slovesnost. Pred cerkvijo in po lepem prostoru na okrog je stalo 20 zalih mlajev, manjši pa so bili pred vsako hišo, kaki 4 do 10. Tudi zunaj moravške vasi po soseskah so stali zali mlaji, po hribih moravških pa so zvečer goreli veseli kresi, med drugimi dva na Lim-barski gori. Z vsacega obeh zvonikov se je vila 12 metrov dolga zastava, in enako so se mnoge hiše ponašale z zastavami. Mogočno streljanje se je razlegalo ne le v Moravčah, tudi z več druzih krajev se je razlegal vesel strel iz možnarjev, in to celi veččr.
Naj postavimo tukaj tudi nektere napise. Pred cerkvijo:
Z Vami vedno Bog ostani In Vas zdrave se ohrani, Kar nevredni pros'mo mi, Spros' naj Mati milosti!
Pred farovžem:
Serčno pozdravljeni, ljubljeni oče!
Pred kaplanijo:
Zlatomašniku srečna leta!
Pri Štoronku: Tebi sLaVa preČastltLJIVI gospoD zLatoMašnlk Častni kanonik! ŽIVIo! ŽIVIo!
Pri Benefiški, nad vrati:
Prečastiti dušni naš pastir! Dan Vam zlat je, dan je svet: Bog daj časne, večne sreče vir, Bog Vas živi mnogo let!
Na drugi Strani so bile letnice a) rojstva, b) po-
svečenja, in c) r.bhajanja zlate mase. — To je bilo bolj nizko na mlajih; malo više pa naslednje: Zve<eljuj se fara naša, Danes bode zlata masa.
Sreč r a ura, zlati dan, Jubilira naš Dekan!
Pri Balju:
Živim služi v blagor naj, Dušam ranjcim v sveti raj L^pa ta Slovesnost naša, Tomanova zlata maša.
Od g. Pleško-ta pri Benefiški:
Bog ohrani mnoga leta Vsem preljubega očeta, Časti tega Zlatomašnika!
In še več enacih, n. pr. pri Klopčarji, Stajgmanu, Jurku.
Zvečer v soboto je bilo svetično razsvitljenje. Bile so razsvitljene vse hiše; posebno odlikovale so se: hiša gosp. J. Miklavca, kaplanija in hiša Marije Gradove, pri kteri sta stala dva velika mlaja s pomenljivimi nupisi.
Duša pri tacih rečeh je bil posebno gosp. naduči-tel j Golmajar. Ne da bi gosp. zlatomašnik bil o tem kaj vedil, je napravil ta verli gospod v predvečer velikansko baklado, kteri se je vse čudilo. Gimnazijalm profesor v dunajskem Novomestu, g. dr. Fr. Detelja, je rekel, da ta baklada je kos bakladam, ki se po znamenitiših mest.h vidijo. Vdeležilo se je pri nji 40 naj znamenitiših mož duhovnije; le ti so s svetili (lampijonO najprej ili okrog po vasi, potem pa so se vstopili v lep red s svetili med cerkvijo in dekanijskim poslopjem. Ta pogled je bil kaj ginljiv. Povabil je bil g. nadučitelj k tej slovesnosti tudi sosednje gg. učitelje iz Mengša, Doba, Ihana in Št. Vida pri Berdu, ki so z izverstnim petjem vso slovesnost v cerkvi in drugod prav posebno povzdigovali. Pri razsvitljenji se je kaj lepo in velikansko verstilo petje, zvonenje v stolpih in pa pokanje iz možnarjev.
Naj tukaj omenim, da 5. avgusta ob 11 dopoldne je pod vodstvom domačega učiteljstva prišla tudi vsa šolska mladina pred dekanijsko poslopje, dečki in deklice, ki so se vsaki na svojem prostoru vstopili in so prav serčno in ginljivo svoje čistitanje opravili, ter po serčnem odgovoru g. zlatomašnika paroma v šolo Be podali.
Zdaj pa se ozrimo še na slovesnost samo, ki se je opravljala 10. nedeljo po Binkoštih, 6 avg., ko sv. Cerkev ima spomin Jezusovega spremenjenja na gori Taboru. Že ob dveh po polnoči se je pričelo zvonenje in streljanje. Bilo je lepo vreme in ljudstvo se je jelo kmali shajati tudi iz okolice. Zraven tega, da je bil ves lepi prostor ob cerkvi spremenjen v nekak rajski vert, je bila tudi cerkev sama zunaj in znotraj, kar se je dalo, ozališana z venci, cvetličjem, zelenjem, zastavami itd.
Ob 10. med slovesnim zvonenjem in mogočnim streljanjem pelje dolga procesija prečastitega zlat; maš-nika v lepo ozališano cerkev. Bil je z azistencijo vred v zali že omenjeni opravi. V vsem skupaj je bilo 28 gg. duhovnov: dekaniiska duhovšina, gg. župnika z Doba in Berda, več zlatomašnikovih bivših kaplanov kot leviti, dekan iz Kamnika kot arhidijakon, ob strančh pa sta mu šla v rudečih mucetih milostni gosp. stolni prost Jožef Zupan in pn. g. stolni župnik Anton Urbas.
Čast. gosp. Kapus, nekdanji zlatomašnikov kaplan, sedaj župnik v Kropi, je bil prevzel pridigo. Na besede sv. Pavla: „Naj vas ima vsak ko služabnike Kristuso. e
in delivce svetih skrivnost" (Kor. 1, 4.) je verli pridigar zastavil Čversti govor o duhovskem stana in njegovih tehtnih opravilih. Omenil je v vvodu, kako samo starost doživeti in veliko lét šteti, ni še pred Bogom nobeno zasluženje; ali s čast jó se postarati, svoje leta z dobrimi deli saznamnjati, to je sasluženje pri Bogu... Veliko lét delati za čast Božjo, za zveličanje duš, živeti celó t viharnih časih sovraštva do Boga, resnice in pravice, pa stanovitno s sv. vero sebi izročenim um in pamet razsvidjevati, serca za Boga vnemati — to je čast in veselje za pošteno serce starega moža na dan, ko se ozira nazaj na ¿O lét Ucega zvestega svojega djanja.
Taki dan veselja, kterega je Gospod naredil (Ps. 117, 24), pravi dalje pridigar, obhajamo mi danes v tem ■vetišu Božjem, ko smo se zbrali okoli našega v. čast gosp. zlatomasnika, duhovnega očeta dekana, častnega kanonika. Is naj veči hvaležnosti do Boga smo jih spremili k oltar¡u, da bojo danes pri daritvi sv. maše ponovili, ko so se pred 50 leti pri novi maši Bogu darovali.
O prečast i ti gosp. zlatomasnik, kaj se vse budi v Vašem sercu na dan zlate maše, ako pogledate danes nazaj, kaj vse ste med tistim dnevom nove maše in med današnjim dnevom zlate mase doživeli!
Povedal je nadalje pridigar, da gosp. zlatomaSnik so stari 75 lét; kot duhoven so bili eno leto na Igu, kacih 12 lét pri stolni cerkvi v Ljubljani, in čez 37 lét so že v Moravčah. Omenil občnega spoštovanja, ki so ga vživali delajoč za Boga, cesarja in dom, tudi v de-ielnom sboru, — pa priznanja, ki se je pokazalo tudi s tem, da so postali častni kanonik. Pa kmali je povedal pridigar, da je nemara že predaleč segel, ker ima zapoved: „Od mene ne govoriti"... Non nobis, Domine, sed nomini Tuo da gloriam! — Leca, spovednica, altar, kar je mašnikom od Boga izročeno, je oil obseg nadalj-nega govora. K sklepu je pridigar čestital Moravčanom za to lepo slovesnost, jih pohvalil, da svojemu duhovnemu očetu, dekanu in častnemu korarju tako posebno lepo in priserčno spoštovanje in ljubezen skazujejo; priporočil je vse pričujoče zlatomašniku v spomin pri daritvi zlate maše, in sklenil: molimo in prosimo Boga, naj zlatomašniku tudi še demantno mašo doživei* -»ilostno dodeli. —
Povemo naj, da prečastiti gosp. zlatomasnik so v 37 letih svojega pastirovanja v Moravčah ime'i 16 duhovnih pomočnikov in 5 beneficijatov, in kolikor jih je moglo, so tudi vsi prišli k zlati maši. Izmed 16 duhovnih pomočnikov jih je umerlo že 5, izmed 5 beneficijatov pa 3.
Pri prijaznem pogostovanji po cerkveni slovesnosti je bilo 42 gostov, častivcev in prijatlov gosp. zlatomaš-nika; med njimi 27 duhovnov, 6 učiteljev in 9 druzih civilistov iz duhovnije moravške in iz okolice. Kakor je navada o tacih prilikah, so se pri obedu slišale mnogotere serčne napitnice in cdravice. Milostni gospod stolni prošt Zupan so napili gosp. jubilantu; gospod zlatomaš-nik Njih Svetosti papežu Leonu XIII, Nj. Veličanstvu cesarju Frančišku Jožefu in Nj. knežje-škofovi Milosti dr. Janezu Krizostomu. Med drugimi znamenite ste bile tudi napitnice gosp. Ivana Kersnika, c. kr. notarja na Berdu, in preč. g. dekana J. Oblaka Kamniškega.
Več prijatlov, ki niso mogli v nedeljo priti, je obiskalo preč. g. zlatomasnika v ponedeljek, kakor gg.: mons. Jeran, župniki Jerič, Jamnik, Dolenec in drugi.
Moravška srenja pa je svojega ljubljenega in spoštovanega gosp. dekaoa-jubilanta tudi s tem počastila, da si ga je imenovala „častnega občana" in je to volitev s prav lepo diplomo poterdila. Bivši in sedanji dekanovi gg. kaplani pa so gosp. zlatomašniku, razun
že omenjenih častnih daril, isročili tudi adreso, ki je prezalo delo po tehtnem obsegu in po zunanji opravi.
(Konec sledi.)
Marijine solze v Betlehemu. *)
(Zložil Mestoselski France Goriški, in posvečajo čast. gosp. Blažu Gerča-tu, velezaslužnemu vikanju v čepovanu
na Goriškem.)
Zime vladala je sila, Prenočišča sta prosila Sveta, glej, poročenca; Ne odpró se jima vrata, Betlehem odganja svata, Oh, zastonj prosila sta!
Tužna Mati zapuščena! Naj mi sveti solz le ena, Ki tedaj jih lila si; Lile z lic so Ti brez broja, Vseh ne zmore duša moja,
V	žalosti vtonila bi.
Še ni spolnjena spolnitev, Že grenkobe ostra britev Mlado reže Ti sercé. Svetu nosiš svit naproti, Trudni Ti na merzli poti Sveta noga trese se.
Solz potok Ti mraza vela Lica moči. Osamela, —
V	duši Tvoji se mrači! Vražna vpira se Ti zveza: Nepriljudnost, zime jeza, Nehvaležno8t, trop skerbi.
Daj, naj s Tabo jočem, mila, Ki pred vrata si hodila, In zastonj prosila si, K meni bodi, Mati zlata! Glej, sercá že moj'ga vrata Tu odpirajo se Ti.
Ko Te svet odganja jezni, Naj omlajeno v ljubezni Serce moje Tebi vrč! Naj pred Tvoje svete noge Cvetke trosim in preproge Razprostiram Ti svitle!
Oh, kakó je z grenko silo
V	persih se sercé topilo, Kak grenil je tuge strup! Ko po mestu si hodeča, Mati solzna in terpeča Cula trum veseli hrup.
Terdi ljud, al prenočišča Ni pri vas sred vese išča Za popotnika mladá? Odpri vrata, hudobija! Ca. ki terka, je Marija: Ona mati bo sveta.
*) Pesem ta zložena je kot prošnja do Božje Matere, da bi mojemu prijatelju sprositi blagovolila pri Bogu milost in rešenje is zelo ne všečnega položaja, ter se Bog njega in njegove družine kmalu usmili.	Pis.
Sred veselja, hruma, plesa Mile duše ni, ušesa Vsmiljenju odpertega. Tužna ko pričakovala, Si zastonj pri vratih stala, Vir bo v deri je Ti solzA.
Zapuščena, zapuščena! Gluh je ljud ko mertva stena, Kak skerbi Te, moči znoj! Veš, da Sina, Mati sveta! Ki Beseda v Teb' spočeta, Svetu še zročiš nocoj.
Sneg že pada, veter brije, Streh nobena Te ne krije; Kdo bo trojico odel? Kamor gledaš, up je prazen; Al nap6sled, glej, prijazen' Te pod streho sprejme — hlev!...
V	uri, žalosti bogati,
Tvoja skerb naj, slavna Mati! Solze stiska mi z oči; Druzega ne morem dati, Ko Te Mater milo zvati, In tolažbo svojih dni.
V	persi lij, s skerbmi obsute, Mčd tolažbe, rajske čute,
S trona Svoj'ga daj pomoč! K Tebi duh razpenja krila, Večni demant, zvezda mila, Svčti v zapuščenja noč!
Orient — Izhod.
(Za slovo Teržaski razstavi.)
„Po priserčnem usmiljenji Boga našega, po kterem nas je obiskal Izhod z višave." (Luk. I. 78.)
Pred mnogimi leti zvečer v tihi temni noči se je fietal mlad dijak na obalih teržaškega morja. Ozirajoč se, če ga kdo opazuje in ne videč žive duše, zgrabi pest persti in peska ter zažene v mirno gladino morja. Eh! kak6 lepo se je zasvetilo, bilo je tako zvanp „fos-foresciranje" morske vode, svitle lučice so kakorti oživele iz temne globine, a hitro so nazaj zginile. In dalje je šel dijak ter hitel domu, a mislil si, gledajoč na zvez-dato nebo, kolika razlika med hitro zginjajoČimi vešami morskih lučic in med veke in veke v jednaki mirni svitlobi se blisečimi zvezdami! Tako sorodna misel se je porodila v glavi istega dijaka, ki je letos na istem mnogo podaljšanem obrežji pri šetališču sv. Andreja obiskal krasno obertnijsko in kmetijsko (?) razstavo. Razstava je kakor morje na svetu, vedno menjajoče se, šest ur narašča — plima, a šest ur pada — oseka. Pest persti je vse razstavljeno blago, ki se — oh — za tako kratko svetli, pa hitro zgine, in ni več kot porušena koliba, ki te spominja na kraj, kjer se je paslo malo pred tisoč in tisoč oči nad pogledom znajdb in ploda človeškega napora in truda. A nekaj vendar ostane? Dal mnogega je spodbudilo, da se loti z novimi močmi neprestanega truda in posla, da si več pribavi „blagostanja" gmotnega! To je glavni „smoter" (ozir, namen) vseh enakih razstav, proslavljenje „materije" (grude), in oni napor, da si ljudje na svetu pripravijo nekov „raj"! A ne boš, brate! Kerubim stoji z gorečim mečem
pred vhodom, in umerljivemu človeku ne dopušča priti v „raj zemeljski"! Uživanje, veselice, blagostanje itd. — to je na svetu le nekova „fosforescenca", katero pro-vzroči pest persti, kamenček, ki ga veržeš v valove Človeškega serca, a hitro utonejo. Na stalno srečo, na neminljivo slavo, na večne luči nad nami se nam je ozirati. „I no! sej tudi mi ravno to hočemo." Tako se bode natihoma oglasil kak „framason"! Tudi mi častimo svitlobo, to vse oživljajoče solnce, „izhod", to nam je bog in druzega ne poznamo; napredek vsestranski, vet svet obsegajoče osrečenje — to je naš uzor, naša svitla ideja, ki razsvitljuje najsvitlejše naše „Izhode" (Oriente). Pa bo rekel kdo drugi, kako gre to vkup: teriaška razstava, framasoni, izhod? Jaz pa te vprašam, kakor dva učenca, ki sta šla v Emavs: „Kaj si ti sam ptujec v Jeruzalemu, da ne veš, kaj se je te dni v njem godilo?" „Kaj?" in rečeta: „Jezusa Nazarečana, kteri je bil mož prerok, silen v dejanji in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom, kak6 so ga naši včliki duhovni in starešine izdali, na smert obsodili in križali." (Luk. 24, 18—20.) Pa Jezusa v razstavi teržaski vendar niso obsodili in križali?! Kristus je dvema učencema pisma razlagal, da sta se popolnem prepričala, da je tako moralo biti. — „Jaz nisem Kristus, ne Elija, ne prerok", je rekel sv. Janez Kerstnik; a, dragi brate, tudi jaz nisem prerok, še vse oianj pa Kristus ali Elija; pa vendar neke pisma bi ti rad razložil, ki pričujejo o zgornjem mojem terjenji, da se je v teržaski razstavi vsaj napiknila nekaka „zidarska" znamka.
Koj pri vhodu v veliki glavni paviljon je v sredi med razstavljavci sveč stala mala „piramida" z nekovimi krožniki in verhu na čelu je imela napis: „Orient". Pogledam v razstavni vradni zapisnik („ofticieller Katalog"), kdo bi nek bil ta „Orient", pa ga ne najdem; in zakaj je ravno kovinske krožnike razstavil? Dalje grem na južni strani in med mnogimi krasnimi izdelki zagledam tudi živo naravno in jako okusno narejene umetne cvetlice: mnogo vertnic (gartrož), belih in rude-čih, in — kaj natanko ponarejeno „akacijevo vejo". Dalje zraven „kralja teržaških juvelirjev" janesichove delavnice za brušenje dijamantov na morski strani so bile pod steklenim pokrovom razstavljene „tri zlate piramide", ki so namenjene za glavne tri dobitke pri razstavnem srečkanji. Tam biizo nekje je bila velika izložba železnih izdelkov neke „tverdke" (firme) z znamenjem morske noge, in tam blizo (kar se ne spominjam prav dobro, ker sem t.amo enkrat obiskal razstavo) na nekem mestu je stala cela kopa v piramidi zloženih stekleoic (pive?) s sliko „Gambrinusovo" (mitičnega kralja pivopivcev) s spakovalnim napisom: „In hoc signo vincea!" (V tem znamnju boš zmagal!) In to ne bi v oči bodlo onih obiskovalcev razstave, ki prav spoštujejo nebeško iskro svete vere? — Velika veČina, se vč, je bilo silno lepih, krasnih, dragocenih nedolžmh, predmetov razstavljenih, a verski čut so žalile omenjene reči, o premnozih ne morem govoriti, ker nisem mogel vsega ogledati. Potlej, ko je bila že končana razstava, mi je pravil prijatelj, da tudi na „železnem pavilijonu" se visoko gori nad vhodom odlikuje podoba: treh piramid. — Ko ogledujem pa dobitke, me koj nadlegujejo postreščeki, da naj kupim sreček, in ko ne vidim kaj posebnega, se mi hvali kot poglavitno neka mitiška figura (Venera), v ktero so zijali nekteri gledavci, ki pa je tako nespodobno pred oči postavljena, da sem si mislil, to je hram, kakor nekdanjih poganov! Boljše bi bil storil, da bi onih 10 soldov vstopnine podaril kacemu ubožčeku, katerih je sedaj po razstavi silno veliko.
Pri tolikem številu deležnikov, kakor je navadno pri velikih razstavah, je lahko misliti, da ni brez tacih deležnikov, kterim je njih bog tisti „Izhod", pa Venera,
•Uto, jesti in piti, sploh njih bog materija, to je: le •amo telesno blagostanje. Vediti je, da vse velike lože framasonske se kličejo y njih snamenovanji: Izhod (orient), veliki izhod — „grande Oriente", v Londona, Pariza, Madridu, y Rimu, y Pešti, y Aleksandri^ i. t d. Ti yeliki izhodi (vzhodi) imajo pod seboj manjše pod-drožnice po vsem svetu. Kadar se shajajo, pravijo, da gredó v „Ishod", ki sveti, ker njih veliki mojster (bez-niški predstojnik) se usede na vzhodu lože gori na tretji ■topnjici pri mizi, s plavim (modrim) pertom pogernjeni (altar?) in derži „kladvo" y rokah. Loža je četvero-y oglata soba in manjša stran, ki je vbodu nasproti, se imenuje y najožjem pomenu „Izhod". Tudi se imenuje framasonski odbor: „izhod". To je spakovanje proti Njemu, ki se y sv. pismu imenuje resnični „Izhod", to je, proti Jezusu obljubljenemu odrešeniku, katerega je imenoval prerok Zaharija: „Glej, pripeljal vam bom ■vojega služabnika Izhod" (Zacn. 3, 8.), in dalje pravi: „Glej moža! Izhod je njegovo imé" (Zach. 6. 12.). In ravno tako je pel Zaharija, Janezov oče, pri obrezovanji svojega sinčeka, ko je čudežno govoril: „In ti, otrok, imenoval se boš prerok Najvišega: kajti šel boš pred obličjem Gospodovim, da mu pripraviš pot; in daš razum sveličanja ljudstvu njegovemu za odpuščanje njih grehov, po priserčnem usmiljenju Boga našega, po kterem nas je obiskal Izhod iz višave: da obsije tiste, kateri sedé v temi in smertni senci; da naravná noge naše na pot mirú!" (Luk. I, 76-79.) To je tisti „Izhod", ki je Bog od Boga, luč od luči, ali kakor v adventnem času, ravno na dan sv. Tomaža (tema nevere in Tomaž ste nekako sorodni imeni) 21. decembra, ko je najkrajši dan in najdaljša noč, poje in zdihuje cerkvena vélika antífona: „O Oriens" itd. po slovensko: O bliieči Izhod resnice, Svit, od večne luči dan! Čisto solnce vse pravice, Ki sjasnii naš temni sten, . Pridi revne razsvetlit, Smertne sence oprostit!
Mirogoj.
Razgled po svetli.
Bavarsko. V Monakovem bodo zidali novo častitljivo cerkev sv. Ane. Magistrat bode k temu dal 100.000, finančno ministerstvo 600.000 mark; vsi stroški bodo segli do 925.0C0 mark. — To kaže na boljše kot je bilo pred kaj časom, ko so zapeljivcem in odpadnikom, ki so se lažnjivo imenovali „starokatoličani", dali cerksv, ktero so katoličanom ugrabili.
Na Bavarskem imajo 115 družb katoliških rokodelskih pomočnikov, in sicer, v škofijah monakovski in regenbnrški po 24, v avgsburski 22, v vircburški 19, t bamberiki in pasovski po 10 itd. Svoje lastne hiše ima 17 tacih družb... Koliko pa na Slovenskem?!
Laiko. V Rimu je 4. listopada umeri švicarski poslanec pri laškem kralja, Pioda po imenu. Pravijo, da pri polni zavednosti je zahteval duhovna, ker bil je katoličan; pasjeverski človek, njegov prijatelj (prijatelj od neprijaznosti, kakor lux a non lucendo) pa da je to odvernil. Neki naročnik časnika „Journal de Rome" hoče biti porok za resnico tega naznanila in še pristavlja, da hči umerlega je rekla: „Moj oče hočejo mainika, posté jih pa umreti brez verskega tolažila". Ta hčerka, pravijo, je umirajočemu očetu še bridko martro v roke
Znani Pa s sag lia, ki je bil odpadel od svojega reda in od sv. Cerkve in je bil od vlade postavljen sa
profesoija na univerzi v Parizu, se je spreobernil in vernil v katoliško Cerkev; podvergel se je ponižno vsim pogojam, ki mu jih je Cerkev postavila za spravo.
V	kratkem bo pustil omenjeno profesorstvo in bode v neki znameniti cerkveni napravi ko učenik opravilo dobil. Deo gratias! Naj molijo, kteri pri Bogu veliko premorejo, da bo še Dollinger tako storil.
Prasko. Obrenske okrajine je razdevala tolika po-vodenj, da se škoda ne d& premeriti, deržavnih in osebnih pomočkov išejo, da bi se terpečim pomagalo. Der-iava je na pervo odločila 500.(X)0 mark v ta namen. „Dulmenski Missionsblatt" naznanja željo, naj bi te obiskovanja Gospodove v zemljo zamaknjene serca tolikih ljudi zopet obernile k Bogu in k višjim namenom; sej to Bog hoče, kadar šibe pošilja.
V pruskem deželcem zboru je bila te dni obravnava, kako bi se tolikemu potepinstvu in postopanju v okom prišlo, in minister Puttkammer ni vedil druzega pomočka, kakor pomnoženje žendarmerije, kteremu je pa verli Windthorst tako posvetil, da se ministru ni le blišalo, temuč ga je tudi peklo. Minister je sam naravnost rekel, da potepinstvo se je zlasti poslednjih 10 let znatno kazalo. Wmdthorst mu je odgovoril, da ta številka ima velik nauk v sebi in da nesrečno potepinstvo je močno v zvezi s cerkveno- politiško borbo, ker le ta je cerkveno veljavo in red potlačila, in to se je zgodilo vsled tistih čudnih postiv, pod kterimi zdaj živijo na Pruskem. Pa ne le cerkveno politiške, ampak tudi šolske postave so krive, da se potepinstvo množi; kajti šola ni več v redu, — v nji je veljava čisto poterta in grozen bo sad, ako se na tem polji ne začne drugači delati.
V	šoli naj bi se otroci obilniše učili veroznanstva, pa ne le učili se, temveč se tudi odgojali (spodobno isre-jali). Poslanec sklepa: „Vse to je prehudo oškodvano, če ne uničeno s postavami, ki se po „Falku" imenujejo, in ktere so gospodje liberalci podpčrali. To so vzroki potepinstva." — Minister je nato tisto struno napčl, ki poje: le t£ji, ker nimaš dokazov! Toda poslanec Schor-lemer Alst je nato še bolj pojasnil vire potepinstva in Patkammerju take pravil, da jih bo gotovo dolgo pomnil.
Od 30. nov. dalje zasčda zraven deželnega tudi deržavni zbor. Razun nadaljevanih sovražljivost zoper katoliško Cerkev ni prav veliko poročevati. Prešnji „reichsrath" je bil sprejel osnovo, da naj se duhovni ne preganjajo sarad tako imenovanih „neopravičenih cerkvenih opravil". Središe toraj je 6. t. m. interpeliralo, zakaj da ta naredba še zmeraj k veljavi ne pride? Je mar to tista hvalisana miroljubnost, da se terpi taka neslišana drakonska postava, če tudi deržavni zbor zahteva, da naj se odpravi! Tudi poelednja postava od mesca julija, ki tiče poklicanje škofov na njih sedeže nazaj itd., še vedno čaka na zrerševanje — v dokaz, kako res očetovsko se misli in dela s katoličani ? Vedno veče število krivih prisčg preganjavcem katoličanstva sive lase dela in justicminister meni, kolikor se d£ z naj veči slovesnostjo naj se sprejemajo prisege pri sodnijah. Toda kaj se bo menil za slovesnost človek, kteri je zgubil vero in vest?! Pokličite v deželo zopet vero, in krive prisege bodo zginile same od sebe.
Knez Bizmark se je vernil iz varsinskih toplic; toda ne v deželni in ne v deržavni svfct se do zdaj ni prikazal.
Nepričakovana serčnost katoličanov na Pruskem, s kakoršno so se framasonski kulturni b^rbi ukljub postavili in konservativna močna stran na Nemškem — to so nekake znamnja, gotovo ne odveč prijazne Hoben« zollerjem, kteri niso le samo deležniki framasonstva, temuč saj po imenu tudi njegovi zavetniki, akoravno, kakor omenjena brošura pravi, cesar Viljem ne savetaje
brezboštva, temuč veruje v razodeto vero, in da hohen-sollerstvo je v skrajnem slučaju katoličanstvu bližej, kakor pa — ateizmu, brezboštvu.
Francosko in prasko framasonstvo. Odkar je bil verli Mak-Mahon politiško odpravljen, se framasonstvo na vse kriplje kosati in iše v vsih razmérah katoličan-fltvo spodriniti in polno veljavo si pridobiti. Gambettov list „République Française" to jasno poterjuje. Naznanja namreč, kako je bilo mesca oktobra 1.1. v eni pariških Ičž zbranih do 500 framasonov, da zaslišijo odgovor prešnjega ministra Konstans-a, kako se je obnašal oziroma na framasonstvo o svojem ministrovanji. „Cöln. Volksztg." poroča, da br. Konstans, stolski mojster, je o ti priliki imel prav „jasen" govor o svoji politiki sploh o tistem času, ko je bil minister. Pravil je posebej, kako težavno je bilo zverševanje marcovih dekretov (zoper cerkvene redove). Nadalje se je bolj natanko govorilo o notranji in vnanji politiki, pa kako bi se dubovstvu že vendar uzel vpliv do deržavnih zadev. Konstans je poslednjič zagotovil pričujoče, da se je v vsih vravnavah natanko deržal politike republikanskega društva (to se pravi, zedinjenih framasonskih lož), in zastavil je besedo, da to politiko bode tudi v prihodnje, kakor do zdaj, branil in zverševal „v zvezi z br. Gambettom" *). — Konstans je bil k sklepu živo pohvaljen zarad svojega frama8onskega počenjanja. K temu eden amerikanskih katoliških listov pristavlja tehtno opombo, kako so fra-masoni poprej vedno tajili, da se loža peči z vero in politiko; dandanes se pa ti ljudje na Francoskem nič več ne anajo očitno priznavati svoj vpliv do notranjih in vnanjih politiških zadév.
Ce kdaj, je toraj čez vse zdaj potreba, da katoliški Francozi poslušajo opomin sv. Očeta Leona XIII ter saj za ta čas vse stranske ozire in koristi na strani pusté in pomagajo k zmagi verskim in deželskim koristim, kterim žuga nevéra in loža, njena predborivka. —
Amerikanske novice. Je bila to ne mara brez-verska šola, kaj Ii?... V okrajini Rippey-ski (der-žava Illinois) je 10. nov. divjal strahoten vihar, ki je poderl šolsko poslopje in podertine razmetal minut daleč na okrcg. Tudi čez četert ure oddaljeno hišo J. Har-mon-ovo z vsimi stranskimi poslopji je do tal porušil. V hiši je bila njegova žena in 5 otrôk; zagnani so bili B posipjem vred kacih 200 čevljev daleč od prostora, kjer je hiša stala, najdeni posuti in vsi mnogotero po-škodvani, le naj mlajši otrok je bil najden brez kake škode na bližnjem polji. — Ali to djanje angelj varha, ki nedolžnosti ni pustii poškodovati divjim življem?
Amerikanci spoštujejo dan Gospodov. Nadsodnija v Mičiganu je nedavno pravdo zoper nekega kerčmarja tako določila, da že odpertje pivnice v nedeljo je kazni vredno, ako tudi se v nji nič ne prodaja.
Štirnaj stletna zavdajavka. Kakošni so otroci, ako jih zapovedi božje ne kroté, kaže 14!etna samurka Mary Booth, ki je pred nekterimi mesci v Surry (blizo amerik. Petersburg a) dvema zakonskima, možu in ženi, s strihninom zavdala, da bi se polastila nekaj malo denara v hiši. Ta tigerska deklina je boje naj mlajši oseba, ki je bila zdaj v zveznih deržavah k smerti obsojena. „Columbia" od 23. nov. namreč piše. da v malo dnevih ima biti obešena.
Katoličanstvo je delo Božje. Protestanštvo groza obhaja zarad silo naglega razširjanja katoliške
•) Kako zvesti so frajmavrarji tej	zavezi, kažejo vedno
bolj; nedavno so se resno posvetovali,	kako bi m tudi na
katoliške pokopališa zagnali in od ondod	potrebili križe in vse, kar na keršanstvo spominja.
vere po Ameriki. Luteranski pridigarji tarnajo, da to je „živinska reč, ki se pa ne d¿ tajiti". Katoliška ver», pravijo, si deželo podjarmuje, protestanški tempeljni p« stojé prazni in se bodo prodajali za razdjanje; povsod pa se zidajo in posvečujejo katoliške cerkve... Res, vzemi kteri koli amerikanski list v roke, povsod in zmiraj se naznanuje, da tú in tam se zida nova cerkev, da ta in ta je bila posvečena itd. L. 1845 je bilo ▼ Novem Jorku in v okrogu OU.000 katoličanov in le ena ali dve cerkvi, dandanes je ondi 6'Kj.00Q katoličanov. Mesto Pittsbarg n. pr. je bilo I. 1816 vasica komaj s ducatom katoličanov; sedaj je katoliško mesto s 95.000 dušami in 100 duhovni... Amerikanci so praktični ljude» ki vedó preceniti, kaj jim bode v prihodnje prav prišlo; ne pa zatelebani debelokožci, kakor so evropejski prosto-mišljaki, ki jim je na sercu le „danes"; — ,jutri" ne več!
Bratovske zadeve. Koledar za prihodnji teden:
25. grudna. Božični praznik, Sveti dan, ter rojstvo N. G. J. Kr. — 26. S. Štefan. — 27. S. Janez Evang.
—	28. Nedolžni otročiči. — 29 S. Tomaž Kantuvarski.
—	30. S. Nicefor. — 31. S. Silvester.
Zahvale:
Št. 128. V prevelikih bolečinah v nogah, zarad katerih se nisem mogla ne po noči in ne po dnevi le nekoliko opočiti, obernila sem se z devetdnevnico k Naši ljubi Gospej presv. Serca in obljubila, ako se mi zboljša, po „Danici" naznaniti, in ko sem milost dosegla, zdaj serčno hvalo izrekam Nji, ki je v resnici zdravje bolnikov.
V Škofji loki, 10. grudna 1882.	M. G.
V molitev priporočeni:
Neimenovan duhoven se v svoji znotranji bolezni priporoča v bratovsko molitev Naše ljube Gospe presv. Serca. — Pijanosti vdana oseba, da bi na priprošnje N. lj. G. presv. Serca, sv. Jožefa in duš v vicah se spreobernila in odšla pogubljenju. — Družina v velikih stiskah in zadregah obrača se z velikim zaupanjem k N. lj. G. presv. Serca in sv. Antona Pad., da bi nam bilo saj nekoliko polajšano. Ako bomo uslišani, hočemo
{>o „Danici" razglasiti in tudi s kakim darom se hva-ežne skazati. — Nevarno zbolela oseba se priporoča ▼ bratovsko molitev Naše ljube Gospe presv. Serca, da bi zopet zadobila zdravje, ako je volja Božja.
Opomini k modrosti.
(Iz bukev Si rakovih, iz LI. pogl.)
25.	grudna. Molitev Jezusa, sinu Sirahovega. (Sirah sklepa svoje inodrostne bukve z molitvijo, ter Boga hvali za rešenje iz smertne nevarnosti, v ktero so ga bili pahnili njegovi sovražniki.) Častil te bom, Gospod kralj9 in te hvalil Boga svojega zveliČarja.
26.	In Častil bom tvoje ime, ker si mi bil pomočnik in varhf in si rešil moje telo pogina, iz zadrege krivičnega jezika.
27.	Spomnil sem se, o Gospod, tvoje milcsti..., ker otevaŠ nji, ki v te zaupajo, o Gospod, in jih rešiš iz r6k narodov.
28.	Hvalil bom tvoje ime neprenehoma, in ga Častil z zahvalo; zakaj uslišana je bila moja molitev.
29.	Veliko modrost sem v sebi našel, in sem v nji močno rastel. Zatoraj bom Čast dajal njemu, ki mi j§
dal modrost. (Molil je namreč sa modrost, in modrost mo je bila dana. Mladeneč, ne pozabi tega nanka!)
30.	Zakaj sklenil sem bil po nji (po modrosti) ravnati; vnit sem bil za dobro, in nisem bil osramoten. Moja duša se je za njo vojskovala, in ko sem po nji ravnal, sem bil v nji poterjen. (Brez vojske ni zmage i)
31.	Približajte se k meni, vi neučeni, in zberite se v hiši krotitve. (To je, v doli modrosti se učite postavo Božjo spolnovati in svoje hudo nagnjenje krotiti, strasti bersdati. Brentano.) Svoje delo storite pred Časom in dal vam bo plačilo ob svojem času. (Zgodaj si prizadevajte za modrost, resnico, čednost: vaš trud bo Gospod obilno plačal ob svojem času.)
Listek za raznoterosti.
f ? Ljubljani je 19. t m. o t/i2 popoldne umeri 6. g. Juri Košmerl, župnik v pokoju. Ranjki je bil še Is poprešnjega stoletja, rojen 4. mal. serp. 1791 v Lo-Ikem potoku, posvečen 18. kim. 1819. Pred nekterimi mesci se je bil preselil iz Kranja v ljubljansko hiralnico •t. Jožefa, kjer je bil posebno zadovoljen. H. I. P.
Deriavni poslanci so se pretekli torek vernili z Dunaja, kjer se je zborovalo dan za dnevom od 5. grudna do sdai. — V zadnji seji v ponedeljek je bila sprejeta nova obertnijska postava. V ti seji je tudi dr. Poklukar s tovarši naučnega ministra zapraial, če mu je znano, kako se godi s slovenščino po slovenskih šolskih krajih na Koroškem, in če ga je volja, vse potrebno storiti, da se ondod postavljajo slovenščine popolno zmožni učitelji in da se vstanovi slovenščina kot učni jezik v teh šolah ?
St. maia xa SV. Detinstvo bo v praznik nedolžnih otročičev 28. tega mesca v uršulinski cerkvi in sicer ob 8. Ta maša, kakor je v bratovskih pravilih zaznam-njano, je za žive ude. Vsi deležniki, celó otroci pred pervim sv. Obhajilom, zamorejo popolni odpustek dobiti, ako opravijo sv. spoved, pridejo k bratovski maši in opravijo druge pogoje za odpustke, to je, če nekoliko molijo v cerkvi na papežev namen, n. pr. kacih 5—7 očenašev in češenamarij. — Otroci, kakor odraseni deležniki, le obilno se vdeležite teh velikih milost. Zraven tega pa tudi ne pozabite, da čas od Božiča do Svečnice je posebno posvečen Jezusovemu sv. Detinstvu; častite Jezusa prav posebno kakor Dete in hvalite Boga, da tudi pogane kliče v sv. Cerkev, prosite za prav obilno reševanje poganov iz teme nejeverstva in posebej malih otročičev.
BoŽiČnica prelepa z živimi podobami (Oratorium) bode prihodnji petek, 22. t m., v Marijanišču (novi ubožnici; na Pol janah. Vstopnina je po 50 kr. za sedeže, in po 20 kr. brez taistih. Začetek je o zvečer.
+ i S* Jane* Demšar, župnik v Bukovšici, je 9. t m. umeri. R. 1. P. *)
Gosp. Fr. Lampe je 20. t. m. doveršil dragi „rigo-rosum" — iz orientalskih jezikov. Čestitamo!
■ali nastenski koledar za leto 1883, prilepljen na debel papir, se dobiva pri Blasniku. Taki koledarčki •o prav koristni sa vsako hišo, ker kažejo godove za ▼saki dan skoz leto.
Francösische Zustände der Gegenwart von Herman Kuhn — to je kaj dobra knjiga za inteligentne čitatelje,
*) Ker nam je dopis prepozno doiel v roke, obširniše prihodnjič.	Vr.
zlasti kteri ljubijo s politiko prisoljeno branje. (V katoL bukvami, cena 1 gl. 80 kr.) — Ravno tü so tudi razni koledarji; Glücksrad-Kalender je posebno koristen.
laina xvesa. V Ingolstadtu imajo že čez 100 lčt družbo na čast „Marije D. brez madeža spočete". Udje vsako leto dajo po eno sv. mašo opraviti za žive in mertve ude; toraj se imenuje mašna zveza (Messbund). Sedaj je že čez 200.000 udov, ter se opravi čez ss. maš vsak dan. Več knežjih oseb je med udi; dunajski nadškof. Srečna zadnja ura živim, urno rešenje mertvim doseči, to je glavni namen. Kdor želi pristopiti» pošlje svoj razločno pisani napis: „An den Hochw Zeininger in Ingolstadt", in naj v pismo dene najm^i 40 nemških vinarjev (n. pr. v markah), za kar dobi brez daljne plače pravila bratovske.
Lepa in koristna družba. V Parizu se je vstanovila keršanska gospejska družba za dobro izrejo otrök. Poterdilo je to družbo že 43 škofov. Gospč nosijo majhen križec in se zavežejo, ko je križ po nesramnih frajmavrarjih iz šol odpravljen, da svojim otročičem hočejo dajati križec na persi, ki ga imajo nositi.
Dobrotni darovi.
Za Študentovsko kuhinjo: Č. g. župnik Fr. Kepec 1 gl. — C. g. župnik J. Dolžan 1 gl. — Č. g. Ž. Bo-hinec 1 gl. — Neimen. gospod 1 gl.
Za pogorelce v Cerovcu v StopiŠki fari: Dve devici veliko culo oprave in obleke.
Za pogorelce pri sv. Magdaleni nad Idrijo: Is Mengša po č. g. župniku Jan. Žorcu 8 gl.
Za Tirolce in Korošce s povodnijo poškodovane: Is Mengša po č. g. župniku 25 gld. — Z Ihana po 6. g. župniku J. Dolžanu 13 gl.
Za opravo uboŽnih farnih cerkev naše škofije: Is
Leskovice nad Loko 8 gi. — Gospa Jenčičeva 1 gl._
Gospa Mrakova 1 gl.
Za cerkev Jezusovega presv. Serca v Ljubljani: Neimenovan 1 gl. — Kat. Vodnik 25 kr. — Fara sv. Vid» nad Cirknico 4 gl.
Za Marijino sirotišnico g. kan. dr. Jegliča v Sarajevu: Neimenovan 10 gl.
Za sv. Očeta: Iz Godoviča po č. g. župniku Nik. Križaju sbirka 4 gl. — Neimenovan 10 gl.
Za afrikanski misijon: Terezija Pire 1 gl. — Neimenovan 5 gl.
Za naj potrebniši misijone: Neimenovan 10 gl.
Za sv. Detinstvo: Neimenovan 10 gl.
Za bratovšino sv. Bonifacija: Neimenovan 5 gl.
Za kristjane na Jutrovem: Iz Cirknice po preč. g. dek. J. Porentu 5 gl.
Pogovori z gg. dopisovalci.
G. Sk—č: Prav tako; prosimo. — G. J. N—be v Rad.: Naročnino oddali saložništvu.
Zmanjkalo je časa in prostora za pošteno povabilo; prosimo toraj priljudno, naj prijatli brez pomude blagovolijo obnoviti narocbo na „Zgodnjo Danico" za leto 1883.
Pošlje se naj ložej po nakaznici založništvu „Zgodnje Danice" (ne vredništvu).
Odgovorni vrednik: Loka Jeran.
— Tiskarji in saloiniki: Jožef Blaxnikori nasledniki v Ljubljani.