OSNUTEK STANDARDOV ŠOLSKIH KNJIŽNIC
Martina Šircelj
V	času, v katerem živimo in v katerega vstopamo, dobiva znanost vse pomembnejše mesto. Naloga šole je, da ustvari v svojem učnovzgoj-nem procesu take oblike in metode dela, ki bodo orientirale mladino v posamezna področja znanosti. Sodobna pedagogika je spoznala, da nam je zagotovljen trajnejši uspeh, če smo zmožni vključiti v vsa področja učnovzgojnega dela tiste oblike, ki vodijo do znanstvenega načina mišljenja. Pri tem pa je in ostane knjiga pomemben medij, če obnovimo geslo, ki ga v sodobni šoli tolikokrat ponavljamo, »V šolo več šolskega dela in manj šolskih nalog« — potem sodi k temu aktiviranju, k temu šolskemu delu poleg delovnih kabinetov za fiziko, kemijo, biologijo, za pouk tujih jezikov itd. tudi kabinet za uporabo knjige, to pa je: šolska knjižnica. Šolska knjižnica s tem, da posreduje šolskemu otroku knjigo, da ga nauči uporabljati jo, sproži in razvija in dopolnjuje delo, ki na osnovi obveznega učnega programa teče v razredu tako pri pouku materinščine kot v kabinetih za fiziko, zemljepis, zgodovino, biologijo, za pouk tujih jezikov itd. Kajti to delo se prenaša v kabinete ter v učilnico tudi iz knjige, in knjiga ima pomembno mesto pri utrjevanju in izpopolnjevanju procesa, ki je bil izveden v kabinetu ali v učilnici, če pa je učnovzgojno delo v razredu, v kabinetih po učnem programu osnovnih šol obvezno tako za učitelja kot za učenca, je potemtakem obvezen tudi medij, ki omogoča prenašanje in utrjevanje snovi na vseh področjih učnovzgojnega dela. Programa obveznega učnovzgojnega dela ni moč kvalitetno in uspešno izvajati brez knjige; torej je ta knjiga, je delovni kabinet, v katerem se uporablja knjiga kot izobraževalni pripomoček, šolska knjižnica, tudi obvezna. Logičen zaključek je: šolska knjižnica, ki dopolnjuje vsa področja učnovzgojnega dela na osnovni šoli in se s svojim knjižnim fondom, avdiovizualnimi sredstvi in s posebnim programom dela aktivno vključuje v učno-vzgojni proces, je enakovreden del tega procesa in mora dobiti enakovreden delež v učnem programu osnovnih šol. S to vključitvijo programa dela šolske knjižnice v učnovzgojni proces na osnovni šoli bi dobil vsak osnovnošolski otrok že v času osemletnega šolanja osnovne pojme o statusu knjižnice na sploh, o uporabi knjižnega gradiva v knjižnici za vsa področja, ki spremljajo njegovo delo v času šolanja, ter razgled in orientacijo po knjižnem gradivu s pomočjo katalogov, bibliografij in drugih pomagal, ki jih je knjižnica dolžna izdelovati za svoje bralce. S takim pojmovanjem o deležu šolske knjižnice v okviru učnega programa osnovne šole je potemtakem jasno, da je za vsako osnovno šolo, ki izvaja učni program v pogojih in smernicah, ki so za to določeni, obvezna šolska knjižnica, katere delo poteka po določenih programih in standardih, in da je za vsakega osnovnošolskega otroka obvezno, da se vključi in udeležuje programa dela šolske knjižnice. Na osnovi takega vključevanja standardov šolske knjižnice in njenega programa dela v učnovzgojni proces osnovne šole morajo le-ti dobiti
ustrezno in enakovredno mesto v obveznih učnih programih osnovnih šol.
Tako bi slednjič odpadla vsa ugibanja o tem, ali je šolska knjižnica dodatna, neobvezna dejavnost osnovne šole, ugibanja o sredstvih zanjo, ugibanja o tem, kdo naj na šoli prevzame »skrb« za to »dodatno« dejavnost, kje naj bi bili prostori zanjo, kakšna naj bi bila nabava knjig in iz katerih sredstev itd. Skratka, šolska knjižnica naj ne bi bila več področje, ki bi ga posamezne šole omenjale samo, kadar bi želele zadostiti svojim ambicijam na takoimenovanih »izvenšolskih« področjih dela, temveč enakovreden in obvezen del v učnovzgojnem procesu, ki ga določa program osnovne šole.
Osnovna naloga šolske knjižnice torej je, da s knjižničnim gradivom in s svojimi oblikami dela obogati vse faze učnovzgojnega dela na šoli. Za uspešno opravljanje tega dela pa je potreben dobro izbran, številčno ustrezen in strokovno urejen knjižni fond z drugim knjižničnim gradivom, opremljen z vsemi pomagali, ki omogočajo čimboljšo uporabo knjižnega fonda; za vsako stopnjo oziroma razred metodično izdelane skupinske (razredne) oblike dela in ustrezno pedagoško delo pri individualnih obiskih knjižnice; strokovno knjižničarsko in pedagoško usposobljen kader; zadostni ter primerno locirani in opremljeni delovni prostori knjižnice.
1. Podrobnejša obrazložitev osnovnih nalog šolske knjižnice; smotrna in učnemu programu ustrezna nabava knjižnega fonda, avdiovizualnih sredstev in drugega gradiva; oskrbovanje učencev z gradivom, ki je potrebno za obvladanje učne snovi; vzgoja in oblikovanje bralca na vseh stopnjah njegovega razvoja; navajanje bralca na uporabo vseh vrst knjižničnega gradiva in pripomočkov (pomagal) ter vključevanje le-tega v izobraževalno delo, ki poteka v okviru pouka; spremljanje bralca-učenca v vseh fazah njegovega učnovzgojnega dela tudi s pomočjo kontaktiranja z razrednimi in predmetnimi učitelji.
2. Dobro izbran, številčno ustrezen in strokovno urejen knjižni fond z drugim knjižničnim gradivom je eden izmed osnovnih pogojev, s katerim se šolska knjižnica vključuje v program dela osnovne šole, kar pomeni, da morajo biti vsebinsko zastopani v knjižnem fondu (in drugem gradivu) šolske knjižnice vsi predmeti oziroma področja, ki se na šoli poučujejo, v približno istem sorazmerju, v kakršnem so razporejeni v učnem programu. (Popolnoma zmotno je prepričanje, da šolska knjižnica s svojim knjižnim fondom dopolnjuje samo program materinščine, čeprav daje program materinščine predvsem na nižji stopnji največ možnosti za vzgojo k branju in k uporabi knjige); da je za šolo, ki ima 500 ali več učencev (povprečno število učencev v naših osnovnih šolah) in ki dela v normalnih razmerah 8-letne osnovne šole (razredni pouk na nižji, predmetni pouk na višji stopnji, število učencev v razredu od 25—30 itd.) treba nabaviti minimalno 8—10 knjig na učenca; pri tem se v ta minimum ne šteje takoimenovana podporna knjižnica učbenikov. Opozoriti pa velja, da šola z manjšim številom učencev ne pomeni že hkrati sorazmerno manjšega števila knjig. Minimalni knjižni fond 3000 knjig je potreben vsaki normalno organizirani,
4 — Knjižnica
49
tj. osemrazredni šoli z manj kot 500 učencev, ker je vezan ne samo na število učencev, marveč na učni program, ki je enak tako za šole z manj kot 500 učenci kakor tudi za šole, ki imajo 500 ali več učencev. Ko šolska knjižnica doseže predpisani minimum 8—10 knjig na učenca, nabavlja v vsakem nadaljnjem šolskem letu minimalno po 1 knjigo na učenca. Nabavo knjig mora spremljati tekoče tudi ustrezen periodični tisk. Pri nabavi izvodov posameznih knjig se ne sme uveljaviti kvantiteta na škodo kvalitete. Knjižni fond šolske knjižnice naj bo urejen na osnovi veljavnih, za knjižnice osnovnih šol prirejenih pravil univerzalne decimalne klasifikacije, pri čemer je leposlovni del fonda v šolarski knjižnici urejen po starostnih stopnjah oziroma razrednih skupinah, poljudnoznanstveni del fonda po prirejenih pravilih UDK, knjižni fond strokovne pedagoške knjižnice pa je ločen od šolarskega in je v celoti urejen po pravilih UDK. Pri tem naj šolska knjižnica uporablja šolski set centralne katalogizacije, ki daje hkrati orientacijo pri nabavi in pri ureditvi knjig po strokah oziroma stopnjah. Vsaka šolska knjižnica naj — razen obvezne inventarne knjige — za potrebe svojih učencev izdeluje poleg abecednega imenskega še naslovni in stvarni katalog.
3.	V učnovzgojni program se šolska knjižnica vključuje z metodično izdelanimi skupinskimi oblikami dela za posamezne stopnje (razrede) in s pedagoškim delom pri individualnih obiskih. Tako skupinske oblike dela kot individualni obisk knjižnice so za vse učence na šoli obvezni. Po programu dela šolske knjižnice naj vsak učenec obvezno dvakrat mesečno obišče šolsko knjižnico: enkrat v skupini, z razredom, sodeluje v učni uri, ki jo pripravi knjižničar v skladu s programom šolske knjižnice, enkrat mesečno (če želi, lahko nedvomno večkrat) pa obišče šolsko knjižnico kot individualni obiskovalec (pri čemer je izposojni rok v šolski knjižnici 1 mesec). V skladu s takim programom obiskov in skupinskega dela z učenci v šolski knjižnici porabi šolski knjižničar tedensko 4 pedagoške ure za delo z razredi ali skupinami (tj. 8 ur), 20 ur za individualne obiske učencev — šolska knjižnica mora biti za te individualne obiske odprta vsak dan po nekaj ur v tistem času, ko imajo učenci možnost, da jo obiščejo. Tako o skupinskih kakor tudi o individualnih obiskih vodi knjižničar posebno evidenco in poseben šolski dnevnik. Za interno knjižničarsko delo je knjižničarju na voljo tedensko 12 ur. Ti normativi veljajo samo za urejeno šolsko knjižnico; pri neurejenem knjižnem fondu pa si mora knjižničar urediti delo tako, da je 1/3 delovnega časa namenjena individualnemu obisku, ostali čas pa porabi za strokovno urejanje knjižnice, medtem ko je delo s skupinami na tej stopnji težko izvedljivo, saj se lahko smotrno in uspešno izvaja le pri urejenem knjižnem fondu. Maksimalno obdobje, ki ga knjižničar lahko uporabi za urejanje knjižnega fonda — seveda s pogojem, da le-ta številčno dosega predpisane normative — je obdobje 3 let. Strokovna ureditev knjižnice pomeni: klasifikacijo in opremo knjig, izdelavo vseh potrebnih katalogov, izdelavo programa dela.
V	času letnih počitnic je šolska knjižnica zaprta. Začeti pa mora z delom 7—10 dni pred pričetkom pouka (ponavljalni izpiti, priprava gradiva za začetek šolskega leta itd.) ter končati 7—10 dni po končanem
šolskem letu. Če ima šola v času letnih počitnic odprte varstvene oddelke, je treba poskrbeti za dežurno službo pri individualnih obiskih otrok v knjižnici in še posebej v čitalnici.
Pedagoške ure, ki jih opravlja knjižničar v šolski knjižnici s skupinami učencev, tj. z razredom, so učne ure, ki so vključene v tedensko kvoto ur, predpisanih po učnem načrtu za posamezno stopnjo oziroma razred. Zato je treba, da spremlja delo take učne ure v šolski knjižnici na nižji stopnji razredni učitelj, na višji pa predmetni učitelj, ki skupaj s knjižničarjem vnaprej določita snov oziroma temo, ki se bo obravnavala. To pomeni, da dela knjižničar sinhrono z učnim načrtom in v povezavi s pedagoškimi delavci na šoli. Pri tem skupinskem delu sta dve pedagoški uri letno (ena v prvem, ena v drugem polletju) v vsakem posameznem razredu posvečeni orientaciji v knjižnem gradivu šolske knjižnice ter uporabi pomagal, ki omogočajo vsestransko uporabo knjižnega fonda v učne namene, razlagi pravil in načina dela šolske knjižnice — skratka vzgoji bralca in obiskovalca knjižnice. To čisto knjižničarsko temo prilagodi knjižničar tako po obsegu kakor tudi po metodi dela posameznim stopnjam oziroma razredom. Preostale pedagoške ure pa porabi knjižničar za smiselno in sistematično dopolnjevanje učnovzgojnega dela v posameznih razredih. Knjižničarjevo pedagoško delo in njegovo sodelovanje v učnovzgojnem procesu je zelo pomembno in potrebno, saj je ena od najpomembnejših nalog osnovne šole, še posebej na nižji stopnji: učenje branja in vzgoja k branju. Zato so vse oblike dela z bralci ne glede na temo orientirane h knjigi, uporabi knjige in sicer: na nižji stopnji k animiranju za branje (veselje do branja), na višji stopnji vzgoji k poglobljenemu in smiselnemu branju ter k zbiranju gradiva s pomočjo knjig in drugih pomagal.
4. Status knjižničarja na osnovni šoli je popolnoma enak statusu pedagoškega delavca. Za šolo s 500 učenci in s predpisanim knjižnim fondom (8—10 knjig na učenca) je potreben 1 knjižničar pedagog s končano višjo pedagoško in strokovno knjižničarsko izobrazbo in s strokovnim izpitom. Šolski knjižničar mora dobro poznati ves proces učnovzgojnega dela na šoli. Delo šolskega knjižničarja poteka v treh smereh: pedagoško delo z razredom, pedagoško delo pri individualnih obiskih, strokovno knjižničarsko delo.
Glede na značaj dela šolske knjižnice je umestno, da so prostori knjižnice locirani v središčnem delu šolske stavbe. Šolska knjižnica potrebuje naslednje prostore: prostor za izposojo knjig, prostor za čitalnico, delovni prostor za knjižničarja in prostor za knjižno skladišče, prostor za strokovno pedagoško knjižnico.
Razporeditev in oprema prostora je priporočljiva v variantah, ki so jih izdelali strokovni sodelavci Republiškega sekretariata za kulturo in prosveto, oblikovalo pa podjetje Didacta v Ljubljani.
5. Strokovna pedagoška knjižnica je oddelek šolske knjižnice in vsebuje strokovno in pedagoško literaturo za stroke in področja, ki so zastopana v učnem načrtu osnovne šole, ter je namenjena pedagoškim delavcem, številčno obsega ta knjižnica najmanj 800—1000 naslovov aktualne strokovne in pedagoške literature, ki je urejena po sistemu
UDK. Knjižnica mora imeti poleg inventarne knjige abecedni imenski in stvarni katalog.
6. Šolska knjižnica na šolah II. stopnje (tj. enotna knjižnica, namenjena dijakom in pedagogom) z vsebinskim sestavom knjižnega fonda spremlja učni program na teh šolah, po številu knjig na učenca pa ne sme in ne more pod minimum, ki je določen za osnovne šole (10 knjig na učenca). Knjižni fond je urejen po pravilih UDK, prilagojenih za knjižnice na šolah II. stopnje. Knjižnica mora imeti poleg inventarne knjige abecedni imenski in stvarni katalog. Knjižničarjevo delo je v skladu z večjim poudarkom na individualnem učenju, ki je v veljavi na šolah II. stopnje, usmerjeno v individualno izposojo ter v obdelovanje dokumentacijskega gradiva iz periodičnega tiska, ki ima na šolah te stopnje zelo pomembno mesto. To gradivo je, tako kot celotni knjižni fond, na voljo tako pedagoškim delavcem kot učencem. Status knjižničarja na šoli II. stopnje je enak statusu pedagoga na šoli II. stopnje; zato mora imeti knjižničar visoko pedagoško in bibliotekarsko izobrazbo.
7. Šolska knjižnica je lahko na šoli tudi središče in mentor tistih dejavnosti zunaj šole, ki so vsebinsko vezane na knjigo: bralne značke, šolski listi, literarni klubi, recitacijski krožki itd. Seveda pa vključevanje šolske knjižnice v te dejavnosti ne sme motiti ritma njenega rednega in obveznega dela.
8. Delo šolske knjižnice redno preverja in ocenjuje svetovalska služba Zavoda za šolstvo in Republiške matične službe za šolske knjižnice.
9. Financiranje programa za delo šolske knjižnice poteka po istih načelih kakor financiranje osnovnega učnovzgojnega dela šole, ki je predpisano z učnimi načrti osnovnih šol, gimnazij in pedagoških gimnazij.
LITERATURA:
Blažekovič T.: Biblioteka osnovne škole. Priručnik za školske knjižničare. Zagreb 1969.
Gardiner J.: Administering library service in the elementary school. Chicago 1954.
Guide for librarians in the elementary and junior high schools . . . New York 1950.
Hauberg-Tychsen K.: Juvenil books and school in Denmark. Bookbird 1969, št. 4, str. 12—21.
Leriche M. et G. Prevot:	Bibliotheques	scolaires.	— Bibliotheques
d’enfants. Paris 1950.
Leyland E.: Libraries in schools. London 1962.
The library in the primary school. London 1966.
Library service to children. Prep, for the International Federation of Library Associations. Lund 1963.
Merz V.: Die Schulbibliothek. Das Konzept des Frankfurter Instituts für Jugendbuchforschung. Bücherei und Bildung 1970, št. 7/8, str. 301—308.
Mott C. and L. B. Baisden: The children’s book on how to use books and libraries. New York 1948.
Neun Thesen zum Modell einer modernen Schulbibliothek. Bulletin Jugend + Literatur 1970, št. 7, str. 7.
Planning school library quarters. A functional approach. Chicago 1950. Standards for school library programs. Chicago 1960.
Standards for school media programs. Chicago 1969.
Stott C. A.: School libraries. A short manual. London 1955.
Šircelj M.: Šolske knjižnice in sedemletni načrt. Knjižnica 1964, št. 1/2, str. 17—21.
Žlajpah M.: Šolske knjižnice v Sloveniji. Knjižnica 1963, št. 1/2, str. 14—29.